RAZLAGANJE keršanskega katoliškega 1' 11 E i Kterega je spisal po drugih spisih duhoven Ljubljanske škofije. Tretje poglavje: Od ljubezni. Sragi zvezek. f 1880 . ftatisnila Jan. & Fried, Leon, ^ c. 'J' posnemali, kar in kolikor koli bomo le mogli. Saj nas ravno Marijni prazniki naj lepše spominjajo prelepih čednost Marijnift 101 ter njene neomadeževane čistosti dušne in telesne, njene po¬ nižnosti, njene vdanosti v sveto voljo božjo, njene zveste pokorščine, njene goreče ljubezni do Boga in do bližnjega i. t. d. Tedaj je primerno, in sveta cerkev to tudi zahteva, da te lepe čednosti Marijne premišljujemo, se jih razveseljujemo, in sklepamo, jih zvesto posnemati in s tim Mariji zmerom podobniši prihajati. Marijne praznike je sveta cerkev postavila c) zalo, da si pred oči postavljamo Marijno veli¬ častvo, njeno mogočnost in moč, ki jo v nebesih ima, in se izročujemo njeni priprošnji pri Bogu. O praznikih, ki jih obhajamo njej v čast, se Marija gotovo s posebnim dopadenjem in usmiljenjem ozira na nas, svoje otroke, in go¬ tovo tudi Bog Marijo o takih dnevih poveličuje sosebno s tim, da milostljivo sluša in usliši prošnje, ki jih Marija za nas pred njega poklada. Ravno zato je tudi sveto cerkev pri postavljanju Marijnih praznikov vodila sosebno ta misel in ta želja, da bi o teh dnevih pridno premišljevali Marijno visokost in mogoč¬ nost in moč, in po takem premišljevanju podbujeni se jej priserčno izročali v varstvo in priprošnje. 4) Zdaj, ko vemo, zakaj je sveta cerkev postavila Marijne praznike, premišljujmo še vsak Marijin praznik posebej: I. Pervi Marijin zapovedani praznik je praznik čistega ali neomadeževanega spočetja Marijnega. Obhaja se osmi dan grudna ali decembra mesca, in ima svojo osmino. Na preddan tega praznika, ter sedmi dan grudna je zapovedan post. Ta praznik nas spominja verske resnice, da je bila Ma¬ rija po posebni milosti božji in zavoljo Jezusovega neskončnega zasluženja brez madeža izvirnega greha spočeta. Kdaj da so kristijani ta praznik praznovati začeli, ne ve se prav. Po sporočilu svetega Anzelma je bil na Angležkem ta praznik vpeljan po svetem opalu Celzinu. Sveti Celzin se je znašel na morju v veliki nevarnosti, da bi ga razdraženo 102 — valovje ne zagernilo in ne potopilo. V tej veliki sili se oberne do Marije, ki jo imenujemo zvezdo na morju, ter jo v pri— serčni molitvi kliče na pomoč. Na njegovo molitev mu je bilo razodeto in naročeno, da naj osmi dan grudna Marijnemu spo¬ četju v čast vpelje praznik, in bo nevarnosti odšel. Sveti mož zaobljubi, da bo to storil, in je bil rešen. To se je godilo v desetem stoletju. Od svetega Celzina vpeljani praznik se je naglo razširil po vsem Angležkem in po večernih deželah; v jutrovih deželah pa se je obhajal že v petem stoletju. Papež Sikst IV. ga je leta 1483. posvečevati zapovedal po vsem keršanskem svetu. Posebno imenitnost je ta praznik dobil 8. dan grudna 1854. leta, o kterem so sveti oče Pij IX. za terdno versko resnico oklicali nauk od Marijnega neomade- ževanega spočetja, kteri je bil do tistihmalo le samo pobožna misel, in ne še razglašen za terdno versko resnico. Da bomo praznik Marijnega čistega spočelja prav prazno¬ vali, moramo Boga hvaliti, da je Marijo tako visoko povzdignil in jo s tolikimi gnadami obdaroval, da je vselej obvarovana bila vsakega madeža greha; zraven tega se moramo od Marije učiti, da zvesto ohranimo gnado božjo, ktero prejemamo v sve¬ tih zakramentih, in da s pomočjo gnade božje sveto živimo in neomadeževano kakor je živela Marija. II. Devet mescev po prazniku Marijnega spočetja obha¬ jamo spomin Marijnega rojstva. Temu prazniku pravimo tudi Mali Šmaren ali Mala Gospojnica. Sveta cerkev ta dan obhaja spomin, da je bogoljubna Joahimova žena, sveta Ana, rodila Devico Marijo, ktero je Bog že v svetem raju svetu obljubil, in so jo v božjem imenu pre¬ roki oznanovali, ter napovedovali, da bo Boga in človeka ro¬ dila, ter odrešenika in Zveličarja vesoljnega sveta. Sveti Joahim in sveta Ana sta bila neizrečeno vesela Marijnega rojstva; ali še vse veselejša bi bila, ko bi bila do dobrega vedela, v kako veliko čast da je odmenjena Marija. Marijin rojstni dan sveta cerkev praznično obhaja zato, ker je Marija ta dan v gnadi božji luč sveta zagledala, je ta dan neomadeževano živeti začela, in je odsihmalo v gnadi, - 103 - božji rastla, da njej enako svete duše ni bilo, kar svet stoji, in je ne bo. — Pri drugih svetnikih sveta cerkev ne praznuje njihovega rojstnega dneva, ampak le dan njihove smerti, kteri dan je njihov rojstni dan za nebesa. Le samo rojstni dan Marije prečiste Device, ki je V gnadi božji na svet prišla, praznično obhaja in pa rojstni dan svetega Janeza Iferslnika, ker ga je Bog, kakor sveto pismo spričuje, posvetil še pred rojstvom s posvečujočo gnado božjo. Da bomo ta praznik prav posvečevali, ter praznovali po namenu svete cerkve in v prid svoje duše, moramo od ene strani premišljevati veliko gnado , ki jo je Bog Mariji skazal s tim, da jo je v božjo mater izvolil; od druge strani pa mo¬ ramo premišljevati neskončno usmiljenje in nezmerno ljubezen božjo do nas, ker je Bog le iz usmiljenja in ljubezni do nas tolike reči storil nad Marijo , ter jo tako visoko povzdignil. Kdo zmed nas, ako vse to pridno premišljuje, zamogel bi za¬ dosti počastiti Marijo , ki je zares Mati prečudna , kakor jo sveta cerkev imenuje? In kdo bi se po takem premišljevanju zaupljivo ne zatekal k Mariji, ki ni le Jezusova, ampak je tudi naša mati, ter se jej v vseh okoljščinah življenja priserčno ne izročal v priprošnjo ? III. Devet mescev pred Božičem, 25. dan sušca ali marca obhajamo praznik včlovečenja Sina božjega in ozna- nenja Devici materi Mariji. , Ta praznik je sveta cerkev praznovala že v petem sto¬ letju ob času svetega Krizostoma. Proklus, njegov naslednik in škof v Carjemgradu, je več pridig imel od tega praznika. In v Toledi so leta 656. škofje v zboru zapovedali, da morajo mašniki ta dan ravno tako kakor na sveti božični dan poklek¬ nili med sveto mašo, kader po svetem evangeliji v „Veri“ izgovorijo besede : „In je po svetem Duhu iz Marije Device meso na se vzel, in človek postal.“ Ta praznik je prav Gospodov praznik , ker se o njem obhaja spomin, da se je Sin božji včlovečil, ter nase vzel tako dušo in tako telo, kakoršna je naša duša in naše telo, in jo, človeško natoro združil s svojo božjo natoro, Vendar ta praz- - 104 - nik prištevamo tudi Marijnim praznikom, ker je bila Marija ta dan, o kterem se je Jezus tako močno ponižal, da je človek postal, povzdignjena tako visoko, da je spočela Sina božjega in je s tim božja mati poslala. Ta dan namreč so se spolnile obljube božje. Ta dan se je včlovečil Odrešenik in Zveličar sveta, kterega so celih 4000 let vsi pravični stare zaveze tako željno pričakovali in po kterem so toliko dolgih stoletij tako priserčno zdihovali. Ta dan je poslal Bog svojega poslanca, velikega angelja Gabriela, v mesto Galileje, ki mu je ime Nazaret, k Devici Mariji iz hiše Davidove. In angelj je prišel k njej, in je rekel: „Ceščena milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami.* Ko je pa to slišala, se je prestrašila nad njegovim govorjenjem, in je mislila, kakošno bi bilo to pozdravljenje. In angelj jej je rekel: „Ne boj se, Marija, ker si milost našla pri Bogu. Glej, spočela boš v svojem telesu, in rodila sina, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan: in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomej, in njegovemu kraljestvu ne bo konca.* Marija pa je rekla angelju: „Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?* In angelj je odgovoril in jej rekel: „Sveti Duh bo prišel v te, in moč Najvišega te bo obsenčila, in za tega voljo bo Sveto, klero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji.* Ko je Marija spoznala, da bo mati božja postala, pri tem pa vendar le vedno čista devica ostala, vdala se je v sveto voljo božjo in je djala: „Glej, dekla sem Gos¬ podova; zgodi se mi po tvoji besedi* (Luk. 1). Na to besedo Marijno pride sveti Dub iz nebes, in Sin božji se včloveči v njenem svetem telesu. Na vse to nas opominja praznik včlo- večenja Sina božjega in oznanenja Devici materi Mariji. Da bomo ta praznik posvečevali po volji svete cerkve, moramo naj poprej a) Jezusa častiti, hvaliti in moliti, ki se je tako močno ponižal, da je iz nebes na zemljo prišel zavoljo našega zve¬ ličanja. Sklenimo, da bomo Jezusu, ki je naš Bog in naš Gospod, v vsem pokorni, kakor je bil on v vsem pokoren — 105 svojemu nebeškemu Očetu. Ta sklep ponavljajmo vsak dan, kedar angeljevo češčenje molimo, ter pri tem premišljujemo, da se je Jezus včlovečil zavoljo nas, da je naše grehe na se vzel, kazni zanje prestal, nas s svojo sveto nedolžno kervjo opral, in nam nebesa zaslužil. b) Na dalje moramo hvaliti in zahvaliti neskončno do¬ brotljivega in usmiljenega Očeta nebeškega, ki je s svojim Sinom Jezusom dal nam grešnikom Zveličarja, zgubljenim ov- čicam Pastirja, slabim moč, slepim luč, nevednim učenika , in ljudem daritev in velikega Mašnika. — Poterdovati se mo¬ ramo v upanju v Boga, ki nam je do svojega ljubega Sina dal, da nam bo dal vse, kar koli ga bomo prosili v njegovem imenu. Zadobili bomo odpuščenje grehov, pomoči premagovati skušnjave, in moc varovati se hudega in dobro delati, c) Častiti moramo in prositi svetega Duha, ki je Marijo napolnil z gnadami, da bi tudi nas prenovil, da bi bili v vsem podobni Jezusu. d) Hvaliti moramo in častiti Marijo, ki jo je Bog tako visoko povzdignil, ter jej svoje češčenje skazovati sosebno s tim, da ta dan in vsegdar pobožno obmolimo angeljevo češ- cenje, in da Marijo v vseh njenih lepih čednostih zvesto po¬ snemamo, posebno pa v ponižnosti, ktero je sosebno ta dan tako lepo razkazovala, ter se je deklo Gospodovo imenovala takrat, kedar je bila naj visokeje povzdignjena, povzdignjena clo v božjo mater. IV. Stirdeseti dan po Božiču ali 2. dan svečana ali fe- bruara obhajamo g'od Marijnega očiščevanja. Ta praznik je Gospodov in Marijni praznik ob enem, kakor ste slišali pri razlaganju Gospodovih praznikov. Gospodov praznik je, ker je spomin Jezusovega darovanja v tempeljnu. (Luk. 2, 22. 23.) Marijni praznik je v spomin njenega očiščevanja. — Po Mo¬ rsovi postavi (III. Moz. 12,) mati po rojstvu svojega sina 40 dni, po rojstvu svoje hčere pa 80 dni ni smela med ljudi in ludi ne v tempelj. Ko so bili ti dnevi dopolnjeni, morala je mati v tempelj iti, ter prinesti v dar enoletno jagnje in mla- - 106 - dega goloba; ako je bila revna, pa dve gerlici ali dva mlada goloba, duhoven pa je zanjo opravil zapovedano molitev, in tako je bila očiščena. — Marija tej postavi ni bila podveržena, ker je Jezusa ko naj čistejša devica rodila in je Jezus bil brez vsega greha; ali ona ga je postavi podvergla iz pokorščine; iz ponižnosti pa je prinesla dar revnih mater. Pri darovanju božjega Deteta’ v templjnu je stari Simeon v njem spoznal obljubljenega Zveličarja, ga z bogoljubno Ano vred pričujočemu ljudstvu oznanil, ter ga ves vesel imenoval „Luč v razsvitljenje nevernikom." — V spomin, da je Jezus svetu luč, sveta cerkev ta praznik voščene sveče blagoslov- ljuje za službo božjo. Tudi verni nosijo sveče blagoslovljevat. Blagoslovljene sveče se prižgejo, med pričujočo duhovščino razdelijo, in naravna se slovesen obhod po cerkvi ali okoli cerkve, pri kterem se hvalne pesmi prepevajo. Prižgane sveče v rokah dajejo na znanje veselje, da nas je luč Jezusove vere razsvetlila, in terdni sklep, vedno ravnati se po tej sveti luči. Tudi pri peti maši po procesiji pričujoči blagoslovljene sveče prižgejo, in pri ^evangeliju" in od „Sanktusa" do „zavživanja" v rokah deržijo. Od tod je temu prazniku, tudi „Svečnica“ ime. Da bomo ta praznik po mislih svete cerkve posvečevali, naj a) Poštene matere Boga zahvalijo za otroke, ki so božji dar, naj jih po Marijnem zgledu darujejo Bogu, in naj jih rešijo s lerdno obljubo, da jih bodo izrejale Bogu v čast. Vsi skupej pa po Jezusovem zgledu z Jezusom sami sebe darujmo nebeškemu Očetu, ker nas je le za povišanje svoje časti Bog Oče vstvaril, Jezus odrešil, in sveti Duh v svetem kerstu po¬ svetil, in smo obljubo storili, le za Boga živeti. b) Prosimo Boga, da bi nas Jezus, nebeška luč, zmerom bolj razsvetlil, da bi kakor otroci svitlobe živeli po sveti volji božji, od dne do dne zmerom bolj popolnoma. e) Vsakdo zmed nas bodi po Jezusovem in Marijnem zgledu iz prave ponižnosti pokoren Bogu, da bližnjemu svčti z lučjo lepega zgleda in svoji duši pomaga v večno nebeško svitlobo. - 107 - V. Praznik Marijnega vnebovzetja ali Včliki Šma¬ ren, Veliko Gospojnico , obhajamo 15. dan velikega serpana ali avgusta v spomin , da je Marija umerla in bila v nebesa vzela. S tim praznikom nam sveta cerkev v spomin sklicuje Marijno srečno smert in veliko čast, ki jo Marija vživa v ne¬ besih, v kterih je povzdignjena nad vse angelje in svetnike. S tim praznikom nas opominja, veseliti se Marijne sreče; nas opominja, Marijo posnemati, za njo hoditi, da bi tudi mi prišli v veselje nebeškega kraljestva, ter ondi hvalili Boga, ki je tako visoko poveličal Marijo. Marija je zares umerla, to je: njena duša se je od te¬ lesa ločila , in je bila sprejeta v nebesa; njeno telo je pa, kakor sveti cerkveni očetje pobožno mislijo, kmalu po smerti postalo nestrohljivo in veličastno, se je z dušo sklenilo, in vživa z dušo vred nebeško veselje. Kdor bi mislil, da se to ni zgodilo, bi ne poznal božje moči, ne ljubezni Jezusove, ne visoke imenitnosti Matere božje. Verska resnica sicer še ni, da bi jo bila cerkev razsodila, ampak je pobožna misel vernih kristijanov , ki Marijnega telesa niso našli v nobenem grobu, »koravno so toliko grobov svetih mučencev našli veliko pozneje, in jim je nektere Bog sam po čudežih razodel. Toraj skoraj ni misliti, da bi bil Jezus v grobu pustil sveto telo svoje ljube matere, ktero ga je pod sercem nosilo in dojilo, marveč ga je Jezus gotovo k sebi vzel v nebesa. Pobožna misel tedaj, da je Marija z dušo in telesom bila vzeta v nebesa , kader je umerla , je začetek dala prazniku Marijnega vnebovzetja. Kdaj so kristijani ta praznik praznovati začeli, ni znano. Nekteri pravijo, da ga je postavil papež Da- maz, ki je živel dve sto let pred cesarjem Mauricijem, kar pa *)i dognano. Gotovo pa je, da cesar Mauricij je zapovedal po svojem kraljestvu, naj se vsako leto 15. dan velikega serpana praznuje, in to se je zgodilo okoli leta 583. po Jezusovem p ojstvu. Toda cesar praznika ni bil postavil; določil je le dan praznovanja, da so ga vsi praznovali ravno listi dan, kteri dan 8a je pozneje tudi cerkev praznovati ukazala. Praznik Marijnega vnebovzetja je naj višeji Marijni god, veči Marijni praznik, ki nam pred oči postavlja veličastvo, 108 — plačilo in zmago častite Device; toraj ima tudi svojo osmino, in pred ta dan jo zapovedan post. Da bomo la praznik prav posvečevali, a) Premišljujmo čast Marijno, s kakoršno je bila v ne¬ besa vzeta , ko jo je Jezus v svojem kraljestvu posadil na sedež, kterega jej je pripravil od vekomej. b) Častimo jo. Mater božjo, kakor jo angelji častijo in izvoljeni. Hvalimo milost božjo, ktera je Marijo obdarovala s tako velikimi gnadami, in jo zdaj njeni ljubi Sin v nebesih krona , in jej zdaj z nebeškim veseljem plačuje vse njeno terpljenje in vso njeno žalost, ktero je na zemlji prestala. c) Veselimo se, da imamo mogočno pomočnico pri Bogu, pribežališče skesanih grešnikov, ki nas ljubi in za naše zve¬ ličanje svojega ljubega Sina prosi. d) Prosimo Marijo, da bi nam pomagala Boga prositi, da > bi bili grehov rešeni, da bi svoje serca spreobernili, da bi zadobili moč, premagati vse vunanje in notranje skušnjave; da bi nam sprosila čednost ponižnosti, čistosti in pokorščine, ker se je njeno življenje od teh čednost med vsemi Evinimi otroci naj lepše svetilo, in ker vemo, da po teh čednostih v nebesa pridemo. VI) V nedeljo po Marijnem rojstvu obhajamo god Ma- rijnega presvetega imena. „Marija“ pomenja v našem jezika to, kar „Gospa ft ali „Zapovedovavka K , in Marija je zares Gospa vseh stvari, ker je Stvarnikova mati. Ta praznik je po vsem keršanskem svetu vpeljal papež Inocencij XI. v spomin, da so bili Turki, naj hujši sovražniki keršanske vere , leta 1683. pred Dunajem srečno premagani na Marijno priprošnjo. Ta praznik in celo naslednjo osmino so v našem cesar¬ stvu popolnoma odpustki, kakor v praznik presvetega imena Jezusovega. Kakor drugi Marijni prazniki nas tudi ta opominja, Ma¬ rijo vedno častiti, in se jej v vseh okoljščinah življenja zaup' Ijivo izročevati v priprošnjo in jo na pomoč klicati. — 109 — VII. Roženkranska nedelja, ler perva nedelja mesca vinotoka ali oktobra, je vpeljana v spomin slavne zmage, ktero so krislijani dobili pri Lepanti leta 1571. nad Turki ravno tisti dan, ko so udje bratovščine svetega rožnikranca obhajali svojo bratovsko procesijo. To nedeljo se tudi obhaja spomin zmage kristijanov nad Turki pri Temešvaru leta 1716. Tudi ta praznik nas opominja , Marijo častiti in se jej priporočevati sosebno s lem, da pridno in pobožno molimo lepo molitev svetega rožnikranca. 5) Ljubi kristijani! posvečujmo zraven Gospodovih tudi Marijne praznike vselej tako, kakor želi sveta cerkev, da jih praznujemo in posvečujemo, ter skazujmo Bogu svojo zahvalo, Mariji pa svoje češčenje in svojo ljubezen. Gotova resnica je, da bomo le tedaj Gospodove praznike prav praznovati zamogli, ako si bomo prizadevali, tudi Marijne praznike prav posve¬ čevati. Saj veste, da očeta prav spoštuje le tisto dete, ktero tudi svojo mater vredno časti. In dobrotljivega prijatla in usmiljenega pomočnika se božji Sin skazuje le tistim kristijanom, ki se do njegove ljube matere obnašajo kakor dobri, vbogljivi otroci. Amen. XI. keršanski nauk. Prazniki a n g e 1 j e v in svetnikov: kteri so in kako jih moramo posvečevati. 1) Marijni zapovedani prazniki so: čisto spočetje Marijno, očiščevanje Marijno, oznanenjo Mariji Devici, vnebovzetje Ma¬ rijno, rojstvo Marije Device, praznik presvetega imena Marij- nega, in praznik svetega rožnikranca. Sveta cerkev je, kakor sem vam zadnjič pravil, te praznike postavila zato, da Boga zahvaljujemo za obilne milosti, ki jih je Bog Mariji delil in po Mariji tudi nam; na dalje zato, da si Marijne prelepe čednosti pred oči postavljamo, in terdne sklepe delamo, da jih bomo posnemali, in poslednjič tudi še zato, da si pred oči postav¬ ljamo Marijno veličastvo, njeno mogočnost in moč, ki jo v nebesih ima, in se tedaj izročujemo njeni priprošnji pri Bogu. Z Marijnimi prazniki po tem takem sveta cerkev Mariji skazuje posebno češčenje. In tako češčenje se Mariji tudi spodobi, zakaj a) Bog sam je naj večo čast, ktera je le koli kdaj do¬ letela kako stvar, skazal Mariji s tem, da jo je izvolil v mater svojemu edinorojenemu Sinu, v mater božjo; b) Marija vse angelje in svetnike presega v milostih in v svetosti. Po posebni milosti božji je bila spočeta brez madeža izvirnega greha; bila je ves čas življenja obvarovana slehernega greha; bila je tudi oblagodarjena z vsemi čednostmi: c) Marija zavoljo naj tesnejše zveze z Jezusom vse an¬ gelje in svetnike presega v veličastvu; — 111 — d) Marija vse angelje in svetnike presega tudi v moči. Zavoljo svoje tesne zveze s Kristusom nam zamore pri Bogu sprositi vse milosti, in Bog nam vse milosti deli po njej, ki je bila delavna pri našem odrešenju. 2) S tem skonoamo premišljevanje o Marijnih praznikih. Na versto so zdaj prišli: C) Prazniki angelje v in svetnikov. Praznike angeljev imenujemo tiste praznike, kleri so postavljeni angeljem v čast. Sveta cerkev že od naj starejših časov angelje božje očitno časti, in sicer a) zato, ker so angelji naj imenilniše božje stvari, so zveličani nebeški duhovi, ki vedno Boga gledajo in ga ne¬ prenehoma molijo; b) zato, ker so bili angelji tudi poslanci božji pri našem odrešenju. Angelj Gabriel je preroku Danielu in Mariji prečisti Devici, oznanil prihod Odrešenikov. Angelj se je svetemu Jo¬ žefu v spanju prikazal, ter mu zapovedal, z Jezusom in Marijo v Egipt bežati, in po Herodovi smerti spet verniti se v domačo deželo; c) zato, ker so angelji nam v varhe dani, in nam v zveličanje pomagajo. Sveti Mihael je bil poseben pomočnik Judovskemu ljudstvu, in je zdaj poseben varh svete katoliške cerkve. Sveti Rafael je bil staremu in mlademu Tobiju v ve¬ liko pomoč. Angelj je vodil Izraelce v obljubljeno deželo. Lota so angelji rešili iz Sodome. Prerok Daniel je bil v lev- njaku obvarovan, trije bogoljubni mladenči so bili v razbeljeni peči ohranjeni, sveti Peter je bil iz ječe rešen z angeljsko pomočjo, in tudi nam so angelji v varhe dani. Angeljem češčenje skazujemo s tem, da njim v čast cerkve in altarje postavljamo, njim v čast praznike obhajamo, in se jim v varstvo priporočamo. 112 Godovi in prazniki, angeljem v čast postavljeni, so: god včlikega angelja Gabriela, 24. dan sušca ali marca mesca: god velikega angelja Mihaela, 29. dan kimovca ali septembra; god velikega angelja Rafaela, 24. dan vinotoka ali oktobra. Toda ti godovi niso zapovedani prazniki. — Zapovedan praznik an¬ geljem v čast nam je le god vseh angel je v varhov, ki se obhaja tisto nedeljo, ktera je naj bližeje pervemu dnevu mesca kimovca ali septembra. Da bomo ta praznik obhajali po namenu svete cerkve, moramo naj poprej a) Boga hvaliti in zahvaliti , da nam je svoje angelje v varhe dal, ki so nam tolikanj modri, mogočni in zvesti varhi; b) po tem moramo tudi angelje častiti, ter častiti s tem, da se jim pridno v varstvo izročamo, in jih zvesto vbogamo, ter se jim poslušno in pokorno damo voditi. 3) Praznike svetnikov kličemo tiste praznike, ki so postavljeni svetnikom v čast. Svetnike imenujemo tiste duše vernih kristijanov, ki so v tem življenju dosegli posebno visoko stopnjo keršanske čed¬ nosti in zdaj gotovo v nebesih gledajo in vživajo Boga od obličja do obličja. Med svetnike štejemo: a) tiste, kterih svetost spričuje sveto pismo; b) tiste, ki se z cerkvenim privoljenjem častijo od sta¬ rodavnih časov; c) tiste, ki jih papeži slovesno za svetnike razglašajo, kar se pa le po skerbnem preiskovanju zgodi, in popolnem dopri- čanju, da je res sveto živel tisti, ki se ima svetnikom prišteti- Svetnike sveta cerkev deli v te le verste: a) aposteljne in evangeliste, b) mučence, c) spoznovavce: škofe ali ne škofe. 113 d) device : mučenice, ali ne mučenice, e) ne device : mučenice ali ne mučenice. Svetnike častimo zato: a) ker se že pri Bogu znajdejo in s Kristusom v nebesih kraljujejo, b) ker Boga za nas prosijo, in nas varujejo , c) ker imamo nad njimi prelepe zglede keršanskih čednost. Svetnikom čast skazujemo s tim, a) da jih na pomoč kličemo, ter se jim v priprošnjo iz¬ ročamo; b) da njim na čast cerkve zidamo, in altarje stavimo: c) da njim na čast daritev svete maše opravljamo ; d) da njih ostanke ali svetinje častimo; e) da njih podobe in slike v cerkev in drugod v češ- čenje izpostavljamo; f) da zlasti njih svete čednosti posnemamo ; g) da nektere dni njim na čast praznično obhajamo. Nekteri zmed teh dni so zapovedani prazniki, kakor god svetega Stefana, svetega Jožefa, ki je pri nas deželni varh, svetega Petra in Pavla in vseh svetnikov. — Nekteri so nekdaj bili zapovedani prazniki, zdaj pa niso več zapovedani. Sopraznike jih imenujemo. —' Nekteri se pa le v cerkvenih molitvah in pri sv. maši na tihem obhajajo. — Nekteri, ki jih deželne varhe imenujemo, so le po posameznih deželah zapovedani prazniki, postavim: Na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem, Teržaškem in Istrijanskem je dan sve¬ tega Jožefa zapovedan praznik, na Avstrijanskem dan svetega Leopolda, na češkem dan svetega Janeza Nepomučaua, Kerš. n, Ljub, n. Q — 114 — na Marskera dan svetega Cirila in Metoda, na Ogerskem in Horvaškem svetega Stefana kralja i. t. d. Praznike svetnikom v čast je sveta cerkev po¬ stavila : a) da se spominjamo gnad in dobrot, ktere je Bog svet¬ nikom in po svetnikih tudi nam skazal, in da Boga zanje zahvalujemo, b) da njihove čednosti in njihovo pobožno življenje pre¬ mišljujemo, ter posnemamo; c) da po njihovi priprošnji pomoči pri Bogu iščemo. Obernimo zdaj svoj pogled na vsakega zmed zapovedanih praznikov posebej : I.) Pervi dan po Božiču, ter 26. dan grudna ali de¬ cembra mesca obhajamo god svetega Stefana. Sveti Ste¬ fan je bil eden zmed tistih sedmih diakonov, ki so jih aposteljni izvolili, da bi jim pri apostolski službi pomagali, ter se sosebno z delitevjo miloženj med uboge pečali. Bil pa je sveti Ste¬ fan poln gnade in moči, in je delal velike čudeže in znamnja med ljudmi. Spravijo se pa nekteri Judovski modrijani nad njega, ter se ž njim pričkajo in prepirajo. Pa niso mogli zo- perstati modrosti in svetemu Duhu , kteri je iz njega govoril. Toraj so nad-nj nadražili ljudstvo, in sosebno starašine in pismarje. Ti skupaj priderejo, ga popadejo in peljejo pred zbor; postavijo krivih prič, ki so rekle, da sveti Štefan pre¬ klinja tempelj in Mozesa. Vsi v zboru so imeli oči v njega vperte, in so vidili njegovo obličje tolikanj častitljivo, kakor obličje angelja. Štefan pa jim začne razlagati, kako je Bog prečudno vodil Abrahama in Mozesa, in kako so bili Izraelci vselej Bogu nepokorni, in na zadnje reče: „Vi terdovratni in neobrezani na sercu in ušesih: vedno se svetemu Duhu vstav¬ ljate ; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Kterega prerokov vaši očetje niso preganjali ? Oni so morili tiste, kteri so preroko¬ vali prihod Pravičnega; vi pa ste zdaj njega izdali in umo- rili“. Ko to slišijo, so se raztogotili in so z zobmi škripali — 115 v njega. On pa, poln svetega Duha, je v nebo gledal , in vidil božje veličastvo, in Jezusa stati na božji desnici. In je rekel: „Glejte , vidim nebo odperto , in Sinu človekovega na desnici božji*. Na ves glas so nad jim zaupili, si ušesa ma¬ šili, vsi kmalo na njega planili, ga iz mesta vlekli, da bi ga kamnjali. Svoje oblačila so položili mladenču k nogam , ki mu je bilo ime Savi, in ki je tudi privolil v Stefanovo smert, ter so kamnjali Štefana. Štefan pa je molil in klical : „Go- spod Jezus, sprejmi mojo dušo!* Potlej je pokleknil in z ve¬ likim glasom klical: „Gospod ne prištevaj jim tega v grehi* Ko je to izrekel, zaspal je v Gospodu. Bogaboječi možje so ga pokopali in velika žalost je bila po njem. Sveti Štefan je bil pervi mučenec nove zaveze; toraj se njegov god posebno praznično obhaja in ima svojo osmino. Sveta cerkev nam ga sosebno v ozir njegove serčnosti in ljubezni do sovražnikov v zgled postavlja. Da uomo tedaj ta praznik po volji svete cerkve obhajali, hvalimo Boga, ki je dal svetemu Štefanu toliko serčnost in močnodusnost; pri¬ zadevajmo si, da posnemamo svetega Štefana sveto življenje; in priporočajmo se mu, da tudi nam sprosi pri Bogu te lepe čednosti, ki se nad njim tako svitlo lesketajo. II.) Praznik svetih aposteljnov Petra in Pavla ob¬ hajamo 29. rožnika ali junija meseca v spomin, da sta ta dva aposteljna obadva na ta dan umerla za Jezusa. Obhaja se ta praznik z osmino in na pred dan tega praznika je zapovedan post. Svetemu Petru je bilo poprej Simon ali Šimen ime. Bil je ribiča Jona sin, in je s svojim bratom Andrejem po Gali¬ lejskem morju ribe lovil. Sveti Andrej ga je k Jezusu pri¬ peljal, in Jezus je dobrega človeka spoznal, v aposteljna iz¬ volil in Petra, po naše skala, imenoval, ter s tim očitno po¬ kazal , da bo Peter, akoravno je bornega stanu, vendar le poglavitni kamen njegove svete cerkve. Zvesto se je sveti Peter Jezusa deržal, ter ga ljubil tako močno, da je hote! *a-nj umreti; ali Jezus ga je svaril, naj se ne prenagli v 8 * 116 svojih obljubah, ter mu pove, da ga bo prihodnjo noč pred njegovim terpljenjem trikrat zatajil, preden petelin dvakrat za¬ poje. Peter tega noče verjeti, ker se je preveč zanašal na svojo lastno moč. Jezus na Oljski gori moli k svojemu ne¬ beškemu Očetu, in se pripravlja na prihodnje terpljenje ; Peter pa zraven terdo spi, in noče čuti. Jezus ga zbudi in opo¬ minja , rekoč: „Simon, kaj spiš ? Ali ne morete z menoj budeti ? čujte in molite, da v skušnjavi ne padete. Duh je sicer voljen, ali meso je slabo". Sovražniki pridejo in Jezusa primejo; Peter plane po koncu, mahne s svojim mečem , ter uho odseka nekemu beriču. Kristus ga za njegove prenaglji- vosti del pokrega, ter pravi: „Peter, vtakni svoj meč v nož¬ nice; zakaj vsi, ki za meč prijemajo, bodo z mečem pokončani". Kader so rabeljni Jezusa zvezali in pred sodbo gnali, tedaj jo je Peter z drugimi učenci vred proč potegnil, ter Jezusa za¬ pustil ; pozneje pa leze od dalječ za njim, in pride na dvorišče tiste hiše, v kteri so Jezusa sodili, ter se z drugimi vred pri ognju greje. Neka dekla, vratarica, Petra vgleda, in reče: „Ta le je tudi zmed Jezusovih tovaršev". Peter vpričo vseh taji in pravi: „Nisem, še ne poznam ga ne, ter ne vem, kaj govoriš". Petelin pervikrat zapoje. Kmalo na to spet druga dekla pride in pravi: „PogIejte ga, tudi ta je bil z Jezusom Nazareškim". Peter pa je še hujše tajil, in terdil, da ga ne pozna. Poslednjič ga še hlapci obstopijo , ter pra¬ vijo, da ga po besedi poznajo, da je Galilejec in Jezusov tovarš. Peter, ves preplašen, se roti, da Jezusa ne pozna. In kader ga vtretjič zataji, petelin vdrugič zapoje. Ravno je bil Peter Jezusa tretjikrat zatajil, ko Jezusa iz sodnje hiše peljejo. Milo se Jezus na Petra ogleda. Njegov mili pogled presune Petrovo serce. Peter se spominja svoje obljube pa tudi svoje nezvestobe. Nemudoma iz nesrečnega kraja hiti in se milo razjoka, ter iz serca skesa svojega greha. Ko je bil Jezus od smerti vstal, in se večkrat prikazal svojim učencem, poprašal je Petra trikrat: „Simon, Jonov sin, ali me ljubiš Sveti Peter mu odgovori: „Gospod, ti veš, da te ljubim"- Pravo ljubezen do Jezusa pa ima le tisti, ki spolnuje njegove zapovedi. To je sveti Peter tudi storil, Nič več ni svojega Gospoda zatajil, nič več se ni sovražnikov Jezusovih bel- 117 Očitno je pričal Judom in nejevernikom, da je božji Sin, Od¬ rešenik in Zveličar človeškega rodu. Judovske , Gerške in Italijanske dežele je pridigovaje obhodil, in poslednjič v Rimu svoj apostolski sedež postavil. Grozoviti kervolok, neverski cesar Neron, ukaže svetega Petra in Pavla, ki sta silo veliko nevernikov y Rimu spreobernila prijeti, da bi ju umoril. Ka¬ der kristjani to zvedo, prosijo svetega Petra, da bi pobegnil. Čeravno ne rad se vendar le na prošnjo vernih skrivši iz mesta odpravlja. Pri mestnih vratih pa se mu prikaže Jezus, ki se dela, kakor bi hotel v mesto iti. Sveti Peter ga vpra¬ šuje, in pravi : „Gospod, kam greš?* Jezus mu odgovori : „Grem v Rim , da se še enkrat dam za tebe križat*. Iz te prikazni sveti Peter spozna, da je volja božja, da zdaj umerje za sveto vero, se nemudoma poverne, in v Rimu na križu smert stori. Preden so ga na križ razpeli, izprosil si je, naj mu glavo k zemlji obernejo, ker se je, ponižen ki je bil, nevrednega imel, križan biti tako, kakor je križan bil njegov Gospod. Svetemu Pavlu je bilo poprej Savi ime. Rojen je bil v mestu Tarz v deželi Ciliciji. Mladeneč prebrisane glave se je v šolo podal v Jeruzalem, poglavitno mesto Judovsko in se dobro naučil vseh Izraelskih postav. Savi, še mlad, je bil v svoji učenosti sila visokih misel. Poslušati lepe nauke poni¬ žnega Jezusa ni dopadlo napuhnjenemu mladenču. Ves serdit v svojem sercu grozovito misel sklene, vero v Jezusa zatreti, in vse njegove učence preganjati na smert. Savi je svetega Stefana kamnjati pomagal , ter je ubijavcem varoval oblačila , da bi ga Iagleje pobili. Sveti Štefan pa je tudi za njega molil , naj mu Bog njegove grozovitosti ne prišteva v greh, in molitev svetega mučenca je Savlu usmiljenje sprosila. Se premalo je Savlu bilo, v domačem mestu Jeruzalemu kristijane Preganjali. Prosil je poglavarje Judovske, naj ga pošljejo v tuje mesto Damask, naj bi tudi tam vse verne kristijane po¬ lovil in pokončal. Poslali so ga, ter mu izročili strašno oblast. Na polu pa se ga Kristus usmili. Ves poln serda do krist¬ janov že blizo mesta prijaha, in ko bi trenil ga obsije ne¬ beška svitloba, ter zverne na tla. Vsegamogočen glas iz nebes 118 — zadoni, ter mu veli: „Savl, Savi! zakaj me preganjaš ?* Ves prestrašen popraša Savi in pravi: »Kdo si ti, Gospod ?* In spet zasliši: »Jaz sem Kristus, kterega ti preganjaš. Težko ti bo meni se vstavljati*. Trepetaje Savi odgovori: »Gospod kaj hočeš, da naj storim?* Gospod mu reče: »Vstani, in pojdi v mesto, in tam ti bo povedano, kaj ti je storiti*. Tovarši so ga ob roči v mesto peljali, zakaj svitloba, ktera ga je obsve- tila, ga je bila oslepila. V Damasku je tri dni molil in se postil. Po tem mu Bog pošlje duhovnika Ananija , ki ga je kerstil; in zdajci je zopet vidil , in je bil usmiljenja božjega čez vse vesel. Sveti Pavl, po svetem kerstu ves prerojen , zdaj ravno tako očitno in serčno oznanuje Jezusa kar Odre¬ šenika sveta , kakor je poprej verne kristjane preganjal. Po naj imenitniših Judovskih, Gerških in Italijanskih mestih je ljudi učil Jezusa spoznovati in v njega verovati. In kakor je poprej on verne preganjal, tako so zdaj neverniki njega pre¬ ganjali. Serditi Judje so se v Jeruzalemu zaprisegli, da no¬ čejo jesti, dokler ga ne bodo umorili; ali njegov sesternik je to prisego zvedel in svetemu Pavlu povedal, da ga je k dežel¬ skemu poglavarju poslal, da je svetega Pavla rešil iz rok hu¬ dobnežev. Kader je že brez števila veliko nevernih Judov in nevernikov Kristusu pridobil, tudi blizo naših krajev pridi— goval, bil zavoljo Jezusovega imena velikokrat v ječo zapert, kervavo tepen in neusmiljeno preganjan, pripeljali so ga vkle¬ njenega v Rim , pa zopet prostega pustili. Po tem , ko je tudi v Rimu s svetim Petrom veliko Judov in malikovavcev spreobernil, so ga sovražniki ravno tisti dan ob glavo djali, ko so svetega Petra križali. Življenje teh dveh svetih mož in pervakov zmed apo- steljni in njuno častitljivo smert nam sveta cerkev pred oči postavlja na god in praznik svetega Petra in Pavla, ter želi, da bi njuno sveto življenje, in sosebno njuno gorečnost in lju¬ bezen do Jezusa posnemali, in se jima pridno priporočevali v priprošnjo. III.) Praznik vseh svetnikov obhajamo 1. dan listo— pada ali novembra mesca vsem svetnikom na čast, in sicer 119 — zato, ker ni mogoče, vsakemu svetniku posebej odločiti kak poseben dan v letu za praznovanje. Ta god je vpeljal papež Bonifacij IV. leta 610. ko je bil posvetil pravemu Bogu v čast veliko poslopje „Panteon“ imenovano, ki je bilo poprej posvečeno vsem neverskim bogom ali molikom v čast. Pri posvečevanju se je iz pod- zemljskih krajev ali „katakomb“ praznično tu sem preneslo veliko svetinj ali kosti svetih mučencev. Vseh svetnikov praznik ima svojo osmino , in pred ta dan je zapovedan post. Sveta cerkev želi, da bi si ta dan prav živo pred oči postavljali ozko ternjevo pot, po kteri so svetniki hodili, ter dobre sklepe delali, da bomo zvesto stopinje pobirali za njimi. Opominja nas njihove sreče se veseliti in Boga hvaliti in za¬ hvaliti za gnade, ki jim jih je Bog dal, da so zamogli sveto živeti in večno življenje doseči; opominja nas, svetnikom se priporočevati, da bi tudi nam sprosili božjo milost in pomoč, ktera bi nas podpirala in nam pomagala , da bi srečno prišli v njihovo veselo tovaršijo. IV.) God deželnega varlia , svetega Jožefa, obhajamo 19. dan šusca ali marca mesca. Bil je sveti Jožef naj imenitnišega, ter kraljevega Davi¬ dovega rodu. Pobožni kralj David in modri Salomon sta bila njegova preddeda. Ali kakor posvetno bogastvo rado eno hišo zapustivši se v drugo preseli, obožala je tudi Jožefova rodovina tako močno , da se je moral sveti Jožef tesarskega dela naučiti, ter si s terdim delom vsakdanji kruh služiti. Toda Bog ne gleda na imeniten stan , ne na pozemljisko bogastvo in posvetno čast; on ljubi le čistost in nedolžnost serca. Toraj je Bog tudi svetega Jožefa , ki je bil ves nedolžen in bogaboječ, ljubil, ter ga svojemu edinorojenemu Sinu varha in rednika, in Mariji, Jezusovi materi, ženina izvolil. — V ve¬ likih skerbeh je bil, ko je Marijo svojo nevesto jemal ; ali angelj se mu prikaže, ter mu veli, k sebi vzeti Marijo, ki bo mati Sina božjega. Ves vesel zdaj sveti Jožef Mariji roko 120 — poda. — Rimski cesar ukaže vsem Izraelcem ili v mesto svojega rodu se popisovat. Iz Nazareta , kjer je sveti Jožef stanoval iti v Betlehem, ktero je bilo njegovo rojstno mesto, bilo je dalječ; po zimi se na pot spustiti z Marijo , ki se je znašla v drugem stanu, bilo je težavno; ali sveti Jožef, ves pokoren ki je bil, ne ustavlja se, temveč se vdano in voljno na pot poda. — V njegovem domačem mestu ga sorodovinci nočejo spoznati, njemu in Mariji še strehe nočejo dati; poter- pežljivo iz mesta gre, v bornem hlevcu prenočuje, in v tem revnem kraju Marija božje Dete porodi, Jezusa, Zveličarja sveta. — Grozoviti Herod mlademu Detetu po življenju streže, ter sklene ga umoriti. Angelj svetemu Jožefu zapove, naj z Jezusom in Marijo v tujo deželo beži, ter ondi ostane, dokler mu spet nazaj ne poreče. Sveti Jožef ne žaluje, se ne obo¬ tavlja, temveč vstane, vzame Jezusa in Marijo, in gre v daljni Egipt. Po Herodovi smerti pride spet angelj Jožefu pravit, naj se poverne v domačo deželo. Jožef gre nazaj v malo mesto Nazaret, tam pridno dela , ter pošteno živi svojo sveto družinjo. — Marija in sveti Jožef sta zvesto hodila k službi božji v Jeruzalem. In kader je bil mladeneč Jezus dvanajst let star, sta tudi njega seboj vzela, hišo božjo obiskat in lepo služit nebeškemu Očetu. Zgubljenega tri dni skerbno išče z Marijo, dokler ga tretji dan v tempeljnu ne najde. — Ko je Jezus dorastel, pomagal je svetemu Jožefu pridno delati. Ne- utrudeno sta žagala, sekala in tesala kakor priden oče in Iju- beznjiv sin, da ju je bilo le veselje gledati; Marija jima je pa skerbno gospodinila. Živeli so borno, pa vendar srečno, ker so imeli pošteno serce in pridne roke. V naročju Jezusovem in Marijnem sveti Jožef sklene svoje življenje , in svojo čisto dušo Stvarniku izroči. Nad svetim Jožefom ima sicer vsak kristjan prelep zgled bogoljubnega življenja, sosebno pa se morajo ljudje nizkega stanu, ki s težavnim delom svoj kruh služijo, nad njim raz¬ gledovati in posnemali njegovo sveto življenje. Pridno se moramo tudi v varstvo izročevati vsi skupaj svetemu Jožefu, Jezusovemu pa tudi našemu skerbnemu varhu in umirajočih 121 posebnemu pomočniku. To storivši bomo po mislih in po na¬ menu svete cerkve obhajali god svetega Jožefa. 4) Ljube duše ! posvečujmo tudi te praznike , ter praz¬ nike svetnikov ravno tako spodobno in pobožno, kakor druge zapovedane praznike. Bog močno na to gleda , da v časti imamo svetnike, njegove prijatle. in tudi svetnikom je všeč, ako jih po božji volji častimo. Častimo jih tedaj s tim , da Boga hvalimo in zahvaljujemo za milosti in dobrote, ki jih je Bog svetnikom skazoval, in jih po svetnikih skazuje tudi nam. častimo jih s tim, da njih sveto življenje in njih lepe čednosti pridno premišljujemo, in dobre sklepe delamo, da jih bomo posnemali, častimo jih s tim, da se jim v priprošnjo izroču- jemo in jih zaupljivo na pomoč kličemo v dušnih in telesnih potrebah. S tim tedaj svetnike vsegdar častimo , sosebno pa o njegovih godovih in praznikih, da bomo deležni postali nji¬ hovega varstva, in na njihovo priprošnjo tudi božje pomoči v sedaj nem življenju in večnega zveličanja v prihodnjem življe¬ nju. Amen. 122 — XII. Keršanski nauk. God cerkvenega posvečevanja. — Kaj nam sveta cerkev v pervi zapovedi p repo ved uje? 1. Dosihmalo sem vam razlagal Gospodove praznike, ki so: Sveti božični dan , novega leta dan , svetih treh kraljev god, praznik svetega imena Jezusovega, god darovanja Je¬ zusovega v tempeljnu, Velikonočna nedelja, Velikonočni pon- deljek, praznik vnebohoda Jezusovega, Binkeštna nedelja, Binkeštni pondeljek, praznik presvete Trojice in praznik pre¬ svetega rešnjega Telesa, Razlagal sem vam tudi Marijne praznike, kteri so: čisto spočetje Marije Device, Marijno rojstvo ali Mali Šmaren, praznik oznanenja Mariji Devici, praznik očiščevanja Marije Device ali Svečnica, Marijno vne¬ bovzetje ali Veliki Šmaren, praznik Marijnega presvetega imena, praznik Marije Device svetega rožnikranca. Zapovedani prazniki angeljev in svetnikov so: god vseh angeljev varhov, praznik svetega Štefana, pervega mučenika , praznik svetega Jožefa, Jezusovega rednika, praznik svetih aposteljnov Petra in Pavla, in god vseh svetnikov. Praznike angeljev in svet¬ nikov sem vam natanjčniši razlagal v zadnjem keršanskem nauku. Razlagati vam moram zdaj še D.) Praznik cerkvenega posvečevanja. 2. Praznik cerkvenega posvečevanja je spomin tistega dneva, o kterem se je kaka hiša posvetila za službo božjo. V našem avstrijanskem cesarstvu se ta spomin obhaja po vseh cerkvah ob enem, in sicer tretjo nedeljo mesca vinotoka ali 123 — oktobra v zahvalo, da hiše božje imamo, in v zahvalo za vse dobrote, ki jih v njih prejemamo. Osem dni pred to nedeljo se v zvonikih rudeče-bele bandera razobešajo, in se še le osem dni po tej nedelji iz zvonikov vzamejo. Te bandera naznanjajo veselje nad tem, da hoče Jezus med nami v cerkvah prebivali, in verne spod¬ bujajo, da radi hodijo v hišo božjo Jezusa obiskovat. V spo¬ min na posvečevanje gre to nedeljo okoli cerkve procesija, pri kteri mašnik cerkveno zidovje kropi z blagoslovljeno vodo in pri slovesni sveti maši se na cerkvenih stenah prižiga dva¬ najst sveč na tistih mestih, ki so bili med posvečevanjem cerkve maziljeni s sveto križmo. To nedeljo tudi Cabejevo nedeljo imenujemo, ker se pri sveti maši bere ali poje sveto evangelije , ki nam pripo¬ veduje, da je Jezus v Cabejevo hišo šel in ga spreobernil. O tej priložnosti naj vam odgovorim še na to le dvojno vpraševanje: a) Zakaj se cerkve stavijo ali zidajo? in b) Kako in zakaj se nove cerkve posvečujejo? a) Ves svet je tempelj božji ali hiša božja, in vsako hvaležno serce človeško je Bogu posvečen altar. Vendar pa mora imeti človek tudi še svoj poseben kraj , na kterem ne¬ skončno usmiljenemu Bogu opravlja svoje zahvale dar za to¬ liko prejetih dobrot. Darovala sta perva dva sina, Kajn in Abelj, od svojih pridelkov Bogu v zahvalo ; postavil je pra¬ vični Noe po vesoljnem potopu altar , da je žgavni dar daro¬ val Bogu za prečudno otelbo. Stari očaki Abraham , Izak in Jakob so tudi darovali Bogu po zelenih tratah obljubljene de¬ žele, dokler ni bilo tisti čas Bogu posvečenih tempeljnev. In ko je stari očak Jakob o svojem potovanju v tujo deželo pod milim nebom prenočeval, kamen pod glavo, s svojim plajščem odet, vidi nebo odperlo in lestvo od zemlje do nebes, in an- gelje po njej hoditi, verh lestve pa sloneti Boga, ki mu obeta veliko srečo, da bo iz njegovega naroda rojen Zveličar sveta. Ves prestrašen Jakob iz spanja plane, rekoč: „Kako strašen je ta kraj ! Zares tukaj je hiša božja, tukaj so vrata nebeš¬ ke*. Gre in vzame kamen, ki ga je za podglavje imel, ga 124 — zaznamova, ter z oljem polije. Poglejte pervi Bogu posvečeni altar! (I. Moz. 28, 17.) Posvetni človek se pa le rad zaljubi v posvetne reči , pozabi svojega Stvarnika, kakor nekdanji molikovavci, ki so namesto pravega Boga molili solnce, mesec in zvezde , zve¬ rino, kamnje in les. Ohraniti pravo božje spznanje , obvaro¬ vati sebi pravo češčenje ukaže Bog Mozesu narediti skrinjo zaveze, njo pozlatiti, z dragim pokrovom pokriti, in v šotor postavili: in to je bil božji šotor, perva hiša božja , ki so jo Izraelci seboj po svelu nosili, da bi ne pozabili toliko mogoč¬ nega in usmiljenega Gospoda. Veselo so pred to hišo božjo prepevali: „Ni ga ljudstva tako imenitnega , da bi imelo bo¬ gove tako blizo , kakor je naš Bog pri vseh naših molitvah^. (V. Moz. 4, 7.) Kralj David, pobožen mož in bogaboječ, pa je milo zdi¬ hoval, da on v zalem poslopju počiva, dokler škrinja božja le v šotoru prebiva, ter sklene postaviti veličastno hišo Gospodu, svojemu Bogu. Bog pa mu je po preroku naročil, da mu ne bo on hiše zidal, ker je na vojskah veliko kervi prelival, am¬ pak njegov sin Salomon, ki bo v lepem miru kraljeval. Da¬ vid mu izroči veliko zlata in srebra, pa tudi drugih potrebnih reči. Salomon postavi Gospodu na gori Morija tempelj tako velik in imeniten, da je bil čudež sveta imenovan, ter ga po¬ sveti med obilnimi daritvami in z veliko častitljivostjo. Božje veličastvo se je prikazalo in je ves tempelj napolnilo tako , da duhovnom v tempeljnu prostora zmanjkuje svoje dela oprav¬ ljati. Izraelci pa to viditi popadajo na zemljo z glavami do tal priklonjeni in hvalijo svojega Boga. — Poglejte pervo zi¬ dano hišo božjo, tempelj Bogu posvečen. Pa le ena sama prava hiša božja je bila na svetu, v ktero so se shajali vsi pravi služabniki božji; prerok Malahija pa je napovedoval, da pridejo dnevi, o kterih se bo ime Gospodovo častilo med vsemi narodi od solčnega vzhoda do zahoda, in bodo čislo in sveto daritev Bogu opravljali po vseh krajih. (Malah. 1, 11.) Kristus, pervi in veliki mašnik nove zaveze , je opravil na altarju svetega križa pod milim nebom kervavo daritev 125 — Očetu nebeškemu za vesoljni svet. Izdihnil je in rekel: »Do¬ polnjeno je!“ Zagrinjalo v Jeruzalemskem tempeljnu se je raztergalo, in skrivnost pravega spoznanja in češčenja božjega se je zasvetila po vsem svetu noter do nas, in svete Bogu posvečene cerkve, v kterih se je obhajala prava služba božja, razširjale so se po vsem svetu; toda v pervih časih le po malem. Pervi kristjani so imeli po Jezusovem povelju vsako ne¬ deljo svoj shod, da so obhajali občno službo božjo; lepih prostornih cerkev pa niso imeli, kakor jih mi imamo. V kaki samotni hiši, v podzemeljskih jamah in pokopališčih so se skrivali v strahu pred Judi in neverniki, sveče prižigali o pol¬ noči, sveto pismo brali, božje nauke poslušali, peli in molili so, in sveto mašo služili. V ta spomin še zdaj pri vsaki sveti maši sveče gorijo. Taka se je pervim kristijanorn nad tri sto let godila , in če so pridni kristijani v kakem mestu skrivaje kako cerkev pozidali, hitro so jim jo neusmiljeni neverniki pokončali, kakor neusmiljeni medvedje pridnim bučelicam satovje. Bogu je bilo zadosti. Obudil je mogočnega cesarja Kon- štantina, ki je pravo keršansko vero spoznal, se dal kerslili, in je ukazal molikavske tempeljne pozapreti in staviti nove cerkve pravemu Bogu. In kakor se po hudem vremenu na rodovitnem polju zelenje veliko lepše prikaže in žlahtna rast omladi, tako so vstajale in se vzdigovale po vseh krajih svete, Bogu in svetnikom posvečene cerkve. Konštantinova mati, sveta Helena, imenitna Slovenka, dala jih je veliko pozidati, posebno v obljubljeni deželi, po krajih, kodar je hodil Jezus , za nas terpel in umeri. In ko je luč svete vere v naše kraje posijala, začele so se tudi tukaj Bogu posvečene cerkve vzdi¬ govati. Perve cerkve so bile redke in majhne, kakor še zdaj v Ameriki s skorjami ali pa s slamo krite. Veliko ur hoda so ljudje v cerkev imeli, in so morali o slabem vremenu ostajati brez službe božje. Po celo leto niso slišali vesele julrajnice, veselega jutranjega zvonenja , ne večne luči ali angeljevega — 126 — češčenja o večernem mraku zvoniti. Polagoma pa so se ljudje namnožili, iz malih vasic so velike sela postale , in , pobožni ki so bili, so si že naši prednamci pozidali veliko lepih cerkev, jih nam zapustili, tako da ne le samo farne cerkve, ampak tudi še mnogo podružnic imamo. Pozidali so nam veliko lepih cerkev, in jih posvečevali Bogu, da bi Kralj nebes in zemlje, naš Gospod in Zveličar, med nami prebival in nam svoje mi¬ losti delil. Posvečevanje cerkev pa naj vam bolj na drobno razložim, ter odgovorim na vpraševanje : b) Kako in zakaj se nove cerkve posvečujejo? Pervo keršansko cerkev je posvetil sveti Silvester papež. To cerkev je pervi keršanski cesar Konštantin v Rimu sozi- dati dal. Po tej sveti šegi naše matere katoliške cerkve so se za tem posvečevale vse druge cerkve, in se posvečujejo še zdaj. Kader se pa kaka nova cerkev posvečuje, naravna se pred cerkevjo čeden šotor, kamor se postavijo svetinje , ter ostanki svetih teles svetnikov, ktere se med posvečevanjem uzidajo v altar. Verniki jih pozdravljajo kakor prijatle božje, ki so prišli z usmiljenim Jezusom prebivat v novo cerkev, da bi bili ondi posebni pomočniki in priprošnjiki vernikom tistega kraja. Novo cerkev posvečevaje škof z duhovščino trikrat krog cerkve gredo , in potoma med prepevanjem svetih psal¬ mov novo cerkev z blagoslovljeno vodo oblivajo in tako re¬ koč omivajo, da bi nas opomnili, kako svet je kraj, kjer Gospod nebes in zemlje prebiva , in kako čistega serca naj bodo vsi, ki hodijo v cerkev. — Na dalje trikrat poterkajo na cerkvene vrata, pa vrata se ne odprejo, dokler se ne za- znamovajo z znamnjem svetega križa , v spomin , da so nam bile tudi nebeške vrata zaperte, dokler nam jih ni Jezus S svojo smertjo na križu zopet odperl. — Kader v cerkev sto¬ pijo, gori po cerkvi dvanajst luč , v spomin , da nam pot v nebesa razsvitljuje sveta apostolska vera, ki so jo aposteljni učili. — V sredo cerkve pokleknejo, jo trikrat pokrižajo, ter prosijo Boga, naj mu bo po znamenju svetega križa ta kraj blagoslovljen in posvečen. — Križema po tleh, ki so s pepe- - 127 lom posipane, zapišejo gerškega in latinskega jezika abecedo, ker je sveto evangelije v teh dveh jezikih naj poprej popisano, in se v latinskem jeziku še zdaj sveta maša bere v naših cerkvah. — Tudi znotraj se cerkvene stene in tla poškropijo, da bi se kristijani spomnili, kako morajo ne le zunaj po ži¬ votu, ampak velikoveč znotraj na svoji duši čisti biti in brez madeža, kader k službi božji pridejo , ker sam Jezus veli : „če svoj dar prineseš k altarju, in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti ondi svoj dar pred altarjem , in pojdi poprej spravit se s svojim bratom , in tedaj pridi in daruj svoj dar*. (Mat. 5, 23. 24.) — Tudi s sveto križmo mazilijo cerkvene vrata in pa dvanajst krajev po cerkvenih stenah, v znamenje, da v to Jezusu posvečeno cerkev le pra¬ voverni kristijani smejo , ki se deržijo prave edinozveličavne vere, ktero je Kristus učil in so jo aposteljni oznanovali, ka¬ kor nas Kristus sam zagotovlja, rekoč: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugači kakor po meni*. (Jan. 14, 6.) — Na dalje molijo litanije vseh svetnikov, ter prosijo svetnike, da bi se združili z nami v čast in hvalo neskončno večnega Boga ; zakaj naša sveta vera nas uči, da v občestvu svetnikov živimo, in da svetniki za nas Boga pro¬ sijo. — Na to opravijo lepo molitev, ktera nam skrivnost posvečevanja tako lepo razloži, rekoč: „Dasiravno Boga vsegapričujočega povsod lahko molimo v duhu in resnici, naj mu vendar naše zbirališče v tej hiši posebno dopade, kjer nas, čedo njegovih vernih, občestvo pobožnosti in ljubezni združi pod našim dobrim pastirjem. Naša paša ima biti božja beseda, ki se nam tukaj oznanuje, naša hrana v večerji ljubezni pre¬ sveto rešnje Telo. Po svetem kerstu in sveti pokori se ima¬ mo tukaj očiščevati, in po drugih svetih zakramentih v vsem dobrem uterdovati. — Po združenih molitvah in pesmih , ki jih na tem kraju opravljamo , imajo se v naših sercih buditi misli prave pobožnosti in bogoljubnosti, zaupanja in ljubezni do Boga in bližnjega z vsemi drugimi čednostmi. Ako pri pobožnih opravilih v cerkvi eden drugega tako povzdigujemo, in se po nauku Jezusovem tako posvečujemo v Bogu prijetno ljudstvo, uslišal bo tudi Bog po očetovo naše prošnje, želje in upanje, ki jih prednj pokladamo, in nas oblagodaril z vsem, 128 — kar k dobremu služi naši duši in našemu telesu". — Tako nam je posvečena cerkev vse občine sveto oko, da se nanjo oziramo in po njej zdihujemo, kakor Izraelci po svojem tem- peljnu, rekoč: „Kako ljubeznivo je tvoje prebivališče, o Gospod ! Moja duša hrepeni' in medli po hiši Gospodovi". (Ps. 83, 2. S.) Pa kar bi bil človek brez serca , bila bi cerkev brez altarja. Altarje so stavili v stari zavezi; altarje na štiri vogle so imeli pervi kristijani v spomin , da je Jezus na mizi po¬ stavil sveto rešnje Telo. Imeli so ob času preganjanja lesene altarje, da so jih lahko prenašali s kraja v kraj. Pozneje je sveta cerkev zapovedala, da morajo vsi altarji kamniti biti, v spomin Jezusa, ki se imenuje vogeljni kamen zveličanske vere, vogeljni kamen svete cerkve. — Zidani altarji so grobom po¬ dobni , ki nas spominjajo , da so jih pervi kristijani naj rajši stavili na grobe svetih mučencev, naj bi se od njih učili svete serčnosti. — In ker je allar naj svetejši kraj veže božje, zato se tudi naj častil!jivše posvečuje. Popevaje svete pesmi ob¬ hodijo škof z duhovščino altar sedemkrat na okrog, in ga na štirih YOgljih zaznamovajo s svetim križem , ker je Kristus s svetim križem svet odrešil. Krog in krog pokropijo altar, in blagoslovljeno vodo razlijo pred altar v spomin , naj bi tudi kristjani vsi čisti bili, ki pridejo k sveti maši. Z veliko ča¬ stitljivostjo se prinesejo svetinje, in ostanke svetih trupeij mu¬ čencev vzidajo škof v altar, v spomin, kako so svoje dni kristijani na grobih svetih mučencev službo božjo opravljali , naj bi tudi mi po njihovi priprošnji v sveti veri in keršanskem življenju prav srečni bili. Pri tem molijo , naj bi Bog tudi nam dal srečen delež svojih svetnikov. — Na dalje pomazi- lijo kamen altarja s svetim oljem; v spomin, da je bilo tudi Jezusovo telo v mazilo djano in v grob položeno. , Pet kri¬ žev je na altar urezanih; tudi ti se posvetijo v znamnje sve¬ tih peterih Jezusovih ran , zavoljo kterih zasluženja se nam gnada božja deli, naj bi mi pri vsaki sveti maši spominjali se Jezusove kervave daritve na svetem križu. — Krog in krog se altar s kadilom pokadi, pet križev iz zern žlahnega kadila se naredi, ter se zažgejo , da veselo pogorijo, in se z lučjo - 129 — povzdiguje dober duh proti nebesom, nam v lepi nauk, naj se sveti naše vere luč in povzdigujejo lepo živo k Bogu naše serca, kolikorkrat koli opravljamo nekervavo daritev svete maše. Ta ogenj nas kristijane opominja goreče ljubiti Jezusa, ki nas je ljubil tako močno , da je svoje življenje dal za nas. — Tako se posvečuje nov altar, serce nove cerkve, v čast Bogu in njegovim svetnikom, nam pa v zveličanje. — Po tem se pokrije s tremi pertiči, v spomin bele tanjčice , v ktero je bilo telo Jezusovo zavito in pokopano. — Križ, znamnje našega zveličanja, sred altarja stoji'; voščeno sveče se prižgejo ter gorijo in kažejo Jezusa, pravo luč, pa nas tudi opominjajo, svoje molitve k nebesom povzdigovati. Tako je vse lepo pri¬ pravljeno za naj svetejšo daritev, ktera se zdaj pervikrat o- pravlja v novo posvečeni cerkvi. Zdaj veste, ljubi moji 1 zakaj da cerkve zidamo in zakaj jih imamo, kako in zakaj se nove cerkve posvečujejo. Praznik cerkvenega posvečevanja nam leto za letom vse to prav živo postavlja pred oči. Da bomo ta praznik prav obhajali, ter obhajali po mislih in željah svete cerkve, moramo : a. Boga iz serca zahvaliti, da cerkve, Bogu posvečene hiše, imamo; zahvaliti pa tudi za vse dobrote in milosti božje, ki so nam dotekale in nam še dotekajo iz svete veže božje. b. Moramo terdno skleniti, da bomo pridno v cerkev hodili, se vselej spodobno in pobožno obnašali na tem svetem kraju. c. Radi in z veseljem tudi pomagajmo, kar in kolikor moramo, da se cerkve lepšajo in tem ča§titljivši obhaja božja služba. 3. Prejden sklenem nauk od perve cerkvene zapovedi, naj vam še odgovor dam na to le vpraševanje : Kaj nam sveta cerkev prepoveduje v svoji pervi »apovedi ? Sveta cerkev nam ob zapovedanih praznikih prepoveduje vse to, kar je prepovedano ob nedeljah, ter 9 K»ri, n, II. ljub. 130 - a. vse hlapčevske dela brez silne potrebe in brez pra¬ vega privoljenja; b. take opravila in razveseljevanja, ktere temu dnevu ali nečast delajo ali pa njegovo posvečevanje opovirajo, molijo ali zaderžujejo. a) Naj poprej so vse hlapčevske dela o zapovedanih praznikih ravno tako prepovedane kakor ob nedeljah. Hlap¬ čevske dela pa niso prepovedane, kakor bi same oh sebi bile nespodobne ali pregrešne; ampak so prepovedane le zalo, ker jih za nedeljo Bog sam prepoveduje v tretji zapovedi božji, za zapovedane praznike pa jih sveta cerkev prepoveduje v svoji pervi zapovedi. In prepoveduje nam jih zato , ker nam morajo biti ti dnevi predpodoba večnega miru in počitka , in zraven tega nam morajo biti tudi pot ali pripomočki do več¬ nega miru in pokoja. Da ne bom ponavljal vsega tega , kar je bilo v ozir hlapčevskih del pri tretji zapovedi božji rečenega, opomnim le samo to le: Ktere da so hlapčevske dela , nam sveti Tomaž Akvinčan prav lepo razloži, ter pravi: ^Hlapčevske dela so tiste telesne dela, ki prav za prav prislojijo le tistim ljudem, ki služijo ali se v službi znajdejo". Hlapčevske dela so tedaj tiste dela, ki jih opravljajo hlapci , dekle, dninarji in težaki, rokodelci in hmetovavči, pri kterih delih se telesne moči bolj rabijo in nategujejo kakor pa dušne moči. Vse take in enako dela so o zapovedanih praznikih prepovedane, naj si jih že človek opravlja zato, da si ž njimi svoj živež služi ali si do¬ bičke dela, ali naj si jih opravlja zato, da si dolg čas pre¬ ganja in si kratek čas dela; in so prepovedane, naj si jih že opravlja ali tak človek, ki se v službi znajde, ali pa tak člo¬ vek, ki se ne znajde v službi. Le kader nategne kaka po¬ sebna siia in duhovska gosposka v to dovoli, sme se opravit' o zapovedanih praznikih kaj takega, kar spada med hlapčevske dela. b. V pervi cerkveni zapovedi so prepovedane tudi take opravila in take razveseljevanja, ktere temu dnevu ali nečas 1 delajo ali pa njegovo posvečevanje opovirajo, motijo ali ifl' - 131 — deržujejo. Ktere pa so take opravila in take razveseljevanja? Take opravila in take razveseljevanja so: šumeče ali s šund- rom sklenjene igre, pregrešni ples, preprijazna obhoja in pre¬ grešno pohajanje za drugim spolom ali vasovanje, nečimurno razkazovanje gizdasle obleke, samopašne in potratne pojedinje, in druge enake reči. Gorje ljudem, ki s takimi rečmi one¬ častijo zapovedane praznike, s takimi rečmi zaničujejo in za¬ sramujejo sveto cerkveno zapoved ! Njim velja, kar po pre¬ roku Arnozu (8, 10.) žuga Gospod Bog, ter pravi: „Spremenil bom vaše godove v ža!osl ft . In res se bodo takim ljudem praznični dnevi spremenili v žalostne dneve , in sicer zato , ker jim bodo pripomogli k pogubljenju zavoljo tega , ker jih ne obračajo v božjo službo, ampak le \ satanovo službo s tim, da v teh dnevih strežejo svojemu napuhu, svoji samopaš- nosli, mesenemu poželjenju in drugim hudim strastim. 4. Da pa nihče ne bo mislil, da Bog na posvečevanje praznikov, ki jih je sveta cerkev postavila , ne gleda tako na tanjko, kakor na posvečevanje nedelj, ki jih je Bog sam po¬ stavil, povedal vam bom nektere zglede, iz kterih bote posneli, da Bog zaničevavce zapovedanih praznikov nič manj ojstro ne kaznuje, kakor zaničevavce nedelj. V mestu Turin so nekdaj kakor zapovedan praznik praz¬ novali dan svetega Maksima , ki je krog leta 465. v tistem mestu za škofa bil. Med tem pa, ko ljudje na tisti dan, o kterem so obhajali god tega svetnika, od blizo in dalječ tru¬ poma v cerkev vrejo , vzame nek kmet svojo koso , ter gre kosit na svojo senožet Ali kar pri tej priči ga je zadela roka božja. Komaj je začel kositi, že ga zadene mertud , ter mu zvije in odreveni roke in noge, da ves svoj žiyi dan nič več zdravih ni imel. Na Solnograškem so nekdaj god svetega škofa Vi talija praznično obhajali. Neka stara ženica pa gre in kruh peče tisti dan. Ljudje, ki jo vidijo, prigovarjajo jej, da ne sme s takim delom onečastiti tega dneva. Žena pa se jim terdo odreže ter pravi: „E kaj mi nek nadlego delate? Vitalij sem Mi kje! Ako je to greh, naj se mi pri tej priči v kamen spremeni ta le kruh“. In glej čudo; ko je pozneje začela 132 — kruh iz peči jemati, bil je ves kruh v kamen spemenjen. Pra¬ vijo, da v cerkvi svetega Petra v Solnemgradu še zdaj hra¬ nijo enega tistih okamnelih hlebov. V neki občini na Tirolskem so imeli dosihmalo svetega Vida dan za zapovedan praznik. Ko so pa ondi novo cerkev zidali in so jo drugemu svetniku posvetili, in ne več svetemu Vidu, tudi naslednjega Vidovega dneva nič več niso obhajali kakor zapovedan praznik, ampak le kakor sopraznik. Vsula pa se je ravno tisti dan po tisti soseski taka strašna toča, da je pri čistem pokončala vse sadeže na polju. Ljudje so imeli to za kazen, s ktero je Bog kaznoval njihovo mlačnost v dobrem, in so posihmalo Vidov dan spel prav praznično ob¬ hajati začeli. Na praznik Marijnega častitega vnebovzetja je neki kme¬ tovalec šel ilovce kopat, da bi si popravil svojo peč. Ilovco kopaje pa v jamo pade in se ubije. 5. Taki in enaki zgledi naj nas ostrašijo, da se varu¬ jemo o zapovedanih praznikih storiti kaj takega , kar nam sv. cerkev prepoveduje, če bi nas tudi zapovedane praznike one- častivših šiba božja ne zadela že v sedajnem življenju, teu> hujše bi nas pa tepla v prihodnjem življenju. Nikar pa zadovoljni ne bodimo že samo s tim , da bi spolnovali le to, kar čerka postave ali cerkvene zapovedi veleva ! Nikar ne ostanimo le samo pri tem, da bi se zder- ževali hlapčevskega dela in sveto mašo poslušali; marveč si skerbno prizadevajmo, da zveršujemo tudi to, kar dub postave zahteva, ter prav pridno opravljajmo pobožne dela, in prav goreče skerbimo za božjo čast in za zveličanje svoje duše- Verjamite mi, da so nam zraven nedelj tudi zapovedani praz¬ niki tisti dnevi, o kterih zamoremo naj uspešniši delati z« svoje zveličanje. Sveti Gregor, Tourski škof, pravi : „Ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih se izžene naj več hudičev i ž ljudi«. Skerbimo tudi mi, da se o teh svetih dnevih znebimo vsak svojega hudiča, to je: vsak svojih grehov, in da v dob¬ rem naprej pridemo od čednosti do čednosti, in po takem potu vredni postanemo, iti kdaj na večne praznike Gospodove v njegovem neskončnem, nebeškem veličastvu. Amen. 133 XIII, keršanski nauk* Od druge cerkvene zapovedi: Kaj nam zapoveduje? Ati smo dolžni sveto mašo slišati ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih? — S kterim letom se prične ta dolžnost? — Ali je kristijan kdaj oprosten od te dolžnosti? — Kaj je kristijanu storiti, ki je od svete maše veljavno zaderžan ? — Ktero sveto mašo je treba slišati? — Ali je kristijan dolžen, tudi o delavnikih hodili k sveti maši? 1. V svoji pervi zapovedi nam sveta cerkev zapoveduje, praznike, ki jih je postavila našemu Gospodu in njegovim svetnikom v čast, praznovati in posvečevati ravno tako, ka¬ kor nedelje; zapoveduje tedaj, da ob praznikih odjenjamo in si odpočijemo od hlapčevskih del, in Bogu prijetne dela oprav¬ ljamo. Razlaganje te zapovedi sem skončal z zadnjim ker- šanskim naukom. 2. Zdaj pa se prestopimo na drugo cerkveno zapoved. II. cerkvena zapoved: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih spo¬ dobno in pobožno pri sveti maši". Kaj nam sveta cerkev zapoveduje v svoji drugi zapovedi ? V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano, vsako nedeljo ta vsak zapovedani praznik spodobno in pobožno biti pri celi - 134 - sveti maši. — Druga cerkvena zapoved je v tesni zvezi s treljo božjo zapovedjo in pervo cerkveno zapovedjo, in nam v sploh veleva nedelje in praznike prav posvečevati, pose¬ bej pa veleva obiskovati dopoldanjo službo božjo, ter sveto mašo in pridigo. Ker je bilo pa od pravega posvečevanja nedelj in praznikov v sploh že pri tretji božji in pervi cer¬ kveni zapovedi zadosti povedanega, bomo tukaj le od po¬ slušanja svete maše in poslušanja pridig kaj več v misel vzeli, in sicer naj poprej od poslušanja svete maše. 3. Natanjčniše razlaganje svete maše bote slišali pri nauku od svetih zakramentov, kader bomo govorili od zakra¬ menta svetega rešnjega Telesa. Tukaj pa bo govorjenje Je od poslušanja svete maše, ker druga cerkvena zapoved naj poprej in pred vsem drugim ravno poslušanje svete maše v mislih ima ; in tedaj začnemo z vpraševanjem : Zakaj nam sveta cerkev zapoveduje ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti zlasti pri sveti maši? Sveta cerkev nam zapoveduje to zato, ker je sveta maša nekervavo ponavljanje Kristusove daritve na svetem križu; toraj naj svetejša, Bogu naj prijetniša in nam samim naj ko- ristniša služba božja. Kader pa govorimo od poslušanja svete maše, moramo ozirati se sosebno na tri reči, ter A. na dolžnost, ktera nas zavezuje k sveti maši hoditi ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih; B. na kraj, na klerem moramo sveto mašo poslušati; in C. na način, po kterem da moramo poslušati sveto mašo. A. Dolžn ost sveto mašo poslušati ob nedeljah in zapovedanih praznikih. 4. Druga cerkvena zapoved nam naklada dolžnost po¬ slušati ob nedeljah in zapovedanih praznikih sveto mašo. Ta dolžnost je izpeljana iz določnih izrekov: a. svetega pisma, b. svetih cerkvenih učenikov. 135 — a. Sveta cerkev je sveto mašo že od nekdaj imela za naj imenitniši del nedeljske in prazniške službe božje, in je terdo zavezovala svoje vernike poslušati sveto mašo ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih. Porok tega nam je sveto pismo, ktero spričuje , da so bili pervi kristijani »stanovitni v nauku aposteljnov, in združeni v lomljenju kruha in v molit- vah ct . (Ap. dj. 2, 42.) Na drugem mestu govori sveto pismo, da so se verniki zbirali »pervi dan po saboti (to je: ob ne¬ deljah) kruh lomit“, (Ap. dj. 20, 7. I. Kor. 16, 2.) ter ob¬ hajat sveto daritev in sveto Obhajilo. b. Še razločniši govorijo o tem sveti cerkveni učeniki. Vpeljem vam zmed drugih le svetega Justina , ki o tem tako le govori: „0b nedeljah se zbirajo vsi (keršanski) inestnjani in seljani na enem istem kraju , in berejo se jim ondi pisma aposteljnov in prerokov. Kader bravec skonča (svoje branje), spregovori predstojnik (škof) svoje opominjevanje. — Po tem vstanemo in molimo. Po skončani molitvi se prinese kruh in vino in voda, in predstojnik opravlja molitve in zahvalitve in ljudstvo odgovarja : Amen ; in od tega , nad čimur je bila zahvalitev izgovorjena , podeli se slehernemu zmed pričujočih nekoliko, in unim , ki niso pričujoči, nese se pa po diakonih na dom“. Z besedo „zahvalitev“ mčni sveti Justin tiste po¬ svečujoče besede, s kterimi mašnik pri sveti maši kruh in vino spreminja v telo in kerv Kristusovo. Poslušanje svete maše ob nedeljah in zapovedanih prazni¬ kih je sveta cerkev ukazovala tako ojstro, da je tiste , ki so zanemarjali to dolžnost, kaznovala clo z cerkvenimi kaznimi. Na primero je sveti cerkveni zbor, ki se je v sedmem stoletju obhajal v mestu Rkeims, določil, „da je bil vhod v cerkev prepovedan in keršanski pokop zabranjen tistemu, kteri bi dvakrat na leto ob nedeljah ali praznikih zamudil sveto mašo“. 5. Dolžnost, ob nedeljah in zapovedanih praznikih sli¬ šati sveto mašo, pa se razteguje na slehernega katoliš¬ kega kristjana, naj si je tega ali unega stanu, naj si je reven ali bogat, učen ali neučen, da lo ni v cerkvenem pre- 136 - kletju ali v izobčenju. Toraj smejo tudi grešniki k sveti maši, in so po drugi cerkveni zapovedi še clo pod smertnim grehom dolžni ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti pri sveti maši, fce jim je le mogoče. Perve čase keršanstva so bili vsi očitni pohujšljivi grešniki od svete maše izklenjeni, in pa še iz družbe kristijanov popolnoma odločeni in zverženi; le če so prosili , bili so vzeti v pokoro, ktero so morali po več let očitno delati po čveterih stopnjah, in še le po storjeni pokori so bili spet prišteti vernikom, in spuščeni k sveti maši. Zdaj pa sveta cerkev že veliko sto let pripušča ne le vsem spo¬ kornikom, ampak tudi vsem terdovratnim grešnikom k sveti maši, če le niso v cerkvenem prekletju ali izobčenju , in jim še dolžnost nalaga, ob nedeljah in zapovedanih praznikih sveto mašo slišati, da bi pri njej premišljevali Jezusa, za njih grehe na križu umerlega, kteri pri sveti maši samega sebe v podobi kruha in vina nebeškemu Očetu daruje tudi za njih grehe, in da bi po lem premišljevanju sami v se šli, in pot pokore na¬ stopili. Katoliška cerkev pa dandanes grešnikom k sveti maši pripusti iz usmiljenja, in iz te milosti do njih jim je tudi dolžnost naložila pri sveti maši biti ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Grešnik, terdovratni grešnik! kako ti je vendar pri sercu, če kdaj pomisliš , da nimaš nobene pravice do svete maše ? Ali te ne sprehaja žalost, če prevdariš , da bi moral zavoljo svojih grehov med božjo službo ostati pred cerkevjo , ter v rasovnik oblečen in s pepelom potresen žalovati, jokati, in vernike, kteri bi memo tebe šli v cerkev, prositi z milim glasom, da naj za tebe molijo, ko bi sveta cerkev dan današ¬ nji ravnala tako Ojstro z grešniki, kakor je nekdaj ravnala? Ker ti pa zdaj v cerkev k sveti maši pusti, in še zapovč , glej, da to presveto daritev oberneš v svoje spreobernjenje in zveličanje, nikar pa v božje razžaljenje in svoje veče po¬ gubljenje ! 6. Dolžnost, ob nedeljah in zapovedanih praznikih sli¬ šati sveto mašo, prične se s tem časom , ali tistimi leti, o kterih se človek začne zavedati svoje pameti, ter s sedmim ali osmim letom. - 137 - 7. Zdaj smo pri nekem posebno imenitnem vpraševanju. Ali je kristijan kdaj izgovorjen in oprosten od dolžnosti ob nedeljah in zapovedanih praznikih slišati sveto mašo ? Izgovorjen in oprosten je, kader mu ali natorni ali pa nravni (moraiični) zaderžki branijo in ga ustavljajo , da v cerkev ne more. Natorni zaderžki bi, postavim bili: Bolezen ali pa starost, ktera bi človeka poterla tako, da bi ne mogel priti do cerkve. Tak po bolezni ali starosti obnemogli človek ni zavezan k sveti maši iti ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Pa tudi zdravih ne veže sveta cerkvena zapoved k sveti maši hoditi , ako do cerkve ne morejo zavoljo velikega snega ali velike vode; ali pa, ko bi hotli priti, bi svoje zdravje aii pa še do svoje življenje postavili v veliko nevarnost. Sam dolg pot pa ali gerdo vreme nikogar ne izgovarja in ne oprosti od dolžnosti slišati sveto mašo ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Nravni zaderžki pa bi bili: a. Če kristijanu ljubezen do bližnjega v cerkev ne pripusti. Cerkvena zapoved: „Bodi ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih spodobno, v Bogu zbran pri sveti maši*, ne veže tistih kristijanov, kteri morajo bolnikom streči v ne¬ varni hudi bolezni, in nikogar ni dobiti , da bi jim namesto njih stregel toliko časa, dokler bi oni bili pri sveti maši. Taki niso dolžni iti k sveti maši, ker nam gre božjo zapoved spol— novati pred cerkveno zapovedjo ; božja zapoved pa nam za¬ pove, prijazno sireči svojemu bolnemu bližnjemu , kolikor je mogoče. O takih prilikah se je treba spomniti besed Jezuso¬ vih : »Usmiljenje hočem, in ne darov*. (Mat. 9, 13.) Motil bi se po takem, kdor bi bolnika v hudi bolezni samega po¬ pustil brez vse postrežbe , in bi šel k sveti maši. Od takega hoče Jezus usmiljenje do bolnika, ne pa daru svete maše. b. Cerkvena zapoved ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih sveto mašo slišati tudi ne veže tistih, ktere kaka vi* 138 - seja zapoved zaderži in odveže. Ko bi višeja gosposka ukazala komu kako delo , ktero se ne da odložiti , pa bi ga to delo od službe božje odvernilo, ne grešil bi kristijan, ko bi pri sveti maši ne bil. V takih okoljiščinah so dostikrat vojščaki, kteri morajo po zapovedi svojih višejih večkrat ravno ta čas, ko se daritev svete maše opravlja, biti ali na potu ali na straži ali v vojski. V enake okoljščine vtegnejo priti tudi kmetje, kader morajo vojaščino voziti, in jim zavoljo toke vož¬ nje ni mogoče biti pri sveti maši. Vendar si pa kristijan v enakih okoliščinah no sme prenaglo delati mirne vesti, in berž misliti, da ga druga cerkvena zapoved že ne veže, če mu gospodar ob času svete maše kako delo naloži. Ne smeš se tedaj, hlapec ali dekla ! s tim izgovarjati: „Sem v taki službi, da ne morem vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik k sveti maši !* Tak izgovor ne bo nič veljal pred Bogom! Le povej mi, kdo te je silil v tako službo ? Ce pa po nevedo- ma na takega malovrednega gospodarja naletiš, kdo le sili pri njem ostati v službi? Ali morebiti obilen zaslužek? „Kaj pomaga človeku*, ti reče Jezus, „če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?* (Mat. 16, 26.) c. Dolžnost, ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši biti, ne veže tistega, ki mora doma ostati, da sebe ali bližnjega obvaruje velike nesreče. Tako mora, postavim, zlasti po samotah kak varh ostati doma, ka¬ der drugi k sveti maši gredo, če tudi potlej ne more več priti k sveti maši, Ali ko bi v nedeljo zjutraj v vasi ogenj vstal; dolžni so ljudje tiste vasi ogenj gasiti , in ne grešijo , če k sveti maši ne grejo , ker imajo ravno takrat z ognjem opraviti. Ali ko bi v saboto travnike pokosili ob potoku, pa bi po noči vstala velika povodenj, tako da bi v nedeljo od¬ nesla vso pokošeno mervo, ako je precej zjutraj ne pograbijo; v taki okoljiščini bi tisti ne bili dolžni iti k sveti maši , am¬ pak mervo spravljati, da bi se obvarovali velike nesreče. Nikakor pa se ne morejo, ako k sveti maši ne gredo, izgovarjati fantje, ki se gosposki prikrivajo, kader jih zasleduje ali zavoljo tega, ker so od vojaščine pobegnili, ali pa zavoljo kake druge hudobije; kajti njihova nepokorščina do gosposke - 139 - je greh; z grehom pa se nikakor no morejo po pravici izgovar¬ jati, da zanemarjajo sveto mašo. Iz ravno tega vzroka tudi niso izgovorjeni tihotapci, ki po samotah in odročnih krajih lazijo s prepovedanim blagom umikajo se deržavnim stražarjem, in zavoljo tega k sveti maši ne pridejo ob nedeljah in zapovedanih praznikih. V ozir pastirjev, ki ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši ne hodijo , pa je treba delati razloček , če so pašniki blizo ali dalječ; če je škoda majhna ali velika, kader živina ostaja doma ; če bi med tem časom, dokler bi pastirji v cerkev šli, zamogel kdo drugi paziti na živino ali ne. Vse take in enake okoljščine je treba pred očmi imeti, da se za- more razsoditi, ali so pastirji izgovorjeni, ali niso izgovorjeni, kader ob nedeljah in zapovedanih praznikih ne gredo k sveti maši. V sploh pa rečem : Gospodarji, kteri iz same lakomno¬ sti svojih pastirjev ne pošiljajo k sveti maši , ko bi vendar lahko obernili ali tako ali tako, da bi jim bila vsa družinja pri sveti maši, pa nočejo tega storiti, s tim očitno na znanje dajejo, da jim je njihova živina bolj pri sercu, kakor pa duša njihove druži nje, in bodo morali enkrat natanjčni odgovor da¬ jati zastran tega pravičnemu Bogu. Kdor nima čednega oblačila , ima pa vendar le takega , da ž njim sme med ljudi, ni izgovorjen od dolžnosti, slišali sveto mašo ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Ljudje, kte- rim je znano njegovo ubožlvo, ne pohujšajo se, ako v revnem oblačilu v cerkev pride ; pohujšajo pa se po pravici , ako k sveti maši ne hodi. Le kdor bi res ne imel spodobnega ob¬ lačila, in bi se ga tudi nikjer ne mogel izposoditi , da bi šel k sveti maši, bil bi izgovorjen pred Bogom. Če vas pa, preljubi Kristijani! poprej imenovani veljavni vzroki od svete maše odvračujejo, ne grešite, čeravno k sveti maši ne greste; pa vendar vam svetujem spovedniku razodeti, da niste in zakaj da niste kako nedeljo ali kak zapovedan praznik pri sveti maši bili, ker bo spovednik bolj prav raz¬ sodil, ali ste bili popolnoma izgovorjeni in odvezani od dolž— 140 nosti sveto maso slišati , ali bi pa morebiti le vendar mogli priti k sveti maši. 8. Kaj je ob času svete maše storiti njemu, kdor iz resničnih in pravičnih vzrokov ne more k sveti maši ? Kdor cerkvene zapovedi: „Bodi ob nedeljah in zapove¬ danih praznikih spodobno in v Bogu zbran pri sveti maši a , ne more dopolniti po čerki, dopolnuj jo po duhu, to je : kdor ne more druge cerkvene zapovedi dopolnovati tako, da bi tudi s telesom bil na tistem svetem kraju , na kterem se o- pravlja daritev svete maše, kakor ukazujejo besede druge cer¬ kvene zapovedi, naj sicer s telesom ostane doma ali tam, kjer je, pa naj moli, kakor da bi bil v cerkvi pri sveti maši , naj s svojimi mislimi in željami v cerkev pride, ter naj stori vse, kar drugi pobožni kristijani v cerkvi delajo med daritevjo svete maše, in kar tudi on sam dela, kader se v cerkvi znajde pri sveti maši, da se po tem takem tudi on z drugimi kristijani vred vdeležuje sadil svete maše. Toraj pa tudi med sveto maše pozvanja, da ljudje dalječ na svoje domove slišijo po hribih in dolinah, kaj da se pri sveti maši godi. — Na Slo¬ venskem blizo Celja je živel pred nekoliko leti na visokem hribu visoko učen, pa hrom gospod. Na vojski so siromaku odstrelili nogo. O slabem vremenu sirotej ob nedeljah v farno cerkev ni mogel. Pa kaj stori ? Verh hriba gre, da sliši farni zvon, nasloni se na drevo, poklekne na kak panj , roke povzdigne, in obhaja s domačo faro svete maše dar. — Tako poklekni ovčar na visoki planini, odkrij se popotnik na ši¬ roki cesti, vzemi v roke svoj rožnikranc , združi se z brali in sestrami v cerkvi, skleni svoj namen z mašnikom božjim, ki v cerkvi opravlja službo božjo, kader po pravici v cerkev ne moreš. — Če je pa kdo od bolezni doma zaderžan, naj svojo bolezen voljno prenaša in ves vdan v sveto voljo božjo, naj premišljuje Jezusovo terpljenje in njegovo smert, naj sklepa, poterpežljivo prenašati bolečine po Jezusovem zgledu, ter naj vso svojo bolezen Bogu v dar daruje. Poterpežljivost hoče Bog od bolnika, ne daru svete maše. 141 9. Ktero sveto mašo je pa treba slišati ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih? Ob nedeljah in zapovedanih praznikih se mora , ako ni nemogoče, slišati tista sveta maša, ktera je s pridigo sklenjena, da se posluša tudi božja beseda. Mesta me na¬ peljejo to povedati, ker je po mestih dan današnji tudi ob nedeljah in zapovedanih praznikih veliko tako imenovanih t i- hih maš brez vse pridige; na kmetih se ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih ne dobi lahko maša brez oznanovanja božje besede. Res je sicer, druga cerkvena zapoved govori : „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih spodobno v Bogu zbran pri sveti maši“; in tornj nič posebej ne spominja od dolžnosti med sveto mašo poslušati tudi božjo besedo v pridi¬ gah. Toda pomisliti nam je treba, da je bilo perve čase keršanstva oznanovanje božje besede štelo v pervi poglavitni del svete maše; nikoli nobene maše ni bilo brez pridige, tem¬ več po odbranem svetem 'evangeliju se je vselej oznanovala božja beseda. Kdor je tedaj perve čase keršanske cerkve pri sveti maši bil, moral je tudi pri pridigi biti. Da se te resnice prepričamo, poglejmo nekoliko nazaj v perve zlate čase keršanske vere. Že djanje apostolsko govori, da je bil z daritevjo svete maše sklenjen tudi poduk v ker- šanskih resnicah; pri vsaki sveti maši so bili tedaj verniki poducevani v keršanski veri. V drugi postavi apostolskega djanja govori sveti Lukež od pervih kristjanov Jeruzalemske cerkve, da so bili stanovitni v nauku aposteljnov, in združeni v lomljenju kruha, to je : pri sveti maši. In v dvajseti po¬ stavi apostolskega djanja se bere : „Kader smo se pa pervi dan po saboli (v nedeljo) sošli kruh lomit, (to je: daritev svete maše opravljat), jih je Pavl učil (Ap. dj. 20, 7.). Pod¬ uk v Jezusovi veri je bil tudi po smerti aposteljnov na tanjko sklenjen z daritevjo svete maše. Porok tega so nam besede svetega Justina mučenca, ki je živel v drugem veku po Kri¬ stusu, ktere besede sem vam že poprej povedal, in ktere be¬ sede nam naravnost povedo , da je škof pri sveti maši po branju listov aposteljnov in pisem prerokov zbranim vernikom 142 pridigoval, ter jih opominjal, spolnovati nauke, ki so jih ravno kar slišali. Kdo ne spozna iz tega, da se je perve čase keršanstva oznanovanje božje besede štelo v pervi poglavitni del svete maše ? Dokler je bilo še malo kristjanov , maševal je sam škof, drugi duhovni pa ne, ampak so le škofu stregli pri sveti maši, in verniki so prišli k škofovi maši, pri kteri so tudi vselej slišali božjo besedo. Ko se je pa število vernikov na- rastlo, postavili so škofje tudi zunaj mest enega ali drugega mašnika, izročili mu vernike nekolikih sosesk v skerb, in mu dali tudi oblast ob nedeljah in zapovedanih praznikih z drugimi duhovnimi, diakoni in subdiakoni opravljali daritev svete maše, in med sveto mašo oznanovali tudi božjo besedo. Ali je mo¬ gel po tem takem perve čase keršanstva bili kdo pri sveti maši , da bi ne bil tudi slišal božje besede v pridigi ? Nihče ne, ker je bila pridiga na tanjko sklenjena z darilevjo svete maše. In glejte, takrat ko je katoliška cerkev dala zapoved: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih spodobno pri sv. maši", takrat je bila božja beseda sploh še oznanovana med daritevjo svete maše; oznanovanje božje besede se je takrat sploh še štelo v pervi poglavitni del svete maše; loraj ni bilo treba zapo¬ vedovati posebej, da naj kristijani tudi božjo besedo v pridigah po¬ slušajo, zadosti je bilo zapovedali, da naj k sveti maši gredo, ker so gotovo slišali božjo besedo, da so le k sveti maši prišli. Se le pozneje , ko je veliko duhovnov zlasti po samostanih bilo , začele so se tihe maše brez pridig, ktere je katoliška cerkev tudi poterdila. Duhovni pa so ne le ob delavnikih, ampak tudi ob nedeljah in zapovedanih praznikih imeli tihe maše, pa imeli iz svoje lastne pobožnosti, ne pa da bi vernike odvra- čevali od tistih svetih maš, med kterimi se je tudi božja be¬ seda oznanovala. In ker so pri vsem tem, dasiravno več duhovnov iz lastne pobožnosti ob nedeljah in zapovedanih praznikih obhaja lihe maše, še zmerom zapovedane take maše, med kterimi se oznanuje božja beseda; ali niso toraj tudi kristijani dolžni poslušati božje besede ? Ali more kdo dolžen biti pridigovati, če nihče dolžen ni poslušati ? Kdo bi tedaj mogel še misliti, da je ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih dolžen le samo sveto mašo slišati spodobno — 143 — in v Bogu zbran, ne pa tudi božje besede v pridigi ? Ko bi pa pri vsem tem kak posveten modrijan terdil, da je ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih le samo sveto mašo spodobno in v Bogu zbran slišati dolžen; smeli bi ga pač vprašati, ali to pa tudi spodobno in v Bogu zbran sliši, ako pridig noče poslušati ? Pa namesto njega nam bo povedala naša lastna skušnja, da se taki posvetni modrijani, ki za božjo besedo ne marajo, večidel le s telesom znajdejo pri sveti maši, s svojim duhom pa drugod hodijo; da s svojim telesnim deržanjem bliž¬ njega le žalijo, in s svojimi mislimi in željami med sveto mašo Bogu le nečast delajo. Ali se pravi to spodobno in v Bogu zbran biti pri sveti maši ? — Pa kako so v stanu spodobno in v Bogu zbrani biti pri sveti maši, ko ne vedo, kaj da je sveta maša; ne poznajo, kako strašne skrivnosti našega odre¬ šenja se pri njej ponavljajo , in jim je tudi neznano , kaj je treba pri sveti maši misliti, želeti in občutiti, kake sklepe de¬ lati, kako se vesti in obnašati ? In od kod hočejo to vedeti, ko ne poslušajo božje besede, ktera to razlaga ? In ko bi človek tudi vse to vedel, le vendar s časoma v dobrem o- merzne, ako ga božja beseda k dobremu ne ogreva. Kdor je pa pri sveti maši ves merzel, ne sluša je v Bogu zbran. Tudi iz tega tedaj lahko sklenemo, da smo dolžni božjo besedo po¬ slušali, ker nam jo je treba poslušati že zato , da bomo za- mogli spodobno in v Bogu zbrani biti pri sveti maši. 10. Ali je kristijan tudi ob delavnikih dolžen k sveti maši hoditi ? Tega ni ravno dolžen ; sveta cerkev mu to le ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih ukazuje : dobro pa je vendar vsak dan hodili k sveti maši, kdor ima priložnost in čas, in s tim dolžnost svojega stanu ne zamudi. Velik je namreč dušni dobiček, ki ga kristijan iz daritve svete maše prejema , ako je spodobno in v Bogu zbran pri njej. In verni kristijan, kteri prav po otročje ljubi cerkev, svojo mater , ne stori le tega, kar mu cerkev naravnost zapoveduje, ampak zvesto spol- nuje tudi to, ako je mogoče, kar mu sveta cerkev le samo svetuje; iz zanikernosti nič dobrega ne opusti. Pervim kri— stijanom je bilo po cesarskih postavah ojstro prepovedano o- 144 previjati daritev svete maše, pa so jo vendar opravljali. In kolikošno priložnost imajo nekteri mestni ljudje vsak dan ho¬ diti k sveti maši! In jih tudi res vsak dan veliko prihiti k sveti maši. Pa tudi po kmetih vtegnejo nekteri vsak dan iti k sveti maši, in jih pride tudi veliko iz bližnjih vasi, če se le daritev svete maše opravlja ob gotovi uri. Tudi vi, ljubi moji! radi hodite k sveti maši ne le ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ampak tudi ob delavnikih , kolikorkrat koli vam je le mogoče. Razgledujte se nad sve¬ tim Ludovikom , Francoskim kraljem , ki je v navadi imel, slišati vsak dan po dve, pa tudi po tri ali štiri svete maše. In ko nekega dne sliši, da so ga grajali nekteri zmed njego¬ vih dvorskih služabnikov, da vsak dan sluša toliko svetih maš, ter s tim tako veliko časa otemlje vladarskim opravilom , re¬ kel je: „Kako skerbni so pač ti gospodje! Vem da, ko bi še enkrat toliko časa potralil z igro in lovom, bi me nobeden zmed njih tudi z naj manjšo besedico ne ograjal !" — Raz¬ gledujmo se nad blagim Tomažem Morom , ki je opravljal naj imenitnišo, pa tudi naj težavnišo službo v kraljestvu, in je vendar le vsak dan šel k sveti maši , prejden se je lotil ka¬ kega drugega dela. Nekega jutra ga pride kraljev poslanec klicat h kralju ter mu veh' , da naj se zavoljo nekega posebno imenitnega opravila nemudoma h kralju poda. Boga¬ boječi Tomaž pa mu odgovori: „Le poterpite, ker moram po¬ prej višemu Gospodu skazovali svoje češčenje , ter do konca ostati pri svetem opravilu". 11. Iz današnega razlaganja ste, ljubi kristijani! lahko spoznali, da se hudo ter smertno pregrešijo vsi listi kristijani, kteri ob nedeljah in zapovedanih praznikih brez veljavnega vzroka, tedaj po lastnem zadolženju , ne slušajo svete maše. Taki kristijani namreč kar naravnost nasproti ravnajo zahte¬ vanju druge cerkvene zapovedi. To terdijo vsi naši bogoslovci ali učeniki svete vere. Pregrešijo pa se tudi tisti, kteri so sicer veljavno zaderžani, ter ne morejo slušati svete maše pri telesni pričujočnosti, pa jim ni mar, da bi se saj v duhu znašli pri sveti maši, to je : da bi doma ali kjerkoli se znaj¬ dejo, k Bogu povzdignili svojega duha, ter svoje misli in - 145 - želje zedinili z mislimi in željami v cerkvi zbranih vernikov , svoj namen sklenili z namenom mašnikovim daritev svete maše obhajajočim i. t. d. Sveti Avguštin pravi: »Obhajajmo in po¬ svečujmo Gospodov dan; kdor pa tega ne more, naj vsaj doma moli, ter naj nikar ne zanemarja, skazovati Bogu, kar mu je dolžen^. Kdo bi si tedaj upal terditi , da bi se ne pregrešil tisti, kteri bi o takih priložnostih, o kterih bi ne mogel v cerkev dospeti, še clo doma ne hotel skazovati Bogu toliko časti, kolikor mu je skazovati zamore? Amen. XIV. Keršanski nauk. Kje ali v kteri cerkvi je treba slišati sveto mašo ob nedeljah in zapovedanih praznikih? 1. Slišali ste, da nam sveta cerkev v drugi zapovedi zapoveduje, vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik spodobno in pobožno biti pri celi sveti maši, Ta dolžnost se opira na določne izreke svetega pisma in svetih cerkvenih učenikov; se raztegne na slehernega katoliškega kristijana, kakor hitro se svoje pameti dobro zave, da le ni v cerkvenem prekletju ali izobčenju. Od te dolžnosti je katoliški kristijan izgovorjen ali oprosten le takrat, kader mu ali natorni ali nravni zaderžki branijo iti k sv. maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih, če bi pa kdo iz resničnih in pravičnih vzrokov k sv. maši ne mogel, vendar je le dolžen, vsaj v duhu vdeležiti se sv, maše. Slišali ste na dalje, da je kristijan dolžen slišati tisto sveto mašo, ktera je s pridigo sklenjena; da ob delavnikih k sveti maši hoditi kristijan sicer ni dolžen, da je pa pri vsem Km, n, Ljub, O« 10 — 146 — tem vendar le prav dobro in koristno, k sveti maši hoditi tudi ob delavnikih. Na zadnje ste tudi še slišali, da se hudo, ter smertno pregreši, kdor brez veljavnega vzroka, ter po lastnem zadolženju, ob nedeljah in zapovedanih praznikih ne hodi k sveti maši. Vse to je bilo obširniše razloženo v zadnjem keršanskem nauku. Danes pa svoj pogled obernimo na B. Kraj, n a kterem moramo sveto mašo slišati. 2. Kje gre po volji svete cerkve pri sveti maši biti, v domači ali v tuji fari? Po volji svete cerkve gre pri službi božji biti v domači, ne pa v tuji fari. V domači fari pri službi božji biti je bila nekdaj terda zapoved. Od svetega škofa in mučenca Ignacija vemo, da je svetemu škofu in mučencu Polikarpu pisal, ter mu v listu sosebno priporočil skerbeli, da bi se kristijani k službi božji obilno zbirali, in ga opominja, da naj vsakega po imenu pokliče, da bo zvedel, kterega manjka. Leta 305. je bilo na Spanjskem v Elvirskem cerkvenem zboru sklenjeno, da se mora iz družbe vernikov vreči, kdor v mestu prebiva, in tri nedelje zaporedoma v zbirališče k službi božji ne pride. Ve¬ soljni cerkveni zbor, ki so ga leta 1312. na Francozkem imeli, prepovedal je menihom ljudi , bodi si kakor hoče , od farne službe božje odvračevati, in v svojo cerkev vabiti. Ker so pa menihi pri vsem tem ljudi od farne službe božje od- vračevali, in v svoje cerkve vabili, prepovedal je 170 let po tem cerkvenem zboru papež Sikst IV. menihom ojstro, da naj se nikar ne prederznejo v pridigah govoriti, da ljudje niso dolžni ob nedeljah in zapovedanih praznikih v domači fari biti pri službi božji, ker so to storiti dolžni, ako nimajo pravičnih vzrokov ostati od farne službe božje. Tudi v Tridentinskem cerkvenem zboru, kleri je naj bližeje naših časov, je zapove¬ dano, da morajo škofje opominjati ljudstvo, da naj se pogosto znajdejo v svoji fari, zlasti ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih , in da naj tamkaj slušajo sveto mašo in božjo besedo. (Trident. zbor seja 24. pogl, 4.) - 147 Sveti Karol Boromej, Meri je ravno v Milan za škofa prišel, ko je bi! Tridentinski cerkveni zbor skončan, dopolnil je precej zapoved Tridentinskega cerkvenega zbora, kteri ško¬ fom ukazuje ljudstvo opominjevati, da naj ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih v svoji fari opravlja službo božjo; toraj je po svoji škofiji oklical to le postavo : „Slari cerkveni očaki so nekdaj za tolikanj potrebno spoznali, da se verniki pogosto znajdejo v svoji farni cerkvi, da so si v svojo dolžnost šteli v lej reči dati posebne postave in zapovedi, in to cerkvena naredbo ohranovati s tolikanj večo skerbjo, kolikor koristniša se jim je zdela za vse keršanslvo. Ukazali so tedaj pervič, da naj vsak duhoven pastir, prejden ob nedeljah in zapoveda¬ nih praznikih prične službo božjo, popraša svoje farmane , če ni koga iz tuje fare med njimi , kteri bi bil k službi božji prišel iz zaničevanja svojega domačega pastirja in svoje domače farne cerkve, da naj nikoli nikogar iz tuje fare v svoje cerkve ne puščajo k službi božji , razun če so popotniki, ali pa če imajo privoljenje od svojega pastirja drugam iti k službi božji. Verh tega je pred več ko dve sto leti papež Urban VI. sveto vnet staro cerkveno na¬ pravo spet vpeljati zapovedal, da naj se verniki ravnajo po stari cerkveni napravi. In pred kratkim je Tridentinski zbor škofom ne le zapovedal vernike svoje škofije opominjevati, da naj bodo vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih v svo¬ jih farnih cerkvah pri službi božji, temveč je še posebno za- terdil, da ni nihče izgovorjen od dolžnosti v svoji fari poslu¬ šati besedo božjo, če ni nobenega pametnega zaderžka , kteri hi ga izgovoril od dolžnosti^. Kdo, ljubi moji! ne spozna iz vsega tega, da je kristijan ob nedeljah in zapovedanih praznikih v domači fari pri službi božji biti dolžen, če nima pametnega in pravičnega izgovora v tujo faro iti k službi božji ? Tak pameten in pravičen iz¬ govor v tujo faro iti k službi božji pa je velika starost ali bolehnost. Ko bi bilo tedaj v kako drugo faro bližeje k službi božji kakor v domačo, ali ko bi bil pot v drugo faro boljši in lepši; bi smeli stari in bolehni kristijani tudi v tujo faro k službi božji. Ravno tako smejo tudi v tistih farah , v 10 * — 14S — kterih je le eden duhoven pastir, varhi, kteri ne morejo pri svoji prifarni službi božji biti, v drugo faro k službi božji iti. Pameten in pravičen izgovor bi tudi bil kak poseben opravek v tuji fari, kteri se brez velike škode odlašati ne da, ali pa obiskovanje nevarno obolelega sorodovinca, ali kaka nova maša ali škofov prihod, ali ko bi kak tujec naselil se v fari, in bi ne razumeval dobro jezika, v kterem se v njegovi farni cerkvi oznanuje božja beseda, in bi tedaj šel k službi božji v drugo cerkev, v kteri se v njegovem jeziku oznanuje božja beseda. Ko bi se, postavim, v Ljubljani v Ternovski ali Šenpeterski fari naselil kak Nemec, bi se ne pregrešil, ko bi k svetemu Miklavžu v stolno cerkev šel k službi božji in nemški pridigi, ker se v Ternovem in pri sv. Petru nemško ne pridiguje. 3. Nastavlja pa se nam samo ob sebi vpraševanje : Zakaj je sveta cerkev vernikom zapovedala v svoji domači fari biti pri službi božji ob nedeljah in zapovedanih praznikih? Sveta cerkev je to zapovedala: a.) Ker se že spodobi, da farmani s svojimi du¬ hovnimi opravljajo daritev svete maše. Jezus Kristus je namreč farmane ž njihovimi duhovniki zvezal in sklenil tako na tanjko, kakor so zvezani in sklenjeni otroci s svojim' očeti. Farmani s svojimi duhovniki so božja družinja ; farmani so otroci, njihovi duhovni pa očetje , toraj jih po vsi pravici svoje duhovne očete imenujejo. Zdaj pa pomislimo, kako nerodno in gerdo bi bilo, ko bi otroci ne hotli pri mizi svo¬ jega očeta ostati, in ž njim jesti, ampak bi po tujih hišah hodili, in po tujih mizah jedi iskali. Pa ravno tako ali še veliko nerodniši in gerši je, če farman ob nedeljah in zapo¬ vedanih praznikih svojo farno cerkev in svoje duhovne očete popusti, in se v tujo cerkev, pod tujega duhovnega zgubi- Kako lepo pa je, jelite, če otroci s svojimi očeti pri eni miz' sedijo, in ž njimi polni ljubezni do njih jedd, in njihove nauke poslušajo 1 Ali še veliko lepši je, kader farmani s svojimi - 149 duhovnimi očeti v ljubezni sklenjeni daritev svete maše oprav¬ ljajo, s svojimi duhovnimi očeti Boga molijo, hvalijo, prosijo, in iz njih ust Jezusove nauke prejemajo, kakor so njih učenci pri zadnji večerji iz Jezusovih ust prejemali. b.) Sveta cerkev je zapovedala vernikom v domači fari biti pri službi božji, ker so farmani po Jezusovi naredbi s svojimi duhovniki zvezani in sklenjeni tudi tako kakor ovce s svojimi pastirji. Farmani so ovce, njihovi duhovni so pa pastirji. Sam Jezus Kristus primerja katoliško cerkev hlevu, v klerem so njegove ovce, ki jih je sam cele tri leta pasel s svojimi nebeškimi nauki. Ko je pa v nebesa šel, dal je svojim ovčicam aposteljne in po njih tudi druge mašnike, pastirje, da jih pasejo v njegovem imenu. Vsakemu jih je nekoliko izročil v skerb, ter jim zapovedal, za izročene ovčice skerbeti, da jih peklenski volk ne pomori, temveč da jih živijo in dobro izrejene pripeljejo pred Jezusa , kteremu bodo mogli odgovor dati zanje. Toraj morajo duhovni vsako ovčico poznali, in po imenu klicati ; pa tudi vsaka ovčica mora poznati in poslušati glas svojega duhovnega pastirja, in za pa¬ stirjem iti, Ako hodi za pastirjem , gotovo jo bo pastir že varoval volka. Ali kako bo pastir varoval tisto ovčico, klera se od njegove čede loči, in pridružuje tujim čedam ? In kdo je kriv, če ovčico zadavi volk ravno takrat, ko zapusti čedo svojega pastirja , in sama po polu gre iskal tuje čede ? — Pa ne le peklenskega volka varovati, ampak tudi rediti svoje ovčice so duhovni pastirji dolžni, da jih lepo izrejene Jezusu nazaj pripeljejo; toraj morajo svojo čedo na dobro pašo voditi in k dobremu studencu. Kako hočejo pa duhovni pastirji do¬ polniti to svojo dolžnost, če se njih čeda razkropi ravno tak¬ rat, ko jo je treba nahraniti in nasitovati z božjo besedo, to je : če farmani po drugih krajih in farah iščejo službe božje ? Tisti pastirji tedaj , kterim ste izročeni od Jez.usa, so dolžni, za vas skerbeti, in bodo za vas odgovor dajali pred sodnjim stolom Kristusovim. Toraj piše sveti apostelj Pavl: „Bodite pokorni svojim prednikom, in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo z;a vaše duše odgovor dajali, da Z veseljem to delajo in ne zdibovaje; to bi namreč ne bilo - 150 - dobro za vas*. (Hebr. 13, 17.) In sveti Cesarij pravi: „Kjer je pastir, ondi morajo bili tudi ovčice. Kjer mašnik za občine daruje, morajo tudi občine ž njim darovati. Kjer se hišni oče altarju približa, da bi z Bogom spravil sebe in svojo družinjo, ondi mora tudi njegova družinja obdajati altar*. — O da bi se pač, častitljivi duhovni pastirji ! nobena nam izročena ovčica Jezusova ne zgubila iz naše nemarnosti in zanikernosli! Vi pa, kristijani! si prizadevajte biti zmed tistih ovčic, od kterih Jezus pravi, da „gredo za svojim pastirjem, in poznajo njegov glas*. (Jan. 10, 4.) c.) Sveta cerkev je vernikom zapovedala, y domači fari pri službi božji biti, ker je njihova služba božja v domači fari Bogu dopadljivša, njim pa koristniša. Farmani, v domači fari k službi božji zbrani , se med seboj v keršanski ljubezni vlerdujejo, s svojimi duhovnimi pastirji v ljubezni sklepajo, in drug drugega k bogaboječnosti in pobožnosti vne¬ majo, in kažejo, da so s svojimi duhovnimi očeti ena sveta družinja božja, med ktero je mir, edinost, ena misel in eno serce. Kader človek to premišljuje, nehote mu na misel pride tista zamorkinja, ktero je vpraševal poglavar v Surinamu, za¬ kaj da hoče ravno z drugimi skupej moliti ; saj bi tudi vsak sam za sebe lahko molil? Ko je te besede govoril, stal je ravno pred ognjiščem, na kterem je kopa oglja veselo gorela. A modro mu je odgovorila Indijanska žena, ter rekla : „Ljubi gospod! razmetajte vsak sebi to le oglje, in vgasnilo bo; nasproti pa kako veselo gorf, kader se ogelj oglja derži na ognjišču!* Ravno tako tudi verniki v domači cerkvi zbrani eden drugega vnemajo za bogaboječnost in pobožnost. Kako dopadljiva mora tedaj biti Bogu njih služba božja 1 — ln ako se farmani s svojimi duhovnimi pastirji, ki so jih od Kristusa prejeli, sklenjejo v ljubezni, in ž njimi združeni Boga častijo, za prejete dobrote hvalijo, ga potrebnih milost in odpuščenja grehov prosijo, gotovo je njih molitev močnejša, kakor ko bi ga po tujih farah raztreseni s tujimi duhovnimi molili, hvalili in prosili. Le pomislite, ko bi oče svojim otrokom oskerbnika dal, in jim zapovedal oskerbnika v vseli rečeh slušati, kakor so njega samega slušati dolžni; kaj pravite, kdaj bi oče otroke - 151 prej uslišal ; ali takrat, ko bi ga po danem oskerbniku prosili, ali tačas, ko bi otroci oskerbnika popustili, se k drugemu človeku zatekli, in po njem očeta prosili ? Vem , da vam je pravi odgovor na misli. Ravno tako bo tudi vas Bog rajši uslišal, ako ga bole molili, hvalili in prosili združeni s tistimi duhovnimi, ki vam jih je on poslal. — Verniki dobijo tudi od božje besede v domači fari več sadu, kakor po tujih farah. Duhovni so očetje vseh njim od Jezusa v skerb izro¬ čenih vernikov, in j'm toraj vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik lomijo kruh božje besede. Domači duhovni očetje pa naj bolj vedo, kakošnega in koliko kruha da je treba verni¬ kom domače fare podeliti; toraj je tudi za vernike koristniši iz ust svojih domačih duhovnov poslušati božjo besedo. — Pa tudi Jezus Kristus vernike rajši v sercu gane s svojo gnado in jih spodbada živeti po zaslišani božji besedi, kader poslušajo tiste pridigarje , ktere jim je on poslal, kakor ko bi svoje od Jezusa poslane pridigarje v nemar puščali, in se zatepali v tuje cerkve. — Ako se tedaj farmani okoli svojih duhovnih pastirjev v ljubezni zberejo , in ž njimi, ki so jih od Boga prejeli, Boga molijo, hvalijo, prosijo, iz ust svojih pastirjev božjo bosedo poslušajo ; o kako prijetna je taka služba božja nebeškemu Očetu ! Kako lepo je le viditi farmane v domači fari s svojimi duhovnimi pastirji v Kristusu zbrane v splošnih potrebah Boga pobožno prositi, da naj, postavim, razsušeno zemljo s pohlevnim dežjem pomoči, ali da naj deževje ustavi, in zemljo s gorkim solncem razveseli, ali da naj nevarno bo¬ lezen odverne, ali jih kake druge nesreče obvaruje! In koliko upanja smejo imeti, da bodo njih prošnje od Boga uslišane ! Jezus pravi : „Vam povem, da, ako se dva zmed vas zedinita na zemlji, se jima bo, za ktero reč koli prosita , zgodila od mojega Očeta, kteri je v nebesih. Zakaj kjer sta dva , ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi“. (Mat. 18, 19. 20.) Kaj tedaj še le, če se cela fara s svojimi duhovnimi pastirji zedinjena v ljubezni zbere in ž njimi Boga prosi! Toraj so se pa tudi pervi verniki , vsi enega serca, vsak dan v tempeljnu shajali, in vsi skupej Boga hvalili. - 152 d. ) Je tudi zato vernikom zapovedano v domači fari pri službi božji biti, ker se ravno v domači cerkvi za njih bere sveta maša vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik. Poglejte, ljubi farmani! za vas se tukaj v domači cerkvi mašuje, za farmane drugih far mašujejo njihovi župniki ali fajmoštri po njihovih farnih cerkvah; vsa nezmerna cena svete maše se tukaj za vas daruje; tukaj nima mašnik nikogar drugega pred očmi, da bi se zanj postavil pred sedež milosti božje, kakor le svoje farmane: tukaj obstopajo tudi vaši an- geljvarhi altar in prosijo za vas, ki ste jim od Boga samega v skerb in varstvo izročeni; tukaj daruje mašnik tudi za vaše bolnike, za vse revne in žalostne kristijane vaše občine, vaše soseske; tukaj daruje daritev svete maše tudi za vaše pokojne sorodovince, prijatle in znance, ki so že pred vami v večnost šli. Po tem takem se pač res spodobi, da se v svoji domači farni cerkvi znajdete pri službi božji ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ako je le mogoče. e. ) Tudi zalo je vernikom zapovedano od svete cerkve v domači fari pri službi božji biti, da slišijo oklice in druge njim potrebne oznanila. f. ) Tudi lastna pamet nas uči: Ako duhovnikom ni pripuščeno ob nedeljah in zapovedanih praznikih maševali , kjerkoli bi hotli, in so navezani na farne cerkve, da ondi za farmane mašujejo; zakaj bi pa farmanom dovoljeno bilo, hoditi k sveti maši, kamor koli bi hotli. Zdaj pa lahko spoznate, kako da duhu svete katoliške cerkve naravnost nasproti ravnajo tisti, kteri si radi po dru¬ gih farah službe božje iščejo, kjer njihovi nevšečnosti povsod drugod služba božja bolj dopade, kakor pa v njih domači fari ; — in tisti, kteri, če je le nekoliko bližeje ali pot lepši, se precej v drugo faro k službi božji zaženejo ; — in tisti, kteri cel teden kak opravek na nedeljo ali praznik odlašajo, in za¬ voljo njega v nedeljo eli praznik v drugo faro gredo k službi božji, da jo spotoma opravijo; — in tisti, kteri ob nekterih večih praznikih radi po božjih potih hodijo , ali če se kje cerkveno posvečevanje obhaja, jo kar tje potegnejo, in službo - 153 - božjo v domači fari y nemar spuščajo. Ali se vam mar prav zdi, če se opusli, kar je zapovedanega, da se zamore storiti, kar ni zapovedanega ? Ali je pravično, da je romarska cerkev preveč natlačena, farna pa skoraj prazna domačih otrok ? Ali pridejo dandanašnji sosebno mladenči in deklice kaj boljši, kaj pobožniši in svetejši iz božjih potov ? Ali se ne spolnujejo večidel besede svetega Tomaža Kempčana, ki pravi: „Boiezen malokoga poboljša, kakor se tudi malokdaj posvetijo, kleri radi po božjih potih hodijo ? a Kogar pa, (oh, da moram tudi kaj takega povedati sosebno zavoljo vas, keršanski starši, da ne bote svojih otrok spuščali po tujih farah , naj bo že somenj ali cerkveno posvečevanje, ali kar hoče , že clo samih ne 1) kogar pa nečisti duh v drugo faro vleče, pride z več grehi obložen domu , kakor je iz doma šel. Malopridni mladenči (starši vzemite si k sercu !) vabijo vaše otroke v tuje fare , da bi jih dalječ od vas lagleje in varniše na duši umorili, kakor je Kajn svojega brata Abeljna dalječ od staršev na polje spravil, da ga je ondi ubil. Kteri se radi klatijo in potepljejo po tujih farah in cerkvah, in se neradi deržijo službe božje v domači cerkvi in domači fari ; so večidel že krastove, garjeve ovce, ktere svojega pastirja ne poznajo ; so ovce, (da ne rečem kozli,) ktere želijo volku v gobec priti, in da mu bolj brez skerbi v žrelo pridejo, odtegnejo se svo¬ jemu pastirju. „Dobre ovce ft , govori Jezus, „poznajo svojega pastirja, in poslušajo njegov glas a . (Jan. 10, 3. 14.) 4. Deržite se toraj, ljubi kristijani ! svojih duhovnih pastirjev : ž njimi opravljajte ob nedeljah in zapovedanih praznikih daritev sv. maše, iz njihovih ust poslušajte Jezusove nauke, njih imejte za svoje naj veče dobrotnike, za svoje duhovne očete. Od svojih duhovnih pastirjev ste kerščeni, in iz hudičevih otrok prerojeni v božje otroke; vaši duhovni pastirji so vas v vaših otročjih letih v Jezusovih naukih pod- učevali po vaši umevuosti, iij postavili pred škofa, da ste bili z zakramentom svete birme v veri poterjeni : vaši duhovni pastirji so vas pervikrat spovedali in k božji mizi pripravili in pripeljali; k svojim duhovnim pastirjem ste po volji svete cerkve dolžni vsaj enkrat v letu, o velikonočnem času, k 154 - spovedi iti, in iz njihovih rok prejeti sveto rešnje Telo ; vaši duhovni pastirji vas poročajo, kader v zakonski stan stopite; vaši duhovni pastirji vas previdajo na smertni postelji z za¬ kramenti umirajočih ; vaši duhovni pastirji vas bodo tudi po¬ kopali, kader umerjete: ali se toraj ne spodobi , da tudi s svojimi duhovnimi pastirji v domači fari opravljate službo božjo ? Deržite se svojih duhovnih pastirjev , vam še enkrat rečem, in ž njimi opravljajte službo božjo; ko bi vam bilo tudi dalj v svojo farno cerkev , kakor v tujo faro, le vendar rajši v svojo domačo idite. To hoče Jezus, kteri vam je pa¬ stirje poslal, in gotovo vam bo tudi ravno zavoljo tega po posebni milosti božji iz službe božje več prida došlo, če jo doma opravljate , kakor ko bi jo opravljali v tuji fari. Pa saj tudi somi veste, da skorej vselej slabeje posvečujete nedelje in praznike, ako se v tujo faro zgubite k službi božji. Spoštujte svojo farno cerkev, v kteri sle že toliko dobrot prejeli, in jih še zmerom prejemate; ljubite svoje duhovne pastirje, ki ste jih od Boga prejeli. Vem, da človeka veliko¬ krat gerdo vreme in velikokrat dolga pot odvračuje od farne cerkve, in v tujo faro napeljuje k službi božji, ako je krajši in lepši pot do nje : toda pri vsem tem upam , da bote rajši v svojo farno cerkev hodili k službi božji , ako sle skerbni za svoje zveličanje; zakaj spomnim se besed svetega škofa Boromeja, ki pravi : „Res je, težko je v času v farno cerkev k službi božji priti zavoljo velike daljave, zavoljo mraza, vro¬ čine, dežja in gerdega vremena , toda od usmiljenega in do¬ brotljivega Jezusa upamo, da vse te težave ne bodo farmanov odvračevale od spolnovanja njihovih dolžnost, temveč da jih bodo še le z novo serčnostjo navdajale, ako res skerbijo za svoje zveličanje, in spoznajo imenitnost službe božje“. Le po¬ mislite , ljubi krislijani ! kolikanj se človek trudi in poti za majhen časen dobiček, kako dolgo in še nevarno pot nastopi, ako le kaj dobička upa ; ali se ne bomo hotli kaj le za večno življenje truditi in putiti ? Dalj ko imate do farne cerkve, gerša ko je pot; več imate zasluženja , ako pri vsem tem v domačo faro hodite k službi božji. To naj bo vam , kteri imate dalječ do farne cerkve, vaša naj ljubša božja pot, na - 155 - kteri se bote posvetili in zveličali. V nebesa povzdigujte med potjo svoje oči, v kterih vas tolikošna sreča čaka in tolikošno veselje, da tolikošnega ni še vidilo nobeno oko , ni še slišalo nobeno uho, pa tudi nobenega človeka serce na tem svetu ni še občutilo. Tam gori, v svetem raju , ni več mraza, ni več vročine, ni več gerdega pota, ni več terpljenja; od vseh težav se bote oddahnili v božjem naročju , in Boga hvalili, da vam je dal na tem svetu veliko terpeti in poter- peti , in s poterpljenjem zaslužiti nestrohljivi venec večnega življenja. Amen. XV. keršanski nauk. Kako je treba sveto mašo slišati ob nedeljah in za¬ povedanih praznikih? 1. V ozir druge cerkvene zapovedi sem vam dosihmaio razlagal, da je ysak katoliški kristijan , kakor hitro se svoje pameti zave, in ni po resničnih in pravičnih izgovorih zader- žan, zavezan in dolžen , vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik slišati sveto mašo. Tudi sem vam skazoval , da je kristijan dolžen v domači fari in v domači cerkvi slišati sveto mašo ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ako nima veljav¬ nih vzrokov in izgovorov, kteri ga odvežejo od te dolžnosti. Zdaj pa nam je treba vedeti tudi še C.) Način, po kterem moramo pri sveti maši hiti ob nedeljah in zapovedanih praznikih. 2. Prejden vam odgovor dam na preimenilno vpraševanje : Kako je treba sveto mašo slišati ob nedeljah in zapovedanih praznikih? - 156 - moram vam od pripravljanja za sveto mašo kaj povedati. Kader želi človek dobro opraviti kako delo, pripravlja se za delo že naprej, ter poskerbi vse, kar je treba, da bi dobro zveršil svoje delo. Toraj na stran dene vse, kar bi ga med delom motilo, in seboj na delo vzame vse, česar mu je med delom treba. In kolikor imenitniše da je delo, s toliko obil- nišim premišljevanjem in toliko večo skerbjo se pripravlja na tisto delo. Ravno tako in še vse bolj potrebno je, da se kristijan pripravlja na daritev svete maše, da bo poslušanje svete maše zaleglo v čast Bogu, njemu samemu pa v blagor in zveličanje. Toraj je dobro, da kristijan že doma ali vsaj potoma samega sebe vprašuje : „Kam grem ?“ in si na to vpraševanje odgo¬ varja j „Grem v cerkev, Jezusa Kristusa pod podobami kruha in vina za se in za vso katoliško cerkev darovat nebeškemu Očetu“. Po takem premišljevanju mu bo kar samo ob sebi na misel prišlo, da mora vse posvetne skerbi od sebe otresti, vse svoje misli in želje v Boga obračati, ter se s ponižnim in čistim ali vsaj s skesanim sercem podali v cerkev k sveti maši. — Judje so že v stari zavezi imeli lepo posnemanja- vredno navado, da so v tempelj in iz lempeljna grede možki skupej hodili, ženske pa skupej, otroci pa so ali za očeti te¬ kali ali pa se mater deržali. Da je bilo res tako, vidimo nad svetim Jožefom in Marijo. Ko je bil Jezus dvanajst let star, vzela sta ga seboj v Jeruzalem na velikonočne praznike. Po opravljeni službi božji sta se vernila nazaj v Nazaret; Jezus je pa v Jeruzalemu zaostal. Prišla sta že dan hoda , ko sta ga še le zgrešila. In kako to, da ga poprej nista pogrešila? Sveti Jožef je šel z možmi, in je menil, da gre Jezus z ma¬ terjo, ktera je šla z ženami; Marija pa je mislila , da gre Jezus z Jožefom. Zvečer še le, ko na prenočišču skupej prideta, prepričata se, da Jezusa ni med njima. Iz te pri— godbe posnemamo, da so pri Judih možje skupej šli, žene pa skupej, kader so y tempelj hodili. — To lepo navado posne¬ majte tudi vi, ljubi krislijani! ter možje skupej hodite, žene pa skupej v pobožnih, spodbudnih pogovorih, kader v cerkev greste, in očetje imejte pri sebi svoje sinove, matere pa svojo 157 - hčere, ako že nočete ali ne morete posamezno hoditi, zatop¬ ljeni v pobožno premišljevanje. Temu nauku naravnost nasproti ravnajo tisti malopridni kristijani, ki v razuzdanih družbah v cerkev hodijo, in namesto svetih ali vsaj nedolžnih pogovorov nesramne marnje imajo , nespodobne norčije vganjajo ali pa svojega bližnjega obirajo in ogovarjajo. Tako pripravljanje je slabo pripravljanje za tolikanj imenitno opravilo, kakoršno je sveta maša! 3. Po tem , ko se je krislijan lepo pripravil za sveto mašo, mora, da bo spolnil drugo cerkveno zapoved, pervič : telesno pričujoč biti pri sveti maši; drugič mora slišati vso ali celo sveto mašo. Pervič tedaj mora biti kristijan pri sveti maši telesno pričujoč, to je : kdor hoče sveto mašo slišati, mora s tele¬ som pričujoč biti na tistem kraju, na kterem se opravlja da¬ ritev svete maše; pa vendar ni ravno potrebno, da bi moral viditi mašnika pred altarjem, ali ravno v cerkvi biti, če že zavoljo množice ljudi ne more ali iz kakega drugega pravič¬ nega vzroka ne sme v cerkev iti. So časi, ob kterih so cerkve z ljudmi natlačene, da ne morejo vsi vanje; so pa tudi osebe, kterim zlasti ob gotovih časih v cerkvi hudo pride: sme se toraj ob takih časih tudi zunaj cerkve pri sveti maši biti. Ravno tako se spodobi, da bi bile zunaj cerkve pri sveti maši tiste matere, ktere bi majhne otroke v naročju imele, da bi ž njimi v cerkvi nepokoja ne delale, in drugih ljudi v pobožnosti ne motile. Kader se pa lahko v cerkev pride, in ni nobenega pravičnega izgovora, da bi se vanjo ne smelo: treba je pri sveti maši biti v cerkvi, v kteri se dari¬ tev svete maše opravlja; cerkev je namreč hiša molitve, in v cerkvi se človek naj ložeje obvaruje razmišljenja, in naj ložeje k Bogu povzdiguje svoje misli in želje. Ko bi si tedaj kdo, kteri bi lahko v cerkev prišel, bodi si ali doma ali kjer¬ koli si bodi, v duhu pred oči postavljal, da se znajde v cerkvi pri sveti maši, bi ne bil pri sveti maši telesno ali resnično pričujoč, ampak le domišljeno , in bi nikakor ne zadostoval drogi cerkveni zapovedi. 158 - 4. Treba je drugič slišati vso ali celo sveto mašo, in sicer tisto sveto mašo , ktero bere eden in isti mašnik; zakaj beseda „maša* zaznamova vso daritev z vsemi molitvami in vsemi obredi, kteri so deloma pred daritev postavljeni, de¬ loma pa zadej za njo djani. Ravno zavoljo tega je Agdeški cerkveni zbor leta 506. tako le določil: ,,Zlpovedujemo , da morajo ob nedeljah tudi svetni ljudje znajti se pri celi sveti maši, tako da se nikdo ne podstopi iz cerkve iti pred maš- nikovim blagoslovom ; ako bi pa kdo kaj takega storil, naj ga škof zato očitno posvari*. Vso sveto mašo tedaj sliši , kdor nobenega poglavitnega dela svete maše ne zamudi'. Po¬ glavitni deli svete maše so pa štirje: evangelije, darova¬ nje, spremenjenje ali povzdigovanje in zavživanje. Evangelije je cerkev zapovedala brati med sveto mašo, drugi trije poglavitni deli so pa od Jezusa postavljeni. Evangelije je, kader strežej ali služabnik pervikrat mašne bukve prenese z leve na desno stran. Darovanje se začne, kader mašnik kelih odgerne, vina v kelih vlije, med njega nekaj vode kane, ter hostijo in vino z vodo namešano Bogu daruje. Da vsi kristijani po cerkvi vedo, kdaj se darovanje začne , če tudi pred allar ne vidijo, na kterem mašnik mašuje, da strežej znamnje z zvončikom, in takrat pervič požvenklja. Spreme¬ njenje je, kader služabnik v tretje požvenklja; precej po spremenjenju je povzdigovanje. Zavživanje je po tem, ko se je mašnik trikrat na persi vdaril, in trikrat rekel : „Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le besedo, in ozdravljena bo moja duša*. Kdor bi enega ali drugega teh štirih poglavitnih delov svete maše zamudil, bi že ne bil pri vsi sveti maši, in bi mogel toraj še drugo sveto mašo slišati. Tudi bi mu ne veljalo za celo sveto mašo , ko bi en del svete maše slišal pri eni maši, ki jo en mašnik bere, druge tri dele pa pri drugi maši, ki jo drugi mašnik bere, ali pa ko bi polovico svete maše slišal pri tem mašniku, drugo po¬ lovico pa pri drugem mašniku. Tak kristijan bi ne bil pri celi sveti maši in bi ne spolnil druge cerkvene zapovedi. Kdor bi pa sicer že prepozno, pa vendar še pred svetim evan¬ gelijem k sveti maši prišel, bi bil že pri sveti maši. Tega vam pa ne rečem zato, da bi z lahko vestjo prepozno k sveti — 159 — maši hodili, ker to veste, da, kdor iz nemarnosti in radovoljno le nekoliko svete maše zamudi, ima greh; ampak zato vam to povem, da si ne bole delali hude vesti, ko bi kterikrat po nesreči nekoliko prepozno, toda vendar še pred evangelijem k sveti maši prišli. Kdor ima veselje nad svojim nebeškim Očetom, ne bo lahko svete maše mudil. Kader bo zvon za¬ čel vabiti farmane v božjo vežo k službi božji, vzdignil se bo z veseljem, in hitel v cerkev, molit in častit svojega Boga , ga za prejete dušne in telesne dobrote zahvalit, potrebnih pa prosit. In dasiravno bo še pred uro službe božje do cerkve prišel, vendar ne bo ko zijalasti kristijani pred cerkevjo stojč službe božje čakal, ampak naravnost v cerkev se bo podal, ter se v cerkvi, svoje misli in želje k Bogu povzdigovaje, k službi božji, temu tako svetemu delu, pripravljal. Blagor ta¬ kemu Kristijanu ; Duh božji ga vodi! 5. Pa ni še dosti, dasiravno je prav prav potrebno, ni še dosti, da je kdo s telesom pri celi sveti maši pričujoč, ampak treba je tretjič tudi še, da je pobožno pri celi sveti maši. Sveta cerkev v svoji drugi zapovedi kar naravnost veleva, da se s pobožnostjo znajdemo pri sveti maši vsako ne¬ deljo in vsak zapovedani praznik. Pobožnost, k sveti maši potrebna, pa je dvojna: je a) vunanja, in b) notranja po¬ božnost. Vunanja zadeva telo, notranja pa dušo tistega kristijana, ki se znajde pri sveti maši. a) Vunanja pobožnost obstoji od ene strani vtem, da krislijan pazi na dele svete maše, in od druge strani v lem, da je spodobno in častitljivo vse njegovo telesno obna¬ šanje in zaderžanje med celo sveto mašo. Paziti je tedaj treba na poglavitne dele svete maše, ter na evangelije, darovanje, povzdigovanje in zavživanje, da dobro ve, kdaj se je la ali uni del svete maše pričel. Spodobno se je treba obnašati pri sveti maši, ter se ogibati vsega, kar bi nečast delalo tolikanj svetemu kraju, kakor je cerkev, tolikanj imenitni daritvi, kakoršna je sveta maša ; in storili jo treba vse, kar se pristoji tolikanj svetemu kraju in tolikanj imenitni daritvi. Spodobno je tedaj pri sveti - 160 — maši, kdor se med svelo mašo bogaboječe zaderži, se toraj radovidno in radovedno okrog sebe ne ozira, se ne posmehuje, ne čenča, temveč se vseh nespodobnost varuje , in s svojim zunanjim zaderžanjem kaže , da je v molitev zamaknjen in v Boga zamišljen. Med sveto mašo se spodobi klečati, če je le mogoče. Kdor bi pa zavoljo slabosti svojega telesa ne mogel klečati pri celi sveti maši, naj kleči vsaj od „Sanktusa“ noter do tistega časa, da si mašnik nad kelihom svoje čvetere perste umije v vodi, ki mu jo strežaj po zavživanju med perste vlije. Kdor bi pa zavoljo svoje bolehnosti ali silnega loma tudi toliko časa ne mogel klečati; naj vsaj med povzdigovanjem in za- vživanjem poklekne, in tudi mašnikovi blagoslov naj kleče prejme, da bo s svojim spodobnim djanjem kazal, da ve , na kako svetem kraju in pri kako svetem opravilu da se znajde. V rokah se spodobi imeti ali molitevne bukvice ali pa molek (paternošler), da se ž njih ali da se nanj moli, nikoli pa s praznimi rokami pri sveti maši biti, ker se po tem takem prav lahko zgodi, da se elo nič ne moli. Otroke, če je le mogoče, imejte vi, starši! pri sebi, da se ne bodo dalječ od vas med sveto mašo nespodobno vedli ali še clo z drugimi čenčali. Ni malo kristijanov, kteri se pri sveti maši vedejo tako nespodobno, da bi jih po vsi pravici z besedami svetega Kri- zostoma smel nagovoriti, in reči vsakemu posebej : „Tam stoji mašnik, in Bogu daruje molitve vseh pričujočih ; in ti se sme- jiš, se ne bojiš, se ne treseš 1“ 0 Kristijan ! kteri koli se v cerkvi med sveto mašo nespodobno in pohujšljivo vedeš, po¬ misli vendar, kje in pred kom da si. V kraljevi hiši pred kraljem bi se, jeli, prav lepo in spodobno obnašal, zlasti ko bi ti bilo prepovedano v kraljevi hiši pred kraljem nespodobno vesti se; in glej, kako bi se mogel v cerkvi pri sveti maši nespodobno obnašati, ko bi prav v živo pomislil, da si v božji hiši pred živim Bogom, kterega angelji molijo ! Koga ne obleti sveta jeza, kader sliši ali bere, da so Judovski duhovni in pismouki Jezusa zasmehovali ravno ta¬ krat, in se mu pačili, ko je na križu visel v neznanih bole¬ činah, in se nebeškemu Očetu daroval za grehe vesoljnega sveta, človeškega rodu naj večega dobrotnika ne le moriti } 161 ampak poverh še v smerlnih težavah zasramovati, in umira¬ jočemu v lice smejali se, veča gerdoba se pač ne da misliti 1 Kdor se pa med sveto mašo , pri kteri Jezus ponavlja svojo na križu opravljeno daritev, nespodobno vede , in se smeja , pogovarja ; ali ne posnema tak, kolikor more, Judovskih du¬ hovnov in pismoukov v hudobiji ? Takim bi res ne šlo dru¬ gega, kakor da bi jih z besedami svetega Janeza Miložničarja iz cerkve izgnal , ter jim rekel : „Ako ste tu sem prišli, da bi molili , ne smete v kaj drugega obračati svojega duha in svojega jezika; in ako ste prišli, da bi se pogovarjali od ne¬ potrebnih reči, pa poslušajte, kaj Gospod govori v svetem evangeliju: Moja hiša je hiša molitve! Varujte se, da je ne spreobernete v jamo razbojnikov**. Ti pa, ljubi kristijan! ki želiš spodobno pri sveti maši bili, pomisli že na potu proti cerkvi, da greš, tako rekoč na goro Kalvarijo, na kteri hoče Jezus svojo nekdaj po kervavo opravljeno daritev zdaj po nekervavo ponoviti, da bi nas vde- ležil milost, ki nam jih jo zaslužil s svojo smertjo na svetem križu, in spoznaj svojo nevrednost pričujoč biti pri tako sve¬ tem opravilu. Ne hodi v cerkev med tiste, ki jih poznaš, da se med presveto darilevjo radi pogovarjajo in posmehujejo, ti so zveržek keršanstva, da te ne zapeljejo v enake nespodob¬ nosti : temveč hodi med bogaboječe ljudi; in ko bi te kdo vendar le vprašal v cerkvi za kako nepotrebno reč, molči, 'n nič ne odgovori, kakor da bi ne slišal vpraševanja. Cerkev ni hiša razgovarjanja, ampak je hiša molitve; in svet strah je l reba imeti pred lo hišo molitve. Sveti škof Martin se v c erkvi nikoli ni hotel vsesti, le stal je ali pa na kolenih klečal in molil. Kolikorkrat koli se je v cerkvi znašel, bil je *nati nad njim nek poseben strah. Ko ga o neki priložnosti v prašujejo, od kod da je ta njegov strah, ki ga v cerkvi ima, °dgovori jim sveti mož: „Kako bi se ne bal, ko se tukaj (v cerkvi) znajdem pred Bogom, ter kraljem nebes in zemlje ‘n svojim (prihodnjim) ojstrim sodnikom ?** O da bi tudi nas P r ešinil tak sveti strah vsegdar, kader stopimo v cerkev, v y ežo božjo, k službi božji. Kwri, n, U. Ljnk. 11 162 b) Notranja pobožnost obstoji v tem, da kristijan med sveto mašo ima zbranega duha, ter med sveto mašo pre¬ mišljuje in občuduje Jezusovo neskončno ljubezen in nezmerno ponižnost, in budi' in oživlja v svoji duši lake občutleje, kteri se z daritevjo svete maše vjemajo , postavim: občutleje po¬ nižnosti, žalosti nad grehom, ljubezni, zaupanja, vdanosti v sveto voljo božjo, i. t. d. Pobožno ali v Bogu zbran pri sveti maši je tedaj tisti, kteri se varuje radovoljnega razmišljenja, svoje misli pri Bogu in v skrivnostih svete maše ima , ter Boga s ponižnim in potertim sercem moli, in se mu daruje, ga za prejete dobrote hvali, in novih prosi, se svojih grehov serčno kesa, in resnično poboljšati se sklepa. Kristijan tedaj ne sme med sveto mašo razmišJjen in raztresen biti, vse časne skerbi je treba v nemar pustiti, ves svet mora, tako rekoč, pozabiti; ves mora biti v Boga zamaknjen, ves v molitev zatopljen. Pa kar z jezikom izrekuje, mora tudi v sercu ob¬ čutiti ; kar z besedo govori, mora mu tudi resnica biti. To resnico si globoko v serce vtisnimo, da bi to ne bila nobena molitev, ampak bi bilo le Bogu zoperno blebetanje, ko bi človek pri molitvi ne mislil v to, kar govori, ali ko bi tega, kar z jezikom izrekuje, tudi v sercu ne občutil, ko bi mu ne bila resnica, kar v molitvi govori. — Razgledujmo se nad svetim Homobonotn. Sveti Homobon je bil v mestu Kremona na Italijanskem doma. Ze v zgodnji svoji mladosti se je od¬ tegoval, kar je le mogel, posvetnemu hrušu in trušu, ter iskal samote, da bi zamogel tem pridniši z Bogom se obhajati in za zveličanje svoje duše skerbeti. Rad se je postil, si tudi spanje kratil in prav pridno molil. Do revežev in siromakov je bil ves usmiljen in radodaren, ter jim je razdelil skoraj vse> kar si je pridobil pri tergoviji; bil je namreč sveti HomoboU tergovec. Zmed vseh drugih lepih čednost pa se je naj bolj lesketala nad svetim Homobonom njegova gorečnost za služba božjo in njegova pobožnost pri sveti maši. Še pred polnočj 0 je hodil dan na dan v cerkev svetega Tilna ali Egidija. Ondj je bil pri ponočnih molitvah ali Jutranjicah, ki so se tamkaj opravljale, ves pobožen in v molitev zamaknjen. Po skonča-' nih jutranjih molitvah pa ni še šel iz cerkve, ampak je kleknil in goreče molil, dokler ni bila peta maša. Pri sv ® 11 — 163 maši se je razodevala nad njim tolika nehlinjena, priserčna pobožnost, da se je nad njih spodbudoval in za pobožnost vnemal vsakdo, ki ga je vidil. Nad toliko njegovo pobož¬ nostjo je Bog očitno svoje dopadanje na znanje dal s tim, da mu je dal dar čudeže delati. Vse to je zaslovelo po širokem svetu, in od blizo in dalječ so ljudje skupaj vreli, da bi vi- dili svetega moža, in se nad njim razgledovali in spodbudovali. S samim svojim ljubeznjivim pogledom je sveti Homobon mnogo grešnikov in krivovercev do živega ganil, in jih nazaj pripeljal na pravo pot. Leta 1197. se jo 13. dan grudna ali decembra mesca po svoji navadi podal v cerkev k JutranjL- cam. Po tem je kakor drugekrati kleče pred križem molil do svete maše. Med sveto mašo pri „Gloriji“ stegne in vzdigne svoje roke, in se po tem zgrudi na zemljo. Ljudem se to nič čudno ni zdelo, ker so ga že večkrat poprej vidili, da se je med sveto mašo do tal sklonil in zgrudil na zemljo, čudno pa se jim zdi le to, da se pri svetem evangeliju ne vzdigne in spet ne vstane. Mislili so nekteri, da ga je morda slabost premagala in da je zaspal. Sli so tedaj , da bi ga zbudili. Ali kako se zavzamejo, ko do njega pridejo, in se prepričajo, da je umeri! V nenavadni goreči pobožnosti in pobožni go¬ rečnosti je, tako rekoč, zgorelo in iz njega izpuhtelo njegovo življenje. Učimo se iz tega , s koliko gorečo pobožnostjo da so svetniki božji slušali naj svetejšo daritev nove zaveze, sveto mašo. 6. Bogaboječe misli, svete želje, pobožni občutljeji naj tudi nas navdajajo, kader koli smo pri daritvi svete maše. Glejte, z ravno takimi mislimi, željami, občulleji bodimo pri sveti maši, s kakoršnimi bi bili na gori Kalvariji, ko bi bili pod Jezusovim križem stali, kader je Jezus na njem za nas Umiral. Kaj pravile, kaj bi bili pač mislili, kaj želeli, in kaj občutili, ko bi bili tako podučeni , kakor zdaj , takrat stali na Kalvariji, ko so Jezusa na križ razpenjali, pribijali in morili ? ko bi bili vidili iz Jezusovih ran kri liti po križu , in na tla kapati ? ko bi bili gledali Jezusa, kolikošne bolečine terpi, in ga poslušali, kako med grozovitimi bolečinami zdihuje k svojemu nebeškemu Očetu ? Kaj bi bili mislili, želeli in ob- 164 čutili, ko bi bili tudi še pomislili, da je Jezus Kristus zavoljo naših grehov tako udarjen, in zavoljo naših hudobij tako ra¬ njen ? ko bi bili pomislili, da Jezus med temi neznanimi bo¬ lečinami umira v bogospravni dar za naše grehe in grehe vesoljnega sveta ? Gotovo bi se nam bilo godilo , kakor da bi nam na obe strani ojster meč serce zbadal in rezal. V ve¬ liko, veliko žalost bi nas storjeni grehi vtopili, ker so naši grehi krivi te tolikanj britke smerti Jezusove; pekli bi nas, da nobena reč tolikanj ne. Pa ker bi pomislili, da Jezus umira v odpuščanje naših grehov : želeli bi v njegovi kervi oprani biti od vseh pregreh; upali bi tudi odpuščanje svojih grehov doseči; Jezusa bi začeli ljubiti, in obljubili bi mu v prihodnje storiti vse, karkoli nam bo zapovedal, in opustiti vse, kar¬ koli bo prepovedal; zahvalili bi ga za odrešenje, in prosili, da bi nam pomagal le njemu služiti, le njemu živeti in njemu umreti. Kar bi bili pa na Kalvariji pod Jezusovim križem mislili, želeli in občutili, ravno to mislimo, želimo in občutimo v cerkvi pred altarjcm božjim pri sveti maši; saj Jezus Kri¬ stus pri sveti maši po nekervavo opravlja ravno tisto daritev, ktero je po kervavo opravljal na Kalvariji. Z živo vero, sveto častjo, globoko ponižnostjo , s sveto lakoto in žejo po pobožnosti, z ljubeznijo do Jezusa Kristusa bodimo vselej pri sveti maši. Nikar naj nam ne zadostuje že samo to, da smo le samo s telesom pričujoči pri celi sveti maši od pervega začetka do zadnjega konca; pa tudi to naj nam še ne bodi zadosti, da bi kar razmišljeni obmolili nektere molitvice med sveto mašo. Kdor je le samo s telesom pričujoč pri sveti maši, on je le na pol pričujoč; in kdor le samo z ustnicami moli, clo nič ne moli. Da bo naša molitev nebeškemu Očetu dopadljiva, in da nas bo sadu svete maše deležne storila, mora z ustni¬ cami vred moliti tudi naše serce. Orgije, to veste, se vedno znajdejo v cerkvi, in pripomorejo k službi božji, in spremljajo pelje vernih kristijanov; in vendar ne moremo reči, da bi bile orgije pobožne, ker orgije same ob sebi nič ne storijo > in nič ne vedč same za sebe, ne za Boga, ne za sveto mašo, in nimajo ne pameti ne občutleja. Nič boljši memo orgelj bi 1G5 - no bili mi , ko bi se med sveto mašo sicer v cerkvi znašli, in bi le samo z jezikom obiebetali neklcre molitve, pa bi pa¬ met ne vedela, kaj govorimo, in serce nič ne čutilo od tega, kar z besedo izrekujemo. Tudi nad nami bi se lahko Bog pritožil po vsi pravici, kakor se je priložil njega dni nad Iz¬ raelci, rekoč: „To ljudstvo me le z ustnicami časti , serce njegovo pa je dalječ od mene“ (Izaija 29, 13. Mat. 15, 7. 8.), česar nas Bog obvaruj! Amen. XVI. keršauski nauk. Kakošne molitve je naj bolje pri sveti maši moliti? — Kaj je treba med sveto mašo moliti tistim, kteri brali ne znajo ? — 1. V zadnjem keršanskem nauku sem vam razlagal, kako je treba svelo mašo slišati ob nedeljah in zapovedanih praznikih, da bomo zadostovali temu, kar zahteva druga cerk¬ vena zapoved. Pravil sem vam, da moramo naj poprej s telesom pričujoči bili na tistem kraju, na kterem se opravlja daritev svete maše. Na dalje je treba, da slušamo vso ali celo sveto mašo, in sicer tisto, ktero en sam mašnik bere, ler ne smemo zamuditi nobenega poglavitnega dela svete maše. In na zadnje je tudi še treba pobožno pri sveti maši biti. Po¬ božnost pa je dvojna, vunanja in notranja. Vunanja pobožnost obstoji v tem, da pazimo na dele svete maše, in da se spo¬ dobno in častitljivo znajdemo pri sveti maši. Notranja pobož¬ nost pa obstoji v tem, da imamo med sveto mašo zbranega duha, ter smo zamišljeni v molitev in v to, kar se pri sveti maši godi. 2. Ostalo pa nam je še neko drugo posebno vprašanje, in to je : 160 Kakošne molitve je naj bolje pri sveti maši moliti ? Naj bolj se spodobi, pri sveti maši molili ravno tiste molitve, ki jih mašnik moli , da se po tem takem kristijan popolnoma sklene z mašni kom, in po njegovih rokah Jezusa Kristusa v podobi kruha in vina daruje nebeškemu Očetu. In kdor brati zna, tudi lahko moli ravno le molitve, ker se do¬ bijo take molitevne bukvice, da je sveta maša v njih , kakor jo mašnik bere. Pa umeti je treba te molitve, da jih ne go¬ vori samo jezik, ampak da tudi seree njih moč občuti, in se po njih ogreva za dobro; in ravno zavoljo tega se vam raz¬ lagajo molitve, kakor jih mašnik moli pri sveti maši. Kdor bi ne razumel molitev, ktere bi molil, bile bi zanj nerodovitne in prazne besede, če so tudi same ob sebi naj lepše molitve. Za temi molitvami , ki jih mašnik moli , so pa naj bolj priporočiti druge tim podobne molitve , ki so že nalašč zato zložene, da se molijo pri sveti maši, in se tudi nahajajo po vaših molitevnih bukvicah. Za vsak poglaviten del svete maše je narejena posebna molitev, ktero je treba molili ravno ta¬ krat, kader je mašnik pri tistem delu svete maše. Nikar se tedaj v molitvah ne ločite od mašnika, nikar pri sveti maši ne opravljajte drugih molitev, ktere niso za sveto mašo zložene ; tudi drugih lepih reči med sveto mašo ne berite ; ampak , kolikor je mogoče, od molitve do molitve spremljajte mašnika, ki moli tudi v vašem imenu, in se ž njim popolnoma sklepajte , ter skerbite , da pri svojih molitvah iz bukvic ne bote mašniku preveč naprej vhajali, pa tudi no preveč zadej ostajali. Ko bi se pa primerilo, (kar se po mestih velikokrat pri¬ meri), da bi ne bila perva maša še skončana , ko se je že druga pričela; deržite se zmerom tistega mašnika , s kterim ste daritev svete maše opravljati začeli , drugega pa v nemat pustite, ker ob enem ne morete pri več kakor pri eni sveti maši biti. Kakor namreč mašniku, ko je daritev svete maše začel, ni več mar, kar drugi mašniki delajo pri drugih altarjih, 167 ampak ima vse svoje misli v daritvi, ki jo sam opravlja; ravno tako tudi vi imejte neprenehoma vse svoje misli v da¬ ritvi, ktero ste z mašnikom začeli. 3. Kaj je pa treba med sveto mašo moliti tistim, kleri brati ne znajo ? Kteri brati ne znajo, večidel sv. roženkranc molijo med sveto mašo. Se ve , da bolj prav delajo, kteri med sveto mašo ali ravno tiste molitve ko mašnik, ali vsaj tistim po¬ dobne in torej nalašč za sveto mašo zložene molitve molijo. Ali kdor brati ne zna, ne more jih moliti, razun ko bi se jih iz glave naučil. Blagor mu tedaj, kdor brati zna ! Vam loraj ljubi kristijani, ki brati ne znate, in ste že prestari, da bi se še le brati učili , vam ne prepovedujem moliti svetega rožni- kranca med sveto mašo, ampak pokazati vam hočem, kako da med sveto mašo sveti rožnikranc molite, da se bote vdeležili sadu svete maše. Pri sveti maši le molite sveti rožnikranc, ki drugih za sveto mašo pripravnih molitev ne znate; toda pri poglavitnih delih svete maše, namreč pri evangeliju, darovanju, povzdi¬ govanju in zavživanju, prenehujte, in svoje misli v dele svete maše obračajte. Po tem takem sveti rožnikranc med sveto mašo tako le molite : Kader mašnik pred spodnjo stopnjo altarja molitve svete maše s križem začne, ter se vpričo Boga, angeljev, svetnikov in pričujočih vernikov ponižuje, in na persi terka: tudi vi začnite sveto mašo s križem , in po storjenem križu prav iz serca žalost ali kesanje nad svojimi grehi obudite; po obujeni žalosti pa rožnikranc moliti začnite, in ga molite do svetega evangelija. Ker je sveta maša spomin Jezusove smerti, znate med sveto mašo moliti le žalostni del svetega rožnikranca. Kader mašnik začne brali sveto evangelije, prenehajte v molitvi svetega rožnikranca, spodobno vstanite, s svetim križem zaznamovajte se, in toliko časa stojte, dokler se bere sveto evangelije. Med branjem svetega evangelija premišljujte, da ste k branju svetega evangelija vstali, in se prekrižali v 168 — spričevanje, da je vaša dolžnost znati in verovati nauke sve¬ tega evangelija, kteri se razlagajo v pridigah in keršanskih naukih, in po njih živeli, in da ste toraj tudi vi pripravljeni evangeljske nauke v pridigah in keršanskih naukih zvesto po¬ slušati, jih vselej na lanjko in z veseljem dopolnovali, se jih nikoli ne sramovati, temveč jih pred vsem svetom terditi, in se zanje ponašati , jih nikoli ne zatajiti , temveč rajši vse , tudi življenje zgubiti, kakor v kaki reči od sve¬ tega evangelija odstopiti. V to, ljubi kristijani ! mislite, kader k branju svetega evangelija vstanete in se prekrižate , in vselej med branjem svetega evangelija ponovite svojo pri svetem kerstu po botrih storjeno obljubo, da hočete v pri¬ hodnje na tanjko živeti po Jezusovih naukih. Toraj tako le , postavim, med branjem svetega evangelija zdihujte: „0 Gospod Jezus, Sin živega Boga ! iz nebes si na zemljo prišel , da si nam s svojimi božjimi nauki pokazal v nebesa pravo pot. Glej, vstal sem k branju svetega evangelija, in se prekrižal v znamnje, da sem pripravljen, s tvojo pomočjo nauke tvojega svetega evangelija v pridigah in keršanskih naukih zvesto po¬ slušati, terdno verovati, in po njih na tanjko živeti, ter rajši vse, tudi življenje dati, kakor v kaki reči odstopiti od tvojega svetega evangelija. Ponovim tedaj med branjem današnjega svetega evangelija , kar som ti pri svetem kerstu po botrih s prisego obljubil, in se zdaj tudi sam odpovem iz celega serca hudiču in njegovemu napuhu in vsemu njegovemu djanju. Od¬ povem se vsem pregreham, prevzetnosti, lakomnosti, nečistosti, nevošljivosti, požrešnosti, jezi in vsem drugim, ter sklenem in ti obljubim živeti po tvojih svetih naukih. Poterdi me, o Je¬ zus! s svojo mogočno gnado v mojem sklepu, in daj, da tudi v djanju spolnujem, kar ti zdaj obetam. Amen u . Kader mašnik sv. evangelije zbere, pokleknite, in sveti rožnikranc dalje molite do darovanja. Kader pa mašnik kruh in vino Bogu daruje , ne molite rožnegakranca, ampak svoje misli in želje sklenite z mašniko- vimi mislimi in željami , in toraj tudi vi Bogu Očetu darujte Jezusa Kristusa, ker jc le on edini Bogu dopadljivi dar, da S 169 tim durom nebeškemu Očetu spodobno čast skazujele, ga za prejete dobrote vredno zahvalite, ga prosite odpuščanja grehov in vseh duši in telesu potrebnih dobrot; darujte Jezusa po mašnikovih rokah za vso katoliško cerkev, za svoje starše, sorodnike, prijalle in sovražnike, za pravičnike in grešnike, za vse žive in mertve verne krislijane. Pa z Jezusom Kri¬ stusom vred tudi sami sebe darujte nebeškemu Očetu. Sebe hote pa z Jezusom darovali nebeškemu Očetu , ako hote iz ljubezni do Boga ravno tako pripravljeni, vse storili za božjo čast, in vse preterpeti, kar je Bogu dopadljivega, kakor je Jezus vse storil in preterpel; ako bote Bogu obljubili vse svoje misli, želje, besede in dela, vso svojo dušo in svoje telo obračati le v spolnovanje njegovih zapoved, in nikdar nič storiti, kar Bog prepove. Le po tem takem bote z Jezusom sklenjeni nebeškemu Očetu dopadljiv dar ; zakaj Bogu prijeten dar je le, če človek sam sebe z vsemi dušnimi in telesnimi močmi, z vsemi mislimi in željami svojega serca s Kristusom vred Bogu daruje, in se iz ljubezni do Boga za vselej popol¬ noma odpovd vsemu, kar je Bogu zopernega. Kdor se vsega Bogu ne daruje, on Bogu ne more prijeten biti, in njegovo darovanje tudi ne. Toraj govori po besedah svetega Tomaža Kempčana Je¬ zus verniku tako le: „Kakor sem se jaz z razpetima rokama in razkritim trupljem sam rad Bogu Očetu na križu za tvoje grehe daroval, tako da ni nič na meni, kar bi ne bilo daro¬ vanega v bogospravni dar; ravno tako se moraš tudi ti ra- dovoljno v čist in svet dar pri sveti maši iz vsega serca meni darovati z vsemi svojimi močmi in željami. Kaj hočem dru¬ gega od tebe imeti , kakor da se mi vsega izročiš ? Kar mi koli daš, mi ni nič všeč, če mi ne daš samega sebe, ker ne iščem tvojih darov, ampak tebe. Kakor bi tebi ne bilo zadosti, ko bi ravno vse imel, mene pa ne ; ravno tako tudi meni ni ljubo, kar mi koli daš, če mi sebe ne daruješ. Daruj mi sebe, in daj se vsega Bogu, in bo prijetna tvoja daritev. Glej, jaz sem se vsega Očetu zate darova! ; tudi clo svoje telo in svojo kri sem ti v živež dal, da bi bil jaz ves tvoj in ti ves moj. Če pa terdovralen ostaneš, in se mi rad po moji volji ne da- 170 ruješ; tvoja daritev ni popolnoma, in med nama ne bo prave edinosti. Pred vsemi deli se tedaj moraš radovoljno darovati v božje roke, če hočeš milost doseči in pravo prostost. Toraj jih je tako malo , kteri bi bili razsvitljeni in prostega serca , ker ne znajo sami sebe popolnoma zatajevali. Gotovo je, kar sem djal: Kdor se vsem stvarem ne odpove , ne more biti moj učenec. Ti po tem takem se mi daruj z vsemi svojimi željami, če želiš moj učenec biti". Med darovanjem tedaj tako le, postavim, molite: „Vzemi, nebeški Oče ! ta čisti dar, kterega ti tvoj mašnik daruje v tvojo božjo čast, ker si ti sam naš Bog in naj viši Gospod ; daruje zadobiti odpuščanje svojih in naših grehov in grehov vsega sveta , da bi jih Jezusova presveta kri vse izbrisala ; daruje v zahvalo za vse milosti in dobrote, ktere neprenehoma od tebe prejemljemo; v zadobljenje novih milost in dobrot, kterih vsak dan potrebujemo. V tej sveti maši ti darujem pa tudi jaz po mašnikovih rokah Jezusa Kristusa, tvojega ljubega Sina, nad kterim imaš vse dopadenje, za se, za vso katoliško cerkev, za svoje starše, sorodovino , prijatle in sovražnike, pravičnike in grešnike, za vse žive in mertve kristijane. Daj, da bo ta presveti dar meni in njim v zveličanje in večno življenje. In iz tega konca darujem z Jezusom Kristusom tudi sam sebe, vse svoje misli, želje, besede, dela in lerpljenje , in sem pripravljen vse svoje dušne in telesne moči obračati le v tvojo čast, in v svoje in svojega bližnjega zveličanje, in nikoli nič storiti, kar ti prepoveš. Daj mi pomoč, spolniti ta svoj sklep. Amen“. Kader zmolite to molitev, spet rožnikranc molite do povzdigovanja. Kader strežaj že v tretje z zvončikom znamnje da, ter kristijane opomni, da bo mašnik zdaj kruh in vino spremenil v telo in kri Jezusovo , in oboje povzdigoval : prenehajte v molitvi rožnikranca ; če že ne klečite, pokleknite; in kader začne mašnik sveto hostijo in kelih povzdigovati, molite Jezusa Kristusa v podobi kruha in vina pričujočega, kakor so ga mo¬ lili njegovi učenci na neki gori na Galilejskem, ko se je bil po svojem od smerti vstajenju na enkrat nad pet slo učencem prikazal. Ko so ga vidili priti na goro, na kteri so ga ča- m - kali, popadali so kar na obraze, ter ga molili. Ravno tako tudi vi Jezusa z očmi vere vidite iz nebes priti na allar v podobi kruha in vina, ko mašnik od njega poslavljene besede izreče v kruh in vino. S priklonjenim životom molite Jezusa v podobi kruha in vina pričujočega, kakor ga tudi angelji ' molijo. Zakaj sveti učeniki nam povedč, da med sveto mašo lisuč in tisuč angeljev iz nebes pride v cerkev , da Jezusa obdajajo v podobi kruha in vina pričujočega, in ga molijo ponižno in z veliko častjo. Sveti škof Joan Krizoslom pri¬ poveduje, da je, ko je maševal, sam večkrat med povzdigo¬ vanjem vidil iz nebes na altar priti cele trume angeljev, kleri so Jezusa na allnrju molili, in se tudi po cerkvi razšli, da so pravo pobožnost vnemali v tistih, ki so mislili k svetemu ob¬ hajilu pristopili. Pa tudi polni žalosti in kesanja nad svojimi grehi se na persi terkajte , in spoznajte , da so vaši grehi krivi Jezusove smerti; toraj terdno sklenile zares poboljšati se, in Boga nič več ne razžaliti. Mislite si namreč med povzdigovanjem, kakor da bi Jezusa zdaj zavoljo vaših grehov na križ pribi¬ tega nakviško povzdigovali. Ko bi pa na Kalvariji pod Je¬ zusovim križem stali, in ga vidili terpeti , in kri prelivati in umirati ; oh, v koliko žalost bi se vendar vtopilo vaše serce! In ko bi nam Jezus še s križa rekel : „Glejte, kolikanj ler- pim za vas, med kolikošnimi bolečinami umiram zavoljo vaših grehov 1“ ali bi ne raztergale naših sere te mile besede Je¬ zusove ? ali bi nas pregrehe ne pekle? ali bi terdno ne skle¬ nili grehov zapustiti, in v prihodnje Kristusu zvesto služiti ? Med povzdigovanjem svete hostije tedaj tako le zdihujte : „0 presveta hostija, v kteri je sam Jezus Kristus pričujoč z dušo in telesom, s kervjo in mesom, po božji in človeški natori 1 Bodi sto in stokrat češčeno, o presveto rešnje Telo! — Hitite, angelji ! iz nebes na naš altar, in po¬ magajte nam častiti in moliti Jezusa v podobi kruha skritega. — O presveto telo Jezusovo, ki te je rodila prečisla Devica Marija, ki si bilo za nas na križu umorjeno, bodi hvaljeno in češčeno vekomaj! Gospod Jezus , (med tem se na persi vdan,) tebi Živim ! Gospod Jezus, (med tem Be spet na persi vdari,) tebi Umerjem! 172 Gospod JeZUS, (med tem ee tretjič na persi udari,) tvoj Seni Živ ifl mertev ! Amen". Med povzdigovanjem keliha pa molite: „0 presveta kri Jezusova, ktera si bila na križu za nas prelita, bodi sto in stokrat češčena ! — O draga Jezusova rešnja kri , operi ine, in očisti mojo omadeževano dušo vseh hudobij! — O predraga Jezusova kri, očisti moje serce , stori ga Bogu do¬ padljivega, da ne boš zastonj za me prelita, temveč da me pripelješ v večno življenje ! Jezus, (med tem se na persi udari,) bodi mi milostljiv! O Jezus, (med tem se v drugo na persi udari,) bodi mi dobrotljiv! O Jezus, (med tem se v tretje na persi udari,) USmiii Se me, in odpusti mi moje grehe ! Amen". Po tej molitvi pa prav iz serca obudite vero, upanje in ljubezen, ker imate Jezusa Kristusa na altarju , v kterega je treba verovati, upali, in ga čez vse ljubiti. Po tem pa spet začnite sveti rožnikranc dalje moliti, in ga molite do mašni- kovega obhajila. Kader se pa mašnih pred svetim Obhajilom na persi terka, in trikrat eno za drugim pravi: „Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho , temveč reci le z besedo, in bo ozdravljena moja duša", in slrežaj trikrat požvenklja v znamnje, da naj se tudi krislijani po cerkvi na persi terkajo, in naj ravno te besede izgovarjajo, ki jih mašnik govori; takrat spet prenehajte rožnikranc moliti, se trikrat na persi udarite, in z mašnikom izrekujte ravno tiste besede, ki jih on izrekuje. Kader se pa mašnik obhaja, in tudi vi mislite k svetemu ob¬ hajilu pristopiti: premišljujte prav v živo, kolikošen Gospod da bo prišel pod streho vašega života, premišljujte Jezusovo terp— Ijenje in njegovo smert, da se bo v vas vnela ljubezen do Jezusa, kteri je iz ljubezni do nas tolikanj preterpel in tako grenko umeri , in še samega sebe v zakramentu svetega reš- njega Telesa našim dušam v živež zapustil. In pa to le mo¬ litvico molite , da se ž njo za sveto Obhajilo pripravite : „0 Gospod Jezus Kristus ! reši me s tim svojim presvetim telesom, ki ga bom prejel, od vseh mojih grehov. Daj, da se vselej deržim tvojih zapoved, in ne dopusti, da bi se kdaj ločil od 173 — lebe. O Gospod Jezus Kristus! daj, da mi vživanje tvojega telesa ne bo v sodbo in pogubo, ampak v brambo in zdravje moje duše in mojega telesa. Amen“. Če pa niste pripravljeni za sveto Obhajilo, podeležite se vsaj pri sveti maši v duhu svetega Obhajila, se po duhovno obhajajte, to je, v sercu imejte goreče želje, da bi Jezusa v duhu in sercu prejeli, da bi se po veri, upanju in ljubezni z Jezusom sklenili. Prosite Jezusa , kterega vaša duša čez vse želi, in kteri jej je tudi čez vse potreben, da bi s svojo gnado k vam prišel, v vas živel, vam um in pamet razsvetlil, vaše serce z božjo ljubeznijo napolnil, vas vodil, seboj sklenil, da bi le v njem, ž njim in zanj živeli tukaj in v večnosti. Tako le, postavim, molite, da se Obhajila v duhu podeležite: „0 moj ljubi Jezus! terdno verujem, da si v podobi kruha pri¬ čujoč. Pa tudi dobro vem, kako potreben si moji duši. Kakor ne more moje telo brez jedi živeti, ravno tako tudi moja duša ni v stanu sveta in zveličana bili brez tebe. Želim te, o pre¬ sveti Gospod Jezus! v podobi kruha prejeti v živež svoji duši. Ali oh, preoh ! nisem vreden prejeti te v podobi kruha, ker nisem še zadosti zateri svojega hudega nagnjenja, opustil grešnih navad, si nisem še zadosti lepih keršanskih čednost pridobil. Pa želim in sklenem in terdno obljubim poboljšati svoje življenje , da bom tudi jaz smel z drugimi pristopiti k svetemu Obhajilu. Danes pa pridi, ljubi Jezus! s svojim du¬ hom, s svojo ljubeznijo, s svojo gnado v moje serce, da ga z lepimi čednostmi obilno obogatiš. Sklenem se s teboj v duhu, kakor da bi te v resnici prejel; ne daj, da bi se kdaj od tebe ločil. Ne terpljenje, ne veselje, ne sreča, ne nesreča, ne življenje, ne smeri naj me ne loči od tvoje ljubezni. Tebi želim živeti in tebi umreti, tvoj bili živ in rnerlev. Amen ft . Po lakih željah hote po duhovno obhajani. Kader ste opra¬ vili duhovno Obhajilo , spet rožnikranc molite do konca svete maše. Tako, ljubi kristijani! bote spodobno in v Bogu zbrani pri sveti maši, če tudi brati ne znale. Res je, vsega rožni- kranca morda ne bote mogli vselej zmoliti, ker vam bo treba večkrat prenehati: pa to nič ne dč; saj Bog ne gleda na — 174 število besed, ampak na misli in želje človekove. Pa tudi to je res, da se vam je treba vsaj šest molitev iz glave naučiti, da jih bole med štirimi poglavitnimi deli svete maše molili, in se z raašnikovimi mislimi in željami v duhu sklepali. 4. Naj za tiste, ki brati ne znajo, povem še drugi na¬ čin, po klerem zamorejo v Bogu zbrani biti pri sveti maši , in ta je, da med sveto mašo premišljujejo Jezusovo britko terpljenje in njegovo grenko smeri, postavim, tako le: Kader mašnih s strežaji pred altar gre, naj premišljujejo, kako da je Jezus s svojimi učenci po zadnji večerji šel na Oljsko goro. — Kader mašnih iz pred altarja doli stopi pred dolenjo stop- njico, in sveto mašo prične, naj premišljujejo, kako da se je Jezus v Gelzemanskem verlu za lučaj dalječ od svojih učencev odmaknil, se zgrudil na zemljo, ter molil, da bi memo njega šel kelih terpljenja, ako hi po volji bilo nebeškemu Očetu. — Kader mašnih spet k altarju slopi, in ga poljubi , naj premiš¬ ljujejo, kako je Jezus šel svojim sovražnikom nasproti, klerim ga je Judež s poljubljenjem izdal. — Kader mašnik sredi al¬ tarja s strežaji vred moli trikrat k Bogu Očetu : „Gospod , usmili se nas !" trikrat k Bogu Sinu: „Kriste, usmili se nas!" in trikrat k svetemu Duhu : „Gospod, usmili se nas !" naj pre¬ mišljujejo, kako je bil Jezus peljan na sodbo pred Ana, potem pred Kajfa, in bil ondi po nedolžnem v smert obsojen. — Kader mašnik moli „Glorija" ali „Slava Bogu" in druge mo¬ litve, in bere berilo, naj premišljujejo, kako je bil Jezus v Kajfovi hiši zasramovan in zaničevan, drugo jutro pred Pilata peljan, ter ondi na novo po nedolžnem tožen. — Kader maš¬ nik na drugo stran altarja gre, in bere ondi sveto evangelije, naj premišljujejo, kako je bil Kristus k Herodu peljan, in ondi zasramovan. — Kader mašnik „Vero“ moli, kelih razgerne in kruh in vino daruje, naj'premišljujejo, kako je bil Kristus od Heroda spet nazaj do Pilata gnan, in na Pilatovo povelje sle¬ čen in neusmiljeno razbičan. — Kader mašnik po darovanju kelih pokrije in ga prekriža, naj premišljujejo, kako je bila Jezusu ternjeva krona na glavo posajena, in je bil Jezus zasramovan, zapljuvan , s terstom tolčen in s pestmi- — Kader si mašnik roke umiva, naj premišljujejo, kako je 175 - Pilal Jezusa po nedolžnem v smert obsodil, in si potem roke umival, in kako da je bil Jezus po tej obsodbi s križem ob¬ ložen iz mesta na Kalvarijo peljan. — Kader se mašnik pred altarjem okrog oberne, ter pravi: „Orate, fratres", to je: „Molite, bratje", naj premišljujejo , kako je Jezus križ nesoč obernil se do jokajočih Jeruzalemskih žen, in jih tolažil. — Kader mašnik „Prefacijon" ali „Predglasje“ moli, naj z cerk¬ vijo vred Jezusa hvalijo in zahvaljujejo, da je hotel na svojem križevem potu preterpeti za nas toliko zasramovanja in zani¬ čevanja. — Kader mašnik po „Sanktusu" roke in oči proti nebu povzdigne, se potem prikloni, altar poljubi, in hostijo in kelih trikrat prekriža, naj premišljujejo, kako da so z Jezusom na Golgoto dospevši križ na zemljo vergli, Jezusa zgrabili, na križ razpeli, in z žeblji na križ pribili, in kako da je pri tem nedolžno Jagnje božje proti nebu obračalo svoje oči. — Ka¬ der mašnik pri sveti maši povzdiguje sveto hostijo in sveto rešnjo kri, naj premišljujejo, kako da je bil Jezus s križem vred povzdignjen, in je bil križ v zemljo zasajen in zabit. — Kader mašnik po povzdigovanju na tihoma moli, naj' premiš- Ijujejo, kako da je Jezus vse nepopisljive bolečine na svetem križu molčč preterpel, kakor krotko jagnje, ktero svojih ust ne odpre, kader ga v mesnice peljejo. — Kader mašnik „Oče- naš" moli, naj premišljujejo sedmere besede Jezusove, ki jih je govoril s svetega križa. — Kader mašnik po obmoljenem „Očenašu" sveto hostijo na dva dela razdeli, naj premišljujejo, kako da je Jezus na svetem križu umeri, in se je njegova duša ločila od telesa. — Kader mašnik od enega unih dveh delov svete hostije kosčik odkerhne in v kelih spusti, naj pre¬ mišljujejo, kako da je šla Jezusova duša pred pekel. — Kader se mašnik pri „Agnus Dei" ali »Jagnje božje" z vsemi pri¬ čujočimi verniki vred trikrat po persih terkne, naj premišlju¬ jejo, kako da se je, tako rekoč , od groze stresla vsa natora o Jezusovi smerti, ter je bilo solnce zatemnelo, se zemlja stresla, so skale pokale, in se grobi odpirali. — Kader mašnik trikrat reče : „Gospod ! nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le z besedo , in bo ozdravljena moja duša", in sveto hostijo zavžije, in sveto kri iz keliha izpije, naj pre¬ mišljujejo, kako da je bilo Jezusovo sveto telo v grob polo- — 170 — ženo. — Kader se mašnik po svetem Obhajilu k ljudem oberne ler reče: „Dominus vobiscum“ ali: „Gospod z vami ft , naj premišljujejo, kako da se je Jezus po svojem častitem vstajenju svojim učencem prikazal, in jih pozdravljal, rekoč: „Mir vam bodi!“ — Kader mašnik ob koncu svete maše ljudstvo blago- slovlja in bere zadnje evangelije, naj premišljujejo , kako da je Jezus šlirdeset dni po svojem vstajenju od svojih učencev slovo jemal, jih blagoslovljeval, in šel v nebesa. Pri takem premišljevanju je, se ve da, treba v svojem sercu buditi in vnemati čutila ponižnosti, žalosti nad grehom , ljubezni, upanja, vdanosti v sveto voljo božjo, i. t. d. Pri poglavitnih delih svete maše, ter pri evangeliju , darovanju , povzdigovanju in zavživanju pa naj molijo tiste molitve, od Ulerih je bilo poprej rečeno, da naj se vpletajo med sveti rožnikranc, kader kdo sveti rožnikranc moli med sveto mašo. 5. Vidite, ljubi moji Kristijani! kako ste lahko spodobno in v Bogu zbrani pri sveti maši vi, ki brati znate, in na mo- lilevne bukvice molite, in vi, ki brati ne znate, in toraj na¬ vado imate, da sveti rožnikranc molile med sveto mašo ali pa Jezusovo terpljenje premišljujte med to presveto dnri- tevjo. Pa, moji preljubi! tako molimo pri sveti maši, da v molitvi svoje serce ogrejemo, in k dobremu prinagnemo, ali ga v dobrem vterdimo, da sklenemo vso svoje dušne in te¬ lesne moči obračati le v božjo čast in v svoje zveličanje. Ti, o Bog in Zveličar naš , Kristus Jezus ! daj nam k temu svojo pomoč! Amen. 177 — XVII. Kersanski nauk. Od mi 1 ost in dobrot, ki jih iz daritve svete maše prejema, kdor je spodobno in v Bogu zbran pri sveti maši. 1. Dal sem vam natanjčno podučevanje, kako moramo pri sveti maši biti, da bomo zadostovali temu, kar zahteva druga cerkvena zapoved, in zadnjič sem vas poverh še pod- učeval, kakošne molitve je naj boljši moliti pri sveti maši, ter sem rekel, da se naj bolj spodobi pri sveti maši moliti ravno tiste molitve, ki jih mašnik moli, kakoršne molitve nahajamo v naših navadnih molitevnih bukvicah. Pa tudi tistim, ki brati ne znajo, in ali sveti rožnikranc molijo ali Kristusovo terpljenje premišljujejo med sveto mašo, dal sem potrebni nauk, kako da naj opravljajo vse to, da bo Bogu v čast , in njim samim v blagor in zveličanje. Govoriti pa mi je tudi še od milost in dobrot, ki jih iz daritve svete maše prejema , kdor je spodobno in v Bogu zbran pri sveti maši. 2. Obilen je sad, in velike so milosti, ki jih kristijan prejema iz daritve svete maše , ako jo spodobno in v Bogu zbran opravlja z mašnikom. Po nauku svetega Tomaža uče¬ nika imamo štiri sosebne dolžnosti do Boga. Dolžni smo mu vso čast in hvalo skazovati, ga odpuščenja grehov prositi, ga za prejete dušne in telesne dobrote zahvaliti, in ga potrebnih prositi. Ako daritev svete maše opravimo spodobno in v Bogu zbrani, dopolnimo natanjčno vse te štiri dolžnosti do Kwrč. n. l^nb. TL 12 — 178 — Boga, ker mu z daritevjo svete maše skazujemo vso spodobno čast in hvalo , ga dopadljivo prosimo odpuščenja grehov , ga zahvaljujemo za vse prejete dobrote, in ga prosimo vseh mi¬ lost, ki jih potrebujemo za dušo in telo: zakaj sveta maša je bogočastna, bogospravna, bogohvalna in bogoprosna daritev. a) Sveta maša je bogočastna ali Boga častivna dari¬ tev. Ako hočemo tedaj Bogu skazovati tolikošno čast , koli— koršna gre njegovemu božjemu veličastvu , ako ga hočemo vredno in spodobno moliti, kakor smo ga moliti dolžni : spol¬ nimo to svojo dolžnost do tanjkega le z daritevjo svete maše. Glejte, ko bi tudi Bogu v čast poklali in sožgali vse živali vesoljnega sveta, vendar bi mu s tim spodobne časti ne ska- zovali; ko bi mi tudi sami sebe v prah zdrobili Bogu v čast, vendar bi ga s tim ponižanjem vredno ne počastili in zadosti spodobno ne molili. Tudi vsi Serafi, ki pred božjim sedežem stojijo , in z zakrilim obličjem neprenehoma pojejo: „Svet , svet, svet je Gospod vsemogočni Bog!“ vsi Kerubi, ki božjemu Jagnjetu v globoki ponižnosti in goreči pobožnosti vedno slavo prepevajo ; vseh devet verst angeljev, ki s svetim' veseljem božje obličje gledajo, in božjega povelja čakajo ; vsi svetniki in izvoljeni, ki v en glas dajejo Bogu in Jagnjetu slavo in čast; vsi ti nebeščani niso v stanu skazali Bogu tolike časti, kolikoršne je vreden. Le z nekervavo daritevjo novega zakona, z daritevjo svete maše, skazujemo Bogu tolikošno čast, koli— koršna mu gre, ker mu v tej daritvi v dar prinesemo Jezusa Kristusa na križu zaklanega, njemu popolnoma enakega; zakaj le Bog zamore vredno počastiti Boga, le Bog je v stanu božjemu veličastvu primerno čast in slavo dajati. Toraj pa tudi Bog ne more tirjati od nas nobene popolmše službe, ka¬ kor je daritev svete maše. V daritvi svete maše stopimo pred sedež božji, in damo Bogu Očetu v dar za nas na križu umor¬ jeno telo in prelito kri Jezusa Kristusa , da se za nas pred Očetom ponižuje, in ga namesto nas časti. Nihče te ne more, mogočni, veliki Bog! višeje počastiti, kakor Kristus Jezus. Vsa čast, ki jo Bogu Očetu skazujejo očaki, preroki, aposteljni mučenci, device in vsi izvoljeni, angelji in veliki angelji v nebesih, je neskončno manjša od časti, ktero mi Bogu skazu- — 179 - jemo z edino sveto mašo. O presveta daritev! o daritev neskončne cene ! Ako hočeš tedaj, ljubi kristijan ! Bogu, svojemu Stvarniku, svojemu Gospodu, Kralju nebes in zemlje, spodobno in dolžno čast skazati; pojdi in daruj mu sveto mašo, in v sveti maši tudi samega sebe z Jezusom Kristusom daruj svojemu nebeš¬ kemu Očetu in boš skazal Bogu čast, ktero od tebe hoče. b) Daritev svete mase je bogospravna daritev, in toraj božjo jezo tolaži in zaderžuje, da se ne razlije nad grešnike, kakor zaslužijo; tudi grešnikom spreobernj enje in odpuščenje grehov dobiva, spo¬ kornikom pa pomaga za storjene grehe zadostovati božji pravici. Daritev svete maše tedaj božjo jezo tolaži, in za¬ deržuje, da se nad grešnike ne razlije, kakor zaslu¬ žijo. Z grehom se Bog razžali, njegova jeza se vname. Da se pa božja jeza , ktera se je vnela, spel vlolaži , mora se razžaljenemu Bogu zadostiti za storjene krivice. Jezus Kristus je namesto nas za storjene grehe Bogu zadostoval s svojo smertjo na svetem križu, in toraj ulolažil razžaljeno jezo božjo; in v daritvi svete maše nosi Jezus svojo na križu prestano smert Bogu v dar, mu kaže svoje na križu prejete petere rane, in po tem takem še zdaj zaderžuje jezo božjo , da se nad grešniki po zasluženju ne maščuje; kajti jeza božja bi se kmalu razlila nad grešnike , ko bi se Jezus ne ustopil med Boga in grešnika. V stari zavezi, vi veste, je Bog večkrat očitno nad greš¬ nike spustil svojo pravično jezo , in jih po zasluženju krotil Prečej po storjenem grehu. To resnico nam v več zgledih pred oči postavlja sveto pismo starega zaveta. Ko so bili ljudje po svetu vsi meseni in spačeni, ter niso več marali za Boga; je Bog ves svet s strašnim potopom razdjal. Ko so Sodomijam in Gomorjani valjali se po mlaki ostudnih pregreh, končala je božja pravica mesta Sodomo in Gomoro, Sebojim, 12 * - 180 - Adamo in Segor ž njih nesramnimi prebivavci vred z žveplje- nim ognjem spod neba. Ko je bil Egiptovski kralj Faraon Bogu nepokoren, in hi pustil Izraelcev iz Egipta, bil je z vso svojo veliko vojsko v valovih rudečega morja pokopan. Ko so Izraelci v puščavi godernjali zoper Boga in njegovega služabnika Mozesa; prišle so med nje na božje povelje ognje¬ ne kače, ter jih veliko pomorile. Ko se je bilo Izraelsko ljudstvo pregrešilo z Moabskimi hčerami; zapovedal je Bog Mozesu proti solncu obesiti vse tiste, ki so se bili pregrešili, in jih je bilo na enkrat pomorjenih do štiri in dvajset tisučev. Ko je neko sabolo, ki so jo morali Judje praznovati ko mi nedeljo, Jud dreva pobiral po puščavi, ukazal ga je Bog do smerti pobiti. In koliko drugih takih zgledov božje ojstre pravice bi se vam lahko spisalo iz svetega pisma. Dan današnji se pa malokdaj prikažejo tako očitne in strašne šibe jeze božje. Ali morda zato ne, ker se zdaj manj greha stori kakor v starem zakonu ? Ali se morebiti zdaj Bog z grehom več tolikanj ne razžali, kakor nekdaj ? Ali smo morebiti zdaj, ko voljo božjo bolj spoznamo, kakor so jo v stari zavezi spoznali, smo morebiti zdaj zavoljo tega božje milosti in božjega prizanašanja vredniši kakor nekdaj ? Oh, ljubi moji kristijani! Bog naj bolj ve, in sodnji dan bomo tudi mi zvedeli, ali se dan današnji več greha ne stori, kakor kdaj 1 Vsaj zdaj bolj vemo, kaj je prav, kaj pa ne; zdaj bolj spoznamo voljo božjo, kakor so jo kdaj spoznali; in to- raj smo nehvaležniši, kakor ljudje starega zakona, ko bi ravno liste grehe doprinašali, kakor oni. Bog se zdaj še ravno to¬ likanj s grehom razžali, kakor nekdaj; včeraj in danes je on ravno tisti, in toraj greh zmerom enako sovraži. Da nas p a zdaj tako očitno na zemlji ne tepe, to božjo prizanesljivost pripisujemo daritvi sv. maše. Cerkev, naša ljuba mati, daruj® po mašnikih , svojih služabnikih, vsak dan nebeškemu Očetu Jagnje božje na oltarju zaklano, in prosi Boga, naj nam greš¬ nikom zavoljo terpljenja in zasluženja tega nedolžnega Jagnjetu prizanaša. In zavoljo tega presvetega daru nam Bog Oče tudi res zanaša in zanaša. Od nekega pobožnega kraljiča i ž Indije se bere, da je bil nekega dne s svojo vojsko na morju? - 181 kar se je vzdignil toliki vihar, da so bili že vsi v očitni ne¬ varnosti potoniti. V tej strašni nevarnosti vzame kraljic ne¬ dolžno dete v svoje naročje, ga povzdigne proti nebesom, ter moli s solznimi očmi: „0 Bog! če smo tudi mi grešniki, vendar je to dete brez greha. Zavoljo nedolžnosti tega de¬ teta usmili se nas, o Gospod Bog! čeravno smo grešniki*. In glejte, Bog je uslišal njegovo prošnjo; pri tej priči utihnil je vihar, valovi se vležejo, in nevarnost je minula. Ce je pa, ljubi moji! nedolžnost tega deteta pri Bogu toliko zamogla, da je zavoljo njega prizanesel tolikim ljudem; kaj pravite, koliko bo še le nedolžno Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, na altarju za nas zamoglo pri nebeškem Očetu ? Jezus Kristus, pri sveti maši Bogu darovan, prosi za nas pri Očetu, in si vse prizadene, da bi nas Oče nebeški še ne udaril, kakor za¬ služimo. In nebeški Oče, ko v svoji jezi vidi Jezusa našega srednika in besednika; se utolaži njegova jeza, dene šibo še iz rok, in da grešniku še priložnost in čas poboljšati in spre- oberniti se, in po resničnem spreobernjenju oditi njegovi jezi. Pa če nas to prizanašanje božje ne spametova in ne poboljša, bo Jezus potlej privolil, da naj se nam zgodi, kakor zaslužimo. In oh, toliko hujše bomo tepeni, kolikor dalj nam Bog zanaša ! Pa daritev svete maše nam tudi spreobernjenje dobiva in odpuščenje grehov, ako jo spodobno in po¬ božno slušamo. Sveti Avguštin pravi , da »odpuščenje malih grehov dobi, kdor v Bogu zbran sluša sveto mašo*. Kar pa smertne grehe zadeva, ne odpušča nam jih sicer sveta maša , če jo tudi spodobno slušamo in v Bogu zbrani, ker se smertni grehi le v zakramentu svete pokore odpuščajo spreobernjenim grešnikom; toda če sveto mašo slišimo spodobno in v Bogu zbrani, in Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu pobožno darujemo v odpuščenje svojih grehov, nam dodeli Bog, po tej daritvi potolažen, gnado pravega kesanja nad grehi in resničnega spreobernjenja, da nam zamorejo potlej grehi odpuščeni biti v zakramentu svete pokore. Toraj govori sveti Tridentinski cerkveni zbor; »Ker je v tej daritvi, ki se pri sveti maši opravlja, pričujoč ravno tisti Kristus, in po nekervavo darovan, 182 — kteri je enkrat na altarjn križa sam sebe po kervavo daroval, uči sveti zbor, do je ta daritev v resnici bogospravna , in se po njej zgodi, da dosežemo milost in usmiljenje , ako se s pravim sercem in pravo vero, s strahom in častjo, polerti in skesani k Bogu približamo. Po tej daritvi potolažen , dodeli Bog milost in dar spreobernjenja , in odpusti tudi silne hudo¬ bije in pregrehe". (Trident. zbor seja XXII. postava 2) O da bi pač vsak grešnik spodobno in v Bogu zbran sveto mašo slišal in s tako potertim in ponižnim sercem , s kakoršnim je bil očitni grešnik v tempelj prišel, in je iz dna svojega serca zdihoval, rekoč: „Gospod, bodi milostljiv meni grešniku !" Ko bi bil grešnik s takim sercem pri sveti maši, zadobil bi po tej daritvi milost spreobernjenja , in po spreobernjenju v za¬ kramentu svete pokore odpuščenjo grehov. Z daritevjo svete maše se tudi zadostuje za stor¬ jene in odpuščene grehe. Jezus Kristus je s svojo smertjo na svetem križu Bogu zadostoval za vse grehe, kar jih je bilo do tistihmalo storjenih, in kar jih bo še storjenih do konca sveta. Kdor pa sveto mašo spodobno sliši in v Bogu zbran , vdeleži se Jezusovega neskončnega zasluženja in zadostenja, ter s tim zasluženjem za svoje grehe zadostuje božji pravici. Nikar tedaj, ljubi spokorniki ! obupnim mislim prostora ne da¬ jajte v svojt.n sercu, kakor da bi ne mogli nikdar pokore storiti za svoje zapuščene grehe. Res, sami iz sebe ne mo¬ rete nikdar Bogu zanje zadostiti; pa če pokoro delate po svoji moči, in sveto mašo spodobno slušate in v Bogu zbrani, vde- ležujete se Jezusovega neskončnega zadostenja, in s tim za- morete Bogu zadostiti za svoje grehe, če jih je bilo še toliko in še lolikošnjih. V Kristusovo zasluženje in zadostenje tedaj zastavljajte svoje zaupanje, kterega zasluženja in zadostenja se vdeležujete pri sveti maši , in v Kristusu kakor dobro drevo obrodite vreden sad pokore. c) Daritev svete maše je bogohvalna ali Boga za- hvalivna daritev; ž njo Boga popolnoma zahvalimo za vse nam dodeljene dobrote. Da smo Bogu hvalo in zahvalo dolžni, in pa veliko, veliko zahvalo, vsak zmed nas lahko spozna, če 183 - pomislimo !e nekoliko dobrot, ki smo jih že od Boga prejeli, in jih še zdaj prejemamo. Prejeli smo od Boga, da vara vsaj nektere dobrote v misel vzamem, prejeli smo od Boga telo s peterimi počutki, z zdravimi udi; prejeli smo dušo, z umom, slobodno voljo in z drugimi lepimi zmožnostmi obdarovano; prejeli smo premoženje in stanovanje; odrešeni smo po Je¬ zusu Kristusu od večnega pogubljenja , poklicani smo k pravi edinozveličavni keršanski katoliški veri, prerojeni smo v za¬ kramentu svetega kersta iz hudičevih otrok v otroke božje; poterjeni smo v veri po zakramentu svete birme, da bi nas ne premagali sovražniki naših duš; napajani smo z Jezusovo rešnjo kervjo, hranjeni z Jezusovim rešnjim Telesom; kruh večnega življenja se nam lomi pri oznanovanju božje besede; Bog nas k dobremu napeljuje z notranjim opominjevanjem po vesli in z vunanjim opominjevanjem po pridigarjih in spoved¬ nikih in dobrih prijatlih; nam tudi že na tem svetu, na kterem se le za boljše življenje pripravljamo, veliko nedolžnega ve¬ selja vživati daje. In ko bi nam bilo dano pogledati tje gori v sveti raj, kjer je Bog svojim častivcem pripravil dobrote in veselja, kakoršnih ni še občutilo nobeno človeško serce , ka- koršnih tudi noben človeški jezik dopovedati ne more, in no¬ beno pero popisali ni v stanu; o potlej bi še prav v živo spoznali božjo nezmerno dobrotljivost in očetovo skerb za nas ! Za vse te dobrote pa smo ga, kaj pa da, zahvaliti dolžni, in kolikor veča je prejeta dobrota, toliko veča mora biti hvala. Pa kako smo v stanu mi reveži Bogu za tolikošne dobrote spodobno in dobrotam primerno hvalo dati ? Sami iz sebe ga ne moremo vredno zahvaliti. Ali nič ne marajmo; Jezus Kristus nam je zapustil daritev sveto maše , da on v njej po rokah mašnikovih samega sebe daruje nebeškemu Očetu, in ga namesto nas hvali za vse nam dodeljene dobrote. Po tem takem z daritevjo svete maše Boga vredno in popolnoma za¬ hvalimo za vse prejete dobroto, ako spodobno in v Bogu zbrani Bogu opravljamo sveto mašo. Glej , ljubi kristijan! z daritevjo svete maše si v stanu Boga vredno zahvaliti, ako te iz kake očitno nevarnosti reši. če ozdraviš , če ti Bog - 184 dobro letinjo da, če te v kaki veliki skušnjavi greha obvaruje, če te iz mlake pregreh izvleče, in na pot pokore pripelje, ali če kako drugo posebno dobroto od Boga dosežeš; vem , da ti hvaležnost serce kviško vzdiguje, Z daritevjo svete maše Boga vredno zahvališ za vse te dobrote. d) Daritev svete maše je zadnjič tudi bogoprosna daritev; ž njo Boga dopadljivo prosimo vsega, česar potre¬ bujemo za svojo dušo in telo. Pomislite, kaj vse potrebujemo za svojo dušo in kaj za svoje telo; koliko časnih dobrot za svoje telo, da ga ohranimo živega in zdravega, koliko duhov¬ nih za svojo dušo, da jo zveličamo. Pa pri kom hočemo iskati vseh teh dobrot ? Pri kom drugem, kakor pri Bogu , ker le on je delivec vseh časnih in duhovnih dobrot. Ali oh, če pomislimo, koliko dobrot nam je dal, ki smo jih polni nehvaležnosti do njega obračali le v hudo, v njegovo razža- ljenje; če prevdarimo, kolikokrat že da smo le v premišlje¬ vanje in poželjenje pregrešnih reči obračali svoje zdrave ude, svoje telesne počutke, svoje premoženje, svoje dušne zmožno¬ sti, um, slobodno voljo, spomin: če vse to premislimo, ali se bomo prederznili Boga prositi še novih dobrot? In če se tudi prederznemo, ali smemo upati, da bo naša prošnja uslišana ? Pa pri vsi svoji nehvaležnosti vendar nikar ne obupajmo, če ravno nismo več vredni nobenih dobrot, jih smemo vendar še upati. Jezus Kristus nam jih je zaslužil s svojo smertjo na svetem križu, in se pri sveti maši nebeškemu Očetu daruje, da jih kar človek sam z nami vred Očeta prosi, ker je naš besednik pri Očetu, če smo le pripravljeni obračali jih v božjo čast in v zveličanje svoje duše, če so nam le v zveličanje, če pa Jezus z nami prosi, ali mar ne bomo uslišani ? Ko bi vedeli, da Marija, mati božja, z nami nebeškega Očeta prosi potrebnih dobrot; ali bi ne imeli terdnega upanja , da bomo dosegli, česar Boga prosimo ? Kolikošno zaupanje pa moramo še le pri sveti maši imeti, da bomo uslišani, če Boga prosimo kakih dobrot, ki nam služijo v zveličanje, ker vemo, da sam Sin božji kar človek za nas prosi, ter Bogu v dar prinese svoje na križu umorjeno telo in svojo prelito kri y podobi kruha in vina! „Kako bi nam Bog, kteri svojemu lastnemu - 185 - Sinu ni prizanesel, temveč ga je za nas dal, ž njim vsega ne dal ?" piše sveti apostelj Pavl. (Rimlj. 8, 32.) Kolikošna je tedaj cena, kolikošna vrednost daritve svete maše! z daritevjo svete maše, ako je spodobno slušamo in v Bogu zbrani, dopolnujemo svoje štiri poglavitne dolžnosti do Boga: častimo ga ž njo po vrednosti; tolažimo njegovo jezo, dobivamo pomoč za spreobernjenje, zadostujemo za storjene pa že odpuščene grehe; ga hvalimo za prejete milosti in dobrote; ga prosimo potrebnih. 3. Sveta maša je studenec milost božjih za nas. Kdor koli sveto mašo spodobno sliši in v Bogu zbran daruje; zajema iz tega studenca milost po velikosti svoje pobožnosti, in mora nekoliko boljši biti po vsaki sveti maši. Bogaboječe duše, ktere so v Bogu zbrane pri sveti maši, dobivajo od Boga od¬ puščanje malih grehov , ki jih vsi svoji čuječnosti nad hudim poželjenjem vkljub vendar le storijo iz naglosti , nepremislika, iz slabosti, iz nevednosti, in dosežejo stanovitnost v dobrem. „Kdor sveto mašo v Bogu zbran sluša", pravi sveti Avguštin, „ne bo v smerten greh padel, in bo odpuščenje malih grehov dosegel". In poglejmo na perve kristijane, svoje brate in sestre, kolikošno stanovitnost v veri in kolikošno serčnost da so prejemali od Jezusa Kristusa, ki so ga pri sveti maši da¬ rovali nebeškemu Očetu, in v živež svojih duš prejemali. Veliko¬ krat so bili pri sveti maši zajeti od sovražnikov; pa serčni ko levi so od svete maše šli pred sodne stole in v smertno terpljenje; vso pot so molili, peli in Boga hvalili. In kader jih je oblastnik vprašal, zakaj da so zoper cesarjevo prepoved bili pri sveti maši, odgovarjali so le : „Zato smo bili, ker smo kristijani, in ne smemo biti brez službe božje". Glejte , bo¬ gaboječe duše! kolikošno serčnost in stanovitnost v dobrem so iz daritve svete maše prejemali nekdanji kristijani, vaši bratje in vaše sestre v Kristusu, ki vas zdaj s silnimi željami za seboj v nebesa pričakujejo! In to stanovitnost si zamorete tudi vi naj ložeje z daritevjo svete maše sprositi od nebeškega Očeta, ker ga bo z vami prosil sam Jezus Kristus. O koli— kanj nam je pač potrebna stanovitnost v dobrem! Kaj bi nam 180 - pomagalo tudi sedemdeset let sveto živeti in po volji božji, potlej pa v grehe zagaziti, in v grehih umreti ? Le „kdor do konca v dobrem stanoviten ostane, on bo zveličanj go¬ vori nas nebeški Učenik. Kdor dobro začne, mu je plačilo obljubljeno ; ali dano bo le tistemu , kteri tudi dobro konča ! Marsikdo prav začne, pa slabo konča , kar vidimo nad Judom Iškarijotom. Tudi vi, ljubi spokorniki! ki ste hudo grešili, pa se s pomočjo milosti božje spreobernili, grehom slovo dali, od¬ vezo od božjega namestnika prejeli, in se spet z Bogom spra¬ vili, tudi vi zamorete velik sad prejemati iz daritve svete maše, ako jo spodobno slišite in v Bogu zbrani. Ako ste se v resnici spreobernili iz napuhnjenih in prevzetnih v ponižne in pohlevne, iz blagalakomnih in skopih v dobrotljive in ra¬ dodarne, iz nesramnih in nečistih v sramožljive in čiste , iz požrešnih in pijanih v zmerne in trezne, iz togotnih in goder- njalastih v krotke in tihe; ako ste se tako spreobernili, smete upati, da so vam grehi odpuščeni, ko ste od spovednika pre¬ jeli sveto odvezo. Toda pomislite , da je storjene pa že od¬ puščene grehe tudi treba zbrisovati s pokorili, in zanje zado¬ stovati božji razžaljeni pravici. Pa glejte , ako daritev svete maše spodobno opravljate in v Bogu zbrani, in po mašnikovih rokah Bogu darujete Jezusa Kristusa v podobi kruha in vina ; vdeleži vas Jezus Kristus svojega zasluženja in zadostenja, in s tim Jezusovim zasluženjem in zadostenjem hote mogli božji pravici zadostovati za svoje grehe. In verh tega si bote tudi še gnado sprosili, da v pokori stanovitni ostanete do konca, in se ne povernete nazaj v staro mlako pregreh. Ali si tedaj ne bote prizadevali vselej spodobno in pobožno slišati sveto mašo ? Pa ne le pravični kristijani in spokorniki, ampak tudi grešniki prav velik sad vživajo iz daritve svete maše, ako jo slušajo s skesanim in potertim sercem, in z resničnimi željami poboljšati se. So pa grešniki trojni: a) eni so, kteri brez vse skerbi in vsi veseli v grehih živijo, in nimajo clo nobe¬ nih želj poboljšati se, ali če jim tudi kterikrat na misel pride, 187 da se jim je treba poboljšati, poboljšanje spet precej v nemar spustijo; b) drugi so, kteri so se že spreobernili, in grešne navade opustili, dasiravno niso še prejeli svete odveze, in niso še z Bogom spravljeni, ker morajo dalj časa tudi v djanju kazati svojo stanovitnost v dobrem; č) tretji so, kteri niso še spreobernjeni, niso še grehov opustili , pa že k Bogu zdi¬ hujejo za pomoč spreobernjenja, se res poboljšati želijo, se že spreobračajo, grebe že opuščajo, se ze iz mlake pregreh vzdigujejo, dasiravno še večkrat nazaj padejo, ker se slaba navada premaga in odpravi le z dobro navado. a) Kar zadeva perve grešnike, kteri brez skerbi in vsi veseli živijo v svojih grehih, in nimajo resnične volje pobolj¬ šati se, temveč če jim potreba resničnega poboljšanja na misel pride, poboljšanje precej v nemar spustijo ; taki ne vživajo do nobenega sadu iz daritve svete maše , ampak si še le novo pregreho navlečejo na glavo , ker ne dopolnijo cerkvene za¬ povedi , ktera nam ukazuje ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih spodobno in v Bogu zbranim biti pri sveti maši , ker s svojim terdovratuim sercem nečast delajo sveti maši , in po besedah svetega Pavla „z nogami taptajo Sina božjega«, kteri se je na križu daroval le zato, da bi bili naši grehi izbrisani, in to svojo kervavo na križu enkrat opravljeno daritev pri sveti maši po nekervavo ponavlja zato, da bi svoje grehe obžalovali, nad seboj pokorili, in njih odpuščenje dosegli; terdovratni grešniki pa nobene žalosti nimajo nad svojimi grehi. Taki grešniki , ki s svojimi grehi hodijo k sveti maši , pa se jih ne kesajo, in ne sklenejo poboljšati se, dasiravno Jezus pri sveti maši ponavlja tisto daritev, ki jo je na križu opravil v zveličanje vsega sveta, taki so podobni levemu z Jezusom križanemu razbojniku in terdovrntnim Judom , kteri so Jezusa na križu visečega zaničevali ravno takrat, ko je zanje svojo kri preli¬ val, da bi ne bili pogubljeni, ampak večno zveličani, in so si po tem takem strašno sodbo navlekli na glavo. Ali bi toraj ne bilo morda bolje , da bi terdovratni grešniki k sveti maši ne hodili ? To ne , cerkvena zapoved jih pod smertnim gre¬ hom veže, oh nedeljah in zapovedanih praznikih hoditi k sveti maši, in bi se toraj tudi pregrešili, ko bi radovoljno prelomili to cerkveno zapoved. Toda hoditi bi imeli k sveti maši s 188 — tako skesanim in potertim sercem, s kakoršnim je po besedah svetega evangelija v tempelj prišel očitni grešnik, kteri si od velike žalosti in sramote nad grehi ni upal proti nebu pogledati, ampak se je poln kesanja nad grehi na persi terkal, rekoč: „Gospod, bodi milostljiv meni grešniku*. (Luk. 18, 13.) b) Tisti grešniki pa , kteri so že spreobernjeni, so že grehe opustili , pa vendar niso še dosegli svete odveze, niso še z Bogom spravljeni , tisti se znajdejo pri sveti maši s po¬ nižnim in skesanim sercem, s kakoršnim se je desni z Jezusom križani razbojnik Dizma znašel pri Jezusovi smerti; zaupajo v moč Jezusove nekervave daritve, kakor je tudi desni razbojnik na križu v Jezusa zaupal; in loraj s svojimi obžalovanimi grehi ne storijo sveti maši nečasti, temveč zadobijo po nauku svetega Tridentinskega zbora še le milost in pomoč gnade božje. Vi tedaj, spokorni grešniki! čeravno niste še svete odveze dosegli, bote vendar iz daritve svete maše prejemali velik sad in dušni dobiček; Bog vam bo milostljiv; vas bo v pokori stanovitne ohranil, odvezo bote zadobili, in spet pri Bogu v prijaznost prišli. c) Pa tudi tisti nespreobernjeni grešniki, ktere je Bog že spreobračati začel, ker jim je v serce dal resnične želje spre- oberniti se k njemu, so v stanu sveto mašo slišati z dušnim pridom in dobičkom, ako s pravo žalostjo svoj grešni stan spoznajo, sami'nad seboj zdihujejo, si iz blata pregreh vstati prizadevajo; toraj Boga s ponižno molitevjo prosijo, naj se jih usmili, in naj jih s svojo vsemogočno pomočjo izvleče iz mlake hudobij na pot pokore, ker vedo, da se iz lastne moči nikakor ne morejo poboljšati. Ce taki še ne spreobernjeni pa pokore željni grešniki daritev svete maše z mašnikom opravljajo iz tega konca , da bi si po zasluženju te daritve sprosili pomoč resničnega spreobernjenja; imajo od vsake svete maše velik dušen dobiček, ker si ž njo naj ložeje spro- sijo pomoč poboljšanja. Taki grešniki tedaj, kteri imajo res¬ nične želje spreoberniti se, in že Boga te pomoči prosijo, S svojimi grehi daritvi svete maše ne storijo nečasti, in toraj tudi ne grešijo, ako so s svojimi grehi pri sveti maši ? - 189 - temveč smejo še le upati, da bo Bog njih prošnje uslišal po zasluženju daritve svete maše, in česar zdaj še le želijo iz dna svojega serca, jim dal to tudi v djanju storiti, se zares spreoberniti, in po resničnem spreobernjenju v zakramentu svete pokore odpuščenje grehov doseči, in se zveličati. 4. Kaj nas hoče tedaj bolj razveseljevati, dokler smo na zemlji, v tej preklicani deželi, v tej dolini solz, kakor ravno daritev svete maše, v kteri Jezusa Kristusa in z Jezu¬ som Kristusom tudi sami sebe nebeškemu Očetu darujemo , in svojega Stvarnika spodobno molimo in častimo, dopadljivo od- puščenja grehov prosimo in vseh potrebnih dobrot, za prejete pa zahvaljujemo ? Kralju Davidu je od veselja poskakovalo serce, ko je smel na altarju darove opravljati Bogu. In ko- likanj je žaloval, ter po Sionu in hiši božji zdihoval, ko se je moral od svojega puntarskega Sina Absalona pregnan dalječ od Jeruzalema potikati po tujih krajih! Kolikanj je želel spet v Jeruzalem priti, in v hiši božji Boga častiti! „Kako lju— beznjive so tvoje prebivališča, o Gospod bojnih trum je žalostno k Bogu zdihoval. „Moja duša hrepeni in omedljuje po Gospodovi hiši. Moje serce in moje meso koperni po ži¬ vem Bogu! Vrabič si najde stanovališče in gerlica gnjezdo, da izvali v njem svoje mladiče. O da bi tudi jaz počival pri tvojih altarjih, Gospod bojnih trum, moj Kralj in moj Bog! Blagor jim , kteri prebivajo v tvoji hiši ; hvalili te bodo ve- komaj", (Ps. 83, 15.) Ako je pa kralj David po Gospodovi hiši tolikanj zdiho¬ val, in tolikanj želel v njej Boga častiti z darovi, kteri sami iz sebe niso bili Bogu dopadljivi: s kolikošnim veseljem bi imeli še le mi kristijani hoditi k sveti maši, ki je sama iz sebe Bogu neskončno dopadljiva ; ki prejemamo iz nje stano¬ vitnost v dobrem, poterpežljivost v stiskah, tolažbo v težavah; ki imamo v njej na altarju samega Jezusa Kristusa z dušo in telesom, s kervjo in mesom, po božji in človeški natori v podobi kruha in vina; ki se v njej sklenemo z angelji in svetniki, da ž njimi sklenjeni molimo in častimo Boga, edinega 190 — v nalori in trojnega v osebah (peršonah) ; ki se med njo , tako rekoč, vse nebesa spustijo na zemljo ! Bodi tedaj sto in stokrat zahvaljen, Kristus Jezus, za to tolikošno milost, da si nam postavil in zapustil tako sveto daritev ! Amen. XVIII. keršanski nauk. Nekteri zgledi, kteri spričujejo, kako velike milosti in dobrote prejema, kdor spodobno in v Bogu zbran sluša sveto mašo. 1. Neizrečeno velika je cena, nezmerno velika je vrednost daritve svete maše 1 Z daritevjo svete maše, ako jo spodobno slušamo in v Bogu zbrani, dopolnujemo svoje štiri poglavitne dolžnosti do Boga : z daritevjo svete maše ga po vrednosti častimo; tolažimo njegovo jezo, dobivamo pomoč spreobernjenja, zadostujemo za storjene pa že opuščene grehe; ga zahvaljujemo za prejete milosti in dobrote; ga prosimo potrebnih milost in dobrot. Sveta maša je studenec milost božjih za bogaboječe duše, za spokornike, pa tudi za grešnike, da le svojega serca ne zakerknejo in ga milosti božji po sili ne zapirajo. Vso to resnico sem vam obširniše razložil v zadnjem keršanskem nauku. 2. Naj vam to, kar sem vam uni dan povedal , poter- dim danes in dopričam še z nekterimi zgledi. — 191 a) Pervi kristijani so tako radi hodili k sveti maši, da jim ni še bilo zadosti, slišati sveto mašo vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik, temveč so, da so le mogli, vsak dan hodili k sveti maši. Imeli so sveto mašo za naj imenit- niše, naj svetejše opravilo, s kterim se Bog naj vredniše časti, in s kterim si človek naj vspešniše za svoje zveličanje skerbi. Od te resnice popolnoma prepričanih ni mogla od svete maše odvernili nobena reč, ter ne domače opravila, ne daljava pota, ne slabo vreme, ne prepoved neverskih oblastnikov, ne ža¬ ganje in groženje trinogov. Hodili so k sveti maši vsi veseli, dasiravno so s to svojo hojo svoje premoženje v nevarnost postavljali in še cIo svoje življenje. Saj so pa tudi iz tega neusahljivega studenca božjih milost in dobrot zajemali toliko keršansko popolnost, da se moramo le čuditi in stermeti, ka¬ der prebiramo njihovo sveto življenje. Da od drugih keršan- skih čednost, ki se tako lepo lesketajo nad njimi, nič ne rečem , naj v misel vzamem le samo njihovo gorečo ljubezen do Jezusa, ktera jih je ogrevala in vnemala, da so zanj v nepopisljivih mukah vsi veseli svoje življenje darovali, in z vse večim veseljem šli v naj strašnejšo smert, kakor pa po¬ svetni ljudje na veselo svatovščino in na ženitovanje. Poglejte, kako lep sad je nad njimi obrodila daritev svete maše. b) Kako velike milosti in dobrote da iz daritve svete maše dobivamo, spoznala je sosebno dobro sveta Terezija. Ta zvesta služabnica božja je, od Boga razsvitljena , tako le govorila od svete maše: „Oh, kako slabo bi bilo za nas, ko bi ne imeli mašnikov I Vsaki dan grešimo, grešimo skoraj da kakor Sodoma in Gomora j in bi se tudi pogubili, kakor Sodomljani in Gomorjani, ko bi nas po daritvi svete maše mašniki vsak dan z Bogom ne spravili*. Kaj ne, kako očitno se razodeva iz teh pololaživnih bosedi lep sad daritve svete maše ? c) V nekem kraju na Notranjskem (Kranjskem) je pred nekoliko leti živel gospod, ki je veliko tergovijo imel v sosednji Terst in na druge kraje, in zavoljo obširne tergovije tudi dosti opravila na vse strani, Pri vsem tem pa vendar le — 192 - ta gospod ni skor nobeden dan svete maše zamudil. In glejte, dasiravno je vsaki dan zvesto hodil k sveti maši, vendar se le nikoli ni pritožil, da bi bile njegove časne opravila pri tem kdaj kako škodo terpele, marveč je sam očitno in kar narav¬ nost spoznal, da mu Bog ravno zavoljo pridnega obiskovanja svete maše svoj sveti blagoslov in obilno srečo daje tudi pri časnih opravilih, ter se mu povoljno izteče vsaka reč, ktere koli se le loti. d) Živel je svoje dni vitez, plemenitaž, ki je veliko let verno služil svojemu kralju. Na smertni postelji milemu kralju priporoča svojega sina, in kralj mu obljubi, da hoče po očetovo skerbeti za mladenča. Zdaj oče svojega sina pokliče k svoji smertni postelji, in mu pravi: „Vidim, da mi je umreti 1 Da me pa ne boš iz spomina spustil, kader me več ne bo, ti hočem ta le trojni nauk dati. Pervi je: V sak dan slušaj sveto mašo; drugi: Ako vidiš svojega gospoda žalost¬ nega, ž njim žaluj, ter pokaži, da njegovo žalost občutiš tudi ti; tretji nauk pa je: Koderkoli naletiš na sovražnega človeka, ki rad hudo govori od drugih ljudi, zogni se ga !“ To mu je oče povedal, in je umeri. Viljelm, tako je bilo sinu ime, je služil kralju tako zvesto da sta ga kralj in kraljica močno obrajtala, in ga je rada imela vsa kraljeva družinja. Med kraljevo družinjo pa je vitez bil, ki je od drugih za herbtom rad hudo govoril. Viljelm se ga ogiblje, in se noče ž njim pajdažiti. To je pa zamerzelo opravljivemu vitezu. Toraj spočne hudo misel, ter sklene, iz poti si spraviti neljubega mladenča. Pazil je nanj, kakor jastrob na goloba, in vidil, da Viljelm žaluje vsegdar, kader kraljico žalostno vidi. Prav hinavsko se tedaj za kralja stisne, ter mu pravi: „Gospod! vaš Viljelm in pa kraljica se od več rada imata. Se hočete tega prepričati , le kakor si bodi razžaljite njo ; bole vidili, da tudi on žalosten bo !“ Kralj je to storil, pa tudi zapazil, da je tako, kakor mu je vitez povedal. Kralj se razserdi, in išče priložnosti, da bi se zmaščeval nad služabnikom. Hitro mu vitez nasvetuje, rekoč: »Pošljite Viljelma jutri zgodaj v dobravo do apnjenice, h 1 — 193 ukažite apnarjem , naj v apnjenico veržejo pervega človeka, ki ga bote jutri poslali do apnjenice*. Kralj stori po sveto hudobnega viteza; odpošlje apnarjem povelje, Viljelmu pa zve¬ čer naroči, naj zjutraj zgodaj gre do apnjenice, in naj reče apnarjem : „Moj gospod vam ukaže, da storite, kar vam je zapovedal*. Zjutraj zgodaj Viljelm vstane, in jaha do apnjenice. Po¬ toma sliši k sveti maši zvoniti. Konja spravi, in hiti v cerkev, ter sveto mašo sluša do konca. Med lem tudi hudobni vitez svojega konja obsedla, in jaha za njim do apnjenice, ves že¬ ljen zvedeti, kaka se je z Viljelmom zgodila. Do apnjenice pridirja in popraša: „Ali ste storili, kar vam je ukazal moj gospod ?* — „Nismo še*, mu odgovorijo, „pa hočemo zdajci storiti !* To rečejo, popadejo hudobnega viteza , in ga ver¬ žejo v peč, dasiravno se vstavlja in brani, kar le more. Po sveti maši tudi Viljelm do apnjenice prijezdi, in reče delavcem, naj storijo, kar jim je kralj zapovedal. Oni pa so rekli: „Je že storjeno*. Viljelm se h kralju poverne, in pove : „Vaše povelje je bilo zveršeno že poprej, prejden sem jaz prišel do apnjenice". Kralj ga vprašuje, kje da se je potoma mudil? Viljelm mu odgovori: „Pri sveti maši sem bil*. — „Vedi*, je zdaj kralj Viljelmu djal, „da je tebe sveta maša smerti rešila". Viljelm poprašuje, in zve celo dogodbo, ter kralja še bolj ljubi, kakor poprej. e) Neki vojščak, Janez po imenu, po skončani vojaški službi slovo dobi, ter se z vojaškim pismenim odpustom v roči, in majhno gotovino v žepu 12. dan avgusta 1828. leta iz Nemškega Gradca na pot spusti, in gre, kakor pravimo, „za kruhom* čez Celje in Ljubljano v Terst. Ali majhna gotovina se mu je prenaglo posušila, in vidil je, da ne bo mogel na¬ prej , če ne bo prodal svoje obleke kaj. Za zavratno ruto, ki jo je moral že na Vranskem prodati, dobil je komaj 22 krajcarjev, s kterimi je s silo do Ljubljane priromal. V Ljub¬ ljano dospevši ga nima ni krajcarja več v žepu, toraj gleda na vse strani, kje bi si košček kruha prislužil, pa je prazen ves njegov trud, ravno kakor malopoprej v Celju. Seri. n, II, Itjnb, 13 - 194 Ko že več dni žaloslen pohaja po Ljubljani, in lačen službe išče, začnejo ga obupne misli osipati, ter pravi sam pri sebi: „E, kaj bi se je bal smerti; saj mi še bije v per- sih vojaško serce, kakor takrat, ko so mi v terdem boju kroglje žvižgale krog ušes ? Tudi takrat se nisem bal umreti; zakaj bi se le zdaj smerti bal? Enkrat mi je umreti; naj bo poprej ali pozneje, vse eno je! K To reče, ter sklene končati, umoriti se. V takih nesrečnih mislih se že proti Ljubljanici pomika, v ktero se misli pogrezniti, in v vodi vtopiti svoje revno življenje. Toda previdnost božja je drugač sklenila, in božja milost ga je rešila ! Že skoraj na pol v breznu straš¬ nega pogubljenja, sliši v frančiškanski cerkvi zvoniti k sveti maši. Zvonenje sliši, in sveti strah ga spreleti. Na mestu ostermi; ne da mu dalje iti. Vest se mu zbudi in ga peče, ko se spomni tega, kar je mislil storiti. Verne se iz hudega pota, ter se ves skesan poda tje, kamor ga zvon kliče. Ves preplašen in prestrašen gre po stopnjicah v frančiškansko cer¬ kev ; s potertim sercem se verže ondi na kolena pred Očeta vsega usmiljenja, moli pobožno, zdihuje priserčno in prosi po¬ nižno pomoči pri sveti maši, da nikoli tako, ter vstane poto¬ lažen in pokrepčan po dokončani sveti maši in opravljeni mo¬ litvi. S terdnim zaupanjem v Boga zapusti vežo božjo, vzame vdan v sveto voljo božjo svojo palico v roke, ter se misli oberniti proti Terstu. Na pot se spusti, pa ni še bil iz mesta prišel, ko se med bliskom in treskom vlije strašna ploha, ter ga primora , pod streho stopiti, dokler se ne spreleti. V Gradišču, ljubljan¬ skem predmestju, stopi v neko vežo, dokler bi ne prejenjala vihra, in bi mogel dalje iti. Tukaj ga najde stati vsega za¬ mišljenega, otožnega in prepadenega hišni gospodar. Prijazno ga popraša, in mu pravi: „Kaj delate tukaj , kam sle name¬ njeni ?“ — „Bil sem vojščak v Nemškem Gradcu ft , odgovori mu Janez, »službe iščem; tukaj je ne najdem; toraj grem proti Terstu ft , in mu vse od kraja pove, kar se mu je bilo do Ljubljane pripetilo in v Ljubljani, in mu ničesar ne zamolči. — Zvesto ga posluša blagi mestnjan , in ker spozna , da je Janez zares nesrečen, verjame mu tudi rad vse, kar Janez pripoveduje. Prijazno, kakor kakemu staremu znancu, Janezu roko poda, rekoč: »Stopite v hišo, dokler se ne spreleti!* Prinese mu kupico vina in še prigrizniti kaj; prijazno se ž njim razgovarja , ga tolaži in podučuje, kaj naj stori, kakor skerben oče svojega sina. Še denarja mu ponudi, kar mu ga je do Tersta potreba, mu pismo napiše do svojega prijatla V Terstu, v kterem Janeza priporoča in prijatla prosi, da naj mu pomore, kar more, da službo dobi, ki jo želi. , ' Pokrepčan na duši in na telesu, potolažen in poln za¬ upanja s priporočilnim pismom v roči, zapusti Janez s solznim očesom in hvaležnim sercem hišo svojega dobrotnika in ljub¬ ljansko mesto , v kterem ga je božja previdnost tako dobrot- 1 Ijivo otela naj veče nesreče. Srečno pride Janez v Terst. Tje pridši poišče naj po¬ prej hišo teržaškega tergovca, do kterega je imel priporočilno pismo iz Ljubljane. Kmalu ga najde, ter ga z besedo poprosi ravno tega, kar je v pismu bilo napisanega. — Ni dolgo ter- pelo, ko zve, da neki bogat Rimljan strežeja išče. Tergoveč mu Janeza v službo ponudi, in blagi plemenitaž ga na tako priporočevanje rad in brez vsega obotavljanja v službo sprejme; Obljubi mu plačila po štirdeset goldinarjev na mesec, ako se zaveže, da bo tri leta pri njem v službi ostal, ter mu pravi: „če se boš pridno in pošteno obnašal, in me zvesto služil, vtegnem ti v prihodnje tudi še več plačati*. Razun tega mu da denarja, da si kupi potrebne obleke, ter take, kakoršna se strežajem spodobi. 24. dan septembra se je prepeljal plemenitaž s svojim strežejem iz Tersta v primorsko mesto Jakin ali AnkOna; 15. dan oktobra sta pa v Rim prišla. S svojo zvestobo, po- terpežljivostjo in svojim lepim zaderžanjem se je Janez ple- menitažu o kratkem prikupil tako močno , da ga je ljubil kot lastnega sina. Trinajst mescev je preteklo, kar je za strežaja služil, in prav dobro se mu je godilo. Naj veseljši dan nje¬ govega življenja je bil pa tisti, o kterem se je s privoljenjem svojega gospoda, ki mu je še tisuč goldinarjev za doto dal, - 196 zaročil s pridno in premožno hčerjo nekega bogatega vino- kupca, ki se kar nič ni pomišljeval, Janezu v zakon dati Svojo hčer. Prav srečno je Janez živel v svojem novem stanu, ter se prav dostikrat spominjal svojega dobrotnika v Ljubljani , moža po volji božji, ki pa že davno počiva v hladni zemlji. Menite kaj le, da bi bil Janez kdaj tako srečen postal, ko bi gredč memo frančiškanske cerkve v Ljubljani ne bil hotel iti za zvonovnim glasom, ki ga je klical k sveti maši? f) Papež Pij II. popisuje naslednjo nenavadno prigodbo: V Istriji je živel neki plemenitaž, kterega je dalj časa hudi duh motil s strašnimi skušnjavami. Neprenehoma ga je na¬ ganjal v obupnost, in v obupnosti ga hujska in sili, da naj se obesi, ter samemu sebi življenje konča. V teh silnih skušnja¬ vah je že dostikrat bil v veliki nevarnosti, da bo obnemogel in se budi skušnjavi premagati dal. Strašno je terpel v tem hudem boju , in si ni vedel ni svetovati, ni pomagati. Prigodi pa se nekega dne, da je v pogovor prišel z nekim menihom, ki je kmalo spazil nad njim neki notranji nepokoj, in ga je tedaj tudi poprašal, kaj da mu serce teži. Plemeni¬ taž mu vse odkritoserčno razodene, in zraven še pristavi, da je pripravljen, ravnati se po njegovem nasvetovanju, ako bi mu on vedel kak dober svet dati. Menih, služabnik božji, plemenitaža lepo potolaži, ter mu svetuje, naj si poskerbi, in hodi k sveti maši dan na dan. In glej, leto in dan je bil rešen vseh po- prejnih skušnjav. Prigodi se pa, ko leto in dan preteče , da je bil duhovnik naprošen, da bi o neki posebni prazničnosti v bližnji, sosednji cerkvi služil sveto mašo. Plemenitaž, nje¬ gov gospod, je v to privolil tem rajše, ker je tudi sam mislil tje iti k sveti maši. Neko neprevideno silno opravilo pa je plemenitaža za- derialo, da ni mogel iti k tisti prazničnosti in sveti maši; in 10T - glej, krog poldneva se mu poverne in ga napade stara skuš¬ njava z vso svojo silno močjo. Jaderno konja zajaha, da bi še k sveti maši prišel, ako bi že prepozno ne bilo. Pa ni še dalječ prijahal, ko sreča kmetiča, kteri mu pove na nje¬ govo vpraševanje, da si dela prazno pot, ker je služba božja že davno minula. To slišati začne plemenitaž tarnjati in zdi¬ hovati : „Joj meni, zdaj sem pri kraju, zdaj sem pogub-. Ijen! — Ko kmetič zapazi, da se plemenitaž v tolikem strahu znajde zato, ker ni slišal svete maše, reče mu: „Ako mi ho¬ čete v dar dati svoj plavi plajšč, sem pripravljen , prepustiti vam zanj sveto mašo, ki sem jo slušal, in zasluženje, kterega sem si morda ž njo pri Bogu pridobiP, Tega je bil pleme¬ nitaž ves vesel, je vergel kmetiču svoj plajšč, in se vsemu temu vkljub vendar le podal do dotične cerkvice, da bi ondi opravil svojo molitev. Ko je pa po skončani molitvi iz cerkvice nazaj prišel do tistega kraja, na kterem je s kmetičem naredil čudno meno in pogodbo, osupnil je in se neznano prestrašil, ko je zagledal kmetiča mertvega, na bližnjem drevesu visečega. Bog namreč je bil dopustil, da je nadnj prišla in ga premagala ravno tista skušnjava, ktera je poprej plemenitažu toliko silo delala. Ple¬ menitaž je zdaj spoznal, v koliki nevarnosti da se je znašel, iz ktere nevarnosti ga je Gospod Bog milostljivo rešil. Prav iz dna serca zahvali Boga, ponavlja dobri sklep, da ne bo nikdar nikoli nobeden dan brez svete maše ostal, in res ni posihmalo nikoli več ne čutil nobene enake skušnjave. Poglejte lepega sadu iz daritve svete maše! g) Pred kakimi poldrugi sto leti je živel na češkem plemenitaž, po imenu Ritersberg, ki je prav pridno molil, in prav rad k sveti maši hodil. Dasiravno je bil vojščak, ter vojaški častnik, in so ga njegove vojaške opravila marsikteri- krat odvračevale od svete maše, vedel si je vendar le tako vravnovati svoje opravila, da se je skoraj vsak dan znašel - 198 pfi sveti maši. Bilo je leta 1736. ko je moral Ritersberg po svojem opravilu iti nekega dne v izdelavavnico (laborato- rium) na Višehradu v Pragi. Pot pa pelje od živinskega terga, ki mu zdaj Dragotinov terg pravijo, in kjer je svoje stanovanje imel, poleg cerkvice na Skalki, ktera je bila ravno takrat na novo zidana. Ravno je k sveti maši zvonilo, ko Ritersberg poleg cerkve pride. In dasiravno je bil vajen skoraj vsak dan sveto mašo slišati, hotel je vendar le tisti dan zoper svojo navado sveto mašo v nemar pustiti, ter ne¬ mudoma na Višehrad hiteti, da bi ne zamudil svoje službe. Pa bilo mu je, do cerkve pridšemu, ravno tako , kakor bi ga bila neka neznana moč v cerkev vlekla. In tedaj tudi res v cerkev stopi, da bi slišal sveto mašo. Med sveto mašo se lepo Mariji izroči in sveti Barbari priporoča za srečno zadnjo uro, kakor se jej je priporočal sleherni dan. Po skončani sveti maši je hotel jaderno na svoje delo , da bi ne zamudil svoje službe. Kader pa pride do kropilnega kamna, in perste pomoči v blagoslovljeno vodo , da bi se ž njo poškropil, za- gromel je neznan grom, in stresel vso cerkev. Okna so po¬ pokale in so šipe po tleh zažvenketale, belina je tu in tam odletela od zida, in cerkev je močno razpokala in veliko škodo terpela s turni vred. Ljudje po cerkvi se silno prestrašijo, in ž njimi vred tudi Ritersberg. Kader se pa po tem strašnem potresu osope, in iz cerkve stopi, da bi videl, kaj se je zgo¬ dilo, se mu tamen, gost dim naproti vali. Dasiravno pa mu tp strašni dim zapira pol, prizadeva si vendar, da bi prišel do Višehrada. Ali kader nekoliko korakov naredi, zadene z nogo ob neko ožgano, okroglo reč, in ko jo bolj na tanjčno po¬ gleda, prepriča se, da je človeška glava od čoka odtergana in grozovito razdjana. Nekoliko naprej je ležala ožgana roka; in kolikor dalj gre, toliko več najde razterganih človeških te¬ les, ranjenih in merlvih ljudi, bervanja, sipe in kamnja. In koliko ljudi je bilo še le pokopanih med razvalinami podertih hiš krog Višehrada, ki so se bile vse v groblje razvaliie , kader se je bilo, kdo ve, po kaki nesreči, več stotov smod¬ nika ali strelnega praha vžgalo na Višehradu , pokončalo vso ondotno vojaško posadko in brez števila drugih ljudi. Zdaj Še le se Ritersberg zave, kako čudno da ga je previdnost - 199 - božja ohranila s tim, da ga je nagnila v cerkev stopiti, in sveto mašo slišati do zadnjega konca. Le nekoliko trenutlje- jev poprej naj bi bil stopil iz cerkve, in bi bil tudi on po¬ kopan v grobljah podertega grada z drugimi vojščaki, svojimi tovarši vred. Sveta maša mu je življenje rešila. h) Slaven misijonar v Ameriki je Franc Ksaver Veninger bil. Leta 1861. popisuje sam svoje apostoljske dela in svoje misijone, in pripoveduje med drugim naslednjo prigodbo, ki se je godila pri nekem misijonu v občini Potoei-ski: Ob koncu misijona je sploh navada, da se misijonski križ postavi na priročnem kraju. O takih priložnostih pa Ameri- kanci v mnogih krajih svoje veselje tudi s streljanjem na znanje dajejo. Tudi pri omenjenem misijonu so streljali. Ko je že vse pri kraju bilo, reče misijonar, naj bi zdaj nič več nikar ne streljali. Ali glej, prišla je še ena truma godcev pred duhovnijo, da bi s pobožno godbo veselje in hvaležnost občanov za misijon na znanje dala. To je pa serce nekega moža tako ogrelo in vnelo, da ni imel miru , dokler bi še enega možnarja ne zažgal, in tako svojega veselja nad misi¬ jonom na znanje ne dal. Deržal je steklenico v roči s strel¬ nim prahom napolnjeno; a kader možnar zapali, razleti se steklenica, in smertno rani moža. — Misijonar ga vprašuje, zakaj da je to storil, ter streljal. Odgovoril je: „Nisem mo¬ gel drugači. Serce mi je bilo prepolno hvaležnosti do Boga za misijon. In če mi je tudi umreti, ne kesam se nič, da sem to storil — Bil je s svetimi zakramenti previden, in drugi dan je umeri. Ko se mu je približala smertna ura , pokliče misijonarja, in mu pravi: „Ne vem, kako mi je ; ondi le mi stojijo černi možje!“ Misijonar mu reče: „Le poterpite; bodo kmalu zgi¬ nili. — Bom sveto mašo služil za Vas“. To reče in gre maševat za umirajočega ranjenca. V tej maši se moli v mo¬ litvi : „Gospod, ne dopusti, da bi ga sovražnik premagal l u Po sveti maši se misijonar spet k njemu poda , ker je ležal — 200 - v šoli, prav blizo cerkve. O čudo, kako je bil mož zdaj ves spremenjen! Britko martro v roči je roko kviško dvigoval, ter klical ves vesel: „Že bežijo, — Že bežijo. Slava (zmaga)!“ Kmalu na to je dušč izdihnil. Britko martro pa je tako terdo deržal v roči, da mu je misijonar ni mogel iz roke dobiti. Svetega Ignacija dan je bil pokopan. Ljudje so ga bolj zavidali, kakor pa da bi bili žalovali zavoljo njegove smerti; kajti vsi sploh so rekli : „Ta je gotovo zveličan !" — Ljubi poslušavci! vsi ti zgledi, kar sem vam jih zdaj postavil pred oči, so prav pripravni, vam vsaj nekoliko po- terditi in prepričati, kako imenitna in neprecenljiva daritev da nam je daritev svete maše , in kako obilne milosti in dobrote da nam Bog po tej sveti daritvi deli. 3. Res je, draga in neprecenljiva daritev nam je daritev svete maše; preobilno milost in dobrot dobivamo iz nje za dušo in telo ; toda le takrat, kader slušamo sveto mašo spo¬ dobno in v Bogu zbrani. S sveto mašo je ravno taka, kakor s svetimi zakramenti. Sveti zakramenti imajo v sebi moč, gnado deliti, toda delitev gnade je navezana na pripravljanje. Bolj ko je člo¬ vek pripravljen za prejemanje tega ali unega svetega zakra¬ menta, obilniši mu gnada božja iz njega doteka. — Ravno taka je z daritevjo svete maše. Tisti, ki se znajdejo pri sveti maši, zadobivajo iz daritve svete maše tem več milost in dobrot, s tem večo pobožnostjo ko se znajdejo pri sveti maši. Tako upi sveti Tomaž, ki pravi: „Pri zadostovanju se bolj gleda na pobožnost tistega , ki daritev opravlja , kakor pa na obilnost (obilno število) daritev". Ravno to tudi sveta cerkev na znanje daje s tistimi besedami, ki jih mašnik moli pred povzdigovanjem, rekoč: „Spomni se, o Gospod ! vseh priču¬ jočih, kterih vera ti je znana in pobožnost očitna, za ktere ti darujemo". Kdor tedaj tudi le eno sveto mašo sluša s pravo pobožnostjo, bo iz nje več dobička imel, kakor iz desetih 201 drugih svetih maš, kterih bi s pobožnostjo ne sluša!. Saj je bila ravno taka že tudi na Kalvarski gori. Veliko jih je šlo s skesanim poboljšanim sercem s Kalvarske gore , in so mi¬ lost zadobili pri Bogu ; še več drugih pa se je terdovratnih in nepoboljšanih s Kalvarije vernilo domu, in niso milosti našli pri Bogu. Toraj skerbimo, da so bomo vsegdar z vso mogočo po¬ božnostjo znašli pri sveti maši , in si po tem takem božjo milost zajemali iz nje v obilni meri! Amen. XIX. keršanski nauk. Od poslušanja božje besed^, ki se v pridigah oz- nanuje. — Od svetih opravkov pred pridigo in po pridigi. 1. V svoji drugi zapovedi nam sveta cerkev v sploh zapoveduje prav posvečevati nedelje in zapovedane praznike ; posebej pa veleva obiskovati dopoldanjo službo božjo, ter poslušati sveto mašo in pridigo. — V ozir poslušanja svete maše ste zadosti podučenja dobili v poprejnih keršanskih na¬ ukih; dolžen sem vam tudi v ozir poslušanja pridig dati potrebno podučenje. In sicer danes bom to podučevanje začel s tim, da vam 6d svetih opravkov pred pridigo in po pridigi kaj povem. 2. Pridigar na lečo ali pridižnico stopivši pozdravi vernike rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Verniki mu odgovorijo: „Na vekomej! Amen. a - 202 - Njega dni so pridigarji pred pridigo vernike pozdravljali s tim, da so djali: „Mir vam bodi!“ S temi besedami je Jezus po svojem vstajenju pozdravljal svoje učence; s temi besedami so aposteijni vernike, in so se tudi verniki med seboj pozdravljevali. Leta 1587. je bilo pa od papeža Siksta V. vpeljano pozdravljevanje: „Hvaljen bodi Jezus Kristus !* In kteri so bili tako pozdravljeni, odgovarjali so: „Na veko¬ maj! Amen*. In da bi se bilo to pozdravljevanje bolj in hit¬ reje razširilo po keršanskem svetu, je papež Sikst V. odpustik za sto dni dodelil vsem tistim vernikom, kteri se pozdravljajo s tem pozdravilom. In glejte, od tod tudi pride, da pridigarji pred pridigo vernike pozdravljajo s temi lepimi besedami. O kako lepo in keršansko je vendar to pozdravljevanje! česa hoče pač pravi kristijan, ki se po Kristusu kristijan ime¬ nuje, in ves v Kristusu in Kristus v njem živi, česa hoče tak kristijan bolj želeti, kakor tega, da bi bil Jezus Kristus , nje¬ gov Gospod, njegov božji prijatel, povsod in vedno in od vseh ljudi spoznan, hvaljen, češčen in poveličevan? — In te želje, da bi bil Kristus vedno češčen , kažejo kristijani s po- zdravljevanjem: „Hva!jen bodi Jezus Kristus na vekomaj! Amen*. Zakaj, kdor pravi: „IIvaljen bodi Jezus Kristus !“ koga želi in vošči drugega, kakor da bi bil češčen in hvaljen Jezus Kristus , kterega je njegovo serce polno , kteri je za nas toliko preterpel , in tako grenko umeri? In kdor na to pozdravljanje odgovarja: „Na vekomaj! Amen*. Koga želi drugega, kakor da bi Jezus ne bil le tukaj na zemlji nekoliko časa, ampak da bi bil hvaljen vse večne čase ? Toraj so se pa tudi s tem pozdravilom pozdravljali in se še zdaj pozdrav¬ ljajo bogaboječi kristijani nizkega stanu, kader v kako hišo pridejo, ali iz hiše gredo, kader koga doidejo, ali srečajo, ali zapustijo. In lepše se tudi ne morejo pozdravljati. Tako se tedaj tudi mi pozdravljajmo, in z vso častjo in umevno izre- kujmo : »Hvaljen bodi Jezus Kristus! Na vekomaj! Amen*. Pa tudi skerbimo, (globoko si to v serce vtisnite), tudi sker- bimo, da ga ne bomo le z jezikom hvalili, ampak tudi z bo¬ gaboječim življenjem. 203 - 3. Ko je pridigar s tem prelepim pozdravilom pozdravil v Kristusu zbrane vernike, prekriža se on, in tudi verniki se za njim prekrižajo, Pred Jezusovo smertjo na križu je bil križ nepošten, kakor vislice ali vešala pri nas; bil je zaničljiv les, na kte- rega so hudodelnike in razbojnike obešali za velike hudobije; bil je znamnje prekletstva. Ali kar je Jezus Kristus, on neskončno nedolžni in sveti , na križu umeri iz zgol ljubezni do nas; nam je križ podoba naj veče ljubezni, ki si jo mis¬ liti moramo; je sveto znamnje našega odrešenja in večnega zveličanja, ako po Jezusovih naukih obravnavamo svoje živ¬ ljenje. Jesus Kristus, kteri se je do smerti na križu ponižal, je zdaj v nebeškem veličastvu, in je v večno življenje vsem ljudem, ki vanj verujejo, in sveto živijo po njegovih božjih naukih. Križ nam je zdaj v veliko čast; toraj ga kralji in cesarji zlatega nosijo, in se utrinja na vsaki kraljevi kroni. Ali se je tedaj čuditi, da so se pervi kristijani in da se tudi zdaj še verniki tolikokrat s križem zaznamovajo , zlasti med službo božjo ? * Posnemajte tudi vi, preljubi moji ! perve kristijane, svoje bogaboječe brate in sestre v Kristusu, ki se zdaj že veselijo pri njem , klerega so pričevali ali kteremu so pričevanje da¬ jali s križem. Pa ne prekrižujte se le takrat, kader v cerkev pridete, ali iz cerkve greste, ne le med sveto mašo in pred pridigo, ampak tudi druge krati. Prekrižujte se kader vstanete, in kader počivat greste , predenj delati začnete in kader delo skončate ; prekrižujte se v velikih nevarnostih, zlasti pa v skušnjavah. Pa ne delajte križa le iz navade, brez pomislika in no¬ tranje pobožnosti, ker bi vam nič ne pomagalo križ delali, ko bi pri lem nič svetega ne mislili in ne občutili. Kaj nam pomaga izgovarjati svete besede : „V imenu Boga Oceta“, če nas te besede ne spomnijo, kolikanj nas naš nebeški Oče ljubi, in koliko ljubezen smo mu tudi mi skcazovati dolžni s svetim življenjem ? Kaj nam pomaga izgovarjati besede : „V imenu - 204 - Sina \ u če se ne spomnimo Jezusove pohlevnosti, krotkosti in tihe poterpežljivosti in pokornosti do Boga, in si ne prizade¬ vamo Jezusovih čednost posnemati? Kaj nam pomaga izgo¬ varjati besede: „V imenu svetega Duha \ u če ne pomislimo, da smo tempelj svetega Duha, in da z vsakim grehom ta tempelj oskrunimo? Kaj nam pomaga prekrižati se na čelu, če se med posvetnjaki sramujemo keršanskega obnašanja ? Kaj pomaga prekrižati se na ustih, ako pohujšljive, hudobne besede govorimo ? Kaj pomaga prekrižati se na sercu, ako Jezusa Kristusa v resnici ne ljubimo? „Bog gleda“, pravi sveti Avguštin , „kdo se po tem znamnju ravna , ne pa kdo ga dela; če ga tedaj na čelu nosite, nosite ga tudi v sercu“. Kedar se tedaj prekrižujefe, pomislite vendar, kaj delate; spo¬ minjajte se Boga Očeta, Sina in svetega Duha, in terdno skle¬ nite vselej in v vsem spolnovati voljo božjo. Kader križ delate, svoje serce k trojedinemu Bogu povzdigujte; svojo le¬ vico pa na serce pritisnite, v znamnje, da vam prav iz serca gre, kar izgovarjate. Če se bote tako prekriževali, bote od dne do dne pobožniši prihajali: če se bote pa le iz navade, brez pomislika prekriževali , ne bodo vam vsi vaši križi nič pomagali; ravno toliko bodo veljali, kakor da bi jih delali na kamen, kteri bi tudi nič ne mislil in ne občutil , kader bi ga križali. 4. Po storjenem križu pove pridigar nekaj besed iz sv. evangelija, ki ga bo ravnokar bral, ali pa tudi iz drugega mesta svetega pisma, ali iz svetih očakov ali iz cerkvenih molitev, kterim besedam pravimo: „Nagovor“, ali „jedro a . Nagovor, tako rekoč, pridigo ob kratkem očerta in vernikom pred oči postavi ; on zapopade malo besed v sebi; pa dobro jih v spomin obderžujte, da bote ložeje umeli pridigarja, ki vam jih bo drobil in razlagal, in pa ker vam že samo te be¬ sede zamorejo serce k dobremu ogret i, ako si jih v serce vtisnete, in jih v živo premišljujete. Svetopisemski izreki imajo veliko, veliko moč do človeškega serca. Kteri popisovanje življenja svetnikov berete, veste , da je marsikomu edin izrek iz svetega pisma tolikanj serce presunil, da se je Bogu po¬ polnoma vdal. Ko je bil sveti Anton puščavnik v cerkev — 205 prišel, ter iz svetega evangelija slišal besede: „Ako hočeš popoln biti, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš zaklad imel v nebesih; in potlej pridi, ter hodi za menoj“; (Mat. 19, 21.) vzel si je te besede tako k sercu, kakor da bi jih bil Jezus prav nalašč njemu rekel. Ko je tedaj iz cerkve prišel, razdelil je premoženje med uboge , in ga le nekoliko za svoj in svoje sestre živež prihranil. Vidite moč svetopisemskih besed, ako se prav v živo premislijo ! 5. Prejden pridigar kaj več božje besede vernikom oz¬ nani, poklekne, ter z verniki moli „Očenaš“ in „Ceščena- simarijo“. Pa zakaj, ljubi moji! pridigar z verniki pred pridigo moli ? Zato, da pridigar in verniki svetega Duha pro¬ sijo, da bi pridigarja in poslušavce razsvetlil s svojo nebeško lučjo. Prosijo tedaj svetega Duha, da bi pridigarja r a z s vit¬ ij eval, in mu na jezik pokladal take besede, od kterih ve, da pojdejo poslušavcem naj bolj v serce, in kterih poslušavci po svojih slabostih tudi naj bolj potrebujejo, da bi se hotli hudega varovati, dobro pa delati. Prosijo svetega Duha pri¬ digarju prijeten in priserčen glas dati, da bi poslušavcem serca omečil, dobre kristijane v dobrem vterdil, spokornike v spokor- nosti ohranil, terdovratne grešnike pa na pot pokore preobernil. Prosijo pa tudi svetega Duha, da bi vernim poslušav¬ cem ušesa in serca odperl, da bi hotli božjo besedo iz pridigarjevih ust zvesto poslušati in v svoje serca sprejemati, kakor iz ust Jezusovih ; da bi mogli resnico oznanovanih na¬ ukov spoznati, in da bi tudi sklenili po zaslišanih naukih svoje življenje obravnovati. Dasiravno je božja beseda močna, in po besedah svetega aposteljna Pavla ojstrejša ko na obe strani režejoč meč, in sega noter do muzga; je le vendar večidel na sercu, ktero jo sprejema, ležeče, da je v njem rodovitna, ali pa nerodovitna. Ne le pridigar, ampak sam Bog mora poslušavce razsvitljevati in spodbadati, da sklenejo po zaslišani pridigi živeti. Ko bi sam Bog po pridigarjih kristijanov od hudega ne vlekel, in k dobremu ne priganjal, pridigarji z — 206 — vsemi svojimi pridigami bi nič ne opravili; njih pridige bi bile le prazen glas, kteri bi poslušavcem skoz ušesa bobnel, njih sere pa ne zadel in ne spreobernil. Kakor kader se s pušo ustreli, v kteri krogle ni, zagroini sicer, pa nihče ni zadet; ravno tako, če pridigar tudi naj huje gromi, grešnikovo serce vendar le ni zadeto, ne omehčano, če po pridigarjevem gro- menju krogla iz nebes ne prileti v njegovo serce. Pridigar¬ jev glas ne gre dalj ko do ušes , in se spet nazaj verne ; božji glas prileti na dno serca, in serce prenaredi. Prav te¬ daj govori sveti Avguštin, ko pravi: „Vsi učeniki in pridigarji le od zunaj govorijo; zraven teh je pa še drugi pridigar , kteri od znotraj uči, in k sercu govori; ta ima pa v nebesih svojo lečo. če ta nebeški pridigar molči in poslušavcev ne razsvitljuje, in k dobremu ne priganja; je vse naše pridigo— vanje prazno govorjenje. Vselej sta tedaj dva, ki pridigujeta in govorita: pridigar, hi ga na leči vidite , govori k ušesom; pridigar pa, ki ima v nebesih svojo lečo, govori k sercu, in poslušavce k dobremu napeljuje. Če pridigar, ki ima v nebe¬ sih svojo lečo, molči, ne bo pridigar, ki ga na leči vidite, pri poslušavcih clo nič opravil, ko bi tudi še tako imenitne nauke oznanoval; njegove besede le do ušes priletijo, in ko je nehal pridigovati, je vse nehalo, in poslušavci so po pridigi taki, kakoršni pred pridigo, če ne slabeji. In sveti Gregor pravi: „Če sveti Duh s svojo gnado poslušavcev ne razsvit¬ ljuje, in k dobremu ne nagiba; vse učenje in pridigovanje nič ne zda £ ‘. Ako nam pa sveti Duh ušesa in serce za božjo besedo pripravi, ter med poslušanjem božje besede um razsvitljuje, umeli bomo , kar se oznanuje ; ako božji besedi naše serca odpira , bomo seme božje besede z gorkoto sprejemali v svoje serca. Ko je bil sveti apostelj Pavl v Filipah, velikem Mace- donskem mestu, šel je pervo saboto med mestne vrata k reki, ker je slišal, da so ondi molitve. Začne se pogovarjati z ženami, ki so se shajale. Ena zmed njih, imenitna in pre¬ možna gospa, „Lidija po imenu, posluša ga; in Bog jej je - 207 — serce odperl", pravi sveti Lukež, „da jej je mar bilo, kar sveti Pavl uči", in se je dala kerstiti z vso svojo hišo vred. (Ap. dj. 16, 13. 14.) Vidite, ker je Lidiji Bog serce od- perl, bilo jej je mar, kar je Pavl učil, je božjo besedo iz njegovih ust sprejemala v svoje serce , in je po njej svoje življenje obravnala. Komur pa Bog med poslušanjem božje besede ušes in serca ne odpre, sliši sicer, pa ne ume; posluša, pa se ga nič ne prime; tak je zmed tistih, od kterih Jezus govori, rekoč: „Z očmi bodo gledali, pa ne bodo vidili ; z ušesi bodo po¬ slušali, pa ne umeli: ne bodo se spreobernili, in pregrehe jim ne bodo odpuščene". (Mark. 4, 12.) Ko je bil sveti apostelj Pavl v Cezareji zapert, pride nekikrat Feliks z Družilo , svojo ženo, v sodnjo hišo, reče Pavlu pred se, in ga posluša od vere v Kristusa. Ker je pa Pavl od pravice, čistosti in pri¬ hodnje sodbe govoril, prestraši se Feliks zavoljo svojih gre¬ hov in reče Pavlu : „Zdaj le pojdi, kader bom več časa imel, tedaj te bom že spet poklical". (Dj. ap. 24, 21. 25.) In ni hotel več Pavla poslušati. Feliksu ni sveti Duh ušes in serca za božjo besedo odperl; toraj ni hotel več poslušati božje besede, ampak je Pavla od sebe poslal. Pa saj tudi že iz svoje lastne skušnje veste, da se božja beseda človeka nič ne prime, ako ga sveti Duh ne razsvitljuje in božji besedi serca ne odpira. Ena in ravno tista pridiga enega omeči, in do solz gane ; drugemu je pa prazen glas, in njene moči clo nič ne čuti, še smeja se. Od kod ta raz¬ loček ? Pervega je med pridigo sveti Duh razsvitljeval, in k dobremu nagibal, drugega pa ne. Toraj pa molimo pred pri¬ digo „Očenaš" in „Ceščenasimarijo“, da svetega Duha prosimo razsvitljenja, da bi razumeli, kar slišimo, in v serce sprejeli, kar se nam pove. O, prosite svetega Duha, te nebeške luči razsvitljenja namreč, prav iz dna svojega serca, kader koli pridite poslušat božje besede! 6. Po molitvi, s ktero smo svetega Duha razsvitljenja prosili, bere se nedeljsko ali pa prazniško sveto berilo - 208 - in evangelije. Toraj tudi zdaj, kakor med sveto mašo, ravno iz tistega svetega konca k branju svetega evangelija vsi verniki vstanejo, in se z mašnikom prekrižajo, ter stojijo in prekrižani poslušajo sveto evangelije. Pridigar pove , iz klerega evan¬ gelista in koliko Jezusovih naukov da bo iz njega bral , in bere po tem za tisto nedeljo ali za tisti praznik odločeno be¬ rilo in evangelije. Prav zveslo vam je treba poslušati sveto evan¬ gelije, ki ga pridigar z leče bere, in ga, kolikor je mogoče, tudi v spominu ohranujte, da bote vedeli po njem tudi živeti. „Nikar nobene evangeljske besede ne preslišimo®, govori učeni Origen, „ker, kakor verujete, da med prejemanjem sve¬ tega rešnjega Telesa nobena tudi naj manjša drobtinica svete hostije na tla ne pade , zakaj bi ne mislili, da bi bilo ravno tolikošno pregrešenje eno samo Jezusovo besedo preslišati , kakor njegovo rešnje Telo v nemar spuščati!® Po branem svetem evangeliju pridigar evangeljske bukve poljubi iz časti do naukov, kteri so v bukvah; zakaj če be¬ sede pozemljiskih kraljev v časti imamo, kako bi še le v časti ne imeli evangeljskih besed, ki jih je sam Kristus govoril? Bukve svetega evangelija so bile pri nekdanjih kristjanih v veliki časti. Nekdanji kristijani so pred njimi poklekovali, jih poljubovali, in roke umivali, prejden so jih prejeli, prejden so jih brali, ker je v njih zapisana božja beseda. Z obredi ali ceremonijami, ki se pri branju svetega evan¬ gelija godijo, hoče nas katoliška cerkev spodbosti k zvestemu spolnovanju svetega evangelija ali naukov , ki nam jih je Je¬ zus zapustil v svetem evangeliju. Ali pa vsi kristijani nauke svetega evangelija spoštujejo, radi poslušajo, dostikrat premiš- Ijujejo, in vedno z veseljem in na tanjko spolnujejo ? V kte- rem stanu, v kteri starosti, pri kterem spolu bomo našli ve¬ liko, veliko lakih krislijanov ? Vsako nedeljo, vsak zapove¬ dani praznik slišite sveto evangelije če le hočete, in s križem zaznamnujete svoje čelo, vi razuzdani zapeljivi nesramneži! ve nagnjusne mesene najemnice! Sveto evangelije vam pod zgubo večnega zveličanja zapoveduje sramožljivost in čistost, 209 in se tudi prekrižate na čelu, na kterem bi se vam morala svetiti sramožljivost in čistost, ta predraga rožica ; zakaj ste tedaj tako nesramni, pohujšljivi in zapeljivi, da strup nečistosti razlivate okoli sebe, s svojim slabim zgledom druge v hudo vlečete, nedolžnost zapeljujete, in zapeljane duše pohujšujete in kazite tako, da jih ne bo mogoče več na pravi pot pripeljati ? — Vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik slišite nekoliko svetega evangelija , ako le hočete , vi lažnjivci , opravljivci , preklinjevavci! in se na ustih prekrižale. Sveto evangelije vam zapoveduje resnico govoriti, bližnjega po keršansko lju¬ biti, in njegovih slabost brez potrebe nikomur ne razodeti , krivice in razžaljenje voljno in molče terpeti; zakaj tedaj la¬ žete, opravljate, preklinjate? — Vsako nedeljo, vsak zapove¬ dani praznik slišite nekoliko svetega evangelija, če le hočete, vi krivičniki, goljufje, tatje! in se prekrižate na persih. Sveto evangelije vam zapoveduje vsakemu pustiti in dati, kar je njegovega, premoženje bližnjega škode varovali ravno tako, kakor svoje lastno ; zakaj tedaj vedno duhtate , kako bi bliž¬ njega ogoljufali, preslepili, vkanili ? — Kader se vam sveto evangelije bere, vsi stojite, in tudi vi, mlačni, suhi kristijani! stojite v znamoje, da ste pripravljeni precej in z veseljem storiti vse, kar vam Jezus zapoveduje v svetem evangeliju. Ali vam je tudi to resnica, kar s svojo stajo ali svojim sta¬ njem kažete ? — Mašnik kušne evangelske bukve iz časti do Jezusovih naukov, ki so hranjeni v svetem evangeliju ; kakoršno čast pa Jezusovim naukom skazujete vi, malopridni kristijani ? Ali vam hočem naravnost povedati ? Sveto evangelije z nogami tap- tate, ker se ne zmenite za njegove nauke , in prav po aj¬ dovsko žiivile. Oh, pomislite, pomislite, kam da vas bo pri¬ peljalo vaše hudobno življenje ! 7. Ko je pridigar sveto evangelije odbral, in iz rok djal, začne vernike učiti, Boga in njegovo voljo prav spoznati, in priporočati keršansko, bogaboječe življenje; toraj jim raz¬ laga resnice keršanske vere, in popisuje lepoto keršanskih čednost, ter pripoveduje, kako dopadljiv je nebeškemu Očetu verni kristijan, ki je ž njimi ozaljšan, in kolikošen notranji tudi med velikimi težavami in stiskami vživa, kako srečen Ktrž. n. Ljub. H. 14 I 210 bo pa še le na unem svetu , v svetem raju , kjer mu Jezus Kristus mesto pripravlja. S takim razlaganjem in popisovanjem skuša pridigar vernike v veri uterditi, in jim keršanske kre¬ posti ali čednosti prikupiti. Popisuje pa tudi ostudnost pregreh, in skazuje, kako ostuden in zopern je nebeškemu Očetu, kdor je kaki pregrehi vdan, in pripoveduje, v kakošno nesrečo ga velikokrat že na tem svetu spravi, v prihodnjem življenju pa večno nesrečnega stori. S takim popisovanjem skuša pridigar vernikom prisluditi pregreho. In glejte, tako razlaganje in popisovanje imenujemo pridigo. V slednji pridigi si pridigar prizadeva vernikom ali kako čednost prikupiti ali kako pre¬ greho pristuditi; zakaj ves sad pridige obstoji v tem, da se verni¬ ki od greha odlergajo, in k bogaboječnosti zavernejo, kakor David govori: „Hudobne hočem učiti tvoje pola, o Gospod! in greš¬ niki se bodo k tebi spreobernili*. (Ps. 50, 15.) Pa tudi pri¬ dige pridigar nareja tako, da v enih letih poglavilniše in potrebniše verske in djanske resnice naše svete vere vernikom razloži, in pokaže, kako jih razumeti, v kterih okoljščinah spolnovati, kakošno tolažbo iz njih prejemati, ter opominja po njih svoje življenje ravnati, ker jim obeta večno veselje v nebesih, ako se po njih ravnajo, in napoveduje večno pogub¬ ljenje, ako jih ne spolnujejo. Med poslušanjem božje besede smejo verniki stati ali pa sedeti. 8- Po pridigi pridigar poklekne', in večidel obmoli tri božje čednosti: „Vero , Upanje in Ljubezen* v spričevanje, da zmed vseh drugih čednost so te tri naj potrebniše, in, tako rekoč, podlaga vseh drugih , ter djanjskih čednost. 9. Po tem z verniki vred spet moli „0 če naš* in „češčenasimarijo“. Molijo pa pridigar in verniki po skon- čani pridigi, da vsi skupaj Boga zahvalijo za nauke, ki so jih zdaj od božjega namestnika prejeli, in pa, da ga ponižno pro¬ sijo pomoči tudi v djanju dopolniti, kar so slišali; zakaj ne tisti, kteri božjo besedo le posluša, ampak kteri tudi po njej dela, tisti bo zveličan. Prosijo tedaj Boga pomoči, da bi od 211 njega pokrepčani zamogli poboljšati, kar so v pridigi nad se¬ boj dobili pregrešnega, in si pridobiti, kar so v pridigi po¬ manjkljivega spoznali nad seboj, da bi se po tem takem zme¬ rom bolj in bolj očiščevali, in Bogu vedno prijetniši prihajali. Tako tedaj molijo pridigar in verniki pred pridigo, da svetega Duha prosijo razsvitijenja, ker poslušavec božjo besedo razumeva le takrat in jo sprejema v serce, in sklepa po njej obravnati svoje življenje, ko ga sveti Duh med poslušanjem božje besede razsvilljuje, in mu v serce govori. Molijo tudi po pridigi, da prosijo Boga pomoči tako storiti, kakor so sli¬ šali, da je treba delati; zakaj le komur Bog pomaga, tisti za- more živeli po zaslišani božji besedi. Toraj vernik po svetem Tomažu Kempčanu tako le k Bogu govori: „Govori le, o Bog! tvoj hlapec posluša. Tvoj hlapec sem jaz; razsvitli moj um, da bom spoznal tvoje zapovedi. Nagni k svojim besedam moje serce; naj gre v mene kakor dež tvoj nauk. Njega dni so Izraelci Mojzesu djali : Ti nam govori, in bomo poslušali; nikar naj nam Bog ne govori, da (od straha) ne pomerjemo. Jaz pa ne prosim tako ne, o Gospod ! ampak rajše s prerokom Samuelom ponižno in goreče želim: Govori, o Bog! tvoj hla¬ pec posluša. Naj mi ne govori Mojzes, ali kteri drugi prerok; rajši ti govori, Gospod Bog! navdihovalec in razsvitljevavec vseh prerokov! ker me zamoreš ti sam brez njih popolnoma podučiti, oni pa brez tebe ne. Zamorejo se sicer glasiti, duha pa ne dajo. Lepo, lepo povedo serca pa ne vnamejo , če ti molčiš. Pisma učijo, pomen pa le ti razodevaš. Skrivnosti pripovedujejo, njih skriti um pa le ti odkrivaš. Zapovedi oznanujejo, po njih živeti pa le ti pomagaš. Pot kažejo , po njem hoditi pa le ti moč daješ. Njihove dela so le zunanje, ti pa serca učiš in razsvitljuješ. Oni le od zunaj škropijo, ti pa rast deliš. Oni le na ušesa kričijo, ti pa nas umne delaš. — Ne Mojzes tedaj, ampak ti, moj Gospod Bog, večna Res¬ nica ! mi govori, da ne umerjem, in brez sadu ne ostanem, ako sem le od zunaj opominjan, v sercu pa ne vnet, in da mi ne bo v sodbo povelje zaslišano, pa ne storjeno, spoznano, pa ne prijetno, verjetno, pa v nemar puščeno. Govori tedaj, o Bog! tyoj hlapec posluša; ti imaš besede večnega življenja. 212 Govori mi, da bo moji duši kako veselje , in boljši vse moje življenje, tebi pa večna hvala in čast*. 10. Po izmoljenem »Očenašu* in »Ceščenasimariji* se vernikom oznanijo potrobne reči. — Na to pridigar vernike, kakor konec maše, blagoslovi, ter nad njimi z desnico križ stori, in moli: »Blagoslovi vas vsegamogočni Bog Oče in Sin in sveti Duh, Amen!* — Po tem se pri vernikih poslovi, rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristusi* In verniki mu odgovo¬ rijo : »Na vekomaj. Amen*. — Kaj pravite, ali bi mogel pridigar keršanske poslušavce lepše popustiti kakor tako! — Amen. XX. keršanski nauk. Od dolžnosti božjo besedo v pridigah poslušati. 1. Zadnjič sem govoril od svetih opravkov pred pridigo in po pridigi. Danes pa bom govoril od dolžnosti božjo besedo v pri¬ digah poslušati. 2. Dolžni smo božjo besedo v pridigah poslušati: a) Ker nam jo sam Bog zapoveduje poslušati. Ko je bil Bog Izraelcem po Mojzesu dal pisano postavo, ukazal jim je pisano postavo vseskozi premišljevati. Rekel jim je : »Vtisnite si te moje besede v serce, in jih premišljujte; denite si jih v znamnje na roke, in postavljajte si jih pred oči. Učite svoje otroke, da jih premišljujejo, kader sediš v svoji hiši, ali po potu greš, ali kader se vležeš, ali vstaneš. Zapiši si jih na prage in na vrata svoje hiše, da se pomnožijo tvoji in tvojih otrok dnevi*. (V. Mojz. 11, 18—21.) In v novi za- — 213 vezi je Jezus Kristus aposteljnom, ko jih je po svetu razposlal, sosebno zapovedal narodom oznanovati njegove svete nauke. »Pojdite", jim je rekel, „in učite vse narode". (Mat. 18, 19.) Pa tudi narodom je zapovedal, aposteljne poslušali, ker je re¬ kel aposteljnom : „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje". (Luk. 10, 16.) In koliko mašnikov, ljubi Kristijani! vam je že poslal Jezus Kristus, ki zdaj v ne¬ besih sedi ob desnici svojega Očeta, da vam v njegovem imenu oznanujejo njegove svete nauke! Kaj ne , da so vam dolžni pridigovati? Pa glejte, ravno tako ste tudi vi dolžni poslu¬ šati njihove pridige. Vaši duhovni pastirji bi nasproti ravnali povelju Jezusovemu, ko bi ne hotli pridigovati; pa ravno tako bi tudi vi nasproti delali povelju Jezusovemu, ko bi ne hotli pridig poslušati. b) Pa ko bi nam tudi Bog ne zapovedal njegove božje besede poslušati, vendar bi jo morali poslušati zavoljo svo¬ jega lastnega dobička, ker nas božja beseda podučuje, kaj nam je storili, česar pa varovali se, da bomo že na tem svetu srečni, v prihodnjem življenju pa večno zveličani; ker nas božja beseda razsvitljuje, in nam kaže ozki in robasti pot, po kterem samem se pride v nebeško kraljestvo. »Božja be¬ seda", pravi sveti Pavl, „je dobra v podučenje in prepri¬ čanje". (II. Tim. 3, 16.) In kraljevi prerok David Bogu tako le govori: »Tvoja beseda je svetilo mojim nogam in luč mo¬ jim stezam 44 . (Ps. 118, 195.) S koliko skerbjo in pridnostjo, ljubi moji! se pač človek uči dela, s kterim si upa prislužiti vse , kar koli gre k sreč¬ nem življenju na tem svetu! Pa sreča tega sveta le nekoliko časa terpi: še sto let ne preteče, in nič več človeku ne po¬ maga rokodelstvo, kterega se je s toliko pridnostjo učil ; nič več ne pomaga časno premoženje, ki si ga je z rokodelstvom pridobival. Sreča pa, ki čaka pravičnega Kristijana unod groba v svetem raju, je večna, nikoli ne bo minulo. S tolikanj večo pridnostjo bi se morali tedaj kristijani učiti še le tistega delo, s kterim se prisluži večna sreča v nebesih. Tega dela nas uči božja beseda, ker nam pripoveduje, kaj je prav , kaj je — 214 — greh, kako dobro delati, kako se hudega varovati. Kdo bi tedaj ne hotel ' poslušati božje besede, ako le v nebesa priti želi ? * Kolikanj hrepeni, pomislimo še to, kolikanj hrepeni po luči in svitlobi popotnik, ki ga terdna noč dobi na razpotju, in se ne upa stopinje storili iz strahu, da bi pravega pola ne zgrešil in ne zašel! In vendar če zaide, zadene ga le kratka nesreča, ktera se da kmalu popraviti. Tudi mi smo popotniki, ki potujemo proti svoji domovini proti nebesom; pa v tanini noči potujemo, ako nimamo božje besede, da bi nam stezo razsvitljevala. Ker se pa v lamni noči lahko zgreši pravi pot v nebesa, in nastopi pot v večno pogubljenje; kolikanj moramo tedaj po luči božje besede hrepeneti še le mi, ker- šanski popotniki proti nebesom, da nam pravi pot. razsvitljuje in kaže, ker brez te luči tako lahko zaidemo v večno po¬ gubljenje! Kdo bi toraj ne hotel božje besede poslušati, ako res želi v nebesa priti ? Oh, moji preljubi! kakošni bi pač bili, ko bi ne imeli božje besede, da nas uči, kaj je delati, kaj pa opuščati; da nam kaže pravo pot, po kteri je hoditi? V strašne hudobije bi se pogreznili, ko neverniki, klerim ni še luč Jezusovih naukov prisvetila, in toraj doprinašajo pregrehe, nad kterimi trepeče keršansko serce. Neverniki svoje molike z hudobijami častijo. O slepota ! Neverniki delajo z bližnjim nizkega, rev¬ nega stanu, kakor mi z neumno živino; revnega bližnjega kupujejo, mu težke dela nakladajo, go spet prodajo ali morijo. O pregreha! Neverniki molikom v čast tudi svoje otroke mo¬ rijo. O hudobija ! Pa saj sami veste, kakošni so še clo v Jezusovih naukih rojeni in izrejeni Kristijani, kteri pa, ko odrastejo, za Jezusove nauke nič več ne marajo, ampak jih znad sebe stresejo, in v nevednosti zarijavijo. Ali taki zarobljenci niso res nečistniki, pred kterimi ni nedolžnost nikoli brez skerbi ? ali niso tatje, pred kterimi blago ni nikoli zadosti zaperto? ali niso tolovaji in ubijavci, pred kterimi si človek na nobenem samotnem potu 215 - ni svest niti premoženja niti življenja ? ali niso ropavci, pred kterimi ni nobena cerkev zadosti zaklenjena ? ali niso taki zdivjani zarobljenci sami satani v človeškem mesu ? Pa kaj pravim satani ? ali niso veliko budobniši od samega satana ? Satan nam škoduje, ako sami hočemo ; taki nas pa zoper našo voljo pripravijo v strašno nesrečo. Če pa že taki v Jezusovi veri rojeni in izrejeni kristijani zamorejo biti tolikošni hudo- delniki, bi vendar pri vsi svoji nevednosti še veliko Jezusovih naukov vedo; kaj pravite, kakošni morajo biti še ljudje, ki od Jezusovih naukov clo nič ne vedo ? Kdo tedaj še ne spozna, da je naša ojstra dolžnost po¬ slušati božjo besedo, da nas podučuje in nam kaže pravo pot v nebesa? Božja beseda, da vam ob kratkem povem, nam je v zveličanje potrebna ravno tako, kakor Jezusova smeri na svetem križu. Vsak zmed vas ve, kako potrebno je bilo za naše zveličanje, da je Jezus terpel in umeri. Reši! nas je s svojo smertjo od večnega pogubljenja, v ktero smo se bili zakopali po izvirnem grehu; zadobil nam je spet nebeško kra¬ ljestvo. Pa glejte, kakor je v naše zveličanje potrebna Je¬ zusova prelita kri, ravno tako nam je tudi potrebna v zveli¬ čanje božja beseda. Zastonj bi bili pogubljenja rešeni, ko bi zdaj hodili po širokem potu, kteri derži v pogubljenje, in po tem potu bi hodili že iz nevednosti, ko bi ne imeli božje besede. c) Kaj pa, ko bi bil kri s lij an v Jezusovih nau¬ kih popolnoma podučen? Tukaj vam ne bom še le skazovai, da ni lahko dobiti takega kristijana , kteri bi bil v Jezusovih naukih tako do dobrega podučen , da bi nobenega poduka več ne potreboval; zakaj če se tudi kdo v svoji mla¬ dosti Jezusovih naukov nauči tako, kolikor je človeku njegove starosti mogoče, ali jih ne bo sčasoma pozabil, ako jih več¬ krat ne sliši? In pa kteri človek se zamore v svoji mladosti Jezusovih naukov izučiti tako do dobrega , da bi v svoji od- raščeni starosti novih naukov ne potreboval, ki. mu jih v mla¬ dih letih še ni bilo treba, in ki bi jih takrat tudi ne bil raz¬ umel, ko bi se mu bili tudi pripovedovali ? - 216 — Pa ko bi bil tudi kteri kristijan v Jezusovih naukih podučen tako , da bi clo nobenega novega nauka več ne po¬ treboval, in tudi nič več novega slišati ne mogel: bil bi le vendar dolžen poslušati božjo besedo, ker božja beseda ne podučuje le samo, kaj je prav, kaj pa greh, kaj storiti, česa pa se varovati; ampak tudi zvestemu posiušavcu čednosti pri— kupuje, grehe pa pristuduje, serce k dobremu ogreva , in k bogaboječnosti vnema, priganja zvestega poslušavca , da dobro dela, se hudega varuje. Božja beseda je namreč ognjena in močna. Ko se je bil Jezus k dvema v Emaus gredočima učencema pridružil, in jima je sveto pismo razlagal; gorelo je serce v njih. Toraj sta si rekla , Jezusa spred oči zgubivši: „Ali ni bilo najno serce goreče v naju, ko je po potu govoril in nama pisma razlagal ?“ (Luk. 24, 32,) In pa saj iz lastne skušnje vemo, kolikanj se človeku pri poslušanju božje besede včasih serce vname, in vse za bogaboječnost gori. Kdor pa začne božjo besedo v nemar puščati, tudi vemo, da mu serce za dobro čez dalje bolj zinerzuje; zakaj kar bi bila zemlja brez solnca, to je človek brez božje besede ; ves merzel po lami tava. Iz lastne skušnje vemo, kolikanj nas božja beseda k dobremu priganja, od hudega pa odvračuje. Res, božja beseda je seme, ktero človeku v serce usejano poprej ali pozneje sad obrodi za dolgo večnost — Ker pa ni še zadosti Jezuso¬ vih naukov le vedeti, ampak je treba tudi, (in ravno zato se Jezusovi nauki oznanujejo,) da po teh naukih živimo , dobro delamo, hudo pa opuščamo ; božja beseda nas pa ne podučuje samo, ampak nas tudi priganja dobro delati, hudega pa se ogibati ; kdo ne spozna , da je tudi dobro podučeni kristijan dolžen božjo besedo poslušati, da bi ga k dobremu ogrevala in k bogaboječnosti vnemala. d) Božjo besedo smo poslušati dolžni tudi zavoljo tega, ker moramo vsi dober zgled dajati, in se z dobrim zgle¬ dom k pobožnosti spodbujati. — Kdo tega ne ve, da bi mlačni in zraven še nevedni kristijani berž začeli odtegovati se po¬ slušanju božje besede, ko bi vidili, da ne hodijo poslušat božje besede tisti, ki menijo, da so dobro podučeni v resnicah svete vere Jezusove? Nasproti pa. ko vidijo, da tudi dobro pod¬ učeni kristijani radi poslušajo božjo besedo, spodbBda jih ta 217 lepi zgled, da tudi oni tem zvestejše hodijo poslušat božjo besedo. * 3. Iz vsega tega sklenemo, da morajo božjo besedo poslušati a) pravični in b) grešniki, ako hočejo zveličani bili. Pravični kristijani morajo božjo besedo poslušati , da pravični ostanejo, in v pravičnosti rastejo ; grešniki pa jo morajo poslušati, da se spreobernejo in spokorijo, a) Pravični kristijani morajo božjo besedo poslušali, da pravični ostanejo, in v pravičnosti rastejo. Božja beseda pravične kristijane v pravičnosti poterduje, in h keršanski po- polnamosti povzdiguje, ker nam na znanje daje, kako se je treba nevarnost ogibati, grešnih priložnost varovati, nad svo¬ jimi očmi, ušesi, jezikom in sercem čuti, kako se hudičevemu zalezovanju v bran postavljati, kako se v skušnjavah obnašali, da se ne greši; ker jim razodeva pregreške in pomanjkljivosti, kterih je tudi pravični poln, ter kaže, kako jih odpravljati in poravnati, kako od dne do dne pobožniši in popolniši prihajati, ker jih z močnodušnostjo navdaja , da se ne dajo zmotiti sle¬ parskemu življenju posvetnjakov, ampak da z veseljem prema¬ gujejo vse napotljeje in zaderžke na potu bogaboječnosti; ker jim v križih in stiskah nekakošno nebeško sladkost v serce vliva, in jih s tem tolaži, da jim unod groba večno veselje obeta v svetem raju. O, kako bi pač mogli bogaboječi kri¬ stijani obstati brez božje besede, ko jih marsikteri križi nade¬ vajo, in jih posvetnjaki še zaničujejo in preganjajo! Ali, božja beseda jih tolaži, da nihče ne tako ! Toraj vpelje sveti Tomaž Kempčan vernika tako le molečega : „0 Bog ! češčena bodi tvoja beseda, slajša kot med in sat v mojih ustih. Kaj bi v tolikih britkostih in stiskah začel, ko bi me ti ne po¬ krepčal s svojimi besedami ? Da le kdaj v večno življenje pridem , ne maram , naj terpim zdaj, kar in kolikor si bodi. Daj mi dobro na svetu skleniti, daj mi srečno iz sveta iti. Spomni se me, o Bog | in pelji me naravnost v svoje večno kraljestvo. Amen*. - 218 - Božja beseda je pravičnim kristijanom očiščevavna voda, ki jih očiščuje od vsakdanjih pregreškov; je lislo olje, ki se priliva v svetilo pobožnosti, da ne ugasne; je hrana njih duš; je orožje, s kterim se skušnjavam ubranijo; je angelj božji, ki jih h keršanski popolnamosli povzdiguje. Bela obleka, kdo ne ve tega ? bela obleka, če je od začetka tudi s tem lepša, omadeževa se sčasoma in ogerdl, ako se večkrat ne opere ; svetilo, če tudi s tem lepše gon, sčasoma ugasne, ako se vanj olja ne priliva; trupljo, če je še tako zdravo in terdno, sčasoma opeša in umerje, ako se mu živež krati; človek, če je tudi močen, je od sovražnika premagan , ako nima orožja , da bi se ž njim v bran postavil. Pravični kristijani! oblečeni ste v belo oblačilo , dokler ste brez smertnega greha, in toraj v stanu posvečujoče gnade božje. Dasiravno se greha varujete, kakor strupene kače, ven¬ dar se le večkrat spodtaknete, in v male pregreške padete ali iz človeške slabosti, ali iz naglosti in nepremislika, ali iz ne¬ vednosti. Res, tudi pravični večkrat pade v male pregreške, pa spet vstane, če vam ravno ti pregreški belega oblačila ne ogerdijo, vendar ga le nekoliko omadeževajo. Beseda božja je tista voda , s ktero si zamorele svoje z malimi pre¬ greški omadeževano oblačilo spet oprati. Pred altarjem vaših sere gori večnemu Bogu svetilo po¬ božnosti. Pa da to vaše svetilo ne ugasne, treba je vseskozi olja prilivati. To olje pa dobite v cerkvi pri poslušanju božje besede, po kterih dobivate zmerom večo ljubezen do lepih keršanskih krepost ali čednost, zmerom veče sovraštvo do grehov. Zdravi ste na svojih dušah. Pa kakor zdravo telo slabi, in še umerje, ako se mu živež ne daje; tako bi vam tudi duša čez dalje bolj slabela v dobrem, ko bi jej ne dajali po¬ trebne hrane. Potrebna hrana vaših duš je pa božja beseda. „Kar je jed telesu", pravi sveti Krizostom, „to je duši božja beseda". 219 - Vi sle prebivališče in tempelj svetega Duha. Na ta tem¬ pelj pa večkrat naliv pridere, povodenj prihrumi , se 'vseskoz vanj vpirajo silni viharji, ter ga žugajo podreti; to je : v vas vseskozi pritiskajo hude skušnjave, in si prizadevajo končati vašo bogaboječnost. Kolikošne pomoči vam je pač treba v taki nevarnosti, in kako močnega orožja, da se ž njim v bran postavite svojim dušnim sovražnikom ! V cerkvi se vam z oznnnovanjem božje besede v roke daje to orožje , s kterim zamorete premagati svoje sovražnike, kakor je ravno s tem orožjem mladeneč Jožef premagal Putifarjeve žene nesramno zalezovanje. Vi ste pravični, pa ste dolžni vedno pravičniši in po- polniši prihajati. Božja beseda vas bo k tej zapovedani po¬ polnosti povzdigovala. Pomislite , h kolikošni popolnosti jo božja beseda povzdigovala perve kristijane. Božja beseda je rodila toliko svetih mučencev, kteri so se strašno mučiti dali za sveto vero Jezusovo, in poslednjič še umoriti ; toliko svetih spovedovavcev ali pričevavcev, ki so se rajše dali pretepati, po ječah metati, ob premoženje pripraviti, kakor da bi bili Jezusove nauke zapustili; toliko svetih devic, ki so rajše življenje zgubile, kakor pa preblagi venec čistosti; toliko svetih puščavnikov, kteri so svet zapustili, se na sa¬ motne , puste kraje podali, in od ljudi odločeni strahoma in trepetaje skerbeli za svoje zveličanje. Ni se tudi ljubi moji ! čuditi, da so bogaboječe duše vselej tolikanj hrepenele po Jezusovih naukih. Kralj David je rekel: ,,Veselim se tvojega govorjenja, o Bog! kakor človek, ki najde velik rop (plen). (Ps. 118, 162.) Božji prerok Jeremija (15 , 16.) je rekel Bogu : „Tvoja beseda mi je v Veselje in v razsvitljenje". Razsvitljena Marija Devica je skerbno poslušala in premišljevala, ne le, kar je Jezus govoril, ampak tudi, kar so priprosti pastirji in drugi dobrega govorili od Je¬ zusa. (Luk. 2, 19.) Murija, Martna sestra, je pri Jezusovih nogah sedela, in njegove nauke prav skerbno poslušala, da bi zvedela , kako dušo zveličati. b) Grešniki pa morajo božjo besedo poslušati, da se s preobernejo in spokorijo. Grešnike sveto pismo primerja - 220 - spijočim. Sveti apostel Pavl piše v listu do Rimljanov (13, 11.): „Ura je že tukaj, da od spanja vstanemo^. Zdaj si pa mis¬ limo človeka, ki terdo spi, in ga je na enkrat treba h kakemu delu, na kterem je veliko ležeče. Da se spijoči človek iz terdega spanja zbudi, treba ga je, jelite, klicali; in če ne sliši, bližeje njegove postelje stopiti, in ga še glasneje poklicati, da se predrami. Kader se predrami, odpre morebiti na pol svoje oči, toda na drugo stran se oberne, in spet zaspi. Zdaj ga je treba nekoliko stresti, da se zave, in iz postelje vstane. Tu imate podobo v grehe zakopanega grešnika, kteri je svoje duše in njenega zveličanja pozabil, in toraj skoraj nič drugega ne premišljuje, kakor kako bi stregel svojemu hudemu nag¬ njenju, svojemu mesenemu poželjenju. Tak grešnik spi, tako rekoč, v svojih grehih , ker živi brez skerbi, dasiravno je v nevarnosti se večno pogubiti. Bogaboječi kristijani ga budijo iz grešnega spanja, ker ga s svojim lepim zgledom k bogabo¬ ječnosti kličejo; toda njih lepi zgled je preslab, da bi grešnika iz spanja zbudil, ga k poboljšanju pripeljal. Treba je toraj bližeje njegove postelje stopiti, in ga glasneje klicati, da so predrami. To stori njegova vest, ktera ga glasneje iz spanja budi, kakor lepi zgledi bogaboječih kristijanov, ter nad njim vpije : „DokIej boš še spal , se še po mlaki pregreh valjaš ? Vstani, poboljšaj se; ura se je že približala iz spanja vstali, in boljše življenje začeti ! ft Grešnik se na glas vesli nekoliko predrami, spozna nevarni stan, v kterem se znajde, svoje oči na pol odpre ; pa ne vstane, ampak oberne sc na drugo stran, ter spet zaspi, še v grehih ostane. — Da se grešnik popol¬ noma zave, in iz spanja vstane, treba ga je potresti. Strese in pretrese pa ga božja beseda, ki jo sliši iz ust svojega du¬ hovnega pastirja, ker mu božja beseda od ene strani pred oči stavi nesrečno smert, ktera ga čaka, ako se ne poboljša; ojstro sodbo božjo , ki ga bo zadela, ako se ne spreoberne ; peklenski ogenj, y kterem bo večno gorel z dušo in telesom, ako grehom slovesa ne da , in se ne spregovori. Od druge strani mu pa kaže neskončno usmiljenje božje, po kterem je Bog vsako uro pripravljen grešnika v svojo prijaznost vzeti, ako se z vsem sercem k njemu oberne; mu kaže veliko ve¬ selje, ki ga bodo angelji v nebesih imeli nad njim; in po 221 smerti večno plačilo v svetem raju, ako za svoje grehe za¬ dostuje božji pravici. Toraj pravi sveti Avguštin : „Ko bi bil tudi merzel ko sneg, zmerznjen ko led, terd kakor kristal, ne obupaj. Božja beseda bo ogrela, kar je ozeblega, stajala, kar je zmerznjenega; omečila, kar je terdega. Duh Gospodov bo pihal, in spokorne solze se bodo grešniku uderle iz oči*. Pa porečeš: „Je grozno spriden človek, in terd kakor skala*. „Nič ne de*, pravi sveti Avguštin , „božja milost je močna dovolj omečiti ga. Saj nam sam fGospod pove po svojem preroku Jeremiju, da je njegova beseda enaka kladvu, ki tudi kamen razbije 44 . Vidite, koliko moč ima božja beseda do grešnikovega serca! Obudi ga k spreobernjenju in k pokori. Kako potrebno je toraj grešniku poslušati božjo besedo, ko bi bil tudi še to¬ likanj podučen v Jezusovih naukih, poslušati iz tega konca, da bi ga božja beseda k dobremu ogrela, in k pokori pripeljala! Grešnik, v grehe zakopan, ve sicer, da je božji sovražnik, pa vendar nekako ves merzel ostane; božja beseda pa mu njegovo nesrečo pred oči postavi tako, da ga tudi k dobremu ogreje in potegne. Kralj David jo vedel, da ni prav, kar je storil nad Betzabejo in Urijem; pa vendar tako dolgo ni šel sam v se, dokler ni Bog k njemu poslal preroka Natana , kteri mu je hudobijo storjenega greha v priliki postavil pred oči , ter ga ž njo k pokori spodbodel. In ravno to je že marsikdo zmed nas skusil, ki se je bil v grehe zgubil. V gre¬ hih je živel, in vedel, da prav ne dela; pa je vendar živel v nekakošnem pokoju. Ko je pa slišal to in uno pridigo, pravi sam, od tistega časa ni imel nobenega miru in pokoja v svojem sercu, dokler ni grehov zapustil, in se jih čisto spove¬ dal. Božja beseda ga je tedaj prignala k pokori. Toraj govori sveti Bazilij: „Kolikorkrat škofje in mašniki v cerkvi pridigu- jejo, tolikokrat se napravi večerja. Pri tej večerji se pa bol¬ nikom na mizo postavljajo take pijače in take zdravila, ktere slepim pogled dajejo in mertvoudnim zdrave ude, gobove očiš¬ čujejo, merliče oživljajo in vse dušne bolezni ozdravljajo*. 222 4. Zdaj pa, preljubi moji ! ne vem, ali bi se veselil, in vas blagroval, ali bi še le žaloval, in vas mitoval. Veseliti se moram, in vas blagrovati, če pomislim neskončno dobrotlji¬ vost božjo do nas, ktera nam tolikokrat kruh življenja lomi , ki jih ga še toliko in toliko ljudi strada, in nam s svojo ne¬ beško lučjo razsvitljuje stezo v nebesa, ko jih še toliko tisuč tisučev ljudi tava po tami neverstva. Pa moj Bog! morebiti bi mogel ravno zavoljo te tvoje neskončne dobrote do nas še le trepetati, in kristijane milo vali, ker jih je vse preveč med nami, da to tvojo nezmerno dobroto nehvaležno in hudo- voljno zameta vajo , se božji besedi odtegujejo, in si toraj še veče pogubljenje na glavo nakopavajo. Vse preveč jih je med nami, da jim kruh življenja že preseda, da rajše po tami pre¬ greh tavajo, kakor da bi hodili v svitlobi. Oh, Gospod, usmili se jih, kterim je že v zaničevanje postala tvoja beseda ! Amen. 223 — XXI. Keršanski nauk. Kaj nam je treba storiti, da nam bo v pridigah ozna- novana beseda božja v zveličanje? 1. Dolžni smo božjo besedo v pridigah poslušati, ker nam jo Bog sam zapoveduje poslušati; — ker nas tudi lastni dobiček priganja, da jo poslušamo; — ker vsak prav lahko pozabi tudi to, kar je kdaj dobro vedel; — ker nam je vsem treba, verskih resnic spominjati se in k dobremu opominjanim biti ; — ker smo vsi dolžni eden drugemu dober zgled dajati, ter se k pobožnosti spodbujati. Božjo besedo morajo poslušati tako pravični kristijani, kakor tudi grešniki, ako hočejo zveli¬ čani biti; pravični kristijani jo morajo poslušati, da pravični ostanejo, in v pravičnosti rastejo; grešniki pa, da se spreober- nejo in spokorijo. Vse to je bilo v zadnjem keršanskem nauku bolj na drobno razloženo. 2. Danes pa bomo v ozir poslušanja pridig obravnavali spet drugo vpraševanje, in sicer tega le: Kaj nam je treba storiti, da nam bo v pridigah oznanovana beseda božja v zveličanje? — ali z drugo besedo: Kako je treba v pridigah oznanovano besedo božjo p oslušati ? Da nam bo v pridigah oznanovana beseda božja v zve¬ ličanje, moramo a) svoje serce za božjo besedo pripraviti, ker Bog po navadno na serce govori le tistim, kteri imajo za božji glas pripravljeno serce. Drugi pa, ki nimajo za glas božji pripravljenega serca, slišijo sicer božjo besedo iz pridigarjevih — 224 ust; pa jim ne pride dalj, kakor do ušes in se spet nazaj verne; njih serca ne omeči. Kako pa je treba svoje serce za božjo besedo priprav¬ ljali? — Ravno tako, kakor sejavec zemljo za seme pripravlja, ki ga misli vanjo vsejati; zakaj božja beseda je po Jezusovih besedah seme, naše serca pa so zemlja. Pomislimo loraj , kako sejavec zemljo pripravlja za seme, da bomo spoznali, kako moramo tudi mi svoje serca pripravljati za božjo besedo. Sejavec, prejden začne seme sejati, pobere iz zemlje kamnje in ternje, ktero bi semenu branilo v zemljo pasti in sad roditi. Ravno tako poberimo tudi mi, že prejden pridemo poslušat božjo besedo, iz svojih sere vse mnogotero kamnje in ternje, ktero je božji besedi na polu, da ne more v naše serca priti in sadu roditi. Hočem reči , da že po potu proti cerkvi grede užugajmo svoje hude nagnjenja, da bodo molčale , ko bo Bog med oznanovanjem božje besede k nam govoril; da se ne bodo viharji hudega poželjenja v nas vzdi¬ govali , ter nas kakor čoln na morju sem ter tje zaganjali, kader se nam bo oznanovala božja beseda, temveč da bo po naših sercih tihota, ktere je tolikanj treba, da se notranji glas božji sliši. Ko bi hude nagnjenja med poslušanjem božje be¬ sede v nas razgrajale, in bi nas hudi duh gospodaril; ne mo¬ glo bi seme božje besede v naše serce, nekaj že zato ne, ker se božji duh ne pajdaši s posvetnim, pregrešnim duhom , nekaj pa zato ne, ker bi rajše svoje hude nagnjenja poslušali kakor pa božjo besedo. Ko bi hude nagnjenja po naših ser¬ cih rjule med poslušanjem božje besede, nosile bi nam na misel mnoge prazne izgovore zoper božjo besedo: nečistniku bi njegovo razuzdano meseno poželjenje na misel nosilo, da se ne more nečistosti zderžati; pijancu , da pijanost ni ravno toliki greh, in drugemu grešniku kaj drugega. In ko bi rajše poslušali svoje hude nagnjenja, kakor glas božji; ne hotli hi Bogu odpreti svojega serca, ko bi tudi med pridigo kterikrat nanj poterkal. 225 — b) Moramo vselej pred poslušanjem božje besede sve¬ tega Duha prositi razsvitljenja, da bi umevali vse , kar se nam bo oznanovalo, in po zaslišani božji besedi k Bogu zdihovati za pomoč, da bi zamogli tudi storiti, kakor smo podučeni. c) Moramo božjo besedo poslušati s pravo vero in sveto častjo, in toraj iz pridigarjevih ust prejemati svete nauke, kakor iz samih Jezusovih ust; zakaj pridigarji učijo vpričo Boga in namesto samega Jezusa Kristusa. S koliko častjo bi pač poslušali Jezusa Kristusa, ko bi v človeški po¬ stavi med nas prišel, ter nas učiti začel, kakor je nekdaj na Judovskem učil! Pa glejte, mašnike vam pošilja namesto sebe, da vas učijo v njegovem imenu ; ali jih toraj ne bote poslu¬ šali z živo vero in sveto častjo ? „Kdor vas posluša", je rekel Jezus svojim aposteljnom, „rnene posluša; kdor pa vas zaničuje mene zaničuje". (Luk. 10, 16.) Poslušajte, kako sveti apostelj Pavl Korinčane opominja, da naj božjo besedo poslušajo z živo vero in sveto častjo; piše jim: „Nismo taki, kakoršnih je do veliko, da bi kazili besedo božjo, ampak od- kritoserčno in kakor iz Boga pred Bogom govorimo v Kristusu". (II. Kor. 2, 17.) Od Solunjčanov nam tudi pove sveti apo¬ stelj Pavl, da so božjo besedo iz njegovih ust prejemali ka¬ kor iz samih božjih ust; pisal jim je ; „Neprenehoma hvalimo Boga , ker sle vi, kader ste prejeli od nas besedo oznanila božjega, sprejeli jo ne kakor človeško besedo, ampak (kar je res,) kakor besedo samega Boga, kteri dela v vas, ki ste verni postali". (I. Tes. 2, 13.) Z enako sveto častjo je mo¬ gočni cesar Konšlanlin Veliki poslušal božjo besedo. Da bi svoje spoštovanje do božje besede na znanje dal , poslušal jo je po cele ure stojč, in se ni usedel. In ko mu nekega dne škof reče, naj se usede, odgovori mu cesar : „V greh bi si štel, ko bi božjo besedo poslušal pri zložnem zaderžanju (svo¬ jega telesa) in z nepaznim ušesom !“ — Posnemajte tudi vi v tej reči pohvaljene Solunjčane in pobožnega cesarja Kon¬ stantina , in nikar ne bodite zmed tistih hudobnih krislijanov, kteri se med božjo besedo radovidno ozirajo okoli sebe , se pogovarjajo ali posmehujejo; toraj se ogibajte v cerkvi tistega Kora. n. II. Ljub, 15 226 kraja, kamor se shaja druhai razuzdanih posvetnjakov in so- druga spridenih žensk, kterirn bi bilo bolje iti v hlev k ne¬ umni živini, kakor priti v cerkev pred živega Boga. d) Moramo božjo besedo poslušati zvesto in z vso skerbjo. Ko bi nam cesar poslal svojega namestnika, da bi nam povedal, kako naj ravnajmo, da bomo čez nekoliko ted¬ nov na tem svetu popolnoma srečni, in da bomo zadobili vse, česar poželi naše serce; česa pa se moramo varovati, da ne bomo čez nekaj tednov v ječo verženi za ves čas svojega življenja : jelite, vsako njegovo besedo bi prestregli, da bi vedeli, kaj storiti in česa se varovati, da ne bomo čez nekaj tednov verženi v ječo, ampak da bomo dosegli vse, česar po¬ želi naše serce ? In kdor bi teh besed ne hotel poslušati, ali bi ga ne imeli za neumnega? Glejte, Kralj nebes in zemlje, Jezus Kristus, vam pošilja mašnike, svoje namestnike, da vam pripovedujejo, kaj storite, da bote čez nekoliko let neizrečeno srečni, in česa se varujte, da ne bote čez nekoliko let za vselej verženi v peklensko ječo; ali ne bote toraj skerbno prestregli vsake besede iz njegovih ust ? Ali ne bole pridi¬ garjev poslušali zvesto in skerbno, kar vas skoraj pri vsaki pridigi prosijo, prejden se oddahnejo, če pomislite, da so naj potrebniši nauki obdani z večo tamo, ker na tanjko popisujejo natorne slabosti in skrivne zvijače človeškega serca ? Tudi se ne sme od vsega razločno govoriti; temveč veliko je v skrivnosti rečenega, da se nedolžni ne pohujšajo, in da razumevajo samo tisti, kteri so prizadeti. Kdor se tedaj pri oznanovanju božje besede znajde, kakor bi bil ušesa doma pozabil; kdor med pridigo dremlje, ali vseskozi kaj druzega premišljuje: kako bo tak razumel, kar se le v skrivnosti pove; kako bo vedel, kaj se je pridigovalo ? Ali se je čuditi , da tak poslušavec po pridigi vč ravno toliko , kolikor pred pridigo ? Kaj mu po¬ maga , če je tudi sem ter tje kako besedo prestregel iz pri¬ digarjevih ust, če pa vendar ne ve , kaj da je pridigar pove¬ dal ? Ali bo mogel živeti po naukih, ki jih je pridigar v Jezusovem imenu oznanoval, on pa preslišal ? Ali ni za ta¬ kega ravno toliko , kakor da bi bil med pridigo doma spal ? Saj še zvesto poslušamo človeka, ki nam pripoveduje nepotrebne — 227 posvetne novice, ktere nas nič ne poboljšajo, če jih tudi že poprej vemo; ali toraj ne bomo še le zvesto poslušali pridi¬ garja , kteri nam oznanuje besede večnega življenja, ki nas pripeljejo v večno zveličanje, ako jih spolnujemo ? — Leta 1852. ste dve ladiji s sužnjimi iz Dominikve (Dominique) prijadrale v Demeraro. Med sužnjimi je bilo tudi nekoliko kristijanov. Neka keršanska žena, ki je poprej stanovala ravno tam, od kodar so se zdaj ubogi sužnji pripeljali , poda se na eno tistih dveh ladij, da bi pozdravila svoje keršanske znance. Kakor hitro keršanski sužnjiki zagledajo znano ženo, jej re¬ čejo: ^Pripeljali smo se tu sem, pripeljali iz Dominikve, kjer se nam je oznanovala zlata beseda božja; toda oh, mi ne vemo, ali bomo tudi tukaj kdaj slišali Gospodovo besedo ? O mi ubogi sužnjiki! Ni nam tolikanj mar, kam da nas pripeljejo, ampak le za to nam je mar, 'da bi zamogli poslušati božjo besedo c ‘. Zena, ko sliši njih žalovanje in hrepenenje po božji besedi, pove jim, da bomo tudi v Demerari dobili cerkev in misijonarja. In ubogim zamorcem se žalost v veselje spremeni. Vsi veseli zakličejo svojim tovaršem v drugi ladiji: „Bodite potolaženi; tudi tukaj bomo dobili cerkev in keršanske učenike Nad temi ubogimi zamorci se razgledujmo tudi mi, ter z ve¬ seljem, zvesto in z vso skerbjo poslušajmo božjo besedo ! Vselej tedaj, še prejden v cerkev stopite, odpravite od sebe vse posvetne skerbi in misli, in med oznanovanjem božje besede premišljujte le samo to , kar se vam pripoveduje; in ko bi kake resnice prav ne razumeli, in bi toraj razlaganja potrebovali, iščite ga pri svojem bogaboječem in modrem spo¬ vedniku. Zvesto in z vso skerbjo poslušajte božjo besedo tudi takrat, ko se vam razlagajo resnice že davno znane: izpra¬ šujte se med oznanovanjem, ali se vaše življenje vjema z oznanovanimi resnicami ali ne; hvalite Boga, da nam je ska- zal tolikošno dobroto, od ktere ravno pridigar govori, in sklepajte svoje življenje obravnati po zaslišani božji besedi. Kdo , ljubi moji! bi božje besede ne poslušal zvesto In z vso skerbjo , če še to pomislimo, da nas je Bog morebiti ravno pri zvestem poslušanju te ali une pridige sklenil sosebno 15* 228 razsvetliti, in k dobremu prenagnili; ako pa le ali une pridige zvesto ne poslušamo, ostanemo , kakoršni smo ? Marsikdo je med oznanovanjem božje besede ves zamišljen , in v druge misli in skerbi zgubljen, in toraj nima nobene koristi od božje besede, klero korist pa bi imel, ko bi bil zvesto poslušal božjo besedo, ker ga je bil morebiti Bog sklenil ravno pri tisti pridigi posebno razsvetliti, in k dobremu prenagniti , če bo zvest in skerben poslušavec. Pa veliko je kristijanov — oh, da morarri tudi kaj ta¬ kega povedati! — veliko je kristijanov, kteri božjo besedo v nemar puščajo, ter svojo vest tolažijo s tim, da pravijo: „Ta pridigar nič kaj všeč ne pridiguje, ne moremo ga poslušati^. — To je gotova resnica , da se nekteri pridigar lagleje po¬ sluša kakor drugi; da se besede nekterega pridigarja bolj primejo človeka, in mu globokeje v serce segajo, kakor kakega drugega. — Pa tudi to je gola resnica , da vsak pridigar in pri vsaki pridigi povd toliko , da bi bili vsi poslušavci zveli¬ čani, ko bi živeli po zaslišanem nauku; in komur je mar za podučenje in zveličanje, vsakega pridigarja ponižno posluša. Pa tudi to je res, da se znajde takih čudnih kristijanov , da jim ni skoraj nobeden pridigar všeč. Ta pridigar jim prehitro govori, uni prepočasi, tretji pretiho, četerti preglasno; la je preojster, uni premehek, tretji zmerom eno pripoveduje. In mislim, ko bi aposteljni zdaj učiti začeli, bi tudi oni vsem da¬ našnjim čudnim , neušečnim krislijanom ne dopadli. Marsikteri bi djali : „Sveti Pavl je preojzter, sveti Joan premehek, drugi drugačni, kakor jih potrebujejo sedajni časi“. O spačeni taki časi, kterim se nikoli ne ustreže ! Ljubi moji kristijani 1 kteri koli pravile, da tega ali unega pridigarja ne morete poslušati , poslušajte ga , kdor koli vam oznanuje božjo besedo; zakaj božji besedi gre čast zavoljo Boga, ne zavoljo človeka. Jezus je nekdaj sam učil, zdaj pa uči po svojih služabnikih, in vam zapoveduje jih poslušati. Glejte, ravno vas zadevajo besede Jezusove, ki so rečene aposteljnom in vsem pridigarjem : „Kdor vas zaničuje , mene »aničuje*. (Luk, 10, 16.) Naj tedaj pridigar govori mehko — 229 ali ojstro, prijetno ali neprijetno, morate ga poslušati in po njegovi besedi delati zavoljo Boga. Morebiti radi poslušate tega ali unega pridigarja , druge zaničujete, pokorni pa niste nobenemu. Poslušajte , kako sveti Frančišek Salezij govori: „Skusil sem 1 *, pravi, „če sem komu pisal na slabem papirju in gerdo, zahvalil se mi je ravno tako serčno, kakor ko bi mu bil na naj lepšem papirju in naj lepše pisal. Pa zakaj? Gotovo iz nobenega drugega vzroka ne, kakor ker ne gleda ne na lepoto papirja, ne na lepoto čerk, ampak na mene, ki mu pišem. Ravno tako bi mogli ravnati tudi z božjo besedo. Ne smeli bi gledati, kdo nam jo oznanuje in razlaga; temveč dovolj bi nam moglo biti, da se Bog posluži tega ali unega pridigarja, da nas poduči. In ko vidimo, da ga Bog tolikanj časti, da nam po njegovem jeziku govori; kako bi ga mi ne holli častiti in spoštovati ?“ d) Moramo, kar slišimo, na sebe obračati, ne pa na druge. Med poslušanjem božje besede zmerom sami sebe izprašujmo, ali smo živeli tako, kakor nas božja beseda uči, ali ne. če nam vest očita, da ne, precej sklenimo, po- sihmalo živeti po zaslišani božji besedi; če nam pa vest povd, da že tako živimo, Boga v sercu natihoma hvalimo , da nam daje po njegovi božji besedi živeti , ter ga prosimo , da naj nas tudi posihmalo varuje pasti v grehe, kterih ostudnost in hudoba se ravno kar popisuje, in da naj nas ohrani v tistih čednostih, kterih lepoto in imenitnost pridigar dopoveduje. Ne bilo bi pa prav, ko bi med poslušanjem božje besede preiskovali le življenje drugih ljudi, ter presojevali , ali je po božjem nauku obravnnno ali ne , in bi le na druge zavračali vse, kar slišimo. Pa kakor človek ložeje v očesu svojega bližnjega pezdir ugleda , kakor pa da bi v svojem lastnem bruno čutil, ravno tako tudi med poslušanjem božje besede rajše na druge kakor no sebe obrača to, kar sliši. Ne da bi kristijan sam pri sebi natihoma rekel: „V tem sem jaz prizadet*, pravi le rajše : „Gospod so danes tega in unega prav dobro popisali; škoda, da danes ni bilo pri pridigi mo~ jega soseda, ki zmerom klepeta zoper mene; moji ženi, mo- i - 230 - jemu možu bi se bila prav prilegla današnja pridiga". O ma¬ lopridnež 1 kaj gledaš nad bližnjim male slabosti, ki nad seboj nočeš viditi velikih pregreh ? Na druge božjo besedo obra¬ čaš, sam pa v nevednosti in nespokornosti ostajaš ? če tebe zadene, kar slisiš, vzemi si k sercu, ter poboljšaj svoje živ¬ ljenje po zaslišani božji besedi, da odideš božji jezi. če pa nisi prizadet, ne zvračaj božje besede na bližnjega ; ampak hvaležen bodi Bogu, da te je še obvaroval greha, od kterega pri— digovati slišiš, in glej, da v prihodnje vanj ne zabredeš. Kdor stoji, naj gleda, da ne pade. e) Moramo božjo besedo z dobrim sercem po¬ slušati in iz tega konca, da bi po njej vedeli tudi delati in živeti; zakaj življenje po božji besedi je dobri sad poslušanja božje besede. Ne poslušajmo tedaj božje besede le iz navade, le primorani, le merzlo , ali zato , da bi pridi¬ garja presojevali, in zoper njega lagleje kaj govorili, ampak radi, z lačnim in ponižnim sercem in iz tega konca, da bi svoje življenje ravnali po božji besedi. Nikar ne želimo, da bi se božja beseda prilegala našemu hudemu poželjenju, kar je nemogoče, in nikar je ne razlagajmo po svojem hudem po¬ željenju ; ampak svoje hudo nagnjenje po božji besedi krotimo in zatirajmo. Ne želi' se poboljšati, ampak spriditi se hoče, kdor hoče slišati le to, kar dopada njegovemu hudobnemu sercu. Le če bomo z veseljem poslušali božjo besedo in iz tega konca, da bi po njej obravnovali tudi svoje življenje; potlej smemo upati, da bo v naših sercih sad obrodila za neskončno večnost. Sveti Janez Kopistran je prid igo val nekega dne, v kako nesrečo pelje igra, in kako nečimurno se nosijo žonstva. Po skončani pridigi so mnogi igravci svoje karte in kočke, in mnoge ženske svojo nečimurno obleko prinesle na lerg, in so na očitnem tergu vse v ogenj pometali in požgali. Vsi ti so pač dobro razumevali besedo Jezusovo, ki pravi: „Blagor jim, ki mojo besedo poslušajo in jo spolnujejo". (Luk. 11, 28.) — Enake čudne spreobernjenja so se godile tudi na pridige sve¬ tega Antona Paduana. Enkrat je imel ta sveti pridigar okrog sebe zbranih dvanajst tisučev poslušavcev. Med njimi jo bilo veliko očitno znanih grešnikov, ter nečistnikov, ropar- 231 jev, ubijavcev in drugih enakih hudobnežev. Antonova pridiga pa jim je serce pretresla tako močno, da so kar na glas ihteli, zdihovali, jokali, in se po persih terkali; večkrat je moral sveti Anton clo prejenjati s svojim govorjenjem zavoljo silnega glasnega žalovanja skesanih grešnikov. Eni namreč so kar na glas svojo žalost na znanje dajali, ter rekli: „Jezus , sin Davidov, usmili se me !“ Drugi so se po persih terkali, ter žalovali: „Gorje meni, peke! sem si zaslužil1“ Spet drugi so roke kviško spenjali, in kar na glas dobre sklepe delali, rekoč: „Nikdar več, o ljubi Jezus, nikdar več nočem grešiti \ u — Tak sad mora pridiga donašati, in po tem se smemo zanašati, da je seme božje besede padlo na dobro, rodovitno zemljo ! — Pa bodi Bogu potoženo, da se to tako poredkoma zgodi! Ljubi moji I pogosto se oznanuje beseda božja, pa je ven¬ dar ne malo nevednih in terdovratnih kristijanov med nami. Kaj pravite, od kod je to ? Božja beseda je nerodovitna, ker jo malokdo posluša z dobrim sercem in tem namenom, da bi se poboljšal. Kaj pomaga božjo besedo poslušati dremotno, razmišljeno, mlačno, le iz navade; poslušati brez resničnih želj po zaslišani božji besedi tudi živeti ? Nekteri so še hudobniši od teh, ker hočejo pridigarja in pridigo imeli po svojem poželjenju, in loraj tudi božjo besedo razlagajo po svojem hudem poželjenju. Sveti Jezusovi nauki so hudobnežem zoperni, ker jim ukazujejo hudo nagnjenje za¬ tirati in meseno poželjenje krotiti. Ker pa hudobneži nočejo zatirati svojega hudega nagnjenja, in mesenega poželjcnja kro¬ titi, ampak mu vse privolijo, česar poželi; začnejo zaničevati svete nauke in oznanovavce svetih naukov , in imajo zmerom kaj prerokovati in jeszljati. Ni malo grešnikov, kteri božjo besedo razlagajo po svojem hudem poželjenju, in se ne pustijo prepričati, da je njih življenje hudobno; nočejo verjeti, da je vasovanje, ples, norost, nečistost, mehkužno življenje in druge take reči greh, pa bodo v nevarni bolezni radi verjeli. Zdaj hudo poželjenje vso moč božje besede od njih odganja; potlej jih bo pa pobijala ravno ta beseda božja, ki so jo poprej za¬ ničevali. Veliko je pogubljenih, ker so nalašč pozabili ali 232 zaničevali svete nauke ; zdaj jih ravno zato vest neizrečeno peče in ujeda v peklenskem večnem plamenu, ter jih bo pekla in peklila vekomaj, ker si zdaj nič več ne morejo pomagati. Glej zaničevavec Jezusovih naukov! kam boš tudi ti prišel, ako se ne spreoberneš ? Tebi je to še mogoče; kteri so pa zavoljo tega že v peklu, jim nič več ni mogoče se spreober- niti in si pomagati. Se pa tudi ne manjka kristijanov tako hudobnih , da še druge priproste kristijane odvračujejo od tega, da bi po zasli¬ šani božji besedi živeli, ter se varovali greha, klerega ostud¬ nost je pridigar ravno popisoval, ker pravijo : j,Si neumen , neumna, če verjameš, da je to greh. Ni treba vsega verjeti, ker duhovni strašijo. Kdo bo zate maral, če živiš ko nuna?“ — O polni vseh zvijač in vse hudobe, sinovi satanovi in so¬ vražniki vse pravice! ali ne jenjate prevračati prave poti Gospodove ? Ali to zaslužijo bogaboječi in vneti oznanovavci svetega evangelija, kedar svojo dolžnost dopolnujejo , in za vaše neumerjoče duše ljubeznivo skerbijo, ki bodo morali zanje Jezusu odgovor dajati ? Ali to zaslužijo pridigarji, da praviš, da jim ni vsega verjeti, da le strašijo ? Ali to zaslužijo, če vam nočejo , kakor bi radi , s praznimi obljubami in z nauki po vaši hudobni volji ušes šegetati , in vam nočejo zmot oz- nanovati v svoje in vaše pogubljenje ? Bi morda radi od pri¬ digarjev slišali : „Pot je prostorna proti večnemu nebeškemu kraljestvu in živite po svojem poželjenju v napuhu , v blaga- lakomnosti, v nečistosti, v sovraštvu, v požrešnosti in pijanosti, v preklinjevanju, v lenobi do božjih reči, in hote vendar le v nebesa prišli ?" Je li Jezus tako učil ? učil živeti po spa¬ čeni volji, v razuzdanem veselju in pregrešnih norostih ? Ni¬ kakor ne, temveč učil je svoje hudo poželjenje premagovati , svoje hudobne želje križati in mertviti , v pokorjenju živeti. Kaj so pa »posteljni učili ? Ravno to , kar Jezus Kristus, in kar zdaj duhovni z leče učijo. Kako so svetniki živeli ? Be¬ rite popisovanje njih življenja , in se bote prepričali , da so živeli po naukih Jezusovih in aposteljnov, in so rnjšc umerli, kakor da bi bili od teh naukov odstopili. In glejte , ravno tako mora živeti vsak, kteri hoče v nebesa priti j zakaj ni ga - 233 - drugega pota v nebesa memo tega, kterega nam je Jezus Kristus zaznamoval s svojimi nauki in lepimi zgledi , in po kterem so svetniki v nebesa prišli. O nehvaležni kristijani, da zamorete zameriti duhovnim pastirjem, ako vam tudi ojstro resnico naravnost povedd, kader se zoper pregrehe in hudobije svojih vernikov vzdigujejo! Kaj bi rekli od pastirja, kteri bi vidil volka ovce moriti, in bi molčal ? Kako morete tedaj zamerili pridigarju, ako vpije, kader vidi, da hoče peklenski volk požreti duše odkupljene z Jezusovo kervjo ? Pa v svoje veliko veselje smemo pomislili, prečastiti oznanovavci Jezusovega evangelija! da je še veliko takih duš, ktere božjo besedo s ponižnim in lačnim sercem prejemajo iz naših ust, in po njej svoje življenje ravnajo. Pp da je tudi naše pridigovanje pri vseh zastonj, vendar bi ne smeli molčati; zakaj tudi nam je rečeno , kar je Bog nekdaj govoril svojemu preroku Izaiju (58, 1.), rekoč: »Vpij, in ne jenjaj ! Kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije , in Jakobovi hiši njene pregrehe 41 . Tudi nam je rečeno, kar je Bog nekdaj govoril svojemu pre¬ roku Ecehielu (3, 18.), rekoč: »Sin človekov ! čuvaja sem te postavil hiše Izraelove; slišal boš besedo iz mojih ust, in jim jo oznanova! v mojem imenu. Kader hudobnemu rečem : Go¬ tovo boš umeri; ti pa mu tega ne oznaniš, ga ne opominjaš, da naj se verne od svojega hudobnega pota : bo sicer hudobni umeri v svoji hudobiji, pa njegovo kri bom iz tvojih rok tir— ja! a . Ker smo tudi mi kristijanom od Boga v čuvaje postav¬ ljeni, kako bi se .mogli sodnji dan izgovarjati, bo bi jim za¬ molčali resnico, bodi si že iz strahu , ali iz kakega drugega vzroka ? Toraj je tudi sveti Joan Krizostom rekel svojim poslušavcem : »Naj mi nihče ne zameri, naj se nihče ne to¬ goti, da ojstro resnico naravnost povem ; zakaj nobeden me ne bo spremil pred sodnji stol Jezusa Kristusa, ampak sam bom moral odgovor dajati za ovce, ki so mi izročene. Tudi nam je rečeno: Oznanuj besedo, ne jenjaj, bodi si priložno ali nepriložno, svari, prepričuj, prosi z vsem po topljenjem in naukom. Zakaj prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo terpeli, ampak si bodo po svojih željah izbirali učenike, kakor 234 jih bodo ušesa serbele; in bodo od resnice ušesa odvračevali, k basnim pa se obračali. Ti pa čuj, vse poterpi, opravi delo evangelista, spolnuj svojo službo". (II. Tim. 4, 2 — 5.) Kdor noče jposiušati božje besede, nosi nad seboj znam- nje večnega pogubljenja; zakaj božjo besedo zaničevaje kaže, da ni kristijan. Ko bi kdo otroku, kteri je v tuji deželi, bo¬ lel prebirati in razložiti od očeta poslano pismo, pa bi otrok ne hotel poslušati, kaj menite, ali bi bil to kaj prida otrok? Ali je toraj kaj prida kristijan, kteri noče poslušati božje be¬ sede, ko mašnik božje do nas poslano pismo razlaga, in pri¬ poveduje, kaj da nam je Bog pisal iz nebes. Sveti Antonin pravi: „Kdor ne more nobene jedi užiti, kaže, da je bolen; kdor pa ne more uživati duhovne jedi, ki je božja beseda , razodeva, da se njegova duša znajde v prav hudem stanu". Kdor božjo besedo zaničuje, nosi nad seboj znamnje večnega pogubljenja ; zakaj komur ni mar poslušali božje besede, za¬ ničuje Jezusa, kteri govori po svojih namestnikih, ni žejen svetosti, ne lačen dobrih del, in bo pogubljen. Poslušajte, kaj pravi Bog po svojem preroku Jeremiju (11, 3.): „Preklet je človek", govori Gospod Bog, „kteri ne posluša naukov". Poslušajte, kako govori Jezus od takih, kteri se božji besedi umikajo. „Kdor je iz Boga", pravi Jezus, „posluša besedo božjo; za tega voljo je vi ne poslušate, ker niste iz Boga; vi ste iz očeta hudiča". (Jan. 8, 47. 44.) Kaj bi bilo toraj reči tistim kristijanom, kteri med oznanovanjem božje besede iz lenobe doma ostajajo, doma ležijo, ali igrajo, ali v pivnici pijejo, ali se po satanovih potih vlačijo ? Kaj drugega, kakor ,,Vi ste iz očeta hudiča !" Kaj bi bilo reči tistim kristijanom, kteri po izbranem svetem evangeliju iz cerkve gredo , ali se pa vsaj spred cerkvenih vrat okrog cerkve ali po drugih krajih razidejo med oznanovanjem božje besede ? Ravno to, kar je sveti škof Hilarij rekel takim gerdobam. Neko nedeljo nam¬ reč se je po branju svetega evangelija nekaj mlačnih kristijanov spravljalo iz cerkve, da bi pridige ne poslušali. Sveti Hilarij jim je glasno rekel: „Le pojdite iz cerkve, pa vam povem, da iz pekla ne bote mogli". In kader se po skončani pridigi pred cerkvene vrata ali pa v cerkev privlečejo, ter se k mo- 235 - litvi napravljajo, bilo bi jim reči: „Kdor božji postavi uho umika, da bi je ne slišal, je gnjusoba njegova molitev". (Preg. 28, 9.) Gnjusoba je tedaj tvoja molitev, kteri koli uhajaš božji besedi. Željno poslušanje božje besede je pa znamnje večnega zveličanja. Kdor božjo besedo posluša ne primoran, ne iz navade, ne merzlo, ampak rad, lačno in ponižno, da bi svoje življenje po njej poboljšal, on ima nad seboj znamnje zveli¬ čanja. Kralj Salomon pravi : „Modrosli začetek so resnične želje po naukih". (Modr. 6, 18.) če te tedaj veseli, ljubi kristijan! božjo besedo poslušati iz tega konca, da bi po njej svoje življenje ravnal; dobro znamnje je to, to je znamnje, da s: dober. Zakaj dokler je kristijan nepopačen, dokler ga svet in njegove zapeljivosti ne zmolijo, dokler ga njegovo poželje- nje ne omami; posluša z veseljem božjo besedo, če si bil pa zapeljan, in začneš božjo besedo z veseljem poslušati in iz pravega konca, je znamnje, da se boš poboljšal. Sveti Avguštin, poprej ves v svet zaljubljen, spreobernil se je res¬ nično, ker je rad poslušal svetega Ambroža, f) Ne smemo božje besede pozabiti, ampak jo moramo v sercu nositi in premišljevati, in si jo zlasti ob času skušnjave pred oči postavljati, da nam bo bramba pred gre¬ hom. Božje besede ne smemo pozabiti, ker jo poslušamo zato, da bi po njej živeli; kako pa bomo po njej živeli, če jo koj pozabimo ? Ali veste , kako in koliko nam pomagajo pozab¬ ljeni nauki ? Ravno toliko, kakor zgubljeni denarji ! Z zgub¬ ljenimi denarji se ne more nič kupiti, jelite ? Po pozabljenih naukih se tudi ne more živeti. Vem , vseh naukov ne more nihče ohraniti; vendar jih vsaj nekoliko ohranujmo, zlasti tiste, ki nas osebno zadevajo. Premišljujmo tudi svete nauke ob nedeljah in zapovedanih praznikih, in kedar koli vlegnemo, zlasti pa v skušnjavah. A ko jih ne premišljujemo, bodo nam merzli brez moči, serca nam ne bodo ogreli k dobremu, in naše volje ne prinagnili k bo¬ gaboječnosti; zakaj božja beseda je ko nektero zerno, ktero 236 — nima duha in moči, dokler je celo, ampak ima veliko duha in moči le, kedar je zdrobljeno, če skerbno ne premišljujemo zaslišanih naukov, bomo zmerom nevedni, slabi in dobrih del prazni. Naj potrebniši nauki so skrivnostni in temni. Od poniž¬ nosti, od lastne ljubezni, od hudega poželjenja in cd drugih notranjih reči so nauki visoki, in brez premišljevanja ostanejo skriti, če ravno jih tedaj poslušamo, pa jih ne premišljujemo, enaki smo unim, od kterib govori' sveti Pavl, rekoč: „Zmerom se učijo, vendar pa k spoznanju resnice ne pridejo.“ (II. Tim. 3, 7.) če blagalakomnik vse skozi premišljuje, kako bi pom¬ nožil svoje premoženje; zakaj bi kristjan svetih naukov več¬ krat ne premišljeval, kteri nauki mu kažejo, kaj delati, in kaj opuščati po božjih zapovedih! Sosebno pa v skušnjavi in v hudi priložnosti ne pozabfmo božje besede , ker smo takrat njene pomoči naj potrebniši. Ta nauk je Jezus svojim aposteljnom in vernikom dal, ko je rekel: „To sem vam povedal, da se spomnite, kedar bo ura (skuš¬ njava) prišla. 44 (Jan. 16, 14.) O, da bi tega potrebnega nauka nikdar ne pozabili! Kdor si v skušnjavi božjo besedo živo po¬ stavlja pred oči, veči del premaga; kdor jo pa pozabi, v skuš¬ njavi pade. Premisli, kristijan, nedolžnega egiptovskega mladenča Jožefa, čisto ženo Suzano in druge svete duše, ktere so se greha serčno ubranile, ker so v skušnjavi Boga in njegovo besedo imele pred očmi. Ozri se pa tudi na Petra. Malo poprej je za terdno obljubil, da bo Jezusu zvest ostal, pa v skušnjavi se ni spomnil ne besed Jezusovih, ne svoje obljube, in je grešil; le po storjenem grehu se je tega spomnil, in je svojo nezve¬ stobo milo obžaloval. Tudi ti slišiš besedo božjo, pri njenem poslušanju se tvoje serce vnema, obljubiš zvest biti; pa v ne¬ varni priložnosti pozabiš svoje obljube in grešiš. Le po storjenem grehu se žalovaje spomniš besede božje, pa v skušnjavah jo spet pozabiš, in grehe spet ponavljaš. O da bi te spametovale in zmodrile vsaj tvoje nesreče, da bi stanoviten ostal v dobrem in v pokori! Marsiklera neumnica v hudi priložnosti pozabi Boga in njegove zapovedi, in verjame še le potlej, kedar je že vsi fari v pohujšanje in v sramoto. — 237 g) Moramo božjo besedo ludi spolnovati, in svoje življenje po njej ravnati. Jezus Kristus je svoje nebeške nauke ljudem oznanoval zato, da bi svoje življenje po njih obravnavali in mašniki, Jezusovi namestniki, tudi še zdaj iz ravno tega konca oznanujejo Jezusove nauke. Toraj še ni dosti, Jezusove nauke le zvesto poslušati, in v sercu braniti, ampak tudi spol¬ novati jih je treba. Kaj bi vam pomagalo, ko bi vam sadno drevo lepo cvetelo, sadu pa ne obrodilo? Ravno tako, kaj bi vam pomagalo k zveličanju, ko bi Jezusove nauke le zvesto poslušali, po njih pa ne živeli? Popolna pokorščina do božje besede zveliča poslušavca. Sveti apostelj Pavl govori: „Ne, kteri postavo slišijo, ampak le kteri jo dopolnijo, so pri Bogu pravični." (Rimlj. 2, 13.) Bodi tedaj, ljubi kristijan! ne le po- slušavec, ampak tudi spolnovavec božje besede. Ce po božji besedi spoznaš svoje grehe, jih opustiti želiš, in se naglo vnameš, pa ne storiš vsega, in od dobrega sklepa odstopiš; kaj ti pomaga? Ce pokore želiš, in se nekoliko poboljšaš, bojiš se pa zaniče¬ vanja hudobnih, se hudih priložnost ne varuješ, in ne storiš vsega, kar te opravičuje* in v pravičnosti ohranuje; nevreden si nebeškega kraljestva. Bodi pa božji besedi pokoren v vseh rečeh. Kralj Herod je častil svetega Joana Kerstnika, ki ga je na svojem dvoru imel, tudi je veliko reči delal po njegovih božjih naukih. Ko je bil pa od Janeza svarjen zavoljo hudobne ženske, ktero je grešno ljubil, vergel ga je Herod v ječo. Morebiti tudi ti, kristijan! ravno tako delaš: slušaš rad, in si pokoren božji besedi v lahkih rečeh; pa jej nisi pokoren, kedar žali tvoje hudo , poželjenje. Pa kaj ti pomaga božjo besedo spolnovati v uekterih rečeh, če je ne spolnuješ v vseh? „KdorkoIi spolni vso po¬ stavo," piše sveti apostelj Jakob (2, 10.) »greši pa v enem, je vsega kriv; zakaj kteri je rekel: Ne prešestuj, je tudi rekel Ne ubijaj". Ce tedaj pri svitlobi božje besede spoznaš nevarnost hudih priložnost, berž jih opusti; če spoznaš storjeno krivico, popravi jo; če spoznaš hudobijo sovraštva, poderi ga, in spri¬ jazni se z razžalnikom; če spoznaš ostudnost nečistosti, daj jej nemudoma slovo. Tako delaj v vseh rečeh, da boš zveličan, — 238 — Bodi pa stanoviten, ter se terdno derži prejetega pod¬ uka , in ne daj se zmotiti hudobnim posvetnjakom, kteri te bodo morebiti na pol pogubljenja vabili, rekoč: „To ni greh, to je pripuščeno: saj ni greh dobre volje biti!“ Zapeljivi posvetnjaki hvalijo navade, od svetega evangelija obsojene, ker ne vedč keršanske pravičnosti; zaničujejo ponižnost, sramožlji- vost, in to , kar čistost obvaruje , ker so polni hudih želj ; opravičujejo vse norosti in vse posvetne šege, ker nimajo Je¬ zusovega duha. O nikar jih ne poslušaj, ampak derži se božje besede, ki jo v cerkvi slišiš; če ne, boš zapeljan, in hudo strahovan 1 Mojzes, ko je bil z Izraelci na meji Ka¬ naanske dežele, v ktero jih je peljal, poslal je čez mejo izbranih mož deželo ogledovat, prejden vanjo gredo. Ogledali so od¬ brani možje deželo; nazaj pridejo, in nekteri zmed njih so lažnjivo govorili, in ljudstvo prestrašili. Jozua in Kaleh pa sta resnico govorila ; toda neumno ljudstvo je rajše verjelo lažnjivcem, kakor resničnim možem, ker je premalo verovalo v Gospodovo besedo. Zavoljo te nevere je bilo ljudstvo hudo pokorjeno. Ravno tako bo tebe in vse maloverne zadela šiba božja , ker rajše verjamejo zapeljivim lažnjivcem , kakor božji besedi, ki jo slišijo iz pridigarjevih nst. 3. Vidite, vse to nam je storiti, da nam bo oznanovana beseda božja v prid in v zveličanje. Ali smo pa dosihmalo vse to storili? Morebiti se vam že deset, dvajset, trideset, šlirdesel let božja beseda oznanuje, morebiti ste že veliko pridigarjev imeli in slišali; pa ste še zmerom za zveličanje neskerbni kristijani in terdovratni grešniki. Toraj se Bog po besedah svetega Tomaža Kempčana tudi zoper nas pritoži, in pravi ;* „Jaz sem od začetka preroke učil, in doslej nisem prenehal vsem govoriti; toda veliko jih je gluhih in terdo- vratnih do mojega nauka. Več jih je poslušavcev sveta , ka¬ kor poslušavcev Boga; več se jih rajši po svojem telesnem poželjenju ravna, kakor po božji volji. Svet obeta časno in prazno, in vse dere za njim. Jaz obetam naj imenitniše in večno, pa so nemarne umerljivih serca". „Kdo služi in sluša mene s toliko skerbjo, kakor svet in posvetne gospode ? Sramuj se, Sidon! in če vprašaš zakaj, — 239 poslušaj: Za majhne prihodke (za nekolikošen dobiček) ni ni¬ komur predalječ; za večno življenje jih pa veliko komaj nogo premakne. Prazno blago se skerbno išče, za venarček se včasih gerdo pulijo, za nečimurno rečico, za majhen obelek se truditi noč in dan ni težko; ali Bogu se usmili 1 za nespre¬ menljivo blago, za neizrečeno plačilo, za naj večo čast, za večno zveličanje se le nekoliko prizadjati, toži se jim". „Sramuj se tedaj, lenuh in tožijivec! da so uni bolj pridni za pogubljenje, kakor ti ^a življenje, uni bolj veseli praznih reči, kakor ti resnice. Marsikdaj so tudi v svojem upanju goljufani; moje besede pa nikogar ne goljufajo, in v me zaupajočega ne devajo na škodo. Kar obljubim , dal mu bom , kdor koli v moji ljubezni zvest ostane do konca. Jaz sem plačevavec vseh dobrih in močen skušavec vseh svetih", „Zapiši si v serce moje besede, in jih pridno premišljuj; v skušnjavi ti jih bo močno treba. Cesar ne umeš berč (med branjem), umel boš obiskan. Dvojno navado imam obiskovati svoje prijatle, s skušnjavo namreč in s tolažbo. In dva nauka jim vsak dan berem , enega jim očitaje njih pregrehe, enega pa jih opominjevaje k poboljšanju. Kdor moje besede posluša, in jih zaničuje, sodile ga bodo sodnji dan". 4. Po Jezusovih naukih živi tedaj, ljubi krislijan! ker boš po njih sojen. In verjemi ali ne verjemi božji besedi, zaničuj ali spol- nuj Jezusove nauke, bodi bogat ali ubog, gospod ali kmet, bodo naj tudi slabe navade na svetu, živi noj se sploh tudi hudobno: bote le vendar ti in vsi kristijani sojeni po božji besedi. Dobri, ki so po božji besedi živeli, bodo zveličani, hudobni pa obsojeni v večno pogubljenje. O terdovratni, nespokorni grešnik ! kaj boš vendar odgovoril učeniku in sodniku Jezusu, kader te bo sodil po besedi božji, ktero je on sam učil, in jo še zdaj oz- nanuje po svojih namestnikih, ako nočeš po njej živeli ? Ne¬ vernik se bo izgovarjal: „Nisem slišal tvojih svetih naukov"; krivoverec poreče: „Nisem mogel živeti po tvojih svetih na¬ ukih , ker sem bil v krivoverstvu rojen in izrejen" ; kaj boš pa ti odgovoril, hudobni kristijan ? Morebiti; „Nisem vedel 240 tvojih naukov, ker sem med pridigo dremal, ali druge reči premišljeval, ali nesramožljivo gledal po ljudeh, ali se z dru¬ gimi pogovarjal ?* Težko , da bi se hotel s tem izgovarjati ! — Morebiti porečeš : „Nisem vedel tvojih naukov, ker sem med oznanovanjetn božje besede zunaj cerkve stal, ali v piv¬ nici bil, ali doma igral ali ležal ?“ Pa na to ti poreče Jezus: „Si tedaj iz očeta hudiča, toraj pojdi k njemu v večni ogenj !“ — Ali morebiti porečeš: „Sem vedel tvoje nauke, pa nisem hotel po njih živeti; živel sem, kakor so drugi živeli“. Ali on ti poreče: „Bodi tedaj z drugimi pogubljen, ker si z dru¬ gimi mojim naukom nasproti žive!“. Dobro tedaj premisli, ljubi kristijan! kako si postiljaš, da boš spoznal, kako boš tudi v nezmerni večnosti ležal. 5. Pa morebiti kdo zmed vas poreče : „Saj tudi pri¬ digarji tako ne živijo, kakor učijo £ ‘. O preljubi! nikar si s takim izgovorom ne tolažite svoje hude vesti, nikar se s takim izgovorom ne slepile, ne zapeljujte, ne goljufajte v svoje večno pogubljenje ! Bog hotel , da bi bili vsi oznanovavci svetega evangelija taki, kakoršni bi po Jezusovih naukih biti mogli, namreč zgled pobožnosti in svetosti, da bi vernike s svojim lepim zgledom vlekli k pobožnosti, h kteri jih z besedami le kličejo ! Ker so pa tudi pridigarji ljudje, od grešnega Adama rojeni, zgodi se vse lahko, da je kteri med njimi, ki ne živi po volji božji, kakor je bil tudi med Jezusovimi aposteljni hudobni Juda Iškarijot. Pa, moji preljubi! ko bi vam Bog (oh, prosite ga, da bi se nikdar s tem nad vami ne maščeval) ko bi vam Bog v svoji pravični jezi poslal takega pridigarja, kteri bi ne živel, kakor je Jezus učil, in kakor tudi on, pri¬ digar sam, vas uči; ali menite, da bi se v svojih grehih pred pravičnim Sodnikom Jezusom s tem kaj izgovarjati mogli, da tudi vaš pridigar ni živel , kakor je učil ? Vaši pridigarji in vi bote sojeni po svetih naukih, ki vam jih je Jezus Kristus zapustil v svetem evangeliju. Ko bi tedaj dobili takega pri¬ digarja, kteri lepo uči, pa gerdo živi; ne smeli bi se ravnati po njegovem slabem zgledu, ampak hi morali spolnovati nje¬ gove božje nauke, ker bi bilo tudi vam rečeno, kar je Jezus Judom rekel; „Na stolu Mojzesovem sedijo pismouki in fari- - 241 žeji. Vse.tedaj, kar koli vam rečejo, deržite in storite; po njih delih pa nikar ne delajte". (Mat. 23, 2. 3.) Božjo besedo ste dolžni vse eno spolno vati, naj vam jo že naj nevredniši ali naj svetejši pridigar oznanuje ; božja beseda ne zgubi nič od svoje vrednosti, če tudi iz omadeževanih ust pride. Glejte, ljubi kristijani! ako bote živeli po božji besedi, ki vam jo nevreden pridigar oznanuje, ne pa po njegovem slabem zgledu se ravnali; bote gotovo v nebesa prišli, če bo ravno vaš nevredni pridigar pogubljen. Ce pa božje besede , ki jo iz njegovih ust prejemate , ne dopolnujete, ampak se rajši po slabem izgledu svojega nevrednega pridigarja ravnate ; bote ž njim vred pogubljeni. Kaj si bote rajši izvolili ? — Volite si sv. nebesa ! — Amen ! XXII. Keršanski nauk. Od tretje cerkvene zapovedi: kaj nam zapoveduje? — Jeli post že dolgo v navadi? — Zakaj nam sveta cerkev zapoveduje mesnih jedi zderžati in postiti se? Alije post res Bogu dopadljiv in nam koristen? 1. Razloženo vam je bilo, kako da morate ob nedeljah in zapovedanih praznikih po zahtevanju druge cerkvene zapo¬ vedi obhajati dopoldanjo službo božjo, ktera v sebi za- popada sveto mašo in oa pridigo. Po tem takem ima do- poldanja služba božja tiste dve reči, ki ju človek na tem svetu naj bolj potrebuje, da doseže svoj cilj in konec, in se zveliča, namreč hrano za naše duše, kar je presveto rešnje Telo, ki ga med sveto mašo prejemajo, in pa luč za naše noge, kar je božja beseda, ki se nam v pridigah oznanuje. Keri. n, II, ljub. 16 242 — Popotniki smo proti večnosti: treba nam je toraj 1 .u6i, ktera pravo pot v nebesa razsvitljuje in kaže; in pa hrane za naše duše, da na tem polu ne opešamo. Toraj pa tudi vernik sve¬ tega Tomaža Kempčana govori Jezusu: „Dveh reči mi je v tem življenju naj bolj potreba, brez kterih bi mi bilo nepre- terpno to revno življenje. V telesni ječi zapertemu, spoznam, da mi je dveh reči sosebno potreba, jedi namreč in pa luči. Toraj si mi slabemu zapustil svoje sveto, mojo dušo in moj život poživljajoče telo, in mojim nogam sveti tvoja beseda. Brez teh dveh reči ne morem prav živeti; ker je, o moj Bog 1 tvoja beseda moji duši luč, in tvoj zakrament kruh življenja. Sme se tudi reči, da ste te dve reči dve mizi postavljene na obeh straneh v sveti cerkveni zakladnici. Ena miza je sveti altar, na kteri je sveti kruh, to je: tvoje prečastitljivo telo ; ena pa je miza božjih zapoved, na kteri je sveti nauk, ki uči pravo vero, in gre clo na uno stran zagrinjala, kjer je svetišče*. ^Zahvalim te, Gospod Jezus, luč večne luči! za mizo svetega nauka , ktero si nam dal po svojih hlapcih , po apo- steljnih in drugih učenikih. Zahvalim te Stvarnik in Odrešenik ljudi! da si vesoljnemu svetu pokazal svojo ljubezen, nam pa napravil veliko večerjo, kjer nam ne daješ, (kakor v stari zavezi,) pomenljivega jagnjeta jesti, ampak svoje lastno pre¬ sveto telo in svojo rešnjo kerv, ter razveseljuješ vse vernike S svetimi gostmi, in jih napajaš z zveličavnim kelihom, v kte- rem so vse rajske sladkosti, in se tudi angelji gostijo pri nas, toda z bolj nebeškim veseljem*. Hodite tedaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih z ve¬ seljem k dopoldanji službi božji. V Bogu zbrani molite Je¬ zusa , pri sveti maši v podobi kruha in vina pričujočega, in zvesto in z lačnim sercem ga poslušajte, v pridigah po vaših duhovnih pastirjih vam govorečega. Po tem takem bote Bogu zmerom prijetniši, dobrih del vedno bogatejši, in bote z vedno večim veseljem pogledovali proti nebesom, v kterih vam Je¬ zus mesta pripravlja. Revno morebiti živite na tem svetu, padloge vas morebiti stiskajo; pa saj ne bo to življenje večno — 243 terpelo. Ure našega življenja na tem svetu se bodo iztekle. Jezus Kristus, kterega se deržite, zatisnil vam bo oči, in vas k sebi vzel tje gori v svoje kraljestvo, kjer bote bolje imeli, kakor tukaj na zemlji. 2. Na versti pa nam je zdaj pri razlaganju keršanskega katoliškega nauka III. cerkvena zapoved: „Posti se zapovedane postne dni, namreč: štir- desetdanski post, kvaterne in druge zapovedane postne dni; zderži se tudi ob petkih in sabotah mesnih jedi*. Kaj je v tretji cerkveni zapovedi zapovedano? V tretji zapovedi nam sveta cerkev ukazuje A) ob pet¬ kih in sabotah zderžati se mesa in mesnih jedi, in B) druge zapovedane postne dni pa zraven lega tudi še v jedi kaj pri— tergati si, ter le samo enkrat na dan najesti se do sitega. Post je po tem takem dvojni: peVvi, lagleji, bi se vtegnil zderžek ali napol post imenovati; drugi, ojstrejši, je p o s t v pravem pomenu ali popolni post. V ozir obedvojnega vam moram dati potrebno podučenje; a prejden začnem od tega in unega obširniše govoriti, moram vam dati še odgovor na nektere pcsebne vpraševanja. * 3. Je li post že dolgo v navadi? Nikar ne mislite, da je post še le v novejših časih vpe¬ ljan. Post je skoraj toliko star, kolikor star je človeški rod; kajti že našemu pervemu očetu je dal Bog neko posebno 16 * 244 postno zapoved, ter mu je rekel: »Od vsega drevja po vertu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej, zakaj kteri dan koli od njega ješ, moral boš umreti*. (I.Moz. 2, 16. 17.) — Sploh znano je, da je bila Judom poleg nekterih drugih jedi prepovedana tudi svinina. — Veliki dan sprave je bil pri Judih postni dan, o kterem od poprejnega do drugega večera, ter celih štiri in dvajset ur ničesa niso smeli vživati. — Razun tega so se postili tudi takrat, kader jih je zadela ali jim protila kaka posebna nesreča. Po zgubljeni vojski je prerok Samuel rekel prestrašenemu ljudstvu: »Ako se iz vsega svojega serca vernete k Gospodu, denite zmed sebe tuje bogove Baale in Astarote (molika solnce in luno,) in pri¬ pravite svoje serca Gospodu, in služite njemu samemu; in otel vas bo iz rok Filistejcev*. Izraelci so to storili, se zraven tega še postili, in Gospod jim je skazal svojo milost. (I. Kralj, 7, 1 — 9.) — Kader je bila Ninivljanom napovedana kazen zavoljo obilnih njihovih pregreh, je kralj oklical post in po¬ koro, da bi se Gospod ljudstva usmilil, in mu prizanesel. (Jon. 3, 7.) — Kader je kervoločni Holofern Judom protil, so si prestrašeni Judje na povelje velikega duhovna v molitvi in postu zavetja iskali. (Judit 4, 8.) — Kader so se ob Esternem času Judje znašli v veliki nevarnosti, sporočila je kraljica Estra, prejden se je za ljudstvo prosijoča pred kralja podala, Mardoheju te besede: »Pojdi in zberi vse Jude, ki jih v Susanu najdeš, in molite zame. Ne jejte in ne pite tri dni in tri noči, in jaz se bom s svojimi deklami ravno tako postila ; in potlej pojdem h kralju; postavi nasproti bom storila, ker nisem poklicana, in se bom v smertno nevarnost podala*. Šel je tedaj Mardohej, in je storil vse, kar mu je Estra uka¬ zala*. (Ester. 4, 16, 17.) — Po preroku Joelu govori Go¬ spod Bog: »Posvetite post, (to je: odločite in oznanite postni dan), pokličite srenjo, (ter ljudstvo v tempelj k molitvi,) zbe¬ rite stare , vse prebivalce po deželi v hišo svojega Boga; in vpite k Gospodu*. (1, 14.) — »Spreobernite se k meni iz vsega svojega serca, s postom in z jokom in s plakanjem. — Trobite na trobento na Sionu, posvečujte post, pokličite srenjo*. (2, 12. 15.) — In tudi v poznejših časih je bilo vpeljanih veo postov. Postili so se Judje v spomin tempeljnovega raz- - 245 djanja; (Cah. 7, 3.) postili se v spomin, da je bilo Jeruzalemsko mesto obloženo, da je bilo premagano. (Cah. 8 , 19.) Postili so se ob času slavnih Makabejcev , o kterem so se tolikanj junaško bojevali s, svojimi sovražniki. (I. Makab. 3, 17. 47.) In da tudi še od posameznih oseb iz stare zaveze kaj povem, vam vpeljem naj poprej Mozesa , ki se je na Sinajski gori postil štirdeset dni in štirdeset noči; (V. Moz. 9, 9.) — vam kažem na Davida, ki se je po preroku Natanu storjenega greha opomnjen v samoto umaknil, je na tleh ležal, in se terdo postil; (IL Kralj. 12, 16.) — vas spominjam Sare Raguelove hčerke, ki se je postila tri dni in tri noči; (Tob. 3, 10.) — vam pred oči postavljam štiri in osemdesetletno vdovo Ano, ki ni šla iz tempeljna , in je noč in dan Bogu služila s postom in molitvami; (Luk. 2, 37.) — vam v spo¬ min sklicujem svetega Janeza Kerstnika, ki je tolikanj ojstro, ter v vednem postu živel v puščavi. (Mat. 3, 4.) A kaj potrebujemo še obširnišega spričevanja, da post ni od včeraj ali danes; ozrimo se le na našega Gospoda in Zve¬ ličarja, ki se je v puščavi postil štirdeset dni in štirdeset noči; (Mat. 4, 2.) ozrimo se na aposteljne in perve kristijane, ki so se tudi postili po Jezusovem zgledu, dasiravnojim sveta cerkev tega ni še zapovedala s terdo zapovedjo. Se le poz¬ neje, kader je jela odjenjevati gorečnost kristjanov, zapovedala jim je sveta cerkev z določno zapovedjo post, kterega so pervi kristjani sami ob sebi radovoljno deržali kar brez vse zapovedi. 4. Zakaj nam sveta cerkev zapoveduje mesnih jedi zderžati in postiti se? Sveta cerkev nam zapoveduje mesnih jedi zderžati in postiti se zato, ker je post Bogu močno dopadljiv , nam pa jako koristen. Da je f, a post Bogu res dopadljiv in nam res koristen, vemo iz tega : - 246 a) Ker je Bog sam post zapovedal, in ljudem milost in usmiljenje skazoval zavoljo njega. —Perva zapoved, ki jo je Bog ljudem dal, bila je postna zapoved ; ž njo namreč, kakor sem že poprej opomnil, je Bog pervjm staršem zapovedal, postiti ali zderžati se od sadu s prepove¬ danega drevesa. In kakor pervim staršem je Bog tudi drugim ljudem večkrat post zapovedal; mora mu post tudi res všeč biti in dopadljiv. In ta resnica se še tem lepši razkaže iz tega, da je Bog postivšim se ljudem skazal obilno milost in dobrot. Svojemu služabniku Mozesu je Bog dal svoje zapovedi potem, ko se je bil Mozes posvetil z dolgim , ter štirdeset- dnevnim postom. In kako bi se bil Mozes podstopil stopiti na Sinajsko od dima kadečo se goro, stopiti v tisto sveto tamnoto, z Bogom pogovarjati se tako zaupljivo, ko bi se ne bil poprej s postom pokrepčal in poterdil ? Post ga je pri¬ pravnega storil za pogovor z Bogom, in vrednega tolikih ne¬ navadnih milost. Pa kdo bi mislil, kaj se zgodi ? Table z zapovedmi, ki so bile z božjim perstom pisane, in ki jih je Mozes s svojim postom dosegel, razbil je sveti prerok zato , ker je vidil, da se je bilo ljudstvo pohlepnosti in samopašnosti vdalo; ljudstvo namreč, ktero se je bilo samogoitnosli vdalo; ždelo se mu je nevredno, da bi biio prejelo od Boga dano postavo. Ker pa je to postavo pozneje na novo prejel od Boga, bilo je potrebno, da se je spet iz nova postil. — Posl je preroka Elija vrednega storil prikazni, ktero je imel. S štirdesetdnevnim postom si je očistil dušo in si zaslužil milost, v neki duplini gledati Boga tako, kakor ga še nikoli nobeden umerljivi človek gledal ni; in potem je bil v gorečem vozu ,v nebesa odpeljan. (III. Kralj. 19,) — Samson je bil med postom spočet, odgojen in izrejen, in je postal od sile močen in nepremagljiv. (Sodn. 13,) — Preroka Daniela je Bog ču¬ doma čuval, ter ni dopustil, da bi ga bili raztergali izstradani levi; in je ognju v babilonski peči vzel moč, da ni mogel pokončati treh Danielovih tovaršev. To je bilo plačilo za nji¬ hovo zmernost in zderžnost. (Dan. 3 , 94.) — S postom si je mati Samsonova svoje dete izprosila; s postom in molitevjo si je Ana sina dobila, velikega preroka Samuela (I. Kralj. 1.) — S postom ste Estra in Judita sebe in svoje ljudstvo rešile. 247 (Ester. 4, Judit. 8,) — Vsi ti izgledi nam res lepo spriču- jejo, da je post Bogu dopadljiv, ljudem pa koristen. Ta resnica se posname na dalje b) iz tega, ker se je tudi Jezus postil, in so se kakor smo že slišali, postili a posteljni in sveti ljudje vseh časov. — Ljudje si v čast štejejo, posnemati djanje in ravnanje svojih vladarjev; vojščaki se ponašajo s tim, da na- sledovajo v obnašanju svojega vojvoda; tudi mi kristijani si moramo prizadevati, da posnemamo svojega Gospoda in Kralja, svojega nebeškega Vojvoda. Jezus, postivši se, gotovo ni imel drugega namena razun tega, da ga posnemamo, ter nam je cIo razločno zapovedal, da se moramo postiti z veselim sercem, nikar pa s čmernim in kislim obrazom, kakor hinavci. (Mat. 6, 16—18.) O tem prav lepo govori sveti Ambrož, ter pravi: „Ako hočeš biti (prav) kristijan, moraš ravnati tako, kakor je Kristus ravnal. On, ki nobenega greha ni storil, postil se je štirdeset dni; in ti, ki si grešil, bi se ne postil? Kristus, pravim, ni storil nobenega greha, in se je za naše grehe postil. Kakov kristijan si tedaj poleg svoje vesti, dokler se pri obedu gostiš, med tem da je Kristus za te glad prenašal ? a Post je Bogu dopadljiv in nam koristen, c) ker s postom ponižujemo svojo prevzetnost, berzdamo svoje poželjenje, in se uterdujemo za boj zoper sovražnike svojega zveličanja. — Neverski te- kalci in bojevalci, ki so v ograji za slavo tekali in se boje¬ vali, zderževali so se že več tednov poprej nekterih jedi, ter so si s posnemanjavredno zmernostjo uterdovali svoje ude za boj. Enako se moramo tudi mi s postom uterdovati in krep¬ čati, da bomo kar keršanski bojevalci premagali sovražnike svojega zveličanja. — Prišel je njega dni Helenopoliški škof Palad v Egipt, da bi pod vodstvom Doroteja Tebanca živel tem pobožniši. Ko pa vidi, da Dorotej dan na dan ne vživa več, nego šest unc kruha in perišče zelišč, reče mu škof, da - 248 - bo pri toliki ojstrosti popolnoma onemoglo njegovo telo, ki je že samo ob sebi od več slabotno. Dorotej pa škofu lep od¬ govor da, ter pravi : »Mertvim to telo, ker hoče ono mene umoriti*. Da je post Bogu dopadljiv, in nam koristen, vidimo d) iz tega, da s postom pokoro delamo za svoje grehe, se z Bogom spravimo in spoprijaznimo. — »Z jedjo je bil Bog razžaljen, s poslom bo spet potolažen*, govori sveti Ceno. Usta, orodje pregrehe, morajo postati tudi orodje pokore. Skoz usta, skoz klere nam je smert došla kar plačilo pregrehe, mora nam doiti tudi življenje. Ravno zato govori Gospod Bog po svojem preroku : „Spreobernite se k Gospodu, svojemu Bogu; ker je dobrotljiv in milostljiv, poterpežljiv in velikega usmiljenja*. (Joel. 2, 12. 13.) Po¬ glejte na Ninivljane, ki so se postili in pokorili, in kazen že zažugana in napovedana ni nad nje prišla. Poglejte na spo¬ kornega kralja Davida, ki se je postil, in je z vročimi solzami objokoval svojo pregreho, in Gospod Bog mu jo je odpustil. — Postimo se tudi mi, da s postom jezo božjo potolažimo, in si pot naravnamo za odpuščenje grehov. Post je Bogu dopadljiv in nam koristen, ker nam e) pomaga, da se tem lagleje k Bogu povzdigu¬ jemo in k nebeškim rečem.*— O tem sveti Vincencij Fererij tako le govori: „Žerjavi, prejden o jeseni v druge kraje poletijo, neki dalj časa poprej ničesar ne jedo, marveč iščejo svoje tolstobe znebiti se s peskom in vodo, da se pri— pravniše narede za polet. Ali se mar naše povzdigovanje k Bogu in v nebeške višave ne pripravlja in ne polahča ravno tako z zderžnostjo ?“ Po vsi pravici pravi sveti Atanazij: »Post prežene hude duhove, reši hudih misel, duha za nebeške razsvitljevanja pripravnega dela, očiščuje serce in posvečuje vsega človeka.* [n sveti Bazilij primerja človeka, ki pre¬ obilno je, ladiji z blagom preobloženi. Vsakdo ve , uči ta sveti mož, da z blagom preobložena ladija tem težeje plava , - 249 - se tem lagleje potopi, se tem težeje ustavlja valovom, in je nepripravna branili se napadom pomorskih tolovajev. Ta pa, ki s pičlo hrano za ljubo ima, in se rad posti, podoben je ladiji, ktera vseh zaderžkov prosta le orožje in oborožence v naročju ima, in je tedaj za jadranje vsa gibčna , in vsa pri¬ pravna, valovom se vstavljati in sovražnikom se braniti. Tak človek se prav lahko vstavlja napadom hudega duha in skuš¬ njavam hudega poželjenja ; uni pa , kteremu za post ni mar, bo prav lahko nadvladan in premagan, človek, ki se posti in s postom tare svoje telo , si s tim svojega duha reši iz sužnosti počutkov, in ga očiščuje in povzdiguje k premišlje¬ vanju nebeških reči. Da je post Bogu dopadljiv, nam pa koristen, skaže se f) tudi iz tega, ker nam naklnnja tudi mnogo čas¬ nih blagrov in dobičkov. — Le povejte mi, kteri so listi ljudje, ki dolgo časa ostanejo terdni in zdravi ? Ali mar tisti, ki svoje telo preoblagajo z jedjo in pijačo ? O ne , marveč si taki ljudje s svojo nezmernostjo na glavo nakopajo mnogo bolezen in prerano smert. Zaloraj opominja modri Sirab (37, 32 — 34.) in pravi: „Pri nobeni pojedinji ne bodi sa- mogolten, iri ne segaj po vsakem jedilu; zakaj po mnogih jedilih pride bolezen, in požrešnost napravi kolero. Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomerlo ; kdor pa je trezen, ta si življenje daljša. Da zmernost in treznost človeku življenje daljša , in ga zdravega dela in čverstega, spoznali so že zmed nevernikov nekteri modrijani. To resnico spoznavši je modri postavoda- jalec Likurg Spartansko mladino vadil ojstre^a posta, zderže- vanja od nekterih prijetnih jedi in razveseljevanj , in je s tim spodredil narod ne le zmeren in nraven, ampak tudi zdrav in čverst. — Slavni neverski zdravnik Galen se je vsaki deseti dan postil samo zato , da si je zdravje ohranil in uterdil. — Zdravnik Hipokrat, ki je še bolj na glasu bil, včakal je vi¬ soko starost, in ko ga vprašujejo, s čim da si je življenje tako močno podaljšal, odgovoril je, da se nikoli pri nobenem obedu - 250 prav do sitega ni najedel. — In glej čudo, da clo divji, ne- verski Indijani v Ameriki spoznajo, kako koristen da je post! Post namreč ima tudi med temi divjaki veliko veljavo. Zlasti ga imajo za dober pomoček, da jim srečno izidejo imenitne dela in započetja. Vsak mladeneč se poterdi za tek svojega živ¬ ljenja s tim, da se dolgo posti; nekteri neki celih sedem dni čisto nič ne vžijejo. Postijo se tudi v višeji starosti, zlasti vojvodi, prejden gredo v boj. Spomladi pa imajo vesoljni post enega celega dneva. Vsi so prepričani, da je post prav močno všeč naj višemu duhu, ki ga „Manitvo u imenujejo; pa tudi da človeku obnovljuje moči in čednosti. Tedaj že zdrava pamet divjaka uči, da je post dobra reč. Pač prav je imel tisti stari, skušeni, keršanski zdravnik , kedar je rekel: „Že šestdeset let ozdravljam ljudi, in si skuš¬ nje nabiram ; pa v tem dolgem času sem trojnih ljudi zastonj iskal; rokodelca, kleri svoje delo dobro zna , in pridno dela , da bi stradal; kristijana, kleri rad in zvesto posluša božjo besedo, pa bi hudobno žive! ; in pa človeka , kteri se rad posti, in bi zarano umeri Kakor umetni in pridni rokodelec za lakoto ne pogine, pridni in zvesti poslušalec božje besede brezbožen ne postane; ravno tako tudi zmerni človek po na¬ vadi ne bo zarano umeri. Le poglejmo jih, svetih puščavmi¬ kov, kako ojstro so se postili ti sveti samotarci! Ves njihov živež so bile zeljišča in koreninice , ali kaka skorjica kruha , njihova pijača sama voda, in vendar so pri tej borni hrani včakali visoko visoko starost. Sveti Anton puščavnik, je ži¬ vel 105 let, sveti Pahomij 110 let, sveti Romuald 120 let. Kako ojstro se je postil sveti Hieronim , pa je 100 let živel. Ni še dolgo tega (menda je bilo krog 1859. leta), da je na Poljskem v mestu Levovu umeri nadškof in metropolit Ciril Stefanovič, ki se je do svoje smerti postil tako ojstro , da si postne dni še clo mleka in jajc dovolil ni, pa je bil vedno zdrav in bistre glave. — Pameten, keršansk post človeku zdravja ne spodkopava , marveč mu ga še le uterduje , in mu življenje podaljša. 251 — Vse to, kar sem vam do zdaj pravil , nam je očitna priča, da je post Bogu dopadljiv, nam pa koristen. 5) Nikar se tedaj ne boj, ljubi krrstijan, da bi telo oslabelo in opešalo s tim, da se postiš. Poslušaj, kaj ti v ozir tega sveti Atanazij povč. Te le so njegove besede: „Kader ti kje kteri pridejo, in ti rečejo, da se moraš zderžati preobilnega posta, da po njem ne oslabiš, nikar jim ne ver- jami, in nikar jih ne poslušaj; kajti hudi duh je, ki iz njih govori. Spomni se tistih svetopisemskih besed , ktere nam pripovedujejo, da so bili Daniel in trije mladenči z drugimi mladenči vred od Babilonskega kralja Nabuhodonozorja v suž- njošt odpeljani, in jim je bilo zapovedano, vživati jedi in pili vino s kraljeve mize, po se Daniel in uni trije mladenči niso hotli omadeževati z jedmi s kraljeve mize, marveč so kralje¬ vemu hišniku, kteremu so bili y skerb izročeni, prigovarjali : Daj nam sočivja jesti. Kraljevi hišnik pa jim na to odgovori: Bojim se kralja , ki vam je odločil ravno to jed in ravno to pijačo; ako on vaše obličja vidi medlejše, ko drugih mladen- čev , ki vživajo od kraljevih jedi, zapadel bi njegovi kazni. Mladenči pa mu odgovorijo : Poskusi z nami, svojimi služabniki, vsaj deset dni, in daj nam sočivja jesti. In dajal jim je so¬ čivja v jed in vode v pijačo : po tem jih je peljal pred kralja, in njihove obličja so bile lepše memo vseh drugih mladenčev,' kteri so vživali od kraljevih jedi. — Vidiš tedaj, kaj zna post? Post ozdravlja bolezni, zmanjšuje telesno sokrovco , razganja hude duhove , prepodi nesvete misli, razjasnuje um , očiščuje serce, posvečuje telo, in na posled človeka vrednega dela, da bo gledal sedež božji. In da ne boš mislil, da se ti vse to pripoveduje kar brez vseh dokazov, ponudim ti v ozir tega tudi še tisti razlog, kterega Odrešenik sam nanaša v svetem evangeliju. Ko so ga namreč vpraševali njegovi učenci, kako se izganjajo hudi duhovi, odgovoril jim je Gospod : Ta rod se ne izžene drugači, kakor le z molitevjo in s postom. (Mat. 17, 20.) — Kogar koli tedaj nadležuje nečisti duh, od njega bo, da le to stori, ter se tega pripomočka, posta namreč, po- služi, hudi duh kakor premagan bežal, ker se posta boji. Hudi duhovi se močno veselijo pijanosti, samopašnosti in telesne 252 mehkužnosti. Post ima veliko moč, in velike in izverstne reči se ž njim zverše; kajti po kterem drugem pripomočku bi zamogli neki ljudje doprinašati tako čudne reči ? kako bi zamogli delati tolike znamnja (čudeže) ? in kako bi Bog po njih dajal bolnikom zdravje, ko bi jim tega ne storil zavoljo duhovnih vaj, zavoljo ponižnega duha, zavoljo pobožne obboje itd. Post je hrana angeljev, in kdor se poslužuje te hrane, mora se angeljem prištevati". Amen. XXIII. keršanski nauk. Od popolnega posta ali posta v pravem pomenu: kteri je? — in kteri so posebni od svete cerkve za¬ povedani postni dnevi ? — 1. V tretji zapovedi nam sveta cerkev zapoveduje ob petkih in sabotah mesnih jedi zderžati se, druge zapovedane postne dni pa zraven tega tudi še v jedi prilergati si, ter le enkrat na dan najesti se do sitega. — Post je že od nekdaj v navadi; že perva zapoved, ki jo je Bog ljudem v raju dal, bila je postna zapoved, ter zapoved, zderžati se sadu s pre¬ povedanega drevesa. Postili so se Judje o različnih priložnostih že v stari zavezi; postili so se Mozes, Samuel, David, Daniel, Judita, Estra, Ana, Janez Kerstnik in drugi; postili so se Je¬ zus, aposteljni in pervi kristjani v novi zavezi. — Mesnih jedi zderžati in postiti se nam sveta cerkev zapoveduje, ker je post Bogu dopadljiv in nam jako koristen. — In post je Bogu dopadljiv in nam koristen zato, ker je Bog sam post zapovedal, in ljudem milost in usmiljenje skazoval zavoljo njega —; ker - 253 se je ludi Jezus postil, postili so se aposteljni in sveti ljudje vseh časov —; ker s postom ponižujemo svojo prevzetnost, berzdamo hudo poželjenje, in se uterdujemo za boj zoper sovražnike svojega zveličanja —; ker se s postom tem lag- leje k Bogu povzdigujemo in k nebeškim rečem —; ker nam post naklanja tudi mnogo časnih blagrov in dobičkov. — Od vseh teh reči sem bolj na dolgo m široko govoril v zadnjem keršanskem nauku, in vam ob- enem tudi povedal, da je post dvojni, ter A) pervi obstoji v zderževanju od vsake jedi , in se imenuje popolni post ali post v pravem pomenu; B) drugi pa obstoji le v zderževanju od mesa in mesnih jedi, in bi ga vtegnili napol post ali zderžek zvati. 2. Danes ostanemo pri pervem postu, ki je: A) Popolni post ali post v pravem pomenu. Ta post obstoji v tem, da se ne le mesa in mesnih jedi, ampak vsake jedi sploh zderžujemo nekoliko časa, ter se le enkrat na dan do sitega najemo. V ozir tega posta nam je gledati sosebno na tri reči: I. o kterih dnevih se nam je postili ? II. kako se moramo gostiti? in III. kdo je zavezan se tako postiti? 3. Odgovorimo naj poprej na pervo vpraševanje : I) O kterih dnevih se moramo postiti? Na to vpraševanje vam tako le odgovarjam: Od svete cerkve zapovedani postni dnevi so: Štirdesetdnevni post; Adventni post; Kvaterni post; Predprazniški posti. 254 - 4. Pervi je štirdesetdnevni ali štirdesetdanski post. Štirdesetdanski post se začne pepelnično sredo in traja razun nedelj vsak dan do velikonočne nedelje. Imenuje se tudi veliki post, ker traja zaporedoma celili štirdeset dni. Začetek tega posta se izpeljuje kar iz pervih časov keršanstva. Sveti Hieronim in sveti papež Leon sta te misli, da so ga že sami aposteljni postavili. Gotovo je, da je bil ob Avguštino¬ vem času štirdesetdnevni post že povsod v navadi, kajti ta sveti cerkveni učenik pove in pravi: „Pred Velikonočjo se postimo štirdeset dni a . Namen, ki ga je sveta cerkev imela s tim, da je po¬ stavila štirdesetdnevni post, je pa ta le: Štirdesetdnevni pošt je sveta cerkev zapovedala a) zato, da so se dopolnile besede Jezusove, ktere je v ozir posta govoril Janezovim učencem. — Učenci Janezovi in farizeji, ki so se postili, pridejo k Jezusu, in mu reko: »Zakaj se Janezovi in farizejev učenci postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?" In Jezus jim reče: Ali se morejo svatje postiti, dokler je ženin pri njih ? Dokler imajo ženina pri sebi , ne morejo se postiti. Prišli pa bodo dnevi, da jim bo ženin vzet, in tedaj se bodo postili tiste dni. (Mark. 2, 18 — 20.) — Da so se dopolnile te besede Jezusove, zapovedala je sveta cerkev, od svetega Duha podučena, post, po Kristusovem odhodu v nebesa. Štirdesetdanski post je sveta cerkev zapovedala b) zato, da kristijani posnemajo Jezusa, ki se je v puščavi postil štirdeset dni in štirdeset noči. — Besede Jezusove: »Hodi za menoj!“ (Luk. 9 , 59.) veljajo slehernemu človeku, ki hoče učenec Jezusov biti. Slehernemu, ki noče posnemati življenja Jezusovega, Jezus tako le govori: „Kdor ne hodi za menoj, ni mene vreden, — ne more biti moj učenec*. (Mat. 10, 38. Luk. 14, 27.) Jezus, ki nobenega — 255 - greha ni storil, postil se je zato, da bi se tudi mi postili, ki smo grešniki, in kar grešniki posta potrebni, in da zamoremo po tem takem za svetim Pavlom po pravici govoriti tudi mi: „Mertvfenje Jezusovo vedno okrog nosimo na svojem telesu , da se tudi življenje Jezusovo očitno pokaže na naših telesih*, to je: vedno težave terpimo , preganjanje smertne nevarnosti, (se tudi s postom mertvimo) kakor Jezus, in to se godi , da se bo tudi pri vstajenju veličastno zamoglo Jezusovo življenje pokazati na naših telesih. (II. Kor. 4, 11.) — Sveti Avguštin pravi: „Ne samo od posta Mozesovega , Elijevega in drugih prerokov ima štirdesetdanski post svojo veljavo, ampak od Jezusa Kristusa, kteri se je štirdeset dni postil , da nam je pokazal, da se evangelije nič ne loči od postav in prerokov*. In sveti Krizostom pravi: „Prejden se je naš božji Odrešenik spustil v boj in v skušnjave , ki mu jih je hudi duh napravil, postil se je štirdeset dni zato, da je nam vsem zapustil zgled, da se moramo s postom in ojstrim življenjem oborožiti, ako hočemo premagati napade satanove*. Štirdesetdnevni post je sveta cerkev zapovedala: c) zato, da s spokornim duhom obhajamo spomin Jezusovega terpljenja in njegove smerti, in se prav pripravljamo za vredno praznovanje Jezusovega ča¬ stitega vstajenja. — Sveti papež Leon pravi: „Ker brilko terpljenje in smert Jezusa Kristusa in njegovo častito vstajenje spada med naj imenitniše skrivnosti naše svete vere, dolžni smo tudi, ne le z moiitevjo in milošnjo, ampak tudi z dolgim postom pripravljati se, da vredni postanemo obhajati te pre- imenilne skrivnosti*. Težave , ktere so s postom sklenjene , morajo nam prav živo pred oči postavljati Jezusovo Jbritko terpljenje, in nam priložnost dajati, da serčno in stanovitno po križevem potu proti nebesom hodimo za Jezusom , ki je tudi poprej terpel in umeri, po tem pa častitljivo od smerti vstal. Štirdesetdanski post je sveta cerkev zapovedala: d) zato, da se s postom vredno pripravljamo za velikonočno spoved in velikonočno obhajilo, — 256 — Kakor je Bog že v stari zavezi, kader je hotel kaj posebnega storiti, ljudi s poslom na to pripravljal, ravno tako hoče sveta katoliška cerkev tudi nas s postom pripraviti za vredno pre¬ jemanje zakramenta svete pokore in svetega rešnjega Telesa. Sveti Hieronim pravi: „Jezus se je postil štirdeset dni , in zapustivši nam post, to drago dedšino, pripravlja tudi naše duše, da o Veliki noči vredno prejemamo božji zakrament". Stirdesetdanski post je sveta cerkev postavila : e) zalo, da Bogu, svojemu Gospodu, tako rekoč desetino svojega življenja darujemo. — Sveti papež Gregor piše: »Stirdesetdanski post je deseti del vseh dni enega leta". Ker tedaj Boga dan na dan žalimo, ne spodobi se mar, da vsako leto vsaj neki odločen čas obračamo v nje¬ govo siužbo in v svoje lastno posvečenje ? Toraj nam zakliče sveti papež Leon: »Poslužimo se tega močnega pripomočka, ter štirdesetdnevnega posta v to, da si poskerbimo čisto serce". Stirdesetdanski post je bil že od nekadaj v veliki časti, in clo slaboverni kristijani niso v stanu, popolnoma odpove¬ dati mu spoštovanje. — V posebno veliki časti so ga imeli pervi kristijani. Po spričevanju starih cerkvenih zgodovinarjev so se pervi kristijani neznano ojstro postili o štirdesetdanskem postu. Obedovali so le samo enkrat na dan, in to še le zvečer po Večernicah. Jed, ki so jo vživali, bila je prav borna, in še te niso vžili obilno. Zderževali so se ne le samo mesnih in mlečnatih jedi. Bili so prav Avguštinovih misel, ki pravi: „Kdor postnih jedi se zderžeč sega po dra¬ gih ribah in slastnih jedilih, zamenja le pohlepnost po eni jedi s pohlepnostjo po drugi jedi". Vina clo nič niso pili. Sveti Ciril in ž njim tudi drugi sveti očetje pravijo: »Postimo se vina in mesa se zderžijoč". In ker so bili terdne misli , da post ne obstoji le samo v tem, da človek glad terpi, am¬ pak tudi v tem, da žejo terpi, niso se le samo vina zderža- vali, ampak tudi vode. O velikem tednu pa so se postili še ostreje. Fošt velikega ledna so imenovali Kserofagia, ktera — 257 — beseda naznanja, da so se tisti teden postili ob vodi in suhem kruhu, kteremu so pridevali še nekoliko soli. In takrat od posla nihče ni bil izvzet, clo stari ljudje si niso iskali izgovo¬ rov. Sveti Bazilij clo terdi , da so stari ljudje še bolj terdo zavezani postiti se, ker jim post manjše težave prizadeva, ka¬ kor drugim, ker so se mu po dolgoletni vaji že privadili. Clo z otroki niso delali razločka, kajti post jim je bil to, kar je rodovitna voda nježnim cvetlicam. Post je bil, da z bese¬ dami svetega Bazilija na dalje povem, potujočim okrepčevalec in zvest spremljevalec na njihovem potovanju ; post je bil de¬ vicam varh njihove čistosti, zakonskim pripomoček zderžnosti, mladim in krepkim ujzda za njihovo poželjivost; post je bil, kratko rekoč, koristen ljudem vseh stanov. — Dela in opra¬ vila pervih kristijanov so bile s trudom in težavami sklenjene nič manj ko zdaj. Vsi so se na rokah živili, ter pred očmi imeli nauk svetega Pavla , ki pravi, „da , kdor noče delati , naj tudi ne je“. (II. Tes. 3, 10.) O tistih blaženih časih ni bilo bogatih pohajavčev, kteri bi denar in dragi čas tratili: v lenobi in posvetnem razveseljevanju, marveč se je trudil in delal vsak vsak v svojem stanu. In vendar so vsemu svojemu mnogokrat prav vtrudljivemu delu vkljub zvesto spolnovali postno zapoved, ter se vse ostrejše postili memo nas; še clo na mi¬ sel jim ni prišlo, da bi ali zavoljo trudapolnega dela , ali za¬ voljo slabotnega svojega života, ali zavoljo mladoletnosti ali pa sive starosti smeli se osloboditi od spolnovanja svete postne zapovedi. Clo kralji in cesarji so se radovoljno podvergli tej zapovedi. Tudi v poznejših časih so zvesto spolnovali postno zapo¬ ved vsi pravi kristijani; le samo tisti kristijani, ki od vsega keršanstva niso drugega ohranili , nego samo keršansko ime , zaničujejo sveto postno zapoved in sveti postni čas, pa gotovo le v svojo lastno škodo; kajti poprej ali pozneje jih zadene maščevalna roka božja. Naj vam v ozir tega dovedem par strašnih zgledov. V nekem mestu v Šleziji je leta 1846. nekterim malopridnim rokodelcem štirdesetdanski post že vse predolgo terpel, toraj hočejo sred posta ples naravnati. Po¬ štami duhovni pastir tistega kraja se temu ustavlja, kolikor Keri. n, Ljub EL 47 — 258 — more; pa vse zastonj. Njemu vkljub napravijo ples v postu in prav v samo saboto, nališpano in bahato, kar le morejo. Gostilnica, v kteri so se plesohlepneži sošli, bila je iz protja narejena, od znotraj in od zunaj z dilami opažena, in z gipsom prevlečena; v sredi med dilnatima stenama pa je bila šupljina z mahom zatlačena. Ker je bilo še merzlo, bilo je treba kočo dobro zakuriti, dokler bi ples plesavcev ne razgrel. Pa glej, kaj se zgodi ? O polnoči je plesalska izba vsa v ognju; suhi mah v steni se je bil od neke železne peči vnel, in ko bi trenil, prijel se je plamen krog in krog. Prestrašena plesalska drubal se kriče in urno kar more po stopnicah doli dervi. Pri vsem tem pa je vendar le plamen nektere dosegel in jih strašno ožgal, drugi so se na stermoglavnem begu poškodovali, njih naj veči del pa je bilo bolnih zavoljo prehlajenja in sil¬ nega strahu, ki so se ga navžili. Troje zmed njih je umerlo za opečinami po tem, ko so se bili spravili z Bogom in sveto cerkvijo, ktero so bili poprej tako nehvaležno zapustili. — Druga prigodba se je pripetila še kasneje in tudi na Slezkem na pepelnično sredo. Usedli so se namreč ta dan trije pre¬ vzetni kmetje iz vasi na voz, da bi se svetemu postnemu času vkljub odpeljali na razuzdano razveseljevanje. Ze so se bili prepeljali skoz več vasi, ter ondi pijančevali in razgrajali ljudem v veliko pohujšanje ; zvečer pa spet v pivnico domače vasi nazaj priderdrajo silno vpijoč in kričeč. Spravijo se v posebno sobo, in oštir je moral pri njih biti, da bi jim po¬ magal izpeljati gerdo burko ali prav za prav strašno pregreho, s ktero bi prav očitno na znanje dali svoje sovražtvo do sv. cerkve in duhovnov, njenih služabnikov. Hudobneži, ki niso niti v cerkev hodili, niti svoje velikonočne dolžnosti oprav¬ ljali, vmislijo si, da bodo maševali, to je: mašnika, naj sve¬ tejšo daritev opravljajočega posnemali in s tim zasmehovali in zasramovali. Eden, naj hujši izmed njih, se pači, kakor da bi maševal, in maševaje druge obhajal, obhajal s klobaso zre¬ zano na tanjke kolesca. Vsemu temu se vsi drugi prav sa¬ tansko zakrohotajo. Pa to jim ni še bilo zadosti. Ko vidi, da je omenjeno bogokletstvo zveršil svojim malopridnim tovaršem po volji, naravna uni hudobnež pogreb, pri kterem bi on sam pogrebno pridigo imel, Oštir se mora vleči za merliča v 259 — rjuho zavit. Tudi ta bogokletna šala se jim po volji verši na velik smeh in krohot; a konec je bil strašen, neznano strašen. Oštir ni mogel več vstati, mahoma so mu oterpnili vsi udje, in je res bolj mertvemu kakor pa živemu človeku podoben poslal. Tega se bogokletneži silno prestrašijo; vest se jim zbudi, in jih žene domu. Kader pa uni, ki je naj hujše vde- Ijaval ter se mašnika delal pri maši in pogrebu, v svojo hišo pride, in večerjo zahteva, vdari ga pri tej priči mertud, ter mu jezik do brade iz ust porine, da ga ni mogel nič več ne nazaj v usta spraviti. V takem strašnem stanu ni mogel nič več ne med ljudi, ampak je moral doma ostati, in pre¬ mišljevati , da se Bog ne da zaničevati. — Za velikonočne praznike si išče vsak, tudi še tolikanj siromaški keršanski člo¬ vek preskerbeti kake boljše jedi. Ako drugega ne more, kupi si vsaj nekoliko govedinje, da si pripravi dobre juhe in kosec mesa za velikonočno praznovanje. In kdo bi revežu oponašal to samo ob sebi gotovo ne pregrešno veselje! Leta 1867. gre tedaj tudi neki dolensk jarmar (to je: rokodelec, ki jar¬ me izdeluje) iz svojega sela v sosednjo vas že na veliki če- tertek, da bi si pri ondotnem mesarju govedinje kupil za ve- likonoč. Pri mesarju najde ženo nekega škrinarja iz bližnjega mesta , ktera je bila mesarju svojo kravo prodala. Mesar je kravo pobil, in škrinjarjeva žena se je pri njem gostovala z mesom svoje krave vkluh vsemu postu velikega četertka. Jar¬ mar v mesarjevo hišo stopivši zahteva mesa za velikonočne praznike ; a škrinjarjeva žena ga vabi k sebi na obed. Jarmar se o začetku s postom izgovarja ; a ker nevredna žena vanj sili, ter mu veli, da za to, kar bo pojedel, ničesa ne bo pla¬ čal, vsede se jarmar, in ž njo vred jč , j 6 meso na veliki četertek. A glej ! kakor bi bil z mesom vred strupa pojedel, oboli tako hudo , da veliko nedeljo tudi enega grižljeja mesa ne more več povžiti. V sredo po veliki noči je bil previden s svetimi zakramenti, in v petek pred belo nedeljo krog pol¬ noči je umeri. Ti trije strašni zgledi naj nam bodo v svarilo in poduk, da svetega posta ne zaničujemo, marveč ga v časti imamo, in si ga obračamo v svoje zveličanje. In da nam bo veliki 17 * i - 260 - post res v zveličanje, zraven tega, da se pridno postimo, tudi še pridno premišljujmo terpljenje Jezusovo; obernimo se greš¬ niki k Bogu, kakor zgubljeni sin k svojemu očetu , hodimo bolj pogostoma v cerkev; molimo obilniše, in storimo več dobrih del, kakor sicer; kar postu pri jedi privarujemo, dajmo ubogim ; ogibajmo se grešnih priložnost; zderžujmo se posvet¬ nega razveseljevanja; opustimo vse, kar bi nas razmišljene delalo in nas od premišljevanja svetih reči odvračevalo , ker dnevi postnega časa so dnevi žalosti in pokore. 5. Drugi post je adventni post, in sicer vsako sredo in vsak petek ob vsem adventnem času. Namen, ki ga sveta cerkev z adventnim postom sklepa, je ta , da se kristijani s pokoro in poboljšanjem vredno pri¬ pravljajo za pobožno praznovanje Jezusovega prihoda in rojstva. Da bi dosegli ta blagi namen imajo pobožni kristijani po nekterih krajih lepo in hvalevredno navado, da se leto za letom o svetem adventnem času spovedujejo in zakrament svetega rešnjega Telesa prejemajo ravno tako, kakor o svetem velikonočnem času. Te posnemanja vredne navade se vsegdar zvesto deržile tudi vi! 6. Tretji post je kvaterni post, ki obsega sredo, petek in sdboto vsakega zmed štirih kvaternih tednov o štirih letnih časih. Kvaterni tedni so : a) tisti teden, ki pride po tretji ne¬ delji v adventu ; b) tisti teden, ki pride po pervi nedelji v poslu; c) tisti teden, ki pride po binkeštni nedelji; in d) tisti teden, ki pride po dnevu povišanja svetega križa mesca septembra. Ne le štirdesetdanski, ampak tudi kvaterni post je sila star post. Njegov začetek sega nekama do v staro zavezo, kajti prerok Caharija (8, 19.) našteva štiri poste, ki so jih - 261 — Judje imeli četertega, petega, sedmega in desetega mesca. Te poste so nekteri pobožni kristijani prenesli v novo zavezo, ter se radovoljno postili ob vsakem letnem času. Ob času papeža Leona, ki je živel v petem stoletju, bil je kvaterni post v Rimskem mestu sploh v navadi, in iz Rima se je raz¬ širil po vsem keršanskem svetu. Na Francoskem in Nemškem si je sosebno sveti Bonifacij veliko prizadeval, da ga je vpe¬ ljal med ljudi za mesce marcij, junij, september in december; cesar Karol Veliki je ponovil to določilo leta 769. in cerk¬ veni zbor v Majncu ga je leta 813. za terdno zapovedal za nemške in francoske škofije. Namen ali cilj in konec kvaternega posta pa je : a) da bi ob vsakem letnem času vsaj nekoliko dni posvečevali s pokoro. — Kvaterni post nas mora opomniti, da smo dolžni pokoro delati, se postiti in druge dela milosti doprinašati, in za svoje grehe božji pravici zadostiti. Slabi smo, vedno v kak greh pademo , in tedaj tudi vedno potrebujemo pokore. In kakor ga ni časa, o kterem bi se nič ne pregrešili, ravno tako bi nam tudi ne smel preteči nobeden čas, o kterem bi si ne prizadevali, razžaljenega Boga s pokoro spet potolažiti. In kakor ima vsako leto štiri letne čase, imamo tudi vsak letni čas poseben, ter kvaterni post; in kakor ima vsaki letni čas tri mesce, imamo tudi vsake kvatre tri postne dneve. Malo je , kar sveta cerkev od nas tirja; ravno zato pa tudi vestno storimo to malo reč, da sveti cerkvi pokorščino skazujemo, kakor Bog hoče in zapoveduje: zderžujmo se mesnih jedi; ne najejmo se več kakor le enkrat na dan do sitega; molimo; spovedujmo se svojih grehov, da nam bodo kvaterni dnevi res dnevi pokore; odpovejmo se grehu, in prosimo Boga pomoči, da bi se greha varovali in v dobrih delih bogateli. Sveta cerkev je kvaterne poste zapovedala b) zato, da bi Boga, stvarnika in začetnika vseh reči in delivca vseh dobrot, prosili, da bi nam - 202 - sad zemlje dal in ohranil, in da bi ga za prejete dobrote zahvalili. Potrebno je, da že spomladi Bogu priporočamo sadeže ; na polju in tersje po vinogradih. Ravno zato je sveta cerkev postavila eden kvatern teden s kvaternim postom spomladi , da, kjer je sneg skopnel, in polje zeleni in tersje odganja, obvaroval bi nam ga Bog. Ena sama merzla noč nam z mrazom vse lahko vzame; pozebejo terte, pozebe sadje , in setve po polju, in proč je naše upanje. Da bi se to ne zgodilo, opominja nas sveta cerkev s kvaternim postom, naj Boga prosimo blagoslova iz nebes. V kolikih nevarnostih so poleti vinske gorice in žitne polja ! če še tako lepo kažejo, vtegne jih o kratkem pokon¬ čali ali ta ali druga vima ; pride toča, prehuda suša ali pre¬ obilna moča, in zgine nam upanje, zgine veselje. Kako po¬ trebno je tedaj Boga prosili, da bi milostljivo od nas odvernil hudo in slabo vreme, škodljivo žival in golazen. In da bi to storili, postavila je sveta cerkev tudi poleti kvaterni leden in bvaterni post. Tudi o jeseni je treba lepega vremena , da se iz vino¬ gradov in polja pospravi, in oziminja poseje. Gospod vremena pa je le Bog ; zato je pa sveta cerkev tudi o jeseni v kva- ternem tednu zapovedala post, da bi s spokornim duhom Boga prosili vgodnega vremena. Po zimi imamo sicer že vse spravljeno; pa tudi po zimi nam ali nesreča ognja, ali kar si bodi hudega lahko vse vzame; tedaj sveta cerkev tudi po zimi oznani kvaterni post, da prosimo ž njim Boga, naj bi nas dobrotljivo obvaroval vsake nesreče. Posebno pa nas sveta cerkev še opominja , da hvalimo Boga za vse dobrote, ki smo jih prejeli, in dobro storimo revežem, ki niso nič pridelali, in nimajo potrebnega živeža ; kajti Bog nekterim obilnost da zato , da od tega, kar v obilji imajo, delč drugim, ki nimajo. 263 - Sveta cerkev je kvaterne poste postavila c) zato, da bi ponižno Boga prosili dobrih in zvestih namestnikov Jezusovih. — Bila je namreč nek¬ daj in je še zdaj po nekterih škofijah navada, da so škofje o kvaternem tednu posvečevali mašnike. Pred mašnikovim po¬ svečevanjem pa se postijo škof in vsi tisti, ktere v mašnike posvečujejo. Prav spodobno in primerno je tedaj, da se ž njimi vred postijo tudi verni kristijani, kakor so se postili in so molili kristijani v Antiohiji, preden so na Pavla in Barnaba roke pokladali, to je: jih posvetili v mašnike ali prav za prav škofe. (Ap. dj. 13, 3.) Dobri mašniki so velik dar božji; treba je tedaj Boga prositi, da bi škofe razsvetlil, naj bi vselej vredne in pobožne može v mašnike posvečevali, in da bi Bog tudi mašnike razsvitljeval in s svojo gnado podpiral, . da bi zamogli zvesto spolnovati svoje imenitne dolžnosti. To storite tudi vi vsak kvaterni čas, če se tudi pri nas mašniki ne po¬ svečujejo ravno o kvaternem^ tednu, kajti zmerom še velja beseda Gospodova, ki pravi: „Zetev je velika, pa delavcev je malo. Prosite tedaj Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetev". (Luk. 10, 2.) 7. Četerti posti so predprazniški posti, in sicer tile: a) pred praznikom čistega spočetja Marije device (7. dec.) ; b) pred božičnim dnevom (24. decembra); c) pred binkešlno nedeljo; d) pred praznikom svetih aposteljnov Petra in Pavla (28. junija); e) pred velikim Šmarnom (14. avgusta) ; f) pred praznikom vseh svetnikov (31. oktobra). — Taki predpraz¬ niški posti so nekadaj bili tudi vsi preddnevi svetih apostelj¬ nov razun svetih aposteljnov Filipa in Jakoba, svetega Janeza in svetega Barnaba , na dalje, preddan svetega Janeza Kerst- nika in svetega Lorenca ; zdaj pa so po nekterih škofijah po¬ polnoma prejenjali, po drugih škofijah so na poprejno saboto preneseni, in spet po drugih z adventnimi posti zamenjani. Postavila je sveta cerkev te poste iz tega namena, da bi se kristijani s pokoro in molilevjo pripravljali za vredno praznovanje naslednjih praznikov. In pervi kristijani so to - 264 - tudi res storili s prav pobožnim in spokornim duhom. Po navadi so se postili do treh popoldne; zvečer so šli v cerkev, ter so ondi molili, psalme prepevali, poslušali sveto branje ali razlaganje božje besede. Vse to je trajalo dolgo v noč. Po tem so se za nekoliko časa razšli, dokler ni prišla jutranja ura , o kteri se je služba božja pričela. A satan ne miruje, dokler ljulike med pšenico ne priseje. Začeli so nekteri ma¬ lopridneži tisti čas pred službo božjo obračati v gerde raz¬ uzdanosti, in sveta cerkev je bila prisiljena, odpraviti ponočne shode o predprazniških večerih; le samo posti so še ostali o nekterih predprazniških dnevih. 8. Ti so vam tedaj zapovedani postni dnevi. Deržimo jih kakor sveta cerkev želi, in kakor nas s kratkimi besedami sveti Hieronim uči , ter pravi : „Naš post bodi pohleven , in sklenjen s pobožnim in ponižnim duhom ; ž njim naj se naše telo ponižuje tako, da se bo naš duh kviško vzdigoval!“ Amen. 265 — XXIV. keršanski nauk. Kako se je treba postiti ob zapovedan ih postn i h dne¬ vih? — Kteri kristijani so zavezani postiti se ob zapovedanih postnih dnevih? — 1. Post, ki nam ga sveta cerkev v svoji tretji zapo¬ vedi zapoveduje, je, kakor že veste, dvojni: je popolni post ali post v pravem pomenu, in je nepopolni post ali zder- žek, .zderžek od mesnih jedi namreč. — Od popolnega posta govoreč sem vam odgovor obljubil na to le trojno vpraše¬ vanje: I. o kterih dnevih se nam je postiti? II. kako se moramo postiti ? in III. kdo je zavezan se tako postiti ? — Na pervo vpraševanje sem zadnjič odgovoril, ter rekel, da od cerkve zapovedani postni dnevi so: Stirdesetdanski post, ad¬ ventni post, kvaterni post, in predprazniški posti. 2. Zdaj je prišla versta na drugo vpraševanje: II. Kako se moramo postiti o vseh postnih dnevih? Ob zapovedanih postnih dvevih se moramo postiti a) tako, da le enkrat na dan jemo, to je: se le enkrat na dan in sicer opoldne do sitega najemo. — Po sedajni navadi smemo sicer tudi zvečer nekoliko jedi vziti; ali ta večerja ne sme biti tako obilna, da bi se pri njej spet do sitega najedli. Kaj in koliko da sme vsak posamezni člo¬ vek pri večerji vziti, ne more se na tanjko določiti , ker po različnosti stanu in starosti, po različnosti svo- - 266 jega života, po različnosti obnebja, v kterem živi , in po različnosti drugih okoljščin potrebuje eden več živeža, drugi manj, in jed kolikor je eden potrebuje, da se enmalo okrepča, vtegne drugemu zadostovati, da se ž njo že do sitega naje. Vsakdo naj tedaj vse te različne okoljščine pred očmi ima, kader si večerjo odmerja, da se pri večerji ne bo do sitega najedel, in da postne zapovedi ne bo prelo¬ mil. Po nekterih krajih imajo navado, da se tudi zjutraj ne¬ koliko oteščajo; pa tudi ta zajterk ne sme biti obilen, ampak le lolikošen, da človek, po njem nekoliko okrepčan, zmožen postane, ročno opravljati dolžnosti svojega stanu. — Vmes med tem časom pa človek o postnih dnevih ne sme vživati nobene jedi; ako jo pa vživa, pregreši se, pregreši z malim grehom, in se zraven tega še v nevarnost postavlja, pre¬ grešiti se s smertnim grehom, ker jedi, večkrat na dan po malem vžite, vtegne na zadnje toliko skupaj priti, da bi se človek ž njo dvakrat ali še večkrat nasitil, ko bi jo le dvakrat ali primeroma trikrat na dan vživa], kar pa je naravnost nasproti tretji cerkveni zapovedi, ktera ne dovoli, več kakor enkrat na dan nasititi se. — Iz tega, kar sem zdaj povedal, pa že kar sami lahko posnamete, da bi se zoper tretjo cerkveno zapoved pregrešil tudi tisti, kteri bi jed, ktera bi bila name¬ njena, da se ž njo enkrat na dan do sitega naje, razdelil tako, da bi je ne vžil na enkrat , ampak večkrat na dan. — Ako bi se pa človek k obedu vsedel, in obedovati začel, prišlo pa bi med tem kako neprevideno opravilo, kterega mora nemudoma opraviti, bi se nič ne pregrešil, ako od obeda vstane, opravilo opravi, po tem pa se spet usede, in obed dokonča. Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti b) tako, da le o pravem času obedovamo, to je: da se pred poldnevom ne usedemo k obedu, pri kterem nam je dovoljeno najesti se do sitega. — O pervih časih keršanslva so se verniki postili tako ojstro , da do solnčnega zahoda ni- česa niso vžili; še le po solnčnem zahodu so imeli kosilo in večerjo skupaj. V poznejših časih so obedovali ob treh po¬ poldne. Dandanes pa je navada, da obedujemo opoldne. Kme- - 267 - tijski ljudje tu in tam ob enajstih obedujejo, in jim zoper to ni kaj vgovarjati, ker imajo kmetijski ljudje večidel težke dela, včasih pa tudi zavoljo otrok, kterim ni kaj drugega jesti dati, ali zavoljo kakega drugega pravičnega vzroka pred poldnevom k obedu gredo. Ako kdo iz kakega pametnega vzroka zaj- terkuje še le ob 10. ali 11. uri zjutraj, sme si obed narav¬ nati še le ob četerti ali peti uri zvečer. Tako govori dotično Rimsko določilo leta 1834. Iz do zdaj rečenega se vidi, da bi se močno motil, kdor bi menil, da tretja cerkvena zapoved nič drugega ne zahteva, razun tega da se človek več kakor enkrat na dan ne najč do sitega, in naj bi med tem tudi še večkrat jedel, jedel ka- derkoli in kakorkoli bi se mu zljubilo, da bi se le pri tem več kakor enkrat na dan do sitega ne najedel. Poglavitno zahtevanje postne zapovedi je zmerom bilo le to, da kristijan jed vživa le samo enkrat na dan. Po sporočilu papeža Be¬ nedikta XIV. se kristijani o postnih dnevih niso zderževali le samo jedi, ampak tudi vina in drugih enakih pijač , in še cIo vode. Dandanes sicer pijače, ktere le samo žejo gasijo, po določilu ravno tega papeža niso prepovedane ; vsemu temu vkljub pa bi se tisti , kteri bi o postnih dnevih vino ali kako drugo enako pijačo večkrat na dan vžival, nobene posebne žeje ne imajoč , nič manj ne pregrešil, kakor tisti, kteri bi opoldne nalašč čez mero jedel iz lega namena, da bi se po¬ tem tem lagleje postil. Tak človek bi se pregrešil z nezmer¬ nostjo, ktera je vsegdar pregrešna, in bi naravnost nasproti ravnal postni zapovedi, ktere poglavitni namen je krotiti hudo poželjenje. Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti c) tako, da se zderžujemo nekterih posebnih, ter mesnih jedi, pa tudi drugih slastnih jedi. — V ozir zderževanja od mesnih jedi bo pri napol postu ali pri zderžeku kaj več povedanega. Tukaj opomnim le toliko, da so v štir— desetdanskem poslu zraven mesa in mesnih jedi bile prepove¬ dane tudi vse mlečnate jedi, na dalje sir, sirovo in kuhano - 268 - maslo, jajca i, t. d. ker so te jedi z mesom v bližnji dotiki. Vendar je sveta cerkev v mnogih deželah in škofijah različne potrebe in navade različnih krajev in ljudi pred očmi imevši odstopila od te pervotne zapovedi, ter dovolila vživati jedi, ktere so sicer z mesom v dotiki, pa niso kar naravnost mesne jedi. Opomnim še to, da je želja in volja svete cerkve, da se o zapovedanih postnih dnevih zderžujemo tudi takih postnih jedi, ktere so posebno slastne in poželjivosli všečne. Kdor bi o postnih dnevih segel le po slastnih jedeh, ali si dal pripra¬ viti takih postnih jedi, ktere se mu bolj prilegajo kakor mesne jedi, bi postne zapovedi nespolnoval. Sveti Avguštin pravi: „Tisti, ki se mesnih jedi zderžujejo tako, da si pri tem iščejo drugih jedi, ktere se težko pripravljajo in dražje stanejo , motijo se močno; to se ne pravi postiti se, ampak le samopašnost spre¬ menili. — Papež Urban V. ves adventni in postni čas ni jedel več, kakor le enkrat na dan, in to zvečer. Ob samem kruhu in ob vodi se je postil vsako sredo, vsak petek in vsako saboto celega leta. — Tudi cesar Justinijan se je prav ojstro postil. Ves postni čas je le vsaki drugi dan enkrat jedel, in sicer le malo osoljenih in v kisu namočenih zelišč; tudi vina ni pil, ali kake druge močne pijače, temveč le samo vodo. Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti d) z dobrim namenom, to je: ne smemo se postiti zato, da bi nos ljudje gledali, občudovali in hvalili, temveč le iz ljubezni do Boga in za zveličanje svoje duše skerbijoč. — Jezus pravi : „Kader se pa postite, ne delajte se žalostnih kakor hinavci; gredč namreč svoje obraze, da bi ljudje vidili, da se postijo. Resnično, vam povem, prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kader se postiš, pomaži svojo glavo in umij svoj obraz, (to je: očedi se, kakor po navadi, z nobeno posebnostjo ne razodevaj svojega posta,) da ne bodo ljudje vidili, da se po¬ stiš, ampak tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo povernil“. (Mat. 6, 16—18.) — Sveti Teodor je nekega postnega dne dal enmalo boljše kosilo napraviti svojim tovaršem. Kader se za mizo usedejo, reče eden zmed njih strežeju: »Jaz danes - 269 — nič gorkega ne okusim, prinesi mi le enmalo kruha in soli*. Na te besede mu reče sveti Teodor: »Ljubi brat! bolje bi bil storil, da y svoji celici (slanici) meso ješ, kakor pa da s svojo čudno zderžljivostjo prednosti iščeš pred svojimi brati in prazne časti pridobiti si prizadevaš*. Nečimurnost omadežuje naj boljše dela, in jim ceno vzame in vrednost. — Svetemu Makariju je tožil eden njegovih učencev, ter mu rekel: „Dok- ler sem še v samostanu živel med svojimi brati, zamogel sem se dolgo časa postiti kar brez vse težave in se odpovedati slehernemu okrepčevanju; zdaj pa, ko se znajdem v svoji puščavi dalječ proč od svojih bratov, oglasi se mi glad kar berž in s toliko močjo, da se postim prav težko. Poyej mi, ljubi oče! od kod to pride ?* Sveti Makarij mu reče: „To pride od tod: V samostanu so tvoji tovarši občudovali tvoj post, in marsikteri memogredoči romar je s perstom kazal na te (se je razgledoval nad teboj) ; tu v samoti pa se nihče ne ogleda na tvoj post, in tvoja nečimurnost ne dobiva nikakovega netila; tu te nihče ne nasiluje s posvetno hvalo, ktera te je poprej nasitovala tako, da si na glad pozabil*. Varujmo se, da ne bo tudi nam veljalo enako očitovanje! Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti e) še sosebno zato, da zatiramo svoje strasti in svoje hudo poželjenje, ali z drugo besedo: postiti se moramo s spokornim duhom. — Postivši se obžalujmo tedaj svoje grehe; dobre sklepe delajmo , da se bomo posih- malo na vso moč varovali slehernega greha; vstavljajmo se hudemu z vso silo, in ogibajmo se vsake priložnosti v greh. Sveti Bazilij pravi : »Varujte se, da vsega zasluženja svojega posta ne postavljale v to, da se jedi zderžujele? Ali veste, v čem pravi post obstoji ? V tem obstoji, da od sebe ver- žete sleherno hudobijo. Razvežite vse vezi krivice , odpustite svojemu bližnjemu razžaljenje, spreglejte mu dolgove. Ne po¬ stite se tako, da bi postivši se v pravdah in prepirih živeli. O takih dnevih sicer mesa ne vživate, med tem pa razmesar- jate svoje brate. Vina ne pijete, pa se tudi krivice ne zder- žujete*. Tak post, se ve da, ni pravi post; in takega posta 270 Bog ne more biti vesel. „Zderževanje od pregreh imenujem pravi post", uči sveti Krizostom, „kajti zderževanje od jedi je zapovedano, da se ž njim kroti poželjenje mesa". In sveti papež Leon pravi: „Moč našega posta ne obstoji v zderže- vanju od jedi, in zastonj bi telesu živež odtegovali, ko bi se duša ne odvračevala od krivic, in bi se jezik ne odvračeval od razuzdanost". — Opat Janez se odpravi nekega dne obis¬ kovat samolarce po puščavi, da bi vidil, koliko so napredovali v keršanski popolnosti. Do pnščavnika Pezija pride , in se ž njim v pogovor spusti. Pezij je že do štirdeset let živel v puščavi, in pred solnčnim zahodom noben dan ni vžival no¬ bene jedi, in berž ko ne zavoljo tega ojstrega življenja en- malo preveč sam seboj zadovoljen reče opatu : „Solnce , da- siravno vse obsveti , vendar nikdar me ni vidilo , da bi jed vžival". „Iu mene", seže mu opat Janez v besedo, „nikdar jeznega ni vidilo". — Ni še zadosti, da bi se človek le samo jedi zderžal nekoliko časa; treba je, da se vsegdar zderži vsega, kar ni prav. Obilno zatajuje samega sebe tisti človek, ki se ves ljubi dan zderžuje vsake jedi, in od ranega jutra do terde noči ne vžije nobene jedi; pa vendar še vse več stori tisti, kteri se celi dan čistega ohrani vsakega, clo naj manj¬ šega pregreška , se čistega ohrani vsake nepotrebne besede in clo vsake napčne misli. Tak posl je post v pravem pomenu, in v pravem duhu, in v takem pomenu bi se mogli vselej postiti, kakor moramo tudi vselej moliti. — Sveti Bernard pravi: „Ako je le samo gerlo grešilo, naj se tudi le samo gerlo posli, in to si je zadosti; ako so se pa pregrešili tudi drugi udje, zakaj bi se tudi oni ne postili ? — Posti naj se oko, zderžujoč se radovidnih in nespodobnih pogledov, da bo popolnoma ponižano in s pokoro vkroteno, ker se je poprej prostovoljno zaderževalo v zadolženju (pregrehi). — Posti naj se uho, ktero je odperto bilo nečimurnim čenčarijam, novicam in različnemu nekoristnemu in mnogokrat clo pregrešnemu govorjenju. — Posti naj se jezik, in naj se zderžuje oprav¬ ljanja, godernjanja, nečimurnih, nepotrebnih, lahkomišljenih in pregrešnih besed. — Posti naj se roka, in naj se odteguje delom, ktere ne le niso zapovedane, marveč so prepovedane. — 271 — Posti naj se noga prepovedanih potov. — Posti naj se duša, ter naj se zderžuje hude volje in pregreh vsake verste ft . Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti f) brez strahu pred ljudmi. — Ni je nobene cerk¬ vene zapovedi, ktero bi nasprotniki tako močno napadali in sramotili, kakor napadajo in sramotijo postno zapoved. Znaj¬ dejo se kristijani, znajdejo clo katoliški kristijani , ki postne zapovedi ne deržijo, ki ob zapovedanih postnih dnevih vživajo mesne jedi, in se jih še tudi po večkrat na dan do sitega navžijejo, o drugih nepostnih dnevih pa kar brez vsega kvara za zdravje postne jedi vživajo ; pri tem pa še sveto cerkev zasmehujejo in njene zapovedi, se clo ponašajo s svojo nepo¬ korščino do svete cerkve; in kar nespametne praznoglavce zasramujejo tiste, kteri se še zvesto deržijo svete cerkve in svete postne zapovedi. Take zaničevalce svete cerkve slišijo drugi priprosti kristijani, ki niso zadosti terdni v sveti veri, in boječ se njihovega zaničevanja potegnejo ž njimi, ter vži¬ vajo meso in mesne jedi, kakor uni zaničevalci. — Takih omahljivcev vi, ljubi moji! nikar ne posnemajte, ter se nikoli nikar ne bojte niti njih, niti njihovega zaničevanja ; marveč se vsegdar verni in zvesto deržite svoje matere, svete kato¬ liške cerkve, in njenih zapoved. — Leta 1850. se je god svete Ane obhajal ravno na petik. Svete Ane dan pa je v nekem kraju na Dolenskem zapovedan praznik in velik shod. Od blizo in dalječ dohajajo ljudje deloma na cerkveno praz¬ novanje , deloma na razveseljevanje. V neki pivnici se je omenjenega leta zbralo sosebno veliko ljudi zmed sosednjih nemških naseljencev, ki so postu vkljub vživali mesne jedi, in bili'Židane volje tudi pri mesnih jedilih na postni dan. Vest jim je bila že zaspala, in jim ni kaj dosti več očitanja nare- jala. Eden zmed njih pa , mož v ozir svojega gospodarstva sicer nekoliko lakomišljen, vendar pa sveti cerkvi vedno vdan, nikakor ne da se pripraviti, da bi z drugimi vred vžival mesne jedi. Na vse prigovarjanje, na vse hujskanje od vseh strani se vendar le ne da premotiti, marveč se vsega kljubovanja serčno oteplje s temi le besedami : „V tej reči se lahko pre- — 272 raagam, da mesa ne jem na postni dan ; toraj ga tudi ne jem recite, kar hočete! Bog daj, da bi se tudi v drugih re¬ čeh zamogel ravno takolahko premagati.“ — Tako, kakor ta mož, ter brez strahu pred ljudmi, postite se tudi vi! Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti g) tako, da se postivši se ne zderžujemo le samo mesnih jedi in pregrešnih reči, ampak tudi ka¬ kega nedolžnega veselja. — In da bomo to zamogli , moramo tudi o drugem času in ne le samo ob zapovedanih postnih dnevih v zatajevanju samega sebe vaditi se s tem, da si odpovemo kako nedolžno razveseljevanje. Tako razveselje¬ vanje bi bilo, ako gremo v kako pošteno drušinjo , ali če imamo kak posveten, toda pošten pogovor, ali se spustimo v kako nedolžno igro, ali če prebiramo posvetne toda poštene bukve in časopise in druge enake reči. Kristijan, ki se ra- dovoljno tudi takih reči zderži nekoliko časa, zverševal bo tudi težavniše reči tem lagleje, in bo tudi postno zapoved zvesto spolnoval. — Opat Helen pride do starega votlega drevesa , v kterega so se bile bučeiice naselile. Med prav prijetno zadiši iz votlega drevesa , in opata želja obhaja , da bi okusil nekoliko meda. Že se pripravlja, da bi iz drevesa potegnil nekoliko satovja napolnjenega s sladkim medom; pa mahoma postoji, in reče: „Beži proč od mene, poželjivostl* — Mla- deneč pa, ki ga je spremljeval, reče mu: „Ljubi oče! bi mar to kaj napčnega bilo, če bi vžili nekoliko medu ?“ Opat za¬ vorne : „Nikakor ne, ne bilo bi napčno ; a bilo bi pregrešno in osramotivno, ako bi se mož svojemu poželjenju strahovati pustil, namesto da bi on njega v strahu imel*. — Res modro ravna, kdor si odreče kako nedolžno veselje iz tega namena, da bi tem lagleje premagoval poželjenje po pregrešnem ve¬ selju. — Nekega dne poterka neki vinšček na vrata celice, v kteri je prebival Makarij samotarec. Makarij odpre oknice, ter vprašuje, kaj da mož zahteva. Vinšček reče: „Bogoljubni oče! glej prinesel sem ti grojzd. Sprejmi ga, ter se ž njim pokrepčaj Makarij se prijazno nasmehlja, zahvali in blagoslovlja — 273 moža. Mož odide, in Makarij se vsede za kamnito mizo, da bi povžil okusni sad; kar mu neka posebna misel v glavo šine, da postoji, ter reče: »Glej, v celici poleg mene stanuje prileten mož, ki tega pokrepčila bolj potrebuje , kakor jaz". In zdajci nese grozd v bližnjo celico staremu samotarcu. Stari samotarec pa, kader Makarij odide, spolni se bolnega brata v drugi celici, in se vzdigne , ter njemu grozd zanese. A tudi bolni brat noče grozda vžiti, in ga drugemu odda, drugi tret¬ jemu in tako naprej do zadnje celice. In poslednji, ki grozd v roko dobi, prinese ga zvečer spet nazaj do Makarija, Ma¬ karij, ko to vidi, se ves vesel razjoka nad tolikim lepim za¬ tajevanjem njegovih tovaršev ; a tudi on noče grozda povžiti. •— Nad takimi zgledi razgledujmo se tudi mi. Ob zapovedanih postnih dnevih se moramo postiti h) tako, da s postom strinjamo tudi miložnjo in druge dobre dela. — Angelj Rafael je rekel Tobiju: „Bolje je molitev s poslom in z miložnjo, kakor spravljati zaklade zlata". (Tob. 12, 8.) — Sveti Krizostom pravi: »Po¬ tem še le se bomo prav postili , če o postnih dnevih dobre dela doprinašamo, v dobrem rastemo, pogreške popravljamo in se od hudega očiščujemo". — Sveti Cezarij veli : »Post brez miložnje je svetilnica brez olja". Miložnja pa , ktero sami sebi pri ustih pritergamo, da bi ž njo lakoto reveža po¬ tolažili ali njegovo nagoto pokrili , je gotovo Gospodu naj prijetniša. — Sveti Herman , bivši učenec aposteljnov , uči v svojih spisih , da ima vsak človek ob eni strani angelja, kleri ga varuje, in ob drugi strani hudega duha, kteri mu skušnjave nareja. Da bo človek skušnjavca premagal in od sebe od¬ gnal, in si angelj varha na strani prideržal , mu je post naj zdatniši pripomoček. Ravno zato nam ta sveti mož post prav goreče priporoča, sosebno tisti post, kleri je z toiložnjo skler- njen. V ozir tega tako le piše : »Ves svoj živi dan ne de¬ laj nič hudega, temveč s čistim sercem služi Bogu. To slo- rivši opravljaš velik in Bogu dopadljivi post. — Kteri dan koli (pa) se postiš, ne vživaj ničesar razun kruha in vode , in kader vrednost (ali ceno) jedi, ktero bi bil tisti dan vžil, Kori. n.Jt