EAZLAGAIJE

keršanskega katoliškega

ar a  tr te a

Ktorega je spisal po drugih spisih
duhoven ljubljanske škofije.

Četerto poglavje:

Od svetili zakramentov.

Od

Drugi zvezek:

blagoslov

V CELOVCU 1872.

Natisnila tiakarnica družbe sv. Mohora.

\



Obseg in kazalo.

I. KerSanski nauk.

Blagoslovila ali zakramentalije.

I. Razdelek.

Od blagoslovil sploh.

Kaj so blagoslovila? — So blagoslovila že stare šege? — Čemu so bla-
slovila ? — Kakošne gnade in dobrote dele blagoslovila ?.

II. Keršanski nauk.

Od kod imajo blagoslovila svojo mož ? — Kako se ločijo ? — Kdo jih
sme deliti? — Kako jih moramo prejemati?.

III. Keršauski nauk.

II.  Razdelek.

Od blagoslovil posebej.

A. Blagoslovi.

I. Blagoslovi oseb.

1- Blagoslov papeža, opatov in nun. — 2 Blagoslov ljudstva pri službi
Božji. — 3. Blagoslov romarjev. — 4. Blagoslov ženina in neveste. —
5. Blagoslov keršanske matere po porodu. — 6. Blagoslov umirajočih

IV. Keršanski nauk.

I- Blagoslov merličev.

V. Keršanski nauk.

II. Blagoslovi reči.

1. Blagoslov vkladnega ali podstavnega kamna za novo cerkev. — Bla¬
goslov nove cerkve, kapele ali molivnice. — 3. Blagoslov ali očičše-
vanje oskrunjene cerkve.*.

VI. Keršanski nauk.

4. Blagoslov monstrance, tabernakeljna, križa in podob. — 5. Blagoslov
cerkvenih oblek. — Blagoslov pokopališča.

VII. Keršanski nauk.

7. Blagoslov soli. — 8. Blagoslov vode.. • •

Stran

VIII. Keršanski nauk.

Še nekoliko od blagoslova vode o svetili treh kraljih. — 9. Blagoslov
kadila. — 10. Blagoslov sveč. — 11. Blagoslov ognja.127

IX. Keršanski nauk.

12. Blagoslov cerkvenega bandera. -- 13. Blagoslov pepela. — 14. Bla¬
goslov lesa.151

X. Keršanski nauk.

15. Blagoslov velikonočnega jagnjeta, in druzih jedil in pijač ....  164

XI. Keršanski nauk.

16. Blagoslov raznih krajev. — 17. Blagoslov raznih stvari. — 18. Bla¬
goslov pred jedjo in po jedi.182

XII. Keršanski nauk.

B. Posvečevanja.

a) Papeževe:  1. Svetega Petra. — 2. Zlate rože. — 3. Božjih jagnjet.

b) Škofove:  1. Škofov in mašnikov. — 2. Kraljev in cesarjev. —

3. Svetih olij.198

XIII. Keršanski nauk.

4. Posvečevanje cerkve in oltarjev.211

XIV. Keršanski nauk.

5. Posvečevanje kelhov in druzih cerkvenih posod. — 6. Posvečevanje

zvonov.227

XV. Keršanski nauk.

c) Posvečevanja mašmkove:  7. Posvečevanje kerstne vode.244

XVI. Keršanski nauk.

C. Zarotila.

Kaj so zarotila ? — Kako se ločijo od blagoslovov in posvečevanj ? —

Kako se razdele. 256

XVII. Keršanski nauk.

Cerkveno prokletje ali izobčenje.273

XVIII. Keršanski nauk.

Od cerkvenega petja.285

XIX. Keršanski nauk.

I. Od procesij sploh.

Kaj so procesije? — Kedaj so se začele? — Kako se razdelijo? —

Kaj nas učijo?.298

XX. Keršanski nauk.

II. Od procesij posebej.

1. Procesija o Svečnici. — 2. Cvetno nedeljo. — 3. O veliki noči. —

4. Svetega Marka dan. — 5. Križni teden. — 6. Praznik svetega Reš-

njega Telesa. — ■ 7. Se nektere druge procesije.310

XXI. Keršanski nauk.

Nektere posebne molitve : a. Oeščena si Kraljica! — b. Vera, upanje, lju¬
bezen. — c. Splošne molitve. — d. Kratke molitvice. — e. Bratovščine 331

XXII. Keršanski nauk.

Dodatek: Civilni ali svetni zakon .351

1

I. Keršanski nauk.

Blagoslovila ali zakramentalne.

I. Razdelek.

Od blagoslovil sploli.

1. Kaj so blagoslovila ?  — 2. So blagoslovila še stare šege?
— 3. čemu je cerkev postavila blagoslovila?  — 4. Kakošne gnade
(milosti) in dobrote dele blagoslovila ?

Ljubi moji kristjanje! V zadnjem ker,sanskem nauku sem
.končal razlaganje od svetih zakramentov. Znano vam je, da
ves keršanski nauk razdelimo v pet poglavij ali v pet delov:
Vero, upanje, ljubezen, sveti zakramenti in keršanska pravica.
Že sem vam razložil toraj štiri poglavitne dele. In zdaj bi
vam mogel govoriti še od keršanske pravice. Ko sem vas pa
učil od svetih zakramentov, gotovo ste iz teh naukov prav
lehko spoznali, kako neskončno usmiljen in dober je naš Go¬
spod Bog in Zveličar Jezus Kristus, ki je za največe potrebe
človeškega življenja odperl sedem zlatih studencev, iz kterih
nam revnim popotnikom tukaj v tej solzni dolini neprenehoma
tečejo velike milosti in gnade Božje. In ti studenci so sedmeri
sveti zakramenti. Blagor mu, kdor jih rad in vredno prejemlje!
To pa našemu preljubemu Odrešeniku še ni bilo zadosti. Kajti
dobro je vedel, da človek Božje pomoči ne potrebuje le v svojem
višem prizadevanju — za zveličanje svoje neumerjoče duše;
ampak da potrebuje Božje podpore tudi v vsakdanjem zemelj¬
skem bivanju, v vseh časnih in telesnih potrebah. Zato je svoji

Keršanski nauk.

2

cerkvi oblast dal, da sme nam v vseh raznih potrebah deliti
svoj blagoslov, ter nam tako tudi za časno življenje naklanjati
pomoč in milost Božjo. In kakor so sveti zakramenti pervi pri¬
pomočki, s kterimi moremo zveličati svojo dušo, tako so te bla¬
goslovila, ali v latinski besedi zakramentalne, drugi pripomočki,
s kterimi si tukajšno življenje nekako posvečujemo, da toliko
gotovejši večno zadobimo. In zato moram vam še od teh cer¬
kvenih blagoslovil ali cerkvenih žegnov nekoliko povedati; zlasti
še zato, da boste videli, kteri so pravi in resnični cerkveni
blagoslovi in tudi kakošna je njihova moč, ter se ložej ogibali
toliko vraž, izmišljenih in podtaknjenih žegnov, ki le kazijo
čisti nauk svete vere, in keršanskemu življenju prav veliko
škodo delajo. Zato tudi te nauke pazljivo poslušajte. Govoril
bom v

I. Razdelku od blagoslovil sploh in v
II. Razdelku od nekterih blagoslovil posebej.

Pervo vprašanje je toraj: „Kaj so blagoslovila ali
zakrament ali j e? — ' *

Blagosloviti kaj,  pomenja, taisto Bogu izročiti, Bogu
darovati, dati, ali tisto stvar v Božjo čast, za svete opravila
odločiti. Pomenja pa tudi, dobro voščiti, srečo, blagor nad člo¬
veka ali drugo stvar od Boga sklicevati.

Zakramentalije ali cerkvene blagoslovila so
tisti od cerkve postavljeni obredi, ki nam zado-
b i j o m n o g o m i 1 o s t i n d o b r o t; in sicer nas na¬
ravnost rešijo telesnega zla, nam p r i d o b i j o
časni blagor; posredno pa nas varujejo večne
sme rti ter nam pomagajo v večno življenje.

Navadno se blagoslovila ali zakramentalije imenujejo vse
tiste reči, ktere so blagoslovljene ali posvečene Bogu samemu

3

ali v službo njegovo, ali pa so posvečene ali blagoslovljene v
pobožno rabo vernim kristjanom. Tako na priliko so posvečene
Bogu samemu cerkve, oltarji, kelhi in druge reči. So pa stvari,
ki so v pobožno rabo posameznim ljudem blagoslovljene, kakor:
sol, vino, jedila, križci, moliki ali druge podobice. Take bla¬
goslovljene ali posvečene reči se sploh imenujejo blagoslovila ali
zakramentalije.

M pravem, tesnejem pomenu pa so blagoslovila le tisti
sveti obredi,  s kterimi katoliška cerkev take reči blago¬
slavlja, posvečuje ali jim moč hudobnega duha odteguje. Tako
je blagoslovljenje ali posvečenje nove cerkve, ali blagoslovljenje
vode ali soli, pravo blagoslovilo ali zakramentalija.

Blagoslovila ali zakramentalije so tisti obredi, kteri nas
rešijo telesnih nadlog, ter nam pridobijo časni blagor; pa nam
r avno tako pomagajo, da ne zaidemo v večno pogubljenje, te-
diuč  da ložej dosežemo zveličanje svoje. S tem je že tudi po¬
kazano, kaj nam dajejo te blagoslovila. Naravnost pripomorejo
človeku k zunajnemu blagostanju, ko mu odvračajo natorne zla
111  odbijajo napade in moč hudobnega duha; in ravno tako mu
pomagajo k potrebni svetosti, da se ložej varuje večne smerti,
Pa toliko gotovejši doseči more večno zveličanje v nebesih.

Morajo pa biti vsi ti obredi postavljeni od katoliške cer¬
kve; kajti le njej, kakor svoji nevesti, je izročil Jezus Kristus
Polnost svojih gnad , ter jej je dal posebno oblast blagosloviti
vse stvarjene reči. — Njej ,,je dal oblast ozdravljati
kolezni in izganjati hudiče“.  (Mark. 3, 15.) „In
k°je svojih dvanajst a p o s t e 1 j nov k sebi po¬
klical, j im je dal oblast do nečistih duhov,
^ a  hi jih izganjali in ozdravljali vsako bole-
51611  in vsako slabost."  (Mat. 10, 1.) In učeni kardinal
Belarmin pravi: „Ko je Kristus postavil svete zakramente, da

1 *

4

v njih zadobimo gnado in opravičenje v najimenitnejših potre¬
bah svojih, kaj mar ne hi bil dal svoji cerkvi oblasti, da po¬
stavi za manjše pa vendar razne potrebe naše, posebne znamnja,
po kterih bomo deležni zasluženja njegovega* 4 ? Tako ima kato¬
liška cerkev nalogo, da zveršuje Kristusovo delo — odrešenje
in posvečenje vsakega človeka vseh časov, pa tudi vseh narodov;
in da tudi vdeležuje tega odrešenja nezavedne stvari, da vživa
vse stvarjenje sad njegove smerti. Da vam to malo bolj na¬
tanko razložim, mi dovolite.

S pervim grehom je bila s človekom vred vsa natora pre¬
kletstvu zapadla. Jezus Kristus je človeka in natoro tega pre¬
kletstva rešil s svojo smertjo na križu. Sveta katoliška cerkev
pa je poklicana, prilastovati to Jezusovo odrešenje človeku in
celi natori; oba spravljati z Bogom, nesrečnega prekletstva re¬
ševati in tako vse človeško življenje zopet djati pod Božji bla¬
goslov. To milost Jezusovega odrešenja sveta mati katoliška
cerkev človeku pred vsem družim pri svetem kerstu podeljuje
in Vlasti; pri svetem kerstu mu je odpuščen izvirni greh, ter se
človek vdeleži vsega bogastva neskončnega Jezusovega zasluže¬
nja. Sveta cerkev pa človeku, zlasti tudi za telesni blagor, v
mnogoterih okoliščinah, dobroto Božjo iz nebes prosi, kliče, in
k Bogu moli, naj bi stvari človeku teknile, naj bi mili Bog
odvzel od njih hudo prekletstvo, da bi ne škodovale niti duši
niti telesu; ali pa tudi stvari naravnost v Božjo službo odločuje,
kakor je odločen človek v Božjo službo pri svetem kerstu. Kakor
je torej človek iz nesrečnega, po grehu spačenega stana rešen,
tako naj bi bilo rešeno in posvečeno vse, karkoli služi človeku,
karkoli je stvarjenega. „Zakaj vsaka stvar Božja je
dobra, in nič se ne sme zavreči;... posve¬
čena je namreč po besediBožji in po molitvi“,
piše sveti Pavel (I. Tim. 4, 4. 5.).

5

Iz tega, kar sem dozdaj povedal, bote že lehko spoznali,
da so blagoslovila ali zakramentalije nekako
podobne svetim zakramentom; pa se tudi ven¬
dar bistevno ločijo od njih.

Podobne so blagoslovila svetim zakra¬
mentom v tem, da imajo vse to, kar je potrebno k vsa¬
kemu zakramentu, namreč:  V i d n o z n a m n j e , nevidno
gnado, in tudi nekako od Jezusa so postav¬
ljene. Vidne znamnja pri blagoslovilih so besede, mo¬
litve, tudi stvari same, ki se blagoslovljajo ali posvečujejo; in te
znamnja so večidel take, da nam zunajne kažejo nevidne gnade,
ktere blagoslovila delč. Tako na priliko nas voda po svoji na-
tori že opominja na očiščevanje; in ravno splošna čistost, oči¬
ščenje grehov, rešenje, odvernjenje nečistega duha in čisto, sveto
življenje je nevidna gnada, za ktero se prosi pri blagoslovu
vode. — Sveti zakramenti delijo nevidne gnade  vsem,
ki jih vredno prejmejo; tako dajejo tudi blagoslovila Božjo moč
vsem, ki jih vredno rabijo. Tako zadobi cerkev po škofovem
posvečevanju neko skrivnostno moč, ktera jo dela vredno, biti
hiša Božja, biti kraj milosti Božje. — Tako se s pobožno rabo
blagoslovljene vode resnično preženejo napadi hudobnega duha.
'V življenji svete Terezije imamo prav lep zgled, koliko pomaga
blagoslovljena voda, ako se je človek poslužuje z vernim sercem
hi z zaupanjem na Božjo milost. Videl je satan, koliko sveta
Terezija s svojim svetim življenjem in s tako lepimi zgledi ško¬
duje njegovi moči, kako velike zaderge stavi njegovemu zape¬
ljevanju in koliko duš mu tako izterga. Začel je torej ta trinog
v svojem grozovitem serdu strašno terpinčiti svetnico in jo po
Božjem pripuščenju znotrajno in tudi zunajno nadlegovati. Ne¬
srečno misel jej je neprenehoma zbudoval, da je goljufana, oslep¬
ljena. Bilo jej je, kakor da ne bi mogla nič dobrega storiti;

6

še kaj dobrega misliti ni čutila moči v sebi. Tudi se jej je
skušnjavee prikazoval v raznih podobah in strašilih, ter jej je
celo na telesu veliko terpljenja napravil. V tem britkem stanu,
v kterem so jo večkrat tudi druge nune vidile, si je služabnica
Božja pomagala z znamnjein svetega križa in posebno z bla¬
goslovljeno vodo. Bekla je večkrat, da blagoslovljena voda je
hudobo vselej odpodila, in ji je tudi vselej tolažbo in nebeško
moč zadobila, kedar je sebe ali pa sestre ž njo pokropila. K
temu pravi sveta Terezija: „Vidim, kako imenitno da je vse,
kar je od cerkve napravljeno; in v veliko tolažbo mi je, ko se
prepričam, da blagoslovne cerkvene besede toliko moč imajo“.

Poslednjič so sveti zakramenti od Jezusa v naše posve¬
čenje postavljeni. Tudi blagoslovila so postavljene od
Jezusa,  ki je dal oblast svoji cerkvi, da ona odločuje tudi
blagoslovila, kakor studence mnogoterih gnad, ktere pravoverni
kristjani v njih zadobijo. Saj je rekel aposteljnom: Res¬
nično vam povem, karkoli bote zavezali na
zemlji, bo zavezanovnebesih; in karkoli-bote
razvezali na zemlji, razvezano bo tudi  v ne¬
besih 11 . (Mat. 18, 18.)

Vendar seblagoslovilaalizakramentalije
ločijo bistevno od svetih zakramentov.  In sicer:

1. Sveti zakramenti so od Jezusa Kristusa samega po¬
stavljeni, ter delajo s tisto močjo, ktero jim je Bog sam do¬
delil; blagoslovila pa je postavila katoliška cerkev, ter delajo
le s tisto močjo, ktero ima molitev in blagoslov cerkven. Z
znamnji, ki se vidijo pri svetih zakramentih, je sklenjena vselej
tista gnada, ktero jim je naš Zveličar dal, kakor je podeljen očesu
vid in ušesu sluh od stvarnika samega. Na znamnja pri
blagoslovilih pa niso navezane nobene gnade niti po vstvarjenju
niti po odrešenju; temuč če Bog po teh znamnjih milostljivo

7

pade deli, se to zgodi le na prošnjo, na molitev njegove svete
cerkve. Znamenj, ki jih imajo sveti zakramenti, cerkev nikdar
spremeniti ne more, sme jih pa spremeniti pri zakramentalijah.
Une je postavil Kristus Jezus sam, te pa je prepustil svoji
cerkvi, se ve, da le zavoljo obljube, ktero ji je dal, ko je rekel
aposteljnom: „Ako bote Očeta kaj prosili v mojem
imenu, vam bo dal.“  (Jan. 16, 23.)

2. Zakramenti vselej pokažejo svojo moč, ako se človek
ne vstavlja gnadi Božji, ktero delijo; pri blagoslovilih pa je na
tem ležeče, kako da jih prejmemo. Kajti z molitvijo ni vselej
že gotova gnada sklenjena. Blagoslovila pokažejo svojo moč, kedar
Bog v svoji previdnosti usliši molitev cerkveno in se človek ne
vstavlja, temuč je ž njo delavno sklenjen. Zakramenti delijo
gnade Božje vsakemu, ki je zato pripravljen; z blagoslovili pa
moramo tudi sami delati, da nam skažejo svojo moč. Ako greš
k živemu studencu po vode, podstaviš posodo in polna ti je;
ako pa greš na kapnico po vode, moraš si je v posodo navleči.
Da bodo blagoslovila pokazale svojo moč, je na tem ležeče, kakošen
je delivec in kakošen prejemavec; s kakošnim namenom se namreč
molitev opravi in iz kakošnih nagibov se blagoslovilo prejme.
Vendar to obedvoje spet ni tako bistevno potrebno; tako da
zamore kaka blagoslovljena stvar tudi pokazati svojo moč njemu,
ki celo ni vedel, da je blagoslovljena. Zato bi ne bilo prav,
kko bi za gotovo pričakoval vselej tisto moč ali tiste gnade, za
ktere cerkev pri blagoslovilih prosi, akoravno cerkvena molitev
»e bo nikoli zastonj; ker Bog bo zato podelil druge gnade,
ktere so nam bolj koristne. Še bolj napčno, ja greh bi bil, ako
ki kdo blagoslovljeno stvar v drugo rabo imel, nego za ono,
za ktero je od cerkve blagoslovljena.

3. Sveti zakramenti nam zraven posebnih gnad delijo
Posvečujočo gnado Božjo; ali pa jo v nas pomnožijo, kader jo

8

že imamo. Blagoslovila pa nimajo te moči, ter nas, ako smo
v smertnih grehih, z Bogom spraviti ne morejo; nam tudi
posvečujoče gnade Božje podeliti niso v stanu. Pri svetem kerstu
in pri sveti pokori nam bodo odpuščeni smertni grehi in večne
kazni; blagoslovljena voda in spokorno prejeti blagoslovljeni
pepel nam dodeli odpuščenje malih grehov in odpuščenje časnih
kazen. Sveti kerst da duši svetega Duha, zaročenje pa dušo k
temu pripravi, da odganja hudobnega duha. Sveti zakramenti
so postavljeni zlasti v posvečenje naše duše, svete blagoslovila
so postavljene bolj za blagor telesni, ker po njih zadobimo
dobrote, ki zadevajo naše telo, in se z molitvijo dosežejo, na
priliko: Zdravje, odvernjenje časnih nadlog in britkost. Pa
tudi nam delijo duhovne dobrote, kakor gnado pravega spo-
korjenja, moč v skušnjavah. — Blagoslovila nam torej ne
delijo tistih gnad, ktere prejemljemo pri svetih zakramentih;
imajo pa namen, da nas na te gnade pripravljajo, in ko jih
zadobimo, taiste v nas hranijo. Zato so tudi pri vseh svetih
zakramentih blagoslovila, ki se opravljajo pred delitvijo ali
med delitvijo ali pa tudi še po delitvi svetih zakramentov.

4. Sveti zakramenti so sploh potrebni, od Boga zapovedani;
svete blagoslovila pa le kar koristne in zveličavne od cerkve
priporočene. Izmed svetih zakramentov sta sveti kerst in grešniku
tudi sveta pokora k zveličanju neobhodno potrebna; drugi zakra¬
menti po Božji postavi zapovedani za razne človekove okoliščine.
To pri blagoslovilih nima veljave. Kajti niso nikjer zapovedani
in njih moč se več ali manj tudi po drugačnem potu zadobiti
zamore, na priliko z molitvijo ali z drugimi dobrimi deli. —

5. Poslednjič je ssv. zakramentov vselej in povsod ravno
tistih sedem, — ne sme se tem kaj pridjati ali odvzeti. Kar je
Jezus, večni Bog, postavil, ne sme nihče prenarejati. Zakra-
mentalije pa niso vse čase in po vse krajeh ravno tiste, —

9

morejo se tudi nove postaviti, stare prenarediti ali odpraviti,
kakor namreč potrebe in okoliščine nanesč.

2. Ali so pa blagoslovila ali zakramen¬
talne že stare šege in opravila?

Silno stare so. Ni jih še le katoliška cerkev vpeljala.
Nahajajo se že pri vstvarjenju človeka, v navadi so vse čase,
pri vseh rodovih, tudi pri nevernikih. Pervi zgled blagoslovila;
je dal Bog sam, ko je po stvarjenju blagoslovil vse stvari žive in
nežive, zlasti pa človeka, potem tudi sedmi dan, ki gaje postavil v
dan počitka. (I. Mojz. 2, 22. 28.) Tako je pozneje Bog blago¬
slovil Noeta in njegove sinove, pravičnega Abrahama in njegov za¬
rod, kteremu je ponovil že v raju dane obljube, ter ga postavil očeta
izvoljenega ljudstva, inprihodnega odrešenika. (I. Mojz. 9, 12, 17,
22, 32.) Tudi imamo zglede že v starih časih, da so pravični
častitljivi možje druge blagoslovili. Tako je blagoslovil Noe
svoja dobra sinova Šema in Jafeta; tako Jeruzalemski kralj
Melkizedek Abrahama, ko je rešil Lota in druge meščane so¬
vražnikovih rok. (I Mojz. 14.) Tako so blagoslovili očetje pred
svojo smertjo otroke in vnuke svoje, kakor Izak Jakoba, Jakob
dvanajstere sinove svoje. Očetov blagoslov je v starih časih imel
preimeniten pomen; kajti ni bil le pobožno voščilo, temuč imeli
so ga, zlasti o času slavnih patriarhov, ko so bili stari očaki
tudi ob enem duhovni, imeli so, pravim, očetov blagoslov za
resnično prerokovanje, da se bo zato otrokom dobro godilo;
bili so namreč za terdno prepričani, da očetov blagoslov bo
poterjen tudi od Gospod Boga. Mojzes in Aron sta blagoslovila
Izraelsko ljudstvo. Ja Bog sam je zapovedal Mojzesu, kako naj
blagoslovijo ljudstvo Aron in njegovi sinovi, ktere je Gospod
duhovne izbral, ko mu je takole rekel: „Govori Aronu

in njegovim sinovom: Tako le blagoslovite

Izjaelove otroke, in jim recite: Gospod tebi a-

10

gosi o vi i 11  o b v a r i! Gospo cl ti pokaži svoje ob¬
ličje! in se te usmili! Gospod ob er ni svoje ob¬
ličje v te, in ti daj mir! In kličejo naj moje
ime nad Izraelove otroke, in jaz j i li bom bla¬
goslovil." (IV. Mojz. 6, 23—27.) Po Božjem povelji je
moral veliki duhoven vsaki dan dvakrat blagosloviti judovsko
ljudstvo; za njim pa judovski duhovni po dvakrat na dan, in
sicer na koncu jutrajne in večerne daritve. Nad ljudstvo je svoje
roke stegnil in ime Jehova, to je Boga, je klical nad nje. (III.
Mojzes 9, 22, 23, in IV. Mojz. 6, 22.) Simeon, pravični starček,
je blagoslovil starše deteta Jezusa, ko sta ga prinesla v tempelj,
da bi ga po postavi pred Gospoda postavila. (Luk. 2, 34.) Tako
so bili v starem zakonu blagoslovljeni ali posvečeni tudi sveti
kraji, zlasti tempelj Jeruzalemski in duhovske oblačila; ja celo
darivne živali so bile blagoslovljene.

Ravno tako nahajamo blagoslovila v novi zavezi. Kristus
Jezus, naš Zveličar, je še le prav za prav odperl nevsahljivi
studenec pravega Božjega blagoslova, ko je, on najviši duhoven,
s svojo preveliko daritvijo na križu človeškemu rodu gnado
Božjo spet pridobil, in postavil v mašnikovem posvečevanju
poseben stan, ki je odmenjen, opravljati in ponavljati najimenit-
niše skrivnosti in deliti gnade usmiljenja Božjega. On sam je
velikrat delil svoj Božji blagoslov. Tako je blagoslovil kruh
in ribe, ktere je s čudežem svoje vsegamogočnosti pomnožiti hotel,
da je nasitel velike množice svojih poslušavcev v puščavi. (Mat.
14, 19. Mark. 6, 41. 8, 7. Luk. 9, 16.) Blagoslovil je otroke
in bolnike, ko je svoje roke na nje položil. (Mat. 19, 15. 9,
18. Mark. 5, 23. Luk. 4, 40.) Blagoslovil je pri zadnji večerji
kruh in vino, predenj ja te darove spremenil v svojo sveto
Telo in v svojo sveto Kri. (Mat. 26, 26. Mark. 14, 22.) Bla¬
goslovil je kruh, ko je z dvema učencema v Emavsu za mizo

11

sedel. (Luk. 24, 50.) Blagoslovil je učence pred svojim vnebo¬
hodom. (Luk. 24, 50.) Tako je učil s svojim zgledom aposteljne,
da naj tudi oni blagoslovijo. Pa tudi naravnost jim je posebne
blagoslove veleval, ko jih je pervikrat razposlal, rekoč: „K a d e r
pa v hišo pridete, jo pozdravite rekoč:  Mir  (to
je blagor, dobro) bodi tej hiši!"  Obljubil jim je tudi, da
bodo uslišani, tako blagoslovljajoči, ker je rekel: „In akobo
tista hiša vredna,  p r i š e 1 b o v a š m i r (to je blagoslov)
nad njo."  (Mat. 10, 12.) Sterni besedami je Gospod ukazal
svojim učencem ne le blagoslov deliti; temuč jim je dal zago¬
tovilo, da tako blagoslovljenje niso prazne besede, ampak da
se bo blagoslov delavno skazal, ako bo hiša tega vredna. Kakor
viši svete cerkve so imeli aposteljni oblast toliko posvečevanj
in blagoslovljanj napraviti, kolikor jih je tirjal blagor ljudstva.
To oblast je katoliška cerkev dobro obračala v vseh časih, ter
je postavila razne blagoslovila, s kterimi je osebe ali stvari
navadni rabi popolnoma odtegnila, jih vernim kristjanom častit¬
ljive storila ter jih v službo Božjo posvetila, kakor dela z mašniki,
s cerkvami, s svetimi posodami, z blagoslovljeno vodo ali z
blagoslovljenim oljem in drugimi stvarmi; ali pa blagoslovi reči,
ktere so odmenjene v rabo vsem ljudem, kakor so hiše, barke,
studenci, jedila in pijača. Nad vsem tem moli sveta cerkev ter
prosi nebeškega blagoslova in varstva, da bi bile te stvari
človeku zveličavne in da bi bilo odvernjeno od njih vse škodljivo,
po besedah svetega aposteljna, ki pravi tudi od jedil; „V s a k a
stvar Božja je posvečena po besedi Božji in
po molitvi."  (I. Tim. 4, 5.)

3. Zdaj je vprašanje: Cernu je cerkev po¬
stavila blagoslovila?

Blagoslovila je postavila sveta mati katoliška cerkev po¬
sebno zato, da bi ž njimi hudobnemu duhu odvzela vso moč

12

do stvarjenih reči; in drugič da hi ž njimi človeku še druge
dobrote pridobila.

a. Kakor je Kristus postavil svete zakramente, da bi človeka
rešil sužnosti hudobnega duha, ter bi ga z Bogom spravil in
posvetil; tako je postavila cerkev, kakor skerbna mati, blagoslovila,
da bi vso natoro, to je, nespametne in nežive stvari kraljestvu
satanovemu odtegnila, jih s človekom zopet spravila, in, kolikor
je mogoče, jih postavila v tisti pervotni stan, .kakoršne so izšle
iz rok mogočnega stvarnika. Dokler so bili naši pervi starši
nedolžni, bila jim je vsa natora podložna, bile so jim vse stvari
prijazne, dobre, radovoljno pokorne. Ko je pa človek zoper
svojega Boga se vzdignil, zapoved njegovo prelomil, odpovedala
se mu je tudi vsa natora; vzdignila se je proti človeku ter mu
pokorna biti ni več hotela. Le s silo in s strahom je človek še
gospodoval čez natoro. Ja še huje! Po storjenem grehu ni bila
natora človeku samo sovražna, nepokorna; temuč ž njim vred
je v prekletstvo greha bila zapletena. „Bodi prekleta
zemlja  v t v o j e m d e 1 u“,  je Bog r*ekel Adamu po storjenem
grehu. (I. Mojz. 3, 17.) Ker je natora v prepovedanem sadu,
če tudi brezvoljno, človeku v greh služila, zadelo jo je prekletsvo
Božje. In kakor je človek po storjenem grehu padel satanu v
sužnost, tako se je zgodilo tudi vsi natori, ker satan ima za
svojo lastino vse, karkoli se je grehu enkrat vdalo.

Kristus pa je prišel na ta svet, da bi človeka rešil sužnosti
satanove in ga spet z Bogom spravil. Pa ne le človek potrebuje
te sprave, temuč vsa natora. Kakor je pa Kristus postavil za¬
kramente, da se lahko vsak človek vdeleži sadu njegovega
odrešenja; tako je postavila cerkev blagoslovila, da se po njih
vdeleži sadu Kristusovega odrešenja tudi vsa natora. In ta sad
, pa ni drugi, kakor rešenje natore iz satanove sužnosti, v ktero
je zakopana zavoljo greha človekovega; potem njeno posvečenje,

13

ker je z grehom v prekletstvo prišla, poslednjič tudi sprava s
človekom, kteremu je po grehu sovražna postala.

Toraj cerkev, kader blagoslavlja, pomoč Božjo nad ljudi
in stvari prosi in kliče, hudobnega duha in njegovo moč pa v
Jezusovem imenu odganja, ter jih tako prekletstva očiščuje,
Bogu dopadljive dela ali jih v njegovo čast popolnoma odločuje.
Kristus je na križu, s svojo britko smertjo satanu glavo sterl,
to je, mu moč škodovati odvzel, in je svet rešil njegove sužnosti;
vendar ne tako, da bi satan nam ne mogel čisto nič več pri¬
zadevati; ampak tako, da je Jezus svoji cerkvi oblast dal, silo
satanovo odvračevati, tisto moč nad hudobnimi duhovi skazovati,
ktero je on nad njim pridobil, in tako človeka pred njim varovati
ali ga iz njegove oblasti rešiti, pa ne le človeka ampak tudi
vso natoro. Ako bi Kristus ne bil satanu glave sterl, človek
in vsa natora bi neprenehoma zdihovala pod satanovo oblastjo.
Da bi toraj natora s človekom vred bila deležna Kristusovega
odrešenja, bila odteta satanove oblasti, pa očiščena in posvečena,
kakor je pred grehom bila; zato ima sveta katoliška cerkev
blagoslovila ali zakramentalne.

b. Z blagoslovili nam cerkev še marsikaj druzega dobrega
podeli.

Blagoslovila so zato postavljene, da se posvetijo tiste reči,
ki so odbrane v službo Božjo. S cerkvenim blagoslovom postanejo
nam častitljive in zveličavne. Vse stvari, ki so potrebne pri
delitvi svetih zakramentov, zlasti pri najsvetejši daritvi, so
vzete iz natore, ki je pa zavoljo greha oskrunjena. Pač nespo¬
dobno bi bilo, pri najsvetejših opravilih rabiti kaj nagnjusnega,
kaj prekletega, kaj neposvečenega. Te stvari bodo ravno po
blagoslovilih nekako očiščeno — posvečene, da postanejo vredne v
rabo najsvetejšega; so pa potem odločene samo v službo Božjo,
ter niso več za posvetno rabo. In ravno zato so v naših očeh >

14

častitljive, in nam zveličavne. Častitljive, ker jih 3 je v svojo
službo prejel sam Gospod Bog-, zveličavne pa, ker vsaka stvar,
ki je v bližnji dotiki z naj višjim bitjem, ima zveličansko moč
za nas. Saj se mora ogreti vsak, kdorkoli se ognju približa.

Tudi zato so blagoslovila, da posvetijo, nam koristne storijo
reči, ki so z nami v dotiki ali nam v vsakdanjo rabo; kakor
so: Hiše, polja, kruh, vino, sol, voda, sadje ali druge jedila.
Zavoljo pervega greha je bilo vse oskrunjeno. Ko pa cerkev te
stvari blagoslovi, so zopet posvečene. Natora nas zopet blaženo
obdaja, kakor je obdajala človeka pred storjenim grehom. Po
grehu so zapadle hudobnemu duhu v oblast vse reči, ktere po¬
trebuje človek, ter so človeku postale nekoristne, celo škodljive;
po blagoslovu cerkvenem bodo hudičevi oblasti odvzete ter po¬
stanejo človeku zopet koristne in zveličavne.

Z blagoslovili se skaže sveta cerkev zares vesoljna. Kakor
namreč nosi cerkev gnado odrešenja po vsi zemlji, v vse kraje,
ter s svetimi zakramenti z Bogom spravlja in posvečuje vse,
ki se hočejo podati v njeno naročje; tako objema z blagoslovili
vse kraljestva cele narave, tako daje  ni  na zemlji Božje stvari,
bodi si 'živa ali neživa, da bi je ona v svoje zveličansko okrožje
ne sprejela, ali da je ne bi blagoslovila. —

To so uzroki, zakaj ali čemu je postavila sveta katoliška
cerkev svoje blagoslovila. V časti jih moramo imeti, že zavoljo
tolike moči, ktero blagoslovila imajo, da zamorejo razrušiti celo
nesrečno gospodstvo satanovo. Občudovati moramo to cerkveno
dejanje, s kterim reši natoro prekletih verig, jo toliko spremenja,
da nam ni več škodljiva, ampak nam je v zveličanje in blago¬
slov. Bodimo Bogu hvaležni, da je cerkvi to oblast dal, s ktero
razliva zaklad zveličanskega odrešenja svojega nebeškega ženina
na vse stvari Božje, da bi tako pomogle in ne opoverale, doseči
naš namen, to je, večno zveličanje. Ne posnemajte, ljubi moji

15

kristjani! tistih nesrečnih modrijanov današnih, ki se norčujejo
iz svetih cerkvenih obredov, ki jih le za prazne vere imajo:
Bog' jim odpusti, saj ne ved6, kaj delajo!

4. Še vam moram nekoliko povedati, k a-
košne gnade ali dobrote d e 1 <§ blagoslovila?

a. Blagoslovila, ako jih mi v pravem duhu prejemljemo
in je Božja sveta volja, odvračujejo in odganjajo hu¬
dobnega duha.  Sveto pismo nam zadosti očitno spričuje,
da zamore satan škodovati ljudem na duši in na telesu, ji  a
premoženju in pri delu. Satan je bil, ki je pobožnemu Jobu
pomoril njegove otroke, mu uničil vse premoženje, in njega
samega terpinčil s hudo in grozovito boleznijo. Satan je bil,
ki je’ Sari pomoril sedmero mož preč v pervi noči. In toliko
obsedenih, od kterih nam pišejo sveti evangelisti, kaj niso ti
očitni dokazi, kako zamore škodovati hudobni duh ubogemu
človeku? Blagoslovila pa so tisti pripomočki zoper napade hudob¬
nega duha, ki ga odpodijo od nas, da nam škodovati ne more.

h. Blagoslovila nam odvračajo telesne  in
d uš  n e z 1 a i n n a d 1 o g e. Že sveti Efrem pravi: „Kader
S1  bolen, ne išči zdravila samo pri zdravnikih, ampak išči zdravja
tudi pri Kristusu, ki je pervi zdravnik tvojega telesa“. Dober
pripomoček so blagoslovila zoper kugo, ali druge nadloge pri
živini, na polji in zoper nerodovitnost pozemeljskih sadežev;
zoper vse časne nesreče pri ljudeh in pri živini, se ve da le,
a, ko je to našim dušam v zveličanje in v povišanje Božje časti. “
Zlasti zoper dušne nadloge  so blagoslovila najboljši
Pripomočki. Zadobijo nam celo odpuščanje malih grehov in od¬
puščanje časnih kazen. Tako, ako s skesanim sercem pokropiš
z blagoslovljeno vodo sebe, ali druge ali grobove pokojnih. Če
je kri kozlov juncev in potresen juničen pepel ognjušene posvetil
v stari zavezi (III. Mojz. Iti,  14.), koliko večo. moč morajo

16

imeti blagoslovila svete cerkve, ktero je Jezus Kristus s svojo
lastno Kervijo posvetil! Blagoslovila preganjajo dušni nepokoj,
škodljivo žalovanje, preveliki strah; one imajo moč zoper vse
dušne strasti, zoper jezo, nečistot, obupnost. Posebno mogočne
se kažejo v skušnjavah. Ali vendar moram opomniti, da blago¬
slovila pomagajo zoper skušnjave in dušne britkosti le takrat,
kader takih skušnjav in dušnih nevarnost nismo sami krivi. Ako
pa sami radovoljno iščemo ali gojimo v svojem sercu take skuš- *
njave, zastonj se bomo zanašali na Božjo pomoč.

c. Blagoslovila nam d el d tudi časne do¬
brote, telesne in dušne.  One ohranjajo ljudem in živini
zdravje in moč; dajejo poljem blagoslov in obilno rodovitnost
in tako pospešujejo naš časni blagor. One dajejo naši duši serčnost,
zaupanje in vdanost v previdnost Božjo, človeka na Boga do-
mišljujejo, ga v pričujočnost stavijo, da s toliko večim veseljem
vse iz ljubezni do Boga stori. Blagoslovila obujajo človeku
dobre misli, pobožne želje,, svete sklepe; ga vnemajo k priserčni
molitvi; ga navdajajo s poterpežljivostjo v raznih britkostih in
terpljenju tega življenja; ter ga tako napeljujejo k pobožnemu,
svetemu življenju. Kdo se ne v duhu nekako k Bogu povzdigne,
ako, na priliko, v svoji dušni britkosti, bodi si že kakoršna
koli, z vernim sercem le pogleda ali pobožno poljubi blagoslovljeno
podobico Matere Božje, ali se pokropi s blagoslovljeno vodo?
Kristjan! poskusi, in prepričal se boš, koliko moč imajo cerkvene
blagoslovila. Imajo pa tudi še to posebno moč, da nas pri¬
pravljajo k vredni prejemi svetih zakramentov, ker nas k pokori
nagibujejo; pa tudi nas varujejo, da zadobljenih gnad tako hitro
ne zgubimo.

Kristjani moji! to so velike pa imenitne dobrote, ktere
nam dele cerkvene blagoslovila ali zakramentalije. In da imajo
resnično toliko moč, nam spričuje sveto pismo samo. Že sem

17

vam povedal, kaj piše sveti Matevž: „In ko je (Jezus)

svojih dvanajst- aposteljnov k sebi poklical,
jim je dal oblast do nečistih duhov, da bi jih
izganjali, in ozdravljali vsako bolezen, in
vsako slabost." (Mat. 10, 1.) Ravno to nam pove tudi
sveti Marka (3, 13.) In predenj je Gospod Jezus šel v nebesa,
rekel je svojim učencem: ,,Kteri pa verujejo, pojdejo
te z a m n j a z a n j im i: Y m o j e m i m e n u b o d o h u d i č e
izganjali, nove jezike govorili; kače prije¬
mali; in a k o kaj strupenega pijejo, jim ne bo
škodovalo; in na bolnike bodoroke pokladali,
in bodo zdravi." (Mark. 16, 17, 18.) Aposteljni so se tudi
posluževali te oblasti, ktero jim je Gospod dal.  „Oni so šli,
i n s o učili povsod, in Gospodje delal ž njimi,
1  n j e b e s e d o p o t e r d o v a 1 s č u d e ži, k t e r i so se
potem godili." (Mark. 16, 20.) In spet pravi sveti evan¬
gelist:  „1  n so veliko hudičev izgnali, in veliko
bolnikov z oljem mazilili in ozdravili." (Mark.
b, 13.) In ravno to nam spričuje aposteljsko dejanje, kjer je
popisano, kako so se aposteljni te dane oblasti vselej posluževali.
(Dj. ap. 16, 18: 2, 4: 10, 46.) Kar so pa aposteljni in
učenci Gospodovi s to njim podeljeno prečudno močjo delali, to
dela sveta cerkev še dan današni, ter z blagoslovili svoje verne
oprostuje škodljive moči satanove in raznih nadlog, pa jim po¬
maga k mnogoterim dobrotam.

Tudi cerkveni učeniki ravno to učijo od cerkvenih blagos¬
lovil, ter jim pripisujejo ravno te moči. Sveti Krizostom pravi
od presvetega imena Jezusovega, ki se pri blagoslovilih vselej
imenuje: „To ime je grozovito peklu, boleznim in hudobijam."
Tii' sveti učenik s kratkimi besedami popisuje blagoslovila za, naj
boljši pripomoček zoper hudobnega duha, zoper dušne in telesne

Keršanski nauk. 2

18

bolezni. Od znamnja svetega križa, ki se vselej pri blagoslovilili
rabi, pravi sveti Avguštin, da satana v beg zapodi, njegove na¬
klepe uniči in njegove zanjke razterga. In sveti Ciril Jeru¬
zalemski pravi, da ozdravlja vse bolezni do današnega dne.
Kakšno mod ima ime Jezusovo, znamnje svetega križa ali
blagoslovljena voda in druge blagoslovila sploh, spričujejo nam
brezštevilni zgledi vseh keršanskih basov. Pogašeni so bili ž
njimi strašni požari, umirjeni so bili morski valovi, vkročeue
divje zveri, odvernjene smertne nevarnosti, pregnani hudobni
duhovi, ozdravljene vsakoverstne bolezni, tudi mertvi so bili k
življenji obujeni. In ako se njihova mob tudi vselej tako oditno
in vidoma prebudno ne skaže, pa je vendarle gotova. Marsikdo
izmed nas je že skusil mob cerkvenih blagoslovil; in morebiti
še na to nib mislil ni. Koliko dobrega nam je mili Bog že
dodelil, koliko nevarnost in hudega od nas odvernil, ko smo
zaklicali presveto ime * Jezus", ko smo se prekriževali, pobožno
z blagoslovljeno vodo pokropili ali v svetem zaupanji kako sve¬
ti nico poljubili ali pri sebi nosili, ali se drugih cerkvenih bla¬
goslovil poslužili! To ve sam Bog večni!

Iz današnega nauka bote, ljubi moji poslušavci! lahko
spoznali, da je hudobna in velika zmota, ako celo katoliški
kristjani zaničujejo ali zametujejo cerkvene blagoslovila ali zakra¬
mentalne, češ, da so to le prazne človeške zmišljave brez vse
veljave, s kterimi se le priprosti ljudje sleparijo. Imajo, kakor
smo se lahko prepričali veliko korist, veliko moč za dušo in telo,
in po pravici se imenujejo dragi pripomočki,  s kterimi
si tukajšno življenje posvetimo, da toliko gotovši večno zadobimo.

Pa ravno tako velika zmota bi bila, ako bi lahkomišljeni
človek od cerkvenih blagoslovil svojeglavim pričakoval čudnih
moči, ter bi dolžil cerkev ali njene služabnike, ako mu za-
željenih dobrot ne delijo. Zakamentalije ali blagoslovila nam

19

zares delijo raznotere dobrote, ako Bog molitev svete cerkve
usliši. Vselej pa se ta moč očitno ne skaže, ker Bog v svoji
previdnosti ne usliši molitve, ker bi to morebiti ne bilo našim
dušam v prid. Varuj se torej, kristjan obedveh zmot! Imej in
spoštuj blagoslovila cerkvene, kar imenitne pripomočke za
svoj dušni in telesni prid; pa poslužuj se jih tako, da boš tudi
zadovoljen, ako ti Bog v svoji modrosti ne pokaže vselej moči
njihove. Saj je zveličanje tvoje duše več vredno, kakor vse
drugo. Kar pa bo v zveličanje tvoje, vselej ti bo vsegamogočni
Bog dodelil. Amen.

II. Kersanski nauk.

Od blagoslovil sploh.

1. Od hod imajo blagoslovila svojo moč?  — 2. Kaho se
ločijo?  — 3. Kdo jih sme deliti?  — 4. Kaho jih moramo pre¬
jemati ?

V zadnjem keršanskem nauku sem vam razložil: Kaj so

cerkvene blagoslovila in kakošne gnade ali dobrote nam delč?
Nauk od cerkvenih blagoslovil, sem vam pravil, se mi posebno
potreben zdi, tudi še zato, da se bote ložje ogibali toliko ne¬
srečnih vraž in izmišljenih „žegnov“ ktere hudobni ljudje med
maloverne in slabo podučene trosijo, jih celo za dragi denar
prodajajo. Poslušajte, kaj se je zgodilo pred nekterimi leti na
Dolenskem. Dva plašarja sta se nekaj dni klatila na spomlad
po fari, kjer sem za kaplana bil. Prodajala sta podobe, rožen-
krance, svetinje in drugo tako malo robo. Vse to, sta pripo¬
vedovala, je „strašno močno žegnano". Zraven teh ,,močnih
žegnov" sta pa prodajala tudi „papeževe žegne“, kakoršne, sta
djala, papeži le na sto let dajejo. Ti žegni pa so tako močni.

2 *

20

(la, kjerkoli je tak žegen, se ni treba bati nobene nesreče, nobene
moči hudobnega duha, in kaj vem s čim sta še ljudi slepila?

In kaj sta sleparja še počenjala? Da bi slaboverne še bolj
ogoljufala, imela sta „nek posebno velik papežev žegen", kterega
sta kazala in bi ga za sto goldinarjev ne dala. Kader sta ljudem
ta „ močni žegen" hotla pokazati, kar se je le večidelj vpričo
ženskih, ki so še bolj lahkoverne, godilo, sta hinavsko pred ta
žegen poklekovala, se križala in na persi terkala. Se ve, da
tega velicega žegna nobeden ni mogel kupiti. Manjših „žegnov“
pa sta precej spečala po en ali tudi po dva goldinarja. — In
kakšni so bili te „žegni"? Mlad mož mi je prinesel en tak
„žegen", ki ga je bila njegova uboga žena kupila in tako je
potepuha izdal, ki sta pa naglo pete odtegnila in jo proti Štajer¬
skemu pobegnila.

Bil je ta žegen večkrat zavit list, na kterem so bile z
lesom slabo natisnjene podobe. V tem listu je bilo na sredi
prilepljenih nekoliko smeti, kakoršnih je v vsaki vmazani in
nečedni bajti cele kupe. Med smeti je bilo primešano cvetje raznih
cvetlic, tudi mala koščica v sredi, na voglih pa nekoliko svetlega
loša.

Ker se takih hudobnih potepuhov nikoli ne zmanjka in
nekteri tudi izmed vas nimate pravih zadostnih vednost od
blagoslovil cerkvenih, zato se mi potrebno zdi, da vas bolj na
tanko podučim od tega, da hote vedeli dobro ločiti od hudobnega
iii pregrešnega. Danes vam bom govoril, naj poprej:

1. 0'd kod imajo blagoslovila svojo moč?

Cerkvene blagoslovila imajo svojo moč iz neskončnega za-
služenja Jezusa Kristusa, odrešenika našega, po molitvi svete
matere katoliške cerkve. Same na sebi nimajo moči, kakor
jo imajo sveti zakramenti.

Kakor torej molitev ni vselej uslišana in človek ne zadobi

21

vselej tega, za kar Boga prosi; ampak je vse na tem ležeče,
ali človek prav moli, in pa ali mn je zveličavno to, za kar
prosi. To pa le Bog sam v svoji neskončni modrosti ve razsoditi.
Ravno tako tudi blagoslovila ne dodele vselej in gotovo tistega,
česar sveta cerkev ž njimi prosi, ker morebiti namenom Božjim
ni primerno, ali pa ni človeku v zveličanje. Eno moč blagoslovila
pač vselej imajo. Ako namreč človek ne doseže ž njimi tistih
časnih dobrot, ktere želi, doseže pa drugo duhovno, morebiti
veliko bolje dobroto. Gotovo blagoslovila obudujejo v sercih
pravovernih dobre misli, spodbudne premišljevanja, svete občutke
in blage sklepe.

Nikdar pa se nobena blagoslovljena stvar prodati ne sme.
N tem trenutku, ko jo prodaš, ni več blagoslovljena; kar bom
pri posebnih blagoslovih še omenil.

2. Drugo vprašanje je zdaj: Kako se bla¬
goslovila ali zakramentalije ločijo? Ali z
drugimi besedami: Kako jih delimo?

Cerkvene blagoslovila ali zakramentalije so trojne: 1. bla¬
goslovi; 2. posvečevanja; 3. zarotila

1. Perva ver s ta blagoslovil so imenovani
blagoslovi  v tesnejšem pomenu. To so tisti cerkveni obredi,
s kterimi sveta cerkev blagoslovlja reči, ktere niso odmenjene
samo v službo Božjo, ampak v splošno rabo, kakor je blagos¬
lovljena voda, sol, sveče, ogenj in druge take reči; ali pa so
odločene le v časni blagor človeški, kakor blagoslov hiš, jedil
in takih stvari. Ta versta blagoslovil se manj slovesno deli in sme
jih deliti navadno vsak mašnik. Vendar je tudi nekaj blagoslovov,
ktere smejo deliti samo škofje ali še le papeži, kar bom vam pozneje
razložil. Blagoslovi pa se delijo ljudem in rečem. Kader se blago¬
slovlja oseba ali človek, takrat mu cerkev želi kaj dobrega; in Boga
prosi, da bi človeku kaj dobrega ali kakognado dodelil. Tako pri bla-

22

goslovu otročuice kliče cerkev k Bogu, da bi milostljivo se ozerl
na njo, ter njej in otroku dodelil večno življenje. Kader se bla-
goslovlja kaka reč, takrat prosi cerkev, da bi Bog kako dušno ali
telesno dobroto dodelil njemu, ki bo blagoslovljeno stvar pobožno
nosil ali rabil. Tako pri blagoslovu svetinice ali podobe kakega
svetnika, prosi cerkev, da bi Bog njega, ki tako svetinico zau¬
pljivo nosi, milostljivo rešil vsega zla in vsake nevarnosti, in
bi ga osrečil z darmi svoje dobrote, ter ga enkrat bogatega
vseh dobrih del vzel v svete nebesa, na prošnjo svetnika ali
svetnice, kogar podobico ima.

Druga  v e r s t a b 1 a g o s 1 o v i 1 s o p o s v e č e v a n j a.
Te so imenitneja in ž njimi se stvari popolnoma in le v Božjo
službo posvetč; zato se lahko imenujejo tudi posvetbe,  ko
se namreč kaka stvar od posvetne rabe loči, ter se le v
zgolj Božjo čast odmeni ali posveti.  To se godi vselej bolj
slovesno in so posvečevanja sklenjene večidel z maziljenjem s
svetim oljem; in te navadno škofje, ali od njih pooblaščeni
mašniki opravljajo. So pa posvetbe oseb ji  e ali pa rečne;
to je, posvečujejo se ljudje in reči ali druge stvari. Ako se po¬
svečuje oseba, zadobi s tem imenitnišo, višo čast; kakor se to
godi pri posvečevanji kraljev ali mnihov . . . Posvečene reči
pa so odmenjene le v službo Božjo; kakor se posvečujejo: cerkve,
oltarji, kelihi v edino rabo nekervave daritve nove zaveze.

Tretja ver s ta blagoslovil pa so zarotila,
ali rotenje ali z ar o te vanj e hudobnega duha.

Zarotila  imenujemo tiste molitve, s kterimi sveta cerkev
hudiču slovesno zapoveduje, naj se zderži vseh sovražnih
napadov do človeka ali do drugih stvari; kakor se to godi pri
svetem kerstu, pri blagoslovu soli in vode. —

3. Zdaj vam bom pa povedal: K d o s m e b 1 a g o s 1 o v i 1 a
deliti?

Nekake blagoslove ali pobožne voščila, ki pa niso cerkvene,
imajo verni sami med seboj. Starši sem ter tje blagoslovljnjejo
svoje otroke na smertni postelji, kakor nekdaj Izak Jakoba in
Ezava; tudi kader otroci ali starši gredč od doma, v vojaščino,
v službo, na ptuje ali kader v zakon stopijo, jih prekrižajo in
pokrope z blagoslovljeno vodo. Enake blagoslovile voščila so v
navadi, ko se dva srečata: „H v a 1 j e n bodi Jezus K r i-
stus!“  — ko se ločita: „Z Bogom!" — „Bog te ob¬
varuj!"  — po prejetem daru: .,B o g ti poverili! Bog
ti plačaj!"  — k jedi „Bog blagoslovi!"  — po jedi:
»Na zdravje!"  — pri pijači: „P o m o z i ti Bog!"  — ko
kdo kihne: „Bog ti pomagaj!"

Ako so taki blagri in take voščila sklenjeme s svetimi
mislimi in pobožnimi željami ter z zaupanjem v Božjo pomoč,
imajo tudi zveličavno moč za časni in večni blagor. Posebno
veliko je ležeče nad blagoslovom staršev, kterega izrekujejo čez
svoje otroke. Kakor nas skušnja uči, da nesrečni so otroci,
kteri imajo tako revne starše, da svoje otroke preklinjajo, tako
nasprot vemo, da dobro se godi otrokom, ktere starši Bogu in
Mariji večkrat izročujejo, ter jim tako blagoslov Božji kličejo z
nebes. O zares lepa bi bila navada, in dobri starši jo sem ter
tje imajo, da svoje otroke prekrižajo in z blagoslovljeno vodo
pokropč, ko spat gred6, ter jim želijo, naj moč Božja čuje nad
ujimi noč in dan: ali pa da slehern sam nad seboj to stori. —
Sveta Edita, kraljeva hči na Angleškem, je skoraj vsako uro nad
se sveti blagoslov Božji si voščila in se prekriževala. Zato se
bere od nje, da je desni pavec po njeni smerti nestrohnjen ostal,
ker se je ž njim tolikokrat prekriževala. — Sveti Volvard je
imel lepo navado, pogosto na persih se prekriževati; in berem,
da se mu je dolgo po smerti na. persni kosti poznalo, kakor
da bi bil križ vanjo zarezan. — Naša. pokojna mati (Bog jim

24

bodi milostljiv!) so nas, zlasti še male, vsak večer prekriževali
in z blagoslovljeno vodo pokropili. Otrok pobožnih staršev,
vprašan, kako se zvečer Bogu in Mariji izročuje, je molil tole
zlato molitvico: „Naj bo Bogu priporočena ta moja majhna

molitvica: Nebeški Oče! Mati Božja! moj angel varh! ki ste
me varovali ta Božji dan, varujte me še to Božjo noč pred
vsem hudim, pred smertnim grehom, pred veliko nesrečo, pred
naglo, neprevideno smertjo: pridi mi na pomoč, nocoj to noč,
sladko Ime: Jezus Marija in sveti Jožef! — Bog se usmili
ubogih duš v vicah! Bog jim daj večni mir in pokoj! In večna
luč naj jim sveti! Amen.

Tudi vi, ljubi moji! posebno vi starši, blagoslovite ta,ko
svoje otroke male in odraščene; ja vsak naj ima lepo navado
se večkat prekriževati, kropiti z blagoslovljeno vodo; postavim:
ko vstaneš, predenj greš iz hiše, ali zlasti h kakemu imenitnemu
opravilu, ali na ptuje; ali zvečer predenj se vležeš. Sveti križ
in blagoslov Božji naj te zročuje Bogu in njegovemu svetemu
varstvu. Ko se pa prekrižaš na čelu, na ustih, na persih, naj
se sveti križ zaznamnja in vtisne tudi v tvoje serce, v tvojo
dušo; zakaj sveti Rupert pravi: „Ne prekrižaj le telesa, ampak
z veliko vero prekrižaj svoje serce." — Zato naj bo v vsaki
hiši pri vratih posodica ali žegnjanček z blagoslovljeno vodo.
To je, kakor lepe podobe svetnikov po stenah, znamnje keršanske
hiše.

Yse te blagoslovila ali pobožne voščila pa niso cerkvene,
in imajo svojo moč le v pobožnosti tega, kteri jih opravlja, in
bodo uslišane toliko gotovši, kolikor bolj je kdo sklenjen z Bogom,
kolikor bolj je pripravljen se jih vdeležiti. Kristus Jezus pa je
le aposteljnom in svojim učencem dal oblast čez hudobnega duha,
zato imajo to oblast  le  njih nasledniki in ti so udje
duhovskega stanu to je duhovni in m a š n i k i.

25

1. So pa spet blagoslovila, ktere sme vsak duhoven deliti,
in take, ki jih opravljajo le samo Škofje, ali od škofov posebej
pooblaščeni mašni ki. N ek ter e blagoslovila delijo le papeži sami,
kakor blagoslov palije, svetega Petra, zlate cvetlice, Božjega
jagnjeta in nektere druge. — Druge blagoslovila delijo le sami
škofje, ali pa tisti, ki so od škofov zato pooblaščeni, kakor so:
blagoslovljen je mašnih oblačil, oltarne naprave, tabernakeljnov,
posod za sveto Rešnje Telo, križev, podob Božjih ali podob
svetnikov, vkladnega kamnja za novo cerkev, nove cerkve, kapele
ali molivnice, oskrunjenje cerkve, pokopališča, novih zvonov, rožen-
krancev ali svetinj i. t. d. — Vsak duhoven pa sme blagoslo¬
viti: sol, vodo, sveče, cerkveno bandero, kak kraj, novo hišo,
zakonsko izbo in postelj, ladijo; tudi jedila, velikonočno jagnje,
jajca, kruh in druge pridelke.

Ako je več mašnikov, ima pravico blagoslovila deliti viši
v časti, fajmošter tistega kraja, drugi mašniki le ž njihovim
privoljenjem.

2. Zato pa morajo mašniki pravoverno ljudstvo podučevati
v tem, kaj so blagoslovila in kako se jih posluževati, da vsak
ve, za kaj so? kako se prejemati morajo? da bota tako delivec
in prejemljevavec v k temu potrebni zmožnosti. Ako bi delivec ne
hotel vernim dati v tem potrebnih naukov, ali pa bi pri delitvi
ne imel dostojne pobožnosti, ravno s tem bi opoveral gnadam
ali dobrotam svetih blagoslovil. Zato mora imeti delivec svetih
zakramentalij čisto vest, ali vsaj skesano serce, in terdno zaupanje
v svojo moč, kakor namestnik Kristusov in njegove svete cerkve.
Kako bo moč satanovoo odvzel drugim, kako bo zla ali nadloge
odvračeval on, ki je morebiti sam v oblasti hudobnega duha,
ki ima premajhno zaupanje na mu podeljeno oblast Božjo ? Zato
je potreba:

3. Da, delivec, to je, mašnik s priprostim sercem deli sveti

26

blagoslovila tor ne išče nič druzega, nego le čast Božjo in blagor
svojemu bližnjemu. Vso moč mora pričakovati le od Boga;
ker le on je, ki dela; njegova moč je, ne pa tega, ki je le
služabnik Božji. Kdor na se zaupa, na se zida, ali išče človeške
hvale, zastonj bo delil svete blagoslovila.

4. Mora mašnik opravljati svete blagoslovila le po ob-
redniku, to je, tako, s tistimi šegami in s tistimi molitvami,
ktere so od škofa zapovedane, ter ne sme nič drugač blago-
slovljati. Taka ponižna pokorščina daje toliko večo moč, odgnati
moč in uganjanje nepokornega in napuhnjenega satana, in si
pridobiti gnade Božje.

5. Blagoslovila, ktere smejo le škofje deliti, sme navadni
mašnik le takrat opravljati, kader ima posebno privoljenje zato
od svojega škofa.

Kako se smejo deliti cerkvene blagoslo¬
vila?

Kakor imajo sveti zakramenti vsak svoje posebne šege in
opravila ali ceremonije; tako imajo tudi blagoslovila svoje. Te
šege so: 1. Znamnje svetega križa; imenovanje treh oseb Božjih;
2. klicanje pomoči Božje v začetku vsacega blagoslovila; 3. mo¬
litev k Bogu Očetu, naj voščila in prošnje svete cerkve zavoljo
Kristusa usliši, ter blagoslovi, kar se blagoslovi ja, posveti, kar
se posvečuje, ter izlije svojo milost na tisto stvar Božjo, reč
ali osebo; 4. kropljenje z blagoslovljeno vodo; 5. prižgane
sveče; 6. kadilo in kajenje; 7. včasih maziljenje s svetim oljem;
8. pri nekterih zarotenje hudobnega duha in njegovih škodljivih
moči, to je prošnje, naj Bog peklenskemu sovražniku moč odvzame,
da nam škodovati ne bo mogel.

4. Zdaj p a j e e n o n a j i m e n i t n i š i h v p r a š a n j:
Kako moramo prejemati svete blagoslovila,

27

ali kaj moramo mi sami storiti, da bodo bla¬
goslovila nam svojo moč skazovale?

1. Moramo imeti čisto ali vsaj skesano
serce. To je, človek, kteri blagoslovila rabi ali se zanj
kaka reč blagoslovlja, mora biti v gnadi Božji, ali vsaj brez
smertnega greha. Kakor molitev v smertnem grehu oprav¬
ljena za večno življenje ne more pomagati, ampak je le
pomoč k pokori; tako blagoslovila človeku za časni prid
ne morejo nič doseči , dokler je človek v stanu smertnega
greha. Blagoslovljena voda, na priliko, zamore marsikako
nadlogo in kazen odverniti človeku, ako je v prijaznosti Božji
in zaupa v Božjo pomoč. — Izraelci so bili v času velikega
duhovna Helita od Filistejcev hudo tepeni ter so zgubili štiri
tisuč mož. „In starašini izmed Izraela so rekli:
Zakaj nas je danes vda ril Gospod vpričo Fili¬
stejcev? Prenesimo k sebi skrinjo Gospodove
naveze iz Sila, in naj pride med nas, da nas
reši iz rok naših sovražnikov."  (I. Kralj. 4, 3.)
»In ko je prišla skrinja Gospodove zaveze v
stanišče, je ves Izrael s tako velikim vriskom
kričal, da se je po zemlji razlegalo. . . In
Filistejci so se bali."  (4, 5, 7.) Izraelci pa so bili
zmage gotovi, misle, da skrinja Gospodove zaveze jih bo storila
nepremagljive. Ali kako se se zmotili! Sveto pismo pravi: „1 n
Izrael je bil tepen, in sleherni je bežal v svoj
šotor, in poboj je bil silno velik in izmed Iz¬
raela je padlotridesettisučpešcev. Inskrinja
Božja je bila vjeta.“(4,  10, 11.) Zakaj so bili Izraelci
toliko nesrečni, ko so vendar imeli med seboj skrinjo Božje
zaveze, ktera je bila naj imenitniše svetišče njihovo? Zato, ker
grešili, in v grehu terdovratni tičali. Bog jim ni milosti

28

skazal, dokler niso na Sainuelevo opominjevanje prave pokore
storili. Kar je bila Izraelcem skrinja Gospodove zaveze, to
nekako so nam katoliškim kristjanom svete zakramentalije ali
blagoslovila. Ako mi pri blagoslovilih pomoči iščemo, kakor so
jo iskali Izraelci pri skrinji zaveze, ter se kropimo z blago¬
slovljeno vodo, kličemo na Jesusovo ime, se križamo, nosimo
blagoslovljene svetinice, prižigamo blagoslovljene sveče ali si
preskerbimo raznotere druge blagoslovila ali pa, prosimo cerkvene
mašnike, da nas in naše reči blagoslovljajo; vse to nam bo
malo ali nič pomagalo, ako greha, ne zapustimo in se resnično
ne spokorimo. In ako bi nam v stanu smertnega greha svete
blagoslovila vendar kako časno pomoč dale, bila bi to nenavadna
izjema; in pomoč taka bi nam več škodovala nego koristila,
ko bi si jo mi, v svoji nespokornosti, v svoje lastno zlo obračali.
Mi moramo torej svete blagoslovila prejemati s čisto vestjo,
ali vsaj s skesanim sercem; zato moramo svoje grehe čeznatorno
obžalovati ali se jih čisto in skesano spovedati: ako hočemo
biti deležni prida in gnad svetih blagoslovil ali zakramentalij.

Neka postarana ženska ni imela po noči nikakoršnega
miru, vedno jo je plašilo. In ker ni mogla zapaziti nobenega
človeka, ki bi jej nadlego delal, misli si, da jo hudobni duh
straši. Ker je bilo vsako noč le huje, gre k svojemu dušnemu
pastirju, ki je ravno nekaj časa poprej prišel v tisto faro in ga prosi,
naj njeno hišo blagoslovi, da bi vendar mir imela. Mašnik jo usliši,
blagoslovi njeno hišo po cerkvenih obredih; toda nič ni pomagalo.
Še huje je bilo. Tudi drugi blagoslov ni nič pomagal, kterega je
mašnik na njeno prošnjo opravil. Ker pa mašnik njenega dušnega
stana ni poznal, pride mu na misel: Kaj ko bi pa morebiti
žena v kakih starih grehih terdovratna bila. Zato, ko pride v
tretje k njemu in svojo prošnjo ponovi, posvari jo resnobno in
k malo se mu je podala, da ima s svojo sosedo že pet let hudo

29

sovraštvo, in da jej odpustiti nekakor ne more, ker jo je soseda
le preveč razžalila. Na to postane mašnik še bolj resnoben, ter
joj pravi: „Zdaj pa rad verjamem, da vse cerkvene blagoslovila
pri tebi nimajo nobenega sadu in vspeha, in noben blagoslov
ti nič pomagal ne bo. Ako hočeš, da ti bodo cerkvene blago¬
slovila pomagale in te ponočne nadloge rešile, spravi se s svojo
sosedo, poboljšaj' se, pa očisti svojo vest v ponižni, dobri spovedi.
Ako boš to vse storila, skazal ti bo cerkveni blagoslov svojo
moč. 41  Ženo so te resnobne besede le razžalile in hitro jo po¬
briše, ter ne zine nobene besede. Ponočni nepokoj pa- je bil
zmirej le hujši, tako da vendar sklene, spraviti se s sosedo
svojo. In ker je soseda boljša bila, kakor ona, bila je sprava
tudi lahka. Tudi skesano in do čistega se spove. Ker pa po¬
nočni nepokoj le ne potihne, pride še k ma-šniku ter ga še
enkrat poprosi, da jej blagoslovi njeno stanovanje. Zdaj je pa
tudi zadobila zaželjeni mir.

Tako torej, ljubi moj kristjan! ako hočeš, da ti bodo
cerkvene blagoslovila res v tvojo korist, moraš jih s čistim
ali vsaj s skesanim sercem prejemati. Bodi torej brez greha;
ali če si nesrečno padel v kak. velik greh, serčno ga obžaluj,
kakor hitro je mogoče se ga odkritoserčno spovej, da si v
gnadi Božji in blagoslovila ti bodo svojo moč vselej dale.

Da, bodo blagoslovila svojo moč ska-zovale, moramo:

Imeti te r d. n o in živo ve r o, d a n a m bo B o g
p o s v e t i h b 1 a g o s 1 o v i 1 i h zares dal,  k a r n a m j e
k o r i s t n o i n z v e 1 i č a v n o.

Taka vera nam je neobhodno potrebna. Sveti blagoslovi
namreč nam delijo svojo moč tako, kakor molitev. Bog pa v
svoji milosti usliši le tisto molitev, ktera je opravljena s t-erdnim
zaupanjem in z živo vero. Jezus pravi svojim učencem tako le:
»Vse, k a r k o 1 i v moli tv i prosite, verujte da

30

bo te prejeli, in se vam bo zgodilo." (Mark. 11,
24.) In spet pravi:  „R  e s nič n o vam povem, ako

imate vero, ne bote le storili teganad figovim
drevesom (ki je na Jezusovo besedo zdajci vsahnilo),  temu č
tudi, če rečete tej gori: Vzdigni se in verzi se
v morje, se bo zgodilo. In vse, karkoli prosite
v molitvi, ako verujete, bote prejeli." (Mat. 21,
21, 22.) Jezus je tudi tirjal vero in zaupanje odvsacega, kteri-
koli je hotel kako pomoč od njega.  „Ako veruješ, ti bo
pomaga no,"  je večkrat rekel. In kader je komu skazal
kako dobroto, je pristavil; »Tvoja verati je pomagal a."
Ako hočeš torej, ljubi moj kristjan, da ti bodo cerkvene bla¬
goslovila pomagale, moraš imeti terdno, živo vero, da ti bo Bog
po njih dodelil, ako in kar ti je resnično koristno in zveličavno.

Ta vera 'pa ni zadostna le en trenutek, ternuč ti moraš
imeti to vero, predenj rabiš kako blagoslovilo, tudi med bla-
goslovilom in še tudi po zadobljenem blagoslovilu; kajti le
stanovitna vera te bo storila pripravnega, vrednega, da ti Bog
da svojo pomoč po blagoslovil ih. In ta vera ne sme biti nikdar
omahljiva: „P r o s i pa z za u panjem, brez vse g a

premišljen j a; zakaj kdor se pomišlja, je enak
morskemu v a 1 o v u, k t e r e g a veter goni in sem
ter tj e meče. Naj tedaj ne misli tak človek, da
bo kaj prejel od Gospoda."  (Jak. 1, 6, 7.) Za terdno
toraj moraš verovati, da ti Bog v svoji vsegamogočnosti lahko
dati zamore, v svoji dobroti dati hoče in v svoji zvestobi
tudi resnično da, karkoli ti je obljubil in je tvoji duši koristno
in zveličavno. Ako je pa, o kristjan! tvoja vera preslaba, pre¬
mišljuj tiste lepe zglede svetnikov Božjih, ki so s svojo neomah-
ljivo, živo vero prejeli vse, karkoli so pričakovali od Boga,
Glej Mojzesa. Z živo vero je stegnil svojo palico in vdaril čez

31

rudeče morje, in. razdelilo se je, da so Izraelci, kakor po suhem
šli skozi morje. Glej Jozueta, ki je verno zaukazal iu solnce
je vstavilo, ter je nepremakljivo stalo, dokler ni bil pre¬
magan Izraelov sovražnik. Z verno molitvijo je molil Elias k
nebu in ni bilo dežja tri leta in šest mescev; pa spet je verno
molil, in nebo je. dalo pohlevnega dežja na suho zemljo.
Poln žive vere je rekel sveti Peter bromovemu človeku: „V

imen u J e z u s a K r i s tuša Nazarenskega vst a n i i n
hodi . . . I n j e p o s k o č i 1, v s t al in hodi  1. (ap. dej.
3, 6, 8.) Po teh zgledih v veri poterjen, pa tudi večkrat
zdihuj k Jezusu, kakor učenec v svetem evangeliju: »Gospod
pomnoži mojo vero!“  Tudi kader rabiš kako blagoslovilo,
oživljaj svojo vero, rekoč : » Verujem, da bom zadobil, kar mi

je dobro in koristno. “ In Bog bo blagoslovil tvojo vero.

3. Svete blagoslovila moramo rabiti  z
d o b r i m n a m eno  m i n z v d a n o s t j o v vol  j o B o ž j o.

Cerkvene blagoslovila nam delijo večidel časne dobrote, ter
odvračujejo od nas zemeljske, telesne zla. Časnih dobrot pa nikdar
ne smemo želeti le zavoljo njih samih; temuč le zato in s tem
namenom, da so nam podeljene v večo čast Božjo in naši duši
v zveličanje. Kaderkoli se poslužimo kacega cerkvenega blago¬
slovila, moramo vedno pred očmi imeti, da bi ž njim bolj Boga
častili in ložje zveličali svojo dušo. Sveti Avguštin pravi:
„Ak(travno je zares tolaživno, da zadobimo zdravje na prošnjo
bogaboječih ljudi in s svetimi pripomočki; vendar teh dobrot
ne bodo vselej deležni proseči; in sicer zatone, da se ne išče
sveta vera le zavoljo časnih dobrot; ampak iskati se mora
zavoljo večnega življenja, kjer ni nobenega zlega več.“ Zato
iščimo časnega vselej le zavoljo večnega-; in blagoslovila nas ne
bodo branile časnih brhkost, nam ne bodo dajale telesnih dobrot
.zato, da bi mi dobro živeli na. zemlji, pa zraven pozabili na

32

večne nebesa; veliko več naj z dano pomočjo naše serce proti
nebu povzdigujejo in nas hvaležne do Boga storijo, da mu s
toliko večo zvestobo služimo. Ko rabimo blagoslovila ali zakra¬
mentalne, imejmo vselej to le misel: Gospod, ako mi odvzameš
to nadlogo ali mi podeliš to dobroto, hvaležen ti bom ves čas
svojega življenja, samo da dopadam tebi in zveličam dušo
svojo. Ta namen nam je potreben, ako hočemo biti deležni
zveličavnih dobrot svetih blagoslovil.

S tem dobrim namenom mora biti pa tudi vselej sklenjena
popolnoma vdanost v voljo Božjo;  kajti le Bogu sa¬
memu je znano ali nam je koristno in za nas zveličavno, da
od nas odverne kako nadlogo ali da nam nakloni kako
dobroto. Božje misli niso vselej naše misli, in Bog v svoji nam
nezapopadljivi modrosti nas večkrat vodi po potih, ki se našim
počutkom nič ne priležejo. Morebiti ti iščeš po svetih blagoslovil ih
pomoči, da bi bil rešen britkih terpljenj, ktere težko prenašaš,
Bog pa, vsegaveden ki je, ve, da bi ti na vekomaj se pogubil,
ako ti odvzame ta križ. Kaj meniš kristjan! ali, če je temu
taka, bodo blagoslovila pokazale svojo moč? Kaj bi se ne reklo
po tem: Bog ti je vzel mali, časni križ, da ti je neznanskega,
večnega naložil? Koliko je zvestih služabnikov Božjih, dokler
so revni, dokler jih bolezni in druge britkosti nadlegujejo; ako
bi bili bogati, zdravi, srečni in blagodarjeni, pozabili bi Boga
in svojo dušo, ter bi se na vekomaj pogubili, Kaj ne dela torej
Bog modro in ljubeznjivo, da ne usliši njih želj in takih prošenj?
Veliko kristjanov se mora pokoriti zavoljo časnih kazen, ker so
veliko grešili; tudi za nebesa bi si mogli kaj preskerbeti. Pa niti
tega niti unega doseči ne morejo, ako jim Bog po svetih blagoslo-
lovih odvzame vse križe in britkosti. Iz tega ljubi moji! bote
lahko spoznali, da, ako rabimo svete blagoslovila, je zares po-,
trebno, da imamo zraven dobrega namena vselej popolnoma

33

vdanost v voljo Božjo; toraj, da le Bogu pripustiti moramo,
ali? kdaj? in kako? nas uslišati hoče. Podobni moramo biti
gobovemu v svetem evangelju in ž njim vred moramo zdihovati:
»Gospod, ako hočeš, lahko me očistiš!" Terdno se moramo
zanašati, da nam dobri Bog po svetih hlagoslovilih pomagati
zamore; pa njegovi sveti volji moramo pripustiti, ako nam
pomagati hoče. Bog dalje vidi, kakor mi, on bolje vidi, kaj
nam koristiti zamore, in kar on stori, vse prav naredi. Ti
morebiti kličeš Boga na pomoč, da bi ti bolezen odvzel, zato
se poslužiš cerkvenih blagoslovil. Ne pozabi pa njemu pripustiti,
ali te uslišati hoče ali ne. „Ne moja, ampak tvoja volja naj
se zgodi 1 “  Tako nas je učil Jezus Kristus sam. Morebiti te
Bog usliši, ali pa te ne usliši in blagoslovila, misliš, ti niso
nobene pomoči dale. Ne tako! Ljubi Bog ti bolezni ne odloži,
ne odvzame, daje ti pa potrebno poterpežljivost, da voljno pre¬
našaš vse nadloge in glej! s tem ravno boš zadostil pravici
Božji, ker boš z voljnim potorpljenjem že tukaj se očistil, kar
bi morebiti v vicah terpeti moral; ali pa si boš za nebesa
lepšo krono prislužil. To pa je milost, gnada Božja', ki je
veliko več vredna, kakor .ljubeznjivo zdravje.

4. Z blagoslovili se m o r a v s e 1 e j spoštljivo
in pobožno ravnati,  ker so Bogu posvečene, blagoslov¬
ljene stvari. Kdor ž njimi nespodobno, nespoštljivo dela, Bogu
samemu nečast dela. Z blagoslovi Bogu posvečene osebe ali
druge reči so ravno zato še posebno častitljive, zato se mora ž
njimi tudi častitljivo delati. Nečast, ki se takim stvarem stori,
se imenuje oskrunjenje,  in je velik greh, ki ga Bog
velikrat očitno kaznuje. Svariven zgled imamo že v stari zavezi
nad Babilonskim kraljem Baltazarjem. Ta hudobni kralj je iz
prederzn-ega napuha in iz zaničevanja do Judov pri pojedini
vkazal prinesti zlate in sreberne posvečene posode, ktere je

Keršanski nauk. d

34.

njegov sprednik Nabuhodonosor v jeruzalemskem tempeljnu po-
ropal, in je pil iz njih on in velikaši njegovi in priležnice
njegove. Naenkrat pa zagleda preplašeni kralj čudne perste na
steni, ki pišejo tri imenitne pa strahovite besede: „Mane, Tekel,
Fares,“ ktere mu je prerok Daniel takole razložil: „Mane:

soštel je Bog tvoje kraljestvo, in ga dokončal. Tekel: — tehtan
si bil na tehtnici, in prelahek si najden. Fares: — razdeljeno
je tvoje kraljestvo in dano Medijanom in Perzijanom/ In tisto
noč je perzijanski kralj Darij mesto Babilon oblegel, oropal in
kralj Baltazar je bil umorjen. (Dan, 4, 25 — 30.) V drugih
bukvah Makabevcev to le berem: Azijanski kralj Selevk je
zvedel, da zakladnica v jeruzalemskem tempeljnu ima veliko
denarja in druzega blaga. Pošlje torej svojega kraljevega oskerb-
nika Heliodora z vojaki vred po jeruzalemski zaklad, da bi ga
oropal. Ko je bil pa na tistem kraji pri zakladnici, je moč
Božja njega in vojake na tla zgrudila, ter so omedleli; prikazal
se je konj s strašnim jezdicem, ozaljšan s prelepimi odejami,
in ta se je zagnal v Heliodora s sprednjima kopitoma. Prikazala
sta se tudi dva druga mladenča zale postave, ktera sta ga
obstopila, in od obeh strani bičala in brez prenehanja bila z
mnogimi vdarci. In Heliodor je na tla padel, ker ga je velika
temota obdala in je bil proč nesen. In je ležal mutast in brez
vsega upanja in rešenja, dokler ni viši duhoven Onija daroval
prosivni dar za njega, ki je ležal v poslednjem pojemanji. (II.
Makab. 3.) — Tudi v novi zavezi imamo svariven zgled, kako
pregrešno in nedopadljivo je v očeh Božjih onečastenje Bogu
posvečenih stvari. Jezus Kristus, krotkost sama, je dvakrat
serdito spodil prodajavce in kupčevavce iz tempeljnovega pred¬
dvora, ter jim ojstro zažuga: „ Piša no je: Moja hiša se
hiša molitve imenuje; vi pa ste jo storili v
jamo razbojnikov/  (Mat. 21, 13. Luk. 19. Jan. 2.)

35

Tudi dan današni se marsikaj zgodi, s čemur se blago¬
slovljenim stvarem nečast dela. Veli krat se vidi, postavim, da
se otroci posmehujejo, ko so na pepelnico z blagoslovljenim
pepelom pepeljeni. Lahko se tudi nameri, da ljudje z blago¬
slovljenimi ali posvečenimi rečmi iz cerkve, ki so od starih
oltarjev, križev, ali z rozenkranei, svetinjami, z jedmi veliko¬
nočnega jagnjeta in z drugimi blagoslovili dosti nespoštljivo
delajo. S takim nespoštovanjem se oropajo vsega sadu, ter se
večkrat hudo pregrešijo. Posebno nečast blagoslovljenim rečem .
in velik greh delajo tisti, kteri take blagoslovila obračajo v
kake vraže ter pričakujejo od njih moč za kake napačne ali
celo pregrešne namene. To je oskrunjenje svetih reči, do kterili
ima dober kristjan vse spoštovanje. Bog ne daj tacih vraž pasti!
V tacih vražah blagoslovila nimajo nobene moči; ako se pa
kaka moč vendar skaže, taista ni od Boga, ampak od hudobnega
duha, kteremu človek s takimi vražami služi.

Tudi sem rekel, da mora biti v stanu gnade Božje, kdor
hoče od blagoslovil kako pomoč pričakovati. Ljudje pa večkrat
napak delajo, in moč blagoslovil pripisujejo delivcu, to je,
njemu, kteri blagoslovlja, ter večkrat le njega krivijo, ako
blagoslovila svoje moči očitno ne pokažejo; dasiravno noben
mašnih ne blagoslovlja v svojem imenu in moč ne izhaja iz
njegovega zasluženja, temuč iz zasluženja Jezusovega po molitvi
svete cerkve. — Vi pa, ljubi moji poslušavci! pripisujte blago-
slovilom tisto moč, ktero res imajo, imejte jih v veliki časti,
poslužujte se jih s čistim ali vsaj s skesanim sercem, s terdnim
zaupanjem v Božjo neskončno milost, pa vendar s popolnoma
vdanostjo v voljo Božjo; nikdar pa jih ne oskrunjajte ter jih
v nobene vraže ne imejte in tako, kakor sem vas učil, vam
bodo vse svete blagoslovila pripomogle k časni pa tudi večni
sreči, kar nam mili Bog dodeli! Amen.

3 *

36

III. Keršanski nauk.

II. Razdelek.

Od blagoslovil posebej.

A. Blagoslovi. I. Blagoslovi oseb.

1. Blagoslov papeža , opatov in nun.  —• 2. Blagoslov ljud¬
stva pri službi Božji.  — 3. Blagoslov romarjev.  — 4 Blagoslov
ženina in neveste. — 5. Blagoslov JceršansJce matere po porodu.
— 6. Blagoslov umirajočih.  — 7. Blagoslov merličev.

Slišali ste do zdaj nauk od cerkvenih blagoslovil sploh. Po¬
vedal sem vam, da te od cerkve postavljene blagoslovila so
trojne in sicer: A. Blagoslovi,  v tesnejšem pomenu; B.
posvečevanja in C. Zarotila.  Po tem redu vam bom
zdaj razložil bolj imenitne in bolj navadne blagoslovila; kajti
vseh vam na tanko popisati, bi me predelječ peljalo. Naj
poprej bom govoril od A. Blagoslovov.

Blagoslov deli sveta cerkev I. o s e b a m in II. drugim
rečem.

Blagoslov oseb ali osebni blagoslovi  so
tiste svete opravila, s kterimi sveta katoliška cerkev prosi, po
moči presvetega Jezusovega imena gnade Božje na kako osebo,
da bi bila rešena dušnega in telesnega zla, ali da bi jej Bog
dodelil kako posebno dobroto na duši ali na telesu.

Blagoslovi, ki se rečem delč ali rečni
blagoslovi so pa tiste svete opravila, s kterimi sveta cerkev
prosi gnade Božje nad take reči, da bi bile v zveličanje dušno
in telesno njim, kteri tako blagoslovljene reči pobožno in verno
rabijo.

37

Naj poprej bo nauk:

I. Od blagoslova oseb ali ljudi.

Osebe se blagoslovijo tudi pri svetih zakramentih, kakor
se to godi pri spovedi, pri svetem Obhajilu, pri svetem zakonu
i. t. d. Od tega ste bili posebej podučeni , ko je bil keršanski
nauk od teh zakramentov; zato bom vam popisal le za se
obstoječe blagoslove oseb. In te so: 1. Blagoslov papeža,
opatovin nun. — 2. Blagoslovi j udstvapri službi
Božji. — 3. Blagoslov romarjev. — 4. Blago¬
slov ženina in neveste. — 5. Blagoslov ker-
šanske matere po porodu. — 6. Blagoslov

umirajočih in — 7. Blagoslov merličev.

1. Blagoslov novega papeža, opatovin nun.

a. Le ob kratkem bom omenil, kako kronajo novega pa¬
peža. Kardinali ali škerlatniki zvolijo novega papeža; potem
ga slovesno in častitljivo na posebnem tronu ali sedežu nesejo v
cerkev in k altarju svetega Petra, ki se imenuje »Confessio"
po naše spoznanje, kjer je bilo nekdaj na tisuče terpinčenih in
umorjenih za sveto vero in kjer še dan današni počivate telesi
svetih aposteljnov Petra in Pavla. Tam, pred tem altarjem
škofje molijo mnogotere molitve nad novoizvoljenim papežem,
da bi mu vsegamogočni Bog dodelil „polnost nebeških blago¬
slovov in Božje moči in kreposti." Že v cerkev gredč duhoven,
ki procesijo uravnava, papežu pred očmi tri šopke prediva zažge,
vselej rekoč: „S v e t i Oče! tako preide posvetna
čast in slava."  To je resno opominjevanje, da se v svoji
naj viši službi in časti spominja, da je minljivo vse posvetno
, veličastvo ter da naj ponižnost ohrani. — Po opravljeni molitvi
nad novoizvoljenim papežem mu ogernejo trije kardinali škofje
»Pallium" nekako štolo čez rame, v znamnje nadškofovske,

38

naj više oblasti, s temi besedami: »Prejmi pallium, polnost pa¬
peške oblasti, v čast vsegamogočnega Boga, častitljive Device
Marije, Njegove Matere, blaženih aposteljnov Petra in Pavla,
in svete rimske Cerkve." Papež potem opravljajo daritev svete
maše, pri kteri se bere sveto evangelje v latinskem in gerškem
jeziku, v znanmje, da so papež poglavar vseh pravovernih
kristjanov latinskega in gerškega obreda. Ko ga potem kronajo,
denejo mu trojnato krono »tiaro" na glavo, z besedami: »Prejmi
s tremi kronami ozaljšano tiaro, in vedi, da si oče poglavarjev
in kraljev, vladar vesoljne zemlje in namestnik Jezusa Kristusa,
našega Zveličarja." Da pri tem imenitnem opravilu zadobi novi
Kristusov namestnik posebne gnade in pomoči za vladanje svete
cerkve na zemlji, je gotovo. Za tako pomoč moli tudi sveta
cerkev svojemu poglavarju; v mašnih bukvah so posebne molitve
za papeža, ktere se prav velikrat privzamejo k sveti maši.

Tudi kardinali, pomočniki svetega Očeta papeža, in tudi
škofje se s posebnimi šegami in cerkvenimi opravili povzdignejo
v njih visoki stan. In pri teh opravilih ali blagoslovih cerkev
prosi Boga, da bi njim dodelil svoj blagoslov in svojo pomoč,
da bi zamogli svojo službo prav izverševati.

b. Blagoslov opatov in nun.  Vsakemu redovniku,
naj si bo minih ali nuna, se pri sprejemi v samostanski stan
podeli redovno oblačilo, lasje se mu pristrižejo, tudi novo ime
se mu večidel da, v pomin in znamnje, da vse poprejšno, po¬
svetno zapustiti hoče, in da mora kakor nov človek v svetosti
živeti. Vsak stori tudi slovesno obljubo, s ktero se zaveže, ves
čas svojega življenja v redu ostati. Obred ali blagoslov, med
kterim se to godi, ga opominja, da mora svetu odumreti, pa
mu tudi prosi k temu potrebnih milost in pomoč. Kader se
pa voli sprednik ali opat, kterega nekteri redovi imajo, godi
se to še s posebnimi obredi ali cerkvenimi molitvami, med

39

kterimi, se mu tudi podeli znamnje više oblasti, in to je: re¬
dovno pravilo, perstan in palica.

Ravno tako se blagoslovijo tudi device ali nune, ki se s
posebno slovesno obljubo popolnoma Bogu darujejo. Devica se
vpraša, ako hoče ohraniti vedno devištvo in se posvetiti Kristusu,
sinu naj višega Boga. In ko v to privoli, poda se ji med moli¬
tvijo zagrinjalce in perstan; pervo jo opominja, da jej je svet zakrit
ali da se svetu vsa odpove; perstan pa je znamnje duhovne
zaroke s Kristusom Jezusom, kteremu neoskrunjeno zvesta biti
mora na vekomaj.

2. Blagoslov ljudstva pri službi Božji.  Pri
prejemi svetega mašnikovega posvečevanja reče škof novoposve-
čencu: „Kar boš ti blagoslovil, bodi blagoslovljeno!" Zato so

mnogi blagoslovi, s kterimi mašniki ljudi blagoslovljajo pri
očitni službi Božji. Navadni so ti le:

a. Blagoslov s svetim Rešnjim Telesom  v
monštranci ali v ciborji. ' Ta blagoslov se deli tako, da vse
klečč slovesno molči, naj se živa duša ne gane, in se vsi ponižno
kakor grešniki spoznajo pred naj Svetejšim in se skesano na
persi terkajo. Le samo zvonček se glasi, da bolj oddaljena
množica vč, kdaj ravno se presveto Rešnje Telo povzdigne k
blagoslovu; mašnik pa da molčč blagoslov v podobi križa. Čemu
namreč bi služabnik kaj govoril, kadar Jezus Kristus sam deli
sveti blagoslov? O večih slovesnostih mašnik zapoje pri pervem
blagoslovu „Tantum ergo“ in pri drugem „Genitori“. Te besede
so začetek lepe pesmi od svetega Rešnjega Telesa, ktero pevci
povzamejo in odstavek do konca spojč. — Pri procesiji, v god
svetega Rešnjega Telesa, pa mašnik na glas da blagoslov s
svetim Rešnjim Telesom, rekoč: „Z nebeškim blagoslovom bodi
blagoslovljen, obvarovan in ohranjen ta kraj in kteri v njem

40

prebivajo; tudi njive, polja in poljski sad, v imenu Očeta, in
Sina in svetega Duha.“ In strežeji ali pevci odgovore: „Amen!“

Naj vam bo tu priporočeno, da pri vsakem blagoslovu, še
posebno pa, kader je z naj Svetejšim, na obe koleni pokleknete
in tako v ponižnosti prejmete sveti blagoslov. Sram bodi človeka,
kteremu napuh ne pripusti, da bi se pred svojim Stvarnikom
na kolena vergel. Boji in trese naj se pred besedami, ktere je
govoril On, ki blagoslovlja: „Kdor bo mene pred ljudmi tajil,
tega bom tudi jaz zatajil pred Očetom, ki je v nebesih.“ Kader
pa pevci med blagoslovom ,,Sveto“ ali kaj druzega pojejo, naj
vsak veren kristjan Jezusa bi agosl ovijajočega ponižno moli in
počeščuje; ali naj k njemu takole zdihuje: „Češčen in hvaljen
bodi o Jezus, v naj svetejšem zakramentu! — O Jezus, bodi
mi usmiljen! — O Jezus bodi mi milostljiv! — O predobrot-
ljivi Jezus, blagoslovi me in odpusti mi vse moje grehe! — O
Jezus, tebi živim; o Jezus, tebi umerjeni; o Jezus, tvoj hočem
biti živ in mertev!“

Ne bom pozabil, kako britko mi je bilo pri sercu, in
kako se mi je pristudil nek človek, v gosposko suknjo oblečen,
ki sem ga še v svoji mladosti videl nespodobno se v cerkvi
vesti, ko se je bil dajal blagoslov z naj svetejšim zakramentom.
Vi pa ljubi moji farmani! ne posnemajte takih slabih zgledov,
in sprejemajte sveti blagoslov vselej z vernim pa skesanim sercem,
kakor se nam ubogim grešnim ljudem spodobi.

b. Blagoslov z blagoslovljeno vodo ob
nedeljah pred ali po službi Božji.  Kropljenje pred
službo Božjo, med kterim se poje petdeseti psalm, je sveta
cerkev vpeljala, da vernim prosi gnade, da bi bili z očiščenim
in spokornim sercem pri sveti maši. Zato se tudi sami pokro¬
pimo, ko pridemo v cerkev ali gremo iz cerkve. To nas opo¬
minja da obžalujemo svoje grehe; da se spominjamo svetega

41

kersta, pri kterem smo z vodo greha očiščeni bili. Kropljenje
po službi Božji, pa nas mora opominjati, naj se tudi zunaj
cerkve pri vseh svojih delih in opravilih skerbno varujemo vsacega
greha, ako hočemo, da nas bo blagoslov Božji spremljal po
vseh potih, ter nas varoval dušnih in telesnih nadlog in nesreč.

c. Blagoslov m a š n i k o v nakoncu svetemaše
in p o p r i d i g i se daje s temi besedami: »Blagoslovi
vas v s e g a m o g o č n i Bog Oče, Sin in sveti D n h!“
„B1 a g o s 1 o v Boga v s e g a m o g o č n e g a Očeta in
Sina in svetega Duha naj pride nad vas in naj
vselej ostane  nad  v a m i!“ — Y tem blagoslovu je tedaj
prošnja, da bi Bog verne tudi zunaj cerkve in na vseh potih
ohranjal in milostljivo obvaroval vsega hudega na duši in na
telesu. — S kolikor večo pobožnostjo pa bote take blagoslove
prejemali, toliko več dobrot za dušo in telo bote od njih dosegli.
Bolj ko ste skesanega serca, več manjših grehov vam bo od¬
puščenih, ako ste sicer v gnadi Božji.

Pa, tudi zunaj službe Božje škofje in mašniki blago-
slovljajo, ako se prosijo. Vsi verni Slovenci kaj radi prejemajo
blagoslov škofov. Kjerkoli ga le vidijo, zlasti o času, ko pridejo
škof zakrament svete birme delit, radi poklekujejo in blagoslov
prejemljajo. — Visoko cenimo blagoslov novo po sveč  e-
n e g a m a š n i k a, ki ga daje s temile besedami : „P o m o j i h
novoposvečenih duhovskih rokah, in po Božjem
premilem usmiljenji naj pride nad te ves ne¬
beški in zemeljski blagoslov in naj vselej
n a d t e b o j o s t a n e: V imenu Očeta, in Sina in
svetega Duha. Amen. Mir bodi s teboj!“  — Ta
blagoslov se zato tako visoko ceni, ker se po pravici misli, da,
mora biti Bogu posebno dopadljiva blagoslovila molitev tacega,
ki je ravnokar tolike gnade od Boga prejel. Prose blagoslova

42

novoposvečenega mašnika Človek tudi veselje pokaže, da je sveta
cerkev zopet novega služabnika dobila.

3. Blagoslov roma  r j e v. Božje pota imajo, kakor
vsaka ■ stvar, svojo dobro in tudi svojo slabo stran. Po spričevanji
cerkvene zgodbe so Božje pota že v starodavnih časih bile v
navadi; keršausko ljudstvo sploh, posebno pa pobožni Slovenci,
toliko radi romajo v daljne kraje, na imenitne Božje pota, zlasti
k cerkvam, ki so posvečene naši ljubi Materi Božji, prečisti
Devici Mariji. Po Božjih potih se pa tudi marsikaj slabega
more zgoditi in marsikdo gre le Bogu v nečast in sebi v škodo na božjo
pot, in zlasti ako je več romarjev, tudi mladostnih skupaj. Večkrat
bi bilo bolje za nekterega, da bi doma bil ostal. Zato, zavoljo takih
nevarnost, je dolžnost vsacega kristjana, da je tudi v tem za¬
dostno podučen. In glejte! skerbna mati, katoliška cerkev tudi
za romarje skerbi in od starodavnih časov ima v navadi, da celo
blagoslovi nje, ki se na daljno Božjo pot podati mislijo ter jih
spet sprejme s svojimi blagoslovili, kader nazaj domu pridejo.
Res je, da ta lepa navada se je zlo opustila, in ljudje sem ter
tje romajo ali hodijo na razne Božje pota brez cerkvenega bla¬
goslova; pa je tudi ravno tako žalostno res, da romanje malo
dobička, to je, pravega, dušnega dobička donaša.

Zato, ko od blagoslovov oseb govorim, moram vam tudi
od blagoslova romarjev nekoliko v misel vzeti.

Stare cerkvene postave veljevajo, da bi vsi, ki se namenijo
na kako Božjo pot, posebno, ako gredo v daljne kraje, pred
odhodom naprosili svojega dušnega pastirja ali fajmoštra, naj
bi jim priporočivno pismo seboj dali. Ko to pismo že sprejmejo
in je za popotovanje vse pripravljeno, naj vsi k spovedi grejo
in pri sveti maši, ktera se obhaja za njih srečen pot, naj so
pri svetem Obhajilu. Po dokončani tej službi Božji romarji pred
mašnika pokleknejo in on nad njimi moli tele blagoslovilne molitve.

43

Predglasje. Na pot miru in zveličanja naj vas pelje
vsegamogočni in naj milostljivši Gospod! Angel Rafael naj
vas na potu spremlje, da polni miru, zveličanja in veselja do
svojih nazaj pridete.

Kakor je nekdaj Gospod Bog poslal svojega velicega angela
Rafaela pobožnemu Tobiju za tovarša, ki ga je spremil v ptujo
deželo in srečnega nazaj domu pripeljal, tako prosi cerkev, da
bi tudi romarjem dal tega svojega angela za spremljevavca, ki
bi jih rešil vseh popotnih nevarnost.

Potem odpoje ali odmoli mašnik hvalno pesem Oaharijevo,
ktero je ta stari očak veselo prepeval, ko mu je bil rojen njegov
sin, sveti Janez Kerstnik in se s temi besedami začne: „H v a-
1 j e n Gospod, Izraelov Bog, ker je obiskal in
storil odrešenje svojemu ljudstvu!  i. t. d.“ (Luk.
1 . 68 .)

Po končani tej lepi pesmi ponovi mašnik poprejšno pred-
glasje: Na pot miru in zveličanja i. t. d.

Po tem pa moli:

V. Gospod, usmili se nas!

0. Kriste, usmili se nas!

V. Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . . (tiho.)

V. In nas ne vpelji v skušnjavo:

0. Temuč reši nas vsega zlega.

V. Pomagaj svojim služabnikom,

0. Ki v te zaupajo moj Bog!

V. Pošlji jim Gospod, pomoč iz svetišča,

0. In varuj jih iz Siona!

Y. Bodi jim, Gospod, močen stolp,

0. Pred sovražnikom.

V. Nič naj ne opravi sovražnik pri njih,

44

0. In otrok krivice naj se ne loti, jim škodovati.

V. Hvaljen liodi Gospod dan na dan!

0. Gospod zveličanja, daj nam srečen pot!

V. Gospod, uči me svoje pota!

0. In svoje steze mi naznani!

V. 0 da bi pač moje življenje tako bilo,

0. Da bi tvoje zapovedi spolno val!

V. Kar je neravnega, naj se zravna!

0. In robast pot bodi gladka cesta!

V. Svojim angelom je Bog zavoljo tebe vkazal;

0. Da te varujejo po vseh tvojih potih.

V. Gospod, usliši mojo molitev!

0. In moje vpitje naj do tebe pride!

V. Gospod z vami!

0. In s tvojim duhom.

Molimo.

O Bog, ki si Izraelove otroke po sredi morja s suho nogo
iti pustil in trem modrim po zvezdi pot do sebe pokazal; dodeli
jim, te prosimo, srečen pot in mirne dni; da pod vodstvom tvojega
angela srečno pridejo na namenjeni kraj, enkrat pa v zavetje
večnega zveličanja.

O Bog, ki si svojega služabnika Abrahama peljal iz Ura
na 'Kaldejskem, in ga po vseh potih njegovega popotovanja
brez škode obvaroval; prosimo te, da tudi te svoje služabnike
varovati blagovoliš! Bodi jim, o Gospod! v romanju nagon,
na poti tolažba, v vročini hladivna senca, v dežju in mrazu
bramba in pokrivalo, v obnemaganju voz, v nadlogah varstvo,
v polznih potih čversta palica, v nevihti varno zavetje, da pod
tvojim vodstvom do cilja svojega pota srečno pridejo in potem
brez škode do svojih spet nazaj!

45

O Gospod, prosimo te, nakloni svoje uho našim prošnjam
in potrosi pot svojim služabnikom z blagoslovom svojega zve¬
ličanja, da jih vsikdar pri vseh naključbah pota in življenja
tvoja pomoč obvaruje.

Vsegamogočni Bog! prosimo te, dodeli, da tvoja družina
Po poti zveličanja hodi, in po dopolnitvi spominov svetega
Janeza Kerstnika srečno pride k Njemu, kterega prihod je napo¬
vedoval, k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, tvojemu Sinu!

O Gospod! usliši našo molitev, in milostljivo spremljaj
svoje služabnike na njihovem potu, skaži jim, ker si povsod
pričujoč, tudi povsod svojo milost in dodeli, da po tvoji brambi
vseh nadlog obvarovani, ti zahvalo prinesd po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Mir in blagoslov vsegamogočnega Boga Očeta in Sina in
svetega Duha pridi nad vas in ostani vselej pri vas! Amen. —

Ako bi romarji vselej se vdeležili tega cerkvenega blago¬
slova in bi okrepčani in sklenjeni z Jezusom samim se podali
na svoje popotovanje, gotovo bi tako romanje obilno duhovnega
sadu obrodilo; in Božje pota bi bile tako zares lep in dober
pripomoček h keršanskemu življenju.

Pri tej priliki, ljubi moji! vas moram opomniti, da, ako
se tudi ne vdeležite tega cerkvenega blagoslova, vendar, kader
se hočete podati na kako Božjo pot, pojdite v Božjem imenu,
&li vselej iz pravega namena. Varujte se, da po poti ne bote
Boga žalili, ne svojega bližnjega kaj pohujševali; pa glejte,
da se tudi sami ne pohujšate. Zakaj po svetu se vidi marsikaj
dobrega, pa še več hudobnega. Zato se ogibujte vsega hudega,
ker veste, da, kdor se s smolo peča, se osmoli. Pa dajajte
tudi sami povsod dobre in lepe zglede, kakor se pravim kristja¬
nom spodobi. Bog ne daj, da bi iz slabega namena se kam
podali! * O pač marsikdo bi bolj pametno storil, ko bi doma

46

ostal! Večkrat se je na takih potih nedolžnost oskrunila ali
celo zgubila. — Kader pa prideš, kristjan, v namenjeni kraj,
v cerkev Matere Božje, ktero greš počastit; potem razlij svoje
serce prednjo, ter jo serčno pozdravi, kakor svojo ljubo Mater;
potoži jej, kar jej potožiti imaš, da se ti duša ohladi. Zakaj
gotovo je, da Bog na prošnjo Matere Božje in drugih svetnikov
posebne gnade deli na Božjih potih njim, ki ga prav in z
resnično molitevjo prosijo za nje. —

Sveta katoliška cerkev pa ne blagoslovi romarjev le takrat,
kader odhajajo na Božjo pot; tudi pri dohodu nazaj jim spet
deli svoj blagoslov. Homarji, ki so srečno končali svoj pot in
zdravi nazaj na svoj dom prišli, zberejo se spet v svoji farni
cerkvi, še preden se podajo k svojim domačim, da se Bogu in
Mariji Devici zahvalijo za pomoč, ktero so po potu imeli. In
mašnik moli nad njimi tele lepe molitve:

V. Naša pomoč je v Gospodovem imenu,

0. Ki je vstvaril nebo in zemljo.

Predglasje.  Glejte, tako se blagoslovi, kdor Boga časti.
Zdaj moli 127. psalm: „Blagor vsem, ki se bojč
Gospoda, in hodijo po njegovih potih  i. t. d.

Po tem psalmu ponovi mašnik predglasje in na dalje moli:

V. Gospod, usmili se nas!

0. Kriste, usmili se nas!

V. Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . .

V. In nas ne vpelji v skušnjavo,

0. Temuč reši nas vsega zlega.

V. Blagoslovljeni, ki pridejo v imenu Gospodovem.

0. Blagoslovljeni ste od Gospoda, ki je stvaril nebo in zemljo.

V. Poglej, o Gospod! na svoje služabnike in na svoje dela.

0. In vodi jih po potu svojih zapoved.

47

V. Gospod, usliši mojo molitev,

0. In moje vpitje naj do tebe pride.

V. Gospod z vami!

0. In s tvojim duhom.

Molimo.

O Gospod, prosimo te, dodeli milostljivo svojim služabnikom
odpuščanje vseh grehov in mir serca, da ti bodo, očiščeni vsega
dolga, s pokojnim sercem služili.

Vsegamogočni večni Bog, vrednik naših časov in našega
življenja, dodeli milostljivo svojim služabnikom nekaljeni pokoj,
in ker si jih tako srečne do njih poklica in posla spet nazaj
pripeljal, daj, da se s tvojo pomočjo vednega mira razveseljujejo.

Bog, kteri rad med ponižnimi in ubogimi prebivaš in
nas z bratovsko ljubeznijo vežeš; dodeli našemu društvu svojo
gnado, da po njih, v kterih prebivaš, občutimo in zvemo tvoj
dohod med nami. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Zdaj mašnik romarje z blagoslovljeno vodo pokropi, rekoč:
Mir in blagoslov vsegamogočnega Boga Očeta in Sina in svetega
Duha pridi nad vas, in ostani vselej nad vami! Amen.

Kristjan moj! Ako ti in taki cerkveni blagoslovi tudi niso
zapovedani, vendar, ako je prilika, se jih rad vdeležuj. Posebno
pa, ako prideš nazaj iz kakega Božjega pota, in si morebiti v
romarski cerkvi marsiktero obljubo ali vsaj dober sklep storil,
o glej, da ne pozabiš teh sklepov, da tvoj trud ne.bo zastonj,
ali pa še celo v pogubljenje tvoje.

4. Blagoslov ženina  i n n e v e s t e. Že pri razlaga¬
nji zakramenta svetega zakona je bil nekoliko v misel vzet ta
blagoslov. Katoliška cerkev je od nekdaj ta blagoslov visoko
obrajtala in že pervi cerkveni učeniki, kakor Tertulijan, od tega
blagoslova govorč. Sveti Tridentinski zbor je celo posebno

48

postavo za to dal. V dve in dvajseti seji so očetje svetega zbora
takole sklenili: »Fajmoštri naj opominjajo nove zakonske, da

ne stanujejo skupaj v eni hiši, dokler niso blagoslova od svojega
fajmoštra prejeli." Iz teli besed je razvidno, da ta blagoslov
sicer ni za terdno, pod smertnim grehom zapovedan, vendar je
resnobno priporočen. In zakonski ne delajo prav, ako tega
blagoslova ne iščejo.

Kako močen da je ta blagoslov vidi se iz molitev, ktere
opravlja mašnik pri delitvi njegovi.

Deli se pa ta blagoslov pri sveti maši, ktera se bere po
končani poroki in sicer le, ako nevesta ni bila že pred zaročena
ali ni bila vdova. Mašnik kmalo po povzdigovanji, po odmoljenem
Očenašu se oberne; nevesta in ženin pred altarjem klečita, in
mašnik prosi: Kaj Bog milostno pogleda na to
svojo služabnico, ter naj bo nad njo j a r m lju¬
bezni in miru, naj se zvesta in čista omoži v
Kristusu, in n a) j ostane posnemavka svetih
žen; naj bo ljubeznjiva svojemu možu, kakor
Rahela; modra kakor Rebeka; dolgoživeča in
zvesta, kakor Sara; nič naj pri njej ne pre¬
more uni začetnik zapeljevanja; naj ostane v
zvezi z vero in Božjimi zapovedmi; z eno za¬
konsko posteljo zvezana naj se varuje nepri-
pušče n ih dotikanj; naj opaše svojo slabost z
močjo krotenja; naj bo v b oj e čn o s ti z a č e d n o st
rez n a, vsramožljivosti častitljiva, vnebeških
naukih izurjena; v otrocih rodovitna, poštena,
p o t e r j e n a in nedolžna; in pride n aj do miru
zveličanih in v nebeško kraljestvo; in oba
naj vidita otroke svojih otrok do tretjega in če-
tertega rodu in doživita naj z a ž e 1 j e n o starost.

49

Potem se nadaljuje sveta maša in pred poslednjim blago¬
slovom se mašnik spet oberne k ženinu in nevesti in moli blago¬
slov iz mašnih bukev nad njima: Dana j Bog Abrahamov,
Izakov in Jakopov svoj blagoslov dopolni
nad njima, da naj vidita svojih otrok otroke
do tretjega in če ter tega rodu, in naj potem
dosežeta večno življenje.

Opomniti jih pa ima še na poslednje, kakor je v mašnih
bukvah zaukazano, naj si ohranita nasprotno zvestobo; naj ob
času molitve in zlasti ob postih in svetih praznikih trezna bosta,
naj mož ženo in žena moža ljubi in naj v strahu Božjem ostaneta!

5. Blagoslov keršanske matere po porodu.
Začetek te svete navade je že v stari zavezi. Po Mojzesovi postavi
je prišla vsaka mati štirdeseti dan po porodu sina ali osem¬
deseti dan po porodu hčere v tempelj, ter je opravila dar oči¬
ščevanja; zato je bogata darovala eno letno jagnje, uboga pa
dvoje gerlic ali par golobov in tako je bila spet očiščena. To
zapoved je, kakor nam pripoveduje sveto evangelje, tudi Marija,
Mati Božja, opravila, akoravno nje, čiste device, ni vezala ta
zapoved. Ta lepi zgled posnemajo keršanske matere, kader
nektere tedne po porodu prinesejo svoje dete v cerkev Božjo,
ga pred oltar Gospodov postavijo in blagoslov mašnikov prejmejo,
kar mi navadno »vpeljevanje" imenujemo. To „vpeljevanje“
sicer ni pod grehom zapovedano, vendar je priporočeno. Vendar
sme duhoven le poštenim keršanskim materam deliti ta blagoslov
in srečo in blagor klicati njim in otroku. Nezakonskim materam
je odrečena ta sreča, ker cerkev S svojimi blagoslovi ne more
spremljevati greba. Kraj,  kjer se vpeljujejo zakonske matere
po porodu, je farna cerkev, in ni posnemanja vredno, kar delajo
nektere mehkužne gosposke matere, ktere hočejo, da bi se jim
ta blagoslov doma že delil.

Keršanski nauk.

50

Sveta cerkev zakonske matere po porodu takole blagoslovi:
Mati z detetom v naročji poklekne pred cerkvene vrata. S tem
spozna svojo nevrednost pred Bogom, in svoje želje, da bi bila
deležna usmiljenja Božjega. — V roči derži gorečo svečo; s
tem pokaže, da ima terden sklep, svoje dete po resnicah svete
katoliške vere z vso skerbjo zrejati in mu zato zmiraj z lepim
zgledom svetiti. — Mašnik v cerkveni obleki pride do cerkvenih
vrat, pokropi keršansko mater z blagoslovljeno vodo, da jej s
tem naznani, da le čisto, skesano serce, jo bo vredno storilo
svetega blagoslova. Tega jo pa zagotovi z besedami, ki jih
zdaj moli, rekoč: „Sprejela bo blagoslov od Gospoda in usmi¬
ljenje od Boga, svojega Zveličarja ta, ki je porodila ko ona, ki
išče Gospoda." Potem moli nad njo tri in dvajseti psalm, v
kterem je rečeno, da tisti bo prišel na Božjo sveto goro in v
Božje mesto, kteri ima čiste roke in nedolžno serce . . ., in
tak bo prejel blagoslov in usmiljenje od Gospoda. Zares lep
in svariven nauk za vsako keršansko mater! Potem jej da konec
štole poljubiti ter jo vpelje v cerkev. To jo opominja, da se
mora dati vladati le Jezusu in njegovi sveti cerkvi, ako hoče
svoje dete prav in po volji Božji zrediti, in da bo to le po
zasluženji Jezusa Kristusa storiti zamogla, da tako zveliča dete
in sebe. Tudi jo to opominja, naj Jezusa, v tabernakeljnu pri¬
čujočega zahvali in ga ponižno moli. Mašnik pa pravi: „S t o p i v
tempelj Božji, moliSinapreblažene Mar i jed e-
vice, ki ti je rodovitnost dodelil, da si otroka
povila."  Pri oltarju, kamor poklekne keršanska mati, prosi
mašnik za njo, naj jo Bog ohrani, ker vanj zaupa;
naj jej pošlje pomočizsvetiščainnajjovaruje
iz Siona; naj sovražnik nič ne premore zoper
njo in otrok hudobije naj se ne loti, ji škodovati.

Y naslednji molitvi pa Boga prosi, naj se ozre na to

51

služabnico, ki se mu je prišla v cerkev vesela
zahvalit, in naj dodeli, da po tem življenji na
prošnjo Marije Device z otrokom vred doseže
večno živi j e n j e. Na zadnje jej da blagoslov z blagoslov¬
ljeno vodo v podobi križa, rekoč:  „Mir in blagoslov
Boga vsegamogočnega, Očeta, in Sina, in sve¬
tega Duha naj pride nad te in vselej ostane!
Amen.“

Keršanske matere! Rade pridite po srečnem porodu svojega
otroka v cerkev in prejmite ta sveti blagoslov; tako posnemate
zgled Matere Božje; Bogu skazujete svojo hvaležnost in novorojeno
dete darujete nebeškemu Očetu. Darujte pa tudi sebe in dete
Materi Božji, iu se v njeno varstvo popolnoma izročite, da bi
tako ložej sebe in otroke zveličale.

6. Blagoslov umirajočih.  Blagoslov umirajočih
kristjanov se imenuje tudi priporočevanje njih duš v milost
Božjo. Ta blagoslov je že silno star in kristjani, ki so pobožnega
duha, ga visoko spoštujejo in cenijo; veseli so, da posebno
nebeško gnado imajo, ako so tako srečui, da pri ločitvi iz te
solzne doline zamorejo imeti pomoč cerkvenega mašnika, ter se
vdeležitl svetega blagoslova. Pač po pravici; ker ne le, da se
vdeležijo gnad, je že to, da je mašnik pričujoč in prigovarja
umirajočemu kristjanu v veliko tolažilo in sladko polajšanje.

Ta blagoslov umirajočih pa se tako le godi: Navadno se
prižge sveča, ktera opominja bolnika na Jezusa Kristusa, ki je
luč tega sveta, da bi mu svetil skozi temne smertne vrata ter
ga pripeljal v bliščobo nebeškega veselja. Podoba križanega
Jezusa se bolniku poljubiti dd in se mu tudi v roko podd. To
umirajočega zavračuje na Jezusa Kristusa, Gospoda in Zveličarja
našega, da bi stavil v njega vse zaupanje svoje, da bi ž njegovo
pomočjo srečno zadobil zadnjo zmago. Mašnik pokropi bolnika

4*

52

z blagoslovljeno vodo, kar se večkrat ponavlja, da bi odvernil
od njega vse napade hudobnega duha, ter ga tudi opomnil,
naj še enkrat serčno obžaluje vse storjene grehe in tako očisti
svojo vest. Potem moli s pričujočimi okrajšane litanije, da bi
umirajočega izročil priprošnji Matere Božje, priprošnji angelov
in drugih svetnikov, ter ga s tem spodbada, naj se tudi sam
izroči v varstvo Marijino in drugih prijatelov Božjih. Potem se
začnejo cerkvene molitve, kterih več ali manj opravi, kakor je
smertni boj dalji ali krajši. V teh molitvah dušo umirajočega
milosti Božji priporoča. Perva, zares lepa molitev je tale:
»Pojdi, keršanska duša! iz tega sveta v imenu vsegamogočnega
Boga, Očeta, ki te je stvaril; v imenu Jezusa, Sinu živega
Boga ki je zate terpel; v imenu svetega Duha, ki je bil v
te vlit; v imenu angelov in arhangelov; v imenu sedežev in
gospodstev; v imenu knezov in moči; v imenu kerubinov in
serafinov; v imenu patriarhov in prerokov; v imenu svetih
aposteljnov in evangelistov; v imenu svetih mučencev in spoz-
novavcev; v imenu svetih menihov in puščavnikov; v imenu
svetih devic in v imenu vseh svetnikov in svetnic Božjih. Danes
naj bo tvoje bitje v miru, in tvoje stanovanje v svetem Sionu.
Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen."

Po tej molitvi pridejo druge ravno tako lepe, ravno tako mile
in spodbudljive, izmed kterih le še tole v misel vzamem: pripo¬
ročimo ti, o Gospod! dušo tvojega služabnika, ter te prosimo, Gospod
Jezus Kristus, Zveličar sveta! da se ne braniš, vzeti v naročje
Abrahamovo to dušo, zavoljo ktere si milostljivo stopil na zemljo.
Spoznaj, o Gospod! delo svojih rok, ta duša ni vstvarjena od
ptujih bogov; ampak stvaril si jo ti sam živi in pravi Bog.
Naj, o Gospod! njegova duša dopada tvojemu obličju; in ne
spominaj se njenih starih pregreh in nespodobnost, ktere je
počela oslepljena ali nadražena v svojem poželjenji. Morebiti se

53

je pregrešila, morebiti hudo pregrešila, vendar tebe Očeta in
Sina in svetega Duha ni zatajila, temuč je vero ohranila, za
Boga se vnemala, ter je vemo molila tebe svojega Boga, ki si
sam vse storil."

Ako smertne težave ne odjenjajo, temuč le huje pritiskajo, zbu¬
jajo mašnik v sercu bolnikovem s prelepimi zdihljeji razne občutljeje
žive vere, terdnega pa ponižnega zaupanja, resničnega obžalo¬
vanja vseh grehov, vdanosti v voljo Božjo, hrepenjenja po Bogu;
tudi serčne zahvale; ga pokropijo zopet z blagoslovljeno vodo,
da bi ga obvarovali zadnjih napadov hudobnega duha. Ponavljajo
večkrat kratke zdihljeje: „V tvoje roke o G-ospod! izročim

svojo dušo! — Gospod Jezus Kristus, sprejmi mojo dušo! —
Sveta Marija, prosi za me! — Marija, mati milosti — mati
usmiljenja! varuj me sovražnika, in sprejmi me v smertni uri!" —

S takimi in enakimi zdihljeji mašnik navdajajo njegovo dušo.

V več krajih je lepa in posnemanja lepa navada, da imajo
poseben zvon, ki mu pravimo mertvaški zvon, s kterim pravo¬
verne kristjane vabijo, naj molijo za umirajočega. O da bi tega
milega glasu nikdar ne preslišali! Tudi nam bo ljubo in koristno,
ako bodo drugi molili za nas, kader bo nam pel mertvaški
zvon in nas bo pravični Bog klical na sodbo.

Kader se je pa duša že ločila od telesa, moli mašnik še
z drugimi pričujočimi: „Pridite na pomoč, svetniki Božji!

Pridite naproti angeli Gospodovi! Sprejmite to dušo in peljite
jo pred obličje Najvišega!

Naj te sprejme Kristus, ki te je poklical, in angeli naj
te nesč v naročje Abrahamovo!

Oni naj spremijo njegovo dušo, in peljejo pred obličje
Najvišega!

Gospod, daj mu večni pokoj, in večna luč naj mu sveti!
Peljite to dušo pred obličje Najvišega.

54

Gospod, usmili se! — Kriste, usmili se! — Gospod us¬
mili se! — Oče naš . . .

In nas ne vpelji v Skušnjavo. Temuč reši nas od hudega.

Gospod daj mu večni pokoj! In večna luč naj mu sveti!

Od vrat peklenskega brezna — Reši, o Gospod! njegovo dušo!

Naj počiva v miru! Amen.

Gospod, usliši mojo molitev, — In moje vpitje naj do
tebe pride!

Gospod s teboj! — In s tvojim duhom!

Molimo.  Tebi, o Gospod! priporočimo dušo tvojega
služabnika, da, ker je svetu odmeri, tebi živi; in kar je po
Človeški slabosti v življenji grešil, ti po neskončni milosti in
dobroti odpusti in izbriši. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen."

Potem merliča še enkrat pokropi z blagoslovljeno vodo in
moli s pričujočimi nekoliko očenašev za dušo pokojnega.

Kaj ne, ljubi moj kristjan! da si serčno želiš, da bi tudi
ti to časno zapustil, da bi se tudi ti ločil iz tega sveta med
takimi lepimi in tolaživnimi molitvami naše svete katoliške
cerkve? Prav je, ako imaš take želje. Le večkrat jih imej, pa
milega Boga prosi za to. veliko gnado. Vendar ne misli, da le¬
ti cerkveni blagoslovi te bodo rešili gotovo večnega pogubljenja.
Živi pobožno, ako si pa nesrečno v grehe zabredil, spovej se
jih čisto in skesano in živi spokorno, potem smeš upati v Božjo
milost, da ti bo zadnjo uro svoje usmiljenje skazal, da boš
prejel tudi te svete blagoslove.

Ako pa ni mogoče, da bi v zadnji uri prišel cerkven
mašnik k umirajočemu, lahko nek drugi pameten, pobožen človek
take ali enake blagoslove in molitve opravi, da bolnika opo¬
minja na usmiljenje in milost Božjo, da njegovo dušo izročuje
Bogu, Mariji in drugim svetnikom Božjim, kakor ste zdaj slišali.

Nekoliko vam tu moram v misel vzeti „od papeževega

55

blagoslova," kterega umirajočemu kristjanu deli mašni k,
ki pa mora zato imeti posebno oblast.

Papežev blagoslov  se imenuje sploh vsaki blago¬
slov, kterega papež, kakor naj viši poglavar svete cerkve delijo
ali vesoljni cerkvi ali le nekterim škofijam, ali družbam ali
pa tudi posameznim romarjem, ki pridejo k njim ali tudi od¬
daljenim osebam. S takim blagoslovom so sklenjeni tudi odpustki.
Tudi se zamorejo imenovati »papežev blagoslov" tiste besede,
s kterimi sveti Oče večidel pričnejo ali končajo svoje pisma,, ki
jih pošiljajo ali škofom ali drugim imenitnim osebam ali sploh
vsem vernim kristjanom, ki se začnejo s temi besedami: »Pozdrav
in apostolj ski blagoslov,"  ali pa se končajo: „Mi
vam podelimo a p o s t o 1 j s k i blagoslov".

Gotovo so papeži že v pervih časih po zgledu Jezusovem
pravoverne kristjane blagoslovijad i. Večkrat so pa tudi druge
mašnike pooblastili, da so v njihovem imenu smeli podeliti
„apostoljski ali papežev blagoslov." Tako ste v sedanjih časih
večkrat slišali, da so naš toliko slavni sveti Oče Pij IX. poši¬
ljali svoj apostoljski blagoslov ali celim krajem ali nekterim
ljudem posebej.

Štirikrat v letu podelijo sveti Oče posebno slovesno svoj
blagoslov. Včliki četertek in velikonočno nedeljo iz cerkve sve¬
tega Petra; v praznik vnebohoda Kristusovega pred cerkevjo
svetega Janeza v Lateranu in v praznik vnebovzetja Marije Device
pred cerkevjo svete Marije včlike imenovane. Ta blagoslov, ki
je sklenjen s popolnoma odpustki, deld sveti Oče v naj viši
bliščobi cerkvene mogočnosti, obdani od vse visoke duhovščine,
navadno neizrečeno veliki množici, z vso le mogočno slovesnostjo.
Vsi zvonovi rimskega mesta in strel z angelskega grada po¬
veličujejo to cerkveno slovesnost.

Umirajočim pa se na zadnje deli »papežev blagoslov,"

56

ki je tudi sklenjen s popolnoma odpustki za zadnjo uro. Mašnik,
ki mora zato posebno pooblaščen biti, kakor sem že povedal,
stopi v hišo bolnikovo ter pravi: „Mir bodi tej hiši! — In vsem, ki
v nji prebivajo!" Potem pokropi z blagoslovljeno vodo bolnika,
druge okolistoječe in vso hišo; moli petdeseti psalm, ter spove
bolnika, ako se ni že poprej spovedal ali če se kaj želi še obtožiti.
Opomni ga, naj težave in bolečine pričujoče bolezni voljno prenaša,
se v voljo Božjo vsega popolnoma vda in rad preterpi, karkoli mu
usmiljeni Bog pošlje, v zadostenje za svoje grehe, v zadostenje vseh
kazen, ktere si je z grehi zaslužil; naj pa tudi terdno zaupa na Božjo
milost, ki noče smerti grešnika. Potem opravi čez bolnika nektere
pripravljajoče molitve in poslednjič pravi: „Naš Gospod Jezus

Kristus, Sin živega Boga, ki je dal svojemu aposteljnu, svetemu
Petru oblast vezati in razvezati, sprejmi po svoji presveti milosti
tvojo spoved, pa ti dodeli pervo štolo, ki si jo pri kerstu prejel,
in jaz z močjo od aposteljskega sedeža mi dano, ti podelim
popolnoma odpustek in odpuščenje vseh grehov. V imenu Očeta,
in Sina in svetega Duha. Amen." — „Po presveti skrivnosti
človekovega odrešenja ti odpusti vsegamogočni Bog vse kazni
sedanjega in prihodnega življenja, naj ti odpre vrata paradiža
in te pripelje v večno veselje. Amen". — „Blagoslovi naj te
vsegamogočni Bog Oče in Sin in sveti Duh. Amen."

Za ta toliko imeniten blagoslov naj bolnik v to pooblaš¬
čenega mašnika prosi. Tudi njegovi domači ga .smejo na to
opomniti. —

O zares blagor človeku, ki je tako srečen, da se loči
iz te solzne doline med takimi zveličavnimi blagoslovi svete
katoliške cerkve. Kristjanje! da bi mi to milost Božjo dosegli,
ne smemo prederzno na to se zanašati; temuč bodimo vedno
pripravljeni, ker ne vemo ne ure ne dneva, kdaj Gospod pride,
in nas pokliče na ojstri odgovor. Prav in dobro pa bo za nas,

57

ako smo večkrat priča ločitve človekove iz tega sveta; posebno
dobro delo bomo storili, ako umirajočim preskerbimo, da se
med temi blagoslovi ločijo iz sveta; ako namreč v smertni
nevarnosti bližnjega pokličemo mašnika, da, ako je to mogoče,
umirajočemu podeli zadnje cerkvene blagoslove; ako pa to ni
mogoče, da sami narekamo lepe zdihljeje umirajočemu, ga Bogu,
Materi Božji in drugim svetnikom izročujemo. In s tako
skazano ljubeznijo si bomo posebno dobrega dela vdeležili;
pa s tem tudi zaslužili, da nam usmiljeni Bog na zadnjo uro
pošlje svojega mašnika ali druzega pobožnega kristjana, ki nam
bo pomagal, da srečno stopimo čez prag neznane večnosti. Amen.

IY. Keršanski nauk.

Od blagoslovil posebej.

A. Blagoslovi. — I. Blagoslovi oseb.

7. Blagoslov merličev.

Kako katoliška cerkev blagoslovi svoje ude, razložil sem
vam že nekoliko. Popisal sem vam, kako v svojo službo blago¬
slovi papeža in druge Bogu in v njegovo službo odbrane osebe,
kakor so spredniki nekterih samostanov, kakor so nune. Tudi
sem vam v misel vzel razne blagoslove, ktere deli cerkev svojim
vernim pri očitni službi Božji, kako blagoslovi romarje; kako
blagoslovi keršansko mater po porodu. In poslednjič sem vam
govoril od blagoslova umirajočih. Iz tega nauka ste lahko spoz¬
nali, kako skerbna mati da nam je sveta katoliška cerkev. Pa
glejte! njena materna ljubezen nas še ne zapusti. Umirajoče
nas Bogu in Mariji in vsem nebeškim duhovom izročuje in kader
se naša duša že loči od telesa, ko tako odumremo temu svetu,

58

še zrni raj skerbna mati za nas skerbi. Moli za dušo našo, ako
bi ne bila se popolnoma čista ločila od tod, da bi jej usmiljeni
Bog svojo milost skazal, jo rešil vsega terpljenja ter jo k sebi
vzel v svoje nebesa. Pa sveta cerkev tudi telesa našega še ne
zapusti. Njemu, kteremu je v življenji delila mnogotere blago¬
slovila, — njemu, ko je že mertvo, še skazuje svojo ljubezen,
ter ga s svojimi blagoslovi izroči černi zemlji, iz ktere je bilo
nekdaj vzeto.

In kako se godi to njeno sveto opravilo, želim vam danes
razložiti, zato bo današni keršanski nauk:

7. Od blagoslova merličev.

Precej ko človek pride na ta svet, precej ga skerbna
mati, sveta katoliška cerkev, sprejme v svoje naročje, v svojo
posebno skerb; zato mu precej po njegovem rojstvu podeli naj
potrebniši zakrament svetega kersta, v kterem ga ogerne z ob¬
lačilom posvečujoče gnade Božje. Celo njegovo življenje mu je
skerbna mati; v vseh človeških potrebah mu priteče na pomoč,
za vse nadloge njegove ima vedno pripravljeno zdravilo ter mu
s svojimi blagoslovili pomaga prenašati pozemeljsko revo in
težave tega življenja. Se ve da, ga skerbna mati še ne zapusti,
ko se mora podati v neznano večnost. V tej nevarni uri mu z
vso materno ljubeznijo na strani stoji, ter njegovo dušo spremlja
v večnost, njegovo telo pa v grob, ko ga še zadnjikrat blagoslovi.

Z zadnjim tem blagoslovljenem merličev pa sveta katoliška
cerkev na znanje daje: a) da telesa vernih kristjanov časti tudi
po smerti. Truplo človeško je pa tudi vse časti vredno, ker
bilo je pri svetem kerstu posvečeno v tempelj Božji, prejemalo
je presveto Rešnje Telo in presveto Rešnjo kri Jezusa Kristusa,
ter se je tako ž njim večkrat popolnoma zedinilo, in to je sveto
poroštvo častitljivega vstajenja, b) Sveta cerkev naznanja s tem

59

versko resnico, da, obstoji občestvo ali gmajna svetnikov, ktera
tudi s smertjo ne jenja.

Keršansko katoliški pogreb je za vsacega kristjana imeniten,
tolaživen pa tudi častit; s tem sveta cerkev očitno počasti svoje
ude; in tudi sleherni izmed nas si želi imeti pošten sprevod
ali pogreb; zato vam ga moram nekoliko bolj na tanko popisati.

Jeli že stara navada, merliče spodobno
pokopov  a ti?

Ta lepa, vse hvale vredna skerb se že od nekdaj nahaja
pri vseh narodih. Vsi narodi so bili in so te misli, da s spo¬
dobnim sprevodom ali pogrebom skažejo pokojnim posebno lju¬
bezen in postrežbo, in da tako tudi za pokoj njih duš po
zmožnosti pripomorejo. Izraelcem je bila strašna reč, nepoko¬
panim ali pa od divjih zveri razterganim biti. Toraj ima Tobija
toliko hvalo, ker je trupla svojih pobitih rojakov pokopaval, in
to še celo po noči, ter ni maral, ko bi si s tem tudi nemilost
kraljevo nakopal. (Tob. 12, 12.) Kristjani so pa precej od
začetka si to v toliko večo dolžnost šteli, ker so iz svete vere
bili prepričani, da je človeško truplo tempelj svetega Duha in
se mora torej tudi po smerti še spoštovati, ker bo enkrat zopet
od smerti vstalo; za dušo pa, ki se od telesa loči, da se mora
moliti, da bi jo usmiljeni Bog očistil vseh še ostalih madežev,
ter jo pred svoje presveto obličje pustil. Zavoljo tega kristjani
merličev niso sožigali, kakor neverniki; že od začetka so
jih pokopovali ter jih še dandanašni s spodobnim keršanskim
sprevodom.

Ktere so imenitniše opravila pri kato¬
liškem sprevodu ali pogrebu?

a. Kadar bolnik umerje, daje se znamnje z mertvaškim
zvonom, da verni pri tej priči molijo za dušo njegovo. Še boljši
pa je, da se mu že takrat klenka, kader umira, ker molitev

60

še pri življenji opravljena zamore marsikaj doseči, kar po smerti
ni več mogoče. Lepa se mi zdi navada, ktero imajo v Loki
na Gorenskem. Predenj merliču klenka pri farni cerkvi s po¬
sebnim malim zvonom, vselej mu še popred zvoni pri cerkvi
Matere Božje na spodnjem tergu, in tu mu zvoni navadno,
kader je bolniku prav hudo ali kader umira.

b. Merliču se usta in oči spodobno zatisnejo; to je spošt¬
ljivo in je znamenje, da je začel človek po svojem telesu smertno
spanje, dokler ga ne obudi angelova trobenta ob sodnjem dnevu
k novemu življenju (I. Kor. 15, 52.). Merliča osnažijo in umijejo
včasih tudi mazilijo, (dj. ap. 9, 37) kakor škofe, kralje ali
cesarje; v znamnje, da bo telo pravičnih enkrat častitljivo od
smerti vstalo. — Na to ranjcega čedno napravijo in oblečejo,
po nekterih krajih v belo oblačilo, kar pričujoče spominja na
kerstno oblačilo nedolžnosti, ktero je pokojni pri svetem kerstu
sprejel, in ga neomadežanega prinesel pred sodnji stol, ali vsaj
ga očistil v sveti pokori, kakor se upa. Po naši ljubi domovini
navadno le otroke in device v belo oblačijo, jih s cvetlicami,
podobicami in drugim lepotičjem ozaljšujejo, v znamnje njihovega
lepega stanu, ker se upa, da ga niso oskrunili. Duhovno  m
se daje mašno oblačilo in kelih, samostanskim  pa obleka
po njih redu. Nekdajni neverniki so svoje merliče prežalo in
drago oblačili. Tudi kristjani nekteri preveč na to lepotičenje
derže. Tako prevzetnost in potrato je sveti Jeronim nad ne¬
verniki tako le grajal: „Kako se prilega napuh in nečimerni

blišč jokanju, solzam in žalovanju? Ne morejo li mertve trupla
bogatih drugače segnjiti, kakor v dragi Židi ali svili?" — Naj
lepši ozaljšek merliču je tisti, ki spominja pričujoče na njegovo
vero v križanega Zveličarja, na njegovo upanje v zveličanje in
prihodnje vstajenje. Torej se merliču da v roke križ, v znamnje
da je v zaupanji v križanega Jezusa, kakor dober kristjan

61

sklenil svoje življenje in da po njegovem zasluženji tudi večnega
veselja pričakuje. Ali vsaj se merliču roke v podobi križa
sklenejo, kakor jih navadno sklepamo k molitvi. Da se mu v
roke tudi molek ali roženkranc, kakor bivšemu častivcu Jezusa
iu njegove deviške Matere Device Marije. —

Merlič leži osem in štirdeset ur, da se lahko popolnoma
prepriča, da je človek zares umeri, da bi koga še živega ne
zakopali, potem se položi v mertvaško trugo na oblance, ter
se z belim pertom pregerne in pokrov pribije. V trugo se
dene, kakor v Noetovo barko, ker se človek, bi djal, iz vesoljne
grešne povodnji tega sveta in iz morja sedajne minljivosti pri¬
pelje v bolje večno življenje. Pri merliču gori noč in dan ena
ali več luč, med kterimi križ stoji. Luči pričujoče opominjajo,
da duša ranjcega še živi, dasiravno je od telesa se ločila in
da zaupamo v Kristusovo terpljenje, da bo Bog milostljiv duši,
ki jo je poklical pred sodbo.

c. Ob uri pogreba zvonovi milo zapojo in duhoven se poda
v žalovavni cerkveni obleki za križem na mesto, kjer je merlič.
Tam ljudje in pogrebci čakajo in vse je že pripravljeno. Truga
je pokrita s černim pertom,  ki je v podobo križa z be¬
limi rižarni prekrižan. Ta pert menda od tod izvira, ker so
dolgo časa merliče odkrite v trugah k pogrebu nosili, ter so
bili le s pertom pokriti. Zavoljo slovesnosti se je tudi pozneje
ohranil in bela križasta riža v njem spominja verne, naj tolažijo
svoje žalovanje po ranjcem z razveseljivnim spominom na odrešenje.
Na pertu je britka martra  ali tudi znamnja, ki razodevajo
stan merličev, kakor kelih pri duhovnu, meč ali čelada pri
vojaku i. t. d.

Tudi sveče  se prižgejo pri pogrebu. To od tod izhaja,
ker so nekdaj merliče ponoči pokopavali. Ta šega je bila pri
Rimljanih; kristjani pa ob časih preganjanja tudi niso drugače

62

svojih mučencev in drugih merličev zamogli po keršansko po¬
kopavati, kakor le po noči. Te luči nas spominjajo na luč svete
vere, v kteri je pokojni umeri in na višo luč, ktera mu zdaj
sveti, kakor pobožno upamo.

Mašnik dene kadila na žerjavico,  se odkrije,
pokropi merliča z blagoslovljeno vodo,  rekoč: Z

nebeško roso naj oblije tvojo dušo Bog Oče, in
Sin in sveti Duh. Amen.  Potem ga pokadi,  rekoč:
Z nebeškim duhom naj pase tvojo dušo Bog
Oče, in Sin in sveti Duh. Amen.  — Na to se moli
sto in devet in dvajseti psalm: Iz globočine vpijem
k tebi  i. t. d. Ako se pomisli, da duša pokojnega je morebiti
v groznem plamenu v vicah, je v tem psalmu zapopadena pre-
serčna prošnja, naj bi usmiljeni Bog ne pomnil grehov in slabost
pokojnega, temuč da bi se ga usmilil in mu prizanesel. Še
enkrat merliča pokropi in pokadi z besedami, kakor je bilo
ravno poprej rečeno. Pomen tega kropila in kajenja je: Kakor
rosne kaplice blagoslovljene vode in prijetni duh kadila zadevajo
mertvo truplo, ki je bilo tempelj svetega Duha; tako naj Bog
razliva milost svojega odrešenja in svoje večno usmiljenje nad
dušo pokojnega, ter naj jej dodeli vživati večno slavo v nebesih.

d. Zdaj pa se začne procesija ali sprevod
proti pokopališču. Zvonovi milo pojč. Najprej gremertvaški
križ, za njim duhovni po redu  vsi na pare z gorečimi
svečami pred merličem. Precej za trugo gredo: žlahta in
prijateli, sosedje in drugi  — vsi na pare; moški
najprej, za njimi ženske. Obrednik naš pravi: naj vsi k
Bogu za pokojnega spodobno molijo.  Kako pa
se ob taki priložnosti za umerlega dostikrat moli, nočem vam
razlagati. Kakor se mi zdi zares prežalostno, ako je čisto malo
pogrebcev, ali še celo žlahta in znanci pokojnemu zadnje časti

63

ne skažejo; tako je tudi nespodobno, kar se po mestih zapazi,
da pred užaljeno žlahto in za njo pa drugi žlobodravci s
svojini nespodobim obnašanjem nekako nečast delajo temu pobož¬
nemu, bi rekel, svetemu opravilu. Ravno v spodobnem obnašanji
bi se moral keršanski sprevod ločiti od neverskega. Neverniki
so si naročevali pri pokopih tarnavcev in tarnavk, ki so bili
za to najeti in plačani;, da so se namesto žlahte jokali in na
glas tarnali in tulili. Tudi so za boljše plačilo še celo po
nože segali ter si iz hinavskega žalovanja in tarnanja ž njimi
roke načenjali, da so kervaveli; praskali so si lica, lase si
razkopavali in več enačili nespodobnost so počenjali. Druge
posebne ženske so imeli, ki so jim v ravno ta namen žalostne
pesmi prepevale. Tudi Judje so posnemali take traparije G-erkov
in Rimljanov; bere se v svetem evangeliji, da so bili pri mertvi
Jajrovi hčeri piskači, ki so pa mogli odstopiti, kakor jim je
Jezus zapovedal, ko je noter šel in deklico k življenji obudil.
(Mat. 9, 23.) Vi pa, ljubi moji! namesto enacih narekovanj,
ki se še tudi med nekterimi Sloveni nahajajo, in nič ne pomagajo,
imejte molitev, ko mašniki svete psalme pojejo ali molijo. —
Smete žalovati po svojih ranjcih. To ravno kaže, da ste jih
ljubili. Solze razodevajo žalostno serce. Neizrečeno; milo pa
gerdo se mi je zdelo, presunilo me je, ko sem videl smejati
se sirovega človeka pri pogrebu njegove lastne matere. Svoje
neotesano, divje serce je tako očitno pokazal. Ni torej napčno,
in pregrešno, ako se zjokaš za svojimi pokojnimi; vendar presilno
žalovati, nikakor se ne vtolažiti, spet ni keršansko. Sveti očetje
pervili časov so grajali, ako so kristjani čezmerno žalovali za
svojimi pokojnimi ali za njimi tarnali, kakor neverniki. Tudi
sveti Pavl piše takole Tesaloničanom: „Da ne žalujete,

(za mertvimi) kakor uni, kteri upanja nimajo."
(I. Tesal. 4, 12.) On je hotel reči: Neverniki ne verujejo niti *

64

na vstajenje niti na prihodnje zveličano življenje; torej objokujejo
smert svojih ranjcih, kakor veliko nesrečo; vi kristjani pa imejte
smert svojih bratov in sester kakor srečo, kakor prehod v boljše
življenje.

e. Med zvone n jem, molite v j o in petjem ali
molj en jem psalmov gre sprevod proti pokopa¬
lišču.  Ko pridejo do cerkve ali kapele, moli ali poje se:

„Pridite svetniki Božji, pritecite angeli Gospodovi; sprejmite
njegovo dušo; nesite jo pred obličje Najvišega. Sprejme naj te
Kristus, ki te je poklical, in v Abrahamovo naročje naj te an¬
geli pripeljejo. Gospod, daj mu večni mir, in večna luč naj mu
sveti. “ V sredi cerkve trugo na tla postavijo, če je duhoven z
zglavjem k velikemu oltarju, če ni duhoven pa z nogami proti
temu oltarju, tako da bi verni, ako bi vstali, gledali k oltarju
duhovni pa od oltarja k vernim, kakor pri službi Božji.

Ako je pogreb dopoldne, so potem v mnogih krajih večidel
bilije, to je, mertvaške molitve in daritev svete maše, in sicer,
če je tisti dan po cerkvenih postavah pripuščeno, v černi barvi
za pokojnega. Sicer pa, ali če je pogreb popoldne, opravi mašnik
naj poprej nad merličem molitev, v kteri Boga prosi, da bi ne
šel v sodbo, to je, v pogubljenje s svojim služabnikom, ki mu
ga molitev keršanske vere priporočuje; temuč naj po Božji mil osti
odide maščevanju, ker je bil v življenji zaznamovan z znamnjem
svete Trojice, to je, s svetim kerstom posvečen. Po tej molitvi
se poje ali moli „Libera“ : „Reši me, o Gospod, od večne smerti
ob tistem strašnem dnevu, ko se bo treslo nebo in zemlja, ko
boš prišel svet z ognjem sodit. Tresti sem se začel, in bojim
se, ko bo prišlo preiskovanje in prihodnje maščevanje. Tisti
dan — dan jeze, britkosti in stiske; veliki in silno grenki dan;
ko boš prišel svet z ognjem sodit. Gospod, daj mu večni mir
in večna luč naj mu sveti!"

65

Po tej premili pesmi, ki je s svojim pretresljivim napevom
pravemu jokanju enaka, kliče mašnik v Božje usmiljenje, rekoč:
»Gospod usmili se; Kriste, usmili se; Gospod, usmili se .“  Moli na
to Oče naš, in merliča trikrat pokropi in trikrat pokadi, ter želi, da
bi molitev kakor, duh kadila, se zanj vzdigovala pred Božji tron in
milost Božjo nanj rosila. Torej moli še dalje: „Od peklenskih vrat
reši o Gospod, njegovo dušo! naj v miru počiva in večna luč naj
mu sveti." In zdaj prosi v mili in preserčni molitvi: Naj Bog,
ki mu je lastno usmiliti se in prizanašati, te duše, ki ji je
ravnokar zapovedal, od telesa se ločiti, ne zroči sovražniku v
roke in ne pozabi za zmiraj, temuč naj zapove, da naj jo sveti
angeli sprejmejo in pripeljejo v domačijo svetega raja, da, ker
je vanj zaupala in verovala, ne bo terpela peklenskih kazen,
ampak da bo posedla večno veselje — po Kristusu, Gos¬
podu našem.

Med tem petjem in molitvami poberejo merliču še ta lišp,
ki so mu ga bili dali za pot od doma do pokopališča, in zdajci
vzdignejo golo trugo ter jo nesejo za duhovnom k jami, ki je
že poprej izkopana in v kteri bo merlič počival do sodnega dne.
Med to potjo pa mašnik moli ali kak pevec poje: „V sveti raj
naj te peljejo angeli, pri tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci
in pripeljejo naj te v .sveto mesto Jeruzalem. Angelski zbor
naj te sprejme, in z nekdaj ubogim Lazarjem imej večni pokoj!"

Jama mora biti zadost globoko izkopana. Ako so bile iz¬
kopane kosti poprejšnih merličev se k zglavju novega groba,
zberejo in perve v jamo nazaj denejo. Nespodobno, bi djal,
nekeršansko je, ako se po pokopališču sem ter tje vidijo kosti
ležati. Tudi kopači novega groba se morajo lepo obnašati, nobenih
šal ali nespodobnost ne smejo vganjati na pokopališču', ki je
svet kraj.

Ko k grobu pridejo, pokropi mašnik mertvaško jamo z bla-

Keršanski nauk. 5

'66

poslovljeno vodo, rekoč: »Posvečen bodi ta grob v imenu Očeta,
in Sina in svetega Duha,. Amen." To pomenja, ta grob naj
bo sveto stanovanje posvečenemu telesu. Zdaj polagoma trugo
z merličem pogreznejo v grob, v zemljo, iz ktere je vzeto bilo.
Zatojhiu mašnik v slovo pravi: »Vzemi zemlja, kar je tvojega,
naj sprejme Kristus, kar je njegovega; meso je iz zemlje,
duh pa je od zgorej vdihnjen." Pokropi ga z vodo, rekoč: »Z
nebeško roso naj oblije tvojo dušo Bog Oče, in Sin in svet
Duh! Amen." Pokadi ga, rekoč: »Z nebeškim duhom naj pase
tvojo dušo Bog Oče in Sin in sveti Duh! Amen." Poslednjič
mašnik z lopatico trikrat po nekoliko persti na mertvaško trugo
v grob verze, rekoč: »Iz persti si ga naredil; s kostmi in
kitami si ga sklenil; obudi ga, o Gospod, poslednji dan —
po Jezusu Kristusu, Dospodu našem. Amen." Ali pa tudi te-le
besede: Pomisli človek, da si prah in da bodeš spet prah."
Perst začne nanj suti — zadnji glas — ne bote ga več vidili
v tem življenji, oče, mati, bratje, sestre, sini, hčere! —

Vsi zamišljeni stojč pričujoči, ko se hitro zagreba. Dosti
milega jokanja se sliši, veliko solz pokopališče kropi in marsi¬
komu gre merzlo skozi kosti, ko vidi, kako prazno in nečimerno
je vse sedajno in da le kmalo se bo tudi njemu taka godila
kakor pričujočemu merliču, ki je morebiti mlajši, kakor on. —
Bog ne daj, da bi pri tako resnem in svetem delu kaki neza-
robljen nosač kaj nespodobno se obnašal, morebiti na mertvaško
trugo stopil, da bi perst zaravnaval in z drogom perst zabijal
in kaj' druzega tacega počel! Ne pozabite, da to je sveto delo. —
Mašnik le še ne zapusti merliča. Ko je zagreben, da se
kje truga več ne vidi, še spet Božje usmiljenje nad njega kliče.
Moli Očenaš, kliče naj Bog od peklenskih vrat reši njegovo dušo,
in naj v miru počiva. V molitvi pa prosi Boga, naj pokojnemu
to usmiljenje stori, da se mu hudo ne bo po njegovih delih

67

povračevalo, ki je po volji bil z Bogom sklenjen, da, kakor ga
je tukaj prava vera vezala z vernimi množicami, tako naj ga
tamkaj pridruži njegovo usmiljenje angelskim trumam.

Kakor da bi res ne mogel se ločiti od pokojnega in ne
zapustiti ga, spet naredi mašni k znamnje svetega križa čez grob,
ko pravi: „ Gospod, daj mu večni mir! In večna luč naj mu
sveti! — Naj v miru počiva! Amen."

Ko je za pričujočega vse opravljeno, spominja se sveta
skerbna mati, katoliška cerkev tudi drugih vernih mertvih in
mašnik moli: „0 Bog, iz kogar usmiljenja duše vernih počivajo,
daj svojim služabnikom in služabnicam, kteri v Kristusu počivajo,
milostljivo odpuščanje grehov, da od vseh pregreh odvezani,
se s teboj brez konca veseliti zamorejo — po ravno tistem Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našem. Amen." — Na vse to duhoven
s pričujočimi še moli kak Očenaš in Češenasimarijo za pokojnega,
za nje, kfcerih trupla na tistem, pokopališču počivajo in za vse
verne duše v vicah. In še duhovnik pokropi grob in pričujoče,
ter odide.

Pogreb nedolžnih otročičev  se loči od pogreba
drugih, ki so Boga že kterikrat razžalili. In sicer v temle:

a. Mašnik gre z belo štolo s pogrebom v znamnje, da je
otročičeva duša prišla čista pred Božje obličje.

b. Truga se veselo ovenča, moli se sto in dvanajsti psalm:

„Hvalite otroci Gospoda; hvalite ime Gospodovo, od zdaj in na
vekomaj. Od solnčnega izhoda do zahoda je hvale vredno ime
Gospodovo. Visok je Gospod nad vse narode in nad nebesa je
slava Njegova." i. t. d. — Tudi drugi psalmi so veseli, kakor
sto in osemnajsti, ki se po poti moli: „Blagor njim, ki so

neomadeževani na svojem potu: in hodijo po postavi Gospodovi"
i. t. d. Na pokopališču ne moli cerkev za nedolžnega merliča,
ker upa, da tega duša otrokova ne potrebuje, ampak molitev

68

se opravlja za druge služabnike in služabnice, kterikoli v Kri¬
stusu počivajo, da bi bili odvezani vseh pregreh in se z Bogom
veselili. —

Na grob pokojnega se postavi križ,  v znam-
nje, da tu počiva truplo pravovernega kristjana in čaka častit¬
ljivega vstajenja v dan vesoljne sodbe. Hvaležno postavi otrok
po svoji zmožnosti spominek svojim staršem; večkrat obišče njihov
grob, ga pokropi po keršanski navadi z blagoslovljeno vodo;
pa tudi moli za duše svojih pokojnih roditeljev. Pač bi ne bilo
lepo za te o keršansko dete! ako ne veš, kje ležijo koščice
tvoje dobre matere, ali počivajo tvoj skerbni oče, ki sta se toliko,
morebiti preveč, trudila za te, da sta te k poštenemu kruhu
pripravila; ti pa morebiti se jih nikdar ne spominjaš niti v
svojih molitvah, niti drugim ne- naročuješ moliti za nje. —
Nekako zares lep in tolaživen je pogled po pokopališču, kjer
so grobovi spodobno ozaljšani s primirjenimi križi. Dušni pastirji
naj skerb imajo, da se postavljajo na grobove spodobni spominki
in napisi narejajo v domačem, torej pri nas v slovenskem jeziku.

Po starodavni navadi ima sveta cerkev tudi še tretji, sedmi
in trideseti dan spomin za svoje mertve. Te dneve so se berž
ko ne, zato odločili, ker je Kristus tretji dan od smerti vstal,
ker je stvarnik sedmi dan počival od svojih del, in kakor je
že Izraelsko ljudstvo trideset dni žalovalo za Mojzesom. Tudi
obletnice obhajamo za mertvimi.

Čemu pa m e r 1 i č e spremljamo k pogrebu?

Spremljamo jih iz tega namena, da skažemo še poslednje
spoštovanje njihovim Duplom, ki so bile posoda svetega Duha in
stanovanje neumerjoče, po Božji podobi vstvarjene duše, in zlasti
da bi molili za nje. Zato je „merliče pokopovati" telesno dobro
delo usmiljenja in „za žive in mertve Boga prositi" pa duhovno-
delo usmiljenja.

69

Gotovo, ljubi kristjan! želiš, da bi tudi ti imel enkrat
spodoben pogreb ali sprevod. Živi keršansko in pobožno in Bog
ti te časti odrekel ne bo. Tega se pa toliko bolj zagotoviš, če,
kadarkoli ti je mogoče, tudi ti zdaj v svojem življenji rad greš
za' pogrebom, če tudi ti večkrat kaj moliš za duše pokojnih, ki
morebiti težko čakajo v neznanskem terpljenju v vicah, ktere
pa ti lahko s pobožno molitevjo ali z drugimi dobrimi deli rešiš
iz te ječe. Tudi tukaj in posebno tukaj velja, kar nas uči naš
Zveličar Jezus Kristus; „Blagor usmiljenim, ker oni
bodo usmiljenje dosegli!"  (Mat. 5, 7.)

Še vam moram nektere reči od pogrebov malo popisati,
da se pri tem toliko resnobnem opravilu veste prav obnašati.

Zakaj in čemu se ob osminah, obletnicah
in druge kr a ti kropi in kadi m er t vaš ki oder,
dasiravne ni merliča v njem?

Ta mertvaški oder z britko martro na verhu, ki se grob
ali „tumba“ imenuje, nam pomenja ali pred oči stavi merliča
samega, in kropljenje, in kajenje je podoba naših molitev, s
čemur svoje želje na znanje dajemo, da naj naše molitve za
pokojnega dohajajo pred Boga, kakor lepi duh kadilni, ter naj
rosi od ondot milost Božja na merliča. Nekdaj so vsacega
merliča v cerkvi na oder položili, ter je po tri dni ali še dalje
tamkaj ostal. V pričo njega se molili duhovne ure za dušo
njegovo’, in ker so kristjani po noči pri merličih čuli in molili,
torej se še dan današnji mertvaške molitve imenujejo bilje ali vi-
gilije, to je, čujnice, ker so jih kristjani čujb molili ali peli.
Se ve, da so se tudi za njega takrat svete maše brale. Ker
pa iz tehtnih uzrokov ni moglo zmiraj tako biti, zato so pozneje
namesto merliča le oder postavljali, da, so se merliča bolj živo
spominjali in toliko gorečnejši zanj molili.

V kakem redu se merliči pokopujejo?

70

Navadno so naše cerkve obernjene proti jutru, kjerkoli je
to le mogoče, ker od jutra nam je došlo zveličanje; tako se
tudi po katoliški šegi merliči v zemljo devajo, da proti jutru
je obernjeno njih znožje, ali so vsi obernjeni proti cerkvi, okoli
ktere ležijo. To kaže zaupanje v Kristusa, ki je luč našim dušam
ter jih razsvetljuje s svojo gnado, kakor razsvetljuje solnce našo
zemljo od jutra sem. Tako se pokladajo tudi merliči, ki se v
cerkvene rake devljejo, da so z obrazom obernjeni proti velikemu
altarju, tedaj tudi proti jutru. Ako pa stoji cerkev na sredi
pokopališča, kar je pač naj lepše, pokopujejo.se merliči tako,
da so od vseh strani obernjeni z obrazom proti cerkvi. Le samo
duhovni se tako pokladajo v grob, da je njih obraz od velicega
oltarja doli, po ljudstvu obernjen, kakor so se v življenji obračali
proti ljudstvu od oltarja doli.

Ali je prav in dobro, če se merliči v cerk¬
vene rake ali okrog cerkve pokop ujejo?

Cerkveni viši so bili vselej skerbni tudi za telesni blagor
svojih vernikov; več cerkvenih zborov se je iz tega namena
prizadevalo in skerbelo, da bi se vse preobilno merličev v cerkvah
in preblizo cerkev ne pokopavalo. Kader je torej pri prestavljanji
pokopališč taka previdnost potrebna, je, se ve da, tudi hvale
vredna. Večkrat pa so se morale pokopališča prestaviti na bolj
samotne kraje ne iz hvale vrednega, ampak graje vrednega
namena. Marsikterim melikužnikom ni bilo nič kaj všeč, da
jih je bližnje pokopališče vedno na smert spominjevalo, ako ravno
je ta misel silno koristna za keršansko življenje. Kjer človek
v cerkev hodi čez grobove svojih staršev in prednikov, lahko
se spominja njih dobrih del in čednost  in to ga
spodpada, da bi se po njih ravnal. Kako slovesen mora biti za
pravovernega človeka spomin, da je v cerkvi obdan od vseh
svojih sprednikov, ki so tisto cerkev zidali, ki so že pred več

71

sto leti v ravno tistih hišah stanovali, po ravno tistih njivah delali,
po tistih potih hodili, kakor zdaj njih nasledniki. — Hoja med gro¬
bovi dela človeka resnobnega,  ga nekako v duhu zbere, da svojo
molitev v cerkvi ložje in bolj pobožno opravlja. Tudi ga bližni gro¬
bovi živo opominjajo, naj za mertve moli, zlasti, če tam počivajo nje¬
govi znanci ali prijateli. Poslednjič nam bližnje pokopališče tako re¬
koč neprenehoma kliče: „Spomni se o človek, svojih poslednjih reči,
in vekomaj ne boš grešil." „Danes meni, juter tebi."

Cernu imamo verni katoličan j e posebne
pokopališča in zakaj nevernikov in krivover¬
cev m e d'seboj imeti nočemo?

Zanikerni in lahkoverni kristjani, zlasti pa krivoverci uteg¬
nejo ugovarjati, da po smerti ni nič na tem ležeče, kako, kje
in med kom si bodi je kdo pokopan; katoliški in krivoverski
prah se bosta gotovo zedinila. Ali marsikaj tacega zaničljivega
bi se lahko slišalo. Na to le to le odgovarjam: Kdo ho zameril
tistim, ki si napravijo svoje lastne, družinske pokopališča, če
ne pustijo nikogar druzega med nje pokopati; temuč hočejo tudi
po smerti le sami skupaj biti? Enaka družina smo katoliški
kristjani, ne telesno, ampak duhovno med seboj zvezani. Zvezani
smo v življenji z eno vero, z enim upanjem, z eno ljubeznijo;
z enimi zapovedmi, ki jih spolnujemo; z enimi zakramenti, ki
jih prejemljemo; z enimi gnadami, ki se jih vdeležujemo; ter
vsi po enem in ravno tistem Božjem kraljestvu kopernimo. Kdo
nam more torej za zlo jemati, ako želimo tudi s svojimi teles¬
nimi ostanki skupaj prebivati in skupaj čakati vesoljnega vsta¬
jenja? Zato so že pervi kristjani svoje merliče od nevernikov
ločili, pa jih posebej pokopavali. Tako tudi pozneje vernim kato¬
ličanom nikdar ni bilo po volji, ako bi se bili po smerti mešali
v njihove verste taki, ki v življenji niso bili sklenjeni ž njimi.
Mi katoliški kristjani vemo in verujemo, da se more za verne

72

ranjce moliti; kako nam pa to lepo in pobožno opravilo
kaliti mora, ako vidimo vmes med vernimi grobove tacih, ki
so v svojem življenji bili zoper katoliško vero in resnico. Taki
in enaki so uzroki, zavoljo kterih se nam mora hudo zdeti,
ako bi drugoverci se na katoliško pokopališče pokopavali.

Zato pa katoliška cerkev tudi odrekuje cerkven
pogreb in še celo prepoveduje pokop na bla¬
goslovljenem pokopališču.  In sicer:

a. Vsem, ki niso bili ž njo v zvezi, tedaj: n e k e r š č e n i m,
krivovercem inizobčencem;  zato ker je blagoslovljeno
pokopališče lastina katoliške cerkve, in do njih nimajo nobene
pravice, ki niso bili v življenji njeni udje; ali pa so se še
celo sami od nje hudobno ločili.

b. Vsem tistim svojim udom, od kterih gotovo ve, da so
se z velikimi pregrehami ravno ob smertni uri nevredne storili
cerkvenega občestva; kakor so samomorci,  ako se samomor
ni zgodil v nezavednosti ali v norosti, in niso pokazali pred
smertjo nobenega kesanja. Tudi v dvoboju umorjeni,  če
so tudi pred smertjo kesanje na znanje dajali. Tudi tisti, ki
so se na smertni postelji branili prejeti za¬
kramente umirajočih:  svete pokore, svete popotnice in
svetega poslednjega olja.

Bog nas varuj, da bi kdaj kdo izmed nas tako nesrečen ne
bil, da bi v tako strašne pregrehe ne zabredel! Mi pa ljubi
moji kristjani! živimo po zapovedih Božjih, in Bog nam bo
dajal svojo pomoč; in živimo po zapovedih svete matere katoliške
cerkve, in deležni bomo tudi njenih svetih blagoslovil, in ona,
naša dobra mati, bo izročevala našo dušo usmiljenemu Bogu,
pa bo tudi skerbela za naše telo, ter ga bo še po smerti bla¬
goslovila in častitljivo spremila k grobu, kjer bo v miru čakalo

73

glasu angelske trobente, da se bo zopet sklenilo s svojo dušo
na vekomaj. O da bi bilo na večno veselje! Amen.

V. Keršanski nauk.

Od blagoslovil posebej.

A. Blagoslovi. II. Blagoslov kake reči.

1. Blagoslov vkladnega ali podstavnega kamna za novo
cerkev.  — 2. Blagoslov nove cerkve, kapele ali molivnice.  — 3.
Blagoslov ali očiščevanje oskrunjene cerkve.

Sveta katoliška cerkev blagoslovlja žive in nežive stvari.
Ona blagoslovlja ljudi in druge reči. Od blagoslova ljudi ali
oseb sem vam že govoril. Zdaj vam moram popisati kakšne
ali ktere reči  blagoslovlja katoliška cerkev? Kakor sem vam
že povedal, da nektere blagoslovila smejo deliti navadni mašniki,
nektere pa le škofje ali pa mašniki, ki so posebej zato od svojega
škofa pooblaščeni; tako je tudi pri blagoslovih reči. Tele blago¬
slove reči smejo le škofje ali posebno pooblaščeni mašniki deliti:
1. Blagoslov vkladnega ali podstavnega kamna za
novo cerkev. — 2. Blagoslov nove cerkve, kapele
ali molivnice. — 3. Blagoslov ali očiščevanje
oskrunjene cerkve. — 4. Blagoslov monštrance,
tabernakeljna, križa in podob. — 6. Blagoslov
pokopališča.  — Ysak mašnik pa sme blagosloviti:
7. S o 1. — 8. V o d o. — 9. Kadilo. — 10. Sveče.
•*- 11. Ogenj. — 12. Cerkveno bandero. — 13.
Pepel. — 14. Les na cvetno nedeljo. — 15. Ve¬
likonočno jagnje in druge jedila in pijačo.
—■ 16. Razne kr a j e. — 17. Razne stvari. — 18.
Blagoslov pred jedjo in po jedi.

74

Naj poprej boni vam popisal blagoslovila škofovske, ali
ktere le škofje smejo opravljati, ali pa mašniki, ktere škofje
posebej zato pooblasti. In danes bomo pregledali perve tri ško¬
fovske blagoslove. Torej poslušajte, kako se opravlja:

1. Blagoslov v klad n ega ali podstavnega
kamna za novo cerkev.

Kdo sme privoliti novo cerkev zidati?

Ena naj večih dobrot vsake soseske ali občine je, da ima
svojo lastno cerkev in svojega lastnega dušnega pastirja. In ker
je cerkev za dušne potrebe cele občine namenjena, imajo po
cerkvenih postavah le sami škof, kakor viši pastir, pravico
privoliti, da se nova cerkev zida. Kader dobi dušni pastir s
svojo občino to privoljenje, mora skerbeti, da se slovesno, po
cerkvenih obredih postavi vkladni ali podstavni kamen za novo
cerkev. Ta kamen blagoslovijo ali škof sami ali pa pooblastijo
druzega duhovna.

Kako se tedaj blagoslovlja podstavni kamen?

Dan pred blagoslovljenjem škof ali pooblaščeni mašnik
postavijo lesen križ na mesto, kjer bo stal veliki oltar.
S tem znamnjem keršanstva se v posest vzame prostor za
keršansko rabo; ravno tako, kakor vojvoda, ko kako mosto
pridobi, razpne bandero svojega gospoda, in mesto za tega
svojega gospoda v oblast vzame. Kamen, ki je zato odmenjen,
mora biti velik, na štiri vogle; ta nas opominja na Kristusa,
ki se ogelni kamen imenuje, kakor je pisano: „Kamen,

kterega so zavergli zidarji, on je postal glava
vogla."  (Mat. 21, 42.)

Dan blagoslovljenja pride škof ali mašnik, spremljan od
drugih mašnikov in cerkvenih služabnikov, v beli cerkveni
obleki in blagoslovi naj poprej sol in vodo, ako je nima še
od poprej pripravljene. Zdaj pokropi kraj, kjer je križ postavljen.

75

Peici pojb predglasje: Z n a m n j e zveličanja po¬
stavi, o Gospod Jezus Kristus! na ta kraj, in
de' pripusti, da bi angel morivec semkaj prišel.
Potem poj6 tri in osemdeseti psalm, ki se prične s temi bese¬
dami:  „Kako ljube so mi tvoje prebivališa,

Gospod vojsknih trum! Moja duša hrepeni in
koper ni po lopah Gospodovih." To sveto petje
prav lepo in priserčno naznanuje želje in hrepenjenje keršans-
kega ljudstva, da bi dobilo hišo Božjo.

Na to blagoslovljavec moli zares preserčno molitev, s ktero
prosi, da bi Gospod Bog na prošnjo in zasluženje
Marije Device, tistega svetnika (ali svetnice),
ki se mu bo ta cerkev zidala, in na prošnjo
Vseh svetnikov, dopadljivo pogledal na ta
kraj, razlil manj svojo milost, ga očistil vse
oskrumbe, in čistega ohranil.

Te besede so veliko pomenljive. Koliko krajev je namreč
traven prekletstva, po izvirnem grehu zadolženega, prav hudo
oskrunjenih s človeškimi dejanskimi grehi! Taki in tako og-
fljušeni kraji se ne spodobijo za hišo Božjo. Bog mora poprej
dobrotno svojo milost nanje izliti, da so očiščeni prekletstva,
da se sme potem v njih tolikanj visoka in imenitna služba
Božja opravljati.

Blagoslovljavec sklene molitev s prošnjo, naj Bog, ki
je želje svojega ljubljenega Davida v delu  (to
je v zidanju tempeljna) njegovega sina Salomona
spolnil, tudi naše želje milostno spolni, in
daj odtod bežb vse duhovne nakazni.  — Kakor
poprej v psalmu, tako je tudi v tej molitvi naznanjeno koper-
djenje vernega ljudstva in duhovstva, da bi dobili čisto in sveto
hišo Božjo. Enake misli morate tudi vi, ako hote kdaj priča

76

te cerkvene slovesnosti, obudovati pri vstavljenji vkladnega kamna
za novo cerkev, in v ta namen naj bodo opravljene tudi
molitve vaše.

Zdaj se oberne k vkladnemu kamnu, ter ga blagoslovi v
imenu Gospoda, kteri je vstvaril nebo in zemljo.
V blagoslovili molitvi prav živo in priserčno prosi Jezusa
Kristusa, Sinu živega Boga, ker je on sam
vogelni kamen in nepremakljiva podstava  (svete
cerkve), naj ta vkladni kamen v svojem imenu
ter dno vstavi; ker je Jezus Kristus začetek
in kpnec, v kterem je Bog Oče v začetku vse
vstvaril, da bode on tudi začetek, rast in do¬
polnitev pričujočega dela, ki se mora v čast
in hvalo n j e g o v e g a imena začeti.

Potem pokropi kamen z blagoslovljeno vodo, vzame dleto in na
vseh štirih straneh zareže v kamen znamnje svetega križa, rekoč:
„V imenu Očeta, in Sina in svetega Duha. Amen."

Spet prosi Boga, naj kamen blagoslovi in naj
na klicanj 6'Svoj e ga imena dodeli, da kteri kol*
bodo k zidanju te cerkve s čistim sercem kaj
p orno g li, naj telesno zdravje in dušni lek
dosežejo. —

Povedal sem vam že, da blagoslovila imajo večo moč,
kakor druge molitve, torej je tudi gotovo', da Bog prav posebne
dušne in telesne dobrote na take molitve deli vsem tistim, kteri
v gnadi Božji in z dobrim namenom k zidanju cerkve kaj
pripomorejo.

Navada je, da se v vkladni kamen vložijo pisma, v kterih
je popisano, kdaj, pod kterim papežem, cesarjem, škofom, dušnim
pastirjem i. t. d. je bila cerkev zidana; tem pismom se pridenejo
še kaki drugi spominki, tudi kaki denarji tistega časa.

77

Zdaj se odmolijo litanije vseh svetnikov. Zidar je pripravljen
2  malto. Mašnik začne predglasje: »Zjutraj je vstal
Jakob, je vzel kamen in ga postavil v znamnje;
in ga je oblil z oljem, obljubo je storil Gospodu:
Resnično ta kraj je svet in jaz nisem vedel."
(I. Mojzes 23, 16 — 20) — Za tem pevci pojč sto in šest in
dvajseti psalm, ki se začne: „A k o Gospod n e *z i d a hiše,
zastonj se trudijo, kteri jo zidajo."  i. t. d.

S tem predglasjem in s psalmom se naznani, kaj se bo
ravnokar v zaupanju, na Božjo pomoč zgodilo. Blagoslov-
Ijavec se nato dotakne vkladnega kamna in ga vloži (s po¬
močjo delavcev) v podstavno mesto’, to je v podzidje in pravi;
V veri Jezusa Kristusa postavimo poglavitni
kamen v to dno: V imenu Očeta f in Sina j in
svetega f Duha, naj živi tukaj živa vera, in
strah Božji in bratovska ljubezen, in da bo
tako ta kraj o d m en j en za molitev in za klicanje
in hvalo imena ravno tistega Jezusa Kristusa
ki z Očetom in svetim Duhom živi in kraljuje,
Bog vse večne čase. Amen.

Ravno takrat pa zidar priterduje kamen s klejilom ali s
cementom. Besede, ki so bile ravnokar izrečene, so poglavitni
blagoslov tega imenitnega in svetega opravila. Y teh besedah
so pa zaznamnjane tudi poglavitne dolžnosti, ktere imajo pravo¬
verni kristjani do teh svetih krajev, ali ktere morajo v teh
krajih še posebno skazovati, namreč: Z živo vero, f  Božjem
strahu in z bratovsko ljubeznijo Boga moliti, v Jezusovo presveto
ime klicati in ga hvaliti. Pa ljubi moji kristjani! glejte ravno*
te čednosti se pa tolikokrat pogrešajo v Bogu posvečenih hišah.
Kako se kaže strah Božji pri otrocih? kje je prava bratovska
ljubezen pri odraščenih? Kje živa vera v živega Boga? Marsikdo

78

pride v cerkev Boga žalit, ne molit, in kliče z nespodobnim
obnašanjem Jezusa na maščevanje in ne na usmiljenje, mu dela
le nečast, namesto ga častiti. O zares žalostno je, ako pomislimo
koliko greha se zgodi v svetiščih Božjih! — Borje otrokom,
ki si večkrat s prederznostjo, z nespodobnostjo na svetem kraju,
zapirajo pot k neštevilnim milostim Božjim! — Veliko veče
gorje še odraščeni mladini, ki na tem kraji z nesramnimi pogledi
velikrat ranijo svojo in dušo svojega bližnjega, pa ravno s takimi
pogledi strašno na svoji duši oslepe in si pokopljejo srečo svojega
življenja. Borje grešnikom, ki kraj milosti Božje obračajo sebi
v škodo, v še silnišo terdovratnost. Pač bolje je, da ne prideš
v tako sveti kraj, ako ne prideš z dobrega namena. —

Mašnik pokropi zdaj vkladni kamen z blagoslovljeno vodo
in kliče .milost Božjo z molitevjo petdesetega psalma: „Usmili
se me o Bog! posvoji veliki milosti, in po obilnosti svojega
usmiljenja mi zbriši mojo hudobijo i. t. d. Ta psalm se ves
poje ali zmoli. — Zdaj pokropi vso zidno poklado ali kraj,
kjer je zaznamnjano podzidje in tačas pevci pojejo predglasje:
„0 kako strašen je ta kraj! zares tukaj ni dru-
zega, kakor hiša Božja in vrata nebeške!“  In
šest im osemdeseti psalm, ki se začne s temi besedami: „Njega
stalo je na svetih gorah. Bospod ljubi Sionske
vrata bolj, kakor vse Jakobove šotore. Vele-
častno se govori od tebe, Božje mesto!  i. t. d. —
Ta čas mašnik pokropi ves znotrajni cerkveni prostor do cerk¬
venega izkopanega ali zaznamnjanega podzidja.

Zdaj sklene ta blagoslov s temile molitvami:

„ Y s e g a m o g o č n i, usmiljeni Bog, ki si maš-
n i k o m  pred drugimi toliko milost dodelil, da,
karkoli oni v tvojem imenu vredno in popol¬
noma opravljajo, se veruje; kakor da bi tisam

79

opravljal; prosimo tvojo nezmerno vsegamo-
gočnost, dodeli, da, kar bomo obiskali, tudi ti
obiščeš; karkoli bomo blagoslovili, tudi ti
blagosloviš f; naj pri našem ponižnem vhodu
b e ž č po z as luže ji ji tvojih svetnikov hudobni
duhovi, angel miru pa naj dojde. Po Kristusu
Gl o s p o d u našem. A m e n.

Pri drugi in zadnji molitvi prosi nebeške pomoči pri zidanji
nove cerkve, da, kar se je na Božje povelje vstanovilo, naj se
po njegovi dobroti dopolni. —

Glejte preljubi! s koliko slovesnostjo, s kako lepimi molit¬
vami, s kako priserčnimi prošnjami se odločuje kraj, ki ima
biti posvečen Bogu samemu in v njegovo presveto službo! Kako
sveto se moramo toraj obnašati v hišah Božjih, ki so zares
sveti kraji. Vselej stopi v ta sveti kraj s spodobnim spoštovanjem
in uslišal bo tvoje prošnje On, kteremu je toliko posvečen ta
kraj. —

Zdaj vam bom pa povedal, kako se opravlja:

2. Blagoslov nove cerkve, kapele ali molivnice.

Da bo cerkev ali kapela pripravna za službo Božjo, ni
zadosti, da je blagoslovljen podstavni ali vogelni kamen in da
je blagoslovljen odločeni kraj in blagoslovljeno vse podzidje.
Da se sme v cerkvi ali kapeli maševati, da se sme tam oprav¬
ljati sveta služba Božja, mora biti vsa zdelana cerkev še po¬
svečena ali vsaj blagoslovljena. Posvetiti cerkev smejo le škof
sami; blagosloviti pa jo zamore tudi drugi duhoven s Škotovim
privoljenjem. Velik pa je razloček med blagoslovljevanjem in
med posvečevanjem kake cerkve. Veliko slovesniše je posvečevanje,
ki se opravlja z maziljenjem s svetim oljem, in se svetinje,
koščice svetnikov, v oltar denejo in so vse opravila veliko bolj
obširne, kar bom vam, ako Bog hoče, pozneje razložil, ko bom

80

govoril od posvečevanj bolj na tanko. Ali je cerkev posvečena
ali samo blagoslovljena, spozna se iz dvanajsterih križev na
cerkvenih stenah, ktere sinejo le posvečene cerkve imeti. Med
neverniki, kjer je veča nevarnost, da bi se cerkve ne oskrunile,
jih sploh ne posvečujejo, ampak le blagoslovljujejo, da se sme
v njih opravljati nekervava daritev nove zaveze in tudi druge
cerkvene opravila.

Kako se tedaj blagoslovi nova cerkev ali
kapela?

Škof ali v to pooblaščen mašnik se obleče z drugimi du¬
hovnimi in služabniki vred v belo cerkveno opravo in gre za
križem in s prižganimi svečami pred velike vrata nove cerkve,
kapele ali molivnice, ktero blagosloviti hoče. Pred cerkvenimi
vrati odkrit moli lepo molitev, v kteri Boga prosi, naj s
svojim duhom naše dejanje začne in ga s svojo
pomočjo spremlja, da se bodo vse naše molitve
in dela vselej z Bogom pričele in v Bogu pri¬
čete se tudi v Bogu dokončale.  — Na to začne
predglasje : »Pokropi me Gr o sp o d! zhisopom in
očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel,
in duhovstvo v znamnje očiščevanja in klicanja na Božje usmi¬
ljenje moli ali poje petdeseti psalm: »Usmili se me, o Bog,

po svoji veliki milosti, in po obilnosti svojega usmiljenja izbriši
mojo hudobijo!“ i. t. d.

Med tem gredč okoli cerkve in mašnik, ki cerkev blago¬
slovi, kropi grede cerkveno zidovje na vzgorej in navzdolej pri
tleh z blagoslovljeno vodo, ponovljaje predglasje: »Pokropi me
i. t. d. S tem daje na znanje, da zdaj to poslopje Bogu in v
Božjo službo odločuje in v posest jemlje. Ko se povernejo na
kraj, kjer se je procesija pričela, duhovstvo ponovi predglasje;
blagoslovljevavec pa zdaj moli molitev in prosi: »Gr o spod

81

Bog, ki, dasiravno te nebo in zemlja ne obseže,
se vendar ponižaš, imeti na zemlji hišo, kjer
naj se vedno kliče tvoje ime; prosimo po z a-
služenji preblažene Marije, vselej Device, in
svetega I. pa tudi vseh svetnikov, obišči z
jasnim pogledom svoje dobrote ta kraj, in po
izlitji svoje milosti ga očisti vse oskrumbe
ter ohrani ga čistega in ti, ki si pobožne želje
svojega ljubljenega Davida v delu njegovega
sina Salomona spolnil, spolni milostno tudi
naše želje in bežč naj od tod vse duhovne na-
kazni. Po Grospodu našem, Jezusu Kristusu,
Sinu tvojem, kteri s teboj živi in kraljuje v
edinosti svetega Duha Bog na vekomaj. Amen.

Po končani tej molitvi gredo vsi po dva in dva v cerkev,
ktera mora od znotraj vsa prazna biti in tudi ljudje ne smejo
še v cerkev; tudi oltarji so še goli, dokler ni cerkev blagoslov¬
ljena. Gredč k velikemu oltarju pojd litanije vseli svetnikov. Ko
pripojejo do besedi:  „D  a vsem vernim mertvim večni
pokoj dodeliš: te prosimo, vslišinas! takrat vstane
blagoslovljevavec in z razločnim glasom moli:  „Da to cerkev
in oltar v svojo čast in na ime svojega svetega
I. očistiš in blagosloviš: Te prosimo, vsliši

nas! Kader reče besedo:  „blagosloviš" — blagoslovi v
podobi križa cerkev in oltar; potem zopet poklekne, dokler se
litanije ne končajo. V molitvi po litanijah mašnik ponižno prosi,
da  bi Bog našim molitvam naproti prišel s
svojim usmiljenjem, in da bi na prošnje vseh
svetnikov svojih njegov osla d ko prizanašenje
prehitovalo naše glase.

Zdaj stopi nekoliko proč nazaj od oltarja, poklekne, ter

Keršanski nauk. G

82

se prekriža, rekoč: Bog hiti mi na pomoč!  in ko vstaja,
drugo dukovstvo odgovori: Gospod, teci mi pomagat!
Blagoslovljevavec: Čast bodi Očetu, in Sinu in sve¬
temu Duhu;  odgovori) drugi: Kakor je bila v začetku
in zdaj in vselej in na vekomaj. Amen.

Nato spet, kakor pri blagoslovu vkladnega kamna prosi
v s e g a m o g o č nega in usmiljenega Boga, k i j e
m a š n i k o m toliko milost pred drugimi dodelil,
da, karkoli oni vredno in popolnoma v nje¬
govem imenu opravljajo, se veruje, kakor d a
je od Boga opravljeno; naj milostno dodeli,
da, karkoli bodo oni zdaj obiskali, naj Bog
obišče in karkoli bodo blagoslovili, naj Bog
blagoslovi, in naj pri njih ponižnem v h o d n p o
zasluženji svetnikov bež 6  hudobe in angel
miru naj pride v cerkev.

Po tej molitvi zapoj6 predglasje:  Blagoslovi, Gospod
to hišo, kije  zidana tvoje m u imenu! Zdaj pojejo
to in devetnajsti, sto in dvajseti in sto in en in dvajseti psalm.
V teh psalmih prosi cerkev, da bi Bog rešil ta kraj obrekljivih,
prepirljivih in goljufnih ljudi; in kakor sužnji obrača Svoje
oči proti Jeruzalemu ter se nadja pomoči Božje, tako naj verni
se obračajo k nebeškemu Jeruzalemu, da bodo uslišani, prepe¬
vali hvalo nebeško. Med petjem teh psalmov pa blagoslavljevavec
odznotraj, začemši pri evangeljski strani okrog po cerkvi gre
in zidove navzgor in navzdolej pri tleh kropi z blagoslovljeno
vodo ponavljavši predglasje: Pokropi  me  s h i s o p o m
i. t. d. Tako on cerkveni prostor tudi od znotraj očisti, posveti
in ga za Božjo čast v last vzame.

Ko se poverne k oltarju, opravi sklepno molitev in prosi
Boga, n a j nad to m o 3 i t e v n o hišo r a z 1 i j d svojo

83

milost, da vsi, kteri tukaj kličejo ime Gos¬
podovo, občutijo Božjo pomoč in usmiljenje.
Potem takem je nad blagoslovljeno cerkevjo razlita milost Božja
in zanesljivo smemo upati, da, kdor v cerkvi kliče na Božje
ime, bo ložej in poprej uslišan, bo obilnišo pomoč in usmiljenje
dosegel, kakor z molitevjo doma ali na drugem neblagoslovljenem
kraji. — Poslednjič se bere sveta maša v novoblagoslovljeni
cerkvi. —

Iz tega, ljubi moji poslušavci! kar sem vam zdaj popisal,
pač lahko spoznate, kako sveti kraji so vse Bogu v čast in
njegovim svetnikom blagoslovljene cerkve. Med svetim petjem
se cerkvene stene naj poprej od zunaj vse pokropč z blagoslov¬
ljeno vodo. To sveto dejanje nas opominja, da cerkveno zidovje
je tako rekoč omito, čisto; ker svet mora biti kraj, kjer Bog
sam prebivati hoče; s tem pa tudi vas sveta, cerkev uči, v
kaki časti morate imeti vsako blagoslovljeno cerkev, zares kakor
pravo hišo Božjo; zato se spodobi, da vselej snažno in čedno
oblečeni pridete k službi Božji. Zato se res hudo pregrešč, ki
se pred cerkevjo nespodobno obnašajo, svojo gizdost prodajajo in
nesramno svoje oči pasejo, kar se pri mladini večkrat godi.
Taki ne kažejo nobenega spoštovanja blagoslovljeni hiši Božji.
Pač bi marsikdaj prav bilo, da bi prišel kdo in take zijala
spodil od cerkev proč, kakor je storil Jezus Kristus, ki je iz
tempeljnove lope pregnal vse prodajalce in menjavce.

Kakor pa je že zunanje zidovje cerkveno Bogu in‘ v nje¬
govo službo izročeno, tako in še veliko bolj je znotraj vse
Božje. Šege, s kterimi je vsaka cerkev znotrajno v službo Božjo
odločena, te molitve in petje nas še posebno opominjajo, da ni
zadosti, da bi mi prišli k službi Božji omiti, čedno oblečeni;
temuč naša lepota, naša čistost mora posebno notrajna biti. S
čisto vestjo, pa s pobožnim ali vsaj skesanim sercem moramo

6  *

84

stopiti v hišo Božjo; kakor je tudi cerkev očiščena, ozaljšana
ne le zunaj, ampak tudi in to tem bolj znotraj; drugače bo
naša molitev prazna in ne bo prederla oblakov. Toraj, preljubi
kristjan! ko se bližaš blagoslovljeni hiši Božji, spominjaj se,
da, kakor je bila cerkev s svetimi obredi blagoslovljena, očiščena,
tako naj bo ne le telo tvoje čedno oblečeno, še veliko bolj lepa
naj bo duša tvoja. Zato, preden v cerkev stopiš, pusti po .zgledu
svetega Frančiška vse posvetne misli zunaj cerkve in le boga¬
boječe misli, svete želje in pobožni občutljeji naj navdajajo
tvoje serce. Le pri Bogu naj bodo tvoje prošnje, ktere bodo
angeli Božji nosili pred tron vsegamogočnega Boga, tebi pa bo
blagoslov Božji v delež. —

Strašna, neizrečeno velika je pregreha, ako kdo tako bla¬
goslovljeni in Bogu posvečeni cerkvi kako nečast stori, to je,
ako bi kdo na tem svetem kraju 'storil kako veliko pregreho.
S tako veliko hudobijo bi oskrunil hišo Božjo in služba Božja
bi se celo ne smola več opravljati v tako oskrunjeni cerkvi.

3. Kako se oskrunjena cerkev spet  o d-
skruni in očisti?

Ako se v blagoslovljeni cerkvi kaka, grozovitna pregreha
ali hudobija dogodi, postavimo: nečistost, umor ali sploh preli¬
vanje kervi i. t. d., je taka cerkev oskrunjena, v njej se ne
sinejo svete opravila nič več opravljati, oltarjem se pobere vsa
lepota, in cerkev se mora zakleniti, dokler ni očiščena oskrunjenja.

Kako se toraj zamore oskrunjena cerkev
zopet očistiti, daje za službo Božje zopetpri-
pravna?

Oskrunjena cerkev, ako ni bila od škofa posvečena, temuč
samo blagoslovljena, se očisti skoraj ravno tako, s tistimi mo¬
litvami, s tistimi pesmi, kakor se je vnovič blagoslovila; razun
da se zdaj poje oddelek sedem in šest desetega psalma, v ktereni

85

se kraljevi pevec grozi nad divjaškimi in živinskimi oskrunje-
vavci, in prepeva Bogu zahvalo za dobljeno veliko zmago. Perve
verste tega psalma se desetkrat ponove, namreč: »Vzdigni
naj se Bog, in razkropč naj se njega sovražniki;
in bežd naj spred njegovega obličja, kteri ga
sovražijo."  (Ps. 67, 1.)

Cerkev se od zunaj in od znotraj vnovič pokropi, spet se
molijo litanije vseh svetnikov, in v sklepni molitvi mašnik
prosi Boga,, da, bi odsihmal blagoslovitev neo¬
skrunjena ostala, in da vsi verni Božje dobrote
tukaj obilno dosegati zamorejo.

Ako je bila pa cerkev poprej posvečena, ne samo blago¬
slovljena, in je bila taka cerkev oskrunjena, zamorejo jo le
škof sami očistiti; drugi duhoven pa le, ako bi iz Birna zato
posebno oblast imel. Pri takem očiščevanji pa mora biti od
škofa blagoslovljena voda, v ktero je namešana sol, pepel in
vino. To pomenja britko žalovanje zavoljo oskrunjenja in ponižno
pokorjenje za greh,

Čemu sveta cerkev opravlja to spravo in
očiščevanje oskrunjene cerkve?

Sveta cerkev hoče s tem v sercu vernih obuditi strah in
grozo pred strahovitimi in nagnjusnimi pregehami, s kterimi
se cerkveno ozidje pred njihovimi očmi iz ljubeznjive, častitljive
reči tako rekoč v stud spreoberne, in ni več vredno, ne več
spodobno, da bi se v njem tako visoke in svete opravila godile,
da bi se v njem naj veče skrivnosti svete vere obhajale. Nekaj
enacega so imeli v navadi že v starih časih, ko so hišo kakega
velikega in očitnega hudodelnika do tal poderli in tla s soljo
potresli, v strašno znamnje, naj ima slehern človek grozo in strah
pred hudobijo, ki se je tamkaj godila.

Očiščevanje oskrunjene cerkve je tudi podoba svete

86

pokore. Od škofa posvečena cerkev se ne sme vnovič posve¬
čevati, dokler njeni poglavitni deli stojč. Tako je posvečevanje
cerkve podoba svetega kersta,  v kterem se duša in
telo v tempelj svetega Dnha posveti, in to posvečevanje se tudi
ne sme ponavljati. Kakor je človek le enkrat kerščen in takrat
postane tempelj svetega Duha, tako je cerkev le enkrat posve¬
čena v tempelj Božji. In ako človek z velikim grehom oskruni
svojo dušo in tudi svoje telo, oskruni tempelj svetega Duha;
pa ne more še enkrat svetega kersta prejeti, da bi bil zopet
očiščen; temuč očistiti se zamore le v zakramentu svete pokore.
Ravno taka je s posvečeno cerkevjo. Ako je bila nesrečno o-
skrunjena, posvetiti se več ne sme, tomuč le očistiti se zamore
z novim posebnim blagoslovljenem. Zato se tudi drugo bla-
goslovljevanje oskrunjene cerkve ne imenuje posvečevanje, ampak
le očiščevanje ali sprava (reconciliatio) ter je prava podoba po¬
kore, v kteri se zopet očisti dušni tempelj, ako je bil z grehom
oskrunjen. S soljo in s pepelom zmešana voda je tedaj podoba
spokornih solz in pokorilnih del, s kterimi človek svojo oma-
dežano dušo očistiti zamore. V oskrunjeni cerkvi se Božje
skrivnosti ne smejo obhajati, dokler ni očiščena; ravno tako z
grehi oskrunjena duša se tudi ne sme približati k oltarju Go¬
spodovemu, ne k mizi Božji, dokler ni očiščena z resnično
pokoro. —

Iz današnega keršanskega nauka, ljubi moji! spoznate
kako skerbna je mati katoliška cerkev, ki s toliko slovesnostjo
blagoslovlja kraje, kteri so odločeni v službo Božjo. S tem nas
pa tudi uči, v koliki časti moramo mi, njeni otroci, imeti take
svete kraje. Kristjan! vselej stopi v hišo Božjo z velikim spo¬
štovanjem ; vedi, da kraj ta je odločen od vse posvetne rabe, da
je odločen le v službo vsegamogočnega Boga, da je toraj svet
ta kraj. Zato se pa tudi ti sveto obnašaj na tako svetem 'kraji;

87

in Bog bo uslišal tvoje prošnje, ktere boš pošiljal k njemu iz
tega svetega kraja. Kader je kralj Salomon postavil Bogu zares
lep tempelj, iu so ga duhovni posvetili v službo Božjo, napolnil
je oblak hišo Gospodovo in veličastvo Gospodovo je bilo v njej
in rekel je Gospod Salomonu: »Posvetil sem to hišo,
ki si jo s o z i d a 1, da postavim svoje ime tu na
večno, in da so moje oči in moje serce tu vse
dni.“  (III. Bukve kralj. 9.) In Bog je v tem tempeljnu u-
slišal prošnje Izraelskega ljudstva, dokler so njemu služili. Še
veliko bolj imenitne so pa naše cerkve in vselej boš uslišan,
ako le prav moliš in prosiš v Bogu odločenih in blagoslovljenih
krajih ali cerkvah, ako je le v Božjo čast in tebi v zveličanje
to, za kar Boga prosiš. Varujte se pa, da kje kako ne oskrunite
svetih vež Božjih, temuč, da se že zunaj pred cerkevjo, še
veliko bolj pa v cerkvi spodobno, častitljvo obnašate. Amen.

VI. Keršanski nauk.

Od blagoslovil posebej.

A.  Blagoslovi. — II. Blagoslovi reči ali rečni

blagoslovi.

4. Blagoslov monštrance, tabernaheljna , križa, in podob. —
5 . Blagoslov cerkvenih oblek.  — 6. Blagoslov pokopališča.

Že sem vam popisal nektere blagoslovila, ktere smejo sami
škofje opravljati, ali pa le tisti mašniki, kterim škofje posebej
za to oblast dajo. Slišali ste že, s kakošno veliko slovesnostjo se
blagoslovlja podstavili ali vkladni kamen za novo cerkev; kako
se blagoslovlja nova cerkev ali kapela in tudi kako se očisti

88

oskrunjena cerkev. Še je pa več blagoslovov, ktere smejo le
škofje ali v t6 pooblaščeni mašniki opravljati in ti le so še bolj
navadni: 4. Blagoslov monštranee, tabernakelj  n a,
kri  že',v in drugih podob Božjih ali Božjih
svetnikov. 5. Blagoslov cerkvenih oblek, in
6. Blagoslov pokopališča.  Od teh blagoslovov vas
bom danes učil. In sicer:

4. Blagoslov monštranee.

a. Preden vam popišem, kako se blagoslovlja monštranca,
hočem vam o tej priliki nekoliko povedati od te preimenitne
posode cerkvene.

Monštranca pomenja po našem jeziku „kazalo,“  zato,
ker se v njej v god svetega Rešnjega Telesa in pri duhovnih
opravilih pri očitni službi Božji vernemu ljudstvu v veči podobi
kruha češčeno in moljeno Telo Jezusa Kristusa kaže.  Mon¬
štranca je naj veča krasota cerkvenih posod, pripravljena kazati
presveto Rešuje Telo v podobi belega kruha, da ga pravoverni
kristjani molijo in spodobno častč; je prav za prav tista posoda
duhovna, posoda časti vredna;, posoda vse svetosti, ki pomenja
preblaženo Devico Marijo, ki je pod svojim sercem nosila ta
blaženi sad svojega telesa. Pri tem svetem spominu pobožna
duša veselo povzdigne svoje oči in svoje serce ter zdhine: „Blagor
telesu, ki je tebe nosilo; blagor persim, ktere so tebe dojile!"
Marsikteri grešnik pa se na persi terka in zdihuje z evangeljskim
čolnarjem: „Gospod, bodi meni ubogemu grešniku, usmiljen!"
ali pa se verže skesan na svoje kolena in spozna, kakor sveti
Tomaž: „Moj Bog in moj Gospod!" In nek Božji glas govori
vernemu sercu: „Blažene oči, ki gledajo, kar vi vidite; zakaj
veliko očakov je želelo viditi, kar vi vidite, pa niso vidili."

Tu v monštranci je tisti sveti kraj, od kterega Bog sam
govori, da si ga je izvolil, da hoče imeti odperte svoje oči?

89

odperte svoje ušesa, da bo vidil in slišal, kaj iu kako ga bomo
prosili in častili. Tu sem je položil svoje serce, da se usmili
slehernega, ki se zateče k njemu.

To kazalo ali monštranca mora pa biti iz zlata ali srebra
ali če revščina tega ne dopušča, vsaj medenasta. Visoka mora
biti monštranca vsaj nekaj nad dve dlani, in široka nad šest
palcev. Nad stojalom je spodobno ozaljšan gumb ali obroček,
da se pripravno prime. Spodobno, častitljivo in tako mora biti
izdelana, da se lahko odpera brez dotika presvetega Zakramenta.
Na verhu mora po cerkvenih postavah očiten križ imeti. Na
okrog se spodobijo pomenljive podobe, ki kažejo na visoko skriv¬
nost, ki je v monštranci. V sredi, kjer je sveta Hostija, mora biti
prav čista in cela ščipa, da verni sveto Rešuje Telo lahko vidijo.
Kader je presveto Rešnje Telo izpostavljeno, tedaj je po cerk¬
venih postavah prepovedano, zadej kako umetno luč tako posta¬
viti, da bi naravnost v sveto Hostijo sijala ali s svitlobo v njo
igrala. Sveta Hostija stoji v lunici, ki mora terdno stati, vendar
tako narejena, da se lahko ven vzame. In sama ta lunica,
ki mora biti zlata ali sreberna', ali vsaj dobro pozlačena, se prav
za prav b 1 a g o s 1 o v 1 j a.

Škof ali mašnik v to pooblaščen, kliče ime Gospodovo na
pomoč. V pervi molitvi prosi Boga, da bi milostljivo
blagoslovil in posvetil to posodo, da bi bila
vredna, hraniti sveto Rešnje Telo.  — V drugi
molitvi prosi vsegamogočnega Boga, ki je v stari
zavezi zapovedal, potrosiva e darove nositi
v zlatih in srebernih posodah pred oltar, da
bi blagovoln'o blagoslovil in posvetil to lu¬
nico, da postane vredna v postrežbo presvetega
Reš njega Telesa Jezusa Kristusa, ki je za
naše zveličanje samega sebe daroval na lesu

90

svetega križa. — In v tretji molitvi še enkrat prosi
v s e g a m o g o č n e g a B.o g a, da po m a š n i k o v e m b 1 a-
g o s 1 o v 1j e n j i postane ta posodica posvečena v
novo počivališče Rešuj ega Telesa našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa.

Na to se postavi blagoslovljena ■ lunica v monštranco in
cela monštranca se pokropi z blagoslovljeno vodo.

Kristjani moji! monštranca je lepa podoba neveste Kristu¬
sove, lepa podoba vsake duše, v kteri prebiva Jezus s svojo
gnado. O glej, da bo tudi tvoja duša lepa monštranca. Zlato
in srebro-bliš na monštranci pomenja lepe, svete čednosti, s
kterimi bodi ozaljšana vsaka keršanska duša in ona bo vredno
počivališče Božjega Jagnjeta. Belo srebro te opominja na čisto,
nedolžno življenje. Rumeno in svetlo zlato naj bo tvoje v lju¬
bezni gorečo serce.

Pa še en lep nauk. Kader je naš Gospod Jezus Kristus v
podobi belega kruha izpostavljen v blagoslovljeni monštranci,
takrat, kristjan ! Bog tvojo vero poskuša. Ne pozabi, kar pravi
Jezus sam: „Kdor bo mene pred ljudmi spoznal, tega
bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih".
Kakor je Bog svoje dni z dvema angeloma prišel obiskat Abra¬
hama v podobi popotnikov, da ga je poskusil, kako ga bo
Abraham v svojo hišo vzel; in kakor se je Jezus dvema učen¬
cema na potu v Emaus kakor popotnik pridružil, jima sveto
pismo razlagal, od nebeškega veselja pripovedoval, da jima je serce
veselja igralo, da ga z očmi nista spoznala, če ravno je bilo
njuno pobožno serce vse vneto za njega; — tako je hotel Bog
Sin se nam zapustiti, da ga v podobi belega kruha vedno med
seboj imamo, ga v monštranci lahko gledamo in molimo, ter
njegovo nezmerno ljubezen premišljujemo iu mu tako' svojo živo
vero v resnici skazujemo. Po večerji še le so se učencema oči

91

odperle in sta ga spoznala; tudi nam se bodo enkrat oči odperle
in spoznali bomo Jezusa za svojega usmiljenega zveličarja, ako
ga tukaj v življenji imamo za svojega tovarša ter ga z živo vero
očitno spoznamo; ali pa ga bomo enkrat spoznali za svojega
ojstrega sodnika, ako ga zdaj zaničujemo in nočemo spoznati za
svojega pravega Boga.

Ker današni dan toliko peša sveta vera, povem vam
ljubi moji! nek svariven zgled, da ja nikdar nobeden se ne
prederzne, jemati spodobile časti naj svetejšemu Zakramentu,
kader je v monštranci izpostavljeno. — V malem mesticu pride
neki dan mlad človek, kakih dvajset let, ki je pa mislil Bog
ve kaj da je, ako le s hudobnimi posvetnjaki zaničuje sveto
cerkev in karkoli je kristjanu svetega. Ta nališpani mladeneč
pride, pravim, v svojem napuhu v cerkev, kjer je bilo ravno
izpostavljeno presveto Rešuje Telo, da so ga pravoverni kristjani
molili. Bliža se velikemu oltarju, obnaša se nespodobno, sirovo
in na glas izbruhne strahovite besede: Proč z — ne upam si po¬
noviti tacega prestrašnega bogokletstva! Ljudje zašume, kažejo
svojo nevoljo in svojo grozo in Bog — se je potegnil za svojo
čast. Mladeneč, lep ki je bil, začuti, da ga glava zaboli. Malo
dni poznej je bil merlič; tolažil svete cerkve to je ssv. Zakra-
kramentov se je vdeležil le toliko, kolikor se jih zamore vdele-
žiti bolnik, ki se nič več ne zave, ko pride cerkven mašnik k
njemu. Groza in strah je sprehajala vse, ki so bili priča te
kazni Božje. — Takih strašnih zgledov bi vam lahko več po¬
vedal. Ali zadosti naj bo! Le to še enkrat rečem: Ljubi moji!
Kader vidite v monštranci izpostavljeno presveto Rešnje Telo
našega Gospoda Jezusa Kristusa, spominjajte se, da bo ravno
on enkrat naš sodnik, oh! naš ojster sodnik!

6. Blagoslov tabernakelj  n a.

Že v stari zavezi so imeli podobe tabernakeljna to je bila

92

skrinja, imenovana »skrinja miru in sprave," »skrinja zaveze".
Ta skrinja je bila narejena iz naj drajšega lesa, prevlečena od
zunaj in od znotraj s čistim zlatom. Celo skrinjo je venčal prelep
pas iz čistega zlata, in se mu je tudi reklo »pokrov sprave." Na
konceh tega zlatega pokrova sta bila angela Kerubima, narejena
iz čistega zlata; eden proti drugemu obernjena sta s svojimi
perutami pokrivala skrinje zaveze. V tej skrinji ste bile dve
kamnite tabli, na ktere je Bog svojih deset zapoved z lastnim
perstom zapisal; tudi je bila v tej skrinji Mojzesova palica,
s ktero je toliko čudežev storil in pa torilice nebeške mane.
Na skrinji so ležale Mojzesove bukve. Pokrita je bila skrinja s
svilnatim pertom in z dragim zagrinjalom. Imela je pri straneh
zlate roče, v ktere so djali pozlačene droge, ako so to svetišče
kam prenesti hotli. Ta skrinja zaveze je bila Izraelcem naj veče
svetišče, naj svetejši zaklad, bila jim je veselje in pomoč. Kamor¬
koli so se preselili, so to skrinjo v sredo med se postavili. Pri
tem svetišču so iskali in tudi vselej dobili sveta in tolažila.

Veliko svetejše so pa shrambe naše, ktere mi taberna-
keljne ali stanovališče naj Svetejšega imenujemo. Velik, kakor noč
in dan, je razloček med skrinjo zaveze in med tabernakeljnom. V
skrinji ste bile shranjene tabli, na ktere je Gospod Bog zapisal
.svoje zapovedi, v tabernakeljnu je dajavec zapovedi sam pričujoč.
Tam je bila čudodeljna palica Mojzesova, tuje čudodelnik sam. V uni
skrinji je bila mana, telesna hrana, s ktero je mili Bog Izraelce
čudovito preživljal v puščavi štirdeset let; v tabernakeljnu je prava
nebeška mana, živi kruh z nebes, ki poživlja naše duše v večno
življenje. Zato se pa tudi spodobi, daje  tabernakelj naj lepši, naj
d rajši narejen kar se le da, ker je sredina, naj imenitniši del cerk¬
venega oltarja. Neki cerkven zbor (v Aixu) pravi, da naj bo taber¬
nakelj iz čistega zlata, ako je to mogoče, in z dragimi kamni okin-
čan, primerjen zidavi in velikosti cerkve; znotraj s svilo oblečen,

93

zunaj pa s pomenljivimi podobami olepšan, ki pomenjajo postav-
ljenje zakramenta svetega Bešnjega Telesa ali pa kažejo terplje-
uje Kristusovo. Dno ali tla, kamor je postavljena monštranea
naj je pokrito s čistim telesnikom ali korporalom.

Kako se tabernakelj  b 1 a g o s 1 o v 1 j a.

Škof ali drugi mašnik od škofa pooblaščen kliče na pomoč
Boga, ki je nebo in zemljo vstvaril, in potem opravi molitev,
v kteri kliče v s ega mogočnega Boga in preserčno
prosi veličastvo njegovo, da bi z milostjo
svojega blagoslova blagovolil posvetiti to
posodo, ki je narejena, da bi se vanjo s li r a n o-
valo Telo njegovega Sina, Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa.  In potem tabernakelj pokropi z blago¬
slovljeno vodo.

c. Blagoslov križa ali britke martre.

Da se sme brati sveta maša, mora biti na sredi oltarja
postavljen križ ali britka martra ali razpelo, ki nas opominja,
da vse gnade, da zveličanje naše nam pride le od križa,
na kterem je umeri naš preljubeznjivi Zveličar Jezus Kristus.

Križ se takole blagoslovlja:

Škof ali pooblaščen mašnik kliče na pomoč Gospoda, ki
je vstvaril nebo in zemljo, ter prosi Boga, da bi njegovo kli¬
canje prišlo pred Gospoda. Potem prosi v blagoslovili molitvi,
naj Bog to znamnje svetega križa blagoslovi, da bo potem ta
križ v zveličavno pomoč človeškemu rodu, v
terdnost vere, v pospeševanje ali tek dobrih
del, v o d r e š e v a n j e duš; tolažilo, varstvo in
hrambo zoper ihtove pšice sovražnikov.  —
Iz te molitve sprevidimo, kaj smemo pričakovati od blagoslov¬
ljenega križa, ako ga z vernim sercem spodobno in zaupljivo
častimo. — V drugi molitvi prosi Boga, da, kteri zavoljo Je-

94

zusa pred tem križem molijo in ga častč, naj dosežejo
zdrav j e dušno  i n t e 1 e s n o.

Potem naj poprej blagoslovljevavec in za njim drugi du¬
hovni gredd ponižno križ poljubovat. To zamorejo storiti tudi
drugi verni, ako želijo temu prečastitljivemu znamnju svoje češčenje
skazatl, in Boga zahvaliti za gnado odrešenja, ki ga je za nas
na križu Jezus Kristus opravil. •— Tudi pokropi križ že med
drugo molitevjo z blagoslovljeno vodo, rekoč: Posvečeno
bodi to z n a m n j e križa v im e n n Očeta f in
S i n a f i n s v e t e g a f Duha. Po Kristusu Gr o s-
p o d u n a š e m. A m e n.

d. Blagoslov  p o d ob.

Tudi podobe Božje ali podobe svetnikov se blagoslovljajo.
Tudi to pravico imajo le škofje ali pa od njih pooblaščeni ma,š-
niki. V molitvi, v to odločeni, je zaznamnjan namen tacih podob;
rečeno je namreč, da Bog zato pripusti malati ali zrozovati
podobe, da, k o 1 i k o r k r a t jih s-telesnimi očmi gle-
d a m o, tolikokrat n a j njih d el a in čednosti z
očmi spomina premišljujemo, ter jih v svojem
življenji posnemamo.  — V blagoslovili molitvi pa tudi
prosi mašnih, naj vsegamogočni Bog te podobe,
v čast Jezusa Kristusa, ali v čast Marije D e-
vice, svetnikov ali svetnic narejeno, blago¬
slovi in posveti, in naj dodeli, da, kdorkoli,
bo prednjo e d i n o r o j e n e g a Božjega Sina, ali
Marijo Devico, svetnika ali svetnico  (kakor je
podoba odločena) ponižno č a s t i 1, naj po njegovem
zaslužen ji in prošnji od Boga d o-seže gnado
v sedaj nem in večno čast v prihodnjem živ¬
ljenji, po Kristusu Jezusu, Gospodu naše  m.
— Poslednjič podobo pokropi z blagoslovljeno vodo.

95

Ker ima cerkvena molitev veliko moč, je očitno, koliko po¬
maga češčenje svetih, blagoslovljenih podob vernim kristjanom
za sedajne in prihodnje življenje. Kaderkoli tedaj pred kako
blagoslovljeno podobo kacega svetnika častimo, imejmo v spo¬
minu, da bomo s pravim muljenjem Jezusa Kristusa, ali s češ-
čenjem Matere Božje, ali druzega svetnika ali svetnice veliko
pomoč dosegli in gnado Božjo v sedajnem in večno čast. v pri¬
hodnjem življenje.

V veliki časti pa imej, kristjan! vselej blagoslovljene po¬
dobe in Bog ne daj, da bi jih kdaj zaničeval ali se ž njimi
norčeval ali jih še celo, kakor si že bodi, oskrunjeval. Bog se
ne da norčevati. Poslušajte, kaj se je zgodilo oskrunjevavcu
britke martre. Ne Češkem v mestu Lajbšic se je pred nekimi
leti ta le žalostna dogodba zgodila. Sin nekega mestuega pisarja,
Guljermo z imenom, mlad, razujzdan šterkovec, je šel s svojimi
tovarši v bližno hosto veverce strel at. Stopivši v gojzd zagleda
leseno razpelo ali podobo križanega Jezusa. Ošaben, kakor je
bil, vzame puško s svoje rame in ž njenim kopitom razbije
noge časti vredni podobi. Tovarši njegovi, ko vidijo toliko hu-
dolcljstvo, se prestrašijo, ter ga resnobno opominjajo: „Kaj za
Božjo voljo delaš, ali se ne bojiš, da bi te Bog zavoljo
toliko hudobije precej ne vdaril? Debelo in zaničljivo se zakro-
hota, namesto da bi spoznal svoj greh in ga obžaloval. Vendar
ni bilo dolgo-in smeh se je spremenil v neznanski jok. Četert.
ure ni preteklo, ko na veverco pomeri in sproži. Puška pa se
razleti in mu odterga tri perste tiste roke, s ktero je podobo
Božjo klatil po nogah.

K sercu si vzemite, kar ste čuli in bojte se zaničevati
časti vredne ali že celo blagoslovljene podobe Božje ali svetnikov,
kazen Božja pride za take oskrunjevavce prej ali slej; vselej
pa gotovo.

96

5.  Blagoslov cerkvenih oblek:

Tudi obleke, v ktere so mašniki pri opravljevanji službe
Božje oblečeni, morajo biti blagoslovljene. Pri blagoslovu cerk¬
venih duhovskih oblek naznanuje sveta cerkev, da jih je
že sam vsegamogočni Bog po Mojzesu svojem
hlapcu, za Božje službe zapovedal,* in jih v
češčenje in poveličevanje svojega svetega
imena odločil.  Torej prosi cerkev s tem blagoslovom,
naj Bog svojo milost na nje rosi in naj jih s
p ra, v velikim blagoslovom očisti f, blago¬
slovi f, in posveti f, da bodo pripravljene
in blagoslovljene za Božjo službo in svete
skrivnosti. Moli Se tudi cerkev za posebno m ilost,  n a j b odo v
nje oblečeni služabniki Božji obvarovani in
obrajeni napadovin skušnjav h u d o b n i h d u h o v,
naj Božje skrivnosti spodobno in vredno
opravljajo, in naj Bogu dopadljivi in po¬
božni v teh skrivnostih ostanejo. — Y drugi
molitvi prosi sveta cerkev,  da  bi Bog služabnike
oltarja napolnil s sedmerimi darovi svetega
Duha, jih oblekel z oblačilom čistosti injim
iz sadu duhovske službe dodelil zveličavno
večnost. — Po opravljeni trojni molitvi pokropi oblačila še
z blagoslovljeno vodo.

Oltarni perti, pregrinjala, telesniki ali
k o r p o r a 1 i, to je tisti robci, na kterih stoji kelih pri sveti
maši, se blagoslovljajo z enacimi, spodbudljivimi in pomenljivimi
molitvami, ki vselej kažejo tudi namen, kteremu so oblačila
odmenjene. Zato se morajo vse take reči v veliki časti imeti,
skerbno varovati in pred vsako oskrumbo varne ohraniti; in a,ko
niso več za cerkveno rabo, ne smejo se nikdar nikoli za kaj
druzega porabiti, temuč v ognju se morajo sožgati.

97

6. Blagoslov pokopališča.

Preden vam bom popisal, kako se blagoslovlja keršansko
pokopališče, hočem vam nekoliko povedati, kako so od nekdaj
sem posebno čast skazovali truplom pokojnih ali umerlih, kar
sem vam že nekoliko v misel vzel, ko sem govoril od sprevodov
ali pogrebov.

V starodavnih časih, povsod pri nevernikih in pri pravo¬
vernih, nahajamo’, da so trupla pokojnih bolj ali manj slovesno
pokopavali. Neka natorna zapoved že veže človeka, da skazuje
posebno čast truplom tistih, ki so bili v življenji v tesnejši zvezi
z nami. Še bolj pa človeka k temu nagiba sveta misel, da te
trupla bodo le en čas v zemlji trohnele, in da bodo zopet
oživele, se z dušo sklenile, ter ž njo vred vživale zasluženo
plačilo skozi celo neznano večnost.

Z raznimi šegami so neverniki svojim mertvim zadnjo čast
skazovali. Stari Egipčani  so preč po smerti vsacega posebej
sklicali neko mertvaško sodnijo, ki je presodila življenje pokoj¬
nega; in ako je bilo njegovo življenje za spodobno spoznano,
tedaj so truplo s posebnimi dišavami mazilili, ter so ga na po¬
kopališče pridjali. Take tako maziljene mertve še dandanašnji
skopljejo sem ter tje po Egiptovskem, ki so še zdaj cele trupla
in jih »mumije* imenujejo. Zlo tako so mazilili svoje mertve

n

tudi Babilonci,  ali pa so jih sožgali, in pepel v verče
spravili pa v zemljo zakopali. Perzijani so jih postavili na solnce
in dež, da so tudi tiče in druge živali jih oglodali, in ostale
obeljene kosti so možke posebej, ženske posebej v domače gro¬
bove devali. G v e k i so posebno na to gledali, da so trupla
pokojnih spodobno zakopali, ker so imeli to vero, da duša ne
more na uni svet, dokler ni telo s perstjo zagernjeno. Pogrebe
so imeli kaj slovesne. Merliče so ovenčevali, jih več dni kazali
in poslednjič so slehernemu merliču položili en denar pod jezik,

Keršanski nauk. 7

98

misleč, da za ta denar bodo prepeljani na drugi svet; zdaj so
jih pa večidel z veliko slovesnostjo na germadi sožgali; pepel
so skerbno pobrali, v verč spravili in v zemljo zakopali. Tudi
so Glreki spominke stavili svojim pokojnim. E i m c i so zlo
tako delali s svojimi mertvimi kakor dreki. Tudi stari Nemci
so jih sožigali. S 1 a v j a n i so jih večidel v zemljo zakopavali.
Naj strahovitniši pogreb so imeli I n d j a n i, ki so z mertvim
možem tudi še živo ženo njegovo na germadi sožgali; in ta
strašna šega se je naj dalje ohranila.

Ljudstva pa, ki so verovale v pravega Boga, niso sožigale
pokojnih, kar je res zoper človeško čutje; temuč so jih in sicer
imenitniše mazilili ali pa z zemljo zagernili, kar je naj bolj pri¬
merno truplu človeka, ki si je smert z nesrečnim grehom pri¬
služil; kakor je že Bog rekel pervemu človeku: „V potu

svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne
poverneš v zemljo, iz ktere si vzet; zakaj
prah si in v prah se boš spremenil."  (Mojz, 3
19.) In tako pravi modri Salomon: „Prah se poverile
v svojo perst, iz ktere je bil; in duh se poverne
k Bogu, ki gaje  bil  dal.“  (Pridig. 12, 7.) —

Pervi pogreb, od kterega nam pove sveto pismo, beremo
v zgodbi starega očaka A b r a h a m a. Ko je umerla Sara,
njegova žena v mestu Hebron, je kupil Abraham eno njivo za
pokopališče, kjer je pokopal svojo ženo in kamor je bilo polo¬
ženo poznej tudi njegovo truplo (I. Mojz.) Tu sta Ezav in Jakob
pokopala tudi svoje starše Izaka in Rebeko (Mojz. 35.) Tudi
Jakobovo in Jožefovo truplo je bilo maziljeno, pa iz Egipta na
Izraelsko nazaj prinešeno in tu zakopano.

V puščavi Izraelci niso imeli splošnega pokopališča, ker so
vedno sem ter tje hodili; kjer je kdo umeri, tam je bil zakopan;
kakor beremo od Marije, Mojzesove sestre in od Arona njegovega

99

brata. Mojzesovo telo pa je na povelje Božje veliki angel Mihael
zakopal na Izraelcem neznanem kraju; berž ko ne, zato, dahi
maloverno ljudstvo mu ne skazovale kakega Božjega češčenja.
Kader so Izraelci prišli nazaj v obljubljeno deželo, začeli so
svoje merliče pokopavati z večimi slovesnostmi. Truplo je bilo
omito, z dišečimi mazili maziljeno, v tančice povito, in z velikim
spremstvom spremljevano na pokopališče. Glasen jok in tarnjanje
je bilo kaj navadnega pri pogrebih. Naj raji so imeli pokopa¬
lišča po senčnih logih, kjer so si zidali ali izdolbili male votline
z večimi predali, kamor so trupla devali. Premožniši so imeli
svoje pokopališča. Ni jim hujšega bilo, kakor nepokopanim biti.
Zato je bilo pri Judih merliče pokopovati kaj svetega, dobro
delo telesnega usmiljenja. Posebno hvalo ima zato stari Tobija,
ki je v asirski sužnosti mertve spravljal, da jih je po noči po¬
kopaval, kar je bil hudobni kralj Senaherib prepovedal. Kako
lepo ga angel Rafael pohvali, ko mu pravi: »Kader si s
s o lfz a m i molil, in si mertve pokopaval, in si
svoje kosilo popuščal, in si mertve po dne v
svoji hiši skrival, po noči pa pokopaval, sem
jaz tvojo molitev pred Gospoda nosil."  (Tob.
1 , 20 . 2 , 3 . 12 , 12 .)

Kakor so vse ljudstva od starodavnih časov sem,  celo
neverniki svoje merliče spodobno, vsaki po svoje spravljali in
jim tako zadnjo čast skazovali, tako in veliko častitljivši je bil
in je še pogreb keršanski. Že presveto Telo Jezusovo, ko je
bilo s križa sneto, so njegovi zvesti prijatelj, častitljivo v nov
iz skale izsekan grob položili. Tako so vsi pravoverni kristjanje
po navodu svete cerkve, v vseh časih svojim pokojnim, kolikor
je bilo mogoče, napravili spodobni pogreb. Za dušo pokojnega
pa so molili, da bi ji milostljivi Bog prizanesel in ji prikrajšal
čas očiščevanja, ako bi ne bila čista spoznana pri njegovi pra-

100

vični sodbi. Pervi zgled tacega pogreba imamo v aposteljskem
dejanju, ktero nam pripovednje od pervega mučenca svetega
Štefana, rekoč: „Pokopali so pa Štefana bogabo¬

ječi možje, in so imeli veliko žalovanje  po
n j e m.“ (Dej. ap. 8, 2.) Akoravno je nastalo takrat „veliko
preganjanje zoper cerkev," kakor nam pove ravno aposteljsko
dejanje, vander so verni očitno in slovesno pokopali služabnika
Božjega, če tudi je bilo to za nje nevarno. Tudi o poznejših
časih, v naj grozovitniših preganjanjih so verni kristjani trupla
mučencev ali njihove koščice s skerbjo in častitljivo pokopavali,
če so tudi ravno zavoljo tega sami preganjani bili. Trupla
svetih so navadno pokopavali na posvečenem kraju, kjer so
oltarje ali cerkev stavili, tudi v podzemeljske prostore, zlasti
v Rimu, so jih devali; to se je godilo o času preganjanja,
kader so kristjani tudi službo Božjo opravljali v takih skrivnih
krajih, ktere so katakombe imenovali. Po našem bi se imenovali
taki berlogi „skrivnišče“. V življenji svetnikov se bere tudi od
prečudnih pogrebov. Tako beremo, da so telo device in mučenice
svete Katarine angeli Božji po zraku prenesli na naj viši griček
Sinajske gore in tam zakopali. — Ko je umeri sveti Pavl,
pervi egiptovski puščavnik in ga je hotel pokopati njegov ravno
tako svet tovarš Anton, sta prišla dva leva, skopala zadosti
veliko jamo, v ktero je sveti Auton položil častito telo.

Pogreb je bil pri pervih kristjanih danešnim pogrebom
podoben. Telo pokojnega je bilo osnaženo, oči in usta so mu
spodobno zatisnili; deloma, da ni bilo grozno, deloma pa, da
je bila smert bolj podobna dolgemu spanju. Telo je bilo, včasih
tudi pomaži!jeno, v belo platno povito in v trugo položeno;
pa ni bilo, kakor pri Judih, preč zakopano; ampak ene dni v
hiši, včasih tudi v cerkvi izpostavljeno, svarivno znamnje živim,
da bodo tudi oni morebiti kmalo umerli. Navadno so pri mer-

101

liču gorele luči; tudi je bila preskerbljena častna straža, zlasti
pri duhovnih in drugih imenitnih; in psalme in druge molitve
so opravljali pri merliču. Po preteklih treh dneh in treh nočeh
so ga zakopali. Sožigali niso kristjani svojih mertvih, ker se
je temu tudi cerkev vstavljala.

Že od začetka so si kristjanje svoje grobove volili posebno
radi pri pokopališčih svetih mučencev, ter so'imeli upanje, da
bodo leti za njih duše prosili pri Bogu. Ko so pa po prestanem
preganjanji trupla mučencev v cerkev prenašali; so kristjani
še naj rajši bili pokopani blizo mučencev, teh prijatelov Božjih.
Od tod izhajajo pokopališča v cerkvah ali rake. V cerkve po¬
kopavati pa je bilo razun visocih in zasluženih mož, zlasti du-
kovskega stanu, kmalo prepovedano; zato so jeli okrog cerkve
napravljati pokopališča. Zares prav lepo in pomenljivo, pa tudi
tolažljivo je, da srenjčani počivajo okrog cerkve, v kteri se
časti poglavitni pomočnik cele fare ali cele soseske. Toraj so
dobri kristjani po svojem vernem čutilu vselej v serce vžaljeni,
ako se jim pokopališče od cerkve odterga. Merzlo nesrečno
Jožefinstvo je žive tergalo od cerkve; tako tudi mertvim ni
privoščilo pri njej biti in ležati blizo cerkve.

Te svete mesta, ker so navadno okrog cerkve bile, so se
imenovale v cerkvenem jeziku „atria ecclesiae" to je „ cerkveni
dvori"; tudi so jim djali: Božje njive, pokojnišča, mirni dvori,
spalnišča ali počivališča; kakor piše sveti Krisostom: „Ta kraj
se imenuje počivališče, da spoznaš, da merliči, tu zakopani, niso
resnično mertvr, ampak ležijo v terdnem spanji in počivajo."
Ali kakor pravi sveti Janez v skrivnem razodenji; »Blagor
mertvim, kteri v Gospodu umerjejo! Odslej,
reče Duh, naj počivajo od svojega truda; zakaj
ir j i h dela gredč za njimi  (Skr. raz. 14, 13.) »Britof"
večkrat in skor navadno mi imenujemo kraj, kamor zakopavamo

102

svoje merliče. To je popačena nemška beseda „Friedhof;“ po
naše se to pravi » mirni dvor". Zares je tu kraj ali dvor miru.
Tu se človek odpočije svojega truda; pri miru počivajo vsi
njegovi telesni udje, ki so poprej toliko delavni bili, bodi si za
dobro ali za slabo. Tu ni nobenega prepira in krega več; vse
je v miru. Poznal sem ženo, ki se s svojim zetom nikakor nič
zastopiti ni mogla. V strašnem nemiru sta se pikala, noč in
dan prepirala. Prišla je hladna smert, hitro je pobrala postarano
ženo, ktero so zakopali tik cerkvenega zida. Prav kmalo za
njo zboli tudi njeni zet, še mlad in čverst mož; tudi njega
požanje nemila dekla Božja in tik njegove tašče je bil zakopan.
Vse je spoznalo v tem posebno roko Božjo ter dolgo so kazali
in morebiti še kažejo grobove te in pravijo: V življenji se nista
vidita mogla, zdaj počivata skupaj, bi djal, v eni postelji. 0
da bi le duše njune tudi skupaj v nebesih bile.

Primerno ime za pokopališče ranjcih je »njiva Božja,"
kakor se tudi večkrat imenuje. Zares je tu njiva Gospodova, v
ktero se položijo trupla pokojnih, kakor sveta setev, da bi,
enako pšeničnemu zernu, enkrat pognalo in obrodilo in vživalo
večne sadove v kraljestvu Božjem. To ime se kaj lepo strinja
z besedami svetega Pavla, ko govori od smerti in od vstajenja
mertvih: »Tako bo vstajenje me rt v ih. Seje se v

trohljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti; seje
sevnečasti, vstalo bo v časti; seje sev sla¬
bosti, vstalobovterdnosti. Seje se živalsko
telo, vstalo bo duhovno telo. . . . To trohljivo
namreč mora obleči nestrohljivost, in to umer-
Ijivo mora obleči ne um eri ji vost.“  (Kor. 15. 42,
43, 44, 53.)

Zavoljo spodobnosti in častitljivosti moramo pokopališča
imeti v veliki časti, kakor druge svete kraje. Zato mora biti

103

spodobno, čedno in dobro zagrajeno, da je zavarovano vsega
onečastenja. Kakor v drugih svetili krajih se tudi na pokopališču
ne spodobi nobeno prodajanje, igranje ali druge razveseljevanja.
Nespodobno, bi rekel, serce pretresljivo bi bilo, ako bi kdo
nemo živino pasel po grobovih, ki onesnaži pokopališča ali rije
po grobovih. Varuj se pa kristjan, da tudi sam nikdar ne og-
njusiš toliko svetega kraja, kjer počiva morebiti veliko svetili
teles. Naj lepši kinč keršanskega pokopališča je primerjen,
čedno narejen križ s podobo Kristusovo, ktera verne kristjane
opominja, da je Jezus naš Zveličar na križu premagal smert
in da je s svojim častitljivim vstajenjem zagotovil tudi vstajenje
naše. — Kjer so pokopališča zunaj cerkve, spodobi se kapela,
v kteri se zamere opravljati nekervava daritev nove zaveze za
duše tistih, kterih trupla tam počivajo.

Navadno se nahajajo na pokopališčih tudi mertvašnice, kamor
se merliči za en čas poleže, da bi se kako še živi ne poko¬
pali. —

Iz tega ste, ljubi moji! spoznali, da so našo pokopališča
zares sveti, vse časti vredni kraji. Zato jih pa tudi cerkev slo¬
vesno blagoslovlja. — Torej:

Čemu sveta katoliška cerkev pokopališča
blagoslovlja?

1. Da se spodobno in v sveto zemljo spravijo telesa vernih,
ki so bile v življenji tempeljni svetega Duha in bodo enkrat
častitljivo vstale k novemu življenju.

2. Da nas svetost tega kraja tolikanj bolj spominja, mo¬
liti za mertve, s kterimi nas sklepa upanje in ljubezen
keršanska.

3. Da nas blagoslovljeno pokopališče opominja na eno in
edino vero, ki je pokojne z nami vezala.

Pač modra in pravična je zatoraj cerkvena postava, da le

104

tisti, ki so bili v življenji s sveto vero sklenjeni v eno občino,
smejo tudi po smerti počivati v ravno tisti blagoslovljeni zemlji;
ako niso z velikimi pregrehami zgubili te pravice; ali celo v
krivoverstvo ali neverstvo padli in se tako že v življenji ločili
iz občine svete katoliške cerkve. To pravico, med katoliškimi
brati pokopan biti, zapravi, na priliko, kdor velikonočno ob¬
hajilo opusti, kdor sam sebe umorij, kdor razuzdano živi in
v očitni nespokornosti umerje, kar sem vam že v misel vzel,
ko sem govoril od keršanskega sprevoda ali blagoslova merličev.

Slabo, sprideno pamet in zanikerne zaumene od pravice
naznanujejo merzli in hudovoljni posvetnjaki, ko se jezč, da
sveta cerkev ne pusti med ljube svoje pokopavati merličev, ki
jim vse življenje ni bilo nič mar za sveto vero, za sveto cerkev
in njene zapovedi. Cernu bi jih kdo po smerti silil med verne,
ki v življenji niso hotli med njimi, ne njim enaki biti? Nikoli
v cerkvi, nikoli pri spovedi, nikoli pri svetem Obhajilu; po¬
hujšanje dajal, kjer je mogel; materi, sveti cerkve vedno nasproti
delal; jo černil, kakor je vedel in znal; cerkvene služabnike
vedno zaničeval, ssv. zakramente na smertni postelji prejeti se
branil: po smerti pa hoče vander med vernimi biti! — Kteri
živijo, kakor živine, tim se ne spodobi niti keršanski pogreb
niti blagoslovljeno pokopališče.

Zdaj vam bom še le popisal: Kako se pokopališče
blagoslovi  j a?

Pred ta dan se postavi v sredi ograjenega pokopališča
za moža velik lesen križ in pred njim se v zemljo vsadi tri-
ročnat lesen kol, komolc visok, za tri sveče. Tako se napravi,
ako v to pooblaščen mašnik blagoslovi pokopališče. Ako pa škof
sami blagoslovijo, postavi se pet križev; eden v sredi, viši memo
druzih, ki se na naj zadnjih koncih prostora tako postavijo,
da s srednjim križem zopet križ delajo. Škof pri vsakem križu

105

opravljajo molitve in vse drugo, kar drugi pooblaščen mašnik
le pri srednjem ali edinem križu stori.

Naslednji dan gre mašnik blagoslovljevavec v beli cerkveni
obleki, s svojim spremstvom, z blagoslovljeno vodo in s kadilom
in z voščenimi svečami pred križ na sredi pokopališča. Na trivo-
geljnik se postavijo in prižgč tri voščene sveče, in mašnik
prične blagoslov z molitevjo, v kteri prosi, naj Bog, ki je
varh duš, to pokopališče očisti, blagoslovi
in posveti, da bi človeške telesa, tukaj po d o-
dokončane m življenji počivajoče, ob velikem
s o d n j e m dnevu s srečnimi dušami vred vredne
bile, doseči zveličanje večnega življenja.  Zdaj
pevci pojo litanije vseli svetnikov in sicer klečč. Po besedah:
Da vsem vernim dušam večni pokoj dodeli,
blagoslovljevavec vstane, in glasno, prekrižajo pokopališče, reče:
„Da to pokopališče očistiš in blagosloviš!" In pevci odgovore:
»Prosimo te usliši nas!"  Mašnik zopet poklekne in
litanije se dokončajo. Potem vsi vstanejo; mašnik pokropi križ
z blagoslovljeno vodo, rekoč: „Pokropi me Gospod, s
h i s o p o m, in očiščen bom; očisti me, in bolj ko
sneg obeljen bom."  Pevci zapojč petdeseti psalm: „U s-
mili se me, o Bog, po svoji veliki milosti,  i. t. d.
Mašnik pa obhodi vse pokopališče na okrog in poprek, in povsod
kropi z blagoslovljeno vodo. Ko pride nazaj pred veliki kiiž,
opravi še eno blagoslovilo molitev, vzame tri sveče s trirogelj-
nika, ter jih postavi na križ, eno na verli, druge dve na obe
rami križa, pokadi in pokropi še enkrat križ in odide. Ako je
na pokopališču cerkev ali kapela, dokonča se ta slovesnost z
daritevjo svete maše, pri kterj se privzame tudi molitev za
vse, ki bodo na tem pokopališču počivali.

Zdaj pa vam moram še povedati:

106

Kaj pomen j a j o te šege in te opravila?

Križ, ki se postavi že pred ta večer, naznanuje, da je
ta prostor odsihmal odločen za cerkveno rabo. Mašnik ga z
banderom svetega križa, v imenu svete cerkve za cerkev
v posest vzame. Križ  je pa tudi porok našega prihodnjega
vstajenja, ter nas opominja, da vsi tukaj počivajoči bodo priča¬
kovali svoje zveličanje le v zaupanji na križanega Jezusa. To
pomenjajo tudi križi, ki se pokojnim na grobove stavijo. Lepa
navada je, grobove mertvih s križi ozaljševati. Ni ga dražjega,
ni ga lepšega spomina za grob vernemu kristjanu, kakor je
križ, to sladko in tolaživno znamnje našega zveličanja. Nespa¬
metno, ja nekeršansko pa je, postavljati na grobove tudi drage
spominike, ki pa le ajdovske reči pred oči stavijo iu nikakorš-
nega keršanskega pomena nimajo.

Trirogi  j ati  kol  pred križem pomenja golo mertvaško
kostovje človeškega telesa. Postavi se pod križ; to pomenja,
da merliči, ki bodo tukaj počivali, pričakujejo pod senco svetega
križa tistega velikega dneva, ko bodo vsi mertvi iz grobov k
sodbi vstajali. Goreče sveče  so podoba lepih molitev, ki
se na pokopališču opravljajo; pa nam tudi naznanjajo večno
luč, ktero vsem mertvim prosimo in želimo. Prejde pa ena noč,
preden se te luči prižgd, da bi se spomnili na grobno temoto,
ki predhaja pred častitljivim vstajenjem. Ko mašnik go¬
reče sveče na križ postavi,  s tem naznanja, da kri¬
žani Zveličar postavlja bandero svoje zmage na prostoru smertne
inertvašniee, da je premagal smert, in bo trupla obudil k
večni luči.

Glejte, kako lepe in spodbudljive so te cerkvene šege!
Vse to je lepo zaznamnjano v lepem predglasji, ki se pri tem
blagoslovu poje: „On je večni dan, vedno sviteča

luč, ne prej eni ji v a svitloba! On zapoveduje

107

svojim naslednikom vedno tako v svitlobi ho¬
di ti, d a odidejo t e m o t a m večne moči, in srečno
pridejo do domačije luči. (Jan.  12,  35.  On se je v
svoji ljubezni do ljudi jokal na Lazarjevem
grobu; po vsegamogočnosti svojega v njem pre¬
bivajočega božanstva pa ga je zopet obudil k
življenju. Po njem tedaj v ponižnosti k tebi
kličemo, o Gr o s p o d! daj, da vsi, ki bodo na tej
Božji njivi pokopani, sod n ji dan, ko se bo raz¬
legala angelska trobenta, vstanejo svojih
grehov rešeni, večnega zveličanja deležni,
in prišteti trumam svetnikov, in v Tebi, ki si
večno življenje, najdejo milostnega in usmi¬
ljenega Očeta, da Tebe z vsemi svetniki v
vsem vesel ji poveličujejo na ve*komaj.“

Kaj niso to zares lepe in preserčne molitve,' ktere sveta
cerkev pri tem blagoslovu pošilja proti večnemu Bogu!?

Še to naj pristavim, da, ako bi se na tako blagoslovljenem
pokopališču zgodila kaka strašna pregreha, postavimo: morija,
prešestvo, i. t. d. je pokopališče oskrunjeno; ali pa če se eno
ali več poglavitnih delov razdere, tudi ako se vnovič predela-,
ali veliko nove persti nanj napelje, mora se vnovič blagosloviti,
preden se sme ondi pokopavati. Ako je bilo oskrunjeno z veliko
hudobijo na njem doprinešeno, imenuje se drugo blagoslovljanje
„sprava pokopališča", kar je podobno zakramentu sv. pokore,
kakor pervo blagoslovljevanje zakramentu sv. kersta.

Vi pa imejte pokopališča za sveti kraj. Radi hodite po
grobovih svojih pokojnih, zaljšajte po keršansko te grobove, pa
molite na njih; kakor je semtertje kaj lepa navada, da ob ne¬
deljah in praznikih pridejo verni na grobove svojih pokojnih.
Kako lepo je vidi ti, klečati otroka na grobu svoje matere ali

108

svojega očeta. Britka solza, ki se mu vtrinja po licih, oznanuje
njegovo lepo ljubezen do pokojnih. O tudi mi hi radi, tudi mi
bomo morebiti enkrat potrebovali, da bi kdo zmolil kak očenaš,
kako česen osimarijo za našo ubogo dušo. Kader greš memo
pokopališča, ali hodiš po grobovih, oj prosi milega Boga, da
se usmili ubogih duš tistih, kterih trupla tam počivajo. Reci
večkrat: Naj v miru počivajo, in večna luč naj jim sveti!

Bog ne daj pa, da bi se kdaj norčeval ali kako šalo imel
s pokopališčem ali z mertvimi trupli. To so svete reči in Bog
oskrunjevavce takih reči velikrat očitno tepe drugim v svarilo.
Poslušajte, kaj se je zgodilo na Francoskem.

V nekem mestu so na nekdajno pokopališče stavili novo
kasarno. Izkopali so ne delječ zunaj mesta jarmi, v ktero so
izkopane kosti iz pokopališča nosili. Pozno v noč je nekaj
vojakov v bližnji gostivnici pilo, ter se od une mertvaške jame
pogovarjalo. Eni so se norčevali, drugi s spoštovanjem od tega
menili. Med zasmehovavci sta bila tudi en trombar in en de¬
setnik. „ Gotovo si ne upaš, reče trombar desetniku, o polnoči
iti v uno jamo, in iz nje kako mertvaško glavo prinesti." —
„Kaj staviš?" pravi ošabno desetnik. „Piva ali ola za vse, kolikor
nas je tukaj in kolikor ga popijemo," pravi trombar. Že velja,
zaupije' desetnik;, pet minut po polnoči bo mertvaška glava na
mizi stala in gledala, kako bomo zidane volje na tvoje zdravje
pili za tvoje denarce." »Bomo vidili" pravi trombar. Eni so se
rahlali, drugi pa so grajali tako početje.

Desetnik zapustivši pivnico tava počasi po temi do velike
jame, v ktero so metali mertvaške kosti. Pristavi si malo lest¬
vico v jamo, ktero je seboj prinesel. Ura bije dvanajst. Grozno
temna noč je. Gre počasi v jamo, sega in šlata po jami, pa
le rebrovje in druge kosti dobi . . . zdaj z nogo na nekaj
okroglega zadene, spodtakne se in pade, in ko z roko okoli

109

sega, čuti mertvaško čepinjo. Vesel jo popade, ter se iz jame
spravlja.

Še ni verh jame zlezel, kar se čuje rahel glas iz jame,
ki pravi: »Nesrečnik! kaj si prišel in mi glavo vzel? — Daj
mi glavo nazaj!" Desetnik postoji, deloma se prestraši, deloma
se čudi. Lestvica se tresti začne. »Daj mi glavo nazaj!" se še
enkrat debelo oglasi iz jame, in lestvica se tako strese, da se
mu je skorej poderla. »Na jo na! Tu ti je!" pravi desetnik,
ter zakadi mertvaško glavo ves nevoljen nazaj v jamo. Strašen
krič se iz jame povzdigne; desetnik pa teče, kar le more, v
gostivnico nazaj. Ves bled, ko smert v pivnico prisopiha, merzel
pot mu raz čela teče, ko tovaršem z grozo pripoveduje, kaj se
mu je pripetilo.

»Kam je pa tromhar?" poprašujejo pivci.

»Potegnil jo je, ker se je hal, da ho moral stavo plačati,"
so dohrovoljci djali in se brez piva razšli. Groza desetnikova
Jih je poparila.

Drugo jutro pa najdejo delalci trombarja na dnu mertvaške
jame — mortvega. Desetnik je z mertvaško glavo ravno na
glavo zadel trombarja, ki ga je šel strašit v jamo. Začetnik
nespodobne šale je svojo plačo dobil.

Zato ljubi kristjanje! Bog ne daj se norčevati s takimi
rečmi! Imejte v časti pokopališča in grobove svojih pokojnih
in molite za nje! Vsi pa zdihnimo še enkrat: Bog jim daj večni
mir! in večna luč naj jim sveti! Amen.

VII. Keršauski nauk.

7. Blagoslov soli.  — 8. Blagoslov vode.

Povedal sem vam že, da blagoslovi, ktere deli sveta mati
katoliška cerkev so, ali osebni ali rečni,  to je, katoliška

110

cerkev v Jezusovem imenu blagoslovlja osebe ali druge Božje
reči. Ko sem vam popisal, ktere osebe blagoslovlja sveta cerkev
in sem vam tudi nekoliko pravil, kako jih blagoslovlja, sem
vam v zadnjih dveh keršanskih naukih razložil cerkvene bla¬
goslove reči,  in sicer tistih reči, ktere smejo blagosloviti samo
škofje ali pa mašniki, ki so zato posebej od svojega škofa po¬
oblaščeni. Kajti vedeti morate, da nektere cerkvene blagoslo¬
vila smejo opravljati le papež, nektere škofje sami, nektere smejo
škofje drugim mašnikom prepustiti; nektere pa sme opravljati
vsak mašnik, pa vendarle v tistem kraji, kjer sme deliti tudi
svete zakramente, ali v tistem kraji, kterega mu odločijo njegov
škof. Na versti so zdaj blagoslovi, ktere sme opravljati vsak
mašnik v sebi odločenem okraju. Danes vam bom z Božjo po¬
močjo popisal 7. Blagoslov soli; 8. Blagoslov vode.

Blagoslovljeni vodi je vselej primešano nekoliko blagoslov¬
ljene soli, ktera se tudi vselej poprej blagoslovi, kakor voda.
Zato bom zdaj vam popisal:

7. Blagoslov soli.

Preden vam pa povem, kako sveta cerkev sol blagoslovi,
moram vam še nekoliko razložiti, kaj v cerkvi sol pomenja-

Sol,  naj navadniša pa naj potrebniša začimba vsem jedilom,
ki jim daje pravo slast ter jih obvaruje vse trohljivosti, ta sol
ima od nekdaj pri vseh narodih svoj posebno imeniten pomen.
Splošno pomenja sol moč, jakost, izverstnost, pa tudi pomenja
modrost in bistroumnost. Kakor je namreč neslana jed navadno
neslastna, celo zoperna, včasih tudi nezdrava, in kakor jedila,
zlasti mesena trohneti, gnjiti začnejo, ako osoljene niso; tako
je vse človeško dejanje in nehanje brez veljave, brez višega
pomena, brez zasluženja za večnost, bi rekel trohljivo, gnjilo,
za nič, ako mu manjka prave modrosti, ako ni opravljeno v
strahu Božjem, ali je brez pravega spoznanja in natanjčnega

111

spolnovanja zapoved Božjih. Človek brez prave modrosti zaide

v duhovno trohnjenje, in njegovo dejanje pri Bogu nima no¬
bene veljave.

Zavoljo te natorne potrebe, ko začimba jedilom, in zavoljo
svojega višega pomena so rabili sol že v starih časih ne le pri
jedilih, ampak tudi pri duhovnih opravilih, in pri Bogu posve¬
čenih darilih. Tudi neverniki so sol imeli za sveto reč. Neverski
pesnik Homer, ki je živel tisuč let pred Kristusovim rojstvom,
jo imenuje božjo sol.  On hoče s tem reči, da sol je poseben
dar in bogovom posvečena stvar. Zato so neverniki rekli: »Nič
ni potrebnejšega, kakor solnce in sol.“ Zato so jo rabili tudi
neverniki pri svojih daritvah. Zlasti je bila sol v navadi pri
pogodbah, kar je še zdaj po jutrovih krajih. Ponudila se mu
je sol in ako jo je sprejel, bilo je to nekaka prisega. Ptujcu,
ki je stopil v hišo, so dali soli v znamnje posebnega prijatel-
stva. Pri pojedinah se je gostom naj poprej ponudila, ko podoba
terdno sklenjene prijaznosti. Slavjani imajo še zdaj svojo starodavno
navado], da svojim gostom naj poprej ponudijo soli in kruha,
že Rimci so modro, jbistroumno govorjenje soli primerjali. In
tudi mi pravimo: »Dobro jo je zasolil", ako kdo kdaj bistroumnega,
tehtnega pove; ako pa kdo, kaj nespametnega, neumnega ali
otročjega govori, pravimo, da je »neslan", zlasti še, če kaj
sitnega ali nespodobnega pravi ali počne.

Tudi v svetem pismu večkrat beremo od soli, vselej v po¬
menu kaj imenitnega. Novorojeni otroci so bili osoljeni, ker so
ljudje mislili, da se potem njih koža poterduje in debelejša
prihaja. (Ezeh. 16, 4.) Prerok Elizej je škodljivo', nezdravo
vodo Jerihonsko ozdravil s soljo, ktero je vanjo vergel, ter je
rekel prebivalcem: »To pravi Hospod: Ozdravil sem
to vodo, in ne bo dalje v njej srn er ti, ne nerodo-

vi tn os ti."  (IV. Kralj. 2, 19 — 21.) Posebno imenitna je

112

bila sol pri vseh duhovskih opravilih v stari zavezi; kajti sol
je bila znamnje terdnosti svete zaveze med Bogom in Izraelom.
In Bog sam je po Mojzesu zapovedal: Karkoli v dar
prineseš, osoli, in ne jemlji soli svojega Boga
od svojega darovanja. Pri slehernem svojem
darovanji daruj soli."  (III. Mojz. 2, IB.) Zato se ime¬
nuje zaveze med Bogom in med ljudstvom nerazrušljiva, vedna
ter „solna zaveza je večna pred Gospodom za
te in za tvoje otroke."  (IV. Mojz. 18, 19,) to je, terdna
nestrohljiva, kakor je sol.

V novi zavezi je sol podoba modrosti sploh. Sol pa po-
menja še posebno keršanski nauk, kakor naj večo modrost, pa
tudi pomenja tiste, kteri to nebeško modrost oznanujejo, ker s
tem ljudi varujejo grešne trohnobe ter jih pripravljajo za večno
življenje. In v tem pomenu pravi Zveličar naš svojim učencem:
Vi ste sol zemlje; ako se pa sol spridi, s čem
se bo solilo? ni zadruzega več, kakor da se
vun verze, in potapta od ljudi."  (Mat. 5, 13.) Te
besede veljajo vsem naprej postavljenim, zlasti pa še duhovnom,
kakor prav lepo pravi sveti Gregor: „Bratje moji! Nikdar ne

pozabimo, kar pravi nam Zveličar naš: Vi ste sol zemlje!
Ak o smo toraj sol, moramo biti začimba vernim dušam. Večkrat
vidimo, pravi na dalej, da se nemi živini poda soli, da jo liže
in se potem bolje redi. Kar je tako sol živini, to naj bo du¬
hoven ljudstvu. Duhoven namreč naj dobro prevdari, kaj vsa¬
kemu vernemu pravi, kako ga svari, da bo vsak, ki ž njim
obhaja, osoljen z okusom večnega življenja." In na drugem
kraju pravi, Jezus: „So 1 je dobra; ako bo pa sol
n e sl a u a, s čim jo bo te osolili? Imejte sol v
sebi, in imejte mir med seboj."  (Mark. 9, 49.) In
sveti apostelj Pavel kaj lepo nas vse opominja, ko pravi: „V a š e

113

govorjenje bodi vselej prijazno in s soljo oso¬
ljeno, da bote vedeli, kako je treba vsakemu
o d g-o voriti." (Koloč. 4, 6.)

Sol pomen ja tudi skušnje, zatajevanja, tudi kazen, celo
večno kazen, kakor pravi Kristus Jezus: „Vsak bo z ognjem
osoljen, in vsak klavni dar bo s soljo osoljen."
(Mark. 9. 48.) Naš Zveličar hoče s tem reči: Kakor so bili

darovi v stari zavezi Bogu dopadljivi, tako bodo tudi verni
Bogu dopadljivi, ki bodo v brhkostih, v nadlogah, v zataje¬
vanji očiščeni, vterjeni, nestrohljivi; nasproti pa, kakor so bili
darovi darovani Božji pravici, bodo nepoboljšljivi grešniki ob¬
sojeni v pekel, v nevgasljivi ogenj, ki jih nikdar ne so žge,
ampak večno ohranja, kakor sol trohnjenja obvaruje. —

Dan danešni se rabi' sol pri cerkvenih obredih, pri delitvi
svetega kersta in pri blagoslovu vode. Pri svetem kerstu poda
mašnik otroku nekoliko blagoslovljene soli pred zarotenjem hu¬
dobnega duha, ter mu reče pomenljive besede: »Sprejmi

sol modrosti, naj ti bo v večno življenje.
A m e n. “

Pri blagoslovu vode se vselej poprej sol blagoslovi. Y ta
namen mašnik moli nad soljo: »Zarotim te stvar soli,
pri živem Bogu, pri pravem Bogu, pri svetem
Bogu, p r i B o g u, ki te je po preroku E1 i z e j u v
vodo vreči vkazal, da bi se ozdravila nerodo-
vitnostvode; da postaneš sol zagovorjena v
zveličanje vernih, in si vsem, ki te vzamejo, v
zdravje dušno in telesno, da od beži in odstopi
od kraja, kjer boš potrošena, vsaka prikazen
in hudobija ali zvijača hudičeve goljufije in
vsak hudoben duh, zarotim te po njem, ki ima
priti sodit žive in mertve in svet z ognjem."

8

Keršanski nauk.

114

— Enakih dobrot prosi mašni k v naslednji molitvi, v kteri sol
v rabo človeškega rodu blagoslovi.

Ko podoba Božje modrosti in pomoč zoper dušno trohnobo
je blagoslovljena sol pomoček zoper vse napade hudobnega duha,
zato se je peklenski duh boji in beži pred njo.

Slovenci, pobožni ki so, imajo lepo navado, da zlasti o
Božiču, tudi živini dajo uektere zerna blagoslovljene soli, da
bi mili Bog na prošnjo blagoslovivmh molitev svete cerkve
obvaroval tudi ljubo živino vseh napadov hudobnega duha. In
ker Slovenci častimo posebno svetega Štefana, patrona živine,
se po več krajih na praznik svetega Štefana blagoslovi sama sol.

Navadno pa se blagoslovljena sol zmeša z vodo. Zato vam
bom zdaj še popisal:

8. Blagoslov vode.

Tudi tu vam hočem poprej nekoliko povedati, kaj pomenja
in kako se rabi voda.

Yoda, naravni pomen očiščevanja, je imela od nekdaj pri
nevernikih in pri Judih viši pomen, zato jo rabijo vsi rodovi
pri svojih daritvah. Sploh pomenja voda očiščevanje zunajno in
notrajno. Ker se pa spodobi, da je čist ne le dar, ampak da
je čist tudi darivec, zato ga skoraj ui duhovnega obreda, pri
kterem bi ue bilo v navadi kropljenje z vodo; in ta voda, s
ktero so se kropile osebe ali daritve, je bila blagoslovljena.
Pri Judih pa je voda pomenjala tudi blagoslov Božji; tudi
srečo, zveličanje in podučenje Božje; in kropljenje z vodo je
bilo nekako zunajno znamnje blagoslova Božjega. V tem po¬
menu pravi modri Sirah, da bo modrost Božja človeku »da¬
jala jesti kruha življenja in razumnosti, in
g a b o napajala z vodo zveličavne modrosti."
(15, 3.) In prerok Izaija pripoveduje Izraelcem, kakošen bla¬
goslov jim bo prinesel Zveličar, ko pravi: »Vodo bo te v

115

Veselji zajemali iz studencev zveličar j evih.“
(12, 3.) In na to prerokovanje Jezus sam pravi:  „Kdor
Pije od vode, ktero mu bom jaz dal, ne bo žejen
vekomaj; ampak voda, ktero mu bom jaz dal, bo
v  njem studenec vode izvirajoče v večno živ-
1 J e n j e.“ (Jan. 4, 13, 14.) In na drugem kraji pravi:
»Ako je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije.
Kdor v me veruje, potekč, kakor pismo pravi,
Potoki žive vode iz njegovega oserčja. To pa
je rekel od Duha, kterega so imeli prijeti vanj
Verujoči." (Jan. 7, 37—39.)

Judje so imeli zapoved, po kteri so se mogli večkrat omiti
• pokropiti z vodo, deloma da so bili zunajno očiščeni, deloma
jih je to opominjalo na notrajno očiščevanje njihovega serca,
k f;r  je Bogu dopadljiv dar le tisti, ki je opravljen s čistim
Se rcem. Kmalo po izhodu iz Egipta, preden jim je Bog dal
' sv °je zapovedi na Sinajski gori, so na posebno povelje Božje
Izraelci mogli oprati svoje oblačila tri dni poprej, da so
Kli tako tudi zunajno očiščeni in vredni sprejeti povelja Božje.

Mojz.

da

19, 10.) In kmalo potem je Bog vkazal Mojzesu,

Je napravil bronast omivalnik, ki je bil postavljen v šotor
j ,le d oltarjem, in z vodo napolnjen, da so si umili roke in
duhovni, preden so se bližali oltarju, darovat na njem
s fo Gospodu. (II. Mojz. 30, 17 — 20.) Pri raznih onečiščenjih,
terimi so se Jndje omadeževali z grehi ali z dotikanjem kaj
tistega, so se mogli zraven spravnih darov podvreči tudi
^"ivanju z vodo. (III. Mojz. 15. IY. Mojz. 19. 31.) Pozneje
ftioral vsak nevernik, ako je hotel prestopiti k Judom, v
1  opran biti; in to je bil nekak kerst. Da kerščevanje, obli-
J e  z vodo, ni bilo kaj nenadvanega pri Judih, vemo že iz

8 *

116

tega, da je pred Kristusom kerščeval sveti Janez, napovedo-
vavec Kristusov, zato se tudi imenuje Janez „kerstnik“.

Kropljenje z očiščevavno vodo, ki je kila namenjena za
očiščevanje raznih onečiščevanj se je tako godilo, da je bil po¬
močen hisop v to vodo, ki je bila zmešana s pepelom zaklane
in sožgane rudeče krave, kakoršna je bila podoba vsega neči¬
stega, ker rudeče je pozemeljsko, posvetno. Hisop pa je grenko
zelo, ki je večkrat omenjeno v svetem pismu. Tudi Zveličarju
našemu, ko je na križu viseč rekel: »Žejen sem," so na hi-

sopovo palico nataknjeno, z jesihom namočeno gobo podali.
Tudi kraljev prerok David poje v svojem spokornem psalmu:
„P o k ropi me s hisopom, in bom očiščen, operi
me, in bolj bom bel, kakor sneg."  (psalm 50, 9.)

Tako torej sem vam pokazal, da je bila voda že v stari
zavezi ne le pomen ali znamnje, ampak tudi sredstvo očiščevanja,
in da so jo mnogoterim rabili pri svojem darovanju in pri vseh
duhovnih opravilih. V novi zavezi pa je voda še veliko više
povzdignjena. Jezus jo je zvolil v viduo znamnje pervega iu
naj potrebnejšega zakramenta, svetega kersta, jej je v tem za¬
kramentu dal posebno moč, da zbriše človeku izvirni greh iu
vse pred kerstom storjene grehe, mu odpusti vse kazni, g' 11
posveti v otroka Božjega, ter ga pelje v edino zveličavno cerkev,
kar spričujejo besede Kristusove, ki pravi: »Resnično res¬
nično vam povem, a ko kdo ni prerojen iz vode
in iz svetega Duha, ne more iti v Božje kralj 6 '
s t v o." (Jan. 3, 5.) Ker je bila torej voda v bistevno znamuj 6
pervega zakramenta postavljena, je pač naravno, da jo je svetu
katoliška cerkev rabila že od nekdaj tudi pri blagoslovilili; da,
kakor je pri svetem kerstu znamenje v očiščevanje vseh greh° f
in vseh kazen in v znamnje posvečevanja, da tako tudi P’ -1
blagoslovilili pomenja očiščevanje duše in posvečenje človeka ,n


117

tudi drugih reči. Zato je v katoliški cerkvi od nekdaj že v
navadi, da so verni pri vhodu v cerkev roke in obraz umivali,
v znamuje notranjega očiščevanja. In v ta namen so bili pri
cerkvenih vratih napravljeni umivalniki. Pozneje so se kristjani
v cerkev grede le pokropili. In da je bila ta voda cerkveno
blagoslovljena, lahko se že samo po sebi povzame. To nam
spričuje tudi že sveti papež Klemens, ki je bil tretji naslednik
svetega Petra, ki pravi, da že sveti apostelj Matevž je vpeljal
blagoslov vode v sveti cerkvi. Imenitni cerkveni učenik sveti
Bazi]ij pripoveduje, da so blagoslovljeno vodo že v aposteljskih
časih imeli. Pravoverni kristjani so blagoslovljeno vodo kmalo
v začetku keršanstva tudi v svojih hišah imeli, ter se ž njo
kropili pri molitvi, ko so v hišo prišli ali iz nje šli, preden so
se k pokoju podali in ko so vstali. Zato so imeli male poso¬
dice pri vratih, v kterih je bila blagoslovljena voda. In v sveti
cerkvi se ra,bi blagoslovljena voda skorej pri vseh blagoslovilih.

a. Kdaj se voda blagoslovlja?

Škofje blagoslovljajo vodo pri blagoslovu podstalnega kamna,
pri blagoslovu cerkve, kapele, oltarja, pokopališča in pri po¬
svečenji zvonov. Tudi pri spravi oskrunjenega pokopališča. Zato
so odmenjene posebne cerkvene molitve. Posebno slovesno se
blagoslovlja kerstna voda in sicer velikonočno in binkoštno so¬
boto. Navadni blagoslov vode pa je vsako nedeljo pred veliko
mašo, in takrat se tudi vse ljudstvo pokropi. In ta blagoslov
vam bom zdaj popisal.

b. K a k o š e n namen ima blagoslovljena voda?

P er  vi  č se blagoslovlja voda in se s soljo zmeša, da se

pravoverni ž njo kropijo; in to zunajno kropljenje pomenja,
kako naj bodo tudi znotrajno čisti. Voda namreč umije vseh
madežev, obvaruje trohnobe. Voda očedi, sol ohrani. Voda oživ¬
et, sol vterduje. Kropljenje z blagoslovljeno vodo toraj opominja

118

pravoverne, naj bi s solzami ali s serčnim obžalovanjem se oči¬
stili madeža vseli grehov, in s soljo strahu Božjega se obvarovali
vse trohljivosti gerdega greha.

Drugič.  Poprej se blagoslovi sol, potem še le voda;
poslednjič se oboje zmeša; kajti sol pomenja grenjrost spokorjenja,
obžalovanja, voda pa pomenja posvečujočo gnado, ktera dušo
olepoti v zakramentu svetega kersta ali- svete pokore. Ker pa
obžalovanje mora biti pred sprejemo svetega kersta in pred
mašnikovo odvezo, da bodo zbrisani grehi, zato je blagoslov
soli pred blagoslovom vodč. Potem se sol z vodo zmeša zavoljo
dvojnega uspeha, ki ga delita obadva zakramenta, namreč zbri-
sanje, odpuščenje grehov in začetek ali pospešenje svetih čednost.

Tretjič  voda pomenja ljudstvo ali umerjočo človeško
natoro, ki je, kakor voda, po vsem svetu. Sol pa pomenja
modrost in nauk svetega evangelija. Blagoslov in zedinjenje soli
z vodo pomenja skrivnost včlovečenja Kristusovega, ali zedinjenje
nevstvarjene modrosti in Besede Božje s človeško natoro. Pa tudi
pomenja sklenitev pravovernih s Kristusom v sveti veri, v nauku
svetega evangelija, kar je ravno prava modrost.

četertič  pomenja voda pokoro za storjene  grehe,
sol pa pomenja varstvo, da vprihodnjič  ne pademo; pa
spremeni grenkost hude vesti v sladkost in ljubi mir.

Petič  je pripravljena blagoslovljena voda pri vratih vsake
cerkve, v pomen, da si nobeden ne prederzne stopiti k oltarju
Božjemu, ako se ni poprej umil in s pravim kesanjem očistil
vseh svojih grehov. Ako je bilo v stari zavezi prepovedano ne¬
čistemu stopiti v tempelj, dokler se ni umil z očiščevavno vodo;
veliko bolj se spodobi, da so pravoverni čisti ali očiščeni, preden
stopijo pred oltar Gospodov in molijo k svojemu Bogu.

c. K ako šn o moč ima blagoslovljena voda?
1. Nam zbriše odpustljive grehe in časne

119

k a z n i ako se v duhu pokore ž njo pokropimo. Kakor voda
madeže opere in ogenj pogasi, tako blagoslovljena voda očisti
našo dušo in pogasi ogenj časnih kazen, pa pogasi tudi ogenj
pregrešnih misel in želj. Zato se radi pokropimo z blagoslov¬
ljeno vodo, kadarkoli stopimo v cerkev.  Kje namreč
je čistost serca bolj potrebna, kakor v cerkvi pri naj svetejši
daritvi ? Ravno iz tega namena se pokropimo tudi g r e d o iz
cerkve,  da bi nam mili Bog odpustil, kar smo s svojimi
razmišljenji se zagrešili. Domu gredč se pa tudi zato pokropimo,
da bi zadobili blagoslov Božji za svoje domače opravila, in da
bi bili obvarovani vsega dušnega in telesnega zlega. Teh dobrot
blagoslovljene vode nas zagotovlja blagoslovila molitev, in na
to merijo besede pri kropljenji: „P o k r o p i me s h i s o p o m
1 n bom očiščen; operi me, in bolj bom bel
kakor sneg!"  (ps. 50, 9.)

Blagoslovljena voda nam služi v obudo-
v  a n j e obžalovanja in pobožnosti.  Kadarkol i hočemo
zadobiti odpuščenje grehov, moramo jih serčno obžalovati; in
kadarkoli hočemo doseči kako milost od Boga, moramo za njo
Pobožno prositi, ter jo spoštljivo prejeti. Toraj naj nas vselej
blagoslovljena voda opominja, kadarkoli se ž njo pokropimo,
da žalost nad svojimi grehi obudimo v svojem sercu in svete
že lje po pravi pobožnosti, da, nam bodo tako odpuščeni mali
Mhi in časne kazni. Sveta Terezija od tega takole piše: »Sama
°d sobe lahko povem, da, kadarkoli sem se pokropila z blago-
s l°vljeno vodo, sem občutila nekako notrajno razveseljenje in
Merjenje, ki je poživilo vso mojo dušo. Ni to nobena zmiš-
Wa, prepričana sem, ker sem to večkrat poskusila. Bilo mi
Je > kakor človeku, ki v pekoči žeji pije hladno vodo in po
životu čuti njeno hladivno moč. In tu si mislim, kako
( t°bro, kako imenitno in blaženo je vse, kar dela sveta katoliška

120

cerkev. Molitev cerkvena da moč blagoslovljeni vodi." Tako
piše sveta Terezija.

3. Blagoslovljena voda je imeniten in
zdaten pomoč ek zoper zalezovanja hudobnega
duha.  Ta moč blagoslovljene vode je v blagoslovljevanji po¬
sebno zaterjena; ker cerkev prosi v teh molitvah, da bi Bog
obvaroval vse nečistosti in zalezovanja hudobnega Duha vse kraje
vernih , ki se bodo pokropili z blagoslovljeno vodo. Cerkvene
zgodbe so polne zgledov prečudne moči, ktero ima blagoslov¬
ljena voda zoper napade hudobnega duha. Sveti Gregor je ž
njo pregnal hudobne duhove iz svojega samostana. Sveti Eligij
je rešil ž njo nad petdeset obsedenih. Sveti Kvinijan je ozdravil
ž njo merzličnega; sveti Krizostom griževega; sveti Fortunat
dečka, ki si je nogo zlomil ; sveti Malahija ženo, ki je imela
raka; sveti Anzelm slepega; sveti Bernard veliko bolnikov, ki
so imeli razne bolezni. Zato je blagoslovljena voda imeniten
pripomoček zoper vse človeške nadloge, posebno še zoper dušne.
Pobožna oseba je bila strašno nadlegovana od hudobnega duha.
Gerde, nečiste misli so jo obdajale, kader se je zvečer vlegla.
Pokropi se blagoslovljeno vodo in namah pri tej priči zginejo
vse skušnjave.

Ko vam pripovedujem , kakošno moč ima blagoslovljena
voda, mislil si bo marsikdo, ali je vse to le res ali ne? Ljubi
moji kristjani! dan današni ljudje res že prav malo porajtajo
na cerkvene blagoslovila; ja večkrat se hudobni svet celo nor¬
čuje iz takih blagoslovljenih reči, in se posmehuje pobožnim,
ki imajo še zaupanje na blagoslove cerkvene. Ako so se godili
nekdaj taki čudeži ali se je kazala tolika prečudna moč blago¬
slovljene vode, ali mar mislite, da to ni zdaj več mogoče? Ne
kristjani! Ako imate živo vero, pa terdno zaupanje na cerkvene
molitve, lahko se sami prepričate prečudne moči: ja ako bi

121

bilo po presveti volji Božji, tudi vi bi z blagoslovljeno vodo
delali čudeže, kakoršne sem vam poprej omenil. Jezus Kristus
sam je rekel: »Resnično vam povem, a ko imate
vero, kakor gorčično zerno, porečete tej 'gori:
Prestavi se od tod tj e! in se bo prestavila, i n
nič vam ne bo nemogoče."  (Mat. 17, 19.) — Nobeden
pa vendar ne sme prederzno se zanašati na moč blagoslovljene
vode. Zato jo rabite v duhu pokore; kaplje,' ktere rosijo na
vas, ali niso lepo opominjevanje, naj točite solze pokore čez
svoje pregrehe? In kakor vsak cerkven blagoslov, moramo tudi
tega v časti imeti. Bog ne daj, da bi se kdo norčeval z blago¬
slovljeno vodo! Prigoditi bi se mu vtegnilo, kar se je zgodilo
mladenču, ki je zaničeval blagoslov papežev.

Bil je mladeneč iz Nemškega doma ter je šel na Laško,
da bi se okreval, ker bil je slabega zdravja. Bil je enkrat v
Rimskem mestu priča, ko so sveti Oče papež iz cerkve svetega
Petra neštevilni množici dajali svoj očetovski blagoslov. Mladeneč,
neveren ki je bil, reče svojemu tovaršu: „No zdaj sem pa

blagoslovljen; to je naglo storjeno; pa vam povem, da zato
nisem nič boljši". „Blagoslov, reče na to stari Rimec, koristi
le tistemu, ki ga prejeti hoče."  „Kaj pa, reče zaničljivo mla¬
deneč, če ga jaz nočem in na to nič ne deržim?" „ Potem ti
je pa lahko v škodo", posvari ga starček. In glejte! tisti
trenutek je mladeneč znoril. — Kristjan! iz svetih reči se
ne norčuj!

In zdaj še le postavim vprašanje:

d. Kako se blag oslovi j a voda?

Da in kako se sol poprej blagoslovi, povedal sem vam
že. Po blagoslovu soli zaroti mašnik vodo v ime-nu
Očeta, in Sina in svetega Duha, naj bi se s to
zaroteno vodo odpravila vsa sila hudobnega

122

sovražnika, in da nasprotnik sam pote rt bil
s svojimi o d p a d e n i m i angeli vred — po moči
ravno tistega G-ospodanašega Jezusa Kristusa,
ki bo prišel sodit žive in mertve in svet z
ognjem.

S posebno tehtnimi molitvami se zdaj v naslednji molitvi
blagoslovlja voda, v kteri mašnik med drugim prosi Boga,
naj nad ta živelj ali element, za mnogoter ne
očiščevanja pripravljeni, moč svojega bla¬
goslova zlije, da sprejme sad Božje gnade v
odganjanje hudobnih duhov in v preganjanje
bolezni; da, karkoli se bo po hišah ali po krajih
vernih pokropilo s to vodo, se obvaruje vse neči-
tosti, se reši vsacega zadolženja: tamkaj naj se ne
zaseda kužna sapa, ne škodljiv zrak; naj od¬
stopijo vse zalezovanja skritega sovražnika;
in ako je kaj, kar je sreči prebivavcev nevar¬
nega, ali njih pokoju škodljivega, naj po krop¬
ljenji s to vodo beži in odstopi.

Potem vsuje mašnik trikrat, v podobi križa, blagoslovljene
soli v vodo, rekoč:  „Z  mešanj e soli in vode naj se
zgodi: v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!
Amen." Zdaj še moli zares lepo, tehtno pa pretresljivo mo¬
litev:  ,0  Bog, ti začetnik nepremagljive moči, ti
nevžugljivi kralj kraljestev in zrni raj veličanski
zmagovavec'; ki moči nasprotnega gospodstva zati¬
raš; ki togoto tulečega sovražnika premaguješ; ki
pr o ti v n e hudobije mogočno prevladuješ: k
tebi, o Gospod! trepeče in poniž n okličemo in
te prosimo, to stvar soli in vode blagovoljno
poglej, dobrotno poveličaj, z roso svoje 1 ju-

123

bežni posveti; da, kjerkoli se kropi, po kli¬
canji tvojega svetega imena, se o d podi vsaka
z a 1 e z b a nečistega duha, se dalječ odžene groza
strupene kače, in da bomo mi, ki tvojega us 1
miljenja prosimo, povsodi vredni pričujočnosti
svetega Duha. Po Gospodu našem, Jezusu Kri¬
stusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj živi in kraljuje
v edinosti ravno tistega svetega Duha, Bog
vse večne čase. Amen/

Glejte, kako lepe in imenitne so molitve, s kterimi sveta
cerkev blagoslovlja vodo! S kolikim zaupanjem smemo torej
rabiti ta cerkveni blagoslov, ker vemo, da Bog že usliši molitev
pravičnega; koliko bolj gotovo bo uslišal molitev svoje svete
cerkve, ki je nevesta njegova, in kteri je obljubil svojo pomoč
do konca vseh časov!

Že papež in mučenec sveti Aleksander, ki je živel pod
cesarjem Hadrijanom, je zapovedal soli med vodo mešati; kar
n as opominja, kakor sem že rekel, da, kakor sol druge reči
gnjilobe obvaruje, tudi mi, ko dušo greha očistimo z resničnimi
solzami obžalovanja, se v prihodnje skerbno varujemo gnjilobe
vsega greha, vse nečistosti, hudobije in zalezbe hudobnega
sovražnika.

Ta papež je pa tudi zapovedal, da se blagoslovljena voda
vedno hrani v cerkvah, pa tudi hišah vernih, da se preganja
zalezovanje hudobnega duha. —

d. Čemu se ob nedeljah pred sveto mašo
ljudstvo kropi z blagoslovljeno vodo?

Ob nedeljah po blagoslovljenji vode, preden se začne sveta
niaša, pokropi mašnik oltar, potlej sebe, strežnike in ljudstvo
ni sicer 1. y spomin, naj pristopimo čisti m sveti pred Božje
ol) ličje in k službi Božji; tako in zato se tudi sami pokropimo,

124

ko pridemo v cerkev. In takrat obžalujemo svoje grehe, da bi
nam jih milostljivi Bog odpustil, da bi z očiščenim sercem svoje
molitve pričeli in nadaljevali pri sveti nekervavi daritvi. 2. Nas
to kropljenje opominja svetega kersta, pri kterem smo bili z
vodo očiščeni vsega greha in vseh kazen, da smo dolžni ohra¬
niti tisto čistost, ali, če smo jo nesrečno zgubili, si jo s res¬
nično pokoro zopet pridobiti. 3. Tudi se s tem opominjamo,
da smo bili očiščeni s presveto Kervjo Jezusa Kristusa, ki je
tekla na svetem križu za nas, kar se pri sveti maši nekervavo
in skrivnostno ponavlja. »Umil nas je v svoji Kervi, 8  se bere
v skrivnem razodenji.

Zdaj vam moram še nekoliko povedati:
e. Kako se godi kropljenje z blagoslov¬
ljeno vodo ob nedeljah?

Po blagoslovljenji vode poklekne mašnik pred oltarjem,
pokropi, kar ste ravnokar slišali, trikrat oltar, potem sebe in
strežnike, nato vstane in zapoje: »Asperges me“, to je: »Po¬
kropi me!“ in pevci dalje pojd tako-le:

Pokropi me s hisopom, in očiščen bom,

Operi me! in bolj ko sneg obeljen bom.

Usmili Bog se mene Ti,

Po svoji vel’ki milosti!

Naj čast Očetu, Sinu bo,

In Duhu svetemu tako;

Ko iz začetka, tudi zdaj,

In vselej in na vekomaj! Amen.

In pevci še ponovč: Pokropi me! i. t. d.

O velikonočnem času pa se to le poje:

Sem videl v sredi tempeljna
Na desni vodo izhajati; Aleluja!

Do kterih tista je prišla,

125

Zveličani so bili vsi. Aleluja!

Boga hvalite, ■ dober je,

r

In večno Njega usmiljenje.

Naj čast Očetu, Sinu bo,

In Duhu svetemu tako;

Ko iz začetka, tudi zdaj,

In vselej in na vekomaj. Amen.

In pevci ponovč: Sem videl v sredi tempeljna, i. t. d.

Med tem petjem gre mašnik po cerkvi, in na vse strani
verne kropi z blagoslovljeno vodo, ter med tem moli petdeseti
psalm „Miserere“.

Verni vsi se k oltarju, poje molitev: „ Usliši nas o Gospod!
svčti Oče, vsegamogočni večni Bog! in pošlji milostno svojega
svetega angela iz nebes, naj brani, uterjuje, obiskuje in zaveta
vse, ki prebivajo v tej hiši. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

f. 0 e m u se tudi oltar trikrat pokropi?

V znamnje, da vse očiščevanje izhaja od Kristusa, kterega
nam oltar pred oči stavi; nekaj pa tudi da se naznanja češčenje
do svetih skrivnost, ki se obhajajo na oltarji in tudi v opominje-
vanje, da bodimo očiščeni pri teh skrivnostih. —

Kristjani moji! k sklepu današnjega nauka vas opominjam
še enkrat posebno dveh reči. Namreč: na pomen in na
moč b 1 a g o s 1 o v 1 j e n e vode.

Njen skrivnostni pomen,  nikar tega ne pozabite, je čistost
duše naše, s ktero moramo zlasti o praznikih službo Božjo ob¬
hajati. Zato imate blizo cerkvenih vrat kropilne kamne z bla¬
goslovljeno vodo, s ktero se, pridši v cerkev, pokropite, pa
tudi žalost nad svojimi grehi obudite, preden se naprej po
cerkvi podaste.

I) r u g i č pa vas še moram opomniti: Lep in častitljiv
je pomen blagoslovljene vode; pa vendar ta pomen ni bistevna

126

reč pri tem, na kar sveta cerkev meri z blagoslovljeno vodo.
Blagoslovijevavne besede so slovesne, določne in tehtne in ž
njimi prosi sveta cerkev od Boga prav posebno moč za bla¬
goslovljeno vodo, in njena raba ni le v cerkvi, ampak sega v
vse katoliške dejanja in zadeve. V blagoslovnih molitvah je
naravnost rečeno, naj se z blagoslovljeno vodo kropi po hišah
in krajih  ali prostorih vernih kristjanov in naj se ž njo
prepodi vse nečisto in škodljivo,  naj se odžene vsa
kuga in nakazen duše in telesa iz zraka; in
karkoli moti zdravje in pokoj prebivavcev  iz
moči hudobnega duha, naj se odpravi s kropljenjem z blago¬
slovljeno vodo. Zato imejte po vseh hišah blagoslovljeno vodo. Slaba
družina, žalostna hiša, ki nima blagoslovljene vode! Naši spred-
niki, ki so bili boljši kristjani, so imeli zmiraj pri vratih mali
kropilnik, kterega po nekterih krajih „žegnanček“ imenujejo.
Pač je nečastno za hišo, ktera nima kropilnika, niti drugih
svetih podob po stenah svojih, ktera pa ima morebiti v svitle
okvire ozaljšane ogledala ali „špegle“, da se mladina ložej
lišpa, pa tudi ložej v zanjke hudičeve zapleta. In k temu
večkrat oslepljene matere samč pomagajo, ktere bi imele ravno
z blagoslovljeno vodo zalezbe nečistega duha odganjati od svojih
sebi izročenih. Naša pokojna mati (Bog jim bodi dober!), sem
že enkrat omenil, so nas otroke velikrat pokropili z blagoslov¬
ljeno vodo, ogledala pa v hiši nismo imeli. To vam priporočim,
pokropite se z blagoslovljeno vodo zjutraj, zvečer, kadar greste
iz hiše, zlasti ako greste kam dalje od doma, ali kadar pridete
domu, v nevarnostih, v skušnjavah; zlasti preden se podaste k
pokoju. Matere! pokropite večkrat svoje male otroke, pa tudi
odraščene, da jih satan kje v svoje zanjke ne vjame. Tudi je¬
dila', posodje in orodje, živina, hlevi in piča naj se kropi z
blagoslovljeno vodo; to ni nobena prazna vera. Tudi bolnike,

127

terpeče, ali umirajoče kropite; saj moli sveta cerkev pri tem
blagoslovu, naj odstopi in beži vse in povsod, kar bi bilo nam
nevarnega ali škodljivega.

Ja blagoslovljena voda je tako imenitna v sveti cerkvi,
da jo mati katoliška cerkev vselej potrebuje, kadar se bla-
goslovljajo druge reči, ter ljudi, reči in kraje
ž njo kropi.  Ž njo pokropi sveta cerkev novoporočene;
ni a ter  e,  ki novorojenčike v cerkev darovat prinesd; bol¬
nike,  ki jih mašnik obišče, merliče,  ki jih pokopljuje.
Popotnike,  romarje, odpravlja in sprejema sveta cerkev z
blagoslovljeno vodo. Sveta cerkev kropi z blagoslovljeno vodo
vojšaku bandero in meč; kralju žeslo in krono; škofom pastirsko
palico; mašnikom cerkvene oblačila; samostanskim njih ubožne
obleke i. t. d.

Imejmo toraj v časti tudi mi blagoslovljeno vodo in po¬
služujmo se njene moči, da ložej zveličamo duše svoje. Amen.

YIII. Keršanski nauk.

Ne nekoliko od blagoslova vode o svetili treli

kraljih.

9. Blagoslov kadila.  — 10. Blagoslov sveč.  — 11. Blagoslov

ognja.

Kadar vas učim od cerkvenih blagoslovil, moram vas
Večkrat opominjati, da ne bodite maloverni, ne poslušajte brezvernih
Očnjakov današnih , ki so sami s svojimi pregrehami zgubili
Vso vero, in bi jo s svojim zaničljivim zasmehovanjem in hu-
^bnim zaslepljenjem tudi drugim radi spodkopali. Taki posvet¬
ni ne vedo, ali nočejo vedeti, da je Jezus Kristus svoji
Cei 'kvi dal oblast čez peklenske vrata in jej dal to nalogo, da

128

zabranuje in odstranuje nasledke nesrečnega greha, ne le od
duše človeške, ampak tudi od drugih vstvarjenih reči, da hi s
svojo močjo vse stvari vodila in pripeljala nazaj v tisti srečni
stan, v kterem je bilo vse vstvarjenje pred storjenim grehom.
Zato ljubi moji! ne poslušajte današnih nevernikov, ki zaničujejo
vse cerkveno, vse sveto in na blagoslovila cerkvene nimajo no¬
benega zaupanja, kakor da bi ne vedeli, da je Jezus rekel:
Karkoli hote Očeta v mojem imenu prosili, to
bom storil."  (Jan. 14, 13). Vi pa zvesto poslušajte tudi
te nauke, in bodite Bogu hvaležni, da ste v pravoverni cerkvi,
ki neprenehoma v duhu in v moči Kristusa, svojega začetnika,
dela ne le za večni, ampak tudi za časni blagor svojih otrok,
ter z vso močjo skerbi, da bi mi časno in večno srečni bili.

Ko sem vam danes teden popisal blagoslov soli in vode,
in sem tudi vam povedal, kdaj se navadno blagoslovlja voda,
vam pa nisem v misel vzel vode, ki jo sveta cerkev blago¬
slovlja v delapust ali predvečer svetih treh kraljev. Zato boru
danes naj poprej nekoliko povedal:

Od, blagoslova vode o svetih treh kraljih.

Tudi ta blagoslov je že silno star. Že sveti Janez Krizostom,
ki je živel v četertem stoletji, pripoveduje, da so verni na svoj
dom nosili in celo leto hranili vodo, ki je bila blagoslovljena
v delapust praznika svetih treh kraljev. V pervih časih je bil
ta blagoslov posebno slovesen. V procesiji so šli k studencu
in studenec je bil blagoslovljen. Zdaj katoliška cerkev ne bla¬
goslovlja studencev, vendar je ta blagoslov zelo različen od
druzega navadnega blagoslova vode.

Kakor o velikinoči in o binkoštih je cerkev, ko je enkrat
prostost zadobila, tudi na praznik svetih treh kraljev nayadno
sveti kerst delila vsem, ki so bili že zato zadosti podučeni!
ta dan obhajamo tudi spomin Jezusovega kersta v reki Jordan

129

Kakor pa v delapust velikonočni in binkoštni kerstno vodo
sveta cerkev slovesno posvečuje, tako jo je perve čase tudi v
delapust svetili treh kraljev blagoslovila. Ko je namreč Jezus
v reki Jordanu se kerstiti dal, očistil in posvetil je vodo, da
je bila pripravna, človeku v zakramentu svetega kersta odvzeti
vse madeže nesrečnega greha, ga posvetiti spet v otroka Božjega.
To prečudno moč, ktero je Jezus kerstni vodi dal, hoče nam
sveta cerkev pred oči staviti, ko nam blagoslovlja vodo tisti
Praznik, ko obhaja spomin Jezusovega kersta. Y zarotilih, ktere
cerkev pri tem blagoslovu ima, očisti se voda in zalezbam hu¬
dobnega duha odteguje, z molitvami pa in z blagoslovom se
Posvečuje in, kolikor mogoče, postavlja v tisti stan popolnamosti,
v kterem jo je Bog vstvaril.

Ta blagoslov se razloči od navadnega blagoslova vode,
ter je veliko bolj slovesen, sem rekel. Mašnik začne blagoslov
s  tremi psalmi, v kterih David Bogu hvalo daje zavoljo moči
j® veličastva njegovega, ktero se v natori razodeva; potem za¬
voljo zmage, ktere mu je čez sovražnike dodelil; in tudi ža¬
lijo varstva, v ktero ga je vzel. Ti psalmi nas opominjajo na
milosti Božje, ktere v svoji sveti katoliški cerkvi vživamo. Na
t° se molijo litanije vseh svetnikov, s kterimi smo mi v občestvu,
td zdaj opravi mašnik več zarotil in več molitev nad vodo, da
di bila rešena prekletstva greha in da bi ji bila podeljena moč,
Kti človeku pripomoček zoper vse hudo, naj že to pride od na-
t° re  ali od hudobnega duha. Y tem blagoslovu, ljubi moji! je
Čečena in poterjena imenitna resnica, da sveto keršanstvo ne
očiščuje in posvečuje le človeka, temuč vso natoro.

Berem v življenji svetnikov, da je prišel sveti Magnus pri
Kemptu v nek kraj, kamor se noben ni upal zavoljo strupenih
111  divjih zverin. Svetovali so mu, naj hitro beži; drugače bo
Š°tovo pokončan. Sveti mož pa je sklenil ostati in z močjo

Keršanski nauk. ^

130

svete vere škodljive zveri pregnati. Ko je ravno molil, pridere
grozovita zver proti njemu; svetnik se nič ne vstraši, temuč v
Jezusovem imenu jo zaroti, da se na tla zgrudi, in ko jo s
svojo palico zadene, naenkrat pogine. Kmalo so pobegnile vse
škodljive zveri in s sveto vero je prišla tudi rodovitnost poze-
meljska. Glejte na take blagre, ktere keršanska vera tudi nemi
živini in neživi natori daje, nas opominja blagoslov te vode, ter
nas uči, da nimamo le dušnega, večnega zveličanja od svete
vere, temuč tudi časno srečo, časni blagor.

Tudi pri tem blagoslovu se zmeša blagoslovljena sol z vodo,
kar ima ravno tisti pomen, kakor pri navadnem blagoslovu vode.

Zdaj razdeli mašnik vodo na vse štiri kraje sveta, kakor
velikonočno in binkoštno saboto. Zdaj se z dlanjo vode dotakne.
To vse nas opominja na sveti kerst, ki razliva svoje gnade po
vsej zemlji, očiščuje našo dušo, kakor voda očiščuje telo.

Potem pomoči križ v vodo, kakor se pomoči veliko saboto
velikonočna sveča. To pomenja Jezusa, ki je stopil v reko Jordan.

In poslednjič opravi mašnik še zahvalno pesem.

Ne le, da je ta blagoslov veliko slovesniši, kakor navadni;
.ima tudi posebno moč tako blagoslovljena voda. Ta voda s e
nikoli ne spridi. To nam spričuje tudi sveti Krizostom, ko
tako le piše: „Ysi, kteri so v praznik Razglašenja Gospodovega
obdarovani s to vodo, jo nesejo domu in jo obranijo celo leto
čisto, kakor bi bila danes blagoslovljena. In to je očiten čudež,
pravi na dalej ta cerkven učenik, da tudi še čez dolgo se ta
vodanevsuši, ja, da ta voda, ako jo danes zajmeš, ti ostane
čista ne le eno leto, temuč tudi dve, tri leta, tako da im a
sprednost z živo vodo." Tega se lahko vsak še dandanašni
sam prepriča.

Drugič pa je poseben pripomoček zoper vse hudo, oaj
pride to od natore ali pa od hudobnega duha. Na to gre^

131

vse molitve pri tem blagoslovu in mi verujemo, da je Kristus
dal svoji cerkvi moč zoper natoro in zoper hudobnega duha,
ko je naravnost rekel: „V mojem imenu bodo hudiče
izganjali, nove jezike govorili; kače prije¬
mali; in ako kaj strupenega pijejo, ne bo jim
škodovalo; in na bolnike bodo roke pokladali
in bodo zdravi.“ (Mark. 16, 17, 18.) Tako vero so že
tudi pervi kristjani imeli. Papež Aleksander, ki je živel v drugem
stoletji, pravi: „Ako je telečji pepel s kervijo zmešan ljudstvo
posvetil in očistil, kolikor bolj nas posveti in očisti s soljo
zmešana in z Božjo molitevjo posvečena voda? In ako je bila
nerodovitnost vode pregnana, ko je prerok Elizej soli vanjo
vsul, koliko več bo to storila z Božjo molitevjo posvečena voda,
ter bo odvzela nerodovitnost pozemeljsko, bo nečisto posvetila
iu očedila in vse blagre pomnožila, pa tudi zalezovanja hudičeve
odvernila ter človeka njegove goljufije obvarovala."

Ni tedaj prazna vera, ako radi prejemate to vodo', ter
kropite ž njo po svojih hišah in po hlevih, po travnikih, poljih
m vinogradih. Rabite jo le s čistim, ali vsaj skesanim sercem
ln  s terdnim zaupanjem na Božjo pomoč, in ako je vašim dušam
v  zveličanje, nikdar ne bote osramoteni, temuč prepričali se bote
hjene velike in zveličavne moči.

V poprejšnih časih, zlasti v srednjem veku, so imeli krist-
Janje še več drugih blagoslovov vode, kakor je bil blagoslov
vode v god svete Agate zoper ogenj; v god svetega Frančiška
Serafinskega zoper vse napade hudobnega duha. Tudi bolnikom
Se  je blagoslovila voda v pijačo. Toplice, tudi dereče vode in stu-
de aci so bili blagoslovljeni. Vsi ti vodni blagoslovi so se zdaj
Ve &del opustili.

Od blagoslova studencev sem slišal od visoko častitega
starega gospoda to le povedati: Pri Poljanah na Gorniškem

9*

132

je posebno dober studenec. Grorenska stran, zlasti okoli Loke,
je bila v starodavnih časih lastnina nemških škofov iz Frizinge.
Oskerbnik Loške grajšine je popotoval s svojo družino vsako
spomlad v Poljane. Ondotni g. fajmošter je šel v družbi vernih
do gori omenjenega studenca, s oskerbnikom vred, ter je studenec
vsako spomlad blagoslovil. Po blagoslovu so pri bližnem kmetu
imeli obed; za ta obed je moral kmet dati eno tele, bil je pa
zato prost vsake druge davščine. Ta studenec, ki ga še zdaj
„arcata“ — zdravnika imenujejo, je slovel dalječ okoli, in bol¬
niki so ponj pošiljali. M dolgo tega, kar je ozdravela žena,
ktero so zdravniki že skoraj za neozdravljivo spoznali, ki je
pila vodo iz tega studenca. Toraj je bil tudi v naših krajih
nekdaj v navadi blagoslov studencev.

Zdaj vam bom popisal:

9. Blagoslov kadila.

Pri vseh cerkvenih opravilih, posebno pri bolj slovesnih,
se zraven blagoslovljene vode navadno rabi tudi kadilo, s kterim
se zlasti vse blagoslovljajoče stvari pokadijo.

Kadilo je smola nekega drevesa, ki navadno v gorkih
jutrovih deželah, posebno po Arabji raste; podobna tej smoli
je smola našega brinja. Na žerjavico potrošeno daje prijeten duh.
Kajenje z dišečimi rastlinami, zlasti s kadilom, je od nekdaj
pri Judih in ajdih bilo v navadi, kakor očiščevanje z vodo.
Tako kajenje je bilo tudi v domačem življenju pri raznih do-
godbah ali prilikah v navadi. Sveto pismo stare zaveze nam
to večkrat omepja, da so pri posebnih veselicah, pri ženitninah
ali drugih gostijah goste in njih oblačila z raznimi dišavami
kadili. (Ps. 44, 9. Preg. 27, 9. Vis. pes. 3, 6. Est. 2, 12.)
Navadno pa je bilo kajenje pri službi Božji, kjer so na zato
pripravljenih oltarjih drage dišave Bogu v dar zažigali. Iz
takih oltarjev proti nebu duhteča vonjava je bila zlasti pri ča-

133

stivcih pravega Boga, pri Judih, in je imela imeniten dvojin
pomen. Deloma je pomenjala pričujočnost in veličastvo Boga
samega; drugič pa je kadilni dim pomenjal proti nebu se vzdi-
gajočo molitev pravičnih. Na pervi pomen kajenja opominjajo
besede, ktere beremo v drugih Mojzesovih bukvah, kjer govori
Mojzes od oznanjenja zapoved Božjih na Sinajski gori, ki se
takole glasb: I n k o j e (Izraelce) bil izpeljal Mojzes
iz šotorišča Bogu naproti, stali so pod goro.
In vsa gora Sinaj se je kadila, ker se je Glospod
nanjo s p u s t i 1 v o g n j i; dim se j e v a 1 i 1 i z n j e,
kakor iz peči; in vsa gora je bila strašna."
(II. Mojz. 19, 17, 18.) Tudi prerok Izaija v tem pomenu
popisuje veličastvo Božje, ter ga, primerja oblaku po dnevu
in dimu in svetlobi plamečega ognja po noči. (Iza. 4, 5.)
Ravno v temu pomenu piše tudi sveti Janez v svojem skriv¬
nem razodenju, ko pripoveduje od sedmerih angelov, ki pri¬
dejo iz nebeškega tempel jna, da bodo sedmere z jezo Božjo
napolnjene kupe izlili čez zemljo, in pravi: „In tempelj

(to so nebesa) je bil napolnjen z dimom od veli¬
častva Božjega in od njegove moči; in nihče
ni mogel v tempelj iti, dokler niso bile dokon¬
čane sedmere nadloge sedmerih angelov."  (Raz.
15. 8.)

Kar pa zadeva drugi pomen kajenja, da pomenja k nebu
se vzdigajočo molitev pravičnih, pravi že kraljevi prerok David:
»Moja molitev pridi ko kadilo pred tvoje ob¬
ilje, vzdigovanj e mojih rok bodi ko večerna
daritev."  (Ps. 140, 2.) In tudi sveti Janez pišev skrivnem
razodenju od okoli Božjega sedeža stoječih izvoljenih: I n v s i
so imeli citre, in zlate kupe polne kadila, kar
so molitve svetnikov."  (Raz. 5, 8.) In zopet na dru-

134

gem kraju pravi: In sem videl sedmere angele
stati pred obličjem Božjim, in jim je bilo dano
sedem trobent. In drugi angel je prišel in se
je vstopil pred oltar; imel je zlato kadilnico,
in mu je bilo dano veliko kadila, da bi položil
od molitev vseh svetnikov na zlati oltar,  kteri
je pred sedežem Božjim. In dim kadila se je
kviško valil z molitvami svetnikov iz roke
angelov pred Boga." (Baz. 8, 2, 3, 4.)

Zavoljo prijetne vonjave in zavoljo višega pomena je bilo
kajenje pri raznih duhovnih ali verskih opravilih celo s posebno
postavo zapovedano, zlasti pri kadilnih daritvah. Kmalo po iz¬
hodu iz Egipta je Bog Izraelcem zapovedal, da so pred sve¬
tiščem snidnice postavili kadilni oltar, na kterem so vsako
jutro in vsaki večer Bogu v čast zažigali kadila in drugih pri¬
jetnih dišav. Poslušajte, kako lepo je bil ta oltarček narejen.
Bog sam je takole zapovedal Mojzesu: »Naredi oltar,

na kterem se bo kadilo zažigalo iz šitimovega
lesa  (ki je podoben našim akacijem), komolc bodi nje¬
gova dolgost in komolc njegova širjava, to
je, štirivoglat, indva komolca bodi njegovavi-
sokost; in rogovi naj iz njega molč  (na štirih
voglih). In prevleci ga z naj č i s t e j š i m z 1 atom,
namreč njegovo ognjišče, in njegove strani
okrog, in njegove rogove; naredi mu tudi zlati
venec okrog, in dva zlata ročka pod vencem
na obeh strane*h, da se bota droga vanje vti¬
kala, in da se bo nosil oltar. Droga pa naredi
iz šitimovega lesa, ter ji prevleci z zlatom.
In postavi oltar pred zagrinjalo, ki visi pred
skrinjo zaveze, kjer bom govoril s teboj. In

135

zažiga naj na njem Aron lepo dišeče kadilo
s 1 e h e r n o j u t r o. Ko bo popravljal svetilnice,
naj ga zažiga,'in ko jih bo napravljal proti
večeru, naj zažiga vedno kadilo pred obličjem
Gospodovim v vaših rodovih. Ne daruj na njem
drugači napravljenega kadila, ne žgavne, ne
jedilne daritve, tudi pitne daritve ne zlivaj
na njem." (II. Mojz. 30, 1 — 9.) Glejte kako lepi kadilni
oltar si je vkazal Bog narediti! Tudi je zapovedal, kakšno
mora biti kadilo, ki se je na tem oltarju zažigalo. Naj vam
še to povem. Vkazal je Mojzesu:  „ V z e m i d i š a v, m i r e,

o niha (nek dišeč indijansk mušel),  lepo dišečega gal-
bana (smola neke Sirske rastline, ktere duh kače in komarje
preganja)  in naj čistejšega kadila; vsake reči
bodi po enaki teži; in iz tega naredi lepo di¬
šeče kadilo, narejeno po mazilarji, dobro zme¬
šane, in čisto in posvečenja prav vredno. In
ko boš stolkel vse v naj drobnejši prah, po¬
stavi ga nekoliko pred šotor pričevanja, kjer
se ti bom prikazoval; presveto vam bodi kadilo.
Take zmesi ne narejajte za svoje potrebe; ker
je le Gospodu posvečeno. Človek, kterikoli bi
kaj tacega naredil, da bi ga duhal (v svojo rabo,)
bodi pokončan iz med svojega ljudstva." (II.
Mojz. 30, 34—38.) Ali vidite, kako imenitno je bilo to ka¬
jenje v stari zavezi!

Zraven tega kajenja, ktero so morali vsaki dan dvakrat
opravljati, so bile zapovedane še druge kajenja in kadilne da¬
ritve. Ena naj slovesniših, naj imenitniših kadilnih daritev je
bila vsako leto na veliki dan sprave.  Dan sprave je bil
Izraelcem vsako leto dan splošnega pokorjenja. Ta dan so se so-

136

sebno spominjali Božje svetosti in pravice, pa tudi svojega za-
dolženja, kar jih je nagibovalo k pokori. Od jutra do večera
niso smeli ta dan nič jesti, zato so ga dolgi dan imenovali.
Le ta dan je smel viši duhoven iti v svetišče snidnice, kjer
je stopil pred sedež milosti Božje, ter je daroval v spravo za
se in ža svojo hišo kri darovanega teleta, za ljudstvo pa kri
dvojih kozlov. (Ta vsakoletna spravna daritev je bila predpodoba
sprave vsega človeškega rodu, ktero je opravil Gospod Jezus
Kristus na oltarju svetega križa.) Za ta dan sprave je Bog po¬
sebno kajenje zapovedal. Rekel je: „Naj vzame  (viši duho¬
ven) kadilnico, in jo napolni z žerjavico z ol¬
tarja, in naj vzame perišče pripravljenega
kadila v zažiganje, ter naj gre za zagrinjalo
v svetišče, in naj dene dišave na ogenj, da njih
dim in hlap pokrije sedež odgovora, ki je verh
pričevanja."  (III. Mojz. 16, 12, 13.) Ta kadilnica je bila
iz čistega zlata. Kadilo so tudi še zažigali pri jedilnih daritvah
ali kadar so darovali pervino poljskih prideljkov ali pokladne
kruhe.

Take kadilne daritve se nahajajo ves čas stare zaveze. Te
daritve so imeli že zavoljo višega pomena za posebno svete in
častitljive in napačna raba ali oskrunjenje kadilnih darov je bila
strašna hudobija, ktero je Bog celo očitno kaznoval, kakor be¬
remo od O z i j a, judovskega kralja. Ta kralj je dalje časa
Bogu dopadljivo živel, in Bog mu je dodelil pomoč, da je
premagal svoje sovražnike. V svoji moči pa se je prevzel , ter
je zapustil Boga svojega Gospoda 1 , in si je prilastil dnhovsko
oblast. Šel je v Gospodov tempelj ter je hotel zažgati kadilo
na kadilnem oltarji. Viši duhoven Azarija in drugi duhovni,
serčni možje, so ga svarili, ter so mu rekli, da to ni njegovo
opravilo, ampak duhovnov, ki so posvečeni v to službo. Rekli

137

so mu, da naj gre proč iz svetišča. On pa se je na to razserdil,
in je deržč kadilnico v roči, pretil duhovnom. Ali na mah so
se spočele gobe na njegovem čelu v pričo duhovnov pri ka¬
dilnem oltarji; in naglo so ga vun izgnali. Kraljestvo mu je
bilo odvzeto, bival je v posebni hiši poln gob do dne svoje
smerti. (II. Kron. 26).

Kadar so Judje zapustili pravega Boga in so ptuje bogove
molili, zažigali so tudi tem kadilo; tako so tudi nevernik
svoje molike častili z zažiganjem raznih dišav.

Da se bo v novi zavezi, v Kristusovi cerkvi, Bogu v čast
kadilo zažigalo, napovedal je že prerok Izaija, ko popisuje nov
Jeruzalem, to je cerkev Božjo in od spreobernjenih neverskih
narodov pravi: „Prineš 1 i bodo mi kadila in bodo
hvalo Gospodovo  o z n an  o v a 1 i.“ (Izaj. 60, 6.) In preč
po rojstvu Jezusovem se je spolnilo to prerokovanje, ko so
trije modri, po zvezdi pripeljani, novorojenemu Zveličarju daro¬
vali mire, kadila in zlata. Ker se pa kadilo le Bogu v čast
zažiga, spoznali so s tem Jezusa za pravega Boga.

Kakor sem zdaj razložil, da se je kadilo Bogu v čast
pri službi Božji zažigalo in sicer pri vseh narodih in v vseh
Časih; tako je pač prav bilo, da je kajenje tudi pri keršanski
službi Božji že od nekdaj v navadi. Kaj imenitniše kajenje, ki
ga pravoverni kristjanje imamo, je pri očitni slovesni daritvi
svete maše. Pri začetku te nekervave daritve dene mašnik ka¬
dila v kadilnico, ter ga b 1 a g o s 1 o v i s temi besedami:
»Naj te blagoslovi on, v čegar čast boš sožgan!"
~~ In to je blagoslov kadila. Drugačnega blagoslova nima. • —
Potem pokadi oltar in svetinje svetnikov. Pri veliki maši diakon
Pokadi zdaj inašnika, kar pomenja združenje molitve mašnikove
m vseh vernih, naj bi oboje kakor Bogu dopadljivi dar proti
ttebu se vzdigovale. Pred branjem evangelija se pokadi sveto

138

evangelje. Še slovesniše je kajenje pri drugem delu svete maše,
pri darovanji. Tu mašnik blagoslovi  kadilo, ko ga dene
v kadilnico, s temi besedami: „Na prošnjo zveliča¬
nega arhangela Mihaela, ki stoji na desni ka¬
dilnega altarja, in na prošnjo vseh svojih iz¬
voljenih, naj Gospod blagoslovi to kadilo in
naj ga sprejme v prijetno dišavo. Po Kristusu
Gospodu našem. Amen.* Potem pokadi darove in pravi:
„To kadilo, kterega si ti blagoslovil, naj se
vzdigne proti Tebi, o Gospod! in doli nad nas
naj pride tvoja milost!* Pri kajenji oltarja in svetinj
moli mašnik:  „Moja molitev, o Gospod! pridi ko
kadilo pred tvoje obličje; vzdigovanje mojih
rok bodi ko večerna daritev. Deni Gospod!
stražo na moje usta in terdne vrata na moje
ustnice, da moje serce se ne bo nagnilo hu¬
dobnim besedam v zagovarjanje izgovorov
v grehih!* Kadar mašnika kadč, moli:  »Gospod, vžgi
v nas ogenj svoje ljubezni in plamen večne
ljub a v e. Amen.* Pri povzdigovanji se zopet zažge kadilo
v znamnje spodobnega počastenja in molitve Jezusa Kristusa,
ki je na oltarjih pričujoč v podobah kruha in vina. Ako je
velika maša pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom, po¬
kadi se ta naj. svetejši zakrament vselej naj poprej. Ravno tako,
kadarkoli je blagoslov s svetim Rešnjim Telesom. Pri slovesnih
večernicah se tudi oltar pokadi.

Tudi pri drugih imenitniših blagoslovilih se rabi kajenje,
kar pomenja, da se blagoslovljene stvari navadni rabi odtegnejo
in v službo Božjo odločijo. Tudi merliči se pokade, kar sem
vam že pravil, da s tem naznanujemo želje, naj bi naše
za pokojne opravljene molitve prederle oblake, in jim pri

139

pravičnem sodniku sprosile milostljivi sprejem in veselo večno
plačilo.

Kakor so pa Izraelci imeli posebni kadilni oltar, na kterem
so zažigali kadilo, tako so tudi v katoliški cerkvi že od nekdaj
v navadi posebne posode zato, ktere kadilnice imenujemo. V
pervih časih so imeli dvojne kadilnice; namreč male,  ktere
so se lahko prenesle, kakoršne še zdaj imamo; toda bile so
takrat brez verižic, ponvam enake. Imeli so pa tudi velike
kadilnice, ki so na strani altarjev visele, ki so bile zaperte,
in le pokrivalo je bilo luknjičasto, da se je kadilo iz njih.
Te kadilniee so bile velike in drage, posebni kinč nekdajnih
cerkev. Tako je cesar Konstantin po svojem spreobernjenju da¬
roval rimski cerkvi tri kadilnice, čisto zlate, kterih dve ste
tehtale po trideset funtov; tretja pa z dragimi kamni ozalj¬
šana celo petdeset funtov. Pozneje velike in viseče kadilnice
niso bile več v navadi, zlasti od kar jih nadomestuje večna
inč pred oltarjem.

Mala posodica, v kteri je navadno spravljeno kadilo, se
zavoljo svoje podobe imenuje čolniček.

Tako sem vam nekoliko pokazal, da sveta mati katoliška
cerkev tudi s kajenjem poveličuje službo Božjo, da pa s tem
tudi nas, svoje otroke, spodboduje; ker nas kadilo opominja, naj
bi se njemu enako naše molitve in naše serca povzdigovale
Proti svetim nebesom. —

Danes me še poslušajte, kako vam bom popisal:

10. Blagoslov sveč.

Svečava je pri službi Božji od nekdaj v navadi, in to pri
Vs eh narodih. Tudi neverniki so razsvetljevali svoje tempeljne.
btceki in Rimci so s tem častili svoje bogove. Pri več never-
ri 'kih, pri Perzijanih in Kaldejcih je bil ogenj znamnje poseb¬
nega molika; in Rimci so častili boginjo Vesto imenovano,

140

kteri v čast so burili ogenj, ki ni smel nikoli Tgasniti. Tudi
Turki so s svečavo poveličevali svoje praznovanja. V stari za¬
vezi je Bog po Mojzesu zapovedal, da so mu v snidnici napravili
posebno lep svečnik iz čistega zlata, ki je tehtal en talent zlata
z vsemi svojimi posodami vred (II. Mojz. 37, 24.). In Bog je
zavkazal: »Ogenj na oltarji naj vedno gori, in
duhoven naj mu kuri . . . L e 16 j e večni ogenj,
ki naj nikoli ne vgasne na oltarji."  (III. Mojz,
6, 12, 13.) Svečnik je bil sedmorogljat, na kterem je gorelo
sedem luč; in zato so Izraelci darovali naj čistejše olivno olje.

Tudi v novi zavezi je bila svečava od nekdaj v navadi.
K temu je naj poprej napeljalo to, da so verni od začetka na
večer obhajali službo Božjo, kakor je tudi Kristus zadnjo ve¬
čerjo obhajal v razsvetljeni hiši. Zlasti pa je bila potrebna
svečava pri službi Božji pervim kristjanom, ki so zavoljo pre¬
ganjanja le na skrivnem, le v podzemeljskih jamah se zbirali-
Pa ne le zavoljo potrebe so imeli svečavo, ampak tudi, da so
veličastneje opravljali službo Božjo. Ko je sveta cerkev prostost
zadobila, ohranili so povsodi svečavo in zlasti še so vedno luči
gorele pred tabernakeljnom, kjer je bilo shranjeno presveto
Rešuje Telo, po navodu svetega Janeza, ki je v svojem skrivnem
razodeli ji videl Jezusa, kakor darovano Jagnje v sredi sedmerih
zlatih svečnikov. (Raz. 1.) Tudi sveti Pavel je v Troadi naj
svetejšo daritev opravljal v hiši, kjer je bilo veliko svetil (ap-
dej. 20, 8.).

Sveti Pavlin, Nolanski škof, ki je živel v začetku petega
stoletja, popisuje takole cerkveno svečavo: „Na naših veličastnih
oltarjih gori veliko svetilnic, ki svetijo noč in dan kakor bli'
ščeča krona, in iz voska in kadila napravljene sveče gorč pred
tabernakeljnom, tem sedežem ljubezni Jezusove." — Cesar
Konstantin je več cerkvam daroval zlate in sreberne svetilnice.

141

Sveti Krizostom pripoveduje, da veliko bolnikov je ozdravelo,
ki so se polni svete vere mazilili z oljem, ki je gorelo pred
svetiščem Božjim.

Pa ne le pri naj svetejši daritvi, tudi pri drugih cerkvenih
obredih so imeli že od nekdaj svečavo. Tako se je pri svetem
kor s tu kerščencu podala goreča sveča v roko, ki mu je pome¬
rjala sveto vero v Jezusa Kristusa. Tudi botri in druge priče
Pri svetem kerstu so deržali goreče sveče v rokah. Ravno tako
J e  bilo pri pogrebih. Svetim mučencem so čast skazovali s tem,
da so luči postavljali na njihove grobove; tudi pri svetinjah
ali podobah svetnikov so luči prižigali. Naj več svečave pa je
kilo od nekdaj pri sveti maši. Strežeji so prinesli velike sveč¬
nike z gorečimi svečami k oltarju pri začetku daritve, ki so
°stali do konca okrog altarja. Še le v štirnajstem ali petnajstem
stoletji je bilo v navadi, da so svečnike z gorečimi svečami
Postavljali na oltar, kakor jih še zdaj imamo. V večih praz¬
nikih so svečavo pomnožili. — Večna luč, to je svetilnica, v
kteri vedno luč gori pred tabernakeljnom, kjer je shranjen naj
svetejši zakrament, je že od četertega stoletja sem v navadi.

Za to cerkveno svečavo so verni darovali olja, voska in
druzih dišečih in gorečh reči. — Cerkvena že stara navada
J e , da na oltarji gord le voščene sveče, v svetilnicah in po
oorkvi pa čisto olje.

Ta svečava,  ktero v cerkvi zmiraj nahajamo, i m a p a
^ndi svoj skrivnostni pomen.

Kako žalostno bi bilo brez svetlobe! Merzlo, pusto, temno,
niertvo bi bilo vse brez svetlobe. Zato je bila perva, nam znana
keseda, ktero je izgovoril vsegamogočni Bog, tale: Bodi luč!
ki ko je ta mila, vesela in oživljajoča luč se razlila čez ve-
s °ljni svet , potem še le so postale druge reči. Edini žark te
svetlobe, ki zadene naše oko, kaže našemu duhu vse vstvar-

142

jenje Božje. In kako pomenljive in imenitne so besede Zveli-
čarjeve, ki pravi: »A k o je tvoje oko čisto, je vse
tvojetelo svetlo; ako je pa tvoje oko hudobno,
je vse tvoje telo temno. 8  (Mat. 6. 22, 23.) — Ali
je za človeško oko kaj lepšega, kaj veselejšega, kakor je svet¬
loba ? Kako radi se oziramo na izhajajoče in zahajajoče solnce!
Kdo veselo ne pogleduje v jaznem večeru neštevilne zvezde na
nebu, ki migljajo kakor lučice v veži Božji ? Kaj nagiba malo
dete, da se steguje po svetli luči? Zakaj se veseli živahni
mladeneč vihrajočega plamena? Zakaj se družina shaja toliko
rada okrog domačega ognjišča?

Svetloba, ktero vsi toliko ljubimo, nam pa pomenja Kri¬
stusa Jezusa, kterega sveto pismo imenuje »luč sveta," »luč v
razsvitljenje narodom," »pravo luč, ki razsvetljuje vsacega člo¬
veka, ki pride na svet." In ravno goreča luč na oltarjih naših
nam je:

a. Znamnje tiste imenitne luči, ki nam je
izšla v Kristusu Gospodu našem.  S to lučjo je bila
pregnana nesrečna temota greha, da zopet vidimo pravo pot,
ki pelje v zveličanje. Kakor iz solnca svetloba, gorkota in oživ¬
ljajoča moč izhaja, tako nam je v Kristusu zasijala duhovna
svetloba, pomoč in pravo dušno življenje. Z eno besedo, goreča
sveča nam pomenja vero  v svete resnice Božje.

b. Kakor ima goreča luč svitlobo in gorkoto ob enem,

tako nas opominja na gorečo ljubezen in pobožnost,
ki pride iz vere, in naše serce ogreva, da se vzdiguje proti
nebu. Goreča luč nam tako rekoč kliče: »Glej, da ti svetlobo

dajem, se sama sebe povživam in sem tako podoba Kristusa,
ki je v ljubezni svoji v čast svojega nebeškega Očeta in za
zveličanje tvoje, tudi samega sebe daroval; tako naj bo tudi
tvoja ljubezen do Boga in do bližnjega resnična in delavna/

143

c. Goreča sveča nam je podoba čistosti.  Cisti, beli
vosek, svetli plamen nas opominja na čistost naše duše. In
kakor je čedna čebelica, ki tako umetno vosek dela iz sladkega
meda, vedno v službi oltarjevi, tako naj bi tudi mi v vedni
čednosti Bogu služili. In kakor se lojene sveče, ki se kade in
smerdijo, ne smejo rabiti pri službi Božji, tako so Bogu le
tiste daritve in molitve prijetne, ki izvirajo iz čistega serca.
Ako je serce nesnažno in nagnjusno, ne dopademo Bogu in
uslišani ne bomo. Zato pravi neki cerkven učenik: „Mladenči
in dekliči! kolikorkrat goreče sveče v cerkvi zagledate, spom¬
nite se, kako draga je v Božjih očeh sveta čistost; nikarte,
da bi kdaj ugasnila v vašem sercu!"

d. Sveče pri službi Božji nam zmiraj kličejo zapoved Kri¬
stusovo: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi,
da vidijo vaše dobre dela, in častd vašega  Oče¬
ta, kteri je v nebesih."  (Mat. 5, 16.) Ta nauk daje
goreča luč posebno vam, keršanski starši in gospodarji, ki ste
postavljeni za luč v svojih hišah; saj pa tudi veste, da, ako
luč slabo sveti, je temna vsa hiša. Kadar vidite luč v cerkvi,
spominjajte se te svoje svete dolžnosti, da dajete vedno lepe
zglede celi hiši.

e. Cerkvena svečava nas tudi opominja tistih žalostnih
časov, ko so kristjanje skrivej morali opravljati službo Božjo;
hodimo toraj preljubi moji! Bogu hvaležni,  da smemo
očitno in slovesno obhajati te svete skrivnosti, in ne sramujmo
Se  nikdar svoje svete vere.

Razložil sem vam začetek in pomen cerkvene svečave;
z daj hom vam pa še popisal:

Kako se biagosl o vij aj o sveče?

Navadni blagoslov sveč je na Svečnico,
ti ima tudi od tega svoje ime. Ta praznik je prinesla Marija

144

Devica svoje nebeško dete v tempelj ter je opravila dar očišče¬
vanja. Starček Simeon, ki je prišel v duhu v tempelj, ga
je imenoval „luč v razsvitljenje nevernikom*
(Luk. 2 , 32 .).

In ta blagoslov sveč se takole opravlja:

Mašnik, oblečen v cerkveno obleko, obdan od služabnikov,
kliče vsegamogočnega Boga, ki je pridnim
čebelicam v k a z a 1 napraviti vosek za sveče,
in je Simeonovo hrepenenje po luči sveta nasi¬
til, da naj te sveče na prošnjo Marije Device in
svetnikov Božjih blagoslovi v dušno in telesno
zdravje in v zveličanje ljudem. — V drugi mo¬
litvi mašnik prosi, da bi Bog, ki je ta dan svojega Si¬
na v naročje Simeonovo položil, te sveče z
nebeškim blagoslovom prižgal, da bi po njih
daritvi tudi mi bili vneti svetim ognjem
sladke ljubezni, in bi enkrat vredni bili
pred njegovo veličastvo postavljeni biti.
— Zdaj moli,  da, kakor bodo te z vidnim ognjem
prižgane sveče ponočno temoto pregnale,
naj bi tudi naše serca z nevidnim ognjem
svetega Duha bile razsvetljene, vse slepote
greha rešene, da bi z očiščenim dušnim oče¬
som viditi zamogli le to, kar je Bogu dopad¬
ljivega in v naše zveličanje. — Še se spominja
mašnik Mojzesa, ki je na Božje povelje pripravljal naj čistejše
olje, da je gorelo v svetišču,  ter prosi, da bi Bog
gnado svojega blagoslova razlil nad te sveče,
da, kakor nam zunaj no luč dajejo,  naj bi tudi
n o trajna luč svetega Duha našim dušam ni¬
koli ne ugasnila. — Poslednjič prosi mašnik  Jezusa,

145

ki je ta dan v podobi človeški med ljudi se
prikazal in k ter e ga je stari Simeon, razsvet¬
ljen od svetega Duha spoznal, da bi tudi nas
razsvetil z ravno tistim Duhom, da bi ga vsi
Prav spoznali in resnično ljubili.

Po teh molitvah mašnik pokropi in pokadi tako blago¬
slovljene sveče, ktere, v sredi oltarja stojč, med verne deli.

Zdaj se osnuje procesija z gorečimi svečami okoli cerkve,
fa procesija je že od enajstega stoletja v navadi in je spomin
tistega pota, kterega je ta dan storila prečista Devica Marija
s  svojim nebeškim detetom v Jeruzalemski tempelj, kjer ga
je darovala nebeškemu Očetu. V takem duhu tudi m pojdite
s  to procesijo, da v cerkvi darujete Kristusa, ki je luč sveta,
Pa tudi sami sebe s Kristusom vred Bogu nebeškemu Očetu
v  dopadljivi dar.

Glejte kristjani! Kako lepo nas skerbna mati sveta kato¬
liška cerkev tudi v teh molitvah proti nebu povzdiguje, od
kodar nam je prisijala prava luč, ki razsvetljuje slehernega
človeka. Vselej pa spominajmo se lepih naukov, ktere nam da-
! e Jo blagoslovljene sveče, kadarkoli jih vidimo goreti pri službi
®°žji. Spominajmo se posebno še tiste sveče, ktera se nam je
v r °ke podala pri svetem kerstu v znamnje, da smo prerojeni
zaceli novo življenje s Kristusom in za Kristusa, kterega nam
goreča sveča naznanuje. Pa tudi tista sveča naj nam bo večkrat
pred očrni, ktero nam bodo enkrat v roke podali, ko se bo
naša duša ločila iz tega sveta. Imenitne ste: Kerstna in smert-
na sveča.

Blagoslov sveč med letom je manj slovesen,
molitvi, ktero mašnik opravlja, prosi Jezusa, naj bi
k° moči svojega svetega križa svoj blagoslov
r azlii čez sveče, da, kjerkoli se prižgč ali p o-

Keršanski nauk. 10

146

stavijo, naj odstopijo vojvodi temote in naj
se ne podstopijo nadlegovati nas.  —

Še imamo v katoliški cerkvi en poseben blagoslov sveč
in  to  je:

Blagoslov velikonočne sveče.

Tudi od tega blagoslova vam moram nekoliko povedati.
Velikonočna sveča se blagoslovlja veliko saboto. Je pa ta bla¬
goslov prav za prav le veličastna hvalna in zahvalna pesem
na Jezusa Kristusa, ki je velikonočno nedeljo s svojim ča¬
stitljivim vstajenjem premagal smert in satana, ter nas zagotovil
tudi našega vstajenja. Mašnik v tej pesmi kliče nebo in zemljo,
da naj ž njim vred hvalijo in slavijo vstajenje Gospodovo. Pet
kadilnih zern pri tem blagoslovu nas opominja na dišeče ma¬
zila, s kterimi je bilo maziljeno presveto Telo Jezusovo, ko je
bilo v grob položeno, kakor so ga hotle tudi pobožne žene še
enkrat maziliti v nedeljo. Petere te zerna nas opominjajo tudi
na petere Kristusove rane. Te petere kadilne zerna vtakne
mašnik v velikonočno svečo v podobi križa; kajti križ je bil
kraljevi sedež Sinu Božjemu tu na zemlji. Nobena palača, ampak
Kalvarija je bila njemu v stanovanje; ne kraljevo žeslo, ampak
žeblji so mu bili v roke dani; ne zlata, ampak ternjeva krona
mu je bila na glavi; ne v škerlat je bilo zavito njegovo telo,
ampak golo je bilo na križu viseče. Zato je kaj pomenljivo,
da mašnik te kadilne zerna v podobi križa dene v velikonočno
svečo, ki nam pomenja Kristusa Jezusa. — Potem prižge ve¬
likonočno svečo, kar pomenja, da je luč svete vere posijala
vsemu svetu po vstajenju Gospodovem. Mašnik omenja v tej
prelepi pesmi tudi tistega meglenega stebra, kteri je Izraelce
iz egiptovske sužuosti vodil v obljubljeno deželo, kar pomenja,
da Kristus, ki je od smerti vstal, je nam vsem vidni steber,
ki nam kaže prkvi pot v večno veselje. Štirideset let so hodili

147

Izraelci za tistim meglenim stebrom; štirideset dni je bil Jezus
še  na zemlji po svojem vstajenji, in štirideset dni je tudi ve-
Jkonočna sveča v cerkvi, ter se prižiga pri očitni službi Božji.
v  praznik vnebohoda Kristusovega pa se spet spravi, v spo-
lni n >  da ta dan je on zapustil to zemljo, ter se nazaj podal v
sy oje nebeško veličastvo.

Ta sveča je veča, ko druge navadne sveče ter je večkrat
°zaljšana z raznimi podobami cvetlic ali tudi svetnikov, kar
P°nienja, da Kristus presega v moči in veličastvu vse vstvarjene
*^i, in d a  svetniki imajo svojo čast v nebesih le po vstajenju

Kristusovem.

Ta velika sveča pomenja torej Jezusa samega, ki je ča¬
stitljivo od smerti vstal; njena svetla luč pomenja veselje, v
er ° s e je premenila žalost njegovih učencev, pa tudi veselje
Ves °ljnega sveta nad častitim vstajenjem njegovim.

Papež Zosimus je to lepo in toliko pomenljivo blagoslov-
J n J e  velikonočne pesmi vpeljal v katoliško cerkev. Sveti Av-
Snštin p a  j e  zložil to prelepo hvalno pesem, ki se poje pri
tei n blagoslovu. —

V samostanskih cerkvah je tudi v navadi:

Blagoslov sveč v god svetega Blaža.  Sveti
a z je živel v tretjem stoletji in je bil imeniten škof v mestu
. ds te na Armenskem. Poprej je bil zdravnik, pa Bog ga je
! ZV °lil> Ja ni le ozdravljal telesnih bolezen, ampak odbral ga
v  dušnega zdravnika. Ta svetnik, ki je za sveto vero tudi
^°je življenje dal, je storil po Božjem privoljenji veliko čudežev,
j. 2  K lega v misel vzamem: Mladenču neke vdove je ob-

a ribja koščica v gerlu. Kiti naprej niti nazaj je mu niso

§h spraviti. Že mu je vrat otekal in zadušiti ga je hotlo.

ei bna mati, ko je slišala od čudežev, ktere je delal sveti

10 *

148

škof, vzame dete, že umirajoče, ter ga nese in položi pred
svetega Blaža. „Usmili se mojega sina, služabnik našega zve-
ličarja Jezusa Kristusa!" prosi uboga mati. Svetnik položi svojo
roko na vrat umirajočega otroka, povzdigne svoje oči proti n 0 '
besom in moli: „Gospod Jezus Kristus, ki naglo uslišiš nje,
ki kličejo tebe in jih rešiš, usliši prošnjo svojega služabnika,
ter s svojo vsegamogočnostjo vzemi koščico iz gerla tega mla'
denča!" Ko je to zmolil, dal je otroka zdravega njegovi
materi nazaj.

Od nekdaj že imajo pravoverni kristjani posebno zaupanj®
na priprošnjo tega svetnika v raznih nadlogah, zlasti pa v
bolečinah v vratu. In sveta katoliška cerkev, ki zaupa tudi
na zasluženje in priprošnjo svetnikov Božjih, blagoslovlja v ta
namen sveče; kar se takole opravlja: Mašnik prosi v molitvi,
da bi vsegamogočni Bog, po zasluženji svojeg 3
škofa in. mučenca svetega Blaža, k t e r e m u j e
moč dodelil, da je ozdravljal vratne bolezni,
te sveče blagoslovil ter jim svojo g n a d o d O'
delil, da vsi, ki bodo v sveti veri ž njimi  sv 0 J
vrat dotaknili, bodo rešeni vse bolezni v
vratu, i*n bodo veseli častili in hvalili Gosp 0 '
d o v o ime.

Potem gre mašnik z dvema navkriž stoječimi in goreči ® 1
svečami k vsakemu posebej, in derže jih blizo vrata, ®oli :
„Po priprošnji svetega Blaža, škofa in ® u '
čenča, naj te reši Bog bolečin v gerlu.in v s 3
cega druzega zla. V imenu Očeta in Sina  in  s ye '
tega Duha. Amen.

Večkrat se sliši, da se ljudje norčujejo iz tega blagosl° va '
K temu naj le to le pristavim. Sedajni neverni svet zaničuj 6
in zasmehuje vse sveto, vse keršansko. Pravoverni kristjan P 3,

149

spozna za dobro in pametno vse, kar dela sveta katoliška cerkev,
la ko sveta cerkev na priprošnjo svetega Blaža Boga prosi, naj
bi nas vsake vratne bolezni rešil in obvaroval, bilo bi to le
aeunino, ako bi res ne bilo nikoli nobenih bolezen na vratu
ali v gerlu, ali pa ko bi priprošnja svetnikov in molitev svete
cerkve brez moči in brez vspeha bila , kar pa ni bilo in ne
bo. — Zato, ljubi moji! vse naj vam bo sveto, kar dela sveta
to&ti katoliška cerkev. —

Vse blagoslovljene sveče pa so namenjene, da gorijo v
Hožjo čast. Prižgati se morajo; zato pa potrebujemo ognja,
hi tudi ogenj cerkev blagoslovlja. Zato moram vam vsaj v
edsel vzeti:

11. Blagoslov ognja.

Blagoslovlja pa cerkev ogenj veliko saboto, preden blagoslovi
Vf dikonočno svečo. Vse reči, ki so odmenjene v službo Božjo,
sv cta cerkev blagoslovi, tako blagoslovi tudi luč, ki gori na
°ltarjih ali po svetilnicah. Veliko saboto se opravljata blago-
s b)v zato, ker ogenj, okrešen iz kanma, je podoba od smerti vsta¬
lega Zveličarja, ki se je sam imenoval „ogelni kamen", s kterega
Pride vse zveličanje. Luč pri službi Božji, kakor smo že slišali, nam
v Podoblja to, kar se mora goditi v našem sercu; in zato moli ma-
tik pri blagoslovu in prosi Boga, „n a j blagoslovi ogenj,
bomo ž njim tudi mi vneti in z lučjo Božjo
r a  z v e 11 j e n i; in kakor je Mojzesa iz Egipta
1  lučjo vodil, naj razsvetljuje tudi naše serca,
^ a  pridemo k večni luči v večnem življenji. In
še  prosi Boga, da bi po tem blagoslovljenem
0 Suju tudi nam dal svoj blagoslov, ter nas bra¬
nil gorečih pšic hudobnega duha pa nas razsve¬
tli s svojo nebeško gnado.  — Preč po tem blagoslovu

150

blagoslovi mašnik tudi petere kadilne zerna, ki se vtaknejo po¬
tem v velikonočno svečo, ter ogčnj in zerna pokropi z blago¬
slovljeno vodo.

Pravoverni kristjani si jemljejo tudi tega blagoslovljenega
ognja, ter ga nesejo na polje in tudi doma ž njim podnetijo
ogenj, v zaupanji na Božje vsegamogočno varstvo pred vsem
hudim.

S tim' novim ognjem se prižgejo luči po cerkvi, ki se po¬
prej pogasijo. Z malo svečico se vpiše ali vzame luč blagoslovlje¬
nega ognja in ž njo prižge mašnik v cerkev stopivši eno svečo
na trirogeljnu, poklekne in zakliče: „Luč Kristusova." In

drugi odgovorč: „Hvala Bogu!" V sredi cerkve in pred oltarjem
se to ponovi. Trirogelj pomenja, da v pravi veri razsvetljen
človek v Bogu spoznava skrivnost presvete Trojice; zato tudi
trikrat vsi pokleknejo. Od te luči se prižge potem tudi veliko¬
nočna sveča in svetilnica pred oltarjem. —

Zakaj se tudi ogenj blag osi ovij  a?

Povedal sem vam že, da greh ni škodoval le človeku, ampak
vsej stvari. Človek je postal sovražen Bogu, vsa natora je postala
sovražna človeku. Ločenje človeka od Boga je bilo odpravljeno;
strašni prepad med nebom in zemljo je bil poravnan; kajti
Sin človekov je bil darovan.  In kakor je bil človek
spet z Bogom spravljen, tako naj bo tudi vse vstvarjeno sprav¬
ljeno s človekom. In ker je ogenj posebno imeniten živelj člove¬
ku, je pač prav, da ga sveta cerkev blagoslovlja v rabo ljudem-
O zato bodimo Bogu hvaležni, da smo rojeni v pravi sveti cer¬
kvi, ki vse stori v zveličanje naše. Kaderkoli pa vidimo blag«'
slovljeno svečavo, zdihujmo k Bogu, naj nam razsvetljuje p« 15
proti večnosti, da ne zaidemo, naj ogreva naše serca z ognj eIia
svoje svete ljubezni, da vedno gorijo, enako večni luči, enkrat
vživajo veličastno bliščobo Božjo na vse večne čase. Amen-

151

IX. Keršanski nauk.

12. Blagoslov cerlcvenega bandera. •— 13. Blagoslov pepela.

14. Blagoslov lesa.

Že sem vam v več keršanskih naukih popisal mnogotere
blagoslove. Naj poprej ste slišali, kako in kdaj blagoslovi sveta
mati katoliška cerkev ljudi in posamezne osebe. Potem sem
pravil od blagoslova reči; in sicer sem spet tu naj poprej vam
popisal blagoslove, ktere smejo opravljati le sami škofje ali pa
zato posebno pooblaščeni mašniki. Y poslednjih dveh keršanskih
naukih pa smo slišali od tistih rečnih blagoslovov, ktere na¬
vadno sme deliti sleherni mašnik. Popisal sem vam, kolikor
mogoče, na tanko, blagoslov soli in vode. Zadnjič pa smo go¬
vorili od blagoslova kadila, sveč in ognja.

Danes me pa poslušajte, kako sveta cerkev blagoslovi
cerkvene bandera, kako pepel, in kako blago-
goslovi les na cvetno nedeljo?  Tedaj naj poprej:

12. Blagoslov cerkvenega bandera.

Vsaka lepa reč je lepe besede vredna, vsaka cerkvena šega
svoje razklade potrebna, da pravoverni kristjanje prav spoznajo,
kaj vse v cerkvi svetega imajo; da vsi razumijo, kaj pomenja,
kar jim sveta katoliška cerkev blagoslovlja. In ravno zato vam
razlagam vse te blagoslove; zato vam tudi od bandera, kterega
vsaka cerkev ima, moram kaj povedati.

Bandero nositi, za banderom hoditi, se pod banderom
vojskovati, za svoje bandero tudi, če je treba, življenje dati, je
navadna dolžnost starodavnih in sedajnih narodov, nevernikov
111  pravovernih kristjanov. Svoje bandero nepremagljivo nositi,
bila je od nekdaj naj veča slava in bo zmiraj. Se za svojim
banderom na vojsko podati, daje vojakom naj serčnejši pogum.

152

Svoje bandero zgubiti, je vojakom naj veča nesreča; svoje zgub¬
ljeno bandero nazaj si pridobiti, je hrabrih vojakov naj veča
čast. V svoje častito znainnje ima vsako vojaško kardelo ali polk
svoje bandero; na to bandero svojo zvestobo priseže, ž njim se
spusti v kervavo vojsko in raji se posekati da, nego da bi za¬
pustil to bandero. Glejte, koliko čast in imenitnost ima ban¬
dero vojaško!

Naše življenje, pa ljubi moji poslušavci! kaj je druzega,
ko vedna vojska? »Vojska je človekove življenje
na zemlji"  pravi že poterpežljivi Job. (7, 1.) »Meso po¬
želi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta
namreč eden drugemu zoper",  uči sveti apostelj Pavel
(Gal. 5. 17.). Hudo se z dobrim, dobro se z hudim poskuša,
kar sami vsaki dan čutimo. Kristus ima z vojvodom tega sveta
neprenehoma hudo vojsko. In mi vsi smo vojšaki ali pod ban¬
derom Kristusovim, ki je sveti križ, ter se vojskujemo za Božje
kraljestvo; ali pa pomagamo peklu pod banderom peklenskega
sovražnika, kteri pa. svoje znamnje vedno spreminja, da posvetne
ljudi ložej slepari.

In kakor velika cesarska vojna mnogo kardel, vsako
kardelo pa svoje bandero ima; tako ima sveta katoliška cerkev
skoraj brez števila kardel ali far, ktera vsaka svoje lepo ban¬
dero ima, kakor veličastno znamnje, za kterim verna občina za
Kristusom hodi, kakor v lepi procesiji v terpljenji in veselji,
se za nezvenljivi venec večnega veselja vojskovaje. Lepo je, za
banderom Kristusovim hoditi, zveličansko je v znamnju svetega
križa premagati, pa naj bolj veselo bo, ako bomo na koncu
svojega življenja zamogli s svetim Pavlom zaklicati: »Dobro
sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil-
Zdajmijeprihranjena krona pravice, ktero mi
bo dal Gospod, pravični sodnik."  (II. Tim. 4, 7,

153

8.) Tudi nam je prihranjena krona nebeška. Le serčni bodimo,
da srečno premagamo! Bandera Kristusovega se deržimo in
zmaga je naša!

Ali so pa bandera že dolgo v navadi?

V četertib Mojzesovih bukvah berem takole: »Izraelovi
otroci naj stavijo svoje šotore okrog in okrog
šotora zaveze; sleherni po trumah, znamnjih
in »banderih* in hišah svojih rodovin.*  (IV. Mojz.
2, 2.) Tudi to popisuje Mojzes, da so bili dvanajsteri rodovi Izra-
e ljski pri izhodu iz egiptovske sužnosti skoz puščavo razdeljeni v
štiri vojskne trume, kterim slehernim je bilo dano eno poglavitno
bandero. Te bandera so bile raznih barv: belo, škerlatno, viš¬
njevo in rudeče. Posamezni rodovi so imeli manjše znamnja ali
zastave, tako je imel Rubnov rod podobo človeka, Judatov po¬
dobo leva, Efrajmov podobo vola in Danov podobo orla; tedaj
znamnja, kakoršne so znamnja štirih evangelistov. Egipčani,
malikovavci ki so bili, so delali svoje zastave iz kovine, ter so
jim dajali podobe živine ali svojih malikov; Perzijani so imeli
n a dolgih sulicah zlate orle, tudi solnce; Rimci orla, in njih
kojniki male banderca; Breki sovo; Turki polomesec, tudi
konjski rep. Cesar Konstantin je videl v svoji sili na vojsko se
pripravljaje veličastno podobo svetega križa na nebu, in bral
J e  zapisano: „V tem znamnju boš premagal!*  Na
čudno prikazen dd na svojo vojskno zastavo lep križ narediti
111  s to zastavo je srečno premagal svojega nasprotnika Maksen-
c ijm In od tistega časa se znamnje svetega križa sveti na vseh
keršanskih banderih; zato cerkvenim banderom po nekterih krajih
^di »križ* pravijo. Se pa tudi vsi pravoverni kristjani veselijo svo-
križev ali bander s svetim Pavlom, rekoči: »M e n e p a B o g
Var uj, da bi sezdrugim hvalil, kakor s križem
^ 0s poda našega Jezusa Kristusa*.  (Gal. 6, 14.)

154

Iz tega pa tudi vidimo, da vsako bandero ima
svoje  z n a m n j e,  da se lahko pozna čegavo je, kam pelje
in kdo je zavetnik njegov. Cerkvene bandera imajo na verhu
svojem navadno lepo ozaljšano zvezdo; v sredi zvezde presladko
ime Jezusovo ali Marijno ali pa kako malo podobo. To nas
opominja, da stavimo vse svoje zaupanje v ime Božje in v
priprošnjo njegovih svetnikov. Na banderu samem so namalane
podobe svetnikov; posebno tistih svetnikov, kterim je posvečena
vsa fara. To ima zares lepi pomen.  Sveta katoliška cerkev
nas uči, da vsi pravoverni živimo v občestvu svetnikov, da iz¬
voljeni v nebesih, naši predragi bratje in sestre, nam pomagajo,
ki se tu, v dolini solz vojskujemo, ter nas s svojimi mogočnimi
prošnjami prijazno podpirajo; dasiravno jih ne vidimo s svojimi
telesnimi očmi. Tako se bere v zgodbah, da so v času križan-
skih vojsk, kadar so se vojskovali kristjanje za svete mesta
in obljubljeno deželo, v svoji veliki sili videli cele čete v belo
ogernjenih vitezov, ki so iz srečne dežele večne zmage, iz nebes,
vojakom na pomoč pritekli, in mogočno pripomogli, sovražnika
premagati, ter so jim dajali čudno serčnost nepremagljive
moči. — Tako je imel sveti Tenceslaj dva angela pomočnika,
ktera je njegov nasprotnik Radislaj videl, ter se je prestrašil
in vdal. In ko je sveti papež Leo grozovitega Atila vstavil,
da ni Rimskega mesta pokončal, videl je Atila ves prestrašen
svetega Petra, ki mu je z golim mečem žugal, ako ne posluša
prošnje svetega papeža. — O kako vesela je ta resnica za nas!
Mi se ne vojskujemo sami. Brez števila svetih svetnikov, pri-
jatelov Božjih, je z nami, ki se vojskujejo z nami, ki podpirajo
našo slabost. Posebno pa še nam pomagajo svetniki, ki so naši
patroni, kterim so posvečene naše cerkve in kterih podobe ima¬
mo na lepih banderih. In ko v procesijah gremo za svojimi
banderi, lahko rečemo s sveto cerkevjo: „G l ejte križ  (ban-

155

dero)  G-ospodov; bežite sovražne moči!" Zato ima
pa ne le vsaka fara svoje bandero; tudi skoraj vsaka cerkev,
vsaka soseska, ja po nekterih krajih vsako rokodelsko društvo
ali vsaki stan svoje bandero, na kterih imajo podobo svojih
patronov. Tako imajo svetega Jožefa tesarji za svojega patrona;
svetega Janeza Ker.stnika kerznarji in šivarji; svetega Petra
ključarji; svetega Jerneja strojarji; svetega Lukeža malarji;
svetega Florjana častijo dimnikarji in vsi zoper ogenj; svetega
Štefana zidarji in kamnoseki; svetega Krispina čevljarji; svetega
Jakoba klobučarji. — Tudi svetnice imajo nektere družbe za
svoje patrone, kakor sveto Cecilijo orglarji in pevci; sveto He¬
leno žebljarji, sveto Kotijo vertnarji, sveto Barbaro rudarji.
Svetega Alojzija časti vsa keršanska mladina, zlasti učenci, za
svojega patrona.

Tako ima vsako rokodelsko društvo tistega svetnika ali
svetnico za patrona svojega, ki je v življenji svojem v kaki
dotiki s tistim rokodeljstvom bil. In po večih mestih, kjer je
več rokodelcev, ima vsaka družba tudi svoje čedno bandero v
čast svojemu patronu.

Tudi dežele imajo svoje patrone, kakor mi Slovenci in
Tirolci in Primorci imamo svetega Jožefa; Dalmatinci svetega
Jeronima; Čehi svetega Janeza Nepomucena častč za svojega
deželnega patrona; Korošci svetega Tilna; na Moravskem sve¬
tega Cirila; i. t. d.

čemu so bandera?

Kakor so imeli Izraelovi rodovi vsak svoje bandero, pri kterem
s « se morali ušotoriti; in kakor so nosili bronasto kačo o po¬
sebnih priložnostih; kakor je nosil cesar Konstantin podobo
sv. križa, kakor svojo zastavo; in kakor so imele od nekdaj
vsaktere vojne svoje zastave, svoje znamnja; — tako ima tudi
cerkev, ko naj imenitniša družba na zemlji, svoje bandera, ktere,

156

v raznih priložnostih očitno nosi. Naj imenitniši dan, za vesoljni
katoliški svet je praznik svetega Rešnjega Telesa. Takrat sveta
cerkev razvije celo svoje velečastvo in pri slovesni procesiji po¬
kaže in nosi vsaka soseska svoje bandero, vsako rokodeljstvo
svoj križ, za kterim smejo iti le udje tiste družbe. Kako lepo!
kako veličastno je videti tako procesijo! Kdor jo vidi vsakega
mora pobožno vneti! Tudi v procesiji o veliki noči, ali pri
drugih cerkvenih slovesnostih razvija sveta cerkev svoje bandera.

Ker pa sveta cerkev vse, kar si v rabo svojo ali v rabo
svojih vernih odloči, posebej blagoslovlja, tako tudi svoje bandera,
ki so eden naj lepših kinčev katoliškim cerkvam.

Kako se tor a j blagoslovlja cerkveno ban¬
dero?

Mašnik naj poprej kliče na pomoč Gospoda, ki je vstvaril
nebo in zemljo; potem moli k Jezusu Kristusu, kte-
rega cerkev je kakor vverstena vojska šotorov,
naj on blagoslovi novo bandero, da vsi, ki se
njemu, svojemu Gospodu in Bogu vojsko vaje,
svetnika  (kteremu je bandero posvečeno) na pomoč kli¬
čejo, svoje vidne- in nevidne sovražnike na
tem svetu premagajo, po zmagi p’a se v nebesih
veselijo.

Potem se bandero z blagoslovljeno vodo pokropi. In tako
lahko spoznate, da tudi to sveto opravilo je pomenljivo in
da bandera v katoliški cerkvi imajo svoj imeniten pomen.

Podajmo se spet eno stopnjo naprej in pomislimo:

13. Blagoslov pepela.

Pepel je že od nekdaj znamnje trohljivosti  in
m in  1 j i v o s t i,  pa tudi znamnje poniževanja, žalo¬
vanja in pokore.  Kadar je prerok Jonas Ninivljanom
žugal, da bojo konec vzeli, so se s pepelom potrosili in so

157

pokoro storili. Mihej in drugi preroki so ljudstvo opominjevali,
naj v žalovavni obleki in v pepelu pokoro delajo. David govori
v podobi, da je pepel namesto kruha jedel. In sveta mati kato¬
liška cerkev v začetku štiridesetdanskega posta, čas pokore ozna-
novaje, nas opominja v svojih molitvah: „Prišli so dnevi pokore,
da se rešimo svojih grehov." Zato s pepeljenjem, kakor s poniže-
vavnim opravilom ošabnega in prevzetnega človeka hoče opomi¬
njati na njegovo nečimernost in minljivost, ter ga k ponižnosti
oberniti. Zato mu mašnik, ga pepelč, pretresljive besede govori:
„Spomni se, človek, da si prah, in v prah se
Koš povernil."  Sveti Izidor pravi: „ S pepelom se ljudje pe-
pelb, naj pomnijo, da so prah in pepel. S pomočkom pepela
prevdarimo smertno sodbo, do ktere smo grešč prišli."

Da bi se bolj živo spomnili, kako spreminljivo in min¬
ljivo je vse posvetno veselje, čast in veljava; zato je zapovedano,
da se mora pepelnični pepel žgati iz tistih palm ali sploh iz
tistega lesa, ki je bilo poprejšnje leto, cvetno nedeljo blago¬
slovljeno v ta namen, da se je ž njim naznanoval Jezusov ča¬
stitljiv vhod v Jeruzalem. In kakor so Judje takrat klicali
»Hosana sinu Davidovemu!" kmalo potem pa so upili: „Proč
ž njim! Križan naj bo!" tako nas ta slavni les opominja s
svojim pepelom nagle spreminljivosti človeške, da s kraljem Salo¬
monom spoznati moramo: „Vse je nečimernost".  (Prig. 2, 1.)

V začetku keršanstva so bili pepel jeni le tisti, ki so bili
v očitnem pokorjenji. In sicer se je to očitno godilo na pepel¬
nično sredo, da je škof ali mašnik jih po glavi s pepelom po¬
trosil. Pozneje so spokornikom tudi drugi krisijanje iz ponižnosti
se pridruževali. V enajstem stoletji je bilo pa v cerkvenem
zboru v Beneventu zapovedano, naj se vsi verni sploh pepelč,
ter naj vsi iz tega presunljivega opominjevanja na smert po¬
koro delajo in tako zveličavni prid vživajo.

158

Kako se blagoslovlja pepel?

Na pepelnično sredo pred sveto mašo mašnik blagoslovi
pepel v višnjevi cerkveni obleki, ki je že tudi sama podoba
pokore. Moli štiri prelepe, veliko pomenljive molitve. V pervi
prosi Boga, naj prizanese spokornikom ter naj
svojega angela z nebes pošlje, ki bo blago¬
slovil ta pepel, da bode zveličaven pripomoček
vsem, kteri v Božje sveto ime ponižno kličejo,
se svojih grehov obtožujejo, pred Božjim ob¬
ličjem svoje hudobije objokujejo, in v njegovo
premilo dobroto pohlevno in ponižno kličejo,
— pa naj dodeli na klicanje njegovega naj
svetejšega imena, dakteri bodo za odpuščanje
grehov pepeljeni, naj dosežejo telesno zdravje
in dušno hrambo.

Y drugi molitvi  prosi, naj se Bog,  ki noče smerti
ampak pokoro grešnika, milostno na našo člo¬
veško slabost ozre, ta pepel — znamnje poniž¬
nosti in zasluživnega prizanašenja — dobrotno
blagoslovi, da mi, ki se prah spoznamo, dose¬
žemo odpuščanje grehov in plačilo, ki je spo¬
kornikom obljubljeno.

Y tretji molitvi posebno kliče  v Božje usmiljenje,
da naj nad pepeljence svoj milostni blagoslov
izlije, jih s spokornim duhom napolni, njih
pravične prošnje usliši; in karnam bo dodelil,
da naj nam tudi stanovitno ohrani.

Y poslednji molitvi  pa  prosi pomoči, da bi mogli
spokorne Ninivljane posnemati in kakor oni
odpuščanje grehov doseči - po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem.

159

Mašnik na to pokropi in pokadi pepel in zdaj ali pepeli
drugi duhoven njega ali se samega sehe. Potem pepeli mašnik
ljudstvo in pri vsakem reče: „S p o m n i se, človek, da
si prali, in v prah se boš povernil!"

Tudi ta blagoslov ima za vernega kristjana veliko poduč-
ljivega v sebi. Že pepel sam na sebi, ko pomen pokore, nas
opominja, da bi se tu pokorili; zlasti pa s tako lepimi molit¬
vami blagoslovljen, nam naj bo res pripomoček, da zadostimo
za vse pregrehe svoje tukaj na zemlji, da enako Ninivljanom
dosežemo usmiljenje, in se nam enkrat tam v večnosti pokoriti
ne bo treba. Z velikim, resnobnim spoštovanjem prejmite blago¬
slovljeni pepel na svoje čelo in kadarkoli vidite pepel;, naj vas
opominja minljivosti in nečimernosti vsega posvetnega.

Danes vam bom še popisal:

14. Blagoslov lesa.

Ta blagoslov, kakor vsi veste, je cvetno nedeljo, pred
vdliko mašo; sklenjena je s tem blagoslovom tudi procesija
okoli cerkve. Navada ta, cvetno nedeljo blagosloviti zelene
oljkine veje ali tudi drugi že zeleni ali muževni, cveteči les,
ta navada je v katoliški cerkvi že starodavna. Že pred osmim
stoletjem je bil ta blagoslov vpeljan. V pervih časih, zlasti v sred-
nem veku, ko je sveta cerkev bila, bi rekel, naj bolj cveteča,
J e  bil ta blagoslov veliko bolj slovesno obhajan. Zbrali so se
v  ta praznik vsi mašniki, in po mestih, kjer je bilo več farnih
°erkev, so prišli vsi mašniki in vsi verni v poglavitno cerkev.
°d tam so v slovesni procesiji nesli sveti evangeli, kteri je
P°menil Kristusa samega; v nekterib cerkvah so nesli britko
tt^rtro, ali podobo Jezusovo na križu, ki pa je bila nekoliko
drugače narejena, kakor so današne navadne razpela; bil je
Namreč narejen križ, kakor ga imamo zdaj, na križu pa je
kdo stajališče, na kterem je stala podoba, Kristusova , ki je bila

160

od ledja do tal odtečena, roke in persi gole, in roke so bile
razpete po širokosti križa. Tako so bile večidel v začetku vse
britke martre ali razpela narejene. Tako podobo toraj so nosili
v vseh procesijah, tako tudi o procesiji na cvetno nedeljo. V
nekterih cerkvah pa so ta dan tudi samo presveto Rešnje telo
nosili v procesiji. Ta procesija je šla v starih časih zunaj mesta
ali vasi; večidelj, kjer je bilo mogoče na mali griček, od kodar
se je mesto ali vas lepo vidila.

Ta procesija je bila spomin tistega veličastnega vhoda,
kterega je imel naš Zveličar Jezus Kristus na cvetno nedeljo
v Jeruzalemsko mesto. Zato so že takrat imeli duhovni in vsi
verni zelene oljke, palme, pušan ali zimzelen ali rerbe in druge
muževne veje v rokah. In ko so prišli v procesiji na omenjeni
kraj, so trato s lepim pregrinjalom pregernili, nanj postavili
križ ali presveto Rešnje Telo. Zdaj je mašnik pel ali bral
sveto evangelje in potem so bile te veje ali les, kterega so v
rokah deržali, blagoslovljene. Po blagoslovu pa so naj poprej
mašniki, potem pa tudi vsi verni pokleknili in Jezusa molili;
in zdaj se je procesija zopet nazaj vernila med petjem psalmov
in drugih lepih cerkvenih pesem. Kraji pa, kjer je šla proce¬
sija, so bili, kolikor le mogoče, lepo ozaljšani in okinčani.

Kakor vidite iz tega, da dandanašni ta procesija ni več
tako slovesna. Vendar cerkveni obredi po vsi katoliški cerkvi
enako priporočajo, da bi se te procesije vdeležili vsi verni kri-
stijanje. Ali Bogu naj bo potoženo! marsikje se celo sramujejo
iti za mašnikom okoli cerkve, in duhovna merzlota jim ne do¬
pušča, da bi s tem obhodom očitno Jezusa počastili.

Zdaj je sploh navada, da prinesete olj kine veje ali
tudi drugi sirov les;  v nekterih krajih lepo okinčane
butare. Kaj toraj to pomenja? — Oljke in drugi sirov les nas
opominja, kako je Judovsko ljudstvo veje z dreves sekalo in

161

po tleh stlalo, kader je naš zveličar Jezus Kristus, ua oslici
sedeč, v Jeruzalem jezdil in je tako očitno naznanil svojo oblast,
ktero čez vse stvari ima. Butare, pravim, semtertje s trakovi
ali venci okinčajo, v spomin, kako je ljudstvo svoje praznične
oblačila na tla pogrinjalo, da je Jezusa ko svojega kralja spre¬
jelo in počastilo; ter tudi nas opominja, kako moramo tudi mi
svojega Odrešenika visoko čestiti.

Zakaj pa imamo oljki n e veje in zeleni,
sirov les?

Oljka je znamnje, podoba miru; z oljkami toraj pozdravimo
Jezusa kakor kralja miru in sprave, ktero nam je pridobil s svo¬
jim terpljenjem in s svojo britko smertjo. Muževne ali že zelene
Veje nas opominjajo, da moramo tudi mi oživeti, iz smertnega
Pregrešnega spanja vstati, tako rekoč ozeleneti v resnični, pravi
Pokori, da, ne bomo pododni suhim vejam, ampak podobni sadu-
Uosnim drevesom.

Tudi imate navado, da tega blagoslovljenega lesa nekaj
ua ogenj denete, kadar se bliža huda ura, in nam černi oblaki
v ihar in drugo nesrečo žugajo. Prav je, to je vse lepo in ker-
šansko; saj mašnik pri blagoslovu tega lesa v drugi molitvi
Boga prosi, da kamor se blagoslovljeni les prinese, naj prebi-
žci tistega kraja Božji blagoslov dosežejo; da naj beži vsaka
2 opernost, in naj jih Božja roka brani. Ali to vas opominjam, ljubi
m °ji! ne da bi mislili, da bo dim blagoslovljenega lesa točo
ln  hudo vreme ali kako copernijo odgnal, če pa vi v taki ne¬
žnosti ne hote, enako temu dimu, tudi svojih sere proti nebu
°bernili pa z združeno molitevjo pravičnega Boga prosili , da bi
Se  usmilil in protečo nesrečo nam odvernil. Zato položite le
blagoslovljenega lesa o budi uri na ogenj, sožgite ga v terdnem
Zau panji na Jezusa, da njemu je lahko, vkrotiti piš in vihar,
kakor je nekdaj vtolažil nevihto na Genezareškem jezeru; ali

Kersanski nauk.

162

zraven ne pozabite, da Bog nam žuga s svojo mogočno šibo
zavoljo naših grehov, da toraj obžalujemo svoj greh in zraven
Boga preserčno prosimo, da nam prizanese in zažugano šibo
odtegne.

Kako in zakaj sveta katoliška cerkev bla¬
goslovi j a les na cvetno nedeljo?

Zdaj se na cvetno nedeljo pred veliko mašo blagoslovijo
oljkine in druge veje; in to se godi, kakor veste, z molit¬
vami, s kajenjem in kropljenjem z blagoslov¬
ljeno vodo.  Ker je to duhovno opravilo s procesijo vred
pomen častitljivega vhoda Jezusa Kristusa
v Jeruzalemsko mesto,  zato se to blagoslovljenje prične
s predglasnico: „Hosana Sinu Davidovemu; hvaljen
bodi, ki pride v imenu Gospodovem; o Izraelov
kralj! h o san a na višavi!  — Potem se bere list iz
drugih Mojzesovih bukev (15. in 16.), kjer je govorjenje od
palm;  zdaj se poje evangelje svetega Matevža (21.), ki govori
od Jezusovega častitljivega spremstva in nje-
g o v e j e ž e v Jeruzalem.  Še nasledva posebno predglasje
in na to so blagoslovile molitve. V teh molitvah pa prosi sveta
cerkev: pervič, da naj Bog oljko, kakoršno je bi 1 a
prinesla golobica v lastnem kljunu v Noetovo
barko, blagoslovi in posveti; naj bi imeli v
njej brana bo za dušo in telo, kterikoli si J e
kaj seboj vzamejo; pa, da naj bo pomoček 1(
zveličanju in skrivnost milosti Božje.  — ’
drugi molitvi, kakor sem že omenil, prosi sveta cerkev, d< a >
k a m o’r se blagoslovljeni les prinese,  naj  P 1-e '
bivavci tistega kraja Božji blagoslov dose¬
žejo; da naj beži vsaka zoper nos t, in naj BoŽJ* 1
roka brani njih, ktere je Jezus Kristus odreši 1.

163

— V tretji molitvi prosi cerkev, naj bi, ker palmove
veje Jezusovo zmago naznanjajo, oljke pa
duhovno mazilo pomenijo, naj bi tudi mi
smert premagali in se Jezusovega častitlji¬
vega vstajenja v d e 1 e ž i 1 i. — Četertič prosi sveta
cerkev,  da naj Bog palme in vsakteri pričujoči
les blagoslovi, da bi nam bilv blagor in mir,
k a k o r j e po golobici zemlji mir naznanil. —
Poslednjič še prosi sveta cerkev blagoslova čez les,  da,  k a r
Božje ljudstvo ta dan telesno opravlja, naj
bi duhovno dopolnilo z naj veči pobožnostjo
ter sovražnika zmagalo in delo usmiljenja
^ a d vse ljubilo. — Te so prelepe molitve, v kterih
prosi naša dobra mati, katoliška cerkev usmiljenega nebeškega
Očeta, da bi ta blagoslov bil vsem vernim v telesni in dušni blagor.

Procesija, sklenjena s tem blagoslovom, kar sem že
tudi v misel vzel,  po m en j a častitljivo ježo Jezusovo
v Jeruzalemsko mesto med slavnim klicanjem judovskega ljud¬
stva. S to procesijo spoznamo, oznanujemo in častimo tudi mi
Jezusovo kraljevo čast; pa zelenje nas prav dobro in resnobno
opominja, da hočemo z zelenečimi mladikami pravice in dobrih
del Kristusu pot pripravljati. — Neki bistroumen škof od tega
prav lepo piše: „Z  otroci gremo Kristusu naproti,
a ko nedolžnost ohranimo; oljke nosimo, ako
Sl  prizadevamo za dela usmiljenja, miru in
Pohlevnosti; palmove veje nosimo, ako nad
s atana in pregreho zmago zvo j skujemo; z e-
^ e ue vejce nosimo, ako smo z lepimi čednostmi
° z aljšani; obleke pogrinjamo, ako svoje meso
111  e  r t v i m o, se ošabnosti in nečimernosti v
°Meki varujemo in nad njo merzimo.

11 *

164

Ko procesija pride okoli cerkev in se verne k velikim
vratom, mašnih s križem poterka na zaperte vrata. To nas
opominja, da so bile pred Kristusovim prihodom zaperte vrata
nebeške vsem , tudi pravičnim, da nam. je še le on odplohal
vrata v svete nebesa s svojim britkim terpljenjem, s svojo
smertjo na križu.

Prelepa pesem „gloria, laus et bon or “, ktero mašni k s
drugimi cerkvenimi služabniki prepeva pri zapertih vratih, po-
menja razveseljevanje in veselo klicanje otrok in prebivavcev
Jeruzalemskih. (To pesem je zložil Teodulf, škof v Orleanu na
Francoskem, ki je bil neke zarote lažnjivo zatožen in zapert.
Ko cvetno nedeljo cerkvena procesija memo ječe gre, je škof
v ječi pel to hvalnico. Kralju, ki je bil pri procesiji, je bila
tolikanj všeč, da je jetnika precej rešil in ga v njegovo čast
spet postavil. In od tistega časa se ta pesem poje pri tej
procesiji.) —

Kaj ne, da tudi ta blagoslov je lep in spodbudljiv? O da
bi bil le našim dušam v zveličanje, da bi enkrat v nebesih
v sveti procesiji hodili, s palmovimi vejami v roči Boga častili,
in na večne čase mu nebeško slavo peli! Amen.

X. Keršanski nauk.

15. Blagoslov velikonočnega jagneta, in drugih jedil in pijač-

Preden je naš zveličar Jezus Kristus v puščavi velike mno¬
žice čudovito nasitel, blagoslovil je n e k t e r e m a 1 e
k r u h e in ribice,  ki so jih učenci seboj imeli. To nam pov®
sveto pismo. In sveti apostelj Pavel piše v pervem listu d°
Timoteja: „V s a k a stvar Božja je dobra, in nič s e

165

ne sme zavreči, kar se z zahvaljenjem zavžije;
posvečena je namreč po besedi Božji in po
molitvi." (I Tim. 4, 4, 5.) In po tem Jezusovem zgledu
m po besedah svetega aposteljna naša skerbna mati katoliška
cerkev blagoslovlja tudi marsiktere jedila in pijače, da bi tek¬
nile v telesni blagor človeku, in da bi ljudje po zavživanji bla¬
goslovljene hrane toliko bolj hvaležne se skazovali njemu, od
kterega pride vse dobro, kteri nam tudi daje vsakdanji po¬
trebni živež.

Navadni blagoslov jedil je veliko soboto ali veliko nedeljo.
In ker sem vam že veliko cerkvenih blagoslovov popisal, hočem
vam danes nekoliko razložiti:

Blagoslov velikonočnega jagnjeta in dru¬
gih jedil in pijač.

Tudi ta blagoslov je že od nekdaj v katoliški cerkvi v
navadi. Pervi cerkveni učeniki že govord od njega. Bil je celo
Spovedan, kakor se lahko posname iz enega pisma sv. Hie¬
ronima, v kterem pripoveduje, da je neka nuna zgodaj na veli-
konoč šla na samostanski vert, in vzela je nekoliko solate, ki
ni bila blagoslovljena, ter jo je pojedla. Ali hudo je bila
zat ° kaznovana; satan se je je polastil in jo dolgo mučil.
^ ei 'vi kristjanje so prav visoko cenili ta blagoslov, in skerbno
se anali vsake jedi na veliko nedeljo, dokler niso okusili
t a goslovljenih jedil. In odtod, da v keršanskih hišah še zdaj
Pred vsem drugim se ta velik praznik zaužije nekoliko veli-
. 0 nočnega jagnjeta ali „žegna“. Odtod tudi pri nas Slovencih
C P a  keršanska navada, da se na velikonoč prijatelom povsodi
Postreže z blagoslovljenimi jedili.

, ^akaj pa sveta cerkev o veliki noči blago-
“'»vlja jedila«

To ima imeniten pomen. Cerkev takrat blagoslovlja jedila,

166

da s tem naznanja, da je pretekel sveti postni čas in da smemo
vživati zopet vse jedila, ter se smemo tudi večkrat na dan do
sitega najesti; drugič nas sveta cerkev s tem opominja na
dolžnost, da moramo v tako velikem praznovanji tudi znotrajno
očiščeni, posvečeni biti; potem da spoznamo, da vse, tudi časno
in telesno, imamo le od Boga; in poslednjič nas opomni s tem
blagoslovom, naj vse jedila zmerno in pametno vživamo.

Ktere jedila se ta dan navadno blagoslov-
1j aj o?

Kruh, jajca, meso, hren in tudi druge
jedila.

a. Kruh  je zmed vseh drugih jedil naj imenitniši, naj
potrebniši. Ja skoraj bi se reklo, da brez kruha, ni življenja.
Ker je pa kruh naj poglavitniša hrana človeku, zato navadno
vse, karkoli človek zavživa, vsakdanji kruh imenujemo. V tem
pomenu je že Bog rekel pervemu človeku po storjenem ne¬
srečnem grehu: „ V potu svojega obraza boš kruh

jedel.“  (I. Mojz. 3, 19.) Tako nas je tudi Jezus moliti
učil: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!*

(Mat. 6, 11.)

Kruh  ima pa zlasti v svetem pismu še viši pomen.
Je podoba moči in jakosti, kar nam kaže tisti kruh,  kterega
je jedel prerok Elija v stari zavezi in bil je toliko vterjen, da
je štirideset dni popotoval po puščavi, pa ni nič druzega po-
vžil. — Kruh  pomenja tudi duhovno hrano. Modri Sirah,
ko pripoveduje od blagoslova, kterega deli pravica Božja vsem
bogaboječim, pravi: „Ona m'u bo dajala jesti kruha

življenja in modrosti."  (Sir. 15, 3.) Zlasti pa pomenja
kru-h  tisto preimenitno dušno jed, ktero nam naš ljubi Jem lS
v naj svetejšem zakramentu Rešnjega Telesa daje, kakor j e
že poprej to obljubil, ko je rekel: ,Jaz sem kruh žil'

167

1 j e n j a . . . Jaz sem živi kruh, kteri sem z nebes
prišel. Ako kdo je od tega kruha, živel ho ve¬
komaj. (Jan. 6.) Zato beremo že v stari zavezi od posve¬
čenih kruhov, kteri so bili predpodobe te nebeške hrane; kakor
kruh,  kterega je daroval Melkizedek, ali mana,  ktero so
Izraelci vživali v puščavi, tudi kruhi v tempeljni razpostavljeni.

Zavoljo teh podob stare zaveze in zavoljo lastne obljube
je naš zveličar Jezus Kristus zvolil kruh, ter je v tej podobi
nam zapustil naj večo skrivnost svoje ljubezni, in tako so pervi
kristjanje to preimenitno daritev imenovali 1 o m 1 j e n j .e kruha.
In kader so po besedah svetega pisma „bi 1 i združeni v
lomljenji kruha in v molitvah"  (apost. dej. 2,41.),
prinesli so zato potrebnih darov: vina in kruha, ter so jih po¬
ložili na oltar. Kolikor je bilo potreba, odbral je mašnik tega
kruha za daritev svete maše, pri kteri so vsi verni obhajani
kili. Drugi ostali kruh je bil po končani daritvi blagoslovljen
in med verne razdeljen, zlasti med tiste, ki zavoljo posebnih
uzrokov niso bili pri svetem Obhajilu; tudi na dom so ga
kristjanom pošiljali. Ta tako po sveti maši blagoslovljeni kruh
s o imenovali E u 1 o g i j a, kar je po našem slava, hvala ali
blagoslov. Včasih so pa tudi presveto Rešuje Telo tako imeno¬
vali. Navada, tako blagoslovljeni kruh med pravoverne deliti,
je bila dolgo časa v katoliški cerkvi: Včasih so temu kruhu
pridjali tudi druge jedila: sol, olje i. t. d. Ta kruh je bil
Podoba keršanskega občinstva, zato so ga dajali le kristjanom,
tudi učencem, ki so se na sveti kerst pripravljali; nikdar pa
ne nevernikom ali odpadencem. Prijatli so si ga dajali v znam-
oje posebne prijaznosti. Popotnikom je bil tako blagoslovljeni
kruh v posebno varstvo pred vsem nevarnostim. Večkrat so se
celo čudeži godili s tako blagoslovljenim kruhom. V življenji
imenitnega cerkvenega učenika svetega Bernarda berem; ko je

168

enkrat v družbi papeževega poslanca Ostjanskega škofa Alberiha
popotoval na spodnje Francosko, da bi tam vstavil krivo vero,
ktera je njih veliko že zapeljala, prišla sta v mesto Sarlat.
Tn je sveti Bernard pridigal vpričo nepreštete množice. Po
pridigi mu prinese nektere kruhe, da bi jih blagoslovil. Svetnik
jih blagoslovi z znamnjem svetega križa, ter jih množici pokaže
rekoč: „Po teh kruhih hote spoznali, da nauk, kterega sem

vam oznanoval, je tako resničen, kakor je nauk vaših zape¬
ljivcev kriv nauk; kajti vsi bolniki, kteri bodo tega blagoslov¬
ljenega kruha jedli, bodo ozdraveli." Škof tistega kraja Gode-
frid, ki je bil pričujoč, se je bal, da je sveti pridigar preveč
rekel, zato je zraven pristavil: „kteri bodo v veri  jedli od

tega kruha, bodo ozdraveli." Sveti Bernard pa odgovori glasno:
„ Jaz nisem tako rekel, dobro me poslušajte in razufnite, da vsi,
kteri bodo od tega kruha jedli, bodo ozdraveli; zato da bote
spoznali, da smo v Božjem imenu poslani in da njegovo res¬
nico oznanujemo." In res so ozdraveli vsi bolniki, kterikoli so
kaj tega kruha povžili.

Kaj nam toraj pomenja blagoslovljeni kruh?

Kakor že iz tega, kar sem zdaj pravil, lahko spoznate,
da blagoslovljeni kruh nas posebno opominja na naj svetejši
zakrament Rešnjega Telesa. Sveta cerkev želi, da bi v veliko¬
nočnem, veselem času vsi z Jezusom na duhovno vstali iz groba
svojih grehov in v svetem Obhajilu ž njim sklenjeni tudi ve¬
selo vživali vse blagoslovljene jedila. — Po naši ljubi domovini
je več keršanskih hiš, ker imajo zares lepo, posnemanja vredno
navado, da gospodar zahteva od vseh svojih otrok in od druge
družine, da so pred velikonočnim praznikom pri svetem Obha¬
jilu, drugače ne dobe kolač niti druzega „žegna“. Vem sam
za več hiš, kjer ima gospodinja za vsaeega posebej odločen
kolač; pa le tisti ga dobi, kteri se skaže, da je pri spovedi

169

bil.  — Kolač  nas pa tudi lepo opominja na ternjevo Jezu¬
sovo krono; tudi na tiste opresne krulie, ktere so jedli Izraelci,
kadar so šli iz egiptovske sužnosti.

Blagoslov kruha ima pa še en pomen. Cerkvene zgodbe nam
pripovedujejo, da so aposteljni po Gospodovem vstajenji bili v
molitvah zbrani in so čakali prihoda svetega Duha. Ko so pa
obedovali, prikazal se jim je večkrat Jezus ter je ž njimi jedel.
Bo misli več cerkvenih očakov so ga vsaki dan bili v nadi, zato
so vselej imeli pripravljen prostor za njega, kamor so tudi ko¬
šček kruha predpoložili. To navado so še ohranili, ko je Jezus
že  v nebesa odšel. Po obedu so njemu namenjeni kruh na
kviško povzdignili, rekoč: „Yeliko je Gospodovo ime; Jezus
Kristus je od smerti vstal. * V gerški cerkvi imajo še to na-
Va< K. Mašnik vsaki dan velikonočnega tedna trikrat zaporedoma
povzdigne kruh in pravi: „Kristus je od smerti vstal.“ Ljud¬
stvo se prekriža in odgovori: „Besnično je vstal. Visoko ča¬
stimo vstajenje njegovo na tretji dan. “ V soboto tega tedna se
ti kruhi povžijejo in zraven se poje: „Kristus je od smerti

vstal." Namesto te navade je v naši cerkvi blagoslov kruha
v  tem času, kar nas ravno tako opominja na vstajenje
Kristusovo.

Poslednjič nas pa blagoslovljeni kruh še opominja na veliko
milost, ktero nam je dal Jezus Kristus z odrešenjem. V času
svete nedolžnosti so vživali le rastlinske jedila, iz kterih je
tudi kruh. Ko nam cerkev na velikonoč blagoslovlja kruh, opo-
m mja nas, da nas je Jezus postavil zopet v tisti srečni stan,
v  kterem so bili naši pervi starši pred storjenim grehom.

Kako tedaj blagoslovlja sveta cerkev kruh?

Mašnik prosi, naj bi Jezus Kristus, kije kruh
a 11  g e 1 o v, živi kruh večnega življenja, blago-
S ^ 0 vi 1 ta kruh, kakor je blagoslovil petere

170

k r u h e v puščavi, da vsi, ki ga bodo jedli, z a d o-
bijo zdravje telesa in duše.

Ali pa moli to-le molitev:  Sveti G-ospod, vsega-
mogočni Oče, večni Bog blagoslovi ta kruh s
svojim duhovnim blagoslovom, da bo vsem,
ki ga bodo jedli, v zveličanje duše in telesa
in v brambo zoper sleherno bolezen in zoper
vse napade sovražnikove, po Gospodu našem,
Jezusu Kristusu, svojem Sinu, kije živi kruh,
kije  prišel z nebes, in svetu življenje in zve¬
ličanje daje, ki s teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti svetega Duha Bog od vekomaj do veko¬
maj. Amen.

In poslednjič kruh pokropi z blagoslovljeno vodo.

Glejte, preljubi poslušavci! da blagoslovljeni kruh nam
daje prelepe nauke in uči resnice, ki si jih globoko v serce
vtisniti moramo.

b. O veliki noči se vse veseli; tudi naj manjši otroci, ki
se praznika komaj kaj zavedč, imajo nedolžno veselje  s svo¬
jimi pirhi ali pisankami, ki niso brez pomena za ta
častitljivi praznik.  Pirh ali p i s a n k a j e z n a m n j e vsta¬
jenja. Zunajna terda lupina je podobna grobnemu pokrivalu,
kterega je Zveličar predori, ko je od smerti vstal. Kakor namreč
mala živalica, ki je v jajcu, lupino predere, in živa gre iz nje,
tako je Jezus prederl grobni kamen in je šel veličastno iz
groba. In da se na vstajenje Gospodovo, ki je podlaga naše
svete vere, toliko bolj živo spominjamo, zato nam sveta cerkev
ob velikonočnem prazniku vsako leto j a j c e blagoslovijo.

Pirhi so navadno rudeči in to ima svoj poseben pomen.
Svetne zgodbe nam pišejo, da, ko se je rodil rimski cesar Ale¬
ksander Sever, je znesla domača kokoš rudeče jajce. Starši

171

njegovi so to imeli za dobro znamnje, ter so prerokovali, da
bo njihov sin enkrat imeniten rimski cesar. Ker je bil res postal
cesar, imeli so Rimci rudeče jajce za znamnje sreče; in od
tega je bila v starodavnih časih navada, da, ako je kdo pri-
jatelu srečo želel, mu je zato podaril rudeče jajce. Mi kristjani
vse pošteno in dobro obračamo na zares koristno in sveto. In
tako je ta na sebi nedolžna navada prišla tudi v katoliško cerkev.
Kadar toraj o veliki noči prinesete pirhe k blagoslovu, da
jih potem svojim domačim ali prijatlom darujete, s tem razode¬
vate veselje, ktero pravoverni kristjanje po vsi pravici imamo
velikonočne praznike. Nam je pirh ali pisanka znamnje veliko
večega veselja, kakor je bilo to rimskemu cesarju Severu; kajti
njemu je bilo taisto znamnje pozemeljskega kraljestva, nam pa
pirh pomenja večno kraljestvo v svetih nebesih, ktero nam je
pridobil Jezus Kristus s svojim častitljivim vstajenjem. Pri po¬
gledu rudečega pirha se zamore veseliti vsako verno serce. Bodi
kristjan moj še tako reven in pred svetom malo obrajtan,
vendar z zaupanjem lahko rečeš: »Otrok Božji sem, poklican,

namenjen enkrat kraljevati v nebesih na vse večne čase!"

Rudeča pisanka nas pa tudi lahko opominja rudeče Kervi,
ktero je naš preljubeznjivi Zveličar do zadnje kaplje prelil v
naše odrešenje. V tem pomenu nas pa pirhi opominjajo na nas¬
protno ljubezen, ktero smo dolžni Jezusu, da ga tudi mi lju¬
bimo iz celega serca, iz vse svoje moči, kakor so ga ljubili
vsi spoznovavci in mučenci, ki so tudi raji svojo kri prelili,
kakor njega zapustili, ali ga s kakim grehom žalili.

Kako mašnik pirhe ali pisanke blago¬
slov  1 j a ?

Mašnik prosi Gospod Boga, naj bi milost nje-
Sovega blagoslova se razlila čez jajca, da bi
kile zdrava jed vsem vernim, ki jo z hvaležnim

172

sercem vživajo zavoljo vstajenja Glos poda na¬
šega Jezusa Kristusa.

c. Zakaj se pa k temu blagoslovu tudi meso
prinese?

Meso pomenja velikonočno jagnje, ktero so Izraelci
jedli, ko so šli iz egiptovske sužnosti. To jagnje je pome-
njalo pravo Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta; in to jagnje
je Jezus Kristus. Tudi nas prekajeno, rudeče meso opominja
velikih neznanskih muk, ktere je to pravo velikonočno Jagnje
preterpelo iz ljubezni do nas. Da se k temu blagoslovu prinese
tudi meso, je nekoliko tudi o tem, da je končan post in da
zopet mesne jedi vživati smemo. In tudi tega se veselimo, ter
svoje veselje s tem naznanjamo, da tudi meso blagoslovljeno jemo.

Zakaj pa navadno svinjskega mesa prine¬
semo k blagoslovu?

Tudi to ima svoj pravi pomen. Le poslušajte me, da tako
vse dobro veste, zakaj sveta cerkev to ali uno blagoslovlja.
Sveti apostelj Peter je enkrat v mestu Jope bil. Ko je dalj
časa pobožno molil, odjenjal je od molitve. Bil je pa tudi lačen,
in videl je prečudno prikazen. »Videl je odperto nebo
in doli priti nekako posodo, kakor velik pert,
ki se je za čvetere vogle spuščal z neba na
zemljo, v k tereni so bile vse čveteronogate in
lazeče živali zemlje, in ptice neba. In prišel
je glas do n j ega. Vstani Peter! zakolji in jej.
Peter pa je rekel: Tega ne Glospod! ker nisem
nikoli nič nag n jušnega in nečistega jedel.
In glas mu spet vdrugič reče: Kar je Bog oči¬
stil, ti nagnjusnega ne imenuj. To se je trikrat
zgodilo."  (Apost. dej. 10, 10 — 16.) Sveti apostelj Peter
je dozdaj še zmiraj spolnoval Mojzesovo zapoved, po kteri Judje

173

niso smeli vživati mesa od živine, ki je bila nečista spoznana
in za take so imeli vse živali, ki niso prežvekovale in ki niso
imele preklanih parkljev. Bog mu je pa v tej prikazni razodel,
da ta postava v novi zavezi nima več veljave, in da kristjani
smejo tudi vživati meso tiste živine, ki je Judom ko nečista
prepovedana bila. V stari zavezi je prekletstvo greha težilo
vso naravo, ker Kristus delo odrešenja še ni bil doveršil.
Težo tega prekletstva so pa nektere živali bolj občutile ko
druge. To so bile vse, ktere niso imele preklanih parkljev in
hi niso prežvekovale, kakor je prešit?, zajec in druge ropne
zveri. Ker je bilo hudo v takih zverih bolj oči vidno, odločil
jih je Bog za nečiste, ter je Judom prepovedal, vživati njih
meso. Te prepovedi ni več v novi zavezi, ker je s Kristusovo
smertjo nastopilo splošno očiščenje. Ko je Jezus zadostil za
grehe človeškega rodu, ki so uzrok onečiščenja in spridenja
vse narave, je bila tudi narava očiščena, posvečena ter se je
nekoliko približala pervotni dobroti, v kteri jo je mili Bog
vstvaril bil. Zato je rekel Petru glas, naj ne imenuje nagnjus-
nega, kar je Bog očistil, da sme jesti od čistih in nečistih
žival brez razločka; ker za kristjana ni nič nečistega, razun
greha; ker je očiščena vsaka žival ter se vživati sme. Tako
nas opominja blagoslov svinjskega mesa na milost našega odre-
še nja, ki se razliva ne le na nas, temuč na vse vstvarjenje, ter
očiščuje in ponovlja vsako stvar. Bodimo hvaležni svojemu zve¬
ličarju Jezusu Kristusu za to veliko milost, pa skerbimo, da
vedno v svetosti živimo, da nesrečni greh ne bo škodoval niti
na m niti naravi.

Blagoslov mesa  se pa godi, da mašnik v blago¬
slovili molitvi prosi Boga, ki je po Mojzesu ljud-
s  1 v o iz Egipta r e š e v a j e v podobo Gl o s p o d a n a-
s e  § a Jezusa Kristusa ukazal jagnje zaklati

174

in podboje ž njegovo kervjo pomazati, — naj to
stvar mesa blagoslovi in posveti, ki ga mi nje¬
govi služabniki v njegovo hvalo želimo vživati po
vstajenji Gospoda našega Jezusa Kristusa. Amen.

Bodimo pa preljubi! vedno zmerni v vživanji mesa, da nam
bo v zveličanje ne v pogubljenje; zato se zatajujmo in ne pri¬
voščimo vsega svojemu, z grehom spridenemu telesu, ktero uas
tem bolj v slabo zapeljuje, kakor bolj mu strezamo.

Na to nas še posebno opominja:

d. Hren,  ki se tudi navadno prinese k temu blagoslovu.
Bog je zapovedal Izraelcem, naj velikonočno jagnje jedč z divjo
solato, ki je bila grenka. Na to grenko solato nas opominja
hren, ki je hud in grenek. Na duhovno pa hren pomenja za¬
tajevanje in pokoro. Glejte Kristus je šel pred nami pot križa,
tudi mi hodimo pot britkosti in težav; in akoravno je Jezus
Kristus zadostil za naše grehe ter nas z Bogom spet spravil,
pa vendar mi ne smemo se odtegniti vsej pokori, ampak kar
sami storiti zamoremo, to je naša dolžnost. Že to, da se za¬
hvaljujemo za milost našega odrešenja, še bolj pa to, da želimo,
naj se te milosti vdeležimo, to nas mora spodbadati, pokoriti
se, kolikor premoremo. Poglejmo Petra, Pavla, Marijo Magdaleno,
poglejmo spokornike vseh časov, akoravno so bili od puščen jo
svojih grehov zadobili in so bili tega tudi zagotovljeni, vendar
so delali ojstro pokoro, od ktere niso odjenjali do smerti ne.
Kdor se torej za svoje grehe nič pokoriti noče, ta s tem kaže,
da hudobije greha ne spozna; ja, tak očitno spričuje, da se 2
Bogom ni spravil, da se spokornika le hlini. Vedno pokorjenje
je tudi potrebno, da človek v dobrem stanoviten ostane. Kajb
hudo nagnjenje, ki nas neprenehoma v greh vabi, ne pogin e
nikdar, dokler človek živi; pa tudi svet in satan nam stavi
svoje zanjke. Ako hočemo te sovražnike svoje duše premagati,

175

ne sinemo orožja nikoli z rok položiti; to nam priporočajo vsi
cerkveni učeniki. Zato se je tako ojstro pokoril sveti apostelj Pavel,
akoravno je visoko stopinjo svetosti dosegel, da sam pravi :
»Jaz tarem svoje telo, in ga v sužnost deva m,
da, ko druge učim, sam ne kom zaveržen."
(I. Kor. 9, 27.) Glejte, kristjani! če je sveti Pavel pri vseh
svojih posebnih gnadah, ki jih je bil prejel, vendar mertvenje
svojega telesa spoznal za potrebno, da*bi se ne pogubil, kdo
se pač sme nadjati, da bo zveličan, če mehkužno, slastno,
posvetno živi ?

Kako primerjeno, kako prav je toraj, da zraven kruha in
mesa pridenemo tudi hrena in ga k blagoslovu prinesemo, ki
nas kaj lepo opominja, da, če smo tudi v postnem času v za¬
kramentu svete pokore z Bogom se spravili, vendar se še dalje
pokoriti moramo, da v pravičnosti stanovitni ostanemo. —
Hren nas pa tudi opominja, da po pameti vživamo dobre jedila
m zmerno se veselimo, pa nikdar ne pazabimo, pokoriti se za
svoje grehe.

Hren,  ali tudi vsako drugo rastlino, ali karkoli verni
jedil prinesč k blagoslovu, blago s lovi  j a m a š n i k,  ko
moli: Gospod, blagoslovi to stvar, da bo zveli¬
čavno sredstvo človeškemu rodu, in po kli¬
canju tvojega svetega imena te prosimo, da
v s  i, ki jo bodo zavživali, zadobijo zdravje
telesa in hrambo duše. Po Kristusu Gospodu
11  a š e m. Arne n.

e. Vino tudi blagoslovi j a sveta katoliška

cerkev.

Še od tega vam moram danes kaj povedati. Kar je kruh
ftle d jedili, to je vino med pijačami. Ne le, da je vino naj
mienitniša, naj zdatnejša, naj žlahtnejša pijača, vino ima tudi

176

razne više pomene. Ker je koristno, dobrodejno človeškemu te¬
lesu, hvali ga celo sveto pismo, ja večkrat ga tudi priporoča,
kakor bolnim in žalujočim. »Vino razveseljuje serce
človeku,"  pravi kraljevi prerok David, (psalm. 103, 15.)
In modri kralj Salomon pravi: »D a j t e močne pijače
žalostnim, in vina njim, ki so britkega serca;
oni naj pijejo, da pozabijo svoje revščine
in se nič več ne spominjajo svoje žalosti."
(Pregov. 31, 6, 7.) In tudi sveti apostelj Pavel priporoča
svojemu učencu Timoteju, naj pije vina, da si okrepča svoje
slabo zdravje. — Kavno tako resnobno pa svari sveto pismo,
naj nezmerno ali preobilno ne uživamo vina. Ono popisuje ža¬
lostne nasledke pijančevanja za dušo in telo. Kaj lepo pove
modri Sirah v malo besedah, kaj dobrega in kaj hudega storja
vino: »Vino, pravi, človeškemu življenju služi,
a ko ga zmerno piješ, boš trezen. Kakošno živ¬
ljenje ima on, ki ga z vinom krajša? . . . Vino
je bilo od začetka vstvarjeno v razveselje¬
vanje, ne pa za pijanost. Vino dušo in serce
obveseljuje, ako se zmerno pije . . . Vino, če
se nezmerno pije, je duši grenkost. Prederz-
nost iz pijanosti je nespametnemu v s p o d-
tikljej; njegovo moč zmanjšuje in rane dela.
(Sir. 31, 32—40.)

Ker je vino naj žlahtnejša pijača in zares poseben dar
Božji, je v višem pomenu znamnje polnosti Božjega bla¬
goslova, znamnje premožnosti v časnih rečeh. Velik grozd,
kterega sta nazaj v puščavo prinesla dva moža na kolcu, ^
sta šla ogledat obljubljeno deželo, bil je znamnje obilne rodo¬
vitnosti te dežele. (IV. Mojz. 13,24.) »Sedeti pod svojo
ter to in sedeti pod figovim  d r e v e s o m" je p 1 ’ 1

177

Judih bil izrek časne sreče in blagostanja. (III. Kralj. 4, 25.
Zah. 8, 10.) Vino je tudi pomenjalo duhovne dobrote Božje,
kakor pravi modri Salomon: „M o d r o s t (B o ž j a) je svoje
klavne darove darovala; je vina zmešala in
svojo mizo pripravila... In je rekla: Pri¬
dite, jejte moj kruh in pijte vino,  ki  sem  ga
vam  n a m e š a 1 a. “ (Preg. 9. 2, 5.) Še posebno pomenja
vino tiste darove, ktere je naš Zveličar dodelil človeškemu rodu.
V tem pomenu govori prerok Izaija, ko popisuje od Kristusa
vnovo postavljeno kraljestvo Božje: „Y s i žejni, pridite
k vodi, in vi, ki nimate denarja, hitite, kupite
in jejte; pridite, kupite brez.denarja in
k rez vse men j e vina in mleka.  (55, 1.) S temi be¬
sedami naznanja prerok gnade, ktere nam je prineslo kraljestvo
Mesijevo. Zato so v starih časih novokerščenim otrokom dali
mleka in vina v pomenljivo znamnje prejetih gnad. Naš Zve-
iičar sam, kakor začetnik vseh človeku pridobljenih milost,
se imenuje vinsko terto in svoje učence imenuje mladike na
tej terti." Jaz sem prava te rta, in moj Oče je
vinogradnik. Vsako mladiko, ktera v meni
116  rodi sadu, bo odrezal; in vsako, ktera rodi
Sa d, bo otrebil, da več sadu rodi . . . Jaz sem
t e r t a, vi m 1 a- d i k e. Kdor ostane v meni in jaz
v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene
ne  morete nič storiti."  (Jan. 15, 1, 5.) V bukvah
Sirahovih se Božja modrost primerja vinski terti. (Sirah. 24, 23.)
111  kraljevi pevec primerja izverstno ženo polni vinski terti ob
hišni steni. (Psalm 127, 3.) V podobi vinograda se imenuje
v stari zavezi večkrat izvoljeno Izraelsko ljudstvo; v novi
Za, vezi pa cerkev Kristusova. (Psalm 79, 9. Iz. 5. Mat. 20.)

Zavoljo posebnosti zavoljo visocega pomena so vino visoko

Keršaneki nauk. ^2

178

cenili vsi narodi, neverniki in pravoverni, ter so ga imeli v
sveto rabo. Rimci in tudi drugi neverci so ga svojim molikom
v dar prinašali, ter so ga na darilni oltar zlijali; svojim do¬
mačim molikom, kakoršnih je vsaka hiša posebej imela, so ga
na ognjišče polivali, morskim molikom v čast so ga v morje
zlivali.

V svetem pismu se pervikrat bere od vinskega daru, kadar
je Jeruzalemski kralj Melkizedek daroval kruha in vina ob
Abrahamovem času. Judje so imeli več takih darovanj, pri
kterih so tudi vino zlivali, kakor so kadilo zažigali. Vino je
bilo ali na glavo darilne živali zlito ali pa na darilni oltar;
en del darovavnega vina je vselej tudi duhoven dobil, kakor
popisuje Mojzes v tretjih in četertih svojih bukvah. Naš Božji
Zveličar je vino posebno počastil že takrat, ko je storil pervi
čudež, da je na ženitnini v Kani na Galilejskem vodo v vino
spremenil. Še veliko bolj pa je povzdignil vino, ko ga je zvolil
zraven kruha v podobo naj veče skrivnosti svoje ljubezni. Pri
zadnji večerji je vino namreč spremenil v svojo lastno presveto
kerv, ter je svojim aposteljnom naročil, naj tudi oni to delajo,
kadarkoli bodo opravljali nekervavo daritev nove zaveze. K veči
časti pač ni mogoče, da bi bila postavljena kaka stvar.

Ker je toraj Jezus Kristus sam vino tako počastil, je pač
zares naravno, da ga je sveta katoliška cerkev ne le po povelju
njegovem rabila pri naj svetejši daritvi, temuč da ga je tudi
v drugih priložnostih visoko cenila in ga s svojimi molitvami
blagoslovljala. V pervih časih je bilo ob velicih praznikih zraven
kruha tudi vino blagoslovljeno. Dan današni se vino navadno
blagoslovlja v god svetega Janeza evangelista. Tudi ta blago¬
slov je lep in Bogu dopadljiv, kakor vse, karkoli nam sveta
mati katoliška cerkev v imenu Jezusovem blagoslovlja. Škoda
da se ta blagoslov zelo opušča in je že skor malokje še V

179

navadi. Kar posvetna modrost ljudi bolj slepi, toliko bolj zapu¬
ščajo in se odtegujejo studencu tiste modrosti, ki ljudi uči, da na
svetu je vse le nečimernost, in da prava sreča se le pri Bogu
zadobi. In v tem zaslepljenji ljudje tudi zapuščajo vse, kar
nas zamore napeljevati k pravi sreči; toraj zametujejo tudi bla¬
goslovila cerkvene, ktere ravno ta namen imajo, da zavoljo
greha oskrunjene stvari očiščujejo in v pervotni stan svetosti
nazaj vodijo. Kaj mar ni prav in lepo, ako kristjan v svojem
veselji ne pozabi, da vse dobro pride od zgoraj doli, od Očeta,
ki je v nebesih? Lepo in prav je, ako prijati! v ljubezni zdru¬
ženi veselo s kupicami terkajo in eden drugemu iz serca vse
dobro si voščijo; prav je, ako se naše serce v vinu razvese¬
ljuje; ali, preljubi kristjani! tudi pri vinu ne pozabimo, da
ga je Bog vstvaril, da je vino Božji dar. Pa joj in gorje! da
toliko kristjanov ta Božji dar v slabo obrača — v pijanost,
iz ktere pride toliko druzih pregreh in hudobij. Zato nas sveta
katoliška cerkev, naša toliko skerbna duhovna, mati, ravno z bla¬
goslovljenem vina opominja, naj se vse potrate in nezmernega
pijančevanja skerbno varujemo; zatoraj v pobožnih molitvah
Boga prosi, da bi nam zavživanje vina ne bilo škodljivo, temuč
za dušo in telo koristno.

Zakaj se vino v god svetega Janeza evan¬
gelista blagoslovi  j a?

Večkrat vidite podobo tega lepega svetnika Božjega, ki
uua tudi kelih ali kupico, iz ktere se vije kača. Ta kača
pomenja strup. Neki nevernik je slišal, da je Jezus obljubil
Sojini učencem, da „ako kaj strupenega pijejo, ne
^ 0  jim škodovalo".  (Mark. 16, 18.) Poskusiti je to hotel
111  podal svetemu evangelistu Janezu kozarec vina s strupom
Zamešanega. Sveti učenec prekriža po navadi to ostrupnjeno
pijačo, jo spije, pa mu nič ne škoduje. Cerkev nas s tem bla-

12 *

180

goslovom uči in opominja, da vino, če tudi ni ostrupnjeno,
je vendar strup vsacemu, kdorkoli ga preveč pijeter  škoduje
duši in telesu. Zato ljubi moji, ne spozabite se nikdar nikoli,
da bi nezmerno vživali ta dar Božji, in se vpijanili, ter tako
človeško natoro zatajili, se omotili in se tako ponižali pod nemo
živino, ki nikdar čez potrebo ne pije. Da bi vino toraj nikdar
ne bilo nam v strup, zato ga cerkev ta praznik blago-
slovlja. —

Drugič pa, tudi zato: Sveti Janez je bil apostelj ljubezni,
vse kar je storil, storil je iz ljubezni do bližnjega. Tako tudi
vi, kadar si kupico sladkega vina natočite, pa pošteno svojo žejo
pogasite, oj, ne pozabite Boga, ki vam je tako dober ter vam
podpira vašo trudnost; ne pozabite pa tudi svojega bližnjega,
ki je morebiti v veliki potrebi; tudi prijatla ne, ki vas prijazno
obišče. Pijte vselej po pameti, da z nezmernostjo Boga ne
žalite in njegove jeze ne dražite.

Ta blagoslov vina, ki se „šentjanževo vino“ ali „šentjan-
ževec“ imenuje, in se potem ali samo pije, ali z drugim zme¬
šano, se opravlja precej po sveti maši v god svetega Janeza
evangelista. In zdaj vam bom še povedal.

Kako se vino bi agoslo  vij  a?

Mašnik precej po končani sveti maši odloži samo naroč¬
nico ali manipel in kliče Gospodovo ime na pomoč. Potem v
blagoslovivni molitvi prosi, da bi G o s p o d B o g b 1 a g o-
slovil in posvetil s svojo desnico ta kelih
(ali posodo) vina in vsako pijačo, da bi po z as lu¬
žen ji svetega Janeza apostelj n a in evange¬
lista bili blagoslovljeni in o v a r o v a n i vsi, k i
v njega verujejo in pijejo iz te posode. In
kakor svetemu Janezu pito ostrupenjeno vino
nič ni škodovalo, tako naj bodo vsi, ki ta dan

181

v čast svetemu Janezu pijejo iz tega keliha
(ali posode),  po njegovem zaslužen ji rešeni vse
bolezni, vsacega strupa in druzega škodlji¬
vega, in ko za dušno in telesno darujejo, naj
bodo oproščeni vsega dolga. Po Kristusu Go¬
spodu našem. Amen. — V drugi molitvi moli mašnik:
Blagoslovi Gospod, to stvar pijače, da bo v
zveličavni pripomoček vsem, ki jo vžijejo; in
po klicanji tvojega svetega imena te prosimo,
da vsem, ki jo bodo pokusili, milostno dodeliš
zdravje na duši in na telesu. Po Kristusu Gos¬
podu našem. Amen. In poslednjič še zdihne mašnik:
Blagoslov vsegamogočnega Boga Očeta, Sina
in sv. Duha naj pride čez to stvar vina in
vsaktere pijače, in naj vedno ostane. Amen.

Tedaj vidite, da sveta cerkev blagoslovlja vino, da bi
bilo v pripomoček v večno zveličanje. Glejte in varujte se, da
ne bo vino nobenemu v pogubljenje pomoglo.

Iz vsega današnega keršanskega nauka pa imate lep nauk,
kako zares skerbna je mati katoliška cerkev za nas svoje pra¬
voverne otroke. O kristjani moji! le spoštujmo to svojo sveto
mater, poslužujmo se pridno vseh pripomočkov, ktere nam v
imenu in po oblasti Jezusa Kristusa deli, pa rabimo jih vselej
Gidi v tistem zveličanskem pomenu in namenu, v kterem nam
sveta cerkev blagoslovlja tudi razne jedila, da nam bodo res
teknile v večno zveličanje. Amen.

182

XI. Keršanski nauk.

16. Blagoslov raznih Jerajev.  — 17. Blagoslov raznih stvari.

18. Blagoslov pred jedjo in po jedi.

V šestih keršanskih naukih sem vam že razkladal blago¬
slove, ktere deli sveta mati katoliška cerkev raznim stvarem.
Naj poprej sem vam popisal tiste cerkvene blagoslove, ktere
smejo deliti samo škofje ali pa za to posebej pooblaščeni maš-
niki. In ti so: 1. Blagoslov vkladnega ali podstavnega kamnja
za novo cerkev. — 2. Blagoslov nove cerkve, kapele ali mo-
livnice. — 3. Blagoslov ali očiščevanje oskrunjene cerkve. —

4. Blagoslov monštrance, tabernakeljna, križa in podob. —

5. Blagoslov cerkvenih oblek. — 6. Blagoslov pokopališča. —
Te blagoslove smejo deliti le škofje ali zato posebej pooblaščeni
mašniki. Potem sem vam pa tudi popisal že več blagoslovov,
ktere smejo deliti navadno fajmoštri in ž njihovim privoljenjem
drugi mašniki. In ti so: 7. Blagoslov soli. — 8. Blagoslov
vodč. — 9. Blagoslov kadila. — 10. Blagoslov sveč. — 11.
Blagoslov ognja. — 12. Blagoslov cerkvenega bandera. — -
13. Blagoslov pepela. — 14. Blagoslov lesa na cvetno nede¬
ljo. — 15. Blagoslov velikonočnega jagnjeta, in druzih jedil
in pijače. — To vse sem vam, kolikor je bilo mogoče, in
kolikor vam je potreba vedeti, razložil v poslednjih keršanskih
naukih. Zdaj vam moram v misel vzeti še blagoslova
raznih krajev.  Tudi od blagoslova druzih stvari
vam bom kaj malega povedal. In preden bom sklenil nauk
od blagoslovov, govoril še bom od blagoslova pred
jedjo in po jedi.  In to bomo z Božjo pomočjo danes
premišljevali.

Naj poprej mi dovolite, da popišem:

183

16.  Blagoslov raznih krajev.

a. Eden naj imenitniših krajev na zemlji za človeka je
gotovo hiša,  v kteri je zagledal luč tega sveta, kjer je bil
rojen in zrejen. O kdo se radostno ne spominja nedolžnih let
svoje mladosti! Kako ljuba je vsakemu hiša, kjer je začel spoz¬
navati svojo ljubo mater, kjer mu je pervi košček kruha podal
skerbni oče! Ljuba, pravim, je gotovo vsakemu rojstna hiša;
in če je še tako uboga in revna, vendar jo že odraščeni človek
le še rad obiskuje in v ptujem kraji se večkrat spominja na
njo. Saj še tiča rada poišče svoje gnejzdo. To je človeku pri¬
rojeno, da ljubi kraj, kjer je bil rojen, kjer je bil zrejen.

Sveta cerkev nas pa večkrat uči, naj bodo naše hiše po¬
dobne hišam Božjim, to je, cerkvam. In kakor sem vas učil,
da so bile in so še zdaj vse cerkve posebno blagoslovljene ali
tudi posvečene, kar bom vas še pozneje učil, ako bo Božja
volja, tako so tudi pobožni kristjani v pervih časih prosili,
da jim je sveta cerkev blagoslovljala njih stanovanja, njih hiše.
V cerkvenih zgodbah berem od trojnega blagoslova
keršanskih  hiš. LŠTova hiša,  ali pa če je kdo tudi že
staro kupil, preden je šel vanjo stanovat, je bila blagoslovljena,
kakor so delali še v stari zavezi, kar nam naznanja Mojzes
v  svojih petih bukvah. (Y. Mojz. 20, 5.) Od druzega
blagoslova  hiš  berem, da so kristjani večkrat prosili
sv oje duhovne, da so jim stanovanja ali hiše blagoslovili, kadar¬
koli si bodi; in sicer če so v kaki hiši dalj časa bile kake
nadloge ali dolgočasne bolezni ali iz druzega .pametnega uzroka,
^ vetji blagoslov  hiš  je pa tisti, ki je v navadi zlasti
v  rimskem mestu, pa tudi drugod po keršanskem svetu, in se
S°di vsako leto veliko saboto popoldan s kerstno vodo, ktera
se  la dan blagoslovlja. Pač lepa je taka starodavna keršanska
na vada. Kako lepo se poda tak blagoslov velikonočnim praz-

184

nikom! Kristjani so v zakramentu svete pokore očiščeni vsega
madeža; kaj se ne spodobi, da so očiščene tudi njihove stano¬
vanja vsega madeža, vsega napada hudobnega duha, kteri je
ravno zavoljo po hišah storjenih grehov dobil nekako oblast do
tako oskrunjenih poslopij?

Pač smemo upati, da bi v marsikteri hiši se ne godilo
niti toliko niti tolikih pregreh in hudobij; pa tudi bi marsi-
ktere hiše ne zadele take in toliko nesreče, ako bi posestniki
ali prebivavci njeni po zgledu pervih in pobožnih kristjanov
svoje stanovanja cerkveno blagosloviti dali. Pa posvetna modrost
pri cerkvi ne išče več niti sveta niti blagoslova. Večkrat se
napravijo pojedine in gostije pri novih hišah, malokdaj pa sli¬
šite, da bi se blagoslovila kaka hiša ali stanovanje.

Pa poslušajte, kako lepe so molitve, ktere opravlja sveta
cerkev, kader blagoslovlja kak kraj ali kako hišo:

V pervi molitvi prosi mašnik, naj Bog to hišo bla¬
goslovi, da bi ondi prebivalo zdravje, čistost,
zmaga, krepost, ponižnost, dobrota in po¬
hlevnost, polnost postave, in zahvala Bogu
Očetu in Sinu in svetemu Duhu, in da naj ta
blagoslov ostane vselej nad tistim krajem in
njegovimi prebivavci.  — V drugi molitvi prosi maš¬
nik, da bi Bog to hišo napolnil z vsemi dobro¬
tami, jej dal obilnost nebeške rose, in ze¬
melj n e maščobe v ohranjen j e življenja in njih
želje s svojo milostjo nasiti . . . da naj to
hišo blagoslovi, kakor je blagoslovil hišo
Abrahama, Izaka in Jakoba, da naj Božji an¬
geli med njenimi stenami prebivajo ter naj
varujejo njo in njene prebivavce.

b. Stanovanja ženina in neveste  so bile večkrat

185

cerkveno blagoslovljene. Neizrečeno veliko je na tem ležeče,
kako živita mož in žena, kakor sem vam na tanko razložil,
to sem vas učil od zakramenta svetega zakona; zato so pa
pobožni zakonski od nekdaj k Bogu zdihovali, Boga prosili,
da bi odvernil od njih vse hudo, jim dal svoj blagoslov; in
ravno iz tega namena so novoporočeni prosili tudi sveto cerkev,
da bi jim v Božjem imenu blagoslovila njih stanovanja. V tej
blagoslovivni molitvi prosi mašnih, da bi se vsi tamkaj
stanujoči ohranili v Božjem miru, ostali v
Božji volji, da bi v množitvi doživeli dolži h
dni, starosti in prišli v nebeško kraljestvo.

c. Barka  je pač naj bolj nevarno stanovanje človeku,
ti po nemirnem morju plava, tjer jo morski valovi sem ter
tje mečljejo. Ker se je v barki Noetovi ohranil človeški rod,
ter je Jezus Kristus s svojim bivanjem na barki jo posvetil
in v Petrovi barki celo več čudežev storil, tako da čoln ali
barka svetega Petra pomenja sveto katoliško cerkev; zato ima
sveta cerkev tudi za barke poseben blagoslov. V pervih časih
je bila navada, da so na novo barko postavili križ, da bi pod
njegovim varstvom rešeni bili vseh nevarnost na širokem morji.
Zdaj ima sveta cerkev odločene posebne molitve za blagoslov
ladije ali barke. Mašnih prosi v tej molitvi, da bi Bog s
svojo desnico blagoslovil barko in vse, ki se
bodo v nji vozili, kakor je blagoslovil Noe-
* 0  v o barko, kije  po valovih plavala; da naj
J e j poda svojo desnico, kakor jo je podal sve-
^enau Petru na morji; naj jej pošlje svojega
an gela, da bo obvaroval vseh nevarnost njo
ln  vse, ki bodo v nji; da bi svoje služabnike
P° odvernjenih nasprotnostih vselej v zaže¬
lenem jadranji in mirnem teku ohranil, in

186

jih bo zveršenih opravilih vesele nazaj na
dom pripeljal.

17. Blagoslov raznih stvari.

V rimskem obredniku se nahajajo še drugi mnogoteri
blagoslovi, s kterimi se blagoslovljajo razne stvari. Tako sveta
cerkev blagoslovlja: Otroke, bolnike, ženo na nevarnem porodu;
živino o času kuge, vsaktere živali, govejo in konjsko živino,
čebele, tiče; vsaktere semena, zdravila za ljudi in živino, cvet¬
lice, studence, vodnjake, peči; vsaktere jedila, sol in kermo
za živino. — Vsi taki blagoslovi so po cerkvenem obredniku
pripuščeni. Pri nas so skoraj da z navade prišli. Deloma, ker
je bilo večkrat s takimi blagoslovi sklenjena marsikaka prazna
vera; deloma pa zopet nasprotna posvetna modrost velikrat
le zasmehuje in zaničuje ne le te, tudi sploh vse cerkvene
blagoslovila.

Tu vam moram nekoliko v misel vzeti od blagoslova
zoper hudo uro.  Kje je človek, kterega bi strah in groza ne
obšla ob času hude ure ? Ko se sivi in černi oblaki preganjajo,
strele švigajo in grom pretresa hribe in doline, in se poslednjič
blagorodni dež vlije na razsušeno zemljo ali pa tudi grozovita
toča napravi prestrašilo škodo; kje je človek, in bi merzel
ostal ? Zavoljo veličastne groze so že neverniki nevihte in grom
imeli za žuganje svojih molikov; blisk jim je bil orožje, grom
pa glas razžaljenega božanstva. Tudi sveto pismo imenuje ne¬
vihte podobe veličastva in moči Božje; po njih deli Bog člo¬
veku ali blagoslov svoje očetovske skerbi ali pa pošilja tudi
kazen svoje ojstre pravice; s hudo uro Bog kaznuje mnoge
narode, druge pa oblagodarja. Zato pravi že sveto pismo stare
zaveze: »Poslušajte don njegovega strašnega

glasu, in germenje, ki pride iz njegovih ust.
Pod vse nebesa on pogleduje  (s svojim bliskom),

187

°jegova luč gre čez pokra j ne zemlje. Za njo
r Jove hrum (za bliskom grom germi),  on germi z gla¬
som svoje velikosti." (Job 27, 2, 3, 4.) Tako piše
tudi kraljevi prerok David:  „ Gospod kraljuje, r a d u j
Se  zemlja . . . Oblaki in tema so okoli njega;
Pravica in pravičnost je terdnost njegovega
sedeža. Ogenj hodi pred njim, in požiga okrog
sovražnike njegove. Njega bliski svetijo ve¬
soljni zemlji; vidi in se trese zemlja. Dore se
topd kakor vosek pred Gospodovim obličjem,
v sa zemlja pred Gospodovim obličjem." (Psalm.

1—5.) Tako piše sveti Janez v skrivnem razodenji, da so
šli bliski in gromi od sedeža Božjega; (4, 5.) in večkrat piše
sveto pismo, da v blisku in gromu se je oznanovalo in kazalo
veličastvo Božje. Med bliskom in gromom je Bog dal svoje
spovedi. (II. Mojz. 19. 20.) Z ognjem iz nebes je zažgal Bog
P ef vi dar v šotorišču (III. Mojz. 9, 24); tako o času Elija
Preroka, da so bili osramoteni Baalovi služabniki. (III. Kralj.
18, 38.) In kakor blisk bo enkrat prihod Sinu človekovega,
° bo prišel sodit žive in mertve. (Mat. 24, 57.) — Bliska
ln  nevihte se Bog posebno še poslužuje, da kaznuje hudodel-
^ e - Z ognjem z nebes je pokončal Sodomo in Gomoro. (I.

. l z - 19.) Strašna nevihta je bila sedma nadloga, s kterimi
! e  H°g tepel Egipčane (II. Mojz. 9.). Blisk in grom iz oblako-
st^ra je pokončal Faraonovo vojsko v rudečem morji.
b . eil< j z  nebes je pokončal vojake, ki so hotli preroka Elija
, 1] Jtti. (iv. ]{ ra ]j. j.) Huda nevihta je napadla barko, v kteri
Pierok Jonas uiti mislil. (Jon. 1.)
in ^ a k° tn enako nam kaže sveto pismo, da blisk in grom
V * 6Vlllte so  znamnja Božjega veličastva, ki v svoji pravici
nu J e  nasprotnike svoje.

188

Ker pa nevihte velikrat napravijo mnogo škode, ker vino¬
grade in polja pokončajo, celo hiše podirajo, ljudi in živino mo¬
rijo, zatorej je v katoliški cerkvi vterjena misel, da hudobni
duhovi, ki po Božjem, pripuščenji človeku škodovati zamorejo,
ga tudi res zalezujejo, mu skušnjave napravljajo, in na telesu
škodujejo; da se tudi toliko nevarne nevihte poslužijo, da svoje
sovraštvo do človeka tudi s tem razodevajo, da ga v časno
nesrečo pahnejo. To ni prazna vera; kar sem že pravil, to je
vterjeno v besedah svetega pisma.

Sveti apostelj Pavel naravnost govori od hudobnega duha,
kakor poglavarja tega sveta, „kteri v tem zraku ob¬
last uje in da se moramo vojskovati zoper hu-
hudobne duhove v podnebji"  (Efez. 2, 2. 6, 12.)-
Te besede nam zadosti jasno spričujejo, da so hudobni duhovi
v podnebji, da nam toraj tudi z nevihto škodovati zamorejo.
Očiten zgled tega nam je Job, kteremu je s pripuščenjem Bož¬
jim hudobni duh požgal z ognjem spod neba vse cede oveo,
pokončal pastirje, z nevihto poderl stanovanja, da so bili pod-
suti vsi Jobovi otroci. — Kaj mislite, ljubi moji! da današni
dan nimajo ti poglavarji sveta v podnebji nobene oblasti več
škodovati ljudem? O Bog hotel, da bi je ne imeli! Saj marši-
kteri človek v svoji nesrečni jezi vse sam izroči hudobnemu
duhu z gerdo kletevjo, z rotenjem in z drugimi hudobijami-
Koliko greha se stori na polji in po vinogradih! Kaj vse se
počne, če je več delavcev skupaj! Koliko se greši zoper sveto
čistost! S takimi in enakimi hudobijami, kakoršne imenovati
mi svetost kraja ne pripušča, se ognjusi tudi podnebje, in tako
se nesreči pot gladi, ki potem se ve da večkrat tudi nedolž'
nega zadene.

Da bi Bog v svoji milosti odvernil od nas nesreče groZ°'
vite nevihte, je v več krajih navada, ob hudi uri zvoniti. ^

189

Preljubi kristjani! zvon nas opominja, naj povzdignemo svoje
serca proti nebu k'usmiljenemu Očetu, ter ga ponižno prosimo,
da bi nam prizanesel s šibo, s ktero nam ravno žuga. Sveta
cerkev je pa postavila tudi posebne molitve ob času hude ure.
Te molitve so ali očitne ali pa jih pobožni kristjani vsak za.
se opravljajo. V nekterih krajih imajo v navadi, da o poletnem
času vsaki večer zvoni posebej zato, da bi verni Boga prosili,
naj bi hudo uro milostljivo odvernil. Tudi pri svetih mašah
se še posebne molitve pridenejo o poletnem času. Po naših
evangeljskih bukvah, ki se rabijo pri službi Božji, so pripo¬
ročene te-le molitve ob hudi uri: Z zvonom se da znamnje
nevarnosti, in verni naj molijo doma, ali pa če se zberč v
bližnji cerkvi , in molijo litanije vseh svetnikov, v kterih se
dvakrat reče: „Treska in hudega vremena, — reši
na s o Gospod!"  — Po končanih litanijah se moli sto in
sedem in dvajseti psalm, v kterem nas kraljevi prerok spod-
buduje, n a j bi hvalili Boga, k t e r i je blagoslovil
s  v oj e otroke; ki da mir na mejah in ga z žitom
nasituje; ... ki megle razperšuje kakor pepel
b h d. V več versticah se potem k Bogu kliče, ki je naša pomoč
v  imenu Gospodovem, kteri je vstvaril, nebo in zemljo; naj
nam pokaže Gospod svoje usmiljenje, in naj nam da svoj bla¬
goslov; naj nam pomaga Bog naš zveličar, in reši nas zavoljo
časti njegovega imena; da sovražnik nič pri nas ne opravi in
se  ne loti nam škodovati; naj pride njegovo usmiljenje nad nas,
ki mno zaupali v njega. Gospod naj pomaga svojemu ljudstvu,
111  blagoslovi svoj delež; naj ne odvzame dobrot tistim, ki
^dolžno živč.

Na te lepe zaupanja polne zdihleje pride pet kratkih mo-
itev  > v kterih je zapopaden tudi blagoslov zoper hudo
Ur °-  Mašnik prosi Boga, naj bi od nas odvernil

190

šibe svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslu¬
žimo. Potem: od svoje hiše, prosimo Gospod!
duhovno hudobo preženi in odverni nadze¬
meljsko napako hudega vremena. — Vsegamo-
gočni, večni Bog! zanesi, ker se bojimo; bodi
milostljiv, ker prosimo, da nas po škodljivem
ognji v oblakih, in po silnem viharju žuganje
hudega vremena napelje, tebe hvaliti. — Go¬
spod Jezus! ki si vetrovom in morju zapovedal
in je bila velika tihota, usliši prošnje svojega
ljudstva in dodeli, da po tem znamnji svetega
križa preide vse divjanje hudega vremena. —
In še moli:  VsegamogočniinusmiljeniBog! ki
nas s tepenjem zdraviš, in z odpuščenjem ohra-
nuješ, dodeli, te prosimo, da se miru zaže¬
lenega p o tolaženj a razveselimo, in dar tvoje
dobrote vselej vživamo. — Molitve te se sklenejo:
Vsegamogočni in usmiljeni Bog naj nas us¬
liši. In vernih duše naj po milosti Božji po¬
čivajo v miru. Amen.

Tako, glejte, ima sveta katoliška cerkev za sve nadloge
človeške primerjene molitve in blagoslovila, s kterimi usmilj®
nega Boga prosi, naj bi grešnemu človeku prizanesel, ga za¬
voljo njegovih hudobij ne tepel, in ne dovolil, da bi mu so¬
vražnik kaj škodovati zamogel. Blagor mu, kdor se z verni®
sercem poslužuje teh cerkvenih molitev! —

Preden pa končam keršanski nauk od blagoslovov, moram
omeniti še enega blagoslova, ki ga pobožni in verni kristjanje
vsaki dan opravljajo;  in  ta  je:

18.  Blagoslov pred jedjo in p o j e d i.

Prav naravno je, da človek, ki spozna pravega Boga ®

191

tadi spozna, da vse, kar ima, ima le od Boga, da se pri
sprejemi, še bolj pri zavživanji Božjih darov spominja svojega
naj večega dobrotnika, ter mu za prejete dobrote spodobno
hvaležnost skazuje. Kakor sem vam že v misel vzel, da v naj
starejših časih so vsi ljudje, ne le pravoverniki, tudi maliko-
vavci, en del tega, karkoli so prijeli, spet nazaj v dar prinesli
in v Božje češčenje darovali; ravno tako je bila pri vseh ljud¬
stvih stara navada, da so se pri svojih pojedinah hvaležno
spominjali svojega Boga, ter so to svojo hvalo ali v molitvi
ali kako drugače naznanovali. Stari G-reki in stari Rimci so
pri pojedinah vselej nekoliko vina svojim bogovom na čast
z hli; tudi posebne molitve so imeli pri mizi svojim malikom
v čast.

Judje pa, ki so bili v stari zavezi edino pravoverno ljud¬
stvo, so bili v vseh rečeh bolj izobraženi, ter so tudi pri svojih
pojedinah imeli posebne pobožne šege in zato odločene molitve.
Bog sam jih je naučil, po izhodu iz egiptovske sužnosti, kako
naj opravljajo jedilne molitve, ter jim je po Mojzesu takole
Spovedal: In kotebo pripeljal Gospod, tvoj Bog,
v  deželo, ki jo je s prisego obljubil tvojim
0  S e t o m, Abrahamn, Izaku in Jakobu, in ko ti
ho dal velike in prav dobre mesta, ki jih nisi

s °zidal; hiše polne vsa k terega blaga, ki jih

Jl i s i postavil; vodnjake, ki jih nisi skopal;
vinograde in oljske verte, ki jih nisi zasadil;
J n ko boš jedel in boš nasiten; skerbno varuj
Se > da n e.pozabiš Gospoda, ki te je izpeljal iz
e giptovske dežele, izhišesužnosti.“  (V. Mojz.
6 > 10—13.) Po tej Gospodovi zapovedi so imeli Judje obširno
Molitev pri svojih obedih, ki so jo prištevali k naj imenitnišim
brskim opravilom, in za veliko napako so imeli, ako bi bil

192

kdo opustil to molite?. „Ako kdo kako reč koli na tem svetu
vžije brez zahvale, stori tako, kakor da bi kaj Bogu posve¬
čenega vkradel.“ Tako se bere v Judovskih postavah, ki jim
»mišna" pravijo. Pred to zapovedano molitevjo so mogli še
vsaki dan zato odločen psalm moliti, v poznejših časih tudi
nekoliko brati iz Mojzesovih bukev. Pred jedjo so si mogli
roke umiti in potem so molili: »Povzdignimo svoje roke sveto
in blagoslovi nas Jehova!" Hišni oče ali gospodar, ko je kruha
odrezal, je molil: »Hvaljen bodi Jehova, kralj sveta, ki si

kruh dal rasti iz zemlje!" in vsi so odgovorili: Amen. Tudi
vino so blagoslovljali z besedami: »Hvaljen bodi Jehova, naš

Bog, kralj sveta, ki si nam dodelil sad vinske terte. Amen."
Tako so bile blagoslovljene vse jedila, zlasti še razni sad, ki
je bil na mizo prinesen. Preden so obed končali, razun so¬
bote in večih praznikov, ki so bili veseli dnevi, so vselej mo¬
lili sto in šest in trideseti psalm v spomin razdjanja Jeruza¬
lemskega mesta, v kterem je popisano žalovanje v Babilonski
sužnosti. Po obedu so imeli tole lepo molitev: »Hvaljen bodi
Jehova, naš Bog, kralj sveta, ki hrani ves svet iz golj milosti
in usmiljenja; on je, ki vsemu mesu kruh daje, ker milost
njegova je večna!" O praznikih so imeli še posebne mo¬
litve zato.

Glejte, tako so v stari zavezi Izraelci Bogu čast in hvalo
dajali pred jedjo in po jedi.

Jezus Kristus, ki je prišel postavo spolnit, nas je tudi
v tem s spojim zgledom lepo učil, da tudi mi, njegovi učenci,
pri zavživanji Božjih darov, ne smemo nikdar pozabiti dolžne
zahvale dajati delivcu vsega dobrega; temuč da svoje pojedine
moramo obhajati z molitevjo in z zahvalo. To nam je pokazal,
kader je pri čudnem pomnoženji kruha v puščavi, in tudi pri
zadnji večerji blagoslovil jedila in svojega nebeškega Očeta

193

zahvalil. Ta zgled Gospodov so njegovi učenci tudi lepo posne¬
mali, kakor beremo od svetega aposteljna Pavla, ko se je v
Itimsko mesto odpeljal. „Vzel je kruha, in zahvalil
Boga vpričo vseh; in ko je bil razlomil, začel
je jesti."  (Ap. dej. 27, 35.) Ta veliki apostelj je pravoverne
kristjane večkrat opominjal, naj to lepo navado imajo. Sploh
je vernim rekel: „A1 i jeste ali pijete, ali kaj dru-
zega delate, vse k časti Božji delajte."  (I. Kor.
10, 31.) Posebej pa še piše v listu do Bfežanov: „D a j a j t e
vselej hvalo za vse Bogu in Očetu."  (5, 20.) „Y
vseh rečeh se zahvaljujte; zakaj to je volja
Božja v Kristusu Jezusu do vas vseh."  (I. Tes.
5, 18.) In spet piše svojemu ljubemu Timoteju: „Vsaka

stvar Božja je dobra, in nič se ne sme zav¬
reči, kar se z zahvaljenjem vžije; posvečena
je namreč po besedi Božji in po molitvi."  (I.
4, 4.)

Kakor so pa delali Kristus in aposteljni, tako so delali
pravoverni kristjanje vseh časov; tako delajo še dan današnji,
da pred jedjo in po jedi svojo molitev pobožno opravljajo. Cerk¬
veni učeniki imajo to molitev za terdno dolžnost kristjanom in
Pripovedujejo v vseh časih, kako zvesto so opravljali kristjanje
le molitev. Sveti Bazilij piše: „Kar za vsakdanjo potrebo za-

vživamo, zato se moramo Bogu popred zahvaliti, potem še le
zavžijemo." Sveti Klemens Aleksandrinski pravi: „Kakor se

spodobi, preden jedila zavžijemo, stvarnika vseh stvari zahvaliti,
kako je tudi spodobno, da pri pijači hvalo dajemo Njemu, ki
Dam svoje darove daje ... Po jedi pa zahvalimo Boga za vse,
kar nam je dal." In sveti Hieronim prav lepo pravi: „Nobena
J e( l naj se ne vžije, preden se ne moli; pa tudi od mize ne

vstajaj, dokler nisi stvarniku hvale dal." Tako pripovedujejo

13

Keršanski nauk,

194

tudi drugi učeniki, kako lepo navado so imeli dobri kristjani
vseh časov.

S to molitevjo je bil pa večidel sklenjen tudi blagoslov
vseh jedi sploh ali pa vsake posebej. Navada je bila zelo taka
kakor pri Judih. Hišni oče ali predsednik, ali če je bil mašnik
zraven, je blagoslovil on z znamnjem svetega križa vse jedila,
ter je tudi malo molitvico v ta namen zmolil.

Sveti Krizostom popisuje, kako so pravoverni že v apo-
steljskih časih te molitve opravljali. Pred jedjo  so takole
molili: „Hvaljen bodi, o Bog, ki maže od mladosti sem hraniš,
in vsemu mesu jedi daješ. Napolni naše serca z veseljem in
radostjo, da, ko bomo nasiteni, v vsem in vselej le dobro delamo
v Kristusu Jezusu, Gospodu našem, v kterem naj bo tebi in
svetemu Duhu čast, slava in moč na vekomaj. Amen.“ — Po
jedi  pa so takole molili: „Čast bodi tebi, o Gospod! čast

tebi o kralj; kajti z veseljem si nam hrane dodelil. Napolni
nas s svetim Duhom, da bomo tvojemu obličju dopadljivi, da
se ne bomo sramovali, ko boš vsakemu povračeval po nje¬
govih delih."

Po samostanih je še zdaj lepa, hvale vredna navada, da
imajo posebne blagoslovile molitve pred jedjo in po jedi. P°
vseh keršanskih hišah je od nekdaj poštena navada, da se pred
jedjo in po jedi moli vsaj en očenaš in češčena si Marija in
čast bodi Bogu Očetu itd. To ljubi moji farmani! naj bo vam
posebno priporočeno. Vi očetje in vb matere, vi gospodarji in
vb gospodinje! vi morate to skerb imeti, da vsa družina pred
jedjo in po jedi glasno moli. Še to bi vas opomnil, pa me
tudi to vbogajte, da bi te molitve stojb  ne sedb opravljali-
To se spodobi. Ne sramujte se tega. Kristjan se kaj poštenega
in pobožnega ne sme sramovati. Bom le videl, ali bo to moje
opominjevanje kaj zdalo! Bog ne daj pa, da bi to pobožno

195

navado opuščali! Žalostna skušnja uči, da ta častitljiva navada
se sem ter tje celo opušča, da marsikje se pred jedjo in po
Jedi nič ne moli; ali sem ter tje le na tihem, kjer se pa prav
lahko zgodi, da malokdo lepo moli.

Še bolj žalostno je to po mestih, kjer se vse keršansko, vse
sveto zametuje. Ja so celo reveži, ki se sramujejo moliti pred
Jedjo in po jedi, ki mislijo, to je prekmetiško, in kdor hoče
kaj več hiti, vse take reči opušča. Ali revež se ne.domisli,
da ravno s tem zguhi veljavo pri Bogu, pa tudi pri poštenih
ljudeh. Marsikteri olikan gosposki dimar misli, to se ne strinja
2  omiko sedajnega časa, ali pa misli, da to ni nobena zapoved;
dn, če tudi pred drugimi ne moli, je le še dober kristjan;
uli drugi se spet boji, da bi se mu tovarši ne smejali zato.
^se take in enake misli kažejo, da je človek poln pregrešnega
napuha ali pa poln zaničljive boječnosti. Vselej pa tak
človek kaže, da nima nobene hvaležnosti niti spoštovanja do
®°ga, ki je delivec vseh dobrot. Tak revež pa tudi, zlasti če
koče posnemati brezverno gospodo, očitno kaže, da pri vsi svoji
^mišljeni še tako veliki omiki in oliki se postavi samega sebe
na tisto stopinjo, kjer je neuma živina, ktera, se ve da ne ve-
k°ča, požira svojo kermo, pa proti svojemu stvarniku se zato
še  ozre ne. Prav primerne so takim zaničevavcem mizne molitve
kesede, ktere je imeniten cerkven učenik , sveti A t a n a z i
govoril enakim zijalastim posvetnjakom svojega časa, ko pravi:
»Bosti vas je med posvetnjaki, ki brez pomislika, enako neumni
divini, zavživate jedila. Zjutraj ustanete, pa mislite, kaj in kako
ki koga ogoljufali in prevarili, da bi svoj trebuh natlačili.
Tako pri jedi ne znate Boga poveličevati. Od vas piše sveti
a P°stelj Pavel: „Y eli ko jih živi ko sovražniki križa
^nistusovega, kterih konec je poguba, kterih
je trebuh, in hvala v njih sramoti, kteri

13 *

196

pozemeljsko ljubijo. Naše prebivanje je pa v
nebesih." (Filip. 3, 18—20.) Pa še slabeji ste, ko neumna
živina; kajti živina pozna Boga, svojega stvarnika, ter ga po
svoje hvali; ljudje pa po Božji podobi vstvarjeni, ne poznajo
svojega stvarnika; ali če ga z ustini spoznajo, ga z djanjem za¬
tajujejo." Kaj ne zadenejo te besede tudi današnih posvetnjakov ?

Berž ko ne, vam je ta le prigodba že znana: Nek grajšak
pa pravi poštenjak, kakoršnih je današne čase malo, gre po
svojih opravilih v bližnje mesto. Po zveršenih opravkih si v
veliki gostilnici poišče obeda. Veliko gospode je bilo zbrane pri
dolgi mizi, ki je vsaki po svoji volji svojemu trebuhu stregel.
Naš grajšak si izvoli njemu spodobno kosilo. Ko mu strežej
prinese naročeno jed, grajšak lepo vstane, se prekriža ter moli.
Olikani in Bog zna kako misleč - omikani gizdalini se mu pos¬
mehujejo , ter se celo norčujejo, da mora bogati grajšak biti
pravi mračnik, da še take zastarane, babje šege opravlja. Po¬
šteni mož se pa ne da motiti. Po končani molitvi prime za
besedo in pravi: »Gospoda moja! vidim, da se nekteri spod-

tikujete, da sem po stari keršanski navadi molil, preden za-
vžijem to jed. Veste, jaz imam doma devet brovaških gostov,
kterim moja dekla vsaki dan po večkrat v škafu jesti nosi. Ift
ti ščetinci tudi nič ne molijo — pa krulijo, preden jim v korito
da; ko se pa nažrejo, ne zmenijo se niti za deklo niti zame,
ampak poležejo in spijo tako dolgo, da so spet gladili." Na
te besede se zaničevavci sramujejo in potihnejo. Grajščak pa,
tebi nič meni nič, se lepo pogovarja od vseh reči, o čemurkoli
je bilo govorjenje, da so vsi lahko spoznali, da je zares omikan
in pošten gospod. Po obedu zopet vstane, se prekriža in moli-
Nobeden več se ne prederžne, zasmehovati ga. — Vi pa ljubi
moji kristjanje! nikdar se ne sramujte, moliti pred jedjo in
po jedi, in tako bote očitno spoznali, da ste dobri otroci Očeta

197

nebeškega, od kterega vse dobro imamo, kteri sam daje jesti
vsemu mesu na zemlji.

Na misel mi pride prigodba aragonskega kralja Alfonza,
ki je bil dober, pobožen kristjan, akoravno je bil tudi imeniten
kralj; živel je v petnajstem stoletji. Ta kralj je zvedel, da,
njegovi blagniči, mladenči slavnih rodbin, opuščajo molitev pred
jedjo in po jedi. Vžalilo ga je to. / Sklenil je, jih poboljšati,
Pa tudi jim očitno pokazati, kako gerdo da delajo, in kako
nehvaležne se skazujejo ter nespodobno obnašajo, ko to molitev
opuščajo. Enkrat je vse te blagniče povabil k sebi na obed.
Ko so bili vsi zbrani, pomignil je kralj, da se obed prične.
Nobeden se ne domisli, da bi se prekrižal in da bi molil.
Med obedom pride razcapan berač, nikomur se ne prikloni, ni¬
kogar ne vpraša, ampak tebi nič, meni nič se vsede k veliki
*nizi, je in pije po volji, ter se za nobenega nič ne zmeni.
Klagniči stermijo čez to nespodobno neotesanost, in le gledajo
kralja, kdaj bo ukazal razterganega nadležnika vun zapoditi.
Toda kralj, ki je to sam nalašč napravil, je bil le tiho in
oiiren. Med tem se berač naje in napije, si obriše brado, vstane
Kr gre, pa ne reče ne Černe ne bele, se ne zahvali nobenemu;
te kralja ne pogleda ne. „Gerdi, nagnjusni človek!" mermrajo
blagniči. Zdaj pa se vzdigne kralj in resnobno pravi: „Tako
Prederzni in gerdi, ko ta berač, ste bili vi dozdaj. Vsaki dan
Se  vsejate k mizi nebeškega kralja, ki vas nasituje, pa nič ne
ruolite; vstanete in greste, pa se nič ne zahvalite. To je gerdo!
Sram vas bodi!" — Tako nehvaležnost, ko uni berač, ko ti
klagniči skazujejo vsaki dan oni, ki se kristjane imenujejo, pa
•kdč in pij5 ? n a molitev pa še ne mislijo ne. Zares! ta molitev
lm a nekaj tako lepega, blagega, človeku spodobnega in narav¬
na v S ebi, da le popolnoma spriden, neveren, v nesrečno
mlačnost in poživinjenje današne spačenosti ves pogreznjen mora

198

biti človek, ki opušča to pobožnost. Kakor da bi pogled k Bogu,
spomin, da vsaki dober dar je od njega, bil sramotljiv za kri¬
stjana! Ali pa, ko da bi prošnja za blagoslov bila nepotrebna,
ali zahvala nevredna!

Kristjan! ako ti beraču daš košček kruha, ali le pol
krajcarja, pričakuješ, da ti reče: Bog plati! In ako bi te
imeniten gospod povabil na obed, ali se mu ne boš zahvalil?
— O bodimo torej hvaležni svojemu dobremu Očetu v nebesih,
ki nas hranja vsaki dan. Prosimo ga pred jedjo njegovega bla¬
goslova in naše serce naj se povzdiguje proti nebu, kakor se
jed kadi iz sklede. Po jedi pa ne pozabimo njega, od kterega
vse imamo. Zato še enkrat vam rečem, kar je Bog že Izraelcem
rekel: „Koješ in se nasitiš, glej in varuj se, da
ne pozabiš Glospoda, svojega Boga.,  (V Mojz.
8. 10.) Amen.

XII. Keršanski nauk.

B. Posvečevanja.

a. Papeževe: 1 . Svetega Petra.  — 2. Zlate rože.  — 3.
Božjih jagnjičev.  — b. Škofove: 1 . Škofov in mašnikov.  —•
2. Kraljev in cesarjev.  — 3. Svetih olij.

Ko sem imel drugi keršanski nauk od blagoslovil ali
zakramentalij svete katoliške cerkve, povedal sem vam, da
jih razločimo v tri verste; in sicer: v blagoslove, pos¬
večevanja in zarotila. Od blagoslovov  sem vam
dozdaj govoril, ter sem vam popisal blagoslove, ki se oprav¬
ljajo nad ljudmi in nad drugimi stvarmi. Zdaj pridemo k
posvečevanju. Posvečevanja  so  bolj slovesne, sklenjene z

199

maziljenjem s svetim oljem. Vsaka stvar, naj si bo oseba ali
taka druga reč, ako se od posvetne rabe loči, ter se le v zgolj
Božjo čast odmeni, imenuje se sploh pesvečena stvar. Tako so
Bogu posvečene osebe papeži, opati, nune, ako tudi niso bili
s svetim oljem maziljene. Ker je bilo pa od teh že pri blago¬
slovih omenjeno, bomo zdaj le tiste blagoslovila pregledovali,
pri kterih je sveta cerkev postavila ali zapovedala tudi mazi¬
ljenje s svetim oljem.

Tudi te blagoslovila so nektere, ktere smejo deliti le pa¬
peži sami, druge le škofje in nektere pa tudi navadni mašniki.
Zdaj vam bom naj poprej povedal nekoliko malega:

a. Ktere posvečenja delijo papeži sami?

Papež, ko namestnik Jezusa Kristusa tukaj na zemlji in
in ko vidni poglavar od Sinu Božjega postavljene cerkve, ima
naj višo duhovno oblast. In ravno zato je papež naj viši delivec
vseh blagoslovil; tako da njegova k blagoslovljeni jpovzdignjena
voka objame vse verne po vesoljni zemlji; in zato je njegov
blagoslov, zavoljo visokosti, h kteri je povzdignjen, posebno
imeniten, častitljiv in vedno visoko čislan bil; tako da vsaka
stvar, ktero je blagoslovil ali posvetil papež, je bila bolj
cenjena memo druzih od škofov ali mašnikov blagoslovljenih ali
tndi posvečenih.

Zdaj bom omenil nekterih blagoslovov in posvečenj, ktere
sami papeži delijo.

1. Pervič je blagoslov svetega Petra.
Kadar papež blagoslovi kako stvar na grobeh svetih aposteljnov
Petra in Pavla, ali v cerkvah, ki so tema svetnikoma posvečena
(ta stvar pa mora biti imenitna, na priliko kake svetinje) ta
tako blagoslovljena stvar se imenuje »blagoslov svetega Petra.
K starodavnih časih se večkrat omenja taki blagoslov, ko so
namreč verni kristjani veliko bolj še cenili svete in posvečene

200

reči, kakor dandanašni. Naj več se bere od teh blagoslovov v
pismih svetega papeža Gregorja, ki je živel v šestem stoletji.
Tako piše ta sveti papež dvem imenitnim možem, da jima
pošlje „blagoslov svetega Petra'", kteri je bil poprej od nekega
hudobneža zaničevan; in tako le piše; „Pošljem vama bla¬
goslov svetega Petra", to je en ključ od njegovega telesa, kterega
je nekdo zaničeval, ako ravno je ta ključ svetega Petra bil;
ko je videl, da je zlat, ter ga je hotel za nekaj druzega pora¬
biti, vzel si je mali nožiček, da bi ga na koščike zrezal, pa
je bil hudobnega duha prevzet, da si je vrat odrezal in še
tisto uro umeri. Ta blagoslov tedaj, s kterim je vsegamogočni
Bog prevzetnega in brezvestnega človeka pokončal, vama jaz
pošljem, da, ki se Boga bojita in ga ljubita, si ž njim časni
in večni blagor vterdujeta." In Aleksandrijskemu patriarhu
Evlogiju piše ravno ta papež, ko mu pošlje tudi tak blagoslov:
»Pošljemo ti mali križec, ki je blagoslovljen na verigah vaših
ljubljencev, svetega Petra in Pavla."

2. Posvečenje zlate rože.

Zmed vseh cvetlic naj imenitnejša je „roža",  ki ima
sprednosti vseh drugih cvetek: prijazno podobo, lepo barvo, pri¬
jetno vonjavo; zato je pa tudi že od nekdaj visoko čisljana pri
vseh narodih in »kraljica cvetlic"  imenovana. Rimci so
jo neizrečeno visoko cenili; imeli so pregovor, ki se še zdaj v
latinščini rabi »sub rosa", ki je pomenjal molčanje; zato, ako
je kdo kako skrivnost komu razodel, in je hotel, da je dalje
ne pove in raznaša, rekel mu je: »sub rosa", to je nobenemu
tega povedati ne smeš. Od tod tudi navada, da se vidijo na
nekterih starih spovednicah napravljene rože, kar pomenja,
da je v spovednici vse »sub rosa" to je »pod rožo" rečeno, in
ostane skrivno in zakopano. Tudi merliče so že stari s cvetli-

201

cami, zlasti z rožami venčali; rožno sočo se od nekdaj imeli za
zdravilo očem.

Tudi sveto pismo večkrat omenja rože. V Siraliovih bukvah
se primerja modrost Božja lepi roži. »Kakor zasajena
roža v Jerihi"  sem se lepo razevetala (Sir. 24, 18.). Cerk¬
veni učeniki pa te besede tudi na Marijo Devico obračajo,
tako da je rožno drevesce preblažena Mati Božja, cvetka, roža
Pa podoba njenega Božjega Sina Jezusa Kristusa, kakor prerok
Izaija pravi, ko prerokuje od prihodnjega Zveličarja: „1 n
Pognala bo mladika iz Jeseteve korenine in
cvetlica zrastla iz njegove korenine."  (Iz. 11,
!•) In roža sama, ko kraljica cvetlic, je prelepa podoba Marije,
kraljice vseh svetnikov; zato jo v lavretanskih litanijah, in v
ninogih starih pesmih, imenujemo „rožo duhovno". In vesoljno
znano, prelepo molitev, ktero moli vsaki verni kristjan Mariji
v čast, zavoljo skrivnega pomena imenujemo „rožen kranc"
a Ii „rožni venec".

Y življenji svetnikov večkrat slišite čudne prigodbe od
»rože". Sveta Doroteja je nevernemu mladenču Teofilu po an¬
gelu poslala zaželjeno »rožo" iz verta svojega nebeškega ženina,
ko je šla v smert. Sveta Elizabeta je v svojem zastoru nesla
jedila ubozim; in ko jo njen gospod sreča, in ojstro popraša,
kaj nosi, razgernila je zastor, ali jedila so se spremenile v
tepe dišeče rože. — V srednjem veku, ko je sveta cerkev naj
lepše cvetela, so zidali kristjanje tudi naj veličastnejše cerkve,
111  po obokih in po visocih turnih so napravljali prelepe rože.
Ena naj imenitniših slovesnost, s kterimi se lepa »roža" po-
v zdiguje, je blagoslov ali prav za prav »posvečevanje
z  1 ate rože,"  ktero opravljajo sveti oče papež sami vsako
Ido na četerto nedeljo v postu. To nedeljo, ki se imenuje
»Laetare" to je »veseli se," ker se tako začne sveta maša,

202

se podajo, od nekdaj že, papež iz svojega Lateranskega grada
v cerkev svetega križa, kjer je bilo tisti dan duhovno opravilo.
In v tej cerkvi po končani službi Božji posvetijo rožo, umetno
narejeno iz zlata in z dragimi kamenčiki okinčano, ter jo ma¬
zilijo z dišečim balzamom in moškotom, pa pokadijo in z bla¬
goslovljeno vodo pokropijo. V pervih časih so papeži tako po¬
svečeno rožo v družbi kardinalov nosili v slovesni procesiji okoli,
in ko so prišli nazaj v cerkev, so jo položili na oltar, kjer je
tudi med sveto mašo bila. Dan današni obhajajo to posvečenje
papež v svoji domači kapeli brez procesije. V začetku je bil s
tako posvečeno rožo obdarovan poglavar ali starosta Rimskega
mesta, ki je pri slovesni procesiji pomagal papežu na konja.
Sprejel je to rožo klečd, ter je poljubil križ na papeževi nogi-
Pozneje pa je postala navada, kakor je še dan današni, da
papeži to častno darilo sami dajo kaki imenitni kraljevi
osebi, ki je tačas v Rimu, in jo zavoljo njenih čednost ali
zasluženj posebno počastiti hočejo. Navadno so dobile te rože
kraljice ali tudi kralji in cesarji; tudi mestom ali kaki družbi
je bila poslana v znamnje posebnega spoštovanja.

Kaj pa pomen j a ta roža?

Ta tako slovesno posvečena roža pomenja Jezusa Kristusa,
tisto veličastno cvetlico iz Korenine Jesetove, ki nas v naj
svetejšem zakramentu Rešnjega Telesa veliko bolj razveseljuje
in vterduje, kakor zamore to naj prijetniša vonjava resnične
rože storiti. Maziljenje z balzamom in moškotom razlaga slavni
papež Inocenc tako-le: „Tri reči so v tej roži: Zlato, balzam,
moškot; z balzamom se moškot sklene z zlatom, ker v Kri¬
stusu je trojno bitje: Bog, telo in duša; z dušo je telo tudi
z Božjo natoro sklenjeno." Pred nekterimi leti so tudi naš
svitli cesar prejeli od sedajnega papeža Pija tako posve¬
čeno rožo,

203

3. P o s t e 6 e n j e B o ž j i h j a g n j i č e v.

Ena naj imenitnikih predpodob našega Zveličarja Jezusa
Kristusa v stari zavezi je bilo tisto velikonočno jagnje, ktero
je pri izhodu iz Egipta na Božje povelje vsaka Izraelska dru¬
žina zaklati in povžiti mogla. S kervjo tega jagnjeta so vratne
Podboje pomazilili, da angel morije jim ni nič škodoval. Tako
so bili rešeni strašne šibe, ktera je zadela vse Egipčane, ko je
bilo pomorjeno vse pervorojenstvo. Zato, ker je Jezus Kristus
s  svojo Kervijo rešil ves človeški rod večne smerti, imenuje se
po pravici jagnje Božje, ki od jemlje grehe sveta.
In zavoljo tega že v svetem pismu našemu Zveličarju danega
imena je že starodavna navada v katoliški cerkvi posvečevati
Božje jagnjiče. To posvečenje opravljajo le papeži sami. Že
sveti Gtregor veliki, ki je živel v šestem in v začetku sedmega
stoletja, je vpeljal to posvečenje. Ti Božji jagnjiči so narejeni iz
voska velikonočne sveče, ali pa iz novega čistega voska, kte-
remu je primešano nekoliko olja, balzama in blagoslovljene
vode. So pa to nizki mali hlebčiki, kterim je vtisnjena podoba
Jagnjeta s križem; v začetku so bile le podobe jagnjičeve.
Posvečenje teh jagnjičev opravljajo papeži pervo leto svojega
Posvečenja, ter ga ponavljajo vsako sedmo leto svojega pape-
ževanja, in sicer na velikonočni torek. Y blagoslovni molitvi
Prosijo sveti Oče, naj bi nebeški Oča, po zasluženji
Jezusa Kristusa, nedolžnega, Božjega jagnjeta,
te voščene podobe blagoslovil ter jim moč do¬
delil, da bodo pomagale zoper vse dušne in te¬
lesne nevarnosti vsem vernim, kterijih bodo
s  spodobnim zaupanjem nosili.  V saboto pred belo
nedeljo razdelijo te „Božje jagnjiče" med slovesno sveto mašo
Sa mi sv. Oče med pričujoče kardinale, škofe in druge mašnike.
Tudi drugim osebam se delijo ali pa na dom pošiljajo.

204

K ter e posvečevanja delijo škofje?

Škofje delijo tele posvečevanja:  1.  Škofov in maš-
nikov; 2. kraljev ali cesarjev; 3. svetili o lij;
4. cerkev in oltarjev; 5. kelhov in družili cerk¬
venih posod; 6. zvonov.

Ker je bilo od posvečevanja  škofov in mašnikov
že govorjenje v keršanskem nauku od zakramenta svetega maš-
nikovega posvečevanja, popisal bom vam zdaj nekoliko,  k a k o
se posvečujejo kralji ali cesarji?

2. Keršanski kralji in cesarji, kadar nastopijo svoje kra¬
ljevanje, se posvečujejo zavoljo imenitne časti, h kteri so pov¬
zdignjeni , pa tudi zavoljo velike odgovornosti, ki je sklenjena
s to častjo. To posvečenje se pa takole godi: Novi vladar se
vsede na kraljevski sedež ali tron, ter obljubo stori, da hoče
sveto katoliško vero ohraniti in jo djansko spolnovati, da hoče
v svoje varstvo vzeti uboge in bogate, pa tudi vdove in sirote,
da hoče papežu in postavam svojega kraljestva pokoren biti.
Potem se molijo litanije vseh svetnikov, in med tem leži novi
vladar pred altarjem na svojem obrazu. Zdaj ga škof včasih
tudi papež sami , pomazili na desnici s sveto krizmo, in zraven
moli: »Kristus naj izlije blagoslov svetega

Duha na glavo njegovo, da, ko bo p ozemeljsko
kraljestvo pravično vladal, bo z Gospodom v
nebesih na večno vladati zaraogel."  Zdaj mu
poda z blagoslovivnimi molitvami znamnja kraljevske moči iu
časti; moč, krono in kraljevsko palico ali žeslo. Poslednjič jo
sveta maša, med ktero novoposvečeni kralj ali cesar prejme
presveto Rešnje Telo. Tako je bilo posvečenje kraljev in cesarjev
veliko stoletij. Dan današni pa se zametuje veliko dobrega, m
ko zastarelo opušča. Tako je tudi posvečevanja kraljev iz na-

205

vade prišlo, kakor da bi niti vladarji niti ljudstva ne potrebo¬
vali več blagoslova Božjega.

3. Posvečevanje svetih olij.

Pri vseh blagoslovilih skorej da je kropljenje z blagoslov¬
ljeno vodo v navadi; pri imenitniših, zlasti pri posvečevanjih
je pa tudi maziljenje s svetim oljem v rabi. Zato vam moram
tudi od olja nekoliko bolj na tanko govoriti.

Za kruhom in vinom je med rastlinami naj imenitniša olje,
ki raste v bolj gorkih, jutrovih deželah na olivi ali oljki.
Olje daje naj lepšo svečavo; zato so od nekdaj ga rabili v svečavo.
Tudi jedila so si z oljem belili, in rane ž njim mazilili. Stari
bojevavci so si celo truplo z oljem mazilili. Judje so posebno
radi imeli mazilo, narejeno iz olja in druzih dišečih cvetlic. Že
modri kralj Salomon pravi: „Mazilo in mnogo dišave
raz vesele serce."  (Preg. 27, 9.) Zlasti glavo so si s
takim mazilom mazilili, kakor spet pravi kralj Salomon: „Tvoje
oblačila naj bodo vselej bele; in tvoji glavi
naj ne poide olje."  (Prid. 9, 8.) In Jezus Kristus sam
omenja v tisti imenitni pridigi na gori maziljenja, kakor nekaj
navadnega, ko pravi: „Ti pa, kadar .se postiš, pomaži
svojo glavo in umij svoj obraz, da ne bodo
ljudje videli, da se postiš."  (Mat. 6, 17, 18.) Na¬
vadno so si Judje glavo mazilili, kadarkoli so obiskali kako
bolj imenitno osebo. Tudi svatom so pri prihodu v hišo glave
mazilili; in v znamnje posebnega spoštovanja so tudi noge jim
mazilili, kakor je storila Marija Magdalena našemu Gospodu
Zveličarju. Mertve so z dišečimi in drazimi mazili mazilili;
m učenci Jezusovi so na njegovo povelje bolnike z oljem
mazilili.

Zavoljo teh prelepih in koristnih lastnost so olje in drevo
°tjko že od nekdaj neverniki in častivci pravega Boga imeli v

206

veliki časti, ter so ga rabili pri raznih svetih opravilih. Tudi
v svetem pismu ima olje mnogotere in imenitne pomene. Olje
pomenja Božji blagoslov,  kakor poje kraljevi prerok
David: „ G-1 a v o si mi mazilil  z o 1 j e m,“  (Psalm, 22,
5.) to je: z obilno gnado svetega Duha. Olje pomenja v svetem
pismu tudi veselje, srečo  tudi od Boga posebno blago¬
slovljeno osebo. Oljkina vejica je od nekdaj znamnje miru.
Kaj pomenljivo je bilo, ko je po grozovitem potopu prinesla v
svojem kljunu oljkino vejico golobica, ktero je Noe iz barke
izpustil, v znamnje, da serd Božji zavoljo človeških pregreh
je potolažen in mir človeškemu rodu podeljen. (I. Mojz. 8, 11.)

Da so olje pri svetih opravilih rabili, nam je lep izgled že
stari očak Jakob, ki je na potu v Mezopotamsko k svojemu ujcu
Labanu pod milim nebom prenočil, in kjer je v sanjah v čudni
prikazni videl lestvico do nebes, po kteri so angeli hodili in mu
je Bog imenitne obljube dajal. Ta stari očak je v jutro vzel
kamen, kteri mu je v zglavje bil, pa ga je postavil v znamnje
ter ga z oljem oblil in tako rekoč v oltar posvetil. (I. Mojz.
35.) Po tem zgledu so Judje pri raznih svetih opravilih rabili
sveto olje. Že v puščavi jim je Bog sam dal zapoved, kako
naj napravijo tako mazilo, s kterim so bili duhovni maziljeni
in s kterim je bilo maziljeno tudi svetišče Božje. Poslušajte,
kako je Bog sam ukazal napraviti in rabiti tako sveto olje:
»Gospod je govoril z Mojzesom, in je rekel:
Vzemi si dišav p e r v e in zbrane mire pet sto
šeklov  (lotov) in cimeta polovico, namreč dve
sto in petdeset šeklov in kalma tudi dve sto in
petdeset šeklov, in kasije  (dišeče kože nekega drevesa
v jutrovi Indiji) pet sto šeklov po tezi šekla, ki je
v svetišču, in oljkinega olja mero  hin  (okoli šest
bokalov); in iz tega naredi sveto mazilno olje,

207

Zamešano mazilo, kakoršno mazilar dela, in
ž  njim mazili šotor pričevanja in skrinjo za¬
leze, in mizo ž njenimi posodami, in svečnik
ž njegovim orodjem, in kropilni oltar, in oltar

z gavnih daritev

m vso pripravo, ki njemu v
službo gre. In tako posveti vse reči, da bodo
Presvete; kdorkoli se jih bode dotaknil, bodi
Posvečen. Arona in njegove sinove mazili, in
jih posveti, da mi duhovsko službo opravljajo.
Heci tudi Izraelovim otrokom: To mazilno
°lje bodi meni posvečeno v vaših rodovih.
Meso človeško naj se ne mazili ž njim, in po
a j e g a mešanji ne narejajte druzega mazila,

ke

r  je posvečeno in sveto vam bodi. Človek,

k 1 6  r i k o 1 i bi tacega naredil, in ga dal ptujcu
(ki ni duhoven)  bodi iztrebljen zmed svojega ljud-
s  1 v a. “ (II. Mojz. 30, 22—33.)  Viši duhoven je bil
P° glavi maziljen, ko je popred duhovsko bil
0  b 1 e č e n, in po klavnem darovanji so mu tudi
°l ) leko z oljem pokropili. (II. Mojz, 29. 7. III. Mojz.

?•) Tudi kraljem so glavo mazilili; zato so bili maziljenci
Gospodovi imenovani. (I. Kralj. 10, 1. 16, 13. 21, 7. 26,
Ul-) Ravno tako tudi preroki. (III. Kralj. 19, 16.) Zato se
Zveličar imenuje  „K  r i s t u s,“ to  je  »Maziljenec,"
| je duhoven, kralj in prerok. Maziljenje pomenja poklic v
Vl si, imenitniši stan; zato je Gospod po preroku govoril sam
^ Se be:  »Gospodov duh je nad menoj; ker me je
0 s  P o d pomaži lil; poslal me je pridigovat
r °tkim.“ (Iz. 61, 1.) In sveto pismo nove zaveze večkrat
P ra vi od njega,  da ga j e Bog mazilil s svetim D u-
10111  in z močjo. (Ap. dej. 4, 27. 10, 38.)

208

V katoliški cerkvi se rabi troje sveto olje, namreč: sveta
križma, olje za kerščence in posvečence, in
olje za bolnike.

1. S sveto križino katoliška cerkev mazili kerš¬
čence po svetem kerstu na glavi, birmance na
čelu, škofe, ko se posvečujejo, na glavi in na
rokah; na dalje cerkve, oltarje, zvonove pri njih
posvečevanji  i.  t.  d.

2.  Olja kerščencev in posvečencev je treba
pri  obnovi jeva nji kerstne vode, pri ker šče vanji,
preden se kerščenec kersti (ko se pomaži!i na persih in med
plečami),  pri posvečevanji mašnikovem, pri mazi¬
ljenji kr a 1 j e v, i. t. d.

3. Olje bolnikov je odločeno  za  bolnike, kader
se  jim  deli zakrament svetega poslednjega
olja, in za posvečevanje zvonov, in takrat se tudi s
križmo zmeša.

Zdaj je vprašanje:

Kdo sme posvetiti svete olja? in kdaj i 11
kako se godi to posvečenje?

Svete olja posveti le škof in sicer  veliki če¬
te r t e k med sveto mašo. To lepo, imenitno in spodbudno opra¬
vilo se tako le godi:

1. Nekoliko po povzdigovanji (pred očenašem) gre Škot
od oltarja vsred cerkve do mize, ki je v ta namen pripravljena.
Dvanajst mašnikov v belih mašnih plajščih škofa obdaja, v
spomin dvanajsterih aposteljnov, ki jih je Jezus ta dan okrog’
sebe imel. Zraven teh je še sedem diakonov in sedem poddia-
konov v belih levitih, kterih eni nosijo svete olja. Vsi stoje r
dvojni versti od škofa proti velikemu altarju; naj bližej P 1 ' 1

209

škofu mašniki, potem diakoni in poddiakoni, da je zares ča¬
stitljivo in spodbudno videti, kakor pri zadnji večerji.

2. Zdaj škof opravi bogoslovne molitve nad oljem za
kolnike.  Pri teh molitvah škof prosi, naj bi Bog tiste,
ki bodo s tem oljem maziljeni, po moči svetega
Huha dušnih slabost ozdravil, jih po svojem
Usmiljenji z odpuščenjem grehov tolažil, zoper
skušnjave obvaroval, jih spoterpežljivostjo
iu vdanostjo v voljo Božjo pri bolečinah in
kritkostih poterdoval, in, kolikor je Bogu d o-
Padljivo in bolniku v zveličanje, tudi njih
telesne bolečine hladil, njih bolezen lajšal
1 11  j i m zopet zdravje dodelil.

Zdaj se sveta maša nadaljeva.

3. Po zavživanji se posveti  krizma in olje za ker-
^tenee in posvečene e. In sicer tako le:

a. Sveta krizma je iz olja in balzama; torej se naj poprej
blagoslovi balzam, ki se potem olju primeša v znamnje in
spomin, da se je v Jezusu Kristusu Božja natora s človeško

sklenila.

b. Potem dihne škof v sveto krizmo in v sveto olje za
kerščence; ravno tako storč vsi dvanajsteri duhovni zaporedoma.

_ tem se naznanja, da s pomaziljenjem s svetim oljem bodo
ljudje svetega Duha prejemali, kakor so ga aposteljni nekdaj
Prejeli po navdihnjenji Kristusovem. Na to moli škof molitev,
v  kteri prosi, naj sveti Duh z močjo svoje gnade
kazili tiste, ki se pri svetem kerstu spoz-
!la Jo h Kristusu Maziljencu; naj jih pri sveti
birmi v veri v Jezusa Kristusa zoper vsako
s kušnj avo in zapeljanje poterdi; naj tudi
Pašnike, škofe in vladarje, ko se za više in

Keršanski nauk.

210

cerkve in deržave mazilijo, s tistimi čednostmi
obdaruje, ktere jih delajo pred vsem častit¬
ljive in zmožne, da bi. svoj visoki poklic po
Božjem namenu spolnovali.

c. Po dokončanem posvečevanji pozdravlja škof in za njim
dvanajsteri mašniki zverstoma sveto olje in sveto krizmo; ker
po trikrat pokleknejo in pojč po trikrat zaporedoma, pred
svetim oljem kerščencev: „Ave sanctum oleum!“  (poz¬

dravljeno bodi sveto olje!) in pred sveto krizmo: „A v e
sanctum  C h r i s m a!  “ (pozdravljena bodi sveta krizma!)
Po tem pozdravu vsakteri poljubi posodo svetega olja in svete
krizme ob robu. To pozdravljenje naznanuje veselje in hvalež¬
nost vernih kristjanov, da je Zveličar postavil svete zakramente,
pri kterih se rabijo te svete olja, ter se v njih po milosti
Božji grehov očiščujemo in k svetemu življenju poterdujemo.
Svete olja se potem razpošiljajo do vseh farnih cerkev cele
škofije in služijo pri delenji svetih zakramentov in obnovljevanji
kerstne vode do ravno tistega dne prihodnjega leta.

Godi se to posvečevanje svetih olij ravno veliki četertek,
ker so v starih časih veliko saboto kerščevali, in je bilo pri
svetem kerstu svetih olij potreba, ki se pa niso mogle pripravno
veliki petek posvečevati; ker sveta cerkev veliki petek žaluje
zavoljo Kristusove smerti. —

Kakor sem že povedal, da te posvečevanja svetih olij smejo
le sami škofje opravljati.

Sme pa vsak mašnik blagosloviti olje vsaktero, ki je na¬
menjeno za navadno rabo ljudem. Rimski obrednik ima za tak
blagoslov posebne molitve, v kterih mašnik naj poprej zaroti
olje pri vsegamogočnem Bogu, naj iz njeg a
beži vsa moč sovražnikova, ves napad in vsa
goljufija satanova, da bo v dušni in telesni

211

blagor vsem, ki ga bodo zavživali. Potem prosi,
11  a j bi vsegamogočni Bog sam blagoslovil to
0 1 j e, da vse, ki ga bodo zavživali, reši vsake
žlezni in slabosti, in ne pripusti, da bi bili
Pičeni od stare kače, to je, da bi bili rešeni vsega ža¬
lovanja hudobnega duha.

In kakor tako samo blagoslovljeno olje sme sleherni verni
kristjan rabiti; ravno tako pa ne sme od škofa posvečenih svetih
°kj nobeden se dotikati, razun mašnikov.

Kterikoli ima priložnost, naj veliki četertek sam bo priča,
kako slovesno je posvečenje svetih olij, ktero škof v družbi to-
^ko mašnikov opravlja.

Za danes pa le še to pristavljam: Ljubi moji poslušavci!
lnie jte te svete olja vselej v veliki časti, kakor jih visoko časti
SVe ta katoliška cerkev, da bodo vam tudi one v časni in večni
klagor! Amen.

XIII. Keršanski nauk.

4. Posvečevanje cerkve in oltarjev.

Kader je modri kralj Salomon v stari zavezi postavil Bogu
v riičasten tempelj v Jeruzalemskem mestu; kader ga je po-
^etil v službo Božjo, sošel se je ves Izrael h kralju; vsi stara-
111  ljudstva, vsi duhovni so prišli, da so obhajali posvečevanje
jj°J e ga tempeljna ; in takrat je veličastvo Gospodovo napolnilo
80  Gospodovo. Salomon je opravil preserčno molitev, ter je
Prelepo prosil Boga, naj usliši prošnje svojega ljudstva, kader
' sv ojih stiskah in potrebah v tempeljnu molilo. Kader bo
/a Perto nebo in ne bo deževalo, kader bo lakota v deželi

14 *

212

n a vstal a in v vsaki nadlogi naj bodo Božje oči odperte nad hišo
Božjo po noči in po dne. Tudi ptujca, ki bo molil v nji, naj
usliši. In kadarkoli bodo v ptuji deželi proti svetemu mestu v
svojih molitvah se obračali, naj bi jih Bog uslišal. In da je
spodobno Bogu posvetil svoj veličasten tempelj, napravil je
slovesno praznovanje, ki je terpelo štirnajst dni. Takrat je
daroval volov dva in dvajset tisuč in ovec sto in dvajset tisuč,
kar je bilo tudi v pogostovanje ljudstva, ki se je bilo zbralo
k temu praznovanju. (III. Kralj. 8.)

In Bog sam je že Mojzesu zapovedal, kako naj mu postavi
sveti šotor, kako naj napravi dvorišče okrog šotora, kako naj
pomazili šotor in vse njegove posode, da bode vse posvečeno.
(II. Mojz. 9.)

Ravno tako nam piše Ezdra v svojih pervih bukvah, kako
so Judje, vernivši se iz Babilonske sužnosti, slovesno posvetih
hišo Božjo ter napravili veliko darovanje. (I. Ezdr. 6.)

Iz tega, kar sem vam zdaj povedal, lahko spoznate, da
že od nekdaj so pravoverni posebno posvečevali kraje, k ter e so
odločili v službo Božjo, ker tako posvečenje so Bogu spodobno
spoznali. Torej je posvečevanje in blagoslovljevanje cerkev Že
starodavna navada.

Yse kaj bolj sveto stanovanje Božje, kakor je bil judovski
tempelj, so pa katoliške cerkve; kajti v katoliških cerkvah
Bog stanuje ne le v podobi, ali v oblaku in po duhovno,
ampak tu stanuje bistevno in resnično v naj častitljivšem zakra¬
mentu svetega Rešnjega Telesa, — Jezus Kristus — z dušo
in s telesom, s kervijo in z mesom, po Božji in človeški natofl«

Zato je že sveti Peter, pervak aposteljski, kakor zgodba
pripoveduje, ko je prišel v Rimsko mesto in je več Judov i n
nevernikov spreobernil, v hiši svetovavca Pudencija blagoslovi

213

pervo cerkev, v kteri so verni se zbirali, in obhajali nekervavo
daritev nove zaveze.

V pervih časih, ko je bila cerkev preganjana, so pravoverni
po skrivnih krajih, po podzemeljskih votlinah obhajali službo
Božjo; pa tudi ti kraji so bili posvečeni, kar sem vam v raznih
prilikah že opominjal. Ko so pa v času cesarja Konstantina
smeli očitno opravljati službo Božjo, posvečevali so svoje cerkve
tudi očitno in slovesno. In takih slovesnih posvečevanj se je
keršansko ljudstvo silno veselilo. Sosedni škofje in mašniki so
prišli. Večkrat so o takih priložnostih imeli cerkvene zbore,
ter so se posvetovali, kar je bilo vernim v prid, in koristno
keršanskemu življenju. Tako je bilo v sredi četertega stoletja
° nekem cerkvenem posvečevanji v Antiohiji devetdeset škofov
zbranih. Pri takih slovesnostih so škofje imeli posebne govore
do zbranega ljudstva; so svete maše in druge molitve opravljali.

Popisal sem vam že blagoslovljenje cerkve ali kapele.
Budi od posvečevanja cerkev je bilo že nekoliko razloženo, ko
s te slišali razlaganje perve cerkvene zapovedi. Ker so pa ve¬
čidel vsaj farne cerkve posvečene, popisal vam bom danes še
B°lj na tanko

4. posvečevanje cerkve, in posvečevanje
oltarjev,  kar se združeno opravlja. Iz tega nauka bo te
spoznali, kako imenitni kraji so Bogu posvečene cerkve.

S kakšnimi svetimi obredi se cerkev po-
s v  e č uj e?

a. Dan pred posvečevanjem se škof posti,
se k tako svetemu opravilu vredno pripravi. Prav je, da se s
škofom vred posti tudi ljudstvo, zlasti verni tistega kraja, kjer
Se  ima cerkev posvetiti. Ta post je lepa podoba, da enkrat ob
dnevu častitljivega vstajenja ne bomo mogli iti v hišo Božjo,
v ' tempelj večne slave, v svete nebesa, ako ob večeru tega živ-

214

ljenja z zatajevanjem in s spokornim življenjem ne očiščujemo
svoje duše.

Pred cerkevjo se napravi šotor. V ta šotor se na večer
slovesno v procesiji nesejo svetinje ali koščice in drugi ostanki
svetnikov, ktere drugi dan škof v veliki oltar zazidajo. Te
svetinje se položč v skrinjico, pridenejo se tri zerna kadila;
tudi se pridene pismo, v kterem je zapisano leto in dan po¬
svečevanja, tudi ime škofovo, imena svetnikov, kterih svetinje
so v skrinjici. Ta skrinjica dobro zapečatena se postavi v šotor,
kjer so prižgane luči, ki vso noč gorijo. Terno ljudstvo hodi
te svetinje častit, in mašniki tam opravijo svoje duhovne mo¬
litve : juternice in hvalnice.  Spodobi se, da nekaj
pobožnega ljudstva vso noč zaporedoma čuje pri svetinjah in
moli. — V pervih časih je škof svetinje v kaki bližnji stan
cerkvi shranil, ako je bila ktera blizo tam pričujoča; ako ne,
so jih pa v šotorji spravili in škof in ljudstvo so vso noč pn
njih čuli in molili. Odtod še dan današni šega, da se na¬
pravi šotor za svetinje in da ljudstvo in duhovstvo tam moli-
To nas pa tudi opominja, kako so svetniki v šotorih svojih
umeri ji vih teles na tem svetu živeli, preden so smeli v hišo
Gospodovo v nebeški Jeruzalem. Ravno tako tudi mi nimamo
stanovitnega mesta tukaj na zemlji, ampak moramo v slabem
šotoru svojega telesa čakati in zdihovati, da bo Gospod to našo
pozemeljsko kočo razdjal in nas vzel v večne stanovališča. —'
Kadilne zerna pomenjajo prelepo dišavo čednost in zasluženja
svetnikov; pomenjajo pa tudi vedno molitev, častenje in hvalo,
ktero opravljajo svetniki z nami vred pri službi Božji trojedi-
nemu Bogu.

b. T dan posvečevanja  mašniki pri teh svetinjah
mašujejo in potem gre škof z duhovstvom v šotor in tamkaj
molijo naj poprej spokorne psalme.  Škof se obleče potem

215

v cerkveno škofovsko obleko in gre v procesiji z duhovstvom
pred velike cerkvene vrata, ktere so pa zaperte in v cerkvi
ne sme biti nič ljudi. Pred vratini se škof na obraz verže in
zdaj se molijo ali pojč litanije vseh svetnikov.  To
nas opominja, s koliko ponižnostjo in s svetim strahom se mo¬
ramo zbirati pred Najvišim, kterega molijo vsi svetniki. Pa
tudi nas ta molitev opominja, kako imenitno je posvečevanje
cerkve, da kličemo vse svetnike na pomoč.

c. Škof nato vstane, blagoslovi sol in vodo,
pokropi zdaj sebe in ljudstvo in gre v procesiji z duhovstvom
in ljudstvom trikrat okrog cerkve, ter kropi cerkvene stene,
in vedno ponavlja besede: „V imenu Očeta in Sina in
svetega Duha!"  Eolikorkrat pri tem obhodu pride do
velikih vrat, poterka s pastirsko škofovsko palico na vrata, in
zakliče s psalmistom: »Odprite pervaki svoje vrata;
in odprite se večne vrata, da pojde noter
slavni kralj!"  Diakon, ki je sam v cerkvi, na glas reče:
»Kdo je tisti slavni kralj?"  Škof odgovori: »Gto-
s pod, močni in mogočni; Glospod, mogočni v
vojski."  (Psalm 23, 7, 8.) Ko v tretje pride škof s svojim
spremstvom do vrat in zaznamnja sveti križ na prag, odprč
se vrata, in škof stopi v cerkev, rekoč: »Mir bodi tej
hiši!«

Kaj vse to pomenja,  vam moram malo razložiti.
Spokorni psalmi pred vhodom iz šotora v cerkev, ki je zaperta,
nas opominjajo, da se moramo očiščevati s pokoro, ako hočemo
Hi v kraljestvo Božje, kterega nam cerkev pred oči stavi. Tri¬
kratni obhod okrog cerkve nam daje nauk, da moramo verovati
v  trojedinega Boga, ako hočemo iti v sveto cerkev, ako hočemo
kiti udje Kristusovi, in ako hočemo hoditi k službi Božji
v  keršanske katoliške cerkve. Trikratno terkanje nas opo-

216

minja na stare očake, ki so tako dolgo zdihovali in klicali, da
hi se jim odperle zaperte nebeške vrata; to terkanje je tudi
znamnje, da nebeško kraljestvo silo terpi in da le silni ga bodo
nase potegnili. Od škofa vedno ponavljene besede: »V imenu
Očeta in Sina in svetega Duha!"  kažejo, da to po¬
slopje v Božjo čast v posest jemlje v imenu trojedinega Boga.
Ravno to nam obilno kropljenje in molitve kažejo, da to novo
ozidje ne bo več za kako posvetno rabo, temuč da se odločuje,
očiščuje in posvečuje le samo Bogu, in v njegovo službo in v
njegovo čast. Blagoslovljena voda nas opominja na Jezusovo
Rešnjo Kri, s ktero je bil svet očiščen; tako naj bo s krop¬
ljenjem očiščena tudi ta cerkev, da more Bog vanjo s svojo
gnado. Vrata se odpri) še le, ko je prag cerkveni zaznamnjan
s svetim križem, ker smert Kristusova na križi je odperla
vrata v kraljestvo Božje ter je sterla oblast hudobnemu duhu.
Škof v cerkev stopivši ko namestnik Kristusov reče: »Mir
bodi tej hiši!"  To nas opominja, da je tudi Kristus, sto¬
pivši na ta svet, mir prinesel.

d. Škot, z duhovstvom stopivši v cerkev, gre do srede
cerkve; tam poklekne in proti velikemu oltarji obernjen zakliče
svetega Duha na pomoč z navadno cerkveno pesmijo: »Veni
creator Špiritu  s" (pridi stvarnik sveti Duh!) Ta čas,
ko se moli ta pesem, posuje eden služabnikov pepela po cerkvi
v podobi križa svetega Andreja, namreč od zadnjega kota na
eni strani do nasprotnega sprednjega kota na drugi strani
cerkve, in spet tako od druge strani; zato ne sme biti takrat
nobenih stolov v cerki. Zdaj molijo zopet litanije vseh svet¬
nikov in denejo se vmes besede: „Da ta kraj obiščeš,

te prosimo, sliši nas! da ga varstvu svojim
angelom izročiš, te prosimo, sliši nas! da to
cerkev in ta oltar, ki se ima v tvojo čast in na

217

ime svetega (ali svete)  I.  posvetiti, blagoslo-
viti blagovoliš, te prosimo, sliši nas!“ Pri teh
besedah škof blagoslovljaje trikrat prekriža cerkev in oltar.

Zdaj pridejo blagoslovivne molitve, v kterih prosi škof
Boga, naj bo velik in poveličan v svojih svet¬
nikih in naj pride v ta tempelj, ki je Njemu
z idan, in naj to posebno gnado dodeli, da bo
neprenehoma hvaljen tukaj v svojem deležu.
— Potem pevci pojejo Caharijevo pesem:  »Benedikt us"

in vmes se večkrat ponavljajo besede:  »Strašen je ta
bi’a  j,  tukaj zares ni druzega, kakor hiša Božja
in vrata nebeške." Med tem petjem škof s svojo ško¬
fovsko palico piše po potresenem pepelu od enega kota do
nasprotnega čerke ali abecedo naj poprej greško, po tem pa
latinsko po drugi ridi potresenega pepela od kota do kota, tako
da se abecedi križate in križ sega po vsi cerkvi.

Kaj vse to pomen  j a?

Lahko je zapopasti, zakaj se pri tako svetem in imenitnem
°pravilu kliče sveti Duh na pomoč; saj pričakujemo in imamo
vso pomoč le od Boga, in kolikor imenitniše je delo, toliko
^č in obilniše pomoči potrebujemo od zgoraj. In ker sveta
Katoliška cerkev pri vsakem imenitnem delu svetnike Božje na
Pomoč kliče, zato tudi tu moli litanije vseh svetnikov. V pesmi
»Benediktus" se Bog hvali, ki je obiskal svoje ljudstvo in mu
Je odrešenje dodelil. Vse to se kaj lepo poda v cerkveno po¬
svečenje. — Kar se tiče obedveh abeced, ktere škof po natre¬
senem pepelu piše, pomen je ta, da so vse ljudstva vseh jezikov
P° vesoljni zemlji poklicane k enemu nauku, v eno cerkev
Jezusa Kristusa križanega, da je ta cerkev postavljena na edino
Ver o aposteljsko, ktera je bila v začetku oznanovana v gerškem
ln  v latinskem jeziku. Abeceda hebrejska ali judovska se

218

opusti, akoravno se je v hebrajskem jeziku naj poprej oznano-
vala sveta vera; in to zato, ker so Judje zavergli sveto vero.
Za nas pa, ki smo živi tempelj Božji, ima ta šega ta pomen,
da Jezus Kristus piše Božje zapevedi s svojim perstom v naše
serca, ne pa po kamenu, in da hoče zveličati vse, ki njegove
postave poslušajo in po tistih živijo. — To pisanje škofovo
nas pa tudi še opominja, da nova cerkev ho tempelj Božji, z a
vse posvečen; da tu sem bodo smeli hoditi pred sedež Božje mi¬
losti vsi, hodi si kdo imeniten ali priprost, bogat ali reven in

ubog, kakoršnega koli naroda ali jezika, da le pride kakor

ponižen in veren kristjan, „z a k a j med Judom in Bre¬
kom ni razločka; ker eden je Gospod vseh,
bogat za vse, kteri vanj kličejo  (Rim. 10, 12.)

e. Po teh opravilih škof posveti veliki oltar  m
tudi druge oltarje, ako jih je več posvetiti treba. V ta namen
naj poprej blagoslovi s posebnimi molitvami vodo, ki se imenuje
voda svetega Gregorja,  in je zmešana s soljo, s pepe¬
lom in z vinom. Ta blagoslovljena voda, ktero je bil že papež

Gregor veliki’ v šestem stoletji zapovedal za posvečevanje ol¬
tarjev, ima prav lep in imeniten pomen. Ta voda meri na
Kristusa, ki se na oltarju daruje in na pravoverne kristjane,
ki so pričujoči. Vino in voda  sta podoba zedinjene Božj e
in človeške natore v Kristusu. Pepel  pomenja
umerljivost, sol pa neumerljivost, ker sol trohnobe varuje •
pepel in sol pomen j ata to ra j človeka,  ki m 13,
umerjoče telo in neumerjočo dušo. Vino in voda pomenjata
včlovečenega Sinu Božjega; zato se tudi pri vsaki sveti maši
v vino vlijč nektere kaplice vode. Kakor se pa p e p 6  ^
in sol skleneta z vinom in z vodo, tako se m°'
ramo v novo posvečeni cerkvi tudi mi sklepa * 1
z Jezusom Kristusom v veri, v ljubezni i n f

219

g n a d i svetih zakramentov. Zlasti pa. smo po naj
svetejši daritvi svete maše na oltarji v nom cerkvi s Kristusom
in v Kristusu takorekoč eno serce in ena duša, eno telo in en
duh, en duhoven in ena daritev, kakor je v eno sklenjeno in
zedinjeno voda, sol in pepel. To visoko daritev svete maše
namreč s Kristusom skupaj, združeno darujemo nebeškemu
Očetu. Zato se s to vodo pokropi oltar in cerkveno zidovje,
oltar pa pomenja Kristusa in zidovje verno ljudstvo.

To je pa še le pripravljanje k zares imenitnemu posveče¬
vanju altarja. Zdaj škof, ko je blagoslovil vodo svetega
Gregorja, verne se še enkrat k velikim cerkvenim
vratom,  in s spodnjim koncem škofovske palice zaznamnja
na vrata križ  pri verhu in pri tleh in takrat moli pre¬
lepo molitev, ktero si, preljubi moji! prav globoko v serce
vtisnite, da njenega pomena nikoli ne pozabite. Škof takole
moli: „Bodi in ohrani se nepremagljivi križ na
tem pragu tukaj zaznam njan; oba podboja
naj bota z napisom tvoje gnade olepšana, in
nad vse, kito hišo obiščejo, naj pride doli mir
1  n obilnost, treznost in spodobnost, bogat
blagoslov in usmiljenje. Ves nepokoj in vsa
stiska naj odstopi odtod! Pomanjkanje, kuga,
bolezen, slabost in napad hudobnih duhov
naj po tvojem obiskovanji beži odtod, in gnada
tvoje pričujočnosti naj napolnuje vse prostore
te hiše, in stanuje naj v nji veselje, mir in
e  <1 i n o s t, blagoslov, strah Božji in vsakteri
blagor! Kolikorkrat se tukaj tvoje sveto ime
kliče, naj lije nad nas doli obilnost tvojih
bobrot; beži naj odtod skušnjava hudobnega
J n prebiva naj pri nas angel miru, čistosti,

220

ljubezni in resnice, kteri naj nas vsega hudega
varuje, ohranja in brani, po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem/ Koliko gnad, koliko blagra kliče škof
v tej molitvi nad vse verne, ki bodo kdaj v tako posvečeno
cerkev prišli Boga častit in ga pomoči prosit!

f. Zdaj začne škof oltar posvečevati. Škof
pomoči palec v poprej blagoslovljeno vodo in zaznamnja naj
poprej sredo oltarja,  potem vse štiri vogle oltamne
mize s križem,  ter moli zraven: „Naj bo posvečen

ta oltar v čast vsegamogočnemu Bogu, v čast
preblaženi Devici Mariji in vsem svetnikom
in na ime in spomin (cerkvenega patrona)  I.,  v imenu
Očeta in Sina in svetega Duha. Amen/ Potem
gre sedemkrat okoli oltarja in neprenehoma moli in oltar kropi
z gregorjansko vodo. Zraven prejšnjega pomena ima ta voda
še drugi pomen. Sol v tej vodi nas opominja modrosti; pepel
je podoba spokorjenja; vino duhovno veselje, sveto ljubezen;
voda sama čistost serca; zedinjenje vseh čveterih stvari pomenja
gnade, ki nam tečejo od oltarja. Zmešanje teh stvari nas lepo
opominja dolžnosti, da s serčnim hrepenjenjem po keršanski
modrosti in s svetim veseljem vselej pridemo v hišo Božjo
pred posvečeni oltar.

Petkrat prekriža škof oltar. Srednji križ pomenja veliko
spravno daritev, sveto mašo, ki se bo na tem oltarju oprav¬
ljala. Čveteri križi na vogleh pomenjajo gnade, ki tečejo z
oltarja na vse štiri strani vesoljne zemlje. Ob enem nas ti
peteri križi opominjajo na petere rane Kristusove, ki se pri
vsaki daritvi svete maše takorekoč vnovič odpirajo. Sedem¬
kratno kropljenje oltarja pomenja vsestransko očiščevanje, nas
pa tudi opominja na sedmere darove svetega Duha, ki nam
jih deli po najsvetejšem zakramentu oltarja. — Kakor s 0

221

oltar posebno očiščuje, tako je deležna tudi vsa cerkev tega
očiščevanja; zato gre škof trikrat ob stenah po vsej cerkvi,
ki jo ravno tako kropi z blagoslovljeno vodo; in poslednjič gre
še križem po vsej cerkvi in gredd kropi cerkev v podobi križa
in na vse štiri strani sveta. Dotekne se s to vodo še malte,
ktere je poznej potreba; in kar po vsem tem kropljenji še
gregorjanske vode ostane, se pred oltarjem na tla izlije. To
pomenja, da vsa cerkev naj bo očiščena.

g. Zdaj g r e d 6 v procesiji k šotoru, kjer so
shranjene svetinje.  Častitljivo jih vzdignejo, pa jih
nesejo naj poprej okrog nove cerkve.  Preden gre
procesija v cerkev, ima škof ali pa drugi mašnik
namesto njega  pred cerkevjo nagovor  do ljudstva od
svetosti hiše Božje in arhidiakon bere dvojno določilo triden¬
tinskega zbora, kako se kaznujejo tisti, ki kake cerkve pogra¬
bijo, ali desetino odrečejo ali zaderžujejo. (Sess. 22. et 25.)

Po končani pridigi, preden škof v cerkev stopi, cerkvene
vrata od zunaj s svetim oljem pomazili  in potem
gredč v slovesni procesiji s svetinjami v cerkev pred veliki
oltar. Zdaj pomazili škof jamico za svetinje naal-
barji s sveto krizmo,  dene spoštljivo svetinje v izdolb¬
eno , ter jih zadela s plošico , zato pripravljeno in z malto
Poprej narejeno. Nato mazili škof oltar v sredi in na vogleh
dvakrat s svetim oljem, enkrat s sveto krizmo in poslednjič
Ce lo oltarno mizo s svetim oljem s sveto krizmo zmešanim.
Po vsakem maziljenji pa pokadi oltar; drugi duhoven pa od¬
sihmal do konca vseh opravil neprenehoma hodi s kadilnico
okrog oltarja in kadi.

Tudi to ima posebno lep pomen.  Olje, zavoljo
svoje maščobe pomenja polnost Božjih gnad, ki nam so v delež
v  naj svetejši daritvi nove zaveze; sveta krizma pomenja vedno

222

neprecenljivo veljavo svete maše; kajenje pa kaže dopadljivost,
ktero ima nebeški Oče nad to nekervavo daritevjo. Prenašanje
svetinj v slovesni procesiji okrog cerkve in v cerkev nas opominja
na to, kako častitljivo so svetniki Božji šli v svete nebesa. To
naznanujejo prelepe predglasja, Ivi se poj6 pri tej priložnosti.
Eno teh predglasji pravi: „0 kako častitljivo je kra¬
ljestvo, v kterem se s Kristusom razveselju¬
jejo vsi svetniki; in oblečeni v bele oblačila
hodijo za Jagnjetom, kamor gre.“  Drugo: „Poj-
dite noter vi svetniki Božji, ker pripravljeno
je od Gospoda vaše prebivanje; pa tudi verno
ljudstvo nasleduje z veseljem po vaši poti,
da prosite za nas veličastvo Gospodov o. Ale¬
luja!"  Tretje: „Ve s e 1 č se v nebesih duše svetni¬

kov, ki so hodili po Kristusovih stopinjah, in
ker so iz ljubezni do njega svojo kri prelili,
tor a j se radujejo s Kristusom brez konca."

Čemu se devljejo svetinje v oltarje?

Ko sveta katoliška cerkev svetinje v oltarje devlje, hoče
s tem svetnikom spodobno čast skazovati, nas pa s tem opo¬
minja k ravno tisti svetosti in stanovitnosti in pa ljubezni
Božji, ktero so svetniki tu na zemlji imeli. Tudi s tem poživlja
vero v vedno občenje s svetniki Božjimi. Od teh svetinj vam
moram še nekaj malega tu v misel vzeti. Kjerkoli se bere
sveta maša, morajo biti take svetinje in sicer na altarji tam,
kjer je kelih postavljen. Prepovedano je na oltarji maševati, v
kterem ni svetinj svetnikov. Ako je sveta maša pod milim
nebom, na popotovanji ali na barkah, kjer nimajo oltarja,
morajo imeti seboj kamen, v kterega izdolbljino so vdeljane
svetinje; in ta kamen se postavi pod kelih, da se sme da¬
ritev svete maše opravljati.

223

Začetek svetinj pri sveti maši in začetek
oltarjev je pa ta le: Pervi kristjanje v času preganjanja
niso imeli nobenih očitnih cerkev, shajali so se k službi Božji,
kakor večkrat slišite, v podzemeljskih rakah ali pokopališčih;
naj raji v takih krajih, kjer so bili pokopani mučenci, ki so
svojo kerv in življenje dali za sveto vero. Taki kraji so bili
Pravovernim posebno spoštljivi, sveti in častitljivi. To je bilo
še zlasti v Rimskem mestu. Ko je preganjanje minulo, in je
cerkev prostost dosegla, bili so kristjanom taki kraji še zmiraj
naj ljubši, in po teh krajih so zidali svoje cerkve na grobovih
svetih mučencev. Zidali so cerkve tako, da je • bil oltar nad
grobom svetnika ali svetnice; da je oltar prav za prav bil
grob, kakor so poprej na grobovih obhajali svete skrivnosti.
2ato ima še zdaj oltarna miza podobo groba, ker že pervi
kristjani so spoznali, da tabernakelj s svetim Rešnjim Telesom
ne more stati na bolj častitljivem kraji, kakor na grobu mu¬
čenca ali druzega svetnika Božjega. Ko so pa po razširjenji
keršanstva smeli cerkve zidati tudi po takih krajih, kjer ni
kilo grobov svetnikov, so vsaj nekoliko svetinj, to je nektere
koščice svetnikov, prenesli tje in so jih zadelali v sredo oltarja.
In tako so grob svetniku tako rekoč napravili, kjer ga
ni bilo.

Kajenje okrog oltarja nas tudi opominja na darovanja in
molitve, ki se bodo odsihmal z oltarja k Bogu povzdigovale,
in to nas opominja, naj z veliko pobožnostjo opravljamo svoje
daritve in molitve na tem svetem kraji. — Maziljenje s svetim
oljem in s sveto krizmo se ozira posebno še na Kristusa, ki je
Pravi Maziljenec Gospodov, naj viši duhoven nove zaveze, kralj
? seh kraljev, učenik vseh prerokov; zakaj, kar že veste, kralje
s o mazilili v stari zavezi. Toliko bolj se spodobi to maziljenje
Jezusu, kterega nam posvečeni oltar pred oči stavi; zakaj

224

Jezus je pravi oltar, podstavni kamen, na k ter ega je zidana
keršanska cerkev; kajti oltarji v naših cerkvah so le podoba
Jezusa Kristusa.

h. Zdaj gre škof po cerkvi in pomazili s sveto

krizino dvanajstere križe ob cerkvenih stenah,
ki so že poprej napravljeni in nad kterimi so svečniki z gore¬
čimi svečami. Med maziljenjem moli škof: „Bodi posvečen
in blagoslovljen ta tempelj v imenu Očeta in
Sina in svetega Duha, v čast Božjo in častit¬
ljive Device Marije in vseh svetnikov, in na
ime in spomin svetega! Mir ti bodi.“  Na to
križ pokadi. Ti dvanajsteri križi nas opominjajo dvanajsterih
aposteljnov, ter nam kažejo nebeški Jeruzalem, od kterega nam
piše sveti Janez evangelist v skrivnem razodenji: „In zid

mesta je imel dvanajst podlagnih kamnov in
na njih dvanajst imen dvanajsterih apostelj¬
nov  J a g n j e t o v i h.“ (Skr. raz. 21, 14.) — Sveti
Bernard imenuje to maziljenje teh križev maziljenje s
svetim Duhom;  luč  pomenja luč dobrih del,  ki iz
tega Božjega mazila izhajajo in blagodarjenje z večno častit¬
ljivostjo, ki delo Kristusovo nad nami dopolnuje.

i. In še ni konca posvečevanja. Po posvečevanji dvanaj¬
sterih križev se poda škof s svojim spremstvom zopet k ol¬
tarju in naredi na peterih s svetim oljem pomaziljenih mestih
iz blagoslovljenega kadila pet križev, vsa-
cega iz pet kadilnih  z er  n;  na vsaki križec iz kadila
položi spet drugi križec iz drobne voščene svečice; zgorne kri-
žice prižge, da kadilo in svečice zgore na altarji. Vse to ima
spet prelep pomen. Te lučice  pomenjajo naj poprej Jezusa
Kristusa, ki se sam imenuje luč sveta.  Kakor goreča luč
same sebe povživa, tako se daruje Kristus nebeškemu Očetu

225

na oltarji vsega popolnoma, kakor se je kervavo daroval na
križu za odrešenje vesoljnega človeštva. Te 1 u č i c e pa pome¬
tajo tudi  darove, ki jih bodo v prihodnje pravoverni na novo-
posvečenem altarji Bogu darovali, ki pa mu hodo dopadljivi le
Po Kervi Jezusovi, po peterih njegovih ranah in po križu nje¬
govega Božjega Sina. Te male goreče  svečice naj pa tret¬
jič tudi pomenjajo n a š e s e r c a, ki jih Bog sam hoče imeti
°d nas v dar, ki pa morajo hiti v luči svete vere razsvitljene
in od ognja ljubezni Božje vse vnete, da hodo Bogu v do¬
padljiv dar.

k. Poslednjič pomazili škof še sprednjo stran  ol¬
tarja in tamkaj, kjer se oltarni pokrov ali oltarna
Ploša z oltarno podstavo sklepa;  s tem se mž~
nanja, kako svet da je posvečeni kraj. Škof zdaj blagoslovi
šc bele perte,  s kterim se potem oltar pregerne, in kteri
pomenjajo platna in tančice, v kterih je bil Kristus v grob
Položen. Tudi blagoslovi zdaj druge cerkvene posode in oprave,
ako je potreba. Zdaj se postavi na oltar podoba križanega
Zveličarja, oh straneh se denejo svečniki s prižganimi svečami
m potem se vpervič slovesno v novoposvečeni cerkvi Bogu
daruje visoka nekervava daritev svete maše. Odsihmal je cerkev
hiša Božje milosti in prebivališče Najvišega, ktero prederzno
skruniti naj se slehern skerbno varuje; kajti „kdo jo bo
° s krunil, ga be Gospod končal".

Glejte, ljubi moji! kako veličastno je posvečevanje cerkve.
® tem posvečevanjem se cerkev odtegne popolnoma vsaki po¬
stni rabi, se posveti v pravo lastnino Božjo; zadobi pa tudi
Posebno duhovno moč, ktera je v tem, da pravoverni v nji
zadobivljajo mnogotere milosti Božje, zlasti to posebno milost, da
^morejo v tako posvečeni cerkvi spodobno Boga častiti. Po
ni mku svetega Tomaža Akvinskega zadobč kristjanje pri pobožnem

Keršanski nauk. ^

226

obiskovanji posvečene cerkve odpuščanje maiih grehov in posebno
pomoč zoper skušnjave in zapeljevanja hudobnega duha. Tudi
je posvečevanje cerkve prelep pomen, v kterem se kaže, kako
sveta da je zveličana cerkev v nebesih, pa tudi to, kako sveta
naj bo vojskovavna cerkev na zemlji. To posvečevanje nas še
posebno opominja, da imejmo v veliki časti svoje telesa, ki so
tudi stanovanja Božje, tempeljni svetega Duha. Prav in dobro
je, da si večkrat pred oči stavimo to imenitno slovesnost,
da si tako obujamo večkrat v svojem sercu hrepeneče želje,
naj enkrat pridemo v zveličanje tam v nebesih; da smo hva¬
ležni svojemu Bogu, da smo udje prave, edinozveličanske cerkve
na zemlji. Poslednjič nas mora ta spomin vedno spodbadati,
da svoje lastno telo neomadeževano ohranjamo, da bo uredno
prebivališče svetemu Duhu.

Zato nikdar ne pozabite tega nauka, v kterem sem vam
razložil, kako častitljiv, kako svet je kraj, ki je tako slavno
posvečen v stanovanje Najvišega, v hišo Gospodovo, nam P a
tudi v hišo zveličanja. Zato stopite čez posvečeni prag vselej 2
veliko in spodobno pobožnostjo, da bote deležni milost, ktere
Bog pobožnim deli na njemu posvečenem kraji. Večkrat se
spominjajte prelepih cerkvenih opravil posvečenja. Ta spomm
vam bo vero oživel, ta spomin vas bo varoval vsake nespodob¬
nosti na tem svetem kraji; pa vas bo tudi vnemal, da se vselej
sveto obnašate v cerkvi, ktera je bila s toliko slovesnostjo p°'
svečena v Božjo hišo. — Ko je sveti Martin stopil v posvečeno
cerkev, obšla ga je neka sveta groza, da se je tresti začel
Ko so ga vprašali, kaj se tako boji, odgovoril jim je: „Kaj | )1
se ne tresel, ko stojim pred Bogom, pred kraljem nebes ]I1
zemlje, in pred svojim ojstrim sodnikom?" — Berem od per ^ 1
kristjanov, da so do posvečene cerkve imeli toliko spoštovanji
da še zakašljati si niso upali v cerkvi. In sveti Krizostom nam

227

piše: „Kristjani so šli v cerkev, kakor v palačo velicega kralja,
ti so mu angeli služabniki; kjer so nebesa odperte, Kristus sedi
na svojem sedežu, kjer je vse polno nevidnih nebeških duhov.“
Grlejte kako lep zgled so nam pervi kristjanje. Ljubi moji!
ker ste danes lahko se prepričali, kako zares sveti kraji so
Bogu posvečene cerkve, o ne pozabite tega nauka in obnašajte
se vselej spodobno in pobožno v hišah Božjih, da bote tudi
deležni gnad, ktere Bog deli na teh svetih krajih. Amen.

XIV. Keršanski nauk.

5. Posvečevanje kelhov in drugih cerkvenih posod.

6. Posvečevanje zvonov.

Druga versta blagoslovil, od kterih vas že dalj časa učim
le posvečevanje. Med posvečevanja se števajo vse tiste blago¬
slovila, ki so sklenjene tudi z maziljenjem, s svetim oljem. Tako
Posvečevanje je že silno staro. Že  Bog sam je zapovedal Moj-
Zesu  > ko mu je sostavil sveti šotor: „V z e m i m azil ti e g a

°Ua, ter mazili šotor in vse njegove posode,
da bodo posvečene; oltar za žgavne daritve
131  vse njegove posode, umivalnik ž njegove
Podlago, vse posveti z mazilnim oljem, da bo
Presveto."  (II. Mojz. 40, 9 — 11.) Ne smemo se toraj
Juditi, ak 0  j e  tudi. sveta cerkev sprejela to navado, da posve¬
ti' 6  posebno tiste stvari, poslopja in posode, ki so namenjene
Y  rabo pri naj svetejši daritvi nove zaveze. Ko sem vam že v
Predzadnjem keršanskem nauku povedal, kako sveta cerkev po-
SVecu je svete olja, ki so odmenjene za posvečenje drugih cerk-

15*

228

venih reči, govoril sem vam zadnjič in razložil, kako slovesno
in preimenitno posvečuje sveta cerkev cerkve in oltarje. Danes
vam hočem še nekoliko popisati naj poprej:

5. Posvečenje kelhov in druzih cerkvenih
posod.

Med imenitnimi posodami, ktere sveta katoliška cerkev
rabi pri opravljanji nekervave daritve nove zaveze, so kelihi
naj imenitniši. Naši cerkveni kelihi so podoba tistega keliha,
v kterem je naš Zveličar Jezus Kristus vpervič vino spremenil
v svojo Reš njo Kri. Zato morajo pa tudi iz naj drajše tvarine
narejeni hiti. Po cerkvenih pravilih morajo biti zlati ali sre-
berni; ako je pa cerkev prevbožna, smejo biti tudi iz slabše
pa vendar terdne tvarine, ter morajo biti znotraj dobro pozla¬
čeni. Kako imenitne posode so kelihi, že iz tega lahko posna¬
mete, kar sem vam povedal od monštranc in od tabernakeljnov.
Pa še imenitniši od teh posod so kelihi, ki se neposrednje ra¬
bijo pri sveti daritvi. Zato jih pa sveta cerkev ne blagoslovlja
tako, kakor monštrance in tabernakeljne, temuč jih celo posve¬
čuje. In le škofje sami smejo posvečevati kelihe in zlato ali
pozlačeno skledico na, kelihu. Škof pomazili kelih in skledico,
po cerkveno „pateno“ imenovano, s sveto krizmo, ter v molitvi
prosi, naj bivsegamogočniBog dodelil tem poso¬
dam svoj blagoslov, in kar umetnost in cena
t v a'»r i n e ni zadosti vredno storila v službo nje¬
govih oltarjev, on s svojim blagoslovom po¬
sveti, da bota kelih in pate n a z gnado svetega
Duhapostalanovgrobtelesa in ker vi Gospoda
našega Jezusa Kristusa.

Kedar človek zagleda svetlo pozlačeni kelih, mora se v
vernem sercu želja obuditi, naj bi kelihu enaki, čisti, v Božjih
očeh lepi bili vsi, ki ga bodo rabili pri daritvi svete maše.

229

In na to željo gre d 6 tudi vse druge molitve, s kterimi škof
posvečuje kelih in pateno. — Nikdar nikoli se ne sme posvečeni
kelih rabiti v kaj posvetnega.

Kakor kelih, tako posvečen in tako imeniten je tudi ob¬
hajilni kelih ali „ciborij“. Ta kelih je le nekoliko širji in ima
tudi posebno pokrivalice.

Je pa „Ciborij“  posoda, v kteri se po tabernakeljnih
hrani presveto Rešuje Telo, da se obhajajo zdravi in bolniki.
V pervih časih so hranovali presveto Rešnje Telo v dragocene
pertiče zagernjeno, ali pa v posode, ki so imele podobo malega
zvonika, ki je stal na evangelski strani oltarja. Ti turnčiki so
hili lepo okinčani, večkrat pozlačeni ali tudi iz zlata ali iz
slonove kosti, „turn slonokosteni" imenovani.

Tak turniček se še vidi v prežali gotiški cerkvi svetega
Ruperta na Dolenskem, ki je berž ko ne edini v vsem našem
cesarstvu. Zdaj se shranujejo v njem svete olja. — Po veliko
krajih je bilo presveto Rešnje Telo shranjeno, v pervih časih, v
srebernem ali z zlatom bogato ozaljšanem votlem golobčeku
stoječem na srebernem ali zlatem ploščeku, p a t e n i, ki je
za  drobne verižice visela nad velikim oltarjem, tako da so za¬
legli golobčeka s presvetim Rešnjim Telesom doli potegniti
in  gori pustiti, kakor današne svetilnice. Na herbtu pa je imel
vratiča. Po Nemškem in po Francoskem se še najdejo taki
gdobčiki. Gotovo so kristjani pri tej naredbi mislili na svetega
kuha, s čigar pripomočjo se je Jezus Kristus včlovečil, ter
zdaj v presvetem zakramentu prebiva. Nad golobom je bila
Uavadno razpeta strešica dragocenih pertičev.

ko drugih krajih pa so imeli shranjeno presveto Rešnje
Tel° v okroglih, šest ali tudi večvoglatih pušicah, z ravno
j^hn pokrovcem, ki so tudi visele pod dragoceno strešico,
kile so ali pozlačene, lepo ozaljšane ali pa tudi slonokostene.

230

Včasih je tudi golobček nosil v kljunčeku tako posodico, še
le pozneje so začeli rabiti stoječe, prenesljive ciborije. Ti cibo-
riji morajo biti bo cerkvenih pravilih z belim  plajščekom
ogernjeni. Za obhajila bolnikov blizo cerkve so manjši cibo-
riji odločeni.

Te ciborije, kakor tudi druge posode za svete olja, tako
puščice, ki se rabijo za sveto Režnje Telo in za sveto olje
bolnikov, navadno posveti škof; s škofovim privoljenjem pa
jih smejo blagosloviti drugi duhovni, kakor tabernakeljne.

Vse tako posvečene posode morajo kristjanu častitljive,
svete biti. —

Zdaj vam bom pa še popisal eno posvečevanje, ki je zares
lepo in še posebno za našo ljubo domovino toliko častito, vsem
Slovencem toliko priljubljeno. In to je:

6. Posvečevanje zvonov.

Popotniki, ki križem svet obhodijo, pripovedujejo, da nikjer
ni toliko lepih cerkev po prijaznih gričih in visocih hribih,
kakor po preljubem našem Slovenskem. Pa tudi nikjer po svetu
nimajo tako lepega in tako umetno ubranega zvonenja, kakor
ga imamo ravno mi Slovenci. Nekaka sveta vnema je pri nas
za lepo zvonenje; ena soseska si čez drugo prizadeva imeti
veče, bolj umetno ubrane zvonove. In to, ljubi moji! je lepa
čast za vso deželo našo. Ker nam je zvonenje toliko ljubo, m
vsaka fara veliko ceni lepo zvonenje; zato mislim, da vam
bom vstregel, ako vam od zvonov in njih posvečevanja kaj
več in malo bolj obširno govorim; kajti zvonenje je s katoliško
cerkevjo tako na tanko sklenjeno, da je skorej ni bolj imenitn e
prigodbe v cerkvi, da bi z zvonenjem spremljevana ne bila>
To lepo zvonenje naše serce ali k veselju budi ali nam žalo¬
vanje oznanuje, ja vsako cerkveno slovesnost visoko povišuje.

a. Je li zvonenje že staro?

231

Za gotovo se ne vč, kdaj ? in kdo je znajdel perve zvo¬
nove. Na Kineškim,  pravijo zgodovino-pisci, so bili zvonovi
že več ko dva tisuča let pred Kristusovim rojstvom v rabi.
Stari K, i m c i so imeli 'pri hišnih vratih male zvončke, da so
katarja ž njimi klicali, kar je pri večih hišah še zdaj navada.
Tudi neverniki so imeli male zvončke v svojih tempeljnih.
Tudi so že Judje imeli male zvončke, kar jim je Gospod Bog
sam zavkazal. V drugih Mojzesovih bukvah berem, ko je Bog Moj¬
zesu naročil, kakošno obleko mora narediti višimu duhovnu, da naj
naredi „spodej okoli roba te suknje margaranove
jabelka ... z zvončki vmes; tako daje  zlat zvon¬
ček in pa margaranovo jabelko in spet tako zlat
zvonček in pa jabelko. In Aron naj jo obleče, ka-
derbo službo opravljal, da se bo slišal glas, ka¬
dar pojde v svetišče in pride iz njega."  (II. Mojz.
28, 33, 34.) Glejte, kako lep je pomen danešnih zvonov!
Tudi naši zvonovi zapojč, kedarkoli se prične služba Božja. In
ravno to pripoveduje moder Sirah, ko hvali Mojzesa, ter pravi:
»Oblekel  mu  je  (Aronu) dolgo suknjo . . . in mu
je veliko zlatih zvončkov okrog obesel, da so
žvenkljalipri njegovi hoji indaseježvenk-
^janje slišalo v tempeljnu."  (Sir. 45, 10, 11.) Glejte
kakor dan danešni! K službi Božji pa se Judje niso z zvo-
nenjem klicali; zato so pa imeli trobente. Bog je Mojzesu v
Pnščavi zapovedal, da si napravi dve trobenti iz vlitega srebra,
s  kterima so duhovni klicali Izraelsko ljudstvo k službi Božji;
t ,a  tudi so s trobentami napovedovali velike praznovanja in
darovanja; tudi so v te trobente trobili, kadar so šotor vzdig¬
ni in se dalej podali, ali kadar so v vojsko šli. (IV. Mojz. 10.)

Kristjani pervih treh stoletij niso imeli nobenih zvonov, ker
s ° ua skrivnem in na tihem obhajali službo Božjo. Zato so se

232

k službi Božji le sklicevali. Diakon je odločil kraj in čas, in
pošiljal je do vernih svoje služabnike, ki so vernim povedali,
kdaj in kje bo sveto obhajilo. Ako so dalj časa na enem kraji
imeli obhajati nekervavo daritev in so bili pred zalezovanjem
preganjavcev zavarovani, napovedal je konec daritve škof sam,
kdaj se bodo zopet zbrali; ali pa je to tudi kteri drugi mašnik
oznanil. Ko so pod cesarjem Konstantinom jeli očitno cerkve
zidati, in služba Božja je iz podzemeljskih jam na svitlo prišla,
imeli so za sklicevanje po nekterih krajih trobente, po druzib
so glasno „Aleluja“ zapeli. Naj bolj so bile pa v rabi tanke
deske iz terdnega lesa, lepo oglajene, na ktere so z železnimi
kladvi tolkli, ali pa so z lesenimi ropotuljami ljudi skupaj
klicali, kakor se pri nas še veliki teden godi. Nekteri so
imeli žvenkulje, kakoršne so neverniki rabili, ki so pa bile
iz kovane tvarine; pa 'niso imele niti čistega, niti zadost¬
nega glasu.

Iz teh kraguljcev ali žvenkulj so postali sčasoma zvonovi,
ki so jih vlivali z razne kovine, ki so imeli prijetniši in
zdatniši glas. Že cerkveni zbor v Toledi na Španskem, ki j e
bil v letu štir sto, govori o rabi zvonov. Y življenji svetega
Pavlina, škofa Nolanskega na Laškem, se bere, da je on šel v
sužnost v Afriko namesto mladenča Pavla, ki je bil edini sin
zapuščene vdove. In ta Pavl je bil kovač. Skoval je bronasto
posodo, kelhu enako, znotraj oterdi železno kladvo. Posodo tako
obesi, da se majati da in kladvo na strani bije. Namestnik
svetega Pavlina obesi ta pervi, znani zvon verh nove cerkve
in ljudstvo se je veselilo tega glasu, ki ga je klical k službi
Božji. Od tod so se zvonovi razširili po drugih deželah. P°'
sebno zapovedi o zvonovih je dal papež Fabijan, ki je živel o
začetku sedmega stoletja; takrat je bilo zvonenje že navadno-
V začetku so zvonili le k službi Božji. Pozneje so peli zvonovi

233

tudi pri drugih cerkvenih opravilih. Papež Janez dva in dvaj¬
seti je zapovedal, naj vsak večer trikrat pozvoni k molitvi.
Cerkveni zhor v Kolinu, leta tisuč štir sto tri in dvajset, je
zapovedal zjutrajno zvonenje; papež Kalikst pa opoldne.

b. Kdaj torej pojejo zvonovi?

Zavoljo prijetnega glasu zvonov je postala njihova raba
vedno obširniša. In zdaj je skorej ni imenitne prigodbe, da bi
je zvonenje ne poviševalo. Navadno se sliši zvonenje vsaki dan
trikrat; zjutraj, opoldan in zvečer, ko nas sveta mati katoliška
cerkev kliče, da se hvaležno spominjamo naj imenitniše skriv¬
nosti ljubezni Božje, to je včlovečenja Sinu Božjega. Zraven
P a  se izročujemo v varstvo preblažene Device in Matere Marije.
Vsaki dan nas vabi sveta cerkev s prijetnim glasom svojih
zvonov, ter nas kliče, da se vdeležimo nekervave daritve nove
zaveze, svete maše. Po več krajih tudi pozvanja pri imenitniših
delih službe Božje, da se v duhu lahko vdeležijo te presvete
daritve tudi oni kristjani, ki sami telesno zavoljo svojih doma¬
čih opravil pričujoči biti ne morejo. Zvon ti pove, kdaj se
spremenja kruh in vino v sveto Rešnje Telo in sveto Rešnjo
^ri, da lahko tudi dalječ od cerkve, na polji ali doma, počastiš

svojega Zveličarja, ki ga mašnik pri povzdigovanji v podobi
kruha in vina vernemu ljudstvu kaže. Prav in lepo je, ako se
P r i povzdigovanji, ki ti ga zvon naznanja, čedno odkriješ, pre¬
križaš ter proti cerkvi obernjen v duhu moliš svojega Jezusa,
iu se njegovi milosti izročiš. — Tudi ob sedmi uri zjutraj
zv °ui v čast Materi Božji, ki je nekdaj s svojo mogočno prošnjo
°h tej uri sprosila kristjanom zmago čez naj hujšega sovraž¬
na, nevernega Turka. Kristjan! ko zjutraj, opoldne in zvečer
k° dolžnosti moliš prelepo angelovo pozdravljenje, moli ob
Sedmi uri v čast Materi Božje en Očenaš in eno Češčenasima-
ri i° v zahvalo nekdajne zmage, pa še en Očenaš in eno Češče-

234

nasimarijo v priporočilo, da bi ti Marija Devica sprosila
zmago zoper vse dušne sovražnike, in te varovala vsacega
greha čez dan. — Zvečer zvoni tudi z malim zvonom za verne
duše v vicah. Tudi ta Oče naš in Češčenasimarijo lepo zmoli;
saj boš morebiti tudi ti nekdaj potreboval te priprošnje. Po
nekterih krajih tudi zvečer na zadnje zvoni v čast svetemu
Florjanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja.

Večkrat in bolj slovesno zvoni o nedeljah in praznikih,
ko pravoverne veselo vabi k službi Božji. Kako lepo in veli¬
častno je. zvonenje v delapust pred vsakim praznikom! Nekaj
posebno pobožnega, spodbudljivega ima zvonenje v jutro ob
vseh velicih praznikih. Komu se serce ne zveseljuje, ko sliši
lepo ubrano priterkovanje, ki mu oznanujejo imenitno prazno¬
vanje ali kako godovanje!

Vse drugači pa pojejo zvonovi, kader nam oznanujejo kaj
žalostnega, kaj otožnega. Kako milo poje zvon, ko nam pravi
ali naznanja, da se loči brat ali sestra naša iz tega sveta!
Kako pretresljivo je zvonenje pri pogrebih. Mogočni glas J e
nekako strašen, presunljiv, žalosten, ter nam pomenljivo kliče:
Danes meni, juter tebi! — Pri spominu Jezusove smerti pa
(veliki četertek do velike sabote) vtihne vse zvonenje, v znam-
nje, da sveta cerkev obžaluje britko smert svojega nebeškega
ženina. Tudi, ako bi kteri kraj ali ktera dežela zavoljo poseb¬
nih hudobij bila v prepoved djana, to je, ako bi papež ah
škof kteremu kraju odvzeli obhajanje vse službe Božje, tudi
takrat potihnejo vsi zvonovi tistega kraja v znamnje občnega
žalovanja.

Tudi pojejo zvonovi včasih pri druzih priložnostih, ki m s0
čisto cerkvenega pomena. Ako pride škof v kaki kraj ali f
kako faro, slovesno ga zvonovi pozdravijo. Tudi je slovesu 0
zvonenje, kader kralj ali cesar' pride v kako mesto. Pa tudi se

235

zvonovi oglasijo, kader kaka nevihta ali nesreča proti. Pri
°gnji, pri povodnji ali če kaka druga velika nevarnost prihrumi,
bije se plat zvona.

c. Kak pomen in namen imajo zvonovi v
katoliški cerkvi?

Razne, prelepe napise imajo zvonovi, kteri kažejo pomen
in namen zvonov. Meni se ti-le napisi naj bolj dopadajo. Na
e nem zvonu sem bral: „Ko me zazvonč, poslušajte! k Božji
službi vas kličem, prihajajte!" Kaj lep je ta le napis: „Žive
sklicujem, mertve objokujem, viharje strahujem." In še ta le:
»Pravega Boga hvalim, ljudstvo kličem, zbiram duhovne. Mertve
objokujem, oblake razdelujem, praznike oznanujem."

V teh in enakih napisih je zaznamnjan pomen in namen
posvečenih zvonov.

P e r v i namen zvonov je toraj, da Boga hvalijo;
in to storijo, ker pojejo v slovesnih procesijah, pri povzdigo¬
vanji , ali pri petji zahvalne pesmi. Kar človeški jezik dosti-
glasno oznanovati ne more, to zapojejo glasno zvonovi, da se
®°žja slava na dalek okrog razlega; ja zvonovi so, bi rekel,
s  človekom nekako sklenjeni, da v žalosti in v veselji, v hvali in
zahvali združujejo svoj mogočni glas s človeškimi čutili. In ker
inia vsaki zvon tudi ime kakega svetnika,, ki se mu pri posvečenji
, kar bom še poznej omenil, nam je glas zvona nekako
SVe ti glas svetnika, ki govori z našim sercem in tako nas zvo-
ne nje opominja na občestvo svetnikov.

Zvonovi so drugič trobente vojskovavne  c e r-
^ v e. Kakor ima pozemeljski kralj zastave in trobente, in jih
seboj v vojsko vzame, da vojšaki pri njih pogledu, pri njih
glasu toliko serčneje se vojskujejo; tako ima vojskovavna cerkev
1 svojim večnim kraljem za bandero križ, ko trobente pa

Pod

svoje

zvonove. In glas zvona kliče verne na duhovni boj, in

236

zažene sovražnike, to je hudobne duhove, v beg. Prestrašijo
se, ko slišijo trobentni glas vojskovavne cerkve, kakor se pre¬
straši trinog, ko zasliši trobente mogočnega nasprotnika svojega.
To je tudi namen, da zapojč zvonovi, kader se bliža nevihta
ali huda ura, da zbežijo hudobni duhovi, ko slišijo trobente
večnega kralja; da pa tudi pravoverni združeno kličejo Boga
na pomoč, da bi odvernil žugajočo nesrečo. Torej, preljubi moji!
se ob hudi uri ne smemo zanašati le na zvonenje samo;
temuč ko slišimo opominjevavni glas zvonit, zdihujmo tudi mi z
zvonom vred, da bi mili Bog nam prizanesel, nas ne tepel po
svoji pravici in odvernil vse zlo od nas.

Tretjič so zvonovi glasni pridgarji,  ker
človek ne more zatisniti svojih ušes pred njimi. Zato čistejši
in glasneje pojejo, kakor so pele njih predpodobe, trobente
stare zaveze; te trobente so trobile le po Judeji; zvonovi p a
zvonijo po vsi zemlji. Potihnile so trobente, obmolknili so prid¬
garji stare zaveze; zvonovi pa in pridgarji nove zaveze se bodo
glasili do konca sveta. Neki cerkven učenik pomen zvona tako¬
le popisuje: Krilo zvona pomenja usta pridigarjeve; terda ruda
pomenja moč in serčnost pridigarjevo; kembelj, ki bije na obe
strani pomenja jezik, ki vterjen z učenostjo oznanuje obedve
zavezi. Vdarci na zvon so očesa pridigarjeve, ki vidijo naj
poprej napake svoje, pa grajajo napake ptuje, da pridigar p°'
boljšuje sebe, da, ko drugim oznanuje besedo Božjo, sam p°'
gubljen ne bo. Jermen, na kterem visi kembelj, pomenja zmer¬
nost, ktera ima jezik v pravi berzdi; leseni jarm je križ,
sladek jarm Jezusovega nauka; verv na zvonu pomenja ponižno
življenje naše. Ker je pa verv privezana na jarm, ki nas
spominja križa, pomenja tudi sveto pismo, ki izhaja od l esa
svetega križa.

237

In v tem pomenu so zvonovi v prečudni zvezi s človeškim
življenjem. Z nami se veseld, z nami žalujejo, z nami Boga
častfi, z nami v pokorjenji zdihujejo. Mir in tolažilo so Bogu
vdani duši, pa groza in strašilo terdovratnemu hudodelcu. Po¬
svečenega zvona glas je glas iz višave, ki vsaki dan doni v
Posvetno dirjanje ljudi, da hudi v pozemeljsko nečimernost zate-
ifebane serca, ter jih opominja na pravi in edini cilj in konec, na
večno zveličanje. Zato spremlja zvon vse imenitniše prigodke
človeškega bivanja tu na zemlji.

d. Kdo sme zvonove imeti?

Farne cerkve smejo veče in tudi več zvonov imeti, kakor
^ ril ge cerkve. Samostanske cerkve ali kapele dolgo časa niso
smele imeti več zvonov, nego samo enega. Pozneje jim je bilo
P° cerkvenih postavah privoljeno tudi več zvonov. Le kapucini
'majo še en sam majhen zvon. Baba zvonov je ena naj ime-
mtniših pravic, ktere vživajo očitno spoznane verne družbe.

*užbe krivovercev, ki niso očitno spoznane, ne smejo imeti
n °henega zvonenja.

Veliko čudnih prigodb se bere od zvonov. V življenji
malega Lupa Senskega škofa se bere, da je kralj Klotar drugi
Ze l v  mestni Senski cerkvi svetega Štefana zoper škofovo voljo
e " 2 von, česar glas mu je neizrečeno dopadel. Ali, ko je poro-
I| a m zvon v Parizu obesil, ni imel več tistega lepega glasu,
mr ga .ni nazaj odrajtal. — Večkrat so zvonovi sami od
e  začeli peti, kar je vselej nekaj posebnega pomenjalo. Pri
J' vu a ]j p r j gine rti marsikterega svetnika se je slišalo zvo-
J e , ali so zvonovi sami od sebe zapeli, kar ste večkrat tudi
šali  v pridigah.

^ Ker Slovenci sploh posebno veliko na lepo ubrano zvonenje
y /j °’ 'mj vam še povem, kje so sedajni čas naj veči zvonovi ?
mišeni cesarstvu je naj veči zvon v Beču v cerkvi svetega

238

Štefana, ki ima tri sto štir in petdeset centov; njegov kembelj
posebej trinajst centov. Velik zvon v Milani ima tri sto devet¬
deset centov. V Tovlovsi na Francoskem ima pet sto in petdeset
centov. Naj veči, naj imenitniši na vsem svetu je velikanski
zvon v Moskvi na Rusovskem, ki je težek štir tisuč osem sto
centov; je devetnajst čevljev visok in dvajset čevljev širok. Na
Slovenskem je blezo naj veči zvon v Gospejsveti na Koroškem,
ki tehta sto in trideset centov.

e. Zakaj se zvonovi posvečujejo?

Posvečujejo se zvonovi zavoljo tolike imenitnosti svoje

in zavoljo popred že imenovanih cerkvenih opravil, ki jih
zvonovi imajo. To posvečevanje se imenuje kerščevanje zvonov,
ker se posvečenemu zvonu da ime svetnika, da tako rekoč
svetnik sam s pomočjo zvona ljudem govori, da bi jim
svete čutila in misli obudil, ko jih vabi k molitvi, kliče v
cerkev i. t. d.

f. Kdo sme zvonove posvečevati?

Zvonove smejo sami škofje posvečevati; brez posebnega
papeževega privoljenja jih noben drugi mašnik ne sme posvečevati-

In zdaj še le vam bom odgovoril na vprašanje:

g. Kako se opravlja to posvečevanje?

Zvon se obesi v cerkvi ali, če to ni mogoče, na drugem
spodobnem kraju tako visoko, da se zamore od vseh strani
obiti, od zunaj in od znotraj lahko doseči. Naj poprej blago'
slovi škof sol in vodo s posebnimi molitvami; s to vodo vmi'
jejo služabniki ves zvou od zunaj in od znotraj. To omivanje
naznanuje prošnjo svete cerkve', da bi Bog zvon odtegnil vsaki
moči nečistih duhov; kakor je Jezus Kristus to oblast svojim
aposteljnom izročil, (Mat. 10, 1.) in da bi ga storil čisto posode
svete vere. V blagoslovni molitvi namreč škof prosi; „G osp°^
blagoslovi to vodo z nebeškim blagoslovom,

239

naj se razprostira nadnjo moč svetega Duha,
da, ko ho ta zvon ž njo o mit, povsod, kamor se
njegov glas razlega, dal ječ heži moč zalezo-
v a v n i h nasprotnikov in senca hudobnih duhov,
ravno tako sila viharjev, v dar j en je strele,
škoda gr omenja, nesreča hude ure in nalivna
P o vodi n j; in da, berž ko kr is/tj a nje njegov
glas zaslišijo, se v njih poviša rast v bogo-
Ijubnosti, in da v zavetji svoje matere kato¬
liške cerkve, tebi v občini svetnikov p oj 6 novo
Pesem, in da skazujejo v svojem petji glase
trobenti n e, pri j etui duh psalmov, sladko so¬
glasje or gel j, veselje bobnič in ljubeznjivost
oimbalsko, ter tako po svoji pobožnosti in
Prošnjah v tempeljnu tvojega veličastva an¬
gelske trume vabiti premorejo*.

Po ti prelepi molitvi zmeša škof blagoslovljeno sol z vodo,
Pomoči ž njo nov zvon in ko služabniki vmivajo zvon od zunaj
in od znotraj vsega s to vodo in ga potem do čistega oterejo,
tačas poj6 ali molijo duhovni s škofom vred šest Davidovih
Psalmov. Ti psalmi so zadnji psalmi, v kterih kraljevi prerok
hvali vsegamogočnega Boga in vabi vse stvari, naj ž njim vred
P 0 jo hvalo pravičnemu in dobrotljivemu Bogu.

Zdaj škof pomazili zvon s svetim oljem za bolnike, v
Podobi križa; potem moli in prosi Boga,  naj on zvon po
^oči svetega Duha milostno posveti in svoj
®°^ji blagoslov nad-nj razlije, da, kolikor-
trrat njegov lepopevni glas v ušesih vernih
Za< toni, se v njih ogenj svete vere močnejši
v hame, ter se vedno nauka katoliške vere v e-
Sel ° deržč, — in naj se dal ječ odžene vse

240

zalezovanje hudobnega (sovražnika), vse r o ž-
lanje toče, sila viharjev, togota hudih ur, da
naj, ko zvon zaslišijo, tresejo se vse moči v
zraku, in b e ž č pred znamnjem svetega križa,
kije zaznamnjan na zvon; kakor se pripogu-
jejo pred njim vse kolena njih, ki sov nebesih,
na zemlji in pod zemljo, ki ga spoznajo vsi
jeziki, da on, naš Gospod Jezus Kristus, ko je
smert na lesu križa premagal, kraljuje v veli¬
častvu Očeta, in s tem Očetom in svetim Duhom
živi na vekomaj. Amen.

Zdaj škof ta s svetim oljem narejeni križ obriše s čistim
platnom, in moli predglasje:  »Gospodov glas je nad

vodami; veličastni Bog germi, Gospod je nad
veliko vodami." Te besede so vzete iz osem in dvajsetega
psalma, kterega celega duhovni zdaj molijo. V tem psalmu
David poveličuje Božjo slavo in mogočnost, ki se zlasti v gromu
in blisku razkazuje. Med tem škof napravi z desnim pavcem
sedem križev s svetim oljem zunaj po zvonu; potem pa štiri
križe od znotraj, vse enako narazen s sveto krizmo. Pri vsakem
križu moli:  »Naj bo blagoslovljen in posvečen

ta zvon, o Gospod, v imenu Očeta, in Sina in
svetega Duha, v čast svete (ali svetega) I.“ In š 0
pristavi:  »Mir s teboj!" Zdaj moli škof še nektere molitve,
v kterih prosi Najvišega,  kolikorkrat nam ti zvonovi
služijo, da naj se spominja predrazega zasl 0 '
ženj a svojega Božjega Sina; naj odvzame od
vernih duha lenobe, kedar jih zvonovi k mo¬
litvi ali v cerkve kličejo; da naj dušam vernih
z lajša njih terpljenja in kazni po močnem
maziljenji svojega svetega Duha, kader se s

241

t e mi zvonovi zvoni v njih spomin in živi verni
11 a  zemlji za nje molijo.

Po pervem maziljenji se zvon še sedemkrat pomazili s
svetim oljem od zunaj. To naj nas opominja, da imajo sedem
vazdelov duhovske molitve, s kterimi duhovni vsaki dan Boga
^valijo, in h kterim jih je nekdaj vselej zvon skliceval, in jih
‘ se  zdaj sem ter tje po samostanih kliče. Toraj zvon sam tako
r ekoč z Davidom govori: »Sedemkrat na dan te hva-
lim.“  (P,s. 118, 164.) — Znotrajno štirkratno maziljenje s.
sveto krizmo pa naznanuje, da zvon na vse štiri strani sveta
SVo J glas razširja, da naj ne le verne kristjane, ampak tudi

Jude

m nevernike in krivoverce spominja na presveto ime

A O  X

e zusovo,  na njegovo sveto evangelje, in na skrivnosti, ki
Se  v keršanskem tempeljnu oznanujejo in obhajajo.

Naj vas, ljubi moji poslušavci! tukaj opominjam, da tudi
1111  smo bili pri svetem kerstu pomaziljeni s svetim oljem in
s sveto krizmo. O da hi pač tudi mi bili živ zvon,  in hi
2  donenjem svojih modrih besed, in z naukom in z dobrim
lig dS ° m svo l*h čednost in lepih zgledov Kristusa, svojega Zve-
ar Ja, oznanovali vsem ljudem, ter svoji sveti veri delali čast in
Potenje pred vsem svetom!

h- Zakaj se zvonovom imena svetnikov.
a a  J e j o ?

2e omivanje z blagoslovljeno vodo in tudi maziljenje s
in i 1Itt  °^ em  * n s  * svc l° krizmo je podobno svetemu kerstu
er  se zvonovom tudi imena svetnikov dajejo , imenuje se

Posveči

Posveči

oranje zvonov večkrat „kerst zvonov;" ako ravno to

.vanje  ni noben zakrament in se sveti kerst le ljudem

deliti ?

z amore.

so i sv ®tuikov pa se dajejo zvonovom: nekaj zato, da

ladje zvonove v zvoniku po imenu ločili; nekaj da se

Ke ršaiiski nauk. Ih

242

zvonovi imenujejo po tistih svetnikih, kterim so cerkev in njeni
oltarji posvečeni. Zato je pravi in poglavitni namen le ta, da
se zvon, kakor cerkev pri posvečevanji, kakemu svetniku v Čast
posveti ali daruje in v njegovo varstvo izroči; da pravoverni
kristjani, ko slišijo njegov lepo doneči glas, se spominjajo
tistega svetnika, kteremu je zvon posvečen, kakor hi slišali
neko više klicanje z nebes, ki nas vabi, po zgledu in sto¬
pinjah svetnikov hoditi. Pa tudi ta, namen zamore biti, da
svetnik, kteremu je zvon in navadno tudi cerkev posvečena,
je posebni priprošnik, posebni varh vsem, ki slišijo glas zvona-

Zato je prav in tudi dobro, da veste imena vseh zvonov
svoje farne cerkve, ali tudi pri podružnicah; da, kader kak zvon
zapoje, in vas k službi Božji ali k molitvi vabi, si mislite, da
vas kliče tisti svetnik, na kterega ime je zvon kerščen.
Včasih so pri kerščevanji ali posvečevanji zvonov tudi botri, ki
so priče, da so bili zvonovi v resnici posvečeni. K temu se
povabijo večidelj pošteni in premožni možje, ki po svoji dobro-
serčnosti za nov zvon kak zdatni dar prinesejo.

(Ali veste, kako je zvonovom naše farne cerkve im e  •
— So vam li znane imena zvonov, ki jih po svojih podrutf'
nicah imate?)

Zdaj pa nisem vam še vsega dopovedal, kako se posve'
čujejo zvonovi. — Po maziljenji s svetim oljem in s svet°
krizmo dene škof kadila, tudi mire ali drugih dišav na og eI1 b
ki ga zdaj pod zvon tako v kadilnici postavi, da se ves di nl
v zvon kadi. Med tem pojejo pevci predglasje: »Bog, tvoj 3,
pot je sveta; kteri Bog je velik, kakor je
Bog?“  in šest in sedemdeseti psalm, v kterem prerok žaluje

n a ^

voljo nadlog, pa se berž potolaži in v upanji poterdi, ko se S P°
minja preteklih časov, v kterih je Bog svoje ljudstvo re&

mnogih nevarnost.

243

Kajenje ima pomen: Kakor se zažgano kadilo vzdiguje
proti nebu, tako naj se na klicanje zvonov vzdigujejo pobožne
molitve iz vseh sere, iz vseh ust pred sedež Najvišega; skušnjave
in napade hudobnega duha pa odpodč!

Škof v naslednji molitvi kliče Jezusa, kije  poto¬
lažil viharje na morju, da naj tako pride svo¬
jemu ljudstvu na pomoč; naj ta zvon oblije z
r ososvetega Duha, da pri glasu njegovem beži
sovražnik vsega dobrega, keršansko ljudstvo
P a  se k pobožnosti vabi . . . in da ga roka Go¬
spodovega angela varuje.

K sklepu poje diakon še evangelje od Marte in Marije
(Luk. 10.), v kterem se. pripoveduje, da je bila pobožna, do¬
brotljiva Marta Jezusa Kristusa v svojo hišo sprejela in pogo¬
dila; Marija pa je sedla Gospodu k nogam ter je s preserčno
gorečnostjo poslušala besedo Božjo iz njegovih ust. To evangelje
Se  poje pri posvečevanji zvonov zato, 1) ker se zvon po tem
svetem opravilu v hišo Božjo, kakor v svoje stanovanje sprejme,
a kor ste bile sprejele Marija in Marta Jezusa v svojo hišo.
' da se spominjamo, kadar nas zvon kliče, naj se zbirajmo
^cerkvi ravno tako goreče in hrepeneče k Božji mizi, k mo-
k poslušanji Božje besede, kakor ste bogoljubne sestri
n Marta bile pri Jezusu ter ste se pooživljale s kruhom
življenja iz njegovih Božjih ust; da, kakor je Kristus
, uši pobožne sestri vabil in opominjal, da le eno je po-
°uo, tako kliče tudi zvon vse pravoverne v hišo Božjo, naj iščejo
.. e diuo potrebnega, to je, besedo Božjo in ž njo večno

Mienje.

m

barija j
Učnega
v  uni i

svete

Poslednjič blagoslovi škof še enkrat nov zvon z znamnjem
& a  križa, in sveto opravilo je končano.

16 *

244

Pervi je tako posvetil zvonove papež Janez trinajsti v
letu devet sto in osem in šestdeset za Lateransko cerkev v
Rimskem mestu.

Glejte preljubi moji! kako slovesno se posvečujejo zvonovi.
Ni čuda, da njihov glas nam tako prijetno de, da tako radi
poslušamo lepo vbrano zvonenje.

Kadar nas toraj vabi sveta mati katoliška cerkev s svo¬
jim zvonenjem, nikar ne preslišimo njenega klicanja. Zjutraj,
opoldne in na večer, vselej se spodobno prekrižajmo in molimo,
kakor molijo vsi pravoverni po vesoljni zemlji. Poslušajmo milo
zvonenje, kadar nas kliče k službi Božji, da bomo enkrat sli'
šali presveto petje angelskih glasov v večnih nebesih. 1°
kadar nam zvon žalostno zapoje, ter nam pripoveduje ločitev
enega naših bratov ali sester iz tega sveta, spominajmo se nje¬
gove duše in prosimo usmiljenega Boga, da bi jo milostljive
sodil; in ko bo enkrat nam zapel mertvaški zvon, bodo
tudi drugi za nas prosili. O da bi takrat vsi srečni bili. Amen-

XV. Keršanski nauk.

c. Posvečevanja masnikove. ~ 7. Posvečevanje herstne vode-

Ker je lepo vbrano zvonenje nam Slovencem toliko V 1 ' 1 '
ljubljeno, in je po naši ljubi domovini toliko zares lepega zvo-
nenja, ker si fara čez taro prizadeva, imeti veče in prijetnih
zvonove; in ker ste mo v zadnjem keršanskem nauku tako
zvesto poslušali, ko sem vam opisoval bolj na tanko posvečenje
zvonov; zato vam bom še nekaj malega od zvonov povedal. 1»
sicer vam bom povedal:


245

Kakošno moč ima glas zvona?

Marsikdo je že sam čutil nekaj posebnega, ko je slišal o
nenavadnem času zvoniti, ali ko je slišal zvon ptujega kraja;
ali tudi ko je bila ura v ponočni tihoti. Kdor pazi na pri-
godbe svojega življenja, spoznal bo, da večkrat mu glas zvona
nekako prečudno kliče na serce. Ne bom pozabil, kako pre¬
tresljivo je pel veliki zvon ob času pervega misijona na Dolen¬
skem. Ko so častiti gg. misijonarji povedali, da pozneje, kakor
navadno, eno uro po zdravi Mariji bo zvonil z velikim zvonom
za spreobernjenje grešnikov, zlasti bo opominjal sovražne serca
k ljubeznjivi spravi, vse farane pa bo klical vsaki večer za
čas misijona, da naj tisti čas opustč vse delo in klečč po celi
fari molijo pet Očenašev in pet Češčenasimarij z čast bodi itd.
za spreobernjenje grešnikov domače fare. Nikdar ne bom poza¬
bil, pravim tistega resnobnega, pa svetega glasu velicega zvona,
bi se je v ponočni tihoti razlegal po celi fari. Marsiktero serce
je bilo presunjeno, ter se v solzah topilo in preserčno je molilo:
O sveti glas misijonskega zvona!

Pa ne le mogočni glas velicega zvona ima toliko moč,
tudi mili glas malega zvončeka ima prečudno moč. Naj vam
Povem še eno prigodbo, ki se je godila v letu tisuč osem sto
Ui dva in šestdesest.

Neki večer že pozno v noč se plazi čverst in močen Ti-
r °lec po stermem skalnatem pečovji. Prav prederzna hoja je
bila. Pazljivo se prijema za skalnate robove; vedno boječ, da
bi mu ne spodletelo, ali da bi kak kamen ne zarožlal po
s termini in se ne talikal na po sredi hriba speljano stezo. Tiho-
tapno, pa vender hitro, kakor bi se mu mudilo, se derše po
uevarni višini, dokler ne dospe do oglajene steze. Cerna noč je
bila, vender srečno priplazi na pot, kjer se pa berzo skrije za
Veli b, košat germ.

246

Ta kraj si je zvolil za nesrečni napor. Tirolci so sicer
sploh pridni, svojemu Bogu in cesarju zvesto vdano ljudstvo.
Pri miljonu ljudi se ne moremo čuditi, če je tudi kak hudobnež
vmes; saj je ni pšenice brez ljubke. Tak hudoben Tirolec
je bil Galerjev Tone. Tako so rekli človeku, ki se je bil
skril za germ.

Strastni, tatinski strelec, ki je bil, ga ni bilo po več dni
doma. Nobena skalnata stena mu ni bila previsoka, nobena
prepad pregloboka, ako je prišel divji serni na sled. Ta pot
pa njegov napor ni bil zverini namenjen. Lakomni satan se ga
je polastil, in ker se mu ni vstavil, zapeljal ga je k naj grozovitej¬
šemu dejanju, ki ga hudobni človek storiti zamore; zapeljal
ga je k zločinstvu, ktero storjeno, se nikdar več popraviti ne
da — k umoru!

Baherlev Andrej, oženjen kupec bližnega sela, bi mogel
tisti večer priti po gori omenjeni stezi. Iz Solnegagrada, kjer
je dedščino prejel, so ga čez enajst dni domači pričakovali tisti
večer. In to je Galerjev Tone v pivnici zvedel. Po noči se
vzdigne, gre po ovinjkih, po grudastih grapah, čez stermo
skalovje, kodar ga noben kerst ne vidi, da prileze na kraj,
kterega si je v černi noči zvolil za svoje še bolj černo, ker-
vavo dejanje. To je bil uzrok, da je po stermi skali tihotapn 0
se priplazil in skril za germ.

Več ur že čaka, čepeč in hrepeneč kakor tiger na svoj
plen. Vse je tiho okrog njega; grozna ponočna moč ga ne
plaši. Morda je kje zavstal, kje prenočil, v kaki gostivnici se
počil; tako bo še le v jutre prišel. Priti pa mora, ker druga
pot ga ne pelje domu. Take in enake misli mu blodijo
po glavi.

Zdajci zasliši njegovo čisto uho človeka koračiti. Kerčevito
zgrabi njegova močna desnica ostro nabrušen velik nož, ki j e

247

bil namenjen, prebosti Andreju serce. Na enkrat vtihne, dihati
8 i ne upa, na ušesa vleče, in zdi se mu, da ne sliši samih
korakov. Glas malega zvončeka zapoje na njegovo napeto uho.
ftoke in noge se mu tresejo, zone so ga prehajale in nekako
bujeno, kakor da hi se mu težek kamen odvalil, zdihne: „0
Jezus, Marija! s svetim Obhajilom gred6!“

In zares, kmalo pride postaran mašnik s sveto popotnico.
Pred njim stopa možato čversti tirolski mladeneč, v eni roči
svetilnico, v drugi mali zvonček, s kterim polagoma zvončeka.
^ polnočno temoto grozovitnih morivnih misel se je razlegal
iepo opominjajoči glas obhajilnega zvončeka in še enkrat je zdih-
ni l ;  „0 Bog! o Bog! usmili se me!“ — In ko mašnik pride
1° njega, zgrudi se na kolena in ihteč komaj izreče: „Mi-

l°st!“ Začudeno in prestrašeno se umakne mašnik nazaj, Naj-
svetejšega terdneje nase pritrisne, ko Tirolec iz germa hrumeč
11(1  stezo poklekne. Hitro pa se mu zdi, da klečeči ima nekaj
Posebnega na sercu, kar je bilo le Bogu in njemu samemu
i!tla no. Mašnik pomigne mladenču, naj nazaj odstopi in ko je
S:aiTl  > razodene mu Galerjev Tone svoj grozoviti naklep. Spove
® a - Groza spovednika obhaja; ko pa vidi njegovo žalost, nje-
?ovo resnično kesanje, potolaži ga in opominja na Božjo milost,
111111  je o pravem času poslala svarivni glas malega zvončeka. Tone
v 2anae zdaj svetilnico, spremi mašnika do bolnika, ki je še tri
^terture dalječ bil. Komaj en četert ure koračijo in srečajo

And

liki

reja, ki je veselo hitel proti svojemu domu, ne vedoč, ko-
grozoviti nevarnosti ga je otel glas malega zvončeka.
Galerjev Tone pa je bil odzdaj ves drug mož. Opustil je
tllf li lov, ter je štiri leta poznej, ko zvest narodnjak, v vojski

Proti

upornim Italijanom smert hrabrega vojaka storil. Doma,

Y  kišni trušici so našli zapečateno pismo, na kterem je bilo
Pisano, da naj se še le po njegovi smerti odpečati; kar se

248

je tudi zgodilo. In našli so v tem zavitku tri pismice, enega
na Baherlevega Andreja, enega na Tonetovega brata in enega
na dušnega pastirja. V teli pismih je bilo popisano, kako je
obžaloval ves čas svoj černi naklep in prosi vse tri, naj rnu
odpustd in molijo zanj. —

Mi pa, ljubi moji kristjanje! vidimo v tej prigodbi,
kako mili Bog nas kliče in se večkrat poslužuje tudi glasu po¬
svečenega zvona, da bi nas pripeljal na pravi pot. —

Vsa druga se je pa godila zaničevavcu posvečenega zvona-
Osem in štirdesetega leta, ko je bilo vse vertaglavo, so rogovi-
leži na Ogerskem v nekem mestu hotli pograbiti cerkvene zvo¬
nove škofove cerkve, da bi jih bili v kanone prelili in zoper
cesarske ž njimi streljali. Na badnik ali delapust Božični je
bilo že vse rogovilstvo zbrano, da bi očitno oropali cerkev
prelepega kinča in jej vzeli zvonove. Miha Zotomani, mestni
jezični dohtar, je naj huje rogovilil pri tem zločastem delu-
Ko pridejo do cerkve in je bilo za gerdi rop že vse priprav¬
ljeno, ni bilo še nobene vervi, da bi veliki zvon iz stolpa
spustili. Pravoverni milo zdihujejo in z glavami majejo. Zastonj
se duhovščina poteguje za pravice cerkvene. Zotomani teče na
bližno barko, ki je na Donavi stala, da bi dobil veliko verv-
Eavno je ura bila tri četert na devet. Krohotaje reče Zotomani-
„Le bij, saj te zadnji pot slišim." Zgrabi za debelo verv, da
bi jo svojim tolovajskim tovaršem podal; v tem trenutku pa se
zgrudi na tla, kakor od strele zadet. Ne dihne, ne gane se
več. — Gllejte, kako se Bog poteguje za sebi in v svojo čast
posvečene stvari. Imejmo toraj tudi posvečene zvonove v velik 1
časti; in radi poslušajmo, pa tudi vbogajmo njihov tolik 0
mili glas. —

Danes vam moram že nekoliko povedati in vam popisat 1 '
7. Posvečevanje kerstne vode.

249

Povedal sem vam že, da nektere posvečevanja delijo sami
papeži; druge le škofje. In od teh sem vam dozdaj govoril.
Zdaj moram pa še govoriti od posvečevanj, ktere smejo deliti
c. navadni mašniki;  in to se godi pri kerstni vodi.

Naj poprej vam odgovoriti moram na vprašanje:

Zakaj ali čemu se posvečuje voda za sveti
kerst? Ali ni dobra za to natorna voda?

Sveti kerst velja tudi z natorno vodo, kar že veste, kakor
ste slišali v razlaganji svetega kersta. Da se pa sveti kerst
deli z večim spoštovanjem, z večo svetostjo in pobožnostjo,
zato sveta katoliška cerkev posvečuje kerstno vodo že od staro¬
davnih časov. Sveti Bazilij, ki je živel v četertem stoletji, šteje
to opravilo med aposteljske zapovedi.

Kdaj se posvečuje kerstna voda?

Kerstna voda se posvečuje veliko in binkoštno
soboto,  ker so v pervih časih posebno ta dva dni slovesno
kerščevali. Sveti kerst je namreč zastavljen na velike skrivnosti
smerti in vstajenja Jezusa Kristusa, tedaj na veliko noč; pa
tudi na skrivnosti svetega Duha, toraj na binkošti. Že sveti
a postelj Pavel piše do Rimljanov: „Alineveste,dakte-
r ik o 1i smo kerščeni v Kristusu Jezusu, smo
v  njegovi smerti kerščeni?"  (Rim. 6, 3.) In kakor
K pričal sveti Janez Kerstnik od Jezusa, rekoč: „0 n v a s b o
k e r s t i 1 v svetem Duhu."  (Mat. 3, 11.)

Dasiravno se torej celo leto kerščuje današne čase, vendar
se  kerstna voda le veliko in binkoštno saboto  po-
SVe čuje, da se bolj živo v spominu ohranja zveza unih skriv¬
at j n  praznikov z gnadami svetega kersta. In vi ljubi
P 0f dušavci! si pri tem opravilu vselej mislite, kakor da bi čakalo
v °liko ljudstva na sveti kerst, kakor je bilo to v resnici nek-
^ a jue Čase. —

250

Kdo sme posvečevati kerstno vodo?

V začetku keršanstva so imeli kerstne kamne, v kterih
so kerstno vodo posvečevali, samo tiste cerkve, kjer so škofje
bili; in takrat so tudi kerstno vodo le škofje posvečevali. Poz¬
neje pa so dobile tudi druge cerkve to pravico, imeti kerstni
kamen. Dan današni ima vsaka farna cerkev svoj kerstni kamen;
pa tudi vsak fajmošter ali drugi njihov namestnik pravico, po¬
svečevati kerstno vodo. Le v cerkvah, kjer nimajo kerstnih
kamnov, se kerstna voda posvečevati ne sme; tudi blagosloviti
ne, to je, brez zmešanja svetih olij.

Kako se tedaj posvečuje kerstna voda?

Naj poprej berejo mašniki pred velikim oltarjem preroko¬
vanja ali branja iz stare zaveze, v kterih so zaznamnjane po¬
dobe ali obljube svetega kersta, ki ga je Jezus zapovedal v novi
zavezi. Po tem branji gre mašnik z vsem spremstvom h kerst-
nemu kamnu v procesiji; popred se nese križ in velikonočna
sveča. Gredč poje iz en in štiridesetega psalma perve verste:
»Kakor hrepeni jelen po studenčni vodi; tako
hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo
žeja po močnem, živem Bogu; kdaj bom prišel
in se prikazal pred Božje obličje?"  (B. 41, 2, 3-)
V teh besedah je zaznamnjano kopernenje po Bogu, s kteriro¬
se sklene duša pri svetem kerstu. Yas kristjane pa opominja
to petje, kako skerbni morate biti zlasti vi stari, da bodo vaši
otroci hitro po svojem rojstvu dosegli neprecenjeno milost sve¬
tega kersta.

Ko mašnik med tem petjem pride blizo kerstnega kamna,
moli in prosi Boga, da bi se milostno ozerl na p°'
božnost kerščencev, kteri želč svetega kersta,
ter hrepenč po njem, kakor jelen po studencu

251

ln  da naj jim žeja svete vere po skrivnosti
svetega kersta posveti dušo in telo.

Na to mašnik stopi h kerstnemu kamnu in prične po-
svečevavne molitve, ki se lepo strinjajo z zunajnimi opravili,
ki vsako nekaj duhovnega pomenja. Naj poprej prosi Boga, da
ki pri tolikih skrivnostih svoje dobrote on
sam pričujoč bil, da hi poslal svojega svetega
® u ha posinovi j avca, naj dopolni z Božjo po¬
močjo, kar opravljajo njegovi slabi služabniki.

N naslednjem prelepem in slovesnem predglasji, ki ga
Pašnik poje, naznanuje sveta cerkev, kako se je v začetku
šarjenja razprostiral Duh Božji nad vo-
^ami; daje  torej že takrat voda posvečevavno
^oč od svetega Duha spočela; da je Bog tudi
^ vesoljni potop bil postavil podobo svetega
. er sta, ker je voda storila konec pregreham
ln  začetek čednostim. — Mašnik nekoliko prestane s
Petjem  in  razdeli vodo v podobi križa, to je, naredi
| z  v vodo. To je znamnje, da moč svetega kersta, ki v grehu
r °jene ljudi stori nedolžne in svete, teče s svetega križa, in
a J a  edino le iz Jezusovega zasluženja. — Po daljnem bla-
j=°slovljevanji  se  dotakne vode z dlanjo. To pomenja,
, a  odsihmal bo ta voda pod oblastjo in posebno hrambo Božjo,
^ kakor se je nekdaj Božji Duh razprostiral pri vstvarjenji
nad V °^ am k ^k° se  t>° razprostiral s svojo mogočno gnado tudi
j tistimi, kteri sveti kerst prejmejo, ter jih bo s svojo lučjo
‘ s  svojo močjo napolnoval.

Vodo P°J e  blagoslovivne molitve in trikrat prekriža

p r ? J e koč: »Blagoslovim te torej, ti stvar voda!
t Zlv em f Bogu, pri pravem f Bogu, pri sve-
t ®°gu; pri Bogu, ki te je v začetku z

252

besedo ločil od suhega, k t e r e g a Duh seje nad
teboj razprostiral. Tukaj mašnik  vodo deli i n
kropi na vse štiri strani sveta. To ima pomen:
Kakor se je voda v raji raztekala v štiri potoke, tako naj se
vsi deli vesoljne zemlje vdeležijo svetega kersta, po besedah
Kristusovih: »Pojdite in učite vse narode in ker'
ščujtejih vimenu Očeta, in Sina in sveteg a
Duha." (Mat. 28, 19.)

Zdaj mašnik prejenja peti in moli: ko pa mi te z a '
povedi spolnujemo,  (da kerščujemo) hodi ti v s e g a '
mogočni Bog, usmiljen z nami, in nas dobrot'
ljivo navdajaj! — Zdaj v podobi križa trikrat  v vodo
dihne, ter prosi,  da  hi Bog s svojimi lastnih
ustmi blagoslovil to prosto vodo, da, kakor
služi za telesno omivanje, naj ho tudi zmožna
za dušno očiščevanje. Ta naudih v vodo je znamki 6 ’
da po svetem kerstu da Bog človeku dušno življenje, kakor mu
je bil nekdaj dal po navdihnjenji dušo in življenje; pomenj a
tudi, da človek prejme gnado svetega Duha; kakor je Je zUS
Kristus z navdihnjenjem aposteljnom podelil svetega Duha.

In iz ravno tega namena mašnik zdaj trikrat potaplJ a
velikonočno svečo v kerstno vodo,  in tudi trikrat’
zrnirej bolj živo prosi: Kaj pride v ta studenec in v
to vodo moč svetega Duha!  In poslednjič pristavi¬
li! naj da vsemu bitstvu te vode moč prer°'
jenja!  Velikonočna sveča je namreč podoba Kristusova, 111
to dejanje pomenja, da hoče Kristus sam po gnadi sveteg a
Duha to kerstno vodo posvetiti, in jej dati moč, kerščen ce
grehov očiščevati. In kakor se velikonočna sveča vzdign 6 12
vode, tako se vzdigne človek iz svetega kersta, očiščen vS 6

253

stare gnjusobe, ves prerojen, ves čist in nedolžen, in ves ljub
prijeten Bogu.

Zdaj mašnik pokropi pričujoče verne s tako blagoslov¬
ljeno kerstno vodo; ker zdaj se še sme ž njo kropiti; tudi jo
smejo verni domu seboj vzeti; ne pa več poznej, kar je zme¬
šane s svetim oljem. To kropljenje s kerstno vodo nas opominja
posvečenja in očiščenja, kterega smo se pri svetem kerstu
vdeležili, pa nas opominja tudi tiste obljube, ki smo jo bili
takrat storili.

Zdaj še le vlije mašnik svetega olja v vodo,
Potem svete krizme in zopet obojega s k u p e j v
Podobi križa;  zmeša svete olja z vodo, ter je na vse
strani razpolje. Sveto olje in sveta krizma ste podoba svetega
Duha. To dejanje pa naznanuje, s kako obilnim bogastvom
guad svetega Duha je prenapolnjena kerstna voda, kterih se
udeležujejo vsi tisti, ki so tako srečni, da jim kerstna voda
teče na glavo. Kakor se namreč sveto olje in sveta krizma
v  vodo vlije, tako teče gnada svetega Duha v dušo kerščencevo
tar ga napolni s posebnimi Božjimi čednostmi, z vero, upanjem
ljubeznijo. Zato so še nedolžni otroci dostikrat tako ljubez¬
nivi , tako polni veselja do Boga in svetih reči, ako niso v
otročjih dneh že v drušini popačeni, ali od staršev okleti, ali
°d zapeljivcev pohujšani: napolnjeni so še z gnadami, ktere je
s veti Duh jim vlil pri svetem kerstu.

Cernu se potem posvečevanji po j 6 litanije
Vse h svetnikov?

To navado ima sveta katoliška cerkev pri vseh svojih
ženitnih opravilih, kakor na priliko pri posvečevanji mašnikov
a 'i škofov, i. t. d. Pri toliko resnobnem opravilu, kakor je
sveti kerst in priprave k njemu, sami ne premoremo kaj, toraj
kličemo v litanijah vseh svetnikov zmagovavno cerkev na pomoč,

254

da bi bili toliko bolj zanesljivo uslišani, da bi vsi ljudje do¬
segli v veliki obilnosti gnade svetega Duha po svetem kerstu,
zlasti pa novokerščenci. — V pervih časih keršanstva so šli
novokerščeni od kerstnega kamna v procesiji v hiši Božjo z
gorečimi svečami v roči, oblečeni v bele oblačila. Med potjo
so peli litanije vseh svetnikov v spomin, da so stopili v družbo
svetili in so namenjeni biti enkrat in vživati nebeško veselje
z vsemi svetniki, v nebesih. Mi pa se takrat spominajmo vseh
tistih, ki bodo po svetem kerstu pristopili v naše občestvo
svetnikov, pa tudi sebe in druzih, ki smo v kopeli svetega
kersta že prerojeni, vzeti v katoliško cerkev, česar udje smo
tako postali. —

Med petjem litanij mašnik pred oltarjem na obrazu leži.
To nas opominja preserčnosti in pobožnosti, s ktero v tem
tako imenitnem opravilu sveta katoliška cerkev s svetniki skle¬
njena k Bogu moli. Ko se mašnik na svoj obraz verže in zopet
vstane, je tudi lepa podoba, kako oni, ki so ležali v grehih
zakopani, vstanejo v svetem kerstu kakor nove stvari k živ¬
ljenju gnade in zveličanja. Toraj se prav lepo strinja, da maš¬
nik ravno takrat, ko kliče: Peccatores — mi grešniki, pri tej
priči vstane, kakor se tudi človek v grehu hitro vzdigne, ko se
le spozna grešnika in kliče v Boga.

Tako sem vam opisal nekoliko in dopovedal, kako lepo,
pomenljivo je posvečevanje kerstne vode, ktero sveta cerkev
posvečuje veliko in binkoštno saboto. Ako bi se pa tako po¬
svečena, kerstna voda spridila, ali bi iztekla, ali se posušila,
sme se to posvečevanje tudi drugi čas opraviti.

In to posvečevanje smejo opravljati navadno vsi mašniki,
ki oskerbljujejo duhovnije, ki imajo svoje kerstne kamne. —

Posvečevanja, ktere smejo deliti vsi mašniki pri svetem
kerstu in pri svetem poslednjem olji, ki so sklenjene z ruazi-

255

Ijenjem s svetim oljem ali s sveto krizmo, tiste posvečevanja
so bile na tanko popisane, kadar ste slišali nauk od teh

zakramentov.

In tako je končan nauk od posvečevanj svete katoliške
cerkve. Preljubi moji! Naštel sem vam naj imenitniše posveče¬
nja , ktere delijo papeži sami, in so bolj nenavadne. Bolj na
tanko sem vam razložil posvečevanja škofove: Kraljev in
cesarjev, svetih olij. Obširno sem vam popisal posvečevanje
cerkve in oltarjev , ker se mi je to potrebno zdelo , da veste,
kako sveti kraji so naše cerkve. Tudi sem omenil posveče¬
nja kelihov in druzih cerkvenih posod; potem sem vam
govoril od nam toliko priljubljenih zvonov in danes še od
Posvečevanja kerstne vode, ktero smejo mašniki posvetiti.

In zdaj vam dam še tale nauk: Ko ste slisali, kako so

Bogu

posvečene osebe, posvečeni kralji in posvečene stvari, naj
v am razlaganje teh posvečevanj služi v večno zveličanje. Bog
ne  daj, da bi kdaj te posvečevanja zaničevali in se ž njimi celo
Norčevali, kar bi ne bilo dobro za vas; temuč pobožno, kakor
Se  vernim kristjanom spodobi, spremljevajte in se vdeležujte
takih slovesnost, kadarkoli prilika nanese. Imejte v veliki časti
tako posvečene osebe, kraje ali reči, ter prizadevajte si, da
kote deležni vseh gnad, ktere vam deliti zamoreje. Ne bote
Nikdar tega obžalovali; veselili se bote, zlasti na koncu svojega
Življenja. Gorje pa marsikomu, ako bi zaničeval posvečevanja
svete cerkve in bi tako sam zametaval pripomočke, s kterimi
^ s i lahko rešil svojo dušo.

So žalibog! ki se kristjane imenujejo, ki naj lepše in
Da J častitljivše cerkvene posvečevanja za nepotrebno celo ša-
h Ve  zasmehujejo. Pa je vendar tudi pobožnih kristjanov, ki
' So  Pri takih cerkvenih slovesnostih vsi ginjeni, k pobožnosti
na peljevani. Te dni sem bral od posvečevanja neke ceikve

256

na Nemškem. Ko je bilo prelepo in veličastno opravilo kon¬
čano, so tedaj nekteri zijalasti gledavci, kakoršnih se pri nas,
zlasti po mestih ne manjka, ki, skorej bi rekel, nobene vere
nimajo, zaničevaje se pomenkovali, da toliko obilni obredi, toliko
dolgočasno petje in kropljenje je vendar nepotrebno; saj bi se
tudi z malimi, krajšimi molitvami zadostilo, da bi s v novi
cerkvi lahko opravljala služba Božja, in se v njej molilo.
Ali vse družili misel so bili pobožni kristjanje, ki so z
vso pazljivostjo spremljevali vse obrede, s kterimi je bila
posvečena nova cerkev; in vsi vneti za Božjo čast, so rekli:
„Ako bi bili mi znali, da so naše poprejšne cerkve s tolikimi
in s tako veličastnimi šegami posvečene, vse lepše bi bilo naše
zaderžanje v njih, vse pobožniše bi bili molili v tako svetih
hišah Božjih. “

Vi toraj, moji kristjanje! ste zdaj podučeni, zdaj veste, kako
svete da so Bogu posvečene stvari. Oj glejte, da vam ta nauk tekne
v dušno zveličanje. Gorje pa njemu, kteri bi se norčeval ali za¬
motaval te cerkvene posvetila. Njemu bi pač bolje bilo, da bi
tega razlaganja slišal ne bil; ker nobenega izgovora pri sodbi
imel ne bo. Bog daj tudi k temu svoj blagoslov, da bi ta nauk
zastonj ne bil! Amen.

XVI. Keršanski nauk.

C. Zarotila.

Učil sem vas da zakramentalne ali blagoslovila svete ka¬
toliške cerkve so trojne. A. Blagoslovi, B. Posveče¬
vanja in B. Zarotila.  Perve dve versti sein vam,  kolik 01

257

je bilo mogoče in vam potrebno vedeti, na tanko razložil. Zdaj
vas bom učil še od tretje verste:

Od zarotil ali zarotovanj.

Ker imajo cerkvene blagoslovila ta namen, da s svetimi
zakramenti vred odvračujejo od človeka in od družili stvari
tisto zlo, ktero je prišlo iz nesrečnega greba in škoduje ne le
človeku, temuč tudi vsem drugim stvarem; in pa mu delijo
®ožji blagoslov za dušni in telesni blagor; zato je potrebno,
^a, preden cerkev človeku ali kaki stvari prosi Božjega blago¬
slova, človeka ali stvar odtegne oblasti ali nadlegovanju hudob¬
ca duha; kajti še le potem se zamore vdeležiti milost Božjih,
je odpravljena vsa nasprotna moč. Ker se pa po nauku
svete vere vse zlo, vsako hudo pripisuje hudobnemu duhu, ko
začetniku vsega zla, zato sklepa sveta katoliška cerkev pri
svojih blagoslovilih zarotila hudobnega duha, kjerkoli to za
Potrebno spozna.

Kaj so toraj zarotila?

Zarotila so tiste molitve, s kterimi sveta cerkev hudob-
Oemu duhu slovesno zapoveduje, naj se zderžuje vseh sovražnih
Napadov do človeka ali do družili stvari; in sicer zavoljo
Kojedinega Boga, posebno še zavoljo na križu umorjenega
Zveličarja.

Ker pa danešni, po svojih mislih toliko razsvetljeni svet
take zarotila zaničuje, in to le za prazno vero ima, kakor da
tb satan res nobene moči več ne imel, ali kakor da bi ga
Ce h> ne bilo ne; zato se mi zdi potrebno, da vas od tega
^lo bolj podučim.

Sveto pismo nam pove, da, ko je Bog svet stvaril, je
Ustvaril vsako stvar dobro, prosto vsega zla, vsega slabega,
'kta je vsaka stvar po svoje popolnoma. „1 n Bog j e p o-

Keršanski nauk IV. p. ^

258

gledal vse, kar je bil naredil, in bilo je prav
dobro." (I. Mojz. 1, 31.) Ko je pa človek grešil, odpovedal
se je tako rekoč Bogu in podal v oblast peklenskemu duhu;
seboj pa je tudi potegnil vse zemeljsko stvarjenje, čez ktero je
bil ko gospod postavljeu; tako da zavoljo greha izrečeno pre¬
kletstvo Božje ni zadelo 'le zemlje, ktero mora človek v potu
svojega obraza obdelovati in ktera mu ternje in osat rodi;
ampak vse stvari, ki so prišle tako v oblast hudičevo, so za¬
voljo tega prekletstva nekako nastavljene zanjke, ki človeku
napravljajo dušno in telesno zlo in pogubljenje.

Da ima satan, ali da imajo hudobni duhovi, kterih je
veliko število, nesrečni vpliv na človeka in na vse zavoljo
človeka vstvarjene reči, to nam kaže mnogo zgledov stare iu
nove zaveze, ki nam spričevanje dajejo, da ta škodljivi vpliv do
človeka je trojni.

1. Hudobni duhovi človeka zapeljujejo v
greh,  kakor nam očitno kaže zapeljanje perve žene Eve iu
kakor je satan celo Zveličarja skušal.

2. Napravljajo hudobni duhovi človeku
razne zalezovanja in nevarnosti,  kar zadeva nje¬
gov telesni ali časni blagor; kar nam spričuje zgodba pravičnega
Joba, kterega je satan s pripuščenjem Božjim oropal vsega pre¬
moženja in mu pomoril celo otroke njegove, in ga poslednji
še z grozovito boleznjič vdaril. Tudi vemo, kako je kralju
Savla satan z otožnostjo mučil, kadar je bil od Boga zapuščen-
V zgodbi Sare, Tobijeve žene, beremo, da jej je hudobni duh
sedem mož zaporedoma umoril.

3. Hudobni duhovi posamezne ljudi popol¬
noma obsedejo,  se njihovih dušnih ali tudi telesnih uroči
polastijo, ter ž njimi veliko hudega počenjajo tor jih večkrat

259

grozovito terpinčijo; takih zgledov imamo posebno veliko ob
Kristusovem času.

Ker je pa Jezus Kristus prišel zato na svet, da bi zlo,
^ ga je včinil satan, da bi greh in njega hude nasledke
kateri, in tako človeka žalostne sužnosti hudobnega duha rešil;
zato je večkrat pokazal svojo moč čez te peklenske pošasti;

0  ui le zmagovavno zavergel skušnjave satanove, temuč je
^ U( li izganjal hudiče iz obsedenih, ter jih je tudi primoral, da
80  ga očitno spoznali ko obljubljenega Zveličarja sveta. Tedaj
J e  Jezus Kristus pervi, ki je zarotil hudobne duhove, da je
rešil ljudi njihovega škodljivega vpliva.

In akoravno je naš Božji Zveličar Jezus Kristus s svojo
Htko smertjo zaterl moč hudobnega duha, in človeka odkupil
sužnosti tega grozovitega sovražnika; vendar imajo hudobni du-
° V| s  pripuščenjem Božjim neko moč, da človeku, v zveličavni
8 Pomiu vedne čuječnosti, napravljajo skušnjave in nadlegovajo
U( h druge stvari, ki so v zvezi s človekom. Tudi to nam
' l n lcu je sveto pismo. Sveti Peter piše v svojem pervem listu:
»Kodi te trezni in čujte; ker hudič, vaš zoper ni k
0 Ki kakor rjoveč lev okoli, in išče, koga bi
P°žerl. Temu se vstavljajte, ter dni v veri, ker
Cs Ie, da so vaši po svetu razkropljeni bratje
ra Vno v takem terpljenji."  (5, 8, 9.) In v tem po-
rneil n nas opominja sveti apostelj Pavel „pred zalezo-
^ 11  jem hudičevim; ker se nam ni vojskovati
,'°Per meso in kerv, ampak zoper poglavarstva
0  P lasti, zoper gospodovavce tega temnega
(Pf 6 ^ a ’ Z0 I )er  hudobne duhove v podnebji."
ez - 6, 11 ;  12.) Ja ravno ta apostelj nas zogotovlja, da se
an  celo spreminja v angela luči, da bi nevedne toliko ložej
a Peljal. (II. i{; or . [i ;  14.) Tako tudi uči ta apostelj, da vse

17*

260

stvarjenje ječi v škodljivem vplivu hudobnega duha, ktero ho še
le rešeno pri vstajenji izvoljenih, kakor to popisuje v svoje©
pismu do Rimljanov. (Rim. 8, 19—23.)

Ker imajo pa hudobni duhovi s pripuščenjem Božjim Š®
po Kristusovem odrešenji moč in oblast, da človeka skušajo ©
zalezujejo; zato je pa naš Zveličar Jezus Kristus, nam v to¬
lažbo, svoji cerkvi oblast dal, da zatira ta škodljivi vpliv sa¬
tanov, da svoje verne varuje njegovega zalezovanja, da pa tudi
vse druge stvari bolj in bolj odteguje nesrečni oblasti hudobnih
duhov in jih pripravne dela človeku v rabo. To oblast je dal
Jezus svojim aposteljnom, ko jih je pervikrat razposlal v razne
mesta judovske dežele, ter jim je dal moč, izganjati nečiste du¬
hove. (Mat. 10, 1.) In preden se je ločil od njih, jih je zago¬
tovil, da tudi oni, ki bodo po njihovi pridigi v njega verovali?
bodo delali čudeže in v njegovem imenu hudiče izganjali. (Mar*
16, 17;) Katoliška cerkev se je tudi vedno posluževala te
oblasti, ktero je Kristus aposteljnom iu tudi drugim verni 111
izročil.

V teku časa je postavila celo poseben red, ki se imenuje
„Eksorcistat“ „ali služba zarotovalcev", ki je tretji red P 1 ’ 1
mašnikovem posvečevanji, kar ste bili bolj na tanko podučeni?
ko je bil nauk od tega svetega zakramenta.

Tedaj ni prazna vera ne, ko sveta cerkev zarotuje hu¬
dobnega Duha pri ljudeh in nad drugimi živimi in neživi © 1
stvarmi. Vendar pa vedite, da cerkev, kader opravlja zaroti©
nad ljudmi ali drugimi stvarmi, ni te misli, kakor da bi bil e
osebe ali stvari zares obsedene od hudobnega duha. Take i’ eS '
nične obsedenja so dan danešni malokdaj in malokje. Pa sa< !
ni da bi mogel satan kako stvar popolnoma obsesti, saj K 1
lahko tudi zunajno škoduje. In tudi zoper tako škodljivo zah'
zovanje satanovo so cerkvene zarotila. Pa še več. Sveta cerk©

261

Potuje stvari ne le, ker jih satan že zalezuje ali jim že ško-

( ^ u je; temuč tudi zato, da hi mu moč odvzela, tem stvarem

udi v prihodnje ne škodovati. Tako imajo cerkvene zarotila
vojni namen: da hi se vničilo zlo, ktero je od satana naprav-

Jjuuo; drugič pa, da hi se odvernilo, kar hi satan še pozneje

^odovati zamogel, in se tako njegovi oblasti odtegne.

Kako se ločijo zarotila od blagoslovov in
0( 1 Posvečevanj?

Blagoslovljevavne in posvečevavne molitve so prosivne,
arotila pa so nekako zapovedovavne molitve katoliške cerkve.
Ve ta cerkev ima vso moč čez satana; on jej mora hiti pokoren,
kudi ne rad. To povelje, to zapovedovanje čez hudobnega
uha v cerkvenih zarotilih pa se opravlja vselej pokazovaje na
ristusa, prihodnjega sodnika vesoljnega sveta; kajti ni hujšega,
Ue  ^važnejšega za satana, kakor je spomin tistega velicega dne,
vničena vsa njegova moč in ga ho zadelo večno gorje.

ko ho

To

Povelje pri zarotilih je obernjeno naravnost v hudobnega

l, ka, ali pa v stvar, kteri škodovati zamore. Pervo zarotilo
te ^ besedami; „Zarotim te, ti nečisti duh, da bežiš iz

^ stvari Božje!“ Drugo zarotilo pa hi se glasilo: „Zarotim te,
stvar vode, da premoreš, razdreti moč hudobnega duha." —

Kako se razdelijo zarotila?

Zarotila sveta cerkev opravlja  1.  nad ljudmi, 2.
drugimi živimi in neživimi stvarmi.

ali hudobni duh človeka napada; ako ga sam k hudemu
v  Sreh napeljuje, ali po Božjem pripuščenji njegove dušne
lm^° Sne moči  tako v posest vzame, da on sam v človeku
Veka d ° prinaša;  tak človekov stan imenujemo obsedenje, člo-
jsjo pa  obsedenca. — Pa tudi po čem drugem hudobni duh
0Ve ka napada, ako v posvetnih rečeh njegovega duha slepi, ali

262

v greh vabi in mika, ali po posebnem Božjem pripuščenji nj e '
govemu telesu, kakor si že bodi, škoduje.

Kakor je torej zalezovanje in napadanje hudobnega duha
mnogotero, tako so tudi zarotila mnogotere, ktere sveta kato-
liška cerkev opravlja.

a. Zarotilo ali zarotovanje obsedencev.

Resničen nauk svete vere, uterjen v svetem pismu, je,
satan s pripuščenjem Božjim zamore človeka napasti, njegov 0
telo obsesti, in mu razne bolezni in druge nadloge naklanjatb
tudi zamore motiti njegove dušne moči, njegove misli in želje-
Tako obsedenih je bilo veliko ob Kristusovem času; kajti pek o1
je napel vse svoje moči takrat, ko je bilo razdjano njegov 0
kraljestvo; pa tudi primerno je bilo modrosti Božji, da j e
bilo več obsedenih takrat, ko je obljubljeni Odrešenik izganjal
hudiča in tako vsemu svetu zamogel pokazati, da je on reS
premagovavec kraljestva hudobnega duha. Zmiraj pa je hit 0
kaj obsedenih, več ali manj, kakor je Bog v svoji previdno ^ 1
hudobnemu duhu prepuščal več ali manj oblasti čez lj lldl '
Zoper to nadlogo ga ni zdravila, kakoršnega ima katoliška
cerkev. V pervih časih je smel to zarotilo opravljati vsak, kd° r
je že prejel tretji red „Eksorcistat“, kakor sem že omeni 1 -
Pozneje pa, ker so se pri obsedenji marsiktere sleparij 0  m
goljufije godile, je cerkev zapovedala, da zarotilo obsedenih
smejo opravljati samo škofje ali pa od škofov posebno p° ol) '
laščeni mašniki, in to še le, ko je bilo po natančnem preisk 0 '
Vanji obsedenje za resnično spoznano.

Zarotovanje resnično obsedenih pa se takole godi.

v to pooblaščen naj poprej daruje naj svetejšo daritev

novo

zaveze, sveto mašo. Potem moli vpričo obsedenega li ten1 ^
vseh svetnikov, in na to tri in petdeseti psalm, ki ' /j ^°

pada ponižno prošnjo za posebno

pomoč zoper

satan 8 ”

263

potem pridejo nektere molitve, v kterih prosi mašni k usmiljenje
Božje za obsedenca.

Ko mašnik hudobnemu duhu zapove da mu mora biti
pokoren zavoljo imena Jezusovega, prosi zdaj Božjega Zveličarja,
da bi mu dodelil tisto moč, ktero je dal svojim aposteljnom;
traven bere tiste strani svetega evangelja, kjer je popisano,
kako je Jezus hudiče izganjal in je to oblast tudi svojim učen¬
cem dal. Zdaj prekriža sebe in obsedenca, ter ogerne konec
štole okoli njegovega vrata, in položi svojo desnico nanj, rekoč:
»Glej križ Gospodov; bežite vi nasprotniki
v si, zmagal je lev Judov, velik naslednik Da-
T idov.“  Okoli vrata ovita štola pomenja večne verige, v ktere
■i (!  vklenjen satan v peklu, pokladanje rok pa in križ ga opo¬
minja, da mu je Kristusova smert na križu odvzela vso moč.

enkrat prosi mašnik Boga pomoči in prične zarotovanje, to
je povelje, da mora satan zapustiti obsedenca. To povelje se
trikrat ponavlja med vernim križanjem. V tem za-rotilu se sa-
tanu vse očita, kar ga ponižati zamore. Očita se mu vse hudo,
kar je že včinil temu svetu; imenuje se med vsemi nezvestimi
veča pošast; opominja se na Jezusa križanega, ki je raz¬
dal njegovo kraljestvo in poterl njegovo moč; tudi se mu
Lapove, da bo njegovo peklensko terpljenje pomnoženo, toliko
k°lj, kolikor dalje vstane v obsedenem. Poslednjič se opominja
vesoljne sodbe, kar mu je vselej naj huje. K sklepu opravi
Pašnik še ponižno molitev, v kteri prosi Boga, da bi dozdaj
°bsedenemu hudobni duh nič več škodovati ne mogel. To je
2a popadek resnobnega zarotila resnično obsedenega.

V življenji svetega Bernarda  se to le bere:

Med obsedenimi v mestu Pavija je bila tudi žena, ki jo
Je  kil njen mož pripeljal k svetemu Bernardu. Hudoba je svet¬
la zasramoval in je rekel: „Ta korenin- in zeljažerec me

264

iz moje psice ne bo pregnal." Sveti Bernard je namreč le o
sočivji živel. Svetnik pa ukaže obsedeno ženo nesti v cerkev
svetega Sira. Hudoba ga le zasramuje in vpije: „ Sirček me
ne bo odpravil in Bernardiček me ravno tako malo pregnati
zamore." Svetnik pravi na to: „Niti Sir niti Bernard te ne
bo pregnal, ampak Gospod Jezus Kristus." Na to začne moliti
in prosi Boga na pomoč, da- bi hudobnega duha premagal-
Hudoba pa je klical s spremenjenim glasom: „0 kako rad [bi
bežal iz te psice, pa ne morem." Na vprašanje, zakaj da ne
more, rekel je: „Ker ni še volja naj višega Gospoda." „Kdo
je pa ta veliki Gospod?" vpraša ga svetnik. Hudoba odgovori:
„Jezus Nazarenski je." „Ti tedaj poznaš Gospoda Jezusa!"
reče svetnik; „ali si ga videl?" „Videl sem ga v njegovem
veličastvu." „Si tedaj bil v veličastvu?" „Res da, bil sem v
veličastvu." „Kako pa si iz veličastva odpravljen?" „Nas veliko
je padlo z Lucifarjem vred." Te besede je govoril satan s
tužnim glasom skozi usta tiste žene, in vsi pričujoči so to na
tanko slišali. — Svetnik dalje vpraša: „Ali bi ne hotel v

tisto veličastvo, in v svojo poprejšno srečo poverniti se?"

Po tem vprašanji je satan čeznavadno glasno zavpit :
„Je prepozno!"  — Na to je obmolknil; sveti Bernard
pa je začel na novo moliti, ter je pregnal peklenskega so vraž'
nika in žena je zdrava od ondot šla.

Ljubi moji! to so strašne besede: »Prepozno je! Ob,
marsikteri pogubljeni morajo ravno tako klicati, ker so čas mi¬
losti in pokore zamudili! Kristjan! ti še zdaj čas imaš!
dobro ga obračaj, da tudi ti enkrat zdihoval ne boš: „Pr e '
pozno  je!"

Una žena je šla ozdravljena domu; komaj pa je t> ila
doma, obsede jo hudoba na novo in strašno terpinči. Mož, v
silnih britkostih, jo zopet pelje v mesto k svetniku; pa bil. j 0

265

že odšel. V mestu Kremoni ga najde in mu pove nesrečo.
Ves presunjen od milovanja gre sveti Bernard in vso noč pre¬
moli. Drugi dau mu ženo pripeljejo in zopet jo reši »hudobnega
duha. Da bi je pa več ne obsedel, dene jej listek na vrat z
napisom: „Zapovem ti, satan, v imenu našega Gospoda Jezusa
Kristusa, nikoli več se ne prederzni, tej ženi približati se“. In
od tistihmal je tudi res v miru živela.

Ljubi moji kristjanje! ne bil bi vam tega v misel vzel,
ali dan danešni je veliko njih, ki se kristjane imenujejo, pa
tajijo ves vpliv hudobnega duha do človeka. Taki ne poznajo
niti hudobnosti satanove niti hudobije greha. Skušnja vseh sto¬
letij pa spričuje, da. so bili obsedenci, pa so še zdaj in da
bodo do konca sveta; zgodbe svete vere nam vejo pa tudi pove¬
dati , da je tako nesrečno nadlegovane sveta cerkev vselej s
Mojimi zarotili rešila tacega grozovitega terpinčenja. — S tem
naukom pa sem vas hotel le opominjati, da se skerbno
varujete vsega, karkoli bi vas v sužnost satanovo progrezniti
Zmoglo.

b. Zarotilo od hudobnega duha nadle¬
go  v a n i h.

Večkrat ko pravo obsedenje se zgodi, da je kdo od
hudobnega duha nadlegovan. Večidel vse nadloge na duši in
na telesu imajo svoj začetek v natornem uzroku; vendar nas
sveta vera, pa tudi skušnja uči, da včasih take nadloge izha¬
jajo tudi od hudobnega duha, kteremu Bog pripusti to moč v
kazen za greh ali iz druzih modrih namenov. Vsi veste, kako
J e  bil pravični Job hudo nadlegovan? Satan si zamore, seveda
s Pvipuščenjem Božjim, prilastiti vse človekove moči, da mu
škoduje ali ga nadleguje. Včasih človeku domislijo toliko
f^ga, večidel v spanji, da človek vidi naj grozovitneje pri-
k a zni, ter misli, da ga kdo semtertje meče, bije ali celo davi,

266

in tako živo vidi take prikazni, da vpije, se po vsem životu
trese, ali ga merzel pot obliva. Včasih kaj sliši, ali čuti, ali
mu smerdi, ali ga tudi kaj zaboli. Vse to zamore izvirati iz
natornih uzrokov, in res večidel izvira, zato ne smemo pri
takih nadlogah vsega tega pree hudobnemu duhu pripisovati;
ampak pri pametnem in izurjenem zdravniku se moramo po¬
svetovati in pri njem pomoči iskati. Ker je pa gotovo, da tudi
satan nas, z Božjim pripuščenjem, nadlegovati zamore; zato
smemo v takih primirljejih pri katoliški cerkvi pomoči iskati.
In sveta katoliška cerkev ima zato navadne, ne slovesne zaro¬
tila, ktere zamore vsak mašnik opravljati, ako nadlegovani sam
ali pa njegovi domači za to prosijo. Vendar je tu vse previd¬
nosti potreba, in popred se mora nadlegovani človek zaverniti
na poštenega zdravnika; in še le, če zdravila nič ne zdajo in
je zadosti uzrokov, da se zamore soditi na resnično nadlegovanj 6
hudega, potem mora mašnik sebe in nadlegovanega človeka na
to dostojno pripraviti. Ker pa, po nauku svetega Krizostoma,
so grehi uzrok, da dobi satan moč čez človeka, zato mora
človek v čisti in skesani spovedi očistiti svojo vest in za
terdno skleniti, da poboljša svoje življenje. Potem naj mašnik
nadlegovanega opominja, naj terdno zaupa na Božjo pomoč,
naj preserčno moli in se posti, pa tudi sam si mora prizade¬
vati za te čednosti. — Naj navad n i š e pa je:

c. Zarotilo kerščencev.

To zarotilo je že od starodavnih časov v katoliški cerkvi
navadno. Pred svetim kerstom zarotuje sveta cerkev vsaceg 3
kerščenca; ne kakor da bi bil človek res obseden od hudobneg 3
duha, ampak zato, ker sleherni, ki po svetem kerstu ni vzet
v kraljestvo Božje, je še v kraljestvu temote, in zalezoval # 1
satanovemu vedno podveržen. V svetem kerstu postane človek

267

lastnina Kristusova; zato je potrebno, da se satanu odvzame
vsa pravica, ktero ima do še ne kerščenega človeka.

To zarotilo pri kerščencih se trikrat ponavlja. Pri pervern
zarotilu mašnik trikrat dihne v obraz kerščencu, rekoč:
»Beži nečisti duh, in daj prostor svetemu
Duhu  t o 1 a ž n i k u!“ To pomenja, da se odvernejo satan in
vse peklenske želje in da v kerščenca pride sveti Duh in
njegova gnada. — Pri drugem zarotilu prekriža mašnik čelo
kerščencu, rekoč: „1 n tega znamnja svetega križa,
ki ga mu na čelo damo, se ti prokleti duh
nikdar ne podstopi oskruniti."  S križem je pre¬
magal Jezus satana; s tem zveličanskim znamnjem se odpodi
tudi satan od vseh, ki po svetem kerstu postanejo otroci Božji
in deležniki nebeškega kraljestva. — In še v tretjič se zaroti
hudobni duh, da mora bežati od kerščenca, ker bo postal tem¬
pelj živega Boga, in pri tem mašnik pomoči s svojo slino
ušesa in nosnice kerščencu, ter pravi: „Ti pa pobegni,
hudi duh, približala se bo namreč sodba
Božja."  — Vse to vam je bilo bolj na tanko razloženo, ko
je bil nauk od zakramenta svetega kersta. —

Te so zarotila, ktere sveta cerkev nad ljudmi opravlja.
Domisli, preljubi kristjan! zarotila pri svetem kerstu so bile
tudi nad teboj izrečene. Takrat si bil odtegnjen vsemu vplivu
satanovemu, in Bogu si bil posvečen, postal si tempelj svetega
Duha. Pa dobro premisli, da se človek spet lahko prostovoljno
podverže oblasti hudobnega duha; in to se zgodi z vsakim
inertnim grehom, še posebno pa z nečistostjo; zato je rekel
veliki angel Rafael mlademu Tobiju: „Ki Boga od sebe
in iz svojega serca odženč in svoji požel j i-
V O s t i tako strežejo, kakor konj in mezeg, ki
Pameti nimata, čez take ima hudič oblast."

268

(Tol). 6, 17.) In noben greh človeka tako ne oslepi, noben ga
tako globoko ne pogrezne, ko gerda nečistost; zato se ogibaj
in skerbno varuj te hudobije, da z lastnini zadolženjein v
sužnost satanovo ne zabredeš in ne zgubiš visoke časti, h kteri
si bil povzdignjen pri svetem kerstu. Večkrat se spominjaj,
da s trikratnim zarotenjem je bil odgnan satan od tebe pri
svetem kerstu; pač se ne spodobi, da bi se z grehom zopet
njemu v sužnost prodal.

2. Sveta katoliška cerkev tudi nad dru¬
gimi stvarmi, živimi in neživimi,  opravlja
zarotila.

Abotni ljudje, v sveti veri malo podučeni, imajo za coper-
nijo ali za od hudobnega duha ali hudobnega človeka „ nare¬
jeno" vsako kolikanj nenavadno zlo, ktero zadene njihovo živino
ali drugo imetje. To je velika zmota; vsi taki primerljeji imajo
večidel čisto naravne uzroke, in se s primerjenimi zdravili
tudi zopet odpravijo. Vendar se tajiti ne more, da hudobni
duh tudi tako človeku škodovati zamore. Če hudobni duh, s
pripuščenjem Božjim, zamore nadlegovati, ja celo obsedeti člo¬
veka samega, kar nam spričuje sveto pismo in posvetna zgo¬
dovina, zakaj bi ne mogel nadlegovati tudi živine ali druzega
človekovega premoženja? Milost Božja kliče grešnega človeka
tudi po tej poti, da Bog prizanaša človeku samemu, pa pripušča
imetje njegovo v oblast satanovo; ker človek velikrat po nap-
čnem rabi svoje premoženje in tako hudo Boga žali. Večkrat
marsikdo v posvetno stavi vse svoje zaupanje, naveže svoje
serce popolnoma na ta svet in Boga pozabi; kaj ni verjetno,
da mili Bog, ki noče smerti grešnikove, temuč da se spokori
in živi, po nenavadnem potu pripušča, da hudobni duh slabi
in škoduje moliku, na kterega je navezano serce?

Ako se nam kaj tacega pripeti, kaj nam je storiti?

269

Ako se pri živini ali pri drugem premoženji kaj nena¬
vadnega zgodi, in pravega uzroka take nadloge najti ne mo¬
remo ; ne smemo precej misliti, da je to od hudobnega duha;
temuč iščimo naj poprej naravnih pripomočkov, odvernimo vse
uzroke, kteri bi zamogli krivi biti take nadloge, poslužimo se
zdravil, kakoršne nam svetujejo pošten zdravnik ali drugi pa¬
metni ljudje. Tako se večidelj odverne marsiktero zlo in pre¬
pričali se bomo, kako nespametno bi bilo, ako bi vse hudo
nenaravnemu vplivu pripisovali. Posebno pa vas moram opom¬
niti, da pri takih primerljejih ja nobenega človeka ne natol¬
cujete, kakor da bi on bil kriv kake nadloge. Tako natolcevanje
W bil velik greh, ki človeka ne dela pripravnega, da bi mu
Bog odvernil vsako hudo. S takim neumnim natolcevanjem so
Bedasti ljudje že veliko hudega storili; razpertije, sovraštva, celo
morije so se včasih izcimile iz tacega pregrešnega natolcevanja. Bog
v as varuj tega! — Ko pa tako nadlogo ali nesrečo za natorno
imaš in se vseh pripuščenih in pametnih pripomočkov poslužiš,
da bi odvernil tako napast; vendar smeš v zaupanji na Božjo
milost tudi pri cerkvenih blagoslovilih zato pomoči iskati. Ti
smeš pomoči pričakovati, ako tako nadlegovano živino ali drugo
stvar z blagoslovljeno vodo pokropiš, ali pobožno kličeš na
Jezusovo presveto ime, ali kako molitev opraviš, ah se iz
tega namena postiš ali ubogajme daješ. S takimi pobožnimi
deli zamoreš Boga nakloniti, da ti pomaga, zdravilom, ktere
vabiš, moč dodeliti, da odvernejo nadlogo, ktera te tare.

Ako pa nadloga ne jenja, akoravno si vse storil, kar ti
Pamet veleva in kar so ti pošteni ljudje svetovali, in se razo¬
deva res kaj posebnega nenaravnega, da se sme soditi na zale¬
zovanje in nadlegovanje hudobnega duha; potem pa dobro
Pomisli, ali nisi morebiti sam kriv take nadloge? ali nisi v
Nesrečni jezi s kletevjo ali rotenjem ravno kaj tacega izustil,

kar se ti je pripetilo? — Pomisli dalej, ali nimaš zastarenega
sovraštva, ki ti zapira vse usmiljenje Božje? Ali živiš morebiti
mlačno, brez vse pobožnosti, in se za Boga ne zmeniš ne? —
Ali morebiti živiš v skrivnih hudobijah? Imaš sveti zakon za
plajš pregrehe? Terpiš ali sam imaš pregrešno znanje pod
svojo streho? i. t. d. Zavoljo takih in enakih pregreh Bog
velikrat očitno tepe ne le grešnika samega, ampak celo hišo,
včasih celo sosesko. Ako ti toraj vest kaj tacega očita, bo naj
bolji pripomoček, da nadloga odjenja, čista spoved in pa res¬
nično spokorjenje. — Ako pa ti vest ne očita, da bi bil sam
kriv, in si vse storil, kar je bilo v tvoji moči, da bi odvernil
nadlogo, potem pojdi, ter se posvetuj s svojim modrim dušnim
pastirjem; pa ga lepo ubogaj, kar ti poreče; prosi ga za
cerkveno pomoč. In ako po modrem prevdarjenji pride mašnik
v tvojo hišo, da bi opravil zarotilo, kakor veleva sveta cerkev;
obudi terdno zaupanje na molitev in moč svete cerkve zoper
napad hudobnega duha, in bodi z vso svojo družino pobožno m
spodobno pričujoč pri svetem dejanju. Tako so velikokrat verni
z rotenjem svete cerkve dosegli pomoč zoper nadloge, kterih se
niso mogli znebiti po nobenem drugem potu.

K temu naj vam povem zgled, kar se je zgodilo, ni še
dolgo tega. Bil je nek kmetič, ki je s svojo ženo in edinim
sinom živel prav pošteno in pobožno, da ga je spoštovala vsa
soseska. Imel je ta kmet tri krave, ki se na enkrat začnejo p°
vsem životu tresti, da jih je bilo groza videti. Pobožna dru¬
žina ni bila slaboverna, tudi ne tako abotna, da bi iskala p 1 ' 1
babjovercih pomoči zoper to nadlogo; pa tudi nobenega 111
hudobno natolcevala. Mož gre k živinskemu, poštenemu zdrav¬
niku , ki mu tudi da,, kakor je presodil, dobrih zdravil. P rl
vsej skerbni rabi teh zdravil je nadloga vedno le huja priha¬
jala. Ker le ne odjeja, začne ubožna družina premišljevati, da

271

j e  to kazen Božja za storjene grehe. Vsi trije, oče, mati in sin
gred.6 prihodnjo nedeljo k spovedi, da hi tako razžaljenega
Boga potolažili in milost pri njem zadobili. Kolikor so pre¬
mogli, so vsi dobro opravili, ali nadloga v hlevu le ne odjenja.

In na to reče dober sosed vžaljenemu možu: »Pojdi k go¬

spodu dušnemu pastirju, pa jih prosi, da pridejo in blagoslo¬
vijo tvoje krave in boš videl, da ti bo pomagano." Kmetič
nboga svet svojega soseda, mašnik pride, moli zarotila čez
krave in hlev, kakor je v rimskem obredniku zapovedano,
in na mah se jenjajo tresti, ter zo zdrave, kakor so bile
poprej. —

In tako bom končal nauk od blagoslovil ali zakramentalij
svete katoliške cerkve. Upam, ker ste me zvesto poslušali, da
ste si ta nauk tudi za celo življenje v svojem sercu hranili.

H sklepu vas moram še nekaj opomniti, da bi vam ta nauk
z nres koristil. Pri vseh blagoslovilih imejte, ljubi moji! teidno
Zaupanje na neskončno zasluženje križanega Jezusa. Sveti
križ  je namreč tisto orodje, ki nam blagoslov in zveličanje
deli. In za to vidimo pri vseh blagoslovilih znamnje svetega
križa, s kterim pa sveta cerkev po pravici vselej sklepa tudi
klicanje na presveto ime Jezusovo;  kajti še le on
i e  posvetil križ; in od tistega časa, ko so bile na križ pribite
kesede: »Jezus Nazarenski,"  je postal križ znamnje

zveličanja našega. In zato je cerkev zedinila križ s presvetim
imenom Jezusovim, da ž njim doveršuje svoje blagoslovila in
Picgove blagre ljudem pridobuje. Od križa nam je zveličanje
zato, ker je Jezus na njem bil darovan; in od njegovega pre¬
detega imena nam dohaja blagoslov Božji zato, ker je ime na
križu za ves svet umirajočega Zveličarja. S svetim križem
kaže cerkev nebeškemu Očetu veliko spravno daritev njegovega
B°žjega Sina in s klicanjem presvetega Jezusovega imena ga

272

opominja vseli kervavih kapelj, ktere je njegov pr eljubez njivi
Sin za nas prelil. In tako nam tečejo gnati e v cerkvenih
blagoslovilih po znamnji križa in po klicanji imena Jezuso¬
vega. In ker tadva mogočna nagiba podpirata cerkveno molitev,
zato je močna zadosti, da vse doseže od Boga.

Iz tega pa zdaj lahko spoznate, da blagoslovila svete
katoliške cerkve so zares pripomočki k večnemu zveličanju,
in sicer za svetimi zakramenti naj gotoviši, naj mogočnih

pripomočki. Imejte jih torej vselej v časti, imejte terdno

zaupanje na nje; rabite jih po namenu svete cerkve vselej
pobožno; in Bog vam bo po njih dodelil vse, kar na potu
proti večnosti potrebujete za dušo in telo, ako ni že po svetih
zakramentih dodeljeno. Da hote pa te Božje pomoči vredni

in zmožni, skerbite za nedolžno ali vsaj spokorno življenje

svoje; kajti serce, v greh zakopano, ni zmožno prejemati
milosti Božje. „ Molitve nespokorjenega grešnika Bog ne usliši. “
— K pobožnemu duhovnu pripelje oče svojega sina, k 1
je bolehal, ter ga prosi, da bi roko nanj položil in molil
zanj, da bi ozdravel. Mašnik pa ga zaverne rekoč: »Mi
poprej, poverni in daj nazaj krivično blago, ktero pod svojo
streho imaš; potem pridi s svojim sinom, in molil bom zanj-
Dokler pa v krivici živiš, ti ne pomaga niti blagoslov, uiti
molitev." Prav dobro si zapomnite to kratko prigodbico, 111
varujte se greha, pa očistite se ga, ako se ga varovali
niste; potem smete sveto cerkev prositi, naj vas blagoslovi
in moli za vas. In blagoslov Božji bodi nad vami! Amen.

273

XVII. Keršanski nauk.

Cerkveno prokletje ali izobčenje.

Dalje sem vas učil od blagoslovil ali zakramentalij svete
‘doliške cerkve. Pokazal sem vam, da te blagoslovila so zraven
h zakramentov naj imenitniši pripomočki k večnemu zve-
c ' Ul ') u ! tako da se sveti zakramenti, od Jezusa samega po¬
javljeni, imenujejo pervi pripomočki k našemu zveličanju; zakra-
kientalije pa štejemo v drugo versto; in te je postavila sveta
a toliška cerkev, ki je v to od Kristusa pooblaščena, da stori
^ e ’ karkoli nam pravovernim kristjanom v časni in večni
a § or  služiti zamore. —

^ današnih, za sveto cerkev res prebritkili časih, ko se
Alm čuje hi zametuje vse sveto, vse pravično, in hudobija očitno
gospodari, ste večkrat slišali od cerkvenega izobčenja ali cerk-
VfJ iega prokletja. Da od tega veste, kar je kristjanu vedeti
Dhreba, vam bom, ker je to izobčenje ravno nasprotno cerk-
Ve nim blagoslovilom, zdaj nekoliko popisal:

Cerkveno prokletje ali izobčenje.

^ a  j je cerkveno prokletje?

Cerkveno prokletje ali izobčenje je očitno in slovasno
. nevolja svete cerkve čez človeka ali čez kako stvar
^ Udobnih dejanj ali spridenosti, sklenjena z razglasom,
Y erm ^ 0Ve ^ v  kazen za svoje hudobije od svetega telesa pravo-
užlj C -g . e  * 0< ^ eu  > ali ta stvar zavoljo spridenosti ni več za

^ ^ a j in kako seje začelo tako prokletje?
■ Kakor ima blagoslovljenje svoj začetek v pervih časih,
tudi prokletje. Pervo prokletje je Bog izrekel čez pek-

tako

Ker

'šanski nauk IV. p.

18

274

lensko kačo, čez zapeljivca od začetka, ki je naše perve starše
v greh zapeljal in ves človeški rod v grozovito nesrečo pogreznil-
„K e r si to storila, prekleta si med vse ni i ži¬
valmi in zvermi zemlje."  In preč potem je Bog tudi
preklel zavoljo greha pervega človeka sprideno zemljo, ko je
Adamu rekel: „K e r si poslušal glas svoje žene,

in si jedel od drevesa, od kterega sem t 1
jesti prepovedal; bodi prokleta zemlja v
tvojem delu; v trudu se 'boš odnje živil vse
d n i s v o j e g a ž i v 1 j e n j a. T e r n j e in osat tiho
rodila in zelišče polja  boš  j e d e 1." (I. Mojz. 3, 1?>
18.) Tako je proklel Bog Kajna, pervega ubijavca, ki je ubil
svojega brata Abelna, ter mu je rekel: „Bodiprokletn a
zemlji, ktera je odperla svoje usta, in j e
prejela kri tvojega brata iz-tvoj e roke.  Kade 1 ’
jo boš obdeloval, ne bo ti dajala svojeg a
sadu; potikal se boš in bežal po zemlji-*
(I. Mojz. 4, 11, 12.) Tudi stari očaki so zraven očetovskeg a
blagoslova izrekali tudi svoje prekletstvo čez hudobne otroke?
kakor prerokovanje, da se jim bo hudo godilo zavoljo njih
hudobij. In kakor so se spolnovali blagoslovi, tako tudi P r0 '
kletja, kar poterduje modri Sinih, ko pravi: „0  č e t o v
blagoslov uterduje otrokom hiše, m a t e r n a
kletev pa jih do tal podira."  (3, 11.) Žalosten
zgled tega imamo v zgodbi pravičnega Noeta, ki je blag 0 '
slovil svoja stareja Sinova Šema in Jafe ta, ki sta mu spodobu 0
spoštovanje skazovala; nasproti pa je oklel mlajšega sina KaW a >
kteri ga je zasramoval, ali prav za prav njegovega sina # a '

naana, ko je rekel: „Proklet bodi Kanaan  ( sllJ

t  ((

Kamov), suženj bodi sužnjih svojih bratov-
(I. Mojz. 9, 25.) To prekletstvo se je popolnoma spolnil 0 ’

275

ter se deloma še dandanašni spolnuje; kajti nasledniki Kanaanovi
s ° še zdaj naj nesrečniši na zemlji, ki živijo ko divjaki po
afrikanskih pustotah ali so pa sužnji drugim. — Enako pro-
kletje ali nesrečno prerokovanje beremo od patriarha Jakoba,
kterega je izgovoril na svoji smertni postelji čez svoje tri
n ^j stareje sinove zavoljo njihovih pregreh. '(I. Mojz. 49, 1—7.)

Posebno pa je v judovski postavi zagotovljen blagoslov
Božji vsem, ki zvesto spolnujejo Božjo postavo, pa zažugano
J' e  prokletje Božje vsem tistim, ki Božjo postavo prelomljajo.
Tako je Mojzes malo pred smertjo, ko je Izraelcem pred vhodom
v  obljubljeno deželo še enkrat zaterdil Božje postave, rekel:
»ti le j, danes denem pred vaše oči blagoslov
iu  prokletstvo; blagoslov, ako hote pokorni
2a povedim Gospoda, svojega Boga, ki vam
Jih danes zapovedujem; prokletstvo, ako ne
hote pokorni zapovedim Gospoda, svojega
B°ga; temuč odstopite od pota, ki vam ga
Z( laj kažem in hodite za p tujimi bogovi, ki
Jih ne poznate."  (V. Mojz. 11, 27, 28.) In kmalo potem
našteje Mojzes celo versto prokletstev, to je, Božjih kazen,
htere bode zadelo prelomljevavce Božjih zapoved. In to je
omenil prerok Daniel v Babilonski sužnosti, ko je prosil Boga,
^ hi se usmilil zavoljo svojih pregreh toliko kaznovanega
izraelskega ljudstva, ter je rekel: „V s i Izraelci so tvojo
h°stavo prelomili, in so se umaknili, dahi
^ v °jega glasu ne slišali; zato se je na nas
1z 1  i 1 o prokletje in rotenje, kteroje pisano
v  h u k v a h Mojzesa, Božjega služabnika, ker
Sttl0  grešili zoper njega."  (Dan. 9, 11.)

Naj hujše je pa Božje prokletje zadelo malikovavstvo pri

' [u( hh. Malikovavci, in vse, kar je v malikovavstvo napeljevalo,

18*

276

je moglo biti, kakor od Boga samega okleto, popolnoma raz-
djano, pokončano. Zato je Bog pri vhodu v obljubljeno deželo
Judom zapovedal, da morajo tam bivajoče neverne ljudstva,
zavoljo malikovavstva, pobiti in pokončati; da ne smejo ž njim 1
nobenih zavez delati, ne se jih usmiliti, ne ž njimi nobenih
zakonov sklepati, njihove oltarje podreti, njihove loge in do¬
brave, kjer so malikovali, posekati, podobe pokončati, ter si
nič ne prilastiti, ker vse je okleto. (V. Mojz. 7.) In slišali
ste že, kaj je storil Gospod Bog, ko je neki Izraelec, Ahan,.
zoper to zapoved se pregrešil? Bog je ljudstvo vse zapustil?
ter ga je sovražnikom v roke dal. In ko je Jozue v preserčm
molitvi Boga vprašal, zakaj je svoje ljudstvo zapustil, rekel
mu je Bog: »Izrael ne bo mogel §tati pred sv°'
j i m i sovražniki, t e m u č bežal bo pred njim b
ker se je ognju sil s prekletstvom; ne bo®
več z vami, dokler ne pokončate njega, kij e
te hudobije kriv."  (Joz. 7, 12.) —

Nekako zares strašno je bilo prokletstvo Božje, ktero J e
zadelo skrivno prešestnico v stari zavezi, kakor nam piše M°J'
zes v svojih četertih bukvah v petem poglavji.

V poznejših časih je bila pri Judih tudi navada, da so
človeka zavoljo prevelikih hudobij iz svoje družbe pahnili ah
izobčili. Zgled tega imamo v evangeliju svetega Janeza, ^
nam popisuje, kako so Farizeji od Jezusa ozdravljenega slep 0 '
rojenega, ki je Zveličarja očitno spoznal in mu spodobno čast
dajal, vunkej pahnili iz svojega zbirališča, v znamnje, da J e
zdaj iz njih občine pahnjen. (Jan. 9, 34.)

2. Y novi zavezi pa, kakor imamo nad Jezusom sa® 1 ®
spričevanje, da je večkrat delil svoj blagoslov; tako je tud 1
večkrat izrekel svoje prokletstvo ali pokazal svojo sveto nej e '
voljo zavoljo prehudobnih dejanj. Tako je v tisti imenitni P rl '

277

<%i na gori, ko je učil osem zveličanskih čednost, izrekel tudi
veliko gorje čez hudodelnike, ko je rekel: „ Gor j e vam
bogatini; zakaj svoje o v e s e 1 j e n j e že imate.
^ o r j e vam, ki ste siti; zakaj stradali b o t e!
brorjevam, ki se zdaj sme j ate, ker žalovali
kn jokali b o t e! Gorje vam, kadar vas bodo
1  j u d j e hvalili! Ravno tako namreč so njih

0 6  e t j e laž n j i v i m prerokom delali.* (Luk. 6,
^4—26.) Tako gorje je izrekel čez neverne prebivavce tistih
me st, kjer je storil naj več čudežev. „G o r j e tebi, Koro-
2 a 1  u! gorje tebi Betzaida! zakaj, ko bi se
bili v Tiru in v Sidonu godili čudeži, k t e r i
s 0  se godili pri vas, zdavnej bi se bila v
0  J s t r e m oblačilu in v pepelu s e d b pokorila.
^ a  bo tudi Tiru in Sidonu ložej pri sodbi,
kakor vam. 4  (Luk. 10, 13, 14.) Večkrat je izrekel gorje
hinavskim farizejem in pismoučenim, ki so z zunajnim hli¬
njenjem zakrivali svojo notrajno hudobijo.  „ Gorje vam p i s-
®\ ar ji in farizeji, hinavci! . . . slepi vodniki,
1  komarje precejate, kamele pa požirate
• • Gorje vam, k er čistite, kar je zunaj ko-
. a r  c a in sklede, znotraj pa ste polni ropa
'ngnjusobe. . . Gorje vam hinavci! ker ste
^ n a k i pobeljenim grobom, kteri se od zunaj
J ude m lepi z d b, od znotraj pa so polni mert-
v  a š k i h kosti in vsake g n j u s o b e . . . Kače,
^ a 4ja zalega! kako bote ubežali sodbi pekla?"
UUat. 23.) Proklel je Jezus nerodovitno figovo drevo, ko ni
ni nobenega sadu na njem, ki je podoba Judovskega ljudstva,
tudi podoba vsacega človeka, ki z gnado Božjo ne dela in
0  uobenega sadu ne rodi za večno življenje. (Mat. 21, 19.)

278

Tako je izrekel prekletstvo čez izdajavca Judeža Iškarjota, ko
mu je pri zadnji večerji rekel toliko grozovito - tehtne besede:
»Gorje tistemu človeku, po kterem bo Sin
človekov izdan! Bolje hi mu bilo, da bi ne bil
rojen tisti človek.*  (Mat. 26, 24.) Tudi je povedal
naš Zveličar Jezus Kristus, da bo pri poslednji sodbi čez hu¬
dobne izrekel večno prekletstvo, ko jim bo zaklical: „P o b e-
rit e se spred mene, vi p r o k 1 e ti! v večni
ogenj, k t e r i j e pripravljen hudiču in njego¬
vim angelom."  (Mat. 25, 41.)

In zato je Jezus tudi cerkvenim sprednikom ali poglavarjevi
dal oblast, nepoboljšljive grešnike pahniti iz svoje družbe. »če
p a (kdo) cerkve ne posluša, naj ti bo, kakor
nevernik in očiten grešnik."  (Mat. 18, 17.) Naj
ti bo tak, ki ni v družbi svete cerkve, ki se je po svoji u e '
spokornosti, v grehu in zmoti od družbe vernih ločil, ki so g a
cerkveni viši zares izobčili.

3. Po Kristusovem zgledu in zavoljo jim od njega pode¬
ljene oblasti, vezati in razvezovati, so tudi aposteljni večkrat
svoje prekletstvo izrekli in iz družbe svete cerkve izobčili take,
ki so počeli velike hudobije; pa le iz tega namena, da bi ji* 1
ta velika, nenavadna kazen prestrašila na njihvovo grozno ne-
varnost opomnila, ter jih tako k pokori in k poboljšanji p rl '
peljala. Tako je že sveti Peter preklel Simona, copernika
imenovanega, ki je od aposteljpov kupoval za denar posebni
Božji dar, drugim deliti svetega Duha. Na to prederzno ponudbo
mu je rekel: »Tvoj denar naj bos teboj v r e d v

pogubo, ker si menil dar Božji za denar do¬
biti. Nimaš dela, ne deleža pri tej reči; zakaj
tvoje serce ni pravično pred Bogom. Pokor 0
tedaj delaj zavoljo te svoje hudobije, i 11

279

Prosi Boga, da ti bo morebiti odpuščena ta
Misel tvojega serca. Vidim namreč, da si
Poln grenkega žolca, in v zVezi krivice."
(Dej. ap. 8, 18—23.) Enako je sveti apostelj Pavel proklel
človeka, ki je v keršanski družbi v Korintu se z gerdo neči¬
stostjo hudo pregrešil; zato je višini te družbe zapovedal, naj
S a  iz svoje srede izobčijo. On jim takole piše: »Jaz nepri-
čujoč sicer s telesom, pričujoč pa z duhom,
s e  m že sklenil, kakor pričujoč, čez njega,
kteri je tako delal, v imenu Gospoda našega
Jezusa Kristusa, kader bote zbrani vi in
Moj duh, z močjo Gospoda našega Jezusa
Izdati t a c e g a satanu (to je, iz svete cerkve ga pah-
11  iti)  v pogubljenje mesa (to je, da bo po telesnem
terpljenji, ktero mu satan po Božjem pripuščenji prizadeva, moč

Pozeljivosti premagana, in da bo on tako ponižan k pokori
Naklonjen), da bo duh ofet ob dnevu Gospoda na-
^ e  g a Jezusa Kristusa". (I. Kor. 5, 3—6.) In zgodo-
v Ma nam priča, da so bili v pervi cerkvi izobčeni večkrat
Danagloma s telesnim terpljenjem kaznovani. Ko je pa pozneje
a  človek zavoljo kazni, čeznj izrečene, resnično se poboljšal,
J e  sveti apostelj to prokletje ali izobčenje zopet nazaj vzel, ter
J e  Korinčanom zapovedal, naj ga z ljubeznijo sprejmejo nazaj
v SVo Jo družbo. Zato jim piše: »Dosti je zanj, kteri je
* a  k, da je od njih več svarjen  (iz srenje pahnjen);
^ a  k o, Ja mu nasproti raji prizanesite, in ga
0 1 a ž i t e, da se morda ile pogrezne v preveliko
z a  1 o s t, kteri je tak. Zavoljo tega vas prosim,
a  P o t e r d i t e ljubezen do njega."  Apostelj je bil
tedaj z  naloženo pokoro svoj namen dosegel, zato se mu je

dalj

'J 110  pokorjenje zamoglo prizanesti. Sveti apostelj Pavel tudi

280

prekletstvo izreka čez krivoverce, ki so pravoverne odvračali
od pravega Kristusovega nauka, in takole piše: „Pa ko ki
tudi mi, ali angel z nebes vam d r u g a č i o z n a-
n oval, bodi proklet. Kakor sem poprej rekel,
tu dizdaj spet rečem: Ako bi v a m k d o o z n a-

noval razun tega, kar ste prejeli, bodi pro¬
klet". (Gal. 1, 8, 9.) In v tem pomenu piše tudi Koriu-
čanom: „A k o kdo ne ljubi Gospoda našega

Jezusa Kristusa, bodi odločen (to je iz cerkvene
družbe; vse gnade naj mu bodo odvzete in naj bo prekletstvu
izdan). (I. Kor. 16, 22.) In zopet piše: „0 da bi bil'
odločeni, kteri vas motijo!"  (Gal. 5, 12) To je,
da bi bili krivi učeniki od srenje vernih izobčeni. In tako je
sveti Pavel, kakor unega hudobneža v Korintu, tudi dva kri¬
voverca H i m e n e j a in Aleksandra  iz cerkve odločil,
kakor piše Timoteju, da jih je satanu izdal. (I. Tim 1, 20.)
Tako tudi verne opominja, naj derdovratne zaničevavce svete
vere iz svoje družbe ločijo, ko jim piše: Ako pa kdo m
pokoren našemu pod učen ju v listu, tega z a n-
namovajte, in ne imejte družbe ž njim,  da  bo
o s r a m o t e n,  (da v se gre in se poboljša). Vendar p a
gane imejte, kakor sovražnika, ampak p
svarite ga, kakor brata."  (II. Tes. 3, 14, 15.) I p
svojemu učencu Titu piše sveti apostelj: „Iv r i v o v e r u e g  a
človeka se ogibaj po enem ali drugem posvar¬
jen ji; ker veš, da takošeu je ves spačeni 11
grešnik, ker je z lastno sodbo obsojen."  (T^ 1 -
3, 10, 11.) Ravno tako piše sveti Janez evangelist: ,,Ak 0
kdo k vam pride, in ne prinese tega  (pravega)
nauka, nikdar ga ne sprejmite v hišo, in g a
nikar ne pozdravljajte. Zakaj kdor ga p°'

281

zdravi, stori se njegovih hudobnih del delež¬
nega«. (ii. j an . 9—11.

4. Po zgledu Jezusovem in po zgledu aposteljnov je tudi
,SVf ‘ta katoliška cerkev zavoljo nje od Zveličarja podeljene ob-
lasti, vezati in razvezati, v vseh časih se posluževala te sodbe,
d a  je očitno, za zmiraj ali le za nekaj časa odločevala iz svoje
družbe tiste svoje hudobne ude, ki so se s krivoverstvom že
sami odločili, ali pa, ki so terdovratno zaničevali zapovedi
svete cerkve, ali zavoljo druzih očitnih in velicih pregreh njene
družbe nevredni postali. Namen tacega izobčenja je, kar je v
duhu svete vere vterjeno, da se sveto duhovno telo Kristusovo
snebi bolnega ali celo neozdravljivega uda, da bi po njem še
drugi okuženi ne bili; drugič pa tudi, da bi s tem poslednjim
sredstvom hudodelnik spoznal, kako velike da so njegove hu¬
dobije in se spreobernil in spokoril; zraven pa še tudi, da bi
pravovernim bilo v svariven zgled, da se varujejo takih pregreh.
Sveti Ciprijan izobčenje iz svete cerkve imenuje duhovni meč,
kterega je G-ospod sam cerkvenim poglavarjem v roke dal, da
S a  v tem kraljestvu Božjem po modrosti in previdnosti rabijo,
du tako piše sveti Krizostom: »Boleče naj se reže gnjili ud;
d^lj časa naj se zdravi in obezuje, da se morebiti s tehtnim
zdravilom ozdravi; ako pa to ni mogoče, odreže ga dober
zdravnik popolnoma." Tako dela pravičen in previden cerkven
P°glavar; on želi bolne ozdraviti, gnjile otekline celi, jih čedi;
'fo P a  nima upanja, da bi bolni ud ozdravil, z žalostjo in z

vitkostjo ga odreže.

5. Kolikeroje cerkveno izobčenje?

Cerkveno prokletstvo ali izobčenje je

. v 0  J u o. Kakor je hudobija veča ali manja, se tudi izobčenje
I1Jle uuje veče ali man j e. Veče izobčenje,  v cerk-
Ve uem jezikir »anatema",  je popolnoma odločenje od vse

282

cerkvene družbe, sklenjeno z zgubo vseh cerkvenih pravic, to
je: cerkvene molitve, cerkvene časti i. t. d. Z eno besedo:
tako izobčen nima pri cerkvi nobene pravice več. To izobčenje
pa zadeva le očitne krivoverce ali prav velike hudodelnike. Naj
hujši izrek izobčenja je „mara  n a t a“. Po našem jeziku se
to pravi: Gospod pride. S temi besedami sveta cerkev hoče reči,
da nespokorjenega hudodelniku pripusti k sodbi prihajočeniu
Gospodu, naj ga obsodi.

Manjše izobčenje  zadene tiste, ki so s popolnoma
izobčenimi v kaki prepovedani družbi in ima te nasledke, d a
ne smejo vživati svetih zakramentov in ne opravljati nobene
cerkvene službe.

Kdo sme izobčenje izreči ali komu to
kazen naložiti?

Ta cerkvena kazen zamore zadeti le ude svete katoliške
cerkve, kajti neverniki in ki niso udje te drtižbe, iz nje pah'
njeni biti ne morejo. Pravico pa, izreči čez koga to veliko
kazen, ima za vso cerkev papež; vsak škof pa za svojo škofijo,
vendar kdor je izobčen od svojega škofa, tega morajo tudi p°
druzih škofijah za izobčenega imeti.

Teče izobčenje se godi vselej slovesno s pisano škofovo
sodbo, ktero škof sam, ali pa od njega v to pooblaščen
mašnik očitno pri službi Božji, po svetem evangelju prebere m
tako naznanja.

Pa ne le tisti so izobčeni od svete katoliške cerkve, kterim
se očitno ta kazen naznani; izobčen je že vsak sam zavoljo
velike hudobije, ktero je storil, ako je hudobija taka, ktei' il
izobčenje zakrivi.

Marsiktera pregreha pa zakrivi izobčenje. Ker od manjšega
izobčenja sme grešnika odvezati navadni spovednik, vselej P 11
sveti odvezi pravi: Jaz te odvežem od vezi izobčenja. Nektei 0

283

pregrehe pa so tolike, da navadni spovednik grešnika ne more
°d njih odvezati. Tako, ako bi kdo mašnika ali sploh duhovna
y daril; ali kdor hi vedoma krivoverske bukve bral, drugim jih
posojeval ali pa prodajal. Ali če bi moški v ženski samostan,
ženska v moški samostan šla brez posebnega privoljenja škofo¬
vega. S takimi pregrehami si bi marsikdo tudi iz med vas
zamogel nakopati žalostne nasledke izobčenja, od kterih ga
Uradni spovednik odvezati ne more.

Kakor je pa Bog že v stari zavezi rekel, da noče smerti
grešnika, temuč da se poboljša in živi; in kakor naš Božji
Zveličar pravi, da je prišel iskat in zveličat , kar je zgubljenega,
tako dela tudi naša sveta katoliška cerkev, da po zgledu svojega
^ožjega začetnika, ko terdovratne, nepoboljšljive ude svojega
žetega telesa loči, pa z materno ljubeznijo zopet sprejemlje
nazaj v svoje naročje vse, ki spoznajo svoj greh in se resnično
spokorijo, ter jih odveže tudi naj veče kazni cerkvenega pre¬
jetja, pa jih prišteje zopet svojim zvestim otrokom. In ako
i (;  bilo izobčenje očitno, je tudi sprejemanje nazaj v družbo

Pravovernih očitno.

Vi pa, preljubi moji! varujte se vseh velicih pregreh
s Ptoh, zlasti pa še tacih, s kterimi bi si nakopali cerkveno
Prokletje ali izobčenje. Bodite njeni zvesti otroci, ker veste, da
v družbi svete katoliške cerkve vam je odperta prava in
e dina pot v večno življenje.

Naj vam k sklepu povem še en svariven zgled, kako
'Hječ pride človek, ki si nakoplje cerkveno izobčenje, ki pa
z ' dt « nič ne porajta in kako Bog očitno in grozovito tepe
Ve <&rat že tu na zemlji hudobneža, ki greh na greh naklada.

L o tar,  Lotrinski kralj, se je naveličal svoje žene Tiet-
ber £e, ter v veliko pohujšanje živel z mlado žensko Valdrado.
^ a Pež Nikolaj, ker nobeno opominjevanje ni nič pomagalo, ga

284

je iz cerkve izobčil in mu zapovedal, naj zapusti priležnico
Valdrado. Kmalo hotem umerje papež Nikolaj in Adrijan mu
je bil naslednik. Kralj Lotar, misleč, novi papež ne bo tako
ojster, mu bo bolj prizanesljiv, pošlje v Rim sporočilo poln°
zvijačnih obljub, ter prosi, da bi smel sam priti pred papeža,
da bi od njega bil odvezan čeznj izrečene cerkvene kazni. 8 6
celo je svoje hinavske želje rozodel, da bi papež ga očitno spet v
katoliško cerkev sprejel, in da bi zavoljo tega vpričo njega opra¬
vil naj svetejšo daritev in mu podal z lastno roko sveto Obhajilo-
Papež, ki njegovega hinavskega serca videti ni mogel, je pri'
volil v to. Pred svetim Obhajilom, kteremu se je bližalo tudi
več kraljevih dvornikov, je očitno in glasno rekel, ko je že
presveto Rešuje Telo v roči deržal: »Kralj! ako si resnično
sklenil, z Valdrado nič več se ne pečati, bližaj se zaupljivo?
in sprejmi zakrament večnega življenja; ako pa tvoja pokora
ni resnična, ne prederzni se, zavžiti Telo in Kerv svojega Gos¬
poda Jezusa Kristusa, da si z onečastenjem ne ješ sam sebi
večnega pogubljenja." Groza sicer obide kralja pri teh besedah,
ali sklenil je hudobijo prignati do verhunca; in to je tudi storil-
Namesto da bi bil odstopil, se je prostovoljno pogreznil v prepad,
kteri mu je bil odkrit. Tudi kraljeve velikaše papež ravno tako
opominja, ter slehernemu reče: „Ako ne privoliš v hudobijo

svojega gospoda, naj ti bo Telo Gospodovo v zastavo večnega
življenja." Strah pred nevrednim Obhajilom njih nekoliko od-
verne, da odstopijo; njih več pa je posnemalo zgled svojega
kralja. Ali kazen Božja jim je bila za petami. Komaj P r ^ 6
Lotar s svojim spremstvom v mesto Luka, napade vse strada
merzlica, ki je imela grozovite nasledke. Lasje, nohti, cel°
koža se jim je lupila, znotraj pa so občutili neznansko vročino-
Več jih vpričo kralja žalostno pomerje. Vendar gre le naprej-
Ko pa, pridejo v mesto Placenca, se več ne zave, jezik mu zastane,

285

izdihnil je svojo černo dušo. Nobenega znamenja pokore
»i bilo videti. Naj bolj čudno pa je bilo, da ni umeri nobeden
unih spremljevavcev, ki so odstopili od svetega Obhajila. — To
J e  pač dosti očitna kazen bila. Gorje človeku, ki ne mara za
Dobeno opominjevanja; še veči gorje, kterega tudi kazen ne
Poboljša! Prosimo Boga, da bi nas nikdar s toliko slepoto ne
vdaril. Varujmo pa se skerbno vseh velicih pregreh, in skerbna
dobra mati, sveta katoliška cerkev, nas ne bo proklela, temuč
nam bo s svojimi blagoslovili rada pomagala, da ložej in go-
toviši dosežemo svoj namen, to je, večno življenje. Amen.

XVIII. Keršanski nauk.

Od cerkvenega petja.

Sveti Avguštin,  toliko imeniten častivec Božji, je v
Sv °Ji veliki ljubezni do Boga, izrekel tele imenitne besede:
»Bog, kterega nihče ne zapusti, ko le oslepljen, nihče ne išče,
0  le klican, nihče ne najde, ko le očiščen; Bog, kterega
Poznati, je živeti, kteremu služiti, je kraljevati, kterega hvaliti,
' ,e  duši zveličanje in veselje: Tebe hvalim, tebe častim in molim
z ustmi, s sercem in z vso močjo, kolikor le zamorem, ter se
^hvaljujeni tvojemu usmiljenju in dobrotljivosti tvoji za prejete
°wote tvoje, in ti prepevam pesem tvoje slave: Svet, svet svet!
~ Tebi gre hvala, tebi gre čast, tebi gre hvalnica. Tebi vsi
^Seli, tebi nebesa in vesoljne oblasti v hvalnih pesmih čast
d J e J°; in tvojo slavo brez prenehanja prepevajo, ko stvarniku
8 Var b ko Gospodu hlapci, ko kralju vojšaki. Tebe, presveto in
tlei azdeljivo Trojico poveličuje vsaka stvar, hvali vsaki duh.*

286

Kristjani moji! kaj ne bomo tudi mi s svetim Avguštinom)
ja ne le ž njim, temne, kaj ne ne bomo tudi z vsemi svetnik'
in svetnicami Božjimi, z vsemi angeli nebeškimi večne slave m
hvale prepevali svojemu Bogu za vse prejete dobrote njegove?
Ja tudi mi odprimo svoje gerlo, svoje usta in pojmo Trojedi-
nemu Bogu: Svet, svet, svet, naš Bog, Bog vojsknih trum!
Kajti ne le z molitvami, tudi s pesmami častimo, hvalimo m
prosimo svojega Boga.

Kakor nam usmiljeni Bog po svetih zakramentih, ko po
sedmerih studencih, deli svoje darove, svoje gnade; in kakor
nam sveta katoliška cerkev po svojih blagoslovilih pomaga, da
sprejemljemo te Božje gnade; tako si mi sami z molitvami i"
posebno tudi s pesmami pripravljamo pot, po kterem nam tečejo
vse gnade nebeške.

Ker ste že slišali natančni nauk od svetih zakramentov
in sem vas tudi že podučil od cerkvenih blagoslovil, pa tudi
ste bili že podučeni od molitve; naj vam danes nekoliko -go¬
vorim od druzega sredstva, s kterim si mi naklanjamo milost
Božjo in gnade nebeške in to imenitno sredstvo je:

Cerkveno petje.

Pervo vprašanje, na ktero vam hočem odgovoriti, je:

1. Ali je cerkveno petje že staro?

Kakor staro je češčenje Božje, tako staro je tudi petj e -
Nek cerkven učenik pravi: „Kar je drevesu cvetje, to je člo¬
veku petje." Ko pride ljubeznjiva spomlad, vse se v dreves 11
napenja in vse žene iz njega, da se cvetje razpoči in razpošilja
svojo vojnjavo. Tako, kader je človeško serce prenapolnj eU °
pobožnih občutlejev, ki so ali veseli ali pa tudi žalostni, se
tudi persi njegove širijo in silijo, in čutila se razodevajo v
prelepih pesmih. In kakor ni zdravega drevesa, ki bi ne ixuel°
mladik, perja in cvetja, tako tudi ni keršanske vere v sered 1

287

pravovernih, ki hi se očitno ne skazovala v zunajnih dejanjih,
v  molitvah in pesmih. Le človek, ki hudobno vest ima, ne
Diara za petje, pa tudi tisti ne, ki vere nima. Kajti suho drevo
ne  poganja nobenega cvetja.

Torej kar je človek na svetu, Boga hvali in časti, ne le
2 molitevjo, temuč tudi s pesmijo. V vseh časih so ljudje Bogu
v  čast prepevali svoje pesmi. V stari zavezi so imeli razne
darove. Judje so Bogu darovali živali in poljske pridelke; pa
Mj ko vsi taki darovi so Bogu dopadljive bile svete pesmi. V
devet in štirdesetem psalmu, ko Gospod očita Izraelcem hudobno
Ve st in nepobožnost pri daritvah, mu pove, da njemu ne do-
pada samo zunajna služba Božja, ter pravi: „D a r u j Bogu
hvalno daritev, in opravi Najvišemu svoje
°hljube . . . Hvalni dar me bo častil."  (Psalm.
49, 14—23.) — Da je bila taka hvala Bogu dopadljiva, to
J e  vedel prav dobro kraljevi pevec David. In ta imenitni
pevec vsem ljudem kliče: „P o j t e Gospodu novo pesem,
Pojte Gospodu vse dežele. Pojte Gospodu,
^ e  r hvalite njega ime; oznanujte dan na dan
11  j e g o v o blagost."  (Ps. 95, 1, 2.) Dan na dan toraj
Prepevajmo Gospodovo slavo in čast in blagost, kakor je to
delal kralj David, ki je bil mož po volji Božji, kar sam pri-
*hrje: „Moje usta naj bodo polne tvoje hvale,

da prepevam tvojo slavo, ves dan tvoje veli¬
častvo."  (Psalm 70, 8.) „Vse meso naj hvali njega
s v  e t o ime ven in ven, vekomaj in vekomaj."
( ps - 144, 21.) „Hvalil bom Gospoda vsaki čas;
11  j e  § o v a hvala bodi vedno v mojih ustih."
33, 2.)

David, ki je muziko in petje dobro umel, je svoje petje
51  h ar parni združeval in v svojih prelepih pesmih, Božjo moč,

288

dobroto in veličastvo njegovo vedno prepeval, ter s tem očitno
pričeval, da Gospod Bogu dopadejo duhovne pesmi. On pa ni
bil sam, edini pevec starih časov. Imamo še druge pevce, hi
so, navdihnjeni svetega Duha, od časa do časa zložili in pre¬
pevali naj lepše pesmi Bogu v čast, tako da jih celo sveto
pismo hvali zavoljo tega. „Hvalimo sloveče može in
naše očake. ..Oni  so s svojo umetnostjo
iskali muzičnih napevov in so pesmi pisem
skladali."  (Sir. 44, 1, 5.) Kako prekrasna je hvalna Moj¬
zesova pesem, v kteri prepeva hvalo Bogu, ki je rešil svoje
ljudstvo iz rok Faraonovih ter ga peljal skozi rudeče morje,
kakor po suhem! (II. Mojz. 15. 1.) Prelepa je pesem preroka
Izaija, ktero je davno pred Kristusovim rojstvom zložil, da hi
jo prepevali mi svojemu Odrešeniku v čast. (Iz. 12.) Tudi po-
božni kralj Ezekija je v prelepi pesmi hvalil Boga, ki ga j e
prečudno ozdravil nevarne bolezni. (Iz. 38.) Tudi med ženami
stare zaveze so bile svete pevkinje. Imenitna pevkinja je bila
Mojzesova sestra Marija, ki je vzela boben v svoje roke in vs e
ženske so šle za njo v rajdah in ona jim je zahvalno pesem
naprej pela. (II. Mojz. 15, 20. 21.) Veselo pesem po premag 1
sovražnika je zapela Deborina prerokinja. (Sodn. 5. 1.) Kako
je lepa, ja preroška pesem razveseljene Ane, ki je bila mah
preroka Samuela! (L Kralj. 2, 1.) Kako polna svete hvalež¬
nosti začne slavna Judita po premagi Holofernesa svojo pesem •
»Začnite Gospodu z bobni, zapojte Gospod 11
s cimbali, pojte mn novo pesem, povišujte i 11
kličite njegovo ime!"  (Jud. 16, 2.) Pa še ena f
naj svetejša, naj imenitniša pevka, in ta je Marija, prečista B e '
vica, ki je zapela hvalno pesem pri obiskovanji svoje tete Eli¬
zabete. Moja duša poveličuje Gospoda, in m°J
duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarji-

289

(Luk. 1 }  46 .) — Kdo, ljubi moji! se ne bi združil s temi
svetimi pevci, kdo ne bi prepeval Božje slave s kraljico vseh

svetnikov."

Bo vesoljnem katoliškem svetu se zares tudi prepevajo od
Nekdaj svete pesmi. Saj so že pri rojstvu Jezusovem angeli
^ ož ji prepevali slavo njegovo. Tudi Jezus, naš Božji Zveličar,

•L lme l navado, da je s svojimi učenci popeval zahvalne pesmi,
kakor nam pripoveduje sveto evangelje, ko pravi: „In kadar
s ° bili zahvalno pesem izpeli, šli so na o 1 j-
8  k o goro."  (Mat. 26, 30.) Da so tudi aposteljni peli svete
P e smi, pove nam apostoljsko dejanje. Tudi so priporočali sveto
P e (je svojim poslušavcem ter vsem pravovernim. Sveti apostelj
ave l piše do Efežanov: »Govorite med seboj v psal-
. 1  h,  in hvalnih in duhovnih pesmih, in pojte
^  Prepevajte Gospodu v svojih sercih."  (Efež.
v ’ 19.) In sveti apostelj Jakob pravi: „Je kdo med vami
posten, naj moli; je dobre volje, naj poje
f  va  1 n e pesmi."  (Jak. 5, 13.) In kakor tički pod nebom
^rgolijo vsak po svoje, ter drevi in davi Boga častijo in hva-
J0  stvarnika svojega, tako naj tudi človek s petjem slavi
J e ga Boga. Sveti Hieronim, ki je živel v pervih časih ker-
stva popisuje kako lepo je po Palestini poslušati prelepo
j e  psalmov in drugih svetih pesem. „Ne le vonjava cvetlic
Vzip . s P om k l( k | ' čas pri nas, tako piše, njegova lepota se po¬
lj^ ? 1l je z vbranim petjem pobožnih kristjanov, ki po planjavah
Vl šavah s tičjim žvergoljenjem hvalne pesmi in psalme pre-
s lav"°' ^ amor k°B se  ozreš, povsod se razlega glas njih, ki
potu 3° Bog, Katar poje za svojim drevesom aleluja; ženci, v
svo’ e  SV0< * e ^ a  obraza, si s petjem hvalnih psalmov zlajšujejo
p r  e del °; vertnar v vinogradu, pripogovaje se k terti, veselo
ev ^' a  hvalne pesmi kraljevega preroka.."
nauk IV. p.

19

290

Glejte preljubi moji! tako nas učb pervi kristjanje. Kadar
torej ste pri svojem delu, kadar orjete, žanjete, obrezujete ali
kopljete, prepevajte tudi vi svete, Bogu dopadljive pesmi, kterih to¬
liko in tako lepih imate. Ako pride pesem iz čistega ali vsaj skesa¬
nega serca, vselej bo Božjim očem dopadljiva in vam tudi koristna.

2. Pesmi, ki jih pri službi Božji pojemo, so a) vzete v/ ‘
svetega pisma, ali pa b) so jih zložili pobožni in sveti možJ e
ter jih je cerkev sprejela in poterdila.

a. Svetopisemske pesmi so psalmi,  ktere je zložil ve¬
čidel kralj David po navdihnjenji svetega Duha. Štejemo jih s *°
in petdeset; in so po svojem zapopadku: častivni, h v a '
livni, prosi, v n i, spokorni in prerokovavni?
je, taki, ki kaj od Mesija prerokujejo.

Psalmi  so že od nekdaj bistveni del očitne cerkvi
službe Božje. Duhovni vsaki dan nekaj psalmov odmolijo, kte re
Božični večer in veliki teden tudi združeno in slovesno poj e J°'
Psalmi se molijo tudi pri svetih mašah; pri zakramentu P°
slednjega olja; pri veliko blagoslovilih; pri molitvah za inoi'tv»'
in pri mnogih cerkvenih opravilih. Nekaj psalmov, zlasti se
mero pokornih psalmov se nahaja tudi v navadnih molitev 11
bukvicah. Sklepajo se pa navadno z hvalnico: »Čast bodi B°& u
Očetu in Sinu in svetemu Duhu! Kakor je bilo od začetka
zdaj in vselej in na vekomaj. Amen."

Zraven psalmov ima sveto pismo še nekaj druzih P oSf!I11 j
od kterih sem že poprej v misel vzel, ki se tudi rabij 0  P J
očitni ali domači službi Božji. In sicer: Žalostne  p eSl j!.
preroka Jeremija,  ki jih slišite veliki teden P ’
hvalna pesem Caharijeva,  ktero je pel pri r °J s  ^
svojega sina Janeza in ktero duhovni vsaki dan molu 110
tudi včasih pojemo. (Luk. 1, 68 — 79.) Tudi hvalno P eS ^
Marijino  vsaki dan pri večernicah molimo. (Luk, 1 , 46"

291

b. Druge svete pesmi so zložili sveti možje in katoliška
cerkev jih j e  sprejela v službo Božjo. Naj vam ene poglavitni¬
mi 1  v misel vzamem.

1 oria",  to je slava pri sveti maši; ž njo pove¬
ličujemo Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil in ob desnici Božji
Se dd kraljuje z Očetom in svetim Duhom v večnem veličastvu.

»P r e f a t i o n“, to je, predglasje, kterega mašnik pri
Ve liki maši poje pred tiho mašo.

»Sanctus",  to je, „svet“, s kterim pri sveti maši po¬
veličujemo sveto Trojico.

»Te D e u m 1 a u d a m u s“, to je, „Tebe Boga hvalimo,"
^ je zahvalna in prosivna pesem, ki se pripisuje svetemu Am¬
brožu in svetemu Avguštinu.

O veliki noči, o binkoštih in v praznik svetega Rešnjega
elesa se molijo ali pojejo pri službi Božji še posebne pesmi.

Pred slovesnim blagoslovom s presvetim Rešnjim Telesom
Se  ^ P°je »T a n t u m e r g o" in „g e n i t o r i“, kar se po
ttašem jeziku takole poje:

Zakrament naj več’ svetosti
Počastimo iz serca;

Verujmo nove skrivnosti,

Stara šega ne velja.

Naj počutkom v njih slabosti
Terdna vera vidit’ da.

bu pred drugim blagoslovom se poje:

Bod’ Bogu Očetu hvala,

Častimo tudi Sina,

Čegar kri nas je oprala ;

Slava duhu svetemu,

Večna čast se bo dajala
Svefrnu trojnemu Bogu.

19 *

292

Kako lepa je pesem, ktero pri poldanski službi Božji ali
pri neslo vesnem blagoslovu poje cerkev, ki se začne: „ (Jas ti m o
te živi kruh angelski!"

Še je tudi lepa cerkvena pesem, ktero poje ali moli sveta
cerkev v praznik Matere Božje sedem žalost: „Materdolo-
rosa", to je, žalostna je mati stala".  — Ali
še pesem „dies ir a e" „dan jeze"  pri svetih mašah zaduše
v vicah v černem mašnem oblačilu.

Koliko pa imamo družili pesem, ktere so zložili pobožni
pevci v čast in slavo Božjo; koliko jih prepava slavo Marijino
ter se v njeno varstvo zročuje; in koliko je pesem zloženih v
čast angelom in drugim svetnikom in svetnicam Božjim; teh
vseh vam našteti nisem v stanu.

Po n a č i n u je cerkveno petje tudi dvojno:

1. Priprosto posamno petje,  ki je podobno
slovesnemu branju ; kakor poje mašnik slovesno sveto mašo, ah
druge molitve pri raznih cerkvenih opravilih.

2. Skupno ali koralno petje,  kader eden ah
njih več ubrano poje.

Pri vsaki slovesni službi Božji kristjani cerkvene molita
s petjem spremljajo.

3. Kakošen namen ima cerkveno petje?

a. S petjem Bogu spodobno  čast sk a z ujemo-
Mi s petjem, kakor z molitevjo, Najvišega hvalimo, častimo?
molimo, zahvalujemo ter mu svoje želje in prošnje razodevamo-
David poje: »Nebesa pripovedujejo Božjo  s 1 a v o>
in  dela njegovih  rok  o z n a n u j e n e b e z." (Ps-
2.) In tako pridemo tudi mi s petjem pred obličje njegov 0  >
kajti vemo, da on je naš Bog in Gospod, mi pa smo stvar 1
njegovih rok. Slava in hvala Boga Najvišega je zapopadek ve'
čidel vseh naših pesem. — Pa ne le slava Božja se prep eva

293

v  naših pesmih. Ko Božje veličastvo in njegovo moč spoznamo,
nasproti pa nam vest očita našo nezvestobo, našo revščino in
Pregrešnost, in naše petje postane zdaj zdihovanje, postane mila
Prošnja za odpuščenje naših grehov, mila prošnja za milost
Bož jo, za razsvitljenje in pomoč v dobrem, za tolažilo in rešilo
v  revah, nadlogah in vseh nevarnostih. — Pa je spet naše
P fi tjo prošnja za naše pokojne brate in sestre. Drugič spet zahvala,
k° jo doprinašamo Njemu, ki je dober in usmiljen od vekomaj
<B) ve komaj. In še s petjem Gospoda častimo v svetnikih nje¬
govih, ter ga hvalimo za milosti, ktere jim je skazal. Tako
Tlani Vs e pesmi, ki jih pravoverni kristjani pojemo, navdaja
sveta vera, sveto zaupanje in sveta ljubezen. S petjem očitno
1,1  glasno spoznamo veličastvo Božje in svojo revščino, njegovo
rtlo f ;  ki svojo nezmožnost, njegovo neskončno dobroto pa svojo
Ve liko ubožnost. S petjem spoznamo, da smo stvari njegovih
. > da je on naš stvarnik, naj viši Gospod našega življenja

111  naše smerti, ki smo mu molitev, čast in slavo, hvalo in zah-
valo dolžni.

dru:

Ako so pa naše pesmi zares take, ako ž njimi ne iščemo
ze ga nego Božjega češčenja, potem so resnične besede, ktere
rekel cerkveni očak sveti Bazilij: „Petje je delo a n-
elsko, glas in klic nebeškega reda in ka¬
ni har zveličanih duhov."  Sveto pismo nam
. ' u J e > da angelski kori in vsi zveličani duhovi pred sedežem
^jvišega poj6 večno alelujo, in mi na zemlji se ž njimi
Žar ^ ain ° ’ koderkoli naše pesmi v slavljenje Božje zadonijo.
S p®’ s ’ kakor pravi psalmist: „Do bro je, slaviti Go-

m 0 d a  in prepevati tvojemu imenu, Najviši!"
91, 2.)

dob ^ prel -i' lb i moji! ni pa dobro, ja za kristjane nespo-
’ zaničljivo je, ako on, ki tukaj v hiši Božji ali tudi

294

drugod, Boga s svojini petjem časti, potem pa svetu in njego-
vemu poželjenju in satanu v nespodobnih pesmih svoje častenje
skazuje. In, o moj Bog, bodi ti potoženo! Kolikokrat se 'zgodi,
da gerlo, bi rekel, s svetim petjem, v hiši Božji petim, posve¬
čeno, zažene pa v pesmi, polne nečistosti in zasramovanja vsega
svetega; da on, ki je ravnokar z zveličanimi duhovi Boga slavil
in častil, preč potem pa z hudobnim duhom veselje tega sveta
in njegovo pregrešno poželjenje prepeva. Ali mar ni res tako!
Pojdite, zlasti še ob nedeljah in ob praznikih po mestih in vaseh,
po tergih in po samotah, kaj bote slišali? Ali bodite priče p rl
delih na polji in po logih in travnikih in zlasti še po vin°'
gradih, kaj slišite? Strah in groza me je v misel vzeti!
slišite petje, kakoršno angeli objokujejo, nad kterim se satan 1
radujejo, ktero pobožni obžalujejo in s kterim se seje sem e
pogubljenja v marsiktero še nedolžno serce. O ljubi moji posl 11 '
šavci! to je onečastenje petja, to je onečastenje človeka samega
kteremu je Bog glas dal zato, da bi njega častil in slavil*
Da bo naše petje zares slavilo Božje, naj potihnejo nečiste, P re '
grešne pesmi. O le pojte pri svojih delih le prepevajte in ozna-
nujte svoje vesdlo serce; ali to naj se godi vselej keršansko,
vselej spodobno, vselej v G-ospodu. »Veselite se v s e 1 0  J
v Gospodu;  še  rečem,, veselite  se!“ (Fil. 4, 4.) van 1
kličem z besedami svetega Pavla. Keršanske, poštene naj bodo
vaše pesmi, da vam naklonijo blagoslov Božji; kajti nečist 0 ’
nespodobno petje kliče prekletstvo iz nebes.

b. Drugi namen svetega petja je v besedah svetega Pavl a ’
ki piše Kološanom: »Učite in opomin jeva j te se

med seboj s psalmi, z hvalnimi in duhovni® 1

• trt

pesmimi."  (Kološ. 3, 16.) Petje, ki izvira iz vere ®

iz

pobožnosti, nam zopet vero oživlja in pobožnost vterduje.

Zato

nam sveta cerkev v svoji materni skerbi preskerbljuje z;

za vs^ 1

295

čas posebno primerjene pesmi. Adventni čas nas opominja, kako
so zdihovali in hrepeneli pobožni stare zaveze po obljubljenem
Odrešeniku, in sveta cerkev v pesmih za ta čas odločenih,
ravno to hrepenjenje v nas obuditi hoče. Kako lepo primerjena
se glasi pesem: „Vi oblaki ga rosite! Ali zemlja naj ga da!
Ve nebesa ga pošljite, Skor Zveličarja sveta!" Ko obhajamo
rojstvo svojega Odrešenika, ko v postnem času se spominjamo
njegovega britkega terpljenja, njegove smerti; ko obhajamo nje¬
govo častito vstajenje, njegov vnebohod, prihod svetega Duha,
poslavljenje naj svetejšega zakramenta — v vseh teh praznikih
imamo zato primerjene pesmi. Tako imamo za praznike in go¬
dove svetnikov spet posebne pesmi. Vse te pesmi v nas oživ¬
ljajo sveto vero, nas vterdujejo v pobožnosti.

Ako pa sveto petje v tebi, kristjan! tega namena ne do-
seže, mi pesem tega kriva; krivo je tvoje serce, ki je med
P e tjem napolnjeno, ne s svetimi, ampak s pregrešnimi mislimi
m željami. Kakor beseda Božja ne bo nobenega sadu obrodila,
ako pade na nepripravljeno serce; tako tudi sveta pesem ne bo
v  podučenje, ja nasproti zamore biti celo v pogubljenje, ako je
serce hudobno. Glej kristjan, da poješ ali poslušaš pesmi iz
Pravega namena!

c. Tretji namen, kterega naj svete pesmi pri nas obrodijo,
Popisuje nam lepo sveti Avguštin, ki pravi: »Kako, o moj
®°g! sem jokal, ko sem poslušal tvoje pesmi in tvoje petje;
Presunili so me glasovi tvoje ljubeznjivo
(i 0  n e č e cerkve.  Kazlegalo se je petje po mojem ušesu,
res nica pa je kapala v moje serce, in žerjavica Božjega straha
Je  Puhtela iz njega; solze so me polivale; in to mi je delo
lako dobro!"

je lepo sveto petje marsikterega zmed nas že ganilo,
ko slišiš vso faro, kakor z enim glasom Boga častiti,

Tako
kristjan!

296

ko v sveti pesmi se strinja na tis uče glasov, vsi z enako
vnemo — kaj ni presunjeno tvoje serce? mar ne občutiš nekakega
svetega veselja, ko slišiš pri svetem blagoslovu peti vso cerkev
prelepo: „Sveto, sveto" ? Te svete čutila pa, ktere napoljujejo
tvoje serce pri svetem petji, vzemi, kristjan, seboj na svoj do®
in glej, da jih ohraniš vse svoje življenje. In kakor je petj e
lepo in prijetno, kadar so vsi glasovi dobro vravnani, in se
lepo zlagajo, tako da so, tako rekoč, en glas; tako bo tudi naše
življenje v Božjih očeh lepo, Bogu dopadljivo in prijetno, kadar
bo vera, upanje in ljubezen, ko poglavitni glasovi svetega ker-
šanstva, kadar bodo te tri čednosti v našem življenji se strinjale
in se v vsem našem dejanju razodevale.

To je trojni namen svetega petja, da bi a. Boga s p
dobno častili; b. eden druzega k pobožnosti
napeljevali in c. v svojih sercih svete čutil 8,
vnemali.

Ta namen se pa vselej ne dosega. In zakaj ne? nh*
4. Kakošne napake so večkrat pri cerkvenem
petju?

a. Svete pesmi naj imajo tudi svete napeve. Y cerkvi se
ne sme glasiti nikoli noben posveten napev; in nobena cerkven 8
pesem naj se ne poje poprej, da se je pevci in orglar dobro
nauče. Pervi kvar, da pesmi v cerkvi ne dosegajo svojega na-
mena, je, ako pevci niso zadosti navajeni.  Slabo
peta pesem ne bo nobenega spodbudovala k pobožnosti, marši'
koga pa bo motila in morda še celo v nejevoljo pripravila.

b. Drugi kvar v sedajnih časih je slaba navada, d 8
marsikteri orglar lepo pesem z orglami zaduši 111
da noben človek ne razumi pesmi, ktero pevci pojč!
likor več imamo orgel, toliko manj je pravega lepega cerk'
venega petja.

297

c. Tretji kvar petja je prepogosta, preme n itev
orglarjev.  Komaj se ljudje privadijo nekterih pesem, komaj
jih pevci prav peti znajo, pride drugi orglar, ki prinese zopet
druge pesmi ali pa stare že znane drugači zavija; ali hi rad
h- pokazal svojo umetnost na orgijah; to pa pozabi, da orgle
so le zato, da pesem spremljajo, ne pa da bi jo zadušile.

d. Velik kvar delajo cerkvenemu petju posvetni godci,
hi delajo okrogle in godejo posvetno, da bi človek mislil, da
J° na plesišču ali v gledišču ne pa v svetišču. To pa največ
škoduje svetemu petju; zato sveta cerkev vso tako nepobožno
godbo prepoveduje pri službi Božji. Tako je sveti Tridentinski
z hor zapovedal vsem škofom, naj vsako nespodobno petje ali
nečastitljivo godbo iz cerkve odpravijo. To zapoved je ponovil
Papež Benedikt XIV.; in sedajni sveti Oče Pij IX. so v
letu 1856 vso posvetno godbo in trobentanje v cerkvi vnovič
Prepovedali.

Ne bom pa vam pravil od napak, ktere nekteri pevci sami
Uganjajo. Le toliko rečem: Pevci in pevke, kjer so, morajo
hi pošteni, da se kje kdo ne spodtikuje nad njimi; in pa
^ 1:0 •' da vsak fajmošter ima sveto dolžnost, naj skerbi zato,
a  je cerkveno petje vselej tako, kakoršno tirja svetost hiše

0i ye; da toraj po svoji dolžnosti mora odpraviti vsako napako
Pri petju.

Predragi moji kristjani! Pojmo, pa pojmo le Bogu v čast
k Se bi v zveličanje; nikdar pa, da bi nas zavoljo lepega glasa
^ hvalil. Nikdar pa ne pojmo pesmi, ki bi Boga žalile,
z,)e 8' a  pohujšale, in našo dušo počernile. V nebesih, ako s
'in 0, *° ® 0 ^' 0  tje pridemo, bo naše delo, da bomo z angelci
s  svetniki prepevali čast in slavo Na j višem u; vadimo se tega
® hi na zemlji. Naj nas tukaj veseli, čuti iz visoke line glasne
0Ve ) biti v lepo okinčani cerkvi pri službi Božji, poslušati

298

gorečega pridigarja in pa milo peti z občino vernih kristjanov
ter se v duhu povzdigovati med angelske kore! Amen.

XIX. Keršanski nauk.

Od procesij sploh.

v • * 9

Kaj so procesije ?  — Kdaj so se začele ?  — KaJco se razločijo ■

Kaj nas učijo ?

Naš Zveličar Jezus Kristus je nekdaj rekel svojim učencem
in tako tudi nam: „A k o se dva zmed vas zedinita
na zemlji, se jima bo, zakterorečkolipi’ 0 '
sita, zgodila od mojega Očeta, kterijevne*
besih. Zakaj, kjer sta dva, ali kjer so trij e
zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi
med njimi."  (Mat. 18, 19, 20.) On je s temi besedami
nas zagotovil, da bo združena molitev poprej uslišana; zakaj
karkoli dva skupaj prosita, nebeški Oče ju bo uslišal, da se l 0
v imenu Kristusovem združita. In Gospod Bog je že v začetku
rekel: »človeku ni dobro, samemu biti."  (I. MoJ 2 '
2, 18.) Človek potrebuje pomoči in tovaršije. Poštena tovaršiJ a
je velik Božji dar. Pravična družba veliko premore pri Bog 11
in pri ljudeh. Dober tovarš nas varuje, da ne pademo in?
smo padli, nam pomaga vstati. Poštena družba sovražnike p re '
maga, celo nebeške vrata nam odpre; kajti »veliko p re '
more združena molitev."  Zato nas pa skerbna mah
katoliška cerkev večkrat združuje, da združeno Boga častim 0
in prosimo. In to se posebno godi v procesijah. In ker s °
procesije tudi velik pripomoček bogoljubnega življenja, 1,1

299

sem Tam dozdaj ravno od teh pripomočkov že dalj časa govoril,
zato vas hočem še od procesij nekoliko podučiti.

Naj poprej vam bom povedal:

1. Kaj so procesije?

Procesija je latinska beseda in pomenja po našem »hoja
ali obhod". V pervih časih keršanstva, zlasti ko je sveta cerkev
mir zadobila in je smela službo Božjo očitno obhajati, so imeli v
Rimskem mestu več cerkev, kjer so papeži opravljali nekervavo
daritev svete maše. Vsak dan so pa pri drugi cerkvi imeli du¬
hovno opravilo. Ker je pa bilo vselej napovedano, kje in kdaj
ho služba Božja, se je na odločenem kraju in ob odločenem času
ljudstvo zbiralo ter je združeno pričakovalo škofa ali papeža; šlo
mu je tudi nekaj pota naproti. In ko je papež prišel, šli so zapo¬
redoma proti cerkvi in ker so tam postali, so te cerkve imenovali
»štacijone" ali po našem postaje. In kjer je bila napovedana služba
Božja, tam so imeli svoj »štacijon", svojo postajo. Ker so pa šli
Papežu nasproti ter so tako nekaj pota združeno šli in navadno
svete psalme prepevali po tej poti, so to imenovali »procesijo"
a li po našem „obhod". Tedaj bote že vedeli, da »procesija"
Je ljubeznjiva bratovska družba pravovernih
kristjanov, ki v eni fari, v eni soseski ali v
e uem kraji prebivajo, pa se skupaj snidejo,
da eden drugemu v molitvah in svetih pesmih
Pomagajo, da bi njih prošnje poprej uslišane
h i 1 e. O kako lepa, kako dobra je ta sveta šega! Kristus sam
Pravi: „Kjer sta dva, ali k j e r s o t r i j e z b r a n i

v  mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi."
4-ko je pa Kristus z nami in v sredi med nami, kdo bo zoper
uas? p 0  pravici v procesiji s sveto cerkevjo lahko rečemo:
»Roglejte križ Gospodov, bežite sovražne moči!" In tako je
Procesija očitna velika molitev, s ktero k Bogu, z nekako silo,

300

kličejo duhovni združeni z ljudstvom, gredoči od enega svetega
kraja od druzega. V procesijah se vsegamogočni Bog očitno
slavi in časti, glasnejši in serčnejši se pošiljajo združene molitve
pred njegov sedež, v celih trumah se snidejo pravoverni, ter se
pomikajo dalje ko veličastna, serčna in mogočna vojska, pravi
razgled vojskovavne cerkve Božje na zemlji. Tak obhod je pri¬
jeten Bogu in angelom njegovim, koristen samim, strašen in
grozoviten pa hudobnim duhovom.

Veršile so se pa procesije od starodavnih časov tako le ;
Že v četertem stoletji je bila navada, da je s križem naprej
šel diakon ali eden duhovnov, za njim je nesel arhi- ali veliki
diakon sveto evangelje, in za temi po redu vsi pravoverni, du¬
hovni, menihi, možje, žene, potem nune in za njimi otroci;
večidel) so hodili gologlavi in tudi bosi, ter so psalme peh
in večkrat tudi goreče sveče v rokah imeli. Yčasih so goreče
sveče tudi na križ deli. Poslednjič je šel škof v družbi mašni'
kov, ter je nesel svetinjo svetega križa ali pa svetinjo kacega
svetnika. V srednjem veku so šli pred procesijo cerkveni služab¬
niki , ki so male zvončike v rokah imeli, ter so ž njimi ljud¬
stvo k molitvi opominjevali, kakor pri nas zvončikajo v procesiji
svetega Bešnjega Telesa. V dvanajstem stoletji sveti Bernard že
opominja, da so verni s paroma hodili v procesijah.

Križ se nese naprej pri vsaki procesiji. Križ je bandero
ali zastava Kristusova; po njem nam je došlo zveličanje; v njega
stavimo vse zaupanje; v njem se nam skazuje neskončna lj u '
bežen Božja, zato kinča križ ne le vsako cerkev, tudi vsako hiŠ°
keršansko; in tako je križ naj lepši kinč keršanstva, zato se
pa ne pogreša pri nobeni procesiji, kjer se sveta cerkev očitno
pokaže kakor zbrana vojskina truma in ima ravno križ za z a '
stavo svojo. V poprejšnih časih je križar šel med dvema cerk-

BOI

lenima služabnikoma, ki sta goreče sveče v stavnicah nesla;
Knh kadilo so zažigali pred križem.

Nosili so tudi od nekdaj že bandera, ki so bile znamnja
r azmh družeb, narejene ko pregrinjala, ki so visele na križu
1  azprostrene; njih konce ali krajce so služabniki širem deržali,
da so se videle podobe, ki so bile namalane na teh banderih.
Včasih so jih nosili na drogih raztegnjene, da so družbeniki
a li duhovni pod njimi šli, če je deževalo. Tudi okrogle velike
dežobrane so imeli zato. Včasih so nesli tudi na drogih male
mrnčke, v kterih je bil zvonček, ki je zvončekal pred duhovni.

S paroma so hodili, da niso bili eden drugemu napoti,
da se tako niso v molitvi motili, pa tudi zato, pravi sveti
Gregor, da je imel vsak svojega tovarša, ki mu je pri molitvi
ati petji pomagal ali odgovarjal.

Kraj, kamor so šli,  je bil vselej odločen, da ni nobeden
dalje šel, niti bližje ostal. „Motil bi procesijo, pravi sveti

ernar d, kdor bi na odmeujeni kraj ne šel, ali kdor bi po
odločenem redu ne hodil." In če je že potreben red pri vsakem
6 11  > je potreben gotovo pri procesijah, in to toliko bolj, ker
Se  Ki mora razodevati pobožnost, ktero vselej pri takih obhodih
JDle ti moramo.

Kadar se nesejo goreče sveče, naj svečo, kdor je na desni
er zi z desno, kdor je na levi pa z levo roko. Vsi pa, ki se
Procesije vdeležujejo, naj pobožno molijo, brez vseh pogovorov,
ez  nepotrebnih pogledov spodbudno hodijo, da eden druzega k
Možnosti navdajajo in k pravemu češčenju Božjemu; kajti to je
namen procesij, ktere napravi sveta katoliška cerkev; in tako
nam obredniki cerkveni zapovedujejo.

2- Kdaj so se začele procesije?

^ Kervo procesijo je zaukazal Bog sam v stari zavezi, kakor
161110  v bukvah Jozueta, ko je pripeljal Izraelsko ljudstvo v

302

obljubljeno deželo. Ker je ta procesija pervo znana procesija,
poslušajte, kakošna je bila: „Jozue  je  (po-zapovedi Gospodovi)
vstal po noži  (zarana) in duhovni so vzeli skri¬
njo Gospodovo, in sedem zmed njih sedem
trobent, ki se rabijo v svetem letu; in so šli
pred skrinjo Gospodovo, ter so gredb trobili;
in oboroženo ljudstvo je šlo pred njimi; druga
množica pa je šla za skrinjo in je trobila
s trobentami. In tudi drugi dan so šli en¬
krat okrog mesta, in so se vernili v s t a n i š č e.
Tako so delali šest dni. Sedmi dan pa so zjutraj
zgodaj vstali, in so šli sedemkrat okrog
mesta, kakor je bilo napovedano. In ko s o
duhovni ob sedmi obhoji s trobentami zatro¬
bili, rekel je Jožu e vsemu Izraelu: Vpite;
zakaj Gospod vam je dal mesto v oblast. ••
Ko je tedaj vse ljudstvo vpilo, in ko so tro¬
bente bučale, ko je glas in buč na ušesa mno¬
žice zadonil, poderlo seje ozidje zdajci;
slehern je šel vanj na mestu, kimujebil 0
nasproti; in so mesto vzeli ... in vse požgalb
kar je bilo v njem, razun zlata in srebra, i 11
bronastih in železnih posod, ki sojih posve¬
tili v zaklad Gospodov." (Jozue 6.)

To je bila perva procesija. Gospod Bog jo je sam zapovedal,
da je pokazal v nji svojo moč.

Druga procesija, od ktere nam pripoveda sveto pismo, J 0
tista slovesna procesija, v kteri je bogaboječi kralj David p re '
nesel skrinjo zaveze iz hiše Obededoma v sveto Jeruzalemsk 0
mesto.  „Z  veseljem je peljal skrinjo Božjo 1  **
ž njim je bilo sedem korov ... in kolikorki' a

303

so ti, ki so nosili skrinjo Gospodovo po šest
stopinj storili, je daroval vola in ovna; in
David je rajal z vso močjo pred Gospodom."
(II. Kralj 6, 12—14.) — V taki slovesni procesiji je tudi
modri kralj Salomon prenesel sveto skrinjo Božjo v nov veli¬
časten tempelj na sveto goro Morijo. „ Teda j so se zbrali
vsi starašini Izraelovi s poglavarji rodov,
in vojvodi družin Izraelovih otrok, k Salo¬
monu v Jeruzalem, da bi p.renesli skrinjo
z  a veze Gospodovo iz Davidovega mesta, to
je s Siona. In sošel se je k kralju Salomonu
Ves Izrael o prazničnem dnevu ... In duhovni
so vzdignili skrinjo Gospodovo in šotor za¬
veze in vse svetiščino orodje . . . Kralj Sa¬
lomon pa, in vsa množica Izraelova, ki seje
D i 1 a s o š 1 a k njemu, je hodila ž njim pred skri¬
njo; in darovali so ovec in volov brez cenitve
in števila." (III. Kr. 8, 1—6.)

Znano vam je vsem, da tudi Jezus Kristus, naš Gospod,
Je cvetno nedeljo, kakor judovski kralj, jezdil v veseli procesiji
v  svoje kraljevo mesto Jeruzalem.

Cerkveni učeniki terdijo, da so procesije že aposteljni vpe¬
ljali v keršansko cerkev. Gotovo pa je, da, ko je sveta cerkev
P° spreobernjenji Konštantina, rimskega cesarja, mir zadobila,

Pile

so

procesije bolj pogostne pri pravovernih kristjanih. Sveti

pj ■*■ j  o x •u XX tl

^vegor Nauči jancenski, ki je živel v začetku četertega stoletja,
ivali v neki pridigi Konstantinopolitansko ljudstvo zavoljo pro-
Ces lje, ktero so obhajali na velikonoč; to so spremljevali vsi
'menitni mestnjani v praznični obleki z gorečimi baklami, in
lše  j  kodar je procesija šla, so bile lepo ozaljšane, tudi luči
s ° po oknih gorele.

304

Procesije so torej ves čas v katoliški cerkvi v navadi.
Cerkveni spredniki so jih vpeljevali, da so verne ž njimi k
pobožnosti napeljevali, ali da so vse skupaj Boga kake posebne
gnade prosili , ali ga za velike njegove dobrote hvalili, ali da
bi si varstvo Božje naklonili, ali pa da so s tako očitno moli-
tevjo prosili, naj Bog odverne kako nadlogo.

3. Kako razdelimo procesije?

Procesije so nektere splošne  v vsi keršanski cerkvi
navadne, celo zapovedane, in na gotove dni v letu odločene,
kakor procesija v praznik očiščevanja Marije Device ali na
Svečnico; procesija na cvetno nedeljo, na svetega Marka dan,
prošnji teden in v praznik svetega Rešnjega Telesa. — Druge
so zopet nenavadne,  le za nektere cerkve odločene, kakor
je procesija, ktero imajo po nekterih cerkvah ob godu svojega
farnega patrona, ali kakor so procesije v posebnih potrebah ah
velicih nadlogah.

Je pa tudi razloček v procesijah samih. Nektere procesije
imajo sami duhovni, kakor je procesija, kadar peljejo duhovni
svojega škofa iz njegovega stanovanja v cerkev k slovesni službi
Božji. Druge procesije ima ljudstvo samo, kakor je po nekterih
krajih navada, da v spomladanskem času pridejo ljudje v pr°'
cesijah čez svoje polja v farno cerkev k službi Božji. Spel
druge so namešane, kakor so navadne, ktere ljudstvo s svojinn
dušnimi pastirji obhaja.

Pri nekterih procesijah se nosijo svetinje svetnikov, ah
svete podobe, kar spet pri drugih ni v navadi. Je procesija?
v kteri mašniki nosijo naj svetejši zakrament Rešnjega Telesa,
pri druzih zopet ne.

Tudi to, zakaj da se obhaja kaka procesija, dela razloček-
Nektere t so vesele, veličastne; takrat so pota vse vzaljšane, p°'
metene in s cvetlicami nastljane; pojejo se vesele pesmi. Drug 6

305

so  ^opet žalostne, in verni svoje žalovanje, svojo britkost pri
n Ph razodevajo, ter na milost in usmiljenje Božje kličejo, kakor
‘ so  P r °cesije, naj se odverne kako nadloga, v prošnji za dež,
e P° v remo, ali za rodovitnost zemlje ali odvračanje kakoršne
koli uime.

Kaj nas pa procesije učijo?

Procesije niso le zato, da sv. cerkev razvija svoje veličastvo
j 11  lepoto, temuč procesije nas kristjane opominjajo na marsikaj
oristnega, nas učijo veliko dobrega.

a. Pervi nauk, kterega nam procesije dajejo, je: Proč e-
1 1 a  je podoba naše hoje  iz te solzne doline v svojo
kavo domovino, v večne nebesa. Kakor zamore biti procesija
0 ra a H slaba, to je, dobro ali slabo obhajana; tako je tudi
naše popotovanje v večnost dobro ali slabo. Dobro je naše po¬
potovanje, ako hodimo po poti, ktero nam kažejo zapovedi Božje.

uljevi preveč poje od te poti: „B 1 a g o r nedolžnim
(p 1 , k 0  ^ 11  ’ ki hodijo po O- o s p o d o v i postavi."

s - 118, 1.) To j 6)  pi a gor njim, ki nedolžno živijo in spol¬
ni 0  Gospodovo postavo. Slabo pa je popotovanje, ktero gredč
lo Smki  P° poli hudobij in pregreh, od ktere pravi modri Sa-
n ; »Pot hudobnih je temna; neved6,kje
n , ac . e j°-“ (Preg. 4, 19.) To je, hudobni so brez pravega spoz-
so  slepi, gredd svojemu pogubljenju naproti, ker nevar-
j 1 Ile  vidijo in ne čutijo. Od obeh pa nam pravi Kristus
sam: „Široke so vrata in prostorna je pot,
k j. Pelje v pogubljenje, in veliko j ihj e,
11  Po nji noter hodijo. Kako ozke so vrata

la  t
a

e sna

je pot, ktera pelje v življenje, in

J n  J Je > kteri jo najdejo."  (Mat. 7, 13, 14.)
1  Bazilij pravi: „Ta široka, hitro dereča pot ima vo-

dltel J a  hudobi

K e -

nega duha, ki za njim tekoče v pogubljenje vleče;

'^sanski nauk IV.

20

306

osko in stermo pot pa kaže dobri angel, ki svoje, v skerbne®
prizadevanji za svete čednosti vnete, vodi v srečno večnost.
Pomisli o kristjan, ktero pot hodiš tesno ali široko, pot pre-
grehe ali čednosti, ali hodiš dobro ali slabo procesijo, gr^
v življenje ali v pogubljenje."

b. Cerkvena procesija nas drugič uči, k a k o š n o mora
biti naše popotovanje v nebeško domovin 0.
Zato moramo svoje življenje tako vrediti, kakor je vredjena
cerkvena procesija. In kako? Pred procesijo se nosi sveti križ)
za križem gresta po dva in dva in sicer v versti, ne prenagl 0
ne prepočasi, ne da bi se zadej gredoči nad njima spodtika®
Ravno tako mora biti vredjeno naše popotovanje, ako hočemo
da bo nas pripeljalo v svete nebesa. „Yse pa naj se p°'
šteno in po redu godi!"  nas opominja sveti apostelj
Pavel. (I. Kor. 14, 40.) Kdor hoče tedaj srečno pot hoditi)
kdor hoče enkrat na svoj pravi dom priti, mora zmiraj P re< *
seboj sveti križ imeti. Ta križ ga vedno opominja, da je kr 1 '
stjan, to je, Kristusov učenec; da se vojskuje pod Kristusov 1 ®
banderom, ki je zmagovavno znamnje našega zveličanja; kaj®
Kristus je na križu premagal vse sovražne moči, ter je ,iah
mogočni vojvoda, da lahko rečemo s svetim Pavlom: „Ne bo®

se z drugim hvalil, kakor s križem Gosp

o d a

našega Jezusa Kristusa."  (Gal. 6, 14.) Kajti
križu nas je Jezus s svojim nebeškim Očetom spravil, na kr®

nam svete nebesa odperl, in nam milost Božjo zaslužil;

zato

smo srečni, da hodi Jezus pred nami. Zato se pa tudi Spod°
da se pobožni kristjan pri vseh svojih delih večkrat zazna® 1 #
znamnjem svetega križa. Ne pozabi, o kristjan! se prekr® ’
kadar vstaneš, kadar stopiš v hišo Božjo, pred jedjo in p° j {
predenj se vležeš in v vseh nevarnostih ali pred i® e ®
delom.

itn 1 ®

j

307

V procesiji gremo šparoma. Tudi v svojem popotovanji
Proti nebesom potrebujemo tovarša. „Zvestprijatelje močna
hramba; in kdor  ga  je  našel, našel je zaklad,
Pravi modri Sirah (6, 16.) Ta zvesti prijatel ti je sosebno
t V(J j dober in moder spovednik, kteri te uči, da ne hodiš ne
prenaglo, ne prepočasi, da ne zaideš niti na levo, niti na
desno, da hodiš srednjo pot čednosti; kteri te opominja, da se
“o spodtikaš nad drugimi, pa da tudi ti drugim ne daješ nobene
priložnosti v greh, in nobenega pohujšanja. Tudi tvoj angel
jo tvoj tovarš na popotovanji v večnost. Ne pozabi, da se zvesto
deržiš svojega tovarša, da neredno ne hodiš. Kakor v procesiji
Se  ne smeš drenjati pa tudi ne se oddaliti; tako v življenji se
lie  smeš odtegniti od druzih, postavim z jezo ali sovraštvom,
P‘ d  tudi pretesnega pajdaštva z nikomur ne imej, zlasti ne z
osebami, ki so nevarne tvoji čednosti in te lahko v nevarnost
Privlečejo, da se pogubiš.

In kakor je procesija vredjena, naj bo vredjeno tudi vse
Vo Je dejanje in nehanje. Odloči si vsak dan čas za molitev,
^ as  za delo, pa noben večer ne pozabi pregledati, kako si od-
°čeni red čez dan doveršil, to je, vsak večer preglej in sprašuj
Sv °jo vest, preden se podaš k pokoju, in tako boš hodil srečno
P°t in bližal se boš svojemu pravemu domu, svetim nebesom.
c * Pri cerkveni procesiji je prepovedano
sako nespodobno obnašanje;  nepotrebno oziranje
1  Postopanje; tudi je prepovedano vsako drugo govorjenje,
šala, vse nespodobnosti, ki bi procesiji nečast delale.
avno  tako je popotnikom v nebesa prepovedano vse pregrešno
Razveseljevanje, vse neumno vživanje posvetnih nečimernost, kar
°reka odvračuje in ga ovira na popotovanji proti večnemu
R esel k Zato pravi sveti apostelj Pavel: „čas je kratek . . .
eda J naj bodo, kteri vživajo ta svet, kakor bi ga

20 *

308

ne v živali; ker podoba tega sveta preide.* (I. Kor.
7, 29, 31.) Dokler čas imamo, dobro delajmo. Ko sveti Av¬
guštin popisuje, kako moramo vživati dobrote tega sveta, na®
lepo pravi: »Tako vživajmo vse posvetne reči, kakor dela p°'
potnik na svojem potu; on je in pije, pa pri tem ne zastaja, se
pri tem ne obotavlja, temuč vedno dalje popotuje.*

d. Pri celi procesij je zapovedano  moliti!
in dokler ne pridemo na odločeni kraj se prejenjati ne sine.
Ker je cerkvena procesija, kar sem že večkrat omenil, podoba
popotovanja našega življenja, podoba popotovanja v večno stano¬
vanje, v svete nebesa, moramo tudi mi na tem popotovanji
vedno moliti. Kristus, naš ljubi Odrešenik, nam sam to zapo¬
veduje »da je treba vselej moliti  in  ne  j en  j ati-
(Luk. 18, 1.) In zakaj nam to Jezus zapoveduje? Zato, ker
človeka obdaja toliko nevarnost, vsakdanjih skušnjav in zapeljivost,
da je človeško življenje zares vedna vojska, kar je že pravični
Job spoznal; in ker je človek tako reven, tako nezmožen, tako
slab, da sam vseh nasprotnost premagati ni v stanu; zato p°'
trebuje pomoči od zgorej, pomoči od Boga, da ne zaide od
prave poti. In za to pomoč moramo Boga brez nehanja prositi-
Pa tudi za časne potrebe, za telesni živež ga moramo prositi,
da dobri Bog, ki preživlja tiče pod nebom in oblačuje lilije na
polji, tudi nam potrebnega živeža da, in blagoslovi naše poll e  >
kajti »nič ni, kteri sadi, in nič, kteri priliv a,
ampak Bog je, kteri rast daje.*  (I. Kor. 3, 7.)

e. Ker gremo v procesiji od ene cerkve do
druge,  nas to uči in pravi, da je Kristus iz nebes na ze®lj°
prišel, in spet iz tega sveta v nebesa šel, nam pa kaže, da
hodimo tudi mi za Kristusom, kakor vojšaki njegovi, ter želi® 0
srečno priti na Očetov dom v družbo tiste izvoljene nebeške

309

Vojske, ki je že svet premagala in se v nebesih svoje zmage
veseli in se je bo vekomaj veselila.

f- Vsaka procesija nas opominja na zadnjo
P°t človeško — na pot k pogrebu.  Kadar vidiš
Procesijo ali greš za procesijo, to le premišljuj: „Ta procesija,
P ri  kteri sem še živ, me resno opominja na moj sprevod, kteri
P° morebiti zdaj zdaj. Nesli me bodo mertvega, mala procesija
P° šla za mojo trugo. Mašniki mi bodo peli mertvaško pesem:

r, m večni mir in. večna luč naj mu sveti! Lansko leto je
PPP več bilo pri tej procesiji, kterih ni nikjer več; pomerli
S0 ’ ne bom jih tukaj nikdar več videl. Umeri bom tudi jaz;
Uc ^ J az  ne bom med živimi. Zdaj torej moram storiti, kar želim,
a  hi bilo storjenega o moji smertni uri.“ Take in enake
kristjan! naj prehajajo in navdajajo tvoje serce pri vsaki
Procesiji, in srečna in previdena bo tvoja smert.

Poslednjič nas pa vsaka procesija opo-
^ ln ia tiste zadnje veličastne procesije na
a n  plačila,  ko bo znamnje svetega križa na nebu se pri-
h^zalo, ko bo sodnik prihajal, k ojstri sodbi človek vstajal. To
Procesija vesela pravičnim, grozovita pregrešnim. Ko bodo
Ve  prinesene, bodeš dela bral storjene, dobre vse in nepo-
. 116 ! ko vse, karkoli je kdo naredil, ali svet bo tistikrat zvedel
^ 0  ojstri sodnik obsodil pravične v večno veselje, krivične
v večno pogubljenje. Skerbimo, preljubi kristjani! da odi-
, 0  temu prekletstvu Božjemu. Zdaj v življenji večkrat zdi-

,m<)  k svojemu ljubemu Jezusu:

Ko zaveržene proklete
Pahnil v ogenj boš ujete,

Takrat deni me med svete ! Amen.

310

XX. Keršanski nauk.

Od procesij posebej.

1. Procesija o Svečnici. 2. Cvetno nedeljo. 3. 0 velilci noči-
4. Svetega Marka dan. 5. Prošnji teden. 6. V praznik svetega
Bešnjega Telesa. 7. Še nektere druge procesije.

Veselje in radost je gledati cesarske vojske, ki se urn°
snujejo, in vojšaki, ko bi trenil, vse storijo, kar jim uka # 6
vojvoda. Lepo ubrana vojska je čast vsakemu kraljestvu.
Žalost in sramota pa je večkrat, gledati kristjane v procesijah,
kako slabo se vedejo, kako merzlo se obnašajo. Veliko njih, hi
imajo le ime kristjana, raji od dalječ gleda, kakor da bi
procesijo šli ter se veselo združili z vojsko Kristusovo. Ob,
zares je veliko zanikernih kristjanov, ktere, se bojim, bo ^ a '
pustil nebeški vojvoda in jih enkrat za svoje spoznati ne -’ 0
hotel. Kako bodo taki svet premagali in kako si krono nebeško
privojskovali ?

Ako hočemo biti zares pravi vojšaki Kristusovi, na ka*
nas opominja vsaka procesija, bodimo enega duha, enega seica>
pa tudi enega glasa v pesmih in v molitvah. Veče ko bo na e
število pri procesijah, pred bomo dosegli, česar prosimo, a
smo le v gnadi Božji. Blagor potem nam pri poslednji p 10
pri sodbi Božji!

cesiji

so

Kristjani moji! Popisal sem vam danes teden: Kaj
procesije? Kdaj so se začele? kako jih razločimo in kakšne nauke
nam dajejo. Preden končam keršanski nauk od pripomočkov, kj
nas podpirajo v tej pozemeljski vojski, ki nam pomagajo do«#®
krono nebeško, hočem vam še nekaj malega od vsake ho J
navadne procesije povedati.

311

1. Procesija o Svečnici. Svečnica, kakor veste
je poseben praznik, kterega je sveta katoliška cerkev zapovedala
v spomin tistega imenitnega dneva, ko -sta Marija in Jožef
Prinesla nebeško dete v Jeruzalemski tempelj pred Gospoda in
sta starčeka Simeon in Ana ga spoznala za Zveličarja sveta.
Ker je Marija po Mojzesovi postavi prinesla dar očiščevanja,
šteje se ta praznik med Marijne praznike in se imenuje „ oči¬
ščevanje Marije Device;  akoravno se lahko prišteva
tudi Gospodovim praznikom, ker se je ta dan Jezus Kristus
nebeškemu Očetu daroval, zato se tudi imenuje »darovanje
Jezusa Kristusa/  Kdaj se je začel ta praznik, ne ve
se  gotovo. V petem ali vsaj v šestem stoletji ga že omenjajo
cerkveni učeniki. Da se ta dan blagoslovljajo cerkvene sveče in
tako se to godi, razložil sem vam že v nauku od blagoslova
sveč. S temi blagoslovljenimi svečami se napravi procesija.
Mašnik dene kadila na žerjavico in ko so sveče razdeljene in
Prižgane, oberne se diakon proti ljudstvu in z visokim glasom
reče: »Pojdimo v miru/  in vsi duhovni odgovorč: »V
imenu Kristusovem. Amen/  S temi besedami so
včasih pričeli vsako procesijo. Po zapovedi papežev Klemena
iu Urbana osmega pa se tako začne procesija samo o Svečnici
iu cvetno nedeljo.

Naprej gre kadilničar; za njim, v sredi dveh cerkvenih
služabnikov z gorečimi svečami, poddiakon s križem, potem
Pašniki po redu in poslednjič škof ali blagoslovljevavec z dia¬
konom; vsi pa derže goreče sveče v rokah. Pevci pojejo pred-
Slasja, vzete iz svetega evangelija, ki se bere ta praznik. Gre
Procesija navadno okrog cerkve, po nekterih krajih tudi dalje
°koli ter se verne v cerkev nazaj.

Kdaj in zakaj se je začela ta procesija?

312

Ajdovski Rimljani so mesca februarja ali svečana imeli
svojim molikom v čast več prav hudobnih, nesramnih razvese¬
ljevanj. Y kože belih kozlov našemeni so okoli po mestu dirjali
ter s prižganimi baklami tudi ponoči rogovilili in ljudi, zlasti
še noseče žene, nadlegovali. Marsikaj hudega so s tem stori Ib
zraven pa menili, da svojim molikom posebno čast tako skazu-
jejo. Papež Gelazi, da bi to grozovito napako vsaj od pravovernih
odvernil in hudobijo nekoliko poravnal, je zaukazal v praznik
Jezusovega darovanja v cerkvi blagoslovljene sveče v slovesni pr°'
cesiji nositi. Tako je hotel kristjane buditi, naj bi častili in na-
sledovali Jezusa, ki je prava luč v razsvitljenje sveta, in naj bi
njega v procesiji prosili, da bi se zaslepljenih nevernikov usmilil)
ter jih iz temote neverstva pripeljal k luči svete vere. —

Žalostni ostanki teh ajdovskih razuzdanj so še današn 6
predpustne šemarije, ki veliko hudega še dandanašni tudi med
kristjani napravljajo. Naj vas, ljubi moji! procesija o Svečnici
opominja, kako se je začela, pa naj vas varuje, da se pred
pustom ne vdeležujete nobenih šemarij, kar se kristjanu nikoli
ne spodobi. Pomislite, da našemljen človek zataji podobo Božjo
ter se tako popolnoma odpove Kristusu, ki je prava luč v raz¬
svitljenje sveta. Bodite pri tej procesiji vselej hvaležni Bož¬
jemu Zveličarju za veliko gnado, da niste v grozoviti tenioti
nejeverstva, da vam sije luč njegovih svetih naukov, ter nm
za zmirej zvestobo obljubite.

2, Procesija na cvetno nedeljo.

Kralji in cesarji so svoje dni v mirnih časih le oslice
jezdarili; zlasti, kadar so hotli ljudstvu v svojem veličastvu so
pokazati. Ta navada je bila v jutrovih deželah. Tudi JezuS)
naš Odrešenik, je kralj vseh kraljev; akoravno njegovo kralje^ 0
ni tega sveta, ker je duhovno. Vendar se je tudi hotel pok a '
zati očitno za kralja, da se je sveto pismo spolnilo, ki pravi -
„M o č n o se veseli hči sionska, raduj se h ^ 1

313

Jeruzalemska! Glej tvoj kralj pride k tebi,
Pravičen je in Rešenik, on je reven in sedeč
n a  oslici, in sicer na mladem osličinem ž e-
P e  t u.“ (Cah. 9, 9.) In to se je takole godilo. Jezus se je
mudil v Betaniji, kjer je bil k življenji obudil Lazarja, ki je
že  štiri dni v grobu ležal. Dan po tem čudežu je bil na obedu
Pn Simonu, Gobovem imenovanem. Ljudstvo, ki je ta čudež
zvedelo, je od vseh krajev skupej sulo, da bi se samo prepri¬
čalo in vidilo spet živega Lazarja. Dan pozneje je bila nedelja
111  Jezus je ukazal dvema učencema, da sta sla v bližni terg
Betfage in mu pripeljala od tam oslico in njeno žebe. Svoje
Plajše pogernijo na žebe in posadijo Jezusa nanj. In tako jezdi
v  Jeruzalem. Ljudstvo, ki je šlo gledat oživljenega Lazarja
111  Par jih je bilo v Betaniji, vsi ga spremijo. Iz Jeruzalema
11111  gre brezštevilna množica na proti. Na oljski gori ga sreča
61 se  združi s prihajočimi. Vsi so serčno veseli. Nekteri so
Sv °je oblačila po poti razgrinjali; lepo cveteče vejice česajo in
11111  P°t zaljšajo; oljkine češuljce si jemljejo, ter jih veselo z
ezusom nesejo. Eni gredč naprej, drugi zadej; naj več pa
01 n J e ga. Jezus v sredi množice jezdi in iz vseh ust mu
. m slava doni. Ves Jeruzalem je po koncu. Od malega do
Ve licega na ves glas ženejo: „Hozana sinu Davido-
e ruu,  hvaljen bodi, ki pride v imemu Gospo-
°vem! Hozana na višavah!"  (Mat. 21. 9.)

^ J° je bila slovesna Jezusova procesija na cvetno nedeljo,
let S ^ 0m] ' n  P roces ii e  °PP a J a  tudi sveta katoliška cerkev vsako
0  to nedeljo, ko z blagoslovljenimi vejami napravi obhod
°*°li cerkve. —

J° procesijo sem vam pa že bolj na tanko popisal, ko
le $ Vam raz l°žil blagoslov lesa na cvetno nedelje. Zato bom
še  *° v misel vzel:

sem

314

Kdaj se je začela ta procesija?

Že sveti G-elazi, ki je vpeljal procesijo o Svečnici, govori
od palmove ali cvetne nedelje. Tudi sveti Gregor je imel to
nedeljo pridigo do zbranega ljudstva, ki je prišlo s česuljami
in oljkinimi vejicami k službi Božji. Tako je gotovo, da je bila
ta procesija že v pervih časih v navadi.

3. Procesija o veliki noči.

Veliko saboto potihnejo žalostne pesmi, ktere tri dni za¬
poredoma odmevajo po vesoljnem katoliškem svetu. Veselo »ale¬
luja*  mašnik že pri sveti maši zapoje ter trikrat to hvalnice
ponovi; kajti »aleluja*  je hebrejska beseda in v našem jeziku
pomenja: »Hvalite Gospoda* ali »Bog b o d i h v a-
ljen*.  Pogosto ponavlja sveta cerkev te besede o velikino^ 1
ter nas s tem opominja, naj se preljubemu Zveličarju bre z
nehanja zahvaljujemo, ter ga hvalimo zavoljo njegovega veli¬
častnega vstajenja. To godovanje je v katoliški cerkvi vedno
bilo pervo in naj imentniše. Sveti Gregor imenuje ta praznik
»naj veči vseh praznikov, in kralja vseh  dnG
ker ta praznik je podlaga naši sveti veri in poroštvo našega
vstajenja.

Cerkev imenuje ta praznik »pasha*  po naše »mem°'
hod*,  v spomin, da je morivni angel v Egiptu memo iz ra '
elskih hiš, z jagnjetovo kervijo zaznamovanih, memo šel. Tn 1
za nas je ta praznik »memohod*,  in memo žalosti v veselj®
memo smerti v življenje, memo satanove sužnosti v prosto
otrok Božjih. — Mi ta praznik imenujemo »v e 1 i k a n 0  ’
to je, prešla je velika noč, prešla je temota neverstva, temok 1
zmot in pregrehe in prišel veliki dan svitlobe nebeške, odp er
so se nam vrata v svitle nebesa po vstajenji Gospoda
Jezusa Kristusa. Zato pa tudi z vso mogočo slovesnostjo 0  _
hajamo ta praznik. Oltarji so, kolikor cerkev premore, okinč 11,111-

315

Podoba vstalega Jezusa z belorudečim bandercem, kako lepa in
vesela se vsakemu kristjanu, dozdeva! Duhovni se oblačijo v naj
lepše bele oblačila ki jih cerkev ima. Vsaka keršanska hiša, naj
ubožniša družinica se danes veseli. In kje je pravoveren kri¬
stjan, da bi ne bil vesel pri slovesni procesiji vstajenja našega
Odrešenika Jezusa Kristusa? Kdor le more, je priča te slavne
procesije, ki se na vse zgodaj pri solnčnem izhodu obhaja na
veliko nedeljo ali pa že prej ta večer.

Kako se obhaja ta procesija?

Po dokončanih jutrajnicah mašnik z drugo duhovščino gre
v Božji grob; presveto Rešnje Telo moli, ga s kadilom počasti,
2  monštrance sname belo tančico, ki pomenja tisto tančico, v
ktero je bilo z dišečimi mazili zavito presveto Jezusovo Telo
in v grob položeno; monštranco v roko primši trikrat, vselej
2  zvišanim glasom, zapoje: „Aleluja“,  kar mu pevci ravno
tako odpojč. Veselo zdaj zadoni velikonočna pesem: Kristus
Je od smer ti vstal/  — Na to se prične slovesna pro¬
cesija s presvetim Telesom med veselim petjem in zvonenjem
in streljanjem; in vstalega Zveličarja moli keršanska obilna
množica, ki se je zbrala k svetemu opravilu. V cerkev vernivši,
Postavi mašnik presveto Rešnje Telo na oltar, zapoje hvalno
pesem „T e D e um laudamus",  in potem s presvetim
Zakramentom dd vsem vernim sveti blagoslov. Ali ni, ljubi
moj kristjan! pri tej prelepi slovesnosti nekako razširjeno, sve¬
tega veselja prenapolnjeno tvoje serce? če si le pravoveren, si
takrat vesel.

4. Procesija na svetega Marka dan.

Procesije, ktere sem vam zdaj popisal, so slovesni, veli¬
častni obhodi, v kterih sveta cerkev prepeva vesele pesmi. Pro-
ces tja na god svetega Marka je pa spokoren in le prosiven
ohhod; pri t e j procesiji pravoverni združeno prosijo Boga in

316

sicer v tistem in s takim namenom, kakor nas uči sveti apo-
stelj Pavel, ki pravi: »Prosim vas tedaj pred vsemi
rečmi, da naj se opravljajo prošnje, molitve,
p r i p o r o č e v a n j a in zahvaljenja za vse ljudi."
(Tit. 2, 1.) To'so  tiste štiri imenitne stopinje, ktere mora
imeti molitev naša, da združuje vse potrebne lastnosti. Perva
stopinja je p r o š n j a, to je, s tim,  da koga prosimo, si naklonimo,
da nas usliši; tako, kadar kličemo k Bogu: „Po svojem veli¬
kem usmiljenji; po Kristusu Gospodu našem; ali
s svojim rojstvom; s svojo smertjo  i. t. d.“

Druga stopinja je molitev,  to je, kličemo k Bogu;
tako: »Gospod! vsegamočni, večni Bog! Oče
naš, kteri si v nebesih!"  To je molitev v splošnem
pomenu, povzdigovanje svojega duha k Bogu.

Tretja stopinja je priporočevanje,  to je, zd l '
hujemo po potrebnih milostih ali pripomočkih, ko zaže¬
nemo glas: Prosimo te, usliši nas! ali reši n a S
o Gospod!

Četerta stopinja jezahvaljenje,  s kterim spoznamo
Boga, ko svojega naj višega Gospoda, ki mu za prejete dobrote
nimamo kaj poverniti ne druzega dati, kakor le samo zahvalo.

Vse te stopinje molitve pa imajo litanije vseh svetnikov
v sebi, v kterih še posebno svojo nezmožnost s tem kažemo,
da svetnike, prijatele Božje, prosimo, naj za nas Boga prosijo-
In kako lepo se ravnamo po opominjevanju svetega Jakoba,
ki pravi: „Ponižajte se pred Gospodom, in v a s
bo povišal;"  (Jak. 4, 10.) ko začnemo v litanijah
spod, usmili s e ' n a s!“ Z  »Gospod"  spoznamo Boga?
ko svojega naj višega Gospoda; z »usmili se nas"  P a
svojo revščino in nezmožnost. Tako se ponižamo, da n aS
Bog usliši.

317

Ne bom vam daljnega popisoval litanij, ktere se pri tej
Procesiji pojd ali molijo, ker to bi me predalječ peljalo;

naj vam bo zadosti, da je sveta, katoliška cerkev, ko
skerbna mati, to posebno lepo molitev za očitne cerkvene
prošnje odločila.

Kdaj so se litanije začele?

Litanije, po našem jeziku ponižne prošnje, je zložil, kakor
s ploh cerkveni učeniki terdijo, sveti papež Gregor včliki. To se
J e  tako le zgodilo. Leta pet sto in devetdeset je bila grozovitna
^ u ga v Rimskem mestu, ki je neizrečeno veliko ljudi pomorila.
Toliko strupen je bil zrak, da, kdor je kihnil ali komur se je
Zaz dehalo, bilo je že po njem. Od takrat je navada, da kadar
^o kihne, mu pravimo: „Bog ti pomagaj!" Ali komur se
z deha, da si usta prekriža. Imeli so v Rimu podobo Matere
® ož je, ktero je sveti Lukež naredil. To podobo so po ukazu sve-
te Š a  papeža očitno v procesiji nesli in klicali so Marijo, klicali so

Jetnike Božje, da naj Boga prosijo za nje. In glej! vidili so nad
miom angela, ki je vtaknil meč v nožnice, in slišali angeljsko
jNtje, ki je oznanovalo hvalo in slavo nebeški kraljici. In kužna
°lezen je minula. Procesijo pa so ponavljali vsako leto na praznik
SVe tega Marka. In zavoljo velike slovesnosti, s ktero so te lita-
^ e  prepevali, so imenovane »litanije veče“, v primeri z unimi,
se  opravljajo križni ali prošnji teden manj slovesno.

Kako se obhaja ta procesija?

začetek, uzrok te procesije nam kaže, da je očitna
Pmišnja, ktero opravlja duhovščina in ljudstvo združeno. In da
1  toliko raji uslišal to milo prošnjo, zapovedujejo cerk-
11  °Lredniki, naj se ljudstvo v napovedanem času z duhovščino
■g ^ere v cerkvi, kjer vsi s ponižnim, in skesanim sercem
jJ.^a klečč molijo. In kako ponižno in obilno so se nekdaj
ris tjani vdeleževali te očitno prošnje, kažejo zgodbe cerkvene,

318

v kterih beremo, da so s posebnimi molitvami pred procesijo
duhovni blagoslovili pepel, kterega so vsem vernim na glavo
potrosili, in šli so vsi bosi, v žalovavnih oblačilih. Tudi postili
so se ta dan.

Vredjena je procesija, kakor sem vam že pri druzih pro¬
cesijah omenil, s križem naprej. Mašnik oblečen v višnjevo
cerkveno obleko, kar pomenja spokorjenje, zapoje predglasje:
„Vzdigni se Gospod in pomozi nam!"  Potem začne
tri in štirdeseti psalm, v kterem David prosi Boga, naj pomaga
svojemu ljudstmi v nadlogi, kakor mu je pomagal v nekdajnih
časih: „Bog, s svojimi ušesi smo slišali; naši
očetje so nam oznanovali."  Mašnik poje „ČaS*
Bogu  i. t. d.“ in predglasje še ponovi. Zdaj pevci za¬
čnejo peti litanije, ktere ljudstvo klečč odgovarja. Ko zapoje:
»Sveta Marija!"  vstanejo in vzdigne se vsa procesija
za križem.

Kadar je procesija dolga, ponavljajo se litanije, ali p°j b
spokorni psalmi. Nikoli pa veselih pesem pri teh procesijah
ne prepevajo; kajti so ti obhodi spokorni, žalovavni. V starih
časih so bile te procesije zares dolge. Med potjo so šli me® 0
več cerkev; kadar so pa do kake cerkve prišli, pojenjali s °
litanije, ter so v cerkev stopili in mašnik je odmolil cerkven 0
molitev v čast tistemu svetniku, kteremu je bila posvečena
cerkev; in dalje gredd so spet pričeli litanije, kjer so jenjah-
In tako so storili pri vsaki cerkvi memo gredč, da so dospeh
do odločene cerkve, kjer so odmolili še cerkvene molitve, kak 01
jih še dandanašni molimo pri tej procesiji.

Namen te procesije je toraj ta, da prosimo Boga, naj b ’
milostljivo odvernil od nas vse hudo,  zlasti naj bi nas var° va
grozovitnih kužnih bolezen.

5. Procesije prošnji teden.

319

Posebni prošnji dnevi so bili od nekdaj v katoliški cerkvi
v  navadi. Kadar je nastala kaka očitna nadloga, kadar so po-
žarji ali povodnje ali potresi kak kraj nadlegovali, prosili so
ljudje v očitnih procesijah Boga in svetnike na pomoč klicali.
Tudi so se z obljubami zavezovali, da bi jih Bog poprej uslišal.

stari Tertulijan, ki je živel kake dve sto let po Kristusovem
rojstvu, pripoveduje od tacih procesij. Sveti Krizostom omenja
Prošnjih procesij, ktere so imeli zavoljo preobilnih nalivov. —
In ker nas naš Zveličar sam opominja, naj združeno molimo,
»kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v
111  o jem imenu, tam sem jaz v sredi med
njimi«  (Mat. 18, 20.), zato je sveta cerkev pravoverne
,sv oje otroke v procesije zbirala, kakor hitro je to smela, da je
Je le mir imela.

Kdaj so se začele procesije prošnji teden?
Procesije pred praznikom vnebohoda Jezusa Kristusa so že silno
stare. V petem stoletji naše svete vere je ljudstvo zelo hudobno
ž Kelo. Bog v svoji milosti, ki noče smerti grešnika, temuč da
Se  spokori in živi, je poslal vojske in druge očitne šibe. Strašni
Požarji, grozoviti potresi so ljudi strahovali; divje zverine so
priderle v mesta in vasi, ter strah in grozo narejali ljudem.
^ s a zemlja je trepetaje ljudem vpila: Poskušajte šibe Božje
Za  svoje hudobije. Takrat, v teh splošnih nadlogah, je živel
na- Francoskem v mestu Vieni sveti škof Mamert. Kavno na
Ve likonoč nastane velik ogenj v mestu Vieni, ki je žugal
v P©peliti vse mesto. Sveti škof moli k Bogu ter preserčno
P ros i, naj bi mili Bog prizanesel mestu, ki je že poprej veliko
pneterpelo zavoljo potresov in slabih letinj. Bog ga usliši, da
čudovito vstavi strašanski ogenj. Storil je pa sveti škof obljubo,
T' 1  bo z ljudstvom vred vsako leto tri dni očitne procesije obha-

ter pravoverne tako djansko opominjal, da niso sami svoji,

320

da imajo v nebesih Gospoda, od kterega jim pride vse dobro.
Te tri dni so mašniki ljudstvo k pokori opominjevali in vse ljudstvo
se je postilo in pokorilo, da bi šibo Božjo odvernilo. In Bog,
ki potertega, skesanega serca ne zaverže , se je milostljivo ozerl
na nje. Kar se je na Francoskem lepega pričelo, kmalo se je
po vsem keršanskem svetu posnemalo. V šestem stoletji je Or¬
leanski cerkven zbor že zapovedal, da so te procesije po vsem
Francoskem obhajali. Papež Leo tretji pa je te procesije zapovedal
za vesoljno cerkev, in sicer tri dni pred praznikom vnebohoda
Gospoda našega, da bi v molitvi Kristusa posnemali in toliko
gotovši za njim v nebesa prišli.

Namen, čemu da so te procesije v spomladanskem času,
nam popisuje cerkveni učenik Amalari, ki pravi, „da v spom-
ladnem času je vse v nekaki popolnosti. Štern lepo odganja,
drevesa so v cvetji, ovce se strižejo. Vsa natora poganja m
nam kaže svoj plod. Ko so pa vse te stvari nam potrebne,
tako je prav in potrebno, da prosimo združeni svojega Boga,
da nam ohrani in dodeli vse to.“ Tako torej posebno prosim 0
v teh procesijah za časni telesni živež.

6. Procesija v praznik presvetega R 0b '
njega Telesa.

Od tega preimenitnega praznika in njegove procesije vam
je bilo že nekoliko povedano, ko je bil nauk od Gospodovih
praznikov. Vendar ker je ta procesija naj slovesniša in da h°
nauk od procesij bolj popolnoma, naj vam še danes nekolik 0
od tega godovanja povem. Saj je tudi prav, da, kolikor im e '
nitniša je kaka resnica naše svete vere, toliko večkrat sli ^* 3
od nje, da si jo toliko bolj globoko vtisnite v serce. Zato m e
še od tega zvesto poslušajte.

Ko je velik škof, sveti Krizostom v svoje mesto KonstaU'
tinopol iz svojega pregnanstva nazaj prihajal, šlo mu je ^

321

ljudstvo dalječ po morji maproti; vse mesto je bilo veselo, vsem
pravovernim se je bralo na licu očitno veselje in velika radost za¬
voljo tega, da se je vernil sveti škof. Molitve in svete pesmi so se
dalječ na okoli razlegale od veselja, da je viši pastir se vernil
k  svoji čedi, ki ga je toliko željno pričakovala. Ko ga v mesto
pripeljejo, odpre sveti Krizostom svoje usta in nagovori nešte¬
vno množico: »Nikoli nisem dvomil, da me ljubite; vem,
kako je vaše serce navezano na svojega škofa; danes pa ste
svojo vdanost pokazali na posebno vižo vsemu svetu; kajti po
m °rji so donele vaše hvalnice, in po vseh potih se razlegajo
vaše molitve zavoljo tega, da sem se vernil. Morje ste v mesto,
Pota ste v tempelj spremenili."

Kar je ta sveti škof takrat govoril, to se zamore reči o
prazniku presvetega Rešnjega Telesa; kajti ceste in pota se
spremenijo v tempeljne Božje. Pojte v velike mesta, pojte v
^ er ge, pojte v naj manjše selo, ki svojega mašnika ima, povsod
kote ta dan vidili oltarje postavljene, povsodi križe in podobe,
Povsod slovesno ozaljšane kraje. Ja ne le pota, ne le vasi in
raesta, vsa narava je ta dan tako rekoč tempelj Božji, cerkev,
ktere obok je nezmerjeno višnjevo nebo, tla njene so dišeče
cvetlice, in stebrovje vse drevesa, celi gaji. Ves katoliški svet
i e  ta dan veličasten tempelj Božji; kajti povsod, kjerkoli bije
katoliško serce, kjerkoli biva katoliški mašnik, se obhaja naj
■ttienitniše godovanje — presveti praznik Rešnjega Telesa.

Kako in kdaj se je to godovanje začelo?

V pervih časih keršanstva ni bilo niti tega praznika
ttiti te procesije. Saj bi v pervih časih tudi ne bili mogli
°bhajiti te procesije, ko so službo Božjo le skrivej zamogli
°khajati zavoljo silnega preganjanja svete vere. Vendar so se
Vsak dan spominjali te velike skrivnosti pri daritvi svete maše,
b°sebno pa še veliki četertek, ker je ta dan naš Zveli-

*  21

Keršanski nauk IV. p.

322

čar Jezus Kristus postavil ta presveti zakrament. Toda dnevi
velikega tedna so žalostni dnevi, ki nas spominjajo na britko
terpljenje in smert Odrešenika našega, in takrat bi verni ne
mogli obhajati s tistim veseljem tega praznovanja, kakoršno
se temu dnevu spodobi. Prav je, da 'je sveta cerkev za 1°
odločila poseben dan in ta dan je četertek po osmini binkoštnih
praznikov.

Bog sam je razodel svojo voljo ljudem, kako ljubo bi m«
bilo godovanje tacega praznika; in ker se Bog večkrat k temu,
da doseže kaj imenitnega, poslužuje malega, kar je v očeh
posvetnih neumno, da tako osramoti modrijane tega sveta, da si
izvoli slabe posode, da ž njimi doverši preimenitne namene
svoje, da, kolikor bolj se človeško serce zavzame, se toliko bolj
spozna moč in modrost Božja. Tako je bilo z vpeljevanjem
praznika presvetega Rešnjega Telesa.

Kakor ste že slišali, sveta Julijana, uboga nuna v mestu
Litih na Nizozemskem, je bila začetnica tega preslavnega pra2'
nika. Večkrat je vidila lepo bliščečo luno, pa na enem kraji
zatemnjeno. Molila, postila se je in k Bogu je zdihovala, da
bi jej razodel, kaj pomenja ta prikazen. In Bog jo usliši, ha
spozna, da luna pomenja katoliško cerkev; temni madež na nji
pa pomenja pomanjkanje posebnega praznika v čast naj sv 0 '
tejšega zakramenta Rešnjega . Telesa. Tudi jej je Bog razodet
naj to povč višim svete cerkve, da postavijo praznik, v kterem
naj pravoverni z očitnimi molitvami popravijo onečastenja, ^
se godč naj svetejšemu zakramentu, in skažejo spodobno poč® 1 '
čenje in dolžno zahvalo nebeškemu Zveličarju, ki je v postav-
ljenji tega presvetega zakramenta nam zapustil naj veči in
lepši spomin svoje ljubezni do nas. Sveta devica pa se presti 1
te imenitne naloge; in kakor je Mojzes, ko mu je Bog v S°'
rečem germu ukazal iti in Izraelce rešiti, zdihnil: „P r o s i 01

323

0  s p o d! pošlji ga, kogar hočeš poslati, (II.
°J Z - 4, 13.) tako je ta ponižna devica dvajset let Boga prosila,
a  ki Bog vrednejšega si odkral, ki naj spolni to njegovo po-
Ve ^. e * Ali Bog ponižnim daje svoje gnade, ter jim razodeva
sv °je skrivnosti; pa jih povzdigne čez visoke in modre tega
sveta, da tako osramoti posvetno modrost. Po dolgi molitvi je
sveta Julijana, ki se svojim serčnim željam več opoverati ni
Diogrla, razodela to čudno prikazen pokožnemu menihu Hugo z
1,lle nom in nekterim drugim učenim cerkvenim možem. Po res¬
nobnem pretehtanji so spoznali voljo Božjo, ter so vse to svo-
J e mu škofu Robertu naznanili. Škof Robert je sklical duhovne
^ v °je škofije v posvet in spoznali so, da je potreben tak praznik.

več škofijah zlasti po Nemškem so ga praznovali. Za vso
Ce rkev po vesoljnem svetu ga je zapovedal papež Janez dva in
a Jseti v letu trinajst sto in sedemnajst. Da bi ta praznik
lk ° lepši in častitljivši obhajali, so naslednji papeži za ta
Praznik mnogo odpustkov podelili.

Res je veselo videti, kako se pravoverni kristjani povsodi
zu jejo te slovesnosti. Pa ljubi moji! to ni zadosti, da bi
pri tej procesiji ozaljšali svoje poslopja, pometli vse pota
z  mlaji in venci okinčali; tudi še to ni zadosti, da bi za
Procesijo prav v obilnem številu šli; temuč to preimenitno pro-
^ijo morate spremljevati v pravem duhu, da bo zares veličastno
miovanje, na ktero se bo trojedini Bog s svojimi angeli do-
a ^° oziral, pa ga blagoslovil. Ta duh vas ho pa navdajal,
kter Premislite ’ da ta  procesija je a) p r a z n i k zahvale,
rj /| r ° ‘ snao  svojemu Zveličarju vedno skazovati dolžni, in ktero
z ahy S sp3Vesnos lJ 0  pokazati želimo; in sicer zato praznik
V, , Vale  ’ ker on naš Grospod v tem naj svetejšem zakramentu
0  Pri nas prebiva ter nam je pravi živi studenec vseh
111  vseh potrebnih darov za dušo in telo. Kaj hi bilo z

21 *

vdele:
vi
ter

324

Hami, ako bi se on vsak dan za nas ne daroval svojemu ne¬
beškemu Očetu? Kdo pa ne vč, da Jezus ni le vedno pri nas
v tem presvetem zakramentu; temuč da je ravno zato še po¬
sebno pri nas, da se nam, kadarkoli hočemo, zavživati daje.
Kdo pa zamore prav spoznati to neskončno ljubezen, ktero nam
skazuje Sin Božji takrat, ko pride v svetem Obhajilu v naše
serce. Kristjan! pomisli le to: kdo je on in kdo si ti; da se
Bog skleniti hoče z revno stvarjo ? Zato smo mu vedno zahvalo
dolžni, ktero mu moramo zmirej skazovati, zlasti pa še na ta
preimenitni praznik.

Da bote v pravem duhu hodili za to procesijo, pomislih
b) da je ta praznik praznovanje slave naše svete
vere;  kajti s to slovesno procesijo kažemo očitno spoznanje
svete katoliške vere sploh, posebno pa še kažemo svojo živo
vero, da je Jezus pričujoč v tem naj svetejšem zakramentu-
Kralji in cesarji, vsi verni velikaši te zemlje, pripogujejo svoje
kolena pred tem zakramentom svetega Rešnjega Telesa, ^a
spoznajo z vsemi katoliškimi kristjani po vesoljni zemlji, ^
v podobi kruha prebiva bistevno On, kteremu služijo in s °
pokorni vsi, ki hočejo biti otroci Božji.

c) Še pa pomislimo, da je ta dan praznik ljubeznh
ktero smo dolžni svojemu Jezusu in ktero mu skazujmo s
preserčno pobožnostjo do tega presvetega zakramenta. Sveti &
fonzi Liguorjan pravi: »Sveta cerkev je zato postavila prazu^
svetega Rešnjega Telesa ter je procesijo z Najsvetejšim zavk a '
zala, da kristjani svoje češčenje, svojo zahvalo in svojo lj u ^
zen pričujočnosti Jezusovi v tem zakramentu očitno skazati za'
morejo." Kar si se z nespodobnim obnašanjem v cerkvi pregrd ’
popravi ta praznik, kolikor premoreš.

Mi vsi pa skažimo svojo ljubezu ljubemu Jezusu ta dan zD sfcl
s tem,  da ga ponižno prosimo, naj nam milostno odpusti Vs °

325

razžaljenja, ktere so -se godile temu presvetemu zakramentu
^ ez  leto; posebno nesrečno kletev in rotenje, pa tudi morebiti
cel ° nevredne Obhajila. O moj Bog! koliko se greši v pričo
* e ga presvetega zakramenta! Obžalujmo vse te pregrehe posebno
še  ta dan. Gospod se je enkrat svoji služabnici Margareti Ala-
kokve prikazal. Ko je ta pobožna nuna serčno molila pred
svetim Rešnjim Telesom, vidila je Jezusovo serce na sredi. In
Jezus jej reče: „Premišljuj to serce, ki je ljudi toliko ljubilo,
J a  je vse za nje storilo; pa je pripravljeno, še enkrat za nje
se darovati; pomisli pa tudi, da veči del ljudi to ljubezen z
nehvaležnostjo povračuje ter me s svojo mlačnostjo, z nespo¬
dobnostjo, celo z nevrednim sprejemanjem v tem zakramentu
ljubezni le žalijo."

Kakoseveršialikakošnanaj bo ta pro-

c  e s i j a ?

Naj poprej zapovedujejo cerkveni obredniki, naj se cerkev,
12  ktere se vzdigne procesija in spet nazaj poverne, kolikor
Mogoče, ozaljša; zlasti še veliki oltar, na kterega se pa druge
Podobe ne smejo staviti, da verni le naj svetejši zakrament pred
očmi imajo in ga molijo, da jih nobena stvar v tej molitvi
ne moti. Pota, po kterih gre procesija, naj se osnažijo, s cvet¬
licami, zelenimi mlaji, s svetimi podobami ozaljšajo; ravno tako
Uše, kolikor le mogoče. Vendar ne sme biti nikjer nič izpo¬
stavljenega, kar bi pobožnost vernih motilo, jim druge posvetne
m *s]i navdajalo.

Na potu, kodar gre procesija, se napravijo štiri oltarji,
spodobno ozaljšani, s tremi platnenimi pertovi pokriti, na kterih
g°n po več lučic. Te oltarje naj cerkveni služabnik ali mašnik
sam pregleda, da je vse prav, slovesnosti primerjeno, napravljeno.

Po končani sveti maši dene mašnik kadilo v dve kadilnici,
s kterima se presveto Rešnje Telo neprenehoma kadi. In ko

326

se procesija vzdigne, gre vsaka podružnica s svojimi ljudmi
za svojim banderom; cerkveno zvonenje slovesno zadoni m
pevci vesele, častite pesmi zapojč, in mašnik spremljan od
vse druge duhovščine, z Najsvetejšim v roči, vstopi pod nebo,
ktero nosijo štirji naj imenitniši, naj bolj poštemi možje. V
nekterih krajih jih je šest, tudi celo osem.

Vsi gredo spodobno, odkriti, goreče sveče v rokah deržeči ter
svete pesmi prepevajo. Mašniki vsi v naj lepših mašnih oblačilih;
slovesno petje pevcev; muzika, ki pa svoje k pobožnosti vabiti
mora; prelepo priterkovanje v cerkvenem turnu; mogočno gro-
menje možnarjev in prijazno žvenkljanje z malimi zvončeki,
kako lepo in milo je vse to! K temu velika množica pravo¬
vernega ljudstva v praznični obleki — vse to mora keršansko
serce razširiti, da spozna očitno češčenje svojemu Zveličarju, ter
ga ponižno moli v naj svetejšem zakramentu.

Papež Benedikt trinajsti je zapovedal, da imenitniši možje,
starašine ljudstva nosijo štiri stavnice blizo duhovščine, v kterih
so vedno goreče luči; da, ako bi sapa pogasnila druge
goreče, vsaj te še vedno gorijo, kar se spodobi presvetemu
zakramentu.

Po končani procesiji mašnik zbranemu ljudstvu še enkrat s
presvetim zakramentom blagoslov podeli.

K sklepu le še to rečem: Ljubi moji! bodite pri tej pr°'
cesiji vselej z vso le mogočno pobožnostjo pričujoči. Glejte, da
bote v pravem duhu se je vselej vdeleževali. In če nas ta
slovesnost, ki je zares naj imenitniša, naj lepša v katolik 1
cerkvi, če nas serčno gane, in smo v ljubezni do Jezusa, v
naj svetejšem zakramentu, vsi vneti; oj, prosimo ga, da bi
enkrat v zadnji procesiji, sodnji dan, ga spremili v svete nebesa
in ga tam gledali od obličja v obličje, da, kar zdaj v ven
spoznamo, enkrat na večno vživamo. —

327

Ko sem vam zdaj popisal v kratkem procesije, ktere sveta
katoliška cerkev ima in ki se po vsem keršanskem svetu vsako
leto  veršijo, moram vam v misel vzeti še

7. Nektere navadne procesije.

Zraven unih, od cerkve zapovedanih procesij so še nek-
* ere  procesije, vpeljane v posebnih časih, in iz posebnih
Vzrokov.

a. Perva taka procesija je zahvalna procesija.
k* r av in spodobno je, da, ako mili Bog v svoji očetovski lju¬
bezni keršanskemu ljudstvu kako posebno milost skaže, mu
veliko dobroto dodeli ali ga velike nesreče obvaruje, prav in
spodobno je, pravim, da se ljudje zato Bogu tudi še posebno
Nahvalijo. Bog, kakor uči sveti Krizostom, tirja od nas zahvalo
rie > kakor da bi naše hvale potreboval; temnč dobiček je le
kajti s hvaležnostjo se vredne storimo novih dobrot. “
»Nehvaležnost, pravi sveti Bernard, je vroča sapa, ki nam stu-
^ eil ec milosti posuši." Bog je Izraelcem celo zapovedal, naj mu
darove zahvale donašajo. In Izraelci, ki so prečudno rešeni šli
s k°zi rudeče morje, so v trumah možki posebej in ženske po-
Se bej prepevali slavo in moč Božjo, v zahvalo, da jih je Bog
°' ;, d Faraonovi roči. Kralj David je napravil večkrat zahvalne
Procesije, in sicer, ko je Filistejce premagal, ko je Jeruzalemsko
^esto posedel, ko je skrinje zaveze prenesel. Pri teh procesijah
0 &tno Boga hvalili; David je zato posebne hvalne psalme
razno muziko napravil, levite in duhovne v verste vredil,
je veselo prepeval in rajal v veselih pesmih v zahvalo
T  — Po prestani Babilonski sužnosti, ko so Judje spet

er uzalenisko mesto pozidali, razdelil je Nehemija vse ljudstvo
dve versti, ki so v procesiji šli eden drugim naproti
^Fvalo prepevajoči, vsi duhovni in mestna gosposka ž njimi.
Ezd. 12.)

sam

Gospodu.

328

Cerkvena zgodba nam pripoveduje, da v vseh časih so hile
v navadi zahvalne procesije, ktere so pravoverni kristjani ob¬
hajali Bogu v čast, ki jim je dodelil kako posebno dobroto ah
odvernil od njih kako posebno nesrečo. Zato imajo cerkveni
obredniki zaznamnjan poseben red za take procesije. Pri takih
procesijah so tudi pota veselo ozaljšali, ter tako svojo zahvalo
očitno naznanovali.

V začetku zahvalne procesije so zapeli zahvalno pese®
„Te Deum laudamus". In če je bila procesija dolga, prepevali
so psalme, v kterih se Bogu hvala in zahvala prepeva. Tudi
vse druge molitve, ktere so po procesiji opravljali, so bile za¬
hvalne, s kterimi so Bogu hvalo dajali za prejete dobrote!

b. Posebne procesije so o prenašanji svetinj.  ^
starodavnih časih so bile te procesije posebno slovesne. P®' va
taka procesija je bila zelo slovesna, ko so prenesli truplo sve¬
tega Anastazija mučenca, v času druzega Nicejskega zbora.
Sveti Avguštin piše od procesije, v kteri je sveti škof J®°^
prenesel svetinje pervega mučenca, svetega Štefana. Sveti Hi®®'
nim pepisuje procesijo o prenašanji svetinj svetega Samuela
preroka. Sveti Karol Borojomej, škof Milanski, je posebne obrede
postavil za take procesije. — Kaderkoli pa so prenašali lake
svetinje, naj bo to, da so jih iz pokopališča v kako cerkev
ali tudi iz ene cerkve v drugo prenašali, vselej se je ^' 0
godilo v slovesni procesiji. — Pred prenašanjem je navadi®
škof ali drugi v to pooblaščen mašnik svetinje na tanko
preiskal, jih v posebno skrinjo položil, ter s škofovim pečato®
zaterdil in v spodobno napravljen oltar postavil. Duhovni s °
pri teh svetinjah molili duhovne molitve in procesija je hd a
očitno napovedana. Pota, kjer so šli, posebno pa cerkev, k a '
mur so svetinje prenesli, vse je bilo, kolikor mogoče, ozaljš aJ1 °'
Škof, v družbi mašnikov, vsi oblečeni v bele ali če so svetinj 0

329

mučenčeve, v rudeče cerkvene oblačila, tako tudi mašniki, ki
so  svetinje nosili — vsi so imeli goreče sveče v rokah, prepe¬
kli litanije vseh svetnikov, v ktere so pridjali tudi imena teh
svetnikov, ako niso bili že v litanijah poprej. Tudi pesmi, vesele
Psalme so prepevali po poti. V cerkvi kamur prenesejo svetinje,
Za Poj6 zahvalno pesem in molijo še zahvalne molitve, v kterih
se spominjajo svetnikov, kterih svetinje se tako počastijo. Pri
taki procesiji so naznanovali navadno tudi čudeže, kteri so se na
Prošnjo tistih svetnikov bili godili.

V sedajnih časih se malokdaj obhajajo take procesije.
Tem enake so pa procesije, v kterih prenašajo svetinje v kako
n °vo cerkev, ktero škof posveti, kar sem vam popisal, ko sem
uuel keršanski nauk od posvečevanja cerkev.

Na te procesije nas opominja sveta cerkev vsako leto
^egnansko nedeljo, ko je še dan današni procesija okrog vsake
posvečene cerkve.

c. So pa še druge procesije, ktere lahko imenujemo ž a-
t 0  v a v n e procesije,  kader namreč v kaki britkosti,
nadlogi ali žalosti združeno in očitno v procesiji pri Bogu mi-
t°sti iščemo in prosimo. Take procesije imamo, kader prosimo
^ ež ja, lepega vremena; ali kader prosimo, da bi mili Bog nam
odvzel, od nas odvernil kako očitno nadlogo, kakor so: grozo¬
ti potresi, kuga, lakota, bolezni in druge take velike nadloge,
kakoršnih nas Bog obvari!

In. tako je tudi končan nauk od procesij, ktere sem po malem
P°pisal, ter sem vam ob enem pokazal, da tudi procesije so pri¬
pomočki k našemu zveličanju.

Zdaj bi vam mogel še govoriti od molitve,  ki je tudi
Zr aven svetih zakramentov in zraven cerkvenih zakramentalij
še  Poseben pripomoček k zveličanju našemu. Ker je bil pa od
mol itve že poseben nauk, ko je bilo razlagano keršansko upanje

330

bom vam v prihodnjem keršanskem nauku le še nektere posebue
molitve nekoliko priporočil.

K sklepu od procesij naj vam še eno malo prigodbo
povem.

Pobožen in skerben dušni pastir obišče nekega dne, kar
je že večkrat storil, bolno staro ženico v hribih. Nazaj gredo*
da bi bil poprej doma, gre po bližnji stezi, ki je skozi g 0 ^
boršt peljala, kake pol ure. V sredi boršta zasliši jok in stok,
in zdelo se mu je, da mora biti kak otrok. Skozi gosto g er '
movje se baše počasi ter pride do dečeka, ki se britko joka,
kterega pa ne pozna. „Kaj ti je?“ ga prijazno vpraša. Deček
pove od kod je in da išče svoje teleta, in da je pot zgrešil id
ne zna ne kod ne kam; pa da je lačen, kruha pa
nima. Mašnik ga tolaži, ter ga pelje seboj, ga nahrani id
še obdari in pošlje na njegov dom, ki je bil poldrugo uro
od tam.

Kristjani moji! Tudi mi iščemo svojega doma, ki s0
svete nebesa; pa smo srečnejši, ko uno dete. Nam je P 0 *’
na nebeški dom dobro znan; tudi kruha na tem potu naDi
ne manjka. Bog, naš nebeški Oče, nam odpira neskončD 1
zaklad svojih Božjih gnad. In te gnade nam tečejo po svetih
zakramentih, po cerkvenih blagoslovilih in pa po molu VI '
Imamo toraj vse potrebne pripomočke na potu v nebesa, v
naš pravi večni dom. In te sredstva, te pripomočke seDi
vam zdaj popisal. Poslužimo se jih pridno, da toliko bolj
gotovo dosežemo svoj namen, večno zveličanje! Am en.

331

XXI. Keršanski nauk.

Kektere posebne molitve: a. „češčena si Kraljica.“
"• »Vera, upanje, ljudezen.“  — c. Splošne molitve.  — d.
r atlce molitvice.  — e. Bratovščine.

Eden naj imenitniših pripomočkov, da svoj namen dosežemo
a J srečno živimo in večno zveličamo je molitev. Kar je telesu
e  ’ to je duši molitev. Zato vam je bilo od molitve veliko
Povedanega, ko je bil keršanski nauk od upanja. Takrat ste
81 a li vse potrebno od molitve sploh. Tudi so bile vam nektere
Posebne molitve že razložene. Posebno na tanko je bil nauk
° »Oče naša" in „Češčena si Marija". Tudi od »križevega
a  > »angeljskega češčenja", od »svetega roženkranea" in
° »litanij" ste bili že takrat podučeni. Le še od nekterih
Uzih, bolj znanih in navadnih molitev, vam hočem danes v
Se l vzeti, od kterih takrat ni bilo govorjenja.

a - Češčena si Kraljica!"

■Naj poprej vam bom nekaj malega povedal od prelepe
k 1 Ve > s  ktero pobožni kristjani presveto Devico Marijo že več
osem sto let častijo in ki se začne z besedami: »Ceščena

1  Kraljica!"

Papež Gregor deveti je v letu dvanajst sto in devet in
^ Se t zapovedal, da duhovni svoje vsakdanje molitve vselej s
P r elepo molitevjo končajo. Molijo pa duhovni to molitev od

Perve

nedelje po binkoštih noter do adventa vsaki dan; in še

be j  Ua ( ‘ an - Vsi pobožni kristjani radi Marijo častijo s temi
t (j  . airu > ter zlasti k večerni molitvi pristavljajo še to češčenje,
taj Zr °^ 0  ^ a,ar ' Božji. Pa tudi v drugih žasili Marijini častivec

Hah

2ltl oli to kratko molitvico v čast prečisti Devici. V nekterih

molijo jo tudi pri pogrebih, da s tem prečisto Devico

332

kličejo, da bi s svojo mogočno prošnjo pri Bogu prosila za dušo
umerlega in za vse verne duše v vicah.

Kdo je to molitev zložil?

Prav za gotovo se ne da spričati, kdo je začetnik te pr 0 '
lepe molitve. Eni mislijo, da že Peter, Kompostelski škof, je
molitev molil, ki je živel v desetem stoletji. Drugi jo pripis 11 '
jejo zveličanemu Hermanu s primkom Kontraktus, ki je bil menih
svetega Benedikta, in je živel v enajstem stoletji. Kontraktus
se pravi sključen, ker je bil na vsem telesu ves sključen; hil
je pa silno učen mož, ki je svojo učenost le priprošnji Matere
Božje pripisoval. Zato menijo drugi cerkveni učeniki, da je naj
bolj gotovo on zložil prelepo to molitev „češčena  sl
Kraljica.®

Da ta hvalnica Materi Božji dopade, je gotovo; to p° ve
tudi ta le prigodba! V nekdanjem kraljevem mestu Spej er  f
bilo z rimskim cesarjem vred zbranih veliko druzih imenitnih
knezov. Sveti Bernard, eden naj večih častivcev Marije Devi 0,6 ’
je bil ko poslanec papežev prišel v ta zbor. Vsa duhovščin 3,
in neštevilna množica ga spremi z veliko častjo v stolno cerkev?
ki je Mariji bila posvečena. Stopivši v veličastno okinčan 0
cerkev zapoje „0 e š č e n a si Kraljica!®  Po konča 01
pesmi se bliža velikemu oltarju, na kterem je visela prelep^
podoba Matere Božje. Že blizo oltarja poklekne in zapoje: »
klemens!® to je, o milostljiva! Vstane ter gre bližej oltarP’
pa zopet poklekne in zapoje: „0 pia!“ to je, dobrotljiva!

! In
M 3 '

J  . ■ Io z “ lSal  J' 0,1  Manje lesele :  .Salve Bernarde!' t»J e ’

bodi mi pozdravljen Bernarrl v &

dan danaL- v m  • ? . V večen 8 P™ tega visijo ^

zapit 2 he a ^ «* tteril,S "

5TZ d “ STOteSa  je pristavil k «

883

V tej molitvi se posebno slavi Marijina milost in njena
^oč. Pozdravljamo Marijo ko kraljico, ko mater usmiljenja, jo
imenujemo naše življenje, našo sladkost in upanje naše. S tem
J e J omenjamo njeno mod, njeno dobroto in njeno milost Ker je
ona- mati našega Gospoda Jezusa Kristusa, je tudi v resnici,
jo imenujemo, kraljica nebes in zemlje, mati polna milosti,
tolažila in upanje našega življenja. — Potem se v tej molitvi
Ponižamo pred Marijo ter se imenujemo uboge zapuščene otroke
Evine, in zdihajoče ter jokajoče prebivalce te solzne doline.
Kotovo se dopada Mariji, da spoznamo njeno moč in njeno
dobroto, pa zraven tudi spoznamo svojo revščino, svoje uboštvo
d' to jo stori milostljivo nam. Zato jo z vsem zaupanjem
prosimo, ko našo besednico v nebesih, da svoje milostne oči v
nas oberne, in nam pokaže po tem revnem življenji Jezusa,
blaženi sad svojega telesa. In kakor popolnoma zagotovljeni,
da bo uslišala naše prošnje, polni tolažbe zakličemo: O milost-
dJiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija. — Poslednjič pa
Se  obernemo k Bogu, kakor k edinemu viru vsega dobrega, da
°n, vsegamogočni, večni Bog, ki je dušo in telo Device Marije,
® Pripomočjo svetega Duha v vredno prebivališče svojemu Bož¬
iču Sinu pripravil, nas, ki se njenega spomina veselimo,
P° njeni ljubeznjivi priprošnji obvaruje vsega prihodnjega zlega
111  večne smerti.

Tako je ta molitev kratko, pa prav ljubeznjivo in prelepo
deščenje Matere Božje; zato pa tudi vredno in prav, da se jej
s  tem češčenjem vsak dan izročujemo. Storite to tudi vi ljubi
kristjani! in prepričali se bote, da češčenje Matere
H°žje ni nikdar zastonj; ako to storite s čistim ali vsaj s
skesanim sercem, bote zvedli, kako mogočna, kako dobra
111  kako sladka da je presveta Devica Marija vsem njenim

častivcem.

334

Vem dobro, da že veliko zgledov veste, ki poterdujejo te
moje besede ; vendar naj vam še en tak izgled povem. V Pa-
rižu, tistem nesrečnem mestu, kjer se je sedajni čas toliko hu¬
dega godilo, kar ste gotovo večkrat kaj slišali, v tem velikem
novem Babilonu, kakor ga imenujejo, — sta živela pred nekaj
leti dva stara zakonska mož in žena, v velikih skerbeb, v naj
veči revščini, v neki zapuščeni kamrici pod hišno streho, od
ktere sta še dvajset frankov plačevala na leto. Večkrat sta se
lačna vlegla, in za zajuterk nista kaj ugrizniti imela. Včasih
kako staro suho skorjico, ktero sta v vodi namočila. In vendar
svoje revščine nikomur razodeti nista se upala. Sram ju je bilo;
kajti bila sta poprej premožna in na dobrem imenu; ali razne
nesreče, ktere so ju zaporedoma zadevale, pripeljale so ju na
beraško palico. Zadnje tedne sta živela od tega, da sta poprodala
vse svoje imetje. In zdaj ni bilo kaj več prodati.

Bila je sabota. Niti vinarja denarjev, niti koščeka kruha
ni bilo. Žena vsa revna, mož leži bolen; in tako je žalostno
pretekel dan. Noč prihaja, pa nista se še odteščala. Tako sta
starčeka čepela, jokala in molila. Nedelja je bila še huja. th' 0 '
zoviti glad žene ubogo ženo na večer iz hiše, da bi kje ubo¬
gajmo poprosila. Ali kadarkoli je koga zaprositi hotla, zatis¬
nila jej je sramožljivost njene usta in nazaj se je reva vernila
prazna, še bolj zdeljana, obupajoča. Že osem in štirdeset ur m
imela nobenega grižleja v ustih; mertvaški pot ceri po bledem
in medelem obrazu. „Umerla bova, moja uboga, reče starček-
Bog naju je zapustil."

Stara reva le molči, čez malo povzdigne svojo glavo m
nekako zaupljivo pravi: „K sveti Devici moliva, ona je tolaž¬
nica žalostnim, ona je pribežališče terpečim; ona nama bo P°'
magala. Čaj, malo svečico še imam, to bom nažgala pred uj eD<)
podobo. Dobro vem, da nama bo Marija pomagala."

335

Rečeno je storjeno. V temi poišče svečico, jo prižge in
postavi pred malo, slabo podobico Matere Božje, ki jo je še
imela; kajti nihče je ni hotel kupiti. Zdaj oba poklekneta, molita,
pa britko jočeta.

V tisti hiši pa je stanovala tudi žena, ki si je tudi s
Mojimi rokami vsakdanji kruh služila, vendar s svojim možem
si potrebnega zadosti prislužila. Ta je imela bolno dete. Po
noči vstane, da bi detetu piti dala; zagleda pa, ker je na
drugi strani stanovala, da starčeka pod streho luč imata; kajti
Nekoliko ju je poznala in ko so se srečevali, so se pozdrav-
ijali. „Morda se je tem ljudem kaj hudega pripetilo", si misli
i 11  urno se napravi, vzame svetilnico ter gre pod streho, da bi
videla, kaj da je.

Ko odpre vrata, o grozovito pretresljiv pogled! Nesrečna
starčeka vsa bleda se treseta zgrudena pred podobo Marjiuo.
Hitro priskoči k njima, skerbno popraševaje, kaj jima je. Jokaje
jej razodeneta svojo nesrečo. Dobra žena teče hitro in karkoli
Y  naglici nabere po svoji omari shranjene hrane, jo urno nese
nbožčekom, ju preserčno obžaluje in jima ljubeznjivo postreže.

Drugi dan hitro gre povedat gospodu fajmoštru in spred-
|*iku družbe svetega Vincenca, ki je posebno skerb za uboge
imela. Obedva prideta v stanovanje nesrečnih starčekov, ter
j u  polna sočutja posvarita, zakaj vendar se nista oglasila, zakaj
sta svojo toliko revščino prikrivala. In zdajci sta bila z naj
P°trebnišimi rečmi preskerbljena. Ene tedne pozneje sta dobila
neko dedščino iz daljnega kraja.

Rada sta večkrat pripovedala, da svoje življenje imata
Nahvaliti Materi Božji, ki jima je to misel dala, da sta pi iž-
^ala malo svečico pred njeno podobo in k njej žalostno molila.
1)ru gač bi ju soseda ne bila videla in gladu bi bila urnerla,
^ re( ten sta dedščino dobila.

386

Kristjani! glejte kako lepo in gotovo pomaga Marija njemu,
kdor jo lepo časti, k njej zdihuje, njo za pomoč kliče! Radi
torej tudi mi kličimo Marijo, to nebeško kraljico na pomoč;
radi ji zročujmo sebe in vse svoje in tudi nam se bo skazala
milostljiva, dobrotljiva in sladka Devica.

b. Vera, upanje in ljubezen.

So nektere molitve, ktere ob nedeljah in zapovedanih
praznikih kristjani očitno z mašnikom vred molijo, ter so tako
en del očitne službe Božje. Ene teh molitev se molijo preč P°
pridigi, druge po nekterih krajih po sveti maši; druge spet pri
popoldanski službi Božji. Tudi nimajo po vseh krajih enakih
molitev. V naši škofiji molimo, kakor vam je znano, po pridig' 1
vselej vero, upanje in ljubezen,  potem še nektere
očenaše  za tiste, ki so v molitev posebej priporočeni, za
žive in mertve; ali tudi v čast presvetemu Rešnjemu Telesu
ali v čast Materi Božji ali pa v čast kteremu drugemu svetniku-
Pri popoldanski službi Božji slišite naj poprej p o g 1 a v i t u 0
resnice keršanskega nauka,  po keršanskem nauku
zopet tri Božje čednosti  in potem litanije Matere
Božje ali litanije vseh svetnikov.  Po litanijah P a
še splošne molitve.

Po nekterih škofijah molijo pred službo Božjo o č i t 110
spoved, obžalovanje čez grehe, dober name m
darovanje presvete maše.

Le od teh očitnih molitev, ktere so pri nas v navadi,
bom vam nekoliko povedal. Tedaj od v e r e, upanja 111
ljubezni,  s kteroje pa tudi obžalovanje  sklenjeno.

Navada, da mašnik moli po dokončani pridigi ali po h er '
šanskem nauku vero, upanje in ljubezen, ktere čednosti mora te
vsi glasno zmoliti, — ta navada, pravim, ni še posebno stara¬
le le papež Benedikt štirnajsti je dal zapoved, naj faju 10 ^ 1

337

in drugi mašniki vsako nedeljo in zapovedani praznik pred
sveto mašo vero, upanje in ljubezen glasno molijo, in naj tudi
ljudstvo na glas za njimi moli.

Mnogoteri odpustki, ktere so papeži podelili vsem, ki
te tri Božje čednosti prav, s čistim ali vsaj skesanim sercem
molijo, so pripomogli, da se te čednosti po vsem svetu
m °lijo. Kolikorkrat vero, upanje in ljubezen tako obudiš,
iahko se vdeležiš odpustka za sedem let in sedemkrat po
štirideset dni. Ako pa te čednosti vsaki dan obudiš, lahko
se  vsaki mesec en dan,  kterega si zvoliš, vdeležiš popolnoma
°dpustka, ako vredno sprejmeš svete zakramente in navadne
Molitve za sprejemanje odpustkov opraviš. In vsi ti odpustki
Se  zamorejo za duše v vicah obračati. Tako je privolil pred
imenovani papež Benedikt v letu sedemnajst sto in štiri in
Petdeset.

Obujenje teh Božjih čednost, sklenjeno z obžalovanjem
svojih grehov, je pač zares lepa pobožnost, prav primerjena
Pred očitno službo Božjo; kajti vse naše prošnje m molitve pri¬
hajajo iz teh čednost, kakor iz studenca, ter jih sprem jeva
Morajo, da bodo Bogu dopadljive in nam koristne.

Te čednosti se pa povsod ravno s tistimi besedami ne molijo,
a Wavno je zapopadek povsod enak. Vender v eni škofiji bi se
Jele povsod enako moliti. Ker bo pa še govorjenje od teh
^ ož jih čednost, kadar bo kevšanski nauk od čednost sploh in
Posebej, za to zdaj le še to le pristavim: Ljubi moj kristjan!
111  zadosti, da ti pri službi Božji vselej z mašnikom glasno moliš
| er °> upanje in ljubezen z obžalovanjem vred, ni zadosti, da bi
e  z jezikom molil te prelepe molitve; tudi tvoje serce mora
Vede ti zato, kar moliš; zato dobro premišljuj, kaj in zakaj
<ru J e š, kaj in zakaj upaš, koga in zakaj ljubiš. Ako^serce ne
keršanski nauk IV. p.

338

ve nič od tega, kar usta govorč, potem je to golo žlobudrale
ne pa obujenje Božjih čednost.

c. Splošne molitve.

Splošne molitve imenujemo tiste molitve, ki jih mašnik o
nedeljah in zapovedanih praznikih pri službi očitno moli za
vse ljudi in za odvernjenje vseh nadlog in nevarnost, v kterib
se še posebej spominja papeža, škofa in cesarja. In te molitve
tudi vi kristjani z mašnikom molite glasno, kakor molite vero,
upanje in ljubezen.

Navod k tej molitvi je gotovo dal že sveti apostelj Pavel,
ko je pisal svojemu ljubeznjivemu prijatelu in škofu Timoteju,
takole: „P rosim vas tedaj pred vsemi rečmb
da naj se opravljajo prošnje, molitve, priP°'
ročevanja in zahval j en j a za vse ljudi, z a
kralje in vse oblastnike, da bi mirno in P
k oj no živeli v vsi pobožnosti in čistosti-
Zakaj to je dobro in dopadljivo pred  Bo  g ° 111
našim Zveličarjem."  (I. Tim. 2, 1—3.) Te splošn®
molitve so bile v pervih časih po vsaki sveti maši v navadi-
Sveti Ambrož pravi: »Moliti moramo za vse ljudstvo, za kralj®
in za druge, ko se pride do tje, da se naj svetejša daritev
konča." Tako pišejo tudi drugi cerkveni očetje pervih časov
od te molitve. Gotovo, po vodilu in priporočevanju svet®» a
Pavla, da so molili za vse ljudi, posebno za kralje in drug®
oblastnike, je bila ta molitev v navadi že v aposteljskih časih-
Obrednik svetega Jakoba in svetega Krizostoma zapoveduj®
naravnost to molitev; tedaj za vsako sveto mašo. Sveti Gr®£° r

1 /V

veliki omenja te molitve v podobi litanij, vendar pravi.

da Ie

ob nedeljah m ob praznikih je bila pri očitni službi Božji
navadi. Kinje m Kriste elejson pri sveti maši je vzeto iz
splošne molitve, ki je bila v starodavnih časih v navadi.

839

Dan današni so te splošne molitve pri nas en del popol¬
danske službe Božje, ktere mašnik moli po litanijali in ktere
vi, kar sem že omenil, tudi glasno ž njim molite.

Kar zadeva zapopadek teh molitev, prosimo naj poprej,
da hi se Bog usmilil po svojem Sinu Jezusu Kristusu vseh
pravovernih kristjanov po vsem svetu. Zato takole molimo:
»Vsegamogočni večni Bog! nebeški Oča! poglej z očmi svoje
neskončne milosti naše reve in nadloge. Usmili se vseh vernih
kristjanov, za ktere se je tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in
Zveličar Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal, in je
^di svojo drago kri na lesu svetega križa prelil. Po tem
Gospodu Jezusu odverni, milostljivi Oče! zaslužene šibe, se-
dajne in prihodnje nevarnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto,
dragi n o, bolezni in žalostne revne čase. * Po tej prošnji naj
Bog odverne vse nadloge in nevarnosti za vse kristjane, pro-
rimo za duhovsko in deželsko gosposko in sicer za papeža,
Za  škofa in za cesarja, za razsvitljenje in moč, da bi oprav¬
ljali svojo službo v čast Božjo in v zveličanje naše. In zato
Pristavimo: »Razsvetli in poterdi v vsem dobrem duhovske

kr deželske oblastnike in gosposko, da nas bodo na vse to

napeljevali, kar more k tvoji Božji časti, k našemu zveli¬

čanju in k miru in sreči vsega keršanstva pripomoči." Potem
Prosimo za nje, ki naše priprošnje posebno potrebujejo, in

tn molimo: »Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam je prositi,
2a  vse prijatle in neprijatle, za zdrave in bolne, za vse žalostne
In revne kristjane, za žive in rnertve." Potem prosimo za od-
Pnščanje vseh grehov; potem za vse kristjane, da bi bili edini
v Ve ri, za pravo spreobernjenje in poboljšanje in za resnično
Posvečenje. In zato tako molimo: »Dodeli nam, o Bog miru!
Pravo edinost v veri brez-vsega razdertja in ločitve. Preoberm
llaŠG  serce k pravi pokori in k poboljšanju našega življenja.

uu

340

Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po vsi
pravičnosti, da ti bomo kakor tvoji pokorni otroci v življenji
in smerti prijetni in dopadljivi." Poslednjič izročimo vse Še.
enkrat Bogu, ter zdihujemo, da bi tukaj v gnadi njegovi živeli
in potem večno zveličanje dosegli, ter pravimo: »Tebi o Go¬
spod ! bodi vedno priporočeno vse naše dejanje in nehanje,
naše delo in opravilo, naše življenje in naša smert. Daj nam
svojo milost tukaj vživati, in tamkaj z vsemi zvoljenimi doseči,
da te bomo v večnem veselji in zveličanji hvalili in molili."
In da bi nebeškega Očeta toliko gotovši naklonili, da nas usliši,
skličemo se na zasluženje Jezusa Kristusa, ter sklenemo svoje
prošnje, ko pravimo: „To nam dodeli, Gospod nebeški Oče!
po. Jezusu Kristusu, svojem ljubem Sinu, Gospodu našem m
Odrešeniku, kteri s Teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha Bog vekomaj. Amen."

Pač je ta molitev zares lepa in imenitna. Le to naj vam Še
enkrat priporočim, da jo z zbranim duhom in vselej glasno
molite z mašnikom vred.

Dokler je bila v cerkvi navada, da so te splošne molitve
po vsaki sveti maši molili, so vselej za tiste še posebej molil'>
ki so se mašniku v molitev priporočili, ker so bili v kak'
nadlogi ali so želeli kako posebno gnado od Boga sprositi-

To navado ima sveta cerkev še zdaj. Za to po pridigi ali p°

keršanskem nauku vsi združeno molijo kake očenaše za tiste,
ki so sebe ali druge v molitev posebej priporočili. Tudi
pokojne se opravljajo take molitve. Kristjan! moli tudi te

očenaše pobožno; morebiti bo Bog v svoji milosti ravno

tvojo prošnjo uslišal in nadlegovanemu dodelil gnado,
ktero prosi, ali morebiti reši ubogo dušo iz vic ravno
tvojo prošnjo. In tudi ti boš morebiti še potreboval prip 1 ' 0 '
šnje druzih.

341

To so toraj molitve, ktere pravoverni ol) nedeljah in zapo¬
vedanih praznikih združeno in glasno molijo z mašnikom vred.
A njih se kaj lepo razodeva ljubezen keršanska.
d. Kratke molitvice.

Katoliški kristjani imamo več prav lepih kratkih zdihlejev
a, ii malih molitvic, s kterimi ali Boga svojega Gospoda hvalimo,
slavimo ali pa kaj prosimo, kakor so: čast hodi Očetu;
^ e  D e u m 1 a u d a m u s ali zahvalna pesem; svet, svet,
svet; Hvaljen bodi Jezus Kristus; Božja
Pomoč ostani vselej pri nas; čast Bogu, ali
hvala Bogu; Bog mi bodi milost j iv; Bog jim
daj večni mir in pokoj!

.. 1- Čast hodi Očetu  je pesmica v čast presveti Tro-

j lc i> ter se tako le glasi: „Čast bodi Očetu, in Sinu, in sve-
e mu Duhu; kakor je bila v začetku, in zdaj in vselej in na
vekomaj, Amen.“ Naj stareji cerkveni očetje že poznajo to
vadnico, ktero mašniki pri svojih duhovnih molitvah velikrat
Vsaki  dan ponavljajo; pa tudi verni kristjani večkrat to malo
Plitvico molijo, zlasti pri svetem roženkrancu, ali pred jedjo
111  Po jedi. In to je prav in po dolžnosti, da ž njo na kratko
Počastimo trojedinega Boga, kogar veličastvo naj molijo vse

‘ vari od. pervega kerubima v nebesih do naj slabšega červička

v  zemlji.

Daljša hvalnica je Te D e u m 1 a u d a m u s ali „h v a 1 a

Q O /H p

u  G o s p o d Bogu!"  To pesem verni pojejo le takrat,

_ ( - ar  se Bogu za kako posebno dobroto zahvaljujejo. Cerkev
‘t  *i° moli skoraj vsaki dan v duhovnih molitvah, pa tudi
^|tiw zahvaljeno nedeljo, konec leta, ali pri druzih priložnostih,
misli več cerkvenih učenikov sta zložila to hvalnico sveti
r °2 in sveti Avguštin. Ko je namreč sveti Ambrož kerstil
' cga  Avguština, sta po Božjem navdihujenjem zapela to

342

prelepo pesem, ki je zares imenitna hvalnica trojedinega
Boga, ki nam je luč, ljubezen in življenje, ter se vsak
dan bližamo sedežu njegovemu s slavo, hvalo in zahvalo, in
ponižno prošnjo.

2. Svet, svet, svet,  je poveličevavna pesem, ter se
tako le glasi: „Svet, svet, svet je G-ospod, Bog Sabaot; nebo
in zemlja sta polna njegove časti." S to pesmijo, kakor pravi
prerok Izaija (6, 3.) angeli v nebesih slavijo Boga. Trikrat
svet pomenja tri Božje osebe v enem bitju. Poveličevavna se
imenuje ta pesem, ker je tako rekoč pesem zmage, ktero pojejo
vedno zvesti angeli po padcu hudobnih angelov. Tudi ta hvalnica
je starodavna, in akoravno kratka, vendar toliko lepa, da j°
pojmo vsaki dan, zlasti zjutraj in zvečer in pri sveti maši
pred povzdigovanjem, združeni z angeli Božjimi.

3. Hvaljen bodi Jezus Kristus!  S temi bese¬
dami se pobožni kristjani pozdravljajo, kadar se srečajo n a
potu, kadar pridejo v hišo, ali kadar gredč od nas. ? oZ '
dravljeni odgovori: Na vekomaj, Amen.  S tem P re '
lepim pozdravilom pač očitno spoznavljamo, da Jezus Kristus
je vogelni kamen naše svete vere, in da ga naj vedno in p° v '
sod pred očmi imamo. Res ne kaže nobene izobraženosti?
ako dandanes gospoda zametuje to keršansko pozdravilo. Sveta
cerkev ga visoko ceni, ter želi, da bi se ga vsi pravoverni
vedno posluževali. Zato je podelil papež Sikst, peti tega imen a >
sto dni opustka vsakemu kristjanu, ki tako pozdravi ali na *°
pozdravljenje tako odgovori. In kdor se tega navadi, z adol)1
smertno uro tudi popolnoma odpustek, ako s skesanim sercem
presveto ime Jezus izreče, ali če tega ne more z besedo, vsa ^
s sercem zdihne k Jezusu. — Tako in enako so se kristjan 1
že od nekdaj pozdravljali. Odtod je tudi navada, da pri^

343

pred pridigo verne pozdravi: Hvaljen bodi Jezus Kristus! In
ravno tako po končani pridigi.

Zares lepa je mala molitvica: »Jezus, tebi živim;
Jezus, tebi umerjem; Jezus, tvoj sem, živ in
mer te v. Amen."  S temi besedami svoje življenje in svojo
smert Božjemu Zveličarju darujemo, ter tako naznanjamo svoje
želje, da bi vedno, popolnoma njegovi bili, dokler smo živi in
tudi kadar umremo. Zato s to molitvico pobožni kristjani, ki
Jezusa ljubijo, večkrat čez dan, zlasti pa zjutraj in zvečer
zdihujejo k njemu. Tudi vi, kristjani moji! tako storite radi
in sosebno se lepo pozdravljajte: Hvaljen bodi Jezus Kristus!
Na vekomaj! Amen.

4. Katoliški kristjani svoje molitve radi sklepamo s tim

zdihlejem: Božja pomoč ostani vselej pri nas!
N m e n,“ ali nekteri pravijo: „Gr n a d a — pomoč sve¬

tega Duha bodi pri nas, in ostani pri nas
2  d a j in vselej in na vekomaj! Amen.“  Sterni
besedami prosimo svetega Duha, da bi svojo gnado, posvečujočo
in delavno. nam dodelil, in ohranil danes, ko ga prosimo in
vselej, dokler bomo živeli, in tudi, ko se bomo v večnost
preselili. Lepši in bolj na kratko res ne moremo prositi tiste
nam tukaj in v večnosti čez vse potrebne gnade! Kristjan,
tudi te molitvice se navadi, da jo večkrat čez dan zmo-
iiš 5  zlasti ko pride kaka skušnjava ali te nadleguje kaka
britkost ali težava; ali kadarkoli ti je gnade Božje posebno
Potreba.

5. Kadar kako delo srečno končamo, ali kaj dobrega
zveršimo, vselej radi svojo hvaležnost Bogu skažimo, pa lecimo.
»čast Bogu! 4  ali »h v a 1 a B o g u!“ To prelepo, kratko
bralnico, pravi nek cerkven učenik, je Marija Devica nas nau
^ba. Ko je v Jeruzalemskem tempeljnu bivala, je brez nehanja

344

Boga hvalila; in kadar jo je kdo ogovoril ali pozdravil, j e
rekla: »čast Bogu!" Kdo ne bo posnemal Matere Božje?
kdo ne po vsaj z dvema besedama Bogu hvale dajal, ali g a
preserčno ne častil?

6. Svojo žalost nad storjenimi grehi in svoje upanje, da
nam jih bo milostljivi Bog odpustil, velikrat naznanjamo s temi
kratkimi besedami: „Bog bodi milostljiv meni, ubo¬
gemu grešniku!"  To ponižno prošujo je pervi molil uni
očitni grešnik v tempeljnu, in sveto evangelje nam pravi, da
je šel opravičen na svoj dom. Grešniki, ki smo vsi, kaj ne bomo
tudi mi, ki Boga žalimo, vsak dan te prošnje ponavljali, da
bi tudi odpuščenje grehov in milost zadobili?

7. Molitve za pokojne sklepamo radi, po zgledu svoje matere
katoliške cerkve, s prošnjo: »Bog jim daj večni mir in
pokoj! In večna luč naj jim sveti! Naj v miru
počivajo! Amen."  Mir in pokoj in luč v Bogu, to je
zedinjenje z Bogom, je namen človeški, za to je človek stvarjenj
in ravno to želimo mi, ki še popotujemo tu na zemlji, svojim
bratom in sestram, ki so svojo pot že skončali ter se v večnost
preselili; dobro vedoči, da ne bo zgubljeno, karkoli ko udje
enega in ravno tistega duhovnega telesa njim storimo ah
jim želimo.

Ljubi moji! to so molitvice, ktere pobožni kristjan vsak
dan odmoli. Kdor jih opušča, pač ni dober kristjan; in člo¬
vek , ki malokdaj ali skoraj nikoli teh in enacih molitev ne
opravlja, se vedno bolj bolj od Boga, svojega začetnika m
svojega Zveličarja, oddaljuje.

Naj vam tukaj še v misel vzamem malih molitvic, ktere
molijo pobožne slovenske matere s svojimi malimi otročiči, kadar
jih zvečer opravljajo k počitku. To so zlate molitvice-
— Naj poprej naj povem kakošno zlato molitvico so nas naučili

naša pokojna mati (Bog jim daj sveti raj!) Ko smo opravili
večerno molitev, so nas pokropili z blagoslovljeno vodo in
molili smo: „0 Marija! ti nas požegnaj s svojim ljubim detetom
Jezusom Kristusom! Pred vsem hudim nas obvaruj pred
naglo neprevideno smertjo, pred smertnim grehom! Ce¬
jeno bodi to sveto sladko ime: Jezus, Marija in sveti Jožef!
Peščena bodi vsa nebeška družba, zdaj in na vse večne
čase! Amen. Po svojem devištvu in čistem spočetji, o Devica!
°čisti naše duše, naše serca.« — Potem smo se trikrat
Prekrižali in smo pristavili: »Živ in inertev naj bom Bogu pri¬
poročen jaz, moji starši, bratje in sestre, prijateli in sovraž¬
niki.« i n  ge smo se trikrat prekrižali, rekoč: „Jezus naza-
re nski! kralj Judov, sin Davidov! usmili se nas in duš

v  vicah!«

Ko sem otroke v šoli učil to zlato molitvico, so mi nckteri
Povedali, kakošne male molitvice že znajo, in naj lepše so se
*ni zdele te le: »Svet’ križ me dol j' položiš. — Devica Marija,
spet zbudiš. — Angel moj, tud’ nicoj — to sveto Božjo
n °č — te kličem na pomoč. Naj telo počine — duša da ne
z gine, — pridita dva angela z nebes: — Mojo dušico vzemita,

Y  svete nebesa jo nesita! — Kjer se druge dušice veselč, naj
Se  veseli tudi moja dušica!« — Drugo dete je tako le molilo.
»Naj bo Bogu priporočena ta majhna molitvica: »Nebeški Oče!
Nati Božja! moj angel varh! moj sveti patron I. ki ste me
varovali ta Božji dan, varujte me še to Božjo noč! pred vsem
ndina, pred smertnim grehom, pred veliko nesrečo, pred naglo
smertjo! Pridi mi na pomoč sladko ime: Jezus, Marija in sveti
jef! Bog se usmili ubogih duš v vicah! Amen." — Drugo

' l;i 1 U() S  se usmili uDOgin uub v uoivi*. .

^ e  tako: »Svojo dušo izročim vsem trem Božjim peršo-

^ sami nrocnmii Troiici. in Mariji Devici, tudi svoje starše,

?» - arai presveti Trojici, m Mariji Beno. m,  »-xi»
1:11 f ' in sestre, prijatele in sovražnice* “ — En0  J 15  P a a

346

molilo: „Pojdimo spat’ — Bog je zlat — s svetim križem
prebivat’. — Kdor je z Bogom, Bog je ž njim. — Sveti
Peter z Birna, nebeške ključe ima — nebeška vrata odpera-
— Odpiraj, odpiraj za me in za druge dušice!" — Še drug 0
je tako molilo: „Marija je rekla doli leči, terdno zaspati
nikogar se bati. Bo poslala z nebes tri angele: eden nas b°
hranil, drugi nas bo branil, tretji v nebesa zapeljal."

Ali znate tudi vi, kake take zlate molitvice? Keršansk 0
matere! kaj vam ne dopadejo te lepe, majhne molitvice?
ali drugo si odberite, pa svoje male otročiče naučite; vsak
večer jo z otroci molite in povem vam, ko bodo važe
koščice že prekopane, še se bodo dobri otroci vas spornih) 3 ^
vsak večer, ter bodo sebe in vašo dušo Bogu in Manj 1
izročevali.

e. Bratovščine.

Naj vam še nekaj čisto malega povem od bratovščin*
in sicer: Kaj so bratovščine? Kdaj so se začel®

i t 6 *

in kaj si posebno od bratovščin zapomni 1 ’

1. Kaj so bratovščine?

Bratovščine so bogoljubne, od papežev poterjene družb®)
kterih udje eden za druzega molijo, v spolnovanji dobrih
se vnemajo, večkrat svete zakramente sprejemljejo ter tako zdru
ženo Bogu služiti si prizadevajo. Od pervih kristjanov nam
pripoveduje sveto pismo, da so bili enega serca, polni lj u ° ej ..
do Boga in do bližnega ter so vedno združeni bili v l°nnJ e ^
kruha, v molitvi in hvaljenji Boga. (Ap. dej. 2, 43, 49 > ’
32.) Ljubili so se, ko bratje in sestre enega nebeškega O ’
in so bili zares sveta bratovščina v pravem pomenu. Zato 11  ^
svete zgodbe pervih časov od bratovščin nič ne povedč. ^ ^
sveta ljubezen je sčasoma vgaševati jela, in nesrečna m^^jj
se je polotila kristjanov. Boljši kristjani so z žalostjo g le  ‘

347

to napako, ter so se združevali, da bi z molitevjo in z dobrimi
deli eden druzega boljšali in k svetosti napeljevali; in take
družbe so bratovščine imenovali. Udje teh bratovščin so se
posluževali vseh pripomočkov, ki zamorejo pospeševati pravo
pobožnost. Cerkev je take družbe poterdila, ter jih z mnogoterimi
odpustki obdarovala. To vas že lahko prepriča, da so bratovščine
Bogu dopadljive in kristjanom posebno koristne. In iz tega pa
tudi že spoznati zamorete, da je za vsacega pravovernega prav
tu dobro, ako se v eno ali drugo bratovščino zapisati da, ako-
vuvno k temu nihče zavezan ni.

2. Kdaj so se začele bratovščine?

Še le v trinajstem stoletju so se bratovščine začele. Perva
z uana bratovščina je bila pod papežem Klemenom četertim v
drugi polovici trinajstega stoletja. Ta bratovščina je imela ta
uamen, da so udje njeni se poganjali, da rešijo nesrečne kri¬
stjane, ktere so hudobni Saraceni polovili in v sužnost odpeljali.
Irnela je svojo zastavo Konfalone imenovano; zato so tudi bra¬
tovščini „Konfalone“ rekli. Udje te bratovščine so se zavezali,
du so vsaj trikrat v letu sprejeli svete zakramente.

Sčasoma je postalo več takih družb; in zdaj ga skoraj
ui dobrega kristjana, ki bi ne bil ud ene ali tudi več bra¬
tovščin. Namen, zakaj se združijo kristjani v bratovščine, je,
du pri nekterih bratovščinah se udje k čednostim, k svetemu
življenju spodbujajo; drugi z molitevjo, z miloščino ali z dru-
Siuii dobrimi deli dušam v vicah pomagajo; eni se združujejo,
Ferliče pokopavajo; spet druge bratovščine imajo namen, da
Za  spreobernjenje grešnikov molijo, ali kako skrivnost svete
Vere  posebno častijo ali premišljujejo, ali posebno češčenje
d° Marije, prečiste Device, ali v čast angeljem ali drugim
svetnikom opravljajo.

348

Sveti papeži so take družbe vselej radi poterdovali ter jih
s posebnimi odpustki obdarjali.

K bratovščinam so prištete tudi stanovske družbe
mož, žen, mladenčev in dekličev, ki se tudi družbe po¬
štenja  imenujejo, in ki se navadno v času svetili misijonov
vstanovijo, pa tudi svoje odpustke imajo.

Kaj vam je treba posebnega vedeti od
bratovščin?

Prav in dobro je, preljubi moji! da se vsak zmed vas

da vpisati v eno ali tudi v več bratovščin, kar že iz dozdaj po¬

vedanega lahko spoznate. Ali to le si posebno zapomnite: Kdor
se hoče zapisati v kako bratovščino, naj ima resnično voljo,

da le zato stopi v tako družbo ter postane njen ud, da bi s

tem poviševal čast Božjo, da bi ložej skerbel za zveličanje
svojega bližnjega. Kdor bi iz druzega namena hotel pristopih
v kako bratovščino, njemu je bolje, da ne pristopi; kajti nič
bi mu ne hasnilo; morda bi mu še škodovalo, ako bi prederzno
se zanašal na bratovsko molitev, pa bi zato v svojih grehih
naprej živel, morebiti celo v njih umeri in večno se pogubil-
Potem, kdor je ud kake bratovščine, naj na tanko opravlja
molitve ali druge opravila, ktere tirja bratovščina; zlasti naj
si prizadeva, da res pobožno živi. Vendar in to si prav dobro
zapomnite, ni noben ud zavezan pod grehom opravljati bra¬
tovskih postav; tako da, če jih opustiš, zato nimaš nobenega
greha; se veda pa, ako jih premišljeno, prostovoljno opusti
tudi odpustkov deležen biti ne moreš, kteri so za to P°j
deljeni. Bolj pametno je pa vendar, ako ne misliš opravlja * 1
malih nalog, ktere tirja bratovščina od svojih udov, da n °
pristopiš; kajti nič ti ne bo pomagalo k večnemu zveličanj 11 ;
ako bi pristopil še k toliko bratovščinam, pa bi po noben 1
ne živel. — Preveč bratovščin pa si tudi ne nalagaj, in ak °

349

s i že v ktere zapisan, poprašaj svojega spovednika za svet,
Preden se še v drugo zapišeš. Opravljaj pa na tanko vse mo¬
litvice in ne zanemarjaj jih, da ti enkrat žal ne ho.

Poznal sem deklico, ki je bila zapisana v bratovščino
ž| vega roženkranca. Ker je pa ravno pri tej bratovščini še bolj
Potreba, da vsak premišljuje in moli en odstavek svetega rožen-
branca vsak dan, da je, ker jih je petnajst združenih, zmoljen
Ve s roženkranc; zato je ta deklica prišla, se zbrisat iz bratovščine.
Prigovarjal sem jej, naj ne odstopi od bratovščine, saj te male
Molitvice lahko opravlja; ako ne more dni gač, lahko zmoli
tistih deset češčenasimarij gredd, ali tudi pri kakem delu; in
bi jih včasih zavoljo dela ne mogla opraviti, ali bi na to
Pozabila, vendar bo še deležna molitev vseh druzih udov te
bratovščine in to jej bo veliko hasnilo, da bo lepši živela,
b°ij gotovo svojo dušo zveličala. Tako sem jej prigovarjal,
a ti vse nič ni zdalo. Izbrisati sem jo moral, pa sem jej rekel.

»Morebiti boš še prosila, da bi te spet zapisal." In šla je. —
■^rso pa pretekle ene kvatre, kar pride nazaj in s solznimi
°<hni me praša, če sem že koga druzega zapisal na mesto nje
v  tisto rožico svetega roženkranca. Ko jej povem, da že diugi
trUj li namesto nje, zjoka se ter me milo prosi, naj jo spet za¬
pišem, pa y  drugo rožico, če ni več mogoče v poprejšno. »Kaj
P je pa -vernik) nazaj?" jo vprašam. In zdaj mi pripoveduje,
ni imela miru, kar se je dala odpisati iz Marijine družbe.
b'°ž in dan jo je vest grizla in »pred nekaj dni, mi pravi,
Set n bila na polju, sivi oblaki so hiteli čez me, velik pis
Vs tane, zabliska se in prav blizo mene tresi v bližno dievo,
da s e na tla zgrudim. Zdelo se mi je, da mi Bog žuga z naglo
sniertjo, če ne grem nazaj, in se ne vpišem spet v bratovščino.

11  bo je bila vnovič zapisana, bila je potolažena,

350

Poslušajte še to le prigodbo: Pred nekterimi leti je umeri
mož, ki je bil vse svoje žive dni prisežen sovražnik vseh
bratovščin. Ne le to, da se sam ni dal zapisati v nobeno bra¬
tovščino , še druge je odgovarjal, in norčeval se je, kakor je
le mogel je zasmehoval bratovščine. »Kaj te bratovščine,
je večkrat rekel, po čemu to; saj je keršanstvo tudi že bra¬
tovščina; in kdor je v tej bratovščini, je zagotovljen nebes;
vse druge bratovščine so za nič.* Na enkrat zboli ta mož
in bolezen prihaja vsaki dan huja, in bati se je bilo, da g a
spravi pod zemljo. Tudi sam je to čutil. Pripravlja se na pi¬
jemo svetih zakramentov in vest mu začne hudo očitati njegov 0
obnašanje proti bratovščinam. Sram ga je bilo, žal mu je bil°>
ko je tolikokrat zaničeval, zasmehoval bratovščine in zlasti
mu je hudo, ker je druge od bratovščin odvračal. »O j a2
slepec, kako hudobno sem počel!* pravi dušnemu pastirju*
ki je prišel k njemu podelit mu poslednje zakramente. »Kolik 0
gnad sem tako sam sebe oropal; pa še drugim sem jih od¬
tegnil. Ali mi bo pač mili Bog odpustil to hudobijo?* ® aš '
nik ga tolaži, kolikor premore, ubogi mož je le čutil strašn 0
težo na svojem sercu. In mašnik mu reče: »Odleglo vam bo*
ako po moči popravite krivico, ki ste jo storili svetim bratov¬
ščinam; zato vam svetujem: »Dajte se zapisati v bratovščino

Marijnega serca; tako bote popravili pohujšanje, in pridobili si
bote priprošnjo Matere Božje, da bote mirno in srečno umr otl
zamogli." Mož je s solznimi očmi prosil, da je bil zapisan v
Marijno bratovščino, in umiril se je. Vsak dan je skerbno opravljal
male molitvice te bratovščine in v treh tednih je mirno, kakor
upam, tudi srečno se preselil v dolgo večnost.

Ljubi moji kristjani! premišljujte te zglede pa

nikdar
vili

bratovšm ne zametujte ko kaj nepotrebnega. Kar so naprava
pobožni, sveti ljudje, in je cerkev peterdila in z odpustki ob-

351

kovala, ni nepotrebno, temuč je koristno in dobro. Saj veste,
kaj pravi naš ljubi Zveličar Jezus Kristus sam, rekoč: „Še vam
Povem, da, ako sedvazmed vas zedinita na
zemlji, se jima bo, za ktero reč koli prosita,
zgodila od mojega Očeta, kterije v nebesih/
(Mat. 18, 19.) In tako lahko spoznate, da so bratovščine en
Pripomoček več, s kterim si svoje zveličanje bolj zagotoviti za-
oioremo. Tako še enkrat vas, ljubi moji! opominjam: Vsak
flaj bo ud ene ali druge ali tudi več bratovščin; pa zvesto
opravljajte, kar zahtevajo pravila bratovske. To vam bo že
tolažilo in veselje v življenje, zlasti pa še ob smertni uri.

Zdaj pa se obernem k tebi, o premili Jezus! ter te po¬
nižno prosim: Daj svoj mogočni blagoslov, da ta nauk od
blagoslovil ne bo zastonj; daj, da s pomočjo teh cerkvenih
pripomočkov ložej dosežemo svete nebesa, kjer te bomo častili
111  molili celo večnost. Amen.

XXII. Keršanski nauk.

Civilni ali svetni zakon.

Velikov naukov ste slišali o svetih zakramentih, piecej
na  tanko sem vam opisal tudi cerkvene blagoslovila ali zakra-
^entalije. Sveti zakramenti so tisti sedmeri studenci, po kterih
na m dotakajo vse gnade, vse milosti Božje, ktere koli potrebu¬
jemo za zveličanje svoje in ktere je Jezus, nas odrešenik, pri
d °bil. Blagoslovila pa so tisti cerkveni obredi, kteri nas rešijo
telesnih, časnih nadlog, ter nam zadobijo mnogo milost in do ro
M°žjih. - Naše dni so pa neverni in slaboverni ljudje, iznašli

352

neko novo napravo, ki jo hočejo pripisovati celo svetim zakra¬
mentom. Toda ta nova naprava se ne more prištevati niti
svetim zakramentom niti hlagoslovilom ne. In kaj je to novega ?
hote radovedno vprašali. To je civilni ali svetni zakon. To f
stvar, za ktero mi Slovenci še pravega imena nimamo. Zatoraj
ima tab zakon pri nas razne imena; nekteri mu pravijo rakov-
navški ali pa ciganski zakon. V svojih otročjih letih sem slišal,
da je bil na Gorenskem nekje silno velik, star rakovnač ah
plašar, ki je pod košatim, hrastom druge plašarje poročal 2
zaničljivimi, kristjanu nepristojnimi besedami, rekoč: „In nomine
patre, za ene kvatre; če ni za tebe, spodi jo od sebe."

Pošten, katoliški Slovenec, dobro vem, ne bo nikar, nikoli
stopil v tak zakon; vendar slišite ali berete naše dni tudi vi
o takem spačenem zakonu, kar pa tega imena „zakon" nikakor
ne zasluži; zato naj vam tudi o tem nekaj povem, da se bote
prepričali, s čem danešni lučnjaki, neverni prostomišljakb
uboge ljudi osrečiti silijo, ali prav za prav slepijo, da bi v
korenini zaterli vse keršansko, vse pravično, da bi konec štorih
sveti katoliški veri, ako bi to mogoče bilo; pa oslepljeni
ne pomislijo, da je zidana na skalo, ktere tudi peklenske vrata
premagale na bodo.

Zares nov nauk, preljubi moji! bote slišali danes; l e
zvesto me poslušajte. Naj poprej vam bom povedal 1. K a j
je civilni ali svetni zakon? 2. Kaj pravijo ^
temu cerkveni učeniki? 3. Kako ta nova na¬
prava nasprotuje svetemu zakonu? in 4. Bom
še nektere žalostne nasledke  te  novotarij 6
omenil.

1. Pervo vprašanje je tora j: Kaj je to: C i v i 1 n 1
ali svetni zakon?

358

Civilni zakon je tisti, ki je sklenjen vpričo svetne gos¬
poske, bodisi vpričo župana, ali vpričo okrajnega ali druzega
glavarja, kakor že deržavna postava ukazuje.

Zastran tega so pa po raznih deželah razne postave. To
nekterih deželah je postava, da se mora vsak zakon naj pred pre
svetno gosposko skleniti, potem pa je strankam na voljo dano,
naj gred/) tudi pred cerkveno oblast; tu je toraj civilni zakon
zapovedan.  V drugih deželah je strankam na voljo puščeno,
ali hočejo prej pred cerkveno ali pred svetno gosposko stopiti
In zakon skleniti; tu je civilni zakon dovoljen  ali Jakni
tativen. Spet v drugih deržavah, kakor pri nas, pa je postava,
da smejo stranke civilni zakon skleniti le v sili, to je tedaj,
ako bi jih cerkvena oblast ne hotla poročati zavoljo zadeižkov,
kterih svetna oblast ne pozna;' tu je civilni zakon posiljen.
Pri katoličanih pa je sv. zakon eden sedmih zakramentov.

Kje? in kdaj? in kako se je to začelo, da bi svetna gos¬
poska zastran zakramentov postave dajala, hote nit začu
vprašali? Saj Kristus ni deželnim poglavarjem nikoli te prance,
te oblasti dal. Jezus je aposteljnom rekel: e p a ('

cerkve ne posluša, naj ti bo k a k o 1  neverni,
'n očiten grešnik/  In preč po teh besedah pristavi.
»Pesnično vam povem, karkoli bo te zaveza

II a  zemlji, bo zavezano tudi v nebesi
karkoli b o t e razvezali na zemlji, bo i; a z v e
Za no tudi v nebesih."  (Mat. 18, H, 18-) e *= a  P a
Kristus ni rekel deželskim oblastnikom. In ne Pilatu, ampa^
žetemu Petru je rekel: „T e b i b o m d a 1 k 1 j u č ene e -
*«ga kraljestva",  (Mat. 16, 19.) k» je. t, h*

®»j» cerkev na zemlji, ti boš uredil in razdelil OTe

cerkve, ne pa neverni kralji ali krivoverski zbori. J

III  Kdaj se je polastil te cerkvi dane oblasti m P rav ^

Keršanski nauk IV. p.

354

verste nove šege, in večidel gerde in pohujšljive pridejo iz
Francoskega. Tudi svetni zakon je nekaka nova šega, in tudi
ta spaka se je na Francoskem zlegla. Tega bo ravnokar osem¬
deset let, kar so eni, v sveti veri vse prepereli vekači s sa¬
tansko divjostjo vse keršanstvo zatreti kotli, ter so celo vero v
pravega Boga kakor smerti vredno pregreho prepovedali; v tej
svoji neznanski hudobiji so vse mašnike spodili ali pa pomorili;
in v tej zmešnjavi so tudi zakrament svetega zakona overgli, ter so
sklepali zaveze zakonske brez Boga, brez mašnika, brez vse
vere. Ako sta se možki in ženska vzeti hotla, oglasila sta se
pri deželni gosposki, in ta je njun sklep, da se vzeti hočeta,
poleg nekterih prič zaslišala, je v imenu deželske postave izrekla,
da sta zdaj ta mož in žena zakonska. To je tudi v zapis¬
nik postavila in — bil je sklenjen civilni zakon. Ni pa t°
noben zakon; kajti katoliški kristjan ne pozna zakona, ki 111
zakrament.

Poznej, ko je Francoska po svojih zmagah in postavah
veliko moč in oblast tudi čez druge dežele dobila, in so der-
žave čedalje bolj od svete cerkve se ločile ter so neverske
postajale, razširila se je ta nova naredba tudi po drugih deržavah.

Tedaj ima civilni zakon svoj začetek v brezverstvu; kajti
takrat so bile na Francoskem novošegne postave prepovedale
vso službo Božjo in vse keršanske opravila. Deržava se je bik 1
pogreznila v brezno brezboštva in trinoštva, in v teh hudih 111
strašnih časih je civilni zakon zagledal beli dan. Zatorej J e
tudi naše dni civilni zakon mogoč le v takih deržavah, ^
so se od cerkve popolnoma ločile in sv. zakon le za posvetne
pogodbo spoznale. Pri sv. zakonu se pa pogodba od zakramentu
ne da ločiti. Katoliškemu kristjanu, ki zakon sklepa kaK^,
kakor sv. kat. cerkev zapoveduje, temu je zakon sv. zakrament-
Kdor pa drugači stopi v zakon, temu taka zakonska zveza nl

355

zakrament, temveč žalostna, omilovanja vredna zveza, v kterej
se doprinašajo veliki smertni grehi zoper 6. zapoved Božjo.

Vernim katoličanom je zakon eden izmed sedmih ssv. za¬
kramentov, zastran ssv. zakramentov kaj zaukazovati je pa le sv.
kat. cerkev od Jezusa dobila oblast in pravico. Cerkev pa je
dala postavo, ktero je v tridentinskem zboru še posebno vter-
dila, da vsak zakon mora biti sklenjen vpričo fajmoštra in dveh
ali treh prič, tako da drugači sklenjen zakon ne velja. Zato
je pa vsak civilni zakon sam na sebi že iz pomanjkanja te
ojstro zapovedane pogoje, ali zavoljo tega razdiravnega zaderžka
— neveljaven, ako bi tudi nobenega druzega. zaderžka ne bilo
in to vselej, naj poroča še tako imeniten in slaven gospod in
naj si privzame prič, kolikor koli si hoče. Pri takem posilnem
zakonu so pa navadno in dostikrat razun tega zaderžka še
drugi; kajti le tisti se pred deželsko gosposko poročajo, kterih
cerkev iz cerkvenih uzrokov cerkveno poročiti noče ali ne more.
In ti uzroki so večidel razdiravni zaderžki, na primero: bližnje
sorodovinstvo, svaštvo, nekeršanska vera.

Zdaj, mislim vsi spoznate, da taka pred deželsko go¬
sposko storjena zaveza ali pogodba ni noben zakon, da je le
očitno poterjena pregreha in kteri po taki pogodbi skupaj živijo,
vedno grešijo zoper šesto zapoved Božjo.

2. Zdaj naj vam pa povem: Kaj pravijo k temu

Ce rkveni učeniki?

Da se vsi do dobrega prepričamo, da sveta katoliška cerkev
ni kdar nikoli ni priznavala in nikdar nikoli priznala ne bo
veljave tacega svetnega zakona, in da ga ona vselej in povsod
Za  greh ima, zaslišimo zdaj, kaj pravijo papeži in škofje,
Uslišimo, kaj tirjajo oni za veljavni zakon in kaj sodijo o ci¬
vilnem zakonu. Precej takrat, ko se je ta spaka ugnjezdila po

francoskem je papež  Pij  VEL po posvetovanji s svojimi kardi-

23 '

356

nali odgovoril Lusonskemu škofu tako: »Pred mestno  gos¬
posko, ali njenimi vradniki sklenjen zakon
ni nikakor cerkveno veljaven zakon." Ravno
tako obsodijo to pregrešno zavezo sedajni sveti Oče Pij IX.,
ter so že pred dvajsetimi leti določno izrekli, kaj ima katoliški
kristjan o zakonu verovati, ko pravijo v nagovoru leta osemnajst
sto in dve in petdesetega: Slehernemu katoliškemu kristjanu
mora znano biti, da je zakon zares in o pravem pomenu eden
sedmerih zakramentov nove zaveze, postavljen od Kristusa Go¬
spoda. Med Kristusovimi verniki toraj ne more zakona biti, ki
bi ne bil ob enem zakrament, vsaka zveza med moškim
in žensko pri kristjanih, ki ni zakrament,
ako bi bila tudi sklenjena na podlagi kake
deržavne postave, je toraj zgolj sramotno
in pogubi j ivo prileštvo,  kakoršnega cerkev toliko
hudo obsojuje. Zakrament se toraj od zakonske zveze (ali po¬
godbe) nikoli ne more ločiti. In poslednjič gre cerkvi vstanov-
Ijati vse, kar zakon tiče." To so besede-namestnika Kristusovega.
In ravno tisto leto pišejo sveti Oče hudobnemu kralju sardins¬
kemu, Viktor - Emanuelu: »Verska resnica je, da je zakon po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem, povzdignjen v vrednost zakra¬
menta, in nauk katoliške cerkve je, da gre zakrament k bitstvu
zakona samega tako, da je zakonska zveza med
kristjani postavna le, ako je zakrament za¬
kona; brez tega pa je le prileštvo.  Svetna postava,
ki hoče za katoličane ločiti zakrament od zakonske pogodbe,
in tako njeno veljavo vravnati, nasprotuje nauku svete cerkve,
si po krivici prilastuje njene bistevne pravice, ter stavi v de¬
janji prileštvo (konkubinat) in zakrament zakona v eno versto,
ker oba poterjuje za enako postavna ... Mi vam pišemo, da
ta postava ni katoliška. Ako pa postava ni katoliška, je du-

357

hovščina dolžna, verne o tem podučevati, ako bi se tudi naj
veči nevarnosti izpostavljala." Tako sodijo, tako učijo sveti Oča
o civilnem zakonu.

Ravno v tem pomenu je pred malo leti odgovorila
kongregacija tridentinskega zbora,  ko jo je
več laških duhovnih pastirjev vprašalo, kako naj ravnajo pri
kerstu otrok iz zgolj civilnega zakona. In sicer takole pravi:
»Osebe, ki so v takem zakonu, in niso dopolnile cerkvene
postave, veljajo za priležnice; njihovi otroci pa so nezakonski;
in potem naj se ž njimi ravna pri svetem kerstu. To je tolikanj
bolj potrebno, da nevedno ljudstvo ne bo mislilo, da med cerk¬
venim in civilnim zakonom ni nič razločka." Tako sodi v tej
pregrešni pogodbi od svete cerkve vstanovljena kongregacija
tridentinskega zbora.

Kaj pa pravijo naši škofje,  naši viši dušni pastirji ?

Lavantinski škof so izdali osem in šestdesetega leta, ko je
nesrečna postava zastran civilnega zakona tudi v našem cesarstvu
bila oklicana, svoj pastirski list, in med drugim tako le pišejo:
»Kteri v civilnem zakonu živijo, so očitni grešniki, s kterimi
J e  gledč na vse okoliščine previdno ravnati . . . Tako poro¬
čenim se v zakramentu svete pokore sveta odveza poprej dati
ne sme, dokler nima duhovni pastir dovolj poroštva, da se
svojega očitnega pohujšanja iz serca kesajo, in kolikor le mo¬
goče skušajo iz pregrešne zveze stopiti, ali pa če je mogoče,
da se hočejo po keršansko zvezati." In h koncu svojega lista
omenjajo „da naj nihče ne misli, kakor da bi bila vsled nove
ikonske (svetne) postave cerkvena postava in cerkveno zakonsko
pravo ob veljavo; temuč cerkvena postava veže vseskozi vsacega
kristjana, bodi si kdorkoli hoče."

Ljubljanski knezoškof pa pišejo v svojem pastirskem listu
nied drugim zastran zakona ravno tisto leto: »Cerkveni triden-

358

tinski zbor je v tej reči določila dal, kterim se mora vsak
katoličan podvreči. Naj verni posvetno postavo tako spolnujejo,
da ne bodo Božje in cerkvene postave žalili . . . Cerkveno
zakonsko postavodajavstvo ostane v svoji moči, če je tudi der-
žavna postava spremembe napravila . . . Terni so zavezani pod
smertnim grehom, spolnovati zapovedi, ki jih je cerkev dala
zastran zakona. . . . Civilni zakon je po določilih tridentinskega
zbora (seja 24.) sam po sebi neveljaven, ako bi tudi nobenega
cerkvenega zaderžka ne bilo; zato ker ni sklenjen pred zadev¬
nim dušnim pastirjem . . . Kteri v civilnem zakonu živijo, so
imeti, kakor očitni grešniki. Njihov greh je toliko veči, ker s
tem cerkvene postave zaničujejo, in cerkveni soseski veliko po¬
hujšanje dajejo. Taki se zamorejo odvezati le takrat, ako pre¬
grešno zavezo raztergajo, ali pa se dajo veljavno poročiti, če
kak zaderžek ni na poti." Tako učijo in pišejo in bodo učili
in pisali vsi katoliški viši pastirji; saj bi sicer jenjali biti ka¬
toliški, ko bi katoliško resnico zatajali.

Ljubi moji poslušavci! ker pa vemo, da je naš Zveličar
Jezus Kristus Petru in drugim aposteljnom oblast dal, zavezo¬
vati, in ker je on rekel: „Kdor vas posluša, mene
posluša,"  (Luk. 10, 16.) zato, mislim, mi ni treba vas
opominjati, koga poslušajte, komu verjemite in koga se deržite,
kar zadeva veljavo svetih zakramentov. Kajti veste vsi, da tu
se moramo deržati cerkvenega poglavarja, na kterega je Kristus
postavil svojo cerkev, in poslušati škofe, ktere je sveti Duh
postavil, vladati cerkev Božjo. Ne smemo in ne moremo p a
verjeti posvetnežu, ki je morebiti v posvetnih rečeh izurjen m
učen, ki pa v cerkvenem oziru nima niti oblasti niti vednosti
in večidel napada svete resnice in pači tisti nauk katoliške
cerkve iz nevednosti, ali pa še iz hujših uzrokov, iz napuha
ali iz sovraštva do svete cerkve.

859

8. Zdaj pa poglejmo, kako ta novošegna na¬
prava nasprotuje svetemu zakonu?

Da komo to bolj razumeli, poglejmo in prevdarimo: K a j
je zakon po svoji natori? Zakon po svoji natori je,
kakor ste bili podučeni, ko se je vam razlagal nauk od sve¬
tega zakona — zakon po svoji natori je neločljiva zveza dveb
postavnih oseb različnega spola, da se kakor si bodi podpirata,
sv oje otroke lepo izrejata in se nečistih pregreh zavarujeta.
Tacega zakona pa ni še le Kristus v novi zavezi postavil.
Zakon je tako star, kakor staro je človeštvo. V začetku že je
Dog v raju zakon postavil. V svoji neskončni modrosti je v
različnost obeh spolov dušne in telesne moči tako razdelil, da,
kar se pri enem pogreša, je drugemu dal in da še le v ze¬
dinjenju moža in žene se najde popolnoma celota človeka, cel
Popolnoma človek. Ko je od ene strani mož pripraven, da snuje
obširne naklepe ter jih serčno izpeljuje in tako oskerbljuje
zunajno svojo hišo, pa je skoraj nezmožen, postorjati male
hišne potrebe; je na drugi stani žena z občudovavno ur¬
nostjo pripravna, poravnati in vrediti vse malenkosti cele hiše.
^ zato je Gospod Bog rekel: »Človeku ni dobro

samemu biti; naredimo mu pomočnico njemu
Podobno."  (I. Mojz. 2, 18.) In ravno takrat je Bog sam
izrekel trojno zapoved, ki je bitstvo svetega zakona: „Z a-
v °ljo tega bo zapustil človek svojega očeta
in svojo mater, in se de r žal svoje žene, in
k°ta dva v enem mesu."  (Mojz. 2, 24.) Perva za-
P°ved zakona je toraj ljubezen;  kajti mož bo zavoljo žene
»zapustil svojega očeta in svojo mater." — Druga zapoved je
e  d i n o s t; kajti na vsaki strani je le en del — en mož in
eila  žena. Iu tretja zapoved je neločljivost;  kajti v za-
kouu  Sta zedinjena mož in žena, da sta eno meso.

360

Tako je bilo pred grehom. Po grehu pa je bilo drugač.
Trojna zapoved zakona se je zadušila, in zakon je ne le med
neverniki, ampak tudi med Izraelci odstopil od pervotne vsta-
novitve in od svojega namena, da je Kristus sam rekel spa¬
čenim Judom: „M o j z e s vam je zavoljo terdobe

vašega serca pripustil, ločiti se od svojih
žen; od začetka pa ni bilo tako."  (Mat. 19, 8.)
In kolikor bolj so narodi zašli v zmote in pregrehe, toliko več
napak se je prikazovalo v njih zakonih. In to oskrunjevanje
zakona je terpelo celo do Kristusa. Kristus, naš Božji Zveličar,
je vedel, kako je bil zakon v stari zavezi spriden in shujšan, j e
vedel, da tega je kriva gerda poželjivost, ktere ljudje krotiti
niso hotli, kteri so po svoji spridenosti le stregli. Da bi kristjani
tega oskrunjevanja se varovali, da bi zadobili pomoč, svoje
hudo nagnjenje premagovati in v Bogu dopadljivem zakonu ži¬
veti, zato je on spet veljavo dal trojni zapovedi zakona, to je>
uterdil je v zakonu ljubezen, edinost, neločljivost, ter je zakon
povzdignil k časti svetega zakramenta, v kterem je to neob-
hodno potrebno, da se mož in žena ljubita, da je le en moz
in ena žena, in da sta zvezana do smerti.

V pravem keršanskem zakonu je ljubezen  zakonskih
posvečena, tako da je sveti apostelj Pavel rekel možem: „M o ž j e-
ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus
ljubil cerkev, in sam sebe za njo dal, da hi
jo posvetil."  (Efez. 5, 25, 26.) Ljubezen keršanskih za¬
konskih ni le mesena slast, ki izhaja iz poželjivosti, saino-
pridnosti ali iz lakomnosti; ampak njuna ljubezen ima svoj
začetek v Bogu. Zato se z vso močjo prizadeva iz ljubezni do
Boga drugi del osrečiti, ter je pripravna, dati svoje življenj 6 )
ako bi bilo v prid in korist drugemu delu, kakor je dal K 1 'J'
stus svoje življenje za svojo nevesto, za cerkev in kakor daje

361

^di cerkev svoje življenje za Kristusa v neštevilnih mučencih
svojih. — Kje pa je taka sveta ljubezen mogoča v zavezi,
ti se zgodi le iz mesene poželjivosti, ali iz lastnega dobička
~~ brez Boga? Glejte te prave, svete ljubezni ni v svetni
zavezi, v civilnem zakonu; kajti brez Boga nikakor ni mogoča
uobena prava ljubezen, nobeno pravo prijatelstvo.

V pravem keršanskem zakonu je posvečena edinost,
tako da Kristus pravi: »Slišali ste, daje bilo rečeno
s tarim: Ne prešestuj. Jaz pa vam povem, da
Vs ak, kteri ženo pogleda, dajo  poželi, je že
Prešestoval ž njo v svojem sercu."  (Mat. 5, 27,
^•) V keršanskem zakonu ni zadosti le zunajna zvestoba; tudi
® erce  mora biti popolnoma zavarovano vse nezvestobe. — Kako
J® pa s to zvestobo pri svetnem ali civilnem zakonu po nekterih
'tcželah ? Kaderkoli se možu poljubi, vzame si drugo ženo; saj

lez  čistosti serca ni mogoča nobena edinost. V civilnem zakonu
P a j kakor smo slišali, je vedni greh, kje je potem čistost serca?

V svetem zakonu je neločljivost  zagotovljena v dosti
ra zločnih besedah Gospodovih: „ Tora j nista  več  dva

111 Pak eno meso. Kar je tedaj Bog združil,
11 a J človek ne loči."  (Mat. 19, 6.) In tako je Kristus
Ravnal zakon tako, kakor je bil v začetku. Ker Bog ni vstva-
uaoža, samega, ampak z ženo, ktero je iz njegovega rebra na-

sta * 111  ^ ženo  ^ mozu > tako re ^ oč sa( l njegovega telesa,
Uiož in žena eno telo, in oba sta med seboj še v tesnejši
ezi > kakor z lastnimi starši. Kar je pa Bog tako tesno
al , in je tako sklenjeno, kakor udje enega telesa, tega naj
eJj  nikar ne loči; in taka ločitev ni le zoper natoro, ampak
rav nost zoper postavo Božjo. -

tako V6tllem Zak ° nu?

— Kako je pa z neločljivostjo
Iz čisto nič veljavnega uzroka se ločita

2Ve zana, kadarkoli en del hoče. Bral sem, da so možje

362

(pa saj to niso možje), ki so po štirnajskrat zaporedoma se
pred deželsko gosposko poročili. Kjer se je vgnjezdila ta napaka,
pokončane so vse vezi poštenosti. In taka postava, ki pripušča
take zaveze, je zares sramota za keršansko ljudstvo.

4. Kako vam pa hočem našteti žalostne reči,  ^
pridejo iz civilnega zakona?

a. Keršanske žene! vam hi rad nekaj povedal, da hi me
same slišale; pa saj tudi možem to ne ho škodovalo. Veš, ker-
šanska žena! kaj je hila žena, preden je Jezus Kristus prišm
na svet? Marsiktera tega še ni nikoli slišala. Zakon je v u e '
verstvu toliko zdivjal, da je hila žena naj zaničljivša stvar,
kakoršno si le misliti zamoremo; hrez časti, hrez spoštovanja,
skoraj hi rekel kaka roha ali žival. Možu je bila žena g 0 ^ 1
orodje njegove volje, ktero je po svoji termi vzel, pustil, zame'
nil, kupil, prodal, proč vergel, z nogami teptal; ali karkoli J®
hotel početi ž njo. Ako se je sirovemu možu poljubilo, ločil J e
ženo od njenih otrok, za zmiraj jo je spokal od hiše ali ^ap°
dil v daljno puščavo. Dokler je bila žena čednega obraza,
je možu priljubljena, glajena sužnja; je to minulo, ali se  J e
možu druga prikupila, hila je zaveržena, in nikjer in nikak°J
se pritožiti ni mogla in smela. Nespodobno ravnanje, moren
vsakdanje pretepanje, britkost in zares revno življenje in več m
posilna, britka smert, ktero je uboga žena preterpeti mogl li ’
vse to je grozovito, človeka vsega pretrese, ako bere od zanič®
vavne sužnosti, v kteri je bila žena pred Kristusovim rojsl^j
In poslušajte žene, kaj je storil Jezus Kristus, ki je P ,lb .j
na svet, da je popravil vse popačenosti, vse podertije ? Vzdi£
vas je iz tega zaničljivega stana, ter vas je postavil v čast, *
zdaj vživate pri keršanskih možeh; in ker je zakon povzdig 1 *
v sveti zakrament, hotel je, da niste več sužnje, temu® v
močnice in prijatlice svojemu možu. Res je, da Jezus pred 110

363

moževe ni zavergel, temveč učil je, da mož je glava cele dru¬
žine, — p a  vendar je vas žene povišal k toliki časti, da, z
možmi enako opravičene, zamorete skleniti nasprotno pogodbo
m da vas v zakon nihče siliti ne more. Dalje v skrivnosti
svetega zakona vas je Jezus posvetil v službo, da s svojimi
otr oci polnite kraljestvo Božje, to je, cerkev in svete nebesa, m
ta ko niste več golo orodje nečedne poželjivosti drugim. Jezus
Kristus vas je spoznal za del moža, kar je bila žena pied
grehom, ter je moža zavezal, da vas ljubi, kakor sebe. V svetem

r»o 1.

Za konu

je posvetil celo družino, in materstvo vam je dalo častni

Naslov, ter vas je postavilo kraljico celi hiši. Jezus Kristus je
Ponovil zapoved, da vsak mož ima le eno ženo, in to vam
a got°vi ljubezen moževo, da vse misli in želje njegove se
• e  n hy° le v vas. Jezus Kristus je zapovedal, da vez zakona
neločljiva do smerti; in ta zapoved vam zagotovlja, da z
^' eci  skupaj živite, da ž njim vživate vse radosti in dobrote,

častili

Vas  bode mož stanovitno ljubil in vas bojo spoštovali in

' va si otroci. In od kar je žena po Kristusu k tej časti

^^ghjbna, odtod so tudi deželske postave skerbne za vas,
^ 1  še, da po smerti svojega moža ne zgubite svojih pravic,
iavir" VSa  ^ se vam ’ rbasih morebiti še preobilno, skazuje,
a 12  tistega venca, s kterim je Jezus Kristus v zakramentu
biti ^ Za ^ ona va S° glavo ovil. Ako smo mi vsi dolžni hvaležni

kaliti

Jezusu za večno zveličanje, morate ga ve žene še posebej
z ' d  časno dobro, za čast, h kteri vas je on povzdignil.
s Prid^^ me  l ,a  J 0 l jr0  poslušajte! Grlejte keršanske ženske!
bj ^ ni ’. Udobni ljudje vas zavidajo za to dobro, za to čast,
ioie^ * Vas Z0 P e t k° zaničljive sužnje pod svojimi nogami
to 1’  Želij '° vas zopet pogrezniti v nekdanji žalostni stan; i

se

m

^ v  civilnem svetnem zakonu, v kterem bi zapustile
Sa  Kristusa in bi postale večno pa tudi časno nesrečne.

364

so fl e '

t#k*

In kako ne? Ako bi ne bilo nobenega in nikakoršnega razlog
med mehkužno, nečisto priležnico in med v Jezusu Kristus
posvečeno zakonsko ženo; ako, pravim, bi med tema ne
nobenega in nikakoršnega razločka, potem bi ve zamogle sV °J°
čast ohraniti v svetnem ali civilnem zakonu. Ali v civiln elD
zakonu se vdaste v zavezo, ktero zamore pretergati vsaka strast,
zato, ker ni sklenjena v Bogu. V tej svetni zavezi bo žeu a
zaveržena, izdana; ona se mora vedno bati zavoljo negotovost
kaj jo še čaka; k temu jo vedno vest grize, ter jej očita nj eI1 °
pregreho; in kako gleda svoje uboge, ljube otročiče, ki
zakonski. In v takih britkostih si želi smerti, ki bi jo
tega grozovitega križa; pa zopet jo je groza pred smeti 0
zavoljo ojstre sodbe, ki jo čaka. — Ne mislite, ljube keršans
žene! da vam preveč černo popisujem to strahovite
današnih brezvernikov. Glejte, na Angleškem ni oklicana
postava; ali Angleži, so krivoverci ki so veliko resnic ^
svete vere zavergli in po njihovi krivi veri je ločitev moža
svoje žene privoljena; tam je toraj žena globoko ponižana, bo t° .
zaničevana in terpinčena, da kujejo postavo čez postavo, ^
se taki razvzdanosti v okom prišlo. .

Iz tega, mislim, bote vsi spoznali, zakaj nam to nesi' ^
zavezo, civilni zakon, današni neverniki toliko silijo.
kakor bi bilo to kaj zares dobrega; zares dobremu * }
sveta cerkev gotovo ne ustavljala. Gotovo tudi ne iz U u
do omike ali pravega napredka, kajti to se ja le pravi’
niti se v sirovo divjost. Da danešnji neverniki tako uganj a J°^ fl
tiščijo po civilnem zakonu, je uzrok edino in samo sovra
do Jezusove vere, do njegove svete cerkve; pred vse
strastno gnanje do umazane prostosti, ki bi rada P° ^
vse meje, ki so postavljene zoper nasitenje nesramne poželj 1 ^
Kdor le nekoliko pozna življenje njih, ki zagovarjajo 111

365

Svilni zakon, kmalo bo poznal, kam pes taco moli. Tudi tu

J el i a j° besede Kristusove, ki pravijo: „Po njih sadu jih

°te spoznali."  (Mat. 7, 16.) In tako sem vam pokazal

a  prestrašno hudo zadeva ženo, ki se tako dal ječ preslepiti

’ stori tako od svete cerkve preklicano zavezo.

A Še to le si vzemite k sercu: Ker je tak civilen ali svetni

^k°n cerkveno neveljaven, se taka pregrešna zaveza nikdar od

Cei kve ne blagoslovi ja, nikdar nikoli se pri taki zavezi daritev

^še opravljati ne sme. Žena po porodu v takem zakonu

SrJlG  biti cerkveno vpeljana; ž njo se ravna, kakor z vsako

^ 2 akonsko materjo. Nobeden, ki živi v taki pregrešni zavezi

In °re biti boter ali botra niti pri svetem kerstu niti pri

svet; h- *

oirmi; kajti taki so očitni grešniki. Nobenih zakramentov

ne morejo. Tudi ne bodo cerkveno pokopani, ako terdo-
ostanejo v svoji pregrešni zavezi. Ne poje jim mertvaški
noben mašnik jih ne spremi na pokopališče, ne opravlja

^ejeti
^atni
2 von ;
se Za

s  ' IJ .le niti daritev svete maše niti druge molitve. Na tihem
Ogrebejo v kakem kotu, kakor odpadniki, kakor neverniki.
c - Kaka žalostna je z otroci iz take pregrešne zaveze, ni
Ajer ni prave, svete, keršanske ljubezni med
z  ,° tu  in materjo, kako se izrejajo ubogi otročiči! In kako je
Ustvenim življenjem! Kakor je namreč keršanski zakon vir

u blagoslova za vso družino; tako zakon, ki ni sv. za-
7 a ment. -

dri

Ce rkev

odvrača ta blagoslov in dela škodo za družino in
Ako keršanski narodi zapuščajo Kristusa in njegovo
spodbijajo si sami pravo podlago, in to ne more biti
'n°de in nesreče. Kakor je Bog v stari zavezi tepel Izra-
ijndstvo, kadar je njegove zapovedi zapustilo, tako bo
g 0V j v  b 1- ed ali poznej kaznoval tudi keršanske narode, ki nje¬

no

nisi
gotovo

'° VVi  T)OQf " '

c ° s kem ^ nezves li postanejo. To vidimo z žalostjo na Fran¬
tar je tam vpeljan civilni zakon , ni umeri noben

366

vladar na kraljevem sedežu; vsak je bil pregnan in noben vl»'
darski sin ni nasledoval svojemu očetu na prestolu. Zbegano m
skaženo je vse družinsko in družbino življenje. In to drug až]
biti ne more. Civilni zakon loči družinsko življenje od cerkve &
ga postavi na podlago popačene natore. Kakoršen pa je T ' r ’
taka je tudi voda, kakor drevo, tako tudi sadje. Lesnica D
rodi boljšega sadu, kakor cepljeno, požlahtnjeno drevo.

Zato ljubi moji! verjemite mi, da v hiši mestnega ured a >
pri stolu deželske gosposke se ne začenja keršansko življekk'

Keršansko ži

se začenja pri svetem kerstu v cerkvi

. 2 ato

tudi novozaročeni gredč v cerkev, da prejemejo pred Gospodo !' 11 ' 1
oltarjem cerkveno posvečeni zakon, ki je ud ali člen prečni
sklenjene verige ali zveze Božje milosti, ki objema in obsega
človeško življenje od začetka do konca, ter ga vedno
posvečuje in veže.

Zadosti, menim, sem vam dokazal, da je zakon med k 11

strani zakrament, in da le cerkev Kristusova ima o njeg° ; .

,1 nu ž °

bitstvu določevati, da, zakon med kristjani ne gre preu
svetne gosposke, ampak pred oltar Gospodov v cerkev,
vsi lahko spoznate, da civilni zakon , ki se sklepa zoper
veno postavo, je pred cerkevjo neveljaven,  ni noben

In tak°
cefk'
zako 11 ’
W

je le pregrešno prileštvo, in je gotovo škodljiv cerkvi m
šanski družini.

In poglejte ljubi moji in predragi! ta civilni zakon:
plašarska, posvetna zaveza, ki se je zlegla v grozovitem
francoske prekucije, ta hudoben sad danešne nevere, 1fl  ^

ta

as«

je

pri nas ustavno vpeljan. Vi bote začudeni vprašali: K d ° g0

katoliških ljudi je zato koledoval? Kako je to mogoče > j
avstrijanski narodi sploh katoliški? Kdo je vsajal to lJ u  ^
— Kristjani moji! to je sovražnik naredil. Ljudje, ki ‘ s 0 j ( ^ u sa
vero zapravili in so postali priseženi sovražniki Kristusi 1

367

ti

111  ravno tako zatiravci njegove svete vere, ti bi radi v korenini

zadušili sveto vero, zato si z vso mogočo zvijačo prizadevajo,

izneveriti šolo, izneveriti družino, izneveriti vse ljudstvo. Sicer

lle  delajo tega tako očitno grozovito, kakor se je to godilo na

* rancoskem; temuč zakrivajo svoj hudobni namen pod hinavsko

Irliinbo, da se vse to godi po postavi. Navadno ti brezverniki

a 'P° prekanjeno in prebrisano sukajo volitve, v kterih se volijo

^deželni in deržavni poslanci, da se volijo sovražniki Kristusovega

r] ža; kajti „o t r o c i tega sveta so modrejši v

v °jem rodu, kakor otroci luči,“  (Luk. 16, 8) in

sovražniki Kristusovi izvalijo take postave, po kterih sv.

Ce rkev ima le malo ali celo nič zaukazovati zastran šole in

^ V ' zakona. V svoji spačenosti si mislijo, ako bo šola neker-

Sd nska in zakon nekeršansk, potem bo odzvonilo tudi sveti
veri. To

je namen Kristusovih sovražnikov, ki so se tudi pri
as le  preveč pomnožili, ki so v svoji prederznosti se toliko
Povzdignili, da se štulijo za voditelje, za razsvitljevavce in osre-
' Vav ce keršanskih narodov. Ljubi Bog, obvaruj nas takih
****** l  Naj le kujejo takih postav, — pravi katoličani
sicer spoštujejo in se ravnajo po njih, zraven pa tudi ne
Pozabijo, da morajo kot verni katoličani tudi spoštovati sv. cerkev
s polnovati tudi njene zapovedi.

j ^ To, preljubi moji! sem vam moral razložiti, da boto vedeli
znali, kaj vam je misliti o civilnem ali svetnem zakonu, da
• veste varovati vse dušne in tudi telesne nesreče, da se pa

se

^ndi

veste ogibati in zaverniti take brezverne vekače, ki zago-

Vit ° t0 noToše S no na pravo. Vi pa, bodite verni kristjani,
p 0  6  _°kri otroci katoliške, edino zveličanske cerkve, ter živite
Pjenih modrih postavah. In vi keršanski očetje in keršanske
Zak 0  " s P° J nujte vestno in na tanko trojno zapoved svojega
Ila ‘ Imejte med seboj sveto, v Bogu uterjeno ljubezen, ktera,

368

prosta vse samopridnosti, išče le pravo dobro, posvečenje svo¬
jega sopruga. Ohranite popolnoma edinost v neskaljeni zakonski
zvestobi, ter se serčno vojskujte zoper vsako slabo nagnjenje
svojega serca. In ker vam je mili Bog, posebno zavoljo izreje
vaših otrok, dal zapoved neločljivosti, zato izrejajte svoje otroke
z vso skerbjo, v strahu Božjem, ter nikdar nikoli iz spomina
ne spuščajte, da hote od vsega dejanja in nehanja dati morah
ojster odgovor, in da bo pravični Bog tirjal od vas toliko svet¬
nikov, kolikor otrok vam je izročil. Volite toraj ljubi moji za
poslance v deželni in deržavni zbor vselej poštene, keršanske
može, da se bojo vselej spoštovale in spolnovale zastran ssv.
zakramentov tudi cerkvene postave. Sklepajte svoje zakone le P°
postavah sv. kat. cerkve, da hote vredni milosti, blagoslova i n
pomoči božje. Tako bote v svojem zakonu svoje mnogoverstn®
dolžnosti lepo spolnovali, Bogu zvesto služili, mirno in vesel 0
na tem svetu, tam v večnosti pa sprejeli plačilo v svetih
nebesih. Amen.


RAZLAGANJE

keršanskega katoliškega

Nauka

Kterega je spisal po družili spisih
duhoven ljubljanske škofije,

Peto poglavje:

Od keršanske pravice.

Pervi, zvezek:

Varuj se hudega.


V CSLOTGIf 1874.

Natisnila tiskarnica družbe svetega Mohora.


Kazalo in obseg.

"V. Po» la v;je.

Keršansha pravica.

I. Keršanski nauk.

Kaj je keršanska pravica?
ličanju potrebna ? . . •

2. Je keršanska pravica k zve-

Strau.

II. Keršanslci nauk.

I. Del kcršanske pravice.

Varuj se hudega.

Ka i j

I. Razdelek.

Od greha sploh.

1

je greh?.

III. Keršanski nauk.

C*reh je najvece hudo. — 2. Veliki ali smertni greh; mali ali
°dpustljivi greh. — 3. Kdaj je smerten ? — 4. Kdaj odpustljiv i

Zak;

Zak;

Kaj

IV. Keršanski nauk.
a j se moramo smertnega greha varovati ? .

V. Keršanski nauk.
se moramo odpustljivega greha varovati ?

VI. Keršanski nauk.

a j na ni je storiti, da se greha obvarujemo? — 1. Moramo po-
eeljšati svojo sprideno natoro. — 2. Se vojskovati zoper gre

111  satana . ..

* *

13

29

44

57

70

Stran.

VIL Ker kanski nauk.

Kaj moramo storiti, da so greha obvarujemo ? — 3. Moramo be¬
žati pred vsako priložnostjo.

VIII. Keršanski nauk.

Ponovljenje greha .

IX. Keršanski nauk.

Od grešne navade, ali od navadnega greha.

X. Keršanski nauk.

Od grešnega stanu. — Kaj je grešni stan ? — 1. Kako človek
pride v grešni stan? — 2. Kakošen je človek v grešnem stanu?

XI. Keršanski nauk.

Od grešnega stanu na dalje. — 3. Kako se človek zamore znebiti
grešnega stanu ?.

XII. Keršanski nauk.

II. Kazdelek.

Od greha posebej.

I. Od poglavitnih grehov. . . .

XIII. Keršanski nauk.

1. Od napuha. 1. Kaj je napuh ? — 2. Koliken je napuh ? . •

XIV. Keršanski nauk.

3. Kteri grehi izvirajo iz napuha ? — 4. Kteri pripomočki so zoper

napuh ?.•

XV. Keršanski nauk.

2 .  Od lakomnosti. 1. Kaj je lakomnost? — 2. Kdo je lakom¬
nosti kriv ? — 3. Je lakomnost velik greh ?.•

XVI. Keršanski nauk

4. Kteri grehi izvirajo iz lakomnosti? — 5. Kteri pripomočki so

zoper lakomnost?.•

XVII. Keršanski nauk.

3- Od nečistosti. 1. Kaj je nečistost?.•

86

97

108

121

133

154

167

177

188

20l

2l 6

Stran.

XVIII. Ker sanski nauk.

2- Kaj izvira iz nečistosti, ali kaj nečistost škoduje ? — 3. Kteri
80  pripomočki zoper nečistost? .227

XIX. Keršanski nauk.

Od nevoščljivosti- 1. Kaj je nevoščljivost? —2. Kteri grehi
izvirajo iz nevoščljivosti ?.243

XX. Keršanski nauk.

3. Kaj nevoščljivost škoduje? — 4. Kteri so pripomočki zoper
nevoščljivost ?.258

XXI. Keršanski nauk.

5- Od požrešnosti. 1. Kaj je požrešnost? —2. Kako se pregrešimo
8  požrešnostjo? — 3. Je li požrešnost velik greh? ....  271

XXII. Keršanski nauk.

Od pijanosti posebej. 4. Od kod toliko pijanosti? — 5. Neumni
zgovori pijancev.283

XXIII. Keršanski nauk.

Kteri grehi izvirajo iz požrešnosti ? — 7. Kteri so pripomočki
zoper požrešnost ..296

6

XXIV. Keršanski nauk.

•  Od jeze. 1. Kaj je jeza? — 2. Kako se pregrešimo z jezo?
3. Koliko hudega jo jeza?.

317

XX V. Keršanski nauk.

Kteri

grehi izvirajo iz jeze ?

— 5. Kteri so pripomočki zoper jezo ?

329

XXVI. Keršanski nauk.

Od lenobe. 1. Kaj je lenoba? — 2. Kolikina je lenoba? Kako
6  Pregrešimo zoper lenobo ?.347

XXVII. Keršanski nauk.

len^ ' zv ' ra j° iz lenobe ? — 4. Kteri so pripomočki zoper

362

Stran-

XXVIII. Keršanski nauk.

II. Od grehov zoper svetega JDuha.

1. Prederzno v Božjo milost grešiti.

XXIX.  Keršanski nauk.

2 .  Nad Božjo milostjo obupati.

XXX.  Keršanski nauk.

3. Spoznani keršanski resnici se ustavljati.

XXXI.  Keršanski nauk.

4. Svojemu bližnjemu zavoljo gnade Božje nevoščljiv biti . . .

XXXII.  Keršanski nauk.

5. Do lepega opominjevanja oterpnjeno serce imeti.

XXXIII.  Keršanski nauk.

6. V nespokornosti radovoljno ostati .

XXXIV.  Keršanski nauk.

III. Od v uebo vpijočih grehov.

1. Rado voljni uboj.

XXXV.  Keršanski nauk.

2 .  Mutasti ali sodomski greh.•

XXXVI.  Keršanski nauk.

3. Zatiranje ubožcev, vdov in sirot.

XXXVII.  Keršanski nauk.

4 .  Delavcem in najemnikom zaslužek zaderževati ali utergovati •

XXXVIII.  Keršanski nauk.

IV. Od ptujih grehov.

XXXIX. Keršanski nauk.

1. V greh svetovati . . . ... •

XL. Keršanski nauk.

2 .  Grešiti velevati.'

378

394

407

425

439

452

466

477

491

506

520

532

545

XLI. KeršansJci nauk.  Stran.

3. V družiti greh privoliti.557

XLII. Keršanski nauk.

4- V greh nepeljevati.569

XLIII. Keršanski nauk.

Druzih greh hvaliti.586

XLIV. Keršanski nauk.

K grehu molčati.598

XLV. Keršanski nauk.

Greh pregledati.613

XLVI. Keršanski nauk.

8- Greha se vdeležiti.625

XLVII. Keršanski nauk.

5- Greh zagovarjati.638


■. . . 'j' Asi'-  V -fl

. . . . . . . ; i

•.

■ r- ■ ).\  :'/!>•


1

V. Poglavje.

Keršanska pravica.

I. Keršanski nauk.

Kaj je ker sanska pravica?  — 2. Je lteršanska pravica k
Ve  ičanju potrebna ?

^ Mladeneč je zapustil svoj dom, da bi po volji svojega do-

e ^ a  °četa popotoval v daljno veliko mesto. Kmalo pride na

Razpotje ter ne ve, ali bi zakrenil na levo, ali na desno. Ko

0  premišljevaje stoji, približa se mu možka podoba, na videz

P a  in mična; ali njena boja je bila ošabna, njen pogled je

1  prederzen. „Mladeneč!“ mu že od dalječ zakliče, „ti

Premišljuješ, ktero pot bi si izvolil. Hodi za menoj; vse

ta/ 6  ^ Ve  ^ ^ dobro. Le P 0 ^ej no, kako lepa je

P°t) kako široka, kako gladka, in tudi težavna ni! Le

£  e J) koliko ljudi po njej hodi in kako so zadovoljni, kako so
* eselj! u

kako

»To že vidim" pravi mladeneč, „pa povej mi, kdo si, in
Se  ti pravi?"

sem veselje, reče smehlaje; hudoben svet me pa
eau je greh."

ž  n Z( lajci se mladenču približa od druge strani spet druga
Ha a  bila tako mikavna, niti tako zala. Pa nje

<tet e  ^ .^ a resn °t ) Da, nje glas mil, nje pogled moder. »Blago
ni °l e mu  reče, varuj se tega zapeljivca. Pogubljen boš,

Ker;

8 ^nslri nauk V. p.

2

ako ga ubogaš. Sicer je pot, ktero ti kaže, res široka in ravna,
in veliko jih po njej hodi; ali nesrečni, oni ne vedo, kam da
gredč; konec njihovega pota je smert, poguba, nezmerna ne¬
sreča. Ali mar hočeš sam v svoje pogubljenje ? Kaj ti bo poma¬
galo v toliki druščini nesrečnemu biti ? Svetujem ti, ne hodi p°
toliko nevarni poti, temuč bali za menoj, ako hočeš dospeti v
srečni kraj. In to menda vender le želiš?"

„Kdo pa si ti?" vpraša mladeneč.

„ Jaz sem čednost,  mu pravi, in pot, ktera te bo prip e '
ljala v zveličanje, je ta le, tu na moji strani."

„Lepa taka pot, vpije greh, le poglej, kako oska, kako
sterma, in še s ternjem nametana je. Si li hočeš raniti nog 6
in celo omagati po hribu? In le poglej, kdo in kolikor njih
gre po le uni gerdi stezi!"

„Ne bom se ti prilizovala, pravi na to čednost, moja P 0 *'
res ni gladka, je oska in težavna. In kaj hi ti pomagalo, ak°
bi te goljufala in za lahko in lepo popisovala, kar je težavnega-
Res, malo njih hodi po moji poti; vender še nobeden se m
kesal, kterikoli se je zvesto deržal. Poglej pa tudi, kam ^
ta pot pelje! Vidiš uno goro? vidiš tam zaželjeno mesto? vidi
veličastni tempelj ? Glej tam je tvoj cilj, tam stanovanje večnega

zveličanja!“

„Ali pa ni druge poti, da hi me pripeljala na to goro?"
vpraša mladeneč.

„ Nobene druge ni,"  odgovori čednost. „Bog sam je 2 ve '
ličanju odkazal to g'oro. Kdor ga doseči hoče, mora do njega
le po tej poti. Brez truda in dela se ne doseže nič dobrega-
Ako hočeš, da ti zemlja rodi dobrega in obilnega sadu, moraš
jo v potu svojega obraza obdelovati. Ako hočeš, da te bodo
ljudje radi imeli, ljubili, moraš jim tudi ti biti dober, J ,,n
moraš kaj dobrega storiti. Glej za vsako dobro se moraš truditi

a b mar za večno dobro, za popolnoma zveličanje pa ne boš
s ^°ril čisto nič?

»Pa premisli in poglej tudi terdo, kamnito in težavno pot,
na  ktero te čednost napeljuje" spet pravi greh, „in primeri jo
m °ji gladki, ravni in pohojeni cesti."

»Po pravici sem ti povedala, zaverne čednost, in nič ti
6  Pokrivam, da moja pot ni lahka, niti ravna; pa vender ne
, ls ^> da je skozi in skozi težavna, kakor se ti tu o začetku
Vl( ft- Ysak začetek je težek; kdor se pa uri, se tudi težkega
Privadi in lahko ga stane. Veliko njih je že šlo za menoj;
Peive dni so težko hodili; le malo so prešli; njih moči pa so
e  dan na dan terdneje; in koliko veselje, ko so vedno više
Prihajal^ vsaki dan bili bližej svojega čila! A ko so se vtrudili,
. 0  J lm  je serce vpadalo, ozerli so se le na tempelj zveličanski
serčni so postali. Kratko je delo, ali večno je plačilo. In
io likor bližej so bili, toliko ložej, toliko bolj veselo so hodili."

»Tvoja pot pa, se oberne mladeneč k grehu, tvoja pot je
‘, „ j  pa pelje v dolino pogubljenja. Začetek je mikaven, je
,i lv >  ali konec je grozen, je pogubljiv, kaj ne?" „Kdo bo
^ lra J ra konec mislil? pravi greh; moja pot je pa venderle
6Sea  i 11  prostorna." „Velik bedak bi moral pač biti, zaverne
a  a deneč, da bi za kratko veselje prodal večno zveličanje,
k . UOf d! s teboj hočem iti. Podaj mi svojo roko; vodi me ti;
a Ji vsega truda vredno je, da le pridem v tempelj večnega
Ye ličanja.«

Za 11  ^ »e mika zgled tolike množice, ki hodi vesela

m i v Illeuo J• Hočeš li samotariti po težavni, po stermi poti?" še
e  gerdi greh.

n egr  ”^ a ji sem z malim številom srečen, kakor v veliki derhali

ti pravi mladeneč, ter se oberne k čednosti, rekoč:
^ ^ Veti‘1 f 1

’ 11  bodi, Božja čednost, da si me obvarovala hudobnega

1 *

4

zapeljivca! Kako nesrečen “bi bil lahko, ako me ne posvariš-
Nikdar me ne zapusti. Vedno me vodi, in ako se vtrudini, ah
celo padem, vzdigni me, okrepčaj me!“ —

Kristjani moji! tudi mi, dokler smo tu na zemlji, smo p°'
dobni temu mladenču na razpotju. Tudi mi si volimo čednost
ali greh, svitlobo ali temoto, nebesa ali pekel, Kristusa ah
beliala. Kakor je pa uni mladeneč pravo si zvolil, ker ga J 0
moder oče lepo podučil, mu na pot dobre opomine dal; ravno
tako nam dober Bog daje svojo zveličansko gnado v svetih za¬
kramentih, da na razpotju svojega življenja modro voliti zam°'
remo, sveto čednost in zaveržemo nesrečni in pogubljivi greh-
In kakor pa ni zadosti, da bi popotnik le vedel za pravo p 0 ^
in imel tudi vse pripomočke, temuč on mora tudi po ti P°'
hoditi, če hoče svoj namen doseči; tako tudi, ako hočemo svoj
cilj in konec doseči, to je, v večno zveličanje priti, tako hudi
nam, pravim, ni zadosti, da bi le vedeli za to pot, tudi še 111
zadosti, da imamo potrebne pripomočke; temuč mi moram 0 )
okrepčani in vterjeni s temi pripomočki po tej nam znani P° 1
tudi hoditi. Z drugo besedo: Mi moramo hudega — greha se
varovati in pota čednost hoditi ali dobro storiti.

Iz tega pa, tudi že lahko spoznate, da vam še niše ® 1
razložil vsega keršanskega nauka, če sem vas tudi že ® ’
kaj moramo verovati, kaj upati, kaj ljubiti in kterih P 11
pomočkov se posluževati, da bomo dosegli svoj name 11.
Zdaj vam moram še popisati, kako moramo z Božjo pomoli 0
delati , da ne zaidemo iz prave poti, da vse na tanko S P .
nujemo, kar Božje in cerkvene zapovedi storiti zapovednjeJ 0
in kar nam prepovedujejo, ali z eno besedo, da smo keršans
pravični.

In to ste tudi že večkrat slišali, da razdelimo ves kerš»n .
nauk v pet delov ali v pet poglavij. Pervi del govori od vere ’

5

drugi od upanja; tretji od ljubezni; četerti od svetih zakramentov;
in peti od keršanske pravice. Perve štiri sem vam z Božjo po¬
močjo že razložil. Ostane mi le še zadnji del: Od keršanske
Pravice. Kakor sem skerbel, da sem vam perve štiri dele na
drobno razložil, tako želim vam še od keršanske pravice do¬
povedati vse, kar vam je le vedeti treba, da bi ložej dosegli
svoj namen, ki je večno zveličanje. Zato pa tudi želim, da
hote prav pridno dohajali k tem naukom, da bote me zvesto
in pazljivo poslušali, vse nauke v dobrem sercu ohranili, ter
svoje življenje po njih ravnali.

In tako hočem precej danes govoriti od keršanske
Pravice sploh,  ter vam razložiti: 1. Kaj je keršanska
pravica?  2. vam bom pa tudi povedal: Kako potrebna
J e  keršanska pravica vsakemu pravovernemu

kristjanu?

1. Kaj je keršanska pravica?

Keršanska pravica je z gnado Božjo pridob-
ijona zmožnost in spretnost, vselej, povsod in v
vseh okoljšinah, iz čistega namena hudega se va-
r °vati in dobro delati.

Zdaj vam hočem to nekoliko razložiti, in ravno s to raz-
^ a go vam bom pokazal, v čem je keršanska pravica? Ker je
pa to vsakemu pravovernemu kristjanu vedeti potreba, me prav
dvesto poslušajte!

a. Rekel sem: Keršanska pravica je z gnado
®°žjo pridobljena zmožnost in spretnost . . . hu
^ e ga se varovati in dobro storiti.  Keršanska pia
vica  je zmožnost;  to je: človek ima v sebi prirojeno moč,
s  ktero spoznati zamore, kaj je slabega, in kaj je dobi ega, pa
hfta tudi moč, neko nagnjenje, hudega se varovati in dobro
storiti. Brez Božje pomoči, ali brez gnade Božje pa člove

6

ne more nič dobrega storiti, niti se hudega varovati nivstanu;
da bi s tem Bogu dopadel, ali si kaj zasluženja pridobil za
večno življenje. Zato, ker so naše dušne moči po izvirnem grehu
toliko oslabele, da so same iz sebe nezmožne, dobro storiti iu
hudega se ogibati; in ravno zato smo Bogu zoperni postali. b e
ako nam mili Bog pomaga, ali le s pomočjo gnade Božje za-
moremo se varovati vsega hudega in zamoremo storiti dobro,
da tako Bogu dopadljivi postanemo ter si večno življenje za¬
služimo. Zato, glejte kristjani! sem rekel, da keršanska
pravica je z gnado Božjo pridobljena zmožnost.
Zato pravi sveti apostelj Pavel: „Ne kakor da bi premogi 1
iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe, ampak naša
zmožnost je iz Boga."  (II. Kor. 3, 5.)

Keršanska pravica je pa tudi, sem rekel, neka spretnost,
hudega se varovati in dobro delati. In sicer zato, ker se za¬
moremo z Božjo pomočjo ščasoma privaditi, da nekako lehko
se hudega varujemo in dobro storimo, kakor se privadimo vsa-
cega dela, kterega večkrat in skerbno opravljamo. Kakor nam
pa lehko spodleti vsako delo, če smo ga še tako vajeni;
tako se nam tudi ta spretnost — ta gotovost le z Božjo p°'
močjo deli; ker sami iz sebe ne premoremo nič dobrega, kakoi
Jezus sam pravi: „Kdor ostane v meni, in jaz v njem,
on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič
storiti."  (Jan. 15, 5.) — O kako lepe zglede nam v tem
dajejo svetniki Božji! Kako lehko, s kolikim veseljem so se
varovali vsega hudega in delali le dobro; kako so pogosto, skoi
neprenehoma molili, večne resnice premišljevali, kako radostno
in obilno miloščino delili, noč in dan bolnikom stregli; kako
ojstro so se zatajevali, se postili! S koliko skerbjo so se vsacega
greha varovali! Kaj vse so za Božjo čast storili in preterpeh ■
Pa vse lahko, vse iz ljubezni do Boga.

7

Naj vam samo od svetega Gregorja VIL v misel vzamem,
je Rimski papež ravno v Času, ko se je keršanska pravica
Uničevala, bi rekel, zares z nogami taptala. Vse hudobije so se
0 «tno počenjale, vsaka čednost pa zasmehovala. Sveti papež je
-Sairi  zvesto si prizadeval za keršansko pravico; z veliko modrostjo
J e  dajal povelja, ki so pospeševale sveto, Bogu dopadljivo življenje.
Nlc  ni porajtal nasprotnost, ki so se mu stavile; niti zaničevanje
n di Poganjanje ga ni vstrašilo. In ko so ga hudobneži spodili in
l e  v pregnanstvu umreti moral, bile so njegove zadnje besede:
»Pravico sem ljubil, krivico sem sovražil, zato bom v pregnanstvu
Jtterl.« Nobena stvar tega svetnika ni mogla odverniti od poti
er šanske pravice. In poglejmo naslednika svetega Gregorja, sedaj¬
ta svetega Očeta, našega preljubega Pija devetega! Skoraj so
asi  danešni prav podobni hudim časom svetega Gregorja. Pa tudi
SVe ti Oče so podobni svetemu Gregorju. Vse neznanske hudobije
^ Vse  satanske zvijače jih premotiti ne morejo; terdni ko skala
p J1 J° > ter nam vsem kaj lep zgled keršanske pravice dajejo.
a  nam tako tudi očitno spričujejo, kar vsi svetniki
0Ve k stanovitno se vsega hudega varuje in
^ a  > s i tako neko sveto spretnost in navado pridobi, da vse
s  nekako lehkoto, z veseljem stori.

9. Potem sem rekel: »Keršanska pravica je z gnado Božjo
1  °bljena zmožnost, vselej, povsod in v vseh okoljši-
a b  hudega se varovati in dobro delati." — Dobro.je vselej
ro  ? hudo je vselej hudo; zato se moramo hudega vselej
0v ‘b' in dobro vselej storiti. Kajti Bog vselej, vsak trenutek
6 ( ^°d )ro  ljubi, .vse hudo pa sovraži; zato smo pa tudi mi,
Vs(f° V * °^ roc L vselej, zmiraj dolžni, le dobro delati in vselej
j.j Se  ^ liu J° sovražiti, zmiraj se hudega varovati. Keršanska pravica
)a ’ Zavedno in vselej, vsak dan, vsako uro, vsak trenutek,

da, ako
le vedno dobro

8

dobro delamo in se hudega varujemo. Iu to ne le vselej, ampak
tudi povsod, na vseh krajih, bodi si v cerkvi, bodi si doma,
na polji ali pri domačih opravilih, na ptujem ali v doma#)
v samoti ali v družini — povsod tedaj moramo se hudega
varovati, le dobro delati. Mkjer ne smemo kaj hudega p°'
četi, nikjer ne kaj dobrega opustiti. To tirja keršanska pr a '
vica. Naj bo bogat , ali reven, imenitnega ali priprostega stanu,
naj ima veliko opravil ali malo, naj bo k hudemu napeljevali
ali ne: vsak kristjan je dolžen, se vsega hudega varovati, J e
dolžen, le dobro delati.

Glejte preljubi! to tirja, to hoče keršanska pravica, da
vselej, povsod in v vseh okoljšinah svojega življenja se hudega
varujemo in le dobro delamo. Ni torej keršansko pravičen, kdor
le včasih, kadar se mu bolj poljubi, dobro dela ali se hudega
varuje; ali kdor le to ali uno zapoved spolu uje, drugih pa ne -
In ravno o tem se loči keršanska pravica od vsakdanje, svetne
pravice. Kajti svetna pravica tirja le, da se vsakemu pusti iu d&>
kar je njegovega, kar nam zapoveduje sedma Božja zapoved-
To pa keršanski pravici ni zadosti. Kdor hoče keršansko p ra
vičen biti, mora spolnovati vse zapovedi Božje in cerkvene iu
vselej, povsod in v vseh okoljšinah. Tako pravična sta bila P°
besedah svetega evangelja Caharija in Elizebeta, ker sta živela
po vseh zapovedih in po vseh postavah Gospodovih, nesvarlp v °’
ter sta bila tako pravična pred Bogom. (Luk. 1. 6.) Tako
pravičen je bil sveti Jožef, od kterega pravi sveti evangeh 8
Matevž, da je bil »pravičen,"  to je, popolnoma pobožen.
taki pa so bili farizeji in hinavski judovski pismoučeni, kt®^
so le nektere zapovedi spolnovali, ali le po čerki, ne v resnico
zato pravi Jezus Kristus: „Ako ne bo obilniša vaša pravica*

kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo-
(Mat. 5, 20.)

to

9

Še eno lastnost keršanske pravice sem naznanil. Rekel
sem: Ako hočemo keršansko pravični hiti, moramo:

c. Iz čistega namena, iz ljubezni do Boga, hu¬
dega se varovati in dobro storiti.  Namen, zakaj se
hudega varujemo, zakaj dobro delamo, ta namen je poglavitna
re č pri keršanski pravici. Tudi farizeji so se ogibali veliko
grehov, ter so veliko dobrega delali; pa ne iz ljubezni do
Boga, temuč iz posvetne nečimernosti, da bi jih bil svet hvalil,
ha bi bili videzno dobri; kajti Kristus jih je imenoval pobeljene
grobove, ki so znotraj polni gnjilobe. Zato njihova pravičnost
Pred Bogom ni nič veljala. — Da bo toraj naša pravica Bogu
dopodljiva, in da si bomo ž njo zaslužili večno plačilo; moramo
imeti vselej čist, dober namen, kadarkoli se hudega varujemo
a h kadarkoli kaj dobrega storimo — le iz ljubezni do Boga,
v  Božjo čast, ker je to volja Božja, ker je Jezus Kristus tako
Spovedal in nas njegovo sveto evangelje tako uči.

d. Poslednjič sem še rekel: Keršanska. pravica je z gnado
Božjo pridobljena zmožnost, vselej, povsod in v vseh okoljšinah
hudega se varovati in dobro delati."  To sta dva dela
heršanske pravice; dva dela, ktera se ne smeta eden od druzega
ločiti, ako hočemo keršansko pravični biti; kakor se ne sme ločiti
duša od telesa, če hoče človek še živeti. Kdor bi se hudega varoval
P a  bi dobrega ne delal, ta ni keršansko pravičen; in ravno tako
lle , kdor bi sicer dobro delal, pa bi se hudega ne ogibal,
lle  varoval. Zato pravi sveto pismo: »Varuj se hudega in
stori dobro."

Keršansko pravičen toraj še ni tisti, ki le nekteie dobre
hela stori, kar mu je morebiti lohko, -ali kar ga veseli, ali za
hur posebno dobro voljo ima; ako pa opušča druge dobi e dela
ali  čednosti, ki so bolj težavne, ki se mu ne priljubijo. Tudi
ui keršansko pravičen oni, ki se varuje enega ali druzega

10

velicega, očitnega greha, pa druge zapovedi brezskerbno pre¬
lomi ja, ali dolžnosti svojega stanu zanemarja ali opušča. Tudi ni
keršansko pravičen oni, ki stori kaj malega pa to silno visoko
ceni in si misli: Saj imam to ali uno dobro nad seboj; če sem
tudi to ali uno hudobijo storil; saj bo Gospod Bog tudi na moje
dobre dela kaj porajtal. Spet drugi so slepi in mislijo: Saj vendar
nisem še tako hudoben, ko so drugi. O kako sami sebe slepijo
taki ter se goljufujejo neizrečeno hudo; kajti to je farizejska pra¬
vica, ki jih ne bo nikoli v nebesa pripeljala. Kdor hoče biti
v resnici keršansko pravičen, ta se mora ne le vsega hudega
varovati, ampak mora tudi po svoji moči dobro delati.

In tako sem vam razložil, kaj je keršanska pravica? Lahko
tudi zdaj veste, kteri človek se imenovati sme keršansko pra¬
vičnega? Tisti namreč, kteri s pomočjo Božjo se skerbno varuje
vsega hudega, vsacega tudi malega greha, in zraven pa S1
prizadeva za svete čednosti in dobre dela; vse to dela pa le 12
ljubezni do Boga. Glej, ljubi kristjan! ako ti z gnado Božjo,
ktere po vrednem prejemanju svetih zakramentov zadobiš, skerbno
delaš, se vsega ogibaš in varuješ, kar ti zapovedi Božje in za¬
povedi cerkvene prepovedujejo, to pa storiš, kar ti zapovedi
zapovedujejo— si keršansko pravičen.  Tako uči že sveto
pismo stare zaveze, ki pravi: „Ogibaj se hudega, in delaj
dobro; išči miru in hiti za njim."  (Psalm 33, 15-)
Ogibaj se hudega,"  to je, glej, da ne zgrešiš prave poti
proti večnosti, ali varuj se, da ne zaideš; toraj varuj se greha
ki je edino pravo hudo in ki te odpelje od prave poti. »Delaj
dobro,"  to je, na poti proti večnosti hodi vedno naprej, ali
skerbi za čednost in dobre dela. In „išči miru in hiti za
njim!"  to je, tako dolgo moraš delati, vedno popolniši priha¬
jati, da dosežeš zaželjeni mir, to je večno zveličanje. In kdorkoli

11

to stori,  on  je  keršansko pravičen, on hodi pravo pot -
v  večno domovino.

Še vam moram na kratko odgovoriti na vprašanje:

2. Je li keršanska pravica k zveličanju po¬
trebna?

Popolnoma potrebna je. Jezus Kristus, večna resnica, sam
Pravi: „Ako ne bo obilniša  vaša pravica, kakor pis¬
arjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kralje¬
stvo.«  (Mat. 5, 20.) In že v stari zavezi pravi sveti Duh:
»°gibaj se hudega in delaj dobro."  (Ps. 36, 27.) To
resnico nam poterdi Jezus v mnogih prilikah. Tako govori od
hlapca, ki je sebi izročeni talent zapravil; spet od druzega, ki
ga je zakopal. Kaj se zgodi z obema? Ne le uni hlapec, ki je
sv °j talent slabo obernil, ga zapravil in je tako grešil, ampak
tudi ta, ki je svoj talent zakopal, ki ž njim nič dobrega storil
ui> tudi ta je bil imenovan hudoben hlapec in je bil pahnjen
v  zunanjo temoto, kjer bo jok in škripanje z zobmi. (Mat. 25.)
J’ 0  resnico nam poterdi prilika od malopridnega in nerodovitnega
drevesa, v kteri Kristus naravnost pravi, da ne le vsako drevo,
hi slab sad obrodi, bo posekano in v ogenj verženo; ampak
tudi vsako drevo, ki nobenega dobrega sadu ne obrodi, bo tudi
Posekano in v ogenj verženo. (Luk. 3.) Ravno tako nas učč
Jezusovi učenci in aposteljni. Sveti Peter nam piše: „Kdoi
hoče življenje ljubiti . . . naj se ogiba hudega,
ln  uaj dela dobro."  (I. Petr. 3, 10.) Kaj lepo nas opo-
^iuja sveti apostelj Pavel v pismu do Rimljanov, ko nam pravi,
da ne obračajmo udov svojega telesa v službo greha, ker smo
v  svetem kerstu prerojeni k novemu življenju, v spolnovanje
Pravičnih, dobrih del. (Rim. 6, 11 — 20 .) In sveti apostelj
Jakob p^: „Kaj pomaga, moji bratje! če kdo pravi,
da  ima vero, del pa nima! da bo li vera mogla

12

zveličati?" (Jat. 2, 14.) Kakor oblačilo nas mora obdajati
keršanska pravica, kar je že Job rekel: „S pravičnostjo
sem bil oblečen, in kakor s plajščem . . . sem se
oblačil s svojo pravico." (Job 29, 14.) Zato pravi sveti
G- r e gor:  „Ako smo oblečeni, nas ogrinja obleka od vseh strani-
Tisti je toraj s pravičnostjo oblečen, ki se vsega z dobrimi
deli pokrije in ga nikjer noben greh ne odkrije. Kajti kdor je
v nekterih rečeh pravičen, v nekterih pa krivičen; tak se od¬
krije po eni strani; in dela njegove niso ve,č dobre, ker orna-
dežane so z drugimi hudobnimi deli. Kdor se namreč pregreši
v enem, pokonča veliko dobrega; in kdor spolnuje vse zapovedi,
pa le eno prelomi, pregrešil se je nad celo postavo." In sveti
Bernard  pravi: „Pravičen je podoben dobremu vinogradu;

njegove čednosti je tertje; njegove dejanja mladike; njegovo
vino tolaživno spričevanje dobre vesti; njegovo grozdje so P°'
božne solze v britkostih."

In tako upam, da ste prepričani vsi te resnice, da J e
keršanska pravica k zveličanju potrebna. In zato sklenem per vl
nauk od keršanske pravice z besedami svetega Petra: „Bratje-
prizadevajte si bolj in bolj, da po dobrih delil 1
svoj poklic in svoje izvoljenje ugotovite!"  (II. P®"*
1, 10.) Amen.

13

I. X)el keršanske pravice.

Varuj se hudega.

I. R a z d e 1 e k.

0<1 greha sploh.

II. Keršanski nauk.

Kaj je greli?

Zadnjič sem vas učil, kaj je keršanska pravica, ter sem
. e  • Keršanska pravica je z gnado Božje pridobljena zmožnost
spretnost, vselej, povsod in v vseh okoljščinah iz čistega na-
Btlea a hudega se varovati in dobro delati.

K tega ste pa tudi lahko že spoznali, da h keršanski
Pbivici je potrebno, da se varujemo hudega in delamo dobro;

J e > da vse studimo in opustimo, kar je zoper Božjo voljo in
^ er  Jezusov nauk; in da vse ljubimo in storimo, kar je po
ge  J 1 v °lji in po Jezusovem nauku. Pred pa je treba hudega
varovati, potem še le dobro storiti, kdor hoče keršansko
še V' 611  Skleda mora biti poprej osnažena, potem se

e  ^ ene  jed vanjo. Ako hoče kmet njivo obsojati, mora jo
( j a  Pripraviti. Ternje mora izruvati, kamenje pobrati; in
ttlu  vsega ne pohodijo, mora njivo tudi ograditi, tudi tiče
cediti. Dokler je njiva s ternjem zaraščena, s kamenjem,
^Aljami posuta, dokler tiče po njej gnjezdijo, ljudje in
... 11,1  l Xl  njej hodijo, ne bo ti obrodila zaželjenega sadu. Tako
v  . lu di zginiti vse hudo iz našega serca, da bo dobro
v J 1Jeiu  obroditi moglo. Dokler ni odstranjena bolezen, se člo-
nfi  more zdravega imenovati, dveh pa je človeški duši
Ke i'šanski nauk V. p. ^

14

veliko bolj nevarna bolezen, kakor vsaka kuga našemu telesu.
»Nihče ne more dvema gospodoma služiti;  (ki nas¬
protno zapovedujeta; enemu tako dobremu — Bogu, drugemu
tako hudobnemu — satanu) ali bo namreč  enega sovražil
in enega ljubil; ali se bo enega deržal in enega
zaničeval."  (Mat. 6, 24.) Vse te prilike nam spričujejo, da
poprej se moramo ogibati, znebiti hudega; potem nam bo še le
zarajtano vse dobro. Zato je že sveti Janez Kerstnik, pa tudi
Jezus je začel svojo pridigo s temi besedami: »Delajte po¬
koro,  zakaj nebeško kraljestvo se je približalo." (Mat. 3, 2.)
On je s tem rekel: Zapustite vse hudo; kajti le tako se zamo-
rete udeležiti gnade — pomoči Božje, s ktero si hote prisvojil*
dobrih del, svetih čednost, ter si zagotovili svoj namen — večno
zveličanje. In tako je pervi del keršanske pravice:

Varuj se hudega.

Kaj pa je hudo?

Navadno imenujemo »hudo"  vse, karkoli se človeku i*e
prileže, kar nam britkost ali terpljenje napravlja, kakor: Bolezen,
revščina, toča, ogenj ali druge nadloge. Vendar pravo edino u*
resnično hudo je le »greh".  Vse zopernosti in terpljenje tega
sveta zadevajo le bolj naše telo; greh pa pogubi dušo, ternam
prinese večno smert. Zato pravi naš mili Zveličar Jezus Kristus-
»Ne bojte se njih, kteri telo umorč, duše pa n e
morejo umoriti; temuč bojte se velikoveč  tistega*
kteri more dušo in telo pogubiti v pekel."

10, 28.) To je, bojte se, Boga razžaliti, ki vas zamore večno
v peklu kaznovati. Zato nas je Jezus učil moliti v očenas**-
»Temuč reši nas od hudega," to je, od naj večega zla, od g^'
In sveti Janez Krizostom pravi: »Veliko njih misli, da J e
yečno pogubljenje zadnje in naj veče hudo; jaz pa mišk 10 ’

15

m

Umiraj
Je zusa
In

bom
Kristusa,

prav

tako učil, da je
grešiti, kakor

•m

veliko veče hudo, žaliti
v večnem ognju goreti."

11,1  n ta imenitni cerkveni učenik; kajti, ko bi nikoli

ne bilo, bi tudi pekla ne bilo. Greli je
imeniten nauk od nesrečnega greha. Stavim

^ greha
UZr °k pekla.

^ ^j b0
ra J vprašanje:

^ a J je greh?

° pa J^ 0  stvar, ktero hočemo dobro poznati, moramo ogledati,

&reh Va ^ ^ 1J  P rem lSljevati od vseh strani. Tako preglejmo tudi

p°ka,. na  ^ an ko* Naj poprej vam bom greh opisal, kakor se nam

P^ein' kakor se nam razodeva; to je: a. Razo d en j e greha.

Vaiu  pa opisal, kaj je greh sam v sebi, to je: b. Bitstvo
° e  h a.

u 11 a  j n o razodenje  greha je pregrešno dejanje, to je:
6  • beseda, delo ali opuščenje. No trajno bitstvo pa je

torai Va  fobija sama na sebi. Natoro nesrečnega greha bomo

ti

Q je i a

ra j Odlil Čl liči »CU1. INČILUIU J

d en j p  lu  I a nko spoznali, da pregledamo njegovo zunanje razo-

njegovo notrajno bitstvo. Tedaj:
a - Kaj je greh po svojem zunajnem razodenji.
Greh, kakor se nam razodeva, kaže, je proštov j

lomljenje Božje  postave. Tako nam greh opisuje sveto

Pismo. 1  ■

Pri

ki

ga imenuje prelomljenje postave, pa ga tudi imenuje
(Kirn. 4, 15; I. Jan. 3, 4.) Tako tudi cerkveni učeniki.
Po l l AnA rož pravi: „Kaj je greh druzega, ko prelomljenje

ave  in nepokorščina nebeškim zapovedim? “ Vsak gre i ima r^
I '> ^a se razodeti more, in te so: 1. Božja postava, re
h^.jenje  Božje postave, in 3. Prostovoljno  P ,e  (
lje Vat ? e  K°žje postave. Vse te tri reči moramo nekoli o piums
a  ’ da zvemo na tanko, kaj je greh. ^

16

1.  Božja postava je večna postava, je volja Bo#’
tedaj vse, kar nam je Bog zapovedal in kar nam je prepove®' •
In to so desetere Božje zapovedi, ktere je Bog Izraelcem
ki pa vežejo tudi nas kristjane in vse ljudi; ker le razl*^
natorno postavo, ktero je Bog vsacemu človeku v serce vtis®’
pa tudi zapovedi ali nauki, ktere spolnovati nas je Kristus 1,0  '
Vse te zapovedi, vsi ti nauki so od Boga in v pravem P onieI j!.
Božja, večna postava ali volja Božja. Bog ima pa na 26111
svoje namestnike, kterim je dal čast in oblast, da v njeg° vel)l
imenu dajejo zapovedi ljudem. In ti so cerkev in d e r ž
ali cerkvena in deželska  gosposka. Cerkev ima od K

stusa posebno oblast, nam dajati svoje zapovedi in mi
dolžnost, te zapovedi spolnovati. Kajti na ravnost pravi

imam 6

Kristu s

2  e im 1J 1

svojim namestnikom: „K ar koli bote zavezali na
bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli bote
vezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebes
(Mat. 18, 18.) In zopet pravi: „Kdor vas p o slu#
posluša; in kdor vas zaničuje, mene za n

me» e
ičuj 0 ;

Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ^t 0 J
meje poslal."  (Luk. 10, 16.) In: „Kdor pa ce^
ne posluša, naj ti bo, kakor nevernik in °° l  .
grešnik."  (Mat. 18, 17.) Pa tudi deržava  ali deže^
gosposka ima od Boga oblast, postave in zapovedi dajati, *•
moramo mi spolnovati. To nas uči sveti apostelj Pavel, re  .
„Ysak človek bodi viši oblasti podložen nanll g0j
ni oblasti od drugod, kakor od Boga; ktere P a  ^
so od Boga postavljene. Kteri se t e d a J ^ .
lasti vstavlja, se Božji volji vstavlja- B
se pa vstavljajo, sami sebi pogubljen,) 6  •
kopa  vaj  o." (Rim. 13, 1, 2.) Motiš se toraj, ^'^po¬
kristjani ako meniš, da nisi zavezan, spolnovati ukaze m

17

^ deželske gosposke; motiš
^raš i e

se, ako misliš,

da te zapovedi
Tudi kar de-

^Isk ~ S P°^ J0Va ^ zav °ljo strahu pred kaznijo.

%at a  gosposka zapoveduje ali prepoveduje, moramo vestno spol-
želsk' 1 ' a ^ 0 16 n ’ kaj ' P re 8' rešlie ? a - Ako bi pa ne ubogali de-
svetj ^ 0spos k' 1  pregrešili bi se zoper Boga; ja prelomljevati
Wd' 6 P ° s ^ aTe zamore  hiti ravno tako smerten greh, kakor pre-
Božje ali cerkvene zapovedi; sveti apostelj ja narav-
PraV ' ! < * a ’ kdor se oblasti ustavlja, se Bogu ustavlja ter si
^ehf aVa Vefin ° VVMM-  Vsem višim smo pokorščino pod
ng. ° a ' dolžni. Če torej otroci svojim staršem, učenci svojim
te S (. °!" ’ hlapci in dekle svojim gospodarjem niso pokorni in

se „ ’ kar jim oni zapovedč, delajo zoper voljo Božjo in

' Pre ?rešij 0 .

TmV

p fe i Ko > mislim, da vsi spoznate, da Božja zapoved, ktero
tli v, ^ eva ^ je greh, ni le, kar nam je Bog sam zapovedal
dtij e  p ° Ve dal, ampak vse, kar nam on zapoveduje ali prepove¬
dih i° 8Vo j'h namestnikih, po duhovski in deželski gosposki;
■ ll1  kar ti

° Vern  imenu. Vse drugači bi pa bilo, ako bi nam te go-


^ namestniKin, po anhovski m deželski gosposki;

ar  ti zapovedujejo, je Božja zapoved, ker oni zapovedujejo

2apo v  ^ apove dale kaj pregrešnega; takrat bi pa delale nasprot Božjim
jim J( . lni > nasprot Božji volji, in prilastovale bi si oblast, ki
dej j. , dlla - In zato bi takrat tudi ubogati ne smeli. Greh je
s tiB |, (!  ra d kadar bi ne storili tega, kar nam zapove, ali ne opu-
2 ‘h kar nam prepove Božja zapoved, to je, kader jo prelomimo,
'ja^j’ P re 'omi  se pa Božja postava z mislimi, z že-
d e g ’ z  besedami, z dejanjem in z opuščenjem  do-
p r  ’ v ^ ar s mo storiti dolžni. Z mislimi ali željami
K Va re ^°, kader kaj mislimo, želimo, hočemo, kar Božja

^ ev avne^ r ^° Ve< ^ u j e , na  P r ^iko: pregrešne so misli nečiste, ma-

dti )  ' kesar storiti ne smemo, tega dopadljivo tudi premišlje-

^nj poželjeti ne smemo. Z besedo  se pregrešimo

18

kader kaj govorimo, pojemo, pišemo ali tiskamo, kar j e  !
Božji postavi prepovedano, postavim če se rotimo, Če
kar druga Božja zapoved prepove, nečisto, nespodobno -
rimo ali nesramno pojemo, kar je zoper šesto zap°
ali če lažemo, obrekujemo, opravljamo, kar je zoper

zapoved. Z dejanjem  grešimo, kadar kaj storimo
zoper Božjo postavo. Tako je nepokorščina, poboj,
ker so te in take dejanja zoper zapoved Božjo,
se pregrešimo, kadar kaj ne storimo, kar smo dolžni

zapo 1
osm°

kar j®
goljufija ^

2 opušč e « e  .

stori«-

dobr<#

Vendar je opuščenje le takrat greh, kadar opustimo kaj ^
kar smo storiti dolžni. Če v delavnik ne greš k sveti maši
nimaš nobenega greha, ako ravno si opustil imenitno dobro

sv 1

eh

ker zapoved Božja ti ne zapoveduje ob delavnikih biti p rl
maši. Ako pa v nedeljo ne greš k sveti maši, kar ti je 2 a P ^
dano, imaš pa greh. Pri opuščen ji moramo vselej gledati ^
ali je opuščeno dobro delo zapovedano ali ne; ako nam^J®^
povedano, je greh; ako ni zapovedano, tudi ni greh. ^ j Y
ako bi opuščal vse dobro, kar sicer ni zapovedano, P il  ^ ^ ^r
poročeno, bi bil pač mlačen kristjan, in nevarno bi bilo ^ ^
ličanje tvoje. Ako ljubiš Boga in ti je draga tvoja duša? j
dosti vpraševal, ali si to ali uno dobro delo dolžen storiti , ^

dobro boš storil, kadar in kakor boš mogel in znal-
ni greh, če opustiš dobro, kar storiti nisi dolžen. jjjjOi
3. Prelomljenje Božje postave mora biti pr o sto  i A
da je res greh. Kaj hudega, kar človek ne stori iz P 10 ' . g( rr
se mu za zlo prišteti ne more; torej ni greh. „Gri
Avguštin, je prostovoljno zlo, tako da ni greh
voljno ni storjen." .„#!

io r

«j-oS

Kdaj pa je prelomljenje Božje postave v

voljno?  — Kader se godi z vednostjo in z voljo, toJ e >
dostno spoznamo in privolimo.

da

19

Kdaj pa je zadostno spoznanje?

Zadostno spoznanje je, kadar človek ve, ali vsaj bi
vedeti mogel, ali bi lahko vedel, da to, kar stori, je zoper za¬
poved Božjo; torej daje  nepripuščeno, hudobno. Če torej, kristjan!
kaj storiš, kar je sicer zoper Božjo postavo, pa ti ne veš, da
je prepovedano, in ako bi vedel, bi ne storil, takrat nisi grešil.
Zato mali otroci, ali kterim se je pamet zmešala, in nobenega
spoznanja hudobnega nimajo, nič ne grešijo. Tudi tisti ne greši,
kteri' prelomi kako zapoved, za ktero nič ne ve; na priliko:
pri nas je zdaj o navadnih sabotah pripuščena mesna jed; ti bi
Pa popotoval po škofiji, kjer nimajo tega polajšanja, in v soboto
ki vžival tudi mesne jedi; ne imel bi nobenega greha, ako bi
ti na misel ne prišlo, ali bi ne zvedel, da je tam meso jesti
prepovedano; ker bi tako nevedama prelomil zapoved. Ali vendar
si to dobro zapomnite, da taka nevednost mora biti nezadolžena;
a ko je pa zadolžena, bil bi greh; ker zadolžena nevednost izhaja
iz hudobne volje. „Kaj druzega je, pravi sveti Gregor, ne ve¬
deti, pa spet drugo je ne vedeti hoteti; kajti, kdor svoje uho
odtegne glasu resnice, da bi kaj ne vedel, ni nevednež, je za-
ničevavec postave." Ako bi se v poprejšnem izgledu domislil,
morebiti pa tam ni pripuščena mesna jed, pa bi poprašati ne
kotel iz zanikernosti, ali da bi ti vest ne očitala, bila bi taka
nevednost zadolžena in ako bi mesne jedi vžival, grešil bi. Pa
tudi tisti se pregreši, kdor kaj stori, kar iz nevednosti za pre¬
povedano ima. Tako, ako bi vžival mesne jedi na dan, ki niso
Prepovedane, pa ti misliš, da so prepovedane, grešil bi, kakor
'V bi jih postni dan vžival. To zato, ker nikoli zoper svojo vest
delati ne smemo, ker greh je, kar je zoper našo vest. Kdor
dela zoper svojo, če tudi popačeno vest, kaže vselej hudobno,
®°žjini zapovedim nasprotno voljo; ker dela to, kar za piepo-
y edano, hudobno ima; toraj greši. »Vse pa, kar ni iz vere,

20

(to je, zoper našo vest) je greh,"  pravi sveti apostelj Pavel.
(Rim. 14, 23.)

Še nekaj vas tu opomniti moram; to namreč, da je k
grehu res potrebno, da kdo zadostno spozna hudo; posebnega pre¬
misleka ali posebnega pretuhtovanja pa ni potreba. Tako, kdor
laze, krade, preklinja ali nečistost vganja, greši; če tudi takrat,
ko kaj tacega dela, ne misli, da bi delal kaj pregrešnega; kajti
vsak dobro ve, da laž, tatvina, preklinjevanje in nečistost je
prepovedano po Božji postavi, dobro ve, da te dejanja so greh.
Nepremišljenost, naglost zamore greh zmanjšati, pa popolnoma
uničiti ga ne more; le ako bi v trenutku grešnega dejanja
bila zavednost tako otemnjena, da bi človek nič ne vedel,
kaj dela.

K grehu, to je, da se prostovoljno prelomi Božja postava, j e
potrebno, zraven zadostnega spoznanja, tudi še privoljenje.

Kaj pa je to: Privoljenje v greh?

Privoljenje  v greh je v tem, da človek poterdi hu¬
dobno, ima dopadanje nad hudim, ter taisto stori, ko bi vendar
lahko opustil. Tako zavoljo slabega poželjenja nam se vrivajo
večkrat hudobne misli, kakor pravi sveti apostelj Jakob: „ Vsak
pa je skušan, kadar je od s v o j e g a p o ž e 1 j e n j a
vlečen in vabljen."  (Jak. 1, 14.) Ako mi take v n aS
izhajajoče misli v trenutku, ko jih za grešne spoznamo, hitro m
resnobno zaveržemo, jih zatreti želimo ter Boga ali svetnike na
pomoč kličemo, takrat ni privoljenja, in mi ne grešimo; temuč
take skušnjave so nam celo v za,služenje po besedah ravno tega
aposteljna, ki pravi: „Blagor človeku, kteri p re '
terpi skušnjavo; ker skuše n bo sprejel krono
življenja."  (Jak. 1, 12.) Ako pa nasproti take v nas
izhajajoče slabe misli radi imamo, z dopadanjem jih v svojem
sercu gojimo, ali celo voljo imamo, hudo v dejanju spolniti*

21

J'" 1  s tem privolimo in greh je storjen; zato spet pravi sveti
Jakob: „Potlej, ko poželjenje spočne, rodi greh.“
15.) Ravno tako hudo, ki se zgodi v besedah, v dejanju
z opuščenjem dobrega zoper našo voljo, in kteremu se vsta-
V| d nismo mogli, ni nam v greh prišteto, ker manjka našega
Privoljenja. Tako perva nevihta nesrečne jeze, ta ali una beseda,
^ nam zoper našo voljo uide, ni greh. Tako tudi ne greši
° Se ba, kteri se dela hudobna sila, ktera pa z vso močjo odvra-
ri’j e , ako bi se tudi ubraniti ne mogla. Ako bi se pa z vso
m( % ne branila, ali v trenutku greha dopadanje imela, je
tešila, ker je z grehom zadovoljna, v greh privolila. Tako
uimaš greha, ako o nedeljah ali v zapovedanih praznikih
^oljo bolezni, ali kacega druzega imenitnega uzroka ne
mor eš k službi Božji; ker bi zapovedi cerkvene ne prelomil
Prostovoljno, temuč ker ti je spolniti ni mogoče. Nemogočnega
'°S ne tirja.

B

Privoli,

ria bijte, ljubi moji! ja na tanko vedeli, kdaj je prostovoljno

( 1 :

‘jenje že greh rodilo, moram vam še nekoliko to pojasniti,

^  Se  noben izgovarjati ne bo mogel, da ni vedel, kdaj je grešil.
Poprej, kar zadeva čas privoljenja, dobro si zapomnite, da

ri radosti čisto malo časa k grehu. Tako, na priliko, da bi se
0  Pregrešil zoper sveto čistost, ni potreba, da bi več minut

Vd 0

e * c, ri° več ur se radoval z nesramnimi podobami; ako to le

1  trenutek popolnoma premišljeno in radovoljno storiš, se že
tsiUert;

,I10  lahko pregrešiš. Vendar vestni kristjan, ki vedno čuje
seboj z vso skerbjo, ne privoli lahko tudi en trenutek ne,
Se Vs aki skušnjavi hitro v bran postavi. Zato se bogaboječe
v  lle  smejo preveč bati, kakor da bi le za trenutek privolile
bi eh. __ drugič vas moram opomniti, kar zadeva privo-

J v ]] | A

J  samo na sebi.  Ni potreba, da bi človek nad grehom

Pad

ker

( luše

22

kazal posebno veselje, ali da bi ga s posebno radostjo storil;
zadosti je, da bi ga bil lahko se ognil, in ga je vendar storil-
Tako, ako bi kdo kaj nečistega, česar bi se lahko obvaroval;
tudi z veliko nejevoljo počel, ker se gerdenm dejanju vest z
vso močjo vstavlja, bi vse eno hudo se pregrešil, ker nejevolja
tudi stud ne uniči privoljenja. Kdor doprinese hudobijo, ktero
bi lahko opustil, ta jo tudi hoče, in ker jo hoče, je prostovoljk 1 ’
torej je greh. Neumen, neveljaven zgovor bi torej bil, ako 1
kdo rekel: »Saj nisem rad tega storil." Pilatuž je smertno sodb°
čez Božjega Zveličarja tudi nerad izrekel, pa je vendar hnl°
se pregrešil. Kdor ni popolnoma spridenega serca, ne more no
bene hudobije brez nekakega no trajnega studenja doprio eS ^'
Kajti vojska je sercu; vest in skušnjava se vojskujete; naj se 26

odloči za to ali za uno, boj je; bojevati se mora ali zoper svoj 0

vest, zoper ta notrajni glas Božji, ali pa mora zavreči skušnjav •
Kakor pa dela Bogu dopadljivo, zasluživno, ako posluša in ub°£
glas svoje vesti in hudo zaverže; tako pa se Bogu zameri
je kazni vreden, ako se skušnjavi vda in dela hudo. — ^ re  ■*
vam moram še omeniti uzrok  privoljenja. Kdor namreč ^
naprej ve, ali saj bi lahko vedel ali vedeti moral, da iz ne P*
puščenega ali tudi iz pripuščenega pa ne potrebnega dejani 8,  ^
izhajal greh, ta hoče greh v izviru ali v uzroku in tako g
Pijanec, na priliko, se noče ravno upijaniti, noče ravno razsaj ’
klafati, kleti, rogoviliti ali druge nespodobnosti vganjati;
navadno v pijanosti doprinaša; ako pa z lastne skušnje ve,

n-ehe 2a '

je v pijači nezmeren, da v pijanosti v te ali enake »
ne ogiblje, on hoče pijanost in
izhajajoče grehe v izviru ali v uzroku , ker hoče vendarle P

j)je

brede, in se pijače ne ogiblje, on hoče pijanost in vse 1

T°

in kar v pijanosti hudega stori, mu je za greh zarajtano-
velja tudi njim, ki v jezi ali iz navade kaj hudega S oVOlh ^ 0
storč; kajti, dokler si ne prizadevajo, sami sebe zatajevati, b

23

navado premagati, ji sčasoma moč odvzeti; tako dolgo je vse v
greh zarajtano, kar tudi neprevidoma iz hudega pride. Nobeden
naj ne reče: „Nisem se mogel premagati, jeza me je prevzela,
ali navada me je premagala." Zakaj pa si se tako zapletel v
hudobijo, da te tako v lasti ima? Zakaj si tako vnemaren, da
ji te oblasti ne vzameš? da se iz teh verig ne iztergaš? Ako
ti je resnoba, greha se Varovati, boš zabil naj poprej izvirk,
to je svoji hudobiji se boš vstavil, slabe priložnosti se ognil in
hudobne navade opustil. Ker pa tega nočeš, hočeš greh, in
tvoji izgovori so puhli.

To glejte! so tiste tri reči, iz kterih greh v svojem razo-
denji obstoji: Božja postava, prelomi  j e n j e Božje postave
in sicer prostovoljno  prelomijenje Božje postave. Kdor torej
vedama in voljno kaj stori ali opusti, govori, ja le misli ali
želi, kar nasprotuje Božji postavi, ali kar nasprotuje zapovedim
cerkvene ali deželske gosposke, ta greši.

b. Zdaj vam moram pa še povedati in nekoliko razložiti,
kaj je greh v svojem bitstvu?

Greh v svojem jbitstvu,  greh sam na sebi, je:;
1. Odverniti  se  od  Boga; 2. Vdati se vstvarjeni
reči in zavoljo tega naj v e če hudo in naj veča  nesreča.

1. Gireh sam na sebi  je:  odverniti se od Boga. Kdor
greši, prelomi postavo Božjo, ali kar je eno, se odverne od Božje
postave. Ker je namreč postava Božja volja Božja, zato, kdor
se od postave odverne, se odverne od volje Božje ali od Boga
samega. Človek je od Boga popolnoma in ves odvisen; le tre¬
nutek živeti, biti ne more, ako Bog svojo milo roko odverne
od njega; v svoj nič bi se mahoma pogreznil, ako bi Bog le
to misliti hotel. Glejte! in človek, kader greši, odstopi od Boga.
se odverne od njega, noče niti pri njem niti ž njim biti, nočt
biti njegov. On Boga v svojem sercu ne spozna več za svojegžj

24

Gospoda, ga noče več ljubiti tega dobrega Očeta, mu noče več
služiti temu mogočnemu stvarniku vesoljnega sveta. Tako je greh
zares odvernjenje svoje volje od Boga.

In kaj hudega ima to v sebi: odverniti se
od Boga?

Bog je naš naj viši Gospod in postavodajavec; zato smo
mi dolžni svojo voljo podvreči njegovi sveti volji. Kdor pa je
dolžen, voljo druzega spolnovati, pa je ne spolnuje, je nepokoren.
Tako je vsak greh nepokorščina, punt, vzdignjenje
zoper Boga.  Kaj pa je punt zoper svetnega poglavarja ali
zoper svojega kralja? Spuntati se, zoper svojega kralja se vzdig¬
niti, se pravi, mu pokorščino odpovedati, njegove zapovedi za¬
vreči , mu dolžno spoštovanje in čast odreči, potrebnih davkov
ne odrajtovati, zoper njega še druge šuntati, ga s kraljevega
sedeža vreči, ja mu celo po življenji streči. Vse to stori človek
Bogu, kadar greši. Bogu očitno naznani svojo nepokorščino; kajti
on stori, kar Bog prepove; on opusti, kar Bog zapove. Kakor
da bi rekel: „Ti nočeš, pa jaz hočem; ti hočeš, pa jaz nočem."
Grešnik se vstavi in zapovedi Božje spolnovati noče, ker to stori,
kar Bog prepoveduje in tega ne stori, kar Bog zapoveduje; on
je drugi Farao, kteremu je Bog zapovedal, naj izpusti Izraelsko
ljudstvo; on pa je prederzno rekel: „Kdo je Gospod, da mu

bil jaz pokoren. Ne poznam nobenega gospoda, in Izraela ne
izpustim." Grešnik Bogu odreče vse, kar mu je dolžen: Molitev,
češčenje, ljubezen, hvaležnost; kakor da bi Bog ne imel nobene
pravice več do njega, se vede; dušo in telo ima za svojo last¬
nino in hoče delati ž njima, kar se mu poljubi. Vse svoje moči
tako rekoč zoper Boga spunta, da mu več ne služijo: svoj um,
da se veri ne podverže; svoj spomin, da na Boga ne misli;
svoje serce, da se Boga ne boji in ga ne ljubi; svojo voljo, da
Bogu ni pokorna; svoje usta, da Boga ne spozna in ne časti;

25

svoje ušesa, da od Boga nič ne sliši. Grešnik noče, da bi ga
Bog gospodaril, temuč svoji lastni volji da to gospodstvo. G-lejte,
ljubi moji! tako je vsak greh nepokorščina, vzdigojenje zoper Boga.

Ker je pa vsak greh nepokorščina do Boga, je tudi ravno
zato raz žaljenj e Boga samega.  Kaj stori grešnik? On
zatajuje Božje popolnamosti. „Grešnik, pravi sveti Bernard,
vse zaverže, kar je Božjega, in to, kolikor le premore." On
zataji Božje više gospodstvo, ker mu ni pokoren; on zaničuje
Božje veličastvo, ko ga ne časti; Božjo vsegamogočnost, ko se
je ne hoji; Božjo vsegapričujočnost, za ktero se ne zmeni; Božjo
dobroto, ko jo zametuje; Božjo svetost, ko bi rad, da Bog greha
ne sovraži; Božjo pravico, ko meni, da ga Bog ne bo kaznoval.
Ge tudi grešnik tega očitno ne pokaže, vendar na tihem bi rad
da bi Bog ne bil ne vsegamogočen, ne vsegaveden, ne povsod
pričujoč, ne svet, ne pravičen, z eno besedo, da bi Bog — Bog
ne bil. Greh torej sam na sebi zaverže vse popolnamosti Božje
ter mu odvzame dolžno češčenje in to je razžaljenje. Ker je
Pa Bog neskončen, je tudi razžaljenje, ki se z grehom stori,
neskončno razžaljenje.

Poslednjič ima pa greh, kakor odvernjenje od Boga, v sebi
tudi dolg.  Človek je zavezan, voljo Božjo spolno vati; on mora
t° hoteti, kar Bog hoče; kader pa greši, ravno tega ne stori,
tnga noče, kar Bog hoče. Kdor pa tega ne stori, kar bi storiti
mogel, zadolži se, ostane dolžen. Tako je vsak greh dolg. Ta
dolg pa ostane tako dolgo, dokler se ne poravna. Zato je človek,
ki greši, dolžnik Božji, Bogu nedopadljiv, v Božjih očeh so-
ražen, gerd.

2. Kakor je pa greh, odverniti se od Boga, tako je tudi
nagniti se k vstvarjeni reči.  Človek je tako vstvarjen,
da nekaj mora poželeti, po nekom hrepeneti, na nekaj mora
sv °je serce navezati, nekaj mora ljubiti Boga ali pa. kako drugo

26

stvar. Tu ni nobene srede. Kakor Boga zapusti, se od njega
odverne, takrat se nagne k stvari; in v tistem trenutku, kose
k stvari nagne, se od Boga odverne. Za srečo, za zveličanje
je vsak človek vstvarjen in vsak te sreče išče; že natora ga k
temu sili, da sreče, zveličanja išče, po njem hrepeni. Ako pa
človek svoje sreče, svojega zveličanja ne išče v Bogu, mora ga
iskati v nekom drugem zunaj Boga, in ako ne išče pravega,
neminljivega zveličanja, išče vsaj videznega, minljivega, negotovega,
In kdor torej Boga ne ljubi, ne išče v njem svojega zveličanja,
odverne se od njega pa se k drugi stvari nagne, ter le sebe
ljubi; kajti, kdor je kaki stvari nagnjen, ljubi le sebe, ljubi
svoje poželjenje, svojo čast, svoje premoženje in to je samo¬
ljubje.

In kaj hudega ima to samoljubje ali nagnje¬
nje k stvarem v sebi?

Pervo hudo je to, da omadežuje dušo.  Da je
duša po storjenem grehu omadežana, uči nas že sveto pismo,
ki govori od tega madeža, in govori tudi od očiščevanja
tega madeža. Tako piše sveti Pavel od nevernikov, da njih
pamet in vest ste ognjušene. (Tit. 1, 15, 16.) Tako pravi Bog
pri preroku Ecehielu: „T v o j a nečednost je ostudna;
ker očediti sem te hotel; vendar nisi očejena
svojih gerdobij; pa tudi ne boš poprej oči¬
ščena, dokler se moj serd nad teboj ne ohladi/
(24, 13.)

Kaj pa je ta madež, kterega napravi greh
naši duši?

Ta madež ni tista kazen, ktero si z grehom zaslušimo.
Tudi ni pregrešno ‘nagnjenje; saj vsak greh ne napravi tudi
pregrešnega nagnjenja, in tudi pregrešno nagnjenje večkrat še
ostane, ko je madež zbrisan; pa nasproti tudi pregrešno nagnjenje

27

Hko mine, ko madež storjenega greha še ni zbrisan. Poslušajte,
^ a ko nam sveti Tomaž Akvinski popiše madež greha.. On pravi:
”^ko nage telo z dotikanjem kake druge stvari zgubi pervotno
^ la g° ali lepoto, je omadežano; tako je tudi omadeževanje duše to,
a z gubi pervotno lepoto. Duša pa ima dvojno lepoto: natorno in
ezna torno. Natorna lepota je v blišču natorne luči naše pameti
era  vodi dušo našo v vsem dejanju; čeznatorna lepota pa je
v  blišču Božje luči, namreč v Božji modrosti in v njegovi po-
^ 0, ‘l > ki našo dušo obseva in njene dejanja Bogu dopadljive
ela. Pregrešna ljubezen, s ktero se duša na kako stvar nagne

LPP rt

Se  je tako oklene, je nekako dotikanje, ktero duši pervotno
P°lo zmanjša, ali celo pokonča. In to je tisti naši duši z
grehom vtisnjen madež." Madež na duši tedaj ni druzega, kakor
z  grehom storjeno pokončanje ali zmanjšanje natorne dušne le-
H°l e - Tako postane človek z grehom nagnjušen, pokvarjen,
V  božjih očeh gerd in zaničljiv. Kaj ni, preljubi moji! greh

zavoljo tega grozovit in strašen?

Ba še druge žalostne nasledke ima to samoljubje.

Grešnik se poživini, postane suženj mesa, greha
la  satana.  Vse to nam pove sveto pismo. Sveti Peter pravi,
a  grešniki imajo poživinjeno serce; ravno tako pravi Tadej v
Sv °jem pismu. Veliki angel Rafael imenuje zlasti nečistnike,
ae Umne živine, oni so „kakor konj in mezeg, ki pameti
^l&ata."  (Tob. 6, 17.) Sveti Pavel pravi: „Kteri  so  po
^ es u  (pod oblastjo poželjivosti), mislijo,  kar  je  po  mesu."
v  l,ri - 8, 5.) Tako so zares sužnji svojega mesa; kajti podver-
j^ 111  gerdi poželjivosti, delajo dela mesa, kakor sužnji opravljajo,
ar  jim zapoveduje njih ojstri gospod. Sveti Pavel imenuje greš¬
il e  budi sužnje satanove. In Jezus Kristus pravi: „S le h e r ji,
beri greh dela, je suženj greha."  (Jan. 8, 34.) In spet
Pravi; „Vi ste iz očeta hudiča, in hočete želje svo-

28

jega očeta spolnovati." (8, 44.) In sveti Janez piše ;
»Kdor dela greh, je iz hudiča." (I. Jan. 3, 8.)

Še en žalosten nasledek ima greh v sebi in ta je zasl u-
žena kazen.  Trojnega sodnika ima človek in kader se pi' e '
. greši, zapade lahko tudi trojni kazni. Sodi ga lastna pamet in
ta ga kaznuje za greh s tim, da ga grize vest; sodi ga svet, svetna
pravica, ta mu naloži za greh časne kazni; sodil ga ho P a
tudi Bog in Božji pravici zapade vsak grešnik, in ta, ako s e
ne spokori, ga obsodi v pogubljenje.

Glejte, ljubi moji kristjani! to je greh v svojem hitstvu:
Odvernjenje od Boga, nagnjenje k stvarjeni reči, in ravno zato
naj veče hudo in naj veča nesreča. O preljubi! ako bi nam bilo
dano, da bi greh le za en trenutek prav spoznali, strahu in g rO0e
bi strepetali.

Bog je nekdaj pripustil, da je sveta Katarina iz Geuue
za trenutek spoznala in videla hudobijo in gerdobijo greha, h
toliko se je prestrašila, da ji je kri zastala in je omedlela. h°
se«zopet zave, pravi: „Ako bi ta prikazen le še en trenutek
dalje terpela, gotovo bi bila mertva obležala, in ko bi bila tudi
kojdemant terdno telo imela." In še pravi: „Ko zdaj premih
ljujem, kako grozovita je le senca greha, zdi se mi, da bi že
umreti mogla, ako bi me Bog ne varoval. O da bi kaj na svetu
poželjela, nič bolj, bi ne želela kakor da bi dostojno dopovedat 1
mogla, kako jaz greh spoznam in kaj zato občutim; ’ 3  ja, ak °
bi zato kaj terpeti mogla, rada prevzamem terpljenja vseh W u '
čencev in vseh hudodelnikov, le da bi ljudem pokazati zanioghh

• - • - Ji

kaj strahovitega je greh, ali da bi le senco njegovo prav pop 1 ' 1

ati

zamogla. ‘‘ Večkrat je rekla: „ Od kar mi je Bog dal to prikazen,
ne čudim se več, da je pekel toliko strašen, da je večnost
tako dolga; velikoveč se mi zdijo peklenske kazni premajhne
m Plehke in ne vidim prave razmere med njimi in

med

29

grehom; tako gerda, tako grozovita se mi zdi le senca opust-
Ijivega greha." In k Bogu je večkrat zhihovala: „0 moj Bog!
Prosim te,, pokaži mi o smertni uri raji vse hudobne duhove, z
vsemi grozovitnostmi, z vsem terpljeujem, kakor da hi kdaj videla
a li videti morala le naj manjši svoj greh!"

O kakšno spoznanje gerdobe in hudobije greha je pač ta
svetnica po tej prikazni imeti mogla! Tudi mi, kristjani moji!
h°Jiio toliko ložej se varovali greha, kolikor bolj bomo gerdobijo
in hudobijo njegovo spoznali. Zato večkrat premišlujte, kaj je
nesrečni greh? in kaj nam škoduje. Serčno pa in pogosto zdi-
hujino k Bogu: „Reši nas od hudega! Amen."

III. Keršansld nauk.

Greh je naj veča hudo.  — 2. Veliki ali smertni grehi;
odi odpustljivi grehi.  — 3. Kdaj je greh velik ali smerten ?
Kdaj je mal ali odpustljiv?

Ni zadosti, da sem vam popišal greh, kakoršen je sam na
Se bh Res da že vemo, kaj je greh; da je prostovoljno prelom-
^ er, je postave Božje. Tudi že vemo, da greh nas odverne od
°- a > nas nagne k stvari; tudi to sem vam razložil, da greh
~ as s ^°ri nezveste, nepokorne Bogu, našemu milemu in dobremu
‘ e ru, da je razžaljenje Božje, da nam napravi nesrečen dolg;
^ ai sm o zadnjič slišali, da greh nam omadežuje našo dušo,

. ‘ nas nekako poživini, nas stori sužnje mesa, greha in satana,
da si z grehom zaslužimo kazen. Vse to sem vam v za-
J e m keršanskem nauku razložil, ko sem vam opisal natoro
& re ha. To pa še ni zadosti. Da se bomo bolj skerbno ogibali
* sace ga greha, razložil vam bom danes velikost greha,
ei  bom naj poprej povedal in vas prepričal, da je greh naj
Keršanaki nauk V. p. 3

30

veče hudo; potem pa bom vam razložil, da niso vsi grehi
enaki, da so eni vedi, eni man ji.

1. G-reh je naj veče hudo.

Marsikaj mora človek tu na zemlji preterpeti. In včasih
pride nesreča za nesrečo, nadloga za nadlogo, in kratkoviden
človek misli, davečega zla, veče nesreče ni, kakor je to, kar on terpi;
saj marsikdo celo zdihuje in očitno toži, da noben toliko hudega
ne terpi, kakor mora on terpeti. Ako bi pa mi pri svojih britkostib
mislili na greh, mogla bi naša sodba resničniša biti; kajti vsak
greh, če se nam še tako mali zdi, je že po svoji natori veče
zlo, veče hudo, ko so vse le mogoče zla, ko so vse britkosti
in nadloge tega sveta; in sicer iz dveh uzrokov; pervič ker je
vsak, še tako mali greh, veliko hudo oziroma na Boga, drugič
je pa tudi veliko hudo oziroma na človeka.

a. Ysak, tudi naj manjši greh je veliko hudo
oziroma na Boga.  Vse drugo hudo, revščina, zaničevanje,
bolezen, smert zadene le stvari, stvarnika, Boga ne more zadeti,
ker ni nobenemu terpljenju podveržen. Greh pa zadene tudi
njega, Gospoda in Boga; ja zadene ga vsak, tudi naj manjši
greh; kajti vsak greh mu odvzame ali manjša dolžno češčenje,
ali kar je vse eno, vsak greh je razžaljenje Božje. Kakor J e
visoka čast stvarnikova čez ubožtvo stvari, tako niško je vse l 0
mogoče hudo pred hudim enega, naj manjšega greha, ^ato
pa nikdar ni pripuščen tudi naj manjši greh, ako bi se ž njim
tudi kaj dobrega storilo ali kaj hudega opustilo. »Ako bi se
ves svet podreti mogel, ja, ako bi se neštevilni svetovi polm
Božjih stvari v nič pogreznili, vendar bi moral vsak rajši to
pripustiti, kakor le z naj manjšim grehom Boga žaliti." Naj vam
to resnico v tejle priliki pojasnim. Ako te mali komarček vpmb
misliš, da pravico imaš, mu storiti naj veče hudo, ktero ga
deti more, namreč, da ga umoriti smeš; zato ker si imenitnih

žlahtnejši stvar, kakor je komar; zato pa tudi malo nadležnost
njegovo više ceniš, kakor naj veče hudo, ki to stvarco zadeti
^ore. Tako je naj manjši greh, ki zadeue veličastvo Božje,

11  sz mer no veči, kakor naj veče hudo, ki človeka zadeti zamoie,
^ er  je sprednost stvarnikova pred stvarjo veliko veča, kakci
Rednost človekova pred malim komarjem. Tako je gotovo, da
11 'ii manjši greh je veliko veče hudo, kakor vse le mogoče svetno
hu do, ker vsak greh je pravo hudo oziroma na Boga je
^žaljenje Božje. Po pravici in če gre tudi za naj manjši greh
lll0r; imo reči s pobožnim, egiptovskim Jožefom: „Kako bi mogel
to  hudobijo storiti, in grešiti zoper svojega Boga ‘P

h. Vsak, tudi naj manjši greh je veliko hudo
| U( ti oziroma na človeka.  Vse drugo hudo: Bolezen, rev-
toča, vojska, dragina, ogenj, povodenj i. t. d. res zadene
na f e  telo, našo časno srečo, pa naši duši, našemu zveličanju
^ ue prizadene, dokler mi nočemo. Vse te nadloge, ako smo
^ r due volje, nas od našega zveličanja odverniti ne morejo, tudi
nas  na poti proti nebesom vstaviti niso v stanu. Nasproti nam
rav no časne nadloge pomagajo, da nebeško veselje toliko gotovši
toliko lepši dobimo, da se v čednostih bolj urimo. Britkosti
111  terpljenja tega sveta prav za nas niso nič hudega, so še h
j-^vo dobrote naši duši. Ali greh je za nas pravo, edino hudo;
il jti greh zadene in pokonča našo dušo, ter jo progrezne v
j^sreoo, tudi celo v večno smert. Grehu veljajo besede Kristusove,
ki  P^vi: „Ne bojte se jih, kteri telo umorč, duše

j* a  ne morejo umoriti; temuč bojte se veliko bolj
is teg a , kteri more dušo in telo pogubiti  v pekel.
® at - 10, 28.) Zato nas je učil Jezus moliti: »Temuč reci
J as ed hudega,“  to je od greha, „Na svetu ni druzega, hudega
kilkor  je greh“ pravi Kasjan. Tako je toraj vsak, tudi naj manjši

32

greh veče hudo, ko vse le mogočno zlo, ker človeku na du&
škoduje, mu dušo poguhi.

Zato so se pa tudi vsi služabniki Božji bali greha, bolj k°
naj večega zla, ker edino pravo hudo oziroma na Boga in oZ1 '
roma na človeka. Naj tu le en zgled v misel vzamen.

Arijanski cesar Valens je nekdaj silil svetega škofa Bazilija,
naj bi storil nekaj, kar se ni strinjalo s škofovskimi dolžnosti®-
Svetnik se je temu serčno vstavil. Cesarski namestnik Modest
pokliče Bazilija pred sodni stol, ter mu žuga, da mu bo vz<d
vse posestvo, da ga bo iz dežele spodil, ja celo z natezanje®*
s smertjo mu grozi. Na to žuganje sveti Bazilij mirno pa ne'
prestrašeno odgovori: „S kom drugim me plaši, to me nič ne
gane, tega se nič ne bojim. Ko moramo spolnovati svoje dolž¬
nosti, imamo Boga pred očmi, in vse drugo zaničujemo. Ogenj*
meč, divje zverine, železne grablje to nam je naj veča radost-
S komurkoli mi žugaš, kakorkoli me mučiš, nič me ne bo od-
vernilo, nič oplašilo." In ko mu oblastnik da en dan odlogi
da se premisli, mu svetnik resnobno in serčno sreče: „T° i e
zastonj, jaz bom juter tak, kakoršen sem danes."

O da bi pač tudi mi bili tako stanovitni, kakor je bil a
sveti škof, da bi tudi mi vselej se spominjali svojega Boga ®
s toliko serčnostjo zapeljivcem se vselej vstavili in rekli:
sem danes, to bom juter, to bom vse dni, do konca svoje£ a
življenja; to je, kristjan hočem biti, ki se ne bojim druzeg a *
kakor le greha, ki je naj veče hudo na zemlji.

2. K a koše n razloček je med grehi? S 0 * 1
vsi enako veliki?

Akoravno je vsak, tudi naj manjši greh veče hudo, kako.
vse le mogoče zla; vendar niso vsi grehi enako veliki, ne ' sl
enako hudo. So veliki grehi,  ki jih s m e r t n e gr® 1 ®
imenujemo; in so mali grehi, ki jim odpustljiv 1

33

§rehi pravimo. Naj poprej bom vam pokazal ta razloček m
Potem vas bom prepričal, da je res ta razloček. Le zvesto me

Poslušajte!

1. Kakošen razloček je med smertiiim in med
° d Pustlji

!jub

ivim grehom?

Velik, smertni greh nam odvzame,

ezni

nas o r o p a Božje

0(1  - — > ter nam večno pogubljenje zadolži;  mali,

pustljiri greh v nas ljubezen in dopadanje Božje le zmanjša
oam nakloni časne kazni,  za ktere se moramo koj ali
v  vicah pokoriti.

^ l e ga že spoznate, zakaj imenujemo nektere grehe velike
Ve] ! 'T er *’ ne ’ druge P a m ale a H odpustljive. Une imenujemo
raz? v’ ^ er so ve l^° prelomljenje Božje postave — so hudo
^ejo l en J e  Božje; smertni  se imenujejo, ker človeku odvza-
Več • Cezna l or u° življenje, posvečujočo gnado Božjo, ter ga izdajo
Smwti > to je, večnemu pogubljenju. O tacih grehih pravi
(Jak ^ 31Smo:  »drob pa, ko je storjen, rodi smert."

15.) In kdor ima tak greh na svoji vesti, temu pravi:

6  ^aš, da živiš,  in  si  m er  te  v." (Skr. raz. 3, 1.)
°d le smerti

m

ne

pravi sveti Avguštin takole: „Je smert te-
je smert dušna. Duša zamore umreti in tudi ne umerje.
umerje, ker svoje zavednosti nikdar zgubiti ne more;

^'Perjg

tak 0  ,i ^ a der zgubi Boga. Kakor da duša življenje telesu,

ta k° umerje tudi duša, kader jo Bog zapusti." S svojo
fo, kujočo

0r uo življenje; kader pa to gnado zapravimo, zapusti Bog

ga

Za Pll8ti a  življenje duši. Kakor pa telo umerje, kador
" 0  umerje tudi duša, kader jo Bog zapusti." S s
gnado namreč je Bog v naši duši ter jej tako daje

%

dušo.

len jo prepusti smerti, to je, oropana je čeznatornega

i a 111  uamenjena, podveržena večnemu pogubljenju.
Vsi • . . „ ..

1'alj al , r,I gl grehi, ki niso veliki — smertni grehi, se zovejo
jivi grehi. — Mali  grehi jim pravimo, ker

1 ah  odpustlji

34

so ne na sebi, temuč v primeri s smertnimi grehi, manjše hu ®
ki ljubezni in prijaznosti Božje v nas ne uničijo, temuč
zmanjšajo, oslabijo. Odpustljivi  grehi jim pravimo, ker u a ®
jih Bog ložej odpusti, raji izbriše, kakor smertne grehe, ter
jih tudi znebiti zamoremo brez spovedi, z milovščino, s pošto®;
z molitevjo ali z drugimi dobrimi deli, ako jih zraven
obžalujemo. Obžalovati jih pa vendar moramo, če tudi ni P°
trebno, da bi se jih spovedali; kajti vsak greh je v hudo
volji človeški, zato bo še le takrat zbrisan, kader volja to ^
zaverže in obžaluje in z nasprotnim dobrim dejanjem ^ oX6 ^ e
prekliče. Ni pa zopet bistevno potrebno, da bi odpustljive g 1
naravnost in razločno obžaloval ali jih posamezno preklical

po

misli cerkvenih učenikov je zadostno, ako ima človek P 0 ^ 015
in skesano serce, kader opravlja dobre dela zato. Bistevno
trebno pa je, da nam bodo odpuščeni odpustljivi grehi, da
v stanu gnade Božje; kajti noben mali greh nam ne bo odpu®
nam ne bo zbrisan, ako nam niso odpuščeni smertni

2. Da je res razloček ta med grehi, da so eni v
smertni, drugi pa mali, odpustljivi, moram vas še bolj na ■“ ^
prepričati. — Že zdrava pamet  nas tega uči. ^ otoV0  e .
vse eno, ali se kaka zapoved le malo ali pa jako — ze ^° 0 j,
lomi. Kdor, na priliko, ukrade deset goldinarjev, pripravi Bog^.

čast in dobro ime, Boga umori, ali nečistost vganja, ta se gotovo^^^

pregreši, kakor drugi, ki le nektere solde ukrade, se v sah r ^ g

je na koga malo nevoljen ali nečiste misli precej ne spodi-

kak o 1

se vsak hujše pregreši, ako s premislikom, iz hudobije
stori, kakor če v naglici, nepremišljeno kaj hudega stom ^
piše sveti Hieronim: „So mali in veliki grehi. Ni vse ° n °gj ce r
si dolžen deset tisuč talentov ali pa si dolžen le en vina® ^
bomo poklicani na odgovor m vsako nepotrebno besedo, ha a x
voljo prešestovanja; pa ni vse eno, biti osramoten in biti m^ en

35

Tudi sveto pismo  dela razloček med velikimi in malimi,
nied smertnimi in odpustljivimi grehi. Tako primerja Jezus
sam ene grehe mušicam, druge kamelam, ene pezdirju, druge
Wnu. (Mat. 23, 24; 7, 5.) Vsak lahko spozna, da
mušice in pezdir pomenja male, odpustljive grehe, kamele in
bruno pa velike, smertne grehe. In v bukvalfpregovorov berem:
»Pravični pade sedemkrat, in spet vstane; hudobni
Pa se v hudo pogr eznijo.*  (Preg. 24, 16.) Da pravični
sedemkrat, to je, večkrat pade ali greši, je to gotovo govorjenje
od malih padcev, od opustijivih grehov; kajti, ako hi večkrat
smrtno se pregrešil, ne mogel hi se pravičen imenovati. Ko
P a  pravi sveto pismo, da hudobni se v hudo pogreznejo, je to
gotovo govorjenje od velikih pregreh; kajti, človek, ki ima le
raale pregreške nad seboj, ne imenuje se hudoben in ni v hudo
Pogreznjen. — Da tudi cerkveni učeniki  razloček delajo
^d velikimi in malimi grehi, to sem že poprej v misel vzel, kar
Pravi sveti Hieronim. Sveti Krizostom ' pa uči: „Jaz terdim
Ha se je manj treba bati velicih geehov, kakor malih. Veliki
prestrašijo že sami, in ne storimo jih tako lahko; mali nas
Pa nekako zibljejo ter nas sleparijo, da so le mali, in težko jih
^snobno zapustiti si prizadevamo*. -— Tako mislim, da je raz-
°ček med grehi, da so eni mali, eni pa veliki. Zakaj sem vas
Pa od tega tako na tanko učil?

Ali nam je koristno celo potrebno, da vemo,
a  so mali in veliki grehi?

To vedeti nam je koristno, ja celo potrebno. Ta nauk
Ila J v as varuje vsacega padca v greh, in če smo padli, nas
^ora podbuditi, da hitro zopet vstanemo. Misel, da so veliki
smertni in odpustljivi grehi, ta misel nas mora nagi-
varovati, da se ogibljemo vsega, da zaničujemo vse,
greh; ker hudo, ktero bi storili, je lahko že velik

mali,

m

bati,
karkoli

nas

je

36

greh. Ljubi moj kristjan! kaderkoli ti vest pravi: To je Bogu
nedopadljivo, to je greh; beži, proč se oberni, nikar ne stori,
naj bo to malo ali zelo pregrešno. Spačeni svet dandanašni
tudi velike hudobije za male pregreške ima. Naj veča pregreha,
kakor vsa nečistost, bodi si kakoršna koli, laž, kriva prisega,
tatvina in goljufija, nepokorščina cerkveni in deželski oblasti,
prilastenje ptujega, celo morija se skorej za greh ne šteje, ali
se ima le za male pregreške, ki se pregledati morajo. Ni j e
dandanašni hudobije, in če je še tako velika in še tako grozo¬
vita, da bi je hudoben svet ne zagovarjal, ne zagrinjal. EN'
stjani moji! varujte se takih naukov, ne poslušajte hlapcev sa¬
tanovih, ki vas slepijo, da to ali uno ni greh, da ta ali nna
hudobija ni nič. Ne hudobni svet, ampak pravični in sveti Bog
bo enkrat naš sodnik. Deržite se, ljubi moji! tega, kar vas uči
sveta vera. Kar sveta vera za greh ima, imej tudi ti za groK
kar ona zaničuje, opustiti veleva, zaničuj, opusti tudi ti. ""
Ako si pa tako nesrečen, da si v greh zabredel, idi hitro, P re J
ko prej, ter se spravi s svojim razžaljenim Bogom. Kajti storjeni
greh zamore biti smerten greh; v smertnem grehu pa S1
mertev pred Bogom, mertev za Boga, si gnjusoba njegovim
prečistim očem, si zapadel njegovemu serdu, njegovemu prekletstvi!)
si zapadel peklu. To te pa mora pretresti, to te mora podvizati,
da tečeš h kopeli svete pokore, da opereš svojo ubogo dušo vsega
madeža greha. — Še vam moram danes odgovoriti na vprašanje-

3. Kdaj je greh velik ali smerten? in 4. Kdaj
je greh mal ali odpustljiv?

3. Kdaj je greh velik ali smerten?

Velik ali smerten je greh, kader se prelomi imenitna
Božja postava in sicer popolnoma  p ros  to  vij  n o. Dve reči
so torej pri smertnem grehu: a. Imenitna  mora biti pošto**
Božja in b. prelomljena prav prostovoljno.

37

a. Imenitna mora biti zapoved, ktera se prelomi, kajti
Božja zapoved v nezdatniti, majhnih rečih nas ne veže terdo,
in njeno prelomljenje v takem nima v sebi niti velike nepokorščine
niti velicega razžaljenja Božjega. Imenitna pa je zapoved ali
s ama po sebi, ali pa jo okoliščine  delajo imenitno. Tako
J e  imenitno samo po sebi, ako bi kdo, na priliko, koga hudo
opravljal, ga pestil ali celo umoril. V vseh teh treh primerljejih
bi se smertno pregrešil, ker bi prelomil Božjo zapoved v bistevni,
T  imenitni reči. Po sebi neimenitno pa bi bilo, ako bi kdo, na
Priliko, v šali se zlagal, pri molitvi bil prostovoljno nekoliko
raztresen, ali bi kako delo malo nejevoljno opravljal. Tu bi se
ne pregrešil smertno, ker Božjo postavo bi prelomil le v malih
rečeh. Da ne bi kdo velicega greha za malega imel, moram vam
Povedati, da je tu tale razloček med grehi: So eni grehi, ki
so po svoji ver s ti vselej veliki,  da, kdorkoli in kader-
boli stori tak greh, se vselej smertno pregreši. Taki grehi so:
Nečistost, bogokletje, krivoverstvo, kriva prisega i. t. d. Kdor
bi, na priliko, le nečisto misel z dopadanjem gojil, ali le za¬
ničljivo besedo zoper Boga bleknil, ali le edino resnico svete
katoliške vere tajil, ali le zavolje naj manjše reči krivo prisegel
bi smertno grešil. Motil bi se torej, kdor bi pri takih grehih
Se  z malenkostjo zgovarjal, ker pri teh grehih ni nobene malen-
je vse imenitno in vsako prostovljno prelomljenje v
je velik, smerten greh. — So pa tudi grehi, ki se sami
P° sebi, po svoji versti prištevajo velikim grehom, pa vendar
budi malenkosti imajo,  ter so smertni le takrat, ko za¬
dajo velike reči. Tako je tatvina, sama po sebi, po svoji versti
velik greh; pa vendar vsaka tatvina ni že smerten greh, temuč
takrat, ko zadeva imenitno reč. Ako tat vkrade en, dva ali
bu goldinarje vrednosti, je to že veliko, je smerten greh, ako
P a  vzame le en sold, je majhna reč, toraj mal ali odpust-

kosti.
tem.

38

ljiv greh. Velikim grehom po svoji versti, samo po sebi, se
morajo prištevati vsi tisti grehi, od kterih sveto pismo pravi, da
so gnjusoba v očeh Božjih, da nam prijaznost Božjo odvzamejo,
da nam večno smert nakopavajo; tudi tisti, ktere sveti cerkveni
očetje za velike imajo, in tisti, ktere sveta cerkev očitno kaznuje.

Rekel sem tudi, da nektere zapovedi same po sebi niso
tako imenitne, da bi njih prelomljenje že smerten greh bil, P a
okoliščine  jih storijo imenitne. Tako postane, sam po sebi
mal greh, lahko smerten greh. Cerkveni očetje naštevajo šest
takih okoliščin, ktere zamorejo mal greh spremeniti v smert-
nega. Pervič, ako ima človek do kakega greha, ki je sam
na sebi mal, odpustljiv, posebno nagnjenje,  da bi g a
tudi storil, ako bi tudi smerten bil. Tako bi se z lažjo v Šali
tudi smertno pregrešil, kdor ima do tega toliko nagnjenja, da
bi tega ne opustil, če bi tudi smertno grešil. — Drugih
ako bi kdo mal greh storil, pa iz tega namena, da bi ž njim
pokazal svoje zaničevanje  proti postavi ali proti zapovedo-
vavcu. Tako se velikrat hudo pregrešč otroci ali družina, ki
svojim staršem ali gospodarjem nalašč nagajajo in kaj malega
storiti, ubogati nočejo, ali še jezikajo: „Ravno zato, ker mi vi
ukazujete, nočem storiti." Zaničevanje, ktero staršem ali gospo¬
darjem s tem pokažejo, zadene Boga samega in zato je smerten
greh. — Tretjič, ako iz malega greha pride veliko pohuj¬
šanje,  ktero bi grešnik lahko previdel ali vsaj prevideti mogel-
Ako bi, na priliko, ti svojemu bližnjemu dal kak primek, ' a
sicer na sebi nič posebnega nima, uni bi ga pa tako za zlo
vzel, da bi ga jeza prijela in bi zato gerdo klel in se rotil, si
nega greha kriv. — Četertič, kader z malim grehom se namerava
ali uzrokuje  velik, smerten greh. Tako bi, na priliko, hudo,
smertno se pregrešila ženska, ki bi se nečimerno oblekla zato,
da bi koga v nečistost zapeljala. Gizdovo oblačenje bi bilo samo

39

na sebi mala reč, odpustljiv greh, ali namen, hudoben ki je,
ga dela imenitnega, zato smerten greh. — Peta okoliščina, ki
mali greh spremenja v velicega, je, kader se človek poda v
veliko nevarnost  smertnega greha. Tako, na priliko, hoditi
na plesišče, v igrališče, je navadno mal greh; ako pa veš, da
to te bo v smertni greh pripeljalo, velik greh je. In šestič,
ako ima kdo po zmoti  za smerten greh, kar je pa le odpust¬
ljiv greh. Ako bi ti pri svoji vesti mislil, da se boš smertno
pregrešil, če vkradeš en sold, bil bi ta odpustljivi greh za te
smerten, ker Bog bo sodil ljudi po njihovem lastnem prepričanji
po njihovi vesti. — To je toraj pervo, kar dela smerten greh,
da prelomljena zapoved Božja je sama na sebi imenitna, ali pa
jo okolišine delajo imenitno.

b. Da je greh res velik, smerten, je drugič potreba, da je
zapoved Božja prelomljena popolnoma prostovoljno.  Pie-
lomljenje postave Božje pa je zares prostovoljno, kader človek
greh s svojim umom spozna, s svojo voljo pa vanj privoli; tedaj
je tu dvojnega potreba: da človek to, kar stori, res za velik
grek ima in da v to dejanje sam privoli. Kdor bi kaj storil,
kar nima za velik greh, kar po svojem umu za malenkost spozna,
tak se ne pregreši smertno, če bi tudi greh sam na sebi velik
bil. Ako bi, na priliko, dete, ki je še premalo podučeno, česar
um se še ni razvil, storilo kaj nečistega, kar za noben ali le
za mali greh ima, ne grešilo bi smertno; ker nas bo Bog sodil
po naši vesti, kar sem že poprej' rekel. Tako se tudi ne po¬
grešimo smertno, ako v greh, ki je sam na sebi velik, piosto-
voljno ne privolimo, kar se večkrat godi pri nečistih skušnjavah.
Take skušnjave pripeljejo v smertni greh, ako zares privolimo
vanje. Ako se jim pa skerbno vstavljamo, in tako vanje po
polnoma ne privolimo, niso že smerten greh.

40

Tu vas pa moram opomniti, da je greh smerten greh, je
sicer potreba popolnoma privoljenja, ni pa tako potreba popol¬
noma spoznanja; kajti popolnoma lahko v greh privoliš, če ga
tudi popolnoma ne spoznaš za tolikino hudo. Lahko se zgodi,
da greha ne spoznaš iz zadolžene nevednosti. Ako, na priliko,
Božjih zapoved in njihovih ojstrih dolžnost na tanko vedeti si
ne prizadevaš, da v svoji nevednosti toliko ložej grešiš, misleč,
da ti ni v greh prišteto, kar za greh ne spoznaš; s svojo spri-
deno, hudobno voljo vse eno grešiš. Tako tudi smertno grešijo
tisti, ki iz zanikernosti nočejo hoditi h keršanskemu nauku, in v
svoji nevednosti marsikaj storč, kar je smerten greh, ako tudi
oni tega za velik greh nimajo. Kdor se v imenitni zapovedi iz
take zadolžene nevednosti hudo pregreši; akoravno v svoji za¬
dolženi nevednosti tega nima za velik greh, vendar smertno greši,
ker je privoljenje popolnoma prostovoljno. To, ljubi moji! si dobro
zapomnite. Nič ne bo veljalo, ko porečeš: „Nisem vedel, nisem
mislil, da bi bilo to ali uno tako velik greh." Poslušaj keršanske
nauke, pa boš vedel. — Tudi večkrat se zgodi, da človek tisti
trenutek, ko hudo dela, res ne spozna popolnoma, kako hudoben in
velik da je greh; pa sam se je prostovoljno postavil v tak
stan. Tako ne bo obveljal noben izgovor, ako si se jezi
toliko prevzeti dal, da gerdo preklinjaš in se rotiš, ali Še
kaj hujega v jezi počneš. Ne boš se mogel zgovarjati, da te je
jeza premagala in da tega nisi rad storil. Zakaj se pa nisi
vstavil jezi, ki veš, da te zapelje v take pregrehe? Zato so ti
ti grehi, ker si v jezi v nje privolil, vsi zarajtani. To velja
tudi pijancem, ktere skušnja uči, da v pijanosti klafajo ali kaj
nečistega počenjajo. Tudi njim so z vso težo zarajtane pre¬
grehe v pijanosti storjene, ker so se v pijanost prostovoljno
podali.

41

Tako mislim, da sem vas zadosti na. tanko podnf.il, da bote
lahko spoznali, kolikor človek spoznati zamore, kdaj je greli
velik ali smerten. Zdaj vam pa moram tudi povedati, kaj in
kdaj je greh mal ali odpustljiv? Toraj bom še odgovoril na
vprašanje:

4. Kaj je mali ali odpustljivi greh?

Mali ali odpustljivi greh je prelomljenje Božje postave v
Majhni reči, ali pa ne popolnoma prostovoljno.  So
namreč postave, ktere so same na sebi male,  to je, ktere za¬
povedujejo ali prepovedujejo kaj tacega, kar ni posebno imenitno.
■Kdor toraj prelomi tako postavo, stori mal ali odpustljiv greli,
ako ni nobene okoliščine, ki bi greh otežila ali ga v smertnega
spremenila. Veliko človeških, posebno deželskih postav ali za¬
poved je med temi. Ker nič posebno imenitnega ne zapovedujejo
Mi ne prepovedujejo, je le odpustljiv greh, ako se perlomijo,
a ko ni take okoliščine, ktera bi greh veči storila. Na priliko:
^■ko bi se kdo zlagal v mali reči, bila bi ta laž odpustljiv
& re h; ako bi pa s tako lažjo svojemu bližnjemu storil zdatno
škodo, njegovemu poštenju ali njegovemu premoženju, bila bi
smerten greh. — Ko bi otrok svojim staršem v mali reči bil
nepokoren, bilo bi to mal greh; ako bi pa otrok vedel, da bo
s  h) malo nepokorščino svoje starše hudo razžalil, jih vjezil,
ki bilo velik greh. —

pa spet drugačne postave, ki zapovedd ali prepovedč
J imenitnega in vendar nje prelomiti ni smerten greh,

j 0 Se  Prelomijo le nekoliko ali malo. Tako so večidel Božje

cerkvene postave. Tako prepoveduje tretja Božja zapoved ob
eJ jah in zapovedanih praznikih hlapčevsko delo pod smertnim
^ mm. Ako bi pa v nedeljo le kake pol ure kaj hlapčevskega

e M> in bi zato ja nobenega ne pohujšal, bilo bi to le odpust-

Sreh, ker bi zapoved Božjo le v mali reči prelomil. Tako

42

prepoveduje cerkvena postna zapoved nektere dni pod smertnim
grehom, kaj mesenega jesti in se večkrat nasititi. Ako bi pa ti tak
dan prigriznil le košček mesa, ali bi čez dan tudi kaj malega
jedel, bil bi ta greh odpustljiv, zato ker si le nekoliko prelomil
cerkveno zapoved. Ako bi pa k takemu malemu prelomljenju
prišle zdatne okoliščine, ktere bi greh povišale, bil bi zopet smerten
greh. Na priliko: Ti bi zapovedan praznik delal hlapčevsko delo
pol ure, ali bi v postnem danu jedel košček mesne jedi; pa bi ti
vedel, da tvoj bližni, ki te vidi, se bo hudo pohujšal nad tem
ali vsaj bi to lahko vedel, potem je ta tvoj greh smerten greh
zavoljo te okoliščine. Spet tukaj veljajo vse une šestere okoliščine,
od kterih sem poprej pravil, da mali greh spremenč v smertnega.
Tudi tu moram spet opomniti, da nektere zapovedi nimajo nobene
malenkosti; da je njih prelomljenje vselej smertni greh, če je le
prostovoljno.

Tudi je le odpustljiv greh, ako se prelomi Božja postava v
imenitni reči, če se pa to zgodi neprostovoljno. Bilo bi smerten
greh, ker se prelomi imenitna Božja postava; ali če prelomljenje
ni popolnoma prostovoljno, je le odpustljiv greh. To privoljenje
pa ni popolnoma ako človek hudobije greha prav ne spozna,
ali pa mu k grehu manjka volje. Ako bi kdo velik greh, ki g a
stori, imel nezadolženo le za malega, bi se ne pregrešil smertno,
ker njegova voljo je le za mal greh. Drugači bi pa bilo, ako
bi veliko hudo, ktero stori, imel le za mal greh, pa bi vse
eno ga storil, ako bi ga tudi za velik greh spoznal; tu bi nje¬
gova slaba volja privolila v velik greh, in bil bi smerten. Tudi
takrat bi smertno grešil, ako bi zadostnega spoznanja hudega
iz lastnega zadolžen ja ne imel, ker to bi kazalo njegovo slabo
voljo. — Ako bi človek imel zadostno spoznanje hudega, P a
njegova volja ni z grehom popolnoma zedinjena, toraj njegov 0
privoljenje pomanjkljivo; tudi le mal greh stori. Prigoditi

zamore, da človek kako dejanje za velik greh spozna, pa se v
tl- euutku, ko ga stori, prav ne zave, da zavoljo prevelike raz¬
tresenosti, zavoljo presilne razdraženosti, ali na pol čujoč, takrat
Ue  spozna, da to, kar dela, je velik greli. Takrat hi bil greh
le  mal, odpustljiv, akoravno bi storil, kar pri popolni zaved¬
nosti za smertni greh ima, zato ker v tem primerljeji mu manjka
Prostovoljnega privoljenja. Prostovoljnega privoljenja tudi takiat
ni > kader se človek v skušnjavah premaguje, pa morebiti pre¬
malo skerbno; in tudi tu bi bil greh večkrat le odpustljiv.

Tako sem vam, preljubi poslušavci! kolikor se je dalo, na
tanko dopovedal, na drobno razložil ta preimeniten nauk od
greha, da bote spoznali, kaj in kdaj je smertni greh, in pa
kako in kdaj se človek pregreši samo malo z odpustljivim

grehom. Vendar, kristjani moji! se večkrat ne more dokazati,
ali

kfct

tudi

manj pa s gotovostjo soditi zamoremo, ali imamo zadostno
poznanje in zadostno privoljenje v smertni greh. Velikrat toraj
Za  gotovo reči ne moremo, ta ali uni greh je smerten ali ta ali
Pa odpustljiv. To sodbo moramo le Bogu prepustiti; kajti
6  °u pozna popolnoma naše dejanja in nehanja, lako nas opo¬
rju tudi sveti Avguštin: »Pretežko in prenevarno je terditi,
ktor | grehi nam branijo v Božje kraljestvo, kteri so veliki, kten
mali  grehi. Tega ne bo človeška, temuč Božja sodba bo to
piskala." Kar že storjene grehe zadeva, sodi jih drugači svoje,
'guči spet grehe druzih. Bodi do sebe bolj ojster, ko do družili
s i kaj hudega storil, pa ne veš, je li smerten ali odpust

Je greh mal ali je velik. Večkrat ne vemo, ali hudo,
' ei 'o storimo, zadeva imenitno reč ali ne; in tako za gotovo
vedeti ne moremo, ali smertno ali le odpustljivo grešimo.

aru gači spet grehe druzih. Bodi do sebe bolj ojster, ko do druzih.
s i kaj hudega storil, pa ne veš, je li smerten ali odpust
g^h, bodi bolj terd, bolj ojster in imej greh za veliko
kaljenje Božje. To te ho k ponižnosti, pa tudi k nagi m
r(%i eni pokori napeljevalo. Ako je pa tvoj bližni storil greh,

44

kterega presoditi ne moreš, je li smerfcen ali ne (in vendar mo¬
rebiti dolžnost imaš, ga obsoditi) bodi bolj mehek, sodi greh
le za mal, odpustljiv greh. S tem boš pokazal milostno serce,
in Bog ti bo povernil tvojo milostljivo sodbo. Amen.

IV. KerSanski nauk.

Zakaj se moramo smertnega greha varovati?

Y svetem pismu stare zaveze berem, daje  imeniten prerok
Daniel imel čudno, grozovito prikazen. „Videl je strašno, čudu°
silno močno zver, ki je imela velike železne zobe; žerla je 111
razmela, in ostanke z nogami pohodila; pa ni bila podobna
drugim zverem ... in je deset rogov imela." (Dan. 7, 7.)
Kristjani moji! taka grozovita, odklenjena pošast je smertni
greh. Tudi smertni greh ima železne zobe, s kterimi vse napade
in grize; kajti ne prizanaša niti Bogu, niti bližnemu, niti gre®'
niku samemu ne; ima tudi deset rogov, s kterimi uporni grešnik
napada in pokončati hoče desetere Božje zapovedi, cerkvene ® l '
povedi, zveličavne opomine pridgarjev, spovednikov, tudi oporni 11
svoje lastne vesti. In ta nesrečna pošast, smertni greh, pcmendi a
s svojimi nogami vse, česar razmeti in požreti ne more. >
ako tudi grešnik s svojim dejanjem in nehanjem škodovati ne
more, pravi sveti Bernard, pa stori to s svojo voljo, ter k 1
rad tudi Boga samega pokončal, da bi ne videl njegovih pregreh
jih ne poznal in jih kaznovati ne mogel." Zato pravi nek drug 1
cerkven učenik: „Grešnik, kader smertno greši, se Boga saiiUV
silovito loti;" kakor so se Judje Jezusa silovito lotili.

45

Preljubi moji! popisal sem vam že danes teden, kaj je
greh? Tudi sem vam že povedal razloček, ki je med smertnim
111  odpustljivim grehom. Danes vam bom hudobijo smertnega
greha še bolj na tanko pred oči postavil, da bote iz tega prav
' a hko spoznali:

Zakaj se moramo smertnega greha varovati?
Smertnega greha se moramo varovati: 1. zavoljo tega,
Ce  Pomislimo, kaj je smertni greh proti Bogu  in 2.
/av °ljo tega, če pomislimo, kaj smertni greh nam
samim škoduje.  In to hočemo zdaj premišljevati in ako me
ote  zvesto poslušali, spoznali bote, kako hudoben in gerd in
^tuden da je smertni greh. Ravno iz tega se pa bote prepri-
ha se moramo z vso skerbjo varovati smertnega greha.
a i poprej vam bom povedal:

1. Kaj je smertni greh proti Bogu?

^ Smertni greh je proti Bogu: Naj strašnejše razžaljenje
°ga Očeta; b. Preklicana nezvestoba  Bogu Sinu; in
C ' Naj ostudniši nehvaležnost  Bogu svetemu Duhu. Kaj
r ' as  ne bo vse to plašilo pred smertnim grehom?

■g a - Smertni greh je naj strašnejše razžaljenje
°ga Očeta.  Sveti Ludvik, francoski kralj je enkrat vprašal
e g a  svojih vojskovodjev: Ako bi mu bilo na voljo dano, Boga
smertnim grehom razžaliti, ali pa gobovemu biti, kaj bi si
obl?« Vojskovodja pravi: „Raji bi storil trideset smertnih

e  ° v , kakor da bi moral gobov biti. “ Kralj pa mu je resnobno
e ^' »Ti ne veš, kaj se pravi Bogu žaliti." Prav je imel
^ \  k ra lj. Kdor smertnega greha bolj ne sovraži, bolj ne za-
rie ' U '- |e > se  ga bolj ne boji, kakor vsega še tolikega zla, pač
jj e  ^ e ’ kaj se pravi, Boga žaliti. — Bog je Gospod nebes in
'P’ Za to so mu vse stvari dolžne, biti mu podložne, udane,

' ^ 'n ljubiti ga. Vse stvari so tudi res pokorne Bogu.
Kersanski nauk V. p. ^

46

„Vetrovi in morje so mu pokorni." (Mat. 8, 27.) Ogenj, toča,
sneg, led, dež in rosa spolnujejo njegovo zapoved; solnce, mesec
in zvezde hodijo tisto pot, ktero jim je od vekomaj odkazal;
tiče, ribe in zverine ga po svoje častč; in pametne stvari, an¬
geli in svetniki nebeški in pobožni na zemlji so Bogu tudi pod¬
ložni, ga čestijo, molijo in ljubijo. Človek pa, ki smertno greši,
kaj stori? — Odpove se Bogu, svojemu Gospodu in svojemu
kralju; spunta, vzdigne se zoper njega; ga zaničuje, zaverže,
ga od sebe pahne. Kakor bi rekel svojemu Bogu: Ti zapove¬
duješ, ti prepoveduješ, ti obetaš, ti žugaš! Žugaš mi s peklom,
obetaš mi nebesa, prepoveduješ mi, te žaliti, zapoveduješ mi, te ljubiti
— jaz pa, jaz ti ne bom podložen. — Kakor bi rekel svojemu
Bogu: Ti si tukaj, to jaz vem; ti gledaš moje naj manjše dejanje,
tudi to vem; pa to me nič ne briga; hudo hočem storiti, in pred
tvojimi očmi hočem hudo storiti; naj te to jezi, kakor drago; treskaj,
kakor se ti poljubi, odpri tudi peklensko žrelo meni pod no¬
gami, vse eno; sklenil sem to storiti, svoje poželjenje hočem
nasititi. — In kdo je, ki tako dela s svojim Bogom? — Ubogi
červ zemlje, pest pepela, revni prahek, goli nič. Kaj ni to
strahovito razžaljenje Božje? — Kako veliko in hudobno je kako
razžaljenje, meri se po tem, kako visok, kako imeniten in ča¬
stitljiv je tisti, ki se je žalil. Kolikor imenitniši je razžaljeni
od razžaljivca, toliko veče, toliko več kazni vredno je razžaljenj e -
Krivica je, ako kdo razžali reveža, krivica je pa veliko veča,
če je bil razžaljen kralj. — Ko bi kdo kralju v obraz pluniU
bilo bi to razžaljenje veliko veče, kakor če bi priprostega člo¬
veka še tako zaničeval ali pestil. Kaj pa je vsak kralj te zemlj 0
proti Bogu! — Bog je naj više, neskončno veličastvo, P r0tl
kterim so vse ljudstva in knezi te zemlje vse verste zveličani* 1
duhov, vsi kori angelski, kakor pčsek, „kakor kaplja na vedru,
kakor droben prah." (Izai. 40, 15.) Ja Bog je tako velik*

47

foko

so

veličasten.

da vse stvari nebes in zemlje njemu primerjene

^ - 0 ' 1  mA On je tisti veliki Bog, tisti veličastni Gospod, pred
lrn  angeli spoštljivo svoj obraz zakrivajo, pred kterim se

»loči

! Ilel3e, ^ e  tresejo; on je tisti moljenja vredni Bog, „da se

na n ^°i Vem  imenu vsako koleno pripogne teh, ki so v nebesih,

zemlji

Veli c  ° m po< ^ zem ^ 0, “  ( Fil - 2, 10.) — In glej! tega tako

in r 6 ^ a ’ ^ iiFo  mogočnega, tako moljenja vrednega Boga zaničuje
11  zaverže

ni gj st  s sm ertnim grehom človek — človek, ki sam iz sebe

moro ° ^ 0( ^ Bo £ a iina  dih življenje, ki vsak trenutek

ZavpK Umreti > ki je peščica prahu, jed červom. — In zakaj

SVrklnrvo T)- e t  •• i . ~

Za ; SVo J e ga Boga? za revno veseljico, za eno pest ječmena,

^OrilfiA lry»T,l*« /T71. , H  O -i r\  \ v* i* • v  t

mč U j,

J1C0  kruha (Eceh. 13, 19.) za čisti nič. — In on za-

taemn Zaverže  Boga, mu odpove ljubezen in podložnost tisti
bro^. ’ ™a od njega življenje, ko ga z neštevilnimi J '

do-

greb r  0sl PiJ e - Kdo ne spozna vsaj po nekoliko, da je smertni

tatici na i  s taašnejše razžaljenje Boga Očeta? O kako po

Y tacj 1  ^ B°S sam  pri preroku: „Poslušajte nebesa, in zemlja

p° v i^  U ^ esa , ker Gospod govori: Otroke sem zredil in

0 dsf Sa ^’ 0n i P a  so me zaničevali (in so od mene

‘ h ° Pil 0-. (Iz. 3. 2.)
m S

zn

sn

ta. me rtni greh je preklicana nezvestoba Je-

mristn  S 11 1 n n T? A 1 A -trn  n a 1 a  i. l’ A n 1-1 (InAUl' iPlllAVn

le p 0 ]ta llstus u, Sinu Božjemu storjena.  Cesar Tiberij
le ^ .^ a  tagripa zapertega imel. Cesar Kaj, naslednik Tiberjev,

>ipa

hka

tala


oprostil in sicer prav lepo. Cesar Kaj je namreč
z zlato verigo, ki je bila tolike teže, da je od-

zelezno

verigo, s ktero je Agripa poprej vklenjen bil.

l

^ z  oj.str 4 ° Da znan J e  dal, da si ga želi pridobiti, ne s strahom
^ ie Ua^^ 0 ’ ^ ennF ' z  dobrotami. Kristjani! s tako zlato verigo
tali je/ 6 navezf, H kotel Jezus Kristus, Sin Božji. Mi vsi
Ver ta'e, p/ 1 ni *' 1 ’ sa tan nas je, ko grešnike, okoval v železne

1Jas  v peklensko ječo hotel pripeti. Jezus Kristus

4*

48

pa je razdrobil verige, v ktere nas je satan okoval; padalca
je zlate verige, da bi po zadobljeni prostosti bili na njega
ljubeznijo navezani tako, kakor smo bili poprej navezani z greboč

na hudobnega duha. In zato je on za nas vse prelil svojo

drag 0

kri: „Ker veste, da niste s strohljivimi rečmi, z zlatom

ali s

srebrom rešeni od svojega nečimernega obnašanja po očetovske® 1
zročilu, ampak z drago kervjo Kristusa, kakor neomadežaneg
in nedolžnega Jagnjeta." Tako pravi sveti Peter. (I. ’

18, 19.) Mi tedaj nismo več sami svoji, mi smo lastina J eZllS '
Kristusa, ki nas je odkupil s svojo predrago kervjo. Kako 1

moral Agripa z vso ljubeznijo biti udan svojemu blagodušn 011 ^
rešeniku Kaju, tako se moramo udati tudi mi z vso le
ljubeznijo Jezusu Kristusu, ter mu zvesto služiti vse svoje ' j
dni. Zato smo pa tudi že pri svetem kerstu slovesno se 0  “

uiii. uuj,v p/i« uuui x.  i. ui vuujju  uviuvu uiu > uu«- .

vedali hudiču, in vsemu njegovemu dejanju in vsemu njeg° v


napuhu, ter smo vedno zvestobo prisegli Jezusu Kristusu,

greši ?

ličarju svojemu. — Kaj pa stori človek, ki smertno g

(»•OV 0

prelomi to slovesno obljubo, odstopi od Jezusa, zapusti nJ® 8
službo, ter stopi v službo satanovo. Bandero Kristusovo
popusti, ter se postavi pod bandero hudičevo. — Ja, ^

se pregreši nad Jezusom Kristusom — on ga vnovič ^
(Heb. 6, 4 — 6) ker ponavlja uzrok, zavoljo kterega J e
Kristus križan — to je greh. Ponavlja torej hudobij 0
deževo, ki je svojega Gospoda za trideset srebernikov P®° a
ponavlja hubobijo Herodovo in njegovih vojakov, ki so.
zasramovali in zaničevali; ponavlja hudobijo beričev, ki ^
z biči grozovito razmesarili, in mu ternjevo krono lia  ® ^
pritisnili; on ponavlja hudobijo Pilatovo, ki ga je k sm 01
sodil in tudi hudobijo Judov, ki so ga na križ pribil 1 * ^
to vse stori z edinim smertnim grehom, akoravno ve, da J° ^

Kristus Sin Božji, Odrešenik in Gospod njegov; »k 01 '*

■avu°

J

49

a  je ravno njemu večno ljubezen, večno zvestobo prisegel. Kdo
^ a j ue spozna, da je smertni greh preklicana nezvestoba Sinu
“Ožjemu storjena?

j v  c - Smertni greh je tretjič naj ostudniša nehva-
_ e  ^ n o s t Bogu svetemu Duhu.  Perva stopinja nehvaležnosti
^ a dar se ljubezen z ljubeznijo ne povrača. Drugo stopinjo nehva-
. nos t ima, kdor pozabi dobrotnika in njegove dobrote. Tretjo sto-
^°> kdor dobrotnika ne spozna, ga taji. Četerto stopinjo ima, kdor
r ° s  hudim povračuje, ljubezen in dobroto s sovraštvom in
j ud °bij° plačuje. Kaj mislite, ali je mogoča še veča nehva-
^  Je, in to je peta stopinja, kader se kdo sovražnega
^zuje svojemu dobrotniku tistokrat, ko mu ta dobrote deli.
Š68t  ValeŽnost  P a zainore  še eno stopinjo dalje stopiti in to je
rag 8, ln ZadDJ ' a s ^°Pi n j a ! kader namreč kdo prijete dobrote ob-
v  to, da ž njimi svojega dobrotnika napade in ga preganja.
^ 5 da J pa, o grešni človek! pomisli, kaj nisi ves poln dobrot
Ije 1  ? On ti je dal in ti daje vse. Vsak trenutek tvojega živ-
j e  ,la  l' e  dar milosti Božje; celo tisti trenutek, ko grešiš, je dar,
SHada Božja, ki te živi in ohranja. Kaj bi bilo s teboj, o
ako bi te Bog, kakor mila, dobra mati, v svojem naročji
dar lnie ^ ’ dn  S^ej! ti, ko grešiš, razmesariš persi, ki te hranijo;
H' ° Ve > ktere ti tvoj stvarnik daje, porabiš v psice, s kterimi
. railiš; n l e S 0Ve  dobrote obračaš v to, da ga žališ; njegove
So  ti orodje grozovitim hudobijam. Zares podoben si hu¬
dob lv P or mku, ki svojega kralja, kteri mu je toliko in toliko
jjj r(d s kazal, s kraljevega sedeža verže, iz njegove palače spodi
Hi ^ a  ^aljevi sedež postavi naj hujšega sovražnika njegovega. Kaj
fe.^na nehvaležnost; kaj ni to grozovito razžaljenje? Kdor pa
8 Vet . 110  greši, stori to Bogu svetemu Duhu, kralju svojega serca,
da 1  * ,idl  l' e  P r i svetem kerstu si zvolil v nas svoje stanovanje,
Slll ° P°stali zares njegova hiša, njegov tempelj. „Ali ne veste,

50

da so vaši udje (vaše telo) tempelj svetega Duha, kteri je v vas, ^
vpraša sveti apostelj Pavel. (I. Kor. 6, 19.) Naše serce je sedež
svetemu Duhu, in s tega sedeža nas sveti Duh od svetega kersta
sem do sedajnega trenutka z naj večimi gnadami obdaruje-
Človek pa, kadarkoli stori smerten greh, verze tega Božjega
toliko dobrotnega Duha iz svojega serca, iz svoje duše, iz sV °
jega telesa, ter vpelje v se hudiča, naj hujšega nasprotni^
svetega Duha, ter ga postavi na sedež svojega serca, da n< l J
mu ho on vladar in gospod. Kdo ne vidi, kdo ne spozna
da je smertni greh naj ostudniša, ja černa nehvaležnost Bofc 11
svetemu Duhu storjena? —

Ako je pa smertni greh tako grozovito hudo; ako je
strašnejše razžaljenje Boga Očeta; ako je preklicana nezvesto
Bogu Sinu, in naj ostudniša nehvaležnost Bogu svetemu Duh l j>
ali ga ne bomo sovražili; ali se nam ne bo gnjusilo, stu _
nad njim? Kaj nas ne bo to premišljevanje navdalo z zveličanski 111
strahom, da se ogibljemo smertnega greha bolj, ko vsega hudeg a ’
ja bolj, ko smerti same? —

Da hote pa toliko bolj spoznali, kako hudoben in g n J u ^
je smertni greh in da bi se ga ravno s tem spoznanjem to
skerbneje ogibali, povedal vam bom zdaj še:

2. Kdaj nam smerten greh škoduje?

Ako na spomlad, ko drevje naj lepši cvete in obeta P
bogati sad, pade natihoma nesrečna slana, in na mah J e

I. še bolj bo“°'

upanje proč, — o kaj ne? prežalosten pogled! ^ ^

bolj žalostno je, videti in priča biti/ako v poletnem ^ asU j^ u

1  v

lepo polje prebogato žetev obeta, se zrela stern v polnem

r - o- ----* ■ -L ,X«

priklanja, na enkrat pa prigromi huda ura, in strašna
nekterih trenutkih pokonča vse delo celega leta. 0

0

groza! Tako in š
greh človeški duši

veliko bolj žalostno dela nesrečni sme
— Misli si bogato, z naj drajšim ^ lllC

51

ozaljšano kraljevo hčer, ki se na enkrat v umazene cunje zagerne!
Kdo pa zamore vredno popisati, kako lepa je duša, ozaljšana z
gnado Božjo! kako drago je nje oblačilo! kako bliščeča nje
žlahtnost! kako lepo ogrinjalo nje nedolžnosti! Ali na mah je
oropana vsega tega! Kakošna reva! Zgubila je svojega Boga,
zgubila pravico na nebeško dediščino! Vse, kar je v srečnem
s tanu gnade Božje storila, vse zasluženja, ktere je zbirala dan
ua dan s tim, da je rada molila, miloščino delila, sama sebe zata¬
jevala, natančno spolnovala svoje dolžnosti — vse — vse je
zgubljeno, vsega zasluženja ni več. Kakor kupec, ki si je nabral
nezmerne zaklade, je prestal vse nevarnosti na morji, se bliža
zavetju; že gleda svoj ljubi dom, — pa na enkrat se mu po¬
tezne barka in vse je zgubljeno.

Duša pa, ki smertno greši, ne zgubi le vsega, kar si je
Pridobila, temuč tudi vse, kar v tem stanu stori, je zastonj, je
zgubljeno. Od terte odsekana mladika je, ki oživljajočega muzega
nima več v sebi. Oh! ko sem še pri svojem Bogu, v gnadi
njegovi bila, (mora zdihovati) včeraj še, je bil kozarec vode,
nbogemu dan, je bilo znamenje svetega križa, je bil zdihljej
ijubezni, je bilo vse v meni še večnega plačila vredno! Zdaj
P a  sem grešnik; vse je zgubljeno; in ako v grehu celo umerjem,
°iD ako poprej še toliko let spokorno živim, mi je zdaj vse,
lla  večno nezasluživno, vse zgubljeno! — Ljubi moji! premislimo
še bolj na tanko, da ja vsi dobro spoznamo, kaj nam smertni
£ re b škoduje?

Škoda, ktero nam napravi smertni greh, je neskončno velika,
Je  nezapopadljiva. Bolje ti je, ako zgubiš hišo in vse premoženje,
a ^or da bi storil le en sam smertni greh; bolje ti je, ako
zgubiš celo življenje, kakor da bi smertno grešil; bolje, da

ko-

' Uec  vzame ves svet, kakor da bi bil Bog razžaljen le z enim

52

samim grehom. Opisal vam bom zdaj nektere zla, ktere smertni
greh napravi naši duši.

a. Smertni greh sleče naši duši oblačilo n e-
dolžnosti.  Kakor slana vse posmodi, kakor toča vse pokonča,
tako stori smertni greh z našo dušo. O kako lepa je bila tvoja
duša, kadar je bila oprana v zakramentu svetega kersta!

je podoba Božja, veselje nebeškim angelom, tempelj svetega Duha-
Oh, pa kakošno gnjusobo razdjanja, kakošno revo, kakošno p°'
dertijo ti je napravil smertni greh! Kakor toča lepo polje do
tal pobije, tako razsaja smertni greh v tvoji duši, da o e
pusti nobenega znamnja Božje podobe na tebi. Oj duša, nevesta
Kristusova, si postala pošast peklenska!

b. Smertni greh odvzame naši duši  mii' vesti-
Dokler si v gnadi Božji, zamoreš veselo, zaupljivo k svojem u
Bogu, k svojemu nebeškemu Očetu se ozirati, njega moliti’
povsod, kjer si, veš, da te Bog ljubi, da te Bog varuje. Oh-
ko je pa smertni greh storjen, je vse drugačno. „6e pa h u( *°
delaš, bo kmalo greh pred durmi", pred tvojimi očmi, ter ti
pokoja in miru ne da, je že Kajn slišal po storjenem 8’ re ^ u
(I. Mojz. 4, 7.). Kakor odpadnik se k Bogu ne moreš več ozirati?
kakor preklican bežiš boječ pred Bogom, pred svetom in sam
pred seboj. Veš, da negotov je dan, negotova ura tvoje smerti.

večnost se ti odpira. Blisk in grom, vriš nevihtni ti je

grozovit,

povsod se ti oznanuje sodba pogubljenja. Nikdar in nikjer n e
moreš preslišati upitja svoje vesti. Zato že ajdovski modrijan Se¬
neka pravi: »Nobenega se ti ni treba bolj bati, da bi zvedel
svoje grehe, ko samega sebe. Vsem drugim še ubežiš, sam sebi
pa nikakor ne. Hudobija sama ti je v kazen." In Plutarh, tudi
nevernik, piše od nekega Besa, ki je svojega očeta umoril-
Njegovo zločinstvo je bilo skrito; ali vest ga neprenehoma peer-
Nekdaj se sprehaja s svojimi prijateli. Bili so tam krokarji, ki

53

So  krokali. Spozabi se, da je v drušini. „Kaj mi vedno očitate,
^ seru svojega očeta umoril?" jezno krokarjem zavpije. Prijatelji
■^govi so osupnili in stermeli. Preiskava je skazala hudobijo
ve st je govorila.

c. Smertni greh oropa dušo vsega zasluženja
Jezusovega in zasluženja lastnega.  Kako bogat si,
dokler si otrok Božji! Yes neskončni zaklad Jezusovega zaslu-
/eil i a  je tvoj, lahko se ga vdeležiš. S svojimi dobrimi deli se
ta zaklad, tako rekoč, le še množi. Noben dan, nobena ura
| le  P r eteče, da bi kaj dobrega ne storil in svojega zasluženja
' l '° ne pomnožil. Ko pa smertno grešiš, kaj se zgodi? Zgubljen
J e  za te ves zaklad Jezusovega zasluženja, zgubljene tudi tvoje
s lie  dobre dela; ves prid in sad svetih maš in tvoje molitve
. ’ VSe  je proč. „Ce se pa pravični od svoje pravice oberne,
Počenja hudobijo . . . bodo pozabljene vse njegove pravične
&a >“  pravi Bog pri preroku Ecehielu. (18, 24.) In sveti Janez
pravi- B j e  g re p p SI nerti; ne  rečem, da bi zanj kdo prosil."
Jan. 5 ;  k;/ j Smertni greh te izbriše iz občestva ali gmajne
.-k°v,  da do zakladov cerkvenih nimaš več pravice; in
,, * boriti ne moreš, kar bi bilo Bogu dopadljivega, za nebesa
^  užnega. Podoben si od strele zadetemu, razmlinčenemu
6Vesu  hrez perja, brez cvetja, brez sadu. O kolika škoda!
kj . J- Smertni greh dušo umori.  Vzame jej gnado Božjo,
J° življenje naši duši, kakor je duša življenje našemu telesu,
duš 5 Z< ^ u J e  sveti Avguštin, ti objokuješ telo, ktero je zapustila
VeV] 1 ’ 116  °J ) J C) kuješ pa duše, ktero je zapustil Bog." Zato se
1  greh imenuje smertni  greh, ker dušo duhovnega življenja
p J )a ’ kar sem vas že učil, in kar Bog sam govori po preroku
greh^ U ' ”^ u ^ a ’ ktera greši, naj umerje." (18, 20.) Smertni
umori. Mertvi pa zgubi vso zavest, ne more se po-
Zl ^ svojih čutov in udov. — Mertev ne vidi.  Tudi grešnik

54

ne vidi več, niti hudega, ktero dela, niti smerti, ki mu proti,
niti večnosti, ki se mu odpera, niti Božje sodbe, ki se mu bliža,
niti pekla, ki ga bo požerl. Onjemertev. — Mertev  ne  sliši-
Tudi grešnik ne sliši več. Yse mu pravi, da bo pogubljen-
Pridgarji, spovedniki, prijateli, bukve, vest, nesreče, vse govori,
vse mu vpije na učesa, morda mu celo grom gromi, ali on J 6
gluh, on ne sliši. Mertev je. — Mertev je neobčutiji  v-
Ali ga božaš ali režeš, ne gane se ti ne. Tudi grešnika Bog
budi; zdaj z dobrotami, zdaj s srečo, da bi ga k hvaležnosti
nagnil; pa mu spet pošlje britkost in nadloge, da bi njegovo,
na svet navezano dušo predramil; ali zastonj! on je neobčutljiv-
On je mertev. — M e r t e v t r o h n i. Tudi grešnik v svoje®
grehu smerdi, ko strohnelo truplo. Z gnjusobo se Bog in nje¬
govi angeli obračajo od njega. Mertev je v očeh Božjih-
Zato so bili svetniki pripravljeni raji sto in stokrat umret 1 ,
ko le enkrat smertno grešiti; kajti dobro so vedeli, da edi®
smertni greh odvzame duši vse duhovno življenje ter ji nakoplj 6
večno pogubljenje. Neki neverni poglavar je tirjal od kristjan* 1 ,
naj le enkrat dela zoper svojo vest in le enkrat prelomi postavo
Božjo. „Le enkrat, pravi pobožni kristjan, to je toliko, kakor
bi kdo rekel: Le enkrat si daj odsekati svojo glavo/

e. Smertni greh odvzame pravico  do  nebes.
sveti Pavel našteva dela mesa, imenuje jih velike hudobije in P rl
stavi ja: „Od takih del vam povem, ... da kteri take reči delajo,
ne bodo kraljestva Božjega dosegli/ (Gal. 5, 11.) Proč, i 2 P r ^
oči nebeškega Očeta boš pahnjen; v stanovanji pravičnih ni za
te prostora; odločen ti je kraj, kjer je jok in škripanje z zob® 1,
Smertni greh je napuhnjene angele iz nebes v pekel vergel, 1
kakor so ti srečni nebeški prebivavci postali nesrečne P oba .
peklenske, tako se spremeni izvoljenec nebeški z eni® sa® 1111
smertnim grehom v pošast peklensko.

55

f. Smertni greh nakopa grešniku jezo, sovraštvo
Božje. Pred grehom si prijatel, otrok, ljubljenec Božji. Bog
te ljubi, ko punčico svojega očesa in ti ga ljubiš. Ko pa smertno
grešiš, odverneš se od Boga, ga zapustiš in stvar ti je ljubša,
ko Bog. Kakošna nespodobnost, kakošno zaničevanje veličastva
Božjega! Ti bo mar Bog še dober Oče, še zvest prijatel? Mar
nisi ti njegov prisežen sovražnik? Pomisli, da si ti sam Bogu
šibo podal. In Bog v svoji svetosti, v svoji pravici mora greh
sovražiti, mora grešnika kaznovati. Glej Adama in Evo! Kaj je
Bog storil ž njima po storjenem grehu? Zakaj je Bog tepel
svet in poslal vesoljni potop? Kaj se je zgodilo Sodomi in Go¬
mori? Zakaj je Koreta, Datana in Abirona zemlja žive požerla?
Zakaj je Nabuhodonozor živini enako travo jedel? Zakaj Bog
še dan današni cele mesta, cele dežele očitno tepe? „Greli je
Pogubljenje človeku."

g. Smertni greh oskrunja dušo ter jo stori su¬
knjo grehu in satanu.  Rimski cesar Valerjan je zapadel
v sužnost perzjanskemu kralju Saporu. Bil je poprej mogočen,
gospodovavec skoraj vesoljnega sveta, na enkrat pa v oblasti
Prevzetnega premagovavca. V verige zakovan, pa vendar v ce¬
sarskem škerlatu oblečen, da ga je bilo še bolj sram, je moral
Povsod spremljevati svojega trinoga. Na vsaki miglej Saporov
K bil na kolenih, ter se je moral prikloniti, da so pleča rim¬
skega cesarja bile v podnožje perzijanskemu kralju, ko je ta
konja zasejal. Kdo ne bo zaupil, ko to sliši: O zaničevanje, o
Poniževanje rimske mogočnosti! Kader pa ti smertno grešiš,
z dihnil bi jaz: O nekdajno dete Božje, zdaj si potlačen suženj
satanov. Dokler si pravičen, v službi Boga, naj višega Gospoda
s i> enako svetim angelom in z drugimi pravičnimi si dvornik
^°žji; Bog je s teboj in ti si z Bogom. Ko pa smertno grešiš,

56

zapusti te Bog in ti Boga zapustiš; se vdaš satanu in on te obsede;
in zdajci vkuje tvojo dušo v toliko verig, kolikor grehov storiš.
„Kdor dela greh, je iz hudiča,“ pravi sveti Janez. (I. 3, 8.)
In Jezus Kristus sam pravi: „Slehern, kteri greh dela, je suženj
greha;" (Jan. 8, 34.) zato ker ga greh premaga ter ga v
železji hude navade derži. (Prip. 5, 22. Iz. 5, 18.) „0 terda
sužnost! zakliče sveti Avguštin; iz sužnosti kacega človeka se
zamore kterikrat ubežati in počiti. Kam pa hoče suženj greha
bežati? Seboj jo vzame, kamorkoli beži!" Strasti, ki jih v sercu
nosi, ga povsodi spremijo, ter ga, ko trinogi, obsedajo, prežijo,
ko razstradane pošasti na dušnih vratih. Noč in dan tirjajo, ja
zapovedujejo in rjovejo neprenehoma: „Le še, le še, daj hrane
nenasiteni lakomnosti, daj hrane nevgasljivemu ognju poželjivosti,
hrane visokemu napuhu, hrane zagrizenemu sovraštvu!" — Bi
grešnik je oni nesrečni, ki tej derhali hišnih trinogov večno tako
dela. Oj grešnik! kaj je storil nesrečni smertni greh s teboj!?

Glejte, preljubi moji! to je tista grozovita, neizrečeno velika
škoda, v ktero pade človek, kader smertno greši. Kje je hudo,
da bi bilo tako sramotno, tako škodljivo, kakor je smertni
greh? Na njem je vse hudo, vse škodljivo. Smertni greh je za-
popadek vsega hudega, karkoli se zamoremo hudega misli'ti,
karkoli nas hudega zadeti more. Na smertnem grehu je vse
zaničljivo, vse sovražno. Zato se moramo pa pred vsem drugim
varovati, skerbno ogibati te peklenske pošasti. Beži, toraj, ker-
šanska duša! pred grehom, boj se ga bolj, ko vsega hudega*
Zdihuj v skušnjavah: „Gospod, raj umreti, ko smertno grešiti!
Ja nikdar ne reci z lahkomišljenimi: „Enkrat je nobenkrat!

Ako boš zavoljo tistega „ en krat" na večno v peklu gorel, ali
boš še rekel: „Enkrat je nobenkrat?" Beži pred grehom! Beži
tudi pred njimi, ki še greh ljubijo. Ako se bi s takimi p a J"

57

dašil, naglo ti bodo svoje hudobije naložili. „0 blagor človeku,
kteri ne hodi po svetovanji hudobnih in ne postaja na potu
grešnikov!" (Ps. 1, 1.) Amen.

Y. Keršauski nauk.

Zalcaj se moramo odpustljivega greha varovati?

Upam, da sem vas v zadnjem keršanskem nauku prepričal,
da je smertni greh naj veče hudo; in ker sem vam tudi raz¬
ložil, kako nezrečeno veliko škodo napravlja smertni greh grešniku
samemu, da našo dušo oropa prelepega oblačila nedolžnosti,
odvzame jej mir vesti, vniči za njo vse zasluženje Jezusovo in
tudi človekovo, ja da celo našo dušo na duhovno umori, odvzame
uam vso pravico do svetih nehes, nakoplje nam jezo, sovraštvo
Božje, in ko tako našo dušo oskrunja, stori jo sužnjo greha in
sužnjo peklenskemu duhu. „0 zares, zares grozovita resnica!
zdihne sveti Bazilij, ako se ojstro postiš, spokorno živiš, brez
uehanja moliš, britko jokaš, se vedno čistega ohraniš, in vse to
morebiti dvajset, celo trideset let natanko spolnuješ, pa le en
sam smerten greh le v mislih storiš, naenkrat je vse zgubljeno."
»Grešnik zgubi zveličanje, za ktero je vstvarjen, pa zadobi po¬
gubljenje, za ktero ni vstvarjen," pravi sveti Avguštin.

Danes vas bom pa učil, da se moramo varovati ne le ve-
licega, smertnega greha; varovati in ogibati se moramo tudi
odpustljivega ali malega greha. Tedaj vam bom danes odgovoril
ua vprašanje:

Zakaj se moramo varovati tudi odpustljivega

greha?

Preljubi moji kristjani! nobena stvar nas ne sme piemo-

da bi privolili tudi v naj manjši greh, niti ne še toliko

58

dobro, niti ne še toliko zlo. — Kaj ne? veliko dobro bi bilo,
ako bi kdo zamogel vse uboge osrečiti, vse terpeče potolažiti,
vse dvomljivce oserčiti; ako bi kdo zamogel, ves svet umiriti
in vse ljudi na zemlji srečne, zadovoljne storiti; to bi bilo
nezrečeno veliko dobro. Ali ljubi moji! ako bi vse to pre¬
mogel storiti z enim samim odpustljivim grehom, glej! ne
smeš ga storiti ... Še veče dobro bi bilo, ako bi kdo zamogel,
vse grešnike spokoriti, vse zapeljane nazaj privabiti, vse ne¬
vedne v veri podučiti, vse nevernike in krivoverce spreoberniti,
vse v nevarnost zapletene rešiti, ja! ako bi zamogel ves človeški
rod pod bandero Kristusovo spraviti in ako bi to vse z enim
samim malim grehom storiti zamogel, vendar ne sme v to pri¬
voliti. Nobeno, še tako imenitno dobro  se  storiti ne
sme tudi z naj manjšim grehom  ne. Ako bi vse dobro,
kar si le misliti zamoremo, položil na eno stran tehtnice Božje,
na drugo pa en sam odpustljiv greh, prevagal bi ta greh vse.
— Ja mali greh prevaga tudi vse, le mogoče dobro in nikdar
ga človek storiti ne sme, ako bi ž njim od v er n il
tudi vse, kar le hudega imenovati zamoremo.
Mislite si: nerodovitne polja, vpepeljene mesta, razdjane pohištva,
cele potoke človeške kervi, brez števila umorjenih ljudi; mislite
si pri tem, koliko je postalo vdov in sirot, kakšno silno tar¬
nanje bi bilo zato med svetom! Pojte v duhu še naprej; podajte
se v pekel, poglejte pogubljene v večnem ognju, premišljujte njihovo
terpljenje, grozovito obupnost, ki nima niti konca niti kraja!
O kolika gnjusoba razdjanja! kako strahovita misel! Ako bi
bilo mogoče, uničiti vse to zlo z enim samim odpustljivim grehom,
pogasiti peklenski ogenj, rešiti vse pogubljene; vendar bi tega
storiti nobeden ne smel. — Glejte, ljubi moji! kako nezrečeno
hudo mora biti en sam odpustljiv greh! Oh, in mi se tako
neskerbno ogibljemo tega zla.

59

Da bomo toraj vsaj za naprej se bolj skerbno ogibali vsa-
Ce ga tudi naj manjšega greha, opisal vam bom še nekoliko bolj
kako hudoben da je odpustljiv greh; pa bom vam tudi povedal,
kakšno škodo nam napravi.

1. Tudi mali ali odpustljivi  greh je razžaljenje
B °žje.  Kristjan! ti imaš prijatelja, ki tez mnogoterimi dobro¬
ti osiplje. Tega prijatelja pač nikdar zaničeval ne boš! Kaj
ki se pa zdelo temu tvojemu prijatelju in dobrotniku, ako bi
i^ki ne bilo dosti mar za njega, ali ako bi ti v kaki mali stvarci
Cel ° kaj ga razžalil? bi ga čisto merzlo sprejel, če te obišče;
k’ ga ne pozdravil, če ga srečaš? bi njegovih želj ne spolnil?
Kaj ne bilo tako tvoje obnašanje nehvaležno, razžaljivo? Glej,
pa stori vsak človek tudi z naj manjšim grehom svojemu
11 a i boljšemu prijatelju, svojemu naj večemu dobrotniku, svojemu
Bog pa je tako velik, tako neskončen v vseh svojih
lastnostih, v svoji ljubeznivosti, v svojem veličastvu, da smo mi
dolžni, častiti in ljubiti ga čez vse, iz vseh svojih moči. Zato,
a ko služba Božja to tirja, dolžni smo, dati kri in življenje, vse
Posestvo, prostost in zdravje; ja, da bi imeli deset življenj,
dolžni smo dati vseh deset za Boga; kajti to bi se reklo, da
ljubimo Boga čez vse. Zato moramo biti pripravljeni zgubiti
ludi vse, poprej ko Boga razžaliti le z naj manjšim grehom.
”^sak človek, pravi sveti Tomaž Akvinski, naj raj umerje, naj
| a j y se preterpi, kakor da bi Boga žalil le z enim grehom, in
0 ]| e le s smertnim, ampak tudi z odpustljivim grehom. Ako
| se  nam kak greh še tako mal zdel, vendar kar Boga žali,
ttič malega. „Boga, v naj manjši stvarci razžaliti, ne smemo
fiialo imeti," pravi sveti Hieronim. Pobožni, Boga ljubni kristjani
s ° tudi naj manjše pregreške čez vse sovražili, ter so se oj.stro
D°korili, ako so iz človeške slabosti v kak mal greh padli; zato
er  so dobro vedeli, da tudi naj manjši greh Boga razžali. Sv.

60

Anzelm in sv. Tomaž nas zagotavljata, da bi raj po nedolžnem v peklu
goreli, kakor z naj manjšim grehom omadežani v nebesih kraljevali-
Sv. Katarina iz G-enue pravi: „0 moj Bog! ako bi bila potopljen
v jezero razbeljenega svinca, pa bi se tega znebiti zamogla P a
le tako, da bi storila le en sam odpustljiv greh, raj bi vso
večnost gorela.“ Sv. Alojzi, ta angelček v človeški podobi, je
še malo dete storil dva majhna pregreška; svojemu očetu j e
namreč izmaknil malo smodnika, in od vojakov se je bil naučil
nektere nespodobne besede. Te svoje pregreške, ako se zavoljo
mladosti njegove tako imenovati smejo, je pri pervi spovedi
toliko obžaloval, da je omedlel. Tudi poznej je večkrat te malen¬
kosti imenoval velike razžaljenja Božje, ter se je vse svoje živ¬
ljenje pokoril za nje. — Berem v življenji svetnikov, da sv.
Paula, imenitna rimska gospa, je vsak še tako mal greh britko
objokovala. Vedno je solze pretakala, da so se bali, da bi ne
oslepela, kakor pripoveduje od nje sv. Hieronim. In ko so j°
prijateli svarili, naj vedno ne joka, naj svoj obraz varuje, reklu
je: „ Dobro je, da ga zdaj staram, ki sem ga poprej lišpalui
dobro, da zdaj svoj život v sužnost tarem, ker sem ga pop re J
mehkužila; dobro je, da s solzami popravim, kar sem poprej s
preobilnim smehom in z razveseljevanjem grešila. Hotela sem
poprej dopasti temu svetu, zdaj pa želim dopasti le Jezusu
Kristusu samemu.“ Ti zgledi naj nas učijo, da tudi odpustljiv 1
grehi, ko razžaljenje Božje, so nezrečeno veliko hudo; naj P a
nas tudi opominjajo, taistih ogibati se in varovati z vso mo¬
gočo skerbijo.

2. Kdor se malih grehov skerbno ne ogiblje, n j e g 0 v a
duša začne bolehati — hirati.  In sicer zato ker a-
milosti Božje manjšajo in b. nevarnosti p a se
množijo.

61

a. Jaz pravim: Milosti Božje se manjšajo. Mi to
Ts i vemo, brez pomoči Božje ne premoremo nič. Naš um je slep,
naša volja slaba, in ako nam Bog ne pomore, ves naš trud je
zastonj. Saj ne premoremo zasluživnega kaj niti pričeti niti do¬
končati, ako ni pomoči od zgorej. Zato pa moramo Boga vedno
Za  pomoč prositi. Ako pa molčimo, Božjo pomoč zaničujemo,
Za  njo ne prosimo; ako ne storimo, kar Bog zapoveduje, kako
k°mo njegove pomoči, njegove gnade deležni? „S kakošno
mero merite, s takošno se vam bo nazaj merilo . . .
s *ehern, kteri prosi, prejme."  (Mat. 7, 2, 8.) —
■^ko pa ne  prosimo, kako in kaj bomo prejeli? Kaj mar ne bo
mil( «t Božja nas zapustila? Leni hlapec, ki je zakopal svoj
ta lent, ni dobil nobenih novih talentov; uni pa, ki je bil zvest,
j e  petero druzih dobil. Kdor pridno dela, nove gnade pridobi,
eiUl h pa tudi poprejšnje vse zgubi. Kdor je Bogu pokoren v
klicih rečeh, malo pa zanemarja, ne bo nikdar posebnih milost
Za <lobil . . . Anton, puščavuik, je prišel k službi Božji, in
Slišal j e  glas Božji; Pelagija, spokornica, sliši pridigo in se
s Preoberne; Ignaci bere življenje svetnikov in postane sam velik
njimi. Ako bi bili ti opustili male dobre dela, ne vem,
, e  ^ jih mi zdaj častili na svojih oltarjih. Ena gnada pridobi
ril go; vsaka nezvestoba pa tudi odtegne milosti Božje, da
fobije ne spoznamo in se večega greha ne varujemo. In kaj
, rtl ° brez pomoči Božje v skušnjavah? Tersje od vetra sem
r  _ tje majano. — Nasproti pa kolikor bolj zvesto služimo
'Jojemu Bogu, toliko več gnad nam bo dodelil. Zato so svet-
’ i Pidi posebne gnade prejemali in kolikor zvestejši so bili,
? lko  Leč gnad so dobivali. Tako nas pa tudi vsakdanja
k * Ušn ja uči,  da je Bog svojo pomoč odtegnil vsakemu,
v  6r * J e  leno spoluoval svoje dolžnosti in kteri se je če tudi
mali h rečeh večkrat pregrešil. „Vem, pravi Gospod,

O

Keršanaki nauk V. p.

62

vem tvoje dela, da nisi ne m er zel ne gorek; o da bi kil
merzel ali gorek! Ker si pa mlačen in ne merzel ne gorek,
izpljunil te bom iz svojih ust.“ (Skr. raz. 3, 15, 16.) Kaj se
ne pravi to: Ker si mlačen, in me z malimi grehi žališ, V
bom tudi jaz manj ljubiti začel, in ti manj gnad dajal? Sveta
Terezija je to skusila. Po smerti svoje matere ni več tako zvesto
Gospoda ljubila. Lepa obleka, gizdavo obnašanje se ji je prilju¬
bilo, dišave in druge nečimurnosti je imela. Večkrat se je °k'
hodila z lahkomišljeno teto in posvetni duh se je je polastil in
postala je vsa mlačna. Odtod se pa je zgodilo da jej je ^
Bog odtegnil tolažila in gnade svoje. Poznej jej je celo pokaza
kraj v peklu, kterega bi si bila prislužila, ako bi svojih P ie '
greškov ne bi bila odložila, in bi njega ne bila z nerazdeljen 1111
sercem ljubila. Kakor se je godilo tej svetnici, tako se godi sleher
nemu, ki postane mlačen in v tej svoji mlačnosti se vdeleži tu.
malih grehov. Bog ga pljuni iz svojih ust, to je, odteguje mu svoJ e
milosti. In kakor pa pomoč — milost Božja odjenjuje, tako nasp 10
b. Nevarnost  se  p o m n o ž u j e. V nas in okrog naS
so nevarnosti velike, ki nas zapeljujejo v naj strašnejše pregr ( h e '
Slepota našega uma, da dobrega ne spoznamo; slabost naše volj 6 >
ki nas v hudo vabi; čuti, ki naši pameti nasprotujejo; poželjeuJ 6 ’
ki se v nas povzdiguje. Ako pa pogasnijo tiste luči, k 1 11

um rasvitljujejo; pojenjajo navdihleji, ki nas v skušnjavah ° sel

veseljem
to

čujejo; zgine pomoč Božja, s ktero dobro hočemo in z

storimo; kaj se nam ni bati, da v temo to zabredemo, 111

zapeli 1 '

In kaj pride iz te f
J  dobe 11

toliko bolj, ker napad od zunaj, hudoben svet s svojo
vostjo, je toliko močneji, toliko hujši?

Kaj druzega? Kristjan tak postane reven, nezmožen, P°'
cvetlici, ki žalostno pobeša svojo glavo, ako se jej v vr ° ..
poletnem času pogosto ne priliva. Sv. Lorene Justinijan P ‘ ^
, Velik greh je podoben smerti; mali pa bolezni. Velik 8

63

je sekira, na drevo zasekana; mali greh pa je nož, ki kožo
^'evesno načne, in drevo hirati mora." Mali greh nam sicer
ne  odvzame pravice do nebes, ali vendar nam nebesa pripera;
n as iz hiše Božje ne spodi, ali loči, terga nas od serca Božjega
m če tudi ni smert naši duši, pa jej vseka hudo rano; je naj
Ve če hudo za smertnim grehom. In kako lahko se zgodi, da
naa 'li, odpustljivi grehi

3. nas pripeljejo v velike, smertne grehe.  Po¬
stni tečer je sedel pobožen oče z dvema sinovoma pod košato
lipo, ki je senčila bližni ribnjak. Otroka se s tem razveseljujeta,
( ! a  kamenčke mečljeta v ribnjak, ter se čudita lepim kolobarom,
k' jih to lučanje napravlja, Čez dalj časa zapazita otroka, da
1,11  °^e zamišljeno gleda; tudi se jima zdi, da ima solzne oči.
»Ljubi oče! reče stareji sin, kaj pa vam je?" »Lejte otroci!
Povzame besedo dobri oče, kamenčki, ktere mečljeta v ribnjak
111  Pa kolobari na vodi mi vzbujajo resnobne misli." „Zakaj?"
Bhažata sinova. „Ja ljuba moja! nadaljuje ginjeni oče, v teh
olobarih vidim podobo vajnih dejanj, ktere bota še storila v
Sv °jem življenji. Glejta! ko sta vergla kamenček na sredo vode,
opravil se je mal kolobarček; ta kolobarček je napravil druzega,
je napravil tretjega, četertega in tako je šlo naprej, en ko-
°l )ar  za drugim po vsej vodi noter do kraja. Tako se zgodi
U( li s človeškim dejanjem. Vse dejanja donašajo svoje sadje
°l Jr ° ali slabo, kakor delajo ljudje dobro ali slabo, modro
^ abotno in sad sadje donaša, kakor kolobari na vodi uzbujajo
e 4en druzega. Ko sta vergla kamen v vodo, ni bilo več mogoče,
ganiti kolobarov na vodi. In ravno tako ne bota mogla zabia-
^ nasledkov hudobnega, nepremišljenega dejanja, ako ga,  kdaj
s 0r ita v svojem prihodnem življenji. In ako bota poznej tudi
,Se  modro in boljši obnašala in tako popravljala svoje poprejšne
Pogreške, vendar jih popolnoma poravnati ne bota mogla. Kakoi

64

en val napravi druzega, kakor iz malega zraste veliko, tako tudi
mali grelu sčasoma peljejo v velike. Tudi male bolezni človeka
zaderžujejo v delu, mu oslabč moči, mu odjemljejo veselje do dela.
A ko te glava boli, te zob boli, sicer ti ni to že za smert, vendar
ti moč odvzame ter te stori nepripravnega za delo. Mali mehurček,

kako mala reč je to! in glej, ako se ti prisadi, taka mala reo
te lahko umori. Zato pravi sveti Buh: „Kdor majhno zametuje,
sčasoma bo padel."  (Sir. 19, 1.) In sveto evangelje pravi-
„Kdor je v malem krivičen, je tudi v večem krivičen.
(Luk. 16, 10.) Tako terdi sv. Krizostom, da je poznal veliko
ljudi, ki se je zdelo, da so ozaljšani z velikimi čednostmi, ki
pa malih pregreškov niso porajtali in so zato v velike hudobije
zabredli. Sveti Avguštin pravi: „So mali grehi, kterih se težko
kdo obvaruje; sicer se nam zdijo čisto majhni, ali obilno njih
število nas tlači. Tudi kup žita je z majhnih zern, pa vendar
cele barke ž njim naložijo in ako jih preohložijo, se P 0 * 10 '
pijo. Dež gre v čisto majhnih ka.pl icah; ali vendar povodih) 0
in velike razdjanja napravlja." „Tako, piše sveti Avguštin na
dalje, ako se mali grehi v nas namnožijo, zamorejo nas P°^ a
čiti, kakor en velik greh. Kakšen razloček je: Ako veliki va
lovi barko pogreznejo, ali pa če pri majhni špranji v hark°
nateče toliko vode, da se potopi"? In sv. Izidor pravi: „Bog k 11
pusti, da, kteri na male grehe ne porajtajo dosti, v velike za
bredejo." Pač resničen je pregovor: „Iz malega priraste velik 0 -
Tako je s tatvino, s pijančevanjem, nečistostjo, tako z vsaki®
grehom. Tako mnogi mislijo, da Judež je žalostno pot nastop 1 ’
ko je med svojo ubogo žlahto delil nekaj od milovščine, kt®
mu je izročil Gospod. In kam ga je pripeljala ta malenk°
Prodal je svojega Gospoda in učenika za trideset srebem 1
in poslednjič je obupal in bil sam svoj morivec. Kaj je k P ie
šestovanju in k umoru prignalo kralja Davida, ki je kil 1

65

P° volji Božji? Mar no edini nepremišljen pogled? — Kaj je toliko
ljubo, nedolžno hčerko, ki je bila veselje in radost dobrih staršev,
a J jo je storilo očitno grešnico, da staršem, da celi hiši po¬
riva oči? Nespodobne misli, malo lišpanje, neskerbni pogledi,
gerdi pogovori; zatem opuščenje vsakdanjih molitev, opuščenje
prejemanja svetih zakramentov, in še za tem ponočno vasovanje
nevesta Kristusova je postala nečistnica. Kar svet stoji,
S°dd se neznanske, strahovite hudobije, ali vsi, ki so tako
a jeČ zabredli, začeli so z malimi grehi; ker se malih ogibali
rils °, bredli so vedno globokeje, da so zabredli v naj veče pre¬
grehe. Mala iskrica napravi veliko pogorišče.

Svojovoljni pa neobžaljevani mali grehi zamorejo
jpešnika potisniti celo v pekel.  Bolehavni človek umerje,
e  hub posebne smertne bolezni nima; tako dolgo hira, da
Ullle rje. Kavno tako zamorejo kristjana njegove, če tudi ne
Sniei 'tne dušne rane v peklenski grob pripraviti; ako namreč
111,1  ni nič mar, da bi zdravil svojo bolno dušo. Mali grehi
Postanejo huda navada in ta ujeda dušo, kakor strupen rak;
kisoma se grešnik privadi tudi velicih hudobij in njegov žalosten
rp^ ec  je — pekel, ako se ga mili Bog posebno ne usmili.

0  so mali grehi pozamezne nitke, iz kterih satan plete verv,
. er ° potegne dušo v večno pogubljenje. Zato nas opominja

1  ®oh, naj dobro pazimo, da nam mladi lesjaki (odpustljivi
; 0 ne spodkopljejo in ne zatarejo lepega vinograda naše duše.

1 ls - Pes. 2, 15.)

No] ^° re  ^ kakih petnajst let, ko sem v S — bil za kaplana,
tr b P°^ en  dan najdejo v samotnem kraju pastirji mertvo že
,J °lo truplo. Mož je bil doma iz bližne fare; šel je iz sejma,
Po? if SV0J ' e vole  P rodal in  hudoben človek ga je spremil, celo
ga aZa * ~~ P a v  samoti ga ubil in mu denar pobral. Kmalo
°hi gosposka v roke in kervava sodnija v N. ga obsodi v

66

smert na vislice. Dan pred smertjo ga pride obiskat nesrečna
njegova mati. Hudodelnik pa jej pravi: »Jajce, ktero sem ko

otrok na sosedovem podu vkradel, in zavoljo kterega me vi
niste kaznovali, to meje privleklo do vislic." Pri malem je začel,
pri velikem, strahovitem je jenjal.

4. Mi se moramo malih grehov skerbno varo¬
vati, ker tudi ž njimi si zaslužimo kazni.  Dobroverno,
da nič omadežanega ne pojde v nebeško kraljestvo, tudi nič,
kar gnjusobo dela (skr. raz. 21, 27.); mora toraj vsak madež
odpustljivega greha zbrisan biti, predenj se nam bodo vrata
nebeške odperle; kajti Gospod Jezus sam pravi: »Povem vam
pa, da za vsako prazno besedo, ktero bodo 1  j u d J 6
govorili, bodo odgovor dajali sod nji dan."  0^'
12, 36.) Ako se toraj za mal ali odpustljiv greh v tem živ¬
ljenji pokora ne stori, ako se kazen, ž njim zaslužena, ne zbii§ e
pred smertjo, moral se bo madež ta čistiti z ognjem v vicah,
od kterega pa sveti Avguštin uči, da sicer ne terpi večno, P a
žge huje, kakor je vse zlo, ki človeka v tem življenji zadeti
more. — Da Bog v svoji sveti pravici že tu na zemlji veliki
tudi male pregreške očitno kaznuje, imamo veliko zgledov v
svetem pismu. Saro, Abrahamovo ženo, ki je storila malo laž, a _
bi se bila ložej izgovorila, je angel osramotil. Lotova žena,
je radovedno gledala goreče mesti Sodomo in Gomoro, J e
okamnela. Mojzes, ki je le enkrat dvomil nad Božjo vsegam 0
gočnostjo, ali bo pritekla voda iz skale, po kteri mu je Gosp.
vdariti ukazal, ni prišel v obljubljeno deželo. Marija, sestra Mdl
zesova, ki je zoper svojega brata mermrala, je bila z g r ° zoV  ^
nimi gobami kaznovana. Aronova sinova Nadab in Abm
lahkomišljeno vzela navadnega ognja, da bi ž njim dar zažg a ^/
ali ko do svetišča prideta, objame ju goreč plamen, ter ju um °^’
Betzamiti, ki so skrinjo zaveze ogledovali, so mertvi na

67

Popadali. Znana vam je žalostna pri godba Helitove hiše. David
bil bi rad zvedel, koliko ljudstva ima pod svojo oblastjo, in ko
Joab šteje, pride angel morije in tri dni s kugo mori. Zaharija je bil
butast, ker ni preč veroval angelovim besedam. Tako je pravični
Bog večkrat tudi male pregreške ojstro in občutljivo kaznoval;
io tako dela še dandanašni. Marsikoga zadeva ta ali una ne¬
teča, kar vidimo vsak dan. Te nesreče niso le primerljeji, za
kar jih neverni svet ima; so veliko več naredbe Božje, kakor
Pravi prerok Amoz: „Je li kaka nesreča v mesu, ktere
bi ne bil Gospod napravil?«  (3, 6.) Nič se ne zgodi
brez pripuščenja Božjega. Te nesreče pa ne zadevajo le velikih
grešnikov, očitnih hudodelnikov. Veliko je pobožnih, ki le male
Pregreške imajo, in nesreče, ktere jih zadevajo, so kazni za
njihove male grehe. Ako pa Bog male grehe tudi še dan da-
današni strahuje z ognjem, s točo, s slabo letino, z boleznimi,
z  zgodnjo smertjo in z drugimi časnimi nadlogami, kdo zamore
misliti, da na malih grehih ni nič posebnega? Kdo se jih skerbno
ogibal ne bo?

Res, da Bog vsacega odpustljivega greha tu na zemlji z
rso ojstro pa sveto pravico popolnoma ne kaznuje; in kakoi
reliki grešniki, uidejo tudi mali brez posebnega kaznovanja,
zato ker ta zemlja ni tisti kraj, da bi se pravica Božja že po¬
polnoma razodevala. Ali kazen zato ne bo zaostala; kajti vsako
del o bo svoje plačilo imelo. Zato so si pa svetniki to k sercu
jemali, ter so se za svoje tudi naj manjše pregreške že tu v
Oljenji ojstro pokorili, da bi le tam v vicah ne bilo treba se
Pokoriti; kakor je storila sveta Paulu, od ktere sem vam ze
Poprej pravil. — Znana vam je gotovo prigodba iz življenja
svete Perpetue, ki je v čudni prikazni videla svojega male e a
Pokojnega brata v velikem terpljenju, iz kterega ga je s svojo
Pobožno molitevjo rešila. In v čem se je neki pregrešil ? ve i

68

Avguštin misli, da je sedemletnega dečka prigovarjal njegov
neverni oče, naj daruje krivim bogovom, in fant je to storil.
Kako nagnjusen mora pač biti vsak tudi naj manjši greb v
očeh Najsvetejšega, ki ne prizanaša tudi malemu otroku ne, ki
si je svojo vest le z malim pregreškom omadežal! — In ako
so po besedah svetega Gregorja svetniki za naj manjše svoje
grehe delali veliko in ojstro pokoro, kaj mi ne bomo tudi tako
storili? O da bi mi prav premislili, kaj so vice in kaj se
pravi v vicah terpeti, morebiti leta, ja stoletja terpeti; gotovo
bi ne imeli nobenega greha za malenkost, temuč bi se vsacega
tudi naj manjšega pregrešita z vso le mogočo skerbjo ogibovali
in če smo bili tako nesrečni, da smo se kaj pregrešili, z vso
le mogočo vnemo bi se spet zato pokorili, da bi ne bilo treba
tam se pokoriti.

5. Poslednjič se moramo odpustljivega greha varovati po-
sebno tudi zato, ker so grehi večkrat veliki, smertnb
in jih le mi za male imamo.  Kdo zmed nas ima tehtnico,
s ktero bi na tanko vselej pretehtati mogel, kdaj in kteri jo
mal, kdaj in kteri je smerten greh? Tega mi presoditi ne moremo.
Kdor ima vso tumpasto vest, ta bo vse svoje pregrehe le
malenkosti imel; ali jih bo pa tudi Bog tako sodil, to je drugo
preimenitno vprašanje. V njegovih presvetih in pravičnih očeh j e
pač marsikaj smerten greh, kar ima hudobni človek s svojo
zaspano vestjo le za malenkost. In, o moj Bog! kolikokrat se
zgodi, da ljudje marsikaj nimajo za noben smerten greh, kar
je v očeh Božjih velika hudobija, zlasti zoper šesto zapoved, na
priliko: nespodobne besede,- pohujšljive pesmi, nečiste misli, do¬
tikanje z rokami. In kaj bo, ako se grešnik takih smertuih grehov,
ktere le za male ima,, ne spove, jih ne obžaluje, se za nje ],e
spokori? Kaj čaka tacega grešnika? Oh čaka njega, ki je iz
lastnega zadolženja preslepljen nespokornik — čaka ga večni

69

pekel, ako se ga mili Bog ne usmili, in mu za časa ne odpre
njegovih dušnih oči! Oslepljen pa v pekel leteti ni nič bolje, ko
Ve dama se vanj pogrezniti. Toraj tudi zato se moramo skerbno
ogibati odpustljivih ali malih grehov, ker težko nam je presoditi,
kdaj je greh mal ali velik.

Varujmo se toraj, ljubi moji! vseh, ne le velicih, tudi
malih grehov. Res, da brez posebne pomoči Božje se ne mo-
,e mo popolnoma vsega greha varovati; „zakaj v mnogem
Se  pregrešimo vsi,"  (Jak. 3, 2.) pravi sveti apostelj in
»Pravični sedemkrat, to je velikrat  pade." (Preg. 24, 16.)

vendar taki pregreški, ki niso storjeni iz hudobije, ne s
P r emislikom, ampak po človeški slabosti, v nevednosti ali v
na glosti, taki pregreški, pravim, nam ne škodujejo tako hudo,
slasti ne, ako jih obžalujemo, se za nje pokorimo, kakor hitro
Se  jih zavemo.

Vsako jutro pa, preljubljeni moji! storimo terden sklep,
hterega tudi čez dan večkrat ponavljajmo, da se hočemo varo-
Va ti tudi naj manjšega greha, zlasti tistega, kterega smo že
Ve čkrat storili, ali v kterega nas vsakdanje opravilo naše naj
naj večkrat zapelje. Zoper take grehe se moramo naj
°ij vojskovati; zoper te moramo svoje serce vterditi s tim, da
jhbezen in strah Božji v sercu nosimo; pa vsako jutro naj
°£ a  prosimo, naj on nas podpira s svojo mogočno pomočjo.
11  ako se nam skušnjava bliža, mislimo si: zdaj moram poka-
Za ^ s vojo zvestobo, zdaj me Bog hoče poskusiti, zdaj tirja od
' ru ‘ ne > da mu pokažem, da ga zares ljubim in da greh zavoljo
studim. Ako smo pa pri vsem svojem prizadevanji
! endar  tako nesrečni, da nas kaj prehiti, potem hitro ob-
alu imo svoj greh in pomislimo, kako slabi smo; zato se
* ovid  Pod brambo vsegamogočnega Boga podajmo; prosimo tu i
ar 'J°> prečisto Devico, da ona s svojo mogočno prošnjo nas

70

zanaprej podpira, da smo bolj stanovitni, da vsaj za naprej Boga,
toliko dobrega Očeta, nič več ne žalimo. Amen.

YI. Keršanski nauk.

jKaj nam je storiti, da se greha varujemo ?

1. Moramo poboljšati svojo sprijeno natoro.  — 2. Se vojshovat*
zoper svet in zoper satana.

Le nobenega greha! ljubi moji kristjani! le nobenega greh a
več! Kajti greh, to je edino, naj veče, naj huje zlo. Oreh J e
razžaljenje Boga, našega toliko dobrega Očeta, razžaljenje Jezusa,
ljubega Odrešenika, razžaljenje svetega Duha, edino pravega p°'
močnika. Oreh je tisto nesrečno hudo ali zlo, ki nam odjemi) 0
ljubeznjivi mir, pa nam zato vgnjezdi strupenega gada, ki g r10e
naše serce. Oreh nas loči od milostnega Boga; greh je * lS
nesrečna stena, ki nam zakriva obličje Božje. Oreh nam nako
pava časno nadlogo, nas pogrezne v večno pogubljenje. Or
je oče vsega hudega, vsega zla.

Bes da nas gerdi greh vedno, povsod in od vseh strani
zalezuje! Naša natora je oslabela po pervem grehu in nas v e
v greh. Satan in svet nas vabi, zapeljuje. In kolikor večk
grešimo, toliko bolj postanemo sužnji tega greha. Ali na& P a
ne bo odvračevalo od te strahovite nesreče, od gerdega S r ° 1
že to, kar smo slišali do zdaj v keršanskih naukih? Saj s ®°
lahko že videli, kako strahovita nesreča in hudobija je S ~
Tudi smo slišali v poslednjih keršanskih naukih, kaj nam ^
duje smertni, in kaj nam škoduje odpustljivi greh. Zato J e /j
imenitno vprašanje:

71

Kaj moramo storiti, da se obvarujemo greha?

Da se greha, tega naj večega zla, obvarujemo, moramo,
kolikor nam je le mogoče, zamašiti tiste vire, tiste studence, iz
kterih prihaja nesrečni greh. Ti viri pa so: 1. Naša
lastna spridena natora; 2. svet in satan; in 3. grešna
Priložnost.  Da bomo toraj greha se obvarovali, moramo
1- poboljšati svojo lastno sprideno natoro; 2. se
v °jskovati zoper svet in zoper satana; in 3. se
Moramo ogibati vsake grešne priložnosti. In da
kuno toliko ložej pa tudi toliko skerbneje se varovali greha,
na J vam od vsega tega nekoliko bolj na tanko govorim.

1. Mi moramo poboljšati svojo sprideno natoro.

Naši pervi starši so v raji storili pervi greh, in s tim
l' e  bila pokvarjena, pohujšaua, spridena naša natora. Um je bil
otemnjen, volja oslabljena; vstala je v nas tista neredna poželjivost,
ki nas vedno v greh mika in vabi, ktero sveti tridentinski zbor
»netilo vsega greha" imenuje. In to dela vsem ljudem, le s tem
razločkom, da enega v ta, druzega v drugi greh bolj mika in
rabi. Sv. Jakob pravi: „Vsak pa je skušan, kader je od
Sv °jega poželjenja vlečen in vabljen. Potlej, ko
P°željenje spočne, rodi greh."  (Jak. 1, 14, 15.) In
z °pet pravi ravno ta apostelj: „Od kod pridejo boji in

Pravde med vami? Ali ne od tod? iz vašega pože-
il' e nja, ktero se vojskuje v vaših udih."  (4, 1.)

Ako pa hočemo, da bo temu bolje, ne pomaga druzega,
kakor da zboljšamo to svojo sprideno natoro. Ako ti drevo kislo,
Pusto, nezavživljivo sadje rodi, porežeš mu njegove mladike, pa
13111 v cepiš mladike dobrega drevesa in rodi ti dober in prijeten
Sa< k Tako je tudi z našo sprideno natoro. Sicer jej vsega P°
gubljivega, hudobne poželjivosti, popolnoma odvzeti ne moremo;
3,1  zboljšati jo pa vendar zamoremo, da namreč to njeno

72

dobno poželjivost okerhamo, oslabimo, da nas tako močno in
tako pogostoma ne zapeljuje. Nek cerkven učenik prav lepo
pravi: „Ako je naše telo slabo, občutljivo, za vsako bolezen
spretno — ako je po vse bolehno, prizadevamo si, kolikor le
moremo, okrepčati, vterditi ga, da ne bi tako pogosto bolehalo;
ravno tako moramo delati s svojo sprideno duhovno natoro, ki
je toliko v greh nagnjena, da jo ozdravimo, poboljšamo, po-
žlahtnimo; da nas ne bi tako pogosto, pa tudi ne tako lahko v
greh pripeljala: kar se pa vedno bolj in bolj godi, ako to
zdravljenje, to zboljšanje opuščamo."

Kako bomo toraj to svojo sprideno natoro
zboljšali? Kteri so tisti pripomočki?  — Tri po¬
sebne pripomočke vam hočem danes naznaniti, s kterimi bomo
poboljšali svojo slabo in sprideno natoro. In ti so:

a. Zatajevati samega sebe. b. Premišljevati
sv. resnice in c. Prejemati sv. Obhajilo.

a. Pervi pripomoček svojo slabo natoro poboljšati, je za¬
tajevanje samega sebe.

Kaj pa je zatajevati samega sebe.

Zatajevati samega sebe je zderžati  se tega, kar
mesenega človeka razveseljuje,  in iskati in prejemati, kar
mu težko dene.  Sv. Bernard od tega takole pravi: „človek
mora sam seboj delati, kakor se dela z bolnikom. Bolniku se
marsikaj nepotrebnega odreče, kar tudi želi; potrebno pa se mu
da ali celo posili, če tudi nima rad." Naša natora je tudi bolna,
spridena. Z zatajevanjem si odrečemo marsikaj, kar nas mika,
kar nas razveseljuje, pa za nas ni; in to je zd er žanje;  55
zatajevanjem si pa tudi marsikaj naložimo, kar nam je zoperno,
pa je nam naši duši — koristno in to je prejem  tega,
kar nam težko dč. To zatajevanje pa je zunaj  no  ali  zn°'
trajno; je zapovedano ali prostovoljno. Zunaj n o

73

a  1 i telesno je zatajevanje, ktero zadeva telo in njegove po-
Cutke. Od tega zatajevanja govori sv. apostelj Pavel: „Jaz tar e m
svoje telo in ga v sužnost devam; da, ko druge učim,
sam ne bom zaveržen.“ (I. Kor. 9, 27.) Znotrajno ali dušno
je zatajevanje, ki zadeva krotenje samo svoje ljubezni, krotenje hu¬
dobnega požeijenja. To zatajevanje nam priporoča Jezus Kristus,
ko pravi: „Ako hoče kdo za menoj  priti, naj zatajuje
sam sebe,  in  vsak dan svoj  križ zadeva, in naj hodi
za menoj!"  (Luk. 9, 23.) Zapovedano  je zatajevanje,
ktero zadeva take reči, ktere so nepripuščene, ali kterih se človek
°gniti ne more. Tako, na priliko, se premagaš, da ne storiš kaj
Pregrešnega, ali voljno poterpiš sebi storjeno žaljenje. Prosto-
v °ijno  pa je zatajevanje, kader opustimo kaj, kar nas razve¬
seljuje ali mika, kar pa ni prepovedano, ali pa si kaj nam
neprijetnega naložimo, česar nismo dolžni storiti; to pa vse iz
ljubezni do Boga, da bi popolniši bili. Ko je kralj David izlil
na tla vodo in je ni pil, akoravno je hrepenil po njej (II. kralj,
23, 15.) in ko je pobožna Judit nosila rašovnek in se razun
sabot in praznikov vse dni postila (Jud. 8, 9.), bilo je to pro¬
stovoljno zatajevanje.

Kdorkoli tako sam sebe zatajuje, ta boljša svojo sprideno
natoro bolj in bolj. S tem, da človek svoji poželjivosti marsikaj
odreče, kar jej je ljubo, nasproti pa jej marsikaj naloži, kar
jej je nasprotno, tako, pravim, jej odvzame moč, ter jo sčasoma
oslabi, da ga toliko ne zapeljuje v greh. Izmed vseh družili
zgledov naj le v misel vzainen, kako je sv. Frančišek Zalezijan
od mladih nog bil k jezi nagnjen; pa stanovitno se je zatajeval
in je to pregrešno nagnjenje toliko in tako oslabil, da ni bilo
skorej več mogoče razdražiti ali vjeziti ga. — Zatajevanje stori,
da ima naše meso manj oblasti čez dušo; kajti telo — našo
meso, le rado gospoduje čez dušo; zatajevanje pa se meseno

74

gospodstvo toliko oslabljuje, da se duši podverže in stori in dela
to, kar lioče duša, ne pa kar hoče telo. Priča tega so nam vsi
svetniki, ki so se vedno zatajevali in vse poželjivosti svojega
telesa tako uničili, da je duša popolno oblast čez nje imela.
— Vedno, stanovitno zatajevanje človeško poželjivost tudi tako
dalječ zboljša, da se odverne od pregrešnega, kar jo je poprej
mikalo, ter stori lahko, kar se jej je zdelo poprej težko. Zato
pravi neverni modrijan Seneka: „Kar poželjivosti odvzameš, to
čednosti prideneš." — In, kar je neprecenljivo, kristjan si z
vsakim zatajevanjem prisluži novo pomoč Božjo, ki ga vedno
boljša in požlahtnuje. Zato pravi sveti apostelj: „Kdc me bo
rešil od telesa te smer ti?"  In on odgovorja: „Gnada

Božja, po Jezusu Kristusu, Gospodu  našem." (Rim-
7, 24, 25.) Tedaj zatajevanje pridobi gnado Božjo, gnada Božja
pa oslabi poželjivost, ter poboljša in požlahtni bolno, sprideno na-
toro človeško. In tako je keršansko zatajevanje izversten pripomoček,
da se zboljša naša poželjivost, naša spridena natora. „ Umirajmo,
to je, zatajujmo se, da bomo živeli. Morimo meseno sladnost,
ki se Božjim zapovedim noče vkloniti, da dušna moč se okrep-
čuje v nas, ki mir in življenje prirodi. S Kristusom, ki je umeri
za nas, dajmo se pokopati, da vstanemo s Kristusom, ki nam
je vstajenje pripravil." Tako nas uči sv. Bazilij.

b. Svojo slabo in sprideno natoro bomo poboljšali s Pr e '
mišljevanjem.

Kaj pa je premišljevati?  Premišljevati je pr e '
tehtovati keršanske resnice , in terdno skleniti, da bomo svoje
življenje po tem vravnali. — Spridena je naša natora, in 0( ^
tod pride, da je naš um neveden v rečeh, ki zadevajo naše
zveličanje; da je volja za slabo prevzeta, za dobro nevkretna,
in da naše meso hoče gospodariti čez dušo. Ako pa večkrat in
pametno premišljujemo sv. resnice, odstranili bomo bolj in bolj ta

75

trojni žalostni sad pervega greha : Nevednost našega  uma
s e razsvitljuje s svetlobo Božje luči. Sveti Bernard pravi: »Pre¬
mišljevanje razloči zmešano, zbira raztreseno, dožene do konca
skrito, preišče pravo, pretehta sumljivo, pregleda krivo in bliš-
čeče, zaukaže, kaj je storiti in prevdarja že storjeno.“ Kdor
večkrat premišljuje, temu solnce Božje pravice zasveti, da dobro
spozna, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je dobro in kaj je
hudo, kaj je koristno in kaj je škodljivo. Saj nam je znano iz
življenja svetnikov, da marsikteri svetnik si je le s tim, da je
Premišljeval svete resnice, pridobil prečudno učenost. — Pre¬
mišljevanje zmanjšuje sčasoma naši volji slabo nagnjenje,  ker
našo voljo vnema z nebeško ljubeznijo, jej hudobne strasti po¬
konča ter dobre, čiste želje vcepi. Kdor pridno premišljuje,
z gubi nekako vso slast in veselje do hudega ter dobi veselje
ho dobrega. Zato pravi sveti Duh:  „V  vseh svojih delih se
spominjaj svojih poslednjih reči, in vekomaj ne boš grešil."
(Sir. 7, 40.) — Premišljevanje poslednjič zatare gospod-
stvo mesa  čez duha, ker berzda poželjivost mesa ter ga
h ul m podverže. Premišljevanje dušo našo vterdi, da za neči-
murno ne mara, da posvetno zaničuje in je vneta za to, kar
je duhovnega. In tako premišljevanje človeka prenaredi, in nje¬
govo sprideno natoro popravi.

Da ne bomo grešili, kaj je naj bolje,
kaj tudi naj lože j premišljevati?

1. Nikoli, ljubi moj kristjan ! ne boš grešil, ako vedno
Pred očmi imaš: „Bog me vidi". Zares grozovite so včasih
skušnjave; človek lahko zabrede v prevelike nevarnosti. Vendar
ko je že vse na pogin svete čednosti merilo, edina misel :
»Bog  me vidi!"  je vterdila nogo, ki je zapeljivosti srečno
glavo sterla. Nobena čelada, noben oklep ne obvaruje tako go¬
tovo pred pšico sovražno, kakor varuje dušo vse grešne sile, le

76

misel: „B o g me vidi!"  Kdorkoli je v skušnjavah še to¬
likih tako mislil, srečen, nepremakljiv je ostal.

Greh se hoji, da bi ga kdo ne videl. Zato išče skritega
kraja, se v samoto poda, v temoto zakriva, v černo noč beži.
Že misel: »Človek me v i di.“ „K a j bodo ljudje
rekli?"  že ta misel je nezrečeno imenitna. Ali kaj je to?
Ljudje sicer zamorejo zoper te pričati, tvoje dobro ime počer-
niti, te iz svoje družbe pahniti, tudi v časne kazni pripraviti,
v verige vkovati, celo te zamorejo v smert obsoditi. Ali po¬
gubiti, v pekel pahniti, kar le Bog zamore, tega ljudje ne pre¬
morejo. In vendar se greha večkrat človek ogne, če ga le en
človek vidi. Kaj ne bomo se ga še bolj skerbno ogibali, ako
pomislimo : „B o g m e v i d i!“

Komu ni znana prigodba čiste Suzane? Ko sta jo starca
v greh napeljevala, rekoč: „S a j nas nihče  ne  vid  i,"
ju resnobno zaverne : „K a j, Bog nas ne vidi  ?“ In ko
sta ji grozovito žugala, jo za prešestnico razglasiti, jo je le še
misel: „B o g me vidi!"  zvesto in stanovitno ohranila. Pri¬
pravljena je, raj umreti čista, ko živeti omadežana.

Kaj je rešilo egiptovskega Jožefa? kaj ga ohranilo ne¬
dolžnega, čistega? Vse prilizovanje, vse mikanje, tudi žuganje
in protenje ni nič zdalo: „Kako bi mogel to hudobijo storiti
in grešiti zoper svojega Boga ?“ je rekel nesrečni zapeljivki;
in misel: „Bog me vidi!" je bila zadosti močna, odverniti vse
skušnjave, vse nevarnosti. — Tako, ljubi moj kristjan! misli
tudi ti vedno : Bog, moj stvarnik, Bog moj odrešenik in pri¬
hodnji sodnik, Bog me vidi, in ni ga kraja, ni ga časa, da
bi .me njegovo vsegavideče oko ne videlo. O blagor ti, ako
večkrat premišljuješ Božjo vsegapričujočnost, Božjo vsegavednost!

2. Posebno močen pripomoček zoper greh je drugič pre¬
mišljevanje Jezusovega britkoga t e r p 1 j e n j a.

77

Kdorkoli premišljuje križanega Jezusa, ne bo grešil. Ljubi
^oji kristjan! Ako te nečiste misli z vso silo nadle¬
gujejo;  o le edini pogled na Kalvarijo,  in nečisti duh
b° zbežal. Glej! koliko ljubeznjivi Jezus za te terpi; glej!

le z ranami obdan, v svojih ranah visi in on visi za te na
kr ižu, glej, iz ljubezni do tebe, da bi tebe resnično in večno
tečnega storil! In ti bi se gerdega, hitro minijočega poželjenja
lle  zderžal? Kaj ti njegova presveta volja ne bo ljubša, nego tvoj
grozoviti greh, ko je on bolj ljubil zveličanje tvoje, ko življenje
sv °je? Ali si upaš pred obličje na križu visečega svojega Jezusa
stopiti in storiti prestrašno hudobijo, s ktero bi po besedah
žetega pisma ponovil njegovo grozovito smert ? . . . O gotovo,
a k° misliš na goro mertvaških glav — na goro Kalvarijo,
gotovo pogašen bo nečisti ogenj!

In kristjan! ako te premagujejo maščevavne
1,11  ‘ s  1 i, se hočeš znositi nad nasprotnikom svojim; prilika seti
P°nudi, serd se kuha v tvojem oserčju — o le ozri se na
^ a l Varij  o!  Glej Jezusa! pribitega na križ, visečega med
tle hom in zemljo, s ternjevo krono na glavi, glej, kaj so
hiegove perve besede na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedč,
(a J delajo!" On prosi za svoje ubijavce in ž njim upijejo vse
' ari, ‘ njegovega telesa: »Usmiljenje, milost vsem, ki so me
'zali, ki me še na križu zaničujejo!" In ti, ki se imenuješ
. Ustjana, učenca Kristusovega nauka, in ti bi imel serd, bi imel
Jezo v svojem sercu, in bi ne odpustil svojemu bratu, ki te ni
j a L ni s ternjem kronal, ne na križ pribil; ki ti je morebiti
malo nasprotno besedico rekel! Niti milosti, niti sprave bi ne
^. 0 za  te; zastonj bi tekla za te Kristusova kri; nebesa so
Za plohane, ako se ti jeziš, ako svojemu bratu hudo želiš, ko
Zlls  moli za morivce svoje! . . .

Kdor tako premišljuje, omehča se mu serce, svojega

Keršanski nauk V.

P-

78

sovražnika več ne sovraži, temuč iz serca mu odpust 1 ;
ljubi ga.

In ko so ti britkost in težave čez glavo se na-
kopičile,  se ti serce podira, obupnost te tlači . . . o le en
sam pogled na Kalvarijo!  (Hej, edini, toliko ljubljeni Siu>
enega bitja z nebeškim Očetom, visi na križu, vtopljen v glo¬
bočino britkost! Mar se boš čudil, da tudi tebe zadene kako
terpljenje? Jezus v svoji britkosti povzdigne svoje oči P r0 ^
Očetu nebeškemu, in sladko mu je terpeti. Ozri se tudi ti p 1 " 0 * 1
nebu, in angel Božji te bo potolažil, ti terpljenje polajšal. Jezus,
nedolžnost sama, se ne gane, ne zvija, molči ko jagnje, terpb
da je dopolnjeno vse. Pojdi sam v se, preglej svoje serce, preštej,
ako moreš, vse svoje pregrehe in sram te bo, da tožiš in tarnaš
čez terpljenje, ktero si že sto in stokrat zaslužil.

Kristjan! ako boš Jezusa križanega premišljeval in
njegovo britko terpljenje prevzelo serce tvoje, nobenega gr e ^ a
storil ne boš.

3. Tretjič se bomo greha veliko ložej varovali, ako P re
mišljujemo svoj morebiti celo bližnji konec in p 11
hodnje življenje.  Vemo že, da pravi sveti Duh: „V vse
svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči,
in vekomaj ne boš grešil."  (Sir. 7, 40.) . . • ^ sa '^
dan je lahko zadnji dan našega življenja. Naj močnejši med nam >
ki ne ve nobene bolezni, naj bolj cveteči mladeneč, tudi majhn 0
dete v zibeljki v jutro ne more vedeti, ali bo doživelo solnčneg
zahoda ali ne. Ne le življenje sivega starčka, temuč življenj 6
slehernega človeka visi na tanki nitki. Naj manjši uzrok, in
nitka je pretergana. Zato, o revni človek! zdihni vsako jutro,
ko se prebudiš: „Še enkrat mi je mili Bog odperl moje od-
Morebiti sem se zadnjikrat zbudil; in ako je temu tako,
in to je prav lahko — svojega zadnjega večera ne bom z greben 1

79

členil, moj zadnji dan naj bo brez greha." Ako s takimi mislimi
začneš svoj dan, te misli večkrat ponavljaš, ako skušnjave pridejo,
Se  spominjaš svojega konca, ne boš padel; srečno boš hodil
s vojo pot. Kaj mi hoče kapljica medena, še tako sladko, hitro-
minijoče veselje, ako pa že danes umerjem? Nikar ne meni 5
da misel na smert bi ti bila težavna, bi ti grenila življenje;

ne. Ako večkrat, zlasti v skušnjavah, se spominjaš svo-
J e ga konca, ljuba prijatelica ti bo smert, ki te bo preselila
iz življenja nesrečnega greha v življenje presrečnih svetnikov^
io vtisnila se ti bo v serce misel: »Kdaj boš prišla, o

Poslanka Božja, dobra in lepa smert, da me odtegneš vsem
skušnjavam ?“

Misli kristjan! na prihodnje življenje.  Le kdor to
časno, sedajno vidi, in ne misli na to, kar ima priti, le on se
Postavi v nevarnost, ktera ima hude nasledke, ktere mora potem
11:1  vekomaj objokovati. Glej Ezav-a! Za nektere požerke leče
Proda pervorojenstvo; ne misli kakove nasledke bo imela ta
Požrešnost? In ko spregleda ne toži — rjove in tuli, ali —
Prepozno je bilo. Ne pozabi, kristjan! da s tem življenjem ni
Vse  končano. V tem življenji še le seješ, žel boš v večnosti,
^■ko pa greh seješ, žel boš prekletstvo Božje, nesrečno večnost.
Tvoj delež bo — v peklu. O prežalostna osoda! In vender si
Oariieiijen za nebesa, za nezapopadljivo zveličanje, za večno veselje,
presrečno svobodo! Nebesa so tvoj dom!  In z enim
grehom bi jih zapravil? Za odpadle angele je prižgan pekel.
T' z enim grehom se hočeš njim pridružiti ? Človek! Dete Božje!
krat Kristusov! edini pogled proti nebesom in peklenske
Vr ata te premagale ne bodo.

Tako ljubi moj! večkrat misli: Bog me vidi! — Jezus
Je  za me terpel! — Nebesa so moj dom!  Le nobenega
greha ne! Le nobenega greha ne!

6 *

80

c. Se en pripomoček vam moranj priporočati, s kterim
bomo svojo sprideno natoro poboljšali, ako se ga le pogosto in
vredno posl užiti hočemo; in ta pripomoček je: Sveto Obhajilo,
ali vredno prejemanje naj svetejšega zakramenta. Da je sveto
Obhajilo zares imeniten pripomoček, s kterim zamoremo pobolj'
šati svojo slabo, sprideno natoro, to je pač gotovo in čisto
naravno. V svetem Obhajilu se z Jezusom, začetnikom življenja,
na tanko sklenemo in zedinimo: njegovo mišljenje bo naše
mjšljenje; njegove želje bodo naše želje, njegova moč bo naša
moč; njegovo hrepenjenje bo naše hrepenjenje. Ko se Jezus z nami
in se mi, ž njjm pri svetem Obhajilu na tanko sklenemo, tedaj se
naša zemeljska spridena natora nekako spremeni v Božjo, sveto na¬
toro, toraj se odverneod hudega in nagne k dobremu, ter okrepča*
Ja, kdpr se tega pripomočka večkrat in vredno poslužuj?, uterdi
in okrepča zdravje in življenje svoje duše tako, da bi skoraj nemo¬
goče bilo, da bi strup greha se ga lotil. Ko je železo v ognju
vse razbeljeno, ostane še železo, ali je vse drugačno, ko poprej’
poprej merzlo, terdo, černo; zdaj pa svetlo, mehko, goreče*
Tako se zgodi z našo sprideno natoro, ako jo v svetem Obhajil«
poboljšati in požlahtniti hočemo. Naša natora, ako jo tudi p°'
gosto v svetem Obhajilu krepčamo, še ostane človeška natora,
pa vedno bo bolja, vedno terdneja. Jezus, luč sveta, jo prešine
in njpn um bo razsvitljen, da ložej spozna večno in neminljivo,
voljo bo nagibovana k dobremu, odvračevana od hudega* Serce,
pregreto od ljubezni Božje, je mehko, da navdajanja gnade Božje
sprejeti zamere. In ni ga pripomočka, ki bi tako naglo in tako
zdatno zamogel poboljšati našo sprideno natoro, kakor vredno
prejemanje presvetega Rešnjega Telesa. Zato pravi sveti Kri;
zostom: »Sveto Obhajilo spremeni boječe v leve, in peklenski
duh se tiese, ko vidi z Jezusovo Kervjo zardečele ustnice/

81

Zato ljubi moj kristjan! poslužuj se Večkrat tega prbimenit-
ne ga pripomočka, da poboljšaš svojo k slabemu nagnjeno, spri¬
mo natoro. Pristopi večkrat, vsaj vsak mešec k angelski mizi;
l )a  vselej se pripravi z vso le mogočo skerbjo. Vsak dan pa,
ko ne moreš k svetemu Obhajilu, se vsaj na duhovno obhajaj;
kajti tudi duhovno Obhajilo je imenitno, zdatno zdravilo za os¬
oljeno človeško natoro. —

2. Ali preljubijeni moji kristjani! ne le oslabljena, spridena
*Oa natora nas zapeljuje v nesrečni greh. Imamo še druge
Sovražnike, ki vedno preže na nas, ki neprenehoma vabijo, ja
Sl Hj° nas v grozoviti greh. In ti naši naj huji nasprotniki
s ° svet in hudobni duh.

Naj vam ne bo predolgo današnje podučeVanje, ako vam
° e  nekoliko povem:

Kako se moramo vojskovati zoper svet in zoper
^udobnega duha,  da se Mej Obvarujemo toliko velieega
zla — nesrečnega greha?

Spridena natora naša je vir, iz kterega izhaja brezštevilno
- r, -'ka. Ta vir mi zrni raj seboj nosimo, ta vir je v nas samih,
^vet in satan  pa sta vir, ki je zunaj  n a S. ObadVU pa,
SVe t in satan, nas vedno v greh mikata, vabita, ja, bi rekel,
c elo vlečeta. Da svet res to dela,  has vsakdanja skušnja
žalostno uči. Zapeljivi ljudje z besedo in z dejanjem, z učenjem
1,1 z  zgledom takorekoč otrovajo naše mišljenje,' in tako spridijo
v °lio našo. Na stotine ljudi je hudobni svet obnorel, pohujšal,
^peljal, ter jim vero, nedolžnost in vso čednost ukradel. In to
1 e la še zdaj. „Povsod, pravi sv. Ciprijan, baklajo hudobije, in njihov
° s tuden strup se razširja s pomočjo hudobnih ter množi vsaktere
t^grehe." — Pa tudi to je gotovo, da nas satan v greh
Napeljuje;  ort slepari in moti našo pamet, kaže nam goljufive
Podobe, ponuja domišljene dobrote in tako pritiska rta Voljo našo,

82

in tako naše telesne občutljeje draži. To sta žalostno skusila že perva
dva človeka, in kakor se je satan nju lotil in ju v greh zapeljal,
tako se podstopi tudi nas ter tudi nas zapelje v greh, ako
nismo zadosti pazni na to. Zato pravi sveti Peter: »Hudič, vaš
zopernik, hodi kakor rjoveč  lev  okoli, in išče, koga
bipožerl."  (I. Pet. 5, 8.) In sveti Bernard uči: »Hudič je
zvita kača, ki nima druge želje, ne druzega dela, ne druzega
trujenja, kakor le, kako bi našo dušo pokončal. Kajti tega
prenesti ne mora, da bi posedal človek tisti srečni kraj, 12
kterega je bil on pahnjen."

Kaj nam je torej storiti, da nas svet in satan
ne preslepita, ne zapeljeta v greh?

Premagovati ju moramo. »Oblecite Božje orožje, d a
zamorete obstati pred zalezovanjem hudičevem,
tako nas opominja sv. apostelj Pavel. (Ef. 6, 11.) In kakor
se nam je vojskovati s hudičem, tako se moramo bojevati s
svetom. »Ako nočeš biti sovražnik Božji, bodi sovražnik temu
svetu," pravi sveti Avguštin.

Kako pa bomo satana in svet premagali!  To
je imenitno vprašanje, na ktero naj vam še odgovorim.

a. Sveti Duh nas lepo opominja: »Kdor nevarnost

ljubi, pogine v nji."  (Sir. 3, 27.) Po tem nauku se ne
smemo prederzno v nevarnost podajati;  nasproti p a
se teh napadov spet ne smemo preveč bati;  kajti prevelik
strah nas dela nezaupljive na pomoč Božjo, zbega naš um,
omaja duhovno moč, da smo še toliko ložej premagani. kvoj°
slabost spoznamo, toraj se moramo terdno okleniti pomoči Božje,
da, zaupajč na Boga, premagamo vse Dapade sveta in satana,
ker vse premoremo v njem, ki nas poterduje. (Fil. 4, 13*)

b. Da bomo te naše dušne sovražnike srečno premaga 1 '
moramo imeti zato pripravno orožje.  Brez orožja ni

83

niti zmage. Orožje zoper svet in zoper satana pa je: Živa vera;
to je tisti terden Skit, na kterem odletijo vse pšice sovražne. —
Drugo orožje je strah Božji. „Strah G-ospodov greh
Preganja,"  pravi Moder (Sir. 1, 27.). Kdo ho grešil, ako pomisli,
kako sveto, mogočno, pravično in veličastno bitje je Bog? „Kdo
je ko Bog?" je bila beseda velicega angela Mihaela in njegovih
tovaršev v boju zoper zapeljivca, zoper satana, je bila meč, s
kterim so premagali drakona. — Kakor v vojski zoper sprideno
natoro, tako v boju zoper svet in zoper satana je eno naj bolje
° r °žje misel na pričujočnost Božjo.  Kdor je v priču-
jožnosti Božji, je ne nepremagljiv; kajti Bog je ž njim. „Misel
na Boga spodi vsako hudobijo," pravi sveti Hieronim. —
čuječnost in molitev  je tudi orožje zoper svet in satana
'n to dvoje nam je Kristus sam priporočal. Kdor rabi to orožje,
njegova je zmaga. K temu se prišteva tudi to, da premišljujemo
Poslednje reči, premišljujemo Jezusovo terpljenje in prejem¬
ljemo svete zakramente, kar sem že poprej omenil; zlasti
Dnli to, da kličemo na Marijo, Mater Božjo, izročujemo se svojemu
a ngelu varhu, svojemu patronu in drugim svetnikom. — Prav
Potrebno, imenitno orožje je poslednjič tudi nezaupanje na
^ojo moč.  „To je imenitno orožje zoper satana in zoper
hndobni svet, ako ne zaupamo na svojo moč," pravi učenik
Dasjodor. Kdor sebi nič ne zaupa, na svojo moč nič ne stavi,
°8'iblje se sleherne nevarnosti, kolikor le premore; ako se je pa
°8'niti ni v stanu, hitro se skrije za Boga, kakor za terdno
^'tovje, ter se serčno vojskuje s sovražnikom. — Glej kristjan!

ti je orožje, ktero vedno pri rokah imeti moraš, ako hočeš
Premagati svet in satana.

c. Dobro si tudi tole zapomnite: Ako svet ali satan v
gre h vabi, zapeljuje, hitro mu napovej vojsko,  in gotova
® je zmaga. Ako se preč ne postaviš v bran, tedaj je skušnjava

84

toliko prederzniša in njena moč raste tako dolgo, dokler ji
resnobno vojske ne napoveš. Kolikor dalje odlašaš, toliko
težej boš premagal. Grlej nesrečno Evo! Pogovarjala se je s
satanom, in — padla je. Grlej pa Kristusa! Spodil je zape¬
ljivca resnobno in nič mu ni mogel. Reci mu tudi ti v
skušnjavah: Satan, poberi se proč od mene! Trenutka ne smeš
čakati, preč se mu moraš ustaviti, ako hočeš, da te ne bo
premagal.

d. Ne le velikim skušnjavam, ne le hudim napadom se
moramo vstaviti, temuč tudi slabo in majhno in skrivno
mikanje v gr eh moram  o resnobno in serčno odbijati-
Poslušajte, kaj pravi sveti Frančišek Zalezijan: „Kakor velike
skušnjave presegajo majhne na moči; tako presegajo majhne velike
na številu; tako da je zmaga enih primerna zmagi druzih. Volkovi
in medvedje so res nevarniši, kakor komarji; vendar nam toliko
nadlege in jeze ne delajo, in nas toliko ne vtrudijo. Lahko je, se
obvarovati uboja, težko pa vse male nejevolje. Lahko se varuje
zakonski prešestvanja, težko se ogiblje prilizovanja, ktero sliši
ali vidi. Lahko se ohranja čista zakonska postelj, ali težko n e '
omadežano serce. Lahko je krive prisege se obvarovati, ali težko
nikdar nič se zlagati. Vse take male mikavnosti v greh: k jezi
k zavidu, k nevošljivosti, k sumoljubnosti i. t. d. vse to je vedna
vojska pobožnim in stanovitnim, in vsi taki napadi morajo s
vso skerbjo, z vso resnobo premagani biti." (Filot. 4, 8.) Kdor
tako vojskovanje v nemar pušča, padel bo brezštevilnokrat,
tudi vojska v velikih pregrehah mu bo spodletela in konec bo

pogubljenje po besedah Modrega: „K d o r m a j h n o z a m e t u j e,

sčasoma bo padel."  (Sir. 19, l.)

e. Kar zadeva vojskovanje samo na sebi, moramo se
ravnati po tem, kakošna skušnjava nas napade.  -^k°
nas napade, zapeljuje napuh, lakomnost, jeza, nevošljivost, lenoba.

85

ali druge take hudobije, smemo se ž njimi v boj podati, ali bi
rekel, jih smemo naravnost napasti; ako pa nas napade nečistost,
moramo pred njo bežati. Pri tem grehu le zmaga, kdor beži.
Kdor noče se opeči, naj beži od ognja. Vsako hudobijo bomo
premagali, ako se ji ustavimo s tim, da jej nasproti postavimo
nasprotno čednost, postavim: V skušnjavi zoper vero, obudi hitro
sv. vero; — te mika zavid, daj ubogajme itd.

Vse to orožje, vsi ti pripomočke pa, moj kristjan! ti ne
bodo nič pomagali, ako se jih skerbno poslužiti nočeš, kader se
bojuješ s svetom in satanom. Kaj pomaga vojaku še tako dobra
puška, še toliko, smodnika in še tako ojster meč, ako pa tega
rabiti noče? Poslednjič moraš imeti kakor vsak vojšak, tudi do¬
brega voditelja in ta je tvoj modri spovednik. Ko si pa greh
premagal, ne pripisuj te zmage sam sebi, temuč pripisuj jo po¬
moči Božji, ter prosi Boga, da ti tudi v prihodnje pomaga in
le vedno podpira s svojo mogočno gnado.

Naj vam samo še en zgled povem! Neki vitez obišče svo¬
jega prijatela, ki je v mladosti ž njim vred bil za blagniča na
kraljevem dvoru. Ta se je poznej pa svetu odpovedal in v
samoto se podal. Ves v posvetno veselje zaljubljeni vitez mu
prigovarja, naj gre nazaj in naj ž njim vživa razno veselje tega
sveta. Puščavnik mu pravi: Ljubi moj vitežki prijatel! marsikaj
bi ti na to ponudbo lahko odgovoril, ali naj ti povem le eno
priliko; in sicer od neke vojske, ker si vojak in naj raji od
lega slišiš. Lepota, mladost, moč, bogastvo, čast življenja s
neprešteto trumo vsakoverstnega razveseljevanja so kraljevali v
neki deželi. Zoper to mogočno in slavno armado se vzdignejo trije
ubogi, meršavi gredeljni — bolezen, starost in smert. Ti trije
napadejo slavno armado in popolnoma pokončajo. Prav nič ni
ostalo od nezmerne vojske, kakor greh, obžalovanje in pa kazen,
ki so bili skriti v slavni armadi, Grlej, predragi moj! zato sem

86

si zvolil to in tako življenje; gotovo me bo bolezen, starost ali
smert premagala, zatoraj le zato skerbim, da bi odšel grehu,
obžalovanju in kazni.

In to naj bo tudi naša edina skerb, da odidemo grehu,
obžalovanju in kazni! Amen.

TIL Keršanski nauk.

Kaj moramo storiti , da se greha obvarujemo? 3. Moramo
bežati pred grešno priložnostjo.

Trije viri, trije studenci so iz kterih izvira naj veže hudo,
naj veče zlo — nesrečni greh. In ti viri so: Naša spridena
natora, svet in satan in poslednjič grešna priložnost. Povedal
sem vam že, kako moramo popraviti svojo oslabljeno natoro;
povedal sem vam tudi, kako se moramo vojskovati zoper svet
in satana. In danes vas bom pa učil; kako se moramo
varovati grešne priložnosti.  Poprej vam pa moram
pokazati: 1. Kaj je grešna priložnost?  in potem vam
bom povedal: 2. Zakaj se moramo varovati grešne
priložnosti?

Toraj naj poprej zaslišite:

1. Kaj je grešna priložnost? Kaj tako ime¬
nujemo?

Grešno priložnost  imenujemo vse tiste zunajne reči,
osebe, kraje, razveseljevanja, dela in opravila, ki nas v greh
napeljujejo, ako se ž njimi pečamo. So te zunajne reči, osebe,
kraji, razveseljevanja, dela in opravila take, da nas, ako se ž
njimi pečamo, gotovo v greh pripravijo, je taka grešna pri'
ložnost b 1 i ž n a; ako so pa take, da se za gotovo greha ui

87

treba bati, se imenuje daljna  priložnost. Tako je preprijazno
se obhoditi z drugim spolom vselej bližna priložnost v greh;
vnemamo pogledati tako osebo, je pa navadno daljna priložnost
v greh. — Bližna priložnost je spet dvojna, to je, sama na
sebi ali za vsacega človeka, ali pa le za nekterega. Tako na
priliko je obiskovati pivnico bližna grešna priložnost pijancu,
ni pa zmernemu človeku; nasproti pa preprijazno se obho¬
diti z zanikerno nesramožljivo žensko je vsakemu bližna grešna
priložnost.

Bližna in daljna grešna priložnost pa je lahko zopet pro¬
stovoljna ali pa neprostovoljna. Prostovoljna  je
vsaka grešna priložnost, ktere se človek lahko ogne; nepro¬
stovoljna  je, ktere se ogniti ne more ali pa le z veliko
težavo. Tako se lahko ogne pijanec pivnice, igravec igre, ne¬
čistnik svoje zapeljivke, in to je vselej prostovoljna grešna
priložnost, ker bi se je lahko ognil, pa se noče. Ako se pa v
greh napeljuje jetnik ali hči v domači hiši, je taka priložnost
neprostovoljna, ker se je ogniti ne more.

Kaj nam je tor a j storiti, da v grešni prilož¬
nosti ne zabredemo v greh?

Vsake grešne priložnosti se moramo ogibati,
Pred njo bežati.  Bog je našim pervim staršem v raji za¬
povedal, naj se ne dotakneta prepovedanega sadu, da bi v nevarnost
ne prišla in ga ne jedla. (I. Mojz. 2, 3.) In Bog je Izraelcem
zapovedal: »Njih zrezane podobe sežgi z ognjem, in
ne želi srebra in zlata, iz kterega so narejene;
tudi si od njih nič ne jemlji, da se ne spodtakneš."
(V. Moj. 7. 25.) In Kristus ukazuje, oko, ki človeka pohujšuje,
ne le izdreti, temuč tudi proč — od sebe vreči (Mat. 18, 9.);
s  tem nam hoče pokazati, kako vestno in skerbno se moramo
°gib ati grešne priložnosti, ako hočemo greha se obvarovati. Ako

88

se toraj greha ogniti hočemo, moramo se tudi ogibati vsake
grešne priložnosti. Kakor pa so priložnosti V greh niiiogotere,
kar smo ravno slišali, tako se mora človek tudi raznoterno ob¬
našati, da premaga grešno priložnost.

Treba je pred očmi imeti tele nauke:

a. Ako je priložnost bližna in prostovoljna,
to je, taka, ki nas gotovo v greh pripelje in se je mi lahko
ognemo, takrat je naša sveta dolžnost, se je ogniti. Ako tega
ne storimo, nismo, po nauku svete cerkve, vredni nobene odveze.
Sveti Krizostom pravi: „Ako kdo v bližni grešni priložnosti ne
greši, bil bi čudež tako velik, kakor je bil čudež s tremi mla-
denči v babilonski peči." (Dan. 3.) „ Težko je v ognju biti, pa
ne goreti, ravno tako težko je v grešni priložnosti ne grešiti, 4
pravi papež Inocenc. In ravno to uči sveti Duh. „Kdor ne¬
varnost ljubi,  bo v nji  poginil." (Sir. 3, 27.) In mi pra¬
vimo: Ogenj in slama se vnemata. — O koliko sto in sto krist¬
janov je že padlo in še pada v pregrehe in hudobije le zato,
ker se bližne priložnosti ne ogibljejo, jo prostovoljno iščejo in
prostovoljno v nji ostanejo! In saj nas že zdrava pamet uči,
da bežimo pred bližno grešno priložnostjo, ako nam je le mogoče.
Je v hiši nalezljiva bolezen, so kje strupene kače, kaj ne bo
vsacemu že lastna pamet rekla: Ne hodi v uno hišo, da smertne
bolezni ne nalezeš; ne hodi na uni kraj, da te kje strupena
kača ne piči? Vsak pameten tudi posluša ta glas, in se ogiblje veliki
nevarnosti. Zakaj bi ne bežali pred bližno grešno priložnostjo,
ki nam veliko več škode storiti zamore, kakor naj b'olj strupena
kuga, kjer nas peklenska kača lahko vpiči, da se ne ozdravimo
nikdar več? Kes! in Bogu se usmili, da je res! da marsikdo
svarivni glas svoje pameti poslušati noče, se z neumnimi zgovori
slepi, in pred grešno priložnostjo ne beži. Praviš: Saj ne bom
grešil, če sem tudi v tej ali v taki grešni nevarnosti. Neumen

89

ogovor! Grešne priložnosti se nočeš ogniti, pa v nji ne grešiti ?
Kaj ni to že greh, ko se bližne grešne priložnosti ogniti nočeš!
Ako ljubiš grešno nevarnost, kaj ne ljubiš greha samega? V
grešni priložnosti, praviš, nočeš grešiti! Prazne besede! Sili po-
božniši, kakor je bil David? si modrejši, kakor je bil Salomon?
si močnejši, kakor je bil Samson? Te in s temi je brez števila
Pobožnih, modrih in močnih v grešni priložnosti prežalostno že
padlo. Sterpljeni puščavniki, kterim je koža že komaj po kosteh
visela, so v grešni priložnosti bili premagani; kako hočeš biti
neomadeževan, ki se z dobrorejenim in samopašnim telesom podaš
v grešno priložnost in v taisti bivaš? — Drugi spet poreče:
»Mene greh nič ne mika:, če sem tudi v grešni priložnosti."
O prederzno govorjenje! Nič te greh ne mika, praviš; ali pa
11  i morebiti zviti satan nekaj časa tiho, da te stori brezskerbnega
m te potem nenadama napade in te toliko ložej vjame v svoje
mreže? — „Bog me bo obvaroval in saj nisem otrok," pravi
spet drugi. Tudi to je nezrečeno prederzno. „Bog te bo obva¬
roval." Res je Bog svojim angelom zapovedal, da te varujejo
Po vseh tvojih potih, pa ni jim zapovedal, da bi te varovali
Po stermih prepadih, kamor prederzno laziš. Praviš da „nisi
otrok". Kaj tega pa ne veš, da tvoja moč brez pomoči Božje
je gola medlevca, zlasti pa, ako še brez potreba greš v tako
nevarnost. — Tu, ljubi moji! ni nobene zvijače, nobenega iz¬
govora. Božja beseda, skušnja in naša pamet nam glasno pravijo:
Ako nočemo grešiti, moramo se bližne grešne priložnosti skerbno
ogibati, ako nam je le mogoče.

b. Je pa grešna priložnost bližna  pa  je nepro¬
stovoljna,  to je, taka, da v nji grešimo, pa se je nekako
a ti vendar le težko ogniti zamoremo, tedaj je dvojno razločiti
treba. Ako take grešne bl ižne  priložnosti nekako zapustiti ne
moremo, smo zavezani, jo spremeniti  vsaj v daljno,

90

to je, moramo bdeti in čuvati in moliti, premišljevati, se zata¬
jevati in druge pripomočke iskati in tako nagnenje in počutke
krotiti in berzdati, da nam neopustljiva grešna priložnost škodo¬
vala ne bo. In to mora storiti vsak, ako hoče svete odveze
vreden biti. — Ako se pa take bližne grešne priložnosti l e
težko znebimo,  to je, takrat, ako bi zavoljo tega, da bi se
take nevarnosti znebili, prišli v škodo na svoji časti ali na
svojem premoženji, ali da bi kdo drugi terpel zato kako škodo,
potem moramo premisliti, ali se taka bližna  grešna priložnost
da spreminiti v daljno  ali  ne.  Ako se zamore v daljno
spremeniti, morebiti tako, da se odvernejo nevarne okoliščine, da
se z zapeljivo osebe ne snidemo, ali da poboljšamo slabe nag¬
njenja, ali pa krotimo svoje meso in budimo pobožnega duha;
takrat, ako ti in taki pripomočki res zdatno pomagajo, takrat
pravim, ni ravno dolžnost grešno priložnost zapu¬
stiti, dolžnost pa je, jo v daljno spremeniti ali jo
neškodljivo storiti.

Ako pa tega kdo storiti noče ali ne more,  to je,
ako bližne grešne priložnosti tako, kakor je bilo zdaj povedano,
v daljno ne spremeni ali tega storiti ne more, potem mora vse
odjenjati in brez vsega izgovora velja, kar Kristus pravi: „Ako
te tvoja roka ali tvoja noga pohujša, odsekaj j°
in verzi  jo  od sebe." Takrat kristjan mora grešno pri'
ložnost zapustiti,  naj bi nastala za voljo tega še tolika
škoda njemu samemu ali pa komu drugemu. In ako tega ne stori,
ne more zadobiti nobene svete odveze.

c. Ako pa je grešna priložnost le daljna,  nismo zavezani,
jo zapustiti, „sicer bi morali  iz  tega sveta iti,“  pravi sveti
apostelj Pavel (I. Kor. 5, 10.), vendar je ne smemo nikdar iskati.
Ravno tako ne smemo nobene grešne priložnosti za tako majhno
ali nenevarno imeti, da bi se z vso skerbjo ne varovali greha.

91

2.  Zakaj se pa moramo varovati grešne pri¬
ložnosti?

a. Pervič se grešne priložnosti varovati moramo zato,  ker
v grešni priložnosti pred grešiti zamoremo.

Ljubi moj kristjan! Ti zdaj veš, kaj je grešna priložnost.
Ti si v priložnosti že večkrat padel; zato si pa dolžen, se je
skerbno ogibati, ker v nji lahko spet padeš; in vendar veš,
da si dolžen se skerbno varovati vsacega greha. Morebiti pa
misliš, da v pervi priložnosti ne boš več padel? Ako ostane
v se pri starem, kako moreš to misliti? Mar si se ti spremenil?
Mar nisi več človek, reven, slab, omahljive volje? Mar je netilo
tvoje poželjivosti vgasnilo? Nimaš morebiti nič več tistih skušnjav,
ki so te že večkrat v greh pripravile? Mar tiste strasti niso več
v tebi? se zoper tvoj um več ne vzdigujejo? so res popolnoma
zamorjene? nisi ti več občutljiv, ko si bil? — Zadosti je, da
grešiti zamoreš, če le tli še sama iskrica divjega ognja! Zadosti
je, da te kača pičiti zamore, če le ni glava njena popolnoma sterta.
Ako je tudi čebela že umorjena, želo njeno te še pičiti zamore.

Nikar ne reci: »Skušnja me je zmodrila, ne bom več

padel.“ Marsikdo je tako govoril, pa je še padel. Ako te je
skušnja res zmodrila, beži toraj in ko si se enkrat opekel, toraj
veš, da žerjavica peče, ne hodi več v ogenj. Ako veš, te je skušnja
zučila, da grešiš, pa vendar še greš v ravno tisto priložnost, nisi moder,
le prederzen si. Prederznost pa Bog kaznuje s tim, da človek pade.

Ne zanašaj se na svoj prebrisan um, ne na svojo modrost.
Ne zidaj na svojo učenost! To vse nobenega ne obvaruje greha,
veliko več dela vse to človeka napuhnjenega, in napuh se spo¬
tika, in človek pade.

Tudi ne zidaj na svojo pravičnost in čednost, ne na častno
svojo službo, ne na svoj sveti ali imenitni stan, ne na velike
ln  mnoge svoje zasluženja. Naj svetejši možje so, svesti svoje

92

slabosti, se tresli pred naj manjšo nevarnostjo. — Kdo je poznal
človeško slabost bolj, kakor sveti Pavel, ki se pa ni hvalil svojih
apostoljskih dejanj, niti nebeških prikazen, ki se je le hvalil
svoje slabosti. In ravno ta sveti apostelj nas preserčno svari,
rekoč: „Kdor meni, da stoji, naj gleda, da ne pade.“

(I. Kor. 10, 12.) To opominjevanje ni rečeno le nekterim,
ampak je rečeno vsem.

Ni ga pod solncem tako močnega, tako skušenega, ne tako
učenega, ne tako pobožnega, da bi v bližni nevarnosti grešiti ne
mogel. In ker smo dolžni greha se varovati, smo tudi dolžni bližne
grešne priložnosti se ogibati, ker v nji lahko grešiti zamoremo.

b. Drugič se moramo grešne nevarnosti ogibati posebno
zato, ker v nji res grešimo. Pri natornih rečeh sklepamo po
vsi pravici tako, da več enačili primerljejev stori navado;
gotovo lahko rečemo, da se bo zgodilo, kar se je v enačili pri'
merljejih že večkrat zgodilo. To še bolj gotovo velja v dušnih
zadevah. Sv. Avguštin misli, da bližno grešno priložnost ljubiti
ali pa že grešiti, je vse eno. On pravi: „Kdor se bližne pri¬
ložnosti ogibali noče, ta grešiti hoče. “ Prav za prav sv. Av¬
guštin le to terdi, kar je že v stari zavezi rekel modri Sirah:
„Kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginil." (Sir. 2, 27.)
In spet pravi: Kdor se dotakne smole, se ž njo umaže."
(13, 1.) Dobro si zapomnite! sveto pismo nepravi: Je mogoče
ali se zgoditi zamore, da bi se umazal, da bi poginil; ampak
sveto pismo, pravi da se umaže, da bo poginil. In če se reče:
Naj boljši plaveč utoni; naj boljši plezavec si vrat zlomi, se
to pravi, da prevzetnež, ki zidaje na svojo umetnost, na svojo moč,
splača hudo svojo prederznost, s ktero se v nevarnost poda.

Poglejmo svetega Petra, pervaka apostoljskega. Tako serčno
in močno je ljubil Božjega Zveličarja, da je rekel: „In ako bi
se vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom pohujšal." Imel je

93

naj terdiiejšo voljo: »Ako te vsi zapusti, jaz sem pripravljen s
teboj umreti." In Jezus Kristus ga sam imenuje »skalo." »Ti
si Peter, to je, skala," mu pravi. In glejte! pri toliko terdnem
sklepu se Peter spozabi; njegova ljubezen je bila tako revna,
^ je zatajil svojega Gospoda; ja celo s skrivo prisego. In, ljubi
moji! kako seje to zgodilo? To se je godilo v grešni priložnosti.
Ako bi bil Peter sam ostal, ali v družbi svetega Janeza, ako bi
se ne bil podal v slabo družino vojakov, med hudobno družino višega
duhovna, nikdar bi ne bil Jezusa zatajil. Ali mislil si je: »Zebe
me, pogret se grem, to ni nič hudega, nič krivičnega." Šel je
k ognju in — je padel. Tako misli marsikdo: To ali uno že
smem storiti; sicer bi še škodo imel; pa zgodi se mu, kakor
svetemu Petru. Prišla je dekla in mu rekla: »Ti si tudi eden
miega Nazarejca." — »Kaka, jaz ga ne poznam," reče Peter,
tu že pride druga dekla, rekoč: »Saj te jezik razodeva." Groza
ga obide in še huje terdi, da ga ne pozna. Ko pa hlapci pra-
v ijo: „Saj smo te na Oljski gori vidili," trese se Peter za svoje
življenje in priseže — priseže, da od Jezusa nič nevb. Glejte,
Vs e to je storila slaba priložnost! Ali Peter si je to dobro za¬
pomnil. Šel je in se je britko jokal. Njegove solze, kristjan!
te  prosijo, da se ja nikdar ne podaš v slabo — grešno pri¬
ložnost; kajti v nji boš poginil. »Beži pred grešno priložnostjo!“
H kliče sveti Peter, kader petelin zapoje. Torej je naša sveta
dolžnost, da se skerbno varujemo grešne priložnosti, da v nji
ne  grešimo.

c. Kar nas mora še naj bolj odvračati od grešne priložnosti,
J e  to: Ne le, da v grešni priložnosti grešiti zamoremo, ne le,
da grešili bomo; v slabi, v grešni priložnosti tudi  gre-
šiti moramo.

Jaz ne mislim, da človek, kteri se prostovoljno v bližno
grešno priložnost poda, se nikakor greha obvarovati ne bi mogel.

Keršanski nauk V. p. ^

94

Jaz govorim od duhovne nemogočosti, ki človeka omami in
ga v greh pogrezne. Glejte Samsona v naročji Dalile! „On ni
vedel,  pravi sveto pismo, da ga je Gospod zapustil."
(Sod. 16, 20.) Oslepil je, zgubil je svojo moč in svojo prostost.
Taka se zgodi grešniku, ki se poda v grešno priložnost. On
oslepi; njegov um ho okajen, otemnjen od izhajočega dima nje¬
govih strast. On zgubi svojo moč; huda skušnjava in zavoljo
ponovljenih padcev že oslabela natora stori njegovo voljo vso
nezmožno, ter mu odvzame vso moč, se vstaviti; in ravno s
tem zgubi svojo prostost, da se privoljenju v greh več ubraniti
ne more; kajti Bog je s svojo gnado odstopil od njega — Gospod
ga je zapustil.

Ali pa ni Bog vsakemu obljubil  svoje pomoči?
Vsakemu je obljubil Bog svojo pomoč, kdorkoli ga ponižno prosi
za njo. Nikdar je pa ni obljubil njemu, kdor ga le skuša.
»Pisano je: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga,"
pravi Jezus Kristus. (Mat. 4. 7.) Bog deli svojo pomoč po svoji
modrosti, ne pa po svojoglavnosti človeški. Ako toraj priča¬
kuješ od Boga njegove pomoči, kedar se zoper njegovo zapoved
podaš v grešno bližno priložnost, se ravno s tem njegove pomoči
nevrednega storiš, in pričakuješ od njega, kar ti ni nikjer in
nikdar obljubil; pričakuješ, kar je zoper njegovo modrost, to je,
ti pričakuješ čudež pomoči Božje. Ti skušaš Boga, kakor človek,
ki bi skočil v ogenj — v upanju, da ga Bog lahko reši in
da ga bo tudi rešil. Ni čuda, ako te Bog zapusti, kedar pre-
derzno pričakuješ njegove pomoči, ktere ti obljubil ni.

In ako bi ti Bog pomagal zoper svojo obljubo, in bi 9
v prostovoljni bližni priložnosti res ne storil greha; kaj ni
to greh, da se brez sile podaš v tako nevarnost? kaj se ne
pregrešiš zoper natorno pravo, ki vsacemu prepoveduje, podati
se brez potrebe v nevarnost in zgubiti prijaznost Božjo? Ja, ako ti

95

Mižne grešne priložnosti zapustiti, se je ogniti nočeš, in bi to
lahko storil, ne moreš svete odveze zadobiti, če tudi stokrat ob¬
ljubiš, da v nji nočeš grešiti; zato kjer to bi se toliko reklo,
kakor bi rekel: Jaz nočem več grešiti, pa ostati hočem v stanu,
v kterem grešiti moram. To se pravi z drugo besedo: Nočem
s e zmočiti, ali vendar v vodo hočem iti; ali nočem se prismoditi,
Vendar v ogenj hočem stopiti . . . Kako terden sklep je to?
•Kaj ni to neumno? Volja, ne več grešiti, je nemogoča, ako
grešnik v bližni priložnosti ostane, ali jo še išče, zato ker v
laki bližni grešni priložnosti človek ne le grešiti zamore,
arnpak tudi greši, ja grešiti mora;  kajti smerten greh
je lahko že, ako se človek le v tako nevarnost poda. Zato pravi
s veti Izidor: „Le tisti se je pregrehi res odpovedal, kteri se je
vsaki priložnosti v greh odpovedal."

Sveti Anton puščavnik je nekada slišal ropotati na svojih
Vratih. Gre in odpre vrata, ter zagleda velikanskega moža grozovite,
Prečudne podobe. „Kdo si ti?" vpraša puščavnik. „Jaz sem, mu
odgovori prikazen, ki me vi satana imenujete." »Kaj pa hočeš?"
reče mu neprestrašeno puščavnik. „Rad bi zvedel, zakaj me tvoji
vrrenihi , in še veliko druzih toliko čemijo, me preklinjajo, in
,J| i želč vse hudo, ako se jim le kaj žalega pripeti?" „'Ni čuda,
Pristavi sveti Anton, da te preklinjajo, ki si začetek in izvirek
vsega hudega." »Lažeš, reče pošast poklenska, jaz ne premorem
’dč pri njih, ki nočejo. Ljudje se sami spridijo, ki moje zale¬
zovanja poslušajo, sami sebe zapeljujejo, ko v grešne prilož¬
nosti zahajajo,  in se tako pogubč." — In zginil je spred
°<d puščavniku. — In zares, ker ljudje sami hočejo, bližnih
grešnih priložnost se ne ogibljejo, zato se tako nezrečeno veliko
hudobij stori.

Preljubi moj kristjan! beži pred grešno priložnostjo. Le
hdor beži, zmaga ali v begu je zmaga. „Ako želiš sprejeti venec

7 *

96

zmage, ne sramuj se bežati," nas opominja sveti Avguštin. Ako
se pa ne ogiblješ, padel boš. Res, da je včasih težko pretergati
zaveze, ki so te v grešne priložnosti zapletle, ali vedi, da ne¬
besa so vsega vredne in le „kdor se zaderg ogiblje
varno živi,"  pravi Modri. (Preg, 11, 15.) In Jezus Kristus
naravnost pravi: „Akote tvoje desno oko pohujša, i z '
deri ga in verzi  ga  od  sebe . . . Ako te tvoja desna
roka pohujša, odsekaj jo in verzi od sebe; zakaj
boljši ti je, da eden tvojih udov pogine, kakor  da
bi tvoje celo  telo v pekel verženo  bilo." (Mat. 5, 29, 30.)
Ne preslišite tega, kako natančna, kako razločna je ta zapoved!
Naš Zveličar ne pravi, da bi oko zatisnili, da bi roko zvezali, ako
nas pohujša; »izderi ga pravi, odsekaj jo, in verzi jo od sebe!"
Ako ti je kaka stvar tako draga, kakor ti je drago tvoje desno
oko, te pa v greh zapeljuje, ločiti se moraš od nje. Ako ti j e
staro in ljubeznjivo prijatelstvo tudi tako drago, kakor ti j e
draga in ljuba desnica tvoja, brez odlašanja, mahom mora biti
razderto, ako te v greh zapeljuje. Ako bi ti obiskovanje kako
osebe ali kake hiše obetalo še toliko dobrega in prijetnega, j a
tudi naj večo srečo; ako bi ti to bilo tako koristno in potrebno,
kakor ti je desna noga; preč in za zmiraj se moraš odtegniti?
ako te v greh napeljuje, ako si tam v nevarnosti, da bi slišal
ali videl ali celo storil hudobno pregrešno dejanje. Morebiti da
bos zavoljo tega, da tako storiš, gerdo obrekovan. Pa če se
nisi bal obrekovanja, ko bi grešil, kaj se ga hočeš bati zdaj,
ko ne boš grešil? Morebiti da zgubiš zavoljo tega, da tako storiš,
celo svoj kruh, svojo službo? Nič ne de, za to bo Bog skerbel.
Ako storiš, kar Bog hoče, bo on skerbel za vse, česar potrebuješ,
saj je. to obljubil in on je zvest v svojih obljubah. (Mat. 6, 33.)
In saj zraven kruha potrebujemo tudi blagoslova. Tega pasme
pričakovati le oni, ki stori voljo Božjo, ki beži pred grešno

97

priložnostjo. Zato ljubi moji! ne pozabite današnega nauka!
Bežite pred vsako priložnostjo, ki vas v greh napeljuje, bežite
Pred njo, kakor pred strupeno kačo. Že Job pravi: „Z a v e z o
s em naredil s svojimi očmi, da bi celo ne mislil
na devico."  (Job 31, 1.) In Jezus, nas ljubi Odrešenik, nam
kliče: „Čujte in molite, da ne pridete  v skušnjavo!"
(Mat. 26, 41.) In „kteri pa obstoji do konca,  bo  zve¬
ličan."  (Mat. 10, 22.) Amen.

VIII. Keršanski nauk.

Fonovljenje greha.

Že sem vam razložil, kako veliko, naj veče hudo ali zlo
^ je nesrečni greh. Povedal sem vam v poslednjih keršanskih
Jaukih, kaj nam je storiti, da se bomo obvarovali gerdega,
n am toliko škodljivega greha; in sem vas učil, da moramo svojo
sprideno natoro zboljšati, da moramo se vojskovati zoper svet
111  zoper satana in potem sem vam še govoril, kako in zakaj
Se  moramo celo vsake grešne priložnosti skerbno ogibati.

Res sem vam že marsikaj povedal, kar vas prepričati za¬
gore, da je greh edino pravo hudo in tudi naj veče zlo; tudi
sem vam že marsikaj pravil, kako se tega. zla ogibati zamoremo
lri  moramo. Da bi v vas obudil toliko veči stud nad grehom, pa
vam vcepil toliko večo skerb, se obvarovati tega edinega zla,
2a to bom še od nesrečnega greha govoril; kajti greh je pri¬
ženi sovražnik naši duši; greh in le edino sam greh nam za-
pera večne nebesa, pa odpera večni pekel. Da bomo toraj tega
na šega naj hujega, prav za prav edinega sovražnika dobro spoz-
na ri in se toliko serčneje zoper njega vojskovali; moramo ga

98

ogledati od vseh strani, moramo ga opazovati v vsem nje¬
govem sovražnem dejanju. Danes me poslušajte, kaj vam
hom povedal:

Od ponovljenja greha.

Le nobenega greha! o vsaj nobenega smertnega greha ne!
Vi že veste, saj sem vam pravil, koliko škodo nam napravi en sam
smerten greh. Smertni greh sleče naši duši oblačilo nedolžnosti;
ji odvzame mir vesti; jo oropa vsega zasluženja Jezusovega in
lastnega; smertni greh celo dušo našo umori; ji odvzame pra¬
vico do nebes; nam nakoplje jezo, sovraštvo Božje, pa nas stori
sužnje grehu in satanu. 0 kaj niso to grozovite nesreče gerdega
greha! Ali, preljubi moji poslušavci! to še ni vse hudo, kar
nam stori smertni greh! Smertni greh je zato le še hujši, ker
ne ostane skoraj nikoli sam. Kdor je enkrat smertno grešil,
naglo — naglo bo še v druge pregrehe zabredel, ako se hitro
k Bogu ne verne. Ako si bil tako nesrečen, da si padel v
smerten greh; oh! ne odlašaj čisto nič; pojdi hitro nazaj k
svojemu Bogu in spokori se in glej, da nič več ne grešiš!

Pa o moj Bog! koliko jih je, ki so milost Božjo zopet
dosegli, pa so tudi zopet nazaj padli v svoje poprejšne hudobije!
Svoj  greh so ponovili!  Vam, v sveto svarjenje, bom danes
govoril od ponovljenja greha  ter bi vas rad prepričal:

/akaj se moramo še posebno  varovati, da nazaj
ne pademo v stare grehe?  ali kar je vse eno: Zakaj
se moramo varovati ponovljenja greha?

Ponovljenja greha ali novega padca v poprejšne grehe se
moramo varovati, ker je ponovljenje greha: 1. Prevelika hu¬
dobija.  2. Je pa ponovljenje greha za nas nezrečeno nevarno
in nam škodljivo.

1. Ponovljenje greha je prevelika  hudobija. Vsak

99

smerten greh je velika hudobija, ker z vsakim smertnim grehom
naj viši, naj modrejši, naj svetejši, neskončno dobri in pre¬
ljubi Bog žali. Kdor pa storjeni greh obžaluje, ga sovraži, tako
rekoč prekolne, pa zopet pade vanj, stori večo pregreho, pravo
hudobijo. „ Kakor je ponovljenje telesne bolezni , iz ktere je
človek že okreval, veliko huje, ko perva bolezen, tako, pravi
sveti Bernard, je s ponovljenjem greha."

Sveti Eligi primerja smertnega grešnika njemu, ki si je
roko ali nogo zlomil. „Ako si nogo zlomiš, pravi, je težko, jo
ozdraviti. Ako jo pa še enkrat zlomiš, prizadela ti bo veliko
reče bolečine, in naj boljši zdravnik ti jo bo težko uravnal, in
kdo ve, če boš še kdaj hoditi mogel? kajti škoda je toliko veča,
kolikorkrat se ponavlja. In ravno taka je s ponovljenjem ne¬
srečnega greha." — Tudi sveti Krizostom tako sodi, da greh
jo veči, ako ga grešnik ponovi, ki je od Božje milosti že od¬
puščanje taistega prejel. »Veliko hudo je, pravi , ako stori smertni
greh človek, ki ve in je podučen, kako dober je Bog, kako
imenitno je veselje nebeško, kako grozovito pa terpljenje pek¬
lensko, in ki je podučen v vseh potrebnih resnicah svete vere.
Ali, če pa, ko je odpuščanje greha od Boga že prejel, zopet
greši, je to veliko veča hudobija."

Kedar je naš Zveličar Jezus Kristus osem in tridesetlet¬
nega bolnika pri Jeruzalemski kopeli čudoma ozdravil in ga je
pozneje v tempeljnu videl, postavil mu je pred oči, kako velika
da je skazana dobrota ter mu je rekel preimeuitne besede:
»Grlej, ozdravljen si, nikar več ne greši."  (Jan. 5,
14.) Tako, ljubi moji! je ljubeznjivi Jezus natihoma rekel vsa-
kemu zmed nas, ki je pervikrat v zakramentu svete pokore
°dpuščauje grehov zadobil: „Moj sin! spoznaj dobroto moje
usmiljene ljubezni, ki sem te s svojo kervjo ozdravil vse dušne
bolezni. Ozdravil sem bolezen tvojega jezika, ki si ga omadežal

100

z obrekovanjem, z zasramovanjem in s preklinjevanjem; nikdar
več ne greši!  Ozdravil sem bolezen tvojega serca, ki je bilo
oskrunjeno z nespodobnimi mislimi in željami; nikar več ne
greši!  Ozdravil sem bolezen tvojih, oči, tvojih rok, ktere si
ogerdil z nečistimi pogledi, z goljufijami in s krivico; nikar
več ne greši — da se ti kaj hujšega ne zgodi!  Ako
vnovič zopet padeš, in dobrote moje ljubezni z nehvaležnostjo
povračuješ, zapadel si v mojih očeh veliko hujše kazni, ko per-
vikrat, in moje dalne milosti nisi več vreden".

Ljubi moji kristjani! premislimo, da edini smertni greh je
zares toliko hudo, da se le čuditi moramo, kako da pravični
in sveti Bog grešnika, s smertnim grehom zadolženega, precej
ne pokonča. Poslušajte kaj pravi sveto pismo: »Milost Go¬
spodova je, da nismo pokončani;“  priča prerok Jeremija
v svoji žalostni pesmi (3, 22.) In David poje v svojih psalmih:
»Ko bi mi ne bil Gospod pomagal,  blezo bi že v peklu
prebivala moja  duša." (93, 17.) In sveti Avguštin zdihuje:
»Le tvoji vsegamogočni dobroti in milosti, o moj Bog! se zahvaliti
moram, da si debelo zmerznjeni led mojih hudobij polagoma
otajal." Ako pa je delo neskončne milosti Božje in Božja
vsegamogočnost le stori, kedarkoli bo odpuščen smertni greh, in
bo nam s smertnim grehom tudi strahovita kazen večnega po¬
gubljenja odpuščena, kaj ni neznanska, ja, kaj ni to černa ne¬
hvaležnost, ko človek to preimenitno dobroto zaverže, ter se s
ponovljenjem smertnega greha vnovič vzdigne zoper svojega ne¬
beškega dobrotnika?

Dober kralj v starodavnih časih je imel na svojem dvoru
služabnika, kterega je zarad njegove učenosti in zarad njegove
pripravnosti visoko čisljal. Neki dan ves razkačen se ta kraljevi
služabnik toliko spozabi, da svojega kralja in gospoda za uho
udari. Zraven stoječi blagniči, se veda, ga hitro zgrabijo.

101

zvežejo in v temno ječo veržejo, naj bi se pokoril vse svoje
^ve dni za storjeno hudobijo. Nesrečni spozna kmalo svojo pre¬
greho ter jo tudi serčno obžaluje. Ko pa dobri kralj zve, da
njegov poprej toliko ljubljeni služabnik objokuje svojo v nag¬
lici storjeno hudobijo in da se je poboljšal in storjeno hudo, kolikor
moč, popraviti želi; usmili se ga, odpusti mu vso kazen, po¬
stavi ga v poprejšno službo, ja še po kraljevo ga obdari in ko
svojega prijatela objame. Kaj ne? zares je dober ta kralj? —
Pa, o moj Bog! kaj se zgodi? Namesto, da bi pomilosteni slu¬
žabnik svojo, naj boljšemu kralju dolžno hvaležnost skazal, na¬
mesto da bi pred njega na svoje kolena padel, kaj stori ne¬
srečni prederzneš? Svojo zanikerno desnico povzdigne ter svojemu
kralju in dobrotniku novo, še težo zaušnico da; — z grozo in
z gnjusenjem vidijo to kraljevi dvorniki, ter potegnejo hudobneža
m rok preblazega kralja, in ga po zaslugi kaznujejo. Tudi dobri
kralj pobesi zdaj žalostno svoje oko; kajti ta druga zaušnica
J e  poderla njegovo preblago, pobožno serce. —

Ljubi moji! kaj še ta prilika? Glej o grešnik! to je podoba
hudobije tvoje! ki po odpuščenem grešnem dolgu zopet nazaj
v  staro hudobijo zabredeš. Kakor je delal ta malopridnež s
svojim kraljem, tako delaš ti s svojim Bogom. Ali premisli
( mbro to neznansko hudobijo! Kaj so vsi kralji in cesarji te
zemlje proti tvojemu nebeškemu Gospodu, proti tvojemu Bogu?!
Iti kaj je vse zasramovanje in ves upor, ki bi se pozemeljskim
kraljem storiti zamogel, v primeri s černo nehvaležnostjo, s
ktero se žali Božja neskončna dobrota z vsakim ponovljenim

grehom?

Pomisli, preljubi kristjan! da boš bolj spoznal, kako velika
hudobija je ponovljenje greha, pomisli, koliko dobroto skazuje
mtli grešniku, kterega sprejme nazaj za svojega otroka!
^ e J! grešnik je v Božjih očeh gnjusoba, njegove milosti, njegove

102

gnade ves in popolnoma nevreden! In vendar ga Bog pogleduje
z usmiljenim očesom, mu ponuja svojo pomoč, da grešnik spozna
svojo hudobijo, ga opominja, oserčuje iu ne jenja, dokler ga k
pokori ne pripravi. In ko grešnik spozna svoj greh, ga obžaluje,
glej! dobri Bog mu mahom odpusti ves njegov veliki dolg,
odpusti mu večne kazni. Pa to Božji milosti še ni zadosti. Bog
tega upornika ozaljša zopet s svojo posvečujočo gnado, da je lep
v očeh Božjih; ja tega nehvaležnega sina vzame zopet za svojega
otroka nazaj; pokaže nezvestniku vso svojo očetovsko ljubezen,
ter ga obsuje z vsemi svojimi darovi. Kaj ni to čudež Božjega
usmiljenja! . . . In zdaj pomisli, o človek! Ta tako pomiloščeni,
tako obdarovani, k toliki časti povzdignjeni pa na enkrat vse
te nezmerne dobrote pozabi, se tako rekoč sterga iz rok svojega
Boga, da bi ga vnovič žalil, se zoper njega vzdignil, v
stare hudobije se pogreznil! Ali je mogoča še veča hudobija?
Kaj ni to zares černa nehvaležnost. — Glej, o grešnik! to
storiš, ko svoje pregrehe ponoviš! ko v stare hudobije nazaj zabredeš!

Poslušajte, kaj pravi stari cerkveni učenik Tertulijan: „Grešnik,
ki je odpuščenje grehov že enkrat zadobil, pa zopet tiste grehe
ponovi; tak grešnik ima raje hudiča kakor Boga; kajti Bog s
svojo posvečujočo gnado po besedi svetega evangelija stanuje v
sercu skesanega, poboljšanega grešnika; grešnik pa, ki hoče svoj
velik greh ponoviti, premerja Boga in hudiča, iu ko ju je pre¬
meril, sklene v dejanju, spozna za boljšega njega, kteremu se
uda, kteremu služi* ... Ja ta učenik ima ponovljenje greha
za toliko hudobijo, da jo imenuje dejansko obžalovanje ali preklic
poprejšnega obžalovanja; kakor da bi tak grešnik, kar je gro¬
zovito izreči, svojo pokoro pred satanom obžaloval, kakor je poprej
obžaloval svojo hudobijo pred Bogom. In nekako resnično se to
zgodi vselej, kedarkoli grešnik ponovi svoje že poprej storjene
pa že enkrat obžalovane pregrehe.

103

Bolj na tanko, bolj živo vam opisati ne morem hudobije,
ktero stori grešnik s ponovljenjem svojih smertnih grehov. In
če ste, preljubi moji! bili tako nesrečni, da ste zabredli v velike
pregrehe, pa se je mili Bog vas usmilil, vam jih odpustil,
svojo posvečujočo gnado spet dodelil, kaj se ne bote z vso
mogočo skerbjo varovali, da bi ja nikdar več v taiste ne
padli; ako si le to k sercu vzamete, kar sem vam zdaj
Povedal?!

Vendar, ljubi kristjan! vedi, da tudi tukaj je razloček; da se
Ponovijenje starega greha tudi zgodi v naglosti ali iz človeške
slabosti, ne le v zadolženi brezskerbnosti ali iz hudobije. Ako
si toliko nesrečen, da padeš nazaj v smertni greh v taki prilož¬
nosti, na ktero nisi mislil, ki te je tako rekoč prehitela, pa, kakor
Se  zaveš, obžaluješ precej svoj padec, se oberneš hitro k Bogu z
vosnično pokoro, ter ga prosiš odpuščanja, je tvoj padec bolj
Pripisati človeški slabosti. Ta naj te pa uči, da sam iz sebe ne
premoreš čisto nič, da toraj na svojo moč ne smeš zidati in da
s  strahom in trepetom delaš za zveličanje svoje.

Ako pa ponavljaš smertni greh, in to še večkrat, zato ker
Se  grešne priložnosti ne ogiblješ, ker sam nad seboj premalo
cu ješ, zgodi se to v zadolženi, neodpustljivi neskerbnosti ali iz
hudobije. In oh! kako nesrečen je tak stan tvoje duše! — Le
Poslušaj, kaj uni stari cerkveni učenik Tertulijan na dalej pravi:
»Ako bi človek v svojem življenji storil en sam smerten greh,
Uioral bi ga objokovati vse svoje žive dni, ja celo večnost. Ti
P a > namesto, da bi svoje poprejšne hudobije obžaloval, pridevaš
lo še nove k poprejšnim.“ O nesrečni človek! koliko je ljudi,
hi so slabeji, ko si ti, ki imajo huje skušnjave, veče nevarnosti,
P a  nimajo toliko gnad, ne toliko pripomočkov, in vendar ne
Ponavljajo svojih hudobij! Zakaj jih ne posnemaš? Bolje bi ti
hilo, da bi življenje svoje zgubil, kakor da zbubiš gnado Božjo.

104

In vendar zgubiš gnado Božjo toliko lahkomišljeno, kakor
bi ti šlo komaj za en sold. Pomisli in prevdari dobro, kaj
delaš; kajti

2. Je ponovljenje greha za grešnika neizre¬
čeno nevarno in škodljivo.

Res je, da neskončno usmiljeni Bog ne zapre svoje milosti
nobenemu grešniku, če ima tudi še toliko in še tako velike
hudobije na sebi, ako grešnik le resnično se spokoriti hoče.
Bog ne dela nobenega razločka; vsem in vsacemu grešniku,
brez vse izjeme ponuja Bog svojo gnado, svoje usmiljenje.
»Tisti, ki je zapoved dal, da moramo svojemu bratu odpustiti
sedem in sedem in sedemdesetkrat, odpustil bo sam toliko večkrat
vsacemu, kterikoli se poboljšati hoče," pravi sveti Anton.

Ko pa mili Bog vse grešnike k sebi kliče, ter vse milostljivo
sprejemlje, ako se mu le s skesanim sercem bližajo; vendar ne
sme grešnik njegove dobrote v zlo obračati tako, da bi prederzno
svoje poprejšne pregrehe ponavljal; kajti taki grešniki, pravi
sveti Krizostom, so v očitni nevarnosti večnega pogubljenja.
Groza mora človeka obiti ako posluša, kar pravi sveto pismo
samo o tem, kako velika da je taka nevarnost. Sveti apostelj
Pavel pravi: »Kteri so enkrat razsvetljeni bili • • •
in so odpadli; takim je nemogoče, da bi se spet
ponovili k spreobernjenju."  (Heb. 6,4—7.)  Ako je pa
takim silno težko, ja skoraj nemogoče spreobernjenje, ravno tako
jim je težko zadobiti usmiljenje in opravičenje, ker brez spreo-
bernjenja ne moremo upati usmiljenja Božjega. In sveti Pavel,
da bi nam to grozovito resnico še bolj zaterdil, še dalej gre
in pravi, da za take, ki večkrat vstanejo pa zopet padejo, ni
nobenega daru več, s kterim bi potolažili pravico Božjo in od¬
puščanje svojih grehov zadobili. »Zakaj ako prostovoljno
grešimo po prejetem spoznanju resnice, ni več

105

daru za grehe", so besede svetega Pavla. (Heb. 10, 26.)
Prostovoljna oterpnjenost ali terdovratnost namreč zaderžuje in
hrani, da se človek spreoberne. Sicer sveti apostelj tu govori od
tistih, ki po sprejeti veri in po kerstu Jezusa zopet zapustijo, ter
njemu nezvesti postanejo. Ker je pa vsak padec v stari grehi po že
zadobljenem odpuščanji zares nezvestoba, potem se aposteljnove
besede tudi na ponovljenje greha lahko ohernejo; saj se še manj
Ogovarjati more kristjan, ako ponavlja svoje hudobije, ker je rojen
in zrejen v sveti veri. Kaj se tako ne postavlja tak grešnik v
resnično nevarnost večnega pogubljenja?

Še bolj pa spoznamo, kako je nevarno ponavljati greh,
ako pomislimo, kar tudi sveto evangelje poterduje, da moč in
°blast hudobnega duha čez take nezveste grešnike prihaja vedno
veča, tako da mu le težko uidejo. „ T e d a j gre in si privzame
sedem drugih duhov, hujših ko je on, in gredo
Vanjo in prebivajo tam. In poslednje tistega člo¬
veka je hujše, kakor pervo."  (Luk. 11, 26.) Glejte, kaj
stori satan s takim človekom, ki je pometel svojo hišo, se po¬
boljšal, pa je pustil vse okna in vrata odperte, da je satan lahko
vanjo seboj privlekel druge še hujše. In zdaj dela z grešnikom
kakor dela previden jetničar s svojim jetnikom. Skerbneje ga
opazuje, terdneje ga oklene, noč in dan preži nanj ter mu za¬
gradi vse pota bolj kakor poprej. „Privzame si sedem
drugih duhov, hujših ko je on."  In,  vprašam vas, kaj
Premore zdaj tak človek, ves terdo okovan, zraven pa ves
oslabljen, brez moči? Kaj ga ne čaka večno pogubljenje? Kaj
se ne pogrezuje v grozoviti pekel ? Zavoljo svoje nestanovitnosti
o a poti proti večnosti ni več pripraven za kraljestvo nebeško,
»če se kdo od pravice v greh poda; tacega je
Bog k meču obsodil."  (Sir. 26, 27.) »Resnično!
Bog potare glave svojih sovražnikov, poraščeno

106

teme njih, ki živč v pregrehah." (Ps. 67, 22.) Prerok
misli nje, ki v pregrehah sem ter tje tavajo, padajo in vsta¬
jajo in zopet padejo. Strašna kazen Božja jim je za petami*
Ja, preljubljeni moji! kaj ne vidimo večkrat z lastnimi očmi,
kako taki omahljivi, nezvesti grešniki velikrat že tu v svojem
življenji zapadejo ojstri pravici Božji? Stanovitni, nepremak¬
ljivi postanejo; ali oh! strašna, grozovita je ta nepremaldjivost!
Sem ter tje tavajo, da se v pregrehah postarajo; in ko so
Božjo milost, hi rekel, utrudili s svojo nestanovitnostjo, posta¬
nejo oterpnjeni in oslepljeni da na zveličanje svoje resnobno
več ne mislijo. V svoje hudobije zaraščeni so nesrečnejši, kakor
ako bi jih Bog očitno tukaj vdaril; kajti njih večuo pogubljenj«
je gotovo.

Oj grešnik! ki v svojih hudobijah sem ter tje tavaš, danes
vstaneš, juter padeš! Odpri svoje oči in poglej, kako nevarno,
kako škodljivo je ponovljenje greha! Boj se! kajti Bog te bo
zapustil, in ti boš obležal v svojem grehu! Kaj veš? ali si
gotov, da pervi novi padec ne bo zapečatil sodbe tvojega po¬
gubljenja? Res je, ja še ponavljam, res je, da Bog odpusti,
kolikorkrat se grešnik resnično spokori! Ali boš pa za naprej
še voljo imel, se spokoriti? Ni gotovo. Kolikor večkrat padeš,
toliko težej boš vstal; toliko bolj bo oterpnjeno tvoje serce, m
toliko težej bo sklep, vnovič se resnično poboljšati. In Bog te
bo zmiraj bolj zapuščal, gnada, pomoč Božja se manjša; ti si
vedno slabeji; moč satanova pa močneja. Poslušaj in vzemi si
k sercu, kaj ti svetuje cerkveni učenik Bernard: „Bodi skerbljiv,
moj brat! ako si gnado in prijaznost Božjo zadobil! Še bolj naj
te skerbi, ako si jo zgubil! čez vse pa naj ti bo na skerbi,
ako si jo zopet dobil; kajti, če jo v drugič in v tretjič zgubiš,
morebiti je nikdar nikoli več ne dobiš."

107

Berem to le prigodbo: Maks je bil prav pošten, priden,
Previden, z eno besedo dober mož in dober oče, ali v vino se
je zaljubil in v pijanosti je klel, se pridušal, kregal, zaničeval
gosposko in vse je naj bolje hotel vedeti. Y taki pijanosti
enkrat pade, ter več vstati ne more. Vzdignejo ga, zdravnik
IT| u je dilce navezal; vse je govorilo: »Nogo si je zlomil."
In ko se prebudi, je to tudi sam spoznal; kajti osem tednov
ei mogel hoditi. Zdaj je postal ves drugačen, popustil je
nesrečno pijančevanje. Studilo se mu je nad vinom, ktero ga
je v tako nesrečno potisnilo. Ali to studenje je prešlo. V do-
I°jui pivnici vidi svojega znanca, dobrega, starega prijatela.
»Eno besedo imam ž njim govoriti" si misli ter gre tje doli.
— Botra njegovim otrokom v zgorni pivnici je prav na
slabem. »Obiskati jo moram" si misli in gre tje gori. —
Ered tretjo pivnico zagleda druzega znanca. »Prijatel, na eno
besedo, na en kozarec!" Maks pije tu in tam, pride v po¬
govor , se spozabi, ter obtiči v pivnici. In zdajci je stari
Pijanec, hujši, ko poprej. To je kazen ponovljenega greha. —
Kakor se je godilo temu, godi se drugim, ki nazaj v poprejšne
grehe zabredejo. —

Tako ljubi moji! mislim, da sem v današnem keršanskem
flauku vas prepričal, kako velika hudobija je in kako nevarno
,n  škodljivo za grešnika je, ako ponavlja svoje stare pregrehe.
Katoraj, o kristjan! Ako si bil tako nesrečen, da si padel,
hitro vstani, pa vstani tako, da več ne padeš! In ko si toliko
s rečen , da si v resnični pokori zadobil odpuščanje svojih grehov
! fl  odpuščanje večnih kazen, o beži pred nevarnostjo, ne hodi
blizo nje, in ako bi tudi misliti mogel, da ne boš več padel,
a H da, boš gotovo zopet vstal! Boj se, da te ne zadene pre¬
kletstvo in gorje, ktere izreka sveti Duh omahljivim, nezvestim
f lušam, ko pravi: »Gorje njim, ki so zgubili poterp-
b J e  n j e, in zapustili prave pota, in se podali na

108

hudobne  pota." (Sir. 2, 16.) Gorje vam, ki se povernete
k svojim poprej,silim pregreham! Vi se odtegnete potu svo¬
jega zveličanja bolj, kakor da bi ga nikdar nastopili ne bili-
Bolje bi vam bilo, po besedah svetega aposteljna, da bi
nebeških darov okusili ne bili, kakor da jih zopet zaveržete.
Vaša pokora ni le zastonj, temuč vam je v naj veči greh,
ki bo vas godil, vas na vekomaj pogubil. O preljubi! kaj
bo z današnjimi toliko oslepljenimi, ko se bodo uresničil 0
besede svetega Bernarda, ki pravi: „Zmed tistih, ki P°

svojem spreobernjenju padejo nazaj v svoje stare pregrehe in
hudobije, ki sprejeto pomiloščenje Božje z nehvaležnostjo p 0 '
vračujejo, in ko so za drevo prijeli, pa mlačni in meseni, ki so,
zopet nazaj derejo, ali ki po spoznanem potu resnice ko očitni
odpadniki na pot pregrehe zopet stopijo — jih boš gotovo
malo dobil, da bi po takem padcu zopet kdaj prišli na pravo pot.“
Kristjani! Bog nas tega obvaruj! Amen.

IX. Keršansld nauk.

Od grešne navade ali od navadnega grelia.

Keršanska pravica pravi: „Varuj se hudega!" Edino pravo
hudo pa je nesrečni greh. In od tega naj večega zla sem vam
že v nekterih keršanskih naukih govoril. Učil sem vas, kako
in zakaj da se moramo varovati greha, naj bo že velik ah
majhen, smerten ali odpustljiv. Danes teden sem vam pa popi'
soval, kako nevarno je, kako škodljivo je in kako velika hudo¬
bija je, ako človek nazaj v stare pregrehe zabrede, ali grobo
ponavlja. Iz vseh teh keršanskih naukov ste lahko že spoznali)

109

d <a  nikdar zadostkrat se nam ne ponavlja nauk: »Človek!

kristjan! varuj se hudega!" Varuj se greha malega in velicega
a ko pa si bil tako nesrečen, da si padel v kak greh, hitro se ga
z nebi v kopeli svete pokore, kajti dobro veš, koliko hudo je
£reh. Zlasti pa se varuj, da po zadobljenem odpuščanji ja nikdar
Vee  ne zabredeš vanj, ker slišal si kako nevarno bi bilo to za
(1 ušo tvojo.

Ker bi vas zares rad prepričal, kako gerd da je greh, da bi
§ a  toliko bolj vsi studili, moram vam danes še nekoliko razložiti:

Kaj je grešna navada? In zakaj se moramo še
Posebno varovati, da nam kak greh v navado
ne  pride?

Naj poprej vam bom povedal ali razložil:

Kaj je grešna navada?

Grešna navada je nekaka urnost ali lahkost grešiti, ktero
S|  grešnik z večkratnim ponovljenjem hudobnih del in dejanj
Podobi. Kdor večkrat kak greh stori, privadi se ga ravno s

večkratnim ponovljenjem, da ga prav lahko, urno stori
ln  uai pravimo, da je tega greha navajen ali to je
Ki e  go v navadni greh.  In kdor se velicega greha navadi,
Imenuje se ta njegov greh hudobija.  Razloček med grehom
111  hudobijo je toraj ta: Kdor enkrat ali tudi večkrat kak greh
stori, pregrešil se je, pa zato ga navadno ne imenujemo že, da
■j e v  hudobijo zabredi 1. V hudobijah  je tisti grešnik, kteremu
N greh, naj si bo kterikoli, že v navado prišel, kteri ta ali
drugi greh urno ali lahko stori. In tako je navadni greh ali
^ r, d>, kterega človek večkrat ponavlja hudobija  imenovan.
Til to na priliko je pijanost greh, ako je pa greh v navado
Prišel, šteje se za hudobijo. Tako je visoko mišljenje sam od
sebe g re }| napuha, ako pa se človek dalj časa tako neumno sam
Povzdiguje, je to hudobija napuha.

Kersanski nauk V. p,

8

110

Kakor je smertni greh neizrečeno zlo za človeka, in je
ponovljenje greha še veče hudo; tako je navadni greh ali hudo¬
bija pa le strašnejše zlo. Da hi z gnado Božjo se sleherni zmed
nas toliko bolj skerbno varoval tega prestrašnega zla, popisal
varu bom naj poprej 1. Kakošne žalostne nasledke ima
navadni greh?  in potem bom 2. vam še razložil, kako
težko se na pravo pot nazaj  poverne grešnik, kteri
se je hudobiji vdal.

Zakaj se moramo še posebno varovati, da nam
greh ne pride v navado ali da se hudobiji ne
vjdamo?

1. Navadni greh, kakor sem že rekel, je tisti greh, kterega
grešnik večkrat ponavlja, tako da ima v tem grehu nekako
urnost, tako preklinjavec vedno satana na jeziku ima in pre¬
klinja, da skoraj sam ne ve, kdaj? Pri vsaki priliki, če tudi
jezen ni, če tudi v prijaznosti govori, vendar svoje preklinje-
vavske besede v svoj govor vpleta.

In ta navada greha je prestrašno zlo ali hudo>
zlasti ako se vkorenini in postara. Ja zmed vsega hudega jo
naj hujše zlo; ker a. človeka privleče in zaplete Še v
druge hudobije; b. ker človeka vdari z dušno  sle¬
poto in c. ga pripelje v večno pogubljenje.  — P°'
mislimo malo bolj na tanko te žalostne nasledke.

a. Grešna navada je prestrašno  zlo, ker človeka
privleče v mnoge druge hudobije,  ter ga pogrezuje
vedno globokeje. »Brezno kliče brezno 8  pravi kraljev
prerok (ps. 41, 8.). Poglejmo grešnike, ki so se eni ali drugi
hudobiji vdali, kako jih en greh v druzega privleče. Poglejm 0
tatu, ki se je krasti privadil, poglejmo nečistnika, ki se je me¬
senim sladnostim vdal; skoraj se več zderžati ne more, da bi
ne postregel svojim pregrešnim željam; in ako se z vso skerbjm

111

2  vso močjo ne premaguje, padel bo le spet in sicer le večkrat
Se. Slišal sem od tata, ki se je premagoval in vojskoval zoper
nesrečno tatvino, ali tako ga je navada vlekla v greh, da se
ni mogel drugači premagati, da je šel in je vzel kamen na
sosedovi njivi in ga je skril, da je potolažil nesrečno željo po
Ptujem. In tako je z vsako grešno navado. Kakor je bila z
večkratnim ponovljenjem enega in tistega greha navada storjena,
tako rodi vedno večo urnost, ravno tisti greh še večkrat ponavljati
ali storiti. Tako je z vsakim človeškim dejanjem. Kar se človek
navadi, to rad dela, to tudi delati zna in ve. Ravno tako je z
grehom. Ja grešna navada ne ostane le pri enem grehu, ampak
kmalo tudi v druge privleče; kajti nobena hudobija ne ostane
sama. Tako, na priliko, pijanec ne ostane le pri pijanosti, na¬
vadno rodi pijanost tudi še nečistost, kreg in prepir, kletev ali
še druge hudobije. In tako je pri vsakem navadnem grehu.
»Grešnik, ki se svojih grehov derži, nakopava si hudobijo na
hudobijo," pravi sveti Avguštin.

Da se varujemo greha, godi se to, ker nam Bog pomaga
Ju ker nas lastna vest svari pred grehom. Pomoč Božja nas
razsvetljuje, nas k dobremu nagiblje, od hudega odvrača ter nas
tako podpira; vest pa nas svari, nas zveličansko straši, da od
hudega odstopimo in dobro storimo. To nas vse vsakdanja skuš-
uja uči, zlasti se tega prepričamo, ako pridemo ne vedama v
kako bližno grešno priložnost ali nas nenadama napadejo hude
skušnjave. Hitro se oglasi naša vest in Bog nas s svojo gnado
podpira in srečno uidemo hudičevim zanjkam. Kdor pa. se ka¬
kemu grehu uda, oh! on je pa neobčutljiv; on ne občuti milih
žarkov gnade Božje, ne sliši njenega preljubega klica, pa tudi
gibanja oterpnjene vesti več ne čuti. Njegovo serce je uterjeno,
ha gnada Božja ga več ne ogreva, pa tudi kličeča vest ga ne gane.
Ja celo vesel je svojega tako grozovitega stana; urnost, s ktero

8 *

112

greši, zadovoljnost, da si nasiti svoje želje, morivni poboj, ki ga
zraven občuti, vse to mu je nekako — pa grozovito — 2 ve¬
likansko , da, po besedah svetega pisma „se veseli, kader kaj
hudega stori, in se nad naj hujšimi rečmi raduje" (Preg. 2,
14.); požera hudobijo, ko žejen; si nakopava greh na greh; se
pogrezuje z brezna v brezno, pa si nič ne prizadeva, da bi se
kdaj izkopal iz njega.

b. Navadni greh drugič grešnika oslepi, ga
z dušno slepoto vdari.  Sram in boječnost ste človeku
dvojne srečne berzdi, ki ga varujete mnogoterih hudobij. Dokler
je človeka sram, varuje se velicega greha; zato po pravici ime¬
nuje sveti Bernard ta sram »zmaga vesti". Še več pa izda
boječnost, tisti serčni strah, ki se boji ojstre sodbe Božje, ki se
boji večnih kazen; zato prosi kraljevi prerok Boga: »Presuni
moje serce s svojim strahom; zakaj tvojih sodeb
se bojim!"  (Ps. 118, 120.) O blagor dušam, ki še
imajo ta sram in ta strah, veliko grehov se bodo obvarovale!
V navadne hudobije zapletene grešnike pa je večidel zapustil sveti
sram in Božji strah; kajti ne sramujejo se svojih tudi naj večih
hudobij, ja veselijo se jih in še bahajo se ž njimi; pa tudi strah
in groza jih ni, ker vedno si domišljujejo, da jih Bog le še
čakal bo. In kaj pride iz tega? Navajeni grešnik ne spozna,
kako velike in gerde da so njegove pregrehe; ne čuti in ne
vidi nevarnosti, v kteri je; odlaša svoje spokorjenje od časa do
časa; greši le na Božjo milost in poterpežljivost in brez srama,
brez strahu naklada greh na greh, in svojim slabostim pripu-
ščena nesrečna navada le naprej vleče — v večno pogubljenje.
In Bog v svoji strahoviti sodbi pripusti, da tako grešniki v
svoji nesrečni slepoti velike hudobije svoje imajo za dobro
za- čednost.

Kaj ne ljubi moji! to se vam skoraj neverjetno zdi! Ali
vendar je žalibog tako. Pogdejmo grešnike hudobnih mest So¬
dome in Gomore! V svojih prevelikih, navajenih hudobijah so
Wli tako slepi ter so mislili, da so pravičniši, kakor pobožni
Lot; zato so ljubeznjivo njegovo opominjevanje zavergli ter
njemu vpili: ^Poberi se nazaj! In so dalje rekli:
Kakor ptujec si prišel, mar zato, da bi sodil? Še
hujši, kakor  una  dva, bomo tebe nadleževali."  (I. Moj.
19, 9.) „Tako dal ječ so prišli z navado naj nagnjusniše hudo¬
bije, pravi sveti Avguštin, da so jo imeli za čednost, in so njega,
hi jo je zabraniti želel, bolj zaničevali, kakor njega, ki je hu¬
dobijo doprinašal." In taki so tudi danešni navajeni grešniki,
kakor preklinjavci, nečistniki, pijanci, lakomniki in drugi tem
enaki. Poskusi, kristjan! in takemu navajenemu grešniku stavi
Pred oči njegovo hudobijo. Če to storiš tudi z vso ljubeznijo in
s  prizanesljivostjo, vendar te bo zaničeval in zrasramoval. Po-
P^i pijancu njegovo pregreho; povej mu, kako se Bogu zameri,
kakošno pohujšanje daje; koliko škodo dela sebi, svoji družini;
Popiši mu, kako sebi zdravje spodkopuje, kako v večno pogub¬
ljenje hiti. Zaničeval te bo, morebiti celo preklinjal in naprej bo
pil. — p ove j nečistniku, da je zgubil svoje poštenje, da ga tudi
s ret zaničuje; povej mu, da dela svetim zakramentom naj večo
Q ečast; da, ko jih prejemlje, stori Božji rop; povej mu tudi,
da nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo, da ga čaka
nečisti ogenj v peklu, v kterem bo na večno gorel. Kakor da
bi mu sanje pravil, poslušal te bo, in naprej bo hudobno živel.
^ taka je z vsemi navajenimi grešniki. Hudobna navada je
njihovo dušo ogernila s tako debelo temoto ter jim serce tako
s Pridila, da se skoraj za grešnike nimajo.

c. Navadni greh pripelje grešnika v večno pogub-
kjenje. Grešnik, kteri se je greha tako privadil, da ga vsega

114

preslepi, kakor smo ravnokar slišali, pogrezne se sčasoma v tako
oterpnjenost, da za svoje zveličanje nič več ne skerbi; postane,
sam ne ve kako in kdaj, tako merzel in neskerben, da se ne
posluži čisto nobenega pripomočka, da ne stori za svojo dušo
čisto nič. Opominjaj ga, naj skerbi za svojo dušo. Zaničeval te
bo. Govori mu od neskončne milosti Božje ali pa od pravice
njegove. Zaničeval te bo. Povej mu, naj dela pokoro, naj se
spreoberne. Zaničeval te bo. In tako nesrečnež dere popevajo
svojemu pogubljenju nasproti.

Grešnik, ki se z grehom tako seznani, da ga ljubi, noč
in dan misli, kako in kdaj bi ga spet storil; kdor se Boga nič
več ne boji, tak ima veselje in dopadanje nad rečmi, ktere je
poprej sovražil, pred kterimi se je poprej zavzel; tako da lahko
reče z Jobom: »Česar se moja duša poprej ni hotla do¬
takniti, je zdaj v britkosti moja jed.“ (Job, 6, 7.) To
je navada grešiti. In ko grešnik tako dalječ pride, potem ne
hodi več — potem teče, dere v svoje pogubljenje. Ves slep se po¬
greza iz hudobije v hudobijo; poslednjič vidi, da mu je nemo¬
goče se spreoberniti, jame obupovati, postane oterpnjen ter za-
verže vse pripomočke, da bi še rešil svojo dušo. V svojih grehih
umerje. Sveti Bernard piše tele strašne besede: »Večkrat po¬

novljeni greh naredi navado; navada pripelje za seboj nekako
potrebo (silo). Iz te potrebe postane nemogočnost se rešiti.
Ta nemogočnost pelje v obupnost in konec obupnosti je večno
pogubljenje."

Farao, egiptovski kralj, je živa podoba grešnika, ki se je
kaki hudobiji vdal. Nobeno opominjevanje, tudi nobena šiba nič
ni zdala in konec njegove terdovratnosti je bil v valovih rude-
čega morja, kjer je poginil on in vsa vojska njegova. Ako bi
nam tega ne povedalo sveto pismo, skoraj bi verovati ne mogli-
In vendar tega kralja posnemajo še dandanešni grešniki, ki so

115

s voji hudobiji se vdali. Tako terdovratni, tako oslepljeni, pa
tudi tako nesrečni so vsi, ki kakor Farao, zaničujejo in zame¬
tujejo vse opominjevanje in svarjenje Božje in tako v svojih
hudobijah leta in leta živijo. Tudi njim Bog pošilja nadloge,
da bi jih predramil; tudi nje opominja in svari, ali vse je za¬
stonj. Dokler nadloga terpi, obetajo poboljšanje, se zderžijo svo¬
jega priljubljenega greha; ko pa nadloga odjenja, so in ostanejo
stari, da se ko Farao v morji pregrehe končajo.

Kristjani moji! kaj nas ne bo to premišljevanje spodbudilo,
da se z vso skerbjo obvarujemo tega naj hujšega zla? Jaz pravim
»obvarujemo." »Pred boleznijo zdravilo vzemi!" nas opo¬
minja modri Sirah (18, 20.). To je, misli na brambo zoper
nevarnost, še preden pride; bodi previden. In tako je z grešno
navado, pravi sveti Avguštin, vstavi se ji, izruj jo berž, ko
zapaziš, da se vkoreniniti hoče. Stori, kar je storil mladi David,
hi je velikana Goljata srečno premagal le s tem, da ga je na
glavo zadel. Glavo, začetek greha, moraš zatreti, ako hočeš,
da te ne prevzame, da se ne vkorenini, da se mu ne vdaš.
Poslušaj, kaj pravi modri Sirah: »Ne zahomataj se v dvojni
greh; zakaj že zavoljo enega ne boš brez kazni".
(7, 8.) To je, ne prikladaj greha grehu, ne bodi navaden
grešnik. »Terdovratnemu sercu se bo poslednjič hudo
godilo."  (Sir. 3, 27.)

2. Da se bomo tega naj večega, naj hujšega zla — na¬
vadnega greha — še bolj skerbno ogibali, razložil vam bom
zdaj ge nekoliko:

Kako težko se na pravo pot nazaj poverne
grešnik, kteri se je hudobiji vdal, ali kteri. se je
hacega velicega greha privadel.

Nezrečeno težko se poboljša grešnik, kteri se je kaki pre¬
grehi vsega vdal; kajti saj vsem je znan pregovor, da navada

116

je železna srajca. Vendar, preljubi moji! naj vas, ako bi v taki
grešni navadi bili, ne preplašijo te moje besede, da bi obupali
nad svojim poboljšanjem. Mogoče je človeku zapustiti svojo hu¬
dobijo, če bi se bila še tako vkoreninila; ali vendar težko, pre-
težko je to, pravim. Ravno to pa naj vas, ki niste še toliko
nesrečni, da bi bila vas kaka hudobija prevzela, da bi bili v
kako pregreho vsi zavezani; ravuo to, pravim, naj vas odvračuje,
naj vas varuje, da se ja nikdar ne bote vdali kaki hudobiji;
kajti ložej, pa tudi bolj gotovo je, varovati se globoke jame,
kakor pa iz taiste zopet vunkaj zlesti.

Ko je naš Zveličar Jezus Kristus mertvo Jajrovo hčer
obudil k življenju, prijel jo je za roko ter rekel: »Deklica

vstani!"  In deklica je vstala ter zopet hodila. (Mark. 5.)
Ko je obudil Najmlanskega mladenča, dotaknil se je par, rekoč:
»M la dene č, rečem ti, vstani!  In merlič je sedel, in začel
govoriti. In ga je dal njegovi materi." (Luk. 7, 14, 15.) K°
je pa obudil Lazarja, ki je bil že štiri dni v grobu, »se je
zgrozil v duhu, in se užalil ... se je zjokal . • •
in rekel: Odvalite kamen od groba; potem je oči
na kviško vzdignil in je prosil nebeškega Očeta.
Potem pa je z velikim glasom zavpil; Lazar pridi
ven!"  (Jan. 11, 33—44.) — Zakaj se je Jezus pri obudenji
Lazarjevem toliko pripravljal, da se zdi, kakor da bi ga bilo
to težko stalo, ko je nasproti dva mertva tako zlahka k življenju
obudil? Sveti Avguštin nam pove zakaj? On pravi, da Jezus je
v Lazarju, ki je bil v grobne. tančiče povit že štiri dni v grobu,
spoznal podobo grešnika, ki je v grešne navade zavit, ki že
trohni v grobu svojih pregreh; in taki grešniki se naj težej
prebudijo, naj težej poboljšajo.

Kaj mar ni temu tako, ljubi moji kristjani? Poskusite
enkrat izrovati drevo, ki je več let rastlo, se vterdilo, svoje

117

korenine na vse kraje pognalo! Z vsem velikim trudom ga bote
težko poderli, ali pa še ne. Dokler je bilo mlado, majhno, bili
ki ga lahko izderli brez velicega truda; ali zdaj je treba truda,

ki presega človeške moči. Glejte to vam je n a, torna podoba- na¬

vadnega greha! Grešna navada je nekoristno, škodljivo drevo,
ktero je zrastlo na njivi vašega serca, je pognalo vsestranske
korenine, prevzelo vse serce, ktera se le z velikim trudom še
izrovati da. „ Vsaka navada se težko odvadi" pravi sveti Gregor.

In poslušajte, kaj pravi Bog sam po preroku Jeremiju

ljudstvu, ki je bilo vsega greha navajeno: „če more  zamorec

svojo kožo spremeniti, ali leopard  svoje maroge; tedaj
kote tudi vi mogli storiti dobro, kose bote hudega
Navadili."  (Jer. 13, 23.) Bog hoče reči: Kakor zamorec ne
If iore obeliti svoje Černe kože, in leopard ne spremeniti svoje
marogaste ali pikaste dlake; tako tudi vi ne bote opustili greha,
kterega ste se navadili. Pač so to grozovite besede! Kaj ne bo
nas preplašil pred nevarnostjo, v ktero se postavi grešnik, ki se
nda kakemu grehu, ker te besede Božje nam zadosti razločno
kažejo, kako težko se človek poboljša, ki se navadi gerdega
greha; ne kakor bi mu zato pomanjkovalo pomoči Božje, ampak
ker se tak grešnik vedno le vstavlja Božji gnadi, in se med
sto komaj eden poboljša. Kajti grešnik, ki se je svojega greha
privadel, je nanj tako navezan, da se ga skoraj nikakor zne¬
biti ne more. Če se tudi včasih predrami v svoji pregrešni
navadi, se vzdiguje, poskuša, da bi vstal, izlezel iz nje;
nli nesrečna navada ga potegne nazaj in zopet omahne, da se
k Bogu nikakor povzdigniti ne more. — V življenji svetnikov
sem te dni tole bral: Sv. Anzelm, imeniten škof, je šel neki dan
2  nekterimi drugimi mašniki na sprehod. Zunaj mesta zagleda
mladenča, ki je imel na nitki privezano tico, s ktero se je igral.
Tiča se je vzdigovala v zrak, da bi oprostena zletela; pa dete

118

jo je  vselej nazaj cuknilo in uboga živalica je padla zopet na
tla. Dete pa se je serčno smejalo in od veselja poskakovalo.
Sveti mož je dalj časa gledal to kratkočasenje, pa milo se mu
je storilo za tieo. Ah! zdihne, da bi se pač pretergala nitka
in bi tiča prosta zletela! In glej! nitka se vterga in tiča naglo
zleti po zraku. Dete zajoka in vpije in tarna, da se vtolažiti
ne da; sveti Anzelm pa se smeji in se raduje. Njegovi sprem-
Ijevavci so se temu čudili, da tako resnoben mož in toliko
imeniten škof se raduje nad takim otročjim razveseljevanjem ter
da celo o tem tako očitno pokaže, kaj znotraj v sercu čuti.
Veliki škof pa jim reče: „Ste li pogledali, kako se je dete
kratkočasilo s tico? Veste, kaj sem jaz pri tem mislil? Tako
dela hudobni duh z ljudmi, ktere, ko jih je enkrat vjel in na¬
vezal v svoje zanjke, poteguje iz enega greha v druzega. Mar¬
sikdo, ki je nečistosti, krivici, pijanosti ali kletvi ves vdan,
spozna večkrat svoj žalosten stan, zdihuje in tarna: Oh, da bi
vendar te navade ne imel! Včasih se vzdigne, kakor una tiča,
da bi zapustil svoj greh in se poboljšal; pa kaj, ko je ves
zvezan, v navado priklenjen. Hudobni duh ga po dolgi, stari
navadi hitro potegne nazaj v poprejšne grehe, v gerdo pijanost,
v tatvino, v nečistost; z eno besedo, svoje navade se ne more
znebiti, če kje gnada Božja hudobne navade z vso močjo
ne preterga."

Ali poglejte svetega Avguština! Njegovo življenje nam
očitno kaže, kako težko težko se človek odterga grehu, kterega
se je bil navadil. Sv. Avguštin nam sam pripoveduje, koliko
truda ga je stalo, da se je iztergal iz zanjk, v ktere ga je za¬
pletla nesrečna pregreha. »Mojo voljo, tako nam toži, je imel
sam satan vklenjeno; iz tega je napravil verigo, v ktero me
je okoval. Iz te spridene volje se je v meni rodilo dopadanje in
veselje nad grehom. In ker sem se temu pregrešnemu veselju

119

vsega vdal, postala mi je potreba. In to so bili tisti železu
klepi verige, ki so se eden na druzega sklepali in me v obžalo¬
vanja vredno sužnost zavlekli." Pač milo pa žalostno spoznanje!
Pes, da ta veliki grešnik je poznej srečno pretergal svoje grešne
okove; ali huda vojska je bila, čudež gnade Božje je bil; s
težkim trudom, z junaškim premagovanjem tolikih nasprotnost
se  je moral boriti tako, da se je poznej sam čudil, kako je mogel
premagati sramotivno navado.

Ja ljubi moji! nezrečeno težko ustane on, ki ga, tlači in
oklenega ima teža hudobne navade! Pregovor je: »M 1 a d e n e č
Vajen svoje poti, tudi v starosti ž nje ne stopi."
(Preg. 22, 6.) Kar se človek v mladosti navadi, tudi v sta¬
rosti ne pozabi, ali kakor pravi sv. Hieronim: „Težko se zatare,
kar se je z dolgo navado vgrizilo." In ni čuda! »Saj vkore-
tenjena hudobna navada nam postane druga natora,“ pravi
SY - Avguštin.

Prigodilo se je, da so dobili divjega človeka, ki je v svojih
mladih dneh nesrečno zašel med divjo zverino, ter je ž njo
vred rastel. Razun podobe mu ni ostalo nič človeškega, bil je,
ko zverina, zares divjak. Po vseh štirih je lazil, ko zverina se
2ivil in obnašal, bil divji in plašen ter se je tako skoraj po¬
polnoma poživinil. — Glejte, to je podoba v hudobiji zdivjanega
človeka, to stori strahovita moč hudobne navade! Tak človek
iazi med grešniki svoje verste, kakor med divjo zverino po vseh
štirih okrog, ko svojo dušo vedno v naj zaničljiviše poželjivosti
te v posvetne nečimernosti tlači, ter svoje glave ne povzdiguje
Proti nebu in proti večnim dobrotam. »Grozovitost hudobne
navade je tako velika, pravi sv. Krizostom, da skoraj natori
e nako človeku s silo odkazuje, kaj ima storiti."

Vendar nobeden ne sme in ne more tega, da je obupal in
nadaljeval svoje grešno življenje, zagovarjati z hudobno navado.

120

Kar ni človeka mogoče, to premore mogočna gnada Božja.
Ja Bogu je dopadljivo, ako skaže nezmerne zaklade svojega
usmiljenja njemu, kterega je nesrečna hudobija že prevzela! Kako
dalječ so zabredli v grešne navade vse zapleteni! Poglejte
Caheja, Matevža, Avguština, Magdaleno, Pelagijo, Marijo egip'
tovsko! In vendar, kakošne čudeže svetosti je storila gnada
Božja, in to v enem trenutku! Res je! brez pomoči Božje
ne premoremo nič. S pomočjo Božjo premoremo pa vse. »Vse
zamorem v njem, kteri me mogočnega dela,"  pravi
sveti apostelj Pavel. (Filip. 4, 13.)

Tedaj le serčnost, o keršanske duše! Nikar ne omagujte.
Začnite, raztergajte spone svoje pregrešne navade! Bog vas
bo podpiral; kar presega vaše moči, se vam pretežko, nemogoče
zdi, dopolnila bo pomoč Božja. Ta pomoč bo odvernila vse
zaderžke in vaja vam bo storila lahko, kar se vam zdi pre¬
težko. Vi pa, preljubi moji! ki se grešni navadi še niste vdali,
oh, vi pa glejte, da nikdar tako globoko ne zabredete! Spoznali
ste danes lahko, kako žalosten je stan človeka, ki ga grešna
navada oklenjenega jima, kako žalostne nasledke ima navadni
greh in kako težko se grešnik izterga iz hudobne navade. Va¬
rujte se vsake grešne navade; tembolj, ker nas slabo nagnjenje,
toliko skušnjav, sedanji tako hudobni svet in satan vedno za¬
peljuje v nesrečni greh! Oujte in vstavljajte se vsem strastim,
v terdnem zaupanji na Božjo pomoč! Bežite pred vsako prilož¬
nostjo, pa prosite Boga za pomoč. In ako je pa Bog z nami,
kdo bo zoper nas?! Amen.

121

X. Keršanski nauk.

Od grešnega stanu.

Kaj je grešni stan? 1. Kako človek pride v grešni
stan ?  —. 2. Kakošen je človek v grešnem stanu ?

Dozdaj sem vam govoril od greha sploh. Imeli smo pred očmi
& re h, kakoršen je sam na sebi. Povedal sem vam, kakšno hudo
kakošno zlo je greh? Tudi sem vam razložil, kaj greh človeku
deduje, in kako in zakaj se moramo varovati vsacega greha
s ploli. Rad bi vam globoko vtisnil stud nad vsakim grehom,
sem že večkrat rekel; rad bi vas prepričal popolnoma, kako
gerdje greh; rad bi vas s strahom navdal zavoljo škode, ktere
" arn  napravi vsak greh. In ko smo dozdaj greh premišljevali
k° samotno dejanje, ko hitro storjeno hudobno delo, poglejmo
grešni stan človeka.

človek, ko greši, zamore s pomočjo Božjo zapustiti greh;
] n ko mu mili Bog v svojem usmiljenji in zavoljo resničnega
s Pokorjenja izbriže dolg z grehom storjenega, odpusti mu tudi
kazni z grehom zaslužene, ter mu svojo posvečujočo gnado zopet
P°deli; tak človek postane zopet otrok Božji, delež nebeškega
kraljestva. In tak človek, pravimo, je v stanu gnade Božje,
kakor je bil tudi v stann gnade Božje po svetem kerstu, dokler
z  grehom ni zgubil prijaznosti Božje. Ako pa grešnik smertno
- reš i, pa v grehu naprej živi, je pa v grešnem
s tanu.  Tako zamore greh v človeku biti le en čas, ja le
etl  trenutek; pa zamore grešnika prevzeti za dalj časa; in
takrat, ko je človek v grehu dalj časa, pravimo, da je
^ovek v grešnem stanu.  V takem obstoječem grešnem

je človek že, če tudi le en sam smerten greh stori, in
Nobenega druzega zraven ne priloži, ako on v tem grehu dalj

122

časa živi, ter se ne spokori, z Bogom ne spravi. Še bolj P°
pravici pa se reče, da je človek v grešnem stanu,  kader
svoje grehe ponavlja, ali greh na greh naklada in na svoje
spreobernjenje nič ne porajta, ampak v svojih hudobijah naprej
živi. Slišali smo ravno v zadnjem keršanskem nauku, kako se
človek s tim, da večkrat ponavlja svoj greh, privadi, da nekako
urno in zlahkoma greši. In ko si je to žalostno urnost pridobil?
v ta greh prav lahko zopet in zopet pade; in mu k temu
ni treba velikih skušnjav, tudi sam se nič dosti ne vstavlja?
tudi vest nekako oterpne, ter se ne glasi več. On toraj greh
toliko večkrat in toliko ložej stori, kolikor dalje v njem živi?
in tako se zgodi, da cele mesce, cele leta, ja vse svoje žive
dni,  v take grehe zapleten, brezskerbno naprej živi. Glejte, tako
žalostno življenje, v kterem je človek v greh nekako vjet, oklenjeu
— to sužnost človekovo v grehu, imenujemo stan greha  ali
z drugo besedo: človek je v grešnem stanu.  Mislim?
da zdaj veste kaj je grešni stan.  Danes hočemo nekoliko
bolj na tanko ogledovati nesrečni grešni stan človekov, da s 0
ga toliko bolj skerbno varujemo, in ako bi že kdo v takem ža¬
lostnem stanu bil, hočem mu tudi povedati, kako naj se reši
take grešne sužnosti. Tri reči bomo toraj premišljevali: 1. Kako
človek pride v grešni stan? — 2. Kakošen je človek
v grešnem stanu? in 3. Kako  se  zamore človek rešiti
grešnega stana?

Na pervo dvoje vprašanje vam bom danes odgovoril; tretje
pa bom za prihodni nauk odložil. Tedaj pomislimo naj popr e j •

1. Kako človek pride v grešni stan?

Pred nekterimi leti je bil v Solnograškem mestu pot ^
star fantiček od steklega pesa vgriznjen. Steklina je bitro
šla naprej. Groza je bilo pogledati ubozega otroka, težko, ®
stokom pretergano dihanje, rnerzel pot, ki je revčeka vselej

123

Polil, ko je vodo ali kaj blišečega zagledal, čez ustnice moleči,
opečeni jezik, z eno besedo, grozno zmerdovanje njegovega
obraza. Strastno je z zobmi škripal, neznansko je divjal, se
zvijal in se lomil tako dolgo, da nesrečnega reveža ni smert
rešila njegovega pregroznega terpljenja, kar se je še le čez
štiri dni zgodilo. Kaj ne, ljubi moji! vsak zmed vas si bo mislil:
Ob, to je bil grozovit stan! In vendar je še veliko bolj grozovit
staa človeka, ki v grehu živi. „Gr eh pa, ko je storjen,
rodi smert,"  pravi sv. apostelj Jakob (1, 15). Pasja steklina
napravi le telesu bolečine in smert; greh pa napravi bolečine
in smert naši duši. Tedaj je zares imenitno vprašanje, kako
Človek v stan greha zabrede, in le tisti se bo skerbno tega
žalostnega stana ogibal, kteri to dobro premisli in si k sercu
vzame. Toraj:

Kako pride človek v stan greha ali v grešni
stan?

Človek pride v grešni stan a. navadno le sča¬
soma; b. vselej pa z lastnim zadolženjem.

a. Navadno človek le sčasoma zabrede v grešni stan. Res
je, tudi se včasih zgodi, da človek na enkrat pride v grešni
stan. Gotovo je, da marsikteri mladeneč, marsiktero dekle, ki
sta popolnoma nedolžno, čisto živela, se po pervem padcu v
greh zoper sveto čistost tej mikavni hudobiji v naročje 'veržeta,
ia se v prestrašne hudobije zapleteta, pa morebiti leta in leta,
Morebiti do konca svojega življenja v takem grešnem stanu
ostaneta. Berem od nekega mladenča, ki je v šolo hodil. Ne¬
dolžen, čist je bil, in posebno pridno se je učil. Po svojih že
Pokojnih starših je' podedoval precej zdatno premoženje. S pri¬
voljenjem svojega oskerbnika je v šolskih počitnicah bližne kraje
obiskoval. Nek večer se vsede na pošto, da bi se odpeljal v
bližno mesto, kjer je hotel svojega znanca obiskati ip nekaj časa

124

pri njem ostati. Nesreča njegova je bila, da se ž njim vred
pelje edina ženska, ki, od njegove mladosti preslepljena, j e
poskusila vse satanske zvijače, dokler ni nedolžnega mladeuča
v velik greh zapeljala. Nesrečni strup gerdega greha je mladenča
prevzel, omamil tako, da je okrenil na drug pot, in svojega
znanca ni obiskal, ampak se je dalj časa okrog klatil z zani-
kerno žensko, ki se je za njegovo sestro hlinila pred ljudmi.
Z nedolžnostjo je šlo tudi veselje do učenja, kterega je posled¬
njič celo opustil, ter je več časa živčl v prestrašile pregrehe
zakopan, da si je nalezel počasno jetiko, s ktero ga je milost¬
ljivi Bog klical in tudi poklical na ojstri račun. Glejte ta m le¬
deneč je na enkrat padel v grešni stan!

Ali vendar navadno človek le sčasoma pride v stan greha.
Godi se, kakor pri maršikteri telesni bolezni, ktere v začetku
še dosti porajtamo ne, pa sčašoma nevarna, celo neozdravljiv * 1
postane. Tako je veči del s človekom, ki v grešni stan zabrede.
Naj poprej stori le kaj malega, tega se ne ogiblje, stori večkrat
tudi kaj hujega, zmiraj več, da zabrede v velike hudobije, v
kterih leta in leta, morebiti vse svoje življenje tiči nespo-
koruo in morebiti celo nespokorno umerje. Vsak, vsak čas ima
dosti tacili žalostnih zgledov. Zmed veliko druzih naj vam le
enega povem.

Ludvik Dominik Kartovhe je bil rojen šestnajst sto in
tri in devetdesetega leta. Njegov oče je bil premožen mož, ki j e
sode nabijal v Parizu na Francoskem. Že v mladosti je Ludvik rad
zrni kal, ter tako pokazal svoje slabo nagnjenje do ptujega blaga.
Ni bilo skoraj dneva, da ne bi bil svoji.materi zmaknil kakih
sladčič, ali da ne bi bil kaki branjevki vzel jabelko ali dru-
zega kaj. Te malenkosti so bile nesrečni kal poznejših V ve '
strašnih hudobij. Njegov oče ga je dal v šolo k Jezuitom, ki
so naj bolji učeniki. V šoli je zmikal peresa, papir ali drugo

125

Diale reči svojim součencem. Pa to mu je bilo kmalo premajhno;
drajših, im eni trošili reči je poželel. In kaj se zgodi? Njegov
učenik ga je rad imel, ker je bil bistrega uma; večkrat ga je
celo seboj v svojo sobo vzel. Enkrat zapazi Ludvik na mizi
svojega učenika nekaj cekinov, ki so ga toliko mikali, da je
začel misliti, kako bi se jih polastil. Nagovori .učenika, če bi
smeli vsi učenci k njemu priti in pokazati vsak svojo pesmico,
ktero jim je učenik zložiti dal. Učenik v to rad privoli in
mladi pesniki pridejo , ter vsak prebere svojo pesmico. Naj
lepša je bila Ludvikova in on je namenjeni dar zaslužil. Učenik
Sre v bukvamico, da bi mu prinesel prelepe bukve zato, in v
lem trenutku se Ludvik' cekinov polasti. Igraje se s sošolci
.bh hitro spravi v svoj žep. Zdaj pozvoni k obedu in vsi se
razidejo. Po obedu še le zapazi učenik, da so mu cekini
zginili; pokliče vse učence, ter jih z dobro nagovarja in po-
Prašuje; ker pa tako nič ne opravi, bilo je treba resnobnega
Preiskovanja; ali nobeden ni bil kriv spoznan , tudi Ludvik
ue , ki je med tem ukradene cekine v čevelj druzega učenika
spravil. Hudobija njegova je šla vedno le naprej. Kmalo
Potem je ukradel sto terdnjakov mlademu blagniču, s kterim
sta bila posebno prijatela. Da bi gosposki ubežal, potegne jo
h svojemu stricu, ki je v drugem mestu bival. Tu nepoznan
Je koval grozovite tatinske naklepe, stikal je po kavarnah, po
Pivnicah in druzih krajih , in kmalo je nakradel ur , tobačnic
111  druzih dragocenih reči na kupe. — Še enkrat ga je Bog
klical. Njegove tatvine so postale očitne. Prija.teli in znanci
njegovi so storjeno škodo povernili, ter so ga opominjevali, naj
Se  poboljša in naj gre k očetu nazaj. Res pride nazaj v Pariz.
Oče, ki je vse zločinstva svojega sina zvedel, mislil ga je dati
v  pokorivnico , ktero so imeli pri svetem Lazarju , da bi se
morebiti vendar še poboljšal. Da bi mladega tata z lepo spravil,

Keršanski nauk V. p. 9

126

povabi ga, da bi se ž njim peljal v samostan svetega Lazarja.
Zviti tat je precej spoznal past, ktero mu je oče nastavil; P a
nič ne ugovarja očetu ter gre , radoveden, kaj da namerava
ž njim. Vsedeta se na voz ter se pripeljeta do samostana.
Oče stopi z voza, reče vozniku natihoma nektere besede, iz
kterih je Ludvik spoznal, da je čas ubežati. Hitro jo pobegne,
in — ni ga bilo več v očetovo hišo nazaj.

Nabere si malo tatinsko derhal; on jej je bil poglavar;
in da bi mestno gosposko toliko ložej slepil, ponudi se ji sam
za ogleduha. Plačan je bil. Znal se je tako prekanjeno
prešemiti, da mu gosposka naroči, naj poglavarja te derhali
(to je sebe) vjame in ali živega ali mertvega pred gosposko pri"
pelje. In ker ga niso poznali, ubežal je vselej svojim zašle-
dovavcem. Hudobije njegove so bile grozovite. Ko je zvedel,
da je nek zlatar napravil silno drag kinč, upleten z žlahtnimi
kamni, gre k temu zlatarju, nakupi veliko reči, ter se mu zna
tako priljubiti, da ga ^ zlatar clo povabi na svojo grajščino,
ktero je na deželi zunaj mesta imel. Tu je zlatarja večkrat
obiskal; vse ga je častilo ko hišnega prijatela. Ko zlatar
enkrat po obedu malo počiva in zadremlje, vkrade Ludvik
ključek, kterega je zlatar vedno pri sebi nosil, ter naglo gre
na dvor, zasede konja , ter hitro jezdi v mesto. Tam gre v
zlatarjevo prodajalnico, pokaže slugu ključek ter pravi: „VaŠ
gospod me je poslal, da mi daste dragi kinč z vsemi žlahtnimi
kamni vred; kajti gospoda , ki ga je narediti ukazala, bi g a
rada.“ Kar je hotel, prejel je in — ni ga bilo več. $e
bolj ga gosposka zalezuje ; on ubeži na Angleško; pa tudi tu
nima miru , ter gre nazaj na Francosko. Zalezovavci mu kar
pokoja ne dajo; vendar ga vjeti ne morejo. Sit vednega pr e '
ganjanja je sklenil na tihoma vživati svoje krivično premoženje-
Ali sodba Božja ga je zadela. Njegovo derhal, ki je Štela

127

^ a 3 tri sto roparskih glav, je ohdala vsa le mogoča hudobija,
| Ti  Uleglo se je v nji tudi peklensko ternje — izdajstvo. Eo
i f: v  neki pivnici spal, izdali so ga njegovi pajdaši gosposki.
Sklenjenega peljejo v Pariz in ga v ječo zaprejo. Še bi jim
’i skoraj ušel, ko se je vedel znebiti svojih verig, in je že
Predolbil zid; ali lajanje pasje ga je izdalo, in huje je bil
okovan; potem pa v smert obsojen , in sicer da ga je železno
k°lo zdrobilo.

Sam je v ječi popisal svoje grozovito življenje, v kterem
' l<;  P a č očitno, kako sčasoma pride v grešni stan človek, ki svojih
kalili pregreškov za časa ne odloži, se jim ne vstavlja. Ljubi
Ir '°j kristjan! vstavi se precej pervemu grešnemu kalu, varuj se
' ,U( k malih pregreškov, kolikor je le mogoče. Ako tega ne
^oriš, greh bo zmiraj obilniši, zmiraj hujši in pogreznil se
v naj veče hudobije, v kterih boš dolgo, morebiti vse svoje
' 5IV(!  dni terdovraten ostal.

b. V ta toliko nesrečni, grešni stan  pa  človek
Pride vselej z lastnim zadolženjem.

Marsikdo se izgovarja, da so ga drugi pripeljali v
^ re §ni stan. Ali zastonj je tak izgovor; tak človek le sam
S0 k e  slepi; on je vsega sam kriv. Ako so mu tudi res drugi
Pripomogli, da je v grešni stan zabredel; vendar je le sam
riv ! saj bi se bil mogel temu vstavljati in zavreči vse zapelje-
^je slabih tovaršev. Da človek z lastnim zadolženjem tako
■leč pride, tega nas uči vsakdanja skušnja.

Nekteri zabrede v grešni stan s tem, da je lahkomišljen.
, a k človek že od mladih nog vse, kar zadeva dušo in telo —
a suo in večno — nekako tje v en dan opravlja; na svoje dejanje
111  nehanje skoraj da nič ne porajta , ne mara tudi za nobeno
0 P° f ninjevanje, je prederzen, se svojeglavno v dušne in telesne
^varnosti podaja; svojih pregreškov nič ne porajta. Je zares

128

tak človek vetrast, pravi lahkoživem In žalostno sadje * e
neskerbnosti je , da zabrede v razne hudobije, ktere v svoji
lahkomišljenosti čisto nič ne porajta. Kaj ni tak človek sain
kriv, da pride v nesrečni grešni stan?

Ljubi moj kristjan! „Brez glave storjena, je rada skažena.
Bodi resnoben v vsem svojem dejanji in nehanji. Karkoli delaš*
modro delaj in glej, kako se bo izšlo.

Drugi zabrede v grešni stan stem, da je prevzeten-
Tak je nečimern, povsod bi bil rad pervi, vedno se hvali; vse
hoče imeti po svoji glavi; povsod mora njegova veljati; mism
da vse gleda le njega. Druzih niti ne posluša niti ne uboga*
razun le s silo; on je termast; proti častnim , proti svetim
zaničljiv, celo prederzen. Pa zgodi se mu po izreku: „Pr eV '
zetnost se spotika, in sramota se za njo pomika;" „prevzetnos
gre pred padcem" in „kdor se povišuje, bo ponižan." —
je kriv, da tak v pregrešni stan pride? Kaj ne čisto sam?

Kristjan! zatajuj sam sebe; ne povzdiguj se čez druge; vedi*
da le ponižnemu Bog svojo gnado daje , in tudi ljudje le 1 )0
nižnega radi imajo , in ako boš manj častilakomen, bolj te I 30
svet častil. Prevzetnega bahača pa se vsak pošten ogiblje-

Marsikdo pade v grešni stan s tem,  da  je  p o ž e 1J 1  /
Tak človek si ne more nič pritergati; ne v jedi, ne v pU^j
ne v razveseljevanji; vse mora imeti, karkoli poželi. Ta’k tu
ne terpi nobenega krajcarja; vse gre, da le nasiti svoje poželjenJ e '
In kaj je nasledek tega? Nasitenje gerde poželjivosti postan 6
strastno, on pa pijanec, igravec, tat, z eno besede ves hudoben-
Kaj ni sam kriv tega svojega žalostnega stana ?

Kristjan! ne privoli vsega svojemu poželjenju. človetb
ki si ne more nič pritergati, je suženj svojega mesa. ZderŽ u j
se, priterguj svojemu poželjenju tudi kaj pripuščenega, da l° žeJ

129

premagaš nepripuščeno, da ne boš prepozno obžaloval nasitenja
sv °je poželjivosti.

Druzega spet pritira v grešni stan to, da je len.

ne dela rad, se vsega poldni; ravno tako opušča molitev,
^užbo Božjo in prejemanje svetih zakramentov, zoperna mu je
^seda Božja , zato mu ni za njo nič mar. Nasledek je, da
11111  ljubi Bog vedno manj gnad daje, hudobni duh pa ga vedno
^°lj zapleta v svoje zapeljive mreže in kmalo pade in zopet
Pade po pregovoru: »Lenoba je začetek vseh hudobij." Kdo
J e  kriv njegovega grešnega stanu? ni mi treba praviti.

Varuj se nesrečne lenobe! Delaj in moli, to te bo varovalo
& re ba; kajti satan ne premore nič njemu, ki dela in moli.

Tudi zapeljivci  zamorejo človeka potisniti v grešni
^ ai1 - Sliši slabe, veri nasprotne, pregrešne govore; vidi slabe
2 §'lede, in vse to mu spridi serce. Njegovi spri deni natori
^°pada vse to, začne po tem živeti in kmalo postane hudoben
111  ostane tudi hudoben. Kaj ni bila njegova sveta dolžnost,
^ a  bi bil take vodila zavergel, takim zgledom svoje serce zaperl;
^ er  pa tega ni storil, spet si je le sam kriv , da v hudobijo
Obrede in v njej ostane.

Varuj se zapeljivcev; ne poslušaj slabih govorov ; ne oziraj
Se  po slabih zgledih; temuč derži se svetega evangelija, živi
P° zapovedih Božjih in cerkvenih in imej pred očmi zglede
Pobožnih ljudi in ni se ti treba bati, da bi zabredel v grešni
stan.

Tako, glejte, ljubi moji! je vsak le sam kriv, ako pride
V  oosročni grešni stan.

Da bote pa še bolj skerbno se varovali tega žalostnega,
BTešnega stana, popisal vam bom zdaj še nekoliko:

2. Kakošen je človek v grešnem stanu?

130

Ti imaš na svojem vertu košato, iepo zraščeno drevo, ki
ima sto in sto zelenih vejic; med temi pa je tudi ena suha
vejica. Glej, to drevo ti pomenja Kristusovo cerkev. I')e0l°
je Kristus, veje in vejice so ljudje, ki verujejo v Kristusa in
ga ljubijo. Kaj pa pomenja suha vejica ? Ta ti je človek v
stanu greha, ki bo, ko nekoristni ud Kristusovega telesa, odrezan
in v večni ogenj veržen. Grlej, to je grozovita podoba nesreč¬
nega človeka v grešnem stanu; in to je oslepljenje, revščina
in smert.

a. Človek, kader v grešni stan  zabrede, j e
oslepljen.

Grlejte, ljubi moji! Že pervi greh, v raji storjen, je človeka
vsega preslepil. Eva je gledala drevo in videla je , da J 6
lepo očem, prijetno ga gledati, pa tudi dobro  v
jed.“  (I. Mojz. 3, 6.) Pripisovala je sadu,  kar v resnici ni
bilo. Oslepljenje je bil začetek njenega greha. Oslepljenje je
tudi vselej začetek grešnega stanu. Grešnik , ko se pogrezne
v grešni stan, ima za dobro, kar je hudo, kar je pregrešno;
ima za prijetno , kar ima vso grenkost v sebi. Podoben j e
otroku, ki vidi lepo rudeče strupene jagode, ter misleč, da so
tako dobro, kakor so lepe, si jih naterga, poje in — umerje-
Grešniku se zdi dobro, ako se valja v naj ostudniši pregrehi;
ako zamore lenobo pasti; ako z igranjem ali plesom, v pij a '
nosti ali požrešnosti, v posvetnem šumu in razveseljevanji dragi
čas trati; ako ob nedeljah in praznikih nasituje svoje strasti in
te svete dni oskrunja; z eno besedo, grešnik ima za dobro, kadei
grehu služi, v grehu in grehu živi. Ali je pa res dobro in
prav ? Je li res sreča in veselje to, kar človeku odvzame vse
zasluge, ga oropa gnade Božje ter ga Bogu sovražnega stori?-
Je li res pravo in dobro, je li res veselje, ko se človek 0 ^
Boga odverne in se satanu v naročje verže, pa dušo in večno

131

zveličanje zgubi ? Ali tega človek v stanu greha, se ve, da ne
pomisli; oh! tako je oslepljen, da ima druge, ki ne počenjajo,
ne živijo tako, kakor on, za neumne, za norce, ter misli in pravi,
da ne znajo živeti, ne vejo tega življenja vživati. Tako greh
človeka oslepi.

Ako gerbast, šepav in kruljev zasmehuje in zaničuje nje,
ki imajo zdrave ude, ki ravno hodijo, zato, ko niso tudi ger-
basti, ne šepavi, ne kruljevi, kaj bi ga ne milovali ko nespa¬
metnega, ki svoje telesne napake za lepote ima ? Tak je človek
v začetku svojega grešnega stanu; on je tako preslepljen, da
svoje hudobno življenje za dobro, lepo ima;  življenje pravičnih
pa graja in zasmehuje. Nje, ki se ne strinjajo z njegovimi
hudobijami, in se ž nijm pečati nočejo, ima za prevzetneže,
ki se ž njim meniti nočejo; nje,  ki nevarnosti posvetne
zavračujejo, pita z norci; posmehuje nje, ki nespodobnih pogo¬
vorov nimajo ali jih se poslušati nočejo; draži in, ako more,
tudi žali nje, ki radi molijo, hodijo k službi Božji, prejemljejo
svete zakramente in ki ne živijo tako samopašno in razuzdano,
ko on; sovraži in zalezuje vse, ki se njegovemu gerdemu po-
željenju vdati nočejo. Ali je mogoče veče oslepljenje, kakor
je tako. Njemu so rečene besede skrivnega razodenja: „N e
veš, da si reven, usmiljenja vreden, in ubog in
slep in nag.“  (3, 17.)

Naj huje pa se pokaže oslepljenje človekovo preč v začetku;
ko pade v grešni stan, v tem, da so v njegovih očeh mu so¬
vražniki in preganjavci oni,  ki ga bi radi rešili. Ako mu
kažeš hudobijo njegovih dejanj, nevarnost, v ktero dere; ga
opominjaš žalostnih nasledkov, v ktere bo zabredel za časno in
večno; in ako ga opominjaš, učiš in svariš še tako ljubeznjivo,
ali pa resnobno; on te ne posluša; če te pa sliši, začne se
togotiti, razsajati, kakor da bi se bil ti njegovega življenja

132

lotil. On ne vidi prepada, ako ravno ob robu hodi; on proč
suje slehernega, ki bi ga rad od nesreče odvernil in na pravo
pot zopet pripeljal. O nesrečno oslepljenje! Kam človeka privleče!

Mladi gospodič je po smerti svojega očeta začel razuzdano
živeti. Stari lovec , ki je bil veliko let pri hiši, ga prijazno
opominja: „Nikar tako ne delajte, milostljiv gospod!“ mu pre-
skerbno reče neki večer, ko sta z lova proti domu koračila,
„drugači bote sebi in pokojnemu očetu nečast storili, premoženje
bote zapravili in prezgodni grob vas čakal" Gospodič se nad
starim lovcem razserdi, ter mu prepove vsako svarjenje. Lovec
tiho de, pa gre žalosten za njim. Zabredla sta v močvirje,
da nista mogla naprej. „Zašla sva, pravi gospodič, lahko da
bova vso noč po logu tavala." Lovec pravi: „Videl sem, da
ne greste prav; ali svariti vas nisem si upal, da bi se vam
ne zameril." „Menda si neumen?" zavpije gospod, „kdo bi
ti ne bil zato hvaležen? Opomniti bi me bil mogel. Pelji
me vsaj zdaj nazaj na pravi pot!" „No prav rad, reče stari
lovec; ali ko me grajate, da ste zašli v močvirje, ko vas nisem
svaril, zakaj mi pa za zlo jemljete, ko vas svarim, da bi se
popolnoma ne pogubili?" Gospodič, do zdaj preslepljen, je spre¬
gledal, spoznal svoj nesrečni stan, ter je rekel: „Prav imaš,
poslušal in ubogal te bom." In je tudi res ubogal.

Blagor človeku, ki si da odvezati oči; grešnemu stanu
tako ubeži. Gorje pa njemu, kdor zveličansko opominjevanje
zametuje, v svoji slepoti vedama terdovratno ostane, in tako
večnost v nemar pušča, vse svoje misli na to obrača, kako bi
nasitil svoje poželjenje, kako bi razuzdano in vedno dobre volje
živel; tak postane gluh in slep! Gorje mu, ki svoje
slepote spoznati, odložiti noče, enkrat jo bo v svoji obupnosti
spoznati moral; ali takrat morebiti ne bo več časa, se predra¬
miti in grešni stan zapustiti.

133

Ako si, ljubi moj kristjan! tako nesrečen, da si v grešnem
stanu, oh ! spoznaj svoje ©slepljenje, oberni se nazaj in hitro
zapusti grešni stan, kajti:

b. Človek v grešnem stanu je nezrečeno reven
111  nesrečen.

Zastonj se baha grešnik v svojem oslepljenji, da njegovo
151  oljenje je prijetno, daje  sladko; temu pač ni tako. Velikoveč
11111  je le britkost in bolečina v delež, ako v grešnem stanu
Naprej živi: „Na njih potih je zatiranje in nesreča,"
P r avi kraljev prerok David. (Ps. 13, 3.) In prerok Izaija
P r avi: »Hudobni so k akor šumeče morje, ki ne
^ere pokojno biti."  (57, 20.) Ja reven, nezrečeno reven
J e  človek v svojem grešnem stanu! Vest mu ne da pokoja,
vedno ga grize; svet mu ne da miru,  ter ga v svoji ob-
^ as ti ima; in vedno ga muči lastna sodba,  kteri uiti
Ile  more.

Grozovit je nepokoj, kterega prizadeva vest
človeka v grešnem stanu. Sveti Bernard pravi: »Vest je greš-
11 'Pu pekel, dušna ječa." In David popiše stan človeka v grehu
s  temi besedami: »Peklenske bolečine so me obdale"

17,  6). On imenuje britkosti, ktere grešniku njegova
v^st napravlja, bolečine , kakoršne imajo pogubljeni v peklu,
ki terpe brez pomoči, brez polajšanja, brez konca in kraja.
0 nesrečni grešnik! naj počenja, karkoli hoče, naj se razveseljuje,
kakor le more, naj bo sam ali v drušini, vedno in povsodi ga
t? ri ze nepokojna vest: »Peklenske bolečine ga obdajajo." »In

grešnik vsega v obilnosti ima, če tudi v nasitenji svoje po-
v^ljivosti plava, vendar je njegovo življenje polno dušne brit¬
kosti, uči sveti Ambrož, če se dela še tako veselega, se smeji,
n °rčuje, skaka in vriska, je to le slepilo, le na videz; v njem
Pa kuha in vre nepokoj, britkost in grizenje.

134

Nič boljše pa tudi svet nedela  s človekom v
grešnem stanu. Kaj vse mora, grešnik’preterpeti! Svojo voljo
mora podvreči zdaj temu zdaj unemu. Da nasiti svoje hudobno
poželjenje, koliko težkih potov ima! Čas, premoženje, zdravje,
čast in pokoj, vse mora dati. Ja življenje njegovo, ki ga pelj 6
v pekel, je veliko britkejše, veliko teže, kakor je življenje,
ki pelje v nebesa. Veliko več terpi, veliko več prenaša, da
greši, da bo pogubljen, kakor bi terpeti, prenašati moral, da
bi pobožno živel, da bi zveličan bil. Grešnik, ki se je p a
resnično poboljšal, pravi: „ Ako bi imel vse peresa celega sveta,
da bi ž njimi pisal, kaj sem terpel, kaj sem prestati moral,
da sem nasitoval svoje grozovite strasti, ne mogel bi vsega
popisati. Svet je z menoj počenjal hujše, kakor se dela z
ubogem sužnjim; in vendar sem bil tako slep, da sem mu Služil
več let. “

In kaj očita človeku v grešnem stan«
lastna sodba?  Ako začne le kaj premišljevati svoj žalostili
stan, kakošne grozovite misli ga morajo obhajati ? Ako pr 0 '
misij uje pretečeni čas, pridejo mu pred oči njegove pregrehe,
njegove hudobije, ko strašni, serditi tožniki; tolaživnega 1)6
najde nič. Ako premišljuje sedajni čas, mora spoznati, kako
žalosten, kako nesrečen je stan, v kterega ga je potisnil g el 'di
greh in zdeti se mu mora, kakor da bi serd Božji presunil
vse njegovo bitje. Ako pa gleda v prihodnjost, ne čaka g a
nič boljega. Pravični in sveti Bog, ki ga bo ojstro sodil;

kazen, ktero mu kaže odperto peklensko brezno; kazen, kteri

uiti nikakor ne more, ako v tem grešnem stanu ostane; kazen,
ki bo vso večnost terpela; vse to vidi, da ga gotovo čaka-
O kako reven, kako nesrečen je človek v grešnem stanu!

Pošten oče je imel sina, ki je bil hudoben zapravljiv

Velikrat ga je oče opominjal in svaril; veliko je hudobnež

135

tudi terpeti moral; ali vse to ga ni spreobernilo. Oče zboli
in na smertni postelji pokliče svojega terdovratnega sina, pa
mu še takole govori: „Ne misli, da te bom še svaril, ne misli,
da te bom od hudega odvračeval in k dobremu napeljeval; saj
sem to vse večkrat storil; ali vselej zastonj. Naprej vidim,
kam te bo pripeljalo tvoje hudobno življenje. V kratkem boš
zapravil vse svoje premoženje in ne bo ti ostalo druzega, kakor
revščina in sramota. Potem sta ti odperta le še dva pota:
Ali moraš ropati ali pa obupati, in konec tvoj bo, da te bodo
obesili, ali pa se boš sam obesek Za petvo bo gosposka sker-
bela; drugo o, glej, ljubi moj sin ! sem ti jaz preskerbel.
Gori na verhu v zgorni čumnati pod streho, kjer veš, da je
vsa stara šara, sem, da bi ti trud in denar prihranil, sem une
dni v steno zabil močen žrebelj, ki dobro derži; nanj sem ti
obesel tudi -verv. Na to se lahko obesiš; nihče te tam gori
ne bo videl, nobenemu se ne bo kolcalo po tebi. Glej, kako
skerbim zate, in sem vse storil, kar sem premogel." Kmalo
potem je oče zameri, in sin je šel presunjen od pogreba nazaj
domu. Perva pot njegova je bila v čumnato, da pregleda staro
šaro. Yes prevzet zagleda res verv na steni. Trese se, vedno
mu je oče z umirajočim očesom pred očmi, vendar se z grozo
bliža vervi; ko jo pa sneti hoče, zagleda pod vervjo britko
martro, pod to pa besede, ktere je oče s tresočo roko zapisal:
„K Jezusu Kristusu pojdi nazaj in reši svojo ubogo dušo."
Ko vidi verv, ko vidi razpelo in premilo pisanje, presune to
razuzdano, hudobno serce nesrečnega sina; britke solze mu
zalijejo oči: zgrudi se na kolena in zavpije: „Oče! odpusti mi,
saj se bom spokoril, rešil bom dušo svojo!" In bil je mož
beseda; spokorno je živel, ter je bil hvaležen svojemu pokoj¬
nemu očetu.

O ljubi moji! varujte se, da ne pridete nikdar v grešni

136

stan. Ako je kdo zmed nas toliko nesrečen, da je v takem
grešnem stanu, naj spregleda, dokler še čas ima, naj posnema
unega sina v pokori, ki ga je posnemal v pregrehah; naj za¬
pusti grešni stan, ki je toliko reven in nesrečen in česar konec
je večno pogubljenje. Kajti:

c. Človek, ki v grešnem stanu  terdovratno
ostane, je skoraj gotovo pogubljen.

Ako bi človek v grešnem stanu ne bil tako oslepljen, ne
tako reven in tako nesrečen, kakor sem vam ravnokar povedal;
ako bi bil tudi vedno vesel in presrečen , kakor se večkrat
sam hlini, kaj bi mu vse to pomagalo , ako bo pa na zadnje
na vekomaj pogubljen? Sveto pismo pa in skušnja
nas žalostno uči, da ga čaka naj strašnejša osoda.

Poslušajte kaj pravi sveto pismo  od stana grešniko¬
vega. Modri Sirah piše: »Pot grešnikov je s kamni
zravnjena; njih konec pa je pekel in tema
in  t e r p 1 j e n j e“. (21, 11.) In pravični Job pravi od

grešnikov : »Svoje dni v dobrem  preživč, inv
hipu gredb  v grob," (21, 13.) to je v večno pogubljenje.
To je konec človeka v grešnem stanu, brezno polno terpljenja,
ječa polna temote, pekel poln strahu in groze; to je konec
njegovega poželjenja , njegovega domišljenega veselja. Glej!
napuhnež, ki se svoje žive dni čez druge povzdiguješ; lakomnik,
ki imaš denar za svojega boga; glej, nečistnik , ki sebe in
druge skruniš; glej, pijanec, ki s svojo nenasitenostjo sebe in
družino v revščino devaš; glej sovražni, ki svojim razžalnikom
odpustiti nočeš; glej lenuh, ki svoje dolžnosti zanemarjaš; glej,
vse svoje žive dni, tako misliš, v dobrem preživiš in v hipu
se pogrezneš v pekel, kjer boš na vekomaj pogubljen. — Ali
pa ni mogoče, da bi se na zadnje še rešil ? Ja, je. Ali vendar

137

se to ne zgodi; ker grešnik tega sam noče, ali pa več ne
more, ker zmanjka mu časa in pomoči Božje.

Kar pa na ravnost terdi sveto pismo, to nas žalostna
skušnja uči.  In ta na,s uči, da ljudje, ki so dolgo časa v
grehu živeli, so se v grehu in z grehom tako rekoč postarali,
da taki ljudje konec svojega življenja od prave pokore nič ve¬
deti nočejo, ali se le na videz spokorč, kar jim tudi nič ne
hasne, ali pa po pokori na enkrat v svojo staro hudobijo padejo
ter nesrečno umerjo. — Naj vam povem še en sam kratek zgled.

Dva prijatela, ki sta se dolgo časa preserčno ljubila, sperla
sta se ter postala prisežena sovražnika. Teč let je terpelo to
sovražtvo. Enega vender sčasoma serce zaboli in spraviti se
misli. Ali v svoji slepoti meni, saj je še čas, se bo že pripe¬
tila kaka prilika, da se snide in spravi s svojim nasprotnikom. Bog
mu pošlje bolezen; opominjajo ga resnobno, naj misli na svojo dušo,
naj vredi svojo vest. V to se tudi vda in pošlje po mašnika.
Mašnik po svoji sveti dolžnosti opominja bolnika, rekoč: „Pri-
jatel! naj poprej se morate spraviti s svojim sovražnikom;
pošljite ponj, on če priti, in po keršansko se spravita. In še
le potem, ko se bo to vse zgodilo, smemo misliti, da prejemete
svete zakramente. “ Bolnik je k vsemu pripravljen, in med tem
prosi, da bi ga spovedali. Mašnik, zaupajoč njegovemu zago-
tovljenju, ga spove. Med tem res pride poklicani človek.
Spravita se in zdelo se je, da sta si stara prijatela. In zdravi
gre spet na svoj dom. Na vratih pa reče na pol glasno: „0
ti babjek, boji se!“ Ko pa bolnik te besede sliši, vname se v
njem vnovič jeza, in zbere vse svoje moči, in ves razkačen
zavpije, kolikor more: „Ni res! nič se ne bojim, da veš, z
vso svojo jezo te sovražim, kakor sem te sovražil! Proč, spred
mojih oči!“ Napenjanje, s kterim je te besede izustil, mu je
zadušilo življenje; kajti, ko je izgovoril, bil je tudi mertev.

138

In tako je končal svoje nesrečno življenje s še bolj nesrečno
smertjo.

O keršanska duša! glej kam pripelje nesrečni greh človeka,
ako se mu vda! Pomisli, ko te gerdi greh vabi: Kaj počenjaš ?
kam te ho to pripeljalo? in varuj se greha, varuj se pervega
greha, da te ne zaplete v svoje zanjke, da te ne privleče v
grešni stan, ki človeka oslepi, ga nesrečnega stori in ga pri¬
pelje v večno pogubljenje. O preljubi moji kristjani! Le nobe¬
nega greha ne! Oh, vsaj nobenega smertnega greha ne! Amen.

XI. Keršanski nauk.

Od'grešnega stanu, na dalje. 3. Kalco se človek zamore
znebiti grešnega stanu ?

Danes teden sem vam razlagal naj bolj nesrečni stan,
kteri zamore zadeti človeka v tej solzni dolini. Opisoval sem
vam grešni stan človeka. Povedal sem vam, kaj je grešni stan?
Potem sem vam dopovedoval, kako človek navadno sčasoma pride
v tak stan; pa, sem rekel, vselej z lastnim zadolženjem. Tudi
sem vam pravil, kako oslepljen, kako reven je človek, ki zabrede
v grešni stan ter sem vas tudi prepričati želel, da tak človek
gre naravnost svojemu pogubljenju nasproti in de le malokteri
se reši. Zdaj vam moram pa vendar pokazati pot, po kterem
je še mogoče iz grešnega stana se prebuditi in rešiti svojo dušo.

Ker ste v poslednjem keršanskem nauku spoznali, kako
milovanja vreden da je človek, ki je zabredel v grešni stan, upam,
da me bote zvesto poslušali, ko vam bom povedal:

Kako se človek zamore znebiti grešnega stana?

139

Slepec je zabredel v lužo, v kteri je bilo dosti vode,
Pa še več smerdljivega blata. Kevež se je tako globoko po¬
veznil , da sam nikakor ne more iz luže, naj se še toliko
trudi. Kaj stori, da bi v tej gerdi mlaki ne poginil? Kliče
111  vpije, kar le more, Boga in ljudi na pomoč. Na njegovo
v pitje pride mož, kteremu vesel roke pomoli, da bi ga izvlekel
lz  blata; in on srečno pride na suho. Glejte, ljubi moji!
r avno tako mora storiti človek, ki je zabredel v grešni stan,
^a v njem ne stori žalostnega konca; to je, on mora storiti,
tar sam premore, da rešenika prikliče, mu roke pomoli, ali
z  drugo besedo grešnik mora 1. se poslužiti tistih pri¬
pomočkov, ki ga spretnega, pripravnega štor d,
Se  rešiti grešnega stanu; 2. pa mora z vso skerbjo
delati s pripomočki, ki ga rešiti zamorejo  njegovega
žalostnega stanu.  Te dvojne pripomočke vam bom danes
razložil. Tedaj naj poprej:

1. Kteri so tisti pripomočki, kteri grešnika
Pripravnega stord, da zapusti svoj grešni stan?

Nekaj teh pripomočkov sem vam že priporočal in bolj na
tanko popisal, ko sem imel keršanski nauk: „Kaj nam je
storiti sploh, da se varujemo vsega greha?" Ker pa ni nikoli
dosti priporočeno, kako skerbno se moramo ogibati naj hujšega
da, to je greha, kako še bolj se nam je bati, da ne zabredemo
celo v nesrečni grešni stan; zato vam moram tu našteti ob
kratkem vse pripomočke, ktere nas pripraviti zamorejo, da
rešimo svojo dušo večnega poguba, ako smo tako žalostno ne¬
srečni, da smo zabredli v grešni stan; ali da vam naznanim
daljue pripomočke,  se rešiti grešnega stanu:

Taki daljni pripomočki so ti le:

a. Pobožna pa stanovitna molitev  za gnado, da
Se  grešnik spreoberne. Pisano je: »Gospod bo gledal na

140

molitev ponižnih, in ne ho zaničeval njih prošnje-*
(Ps. 101, 18.) Skesani razbojnik je Zveličarja na križu prosil,
da bi se ga usmilil; in uslišan je bil. Ako bi bil tudi levi
razbojnik ravno to storil, gotovo bi bil tudi milost dosegel-
Kakor bolnik hrepeni po zdravniku in po zdravilih, tako mora
grešnik serčno hrepeneti po nebeškem zdravniku Jezusu Kri¬
stusu in po ozdravljenju po ravno tem Jezusu, ter od tega ue
sme odjenjati, dokler se nebeški Odrešenik milostljivo nanj 110
ozre in se ga ne, usmili. — Ako vprašaš, kaj naj moliš ?
Moli večkrat skesano obžalovanje ali kes; zdihuj k Materi
Božji, ki je pribežališče grešnikov; zdihuj in prosi svetega Av¬
guština, sveto Magdaleno ali druge spokornike za pomoč.

b. Drugi daljni pripomoček, kar smo že tudi slišali, j e
post in druge zatajevanja.  Glej, Ninivljani so na Jo¬
nasovo pridigo ojstro se postili in Bog jim je prizanesel. „1 u
Bog je vidil njih delo, ker so se obernili  s svoje
hude  poti in je milostljivo odvernil  hudo, ktero je na¬
povedal,"  (Jon. 3. 10.) pravi sveto pismo. Glej grešnik!
take in enake dela zatajevanja opravljaj in Bog te bo rešil in
ti prizanesel. Posti se, tudi v dnevih, kedar ni zapovedan
post, zderži se tudi pripuščenega razveseljevanja, priterguj si
spanja, bodi tiho, nosi se bolj ponižno, poterpi nasprotnosti
svojega stanu. Kolikor bolj se uriš v takem zatajevanji, toliko
poprej se te bo Bog usmilil in te pripeljal k pravi pokori.

c. Prav dobra, Bogu dopadljiva je milošnja in drug 0
dela usmiljenja. »Milošnja  reši smerti ... greh 0
zbrisuje in pomaga najti milost,"  je rekel angel Rafael
Tobiju (12 9). In prerok Daniel piše: »Odkupi se svojih
grehov z milošnjo, in svojih krivic z usmiljenjem do
ubozih; morebiti  ti  bo odpustil tvoje  grehe." (4, 24.)
In Kristus Jezus nas sam zagotovi : »Blagor usmiljeni®’

141

ker oni bodi usmiljenje dosegli." (Mat. 5, 7). —
Da boš gnado spreobernjenja dosegel, daj ubogajme; ako imaš
Ve liko, dajaj veliko; spreobernjenje nikoli ne bo predrago
plačano. Ako imaš malo, dajaj malo z dobrega serca; milost
Božjo si boš tako pridobil in ložej se boš z razžaljenim Bogom
spravil. Ako pa ne moreš nič ubogim podeliti, stori jim kako
delo; tudi pomoč v časnem je milošnja. Vselej pa imej pri
lem namen, da bi si s tem naklonil usmiljenje Gospodovo in
da bi se rešil grešnega stanu. — Posebno dober pripomoček je:

d. Pomagaj tudi drugim  grešnikom, da se
spreobernejo.  Sv. Jakob nas zagotovi „da, kdor greš¬
nika verne od njegove krive poti, bo rešil njegovo
dušo smerti in bo pokril veliko število grehov."
(Jak. 3, 20). Tudi svoje grehe pokrije tako z ljubeznijo,
ktero skazuje ubogemu grešniku, ter se pripravnejšega stori,
zadobiti milost Božjo.

Mož, ki je več let požrešnosti in pijanosti bil ves vdan,
j« Po neki pridigi presunjen, sklenil zapustiti svoj žalosten stan.
Da bi si zagotovil pomoči Božje, molil je veliko, ubogajme
dajal, doma vse v naj lepšem redu imel in posebno je tudi
svaril in opominjal, kjerkoli mu je bila prilika. Posrečilo se
Iri u je, da je raztergal neko pregrešno znanje, in tako popravil
VGiko pohujšanje v soseski. Med tem ga je gnada Božja to-
(iko prevzela, da je napravil dolgo spoved, ter se popolnoma
Poboljšal in do smerti je stanoviten ostal.

Ako si tako nesrečen, ljubi moj kristjan! da si zabredel
v  grešni stan, prični svoje ozdravljenje, svoje speobernjenje s
da pomagaš druzemu grešniku k pokori, k poboljšanju,
111  Gospod Bog te ne bo pustil, da bi se pogubil v grehu,
ki si drugemu pomagal z greha.

Keršanski nauk V. p.

10

142

e. Še en poseben pripomoček, se znebiti grešnega stanu,
je ta, da resnično odpuščamo vse razžaljenja.  Tu
se Bog ravna po peti prošnji »očenaša". Kar kdo stori svo¬
jemu bližnjemu, to mu Bog hitro poverne. »A k o ljudem
odpustite . . . tudi vam bo vaš nebeški Oče od¬
pustil vaše grehe,"  nas zagotovi Kristus sam (Mat. 6,
14). Kdor toraj odpusti svojemu bližnjemu vse razžaljenja,
temu Bog ne bo odrekel gnade poboljšanja, gnade spreobernjenja.
Ali vendar moraš odpustiti, naj te razžali, kdorkoli hoče m
kakorkoli si bodi in to preč, resnično, za zmiraj in s tega
posebnega namena, da bi ti Bog dodelil odpuščanje greha in
te rešil nesrečnega grešnega stana. — Dober pripomoček so:

f. Večkratni, serčni zdihleji. »Ljubezen p°'
krije obilnost grehov",  pravi sv. Peter (I. Pet. 4, 8)-
Serce očitne grešnice Magdalene je gorelo v ljubezni do Jezusa;
zato je kmalo zaslišala iz njegovih ust tolaživne besede: »Ve¬
liko grehov ji je odpušenih, ker je veliko ljubila/
(Luk. 7, 47.) Kolikor bolj, kolikor večkrat grešnik preserčno
zdihuje k svojemu Bogu, toliko bolj se Bogu bliža in Bog
njemu, da ga poslednjič milost Božja vsega prevzame in nase
potegne. — Posebno dober pripomoček je, kar smo tudi že
slišali,

g. Premišljevanje Kristusovega terpljenja
in premišljevanje poslednjih reči.  »Prečudno moč,
pravi sveti Avguštin, ima Kristusov križ; edina misel nanj na¬
podi naše nevidne sovražnike, nas okrepča zoper njihove napade,
ter nas obvaruje njihovih zanjk." Kdor se v duhu pogrezni 0
v morje britkega terpljenja in smerti Jezusa Kristusa, nag/
zgubi sladnost po grehu; ter ga žene, da se skoraj spravi ž
njim, ki je tako neskončno terpel za njega. Enako je s P je
mišljevanjem smerti in večnosti. »Spominjaj se s m e r Z

143

111  vekomaj ne boš grešil." (Sir. 7, 40). — Še en
Pripomoček  je:

b.  Večkratno spraševanje svoje vesti. Človek
v  stanu greha, ako začne pregledovati svojo vest, storil je s
^ eQl  veliko stopinjo k poboljšanju; kajti tako svoj revni stan
Vf rino bolj in bolj spoznava, in kolikor bolj ga spozna, toliko
°1J se mu studi, toliko bolj želi, iz njega se rešiti. In Bog
Usliši njegovo hrepenjenje, njegove želje, ter ga sprejme v pravi
Pokori v svoje ljubeznjivo naročje.

1. Še en daljni pripomoček k poboljšanju je obljuba
Kace ga posebnega dela pobožnosti, ali usmiljenja, ali pokore.
°bljuba in njeno spolno vanje, zlasti bolj težkih dobrih del, je
Yse lej zdatni pripomoček, s kterim zamore grešnik zadobiti
PVado pravega spreobernjenja.

To so naj imenitniši pripomočki, kteri grešnika priprav¬
ka stori, da zamore zapustiti svoj grešni stan. Preljubi
kp! poslužite se teh pripomočkov, enega ali več, tudi ako
^te v stanu greha; kajti ti pripomočki nas čistijo tudi ma-
kev vsakdanjih pregreškov in navadnih človeških slabost.

'rio in skerbno pa se jih poslužuj, ako si, kristjan! tako
Prečen, da si v stanu greha. Vedi, da Bog zavoljo tebe
keža ne bo delal; ako se teh pripomočkov poslužiti nočeš,
' f ! Boga za pomoč ne prosiš, nočeš se na resnično spreober-
bjenje pripravljati; ostal boš v svojem nesrečnem stanu, ter si
h°doben človeku, ki je v blato, v smerdljivo močvirje zabredel,
P a  pomoči nobene noče, da bi se rešil, in bo gotovi konec
Stor il. Zato, o keršanska duša! reši, reši svojo dušo!

Še na drugo vprašanje moram vam danes odgovoriti, in
to  je:

2. Kteri so pripomočki, ki grešnika zares
re ^iti zamorejo prežalostnega grešnega stana?

10 *

144

Ako človek v svojem grešnem stanu rabi te pripomočke,
od kterih smo zdaj slišali, ali pa če tudi kaj druzega dobrega
v ta namen stori, — s tem se še ni rešil svojega grešnega
stanu; temuč s temi pripomočki se je na svoje resnično P°'
boljšanje in spreobernjenje še le pripravnega storil; in sicer
ne, kakor da bi si tako sam zaslužil spreobernjenje svoje,
temuč ker mu Bog svojo neskončno milost skazati hoče.
bi se pa v resnici rešel grešnega stana, da bi svojo Z g relli
omadeževano dušo v resnici opral, zato potrebuje ^

tega, da vredno prejeme zakrament svete pokore. Ta zakra¬
ment je tista kopelj, v kteri zamore grešnik očistiti svojo vina-
zano dušo; pa tudi ne z lastnim zasluženjem, ampak le P°
nezmernem usmiljenji Božjem v zasluženji Jezusa Kristusa. Za¬
krament svete pokore je torej tisti preimenitni pripomoček, tisto
gotovo sredstvo, ktero spravi človeka iz grešnega stanu, da
postane s krivičnega pravičen, s sovražnika prijatelj Božji, J a
zopet otrok Božji, delež nebeškega kraljestva, sodelež Jezusa
Kristusa in večnega življenja. B1 i ž n i pripomočki, s k t e-
rimi  se zamore grešnik rešiti svojega grešnega stana, so toraj
ti, da grešnik vredno prejeme zakrament svete pokore. K- a J
je pa treba, da človek vredno prejeme zakrament svete pokore,
to je bilo bolj na tanko razloženo takrat, kedar je bil keršanskj
nauk od tega zakramenta. Naš ljubi Jezus je v prigodi? 1
zgubljenega sina prav lepo povedal, kaj mora človek vse storiti*
da bo zadobil odpuščanje svojih grehov, ali da se bo rešil svo¬
jega grešnega stana. Ta prigodba vam je vsem dobro znana-
Ker pa človek v grešnem stanu, ako se tega žalostnega stanu
rešiti hoče, mora s posebno skerbjo vse to storiti, da se nior a
tako rekoč pokoriti: Um, serce, volja, usta in roke njegov 0 *
zato vam hočem vse to še enkrat pokazati v zgledu, ter b 01 * 1
potrebne opomine in nauke pristavljal, iz kterih bole spoznal 1 *

145

je treba grešniku storiti, da se v resnici reši svojega greš-
ae £a stanu.

a. Nek s.kerben dušni pastir pripoveduje tole resnično
Zgodbo: Pridigava] sem na praznik presvetega Jezusovega
Serca  posebno tistim grešnikom, ki so v svoje hudobne navade
oli] £o zapleteni, da mislijo, da ni mogoče se iztergati iz njih,
e  bi tudi radi. In tudi tistim grešnikom, ki pri pogledu
Sv °jega grešnega življenja na milost Božjo obupajo ter mislijo
a  odpuščanja svojih velicih hudobij več zadobiti ne morejo,
sklepu, pravi pridigar, sem še rekel: »Pridi, o grešnik!

bodi

m kdorkoli hočeš, pridi na serce tvojega Jezusa, tvojega

- 7 r  — —----rO” ~ -7 -

Oregenika! Zadosti je bogat., zadosti je mogočen in močen,
a  bi bo pomogal, da te bo vzdignil, ako bi bil tudi v naj
^obokejše brezno svojih, hudobij pogreznjen in s stoterimi veri-
& a mi v njem priklenjen. Ako le resnično hočeš, spreobernil,
Poboljšal

se boš. Pridi, o grešnik, pridi na serce tvojega Je-
2 0sa! On je zadosti bogat v svojem usmiljenju, da ti bo milost
v aza l, ako le skesano in z zaupanjem k njemu prideš, ako
1  bil tudi sto in stokrat veči grešnik, kakor si zares. Pridi
a J> o grešnik, pridi!" Popoldan potem sem bil na svojem

tor:
v ©rtu
kie,
Prav

in ptuj, neznan, čedno oblečen mož prihiti k meni, ter
ves ginjen, prosi, naj grem ž njim v hišo: kajti nekaj
imenitega mi razodeti ima. Ko stopiva v sobo, začne

P tt jec ihteče govoriti — solze so ga polivale — »Gospod, vi

ste

y  1116  danes klicali, pravi; jaz pridem, ali prepozno pridem,

d az — - ~ .

s em vaš farman (pove ime in primek), pa veliko let sem
6  blatil po ptujem, in. vse sem zgubil, samo — vere še nisem
-bil-  Jaz sem eden tistih grešnikov, kterim ste danes to¬
na serce govorili. Še sem se hotel vstavljati, glejte, tako

L

ia

bko

^ hudoben, pa nisem se več mogel vstaviti. Prepričan sem,

sam Bog me je pripeljal k vam, da me rešite večnega po-

146

gubljenja. Oh, rešite me! pomagajte mi, lepo vas prosim!“ "
Skerbno ga pogledujem in premišljujem, če se mu ne meša v
glavi. Ali ptujec to spozna ter hitro pravi: „Nič se ne bojte,
tu — v glavi — mi nič ne manjka; pa tu — v sercu tu toliko
več manjka. “

V tem, ljubi moji! lahko spoznamo, kaj mora grešnik
pred vsem storiti, da se bo rešil svojega prerevnega stanu.
On mora s pomočjo Božjo naj poprej spoznati, na tanko p re '
gledati, kako velika in nevarna je njegova nesreča, v ktero j e
z grehom zabredel. Zdravniki, da se prepričajo, da spoznajo,
kako velika, kako globoka je rana, imajo zato nalašč narejeno
iskalno iglo, ki jo „ sondo" imenujejo; s to iglo po rani gredd,

da na tanko preiščejo celo rano, da zamorejo spoznati nje ne '
varnost, ako tudi to bolniku hudo de in zdihuje ali celo vpij 0.
Tudi grešnik mora vzeti tako iskalno iglo, da ž njo pregled
in preišče vse kote svojega serca, da spozna vso škodo, ktero
mu je napravil nesrečni greh. In ta igla je grešniku njeg° v
um. Ker pa človek v svoji lastni ljubezni, v svojem napuh 11 )
sebe, ne le pred drugimi, temuč tudi pred sam seboj, l 0 za
boljega ima, kakor je v resnici, zato je to spoznanje svojeg a
grešnega stanu človeku nekaj težkega, res prava pokora, k 1
bi se lahko imenovala pokora uma in pameti.  In ta P°'
kora njegovega uma je grešniku naj poprej potrebna, ako h^ 6
kdaj izlesti iz svojega nesrečnega stana. Že ajdovski modrij^
Seneka pravi: „Ako se poboljšati hočeš, moraš se poprej dobr°
spoznati; kajti začetek tvojega zveličanja je znanje tvojih P re .
greh. Zato preišči sam sebe, prevzemi in na tanko spolni
poprej sam pri sebi delo tožnika, potem boš še le sebi pra
sodnik." In veliki spokornik, prerok David, pravi sam 1
sebe: „Po noči prevdarjam v svojem sercu

,vi<5 eI1
)d

se vadim, in pometam's voj e g a duha."  (Ps. 76,

i»

7 .)

147

Tudi uni mož je pregledal in spoznal pred vsem kako velike
m hudobne so njegove serčne rane, kar je očitno in prav spoz¬
nal, rekoč: »Ne v glavi — tu mi nič ne manjka, ampak v
sercu — tu mi pa toliko več manjka."

Ako hočeš toraj, o grešnik! svojega prežalostnega stana
se znebiti , moraš pred vsem drugim s pomočjo gnade Božje,
z vso skerbjo, z vso resnobo in na tanko preiskati svoj dušni
stan, da ga prav dobro spoznaš, če te to tudi še tako težko
stane, če ti je to tudi zares britka pokora.

b. Mož, pravi na dalje uni dušni pastir, mi je povedal
vse svoje življenje. Šel je, štirnajst let star, na ptuje, in kmalo
je, od hudobnih zgledov zapeljan, zanemarjal vse keršanske
dolžnosti in petnajst let ni bil več pri spovedi. Mislil si je,
saj mi spoved nič ne pomaga, ker se resnično poboljšati ne
morem. Nekaj let sem je delal pri protestantovskemu mojstru
m ta mu je svojo hčer v zakon obljubil, ako prestopi h krivi
veri. V svoji lahkomišljenosti je v to privolil; ali kar je to
obljubil, bila mu je ena noč hujša, ko druga. Ni mu bilo
več mogoče, prenašati teh britkost in očitanja njegove vesti,
zato je sklenil zapustiti hišo in nevesto, pa si drugod služiti
svoj kruh. Ko je pa to misel po glavi nosil, obide ga želja,
da bi še enkrat vidil svojo domovino; in zastonj se je vstavljal
tej misli. Vedno se mu je zdelo, kakor da bi slišal glas:
»Pojdi nazaj domu; pojdi v svojo domovino." „Pa, si je sam
sebi vgovarjal, kaj boš doma? starši so pomerli, saj nimaš tam
čisto nič iskati, niti premoženja niti dela." Ali nevidna pa
nepremagljiva moč ga je vlekla domu; in eno noč pospravi
vse oblačila, zapusti svojemu gospodarju pismo, in poda se
na pot in sinoči je prišel na svoj dom. »Danes, pravi, sem šel
v cerkev, ker drugače nisem smel, zavoljo drugih ljudi". Pa
gnada Božja je omehčala njegovo terdo serce, in prav dobro

148

spozna, da ga je sam Bog sem pripeljal, da se spokori in po¬
boljša, in to je tudi njegova resnična volja.

Glejte, kristjani! to je pravo obžalovanje, to je resnični
sklep tega moža, ali z drugo besedo : t o j .e p o k o r a nje¬
gov e g a serca, njegove volje.  Vidi se mu, da je
ves presunjen svoje revščine, da je pripravljen iz nje se sko¬
pati , naj velja, kar hoče. Glej, grešnik! to moraš tudi ti
storiti, ako se grešnega, stana rešiti hočeš. Ko zdravnik rane
preišče, posluži se razjedljivih, skelečih pripomočkov, ali pa še
celo potrebuje noža, da odpravi divje meso, ali kar je strupe¬
nega, škodljivega. Tako mora grešnik, ako se rešiti hoče, vse
hudo svojega serca z britkimi solzami oprati in odpraviti. In
to mu je pokora njegovemu sercu; kajti toliko paseni, toliko
ljubljeni greh mu je, tako rekoč, v serce prirastel, in grešna
navada je greh na serce priklenila, da sta sklenjena ko dva
zvesta prijatela. In ta prijatelska vez mora biti pretergana,
in huda ločitev od greha mora biti brez vse milosti. O to je
boleče, hudo boleče! Zato, o grešnik! nikar se ne slepari!
Kesanje je britka pokora za človeško serce, in le, če je res
britka, je tudi zadosti močna, da grešnika reši. Lahko, naglo
je rečeno: »Moji grehi so mi iz serca žal!“ ali če pa serce
za to nič ne ve, in ne občuti nobenih bolečin, nobene britkosti
zavoljo razžaljenja Božjega, ni to nobeno kesanje, pa nobena
pokora in potem nič ne misli, da boš rešen. iz grešnega stana
svojega. Zato mora biti perva in naj veča skerb vsacemu greš¬
niku, da svoje grehe res serčno obžaluje, da ima spokorno serce,
kakor David, Peter, Magdalena in drugi spokorniki. Ker pa
človek svoje tolikokrat ponovljene, toliko ljubljene grehe le ta¬
krat prav spoznati, jih studiti in sovražiti, in prav obžalovati
zamore, ako mu Bog k, temu svojo pomoč da; zato naj grešnik

149

Preserčno pa stanovitno prosi za to gnado, in usmiljeni Bog
mu bo to gnado, morebiti tudi resnično britke solze dodelil.

S kesanjem ali s pokoro svojega serca mora
P a  zediniti terdni sklep, ali pokoro svoje volje.  Več¬
krat se zgodi, da se grešnik topi v solzab , zdihuje in tarna
zavoljo svojih grehov, in vendar kmalo spet v taiste zabrede,
^akaj ? zato , ker njegov sklep ni bil resničen , on ni imel
Pokore svoje volje; kajti terden sklep ali pokora volje je v
tam, da grešnik svojo voljo z vso resnobo, z vso močjo odterga
°d greha , ter jo ravno tako resnobno in močno zaverne na
dobro. Krivo zraščeno drevo se težko zravna, tako tudi krivo
Pripognjena volja ne postane tako lahko ravna in dobra. „Na-
Va da je železna srajca," pravi pregovor, kise je človek le težko
°dvadi. Človek večkrat svoje pregrešno življenje obžaluje, kaj
ra d bi se poboljšal; ali. vendar v starih grehih tiči; volja nje¬
gova se je namreč odvadila, hudemu se vstavljati, pregrešne po-
taljenja zatirati; te grešne poželjenja pa so postale močne,
Stavek vedno slabeji, zgubi zadostno moč , da bi se vstavlja.
^ a ta> se mora pa truditi, z vso močjo se vojskovati, ja treba je
s  silo se vzdigniti zoper navajeno in priljubljeno pregreho. In
ta tisti, kteri se tega truda ne vstraši, kteri dela z vso močjo,
Vj  v so resnobo , če ga še tako težko stane; le tisti, ki ima
re snično pokoro svoje volje, le tisti bo rešen.

Potrebuje posebne pomoči Božje , ki podpira
P°krepčuje in vterduje njegovo nezmožnost,
gnado mora grešnik Boga preserčno prositi.

c. Mašnik pripoveduje naprej, kako je unega moža v nje¬
govem sklepu vterdoval, mu serčnost dajal, ter mu je na nje¬
govo i e p 0  p ro gnj 0  odločil dan, ko se je čisto spovedal svojih
grehov. Od te spovedi pripoveduje. mašnik: „Yeliko sto

tisti,

K temu pa zopet
človeško slabost,
In zopet za to

Sto

m

spoved sem slišal, pa malo ktero ali pa nobene nisem sli-

150

šal, da bi me bila tako ganila, tako me pretresla, kakor uw
je prevzela spoved tega grešnika. Ž njim sem jokal; ali to
so bile sladke solze, kakoršne bi rad pretakal vsak dan. Kako
preserčno je hvalil Boga, kako hvaležnega se je skazoval tudi
meni, tega popisati ne morem. Naj višo stopinjo pa je doseglo
njegovo veselje, ko je drugi' dan pristopil k angelski mizi-
Rad bi, da bi bile priče tega vse tiste merzle duše, ki¬
le-to  preimenitno vživanje tako malo cenijo in za ljubezen
Božjo tako nič ne porajtajo, pa tudi njene sladkosti ne poznajo
ne. Po dolgi molitvi, po preserčni zahvali, in ko je svojo
obljubo resnične zvestobe Bogu ponovil, šel je na grob svojih
staršev in v svetih solzah je zdihnil: „Oče, mati! veselite se
v nebesih! vaš zgubljeni sin se je zopet našel! Jezus, p re "
mili pastir, ga je na svojih ramah nazaj k svoji čedi prinesel.
— Oh, odpustite tudi vi, tam gori, svojemu skesanemu, spreo-
bernjenemu sinu ves njegov velik dolg !“

Tako je ta skesani mož dopolnil tudi, kar je četertič po¬
treba, da se grešnik reši svojega grešnega stanu, opravil je
spoved ali pokoro svojih ust.  Že naši pervi starši
v raji bi se bili po storjenem grehu spovedati mogli. Vse-
gavedni Bog, da je tudi dobro vedel, kaj in kako sta grešila,
vendar ju je vprašal: „Kdo vama je pa povedal, da sta naga^
Ako nista jedla od drevesa, od kterega jesti sem vama prepo¬
vedal?" — Oh, kako težka jima je bila ta perva spoved!
Adam si ne upa tajiti, pa vendar se ne more premagati, da
bi brez ovinkov spoznal svoj greh, in kakor da bi bil Že
dolgo se učil pri zapeljivi kači, hitro in zvito svoj dolg
na Evo zverne , ta spet ravno tako hitro na kačo. In nam,
njunim otrokom, kaj se ne godi ravno taka? Majhno dete, še
vse nedolžno, že Zna izgovarjati, celo tajiti svoj greh. Napah,
ki nam opovera, da že težko spoznamo svoje grehe, in da j e

151

zato spraševanje vesti težka, huda pokora našemu umu; ta
napuh nam pa še holj opovera, da toliko težko se obtožimo
svojih grehov in tako je spoved zares huda pokora
našemu jeziku.  In vendar je ta pokora neobhodno po¬
trebna, ako hoče grešnik rešen biti; zato mora vse svoje velike
grehe, po versti in po številu, z vsemi okoljščinami, na tanko
in odkritoserčno namestniku Božjemu pri spovedi povedati, če
ga to tudi še tako težko in britko stane. Ker je pa k temu
zopet potreba posebne pomoči Božje, zato mora grešnik tudi
preserčno zdihovati k Gospodu, in on mu bo odperl usta, in
mu bo pomagal premagati nesrečni napuh, da bo odkritoserčno
in čisto se obtožil vseh svojih grehov.

d. Trije dnevi so pretekli, pripoveduje na dalje dušni
pastir, da ga nisem videl. Čudno se mi je to zdelo, ker me
je prosil, in sem mu tudi rad privolil, da sme vsak dan k
meni priti na eno uro. Četerti dan še le zvem, da je zbolel
in me prosi, da bi ga šel obiskat. Hitro se napravim k njemu
in nagovori me z nepričakovanimi besedami: „Gospod oče!
zapojte z menoj „Te Deum“; kajti ljubi Bog me kliče domu!“
M se mi zdel ravno nevarno bolen in tolažil sem ga, in nje¬
gove misli sem mu hotel prepoditi, kar je tudi zdravnik storiti
želel. Bolnik pa le svojo terdi, ter pravi: „ Prepričan sem,
da ne bom več vstal; zato vas prelepo prosim dopolnite na
meni pričeto delo svete pokore, in pomagajte mi, da umerjem
kot resničen spokornik. O kako rad umerjem! O ko bi mi
bilo dano, da bi v zadostenje svojih grehov le večkrat zamogel
smert preterpčti!“

Glejte kristjani! to je bila pokora, rok ali dejanja,
ki jo navadno zadostenje  imenujemo. Mož je bil pripravljen
vse preterpeti, tudi clo večkrat umreti, da bi le nebeški pravici
zadostil za svoje grehe, kolikor bi premogel. In to svojo željo

152

je tudi v dejanju pokazal, ko je svojo dolgo in hudo bolezen
v to obernil.

„Resnico je govoril, pravi mašnik na dalje , res ni več
vstal." Dan na dan je bil slabejši, dan na dan so bile huje
bolečine, vedno manj upanja je bilo, da bi še ozdravel. Vsak

dan je Bogu daroval svoje terpljenje v spravo za svoje grehe,

in s terpljenjem je rastla tudi njegova poterpežljivost in vdanost
v voljo Božjo. Kedar ga je kdo miloval, hitro je rekel:
3 Ni vredno v misel vzeti , kar terpim , ako premislin grehe
svoje. Kdor je tolikrat pekel zaslužil, kakor sem ga jaz, ne
more nikoli Boga zadosti zahvaliti, da mu pošlje tako majhno
šibo. O moj Bog ! le tukaj peci, tukaj reži, tukaj me križaj
in le tam — v večnosti mi prizanesi!" Tako je preteklo več

tednov, več mescev. Bil je sčasoma res prava podoba reve in

nadloge, ali sleherni je občudoval njegovo poterpežljivost, nje¬
govo vdanost. Večkrat so mislili, da bo sklenil in poslali so
po me, in rekel je: „Žal mi je, da vas zavoljo mene toliko
nadlegujejo. Ljubi Bog me še noče; le pojte brez skerbi domu,
pa molite za me"! In vendar pride ura njegovega rešenja.
Serčno me je še želel. Hitro grem k njemu; merzel pot ga
je že oblil, in težko je dihal. Obrisati so ga hteli, pa ni
pustil; z umirajočim glasom je tiho rekel: „Kdo je pa Jezusu
kervavi pot obrisal?" Polahko mu rečem: „Ljubi moj, Go¬
spod je blizo, že je pred vratmi. Blagor hlapcu, kterega Go¬
spod, ko pride in poterka, čuječega najde!“ Odgovoril je: „Čast
Bogu! pridi o Gospod! pridi in vzemi me k sebi! Jezus, tebi
živim! Jezus, tebi Umerjeni! Jezus!" . . . bila je to zadnja
beseda, ni več mogel. S tresajočimi rokami je še nesel britko
martro k ustnicam , da bi jej dal zadnji poljubljaj. Dolgo se
je borilo mlado življenje s smertjo, da je onemoglo, da bi tam
toliko srečnejši, zveličansko živeti začelo.

153

Tako je ta mož do zadnjega zdihljega delal pokoro dejanja
ali zadosten ja. Tudi ta pokora, če je tudi težka, vendar je
potrebna grešniku, ki se hoče zares rešiti grešnega stanu. Ako
ravno je naš Zveličar s svojim neskončnim zasluženjem zadostil
za naše grehe, in hi drugač pregrešno človeštvo nikdar nikoli
z razžaljenim Bogom se spraviti ne moglo; vendar mora grešnik
tudi svoje storiti; mora greh sam nad seboj kaznovati; mora
storjeno škodo popraviti; in to mora delati z vso skerbjo do
konca svojega življenja. „Z Bogom se moramo spraviti s tim,
da dolgo in stanovitno zadostujemo", pravi sveti Ciprijan.

Glejte, preljubljeni! to so tisti gotovi pripomočki, pa tudi
tisti edini pripomočki, kterih se grešnik poslužiti mora, ako se
svojega grešnega stanu rešiti hoče; to je, vredna prejema zakra¬
menta svete pokore. Nič novega vam nisem povedal, le v
novo obleko sem oblekel staro sveto resnico, da se mora greš¬
nik spokoriti, ako hoče zveličan biti. Tedaj pokoriti mora svoj
um, to je, sprašati mora svojo vest; pokoriti mora svoje serce,
to je, serčno mora obžalovati svoje spoznane grehe; pokoriti
mora svojo voljo, to je, resnično, za terdno mora skleniti, se
poboljšati; pokoriti mora tudi svoje usta, to je, čisto in ponižno
se mora obtožiti svojih grehov; in poslednjič mora pokoriti
svojo roko; to je, zadostiti mora za grehe, kolikor mu je le
mogoče. Le v tej peteri pokori bo vredno prejel zakrament
svete pokore in bo rešil svojo dušo iz nesrečnega grešnega
stana; vse to pa le s pomočjo Božjo , ki pravo spokorjenje
prične, podpira in dopolni. —

Tako, ljubi moji poslušavci! sem vam zadosti na tanko
dopovedoval, kako se moramo varovati greha, ki je naj hujše,
naj veče zlo. In ako imate resnično voljo se zveličati, bote po
teh naukih tudi živeli, da ne padete v greh, ali da celo ne
zabredete v grešni stan. Ako je. pa kdo toliko nesrečen, da

154

*je zabredel v grešni stan, zdaj tudi ve pripomočke, da še reši
svojo dušo. K sklepu le še rečem: Pot greha ne pelje v ne¬
besa, ampak pelje v pekel. Varujte se tega pota; ako ste pa
zašli na ta nesrečni pot, pojte hitro nazaj, dokler še čas imate.

O le nobenega greha ne! Oh, saj nobenega smertnega greha
ne! — Jezus, Marija in sveti Jožef! pomagajte nam, da ne,
storimo nobenega greha! Amen.

II. I i a z d e 1 e k.

Od grelia posebej.

XII. Keršanski nauk.

I. Od poglavitnih grehov.

Učil sem vas, ljubi moji kristjani! že v več keršanskih
naukih od greha, od tistega zla, od tistega hudega, kterega
se človek z vso skerbjo ogibati, varovati mora, ako hoče ker-
šansko pravičen biti, ako hoče enkrat večno zveličanje doseči.
Povedal sem vam, kaj je greh, zakaj in kako se ga varovati
moramo? Posebno sem vas še svaril pred ponovljenjem greha,
in kako moramo pazljivi biti, da se kacega greha celo ne pri¬
vadimo ; in poslednjič sem še govoril od prežalostnega grešnega
stanu. — Tako sem od greha sploh, kolikor mi je bilo mogoče
in vam je vedeti potreba, vas na tanko učil. Zdaj pa bomo
premišljevali še grehe posebej. Pregledali bomo vse verste
grehov posebej; kajti dobro moramo poznati, od vseh strani
moramo ogledati tisto hudo, tistega sovražnika naše duše, kteri
edini nas zamore na vse večne čase pogubiti v pekel; zato,
da se ga znamo skerbno ogibati, ali ga serčno premagovati.

Kako tora j grehe razdeljujemo?

155

Od izvirnega ali poerbanega greha je bil že posebej nauk,
kedar ste bili pudučevani od vere. Takrat ste slišali, kako
^a Adam in Eva v raji grešila in da tisti greh ni škodoval
le njima, temuč nam vsem; tudi ste takrat slišali, kaj vse nam
je škodoval izvirni greh na duši in kaj tudi na telesu. Zato
J e  zdaj nauk le od dejanskih grehov, to je, od grehov, ktere
sami storimo, ali ktere drugi zavoljo nas storijo. Tudi to
sem vam že povedal, da nekteri teh grehov so veliki ali smertni,
nekteri pa mali ali odpustljivi. Zdaj vam bom povedal:

V kakošne verste razdeljujemo dejanske grehe?

Cerkveni učeniki naštevajo več verst grehov. Eni jih raz¬
deljujejo v grehe duha,  kterih se naša duša bolj vdeležuje,
in v grehe telesa ali mesa,  kteri zadevajo bolj naše telo.
Drugi jih razdeljujejo v grehe zoper Boga,  zoper bližnjega
in zoper samega sebe.  Drugi zopet v grehe storitve  in
v  grehe opuščanja,  to je, grehe, s kterimi kaj hudega
storimo in s kterimi kaj dolžnega opuščamo. Mi se hočemo
deržati razdelitve, ktero ima navadni katekizem. In po tej
razdelitvi imamo štiri verste grehov. V te verste štejemo:
sedem poglavitnih grehov; ,šest grehov  zoper
svetega Duha; štiri vnebovpijoče grehe;
i n d e v e t p t u j i h g r e h o v. In po tem redu bomo pre¬
mišljevali vse grehe, ktere človek storiti zamore. Naj poprej
toraj:

I. Od sedem p oglavitnih grehov.

Preljubi kristjan! ako bi ti bilo dano, pogledati sam vse,
čudil bi se imenitnim rečem, ktere v tempeljnu svojega serca
imaš. Prečuden oltar je v tvojem sercu, ali okinčan s prelepimi
čednostmi, ali zagernjen z gerdimi pregrehami. Vladar sedi
ua tem oltarju, ali Bog sveti Duh, ali pa peklenski satan,
tvoj zapeljivec. Pred tem oltarjem gorijo prežlahtne čednosti,

156

kakor sedmere luči, Bogu v čast, ali pa tlijo gerde pregrehe,
kakor smerdljive bakle, peklenskemu duhu v službo. Glej
kristjan! po svetem kerstu si postal tempelj svetega Duha.
„ A 1 i ne veste, pravi sveti Pavel, da ste tem¬
pelj Božji, in da Duh Božji v vas prebiva?
Ako pa kdo tempelj Božji oskruni, končal
ga bo Bog.  Zakaj tempelj Božji je svet, kar
ste vi.“  (I. Kor. 3, 16, 17). In zopet pravi: „Vi ste
tempelj živega Boga, kakor govori Gtospod:
Pri njih bom prebival in med njimi bom hodil,
in bom njih Bog in oni bodo moje ljudstvo."
(II. Kor. 6, 16.) Y tem tempeljnu je Bog sam prižgal sed¬
mere luči s svojo gnado, da bi gorele njemu v čast in tebi
v blagor. Dokler imaš z gnado Božjo napolnjene svetila svoje,
spolnuje se ti obljuba Kristusova, ki pravi: „A k o me kdo
ljubi, spolno val bo moje besede; in moj
Oče ga bol j ubil in bova k njemu prišla
in pri njem  prebivala."  (Jan. 14, 23.) Kristjan
je pa le tako dolgo tolikanj srečen, ostane tako dolgo čisti
tempelj Božji, dokler se ne vda nesrečnemu zapeljivcu. In ta
je satan, naš priseženi sovražnik, ki vedno okoli hodi in išče,
kako bi se splazil v naše serce in pogasnil vso luč Božjo.
In to se hitro zgodi, kader koli človek s svojim poželjenjem
odpre vrata svojega serca, da se satan v njega priklati, in
dim pregrešnega poželjenja napolni vse serce, da luči svetih
čednost otemne in pogasnejo ena za drugo. Skerbno, skerbno
moraš čuti nad seboj, da noben greh ne prevzame tvojega
serca; kajti ako le enemu grehu odpreš svoje serce, oskrunil
si tempelj Božji in v nevarnosti si, na vekomaj pogubljen biti.

Mladeneč skozi gojzd popotuje. Napade ga strašen zmaj;
bil je levinji podoben, le da je imel sedem velicih kačjih

157

glav. Zlobna zver pride iz svojega berloga, ter jo vdere na¬
ravnost za popotnikom. Oči se jej svetijo, svojih sedem glav
vzdigne, ter sedem jezikov iz gobcev mol d strašansko zasiči.
Pogumnega, čverstega mladenča vse to ne zbega. Nima sicer
druzega orožja, kakor sekiro, ktero je po navadi svoje dežele
nosil za pasom. Z njo gre zverini naproti; mahne po njej,
ter jej na pervi mah odseka štiri glave; na drugi mahljej pa
dve, in brez dvoma bil bi luti zveri odsekal še sedmo glavo
ter jo slavno premagal, toda nesreča zanj, da mu je pri

drugem mahljeji iz roke padla sekira, ktere ni več pobrati

u tegnil; kajti razdražena pošast, kervaveča iz šest ran, ga luto
odpade, grize, pika in zgrabi. Nesrečni mladeneč se rešiti
ne more, strašno upije, rjove, kliče na pomoč, ali ni ga bilo,
^ bi ga bil slišal. Divja zver ga vleče v berlog, kjer ga
s terga in svojim mladičem požreti da.

Kdo bi ne razumel kaj pomenja ta prilika? Glej zmaj
s  sedmerimi glavami je hudobni duh,  ki vedno preži s sed¬
merimi poglavitnimi grehi na te, o človek! ki si popotnik
s kozi to solzno dolino proti svoji pravi domovini, proti večnim
Nebesom. — Ni pa zadosti, da se na tem potu skerbno ogiblješ

Nekterih grehov, ni zadosti, da odsekaš temu zmaju tudi šest

glav; zgubljen si, ako mu le eno pustiš. Kaj ti pomaga,
da se odpoveš mnogim strastim, ako se pa le eni vdaš ?
®aa sama te pogubiti zamore. Kedar se z hodobnim duhom
Vojskuješ, dobro pazi, da mu odsekaš vse glave; kajti edina,
ki jo pustiš, te požreti zamore. — In pa do konca moraš sta¬
noviten ostati in vojskovati se do smerti. V tej vojski bodi
Ve dno zvest in ne omaguj, da ti sekira nikdar iz rok ne pade;
to  je, ne opuščaj pripomočkov: molitve, svetih zakramentov,
zatajevanja, pokore! Yseh sedem glav moraš posekati tej pe¬
klenski pošasti, to je vseh sedmerih poglavitnih grehov se

Keršanski nauk V. p. ki

158

moraš skerbno varovati, da boš ostal sveti tempelj Božji. Delaj,
kar je Bog že Izraelcem zapovedal. .

Izraelci so morali premagati sedem kraljestev, da so prišli
v deželo, ki se je cedila mleka in medu. Ravno tako tudi
mi ne moremo v obljubljeno — v nebeško kraljestvo, ako ne
premagamo sedmerili poglavitnih grehov, ki nam branijo v
sveto deželo, v večne nebesa. Zato moramo tem dušnim so¬
vražnikom storiti to, kar je Bog zapovedal Izraelcem, ko so
šli v obljubljeno deželo. Gospod Bog je rekel: „P o b i j j i h
do čištega. Ne delaj zaveze ž njimi, tudi
se jih ne usmili. . . . Temuč to jim storit e:
Njih oltarje poderite, in podobe polo¬
mite, in logeposekajte, in zrezane po¬
dobe sežgite.  (V. Mojz. 7, 2, 5.) Toliko milostljivi
Bog, ki nam zapoveduje, da naj ljubimo celo sovražnike svoje,
je s to ojstrostjo nam pokazati hotel, da ne smemo imeti no¬
bene zaveze z naj hujšimi sovražniki svoje duše, to je, s sed¬
merimi poglavitnimi grehi; kajti Bogu in mamonu ob enem
služiti ne moremo. Kakor so Izraelci vse sovražne ljudstva
do zadnjega moža, do čistega pobiti morali; tako moramo tudi
mi zatreti vse hudobije, vse sedmere poglavitne grehe.

Kteri so pa poglavitni grehi?

Poglavitni grehi so: 1. Napuh. 2. Lakomnost.
3. Nečistost. 4. Nevoščljivost. 5. Požre 5'
n o s t. 6. Jeza. 7. Lenoba.

Zakaj se pa ti grehi imenujejo pogl a '
vitnigrehi?

Zato se imenujejo poglavitni grehi, ker so glava, izvir,
začetek vsem drugim grehom. Iz njih prirastejo, kakor |Z
spridene korenine, zares strupeni sadovi, ki rodijo hudobije in
strasti vsake verste. Kdor je vdan le enemu teh grehov, i« ia

159

gotovo tudi več drugih nad sebo; in kdor vseh do čistega ne
pokonča v svojem sercu, on je pogubljen. Kajti ti grehi so
viri, glava vsem drugim. Podobni so rudečemu drakonu,
kterega je videl sveti Janez evangelist v skrivnem razodenji,
ki je imel sedem grozovitih glav. (Skr. raz. 12, B.) Ti so
sedmeri satani, ktere je Jezus izgnal iz Marije Magdalene.
(Mark. 16, 9.) Od teh pripoveduje tudi Jezus Kristus, da
so prišli v hišo, ktera je bila pometena in ozaljšana, ter so
tam ostali, in poslednje tega človeka je bilo hujše, ko pervo.
(Luk. 11. 25.) Ker toraj iz teh grehov drugi izvirajo, da
človeku odvzamejo vso gnado Božjo, ga na duhovno umorb,
imenujejo se po pravici poglavitni grehi.

Ali so pa poglavitni grehi vselej
smertni ali veliki grehi?

Niso. Tako vsaka mala napuhnjena misel, ali vsaka
mala nevoščljiva misel ni že smerten greh; pa vendar je vsak
napuh, vsaka nevoščljivost poglaviten greh, in ako se ne zatare,
porodi druge grehe in zamore dušo pogubiti. Tako tudi iskra
ni še pogorišče; ako se pa iskra ne porajta, zamore napraviti
grozovit ogenj. Tako vsako mrazenje ali začetek kake bolezni
ni še preč nevaren ali za smert; ako pa se človek ne posluži
potrebnih pripomočkov in to zanemarja, lahko si nakoplje
smertno bolezen. Ako toraj tudi vsak majhen napad enega ali
drugega poglavitnega greha ni preč smerten greh; vendar
se mu moramo z vso resnobo vstavljati preč v začetku, da se
ne vkorenini, da se ne razraste in bi nam našo dušo umoril.
Kajti vsaki poglaviten greh je nevarna bolezen naši duši, in
zato se ga moramo z vso le mogočo skerbjo varovati.

Napuh,  kteri človeka toliko slepi, da veliko stavlja
na svojo lepoto, na svoje oblačila, na hvalo družili, ter se s tem
baha, je nevarna norija.  Kaj ni to neumno, da človek

11 *

160

se baha s takimi rečmi, ktere nima sam od sebe, temuč od
Boga ? Kaj ni bedak, kdor na svojo telesno lepoto toliko derži,
ki naglo zveni, kakor cvetlica na polji, ki zgine, ko dim v
zraku? Človek, ki na tako minljive reči veliko stavlja, po¬
doben je res norcu, ki misli, da je naj mogočniši kralj tega
sveta, ko ima z loša narejeno krono na glavi in je ogernjen
s starim, rudečim plajščem.

Lakomnik ima boleči kerč  v svojih persih.
Ta kerč stiska njegov denar ko zastaranega mamona, da mu
ja noben vinar ne uide. Ne smili se mu ne mati, ki glada
omaguje, ne dete, ki zimo brez oblačila ogreblje, ne popotnik,
ki strehe nima. Raj bi dušo dal, kakor spustil vinar iz rok.

Nečistnik je z gobami  obdan. Gobov ni le
sam poln bolečih bulj, temuč s svojim strupom tudi druge
ostrupuje. Ravno tako dela nečistnik. Ni s tem zadovoljen,
da je sam poln nečistih misel in želj, da ima jezik nesramno
namazan; temuč on napeljuje tudi druge, ter jih lovi v svoje
peklenske zanjke, da jim nedolžnost oskruni ali . celo vkrade.

Nevoščljivec ima jetiko.  Shujšan, reven
je; bled in opaden; zelen ko kuščar. Vsakemu nevoščljivcu
bi se lahko reklo , kar je rekel Bog Kajnu : „Z a k a j se
togotiš, in zakaj ti je obraz upadel?  (I.
Mojz. 4, 6.) Sreča njegovega bližnjega ga toliko peče, toliko
slabi, da se suši.

Požrešnost,  kaj je druzega, ko duhovna vodenica.
Vodeničen bi rad zmiraj le pil; kolikor več pa popije, toliko
bolj ga žeja; in nobena pijača ga ne okrepčuje. Tak je po-
žrešnik; vedno hrepeni po jedi in pijači. In bolj ko pije in
je, več bi še popil in pojedel; ni mu mar, ako tudi žena zdi¬
huje in otroci stradajo, da je le njegov želodec polu.

161

Jezni  ima hudo  vročinsko bolezen. Vro¬
činska bolezen človeku večkrat vso zavednost vzame; on. nori
in vdeluje, da je groza ga videti. Ako bi tak bolnik imel
nož ali kako drugo orodje, lahko bi sebi ali drugim življenje
vzel. Kaj mar ni jezni ravno tak? Divja in vdeluje, preklinja
in roti, da mora biti človeka groza. Tudi sebe ali pa druge
napada, in naj zvestejši prijatel pred njim ni varen. On so¬
vraštvo celo v večnost nese.

Lenoba  je dušna zaspanost ali hromota
vseh udov. Lenemu je pretežavno, da bi hodil v cerkev, pre¬
jemal svete zakramente. Za vse dobro je hrom; njegovi udje
so oterpnjeni, suhi. —

To so tiste grozno nevarne dušne bolezni, ktere človeku
dušo gotovo umorč, ako se jim prav ob začetku z vso skerbjo
ne ustavlja. Zato je gotovo imenitno vprašanje: Kako se za-
inoremo teh dušnih bolezen obvarovati? ali z drugo besedo:

Kako se bomo obvarovali poglavit¬
nih grehov?

To nam naj bolje pokaže naš ljubi Jezus, ki je naj boljši
dušni zdravnik. Njegov sveti nauk je naj boljša lekarnica ali
apoteka, v kteri zadobimo naj zdatniše pripomočke zoper te
duhovne bolezni. In glejte, preljubi moji! molitev Gospodova,
ki jo vsaki dan molimo — „Oče naš* — ima v svojih sed¬
merih prošnjah gotov pripomoček zoper vse sedmere poglavitne
grehe. Le poslušajte, kako?

Ako se napuh  vzdiguje v našem sercu, in bi mi radi
kili pohvaljeni, povzdignjeni čez druge , tedaj želimo , da bi
naše ime bilo češčeno; takrat povzdignimo svojega duha k nebu
in zakličimo: „0 če naš,  kteri si v nebesih! Po¬
svečeno bodi tvoje ime!  Ti si Gospod nebes in
zemlje; posvečeno bodi tvoje ime, ne naše. Ti si Najviši, ti

162

veličasten; mi smo le nevredni hlapci tvoji, ki toliko dobrega
prejemljemo iz tvojih rok, pa te zato le z grehi žalimo."

Ako se prevelika želja po časnih rečeh vzdiguje v našem
sercu, in se lakomnost  nas polotiti hoče, zdihujmo k
Bogu: »Pridi k nam tvoje kraljestvo  — kra¬
ljestvo Božje in proč z gerdo lakomnostjo. Kaj nam pomaga
ves svet, ako zgubimo kraljestvo Božje? Kaj nam hasni vse
pozemeljsko bogastvo, od kterega Jezus pravi: »L o ž e j je
kameli iti skozi šivankino uho, kakor
bogatim priti v Božje kraljestvo."  (Mat.
19, 24.)

Kedar se nesramna misel vzdiguje in nas v nečistost
napeljuje, hočemo moliti: »Zgodi se tvoja volja,
kakorv nebesih, tako na zemlji.  To pa je
volja Božja, naše posvečenje, da se zderžimo vsega nečistega,
da zna vsak zmed nas svoje telo v svetosti in v časti ohraniti,
ne pa v nespodobnem poželjenju, kakor neverniki, ki Boga ne
poznajo. (I. Tes. 4, 3.) In angeli in svetniki v nebesih,
kako čisti so!

Kedar nevoščljivost  naše serce prevzeti hoče, po¬
mislimo, da naš ljubi Jezus ni učil moliti: Daj meni  danes
moj vsakdanji kruh; ampak Jezus nas je učil takole moliti:
„Daj nam danes naš vsakdanji kruh!"  Bog
je nas vseh Oče, nobenega ne zaverže, vsacemu svojo ljubezen
skazuje; vsem daje vsakdanji kruh; vse po očetovsko preživlja.
On je Oče čiste ljubezni in dobrote, in mi — bi bili otroci
nevoščljivosti, otroci peklenski ? Bratje in sestre smo med seboj;
otroci enega Očeta.

Ko žerjavica krivičine jeze  v našem sercu tleti začne,
ter nas zapeljuje v hudobne dejanja, spominajmo se, kako nas
Je zopet Jezus lepo učil moliti: »Odpusti nam naše

163

dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolž¬
nikom!" Položimo svojo roko na serce, pa bodimo odkrito¬
srčni ter ne slepimo sami sebe. Ali smo mi brez greha ? Mar
ne tlači noben greh naše vesti? In kako smemo upati odpu¬
ščanja in milosti od Boga, ako gre solnce poprej za goro,
preden mi odpustimo svojemu bratu?

Ako nas sladnost premaguje in nas v požrešnost
nli pijanost  napeljuje, zdihnimo k svojemu Bogu: „Nas
ne vpelji v skušnjavo!"  In kje je izvirk naj več
skušnjav? Ravno v nezmernosti. Lačni in žejni nima veliko
skušnjav, zlasti nečistih ne. Zato nas opominja Božji Zveličar
sam: „V aru j te se, da vaše serca ne bodo pre¬
obložene v požrešnosti in pijanosti, in čas¬
nih s k er beh!"  (Luk. 21, 34.)

In kaj nas zamore bolj in poprej zdramiti iz dušne zaspa¬
nosti in hromote — iz lenobe  — kakor prošnja : „Reši
nas hudega!"  Kajti edino pravo, pa tudi naj veče hudo
je ja le nesrečni greh. In ako premišljujemo to hudo, spo¬
znali bomo tudi, da je čas, da se predramimo iz grešnega spa¬
nja in delamo za zveličanje svoje duše.

Glejte, sedmere prošnje naj lepše in naj imenitniše mo¬
litve Gospodove so naj gotovejši, naj zdatniši pripomočki zoper
naj hujše bolezni naše duše! —

Drugič pa tudi pomislimo, kako modro je dober Bog
vredil, da se poglavitni grehi sami sebe kaznujejo; in da človek
navadno ravno nasprotno dobi, kar v poglavitnih grehih najti
ž eli. Napuhnež  išče časti, navadno pa zaničevanje
dobi. Lakomnik  živi pri vsem svojem bogastvu nezrečeno
revno. Nečistnik  išče sladnosti, pa ta se mu v pelin
spremeni, in bolečin in bolezen si pridobi. Nevoščljivec
ki rad svojemu bližnjemu podkopal njegovo srečo, ali s tem

164

si le sebi veselje greni. Nezmerni požrešnik  si razrušča
zdravje, zapravlja premoženje in zgubi vso zemeljsko srečo.
Jezni  se zmaščuje in znosi nad bližnjim, pa si s tim nako¬
pava novo.razžaljen j e. Lenuh  si terpljenje in trud
vedno pomnožuje , in pomanjkanje ga prisili k naj t e ž e m u
delu.  — Tako ima vsaka hudobija svoj nasprotni strup. In
Bog sam, pravim, je tako vredil, da bi se človek toliko bolj
ogibal teh dušnih bolezen, ker skušnja nas uči, da bo grešnik
velikrat že tukaj, na tem svetu kaznovan s tem, s čemur se
pregreši. —

Ker so pa poglavitni grehi glava ali izvir drugim grehom,
nastane novo vprašanje :

Alije potrebno vedeti, kteri grehi, ali
kaj hudega iz poglavitnih grehov izhaja?

Potrebno je to vedeti, zato da človek lahko po sadu do
korenine ali izvira pride, da korenino izruje ali vir zaduši in
se poboljša. Kajti brez tega skoraj ni mogoče, v resnici se
poboljšati. Vsako drevo' ali zelišče ima korenino, iz ktere raste;
tako ima vsak unanji greh svojo korenino v sercu. Kdor pa
hoče drevo ali zelišče zatreti, mora ga s korenino zrovati;
ako terga le peresca ali lomi le veje, nič ne opravi; kajti
korenina še živa tiči v zemlji ter bo vnovič pognala. Ravno
tako mora grešnik, ako hoče svoj greh zatreti, resnično se ga
znebiti, do korenine, do izvira svojih grehov priti, da korenino
greha konča, ali izvir njegov zamaši. Na priliko : Kdor ima
polno glavo skerbi za časne reči, in zato merzlo in razmišljeno
moli, naj zaduši korenino, premaga lakomnost. Kdor je pre-
občuten, prevtisnjen, vsako malo besedico za zlo jemlje, naj
premaga napuh in tako izvir svoje jeze zamaši. Tako bo človek
premagal vsak greh, ako le vč za korenino njegovo in to iz¬
ruje; ako le vč za izvir njegov in tega zamaši, zaduši.

165

Ali je pa lahko izvedeti korenino,izvir
Nesrečnega greha?

To, predragi! pa ni lahko, to je težko. Greh človeka
moti, ter mn hrani priti do izvira njegovega; in zato človek
samega sebe težko spozna, težko zve korenine svojih pregreh.
In  celo svetniki so bili v vednem strahu in trepetu, ker niso
si bili svesti ali so ljubezni ali jeze Božje vredni. „N i č sicer
Nimam na vesti; toda v tem nisem opra¬
vi  č e n,“ je sveti Pavel rekel. (I. Kor. 4, 4.) človek težko
2Ve vse korenine svojih pregreh, zato, ker ima spačeno natoro.
Naš um je otemnjen, volja oslabljena, zato se človek velikrat
z a boljega ima, kakor je v resnici in tako sam sebe slepi.
Id  človeška modrost je mesena, da se človek vedno moti in
Ne pozna Božjih stezd. Pa tudi ena slabost drugo zakriva,
( ia se pravi izvir težko dobi. Tako napuhnež ne spozna svo¬
jega napuha, ko se morebiti iz lakomnosti ponižno nosi ali
oblači. Tu mu lakomnost napuh prikriva. Tako tudi lakom-
Nik ne spozna svoje pregrehe, ki tistim rad podeljuje, ki ga
hvalijo ali mu kako drugače strežejo; tu napuh prikriva nje¬
govo lakomnost. — Tudi pa ima en greh več izvirov ali ko-
r enin. Jeza izvira ali iz napuha, iz lakomnosti, iz nečistosti
a Ii iz nevoščljivosti. Pa tudi iz ene korenine lahko pride več
grehov.

Iz tega pa tudi že lahko spoznate, kako skerbni in modri
moramo biti, da zvemo korenine ali izvire svojih pregreh;
bajti če izvira ne vemo, tudi grehom zajezili ne bomo. K
temu težavnemu delu nam je pa pomoči od zgorej potreba,
^ nas mili Bog razsvetljuje, kakor je že David nekdaj prosil:
»Razsvetli moje oči, da kje smertno ne z a-
s pim.“  (Ps. 12, 4.) Z Božjo pomočjo pa zamoremo toliko
s Poznati vse korenine, vse izvire svojih grehov, da smo pred

166

Bogom opravičeni, kakor pravi sv. Avguštin: »Nevednost m
greh tistim, ki si resnico zvedeti z vso močjo prizadevajo."
Kdor si pa v tem premalo prizadeva, ni izgovorjen; še manj
pa tisti, kteremu ni nič mar, da hi zvedel svoje grehe in njih
korenine. Hudodelnik ve in ne ve svojih grehov, in je tako
dvojnega serca. Skriva svoje hudobije, kedar se hoji, da ho
zasramovan, kaznovan zavoljo njih; odkriva pa jih in se ž nji¬
mi celo baha, kedar previdi, da hi zato čast ali celo plačilo
prejel. To pa nas uči, da je njegova slepota radovoljna in
nima nobenega izgovora pri Bogu. Zato pravi sv. Bernard:
»Zastonj se z nevednostjo izgovarjajo taki, ki radovoljno ne
vidijo, kar hi lahko videli, ako hi hudobni ne bili!"

Iz vsega tega pa zdaj tudi lahko spoznate, kako imeniten
je nauk od grehov, ki so glava, korenine ali izviri vsem drugim
grehom. Zato vam priporočam, da tudi k tem naukom radi
pridete, jih zvesto poslušate in v svojem sercu ohranite, da
hote toliko bolj na tanko spoznali, od kod izhajajo ali izvirajo
vaši navadni grehi. Nobeden se z nevednostjo izgovarjati ne
ho mogel. Ti pa, o Jezus! daj nam svojo pomoč! daj mi
pravo modrost, da na tanko pa previdno popisujem grehe,
kteri so glava vsem drugim, da ložej vsi spoznamo vire,
kterih izvirajo vsi grehi, da se jih toliko bolj zvesto varovati
zamoremo. Amen.

167

XIII. Keršanski nauk.

^ Od napuha. 1. Kaj je napuh? 2. Kolihoteren je napuh?

Ko sem vam v poslednjem keršanskem nauku od pogla-
v itnih grehov sploh nekoliko govoril, ter sem vam pokazal,
da ti grehi so glava, ali korenine, ali viri vseh drugih grehov,
Povedal sem vam tudi, kako sveta dolžnost naša je, da na tanko
poznamo te korenine, da jih potem vemo poruvati; ali da
dobro vemo za izvire naših grehov, da jih zamašimo; da se
* a ko ložej varujemo vseh tistih grehov, kteri izvirajo iz teh
Poglavitnih grehov. Zato vam hočem v naslednjih keršanskih
naukih, kolikor ho mogoče, na tanko opisovati poglavitne grehe;
^ a  bo slehern lahko spoznal korenine, iz kterih rastejo njegovi
£ r ehi. Pervi poglavitni greh je napuh.

Predenj vam pa povem: Kaj je napuh ? moram še

Povedati:

Zakaj je napuh pervi poglavitni greh?

Napuh je pervi poglavitni greh, ker je bil storjen celo v
Nebesih, še preden je bil na zemlji storjen kteri greh. Ne-
Zve sti angeli so ga storili. Pa tudi na zemlji je pervi ta greh.
^kor angeli tako človek ni hotel biti Bogu podložen, temuč
J e  hotel Bogu enak biti. Sv. Ambrož pravi: „Naj veči greh,
^ ga človek storiti zamore, je napuh; vir je, iz kterega je
Poteklo vse spridenje človeško. Pšica je, s ktero je satan (po-
P re j sam ranjen) na pervo ranil človeka." Napuh pa ima
pervo versto tudi zato, ker iz njega izvirajo vsi drugi pogla¬
di grehi. Oče je vsem drugim. Napuhnež je navadno tudi
iakomen, nečist, nevoščljiv, požrešen, jezen in len v dobrem;
a ii vsaj v vse te pregrehe zabrede, ako se napuhu ne vstavlja.
r k° vemo iz napuha pervega človeka. Sv. Avguštin pravi:

168

„V pervem grehu je bil napuh, ker je človek hotel hiti sam
svoj, ne v moči Božji. Tu je nejevera, ker človek Bogu ni
veroval. Tu je morija), ker je človek sebe v smert pogreznil-
Tu je dušna nečistost, ker je človek, od kače oslepljen, svojo
nedolžnost zapravil. Tu je tatvina, ker je človek segel p°
prepovedanem sadu. Tu je lakomnost, ker je človek več p°'
želel, kakor je potreboval." In tako lahko najdeno v tem
grehu zapopadene vse druge. ,,Z a čete k slehernega
g r e h a j e napuh,"  pravi modri Sirah. (10, 15.)

Zdaj pa premišljujmo: 1. Kaj je napuh? — 2. Ko-
likoteren je napuh? — 3. Kteri grehi izvi¬
rajo iz napuha? 4. Kteripripomočki sozope r
napuh?

1. Kaj je napuh?

Napuh je neredno čisljanje, neredno do-
mišljevanje samega sebe.  Napuh je duhovna pij a '
nost, v kteri človek sebi in svojih slabost ne pozna, in drug®
zaničuje. Napuhnež je sam v se neumno zaljubljen, se vzdiguje;
napihuje, ter hoče več biti, kakor je v resnici. Mi smem 0
sami sebe častiti, smemo na se, na svojo čast, na svoje dobro
ime kaj staviti. To nam je že prirojeno. Ali svojo čast ia
dobro ime smemo le toliko častiti, toliko ljubiti, kar in kolikor
je v zveličanje naše in v zveličanje našega bližnjega potrebno-
Tudi lastnost in sprednost svojih se smemo veseliti. Tako na
priliko je prav, da se od podložnih, od otrok in poslov spo¬
dobna čast tirja; ali če se možje in fantje nočejo opijaniti;
ker jim je pijanost nečastna; ali če poštena ženska toliko nase
derži, da se nečistnikom v roke ne da, to ni napuh, to j e
čednost. Ko so sveto Agato vprašali, ali se ne sramuje biti
kristjana, ki je žlahtnega stanu? odgovorila je ponosno, da to
me jej je drajše, častnejše, kakor vse zlato. Nikdar ne smemo

169

Pozabiti časti, h kteri smo povzdignjeni, kakor piše sv. Peter:

ste izvoljeni rod, kraljevo duhovstvo,

Pridobljeno ljudstvo." (I. Pet. 2, 9.) Ja sveta

0  žnost je, skerbeti za čast in dobro ime. Le tega ne smemo

ža ^i, da vse, ka,r smo in imamo, smo in imamo le od Boga

111  da tudi naš bližnji ima lastnost in sprednost, ktere čisljati

^amo. i n  tako čisljanje samega sebe ni napuli. Ali ravno

tem se ljudje pregrešč, da Bogu ne dajejo dolžne časti, da

sebe povzdigujejo, svojega bližnjega pa zaničujejo; in

Jerkoli je to troje, je čisljanje samega sebe neredno, je napuh.

a. Napuli je, ako se Bogu dolžna častodreče;

. a ° r  dobro, kar ima, ne pripisuje Bogu, ampak sam sebi,  ta

•j e  ttapuhnjen. Tako pravi kmet: Ni čuda, da toliko pridelam, da

•Nam polne žitnice: saj je pa tudi moje polje naj boljše ob-

l Jano! Ali pa: Lahko me vse rado ima, ker
ali

pa: Lahko me vse rado ima, ker sem pošten
Poštena, baha se družinče. Tak Bogu dolžno čast odvzame,

SJ  jo sebi prilastuje, ter ne pomisli, da „vsak dober

Pa

^ a r  > i n vsako popolno darilo je od z gor e j in
^ 11  d e od Očeta svitlobe.  (Jak. 1, 17.) Zato vpraša
; t J avel: „K a j imaš, česar b i n e bil prejel? Ako

si

bi

in

Pa prijel

kaj se hvališ, kakor d a bi ne
1  Prejel?"  (I. Kor. 4, 7.) Yse kar človek je, premore
ittia, — j e , premore in ima le od Boga. Kdor to sebi
Popisuje, Bogu čast krade, je napuhnjen. — Ravno tako se
^Puha vdeleži, kdor pri svojem dejanju ne išče Božjega češ-
> ampak išče i e svoje časti. „ J a z sem Gr o-
0  d . . t  Svoje časti  ne  dam  d r u z e m u ,“ pravi
°§- (Izaj. 42, 8.) Ysako dobro delo ima dve reči: Dobiček
^  Pa čast. Bog je pa tako vredel, da hoče, da je dobiček,
° ris t ali sad dela naš; čast pa si je sebi odločil, naj bo nje-
^° Va - Kdor toraj v svojih dobrih delih išče časti pri ljudeh

170

za se, tak Božji red overže, Bogu dolžno čast jemlje ter se
pregreši z napuhom. To, glejte, je pravo znamnje nerednega
čisljanja samega sebe, ako kdo Bogu dolžno čast sam sebi pri¬
pisuje ali prilastuje.

b. Napuhnjen je drugič, kdor sam sebe za več
ima, kakor je res.  Tako delajo prevzetni, domišlja*
ljudje, ki si zmožnost, sprednost pridevljajo, kterih nimajo, ali
vsaj ne tako popolnoma. Tako marsikteri delavec se baba,
kako svoje delo naj bolj zna, da nobeden tako; pa je le mojster
skaza. Marsiktera si domišljuje, kako je lepa; pa je gerda,
da ni jej skoraj pare. Marsikdo misli, kako je pobožen; P a
če bi pregledal vse kote svojega serca, moral bi zdihniti: „ J aZ
ubog grešnik!" — Ravno tako so napuhnjeni, kteri več ob-
ra j tani biti ž e 1 d , kakor zaslužijo.  Marsiktera
reva je našopirjena, da bi človek mislil, da je hči deveterih
grajščin, ako bi ne vedel, da je doma iz stergane bajte. Drugi
se obnaša, kakor bi bil vso modrost z lopato pojedel, pa i© a
prazno slamo v glavi. Drugi se bahajo, da so bogati; P rI
vsaki priliki kažejo denarje, kolikor jih imajo; pa morebiti že
njihovi niso. Videl sem v cerkvi rožlati s tolarji in berskatj
po srebru, da je dobil en ubog sold za cerkveno puščico. Drugi
spet se hlinijo svete, si ne upajo človeka pogledati, molijo, da
se razlega po cerkvi; ali to je zunajno, znotraj so troblji
grobovi. — Ravno taki so, kihrepend po časti*
ktere niso vredni.  Taki iščejo službe, kteri niso zmožni;
hočejo biti povsod pervi; le njihova naj bo vselej prava; ako
jih vse ne gleda, vse ne posluša, se jim vse ne priklanja, že
so razžaljeni; ali kakor pravimo, povsod hočejo zvonec nositi. To j 6
drugo znamnje napuha, da človek sebe presilno, preveč povzdiguje

c. Napuhnež tretjič b 1 i ž n j e g a z a n i č u j e. To stori
vsak, ki sprednostim svojega bližnjega nobene cene B e

171

Pripušča.  Ako ljudskega dobrega tajiti ne more, čisto
malo ga obrajta. Zmiraj obira svojega bližnjega; naj že bo
njegovo premoženje, njegov stan, njegovo telo, njegovo dejanje,
Povsod najde kaj pomanjkljivega. Tak napuhnež ne spozna
nobenega ptujega zasluženja; naj lepše, naj imenitniše čednosti
mia le za malenkost, za navadne reči, ter nikakor sterpeti in
prenašati ne more, ako sliši bližnjega hvaliti. Tako odteguje
bližnjemu zasluženo spoštovanje in se z napuhom pregreši. —
To stori tudi on, ki bližnjega na ravnost zaničuje.
Napuhnež sebe nezrečeno visoko ceni, ter si misli, dobrih last¬
nost in sprednost, ktere si sam sebi prilastuje f , ne more nobeden
drug imeti, ali vsaj ne toliko in tako imenitnih; zato meni
da je bolj, kakor drugi, da stori več dobrega, da ima veče
zasluženje, kakor vsi drugi. In ker od sebe vse prenapeto
misli, druge zaničuje, jih po strani pogleduje, kakor uni farizej
V tempeljnu. Primerjal se je drugim in v svojem napuhu je
videl, da je sam pravičen, vsi drugi pa so grešniki; zato je
Pa tudi vse zaničeval. „Bog, zahvalim  te,  je rekel,
da nisem kakor drugi ljudje, razbojniki,
krivičniki, preseštniki ali tudi, kakor ta
c estninar.“  (Luk. 18. 11.) Vsi, ki tako mislijo ali
Šovorč, zaničujejo svojega bližnjega in se pregrešč z napuhom.
In to je tretje znamnje napuha.

In ako vse to povzamemo, spoznali bomo, da napuh j^e
Neredno čisljanje, precenitev samega sebe,
s  kterim grešnik Boguodrečespodobnočast;
s amegasebepovišuje, bližnjega pa zaničuje.

Alije napuh velik greh? In zakaj se ga
moramo skerbno varovati?

Napuh je velik greh, kedar se grešnik zoper Boga sa¬
mega vzdiguje, kakor nekdaj kralj Farao; kedar naprej postav-

172

Ijenim v imenitnih rečeh pokorčšino odpove, ali kedar bližnjega
hudo razžali. Tudi se hudo pregreši z napuhom, kdor v po¬
svetno čast stavi svoj namen, in zato celo kerščanske dolžnosti
zanemarja. — Posebno zaničevanja vreden je ta greh, ker ga
Bog toliko sovraži. In to po pravici. Ali ni ostudno, hu¬
dobno, da človek, ubog červ zemlje, poln slabosti, poln skuš¬
njav in grehov, se povišuje in svoje časti išče. „Naj veči greh
v človeku, je napuh," pravi sv. Avguštin. Kajti napuh se je
povzdignil celo do nebes, ter je nezveste angele pohudičil ter
jih v pekel pahnil. —

Posebno se moramo napuha varovati zato , ker n a p n h
vsako čednost napada, vse ljudi zalezuje.
Sv. Gregor pravi, da drugi grehi se le nasprotnim čednostim
vstavljajo, tako jeza poterpežljivosti, požrešnost zmernosti, ne¬
čistost čistosti; napuh pa napada in pokonča vsako čednost.
Napuh je podoben slani, ki posmodi lepo cvetje vseh čednost;
je podoben červu, ki spridi vsak sad dobrih del; je podoben
blatu, ki se prime vsacega telesa svetih želj, in ga opovira ali
celo popolnoma vstavi. — Napuh zalezuje vse ljudi brez raz¬
ločka, bogate in revne, učene in priproste, gospoda in kmeta,
celo, rokodelca in posla se loti, ki mu napihuje serce, da nje¬
govo delo je boljše ko drugih, da mu ni treba druzih poslušati,
ne drugim pokoren biti. Nesrečni napuh je marsiktero nedolžno
dušo že oskrunil.

2. Kolikoterenje napuh?

Poslušajmo svetega Bernarda, kako se zamoremo z napuhom
pregrešiti; on takole uči: Je napuh serca,  ko se človek
dozdeva imenitnega v svojih očeh. Je napuh jezika,  ko se
človek ne domišljuje samo imenitnega, temuč tudi tako govori,
in to je baharija. Je napuh dejanja,  ko človek dela zato,
da bi bil imeniten. Je napuh obleke,  ko.se človek drago

173

oblači, lišpa, da bi svet ga obrajtal ali gledal za njim. Naj
gerši napuh  pa je, ki se pod plajšč ponižnosti zakriva."

Napuh ima razne imena. Ako je res kaj imenitnega, na
kar človek preveč zida ali se povzdiguje, imenujemo ta napuh
oholost ali šopirjenje;  na priliko: bister um, znanje
ali velike vednosti, bogastvo, imenitnost rodu. Napuhnež to
Imenuje ponos. Poznal sem podobarja, kteremu sem neko
nespodobno podobo pregovarjal ali grajal, on me je pa zanič¬
ljivo zavernil, rekoč : „To je podobarski ponos." Ali ta ponos
ga je tako dalječ ponesel, da so ga skoraj uši snedle. — Je
Pa to, na kar človek preveč stavi, s čemur se napihuje, malo
ali nič vredno, imenujemo tak napuh nečimernost.  Tako
pravimo deklini, ki se lišpa in na to lišpanje misli, da ves
8 ret za njo gleda, da je nečimerna, da je prazen nič; ali mla-
henču, ki se gizdavo oblači, in neumno gladi, pravimo zijalo; in
želi drugim dopasti, pravimo, da z očmi lovi, oči meče. —
Kdor hrepreni po visocih sprednostih, po časti, po visocih službah,
Pa ne pomisli, ali je zato pripraven ali ne, tak je častila-
k o m n i k. Takemu človeku ni preslab noben pripomoček, da
m doseže svoj namen. Ta častilakomnost pa ni le pri visocih,
ampak tudi pri prostih ljudeh je. Revež hrepeni po posvetni
visokosti, po bogastvu; posel bi bil rad gospod; hlapec hoče
strahovati gospodarja; revež bi se rad oblačil, ko žlahtnik.
Kdor le kaj ima, hoče le še več imeti in imenitniši biti.
žalosten zgled, kam človeka častilakomnost pripelje, nam je He-
r °dež, ki je, boječ za svojo kraljevo krono, toliko nedolžnih
°trok pomoriti dal. — Ako kdo vedno le sebe hvali, vedno
govori, kaj in kako dela, kaj vse ima, kaj vse zna, tak je
11  e s 1 a n bahač,  ki ga je hitro vsak sit. V drušini tak
bahač  povsod hoče pervi biti, povsod se naprej rine; sebe
z  drugimi primeija; sebe v zgled stavi; nad svojimi mislimi

Keršanski nauk V. p.

174

in nad svojimi besedami kaže posebno dopadanje; hoče, da bi
drugi vedno njega gledali, le njega poslušali. Govori rad —
brez potrebe ptuje jezike. Se obnaša skrivnostno, kakor da
bi Bog zna, kaj vedel. Včasih se zamisli, kakor da bi bil
v preimenitne skerbi ves vtopljen. Ugovarjati mu nobeden ne
sme;' kajti njegova je vselej naj modrejša. Kedar se hoče
prav pohvaliti, sebe ponižuje; ne pomisli, da lastna hvala
smerdi. Tacega neslanega bahača, pravim, je hitro vsak sit.
Ako se pa kdo hvali celo s pregrešnimi rečmi, kakor delajo
nesramni nečistniki, pijanci in hudobni sami v sd zaljubljeni
norci; ali ki cerkev, duhovščino, svete zakramente zasramujejo,
taki so ošabni prevzet n eži,  kterim je šiba Božja
večidel že za petami. — Kedar človek preveč sam sebi zaupa,
se za svetega, popolnoma ima, druge pa za hudobne zaničuje,
se na svojo moč zanašaje v nevarnost greha postavlja, ter misli,
da, terden ki je, padel ne bo, taki so prederzneži.  Oh,
koliko je prederznih rev se v grešno nevarnost podalo, v sa¬
motne, zlasti ponočne pogovore, misleč, da jim spodleteti ne
more. Ali koliko njih je že globoko padlo! — Ni pa ger-
šega napuha, ko je hinavščina  a 1 i h 1 i n j e n j e. Hi¬
navec se na videz pobožnega dela, v resnici pa je hudoben ;
se ponižnega hlini, v sercu pa je poln napuha; po pravici se
imenuje ta napuh p u k 1 j a s t a ali gerbasta poniž¬
nost.  Naš Zveličar Jezus Kristus nam sam to gerdo hinav¬
ščino prav živo popisuje v zgledu pismarjev in farizejev. Kedar
ubogajme dele, na trobente trobijo, da ljudstvo skličejo, da vidi
njih dobre dela. Ko molijo, molijo le v shodnicah ali po očit¬
nih tergih, da jih drugi vidijo, in hvalijo njih pobožnost. Oni
desetinijo meto, janež in kurnno, vdove in sirote pa zatirajo
ter se njihovega premoženja prilastujejo. Komarje precejajo,
kamele pa požirajo, to je, na male reči veliko stavijo, velicib

175

nič ne porajtajo. Pobeljeni grobovi so; zunaj pobeljeni, znotraj
P°lni gnjusobe. Pred ljudmi se hlinijo svete, pred Bogom jih
Ka gorje, ktero jim Gospod Jezus sedemkrat zaporedoma za-
pri svetem Matevžu (23).

Opat Serapijon je enkrat ravno z vsemi svojimi sobrati
Usedel k obedu, ko pride ptuj brat, tudi menih, kterega je
°pat tudi povabil. Ko pa v obednico stopi, kjer je bilo
r ' lIJ ih veliko druzih bratov, glasno pravi: „Jaz sem naj veči
lešnik; nisem vreden, ba bi z vami za mizo sedel; nisem
zraka, kterega diham." In pri teh besedah se vsede
a  tta v sredo obednice. — Na to pravi oče Serapijon: „Res-
^čna ponižnost je zares kaj lepa, in hvale vredna. Zdaj pa
t^jdi le v svojo celico in za naprej opusti take neslane poseb-
° s ti-“ — Ali pri tej priči se zmrači njegov obraz in ni mogel
f! svoje jeze in nejevoljnosti. „0 moj sin, pravi
^ -ie zdai tvnia, nnnižnnst f

Tako je tedaj napuh

opat,

~ u r vjte jpvJULJ/jJuvow • xu*av jv uvvitvj v spridenem

JV(; škern sercu toliko vkoreninjen, da celo v ponižnosti išče
^interne hvale!"

iz tega, kar sem zdaj od napuha govoril, preljubljeni

prav lahko spoznate, kako gerda pregreha da je napuh.

%ji t

Ty

0  uas lepo opominja sv. apostelj Pavel: „B o d o 1 j u d j e,
De  ljubeči, lakomni, napuhnjeni, pre-
^ 6  ^ n i. . . kteri bodo sladnosti bolj ljubili,
a kor Boga; kteri imajo sicer podobo pobož-
j. Q  njeno moč pa ta j d. In takih se ogiblji!"

beži pred napuhnjenimi. (II. Tim. 3. 3—5). In mo-
. Sirah pravi: »Začetek človekovega napuha
^ 10  6 i t e v od Boga. — Zato je Gospod zbore
^dobneža onečastil, ter jih je popolnoma
^ k °nčal. Sedeže napuh n j eni h vojvodov je
§ P o d e r 1, in j e p o h 1 e v n e vladar j enamesto

12 *

1

176

njih posadil... Spomin prevzetnikov j 0
Bog potreb.il, ohranil pa je s p o m i n p o n iJ n 1  ^
v duhu." (Sir. 10, 16—22.) In lepo pravi sv. Jakob-
„B  o g se vstavlja prevzetnim, ponižnim P a
daje g n a d o.“ (Jak. 4, 6.)

S čim, preljubi kristjani! se pač povzdigovati hočemo -
Saj vsi vemo, kolikim slabostim smo podverženi, koliko hudih
nagnjenj in strast imamo, ki nas vse le v hudo zapeljujejo-

V kolike grehe vsak dan zagazimo, in kako nepopolnoma
celo naše dobre dela. Kdo zmed nas ve, ali je v stanu gnade ah
greha? Kdo ve, ali je ljubezni Božje ali njegovega serda
vreden ? In ako upamo, da smo v milosti Božji, in tudi upamo?
da so naše dobre dela prijetne Bogu, ali smo jih doprinesli lZ
lastne moči? niso li Velikovec Božji dar? — Nikar ne zabimo?
da kdor se povišuje, bo ponižan, da le, kdor se ponižuje, b°
povišan, povišan tukaj z gnado Božjo in s svetostjo, tam'
kaj pa z nebeško častjo. Kdor se pa povišuje, napihuje, J e
že dostikrat tukaj ponižan, po smerti pa bo veržen v večn°
pogubljenje k napuhnjenim angelom, k hudičem. — Kolih"
cesarjev in posvetnih, velikanov je bilo zavoljo napuha globoko
ponižanih! Bili so v železne kletke zaperti in peljani za p re
magavci svojimi; ali so služili svojemu nasprotniku v podnozj"?
ko je ta konja zasedal; ali pa so bili terdo v železje vkovan 1 ?
v tamne ječe verženi. — Koliko prevzetnežev in prevzetni"
smo že sami ponižanih videli. Koliko je bilo sila bogatih, h 1
so' se košatili in slehernega zaničevali; poslednjič pa so berači 1 ?

V bolnišnicah ali v kakem plesnovem kotiču zameril!

liko je prevzetnih mladenčev, nališpanih dekličev, ki so ^
toliko šopirili s svojo močjo, z lepoto ali obleko, ki so
na zadnje v revščino, v bolezen, v zaničevanje prišli!

Naj strašnejši pa bodo napuhneži v peklu ponižani; kj e

177

b°do, kakor pravi nek cerkven učenik, hudiči z nogami po
a hh taptali. Kako hudo jim bo delo, ko bodo v nebeški časti
V| del i tiste, kterih na zemlji še pogledati niso hotli! Ko bodo
ddeli priproste, uboge, iz serca ponižne, na nebeškem sedežu
me d angele in svetnike povišane, sebe pa Čutili nezrečeno po¬
dane in zaničevane! Oj kako se bodo jeze penili! To bo
pravični Bog prevzetnim v duhu videti dal v njihovo večo
Sramotenje. Zato varujmo se gerdega napuha; pa Boga pro-
dmo za gnado ponižnosti, in vbogajmo svetega Petra, ki pravi:
»Ponižajte se pod mogočno roko Božjo, da
Y a  s poviša ob času obiskanja."  (Pet. 5, 6.) Amen.

XIV. Keršanski nauk.

3 . Kteri grehi izvirajo is napuha? 4. Kteri pripomočki so
napuh ?

Kako velik, gerd in zaničljiv greh je napuh, smo se v
^dnjein keršanskem nauku lahko že vsi prepričali. Kaj pač
°če biti geršega, kakor je napuhnež, ki kakor prosen klas
Vls °ko nosi svojo glavo; ki hitro razglasi vsako majhno delce
8v °jo, enako klepetavi kokoši, kedar jajce znese; ki enako praz¬
en sodu sam svojo hvalo poje. Slišali ste, da napuh
J 6  neredno čisljanje, neredno domišljevanje samega sebe, to je
^ a  neredna, neoberzdana želja po posvetni časti, v kteri se
d°vek zoper Boga vzdiguje, se mu podvjreči noče, ter spoznati
°^ e , da ima vse od Boga; in v kteri se vzdiguje tudi zoper
sv °.jega bližnjega, da mu dela marsiktero krivico v telesnih
1)1  dušnih rečeh. Da bi pa mi vsi prav živo spoznali, kako
^ er d in zaničljiv da je ta pervi poglavitni greh, pomislimo danes:

178

3.  Kteri grehi izvirajo iz napuha?

Sv. Gregor pravi: „ Napuh je kralj vsem hudobijam; kedai'
enkrat serce prevzame, izda ga drugim poglavitnim grehom*
kakor vojskovodjem v razdjanje; kajti vsak teh vodjev prilvefie
seboj celo vojsko pregreh, ki izvirajo le iz poglavitnih grehov/
In modri Sirah celo pravi: »Začetek slehernega

g r e h a j e napuh/  (Sir. 10, 15.)

a. Koliko grehov ima v napuhu svoj vir, svoj začetek,
tega vsega vam našteti nisem v stanu; saj ga skoraj ni greha,
kterega bi nesrečen napuh ne zlegel. Sodba vseh cerkvenih
učenikov, ki od napuha govorč, je ta, da napuh je oče in kralj
* vseh drugih grehov. Zato je že pobožni Tobija svojemu sim 1
ta nauk dal: »N apuhu ne pusti gospodovati n e
v svojih mislih, ne'v svojih besedah; zakaj
v njem se je vsa spačenost začela."  (Tob. 4, 14-)
Le nektere grehe naj vam imenujem, ki iz napuha izvirajo.

• To

1. Zaničevanje svojega bližnjega.

drugač ni mogoče, da napuhnež zaničuje svojega bližnjega,

ker ima samega sebe za naj boljšega, naj imenitnišega, toraj &

misli, da ni drugemu nobenega spoštovanja dolžen, ko le sam sebr

Zato pa rad zaničljivo govori čez bližnjega, njegove slabost 1

odkriva, drugim pripoveduje ali bližnjemu očita. O kolik 0

je tacih!

2. Kriva, p red er zn a sodba.  Kdo je holj
nagnjen, poprej pripravljen, svojega bližnjega natolcevati,
krivo soditi, kakor napuhnež? Napuhnjen misli le od sebe vse
dobro, od druzih pa vse slabo in to svojo krivo sodbo tafi
očitno pripoveduje; dobro mu to de, da se misli toliko boljšega
toliko več vrednega, kolikor more bližnjega ponižati, ga P°'
černiti, da se le sam sveti in dobrega pokaže. Taka predela

179

in kriva sodba pa je velikrat velik, smerten greh. — Že iz
take krive sodbe pride

3. Obrekovanje in opravljanje.  Napuhnež
hoče svojo čast; zato jo išče po vseh potih; tudi naj slabši
pot mu ni pretežaven, in ako časti in sprednosti drugače doseči
ne more, loti se časti bližnjega, si izmišljuje od njega slabe
reči; ga po krivici toži, da bi bil le sam bolj obrajtan, in
tako svojega bližnjega spodriva, mu večkrat veliko škodo na¬
pravlja. Zato izvira iz napuha tudi

4. Nevoščljivost.  Napuhnežu je strašno hudo,
težko mu dene, razžaljen je, ako vidi, da je bližnji njegov
obrajtan, češčen, hvaljen ali srečen in spoštovan. Zato ga s
prijaznim očesom še pogledati ne more, in ako le more, spod¬
koplje njegovo srečo. Tako je Savi nevoščljiv bil nedolžnemu
Davidu zavoljo razžaljenega napuha, ter ga toliko čertil, da
mu je celo po življenji stregel. In kaj je nedolžnega Abelna
ubilo? Gterdi razžaljeni napuh, in iz tega izhajoča nevoščljivost.
In ravno to je bil uzrok, da so napuhnjeni farizeji in pis-
moučeni našega Zveličarja toliko čertili. Iz napuha pride

5. Nepokorščina.  In ravno nepokorščina je po¬
sebno hudobna in navadna hči napuha. Napuhnež si šteje v
nečast, da bi bil drugim podložen in pokoren; on tega vter-
peti ne more, da bi mu kdo kaj zapovedoval. Kdo bo z meno
gospodaril? si misli, jaz storim, jaz delam, kar sam hočem.
In ko otroci svoje starše zaničujejo, jim vkljubujejo, da le ne¬
koliko odrastejo, si ne dajo kaj dopovedati, ali jim celo jezikajo :
»Jaz že sam vem, vi nič ne veste; kaj vas to skerbi?“ vse to
tma v napuhu svoj vir, in napuh jim vriva visoke misli, da
sami kaj veljati hočejo, ko vendar nič niso. Od tod je tudi
nepokorščina do duhovske in deželske gosposke pri odraščenih;
napuh jih navdaja, hočejo vladanje bolj razumeti, kakor cesar

180

in škof, kakor sodnik in dušni pastir; taki še mislijo, da kaj
posebnega veljajo, če se vstavljajo duhovskim in deželskim
gosposkam in jim vkljubujejo. Od tod tudi nepokorščina poslov,
da svojih gospodarjev ne ubogajo, se ne dajo niti podučiti niti
svariti. — Iz napuha tudi pride:

6. Z a p r a v 1 j e n j e in mehkužno življenje.

Napuhnež hoče dobro živeti; noče nobenih težav, čemu bi se
trudil in toliko ubijal, misli si, zakaj bi jaz to ali uno težavno
delo opravljal? To ni za me, naj to delajo drugi, če hočejo!
Tako misli in dela napuhnjeni bogatin, ki le na to misli, kako
bi sladkosti tega sveta vžival in mehkužno živel. Njega po¬
snema tudi napuhnjeni revež, ki noče biti slabši, ki noče za¬
ostajati. Ko druge vidi zapravljati, mehkužno živeti, misli si,

zakaj bi tudi jaz ne bil tak? zakaj bi si tudi jaz kaj dobrega

ne privoščil ? In kaj vse stori mladi napuhnjeni človek! Oblečen

hoče biti čedno, pri igravcih in pijancih, pri plesu in drugih

veselicah, povsodi mora biti; in nikjer noče biti slabši, ko
drugi. Kaj počenja napuhnjena reva? Šopiri in oblači se, ko
gospa. Kaj stori napuhnjen hišni gospodar? Ne smilijo se mu
niti žena niti otroci, on noče v pivnici biti zadnji, on hoče
veljati ko bogatin, če tudi posestev gre na boben. — To vse
dela nesrečni napuh. In iz tacega mehkužnega življenja pride

7. Nečistost.  To je sploh znana, pa žalostna skušnja,
da napuh nečistost rodi in redi. Le prepogosto se spolnuje pre¬
govor, ki pravi: „ Napuh gre pred padcem". Dokler so mladi
ljudje ponižni, se varujejo nečimerne, ošabne obleke in ne hre¬
penijo, da bi svetu dopadli, so nedolžni, so čisti. Kedar p a
začenja mladina svetu dopadati, se ošabno nositi in se lišpa, P a
druge, zlasti že zapeljane zaničuje, je nedolžnost že zakopana
ali vsaj oskrunjena. Ali čemu se drago oblači in lišpa, hodi
na ples in druge veselice, kakor le, da bi drugemu spolu se

181

nastavljala, dopadla in svojemu spačenemu, mesenemu nagnjenju
stregla? In to skerbni starši dobro vedč, zato svoje otroke,
zlasti še hčere keršansko izrejajo, ter jih pazljivo varujejo pred
gerdim napuhom. Oj da bi pač vsi starši to dedali, koliko
hritkostnih ur bi si odvernili, pa koliko prestrašnih hudobij bi
svojih otrok obvarovali! — Iz napuha pride tudi

8. Zanemarjenje svojega zveličanja.
Oh! napuhnež pač malokdaj misli na svojo ubogo dušo. Če
Pa sv. Bernard zavoljo edinega nečimernega dopadanja, in za¬
voljo prevelicega čisljanja, samega sebe toži, rekoč: „Od tod
•l e  nerodovitnost moje duše in pomanjkljivost moje pobožnosti!"
Kaj hočemo reči od nečimernih, napuhnjenih posvetnjakov ? Saj
napuhnež si je, tako rekoč, sam sebi bog; zato se pa tudi ne
zmeni niti za Boga, niti za Božjo službo, pa tudi ne za dušo
svojo, ne za pripomočke svojega zveličanja. Zato mu ni nič
niar ne za besedo Božjo, ne za svete zakramente, ne za molitev.
Sramujejo se, zasmehovali bi jih, si mislijo, ko bi šli večkrat
h spovedi in k svetemu Obhajilu; in če vendar gredo, jih je
toliko sram, da so prav zarudečeli, kakor da bi bili počeli kaj,
^sar se mora vsak sramovati. Sram jih je moliti, roko pov¬
zdigniti, se prekrižati. Sram jih je, na bukvice ali roženkranc
moliti; sram, svoje koleno pripogniti pred naj svetejšim zakra¬
mentom Rešnjega Telesa. Besedo Božjo poslušati, to je za
otroke in stare ženske. Napuhnež je v svojih očeh zadosti
pameten, zadosti podučen; to je njemu že vse znano, kar pri¬
digar pridiga; on ne potrebuje nobenega nauka, nobenega po-
dučevanja. Ja napuh tako oslepi človeka, da celo misli, da
mu ni treba čisto nič za dušo skerbeti, da je že zadosti popol¬
noma, da so nebesa že njegove. — Napuh rodi tudi:

9. Kr e g in prepir, preklinjevanje  in
r  o ten  j e. Napuhnež se čez druge povzdiguje; zato pa mora

182

vselej njegova obveljati. Ako bi bil tudi popolnoma prepričan,
da nima prav, vendar svojo trobi; bajti, da bi spoznal svoje
zmote, tega ne prenese, to mu bi bilo preveliko ponižanje-
In zato je pri njem vedni kreg in prepir; iz tega pa zabrede
v kletev in rotenje. — V napuhu ima svoj začetek tudi:

10. Nejevera in krivovera.  Vse krivoverstva,
karkoli jih je po vesoljnem svetu, so se v napuhu začele-
Nek cerkven učenik pravi: »Drugačna je kriva vera v Afriki,
drugačna na Jutrovem, drugačna v Mezopotamiji, drugačna v
Ameriki; na vsakem kraju je druga vera, ali povsod jej J e
eden in ravno tisti oče, in ta je napuh.* Vsi začetniki krivih
ver so bili ošabni, prevzetni, nečimerni ljudje; to na tanko
spričuje zgodba vseh časov. Napuh se s sveto vero nikakor
ne strinja; kajti sveta vera tirja, da se človek ponižno podverže
Božjemu razodenju, da spozna in prevzame za resnico vse, kar¬
koli uči sveta mati katoliška cerkev, če tudi presega naš uin-
Temu se pa napuhnež ne podverže; on ne sprejme nobenega
nauka, ne verjame nobene resnice, ktere s svojo pičlo, ali kakor
on misli, prebrisano pametjo ne razumeva. Zato pravi modri

Sirah: »ZačetekčlovekoveganapuhajeločiteV

od Boga; ker je njegovo serce odstopilo od
njega, ki gaje  v s t v a r i L* (Sir. 10, 14, 15.) Ljubi
moji! da imamo dan današni toliko ljudi, ki so zgubili vso
vero, živijo po spačenem nagnjenju svojega serca, zaničujejo
vse sveto, zasramujejo namestnike Božje, so očitni in skrivni
sovražniki vsega dobrega, imajo neznanske pregrehe le za sla¬
bosti človeške; ljudje, ki sveto cerkev in njenega vidnega po¬
glavarja, Ulmskega papeža očitno napadajo — vsega tega je kriv
nesrečni napuh. —

Glejte preljubi moji! koliko grehov izvira iz pervega po¬
glavitnega greha! Se ve da vam nisem naštel vseh; le nektere

188

sem vam v misel vzel. To pa ni še vse hudo, ktero ima v
napuhu svoj začetek. Naj vam zdaj še nekoliko povem:

h. Kakošno škodo napravlja napuh člo-
veku,  ako se vda tej pregrehi ?

Sv. Avguštin pravi: »Napuh ni velikost, je le oteklina;
kar je pa oteklo, ni veliko, se le vidi veliko, pa ni zdravo —
boli. “ Napuh človeku napravlja veliko zlo, veliko škode.
Oropa ga vseh dobrih dejanj in zasluženj;
ga stori Bogu sovražnega, ter mu nakopava
tudičasnonesrečo.

1. Napuh oropa človeka vseh dobrih de¬
janj  in  z a s 1 u ž e n j. Naj kristjan stori še toliko dobrega,
ako pa je na to napuhnjen, ima nad svojim dejanjem neči-
merno dopadanje, išče pri tem svoje časti, vse take njegove
dobre dela pri Bogu niso dobre, nič ne veljajo, nimajo nobenega
zasluženja. Vsako tako delo, vsaka taka čednost je podobna
lepemu belorudečemu jabelku, kteri pa ima v sredi červa, ki
vsega zgrize. Take na videz lepe, pa od červa napuha ogri¬
zene jabelka so bile molitve, posti in miloščine hinavskih fari¬
zejev, kar jim je naš Zveličar večkrat očital .Napuh je tista
hudoba, ki uniči popolnoma vse čednosti, vse dobre dejanja ter
oropa človeka vsega zasluženja za nebesa. Sv. Krizostom pravi:
»Kakor je napuh začetek vseh hudobij, tako je pokončevavec
vseh čednost. In ako bi kdo še toliko dobrega storil, še to¬
like čednosti si pridobil, pa je zato napuhnjen, je naj bolj
usmiljenja vreden revež." In sv. Bernard piše: „Kar pravičnost
sozida, to napuh podira; nobena hudobija tako ne pokonča
vseh čednost, kakor napuh."

Kako resnično je to, kar pravi sv. Bernard, to je žalostno
skusil menih Justin. Bil je pravi zgled zatajevanja, pravi
zgled popolnamosti. Svetost njegova je bila znana vsemu svetu,

184

tako da je papež Evgeni IV. želel, ga poznati ter ga je zato
k sebi poklical. Papež sprejme Justina z vso častjo, ga celo
objame in zraven sebe posadi. Ko pa ta toliko sloveči menih
nazaj v svoj samostan pride, tedaj ga njegov viši, sv. Janez
Kapistran, britko-milo pogleduje; kajti spoznal je, da brat
Justin se je predrugačil. Žalostno mu reče: „0 brat Justin!
ko angel si šel z doma; ko hudič si prišel nazaj!" In kmalo
se je pokazala resnica teh grozovitih besed. Dan na dan se
je videlo, da Justina se je lotil gerdi napuh. Glasno je revskal,
ako ni bil češčen, kakor je mislil , da zasluži , in tako se je
revež spozabil, da, ko enkrat eden njegovih sobratov, kakor je
on menil, zaničevaje memo njega gre, mu nož v persi zapodi.
Po tem umoru je pobegnil, se sem ter tje okoli klatil, do¬
prinesel še več druzih hudobij , in v Napolitanskem mestu je
bil v ječo veržen, kjer je v nejeveri in terdovratnosti prežalosten
konec storil.

Poglejte, kam napuh celo svetnika privleče. Vse človeku
odvzame, vse mu pokonča. Pa to še ni vse, kar hudega člo¬
veku napuh stori!

2. Napuhstori človeka Bogusovražnega.
Ni je pregrehe, ktero bi Bog bolj sovražil , ko sovraži napuh.
Kaderkoli se človek napuhu vda, hitro se Bog v svoji jezi
zoper njega vzdigne; kakor nas uči sv. Peter: „Bo g se na¬
puh n j eni m vstavlja."  (I. Pet. 5, 5.) Kako resnično
je to, vidimo nad Jezusom, ki je vendar ljubezen in krotkost
sama, ki je vsacemu grešniku se usmiljenega skazal. Hinav¬
skim farizejem in prevzetnim pismarjem pa se je vselej vstavljal
brez milosti. Velikratno gorje jim je protil in večno pogub¬
ljenje napovedoval. — Ali poglejmo, kako Bog očitno kaznuje
to hudobijo. Res je, kar pravi modri Sir ah: „B o g in ljudje
sovražijo napuh . . . Začetek je slehernega

185

greha; kdor se njega derži, s kletevjo ho na¬
polnjen." (Sir. 10, 7, 15.) Saj noben greh ni bil tako
kaznovan, kakor je bil napuh. Sv. Bernard pravi: »Napuh
je zapodil veliko angelov iz nebes in perva človeka iz paradiža."
Res je, kar pravi nek cerkven učenik: »Strela zadene visoko
zidovje, turne in hrastove večkrat, kakor male bajtice ali nizko
germovje; tako ima Bog svojo šibo obernjeno prevzetnim glavam,
ki se povzdigujejo čez druge." In spolnuje se vedno beseda
Gospodova: »Kdor se povišuje, ponižan  bo." Temu
se nam ni nič čuditi. Kaj hoče biti Bogu bolj zopernega, ko
videti, kako človek, ubogi červ zemlje, ki vse od Boga ima,
pa se prederzne — Najvišemu čast jemati, ter si jo sebi pri-
lastovati ?

3. Napuh človeka tudi časno nesrečnega
stori.  Sicer vsaka hudobija grešnika tepe; ali nobena tako,
kakor napuh. Napuh rodi gotovo nevoščljivost. Ako napuhnež
vidi, da so drugi počeščeni, obrajtani bolj kakor 6n, ali da je
on celo zaveržen, hitro se nevoščljivost vname in napuhnež
nima pokoja, nima miru; njegovo serce je ranjeno; vsa nje¬
gova visokost se mu zdi vničena; ne diši mu ne jed ne pijača;
on se misli naj bolj nesrečnega. Glejte Amana na kraljevem
dvoru. Napulmeža se pa tudi vsak ogiblje, kar le more.
Kaj je bolj težkega, ko neslani bahač? To pa tudi napuhnež
sam čuti. Napuh mu je res červ, ki vedno grize njegovo
dušo; je tern, ki rani njegovo serce.

Tako upam, da sem vam zadosti popisal hudobijo in ger-
dobijo pervega poglavitnega greha. Ne pozabite, koliko hudega
izvira iz napuha; pa, tudi, koliko škodo napravlja ta greh
ubogemu človeku. — Dolgo vas že zaderžujem, ali dovolite mi,
naj vam še povem:

4. Pripomočke zoper napuh.

186

a. Pomisli, o grešni človek! kdo je Bog in kdo
si ti? Bog tako veličasten, tako svet, tako mogočen, pa tudi
tako pravičen. — Kaj pa si ti ? Poglej svoje telo, poglej svojo
dušo! Tvoje telo je prah, je kup gnoja, pobeljen s snegom;
solnce posije, jug potegne, sneg se raztopi in kup gnoja je pred
očmi. Tako je še tako zalo telo! Pride bolezen, pride smert,
in proč je vsa lepota, namesto nje je le gnjiloba in trohnoba.
Vsi moramo z Jobom reči: „S trohljivosti sem rekel:
Moj oča si! Cervom: Moja mati in moje sestre
ste!“  (Job. 17, 14.) Ali pa mar na obleko toliko staviš.
Poropek ostane poropek, če tudi še toliko obleke nanj veržeš.
In napuhnežu velja: Kolikor lepša obleka, toliko gerša po¬
kveka. — Kaj pa tvoja duša? Ona je shajališče vseh pregreh.
Kakor topolovo peresce na veji sapa trese in suka, kamor hoče;
tako se suka človek po sapi svojih nagnjenj. Zdaj prisegaš
stanovitnost; komaj si obljubo storil, že si jo zopet prelomil.
Glej kako si reven! Odštej proč, kar ni tvojega, in kaj, koliko
ti bo ostalo?

b. Drugič pa vsak dan moliš: »Posvečeno bodi
tvoje ime!“  Veš kaj prosiš s tem? Te besede te učč, da
si zato na zemlji, da bi Boga častil, hvalil in ljubil, ne pa,
da bi za svojo čast skerbel. Pomisli, ali tudi to storiš?

c. Pomisli kako Bog dela z napuhnežem,
kako s ponižnim.  Napuhneža ponižuje, ponižnega povi¬
šuje. Čast pred njim beži, kdor jo lovi. Napuh gre pred
padcem, in sramota se za njim pomika. Ne' pozabi tega.
Tako je vselej bilo in tako tudi vselej bo.

d. Premišljuj Jezusa in svetnike njegove.
Veš, kdo je Jezus? Pravi živi Bog. Pa poglej, kako se je po¬
nižal do smerti na križu. In to zakaj? — Poglej Marijo!
K toliki časti povzdignjena se deklo Gospodovo imenuje. Glej

187

svetega Janeza Kerstnika, svetega Pavla. O kolika ponižnost!

Ti

P a > ves v grehih, hočeš kaj veljati!

Pojdi včasih, oh nedeljah in praznikih, na grobove
s v  o j i h pokojnih, pa se tam vprašaj: Kaj so bili nekdaj in
kaj so sedaj? In gotovo ti bo na misel prišlo, da boš tudi
ti kmalo to, kar so oni. Take misli so pa kaj koristno zdra¬

vilo

zoper napuh.

f. Vednose vojskuj.  Prilik se ti ne bo manj-
kalo. Kedar ni vse po tvoji volji; kedar tvoje delo drugim
11 ' za voljo, akoravno si se prizadeval, prav storiti; kedar se
ti^oje zasluge pregledajo: v takih in enačili priložnostih zatajuj
finega sebe; ne kaži svoje nevolje, bodi vesel, kakor da bi
* ,e  lastili, in to bo naj boljši pripomoček, da boš zaterl napuh,
a ko le resnično voljo imaš. Včasih se tudi odtegni zasluženi
Časti, ne hodi v drušino, kjer te povzdigujejo, ali opusti celo
kako delo, ki bi te pred drugimi častilo, ako te ne veže dolž-
tl0s k ga storiti.

g. Naj imenitniši pripomoček pa je molitev.  Ako
nedolžno dete vgleda strupenega gada, ali je v nevarnosti, da
^ ga rogati vol ne prehodil, kliče očeta in mater, upije na
P°moč in beži, kar le more. Tako stori tudi ti, o kristjan!
^ko te napada strupena kača, rogata zver gerdega napuha;
kliči Boga, kliči Marijo, vse svetnike na pomoč; teci k Jezusu,
f kleni se ž njim v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa,
'zroči se mu vsega. in ne boj se; ne bo te zapustil on, ki je
Vse gamogočen in neskončno dober. — Preljubi moji! zadosti
bo? Le še s pobožnim Tobijem za,kličem: »Napuhu ne
Pusti gospodovati, ne v svojih mislih, ne v
s v  o j i h besedah; zakaj v njem seje  vsa spa-
če uost začela."  (Tob. 4, 14.) Amen.

188

XV. Keršanski nauk.

2. Od lakomnosti.  — 1. Kaj je lakomnost?  — 2. Kdo
je lakomnosti kriv?  — 3. Je lakomnost velik greh?

Danes bom govoril od druzega poglavitnega greha: od
lakomnosti.  No, si bo marsikdo zmed vas mislil, ta nauk
pa mene ne bo zadeval! Čast Bogu! bo kdo rekel, lakomen
pa vendar nisem; saj imam komaj za veliko silo; moja revščina,
moja siromaščina me varuje lakomnosti. Ta nauk bo za bo¬
gatine, ki sedijo pri polnih vrečah denarjev in pri svojem pr°'
obilnem premoženji. Pa ljubi poslušavci! ne sodite tako naglo*
Kdor bo nauk od lakomnosti zvesto poslušal, lahko se bo pre¬
pričal , da se moti, ako tako sodi od te pregrehe. Kajti k
lakomnosti ni treba nobenega premoženja; lakomnost ni v bo¬
gastvu, lakomnost ni v polnih skrinjah, ne v natlačenih žitni¬
cah; lakomnost je v sercu. Zato se lahko zgodi, da bogatinec
ni lakomen, revež pa je lakomen, kakor uči sv. Avguštin:
»Veliko bogatinov je, ki imajo denar, pa lakomnosti nimajo;
pa je tudi veliko ubozih, ki imajo lakomnost, denarja pa ni¬
majo." Kaj ne? čudne se bodo nekterim zdele te besede,
ali vendar so resnične.

Ali je že vsak lakomnik, ki ima velik 0
premoženje?

Veliko premoženje ne stori človeka lakomnega. Modri
Sirah pravi: Dobroje premoženje, kdor n i m a
greha na vesti."  (13, 30.) To je, premoženje je dobro,
če si ga kdo brez greha in po pravici nabere in po volji
Božji vživa. Zato pravi sv. Bernard: „Bogastvo njemu, ktefl
ga prav obrača, so perute, s kterimi v nebesa zleti; kteri g a
pa napak obrača, njemu je svinec, ki ga potegne v pekM*

189

Bogastvo je ključ, ki odpira vrata nebeške in peklenske,"
kakor ga človek obrača — v dobro ali v hudobno. Abraham,

David in veliko druži h je, ki so bili premožni, pa tudi
Pobožni. Evangelski bogatinec ni bil obsojen v pekel zato,
ker je imel veliko premoženja, ampak zato, ker je mehkužno
ž ivel in je bil neusmiljen do ubozih.

Ali je pa nepremožni vselej prost vse
lakomnosti?

Majhno premoženje, tudi uboštvo ni nobeno zagotovilo ali
Poroštvo, da bi človek bil brez lakomnosti. Jezus ne pravi:
»Blagor ubogim;" temuč on pravi: »Blagor ubogim v
Juhu!"  Bog gleda na serce, pozna naše misli in želje in
Po tem sodi človeka. Ubogemu njegovo uboštvo ni v zaslu-
žonje, ako ž njim ni zadovoljen in’ poterpežljiv. Prerok David
Pravi: „P o t e r p e ž 1 j i v o s t ubozih se ne zgubi do
konca."  (Ps. 9, 19.) Marsikteri berač, ki nima druzega,
ko prazno raztergano mavho, je bolj lakomen, kakor bogat
mož, ki je dober kristjan in ve, da samo premoženje ne dela
človeka srečnega, popolnoma zadovoljnega, temuč da mu pre¬
moženje napravlja veliko skerbi, veliko dušnih in telesnih ne¬
varnost. Velikrat ima revež več skušnjav do lakomnosti, ko
premožen. Salomon, ki je spoznal, da oboje, bogastvo in
Uboštvo, v greh zapeljuje, je Boga prosil, rekoč: „N e d a j
mi ne uboštva ne bogastva . . . da kje presit
Uebomnapeljevan, te tajiti...  in da po
revščini prisiljen ne kradem, in krivo ne
Prisegam."  (Preg. 30, 8. 9.) Poslušajte toraj:

1. Kaj je lakomnost?

Sv. Avguštin takole popisuje lakomnost: »Lakomnost
Dnezmerna  (neredna) željainljubezen podenar-
iih ali po drugih  časnih dobrotah." To je n e-

13

Keršanski nauk V. p.

190

zmerna, neredna želja in ljubezen po denarjih ali drugih
časnih dobrotah; zato ker želja in ljubezen do premoženja,
ki je pripuščena, zmerna ali redna, ni pregrešna. Kdor si
pridno in pošteno prizadeva, da bi si svoj stan polajšal, da bi
si premoženje pomnožil, da bi tako sebe in svoje spodobno,
dostojno preskerboval, tak ima pravo, redno in zmerno željo p°
časnih rečeh, in to ni pregrešno, to je pripuščeno in prav-
Saj je ja dolžnost, pridno in varčno delati, si časnih dobrot
pridobivati, da po svojem stanu pošteno živeti zamoremo, d a
drugih ne nadlegujemo. Ojstra, sveta dolžnost staršem j e >
da se trudijo in si prizadevajo, da svojim otrokom vse potrebno
omisliti zamorejo; ja ako je le mogoče, jim tudi pošteno doto
preskerbijo. Tudi poslom je sveta dolžnost, da so varčni,
da si za stare dni kaj prislužijo. Z eno besedo, vsak p°
svojem stanu je dolžeu skerbeti za časno toliko, da sebe m
svoje pošteno preživljati zamore. Kdor toraj iz tega namena
pridno dela, vseh nepotrebnih izdajkov se varuje, se priprosto
oblači, z navadno hrano hrani, se dražili razveseljevanj ogiblje,
in tako po poštenem potu si časnega premoženja pridobiti želi,
ta dela modro, on je varčen, on ni lakomen. Zmerna, pametna
želja' po denarjih in po blagu ni lakomnost. — Kakor je P il
pripuščena taka zmerna želja po časnih dobrotah, tako tudi
zmerna ljubezen do časnega ni pregrešna. Saj je vse to časne
dar Božji; toraj dobro in vse dobro je ljubezni vredno. I* 1
saj dan današni brez denarja živeti mogoče ni. In z denarjem
lahko storimo veliko dobrega; celo nebesa si kupiti zamoremo-
Toraj smemo ljubiti denar in druge časne dobrote; ali ^
ljubezen mora biti zmerna. Le nezmerna, neredna želja m
ljubezen po denarjih in po časnih rečeh je lakomnost.

Že ajdovski modrijan Seneka nas uči, kako moramo rabit 1
denar in časne reči, da v lakomnost ne zaidemo. On pravi :

191

»Ako denar imaš, moraš za malo imeti sebe ali pa denar/ 4
Ti moraš gospodovati čez denar, ne denar čez te. Ako znaš
denar prav rabiti, ti je dekla; ako pa ga ne znaš prav rabiti,
ti je gospa." Enako pravi sv. Bernard: »Suženj svojemu bo¬
gastvu je, kdor ga varuje ko suženj; kdor pa otrese njegov
jarm, dela ž njim, ko gospod." Sv. Janez Krizostom nam
ta nauk v lepo priliko zavija. Ko razlaga besede svetega
evangelija, s kterimi Kristus bogastvo ternju'primerja, takole
Piše: „Na dvojno imaš lahko ternje v svojih rokah; ali na
prosti odperti dlani, in takrat te ne bode; ako pa v roči sti¬
sneš ternje, hudo te bo zbodlo, da ga zamoreš le z bolečino
zdreti in kri ti bo tekla. Enako je z bogastvom. Pobožni
kristjani nosijo bogastvo tako rekoč v odperti roči, na prosti
dlani, ga rabijo v Božjo čast, ga deld s Kristusom, ubogim in
Potrebnim, ter so vedno pripravljeni, ga dati, kaflerkoli je
v olja Božja; in ako ga jim Bog zmanjša ali celo odvzame,
pravijo s pobožnim Jobom: »Bog ga je dal, Bog ga je vzel;
Njegovo ime bodi češčeno!" To ternje jih toraj nič ne bode.
Tri smerti tako rekoč svojo roko obernejo, in bogastvo odpade,
Pa jih to nič ne zaboli, nič ne skerbi. Vsa druga pa je la-
komnežu, ki je navezal svoje serce na bodeče ternje, na bo¬
gastvo; kajti derži ga terdno v pesti, in ga ne spusti. Zato
ga pa hudo bode in o smerti mu globoko rani serce."

2. Kdo je toraj lakomnosti kriv?

Lakomnosti je kriv, a. kdor bogastvo
n ezmerno požel j uje,  po njem hrepeni, in b. kdor
g a nezmerno ljubi.  Pomislimo to bolj na tanko.

a. Pervič, pravim, je lakomnosti kriv, se lakomnosti
vdeleži, kdor ima nezmerne želje po bogastvu.
Želja po časnem mora se strinjati s potrebami našimi. Kdor

13 *

192

po svojem stanu več premoženja potrebuje, ta sme imeti veče
želje po bogastvu, kakor uni, ki za svoje potrebe z malim
skeza. Vodilo nam toraj to biti mora: Vsak sme želeti in
skerbeti za toliko časnega, da zamore sebe in svoje pošteno
preživljati. To nam veleva sv. apostelj Pavel, ko pravi: „A k o
pa imamo živež in obleko, bodimo s tem za¬
dovoljni."  (I. Tim. 6, 8.) Kdor pa po premoženju hre¬
peni, ne da bi ž njim sebe in svoje preskerboval, temuč da bi
bogastvo si le nakupičal, tak ima pregrešne želje po časnem;
tak brez nehanja grabi in grabi, akoravno za potrebe svoje
že zadosti ima. Tak skopi človek vedno le misli, da nima
zadosti, ali da bi znale okoliščine priti , da bi ne mogel sebe
in svojih preživljati. Tak nikdar dosti nima; podoben je sodu
brez dna, ki ni nikdar poln, če tudi še toliko veržeš vanj.
Kdor toraj več poželjuje, kakor potrebuje, ima nezmerne želje
po bogastvu in je lakomnosti kriv.

Tako je lakomnosti kriv, kdor s preveliko s k e r b j o,
znepokojem po bogastvu hrepeni.  Kdor pa¬
metno, po poštenem potu skerbi, da bi si napravil kak dobiček,
ni lakomen. Ako pa ti noč in dan vedno le na to misliš,
kako bi si kaj pridobil, in minaš druge skerbi; s to željo, s
to skerbjo vstaneš, s to skerbjo se vležeš; le od dobička, ali
kako bi si kaj prihranil, govoriš, vsakemu praviš, kako malo
si prislužiš, vsacega vprašaš, koliko in kaj on dobi ali že
ima; z eno besedo, ako tvoje skerbi so le pri denarji ali pri bo¬
gastvu — to je lakomnost, ker imaš nezmerno željo po bogastvu.
Vprašaj se, kristjan! ali nisi tudi ti tak? Ako imaš upanje
na kak dobiček, si nezmerno vesel, in tega veselja prikriti ne
moreš, vse se ti smeji; nasproti • pa si silno klavern, otožen,
ako ti ne gre po volji premoženje skup; če ti pa še kaj
spodleti, tedaj si čmern, žalosten in bi skoraj obupal, če si

193

tak, lakomen si. Kralj Ahab je bil tak. Nabotov vinograd
je poželel; imeti ga je hotel, naj velja kar hoče. Ko pa Nabot
ne  prepusti vinograda, verže se kralj ves otožen na postelj,
oberne se v steno, in še jesti noče. (III. Kralj. 21, 4.) Kdor
tako dela, ima nezmerno željo po bogastvu, ter je lakomen.

Cesarja Konstantina je služil imeniten vojvoda, ki je pa
po bogastvu nezmerno hrepenel. Prav razumno ga je cesar
posvaril. V pričo njega je narisal prostor, na tanko šest čevljev
dolg in pičla dva čevlja širok, in to je napravil cesar tako
skerbno, da se mu vojskovodja čudi. Na to mu pravi cesar:
»Ljubi moj! glej toliko nama bo odločeno, kader bova umerla,
če nama bodo kaj odločili;- kaj bi se človek toliko trudil in
uabiral s toliko skerbjo pozemeljsko bogastvo ?“

Umeri boš — te bodo zakopali. — •

Veš li - kaj seboj ti bodo dali? —

Ravno tako so lakomnosti krivi, kteri toliko po bogastvu
hrepenč, da pozabi j o ali opus ti j o vsoskerbza
s v o j o d u š o; ali pa žele premoženje celopo krivičnem
Potu  si  pridobiti. Dan današni je veliko ljudi, ki brez pre¬
nehanja skerbb le za časno, dirjajo le za mamonom, da se
skoraj oddahniti ne morejo. Taki nimajo niti časa niti veselja,
da bi mislili na dušo svojo. Komaj vstanejo, že sp pri delu;
že mislijo na dobiček in na denar, ko se komaj zbudč. Molitev,
izročevanje Bogu jim na misel ne pride. Da bi šli k sveti
maši, nimajo časa'; še ob nedeljah opuščajo službo Božjo. Za
spoved in sveto Obhajilo ni nikdar časa; tudi, si mislijo, to
jim ne da nobenega dobička. Tako jim za Boga, za dušo, za,
■večnost ni dosti mar. Edino skerb imajo, in ta jim jemlje
ves čas in vse moči, to je skerb za denar, za bogastvo. Med
le se štejejo ne le meščani in tergovci, tudi med kmeti jih je
preveč, ki se slepijo, da nimajo časa moliti, nimajo časa v

194

cerkev, b spovedi, k službi Božji hoditi. Ako hi ti, ki se
tako slepiš, obljubil za vsako pot, za vsako uro v cerkvi, le
en goldinar, gotovo hi prišel, kaderkoli hi ti ga ponudil; da
hi se pa Bogu izrodil, svojo vest očistil, se z Bogom sklenil,
zato ni nikdar časa niti prilike. — Nekteri imajo pri tej silni
skerbi tudi široko ali stergano vest, ter si pri svojem roko¬
delstvu, pri svoji kupčiji, ali kedar je priložnost, tudi po kri¬
vici prilastujejo bogastva.

Naj vam tukaj omenim prigodho, btero ste morebiti, vsaj
nekteri, že slišali, ktera nam očitno kaže, kako neumni so vsi,
ki preveč po bogastvu hrepenijo, kako si ravno z bogastvom
svoje življenje grenijo.

Prigodba ta pripoveduje od ubozega čevljarja in od nje¬
govega bogatega soseda. Čevljar je pridno delal, tudi lepo
molil in pri svojem delu veselo žvižgal in prepeval. Njegov
sosed bogatin pa je bil vedno klavern ter cele noči ni zaspati
mogel; zavidal je svojemu sosedu čevljarju njegovo veselje ter
je sklenil življenje mu ogreniti. Ko čevljarja ravno ni bilo
doma, splazi se skrivaj v hišico njegovo, 'pa na mizo dene
polno mošnjico denarjev. Ko čevljar domu pride in denar
zagleda, prestraši se in žena njegova ravno tako. „Od kod ta
denar?" Da bi ga bil nam kdo podaril, misliti ne moreva.
Vendar spraviti se mora! Preteče ves dan, pride večer; ali ni
več slišati prijazne pesmice, tudi večerna molitev zaostane; po
noči ni sladkega spanja; zjutraj nič molitve , nič petja; vse
dopoldne nič ne dela; opoldne jesti ne more. Tako se bliža
drugi večer, in poln skerbi reče čevljar svoji ženi: „Nihče se

ne oglasi, nihče ■ ne vpraša, na zadnje bo lepi denar vendar
najin; saj čudeži so še zmiraj mogoči. Pa kam hočeva spra¬
viti toliko denarjev? Naj bolje bo v postelji pod zglavje — v
slamo. “ Skerbno zmaši ta zaklad v slamo, ter se vleže. Spet

195

111  bilo nobene večerne molitve, pa tudi vso dolgo noč nobenega
®painja ne; zjutraj nobene vesele pesmi ne; le gerdo zdehanje
J e  bilo sad ponočnih skerbi. „Žena, pravi mož, danes bi vendar
zual kdo po denar priti; meni se vse tako dozdeva. Veš kaj?
v  postelji bom, in ako bi kdo hotel z menoj govoriti, reci
11111 , da sem bolen, in da ležati moram." — Dopoldne res
ttekdo pride in ta je bil sosed bogatin. M se dal odverniti;
s  palico v roči, s klobukom na glavi, stopi k bolniku, ter ga
miluje. Poslednjič pa vendar vpraša čevljarja, če ni našel ene
Češnjice z denarji? Ubogi bolnik postane bled, ko zid, pa od
tega on nič ne ve. Ali bogatin stopi terdo pred njega, mu
žuga s silo, ter mu grozi s hudo. Ves pobit mož zleze po
koncu, seže v slamo ter privleče denarje vun,  in bogatin jih
zopet odnese na svoj dom. — Na večer je čevljar že spet
^olil; pel še ni; drugi dan pa je tudi že peti začel. — To
se  je pač, vse po sreči izteklo! Denar je ležal v slami; slabe,
hude obresti so že težile njegovo dušo, in te so bile: skerb,
strah, opuščenje molitve in dela, zbeganje in laž. Ko se je
Pa znebil zaklada, prešle so tudi obresti. Njegova postelj je
bila spet dobra, njegova duša spet vesela. — Glejte, kako ne¬
spametno je nezmerno poželjenje po bogastvu in kako slabo
sadje obrodi!

b. Ne le tisti, ki imajo nezmerne želje po bogastvu, so
lakomni, ampak tudi tisti, kidenarali druge dobrote
11  e z m e r n o ljubijo,  so lakomnosti krivi.

Z nezmerno ljubeznijo do bogastva se pervič pregreše
tisti, ki denar ali druge posvetne reči ljubijo same na sebi,
ter bogastvo ali sploh svojega premoženja nimajo za pripomočke,
druge dobre in lepe dela doprinašati. ‘So, bi se reklo, v bo¬
gastvo zaljubljeni; kakor je bil na Francoskem nek zidar, ki si
je pridobil veliko denarjev. S svojo ženo , ki je bila ravno

196

tako skopa, je prebival v mali čumnati pod streho visoke hiše.
Okna, vrata in peč je imel z debelim železjem vse zamrežene.
Tu sta živela skopuha, ko prostovoljna jetnika. Več let ni
bil nobeden iz hiše; ptuja dekla jima je nosila naj potrebnišo
hrano, ki je pa tudi prav pičla bila, kurila in svetila si nista
nikoli, tudi preoblekla se nista nikoli. Žena umerje in mož
se le še bolj okuje. Dekla mu vsak teden le po enkrat pri¬
naša nekoliko hrane, ktero je postavila k zaplohanim vratom,
na ktere je poterkala in stari skopuh je hrano skozi malo
oknice jemal. Enkrat dekla zopet terka in nihče se ne oglasi.
Gosposko pokliče in ko so vrata s težkim trudom prebili, našli
so stiskavca na tleh ležečega že trohnelega. Okrog njega pa
so bile velike vreče polne zlata in srebra. Kajti delo njegovo,
edino veselje njegovo je bilo, da je prešteval in pregledoval na
tleh sedeč svoj nezmerno ljubljeni zaklad. Mertvud ga je zadel
pri tem delu, ter ga preselil v neznano večnost, kamur pa
vinarja seboj ni nesel. Glejte lakomnika, ki je bil ves zaljubljen
v denar!

Kdor pa bogastvo ljubi, ne zato, kakor da bi bilo ono
samo na sebi ljubezni vredno, ampak zato, ker ga potrebuje
za se in za svoje, ta nima nezmerne 'ljubezni in tak ni lakomen.
Toraj le, kdor denar ali druge časne dobrote ljubi zavoljo
njega samega, se v pogledu svojega zaklada razveseljuje, tak
ima nezmerno ljubezen do bogastva in on je lakomnik. Tako
nezmerno je ljubil cesar Kaligula svoj denar. Nad srebrom
in zlatom je imel toliko dopadanje, da se je večkrat valjal po
njem. — Tako pripoveduje sv. Bernardin od lakomneža, ko je
nevarno zbolel, vkazal si je pred se prinesti svoje zlato in
druge dragotine. In ko jih pogleda, začne vpiti: „0 moji
cekini, o moji zakladi! glejte, jaz bom umeri; pomagajte mi
vendar, prosim vas, pomagajte mi, moji cekini! Kaj bom vas

197

r es moral zapustiti moji preljubljeni zakladi? Potem jih je božal,
se  jim sladko val, pa jih miloval: „0 moji cekinčeki, o moji
celdnčeki!“ Poslednjič pa je zgrabil sreberno kupo in kakor
stekel jo vgrizne, in v tej beznosti zdihne svojo skopo dušo. —
Moji ljubi kristjani! jaz mislim, da ni ga med vami, ki bi v
tem imel svoje veselje, da bi se po svojih denarjih valjal, kakor
Kaligula in tudi mislim, da nobeden tako ne boža in ne ljubka
sv ojega zlata ali srebra, kakor uni bogatin na smertni postelji.
Ali pa tudi nobenega ni med vami, ki je z dušo in s telesom
Navezan na svoje premoženje; ki, ako zagleda lepi denar, mu
serce poskakuje v telesu, ki večkrat pregleduje, prebira in spira,
Meje in zavija svoj denar in ima v tem svoje posebno veselje?
Kaj mar ne ljubi tak svojega mamona preveč, nezmerno? In
° n  je lakomnosti kriv.

Taki lakomneži so tudi vsi tisti, ki so na denar ali na

^go blago tako navezani,danitisebinitidrugim

11  i č ne privoščijo.  Kolikor bolj človek kako stvar ljubi ,
kolikor raji jo ima, toliko neraji se je znebi, toliko bolj se
2a  njo boji. Ko pa nekteri svoj denar čez vse ljubi, mu je
uezmerno težko, se od njega ločiti, ali tudi naj manj ga oddati ;
zato ga serce boli, predenj krajcar iz rok spusti. Poznal sem
m oža, ki je vsak krajcar na vse kraje pregledal, preden ga je
izdal; videlo se je, kako težko se loči od njega. Tak človek
J e  velik revež pri vsem svojem premoženji; on je velikrat lačen
’ !i  žejen; slabo oblečen, zares težko in revno živi. In ako
zl) oli, ne upa si poslati po zdravnika; kajti njega in še zdravila
ki moral plačati. Živel je pred nekimi leti bogatinec, ki je
iuiel deset tisuč, pa ni imel ne otrok ne ubožne žlahte. Grizel
K plesnjeve skorjice toliko, da se je preživljal; nosil se je po-
Slajsano in stergano, da ga je bilo groza videti; kuril si ni-
K°li ni, tudi pri naj večem mrazu ne; kajti zato bi bilo treba

198

denarjev. — Tu mi pride na misel, da sem nekje bral, da
lakomnik je prešiču podoben. Prešič, dokler je s živ, ni za
nobeno rabo; nima niti volne, niti mleka; niti ne vozi niti
ne nosi; ni za čuvaja in tudi miši ne lovi. Še le zaklan je
koristen. Tako je lakomnik še le po smerti koristen. Kajti
lakomnik, kakor je skop sam sebi, tako je skop tudi proti
drugim. Skopuh ima kamnito serce; naj bo bližnji še v toliki
revščini, njega ne gane nobena nadloga. Vstraši se, če vidi,
da se mu revež bliža in z gerdo ali z lepo ga odpravi, da
mu le nič ne podari. Tudi uboga žena in revni otroci, ki
imajo skopuha gospodarja! Stergani in lačni morajo biti, če so
tudi polne skrinje blaga in denarja. Kdor tako dela, ta gotovo
nezmerno ljubi bogastvo in je lakomnosti kriv. —■

Zdaj mislim, da bote vsi vedeli kaj je lakomnost in kdo
je lakomnosti kriv? — Lakomnost ima pa tudi več stopinj-
Kdor ima nezmerne želje, da bi le veliko skupej zgrabil, da
bi le veliko imel, takemu pravimo da je lakomen.  Kdor
pa svoje premoženje toliko ljubi, da se mu smili, kaj odvzeti,
kaj potrošiti ali za se ali za druge, tak je s k o p. Kdor p a
vsak sold derži in pri vsaki naj manjši izdaji pokaže in ni¬
kakor skriti ne more, kako huda mu je vsaka naj manjša zguba,
takemu pravimo, da je s t i s k a v e c.

Še vam moram danes odgovor dati na vprašanje:

3. Ali je lakomnost velik greh?

Kedar lakomnik denar ali pa tudi druge časne dobrote
za svoj cilj in konec ima in le bogastva išče , nanj vse svoje
zaupanje, vse svoje veseJje stavi, ali se za časne reči tolik 0
trudi in si prizadeva, da tudi je pripravljen greh storiti, da si
le kaj pridobi; ali kedar svojemu bližnjemu v veliki potrebi
svojo pomoč odreče, ker se mu premoženje smili, — tak se /j
lakomnostjo hudo pregreši in si večno pogubljenje služi. ^

199

če je v malih rečeh lakomen , toraj le odpustljivo greši,
y endar je to grozno nevarno, ker sam ne ve, kdaj v velike
P^grehe zabrede. Zato je jako nevarno za zveličanje tvoje,
rri °'l kristjan! ako si lakomnosti kriv. Kajti lakomnik se pre-
greši zoper Boga, zoper svojega bližnjega in
z °per samega sebe.

a. Lakomnik se pregreši zoper Boga.
apostelj Pavel pravi: „M e r t vi t e hudo požel j en j e
111  lakomnost, ktera je malikovanje."  (Kol.
’ 5-) Lakomnik sicer ne poklekuje pred svojim nakopiče n im
eaarjem, da bi ga molil; ali on je nanj ves navezan, stavi
a sv oje bogastvo veče zaupanje, ko na živega Boga, ter hre-
P en i in živi le za denar , ko mu strah Božji in čednost ni
' nar - Zato pravi naš Jezus Kristus: „Ne morete slu¬
titi Bogu  in mamonu."  (Luk. 16, 13.) „Kako
°“ lastil Kristusa, ki častiš dena rko svojega molika, vpraša
Sv * Peter Damijan.

h. Lakomnik se pregreši zoper svojega
11 ž n j e g a. Kakor lakomnik ljubi bogastvo ali premoženje
Sy oje zavoljo njega samega, ne zavoljo Boga; tako dela tudi
svojim bližnjim. Njemu je le za lastni dobiček; ljubezni do
lz pjega ne pozna. Bližnji mu ni brat ali sestra; on mu
^ a J le streže, mu le pomaga, da več premoženja nagrabi. Sv.

Avguštin

Miž: u
^ata,

pravi: „Lakomnik ne mara niti za Boga, niti za
'Pjega; ne pozna ne očeta ne matere svoje; ne porajta ne

otrok.

mu

ue prijatela; on zatira vdove, napada sirote; stori svoje

e sužnje in krivo prisega. “ On ne ljubi bližnjega, dela
Pa celo mnogotere krivice. Tako je delal v stari zavezi
, tako Grieci; tako je delal Judež Iškarjot, ki si je pri-
ast oval denarja., ubogim odmenjenega in je celo svojega učenika

l'

111  Bož

z jega Zveličarja prodal za trideset srebernikov. Tako se

200

pregreši lakomnik tudi dan današni nad svojim bližnjim.
to se godi: s tatvino, z goljufijo pri meri in vagi, s krivič¬
nimi tožbami, s premikanjem menjikov, z odertijo in z drugi 1111
enakimi pregrehami. Zato pravi Jezus sam: „G o r j e v a m,
hinavci! objedate hiše vdov, dolge molita 6

opravljaje;zavoljotegaboteprejeliojstrejš°

s o d b o.“ (Mat. 23, 14.)

c. Pa tudi zoper samega sebe se pregreši
lakomnik.  On nima niti pokoja niti miru. Vedno se
boji, da bi ga kdo ne okradel. Nobena ključavnica, noben
pah mu ni zadosti močen. Nikdar mirno ne zaspi, kar
slišali, kako se je godilo unemu čevljarju. Vsaka sapa, vsako
škripanje z durmi ga prestraši; vsak ptuj človek se mu zd>
tat; in ako sliši miško škrebati, že misli, da so tatovi. T u( k
to mu greni življenje , ker nikoli dosti nima. Kakor človek,
ko pije morsko slano vodo, bolj ko pije, bolj je žejen; tak°
lakomnik več ko ima,  več bi še rad imel. »Lakomnik J e
peklu podoben," pravi sveti Avguštin. »Pekel vse požre, in
nikdar nikoli se ne sliši: Zadost mi je. Tak je lakomnik,
bi tudi vsi zakladi k njemu vreli, on nikoli ne bo rekel: Zados*
mi je". In sv. Ambrož pravi: Vsak lakomnik, ki vsega v obiln° s ^
ima, se šteje revnega zato, ker tega še nima, kar bližnji im a -
Naj hujši pa je, da se lakomnik le za varčnega, dobrega g°
spodarja ima, in pri tem se zmiraj globokeje v lakomnost z a
kopuje. »Zakaj, kteri hočejo obogateti,  pravi &  *
Pavel , padejo v skušnjavo, invzadergo h“
dičevo, in v veliko nepridnih in škodi j 1 v 1
želj, kterepotopd človeka v pogubljenj® 1 ^
končanje. Korenina vsega hudega n a m r 6
je lakomnost."  (I. Tim. 6, 9. 10.) Nezrečeno neva>' )l(l
je za dušo njegovo; kajti lakomnost ga ne zaspusti,, d°kh'

201

dolgo živi. „S starostjo vse druge hudobije hirajo, lakomnost
Pa se vedno pomladuje,“ pravi sv. Hieronim, človek lakom¬
nosti nikdar ne zapusti, ampak le lakomnost človeka sama
zapusti, ter ga privleče pred njega, ki je rekel: „N e ta tj e,
ne lakomnik, ne roparji ne bodo posedli
nebeškega kraljestva."  (I. Kor. 6, 10.)

Kristjani moji! glejte , kako se pregreši lakomnik zoper
H°g'a in svojega bližnjega in zoper samega sebe. Oj varujte
Se  te zares neumne pregrehe ! Jaz pravim, neumne. Kaj ni
lakomnik podoben oslu, ki denarje nosi, pa osat žre? Kaj ima
°d tega, kar leta in leta s tolikim trudom spravlja in grabi?
Kako neumen je? Podoben je človeku, ki dvajset, morebiti
štirideset let nabira culico, da bi se podal na dolgo pot, pa
nabira culico, za ktero dobro ve, da je seboj ne bo vzel, da
J e  seboj vzeti celo ne sme in ne more. Kaj ni lakomnik ravno
*ak norec? In kakošen dobiček mu bo? Sv. Hieronim pravi:
»Lakomnik ni druzega, ko denarnica bogatim, gotovina roparjem,
ozrok razpertije svoji žlahti in zasmeh vsem ljudem." Ne
navezujte svojega serca na posvetno in nečimerno; kajti „naše
življenje preide, kakor sled oblakov, in
2 ?ine, kakor megla."  (Modr. 2, 3.) Amen.

XVI. K er šil liski nauk.

4. Kteri grehi izvirajo iz lakomnosti ?  — 5 . Kteri pripo¬
močki so zoper lakomnost ?

Danes teden sem vam govoril od lakomnosti in sem vam
povedal, kaj je lakomnost? kdo in kako se je vdeleži? in sem
Va m tudi razložil, kako se lakomnik pregreši zoper Boga, zoper
bližnjega in zoper samega sebe. Gotovo ste se vsaj nekoliko

202

prepričali, kako gerdo da je ta drugi poglavitni greh. V tem
nauku ste tudi že zvedeli, kdo je lakomnsti kriv? Da ho pa
vsak vedel ali ima tudi kaj te pregrehe v sebi ali ne, naštel
vam bom zdaj še znam n j a, po kterih se spozna?
ali je lakomnost v sercu, ali ne?

Lakomen  ni:

a. Kdor svoje sreče ni neumno vesel, in svoje nesreče
ne preveč žalosten; kajti dobro ve, da sedajna sreča in nesreča
hitro preide.

b. Kdor po bogastvu ne hrepeni, se pravice na tanke
derži, in je s svojim premoženjem zadovoljen in Bogu zanj
hvaležen.

. c. Kdor ni v svoje premoženje zaljubljen in se presiln°
ne boji zanj.

d. Kdor svoje premoženje pametno varuje; ne pa s
strahom in trepetom; kajti ve, da Bog varuje njega in pr e '
moženje njegovo.

e. Kdor se veseli sreče svojega bližnjega; v nesreči P a
ž njni žaluje.

f. Kdor rad, ne nejevoljno, odrajtuje vsakemu, kar j e
dolžen; ne zavoljo nadležnosti ali po gosposki primorali, ampak
v keršanski ljubezni.

g. Kdor rad pomaga ubogim in potrebnim, in cerkvam
rad podari, kolikor premore; to pa vse, ne da bi ga svet
hvalil, temuč iz prave ljubezni do Boga.

Zdaj pa pomislimo:

4. Kteri grehi izvirajo iz lakomnosti.

Tudi lakomnost je glava veliko drugim pregreham. Saj
ga skoraj ni greha, da bi ga lakomnik ne storil. Sv. P ave '
imenuje lakomnost korenino vsega hudega. (I. Tim. 6, 1°-)
Za denar stori lakomen vse; ni je hudobije, ni je pregreh®?

203

^a bi se za denar ne storila. Zlasti pa je lakomnost glava
ah vir tem le pregreham: a. n e u s m i 1 j e n o s t i; b. krivici;
c. terdovratnosti in nespokornosti.

a. Lakomen je n e u s m i 1 j e n in to tako gotovo, kakor
gotovo je kamen terd. Lakomen je neusmiljen  sam
s e  h i. On celo za se nima serca. Vsega ima zadosti, pa nič
13 e  vživa; je v vodi, pa žeje umira; leži na kupu žita, pa
gladd hira; ima vse, pa se ničesar dotakniti ne upa. Niti hrane,
R iti obleke si ne privošči; res je, kar pravi nek pridigar:
»bakomnik po pasje strada in po beraško stergan hodi.“ Zato
pravi modri Sirah: „Nič ni hudobnišega, kakor

J e  s k o p u h . . . Tak ima tudi svojo dušo na
Prodaj, ker ževsvojemživljenji svojeoserčje
izmetava."  (Sir. 10, 9. 10.) Lakomnik si živ čreva
birga-, terd in grozovit je namreč do samega sebe. Berem od
starega skopuha, da je vedno se hal, da bo pomanjkanje terpel,
akoravno je imel preobilno premoženje. Ko je zbolel in ni
imel več upanja, da bi ozdravel, pokončal je vse svoje imetje,
( ia bi ga tudi drugi za njim ne vživali, ker ga on ni vžival.
Zato je razrezal in razsekal na drobne kosce, kar je še obleke
imel; zlato, srebro, in ves denar je skupaj stopil pa vse v
brezno vergel, da bi ga ja noben ne dobil. Potem pa ni jedel
116  pil, ter je tako od glada žalosten konec storil. Ali ni
zares neusmiljen gerdi skopuh! Kakor je pa neusmiljen sam
Se bi, tako tudi za druge  nima serca. »Lakomnik je kakor
ftaklo, pravi sv. Vicenci, naj bije nanj kolikor hoče, se ne
°meči. Skopuhu prigovarjaj, kolikor ti je drago, ne boš ga
omečil. “ Lakomnik je neusmiljen svoji ženi;  on jej
Vse  zapera, kakor naj veči tatici. Dostikrat si reva ne ve
letovati niti pomagati; kajti s praznimi rokami bi ona mogla
Vse  nasitovati, vse oblačiti; ona bi mogla biti gospodinja in dekla;

204

bi mogla vse storiti, pa še jesti ne. O nesrečna reva, ki sko¬
puha moža ima! Kakošni so njegovi otroci!  Slabo izrojeni,
ker zavoljo zamude ne hodijo k nobenemu nauku; lačni, raz-
tergani letajo okoli; in ako kdo zboli, nima nobene postrežbe,
kaj še le zdravila? kajti to bi bilo treba plačati in zato ni
denarjev. Tako se godi ubogi družini,  od ktere lakomnik
nezrečeno veliko tirja, da mu družina ne more nikoli dosti
storiti; plačuje je pa, kolikor se da, pičlo, ter jej priterguje
celo zasluženo plačilo. Te dni sem bral od lakomnika, ki s e
je obesel, ker je bil za nekaj denarjev ogoljufan. K. sreči
pride njegov sluga še do časa zraven in hitro verv prereže
ter ga reši nesrečne smerti. Ko je pa poznej hlapec zapustil
to službo, vrajta mu skopuh pri plačilu verv, za ktero je visel
in pravi: „Bila je še nova verv, ti si jo prerezal in tako
spridel, smem ti jo toraj po pravici vrajtati.“ Giejte jo, ger'
dobo lakomnost! — Ubožec  se pred lakomnika prikazati n e
sme. Naj bo revščina še tako velika, prošnja še tako mila,
skopuha ne gane, ga ne premakne. — Kako neusmiljen je še
le dolžnikom  svojim. Do zadnjega vinarja mora biti vse
odrajtano, in ako dolžnik tisto uro ne more plačati, hitro g’ a
gosposki izda, da mu proda hišo in dvorišče, celo postelj mu
zvleče spod njega in ga križem svet požene.

b. Krivica ima večidel v lakomnosti
svoj izvir.  Želje, denar ali sploh premoženje si pridobiti,
so nekteremu človeku tako globoko vkoreninjene, ter so tako
nenasitljive in nevgasljive, da ne pozna niti pravice, niti postave.
On laže za edini sold, da sam sebi verjame. Ja! če se mu
dobiček kaže, tudi priseže po krivici. Koliko se sejmarji rotijo
in pridušajo, da so za blago več dali, da so že več zanj imeli
in pri tem sebe in svojo dušo satanu izročujejo, pa ne V°'
mislijo, da jih ho hudič enkrat pri besedi prijel. - Marsiktei -1

205

lakomnik začne celo krivično tožbo s svojini bližnjim in pri¬
pravljen je po krivem priseči, ali krive priče podkupi, da tako
°d sebe odvali kak dolg ali da si prilasti krivični denar.
Ahab je iz lakomnosti poželel Nabotov vimograd, ki je bil
Mizo njegovega dvora. Nabot ga mu ne prepusti, ker se mu
ni zdelo prav, da bi od hiše dal, kar je podedoval od svojih
Prednikov. Ahab kralj je bil zato toliko nepokojen, da se
Ve rže na postelj in nič ne je. Jezabela, njegova žena, ko zve,
kaj ga toliko žali, mu reče: Prav kralj si ti! vstani in bodi
dobre volje, ti bom pa jaz dala Nabotov vinograd. Vsede se,
Pa napiše list v kraljevem imenu in ga zapečati ž njegovim
perstanom. V pismu pa piše starašinom, naj dobijo dve krivi
Priči, ki naj pričate, da je Nabot Boga in kralja preklinjal
In zato mora biti kamnjan. In zgodilo se je tako. Nabot je
kil s kamnjen posut in je umeri , in njegovo kri so psi lizali.
(III. Kralj 21.) Gorje ubožcu, ako njegova njiva ali travnik
a li vinograd lakomnika v oči bode! še dan današni je dosti
Ahabov in Jezabel. Sodni dan bo enkrat odkril, koliko kri¬
vičnih priseg je bilo storjenih, ki so v lakomnosti svoj vir
imele! Po pravici pravi sv. papež Leo: „V sercu njega, ki

J e  lakomnost sprejel, ni ne za en čevelj prostora za pravico/ In
Za res! Lakomnik, ako le more, oplahta svojega bližnjega. Vse
eno mu je, naj bo goljufan oče ali mati, brat ali sestra. Od
kod toliko tožb? Lakomniku se nič ne smili sivi starček, če
tudi od hiše mora. Lakomnik lastni materi beraško palico v
r °ke poda, svoje male brate in sestre po svetu požene. Oj,
koliko je tu krivice, ki le v lakomnosti svoj izvir ima! La¬
komna vest je podobna razstegljivi vreči, v kteri ima vsaka
krivica svoj prostor. Lakomniku je vsak pripomoček dober,
da mu le k bogastvu pomaga; nobena zvijača mu ni prenapčna,
nobena goljufija prestrašila, ako mu le dobiček obeta. Prav

Kersanski nauk V. p.

206

resnično je, kar pravi sveto pismo: „N i č ni krivični'
šega, kakor denar ljubiti; zakaj tak ima
tudi svojo dušo na prodaj. (Sir. 10, 10.)

Lakomnost človeka pripelje celo v morij e.
Kaj ni lakomnost kriva pobojev po hišah in po samotah? Kdo
preslepi hlapca, da se z oboroženo roko vzdigne zoper svojega
gospoda, da mu nož v serce zasadi? Kaj je krivo, da sin svo¬
jemu očetu, da brat svoji sestri, da mož svoji ženi, da dedje
svojemu žlahtniku smert želč ali ga celo umore ? Saj ga ni
skorej dne, da bi se ne slišalo od takih hudobij, ki v lakom¬
nosti svoj izvir imajo. Ni dolgo tega, kar je blizo nas zet
svojega tasta vstrelil, ki je vedel, da še nekaj denarjev ima.
Pred nekoliko tedni sta dva vojaka zaklala vdovo, ter ji šest¬
deset goldinarjev pobrala. G er d a lakomnost je tega kriva.
Kaj grozovitega se je zgodilo v sedemnajstem stoletji v Pultavi
na Poljskem! Spomladanski večer pride mlad vojak v pivnico na
Pultavi. Serčno je vesel; šali se, kakor da bi imel nekaj p°'
sebnega načiniti. Gospodarja in gospodinjo preprijazno p°'
gleduje, ves domač in zaupljiv je proti njima. Precej težko
mošnjico lepih denarcev postavi na mizo, in poprosi gostiv-
ničarja, naj bi mu denar do jutra dobro spravil. Ko je v
prijetnem šaljenji večerjal in prečudno nacikoval, se poslednjič
poda v malo čumnato, kjer so mu postlali. Med tem je g°'
stivničar poželjivo pogledoval polno mošnjico, in Judeževo vpra-
šanje: „Kaj mi boš dal“ ? Srebro ali zlato mu ne da več po¬
koja , da odvozla mošnjico; in čisto, blišeče zlato, ki se m«
posveti, ga mika, kakor bi govorilo: „Yse to je lahko tvoje."
In ta radovednost porodi željo in želja porodi hudobijo. „! J G’
lej, pravi svoji ženi, kaj za ena sreča nama naproti smehlja,
na mah nama je popolnoma pomagano. “ Priložnost mika?
hudoben sklep je storjen, in kar si mož ne upa, se žena loti-

207

S hladno kervijo, z ojstrim nožem v roči, stopi tihotapsko k
Postelji, kjer mladi vojak sladko spi. Zdaj, ti hrahri vojak,

J e  prišla tvoja ura. Nikjer si nisi bil v nad v da si tako varen,
kakor ravno v tej tvojemu sercu toliko priljubljeni hiši ; pa
ravno tu naj te nemila smert zadene. Koliko orožja železnega in
jeklenega ti je bilo namerjenega; pa nobeno te ni zadelo!
Prinesel si pa sam zlato orodje v to hišo — tebi v pogubo.
Nisi brez prelite kervi zbral tega zlata, pa tudi ga brez kervi
zgubil ne boš! — Ojster nož je že storil svoje. Hitro je
uapravljena jama na dvoru, in nesrečni vojak je zagreben
vanjo. Cerna noč je zakrila tudi černo delo. — Komaj pa
se žariti začne, pekdo hitro in silno hoče v hišo. Vsa bleda
se trese gospodinja odpiraje vežne vrata. Prevesela skoči njena
hči v hišo. „Kje je brat?" je bila perva beseda. Starši se
budijo in ne razumijo, kaj hči misli. Ona pa le pri svojem
ostane. „Vi se šalite, reče, včeraj sva se snidila, in ko je
Po vas vpraševal , spoznala sem ga na ogercu, ki ga na desni
roči ima. Ker pa veste, da zavoljo službe nisem mogla precej
ž njim iti, vstala sem zgodaj, da sem poprej doma." „Kaj
praviš?" zavpijeta oča in/mati. „Saj ni res! saj je že pred
več leti na vojski umeri!" „Ni ne; zažene hči, to ni bilo res;
sa j je tukaj, vi ga le niste spoznali." In zdaj popiše njegovo
podobo, kako je bil oblečen in pristavi: „Preserčno je bil vesel,
ha si je precej prihranil, da bo vam pomagal in to šalo si je
uamenil, ali ga bote vi poznali ali ne. Kje pa je ? Ali še
spi?« _ Res je spal. Bleda, prepadla, kakor okamnela stojita
'Uorivca svojega lastnega sina. Na tla se zgrudita, lasje si
Pulita, ter rjoveti začneta, da se dalječ na okrog razlega. Oče
zdivja in se zadavi. Mati se umori s tistim nožem, s kterim
je zaklala svojega sina. — Kaka grozovita morija! In kdo jo
J' e  zakrivil? Gerda lakomnost.

14 *

208

Zares je lakomnost peklenska pošast, kakor pravi nek
cerkven učenik. To je tista hudobija, ki kaznuje njega sa¬
mega, ki jo ljubi; kakor pravi sveti Bernard: „Naberanje
bogastva je težavno, posestvo bogastva je vedni strah, zguba
bogastva je huda bolečina. Kdor ljubi bogastvo, omadeža
svojo dušo; kdor ga množi, njega teži; ako se mu pa manjša,
to mu je križanje." Tedaj ne le drugim, tudi sam sebi dela
lakomnik veliko krivic.

c. Kakor ima n e u s m i 1 j e n j e in krivica  svoj
začetek, svoj izvir v lakomnosti, ravno tako izvira iz te pre¬
grehe tudi terdovratnost in nespokornost.  Vsak
človek bi mogel Boga čez vse ljubiti, še posebno pa kristjan;
tedaj vse iz ljubezni do Boga storiti. Lakomnik pa svojega
serca nima pri Bogu, temuč tam, kjer je njegov mamon
njegov zaklad. Jezus Kristus pravi: „B o ž j e kraljestvo
je znotrej v vas."  (Luk. 17, 21.) In sam od sebe
pravi: ,M o j e kraljestvo ni od tega sveta."  (Jan-
13, 36.) Lakomnik pa išče kraljestva zunaj sebe, ga išče
vselej in zrniraj le na tem svetu. On ne mara, da bi sedel
na desni ali na levi svojega Zveličarja, kakor Cebedejeva sina;
on poželjuje le Judeževo opravilo — denar in le denar ta mu je
čez vse. On ne porajta za noben „Bog poverni;" ljubši mu
je, da se mu vse po dvakrat plača. In kolikor v premoženje
zaupa, kolikor bolj bogastvo ljubi, toliko 'manj Boga išče, to¬
liko manj Boga ljubi. Zato pa dirja lakomnik po svoji kupčiji*
za dobičkom, naj bo delavnik ali praznik; še raji v praznik,
da doma pri delu nič ne zamudi. Ko se prebudi, hitro j e
njegov križ le ta misel: Kje bom danes kaj pridobil, kako
kaj vlovil? Po dne vedno le po zemlji išče in rije, ko kert.
Zvečer v posvetnih skerbeh zaspi, da se mu še po noči sanja
od kupčije in barantije svoje. On nikdar nima časa moliti, ue

209

v  cerkev hoditi; in če zavoljo drugih pride, so njegove misli
le pri denarjih. Posvetne misli mu nebeške misli zadušč!
Vekomaj resnične so besede Kristusove: »Nihče ne more
dvema gospodoma služiti.*  (Mat. 6, 24.) Sv.
Prosper nam pripoveduje čudno prigodbo, ktero, ako je nočeš
za resnično imeti, naj ti bo v priliko. »Umeri je mož, pravi
fct cerkveni učenik, ki je bil znan lakomnik; umeri je pa na-
nagloma. Da bi bili njegovi prijateli zvedeli uzrok njegove
nagle srnerti, najeli so zdravnike, da so merliča pregledali.
Pri tem so našli, da nima serca. Ko so pa razbili njegove
denarne skrine, našli so serce pri denarjih in satan je v podobi
peklenskega zmaja sedel na njem, ter ga na drobne kosce
tergal.“ Pravim, kdor noče te prigodbe verjeti, naj mu bo
Prilika, ktera nas uči resnico Jezusovih besed, ki pravi: »Kjer
Je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje serce."  (Mat.
d, 21.) Tako se zgodi, da lakomnik svoje serce popolnoma
°d Boga, odterga ter ga vsega na bogastvo naveže, in tako
svojo dušo popolnoma pozabi, ter postane terdovraten. In to
Pidi ne more drugače biti. Saj lakomniku ni druzega prav
nič mar, kakor bogastvo, le denar; za vse drugo se ne zmenja
ne. In to mu brani, da bi kedaj začel za svojo dušo skerbeti;
kajti ves čas mu vzamejo lakomne, skerbi. Potem pa lakomnik,
oslepljen ki je, nikdar ne spozna, ne vidi svoje pregrehe; on
inia svojo lakomnost za modro gospodarjenje, za pametno varč¬
nost, • tedaj za čednost. Naj mu kdo reče, karkoli hoče, on ne
sliši tega, tudi ne verjame, ter ves zaljubljen v svojo lakomnost,
se  ima za pravičnega. In kakor smo že slišali, ima lakomnost
še  to svoje, da, ko druge pregrehe s starostjo odjenjujejo, la¬
komnost, le raste, zmiraj hujše korenine zastavlja po zgerban-
čenem sercu, da lakomnik že z eno nogo v grobu, še ne od¬
kopi od svoje priljubljene pregrehe. Kako se bo poboljšal tak človek?

210

Berem od bogatega tergovca, ki je vse svoje življenje
teržil in denar prešteval, kterega je pa tudi preveč ljubil; kajti
zdelo se je, da je zlato njegov Bog. Pa zadelo ga je, kar
nobenemu ne odide. Hudo je zbolel in prijateli so mu hotli

pripeljati cerkvenega mašnika, da bi se z Bogom spravil, svete
zakramente prejel in tako svojo dušo preskerbel. Vse življenje
mu za Boga in za zveličanje svoje duše ni bilo nič mar;
tako tudi zdaj noče nič slišati od spreobernjenja, ter ne mara
za nobenega mašnika. Ali smert tudi na denar ne porajta in

se podkupiti ne da; in jaz mislim, če bi se tudi odkupiti dala,

lakomnik bi je ne odkupil, kajti denar bi se mu smilil. Hitro

pošljejo po mašnika, ki tudi preč pride, ter si vse prizadeva,
da bi umirajočega skopuha nevarnosti njegove prepričal in ga
k pokori napeljal. Resnobno ga svari in mu zraven kaže
tudi podobo križanega Jezusa, ki je za grešnike umeri, in
umirajoči gleda na vse oči in bi djal, ves presunjen, podobo
križanega. Pa, o moj Bog! Zakaj je skopuh tako stermo gle¬
dal in bil tako ginjen ? To vse ni veljalo Jezusu, temuč srebru,
iz kterega je bila britka martra narejena; kajti na mah seže
mašniku v besedo s prečudnim vprašanjem: „Gospod oče, kaj
nek bi bila vredna ta sreberna podoba?" In zdajci nastopijo
zadnji dihljeji, v kterih se za Boga in za večnost ne zmeni,
temuč le obžaluje, da mora zapustiti svoje velike in drage za¬
klade. In on umerje. Tako lakomnik nima nikdar časa,
misliti na Boga in na zveličanje svoje duše niti v življenji niti
v smerti. To je grozovita, pa velikrat poterjena resnica!

Kar pa naj bolj opovira, da se lakomnik ne spokori, je to,
da bi moral krivico popraviti, svojega mamona med uboge
razdeliti. To pa se njemu nemogoče zdi; kajti z železno vezjo
je navezan na svoje imetje in ločiti se od tega, mu je prete-
žavno, nemogoče; saj je denar mu res bog. Res je, kar uči

211

11 e k cerkven učenik: „Tri hudobije so, ki ljudi ? pogubljenje
vlačijo: Napuh, nečistost in lakomnost; pa vendar tako, da
P° zakramentu svete pokore se zveličati zamore zmed sto na-
puhnežev petdeset, zmed sto nečistnikov trideset, z m e d s t o
1 a k o m n i k o v p a 1 e t r i j e ; in to pa zato, ker pri la¬
komniku je naj imenitniši del pokore povračevanje, kar se pa
Posebno lakomniku pretežko zdi. Kajti po besedah svetega
-Avguština greh ne bo zbrisan, ako se škoda ne poverne, in
kdor krivično blago nazaj dati, poverniti zamore, pa tega storiti
n °če, njegova pokora ni nobena pokora, je le sleparija." Zares:
»li akomnik se ne nasiti denarja,"  pravi sveto
Pismo. (Prid. 5, 9.) In tako lakomnik v svoji terdovratnosti
strmoglavi v časno in večno pogubljenje. Zato pravi Kristus
Jezus sam: „Ložej je kameli iti skozi šivankino
u ko, kakor bogatemu priti v Božje kraljestvo."
(Mat. 19, 24.)

Glejte, preljubi moji! toliki in tako strašni so nesrečni
nasledki gerde lakomnosti. Tega se lahko prepričamo vsak
Jau- S svetim Bazilijem vam le še rečem: „Lakomnost na¬
polnuje nedolžno bajtico z revščino in uboštvom, napolnuje oči
sirotam z britkimi solzami, serce vdovam z mnogim zdiho-
Ta ujem, napolnuje ječe s hudodelniki, svet s siromaštVom, pekel
P a  s pogubljenimi." — Kaj ni zares torej vredno, da poz-
veino pripomočke, kteri bi naše serce obvarovali te preklicane
hudobije, ali če se je gerda lakomnost že polotila serca, da bi
1° zopet iz njega spoditi zamogli? Zato naj vam še povem:

5. Kteri pripomočki so zoper lakomnost?

a. Rekel sem že, da lakomnost je boleč kerč. Kerč je
Pa huda bolezen. Ta kerč lakomnika toliko vije in ga tako
spiska, da z vso močjo derži svoj denar skupaj, da mu ja noben
Vll iar ne uide; serce in perste mu skl uči, da svojega denarja

212

za nobeno dobro delo ne da. Kerč se pa ozdravlja z omeh-
čevavnimi zavitki; tako mora tudi lakomnik svoje serce in
svoje perste omehčati; to je, svojega premoženja nikar toliko
ne stiskaj, dajaj rad u b o g a j m e. Marsikteri je z m i 1 o v-
š č i n o omečil si serce in lakomnost se ga ni prijela, ali če
se ga je že lotila, zapustila ga je zopet. Ako boš, ljubi moj
kristjan! usmiljen do ubozih, boš rad revnim pomagal, cerkve
zaljšal; ne boj se gerde lakomnosti. Zato večkrat premisli,
zakaj ti je Bog časno premoženje dal? Ne da bi ga zaperal,
temuč da bi sebi in svojemu bližnjemu ž njim kaj dobrega
storil. Mi nismo posestniki, smo le oskerbovavci premoženja-
Kdor pa svoj denar zapera, ga skrivno spravlja, podoben j e
nezvestemu hlapcu, ki je svoj talent zakopal. Zato večkrat:

b. Misli na smert.  Kaj seboj poneseš, ko boš umeri?
Malo leseno hišico, to bo tvoje premoženje, pa še ta bo kmalo
strohnela. Sultan Saladin si je nagrabil nezmerne bogastva
ter jih je varoval z vso skerbijo. Ko pride smertna ura, j e
spoznati moral, da mu vsi zakladi nič ne pomagajo. Pokliče
svojega sluga, dd mu platneno rjuho ter mu zavkaže, naj to
rjuho, ki je bila odločena, da bodo njegovo telo vanjo zavili,
ko ga bodo pokopali, naj to rjuho natakne na visok drog, ter
naj s tem teče po vseh ulicah velicega poglavnega mesta, P a
naj na glas vpije: „Glejte, to je vse bogastvo, ktero bo sultan
Saladin od vseh svojih nezmernih zakladov seboj v grob nesel!"
Kes grozno hudo mora biti lakomniku na smertni postelji! Vse
premoženje, ktero mu je uzrokovalo toliko truda in skerbi,
toliko britkost in nepokoja, to premoženje, pa vse — čisto vse,
mora zapustiti drugim, in Bog ve, komu ? večidel takim, ^
bodo naglo pognali, kar je on s toliko težo skupaj spravil-
Kar skopuh navleče, zapravljivec zmeče. Zares mora lakom¬
niku na smertni postelji serce pokati, ko vidi, kako se dedje

213

' /j  njegovimi kervavimi žulji šalijo, kako mu grob privoščijo,
ter komaj njegove zadnje ure čakajo; morebiti se vpričo njega
že tergajo, za njegove zaklade pulijo. Kaj mu ne bo hudo,
v  enem trenutku zapustiti, kar je s tolikim trudom v dvajsetih,
y  tridesetih letih skupaj navlekel, pa zapustiti takim, ki mu
niso k temu nič pripomogli, ki bodo vse njegovo premoženje,
kakor krokarji merhovino, na vse kraje razmetali? Kako bo še
* e  pred sodnikom pregledal, ko bo moral odgovor, ojster od¬
govor dati od vsega, kar je skupaj zgrabil, če tudi nič ni
povžil. Zato pravi prav lepo sv. Frančišek Zalezi: „Ako te
lakomne misli nadlegujejo, pomisli, kako neumen greh je, če
s i ti podložen stvarem, ki so vstvarjene nam v službo ... Ne
Pozabi, da ob smertni uri boš moral zapustiti vse, in da bo
morebiti tvoje premoženje prišlo v roke takim, ki ga bodo za¬
pravili, in ktere bo privleklo v večno pogubo." In sv. Avguštin
Pravi: „Gjej živega, pa premišljuj mertvega bogatina, in spoz¬
nal boš, da posvetno blago ni vredno, da bi ti toliko nepo¬
trebnih skerbi prizadevalo." Komu ni znana prilika od bogatina,
ki je rekel sam sebi: „D u š a veliko blaga imaš sprav¬
ljenega-za prav veli ko let; počivaj, jej, pij
In bodi dobre volje. Bog pa mu je rekel:
Neumnež! to noč bodo tvojo dušo tir j ali od
tebe; kar si pa spravil, čigavo bo?"  (Luk. 12, 19, 20.)

c. Da boš, kristjan! ložej se obvaroval te velike pregrehe,
gerde lakomnosti, premišljuj, kako Bog sovraži
lakomnost.  To je gotovo, da Bog tiste grehe naj bolj
sovraži, zavoljo kterih čez ljudi izrekuje svoje gorje. In med
temi je v pervi versti lakomnost. „Gr o r j e vam,  pravi pri
preroku Izaiju, ki hišo s hišo stikate, in njivo ž
njivo sklepate do zadnjega prostora,"  (5, 8.)
ki revežem vse pobirate, da hočete vse sami pograbiti in imeti.

214

In Kristus pravi: »Gorje vam bogatim, zakaj svoje
oveseljenje že imate." (Luk. 6, 24.) To je: Gorje vam,
ki vso srečo le v tem svetu iščete! In Bog kaznuje lakomnost
z naj strašDjejšim; kajti lakomnik ne pojde v nebeško kraljestvo,
on bo verzen v večni ogenj, ogenj, kjer je jok in škripanje z
zobmi. (Kor. 6, 10.) Tako se je zgodilo evangeljskemu bo¬
gatinu, ki je ubozega Lazarja brez pomoči pustil, da je umeri
in bil v pekel pokopan. Tam, v kraji terpljenja je povzdignil
svoje oče proti Abrahamu, da bi mu poslal Lazarja iz svojega
naročja, ki bi svoj perst pomočil v vodo in bi ž njim mu
ohladil plameči jezik. — Ali neusmiljeni lakomnik ni usmi¬
ljenja zadobil. (Luk. 16, 20—26). In vendar, ljubi moj
kristjan!

d. premisli, da nisi za pekel vstvarjen, ampak za ne¬
besa. »Pridi k nam tvoje kraljestvo!"  moliš v
očenašu. Glej, te besede so posebno zdravilo, poseben pripo¬
moček zoper lakomnost. Ako se lakomnosti bojiš, kedar se
nezmerna želja po časnih rečeh vzdiguje v tvojem sercu in se
hoče lakomnost lotiti tvojega serca, oj hitro zdihni: „Pridi k
nam tvoje kraljestvo!" to je: Božje, nebeško kraljestvo. Tedaj
ti hočeš za se Božje kraljestvo, svete nebesa; to je tisto kra¬
ljestvo, kterega moraš po Jezusovih besedah naj prej — pred
vsem drugim iskati. Proč torej gerda lakomnost, ktera ti od¬
teguje, zapera Božje kraljestvo. Ako to prav premisliš, nikdar
se te ne bo lakomnost lotila. Edina misel: »Jaz hočem v
nebesa," te bo rešila.

e. Poslednjič pa, ljubi moji! premišljujmo v e č-
kratuboštvo, ktero si je zvolil naš Gospod
Jezus Kristus.  Kaj bi mar bilo pristojno kristjanu,
da bi učenec, ja hlapec sedel v bogastvu, v obilnosti, ko Go¬
spod in učenik naj veče uboštvo, siromaštvo terpi? Prav lepo

215

mts uči cerkveni učenik Ludvik iz Granade, ko piše: „Premisli,
0  lakomnik! da tvoj Gospod in Bog, ko je iz visocih nebes
ua to zemljo prišel, ni hotel nobenega bogastva, po kterem
P 8 - ti toliko hrepeniš; ja, on je toliko ljubil uboštvo, da si
J e  zvolil v svojo mater preubožno in revno devico, ne pa mogočne,
bogate kraljice; in ko je bil rojen, ni hotel biti v veličastni
In složni palači, ne ležati v mehko postlani postelji; ampak
počival je v revnih jaslicah, in terda slama mu je bila po¬
stlana. In dokler je bival na zemlji, je čez vse ljubo mu bilo
uboštvo; bogastvo pa je zaničeval. V svoje poslance, v oz-
nanovavce svojih naukov si ni zvolil imenitnih, slovečih boga¬
tinov; ubožni, borni ribiči so bili njegovi aposteljni. Kak nered
J e , ko revni človek hrepeni po bogastvu, kterega je Gospod
VSf rii vstvarjenih reči zavoljo njega zaničeval?"

K sklepu pa le še to rečem: Lakomnik, ako te to pre¬
mišljevanje ne zmodri, potem jokaj zavoljo reve, ki tebe čaka.
Tvoje bogastvo plesne; tvojo obleko moli grudijo; tvoje srebro
iu zlato rjevi; in ti moli in ta rija bodo sodnji dan zoper
tebe pričali in tvoje meso kakor ogenj žerli. Glej plačilo
tvojih delavcev, ki si jim ga pritergal, vpije, in to vpitje je
Prišlo do Gospoda vojsknih trum. Tudi ti, lakomnik, boš skorej
šel štirim na ramo in potem v černo jamo. Sto in sto pre¬
kletstev pa pojde za teboj v grob od tistih, ki si jih stiskal
m deri. Majhni otroci, ki zdaj komaj govoriti znajo, pa jim
J e  lakomnik premoženje pobral, bodo čez kaj let popraševali
P° njem, ki jim je očetovski delež pregriznil ali popolnoma
P°žerl. In kedar pojdejo memo njive ali hiše, ki je nekdaj
Posestvo njihovih staršev bila, zdaj pa jo odertnik, lakomnik
kna, vternila se jim bo solza, ktero bo pravični Bog v nebesih
ridel; pa se gotovo nekdaj za to maščeval bo. — Vsem pa
okličem: Keršanske duše! varujmo se lakomnosti, ki je tako

216

gerda pregreha; varujmo se lakomnosti, iz ktere toliko druzih
grehov izvira. Nič nismo prinesli na ta svet, pa gotovo nič
sehoj nesli ne bomo. Ako imamo hrano in potrebno obleko,
zadovoljni bodimo. „K a j bo človeku pomagalo, če
ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?"  (Mark.
8, 36.) Tega nikoli ne zabimo! Amen.

XVII. Keršanski nauk.

3. Od nečistosti. 1. Kaj je nečistost?

Satan je hodil po svetu ter je svoje peklenske pregrehe
ljudem v zakon dajal in sicer visokim, imenitnim je dal napuh,
tergovcem in kupcem je dal lakomnost, rokodelcem in drugi m
delavcem je dal nevoščljivost, vojakom jezo, beračem lenobo;
nečistost pa 'vsem ljudem sploh ponuja, in za družico njeno
daje požrešnost in pijanost. Slišal sem že v svoji mladosti to
pravlico, ki ima pa veliko resničnega v sebi. Kjer je le en
napuhnež, en lakomnik, en nevoščljivec, en lenuh, tam je deset
nečistih. Zato sv. Bonaventura primerja nečistost peklenskemu
ognju; kakor pa peklenski ogenj vsacega pogubljenega zgrabi
ter nobenemu ne prizanese, vse smodi in peče; tako nečistost
nobenemu človeku ne prizanaša, ter se loti vsacega stanu, vsake
starosti; in prebiva pod židano in hodnonično obleko, v visoki pa¬
lači in v nizki koči. Satan jo vsem ljudem v zakon ponuja-
Zato pravi nek cerkven učenik, da hudič pri druzih grehih
ljudi na ternek, po nečistosti pa v mrežo lovi; to je, po druzih
grehih le sem ter tje koga vjame, z nečistostjo pa cele kupe-
In ta greh je, ki zmed vseli druzih naj bolj napolnuje peklensko
brezno. Nek cerkven učenik celo meni, da zmed sto pogub¬
ljenih se jih je devet in devetdeset z nečistostjo pregrešilo.

217

Preljubi moji kristjani! Prišli smo toraj v keršanskem
^auku do tiste grozovite pregrehe, ktera naj več ljudi v pekel
Privleče. Zares skerbi me, vam od te pregrehe, od nečistosti,
govoriti. In ker je bilo od tega greha pri razlaganji šeste in
devete Božje zapovedi bolj na tanko in obširno govorjeno; zato
P 1  ne bom ponavljal, kaj in kolika je nečistost, temuč le to
hi vam rad pred oči postavil, kako gerd in kako velik da je
nečisti greh. To storim, da bi tako mi vsi bili napolnjeni s
svetim strahom in da 'bi se nam ta hudobija toliko pristudila,
da storimo terdni sklep, raj vse, celo smert, preterpeti, kakor
Boga, ki je naj čistejša svetost, kdaj s tem grehom razžaliti.
Preden pa začnem ta nauk, ozrem se proti nebu in zdihnem:

moj Bog, Ti naj čistejše, naj svetejše, pa tudi naj modrejše
ritje! vodi moj jezik, da govorim le modro, dobro premišljeno;
v °di in varuj pa tudi serca mojih poslušavcev, da se kje ktero
ne spodtakne; temuč da vsi studimo in se varujemo pregrehe,
ktera je toliko gerda v tvojih presvetih očeh!

1. Kaj je nečistost?

Vsak pameten človek ve, da je nečisto vse, česar si ne
npamo misliti, govoriti ali pa storiti vpričo svojega očeta, vpričo
Sy oje matere ali vpričo druzega poštenega človeka. Ker je
kila ta pregreha v šesti zapovedi od vseh strani popisana, kar
in kakošna je sama na sebi, opisal bom jo danes le, kaj
j n oziroma na Boga,  da bomo tudi od te strani spoznali,
kako velik in gerd da je nečisti greh.

a. Nečistnik zaverže Boga in vse njegove
2  n p o v e d i. Sv. apostelj Pavl nas opominja: „Č  a s t i t e
in nosite Boga v svojem telesu!"  (I. Kor. 6, 20.)
kn zopet pravi: „Bratje! prosim  vas pri usmiljenji
Božjem, da dajte svoje telesa v živ, svetin
Bogu dopadljiv dar."  (Rim. 12, 1.) Nečistnik pa

218

vse to overže. On se odpove Bogu. Ne pozna druzega boga,
kakor le nasitovanje svojih živinskih želj. V svojem telesu ue
nosi Boga, ampak svojega nečistega malika v sebi ima. Temu
daruje ne ravno kadila, daruje mu pa vse svoje misli in želje,

besede in dejanja; temu daruje ne ravno klavnih darov, daruje

mu pa svojo dušo, ki več velja, ko vsi klavni darovi, ko vse
bogastva sveta. Tega malika nosi v svojem sercu; njemu

služi,* na njega misli noč in dan; za njega terpi lakot in žejo,
vročino in mraz ter voljno prenaša vse le mogoče britkosti; j il
pripravljen je dati vse svoje premoženje, čast in poštenje, svoje
zdravje, celo svoje življenje, da le vstreza temu svojemu maliku-
Kar nasituje njegove nečiste želje, to mu je vse, za to stori
vse — Bog mu ni nič, za Boga ne stori nič; nima druzega
Boga, kakor nasitovanje svojih živinskih želj. „Kteri bodo
ljubili sladnost bolj, ko Boga — In takib

-se ogiblji!"  pravi sv. Pavel. (II. Tim. 3, 4.) Nečistnik
zataji Boga, to je, on dela, kakor da bi Boga ne bilo. Nje¬
gova vera v Boga je vera hudobnih duhov, ki tudi verujejo,
da je Bog, pa se tresejo. Tudi nečistnik ve, da je Bog; P a
v svojem sercu bi rad, da bi Boga ne Mo; in kedar misli
na Boga, ni vesel, je žalosten; kajti misel na Boga ga dela
nepokojnega, namesto da bi hvalil Boga, ogiblje se vsega, vse
odvračuje, kolikor le premore, karkoli ga na Boga opominja-
On ne misli na Boga, in nič mu ni bolj nadležno, bolj zoperno,
kakor mu je spomin na Boga; ja celo jezi, togoti se, ako kdo
hoče ž njim od Boga govoriti. Glejte, ravno to je strahovito
znamnje, da nečistnik je natore hudičeve, ki ž njim vred trepeče
pred Bogom, se jezi nad Bogom. Kaj ni to grozovita hudobija?

Kakor pa nečistnik zaverže Boga, tako overže naredbe
njegove. Bog v svoji neskončni modrosti je zarod človeškega
rodu zagradil v skrivnostne meje svetega zakona, ter je zapo-

219

Ve dal ko naj viši postavedajavec, da človek teh mej prestopiti
116  sme, da se svojemu mesenemu poželjenju, razun v zakonu,
rrrkdar vdati nima; zato je zapoved Božja: „N e prešestuj,
11 e  požel j uj svojega bližnjega žene."  In Jezus,
sa m Sin Božji, je še pristavil: „Da vsak, kteri ženo
Pogleda, da jo poželi, je že prešestoval ž
11  j o v svojem sercu. 4  (Mat. 5, 28.) In kaj pa stori
nečistnik? On, Bogu ukljub, svojeglavno dela, podere prederzno
°d Boga postavljene meje, ter s svojo razuzdanostjo naznanuje,
v skrivnostni napravi človeškega zaroda in v postavi, ki
čistost zapoveduje, ne spozna niti modrosti niti svetosti Božje.
On modrost in svetost Božjo zamečuje, z nogami tapta, tako
rekoč vso sramožljivost svojo pred vsevideče oko Božje zažene,
ter sramoti, ognjuša od Boga postavljeno skrivnost svetega za¬
mena! Kaj ni to grozovita hudobija?

Kakor pa nečistnik zaverže to pervo Božjo postavo, tako
prelomi vse druge Božje zapovedi. Nečistnik se roti in prisega,
P a  svoje prisege ne derži. Kaj nam ne pravi, kaj nam ne
kaže tega vsakdanja skušnja? „Te bom pa vzel," kaj ni ta sle¬
parska prisega preč nečistniku na jeziku, kedar nedolžnost za-
P e ljuje. „Saj ni to tolik greh — pa bom jaz ta greh nase
Vze l,“ kaj ni to lažnjivo slepilo njegovo? Oj neskerbne reve,
zakliče nek pridigar, tisti, ki si vse nesreče na glavo kliče,
^ se vsem hudičem izdaja, ljubezen prisega, ki pri vsem svetem,
kar je na nebu in na zemlji, terdi, da noče druge, da te ni¬
koli zapustil ne bo — tisti se norca dela z Boga in prisege;
a li čez malo časa, ko te bo zapeljano popustil, norčeval se bo
s  tebe, tvoji lahkomišljenosti v pest smejal. Kaj niso ti grehi
zoper drugo in osmo  zapoved Božjo?

In kdaj je nečistniku naj ugodniši čas? O nedeljah in
praznikih se naj več nečistih hudobij stori z nečistimi pogovori,

220

s plesom in cukanjem, in s tistim nesrečni m vlačugarskim va¬
sovanjem , ktero našo mladino skruni in kvari, ja ktero našo
prelepo slovensko domovino daljee okoli po svetu gerdi in černi-
Zares joka, britkih solz vredno je, da naši fantje, ki bi mogli
biti slava in ponos naši Sloveniji, kakor ponočne sove tulijo?
posebno v svetih večerih, ter sebe in svojo domovino tako
blatijo! Kaj se ne stori poštenemu človeku milo, ko vidi toliko
zapeljanih rev, ki bi bile lahko lepota in kinč dežele naše, ki
bi lahko s svojo čedno in terdno postavo, s svojim bistrim
umom sebe in cele hiše osrečevale, pa hodijo prežalostne okoli
kakor je cvetka od slane poparjena. Kje, kdaj je začetek te
sramote, te Černe pike naše prekrasne domovine? V gerdem
vlačugarskem vasovanju, ki je v svetih večerih še naj bolj na-
vadno. Kaj niso to grehi zoper tretjo  zapoved Božjo?

Ako pa nečistnik praznikov ne posvečuje, Bogu v njegovih
dnevih spodobne in dolžne časti ne skazuje, mar tak svoj e
starše spoštuje?  Nikdar ne. Kdo zakriva poštenemu
očetu oči? Kdo je kriv toliko prebritkih solz nesrečne matere?
Gerdi razposajeni sin. Nečista razuzdana hči. In če ju starši
po svoji sveti dolžnosti sv are, kaj to pomaga? Vi nič ne veste
— kaj vam to mar? — sem že dosti star — nisem več pod
oblastjo — take in tem enake psovke so povračilo za potrebno
svarjenje. O nesrečna nečistost, koliko očetov, koliko mater si že
v prezgodni grob pahnila!

Kolikokrat prelomi nečistnik peto  Božjo zapoved! On
pretepa, pobija, bode ko divja zver; vsacega se loti, kdorkoli
le kaj opovera njegovim strastem; umori celo deležnico svojega
greha. Kako' prelomi nečistnica to zapoved, da svojo razuz¬
danost svetu prikrije? Oj nečistniki! s takimi hudobijami čer-
nite ne le sebe ?  ne le svojo žlahto, ne le svoje soseske, ne l e

221

sv oje fare, s tem černiti in blatite celo našo Slovenijo. Pa
tudi skrivne hudobije bodo enkrat odkrite.

Nečistnik prelomi tudi sedmo  zapoved. Nečisti ogenj
rediti, je treba večkrat kaj kupiti in kdor sam nima, pa le
i*ueti hoče, išče drugod, začne celo krasti, goljufovati. Kaj ni
to  res? Kako znajo razuzdani sinovi zmikati, da kupujejo
pijače opijanljive, da ložej svoj gerdi namen dosežejo? Kdo daje
uečistnicain gizdave mreže, svilnate robce, bliščeče uhane in
druge nepristojne kinčarije, s kterimi kalup svojega telesa le-
Potičijo, pa svojo dušo prodajajo?

Kdor pa Božjih zapoved ne spolnuje, ali bo mar cerkvene
s polnoval? Iz kakšnega namena se v praznik ali v nedeljo

Nečistnik ali nesramnica lišpa in gladi, viha in šopiri, po čemu
se v ogledalo toliko skerbno ogleduje, ali še druge poprašuje,
kako jej oblačilo stoji? Ali mar hoče s tem Bogu dopasti?
Kratko malo ne? Kdo pride zadnji v cerkev ali še le do

cerkve? Kajti v cerkvi bi se kaka guba pohabila, kaka štirka
Polomila. In kdo gre spet pervi iz cerkve? Ali kdo je le za

Vr atmi? Veste kaj je za vratini? — Smeti. In le poglej, pa

tesnobno preštej, in prepričal se boš, da v marsikteri farni
Cer kvi boš pri službi Božji spoznal in videl za vratmi smeti
Ce le domače fare, pa še tudi bližnjih, sosednih far. In kdo
s ° vsi ti? Težko boš med njimi dobil, čist, nedolžen obraz.
Kko ljudi kaj poznaš, zapazil boš tam večidel same nečistnike,
K same nesramnice, ki so že zakopani v očitne pregrehe, ali
so na ledeni stezi proti nečistosti. Kaj ni to oskrunjenje
cerkvene zapovedi, ki pravi: „B o d i ob nedeljah in za.
^° v edanih praznikih s spodobno pobožnostjo
pri  sveti maši.*  — Kako pa taki spolnujejo postno za-
P°ved? K a j se  t 0  p ra yi postiti, da svojemu poželjenju strežejo,
°likor le morejo? To ni noben post. Oni imajo teku tre-

K er sanski nauk V. p.

222

Im h za svojega Boga. — Kaj bom govoril od prejemanja svetih
zakramentov? Dokler so v teh gerdih pregrehah, jih prejeti ne
morejo. In ako se prederznejo in pristopijo celo k angelski
mizi, ali zavoljo druzih ali zavoljo velikonočnega spričevanja,
gorje jim, ker večidel taki se čisto, vsaj skesano ne spovej 0
in tako še nove pregrehe naložijo na svoje poprejšne. Oni
stord Božji rop, česar nas Bog obvaruj!

Tako ljubi moji! smo se prepričali, da nečistnik za¬
ve r ž e Boga in vse njegove zapovedi.

b. Nečistnik onečasti podobo Božjo,
dobro vemo, da človek je podoba Božja. Pri vstvarjenji J e
Bog rekel: „N a r e d i m o človeka po svoji podoh h
(Mojz. 1, 26.) Adamov greh je to podobo Božjo popačil;
razdjal; pa Kristus jo je s svojo gnado zopet ponovil; zato
pravi sv. Pavel: »Oblecite novega človeka po P°'
dobi tistega, ki ga je vstvaril.  (Kol. 3, tO-)
Tedaj vsak človek, posebno pa kristjan, nosi podobo Božjo na
sebi. „ A1 i ne veste, da so vaši udje t e m p e  ^
svetega Duha, kterije v vas, kterega i m a t e
od Boga, in da niste svoji!"  (I. Kor. 6, 19.)
Avguštin k temu pravi: „Življenje telesa je duša,. življen) 6
duše je Bog. Tako prebiva Duh Božji v duši, in po duši
telesu; tako da so naše telesa tempeljni, prebivališča svetega
Duha, ki ga imamo od Boga." Mi pa nismo svoji, anap a
Kristusovi, ki nas je s svojo kervijo iz sužnosti greha in satau a
odkupil. „Z  a k a j kupljeni ste z drago  e e n  °’.
pravi sv. apostelj. (I. Kor. 6, 20.) — Kaj pa stori nečist® 1
Nečistnik misli, da njegovo telo mu je popolnoma lastnina, __
stori ž njim, kar se mu poljubi, ali da drugi smejo Ž hJ 1
počenjati, karkoli hočejo; on misli, da ga sme porabiti v

223

Ua gnjusnišo sladost. Ali, odprite svoje ušesa, vsi nečistniki,
in poslušajte vsi kristjani! Človek! telo ni tvoja lastnina, telo
je veliko svetišče, je prebivališče svetega Duha, kterega si prejel
Pri svetem kerstu. Duhovno bitje, ki je v tebi, je po umu
volji podoba Božja, posvečena v Bogu, ki je tvojemu bitju
svojega Duha podelil, očiščena s kervijo Jezusa Kristusa, ki
je tvojo dušo k časti svoje neveste skrivnostno povzdignil in te
storil otroka Božjega, da imaš pravico do svetih nebes. In
glej! telo pa je prebivališče, je orodje tvoji duši, tej nevesti
Jezusa Kristusa, tej hčeri svetih nebes, tej podobi stvarnika
samega. Sveti Duh prebiva v telesu, ker prebiva v duši, ki
oživlja celo telo, ter je, tako rekoč, vsemu človek vlit, v njega
z ht. Telo tvoje, o keršanska duša! ima toraj delež visokosti
ra časti božjega Duha, ki v tebi biva, ima delež visokosti in
časti in božje podobnosti neumerjoče duše, v tebi in čez te
vladuje. Nečistnik pa to telo in v njem bivajočo podobo
Hožjo oskrunja, sramoti in onečastuje. Mar ni to grozovita
hudobija gerde nečistosti? Nečistnik pa ravno s tem prežene
svetega Duha iz tempeljna njegovega. Koliko razžaljenje, koliko
krivico stori, ko prežene svetega Duha iz svoje duše, iz svojega
telesa, v kterem sveti Duh, kakor v svojem tempeljnu, prebiva.
In zakaj to stori ? Da hudiču, svojemu naj hujšemu nasprotniku,
prostor stori. Ko si bil, kristjan! kerščen, je namestnik Božji
hudiča iz tebe pregnal, da je svetemu Duhu prostor naredil,
teekel je: ,Pojdi iz njega nečisti duh, in daj prostor svetemu
liuhu!“ In ti si se sam takrat odpovedal hudiču in vsemu
njegovemu dejanja. Kaj pa storiš, kedar se z nečistostjo oma-
hežaš? Ti preženeš, zapodiš svetega Duha iz njegovega prebi¬
vališča, iz svoje duše in iz svojega telesa in napraviš prebi¬
vališče peklenskemu drakonu, samemu hudiču. „Pojdi iz mene,

sveti Duh!“ praviš, če ne z besedo, pa z dejanjem, „in daj

15 *

224

prostor nečistemu duhu!" Ali je mogoče veče razžaljenje Božje,
ali je mogoča veča oskrumba, kakor je nečisti greh?

c. Nečistnik oskrunja tudi Jezusa Kristus
samega. „A 1 i ne veste,  pravi spet sveti apostelj Pavel,
ali ne veste, da so vaše telesa udje Kristusovi?
Ali bom tedaj vzel ude Kristusove in jih bom
storil kurbine ude? Tega ne." (I. Kor. 6, 15.)
Poslušaj, poslušaj kristjan! naši udje so Kristusovi udje. Naše
telesa so pomaziljene s svetim oljem pri svetem kerstu na
persih in na plečih v znamnje, da je pomaziljeno, posvečeno
celo telo. Pomaziljeno je s sveto križmo teme naše glave v
znamnje, da smo del tistega telesa, česar glava je Kristus sam-
Še več. Mi smo nahranjeni z mesom Jezusa Kristusa, napojeni
ž njegovo presveto Rešnjo Kervijo, da je Kristus v nas in mi
v njem. Tedaj telo naše je ud Kristusov, naše oči so oči
Kristusove, naše ušesa so ušesa Kristusove, naše usta so usta
Kristusove, naše roke so roke Kristusove, naš jezik je jezik
Kristusov, naše meso in naša kri je meso, je kri Kristusova.
Ali je mogoče, da bi bilo naše telo povzdignjeno k veči časti,
k veči svetosti? Udje našega telesa, ja naše telesa niso več
naše, so Kristusove, in ne le njegova lastnina, ampak so njega
in njegove človeške natore deležne, so kakor deli vsega telesa
Kristusovega. Mi torej smo in nosimo Kristusove ude. Kristus
je glava, mi njegovi udje. Ali je pa mogoče storiti večo nečast
Kristusu, ki je naša glava, kakor če ude njegove v greh
obračamo? Ali je mogoča veča nespodobnost kakor je ta, ha
vidi tako omazane, oskrunjene ude pod tako veličastno, sveto
in prečisto glavo? Ali je mogoče, da bi bili udje, kteri so
živini enaki postali, še udje Jezusa Kristusa? Ali si zamoremo
misliti večo nečast, kakor je, ako kdo svoje ude silama od'
terga od Jezusa Kristusa, pa jih stori v ude nesramne nečist'

225

rdce? S strahom in z grozo mora nas navdati sama ta misel :
»Naše telo, naši udje so udje Jezusa Kristusa." Kako bi
bilo mogoče jih oskruniti z dejanjem, ki je svetosti in čistosti
Jezusa Kristusa toliko nasproti? Kako zamoreš s svojimi očmi,
so oči Jezusa Kristusa, nečiste poglede imeti, po nespodobnih
rečeh se ozirati? Kako zamoreš s svojimi ušesi, ki so ušesa
Jezusove, nesramne pogovore, nečisto prilizovanje, nespodobne
Pesmi poslušati? Kako zamoreš s svojimi ustmi, ki so usta
Kristusove, kaj nespodobnega početi, kaj nagnjusnega pripustiti ?
Kako smeš s svojimi rokami, ki so roke Kristusove, kaj ne¬
čistega se dotakniti, kaj gerdega se lotiti ? Kako smeš svoj
jezik, svoje meso, ki je jezik Jezusa Kristusa, meso njegovo v
toliko hudobijo oberniti? Kako moreš v svojem sercu, ki je
Se rce Jezusovo, rediti nečiste misli, netiti ogenj nesramnih
^ e lj ? Ako ni pripuščeno v Božjo službo posvečeno posode za
posvetno rabo imeti, koliko bolj je prepovedano z nagnjusnim
111  nečistim dejanjem madeževati, skruniti svoje telo, ki je bilo
2  drago Kervijo Jezusa Kristusa odkupljeno, v presvetem Ob¬
hajilu ž njegovim mesom tolikrat nasiteno in posvečeno, ki je
u d tistega telesa, česar glava je Jezus Kristus sam. — Oj
duša keršanska! ali spoznaš zdaj, kako strahovita hudobija je
§ e rda nečistost?

N danešnem keršanskem nauku ste lahko videli, kaj je
Nečistost oziroma na Boga. Pokazal sem vam, da nečistnik
za verze Boga in vse njegove zapovedi; da drugič onečastuje
Podobo Božjo in da oskrunja tudi ude Jezusa Kristusa samega.
Tako sem vam gerdobijo te pregrehe tudi od te strani popisal,
vam je bila od druzih strani na tanjko popisana v naukih,
htere ste slišali od šeste in devete zapovedi Božje. — Naj vam
h sklepu danešnega resnobnega nauka še povem čudno prikazen,
htero je imel sveti evangelist Janez v svojem skrivnem razodenji.

226

Sv. Janez takole piše: In sem videl ženo, sedeti
na zveri, rudeči kakor škerlat, kteraje bila
polna prekljinvavskih imen, in je imela
sedem glav in deset rogov. In žena je bila
ogernjena z karmezinom in š k e r latom, i Q
ozaljšana z zlatom, z dragimi kamni in z
biseri, in je imela zlat kozarec v svoji roki,
poln gnjusobe in nečednosti njene neči¬
stosti. In na njenem čelu je bilo zapisano
ime: Skrivnost; vblika Babilon; mati neči¬
stosti in gnjusobe na zemlji." (Skr. raz.

3—5.) To je grozovit, strašen popis gerde nečistosti. Cerdi
babi bo primerjena, ker je babja in babjeka stori vsacega, ki
se jej vda, ker večidel v zapeljivosti ženski svoj začetek ima-
Okinčana je z zlatom, z biseri, z dragimi kamni, ker v to
gerdo pregreho nečimernost, lišpanje in gizdost posebno na¬
peljuje. Sedi na zveri, ker ta nagnjusna pregreha človeka
poživini; in zver ima sedem glav, to je sedem verst je nečistost;
pa ima deset rogov; kajti overže vseh deset Božjih zapoved
kakor smo slišali. Nečistnica ji imela zlati kozarec v roči, & 1
je napolnjen z gnjusobo in nečednostjo; kajti nečistost, kakor
bomo še slišali, nečistnika popolnoma opijani, ga s strastno
poželjivostjo vsega omami, ja! mu zamori vso pamet. Ime ne-
čistnice je »skrivnost," kajti ta hudobija naj raje na skrivnem,
po temoti lazi, in jo tudi nečistniki v temoto zakrivajo, 111
kdor od nje govori, imenuje jo le bolj s skrivnostnimi imeni-
Ime ji je tudi »mati nečistosti in gnjusoba na zemlji;" ker j e
tako splošna, da je oskrunjena ž njo vsa zemlja in preprežena
z gnjusobo njeno. Oj preljubljeni moji poslušavci! ne pozabil)
da ste tempeljni svetega Duha, živi udje Jezusa Kristusa; zato
poslušajte in si globoko v svoje serce vtisnite besede svetega

227

Pavla, ki pravi: „To namreč je volja Božja, vaše
Posvečenje, da se zderžite kurbanja, da vsak
vas v 6 svoje telo ohraniti v svetosti in časti,
ftepo gnan ju poželjenja, kakor neverniki,
kteri Boga ne poznajo." (I. Tes. 4, 3—5.) Jezus
Kristus pomagaj nam! O Marija, vari nas! Amen.

XYIII. Keršanski nauk.

2. Kaj izvira iz nečistosti ali kaj nečistost škoduje ? —
3 . Kteri so pripomočki zoper nečistost?

Kaj in kako vam hočem danes govoriti? Bojim se, da
K ne povedal preveč; bojim se, da bi ne povedal premalo.
Zadnjič sem vam nekoliko popisal, kako gerda in hudobna je ne¬
srečna nečistost. Pravim le nekoliko; kajti popolnoma popi¬
li , kako gerda je ta pregreha, to mi ni mogoče. Danes bi
vam mogel povedati, kaj vse hudega iz nečistosti izvira. Pa
Kuti tega vsega vam na tanko dopovedati ne bom mogel.
Kajti strahovita, neprešteta je vojskina truma raznih grehov,
ktere nečistost za seboj vleče. Nečistnik ne mara niti za
molitev, niti za nobeno dobro delo; on išče le razveseljevanja
K raztresenja, zanemarja dolžnosti svoje; išče drugim dopasti;
J e  neobčutljiv? tudi grozovit; vganja vse nagnjusne razuzdanosti
j n  zopernatorne hudobije; zapeljuje nedolžnost; dela obljube
^ prisege, kterih nikoli ne spolnuje, jih tudi spolniti ne misli
ne - Nečistnik krade; zadegi svoje zdravje, razruši hišni mir,
lla pravi sovraštvo; celo mori in Boga taji; zabrede v Božje
r °pe, v službo hudičevo, da se mu večkrat pamet zmeša in

228

poslednjič obupa. — Ljubi moji! ni mi mogoče, da bi vam vse
te žalostne nasledke popisal. Povedal vam bom zopet danes
le nekoliko: 1. Kaj nečistnik sebi škoduje, i 11
2. kaj tudi drugim škoduje?

1. K a k o š n o škodo si napravi nečistnik
sam sebi? ali kar je vse eno: K t e r i so žalostni
nasledki nečistosti za grešnika samega?

a. Nečistnik zgubi vse čeznatorne da¬
rove: Čistost, nedolžnost, pravico do nebes.
Noben grešnik tako lahko in tako hitro ne zgubi  <5
s t o s t i svoje duše, ki je neprecenjeni, predragi dar
svetega kersta in resnične pokore. Saj noben greh človeka
tako in tako hitro ne omadeža, kakor ga nečistost. Pa tudi
nobenega greha se človek tako težko ne očedi, ne očisti, kakor
tega. Ta hudobija stori človeka prederznega, potem ga pa v
obupnost porine. »Kdor je s to pregreho oskrunjen, znebi se
je komaj kdaj," pravi sv. Bernard. — S čistostjo pa zgubi
nečistnik tudi nedolžnost  svoje duše, ta preblaženi sad
svetega kersta. Nedolžnost je tisto svatovsko oblačilo, v kterem
bi mogel vsak kerščen človek enkrat pred sodni stol Božji priti-
Nedolžnost je tisti neprecenjen zaklad, za kterega je brez šte¬
vilo mladenčev in devic, mož in žen vse, tudi življenje dalo,
da so si ga le neomadežanega ohranili; nečistnik pa to kraljevo
oblačilo, ta neizrečeno veljavni saklad za smerdljivo, nagnjusno
sladnost proda, ter svojo nedolžnost razterga in po blatu po-
tapta. O nesrečni! za černi pekel da svete prelepe nebesa;
kajti nečistnik zapravi, zgubi pravico do nebes.
„Ne kurbirji, ne prešestniki, ne nečisti ne
bodo posedli Božjega kraljestva,"  pravi sveti
Pavel. (I. Kor. 6,5 — 10.) »Nečistniki bodo imel’
svoj del v gorečem, ognjenem in žveplenem

229

jez er 11 ,“ uči sv. Janez v skrivnem razodenji. (21, 8.) In
°h, preljubi moji! kje je nedolžnost? kje je čistost dan daneš-
eji? Če pregledujem stare kerstne bukve, najdem jih lepe,
neoskrunjene; nezakonskih otrok ni tam zapisanih. Iz tega
Po vsi pravici sodim, da je bila takrat mladina čista, nedolžna,
ha so bili zakonski vsi zvesti in pošteni. Od zapeljanih rev,
°d gerdih nečistnikov ne berem v zgodbah naše prelepe domo¬
vine; berem pa, da so bile device terdne, nepokvarjene; da so
hili mladenči pošteni korenjaki. Od nezveste nečistnice se je
le malokdaj kje slišalo in ako je kje bila, bila je grozovito
kaznovana; žlahta je bila sklicana, lase so ji odrezali in od
hiše so jo (  spokali; kamorkoli se je prikazala, lučali so jo z
hlatom in kamenjem. Nobenega moža ni dobila; ne lepota, ne
mladost, ne premoženje jej ni nič pomoglo, V zaničevanji, v
revi in nadlogi je hirati morala. Oh preljubi! kako je pa dan
hanešnji ? Kerstne bukve so žalostne! Groza obide človeka, ako
jih pregleduje. O kje je nedolžnost? kje je sveta čistost?

to še ni vsa škoda, da nečistnik zgubi vse te predrage
čeznatorne darove. Nečistnik:

b. Slabi svoje dušne moči.  Naše dušne moči
s °: Pamet, um, spomin, volja, vest. Kdor hoče moder, bo¬
gaboječ, srečen — kdor hoče pravičen biti, mora vse te dušne,
noči v dobro obračati. Ali nečistnik ravno te dušne moči
slabi. On slabi svoj um, svojo pamet, svoj
s  P o mi  n. Sv. Gregor pravi: »Nečistost otemni um.“ In
sv. Pavel pravi: »Ponatorni človek pa ne razumd
tega, kar je Božjega Duha. 4  (I. Kor. 2, 14.) In
sicer zato ne, kakor sveti Duh sam spričuje, da modrost ne
S r e v hudobno dušo in ne more stanovati v telesu, ki je grehu
Podverženo. (Modr. 1, 4.) Noben greh človeka tako ne oslepuje,
tako globoko ne pahne, kakor nečistost. Nečistnik ne spozna

230

nič več Boga in mu tudi zanj ni nič mar; zato ga pa tudi
Bog zapusti. „M o j duh ne bo ostal v človeku ve¬
komaj, k e r j e meso,"  pravi Bog sam. (I. Mojz. 6, 3.)
Nečistnik tudi samega sebe ne spozna; kajti ogerdil je podobo
Božjo, poderl tempelj svetega Duha, oskrunil ude Kristusove;

pa tega ne vidi, ne spozna več. On ne spOzna več, kako

gerdega, zaničljivega ga dela njegov greh ne le v očeh Božjih,
temuč tudi pred ljudmi. Ni je sreče, ni ga dobička, da bi se
ga nečistnik ne anal; ni je časti, ni je dobrote, da bi je ne

zavergel; pa tudi ni je sramote, ni je nevarnosti, da bi se

jej nečistnik ne podvergel, da le vstreza svojemu gerdemu po-
željenju. Nečistnik odteguje svojo pamet razsvetljevavni veri,
odteguje svoj um pravemu mišljenju; on ne more pametno so¬
diti. Zato pa za .pametno svarjenje nima ušes in pota spo¬
dobnosti in poštenosti ne vidi več; on je s slepoto vdarjen.
Vse, kar misli in stori, je zmešano, neredno, narobe. In ta
slepota ga tako omamlja, da ne spozna nobene koristi niti
za časno, niti za večno, le svojo hudobijo še poželi. Vera,
čednost, ta mu je pristudna, celo neumna se mu zdi. Oči in
ušesa zapera pred njenimi nauki, ter nepremišljeno dere svojemu
poginu nasproti. Zares, kakor pravi nek cerkven učenik, ne¬
čistnik je podoben volu, kterega mesar v mesnico vleče; kajti
nečistnika ravno tako njegova hudobija v pogubljenje tira.
Tako nečistnik, tako rekoč, um in pamet od sebe verze, ter
postane nemi, nespametni živini enak. In poslednjič pride ob
vso vero. Sv. Hieronim piše: „ Salamon, solnce med ljudmi,
ljubljenec Božji, izverstni sedež modrosti, je bil od čeme te-
mote ves zakrit, ter je zgubil v babji ljubezni luč svoje duše;
je zgubil slavo svoje hiše, ter je poslednjič pred malikom Baalom
svoje kolena pripogoval in postal je iz oznanovavca Glospodo-
vega ud hudovnega duha. Koliko grozovitega je storil nečisti

231

Henrik osmi , kralj angelski, nam še dan danešnji pričuje ne¬
srečna Anglija, ki je celo kraljestvo odtergal od prave kato¬
liške cerkve.

Kakor pa nečistnik slabi um in pamet, tako slabi
in pokonča tudi voljo svojo.  Bog je dal človeku
prosto voljo, da bi si ž njo odbral dobro, zavergel pa hudo;
0,1  bi mogel ljubiti, kar je blazega, lepega, čednega; studiti
pa vse nasprotno; zato bi mogel človek željno poprijeti vsako
napeljevanje, vsako opominjevanje k dobremu; pa ravno tako
rad bi se mogel dati odverniti od vseh krivih potov — od
vsega hudega. Zaklad čednost in dobrih del bi si mogel na¬
birati. Zato mu je Bog dal voljo, mu je dal serce. Ali kaj
stori nečistnik s svojo voljo? On ima svojo voljo za orodje svoje¬
mu gerdemu poželjenju, ter svoje serce, svojo voljo tako na
greh navadi, da naklada greh na greh, hudobijo na hudobijo,
da mu poslednjič oterpne serce. Nečistnik svojo voljo tako
spridi, da greši brez strahu in sramu, na vsakakor, v vseh
okoliščinah, zoper vso postavo, z naj večo prederznostjo ter
opali in osmodi s svojim nečistim ognjem vse, oči, ušesa, jezik,
roke in noge, misli in želje.. Zato po pravici pravi stari uče¬
nik Tertulijan: „Ko premišljujem nečistnika, dozdeva se mi,
da vidim vso peklensko zalego, kako si nasprotno pomaga, na¬
praviti vso nesrečo, storiti vse hudo, napasti vse sveto. “ Volja
nečistnikova se ne okrene drugam, kakor v nečistost in v to,
kar v nečistost napeljuje. Povej nečistniku, kar hočeš, govori
mn, kakor hočeš, prigovarjaj mu, kakor veš in znaš, on se ne
gane, on se ne zmeni, je neobčutljiv — je ves oterpnjen. V
svojo hudobijo je popolnoma zapleten, ves zakovan. Da bi se
Poboljšal, pokoro delal, tega ne sliši. Tako je potlačil, tako
J e  oslabil, tako je spridel svojo voljo. Nek cerkven učenik
Pravi: „Gnada Božja od nečistnika zgine, strah Božji ga za-

232

pusti, greh mu mozek in kosti preje, mu kri oskruni, veselje
do svetega ugasne in mu pot do Boga zapravi."

Tako nečistnik oslabi svoj um, svojo pamet, da ne spozna
svoje hudobije, da ne vidi prepada, v kterega dere; tako tudi
spridi svojo voljo, ter jo stori nezmožno, da se premagati več
ne more; tako da ga ima njegova pregreha vsega v svoji
oblasti. Tako pa tudi zaduši svojo vest in zgubi
mir svojega serca.  Naj nagnjusniše hudobije doprinaša
in ni ga več sram niti strah, kedar se je enkrat svoji neči¬
stosti vsega vdal, da se je, tako rekoč, zarastla v njega. Sam
se draži in goni v greh, in ko je greh storjen, ni mu nič
zato; smeja se in šali, je in pije in spi, kakor da bi se ne bilo
nič zgodilo. Tako zaduši svojo vest; vsa tumpasta, neobčut¬
ljiva mu je. — Vendar pri vsem oterpnjenju svoje vesti po-
polnoma zatreti ni v stanu; zato se zgodi, da ga vest včasih
napade kakor strupen gad ter ga pika in grize in zato njegovo
serce ni nikdar mirno, nikdar pokojno, nikdar v resnici veselo.
In tako' se nečistnik pripravi ob naj lepšo, ob naj boljšo, ob
naj večo srečo, ktero živi človek tu na zemlji imeti zamore in
to je, on nima niti mirne vesti niti pokojnega serca. In če
je nečistnik kdaj tako srečen, da z Božjo pomočjo spozna svoj
žalostni stan, da se čisto spove in začne pokoro delati, ta no-
trajni nepokoj ga nikdar popolnoma ne zapusti. Če so tudi
že leta in leta pretekle, kar je zapustil svoj greh in kar po¬
koro dela; vendar nečistnik pravega notrajnega miru nikdar
več nima. Plešasti starčeki, sive ženice, ko se zmislijo na
razuzdanost svoje mladosti, ko po cele noči očesa ne zatisnejo,
ko se spomnijo svojega dolga, tedaj zdihujejo in se tresejo pred
smertjo in se bojb ojstrega sodnika, ki je videl in vb hudobije
njih mladosti. Ali že kaj spoznate, ljubi moji poslušavci!
‘ kako grozovita hudobija je nečistost, ktera grešniku odvzame

238

čeznatorne darove in mu oslabi vse dušne moči? 0 nesrečen
nečistnik! Pa to še ni popisana vsa škoda, ktera izhaja iz
gerde nečistosti!

c. Nečistost pogrezne grešnika v časno
in večno nesrečo.  Vzame mu zdravje, čast in
Premoženje.  Noben greh telesnemu zdravju
bolj ne škoduje,  — nohen greh ne nakoplje toliko nez¬
nanih bolezen, in noben človeka poprej pod zemljo ne spravi.
Ta greh je, ki slabi in razruši vse telesne moči; prešine vse
kosti, spridi vso kri, ognoji ves muzeg in privleče seboj mno¬
gotere bolezni. Sv. mož Ludvik Granaški pravi: »Zmed vseh
hudobij ni nobena tako zaničljiva, nobena tako škodljiva,, kakor
l' e  uečistost. Ona zmedli vse človeške moči, oropa natorno le¬
poto, podkoplje zdravje, spočne neštevilne bolezni, ki so tako
nagnjusne, kakor so škodljive; ona gloda cvetje mladosti, ter
•i° pred časom oveni in v prezgodno onemoglost vleče. " Nek
drug učenik pa pravi: »Ta greh je verv, ktera jih je že
11111  ogo podavila; je meč, ki jih je veliko prebodel; je kosa,
ki naj lepše cvetlice kosi; je tista kuga, ki jemlje obrazu le¬
poto, telesu moč,  duši pa snago." Kje ste lepe slovenske
dekleta, kje ste zali rudeči mladenči? Zakaj so vaše oči temne?
Zakaj so vaši obrazi veli? Oj nesrečna slana je lepoto vašo po¬
smodila ! »Kdor se derži nečistnic,  pravi sveto pismo,
i e  hudoben; gnjiloba in červi se ga bodo p o-
krstili, in v velik zgled bo postavljen; in
Ve ržena bo njegova duša iz števila živih."
(Sir. 19, 3.) To je, nečistnik bo s prezgodno smertjo gnjilobi
iu červom zapadel, in bo v strašen svariven zgled razuzdani
mladini.

Kakor nečistnik podkopuje svojo zdravje, tako zapravi
* 11  d i 's v o j o čast,  in zgubi svoje dobro ime. Nečistost ji 1

234

tista pregreha, ki človeka osramoti, ogerdi, oblati; njegovo ime
počenii. Ta hudobija ogerdi dušo in telo; in kedar se je ne¬
čistnik tako globoko pogreznil, da se več ne sramuje, ali § e
celo svoje pregrehe hvali; dosegel je verhunec svoje nesram¬
nosti , prišel je do verha svoje hudobije in ta — je hudiču
podoben; kajti dalje v svoji hudobiji tudi satan ne more, ki se
ne sramuje,.da je hudič. Zato res slabo slovd, ki nečisto živč;
Bogu in ljudem so ostudni; ne le dobri tudi hudobni se jih
ogibljejo; slabi spomin za sebo puste; čez sto in sto let se
bo sad njihove hudobije in sramota njihovega imena še brala
v kerstnih bukvah.

Tako z a d e g d i n zapravi ne č i s t nik tudi
svoje premoženje.  Nečistnik hoče dopasti druzemu
spolu; zato pa mora lišpati kalup svojega telesa. Lišp je P a
drag; zato gre zadnji krajcar v štacuno; kajti tu gre za va¬
bilo, za mamilo, s kterim hoče doseči namen svojega nečistega
poželjenja. Nečistnik hoče biti tudi na plesu, pri vsaki vese¬
lici, kjerkoli se njegovemu poželjeuju streza; kajti tam je j a
mlakuža, po kteri hrepeni njegova vmazana duša; za to vse
pa gre denar, pa ne malo. Večkrat pa svojega namena ne
more doseči, niti s prilizovanjem niti z goljufivimi obljubami;
ker pa vendar ne odjenja, posluži se še podkupovanja in h)
mu zopet dokaj požre. Sad pregrešnega znanja je treba rediti,
oblačiti, s potrebnim preskerbovati mater , in otroka; in zah 0
zopet veliko potroši; tako da gotovo resničen je pregovor:
„Kdor z nečistostjo orje, z beračijo vlači.“ Kdo ni še videl,
oseb, otrok poštenih in premožnih staršev, ki so pa tako gl°'
boko zabredli, da so s sterganimi capami komaj se zakrivali, ^
so v lakoti in vsakterem pomanjkanji po zapuščenih krajih
pohajkovali, bili sebi in drugim v veliko nadlogo in sramoto,
ko so njihovi bratje ali sestre pri poštenem kruhu lahko Ži'

235

Ve H- Gerda nečistost jim je požerla vse premoženje, pa jim
zapustila revo in uboštvo. Poslušajte trapaste dekleta: Zdaj
nosiš svilnate trakove , kmalo boš povijala v stergane robove.
N mladosti nečistniea, v starosti beračica. Mlada vasovavka —
stara stradavka. Zapomnite se to prav dobro. »Ni ga pre¬
moženja tako velicega, ni ga zaklada tako bogatega, da bi ga
razuzdanost ne pognalapravi  sv. Ludvik. Zgubljeni sin si
je s svojim razuzdanim življenjem tako uboštvo nakopal, da je,
naj si lakoto potolaži, s svinjami otrobe jedel.

Nečistost pa ne zakoplje človeka le v časne nesreče, temuč
ga tudi v večno pogrezne. Nečistosti veljajo posebno besede
svetega pisma: »Plačilo za greh  je  s m e r t.“ (Prim.
6, 23.) In sv. Ludvik Granaški pravi: »Nečistost je mreža

hudičeva, v ktero ljudi lovi in iz 'ktere mu ne uidejo več.“

2 gorečimi čerkami je v svetih bukvah zapisano, da nečistost
pelje v večno pogubljenje. Sodoma in Gomora ste zato bile
grozovito pokončane; z žveplenim ognjem z nebes so bile pož¬
gane. Nečistost je bila tista velika hudobija, zavoljo ktere je
bilo Bogu žal, da je človeka vstvaril, kakor pravi sveto pismo
(I- Mojz 6, 6). Tesoljni potop je bila kazen za ta greh.

Štiri in dvajset tisuč Izraelcev je bilo na enkrat pomorjenih
zavoljo te hudobije, se bere v četertih Mojzesovih bukvah.
Grlejte nečistniki, kakošna gerdobija je vaš greh v očeh svetega
m pravičnega Boga!

2. Kaj vam hočem še povedati, kakošno škodo
Napravi nečistnik  ne le sam sebi, temuč tudi

drugim?  Neizrečeno veliko hudega izvira iz nečistosti tudi
drugim. Nečistnik se pregreši zoper svoje starše in
brate in sestre;  on napravi škodo svoji celi hiši;
s voji soseski, svoji domovini;  on napravi veliko
slo ali hudo svojemu sogrešniku, sadu svoje

236

hudobije, napravi tudi  zlo  vsemu človeštvu.  Skoraj
da ga ni greha, kteri hi toliko hudega napravil drugim, kakor
ga stori nečistost.

a. Rekel sem, da nečistnik se pregreši nad svojimi
domačimi.  Mar ne videmo tega vsak dan ? Nečisti sin,
nečista hči nimata nobenega spoštovanja več do svojih staršev,
ter jih tudi ne vbogata ne. Nečisti otrok ne porajta ne opo-
minjevanja ne žuganja. Posmehuje se ubogim staršem ali
pa se še zoper nje vzdiguje. Ne gane ga niti resna beseda
očetova, niti britke solze osramotene matere. Nečisti sin, ra¬
zuzdana hči krade doma, kar dobi, kar le more , da s tem
nasituje svoje poželjenje. Tali razuzdanec tudi dela ne. I ’ 1
ako je v službi, mora jo zavoljo nasledkov nečistosti zapustiti
in s sramoto pride domu v križ in nadlogo svojim staršem.
In ravno s tem škoduje nečisti sin ali nečista hči tudi svojim
bratom in svojim sestram. Večkratno zmikanje, njihova lenoba
ali še celo sad njihove hudobije, kaj ne dela vse to velike škode
vsem domačim? Koliko pa prizadeva nečisti sin ali razuzdana
hči vsem svojim britkost, žalost,-sramote, zlasti če je hudobija
očitna postala! Koliko joka in britkih solz je v hiši, kamor
se privleče gerda nečistnica, ktere nikjer več pod streho nočejo!
Kakošna sramota za celo hišo!

b. Nečistnik se pregreši nad svojo lastno hišo.
Verjemite mi, ljubi moji! posebno vi fantje in dekleta, po¬
slušajte me, kaj vam povem! „Pregrešno znanje pred zakonom
ne pripelje nobenega zakona ali pa pripelje nesrečen zakon."
To mene skušnja uči. Nečistnik ne bo nikdar dober oče;
nečistnica nikdar dobra mati. Z nečistostjo, z grehom, se še
nikdor nobeden ni prav pripravil k svetim zakramentom. Ktere
je nečistost skupaj privlekla, ne morejo se ne nadjati nič do¬
brega, bati se jim pa je dosti hudega. Kdor ima oči, lahko

237

v idi, da z nečistostjo sklenjeni zakoni so nesrečni. Nečisti ogenj
J e  sožgal pravo ljubezen. Meseno nagnjenje se je spremenilo
v  merzloto, v gnjusenje, v sovraštvo. Hitro si eden drugemu
očitata in od te nasprotne nezadovoljnosti pride , da so otroci
slabo zrejeni, da se zanemarja delo in hišni red. Zakon, pravi
nek cerkven učenik , pri kterem je bil mesen hudič dever ali
tovarš, srečen biti ne more. Hitro gre vse pod zlo. Mož,
Poprej nečistnik, išče ptuje sladnosti; žena, poprej nečista vla¬
čuga , ni s svojim možem zadovoljna. On prešestnik, ona pre-
šestnica, kako grozovite pošasti so to za vso hišo! Kakošno zlo
niora biti za tem. Prešestni mož ženo zaničuje, otroke zane-
nuirja, premoženje zapravlja, kmetija zastane. In ako je žena
nezvesta, možu ni več živeti, delati se mu ne ljubi, varčevati
Se  mu studi, že celo, ako prešestnica krati premoženje za¬
konskim otrokom s sadom svoje hudobije. Kaj ni to živ pekel ?
^n žalosten nasledek take hiše je, da pride vse v nič. In
odkod vse to, kje je vir? kje vzrok vsega tega zla? V gerdi

nečistosti.

c. Nečistnik škoduje svoji so s e s' ki. Prej
:| k poznej nadleguje sosesko. Kajti nima ne grunta ne funta.
Prihranil si ni nič; kar je imel, zapravil je. Vse je pognal s
sv °jo hudobijo; star je postal, noben ne mara zanj soseski
Je  na glavi. Kaj pa stara nečistnica? Kdo preredi njene
°^roke, ki so večidel zanemarjeni, morebiti še žalostne pokveke?
•Morebiti sta obedva nečistnik in nečistnica že v dolgi neznani
točnosti; sad njune hudobije še mora soseska rediti. Kajti šla
s ^ a  iz tega sveta, pa zapustila nista nič, ko otroke brez izreje,
ki si sami svoj kruh služiti ne znajo; in tako ostaneta še po
sv °ji smerti, v svojih otrocih, veliko let prave pijavke celi so¬
seski — res tatova še v černem grobu. Kaj ni to grozovita

krivica, ki jo nečistnik dela celi sOseski svoji ?

* lo

Keršanski nauk V. p.

288

d. Nečistnik škoduje svoji domovini; kajti
zadegd večkrat vse svoje moči, ktere bi mogel v prid svoje
domovine obračati. Ali, vprašam vas, kaj zamore domovina pr 1 '
čakovati od ljudi, ki so spridili muzeg in kri svoje mladosti,
ki so v svoji hudobiji oterpnjeni, brezvestni postali? Saj niso
taki zgonjeni in zlajdrani ljudje za noben stan; kajti vsak
trenutek so pripravljeni, za nasitenje svoje pregrehe izdati tudi
domovino svojo; ki so vedno pervi med zaničevavci svete vere,
ki je naj imenitniši steber domovine; ki so pervi med izdajalci
in za vse prekucije in vse nevednosti vedno pripravljeni. Kaj
sme pričakovati domovina od nezakonskih otrok, ki večidel brez
izreje, brez nauka, v hudobiji in pregrehi, kakor bodeče ternje,
kakor skeleča kopriva zrastejo? Gotovo nič dobrega ne!

e. Kako hudo se pregreši nečistnik nad
zapeljano  s o g r e š n i c o ? Oropa jo naj veče, naj im 6 '
nitniše dobrote, ki je več vredna, ko vsi zakladi vesoljnega
sveta. Oropa jo nedolžnosti, in z nedolžnostjo jej odvzame
ljubezen Božjo, pravico do nebes. Nevesta Kristusova postane
kurba hudičeva. Nečistnik jej vzame mir vesti, zatare v njej
strah Božji; uniči zaupanje na Boga, zruši ljubezen do spe'
dobnosti in do sramožljivosti, ter jo potisne v časno nesrečo-
On jej zabrani, da v pošteni službi več biti ne more, da za
svoje prihodnje življenje skerbeti ni v stanu; on jej odvzame
poštenje in dobro ime; večkrat je kriv njene bolezni, ja tudi
njene smerti, ki reva zavoljo zadeganih moči hira ali celo
umreti mora. Videl sem v nornišnici mlado revo, kteri je grerdi
zapeljivec nedolžnost vzel in jo z nedolžnostjo tudi ob pamet
pripravil. Kakošne hudobije! Kakšen bo odgovor! Kakošne
grozovite kazni! V starih časih je deželska gosposka kaznovala
očitne nečistnike. Dan dauašni jih pod penite brezverskih
postav še zakriva in tako strupenega gada v svojih nedrih

239

goji; kajti Bog si je prihranil, da suče sam strahoviti meč
svojega večnega ser da, ter kaznuje ž njim vse nečistnike, vse
zapeljivce in vse zapeljivke. Noben Božji pravici odšel ne bo
f. Nečistnik se pregreši tudi nad sadom
svoje hudobije.  Oh! strah in groza me obhaja, ko pre¬
mišljujem, kako bodo ti nesrečni človeški revčeki rojeni, zrejeni,
kako odrastejo in kaj bo enkrat iz njih? — Lani o Božiču je
prišla zapeljana reva, ker so jo iz poštene hiše spokali, domu,
kjer je pa tudi niso pod streho pustili. Pod bližni kozolc se
zavleče, in tam, zaveržena od vseh, v neznanskem mrazu, za¬
gleda sad svoje hudobije , in prav malo je manjkalo , da ni
zmerznila z otrokom vred. Kdo je bil tega kriv, kdo je v
smertno nevarnost pognal ubogo revše? In, o moj Bog! kakošni
so otroci nezakonski? V nečistosti spočeti, v nečistosti rojeni,
v nečistosti zrejeni, kaj bodo druzega, kakor zopet nečistniki ?
Mar zamore ternje grozdja roditi? Kaj ste videli kdaj na osatu
figov sad? Navadno taki otroci že seboj prinesejo veliko bolj
dražljivo natoro; hudobija jim je že vcepljena; v malih letih,
Prav zdaj se vname nečisti ogenj in hitro posnemajo roditelje
svoje : „Saj jabelko ne pade dalječ od jablane." — „Kar

mačka rodi, to miši lovi." Tako se nečistniki pregreše nad

sadom svoje nečistosti že s tem, da, jim vcepijo veče nagnjenje
v greh še pred rojstvom. Kako pa se zredijo taki otroci ?
Nezakonski oče taji svoj greh ter se navadno ne zmeni za ne¬
srečno stvarico, ktero je pripravil v življenje, da se Bogu smili,
in mati, ona da dete ptujim rokam, in ako tega ne stori, zredi
ga brez nauka, se ž njim okoli cigani in berači , in kaj bo iz
tacega otroka? Vlačugar ali pa lajdra. Kajti dete vidi na svoji
materi vsak dan vse, le hudo sliši, le slabo, in — ali zamore
biti dobro? Nikdar nikoli ne! In tako so kmalo in zgodaj
°troci to, kar je bila ali kar je še mati — nečistniki, zapeljivci

240

in zapeljivke. In taki otroci pridejo beričem, poslednjič celo
rabelj rm v roke. In tako se žalostno zgodi, da taki otroci,
ko njib gerdi roditelji že več grešiti ne morejo, plodijo njih
greh dolgo in dolgo, da se hudobija razširja tem bolj in tem
dalje, kolikor več je že časa preteklo, kar je pervi nečistnik
sad svoje hudobije na svet pripravil. In ako bi tudi vsega
tega ne bilo, vendar so nezakonski otroci večidel brez doma,
brez premoženja, ne vedd ne kod ne kam, večkrat še svojih
roditeljev ne poznajo ne: v revščini in nadlogi, od druzih za¬
ničevani, tožijo čez življenje, kterega nimajo radi. Ne bom govoril
od grozovitosti, v ktero se nečistnik stermoglavi, da zgubi vso
natorno občutljivost ter postane hujši, kakor je divja zverina,
ki ljubi svoje mlade, da celo življenje za nje; ne bom govoril
od grozovite počasti, ki se pregreši nad svojim lastnim otrokom.
In molčim naj od. rabeljske nečistnice, ki brez gnade svetega
kersta uniči svoj rod in otroka oropa svetih nebes! Odprite
ušesa in vtisnite si v serce kar ste slišali, kako se nečistniki
nad sadom svoje hudobije pregrešb!

g. Tako napravi nečistnik strašno zlo
ali hudo vsemu človeštvu.  Blagor človeštva sloni
na tem, da se človeški zarod postavno ohranja in množi. Ako
pa hudobija vedno narašča, dan na dan huja prihaja in ako
se preterga in vniči vsa vez poštenja in sramožljivosti, kaj
bo, kaj mora biti s človeškim rodom? Kaj druzega, ko pleme
divje zverine v človeški podobi, ki bi podkopal ves red, ki bi
ne poznal nobene pravice, ki bi zavergel vero in Boga, ter bi
zemljo spremenil v strahovito puščavo — v černi berlog. 1°
razuzdanost sedajnega časa skoraj res na to namerava; pa Bog
se bo vzdignil, ter bo vdaril s pravično šibo in ponižal hudo-
delnike. Saj hudobija ta je zares tako dalječ prikipela, da
nečistniki skor mislijo, da ni več Boga. „Skrivnost Božje

241

sodbe pa je , kako bo Bog tepel današne Človeštvo zavoljo te
hudobije; tepel ga bo in človek bo nečistost tožil zavoljo zla,
ki bo prišlo čez njega," pravi imeniten učenik sedajnega časa.

"— Ravno kar sem bral grozovito prigodbo, ktero popisuje
naš rojak g. Trobec, misijonar v Ameriki. Strašen požar je
po nezmernih planjavah večerne Minesote silovito veliko škode
napravil. Petdeeset ur na široko je ogenj rojil in vse je zgo¬
relo , kar je dosegel. Še bolj meusmiljeno je ogenj razsajal
v  bližnji deržavi „Viskonsin-u,“ kjer je pokončal na pet tisuč
niil prostora, ter je več malih mest pogoltnil. Pa vse to,
pravi misijonar, ni nič, če se pomisli strašni požar, ki je po¬
končal eno naj lepših, naj večih mest severne Amerike — ime¬
nitno Čikago. Lasje morajo človeku po koncu, ko bere na-
tanki popis te grozovite šibe Božje. Marsiktera hiša je več
miljonov veljala; zidane, ja železne so bile nektere hiše, da
hi človek mislil, da se je ogenj nikjer in nikakor lotiti ne
more; ali vendar je pogorelo čez osemnajst tisuč hiš in do
dva tisuča oralov, kjer je mesto stalo, je zdaj černa puščava.
Škoda se ceni do tisuč miljonov. Do tri tisuč ljudi je končanih
Pri tej grozoviti nesreči. — Kdo bo rekel, da ni to očitna šiba
Božja, s ktero Bog ponižuje hudodelnike, s ktero glasno vpije,
da še živi stari Bog, da še je pravica njegova, kteri nobeni
grešniki, tudi nečistniki ne bodo odšli. In ravno razuzdanost
J e  tista strašna pregreha, ki kliče na maščevanje v nebo. O
gorje nečistnikom, ki napravljajo toliko'zlo vsemu človeštvu! —
To so le nekteri žalostni nasledki , ktere rodi gerda ne¬
čistost. Vsega hudega, ki ima v nečistosti svoj vir, svoj za¬
četek, nisem vam popisati v stanu. Po pravici pravi sv. Janez
v  skrivnem razodenji, da »nečistniki bodo imeli
s voj del v gorečem, ognjenem in žvepljenem
jezeru."  (21,8.)

242

3. Ker sem vam pri družili grehih naznanil pripomočke,
s kterimi se zamoremo greha varovati, mogel hi vam tudi
tukaj odgovor dati na vprašanje:

Kteri so pripomočki zoper nečistost?  Ti
pripomočki pa so vam bili na tanko razloženi, popisani in
priporočeni, kedar je bil keršanki nauk od šeste zapovedi. Tu
naj jih vam le po versti naštejem; so ti le: a. Modra var¬
nost in skerbna čuječnost pred vsem, kar v
nečistost napeljuje, h. Ponižnost, c. Pridna
delavnost, d. Zmernost v jedi in pijači, e.
S r a m o ž 1 j i v o s t. f. S e r č n o s t. g. Božja beseda,
h. Misel na Božjo pričujočnost, na Jezusovo
terpljenje, na poslednje reči človekove, i-
Goreča molitev. k. Pogostno prejemanje
svetih zakramentov. 1. 'Preserčno p r i p o ro¬
če v a n j e Jezusu, Materi Božji, angelu v a r h u,
svojemu patronu.

Ker pa naj imenitniši pripomoček nikoli ni zadosti priporočen,
nikoli zadosti znan, in je nečistost tista vražja hudobija, ki
nas vse in vedno, brez nehanja zalezuje; zato vam ta posebni
pripomoček tudi posebno priporočam. In kteri je ta pripo¬
moček ? Poslušajte! Nečistost je divja goba. In nečistnik je
gobov. Gobov človek pa nima le bolečih bul sam; ampak on
s svojim strupom tudi druge ostrupuje. Kavno tak je nečistnik.
Ni mu zadosti, in ni s tem zadovoljen, da je sam nečist,
sam misli, govori in dela pregrešno; ampak on, kakor ve in
zna, skruni druge in oh, preljuba keršanska mladina! glej, na
tč ima naj hujšo piko, tebe bi naj raj oskrunil, tebe naj raj
ostrupoval s svojim strupom! Kdor pa noče gobov biti, kdor
noče z nečistim strupom otrovan biti, ta mora  pred nečist¬
nikom in pred vsem, kar v nečistost napeljuje, bežati-"-

243

d a 1 j e <5 bežati; kdor noče bežati, bo gobov,
bo o t r o v a n — bo nečist. Keršanska duša!  beži
P r e d nečistnikom, hujši je, kakor sam hudič; satan ti
ne more nedolžnosti vzeti, glej nečistnik ti jo pa! Keršanska
duša! beži pred nevarnostjo, beži pred prilož¬
nostjo! V begu in le v b e g u j e tukaj zmaga.

Ako pa pri vsem tem skušnjave te nadlegujejo, nečiste
misli te navdajajo, skerbno ubogaj, kar pravi sv. Efrem: „Pri¬
pomoček, s kterim boš nečiste misli premagal, je stanovitna pa
serčna molitev; potem gospoduj sam čez se (ne, da bi strast
tebe gospodovala;) varuj svoje serce nečistih misel; ne govori
nič nespodobnega, nič nepotrebnega; kajti veš, da G-ospod je
°jster, neizprosljiv sodnik. Čujočnost tvojega duha in pričako¬
vanje sodbe bo notrajno mikanje poželjivosti pregnalo, vzdiga-
jočo željo zaterlo in taka duša bo v miru živela." — Zdaj pa
to še zdihnem: Preljubi moji! ne pozabite današnega nauka!
~~~ Ti pa, o mili Jezus! presuni naše serca s svetim strahom
Pred to gerdo hudobijo! In ti o Marija, prečista Devica! prosi
nas, da po tvojem zgledu čisto živimo in se s teboj v
nebesih enkrat veselimo. Amen.

XIX. Keršanski nauk.

4. Od nevoščljivosti. 1. Kaj je nevoščljivost? — 2. Kteri
y r ehi izvirajo iz nevoščljivosti?

Danes bom govoril od nevoščljivosti. Tudi ta poglaviten
greh je gerd, je oče veliko drugim grehom. Tudi ta greh je
' /j ' d  kristjane nespodoben in zato se tudi tega greha skerbno
°§ibati moramo. Imeniten malar starodavnih časov je nevoščlji-

244

vost vpodobil. Namalal jo je, ko staro ha belo, ki se s kačjim
mesom hrani, bledo in vso meršavo, ki lastno serce grize in
ima temno-plavkaste oči. Ta podoba ima pa tak le pomen:
Nevoščljivost se mala kakor baba, ker ljudje, tej hudobiji pod-
verženi, so zares babjega značaja, to je, nimajo nič možkega;
stara baba pomenja, da je nevoščljivost tako stara, ko zemlja;
podoba kaže, da se redi s kačjim mesom, to je nevoščljivec
živi le od ptuje nesreče, in kakor se kača veseli smerti njih,
ktere piči, tako se nevoščljivec veseli nesreče tistih, ktere so¬
vraži. Bleda je podoba nevoščljivosti in meršava; kajti ne¬
voščljivec vedno sovraštvo kuha in v svojem nastoru hira in
bledi. Nevoščljivost grize svoje lastno serce, to je, nevoščljivec
si sam sebi srečo podkopuje. Ima temno-plavkaste oči, ker ne¬
voščljivost človeku duhovne oči otemuuje, ter mu serce kali, da
svojega bližnjega prav ne sodi. Kristjan! vsak lahko spozna
da ta podoba nam kaže le gerdobijo nevoščljivosti, in pa njeno
hudobijo. Nevoščljivost je še gerja, kakor vsaka še tako hu¬
dobna in gerda, zgerbančena stara baba, ter stori človeka,
ki se jej vda, ravno tako gerdega. Le poglejmo Kajna, unega
pervega nevoščljivca. Temen je njegov pogled, čmeru, vpaden
njegov obraz. Vse njegovo obnašanje kaže notrajno otožnost,
skrivno bolečino. Spati, počivati ne more. Zoperno je, kako
se vede in obnaša. Nima miru ne pokoja; skoraj človeku podoben
ni. Tako gerdega stori človeka nevoščljivost.

Da bomo pa gerdobijo in hudobijo tega poglavitnega greha
bolj na tanko spoznali, pomislimo naj poprej:

1. Kaj je nevoščljivost?

Nevoščljivost jo žalost, ktero človek ima zavoljo sreče
bližnjega, kakor da bi ta ptuja sreča njemu kaj škodovala,
sklenjena pa z hudobnim veseljem nad nesrečo svojega bliž¬
njega- Jaz pravim, da nevoščljivost je žalost, ktero človek

245

ima zavoljo sreče svojega bližnjega, kakor da bi ta sreča nje¬
mu kaj škodovala. Iz tega že spoznamo, da vsaka žalost nad
Ptujo srečo ni že nevoščljivost. Ako ti vidiš svojega bližnjega,
da je prišel po krivičnem potu do časti, ktere nikakor ne za¬
služi, ktero drugi zaslužijo, pa pokažeš zavoljo tega svojo ne-
voljo, svojo žalost; to ni nevoščljivost, če ta žalost ne izhaja
zavoljo sreče bližnjega, ampak zavoljo krivice, ktera se je zgodila
s tem, da je nevredni bil povzdignjen. Kdor bližnjemu pri¬
vošči srečo in čast, ktero si po pravici pridobi; le ne¬
sreče ne, one časti ne, ktero si prisvoji po krivičnem potu,
on ni nevoščljivec. To toraj ni nevoščljivost. Ali če smo
zato žalostni nad ptujo srečo, ker bližnji v svoji sreči Boga
žali; na priliko, če vidimo pijanca, nečistnika zdravega ali če
slišimo, da ga je posebna sreča doletela, da je kaj podedoval,
iu to nam je hudo, ker po pravici sodimo, da bo zdaj še bolj
Boga žalil; taka žalost ni nevoščljivost. Ali pa če vidimo
hudobneža v nesreči, da je zbolel ali se mu je kaj druzega hu¬
dega pripetilo, in to mu privoščimo, mislč, da ne bo Boga
koliko žalil, da se bo poboljšal, to spet ni nevoščljivost, to je
celo ljubezen. Ali če vidimo bližnjega, da lepo Bogu služi,
lepo pobožno živi, pa smo zato žalostni, ker smo v primeri ž
ujim tako leni, zanikerni, to spet ni nevoščljivost, to je želja,
ga posnemati. Nevoščljivost je le takrat, ako smo žalostni za¬
voljo sreče svojega bližnjega, kakor da bi bilo to naša nesreča;
iu kedar smo veseli nesreče ptuje, kakor bi bila naša sreča.
Nevoščljivcu je hudo zavoljo sreče ali se mu dobro zdi zavoljo
uesreče ptuje, edino le zavoljo sreče ali nesreče. In to se
vselej zgodi iz hudobnega serca.

Ali je že to nevoščljivost, ako želi kdo
imeti, kolikor bližnji ima?

246

Kdor želi imeti, kolikor bližnji ima, zato ni nevoščljivec;
vtegnil bi pa biti napuhnjen ali lakomen. Želja taka, če ni
presilna, je nedolžna; če na priliko z veliko otroci obdarovan
oče, ali hudo zadolžen gospodar želi enako premoženje ali enako
srečo, kakoršno vidi pri svojem bližnjem, da bi zamogel na
tanjko svoje dolžnosti spolnovati, da bi svoje otroke pošteno
preredel in preskerbel ali da bi svoje dolgove poplačal. Taka
želja, ako presilna ni, je lahko celo koristna in zveličavna; ko
namreč človeka priganja in spodbada, da je priden in si enako
premoženje pridobi; da se lepo obnaša in pošteno vede, ter si
tako čast in obrajtanje prisluži. Zato nas sv. Pavel celo opo¬
minja : »Hrepenite po b o 1 j i h darovih!"  (I. Kor.
12, 31.) Tako hrepenjenje, tako gnanje dela pridne kmete,
zveste posle, serčne vojake, dobre ljudi in pobožne kristjane.

Marsikdo nevoščljivosti nima za velik greh  in
marsikteri nevoščljivec še ne misli ne, da bi bil tej pregrehi
vdan. Kajti rada se nevoščljivost za napuh ali pa za lakom¬
nost skriva. Ljudje druge nevoščljivosti dolžijo in sami svoje
ne vidijo. Če pravičen bližnjega nedolžnost brani, če se hu¬
dobnežu vstavlja, ali se, kakor si bodi, za pravico poteguje,
kmalo ga nevoščljivosti obdolže. Če si kdo pri kupčiji ali z
rokodelstvom svojim pomaga, ima dosti nevoščljicev, ki pa ravno
njega nevoščljivca imajo. Sv. Pavel zvijačo tacih hinavcev
popisuje, pa jih svari, rekoč: »Zato nimaš izgovora,
o človek! kdor koli si bodi, kteri sodiš. Za¬
kaj v čem druzega sodiš, sam sebe obsodiš;
ravno to namreč delaš, kar sodiš."  (Rim. 2, 1.)
Vsak tedaj naj sebe skerbno presoja, ali ni nevoščljivosti v
njegovem sercu; in v sodbi bližnjega se naj nikar ne prenagli-
Grozno malokdo prav spozna nevoščljivost, ktera tiči in natiho-
ma čepi v njegovem sercu. Kje je grešnik? kje je spokornik,

247

ki bi na tanko, odkritoserčno spoznal svojo nevoščljivost? Mar :
sikoniu hudo dč, ko sliši bližnjega hvaliti*, serce mu tolče in
hitro pogovor na pregrehe njegove zavije, razodeva njegove
Nabosti, ali pa mu jih še celo nadeva, kakoršnih nima ne.
Marsikdo je žalosten, ko vidi ali sliši, da se sosedu dobro godi,
Pa vesel, ko se mu hudo godi. Dostikrat se potuhne, kakor
( 'a bi žaloval zavoljo nadloge, ktera je zadela bližnjega, v sercu
Pa je vesel in mu nadlogo privoščuje j pa se hlini veselega,
k° se sosed veseli, v sercu pa kuha zeleno nevoščljivost.
Marsikdo bi kaj hudega, kaj žalega storil svojemu bližnjemu,
Pa si ne upa; v svojem sercu bi pa rad, ako bi mu kdo drug
kako škodo napravil; veselja mu serce poskakuje, ko vidi po¬
nižanega svojega bližnjega. Glejte, ljubi moji, to je tista kača,
ktero v sebi redi, tisti červ, ki se mu nevoščljivost pravi,
hli kje je, vprašam še enkrat, kje je grešnik, da bi odkrito¬
srčno popisal, razodel svojo nevoščljivost, ktero morebiti že
dolgo in dolgo redi v svojem sercu? Zato pravim, da ta hu¬
dobija natihoma čepi v človeškem sercu, ter se velikrat skriva
P°d napuh ali pa pod lakomnost, da jo grešnik silno težko
Prav spozna. In ravno zato pa marsikdo prav malo porajta
na to pregreho. Ali kako hudo se moti, kdor tako misli,
Pore nam sv. Krizostom, ki piše, da nevoščljivost je iz več
nzrokov poprej velik, smerten greh, kakor drugi poglavitni
§rehi. Vsaka hudobija, vsak greh, kterega človek stori, se
kako tako zgovarja in zagovarja. Nevoščljivec pa svoje hu¬
dobije ne more zagovarjati. Nečistnik se zgovarja s poželjivostjo,
bi ga v greh vabi, tat s svojo revščino, maščevavec s svojo
jezo. Naj pa nevoščljivca naganja? S čem bo zgovarja! ali
Ogovarjal svoj greh? Nima druzega zgovora, ko le neznansko
hudobijo. „ Ja hudobija nevoščljivčeva, pravi na dalej sv. Kri-
zostmn, je veča, kakor hudobija hudičeva; kajti nevoščljivec

248


diva svoj strup sebi enakemu, kar satan nikdar ne stori. Satan
gori nevoščljivosti proti ljudem, ter ljudi sovraži in preganja>
nikoli pa ni nevoščljiv niti sovražen drugim hudičem. Ljudj e
pa eden drugemu zavidajo, so eden drugemu nevoščljivi; kak°i
stekli pesi stegujejo svoje opravljive jezike zoper svojega bliž¬
njega. “ Ta svetnik celo pravi, da nevoščljivost je huja kakor
vojska. V vojski je konec sovraštva, da je le uzrok vojsko
pri kraji; nevoščljivec pa ni nikdar prijatel. Vojska je očitna,
nevoščljivost je skrita. Vojska ima svoj uzrok; nevoščljivost
nima druzega, ko satansko hudobijo. Komu je nevoščljivec
podoben? Gladu ali kači? červu ali molju? — Po misli m
nauku tega imenitnega cerkvenega očeta nevoščljivost ni tako
majhen greh, kakoršnega si marskdo misli in čisto malo nanj
porajta, ampak je celo lahko veča hudobija, kakor so vse
druge. Da se toraj noben zgovarjati ne bo mogel, pomislim 0
še bolj na tanko:

Kolikera je nevoščljivost?

Že beseda »nevoščljivost"  sama nam pove, kaj da
pomenja. »Nevoščljivost," to je, »ne voščiti?
»ne privoščiti"  komu kaj dobrega. Zato je nevoščljiv
tisti, ki se mu ne vidi, ne zdi dobro, mu je celo hudo, 011
celo nekako žaljuje, ako vidi, da je njegov bližnji srečen, da
se mu dobro godi. Nasproti pa nevoščljivec veselje občuti v
svojem sercu, kedar vidi, da je bližnjega zadela kaka nesreča,
da se mu hudo godi. Tedaj nevoščljivec bližnjemu d o b r e g a '
ne privošči,  zavoljo ptuje sreče žaljuje, ali s e
ptuje nesreče veseli.  1  Nevoščljivec tako kaže vselej
hudobno serce.

a. Nevoščljiv si, kristjan! ako svojemu bližnjemu kaj d°'
brega ne privoščiš.  Kedar si nepokojen, razdraži 1  >
vžaljen, ko vidiš, da tvoj bližnji to ali uno ima, ter zato,

249

^ er  ti tega nimaš, tudi njemu tega ne privoščiš, ali dobro bi
Se  ti zdelo, da bi tudi bližnji tega ne imel; glej, takrat si že
Nevoščljiv, in si podoben kokoši, ki hoče pobrati červička, kte-
re £a je druga kokoš izgrebla. Taka nevoščljivost ima svoj vir,
sv °j začetek v lakomnosti. Večkrat pa izvira nevoščljivost iz
^rdoserčnosti. Kdor namreč bližnjemu dobrega ne privošči,
ne  ^to, ker bi sam rad to dobro imel; ampak le zato, ker
!ltla  tak nevoščljivec zares hudobno serce, in ne more terpeti,
ki bližnji kaj dobrega imel, ali da bi bližnji srečen bil.
^saka ptuja sreča ga vžali. On je podoben pesu, ki sam ku-
re tine ne žre, pa tudi drugemu pesu je ne prepusti. Hudo¬
bija in gerdobija te nevoščljivosti se prav živo kaže v tej le

Pogodbi:

Sv. Antonin, Florentinski škof, nam pripoveduje, da sta
Nekdaj na dvoru siciljanskega kneza živela dva vojaka, kterih
e den je bil nevoščljivec, drug pa lakomnik perve mere, tako
da sta zavoljo teh svojih gerdih pregreh bila sploh znana.
® fl krat si hoče knez sebi in celemu dvoru napraviti šaljivo veselico.
Povabi torej vse svoje dvornike in velikaše, pa tudi una dva
v °jaka. Pohvali zdaj vojaka, našteje vse zasluge, ktere imata
* er  vpričo cele družbe naznanja, da ju hoče po zasluženju po¬
dariti, ter pristavi, naj si sama izvolita, karkoli hočeta — vsako
Prošnjo ali željo jima hoče spolniti, vendar tako, da, kteri bo
Pevvi prosil, dobi, kar bo prosil; njegov tovarš pa dobi ravno
tisto v dvojni meri ali še enkrat toliko. Oba sta tiho bila;
ll0 ben ni hotel pervi prositi. Lakomnik si misli: „Ako jaz
Pervi prosim, na zgubi sem; kajti uni dobi dvakrat toliko, kakor
Jaz.“ Nevoščljivec sam pri sebi pravi: „Tega bi nikoli nikdar
Prenesti ne mogel, da bi ta lakomnik bolj obdarovan bil, kakor
•* az - Raj nič nočem, kakor da bi ta dvakrat toliko dobil, kar
b* jaz želel." Knez in vsa družba njegova čaka na odgovor,

250

ali noben noče nič prositi; poslednjič pa razsodi naj nevoščlji¬
vec poprej prosi. Ta je bila huda, jako huda! Kaj hočem
vendar prositi, premišljuje nevoščljivec, da bi gerdi lakomnik
ne dobil kaj boljega, ko jaz? Ako prosim konja, dobi on dva!
ako hočem hiš, dobi on dve! Naka! tega bi ne mogel pi' e '
nesti; raj bom kaj hudega prosil, da bo uni dvakrat tolik«
terpeti moral." In res, glasno reče: „Jaz hočem, da se meni
stakne eno oko, mojemu tovaršu pa obedva.“ — Se ve da
vsa družba se začne smejati; in akoravno niso nevoščljivcu no¬
benega očesa staknili, je pa vendar černo hudobijo svoje ne¬
voščljivosti očitno pokazal, ter je zato dobil zasluženo zasramo¬
vanje. — Kdor torej iz lakomnosti ali iz terdoserčnosti ne
privošči svojemu bližnjemu dobrega, ta je gotov nevoščljivec.

b. Nevoščljiv je drugič, kdor zavoljo p tuj e sreče
ž a 1 j uje;  to je, edini uzrok, ki nevoščljivca žali, je sreča
njegovega bližnjega. Ako je bližnji bolj čisljan, bogateji, sreč-
neji, ko on, žali ga to, da ni on tako čisljan, da ni on tako
bogat, tako srečen. Ako pa je bližnji njemu enako obrajtan,
njemu enako srečen, uznemiri ga tudi to, ker je bližnji njem«
enak. Tudi ko vidi nevoščljivec, da je njegov bližnji manj
obrajtan , da ni tako srečen , ko on; pa ga svet vendar čisli«
in se mu dobro godi; pa mu nevoščljivec tudi tega ne p 1 ’*'
vošči, ker se boji, da bi njemu enak postal. Tako Kajnu ni
bilo za voljo, da je Abel s svojim darom Bogu bolj dopadab
kakor on s svojim. Tako ni bilo Jakobovim sinovom p raV ’
da je Jakob svojega Jožefa bolj ljubil. Tako se je Koretu,
Datanu in Abironu hudo zdelo, da niso bili oni v duhovne
zvoljeni, ampak Aron in njegovi sinovi. Tako marsikteri « e '
voščljivki ni prav, ako se sosedino živinče tako redi, kakor
njeno. Tako težko vidi barantavec , da drugemu gre kupčij«
tudi po sreči, ter se boji, da bi toliko ne skupil, ko on. Vsa

251

taka nevoščljivost pride iz častilakomnosti ali iz lakomnosti, iz
lenobe ali pa iz spridenega serca. Tak nevoščljivec vidi ptujo
srečo ko zmanjšanje svoje sreče, ima ptujo slavo za otemnjenje
samega sebe, ter je le zavoljo tega žalosten. —

Sovražniki in preganjavci Kristusovi so živa podoba ve¬
like hudobije take nevoščljivosti. Sv. Bazilij piše: Premisli in
rzemi si k sercu tisto ostudno in preveliko nevoščljivost, ktero
so imeli Judje v svojem serdu do našega Zveličarja Jezusa
Kristusa. Zakaj so mu bili nevoščljivi? Zavoljo čudežev, ktere
je delal. Kakošni so bili ti čudeži? Ysi čudeži so bili v
tdagor ubogim in nadložnim. Lačne je nasitel, in zato so ga
Preganjali. Mertve je obudil, in zato so ga sovražili', ker jim
je življenje dal. Hudiče je izganjal; in njemu, ki je toliko
oblast imel, so po življenji stregli. Na njegovo besedo so
bili gobovi očiščeni, so hromi hodili, so gluhi slišali, slepi
spregledali, mutasti govorili; in zavoljo teh dobrot so ga za¬
devali. Poslednjič še v smert, odsodili njega, ki je vsem
življenje dal, so bičali odrešenika vseh ljudi ter so pogubili
sodnika vesoljnega sveta. Iz gerde nevoščljivosti so izhajale
vse te hudobije. In ravno s tem edinim orožjem razrani in
mori naš pokončevavec, satan, od začetka do konca sveta;
°n, ki se veseli naše pogube, ki je z nevoščljivostjo padel ter
11  as ravno s to hudobijo vedno zalezuje, da bi tudi mi njemu
‘mako pogubljeni bili. — Kdor toraj žal ju je zavoljo ptuje sreče,
11  aj bo to žalovanje iz kakoršnega koli slabega namena, ta je
gotov nevoščljivec.

c. Nevoščljivec je tudi on, ki še ptuje
o e s r e č c veseli.  Tako so se veselili Farizeji, ko je bil
Jezus vjet, ko je toliko terpel in je umeri. Tako se je ve¬
selil v začetku hudič padca pervih naših staršev. Tako se hu¬
dobni nevoščljivec veseli, ako sosedu, na priliko, kako živinče

252

pod zlo pride; ali se veseli, ko vidi, dana  sosedovi njivi slabo
raste; ali ko sliši, da je sosed zbolel; ali, z eno besedo, se
veseli nesreče svojega bližnjega, ker mu je sreča sosedova teni
v peti. Tako hudobno veselje nad ptujo nesrečo izhaja večidel
iz sovraštva ali iz kake druge pregrešne strasti. Ptujo nesrečo
ima tak nevoščljivec za povišanje svoje sreče, ter se samo zato
veseli. Toraj tudi tak je gotov nevošljivec, kteri se veseli ne¬
sreče svojega bližnjega, naj bo to iz kakoršnega koli hudob¬
nega uzroka. Kaj ni zares gerd tak nevoščljivec? On kaže.
da nima nobene ljubezni v svojem sercu; prav peklenskega
duha je. Zato pa tudi ne pojde v kraljestvo večne ljubezni,
kjer bi ne bilo veselja zanj, ki se tu na zemlji že le raduje
nesreče druzih.

Strašen, grozovit zgled imamo v zgodbah angleškega kra¬
ljestva. Kakor nekdaj Herodež ni maral za opominjevanje sve¬
tega Janeza Kerstnika, ter je živel z ženo svojega brata; tako
je Henrik osmi, kralj angleški, zavergel svojo blago ženo Ka¬
tarino, ter si je vzel neko dvorsko gospodično Ano in je s to
grešno živel. Uboga, zaveržena kraljica je na tihem živela in
kmalo umerla. Ko je njeno smert zvedela nova kraljica Ana,
zveselilo jo je to silno. Kralj je zapovedal, da so za pokojno
kraljico vsi se žalovavno oblekli, kakor je to pri gospodi v na¬
vadi , da se žlahta v černo obleče pri smerti kterega svojih-
Nesramna Ana se zato nič ne zmeni, ter se s svojimi deklam 1
še bolj veselo, bolj gizdavo obleče. In ko jej prihuljeni prih'
lizevavci celo srečo voščijo o smerti njene nasprotnice, djala
je ošabno: „In vendar mi ni vse všeč; taka smert je prečastna
za njo.“ — Kaj ni tu satanska hudobija? Ali kratko je bilo
njeno hudobno veselje. Sramotno smert je drugim želela, P * 1
taka je njo samo zadela. Nektere mesce poznej, več hudobij
zatožena, je bila v smert obsojena in glavo so ji odsekali.

253

Že to, bar sem vam do zdaj pravil, nam kaže, kako gerda
111  hudobna da je nevoščljivost. Še bolj bomo pa hudobijo ne¬
ločljivosti spoznali, ako pomislimo žalostne nasledke njene.

" a J vam ne bo predolgo, ako vam, danes še povem:

2. Kteri grehi izvirajo iz nevoščljivosti?

Sv. Krizostom ima nevoščljivost za izvir vseh  grehov.
n  prav ima ta sveti mož; kajti s hudičevo nevoščljivostjo je
11  ^orjen pervi greh na tej zemlji, in v tem pervem grehu
' s ° bili zaviti, zapopadeni vsi drugi grehi. Ako bi satan našim
b er vini staršem ne bil nevoščljiv bil, gotovo bi ju ne bil za-
P e lj e val; in ako bi ju ne bil zapeljeval, grešila bi ne bila.
11  tako je nevoščljivost zares izvir vseh grehov. Kakor pa iz
r Uzih, poglavitnih grehov mnogo grehov izvira, tako tudi ne¬
deljivost rodi posebno grehe: Nezadovoljnost, celo
^ 0( ternanje zoper Boga; natolcevanje; o b-
6  h o v a n j e in opravljanje; zapeljevanje; so-
ra štvo, maščevanje, celouboj in terdovratnost.

a - Nevoščljivec ni zadovoljen z Bogom.
^ s °da človeška je v Božjih rokah. Revež bi ne stradal, ubožček
lle  prosil , berač bi ne hodil stergan, ako bi si bil sam
' SV °j° srečo volil. Ali osoda njegova, kakor osoda bogatinova,
^ °d Boga. Vse zlato in srebro je lastnina Božja; njegovo
j 6 b °g a stvo v morji in na suhem; vse , vse je njegovo. On
J e > on deli, komur in kakor hoče. On obogati Joba, pa mu
Zo pet vse vzame, ter mu pošlje revščino, da je skoraj ni enake;
mu ZO p e t podeli bogastvo, ga zopet obsuje z vso obilnostjo.
e  smelo bi se reči: „Ta ima srečo,“ „ta nima sreče;" ampak
j^ e  j e  le modra naredba Božja. — Tudi telesna lepota je delo
°žjih rok. Z makabejsko ženo mora spoznati vsaka mati, da
Ve  > kako so njeni otroci zrasli pod njenim sercem. Roka
•l a  je napravila kožo; ona je zmešala kri; ona je naredila

Keršanski nauk V r  p.

254

oko ;  ona je zedinila vse ude ter dala rast in storila celo P°;
dobo. — Koga tora j zadeva nezadovoljnost nevoščljivca? K a J
se ne loti Boga? Kaj ne zametuje njegovih naredb in njegov®
previdnosti? Ako bogatinu ne privoščiš njegove sreče, kaj s®
ne pravi toliko, kakor da bi Bogu očital, zakaj mu je bogast'
vo dal? Ali če zavidaš mlademu človeku njeg - ovo lepoto, kaj j®
to druzega, kakor vzdigovanje zoper Boga, ki ga je v,st varil?
In ako nevoščljivec tako dalječ gre, da svojemu bližnjemu celo
opovera srečo njegovo, kaj dela ? Bogu samemu se vstavlja-
Ali zastonj je. Bog gre s človekom svojo pot; nevoščljivec g a
ne vstavi; večkrat pa modri Bog nevoščljivca verže pod nog®
njemu, kterega nevoščljivost pohoditi misli. —

Glejte Jakobove sinove. Jožef, v svoji nedolžnosti j ? 111
pripoveda sanje, ktere mu prerokujejo kraljevo čast. Nevošč¬
ljivost je njih kri, bi se reklo, v vodo spremenila ter je zadnjo

iskrico bratovske ljubezni pogasila. Da bi ga ja ne

videli

res kralja , sklenejo ga umoriti, veržejo ga potem v vodnjak
ter ga poslednjič prodajo ptujcem. Jožef postane kralj in nje¬
govi bratje nehote klečijo pred njim , kteri jih je nekdaj kleč®
usmiljenja prosil. Glej nevoščljivec! kako neumno je, da za¬
vidaš svojega bližnjega , mu srečo njegovo podkopavaš; mor®'

biti boš še pri njegovih vratih kruha prosil.

b. Nevoščljivost rodi natolcevanje,

o b-

r e

kovanje in opravljan  j e. Kdor bližnjemu njeg° v ®
sreče ne privošči, misli in sodi hudo od njega, kakor da bi 31
bil svojo srečo, svoje premoženje, svojo čast po nepošten ®« 1
potu pridobil; ali kakor da bi se bil poslužil slabih pripomočkom
s kterimi je povzdignil svojo srečo , svoje blagostanje. — pr '
tej sodbi pa nevoščljivec ne ostane. Kmalo se loti časti svoj®g' a
bližnjega. Ako ima bližnji kake napake nad seboj, hitro j 1 * 1
nevoščljivec raznaša križem svet, da bližnjega poblati in 111,1

255

odvzame njegovo dobro ime. Pa kmalo še dalje gre, natveže
®u reši, na ktere še bližnji morebiti nikdar mislil ni. Dobro,
kar bližnji ima, nevoščljivcu taji; ako pa tajiti ne more, skusi
vendar počerniti ter pripisuje njegove dobre dela lakomnosti,
hinavščini ali drugim slabim namenom. Zato pravi sv. Av¬
guštin, da nevoščljivost je tisti molj, ki objeda oblačilo čednost,
tista rija, ki še prijema ptujega zasluženja; tista kobilica, ki
v se. zelenje upanja na ptujem polji ogloda. — Velikrat se ne¬
voščljivec vdeleži podpihovanja. Ako vidi, da je bližnji pri
druzih, zlasti pri naprejpostavljenih v časti, obrajtan, gre in
ako drugače ne more, laže čeznj, da ga le pripravi ob dobro
dne in mu  zaupanje viših podje, ga tako nesrečnega stori.

Tak grozovit zgled nam je nesrečni vojvoda Belizar.
^ velikimi, slovitimi zmagami se je cesarju toliko prikupil,
ha je cesar celo take denarje vliti ukazal, na kterih je bila
“a eni strani podoba cesarjeva, na drugi podoba Belizar jeva z
uapisom: „Kinč Rimljanov." Kdo bi si bil misliti zamogel,
da ta toliko imenitni, toliko čisljani vojvoda bo kdaj zaveržen
°d cesarja. In vendar se je to zgodilo. Nekaj blagničev je
uau zavidalo cesarjevo prijaznost in zato cesarju vojvodove de¬
janja černilo, kakor so vedeli in znali, ja celo naj hudobniše
“anione so mu podtikali — izdaje so ga obdolžili, in s svojim
Počastim jezikom niso poprej jenjali, da ga je cesar vseh
služb odstavil in poslednjič v ječo vergel. Sodba je bila skle-
“jena: staknili so mu obe očesi. Ubogi revež si je dal na
°čituem kraju postaviti malo utico , kjer je memogredoče ubo-
gajme prosil, rekoč: „Popotniki, dajte en vinarček ubogajme
tielizarju , možu, kterega je junaštvo povzdignilo, nevoščljivost
Pa mu je oči staknila."

c. Iz nevošljivosti pride tudi zapeljevanje.
Nevoščljivec ne more prenesti, če so drugi bolji, kakor je on.

17 *

256

Tako, na priliko, marsiktera nevoščljivka ne jen,ja poprej, da
spridi sosedove dobre otroke; draži, šunta jih celo zoper lastne
starše, podpihuje tako dolgo, da napravi kreg in prepir. Ne¬
voščljivi posvetnjak, razuzdana lajdra ne moreta terpeti, da
drugi pošteno, čisto živijo. Kaj storita ? Vsake zvijače in pri'
liznjevega zapeljevanja se poslužita, da le dobre na svojo stran
privabita, jim mir vesti okradeta, ter jih v hudobije, pa tudi
v pogubljenje seboj potegneta. „In tako nevoščljivost pripravi
človeka v stan hudičev ,“ pravi sv. Krizostom. Kakor namreč
je satan iz gole nevoščljivosti zapeljal naše perve starše, tako
dela prav njegovo delo vsak zapeljivec in vsaka zapeljivka.

d. Sovraštvo, maščevanje, celo uboj i m a
v e 1 i k r a t v nevoščljivosti svoj začetek.  Ne¬
voščljivec sovraži vse, kterih koli se je polotila njegova pre¬
greha, On sovraži vse, ki so več kakor on, ker jim ni enak.
On sovraži nje, ki so manj, kakor on; kajti boji se, da bi ne
bili njemu enaki. Sovraži tudi tiste, ki so njemu enaki, zato
ker ni on več, ko so oni. Satanska nevoščljivost ga spremeni
v priseženega sovražnika vseh ljudi. Zmiraj misli le hudo,
neprenehoma kuha maščevanje v svojem sercu, ako ga tudi
nobeden ne žali, ne preganja in mu nihče nič hudega ne stori.
Na spravo ne misli ne; škriplje z zobmi zoper zavidnega i n
naj bolje bi se mu zdelo , ako bi mogel bližnjega pahniti v
naj hujšo nesrečo. In uzrok njegove hudobije je le, ker vidi,
da se bližnjemu dobro godi; to ga peče, to ga grize noč m
dan. Od tod sovraštvo , od tod maščevanje , od tod naklepi
uboja in morije. Ko naj bolj divje zverine, levi, tigri, hijen 6
le druzih zveri napadajo, in tergajo in sicer zato, da so jim v
hrano, se druzih brez uzroka in ako jih nihče ne draži, ni¬
koli ne lotijo; — je samo nevoščljvec tista grozovita pošast, ki
sebi enake , svoje brate, svoje sestre z vso serditostjo napada,

257

Poganja in pokončati želi, akoravno ga nihče ne draži in ne
žali. Kajn, Savi, farizeji so nam žalostni zgledi.

e. T e r d o v r a t n o s t se velikrat izhaja iz gerde ne¬
voščljivosti. Nevoščljivost je namreč ena tistih pregreh, kterih
s e človek prav težko znebi. Nek star, cerkven učenik pravi:
»Kdor se je kužne nevoščljivosti nalezel, težko se bo kdaj
ozdravil." In ni čuda. Nevoščljivec svoje pregrehe spoznati
"oče; saj noče nobeden nevoščljivec biti; kdor pa svojega greha
Ue  spozna, ne obžaljuje ga in se ga tudi ne obtoži ne, kar
s mo že danes slišali. Sv. Bazilij pravi: „Če tudi prosiš ne¬
voščljivca, naj ti odkrije svojo dušno bolezen, sramuje se; zlo,
^tero ga nadleguje, ktero ga guli in žuli, to zlo ima v sebi
zaperto.“ Kdor pa svoje pregrehe ne spozna, nikdar se je
znebil ne bo. Navadno ta hudobija s starostjo le raste; ko¬
likor bolji telo hira, tem bolj se nevoščljivost prirašča; do
zadnje ure se človeka oklepa ter ga celo spremi v neznano
Večnost. Kajna je Bog resnobno svaril: „K a j se togoti š,
z akaj ti je obraz upadel? . . . Če hudo delaš,
k° greh  (kazen za greh) pred durmi; toda pod-
v  e r z i s i njegovo poželenje in ti čez n j go¬
spoduj."  To je, grešno poželenje zatiraj. (I. Mojz. 4. 6—7.)
Glejte, kako ga je Bog resnobno svaril; ali zastonj je bilo.
Nevoščljivost mu je serce vterdila , in tej svoji hudobiji se je
tako vdal, da je svojega brata ubil, potem obupal in v obup-
nosti terdovraten ostal do konca.

Zato, preljubi moji! varujte se te zelene pregrehe. Spoz¬
nate zdaj, kako gerda in velika hudobija je nevoščljivost. Sli-
§ ali ste tudi, kako žalostne nasledke ima, koliko druzih pregreh
za seboj privleče. Pač se ne spodobi nevoščljivost nobenemu,
naj manj pa kristjanom, ki moramo po nauku in zgledu
Kristusovem vse ljudi ljubiti, ljubiti celo sovražnike svoje.

258

Kolikokrat nam Jezus priporočuje: Ljubite se med se¬
boj! . . . To zapoved vam dam,  spet pravi, d a s e
ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubi L"
(Jan. 25, 12, 17.) In sveti Pavel nam kliče: »Veselit®
se z veselimi in jokajte z j o k a j o č i m i!“ (Rim-
11. 15.) Amen.

XX. Keršanski nauk.

3. Kaj nevoščljivost škoduje?  — 4. Kteri so pripomočh
ssoper nevoščljivost?

Kristjani moji! — ako hočemo biti tega imena vredni,
moramo posnemati svojega učenika Jezusa Kristusa; potem se
bomo v resnici kristjane imenovali. Po nauku Kristusovem
toraj moramo živeti Zapopadek vseh naukov njegovih pa J e
ljubezen. »Novo zapoved vam dam: da se lj u '
bite med seboj, k a. kor sem jaz vas ljubil, da
se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi
spoznali, da ste moji učenci, a k o b o t e l J u '
bežen imeli med seboj/  (Jan. 13,34,35.) Ravne
za to ljubezen nam je Bog tudi serce vstvaril. In Bog sam
je v to naše serce zapoved ljubezni zapisal. Kjer je pa ne¬
voščljivost , tam ni nobene ljubezni, tam je sprideno serce.
Ljubezen se začne s tem , da drugim srečo privošči, da nad
ptujo nesrečo svoje sočutje in resnično milovanje razodeva; da
z veselimi se veseli, z jokajočimi pa žaljuje. Ravno nasprotne
pa dela nevoščljivec, kakor smo slišali v zadnjem keršanskem
nauku; in tak nevoščljivec pač ne zasluži, da bi nosil prelep 0
ime »kristjan.“ Da bomo ta greh toliko bolj studili, da se

259

bomo toliko bolj skerbno ogibali, in da ravno zato njegovo
grdobijo in hudobijo tem bolj spoznamo, pomislimo danes še:
3. Kaj nevoščljivost škoduje?

Že v poslednjem keršanskem nauku smo videli, kako ve-
like druge pregrehe vodi za seboj nevoščljivost. Res so taiste
večidel smertne pregrehe. In akoravno vsaka majhna nevošč¬
ljivost ni že smerten greh in ne pripelje vselej človeka v druge
hudobije, vendar skoraj nikoli sama ne ostane. In kakor je
Nevoščljivost po nauku svetega Ciprijana „seme mnogoterim gre¬
hom, tako je tudi korenina vsega hudega, vsega zla.“

Kaj vendar posebno hudega uzrokuje  n e-
v 0  š č ] j i v o s t? Sv. Gregor pravi, da na to vprašanje nam
z godba — gotova skušnja naj bolje odgovori. »Nevoščljivost,
P ra vi ta cerkveni učenik, je pregnala Adama iz paradiža; ne¬
deljivost je Abelna umorila, Kajna bratomorca storila, je
toliko hudega že pervi družini napravila. Nevoščljivost je po-
že ria Koreta, Datana in Abirona. Nevoščljivost je sestro Moj¬
zesovo z gobami obsula. Nevoščljivost je zemljo s kervijo pre-
r °kov močila; nevoščljivost je Judeža izdajavca storila; nevošč¬
ljivost je toliko preganjanj kristjanov podkurila. Nevoščljivost
je prelepo telo svete cerkve razparala in v veliko nasprotnih
strank raztergala. “ Tako govori sv. Gregor od nevoščljivosti.

kaj nas ne uči še dan današni žalostna skušnja ravno tega ?
Koliko hudega, koliko strašnega napravlja še dan danes ne¬
srečna nevoščljivost! Ona zatira, dela silo, ropa, požiga cele
v asi, cele mesta, pogrezne marsiktero družino v revščino, v
nadlogo; ona celo mori. Koliko ljudem vzame nevoščljivost
čast, poštenje in mir vesti? Nevoščljivost uzrokuje sovraštva,
celo vojske in je tako kriva vsega hudega , kar te nadloge
seboj privlečejo. — Kako veliko škodo napravi še le duši?
Nevoščljivost slepi um; spridi voljo; odvzame vse zasluge;

260

zabranuje dela svete ljubezni; odganja dopadanje in blagoslov
Božji; nakopava prekletstvo ter poslednjič verže človeka v pekel-
Kajti nevoščljivost, razun če ni prostovoljna, če ni nezavedna ali
če ni v čisto majhnih rečeh , je vselej velik greh, kterega
sveti Pavel šteje med tiste grehe, ki človeku zaplohajo nebeško
kraljestvo. (Gal. 5. 21.) Naj vam tu povem žalosten zgled,
kaj hudega napravi nevoščljivost.

Angela je bila bogata vdova, ki ni imela nič otrok.
Revno, ubogo deklino Lucijko je za svojo vzela. Bila je An¬
gela posebno dobra svojim deklam, Lucijko je ljubila, kakor le
prava mati zamore ljubiti svoje lastno dete. Vse svoje serce
jej je odkrila. Lucija pa je bila gizdavo dekle in je nečimer-
nost bolj ljubila, kakor dobrotnico svojo; ali zvita, ki je bila,
se je vedela prav hinavsko. Enkrat je Angela pospravljala in
vredila po svojih skrinjah in Lucija jej pomaga. Pri tem
pridete tudi na dragoceni kinč, kterega je Angela pri svoji
poroki imela in kterega jej je njen mož podaril. Veliko naj
dražjih kamnov in razni biseri so bliščeli, nezrečeno veliko
vreden zaklad! Lucija začudeno sklene roke ter se ne more
bliščečih dragotin nagledati. »Ah, si misli na tihem, ako bi
jaz ta kinč imela, kako srečna bi pač bila! 8  In ni mogla
tega več pozabiti. Nevoščljivost se poloti njene duše. K temo
je pristopila še druga pregreha. Soznanila se je z mladim
postopačem, kar njena rednica ni terpeti mogla, ne terpeti
smela. Merzla je postala, in kmalo je sovražila svojo veliko
dobrotnico , ter jej celo smert želela , da bi le dragoceni kinč
dobiti zamogla.

Po podeh in po skednjih so se zaredile miši in podgane-
Da bi ta merčes pregnala, kupi si hudega strupa. Angela da
ta strup Luciji ter jej reče: »Dobro spravi ta strup , da se 2
neprevidnostjo kaka nesreča ne pripeti. 8  Oh, ko bi bila deklico

261

ojstro pogledala, kedar jej je škodljivi in raorivni strup po-
dala! Lucija zarudeči, pa hitro obledi, ko merlič. »Oh, zajeda,
se strupa bojim.* »Zato pa, ljubo moje dete, ga skerbno
spravi*! jej reče dobra žena, ter v svoji čisti duši ne misli nič
hudega. Drugi dan Angeli nekaj ni bilo dobro, da se malo
Heže ter pravi Luciji: »Ljuba Lucijka, napravi mi dobre
kave !* Lucija, premagana od hudičeve nevoščljivosti, primeša
v  krop morivnega strupa. Hitro je smertna pijača v skledici.
Trikrat jo prime; ali pretežka se jej zdi; kajti življenje dobre
katere, zveličanje hudobne hčere je bilo v njej. Da bi bila
sama podala strupa predobri svoji rednici, to jo presune in jo
Pretrese. Ne more. Huda vojska je v sercu. Že hoče vse
Proč vreči; kar pride dekla, ter vzame skledico, s strupom
uapolnjeno, rekoč: »Dajte mi urno kavo, gospa težko že čakajo.*
Preblaga gospa pije otrovano kavo in grozovito jo začne gristi.
Hitro pošljejo po zdravnika. Lucija pa, vsa sama iz sebe, z
divjim, pogledom, na pol odpertimi ustmi, skuštrastimi lasmi,
Pridere v sobo, kjer je v grozovitih bolečinah se zvijala njena
re dnica, se jej zgrudi k nogam in presunljivo zavpije: »Otro¬
bi ste, o mati! in jaz sem vam strupa namešala!*

Angela se pretrese, ko to sliši; hitro zagrabi mleko, ki
J e  k sreči na mizi bilo, ter ga spije zoper strup; in zdaj
Sa ma vzdigne Lucijo, ki se je kerčevito vila po tleh. »Tiho
hodi, jej lahno reče , kajti priče so zdaj tu , zapovem ti, da
uiolčiš." In pri tej priči stopi zdravnik v sobo. »Pomagajte,
gospod zdravnik! ako premorete, ponevedoma sem se otrovala,*
r eče mirno, ter se pri tolikem strahu vseh pričujočih tako moč-
Uodušno obnaša , da se zdravnik prečuditi ne more. Rabi naj
holjše iu tako srečno odbrane zdravila, da čez eno nro zdravnik
pravi, da je rešena.

262

Ko vsi drugi odidejo in se Lucija nekoliko umiri, prosi
klečd svojo preblago mater, da bi jej odpustila. Odkritoserčno
vse pove, kaj jo je napeljalo, da je storila to grozovitno hu¬
dobijo. „Prav satan sam me je s tem k inčem zmotil, pravi
glasno; zdaj vidim, zdaj spoznam, kaj sem storila, ter sama
'sebe preklinjam. Oh, odpustite mi le vi, da mi bo tudi Bog
odpustil." Angela ljubeznjivo tolaži skesano revo, vzdigne se
iz postelje, pa odpre bližnjo skrinjo, v kteri je bil dragoceni
kinfi, ter ga vzame vun. „Odpustila sem ti, pravi, in da me
na to strahovito uro nič ne opominja, vzemi ta kinč, ki te je
tako preslepil. Meni ga ni treba. Ko se oddahneš, hočem ti
dati še zraven nekaj denarjev, kar sem ti po svoji smerti na¬
menila in z vsem tem pojdi v mesto. Veš, da skupaj bi zdaj
težko živele; živi toraj sama za se in bodi srečna in vesela !“

Lucija je bila vsa prevzeta. Ne besedice ne more ziniti-
Na enkrat pa jo napade strašen kerč, ker pretresena je bila
duša njena. Kri začne bljuvati in zdravniku se zdi prav ne¬
varna. Angela pa je po zdravilih kmalo okrevala; bila j e
namreč čisto nekaj malega popila otrovane kave, ki se jej j®
zoperna zdela. Kmalo je nesrečni Luciji stregla in to prav
ljubeznjivo. Lucije se je prijela huda vročinska bolezen, v
kteri je vedno bledla od svatovskega kinča, od strupa in ud
smerti. Ko pa jej je odleglo in se je zavedla, poprijemala ske¬
sana je roke preblage gospe, ki jej je, kakor angel varh,
vedno stregla , ter je Boga prosila, da bi jej povernil njeno
veliko dobroto. Teden potem je Lucija umerla. Blaga Angel a
je žalovala za njo ter je zanaprej le za uboge in revne živela.

Preljubi moji! kdo ne bo sovražil gerde nevoščljivosti, hi
je izvir toliko hudega? Da bi vas hudobije nevoščljivosti 3®
bolj prepričal, moram vam še povedati, kako nespodobna
pregreha je nevoščljivost za kristjana.  Vsak

263

Yl( fr, kako gerda da je nevoščljivost nad drugim; sam noče
ftoben nevoščljiv biti. Še celo naj veči nevoščljivec se je otresa
111  ne bil bi rad z nevoščljivcem pitan. Že to nam kaže, kako
nespodobna je nevoščljivost za kristjana. Pa poglejmo to malo
bolj

na tanko. Vsak kristjan je pameten človek, in po na-
bnni postavi, se mora tudi do drugih ljudi pametno obnašati.
Vsak kristjan je tudi ud enega občestva. Kakor ud občestva
'nora se z drugimi udi pečati, ž njimi živeti. Vsak kristjan
J 6  Pa po svetem kerstu tudi ud Jezusa Kristusa, in po Kri¬
stusovi postavi mora ljubezen skazovati drugim udom Jezuso-
VlttL  Kako pa dela nevoščljivec? Proti ljudem se ne obnaša
k° človek; kajti nevoščljivost ga stori grozovitega, bolj grozo-
v ^ e ga, kakor je divja zver. Ali je kaj bolj sramotljivega,
^.1 bolj nespodobnega za kristjana, kakor je, ako ni več po-
^°ben pametni stvari; ampak je tako slab, ja slabeji, kakor je
^ v Ja zverina? — Nevoščljivec tudi z nikomur občevati ne
'nnre; sam bi rad vse bil in sam bi rad vse imel. Kaj ni
to  nevredno, nespodobno za kristjana? Ja nekako sirovo je to.
ženiten cerkven učenik pravi, „da povsod je nekako druženje;
^ e -celo pri malih ticah. Glej lastovke, glej vrabce. Vsaka
Aersta stvari Božjih se skupaj strinja. Ni pa tega pri ljudeh;
knjti nevoščljivost jim brani. Ne mislijo druzega, kakor le,
kako bi koga ogoljufali. Marsikdo bi si kaj opomogel ; ali
^ ru gi se mu na pot stavi, mu opovera. Marsikdo se trudi
111  po poštenih potih išče svojo hišo vterditi; ali nekdo drug

kakor ve in zna, podkopuje in zabrani. Z eno besedo,
"nniesto da bi v lepi zastopnosti živeli, eden drugemu poma¬
di ! pa ni druzega med njimi, ko jeza, serd, zdražbe in so¬
vraštvo; tako da ne prizanašajo še tistim ne, ki so enega
sta nu, ja še tistim ne, ki so ene kervi.“ — In kaj mar ni
r es tako? —

264

Kar pa nevoščljivost kristjana naj bolj počerni in je zanj
naj bolj nespodobno, je to, da nevoščljivost vzame kristjanu
vso tisto sveto ljubezen, ktero je Jezus Kristus postavil in za¬
povedal. Po tej ljubezni smo dolžni, se veseliti z veselimi in
žalovati z jokajočimi. In to zato, ker smo po besedah svetega
Pavla udje enega telesa ,  česar glava je Jezus Kristus sam-
Kakor so pa udje človeškega telesa tako sklenjeni, tako zdru¬
ženi, da vsi terpd, ako le en ud kaj terpi; pa se vsi vesele,
ako se le en ud veseli; tako mora vsak kristjan občutiti žalost
in bolečino, kedar se komu drugemu hudo godi; in se zopet
veseliti, kedar se drugemu dobro godi. Te so blage čutila,
ki se kristjanu spodobijo, ktere mu mora ljubezen navdajati-
Nevoščljivec pa vse kaj druzega čuti. Veseli se tega, kar bi
ga žaliti moglo; žaluje pa nad tem, kar bi ga veseliti moglo-
Ptuja nesreča, ktero bi obžalovati mogel, ga razveseluje, kakor
da bi se njemu bila zgodila velika sreča; nasproti pa, k°
vidi bližnjega srečnega, je žalosten, ves pobit, kakor da bi g a
bila zadela velika nesreča. Kaj ni to kristjanu nespodobno,
gerdo, ki s svojo nevoščljivostjo zaduši ljubezen, to znamnje
pravega kristjana?

In vendar, o moj Bog! kako splošna je ta pregreha?
Povsod, v vsaki starosti, v vsakem spolu, v vsakem stanu
ja kamorkoli pogledaš, vidiš to zeleno pregreho, satansko ne¬
voščljivost! Že  majhen otrok hitro pokaže svoje nevoščljiv 0
serce, ako drugo dete, brat ali sestra, dobi mervo veči košček
kruha ali pisano oblačilce. Kakšna nevoščljivost je med žen¬
skami. Če ima ktera le novo, morda lepšo obleko, ali če pn ( l e
v dobro službo, ali še celo, če se omoži, za Boga! kaj se
vse ne zgodi? Mlade in stare klepetule se spravijo skupaj, ter
obirajo zavideno od nog do glave, da svoj strup čez njo p°'
lijejo. Kje je stan , ja kje je človek , da bi se mu manjkal 0

265

nevoščljivcev. Koliko je le zavida zavoljo vsakdanjega kruha 1 ?
Rokodelci, delavci, kako so nevoščljivi! kaj še le reveži?
berači ? Ja nevoščljivost celo njim ne prizanaša, ki se pobožne
Nejo. Kako se jim za malo zdi, hitro se pritožijo, ako so
N drugi bolj pohvaljeni, imajo kako sprednost pred njimi!

Nevoščljivost je tako splošna pregreha, da je malo ljudi,
ki bi te
kratkem :

pregrehe nič ne imeli. Zato pomislimo še zdaj ob

4. K t e r i
v  o s t ?

s o

pripomočki zoper n e v o š č 1 j i-

Težko se nevoščljivec spozna; kajti nobeden noče nevošč-
• |lv  biti. Pa ravno tako težko se pa tudi nevoščljivec
° Z( ivavi in poboljša. Zato je pač dobro , da vemo pripomočke
Zo P e r to dušno bolezen.

a. Pervi pripomoček je zaničevanje posvetnih
r e c  i- Kdor svojega serca ne navezuje na časno, tudi drugim
n< ' ko zavidal posvetnega. Nevoščljivost je podobna jetiki ali
Kakor jetičen človek shujša, upade, tako je nevoščlji-
Vec  zelen, upaden. ,,Z a k a j se togotiš, in zakaj ti
'* e  °braz upadel?"  tako je že Bog nevoščljivega Kajna
v Prašal. Ptuja sreča nevoščljivca toliko peče in grize, da mu
P°koričuje vse moči. Zdravniki pa pravijo, da naj jetičen
° Ve k, ako ozdraviti hoče, čisto kaj malega je in pije in še
. ma la hrana mora biti prav lahna. Taka je tudi z dušno
'^’ko, z nevoščljivostjo. Zadovoljen bodi torej z malim. Nič
llIS ' Prinesel na ta svet, pa tudi nič ne boš nesel seboj, ko
Hideš i z  tega sveta. Yse posvetno boš v smerti zapustil.

nas uči sv. Gregor od tega. Po njegovem nauku so
0|) rote tega sveta omejene, in kolikor več ljudi je na zemlji,
°!ike bolj se te pozemeljske dobrote razdele, da vsak le neko-
l ®° ima. Nikar toraj ne navezujmo na posvetno nečimernost

266

svojega serca, kterega tudi vse minljive dobrote tega sveta na¬
sititi niso v stanu, ako nočemo nevoščljivi biti. Poželujmo in
hrepenimo po nebeških, po večnih dobrotah, ktere niso omejene,
ktere niso razdeljive, in kterih se zveličani lahko vseh vdeleži,
lahko vseh veseli in se jih bo veselil ne le en čas, ampak
celo večnost; kterih ne bo nikdar več zgubil, kterih mu ne
bo nobeden zavidal. Tam bomo vsi v obilnosti imeli. Tam
zveličanje enega ne bo manjšalo zveličanja druzega; tenm^
vsak bo vžival zveličanje vseh, in vsi se bodo veselili zveli¬
čanja vsacega. Tedaj, ljubi moj kristjan! tje naj hrepeni tvoje
serce, ktero je že vstvarjeno za Boga in ne bo pred mirovalo,
da bo v Bogu počivalo.

b. Sv. Gregor, ta imenitni cerkveni učenik, še tako le
piše: „Kdor pošastno nevoščljivost iz svojega serca spravit'
hoče, ne potrebuje nobenega meča; tudi mu ni treba nobenega
oklepa: tudi čelade ne; zadosti je, da njegovo serce le v lj u '
bežni gori. “ Sveta ljubezen  je drugi imeniten prip 0 '
moček zoper nevoščljivost. Ljubezen se vedno ravna P°
stanju svojega bližnjega. Ako vidi ljubezen svojega bližnjega
v nadlogi, je občutljiva; ako ga vidi jokati, ne more se solz
zderžati. Veselje in žalost z drugimi deli. So drugi srečni,
je srečen tudi človek, ki druge vse ljubi. So drugi veseli, » e
tudi ž njimi serčno veseli. To so poglavitne znamnja P rave
ljubezni. Nevoščljivost pa vse to zbriše ter nima nobenega
teh lepih znamenj. In kdor pa ljubezni nima, on ni več
kristjan. Toraj, ako le enega človeka zavidaš , si le enem u
nevoščljiv, nisi več pravi kristjan; nisi več otrok nebeškega
Očeta, ker ti njegova dobrota ni za voljo; nisi več vreden 11(5
Jezusa Kristusa, ki je iz ljubezni do nas umeri; nisi več brat,
ne sestra drugim, ker jim dobrega ne privoščiš. Sv. Avgusti"
pravi: »Ako se nastopiš na ternj, hitro se bo oko ozerlo tje,

267

kamor si se nahodil, in roki bo pokazalo ternj, da ga izdere,
111  rana se izčisti in ozdravi." Tako bi mogli tudi mi s svojim
bližnjim delati. Sveta keršanska ljubezen je toraj tisto orožje,
? k ter im se človek brani gerde nevoščljivosti in ako to dušno
bolezen ima, jo tudi ozdravi, se je znebiti zamore s sveto
ljubeznijo.

c. Pomisli večkrat, da smo vsi v solzni dolini,
do  nobeden ni brez križev in težav tu na zemlji. Nevoščljivec
' e  misli, da drugi so bolj srečni, kakor je on. Ali to je ve¬
lika zmota. Tisti, kterega ti zavidaš, je dostikrat bolj reven,
v  marsikteri zadevi bolj nesrečen, kakor ti misliš. Kajti ni
Vse  zlato, kar se sveti. Ako bi ti vedel njegove reve in nad¬
loge , poznal njegove skrite križe in težave; pač bi drugače
S‘ a  sodil. Tudi v kraljevih hišah, tudi v svitlih palačah so

križi in terpljenje. Tako da „p r e d smertjo ne hvali
n °benega človeka,"  pravi že modri Sirah. (11, 30.)

Janez, čverst čevljarsk pomagač ki je bil, je na ptujem
de lj časa popotoval in si je svoje čevlje popolnoma zdelal;
kajti dolgo in še slabo pot je imel. Vse raztergane čevlje,
2a  nobeno rabo več, je proč vergel; denarjev pa ni imel, da,
b* si bil druge napravil. Vsede se bos pred neko gostivnieo
lla  klop. Kmalo priderdra lepa kočija s čilimi konji in se

Pred gostivnieo vstavi. V njej sedi zalo oblečen vojašk častnik,
»^h, si misli Janez, ter nevoščljivo pogleduje imenitnega go¬
spoda, da bi bil jaz tako srečen, ko je ta gospod! Kočijo in

lepe konje ima, jaz pa sem reva celo bos!" Častnik pa ne

slopi z voza. Dva služabnika, ki sta ga spremljevala, stopita
k vozu, ter kočijo odpreta. „No,  si misli zavidni Janez, to
J e  pa vendar preveč, še z voza noče sam iti." Ali ko se
v °z odpre , vidi nevoščljivi Janez, da gospod nima nog'. V
vojski je zgubil obedve nogi. In tako sta ga mogla služabnika

268

nesti v gostivnico. Zdaj pa pravi Janez sam pri sebi:
ako bi mi gospod kočijo in konje in vse svoje premoženje da¬
jal za moje zdrave noge, vendar ne menjal bi ž njim; ja raj
sem bos vse svoje žive dni.“ Ljubi moj! nikdar ne zavidaj
svojega bližnjega in ne misli, da se tebi huje godi. Ko bi
videl ali pa še občutil križe in nadloge zavidanega, gotovo bi
marsikdaj z unim mladenčein rekel , da ne menjaš ž njim.
Vedi toraj, da smo vsi v solzni dolini.

d. Ne pozabi, da Bog je gospodar svojih
darov. „K d o mu je pred kaj dal, da bi se m"
povernilo?“  vpraša sveti apostelj Pavel. (Rim. 11, 35.)
Bog nikomur ni nič dolžen, ter daje komur in kolikor hoče
brez krivice; enemu en, enemu dva, enemu pet talentov. Ene¬
mu podeli duhovne, drugemu telesne dobrote; enemu bogastvo,
drugemu čast; vse pa dela en in ravno tisti Duh, kteri deli
slehernemu, kakor hoče. (L Kor. 12, 7—11.) On dobro
ve, zakaj tebi odreče, kar drugim daje. Tebe je postavil v
revni stan, drugim je odmeril bogastvo. Kaj, ko bi bil dal
unemu revščino, tebi pa bogastvo? Ali bi ti svojo srečo zmerno
vžival? ali bi bogastvo modro obračal? sebi in drugim v prid?
Privošči bližnjemu njegovo srečo, in bodi zadovoljen s tem,
kar ti je odločil Bog sam. Ako bi ti bogat bil, lahko bi so
prevzel, bil bi morebiti napuhnjen, nečist ... Ti si bolehen.
Ne zavidaj drugim čverstega zdravja! Kdo ve, ako bi ti zdrav,
terden bil, kako bi hudobno, razuzdano živel? Tvoja bolehavost
je sveta vez, ki te na poti čednosti ohranja. Radostni dnevi
bi ti bili zapeljivi, pogubljivi. — In glej, kako neumna je
nevoščljivost! Mar imaš za to več, ko drugim ne privoščiš?
Ali če ee bližnjemu hudo godi, kaj si ti za to bolj srečen?
Če sosed ob živino pride, mar se tvoje blago zato pomnoži?
Mar je zato tvoja žetev bogateja, če bližnjemu toča pobije?

269

^ ar  je denar , bterega je bližnji zgubil, v tvoj žep zlezil ?
^ ar  si ti zato bolj zdrav, ako tvoj bližnji zboli ? Boš li ti
^ a l) živel, če tvoj sosed uraerje ? Kako neumna je toraj tvoja
Nevoščljivost! Zadevajo te besede, ktere je gospod rekel nevošč¬
ljivemu hlapcu; „P r i j a t e 1! ne delam ti krivice...
Vz emi kar je tvojega, in pojdi...  Ali mi
111  pripuščeno storiti, kar hočem? Je li tvoje
olj o hudobno, ker sem jaz dober?"  (Mat. 20, 13—15.)

e. Nevoščljivost nič ne pomaga, 1 e š k o-
^ N j e človeku.  Že modri Salomon primerja nevoščljivost
grozovitim bolečinam, kakoršne bramorka napravi. »Zdravo
Se rceje  telesno življenje; nevoščljivost je
gNjiloba v kosteh,"  pravi. (Preg. 14, 30.) In on
Napove nevoščljivcu velike zla: »Človek, kteri hiti

bogateti, in druge zavida, ne ve, da bo rev-
f^ina nad n j prišla."  (28, 22.) In zopet pravi: »Kdor
J e  vesel druzega nesreče, ne bo brez kazni."

5.) In mi pravimo: »Kdor drugemu jamo koplje , sam
Vai| jo pade." Kaj je pomagalo Savlu, ki je toliko zavidal Da-
Vl da, ter mu je iz nevoščljivosti celo po življenji stregel? Bog
ga je zapustil, da se je umoril in kraljestvo njegovo je David
dobil. — Kakošen dobiček so imeli Babilonci, ki so nedolž-
N e ga Daniela iz nevoščljivosti v levnjak vergli ? Ravno v tem
. ^vnjaku so bili grozovito umorjeni, in Daniel je bil prečudno
rešen. — In kakošen dobiček imajo nevoščljivi danešni dan?
»Nevoščljivost, pravi sv. Bazilij, je nadležno hudo , je kačji
Nauk, je znajdba hudobnih duhov, gotova zastava proteče kazni,
°Povera bogoljubnosti in pot v pekel." Nevoščljivost navadno
bližnjemu ne škoduje , gotovo in vselej pa škoduje nevoščljivcu
samemu. Sv. Gregor pravi: »Nevoščljivost je strup vsem,
^ so se je nalezli. Zmed vseh napčnost človeških je nevošč-
Keršanski nauk V. p. 1^

2T0

ijivost naj bolj krivična pa naj bolj pravična; naj bolj krivična,
ker je vsem dobrim sovražna; naj bolj pravična, ker nevošč¬
ljivca samega gloda in tare.* Zato, ljubi moj kristjan! P re '
misli .večkrat, kaj ti nevoščljivost pomaga.

In tako sem vam zopet opisal en poglaviten greh, ki J e
vir mnogo drugim grehom. O preljubi moji! ker smo spoz¬
nali kako gerd in hudoben da je ta greh , varujmo se g a
skerbno. Varujmo se napuha in lakomnosti. Napuh je večidel
oče nevoščljivosti in lakomnost jej je mati; zateri roditelje m
tudi hčere ne bo; zato ne navezuj svojega serca na posvetno.
Ne hrepeni , ljubi moj kristjan! po časti in nikdar ne mish,
da boš srečen , ako te svet visoko čisla. Ako hočeš visoko
hišo zidati , moraš globoko kopati. Kdor se pa povišuje , p°'
nižan bo. Bolj ko loviš posvetno čast, tem bolj beži pred
teboj. — Pomisli večkrat , da Bog je razdelil svoje darove.
Morebiti te bo ravno to pripeljalo v nebesa, kar nimaš in kar
zavidaš svojemu bližnjemu. Imej vedno pred očmi, da vsi
ljudje, ki se kristjane imenujejo, niso le otroci enega nebeškega
Očeta, temuč so tudi bratje in sestre med seboj, ki imajo to
naj imenitnišo dolžnost, da se ljubijo med seboj; toraj, da
eden druzemu vse dobro privoščijo , da se veselijo z veselimi
in žalujejo z žalostnimi. In ta sveta ljubezen ti bo zadušila
vso nevoščljivost, pa ti prislužila večne nebesa, kjer ni nobene
nevoščljivosti, kjer se vsi veselijo nad zveličanjem vsacega,
kjer vsak vživa veselje vseh. Ljubimo se toraj že tukaj na
zemlji s čisto, sveto ljubeznijo, da se bomo enkrat tam v ne¬
besih vekomaj ljubili. Amen.

271

XXI. Keršanski nauk.

.5. Od požrešnosti. 1. Kaj je požrešnost?  — 2. Kako
sc  pregrešimo s požrešnostjo?  — 3. Je li požrešnost velik greh?

Dan današni slišite, večkrat od ministrov. Marsikdo ne
ve , kaj je to „minister < ‘, kajti nekdaj na kmetih nismo slišali
te besede. Ministri so, ali vsaj hi mogli hiti, pervi svetovavci,
Pa tudi naj bolj modri svetovavci cesarju ali kralju. Vedno
Pa slišite , da se ti ministri, brezverni in samopridni ki so,
menjajo; ja v tri in dvajsetih letih so se pri nas dvanajstkrat
Premenjali; kar je kaj slabo in žalostno za vso deržavo. Kjer
je gospodar skor vsako leto drugi, vemo, da. taka hiša ne
stoji terdno , ali pa se ho še poderla. Ker je toraj navada,
da- se volijo vedno novi ministri, voli si novega ministra en¬
krat tudi smert, ta meglena kraljica. Vsi bledi dvorniki —
Vse bolezni — so bili povabljeni z naročilom, da naj vsaka
Našteje svoje sprednosti, ter se potegne za preimenitno službo
Pervega ministra v mertvaškem kraljestvu. Na odločeni čas
Se  prikažejo vse bolezni. Vsaka našteva svoje zasluženja,
vsaka misli, da naj več in bolj gotovo ljudi pomori; zato vsaka
P« svoje zahteva, da jej gre po pravici ta služba. — Merzlica
kaže veliko število njih, ktere je k smerti pritresla. Mertvud
razlaga svojo moč, s ktero vdriha po vseh udih. Vodenica se
kaha z napihnjenim telesom. Putika prikrevlja ter hvali svojo
Umetnost, kako zna terpinčiti vse ude. Kašelj prikreha z na-
dušljivostjo ter besedice pregovoriti ne more in misli, da on je
Uaj bolj gotov morivec ljudi. Bodlaj in griz kažeta svojo moč.
Kuga s perstom kaže cele planjave , ki so priče njene grozo¬
vitosti. Starost terdi, da, če tudi počasna, pa je gotova. —
Ka mah pa ta kreg preplaši truš in šum, ki se od dalječ

18 *

272

zasliši. Muzika, ples, ukanje — ves ropot se razlega; in pri¬
kaže se ženska s prederznim , prešernim pogledom , z lajavim*
razuzdanim obrazom; ž njo prihromi cela druhal kuharjev in
pijanih možakov, cele verste znorele mladine, ki v nespodobni
gizdosti plešejo in skačejo , da je joj in boj; ime jej je : P o-
žrešnost.  Z roko da prevzetno znamnje, ter se oberne
ošabno k zbrani množici raznih bolezen, rekoč: „Zgubite se,
uboga žlota, z vsem svojim natezovanjem ; kaj se derznite, kaj
se mešate v moje zasluge, ktere imam jaz pri naši bledi kra¬
ljici? Mar nisem jaz vam vsem mati? mar nisem jaz uzrok
vašega začetka ? Mar se nimate meni zahvaliti, vi uboge po¬
kveke , da krajšate človeku življenje ? Komu drugemu se spo¬
dobi ta preimenitna služba, kakor samo meni?" — Mertvaška
kraljica — bleda smert pokaže svoje dopadanje z režečim,
mertvo-merzlim posmehom in votlim krohotanjem , pa postavi
požrešnost na svojo desnico , jej zroči službo pervega ministra
in jo zvoli za preljubljenega pečatnika svojega mertvaškega
kraljestva.

Preljubi moji farmani! to je pravljica , ki pa ima grozo¬
vito in prežalostno resnico v sebi, da požrešnostjo  tista
pregreha, ki je uzrok velikim telesnim pa tudi dušnim bo¬
leznim , in ravno od te, za človeka toliko nespodobne pregrehe
vam moram zdaj govoriti.

Ta pregreha je pa dvojna: Požrešnost ali samogoltnost in
pijanost. Da živimo, da onemogle moči okrepčamo, da si
zdravje ohranimo, k temu potrebujemo jedi in pijače. Jesti in
piti pa smemo, kar, kolikor in kedar je potreba, da si lakot
in žejo potolažimo. Kdor pa drugači in več je ali pije , ki
niti ni lačen niti žejen , on je nezmeren je požrešen. Ako j e
ta nezmernost v jedi , imenuje se požrešnost ali samogoltnost;

273

nko je pa nezmernost v pijači, je pa pijanost. In tako vam
Moram zdaj povedati:

1. Kaj je požrešnost?

Požrešnost je nezmerno poželjenje in nezmerno vživanje
jedi in pijače. Pametno poželjenje po jedi in pijači ni žertje,
ni požrešnost; saj je človeku prirojeno, da poželi jedi in pijače,
kedar je lačen in žejen. To nagnjenje po jedi in pijači je
celo potrebno, in Bog sam ga nam je vsadil; da vemo, kdaj,
kaj in koliko potrebujemo, ter se toliko bolj prizadevamo, na¬
tančno spolnovati svoje dolžnosti in tako delati za vsakdanji
kruh. Marsikdo bi lenobo pasel , ter bi postal nekoristen ud
človeške družbe, ako bi ga lakot in žeja ne silila delati. Te¬
daj redno nagnjenje po jedi in pijači, ni pregrešno, je nedolžno;
ni požrešnost in pijanost; ampak le napačno , nezmerno pože¬
lenje po jedi ali po pijači, je požrešnost. Kdor toraj le zato
h repe  n i po jedi in po pijači , da bi le jedel in pil, da bi
dražil svoje gerlo , stregel svojemu želodcu , in v tem svoje
veselje ima, ta je požrešnik. — Tako- tudi pametno vživanje
jedi in pijače ni greh. Saj moramo se hraniti, da si ohrani¬
mo življenje, moč in zdravje, da zamoremo dolžnosti svoje spol¬
novati in tako Bogu služiti in do njegove volje živeti. Dokler
toraj zavživamo toliko jedi in pijače , da ta namen dozežemo,
ni nič nerednega , nič nezmernega , pa tudi nič pregrešnega.
Tudi veselje, ktero pri jedi in pijači občutimo , samo na sebi,
ni pregrešno; kajti je natorno, našemu gerlu lastno, kakor je
pogled očem, kakor je posluh ušesom. In zdrav človek ima
vselej dopadanje nad tem, da vživa potrebno hrano. Kdor pa
pravo mero potrebne hrane prestopi, ter je ali pije več, kakor
potrebuje; kdor je sladkosneden, le svojemu trebuhu streza ter
le iz tega nepoštenega , za človeka nevrednega namena je ali
Pije , on prelomi pravi red , dela zoper pravi namen in to je

274

pregrešno — tak je požrešnik. Kakor vživanje potrebne hrane ne
sme biti nezmerno, tako tudi veselje nad vživanjem ne sme
biti nezmerno ; to je, človek ne sme jesti ali piti, da bi v
tem posebno veselje iskal ali posebno radost imel. „Ako
jeste ali pijete . . . vse k časti Božji delajte 8 ,
nas opominja sveti apostelj Pavel. (I. Kor. 16, 31.) Toraj je
naša dolžnost, da na to gledamo, da se tudi v zavživanju po¬
trebne hrane le Bog časti, ker je to njegova sveta volja; ne
pa , ker to poželi naše telo. Zato je pa težko razločiti, kdaj
je poželjenje in zavživanje telesne hrane pregrešno. Zaveržena
od svete cerkve je misel: „Jesti in piti do nasitenja le za¬
voljo veselja, ktero človek pri tem občuti, ni greh , ako si
človek s tem zdravja ne poškoduje." Pameten človek toraj pri
zavživanji potrebne hrane ne misli na radost, ktera je ljuba
njegovemu telesu, ali ktero občuti njegovo telo pri tem zavži¬
vanju. Sv. Avguštin pravi: „Gospod ! učil si me, da vživam
jed in pijačo v zdravilo , iz potrebe. Ko pa tvoje darove za
potrebo vživam, skuša me hudo poželjenje, da bi svojemu po¬
želenju obilniši stregel. In prav zato ne vem, ali strežem te¬
lesni potrebi ali strežem hudemu poželjenju. Duša rada v
nezmernost privoli, ter ljubi nevednost, v kteri je , da brez
očitanja streže požrešnosti, pa se s pošteno potrebo zgovarja.
O Bog! popolnoma je, kteri ni požrešen. Jaz pa nisem tak,
ker sem še človek in grešnik." Ako se je pa bal v nezmer¬
nost zabresti tako velik svetnik, ki je po svojem spreobernjenju
tako spokorno in trezno živel, pa se vendar zavoljo tega nepo¬
polnega in grešnega človeka toži, kaj porečemo mi, ki nismo
toliko skerbni ? Kolikokrat nas dalje, ko je potreba, žene slast,
ktero pri jedi in pijači občutimo! Kolikokrat jemo ali pijemo,
ne za potrebo, ampak zavoljo dopadanja, ki ga v jedi ali pi'
jači imamo. Svetniki, da se niso v tem pregrešili, so posebno

275

Prijetne in dobre jedila z vodo, s pepelom ali s pelinom mešali,
le niso svojemu gerlu, svojemu trebuhu toliko stregli. Sv.
-Krizo,stom pravi: „Ti imaš trebuh, da ga hraniš; ne pa, da
^ ga natlačeval ali basal; da ga ti gospodariš, ne da bi on
tebe gospodoval; da ti služi in druge ude živi, ne da bi ti
ttjeniu služil." Ker toraj te moči nimamo, kakoršno so svet-
111  ki imeli, vsaj prosimo Boga na pomoč, da tudi boljše jedi
Vselej zmerno, za potrebo, v Božjo čast vživamo.

Zdaj veste, kaj je požrešnost? Da se bote tega greha-ve¬
rigi še bolj skerbno ogibati, pomislimo še:

2. Kako se s požrešnostjo pregrešimo?

Cerkveni učeniki pravijo , da ta greh stori, kdor je ali
Pile: a. pred časom, b. predobro, c. preveč,
^•presilno in e. prezbirljivo.  Preglejmo to ne¬
koliko vsako posebej.

a. S požrešnostjo se pregreši, kdor je ali pije prod
b a som,  ob nenavadnem, nepravem času. »Vse ima svoj
f : a  s", pravi sveto pismo. (Prid. 3, 1.) Tako je tudi čas jedi
111  pijači. Pravi čas, kdaj je človek žejen ali lačen, naznanja
mu  telo samo; in ako ni post, smel bi jesti in piti, kedar po¬
dkuje. Ker je pa malokomu dano, da bi lahko jedel ali
P 1 ! vselej, kedar je treba; zato imamo poseben čas odločen za
K*- Navadno jemo zjutraj, opoldne in zvečer. Kteri imajo
^ko delo, zlasti še v poletnem času, tudi dopoldne in popol-
( b )e  kaj malega povžijejo. Kdor toraj je in pije ob teh na-
Va <tnih časih, on je in pije ob pravem času, in se v tem ne
Pregreši. Kdor se pa tega ne derži, in pred ali potlej, brez
Uzr °ka, jč ali pije, ne je in ne pije ob pravem času in se v
tem pregreši. »Varuj se, pravi nek cerkven učenik, da razun
°kednih časov kar nič ne ješ , da iz malega v veliko samo¬
bitnost ne padeš." Kdor vsak čas je ali pije, kedar se mu

276

zdi, je nepopolnoma. Pravi hlastež pa je, kdor sladkosnedno
vedno je in pije, da le vstreza svojemu trebuhu. So ljudje*
pravi netečniki, podobni mlinu , ki vedno teče; zmiraj kaj P°
svojih žepih nosijo; kar le vidijo, že zgrabijo in si usta bašejo:
ja celo v postelj si seboj nesejo košček kruha ali kako jabelko
ali kar si bodi, da žvečeči zaspijo. Ravno tako zares gerdo
razvado imajo delavci, posebno v vinskih krajih, kedar v štiro
pridejo, pa vedno mora barilec pred njimi biti; ali pijanci,
ki cele dni in cele noči pri pijači sedijo; ali na ženitninah,
ktere po več dni terpijo, pri kterih se nezrečeno veliko po n e '
potrebnem potroši. Kaj ne spozna vsak pameten, da taka ne¬
zmernost, taka samogoltnost v jedi in pijači brez nehanja je
za človeka res nespodobna, je pregrešna. Saj nismo zato na
svetu, da bi le jedli in pili; kristijanom pa, ki se zatajevati
moramo, se gotovo ne spodobi, da bi bili sužni sladkosnednosti.
Toraj, ljubi moj kristjan! zavživaj hrano le ob svojem času in
od tega brez sile ne odstopi. Ako te glad ali žeja opominja,
ne misli, da ti je vselej potreba hrane; zlasti, če še ni dolgo,
kar si obedoval; to je le glad, kterega zdravniki divji glad
imenujejo in hitro zopet pojenja. Vedno se derži obednega časa.

b. Požrešnosti je kriv, kdor je ali pije predobro;
to je , kdor si išče ali zavživa drajše jedila in pijače , kakol
mu je potreba, ali kakor po svojem stanu premore. Tako s0
počeli Izraelci v puščavi, ki niso bili z mano zadovoljni, temuč
so po egiptovskih mesenih loncih hrepeneli. Tako dela tudi
marsikteri med nami. Dobro jesti in piti, to je vedna, in bi
rekel, edina želja nekterih ljudi. Ne morejo pozabiti tistih dni,
ko so se kaj boljšega najedli ali napili, in vedno mislijo kdaj
in kje bo zopet kaj dobrega za njih trebuh. Taki tudi naj
raji govorč od jedi in pijače. Poznal sem človeka, ki je bil
v soseski eden pervih, ki je pri vsakem tudi naj manjšem P°'

277

govoru že kaj omenil od dobrega grižljeja ali od obilne pijače.
Taki ljudje z navadno hrano niso zadovoljni, če je tudi dobra
in zdrava; le kaj boljšega., kaj dražjega jim diši. Tako sta
Počela Helitova hudobna sinova, ki z navadno hrano nezadovoljna,
s ta si jemala masti, ktera se je navadno Bogu v čast žgala.
(I. kralj. 2, 15, 16.) Dan današni hoče svet le po gosposko
živeti. Ysaka dekla hoče imeti svojo kavo, vsak pastir bi kmalo
kotel imeti svoje žganje. Ljudje, ki so uboge reve, ki nimajo
skoraj nič svojega premoženja, ki le znajo dolgove delati, pa
hočejo vsak praznik pečenko in vino imeti. Vem za kraj, kjer
jo več gospodarjev tako sladkosnednih, da vsako nedeljo si po¬
kliče pečenja in vina; pa hodi rastergan, ko berač; ima doma
Polno hišo lačnih otrok; morebiti sam in vsa družina neslano
j®; so vsi brez obuje; gospodar pa le dobro je in pije, in na
jesen pride oštir , pa mu odpelje mošt in zerno , in zgodi se,
ha gosposka ga za davke iz hiše pognati mora. Uboga hiša,
nboga žena in ubogi otroci, ki imajo sladkosnedeža gospodarja.

' Vsi taki in tem enaki se pregrešč zoper keršansko zmer¬
nost , ki kristjanu zapoveduje, naj je zadovoljen z navadno,
Priprosto hrano. Ni prepovedano, pripuščeno je, da si človek,
a ko mu njegov stan to pripušča, napravi kak bolj dan in
y živa včasih tudi bolje hrano. Ali to mora biti le izjema,
v  posebnih, .veselih priložnostih; na priliko: v večih praznikih
ah pa ženitninah. Navadno pa smemo vživati le take jedi
1)1  tako pijačo , kar je primerjeno našemu stanu in našemu
Premoženju. Ljubi moji! bodimo s tem zadovoljni. Pristuden
j 0  človek, ki nima druzega na jeziku, kakor le, kako in kdaj
kje bi kaj dobrega pogoltnil. Tak je zares suženj svojemu
frebuhu. Ne pozabite, kaj pravi sveto pismo: »Božje kra¬
ljestvo namreč ni jed in pijača, ampak pr a-

278

vičnost, in mir ni veselje v svetem DuM'-*
(Bini. 14. 17.)

c. Požrešen je tretjič vsak, kdor preveč je ali p r e '
več pije;  to je, kdor več jb ali pije, kakor mu je potreba,
da bi si vtolažil lakoto ali žejo; ali kdor je ali pije več, kakor
je njegovemu zdravju koristno. In v tem se njih veliko pr®"
greši. Marsikdo se toliko najb ali napije , da mu ni dobro;
da morebiti zboli zato ali mu slabo prihaja, da preobložen
želodec več prebaviti ne more in iz sebe zmeče. In tako pre*
obložen človek ni takrat niti za molitev niti za nobeno drugo
koristno opravilo. In vselej, kedar se želodec tako prenapolni,
je požrešnost, ako so jedila tudi slabe in le navadne. In kdor
to večkrat stori, je pravi snedež —požeruh. Njega zadevajo be¬
sede, ktere je že prerok Izaija v stari zavezi rekel: „Oni s°
nesramni  (požrešni) psi, ki ne vedb, kdaj so siti."
(56, 11.) — Kakor je veliko število snedežev, še veče je šte¬
vilo unih, ki čez potrebo — preveč pijače zavživajo, da se ji®
jezik spod tika, jim je pot preoska "ter se tako omamijo, da ne
vedb, kaj govorb in kaj počnb, ter tako za opravilo svojih
dolžnost nezmožni postanejo. Ti preveč pijejo, ter so pijanosti
krivi. In ki to večkrat storb , se pijanci imenujejo. Ko j 6
vreča polna , naj se zaveže. Kedar človek zadosti ima, naj
jenja jesti in piti. Ni prepovedano, ni še pregrešno, ako človek
včasih, v kaki posebnosti, mervo več je ali pije, kakor je ravno
silno potrebno; ali v navadi to ne sme biti, da v požrešnost
ne zajde. Prebivavci Sodome in Gomore so tako delali; zato
jim očita prerok Ecehiel: „01 e j to je bila hudobija
tvoje sestre Sodome; napuh, kruha sitost in
obilnost."  (16, 49.) Več so jedli in več so pili, kakor
se spodobi, kakor je potrebno. In kaj je bil njih konec, vsi
veste. Zato, preljubi! bodimo zmerni. Natora le malo p°'

279

^ ebu J e ; in prav gotovo je, da se veliko preveč poje in popije.

°liko njih bi bili zdravi in bi dolgo živeli, ako bi bili bolj
Zt nerni v jedi in pijači. Toraj, kristjan! nikoli preveč ne za-
Vživa J >  naj bolje bo za te, ako jenjaš, ko bi še rad in lahko
ali pil. Prilika, ktero sem vam v začetku danes povedal,
** as  uči, kako resnične so besede , ktere nam pravi Modri v
f Ve tem pismu: „P o mnozih jedilih pride bolezen,
Požrešnost napravi kolero. Zavoljo pija-
®° s ti jih je že veliko pomerlo; kdor pa je
fez en, si življenje daljša."  (Sir. 37, 33, 34.)

d- Cetertič se pregreši s požrešnostjo, kdor jč ali pije
b r e  s i 1 n o ali prepohotno;  to je, kdor jed in pijačo
P^naglo v se meče; je podoben požrešnemu volku. „V ž i-
Va J> kakor zderžljiv človek od tega, kar se
bre, l te postavi. . . Ne bodi nenasitljiv, da
** eb oš k j e v s p o d t i k 1 j e j. Inkedar med njih
e  t i k o sediš, ne steguj pervi svoje roke,  (in
fojaj pervi piti.) Tako nas vse opominja modri Sirah. (31,
v p~2l.) Tudi v tem se jih veliko pregreši. Preveliko po-
, '* en J e  po jedi ali pijači imajo. Vedno jim je to na misli;

tudi

<*an,

ko

r adi od tega govorijo: Kaj bomo danes jedli, kaj bomo

es  pili. In ko pridejo do jedi in pijače, planejo čez njo,
Sladili volkovi, dokler si ne nabašejo trebuha in zdajci ne
^ re j° prehvaliti, kako jim je dišalo. Tako je storil požrešni
. av > kakor pravi sveto pismo: „In (Ezav) je dobil kruha
j le čnejedi; je jedel in pil in je stran šel;

Diu ni bilo mar, da je bil prodal perven-
v °*“ (I. Mojz. 25, 34.) To je zares požrešno. Takim

r am zaklicati, kar je Bog rekel Kajnu: „P o d v e r z i si
7 ? že ljenje, in ti č e z n j gospoduj."  (I. Mojz. 4,
In nek cerkven učenik pravi: „Crlej, da ti požeraš jedila,

280

ne pa jedila tebe !“ Saj nismo zato na svetu , da bi le sV °
jemu gerlu, svojemu želodcu stregli.

e. Tudi se s požrešnostjo pregreši, kdor je p r e z b 1 r
1 j i v , kočljiv, sladkoželjen; to je, kdor preveč na to gl e ^ a ’
da so jedila in pijače posebno slastno , posebno vkusno P rl '
pravljene. Marsikomu ni nobena jed zadosti dobra, in ko
ni zavoljo , jo le z godernjanjem zavživa , ali pa opusti.
tem se prištevajo tudi taki, ki vedno vedč pripovedovati, ta ali
una jed, tako ali tako pripravljena, je dobra; ki le to misbj 0 ’
kako bi po gostarijah si jedila ali pijače zbirali in še drug 0
zato zavidajo , ker mislijo , da kaj boljega pojedč in popije
kakor oni. Podobni so evangelskemu bogatinu , ki je ve( ^f
pojedine imel. To je gotova požrešnost in sv. Pavel od taci
pravi: „D a .s o sovražniki križa Kristusovega
kterili konec je poguba, kterihBogj e * re
buh.“  (Pil. 3, 18, 19.) Svetniki niso nikoli hrepeneli P°
takih jedilih , s kterimi bi si bili gerlo dražili; temuč zado
voljni so bili s hrano, da je bila le zdrava in tečna. Ja Bil
gostijah , ako so le mogli, so segali raji po slabejih i’ e ^‘
Tudi mi ne hrepenimo po zbranih, po dragih jedilih, boditu°
zadovoljni s tem, kar imamo, da je le zdravo, čedno pripi aV
Ijeno. Bodimo pa hvaležni nebeškemu Očetu za vse; kajti
je njegov dar , karkoli zavživamo; ja tudi to je njegov dar>
da smo zdravi in da jedi in pijačo zavživati zamoremo.

1 o 0

Ker zdaj vemo, kaj je požrešnost in kako
pregrešimo s požrešnostjo,  pomislimo zdaj še:

3. Jeli požrešnost velik greh?

Sveto pismo in cerkveni učeniki govore od te P re §' re
tako, da soditi moramo, da požrešnost je prav velikrat sm er
greh. „(iorje  vam, ki zjutraj vstajate, d a s
pijančevanju vdajate, in do večera  popi ya ^ 6 ’

281

a  o d vina vsi gorite! . . . Z a t o b o pekel svoj
r e  k u h raztegnil in s svojini žrelom ne¬
verno zazijal." Tako pravi Bog sam po preroku Izaiju
)  5  H, 14.).  „Nikar se preveč ne najej pri p o-
" 6 <1  ini ... Vživaj kakor zderžljiv človek.. .
111  Q e bodi n e n a s i 11 j i v", nas opominja modri Sirah.
■\1> 17—20.) In Jezus, naš Gospod, pravi:  »Kakor je
, l l° ob dnevih Noetovih, tako bo tudi
0  d S i n u človekovega... So jedli in
^°kler ni prišel potop in vseh vzel. . . Ka-
.° r  se je godilo ob dnevih Lotovih: so jedli
l u  Pili . . .in dežiloje ogenj in žveplo z neba
111  j i h j e v s e pokončalo." (Mat. 24. Luk. 17.) In
tJa  drugem kraju nas opominja Kristus:  „Y aru j te se, da
V a  ^ 6  serca, ne bodo preobložene v požrešnosti
111  Pijanosti." (Luk. 21, 34.) Sv. Pavel šteje požreš-
mčd sovražnike križa Kristusovega:  „Yeliko jih živi
Jokaje rečem, da so sovražniki Kristuso-

p r l-
pili,

v e

§’ a križa; kterih konec je poguba, kter.ih

Krizostom
In sv.
grehe

S je trebuh." (Til. 3, 18, 19.) In sv.

£ Tl:  »Požrešnost nam nebeško kraljestvo zaploha."
j a2l lij pravi: „Yaruj se, da te nasprotnik ne zaplete v
le ne pripravi ob raj veselja, kakor je storil z našimi per-
1  starši, kakor je zapeljeval Jezusa samega; kajti on dobro
’ da. je požrešnost na.j zdatniši strup." Mar nam ti izreki
e  kažejo zadosti na tanko, d a je požrešnost velikrat smerten
I. fil •  Ako bi požrešnost ne bila velik greh, Bog bi ne bil
^ 1 P Noetovem in o Lotovem času zavoljo nje tako hudo
fioval. Ker sta Adam in Eva jedla od prepovedanega sadu,
^ila sta sebe in ves človeški rod v telesno in dušno ne-
oo. __ [ zrae ] c j g0 ge v  puščavi mane naveličali, so v po-

282

1

žrešnosti svoji mesa želeli in jokaje so upili: „0 d a bi b i 1 1
p o m e r 1 i, ko smo pri loncih mesa sedeli!“
Bog jih je v svojem serdu uslišal, »usul je prepel 0
nad šotorišče*  in ljudstvo jih je požrešno jedlo, m
je bilo meso med njih zobmi ... in glej, ser
Gospodov se je vnel nad ljudstvom, ter
je vdaril s silno veliko morijo. In i m e n o v a
je tisti kraj pokop poželjivosti.* (IV. ^°J 2 '
11, 31—34.) In Jezus pravi od bogatina, ki je vsak da»
pojedine imel: „U meri j e pa tudi bogati in j e bi
pokopan v pekel.*  (Luk. 16, 22.)

Kdaj pa je požrešnost velik, smerten
greh? bo morda kdo vprašal.

Hudo se pregreši s požrešnostjo, kdor poželjenje po J e

in pijači za svojo naj večo srečo ima; kdor v tem naj

veselje občuti, da dobro je in pije. Drugič, kdor je od

poželjivosti po jedi in pijači toliko prevzet, da mu ni mar ^

Boga in je pripravljen, s tem Boga razžaliti, njegovo zapo*

prelomiti. Tretjič, kdor se prostovoljno preveč naje ali napiJ 6 ’

da mu je slabo, ali da celo zboli. Potem, kdor se toliko na

.. • pro'

pije, da se mu pamet otemni, to je, kdor se vpijam. _
stovoljno pijanost vsi cerkveni učeniki za smerten greb
To si dobro zapomnite. Prostovoljna pijanost je sama na
smerten greh. Petič stori velik greh, kdor zavoljo kočlji ve »
jedila ali s preobilno pijačo se zadolžuje in po nepotrebn

družm 1

irelik 0

zapravlja, in tako sebi ali svojim dolžnikom, ali svoji
škodo dela; ali kdor v požrešnosti sebe ali druge v ve
pregrehe zaplete. Glejte, kako lahko se človek s požrešno
smertno pregreši! Kolikokrat pa je še le mali ali odp uS
greh! —

283

Ljubi moji! kaj vam hočem k sklepu današnega nauka
re fr? Z modrim Salomonom vam rečem: „Ne bodi pri
stari j ah pijancev in ne pri pojedinah ta-
Cl h, ki meso prinašajo k pojedini; zakaj,
^“ e ri pijančujejo in si pojedine napravljajo,
^ 1  r a j o , in dremota se s cunjami oblači."
(Preg. 23, 20, 21.) In s svetim Pavlom vam zakličem:
»Kakor po dnevu pošteno hodimo, nevpo-
^ešnosti in pijanosti . . . temuč oblecite
0s poda Jezusa Kristusa, in ne strezite m e-
Su v  požel jen j i.“ (Rim. 13, 13, 14.) Amen.

XXII. Keršanski nauk.

f) d pijanosti posebej. 4. Od hod toliko pijanosti? Neumni
e 9ovori pijancev.

Danes teden sem vam razložil: Kaj je požrešnost? Pove-
\  sem vam, da požrešnost je nezmerno poželjenje in nezmerno
Drugič sem vam popisal, da se tega

Vži yanje jedi in pijače

Ve kcega greha vdeležimo, ako pred časom, predobro, preveč,
Rešilno in prezbirljivo vživamo jedila ali pijačo. Poslednjič
Seia  še vas prepričati želel, da je požrešnost velik greh, kar
115,111  spričuje sveto pismo in nam zaterdujejo cerkveni učeniki.
Veliko in mnogotero se pregreše ljudje v zavživanju jedi,
bi rekel, se več greha stori z zavživanjem pijače. In
Se  mi potrebno zdi, da vam nekoliko posebej govorim:

Dd pijanosti.

sem vam povedal, da prostovoljna pijanost je vselej

Sfeh

ja velik greh. In ker pijanost neti grešni ogenj, meseno

284

razveseljevanje in rodi ošabno prederznost, kar pa vsem Ilie '
senim pregreham vrata do stečajev odpera: zato nas toliko
skerbno opominja sv. apostelj Pavel: »N e bodite neumni--'
In nikar se ne vpijanitez vinom, vkterem
je nečistost."  (Efež 5, 17, 18.) In do Rimljau° v
piše: „Kakor po dne pošteno hodimo, ne v p°'
žrešnosti in pijanosti."  (13, 13.) In po preroku
Joelu Bog kliče: „Z budite se vpijanjeni! joka j to
in tulite vsi, ki pijete vino zavoljo slad¬
kosti."  (1, 5.) Kaj ne kažejo že ti izreki svetega p isma
zadosti očitno, kaj je pijanost v Božjih očeh? Ja sv. Bavel
pijancem naravnost odreče nebeško kraljestvo. On jih P n '
števa malikovavcem, kurbirjem, tatom, roparjem in pran ‘
„Pijanci ne bodo posedli Božjega kraljestva.
(I. Kor. 6, 10.) Sv. Klemens Aleksandrinski pa pravi: »Kakor
škodljiva je čmerika, tako škodljiva je pijanost. Čmerika umor 1
telo, pijanost pa tudi dušo. “ Akoravno pa to vsi za resnico
imamo in nam tudi zdrava pamet spričuje, da je pijanost velik
greh; oh! in vendar je dandanašni toliko pijančevanja, toliko
pijancev na svetu!

Zakaj j e pa Bog vino vstvaril,  ki toliko bu
dega iz njega izvira, bi morebiti kdo vprašal?

Bog je v svoji neskončni modrosti vse v prid in P or

moč

človeškemu rodu vstvaril; tako tudi vino: „V i n o je

b i 1 0

od začetka vstvarjeno v razveseljevanje
pa za pijanost."  Tako nas uči modri Sirah (31

ne

35-)

r  - - -- r  - 0  - -- - - - - --

In ko kraljevi pevec David hvali Božjo modrost in 'dobrotlj 1 '

vost v vstvarjenji vesoljnega sveta, tudi pravi, da Bog dal ' e
»vino, da r a z v e s e 1 j u j e s e r c e človeku;  da  (© u )
razvedr uje obličje."  (p s . 103, 15.) In zato sr-
Pavel svojemu preljubemu učencu Timoteju priporoča nekolik 0

285

vina, rekoč: „N e pij dalje  (same) vode, temuč
Pij malo vina zavoljo svojega želodca in za¬
voljo pogostnega bolehanja." (I. Tim. 5, P3.)
2ato nekteri komaj pijanost za greh imajo, akoravno jih vin¬
ski duh toliko prevzame, da morebiti govoriti in hoditi ne mo¬
rejo, da sami ne vedo, ne kam ni kod, da so neumniši od ne¬
umne živine; da celo mislijo in terdijo v svoji slepoti, da je
radovoljna pijanost le takrat greh, kedar so toliko omamljeni,
kakor je bil omamljen tisti gerdi pijanec, ki je rekel: „T e p 1 i
s °me, parne ni bolelo; vlačili so me, pani-
s  e m čutil."  (Preg. 23, 35.) Ali preljubi moji! pijanih
Cenikov Bog ni poslal; pa tudi pijancev Bog ne bo sodil po
n Jih misli, temuč po svoji vekomaj resnični besedi.

Alije  pa vendar vselej velik greh, k e-
^ a  r k o 1 i se človek vpijani, in sicer toliko
v  P i j a ni, da nima več pravega razsodka?

Treba je okoliščine premisliti. Noe se je bil vpijanil;
Pa ni imel greha; kajti on ni poznal vinske moči. Enaka ne¬
teča se lahko pripeti naj bolj varnemu človeku. Kdor je pre-
°kčuten, ali slab, ali kedar je huda žeja, mora posebno paziti,
ga močna pijača ne goljufa. Kdor ve, da je slabega že-
^°dca, ali da vina prenesti ne more, da ga hitro čuti, pa se
116  varuje, on nima nobenega izgovora. Kdor ve, da en sam
kozarec vina mu že škoduje, ne sme ga tudi edini kozarec

Popiti.

4. Od kod pa je vendar toliko pijanosti
me d ljudmi?

Dve reči uzrokujete toliko nesrečne pijanosti, a. Naša
s Pačena ali spridena natora in b. zunaj  ne
k r  i 1 o ž n o s t i, kterih se človek premalo ogiblje.

Keršanski nauk V. p. ^

286

a. Pervi uzrok te pregrehe je v človeku
samem. človek se le premalo hoji Boga razžaliti z grehom,
ne pomisli ali vedeti noče, kako velik in gerd greh da je pija¬
nost in v nemar pušča duhovne pripomočke, ki so: beseda
Božja , molitev in sprejemanje svetih zakramentov. Pijancem
ne dišijo pridige, ne keršanski nauki; molitev jim je neznana
reč; k spovedi le po redkem hodijo; morebiti le o veliki noči
zavoljo spričevanja, ker vendar še kristjani vsaj na videz biti
hočejo. Kajti večna resnica ostane, da Bog nikdar nikogar
ne zapusti, kdor že poprej sam Boga zapustil ni. Kdor se
toraj pameti in poštenosti s pijanostjo odpove, ta se je gotovo
že poprej odpovedal pravemu keršanskemu življenju, se je od¬
povedal brumnosti in svetosti. Ljudje, ki malokdaj svoje oči
in svoje serca k Bogu povzdigujejo, ki po Božjem kraljestvu
nikoli ne zdihujejo — posvetnjaki, ki le na zemlji dobrih dni
iščejo in se za večnost ne zmenijo, ki imajo meseno-persteno
serce — z eno besedo: Slabi, vnemami kristjani, ki jim za
svojo dušo ni nič mar, taki kaj lahko zaidejo v pregrešne
mreže, ktere so povsodi nastavljene, kterih oslepljeni ne vidijo
ali videti nočejo. Smola se pa hitro zasmodi. Spijoč vojak
bo pač lahko premagan.

b. Tudi zunaj ne okoliščine veliko p r i p °'
morejo k nesrečni pijanosti.

1. Marsikdo je pijanec iz s a m e b a h a r i j e. S pijan'
čevanjem hoče pokazati svojo bogatijo, svoje moštvo; se hoče
razodeti, da ni tako ubog, ne tako neotesan ali nepriljuden,
kakor drugi morebiti menijo. Zlasti, ako revež kak krajcar
ima, nikakor se dosti pobahati ne more in očitno kaže svoj
denar ter misli, da bo Bog zna kako veljavo imel, če ga 1,0
več nesel ali plačal , kakor drugi; dasiravno vsak dobro ve,
da kolikor več kdo zapije ali plača, toliko manj ima; da praz eU

287

sod bobni, poln pa molči. Pa tudi to vsak pameten človek
dobro ve, da z grehom si nobeden prave veljave pridobil ne
ko. In tako si tak zapravljiv bahač nalivati in napijati pusti,
ko morebiti doma žena s svojimi razterganimi otroci revo je,
solze popiva in britkosti prigriza.

2. Druzega je skrivna britkost ali žalost  v
pijanost privlekla. Marsikdo hoče' svoje žalovanje v vinu vto-
piti in tako s pregrešnimi pripomočki končati. Hišni nemir,
domači nepokoj je marsikterega gospodarja v nesrečno pijanost
potisnil. Namesto da bi hišno razpertijo poravnal, se z ženo,
ali s tastom ali s tašo spravil, hoče to nadlogo le nekoliko
pozabiti; začne po gostivnicah posedati — ali ta razpor z do¬
mačo družino je v njegovem sercu obrodil veselje do vina, ki
§a več ne zapusti.

3. Tretjega uboštvo, časno obupan  j e stori
pijanca. Kedar zgubi vse upanje, da bi se kedaj skopal iz
dolgov, nesrečnež začne pijančevati. „Saj je tako vse eno, si
mislijo, več ne pridem na zeleno; dokler gre, naj gre.“ „Jejmo
m pijmo, ker jutri bomo umerli.“ (Iz. 22, 13.) S tem pre¬
govorom v sercu in v glavi privoščijo si kar naj več morejo;
■J f; dč in pijo, dokler kaj imajo, ali dokler jim kdo še kaj upa;
mvč brez skerbi, kdo bo za njimi plačeval — posojevavci naj sami
gledajo, kje in kdaj bodo plačilo dobili. Zato slabi oštirji
Pravijo, da na pol in cel berač naj več skupiti dasta. In taki
s o večkrat pijani, kakor trezni; so večkrat v pivnici, kakor
Pri delu ali pa v cerkvi. Taki dajo res naj več skupiti; kajti
dajo vse, do zadnje cape.

4. Spet drugi bodo pijanci v svoji neumnosti,
a '> prav za prav, v s v o j i s i r o v o s t i. Celi teden dela
m terpi, ko černa živina , še morda včasih žejen in lačen; v
nedeljo ali v prazn ik pa požene ves zaslužek celega tedna; ali

‘ 19*

288

kar je še huje in še bolj pregrešno, da še dela na G-ospodov
dan in se le v pondeljek prav po rakonaško popiva. Te siro-
vosti naši nekdajni prededje niso poznali; ta hudobija se je
priklatila iz ptujih krajev k nam; pa naši lepi domovini dela
veliko nečast.

5. Spet druge slabi  t o v a r š i v p i j a n i j o,  ki jih
vabijo in v pivnice kličejo. Malokdo je sam pijanec postal.
Tovarši, pijani bratci so ga v svojo druščino vjeli in spridili-
V druščini se pije ena kupica iz prijaznosti; druga v veselju;
tretja iz navade; četerta že iz poželjivosti. Po besedah pre¬
roka Izaija pravijo: »Pridite; dajmo si prinesti
vina, in se upijanimo; kakor bo danes, tako
bodi jutri, in še veliko bolj.“  (56, 12.) In Bog
hotel, da bi ne bilo zmiraj bolj, zmiraj huje! Kajti, kdor se
enkrat zapiše v pijano bratovščino, ne izterga se z lepa iz nje;
boji se, da ne bi ga tovarši imeli za bedastega, čudnega ali
skopega. In tako se zgodi, da sam še nobenega posebnega
veselja do pijače nima, ali tovarši, znanci, vinski bratci ga
toliko vabijo in kličejo, da zopet gre v stare pregrehe. O
marsiktera mati toži vsa objokana: Moj mož bi nikdar ne bil
pijanec, ko bi ga ta ali uni ne vlačil seboj. — Moj sin bi
ne bil nikoli se zgubil, ko bi ga ne bil ta ali uni seboj v
pivnico silil!

6. Kaj hočem pa reči od lakomnosti in od brez¬
vestnosti hudobnih kerčmarjev?  Marsikteri
oštirjaš ima veliko hudega na svoji vesti. Marsikterega bodo
pijanci pred sodnika vlekli in ga neusmiljeno tožili. Ali P a
je mar to b.rez greha, ako brezvestni kerčmar ljudi v hišo
vabi, kakor ve in zna,  le da bi več skupil; zato hitro pred
pivce vino postavi, sam in še družina pomaga piti, da le p°'
prej druzega prinese; in ko je pijanec že do gerla sit, se že

289

morebiti domu spravlja, pa mu le še vina prinese — pa za
odhodu jo, za ločitev še v veži ali ne mara na vozu ga zaliva.
Ali če pridiš v tako hišo po drugem opravku, ti lakomni kerčmar
ne bo dal niti besede niti lepega obraza, dokler vina ne po¬
kličeš. Tak lakomnik, da bi več pivcev privabil, daje jim
mi upanje, jim dolg tje v en dan zapiše, celo posojuje, da le
na svoje limance vjame več zapravljicev, ki ne pomislijo, da
ko poslednjič vendar hotel svoje plačilo imeti, da bo vse z ve¬
likimi obrestmi tirjal in jim nič prizanesel ne bo. — So brez¬
vestni kerčmarji, in kje jih ni dan današni ? ki točijo v pre¬
povedanem času, med službo Božjo; so celo, ki mladini po-
hiho dajejo, jih zaperajo v bolj skrivne shrambe, ter so tako
prav velikrat krivi nečistih zavez, krivi zgubljene nedolžnosti,
krivi nesrečnih nasledkov, krivi veliko britkih solz. Kje se
Manjka lakomnih kerčmarjev, ki si izmišljujejo in pripuščajo
Vsaktere norosti, muziko, ples, šemenje, kvantanje in igranje le
Zavoljo malega svojega dobička. Ni je ure, niti po dne niti
P° noči, da pripripravljeni ne bili, streči pijanim in potepuhom.

le hvalijo, priganjajo, prideržujejo neumne zapravljivce. Ja,
H°g hotel, da bi ne bilo res! so celo oštirji, ki pohujšujejo
ni °že, kako naj strahujejo svoje žene. „Ti si pravi gospodar,

^la si pustiš od babe po zobeh broditi; jaz bi jej že dal!“
Kaj

niso ti satanovi hlapci? Ali, ki učč otroke ali posle, kako
aa J starše ali gospodarje goljufajo; ki vkradeno od njih jem-
'Kjo. „Kaj boš porajtal? saj bo kmalo vse tvoje." Ali po-
rekč družinčetu: „Pa pojdi v drugo službo; saj ni samo ta

hiša.« O kakošen odgovor pa čaka kerčmarje, ki imajo
P°svetne, spridene dekle, s kterimi postopače vabijo ? Taka
hoznica je zares peklenska mesnica. Nobeden se ne zgovarjaj:
^°ram postreči, da bom živel. Kdor ima to zares nevarno
službo, strezi ljudem, pa ne zoper zapoved Božjo; vedite kerč-

290

marji, da tam ni dobička, kjer duša škodo terpi. — Nikar ne
recite: Če jaz ue dam pijanim, bo pa drugi jim dal. To se
pravi: Če ti nočeš grešiti, grešil bo pa drugi. Kdor tako go¬
vori, zares je grozovito usmiljen; ker raj gre sam v pekel,
kakor da bi drugim noter pustil. — Oj kje ste pošteni kerč-
marji, ki bi serčnost imeli reči pijancu: Prijatel, dosti ti je;
ne smem ti ga več dati!“ Le takrat se vstavijo, ko nobenega
plačila več ne upajo.

O nesrečni kerčmarji! zares se mi smilite, ker se vdele-
žite toliko ptujih grehov. O vi ste velikrat neusmiljeni morivci
neumerjoče duše svojega bližnjega; vi ste večkrat pomagavci
velikih in grozovitih hudobij. Kam boš, brezvestni oštirjaš!
vložil svoj kervavi denar? kam boš djal svoj sleparski dobiček?
„Ne spodobi se (ta denar) devati v tempeljnovo skrinjico;
zakaj to je cena kervi" (Mat. 27, 6.), so rekli pismarji izda-
javcu Judežu. Kaj ni tudi cena kervi marsikteri denar, ki ga
skupčuje lakomni in brezvestni kerčmar? Tak denar, ki se ga
derži toliko grehov, je preklet; ne bo teknil niti tebi, niti
tvojim otrokom, pa ti bo nakopal večno pogubo. Dostikrat je
edini dobiček hudobnemu oštirju: Kup ptujih grehov, pohujŠaM
otroci, prazne posode, potolčeni kozarci.

7. Da je toliko pijancev, je krivo tudi to, da se pijanosti
človek kaj hitro privadi  in „ navada pa ima železno
srajco." Težko se je pijanosti odvaditi. Starost človeka ve¬
čidel zmodruje; ali pijanost se starosti le še bolj oklene. Star
pijanec svojega greha ne spozna; ne verjame, da je pijan, &
tudi komaj stoji. In ker so telesne in dušne moči vse oslabele,
hitro se ga vino tudi prime.

O zares je žalostno, da je dan današni toliko pijancev,
ki si z nezmernim pijančevanjem pekel služijo in svojo ubog 0
dušo v večno žejo pogrezujejo, kjer bodo z evangeljskim boga-

291

Fincem hrepeneli in zdihovali po kaplici hladne vode, ki je pa
uikdar nikoli dosegli ne bodo. Vem, da je več pijancev, ki
Se  sramujejo tega imena in pijanci biti nočejo, ter svojo hudo¬
bijo zgovarjajo; ali pri vseh svojih zgovorih so, kar so
pijanci. Zato zdaj še poslušajte:

5. Kteri so neumni zgovori pijancev?

a. Nekteri pijanci se zgovarjajo z družbo.  »Zakaj so
“ue silili, da sem se napil?" Pač prazen zgovor, ki greha ne
°dvzame; kajti družba nobenega greha ne izgovori. Ako te
fovarši silijo piti; ali mar ne veš, da ti pa Bog prepove ne¬
zmerno pijančevanje? Kaj si pa zavezan bolj ubogati Boga ali
Hudi? In ako te tudi dolžnost veže, da si v taki družbi, ti je
Pa zopet druga dolžnost še bolj sveta, da sam nad seboj to-
bko bolj čuješ. Ako pa v družbo pijancev ali takih slabih
Maršev zahajaš brez potrebe; ali ako tako zanikerno družbo
^am iščeš, si še veliko manj izgovorjen; kajti „kdor nevarnost
išče, v nevarnosti pade", tudi tukaj velja. Modri Salomon vsa-
kemu pravi brez razločka: „N e bodi pri gostarijah
Pijancev."  (Preg. 23, 20.)

b. Drugi se slepi ter svojo nezmernost na prij,ate  1 e
z y račuje, ker se njihove zamere boji. Ali, ljubi prijate]! pre-
^isli malo bolj na tanko tako neumno prijatelstvo. Oberni
to  prijaznost na drugo stran. Ti praviš, da se zamere bojiš in
Se  tako iz ljubave napiješ; kaj pa,- ko bi ti prijateli, kterim
zameriti se toliko bojiš, ti kaj druzega svetovali ali te v kaj
^ruzega silili, kar pa bi se tebi ravno ne prileglo, ali bi jih
tudi vbogal ? Na priliko: ravno ti prijateli bi ti rekli, bi te
kakor ti praviš silili, da bi skočil v razbeljeno apnjeno peč,

da bi se stermoglavil v nezmeren prepad — ali jih boš
m ar tudi vbogal? Ako bi se tu ne bal tudi naj veče zamere
116  > zakaj se pa bojiš zamere, ko te silijo v greh, ki nako-

292

pava tvoji duši večno smert? Ne imenuj tacih zapeljivcev svojih
prijatelov; kajti oni so sovražniki tvoje duše. „K a k o r p°
dne pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pij a '
nos  ti,  “ opominja nas sv. Pavel. (Rim. 13, 13.)

c. Marsikteri dobro ve, da ga sme brez škode piti ' e
eno merico,  pa vendar s to ni zadovoljen. Ali bomo ta-
cega izgovorili greha? Nikakor ne. Tak bolj ljubi nezmernost
kakor treznost; njemu je trebuh ljubši, kakor Bog, ki pijanost
prepoveduje in treznost zapoveduje. Zato pravi Modri: Ne
glej vina, kedarje rumeno, kedar se njegova
barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda
na poslednje piči, kakor kača in strup raz¬
lije, kakor bazilisk."  (Preg. 23, 31, 32.)

d. Marsikdo se vpijani po kakem dokončanem delu, ko

sam ali drugi za vino daje; zlasti se to večkrat zgodi po kaki

storjeni kupčiji,  ter si misli, da takrat ga mora ne¬
koliko več piti. Posebno veliko se po nepotrebnem potrati
vina in marsikdo se vpijani, kedar vino proda ali naklada
ali izklada. Ali, ljubi moji! tudi take prilike nobenega ne
zgovorč. Nikdar ni pripuščeno človeku nezmernemu biti. Ti
pa, moj kristjan? „vživaj, kakor zderžljiv človek

od tega, kar se pred te postavi.®  (Sir. 31, 19*) *

e. So spet, ki mislijo, da greh je pijanost le takrat,
kedar povžite pijače želodec več prenesti ne more; ali pa kedar
v pijanosti kaj druzega pregrešnega stori. Kristjani moji.
tako pijanosti soditi ne moremo in ne smemo. Ne pozabite,
da po nauku cerkvenih učenikov je prostovoijna pijanost že
sama na sebi velik greh. Zgoditi pa se zamore, da človek,
zlasti bolj občutljiv, le čisto malo vina povžije in posebno
lahko se zgodi v zimskem času, da želodec ne more prenesti
tudi mervice vina in ko tak na gorko pride, se mu v želode«

293

vse oberne; tak ni grešil, še posebno ne, ako se mu poprej

^ ui nikoli kaj tacega prigodilo in toraj ni vedel, da njegov

želodec ne more prenesti tudi malo vina ne. — Tudi ne greši,
a ko moči pijače ni poznal in se mu ponesreči, da je vinjen.
Kdor pa v pijanosti še kaj druzega hudobnega počne, prekli¬
nja, se roti, razsaja, klafa ali druge nerodnosti vganja, so mu

tndi te pregrehe prištete. On ne bo imel zgovora tudi za ža¬

lostne nasledke ne, ki pridejo iz zadolžene pijanosti. Zato
bodite trezni in „n e vpijanite se z vinom, v kterem
j e  nečistost."  (Efež. 5, 18.) — Kdor pa iz lastne
s kušnje ve, da mu tudi malo vina škoduje, da tudi že z malo
Dorico se vpijani, mora se tudi tega zderžati, drugače ni
Ogovorjen.

f. Kaj pa oni, ki veliko vina popijd in se vendar ne
opijanijo? Kdor iz nezmernega poželenja veliko močne pijače
s Pije, pa se vendar ne opijani, tak je poglavar pijancev in
vitez pijanosti. „G!orjevam, kteri ste junaki pri
Pitji vina in serčni možje pri mešanji moč-
11  ih pijač,"  pravi prerok Izaija. (5, 22.)

g. Ni je pa več, ni je bolj surove nespodobnosti za člo-
Ve ka, zlasti še za kristjana ne, kakor je nespodobnost tista, v
kteri se pijanci poskušajo, kdo bo več popil ali v enem dušku
Pogoltnil. To je, pravim, surova nezmernost čez vse nezmer¬
nost. Celo od nevernikov se ne sliši kaj tacega, kar se žali
Kog! pri kristjanih zgodi. Bral sem te dni od gerdega pi¬
janca, ki je stavo naredil, da hoče v enem dušku merico žganja
Popiti. Res ga je popil, ali nič več ga ni potem pil; kajti
v nelo se je v njegovem že opaljenem želodcu, da mu je drob
zgorel in je revež žalosten konec storil. Ali, o moj pravični
Kog! kako se je zgovarjal, ko se je prebudil v neznani več¬
nosti! In kakošen odgovor bodo imeli tudi ravno tako surovi

294

tovarši njegovi, ki so ž njim tako stavo napravili. »A k o
prostovoljno grešimo po prejetem spoznanji
resnice, ni več daru za grehe; te mu 6 strašno
čakanje sodbe, in maščevavski ogenj, kteri
bo nasprotni k''e  p o ž e r 1 . . . Gospod bo sodil
svoje ljudstvo. Strašno je pasti v roke Ži¬
vega Boga."  (Hebr. 10, 26—31.)

h. Eavno tako močno se pregrešč, kteri  druge pit'
silijo, ali jih nalašč vpijanijo; in kolikor bolj jih vpijanijo,
toliko veči greh imajo. Kako gerde, človeku nepristojne so
nektere napitnice, pri kterih se popiva polne kupice vpijanlji-
vega vina! Sramožljiv človek, ki se jesti ali piti boji, se sme
opomniti, se mu tudi jedi ali pijače ponuditi zamore in sme.
Ali greh pa ima;  včasih velik smerten greh stori, kdor nez¬
merno piti sili druge, da se vpijanijo in se jim potem posme¬
huje, še se ž njimi norčuje. Takim pravi sv. Avguštin: „Ce
svojega bližnjega vpijaniš, imaš Boga nasprotnika." In modri
Sirah pravi: „ V i n a ne ponujaj tem,  ki ga ljubijo,
zakaj vino jih je že veliko pokončalo."  (31, 30.)
— Tu se pač velikrat pregrešč lakomni kerčmarji ter so pija¬
nosti in zapravljivosti svojega bližnjega krivi, ki silijo in zvi¬
jačno prigovarjajo, za vino dajati, akoravno vidijo, da ga pivci
že skezajo, da so že morebiti prenapiti. Taki oštirjaši so pač
res hudobniši, kakor neverniki. Berem v svetem pismu starega
zakona, da je nekdaj neverski kralj Asver napravil pojedino
pervakom svojega kraljestva in mestnim prebivavcem. In sveto
pismo pravi: „N aj boljše vino se je dajalo v obil¬
nosti . . . In ni ga bilo, da bi bil silil pit'
nje, ki niso hotli; temuč, kakor je kralj na¬
ročil, da naj v s a k t e r i jemlje, kolikor hoče."

295

(®st. 1 ;  7 ?  3 ^ Glejte malikovalski kralj je bil um niši, kakor
So  marsikteri, ki se kristjanom prištevajo!

Ako pa vse to velja od nesrečnih pijancev, ki se z vinom
v Pijanijo, kaj vam hočem še le povedati od žganjepivcev? Ko-
*ko hudega je že napravilo strupeno žganje, tega vam, pre-
littbi moji! nikdar dopovedati nisem v stanu! Le memogrede
n ‘ A ,i vam nekaj malega od tega strupa v misel vzamem. Arabci
So  iznašli žganje pred kakimi osem sto letmi. Nad šest
Poletij je bilo žganje skerbno zaperto, v lekarnicah v versti
Cruzih strupov skerbno spravljeno. Pred dvema sto leti je
^ a  strup iz svojega zapora pobegnil, ter dolgo še skrivaj in
ria  tihem ljudem škodo delal. Potem je v zgorni Ameriki in
P° Irskem in pozneje tudi v zgorni Šleziji razsajati začel. In
°h teh krajev je tudi druge bližnje dežele s svojo strupenico
preiUrežil. Skor gotovo so ga naši spredniki od Nemcev do-
khi, ter se tega strupa privadili; posebno pa v času francos¬
kih vojsk so ga tudi Francozi in Poljaki v naše kraje zanesli.
^°prej se od žganje nikjer ne bere pri nas. Pač so bili še
srečni časi, ko Slovenci te pijače niso poznali! Kar sem vam
' /A '  pravil od pijanosti, od te za človeka toliko sramotijive, ne¬
pristojne pregrehe in kar bom vam od njenih žalostnih nasled¬
kov še govoril, vse to velja še posebno od strupenega žganja.

Naš nepozabljivi, vsemu svetu dobro znani pokojni Lavan¬
tinski škof Anton Slomšek, ki so bili toliko skerbni za blagor
s^oje preljube domovine, in za ktero imajo neprecenjene zasluge
s ° dobro spoznali, koliko škodo nam Slovencem dela strupeno
ž eanj e , ter so rekli, da žganje 1 . oboža ljudi; cele rodbine,
°Iroke in starše nesrečne stori. 2. Dela žganje nepokoj, boj
h* morije. Kamor nesrečno žganje doide, kmalo ljubi mir odide.

Človeku pamet jemlje, omami um in glavo toliko oslabi,
da  pijanec sam ne ve, kaj dela. 4. Žganjepivci hitro starajo

296

in hirajo. 5. Žganje človeku vest vduši in luč vere pogasi-
6. Delajo žganjepivci strašno pohujšanje. 7. Žganje človeški
rod kvari; ljudi na duši in na telesu siromake dela. Iu
kar je prežalostno, da se pijanec skoraj nikoli ne poboljša. "
To malo sem vam od nesrečnega žganja le memo grede v misel
vzel. Kako škodljiva da je ta strupena pijača, je pa na tanko
in lepo popisano v bukvicah , ki se jim pravi: »Žganju slovo,
žganju vojsko." Za danes pa le še to le pristavim: Preljub 1
moji poslušavci! Varujte se vse nezmernosti, posebno še u e '
zmernosti v pijači; saj vendar ni bolj nespodobnega za človeka
kakor je gerda pijanost. Poglejte neumno živino, ki nikdar
ne pije čez potrebo, se nikdar ne vpijani. Oh, človek pa, s
pametjo obdarovan, ne ve, kdaj ima zadosti! Poslušajte,
kaj pravi modri Sirah: »Zavoljo pijanosti jih je ^ e
veliko p o m e r 1 o ; kdor pa je trezen, ta si živ¬
ljenje daljša."  (37, 34.) Amen.

XXIII. Keršanski nauk.

6. Kterj grehi izvirajo is požrešnosti ?  — 7. Kteri so P rl '
pomocki zoper požrešnost?

Že šeni v dveh keršanskih naukih govoril od požrešnosti,
ki je za vsacega človeka zares nepristojna, za vsacega sramotna
pregreha. Slišali ste, kako lahko, pa tudi mnogotero se človek
pregreši s to gerdo pregreho. Povedal sem vam , da je P 10 '
stovoljna požrešnost velik greh. V poslednjem keršanskem nauku
sem vam pa gerdo .pijanost še posebej nekoliko opisal, ter sem
vam povedal, od kod toliko pijancev, ki sicer svojo hudobij 0
zagovarjajo, pa vsi njih zgovori so prazni in nimajo pri B°e u
nobene veljave, kakor tudi pri poštenih ljudeh ne.

297

Ako je pa požrešnost že sama na sebi tolik in tako gerd
da se vsacemu človeku studiti mora; toliko bolj se nam
Ptistuditi mora , ako še pomislimo , da požrešnost, poglaviten
ki je, toliko druzih grehov uzrokuje. Zato nas sv. Ba-
lepo opominja, ko piše: »Varuj se, da te nasprotnik ne
Oplete v grehe, kakor je zapledel naše perve starše, da te ne
Požene iz veselega raja; kajti on , ki je pervemu človeku z
2Vl jačno ponudbo jedi tako hudobno življenje oropal, je celo Je-
ZllSa  enako skušal. Dobro zna, da požrešnost je naj izdatniši
Stru P-“ Zato me danes poslušajte.

6. Kaj hudega, ali kar je eno, kteri grehi
hirajo iz požrešnosti.

O moj Bog! kdo je v stanu našteti vse žalostne nasledke,
ere  požrešnost, zlasti še pijanost za seboj privleče? „Pcžreš-
° s t je, kakor pravi sv. Avguštin , mati vseh pregreh, zapopa-
Vseh hudobij. Je korenina, je vir vsega greha; zmoti
P ai Het, čutila in jezik ter razruši celo telo . . . Ona je poguba
I st °sti, zapravljivka časa, prostovoljna neumnost, nesramna bo-
. 15611  > černa pika nravnosti, nečast življenja, sramota poštenja
111  pogubljivba duše." In sv. Inocenci pravi: „Požrešnost je
^ zaplohala, pervorojenstvo prodala, Faraonovega peka obesila,
Ustniku glavo odsekala." In kaj ni požrešnost kriva, da je
Mšel greli, da je prišla smert na svet? Kdo je požgal z žve-
^Fnim ognjem Sodomo in Gomoro? Kdo je toliko Izraelcev v
JVščavi pomoril? Mar ne nesrečna požrešnost?

a - Požrešnost je škodljiva telesu,  in po¬
mnik je sam svoj morivec. Vsak pameten človek si želi
rav Ja in dolzega življenja; in da si zdravje ohrani in pri-
Jša življenje, mnogoterih pripomočkov se poslužuje, pije do-
^*krat, celo grenke zdravila, ja si da celo sprideni ud odrezati,
Sl  le življenje prihrani. Gotovo pa nobena reč zdravju to-

298

liko ne škoduje in življenja toliko ne prikrajša, kakor ravn°
nezmernost v jedi in pijači; ravno iz požrešnosti prihajajo n a J
huje, naj nevarniše bolezni in prezgodne smerti, tako da eerk
veni učeniki terdijo, da požrešnost pomori več ljudi, kakor d® 0 ;
Zato nas opominja modri Sirah : »Pri nobeni p o j e d i u 1
ne bodi samogolten, in ne segaj po vsake®
jedilu; zakaj po m noži h jedilih pride bolehen
in požrešnost napravi kolero. Zavoljo p 1 J a '
n osti jih je že veliko pomerlo; kdor paj p
trezen, daljša si življenje.*  (37, 32 — 35.)
vprašajmo nekdajne puščavnike, kako so toliko starost doživeli?
da so bili devetdeset, sto in več let stari? Odgovorili nam bodo?
da le zmerno, trezno, zderžljivo življenje jih je postaralo. ?‘ l
metnemu človeku je kmalo zadosti hrane; natora je z mah®
zadovoljna; preveč pa jo obteži in prevred pod zemljo spra^-
Ako misliš, da boš ložej delal, da boš bolj močen, če se
bolj naješ ali napiješ, kakor ti je potreba, pravi se to tolik 0 ?
kakor da bi rekel: Barka se mora prenabasati, da ložej 111
bolj gotovo plava; ali struna se mora prenapeti, da lepši p°J e ’
ali osel se mora preobložiti, da bo močneji. In skušnja
da požrešnik ni za nobeno rabo. In zdravniki pravijo, da p re
malo je bolj zdravo, kakor preobilno; zato svetujejo rekoč '
Ako hočeš zdrav biti, jej eno žlico manj, pij en kozarec manb
kakor bi rad. G-otovo je, da jih je požrešnost več pomori^
kakor pomanjkanje. Kolikokrat se sliši: »Spil seje, objet'
se je.“ »Kako bo nek s preobilno jedjo in pijačo oplavlj® 10
telo še zdravo ?“ vpraša sv. Bazilij. In po pravici pravi star ]
Tertulijan, da požrešnost je prezgodna starost in prerana s® e
Če  se tudi nekteri požrešnik dolgo vstavlja tem žalostnim
sled kom , sčasoma pa le pridejo, in pospešijo smert.

299

v°de, pravijo, potare raliue, preveč jedi in pijače pa človeško

telo.«

6. Požrešnik ni za nobeno delo; on je sam
svoj — on je domač tat.  Presit trebuh je nevkreten,
ni za nobeno rabo; pijanec pa večidel ni pri zdravi pameti,
tei' je vedno raji pri pijači, ko pri svojem delu. Požrešnik
je slab gospodar, zanikern oče. Uboga žena, usmiljenja vredni
otroci, ki imajo požrešnika gospodarja! Lahko se reče od po-
^'ešnika , da ni za druzega , kakor le da j d in popiva, to pa
& a  pripravi ob delo in imelo, ob poštenje in premoženje, česar
Se  lahko vsak dan prepričamo. „En dan požene delo, zaslužek
veliko dni,« pravi od požrešnika sv. Ambrož. In kako gotovo
je to ! Koliko časa potrati pijanec pri pijači ! koliko pa de-
na rja zapravi! Večkrat postane pijanec nezmožen za delo, celo
Za  več dni. Kolika zguba toraj? Po pravici pravi modri Sirah':
»ji e 1 a v e c , ki je pijanec, n e b o o b o g a t e 1; in
j (  d o r majhno zametuje, sčasoma bo padel«

( v  revščino.) (19, 1.) Kaj ni požrešnik zares hišni tat? Naj
j' u je je še, ako je požrešnik oče. On zadega vse premoženje
svoji ženi in svojim otrokom; pa jim zato beraško palico v
r °ke poda. Več rodov za njim komaj kdaj poravna, kar en
Sa tn požrešen gospodar požene. Pa tudi taki zapravljivci, ki
l K, prej ne poznajo nobenega cerkvenega posta, imajo zaporedoma
2 golj postne dni; in njim, ki so na enem sedežu veliko pognali,
Se  še peščica soli več ne upa.

Berem od bogatina , ki je svoje veliko premoženje v po¬
lnosti zapravil; v naj večo revščino se je potisnil in prav
sl^bo se je hranil. Ta nesrečnež je enkrat slabe, piškave slive
Večerjal. Ko to vidi imenitni neverski modrijan Diogen , gre
k njemu, ter mu pravi: „Ako bi bil ti vselej imel tako kosilo,
^ a j bi ne imel take večerje.

300

c.  Požrešnik je g n j u s o b a — vsakemu za¬
ničljiv — nečast človeštvu; kajti pogrezne se v
sramoto, da nobena živina tako globoko ne. Zaničevaje pri¬
povedujejo ljudje od njega. „Pijanec je.* Kaj ni to naj gerri,
kar se človeku reči zamore. Nema živina ve, kdaj ima za¬
dosti, človek pa, s pametjo obdarovan, nima in ne ve nobene
mere. „Le malo si ga znižal pod angele,"  (Ps.
8, 6.) kliče kraljevi prerok, to je, le malo pod angelsko na-
toro je Bog postavil človeško natoro; namreč le tako dolgo,
dokler je človek na - zemlji; kajti v prihodnjem življenji s0
ljudje kakor angeli v nebesih. (Mat. 22, 30.) In, o moj
Bog ! človek, toliko povzdignjeni človek, pa se tako dalječ
zgubi, da postane slabši, zaničljivši, kakor je neumna živina.
Oj požrešnik! kaj delaš s podobo Božjo ? Kaj je ne taptaš s
svojimi nogami ? Kaj ne kažeš dejansko s svojo nezmernostjo
v jedi ali v pijači, da je Bog svojo podobo na tebi zavergel,
da jo ti zaničuješ, in kakor bi ti ljubši bilo, da bi te bil Bog
vstvaril pesa in neumnega vola, da bi ložej stregel svoji sa-
mogoltnosti — svoji požrešnosti? „0 koliko bolj je vol, osel
ali pes, kakor požrešnik in pijanec!" zakliče sv. Krizostom
»kajti sramota je vsemu človeštvu." In sv. Avguštin pravi:
„ človek, pijanosti vdan, bo požert od vina, kterega on požreti
hoče in od pijanosti omamljen se več ne zavč." Le enkrat,
o kristjan! poglej nesrečnega požrešnika, gerdega pijanca! K a J
ni bolj podoben živini, ko človeku. Glej, kako se opoteka,
ne more niti hoditi niti stati; lasje se mu kadč; oči se m u
temno svetijo; žnablji se mu pobesijo; njegov obraz mu J e
zatekel; hoče govoriti, ali jezik se mu zavaljuje, nihče ga ne
razumi, kaj žlobodra. Ali je še človek ? Je. Ali tacega m
Bog stvaril, sam se je tako gerdega storil. —

301

Zato so pa že neverniki, ki niso imeli prave vednosti od
božjih postav, požrešnost in pijanost imeli za človeka nepri-
riojno, sramotno pregreho. E i m 1 j a n i niso terpeli nobenega
Pijanca v sodnem zboru; vso čast in vsako službo so mu od-
re kli, kdor se je le enkrat vpijanil. Pijanec, so si mislili, ni
s posoben, da bi druge sodil, da bi drugim zapovedoval. Stari
^Partanci niso pustili nobenemu pričati, kteri se je le kdaj
v pijanil. Lacedemonci  so pijanca vlekli na očiten terg,
H so pripustili, da so ga otroci z blatom lučali, da bi se že
Nadini sercem pristudila ta gerda pregreha. Zato, kakor
^ndri lenuha pošilja k mravlji, da bi se od nje modrosti in
Pridnosti učil; tako naj gre pijanec, naj gre vsak požrešnik k
Oemi živini v šolo, da se treznosti uči.

Sv. Fidelis iz Sigmaringe, ko je bil še majhno dete, se
■l' e  s svojim pobožnim očetom neki dan sprehajal zunaj mesta.
Zaletela sta na pijanca, ki je poleg pota ležal. Ni mogel niti
'ri niti stati; nezavedno se je valjal po cestnem blatu. Oče
z  detetom postoji ter nesrečnega človeka marsikaj poprašuje,
11 a  kar mu pa revež nič odgovoriti ne more; kakor tudi nič
Moveškega storiti ni bil v stanu. Ko je otroku, kolikor se je
dalo, pokazal kako gerda da je ta za človeka tako sramotna
P re greha, preskerbel je, da so ga s pota spravili, da bi se
ljudje ne norčevali ž njega in da se mu še kaj hujega ne pri-
S°di. — Potem pa vpraša otroka: „Fidel, kako ti dopada ta
človek?« Dete pogleda očeta, ter ne ve kaj odgovoriti; posled¬
ic pa vpraša: „Oča, zakaj pa tako blede? zakaj ne govori?"
>5Ljubo dete, povzame oča, da se varuješ, da bi tebi nikdar
Ho ne bilo, ti hočem povedati. Vidiš, ta mož je preveč pil,
tako blede, ter ne more niti hoditi, niti stati, niti govoriti
^ tako se godi vsem, ki se pive, vina ali žganja preveč na-
; svoj um zapravijo, nobene pametne besede spregovoriti
Keršanski nauk V. p.

302

ne morejo, po tleh, po blatu se valjajo, ter ne vedč več, kaj
počnč, ne kje da so. Marsikteri pijanec se je v kako jamo za¬
valil, v vodo padel, se zadušil ali je vtonil, ali po zimi zmer-
znil. Lej, ljubo dete moje! kako hudo se tak človek pregreši
zoper svojega ljubega Boga: p er vi č ker po nepotrebnem za¬
pravi denar, kterega mu je Bog dal, da bi ga v dobro obernil;
po nepotrebnem, sebi v škodo, trati tudi darove Božje; drugič
pa postane, kakor neumna živina, ki govoriti ne zna; ja Še
slabji ko živina je gerdi pijanec, ki hoditi, tudi stati več ne
more: in tako slabe zglede svojim bližnjim daje. Tretjič
pa se sam v strašno nevarnost prostovoljno poda, da lahko
svoje življenje zgubi, in ako v takem stanu umerje, svojo dušo
na vekomaj zapravi. Toraj, dete moje, varuj se tega greha
bolj ko strupene kače.“ In mladeneč je obljubil, da se nikdar
vpijanil ne bo.

d. Kolika pa je še le škoda, ktero požreš¬
nost človeku na duši napravi!  Požrešnost vzame
človeku ves čut za dobro in za večno. Požrešnik ne pozna
več namena, kterega človek, kterega kristjan ima; nebesa mu
niso več v mar; njegovo zveličanje je v jedi in pijači. Bog
mu je dal um, s kterim naj bi si svoje misli, svoje besede in
svoje dela vravnaval; ali, kakor černi oblaki solnčno svetlobo
zatemnč, tako oslepi požrešnost človeku um, da človek v takem
stanu ne more prav misliti, ne hoteti, še manj pa zamore kaj
pametnega storiti. Požrešnik, zlasti še pijanec, je brodnik brez
vesla, je zdivjan konj brez berzde; gre, pa sam ne ve, kam;
govori, pa ne ve, koga; nezmernost pijače je luč njegovemu
umu vgasnila. Zato pa ne mara za resnice svete vere, ki S 3,
učd zatajevanje samega sebe. Na poboljšanje ne misli ne; ° n
je sovražnik Kristusovega križa. Svetih zakramentov ne spre'
jemlje; in če jih sprejemlje, so zgubljeni nad njim, ali pa še


303

j/*° božjeropni; kajti ne ve jih ceniti, ne ve jih v svoje zve-
anje obračati. Ljubezen do Boga je v njegovem sercu vgas-
a  >  kajti drugega mu ni mar,  kakor le trebuh, ki mu je
nje Š° v  bog. Po pravici pravi sveti Ambrož: »Kakor je zmer¬
ja mati vere, tako je nezmernost mati nevere." In prerok
ha v Gospodovem imenu očita: »Citre, lajne, boben,
1  § S a 1 i in vino so pri vaših gostarijab; Go-
P°dovo delo pa vam ni mar...Zato bo pekel

S y

h e

°1 trebuh raztegnil, in s svojim žrelom

Zni erno zazijal, da vanj pojdejo njegovi
k na bi-“  (Izaj. 5, 12, 14.) In sv. Pavel pravi: »Njih
g c  j e poguba, kterihBogje  t r e b u h.“ (Fil.

V starih bukvah berem to le grozovito prigodbo, ki nam
/e 5  tam se požrešnik pogrezniti zamore. Nekaj sejmarjev
j , v s amotni kerčmi, ki so večidel naj hujše satanske beznice,
j ° 111  pfl° pozno v noč. Vino jim možgane omami, da
mnogo praznih tudi pregrešnih pogovorov, ter tudi pri-

na to
ziped
bas
bosti

kaj bo s človeško dušo po smerti. Naj glasovitniši
Pivcev pravi: »To so le sleparije in goljufije, s kterimi
Mamijo, (j a  duša po smerti telesa še živi. Jaz te neum-
p ' ril| i ne verujem in svojo dušo za en bokal vina na prodaj
‘ avim. Kdo jo hoče tako v ceno kupiti ?“ Tej prestrašni
jy l ^ j i se vertoglavi pijanci gerdo posmehujejo in rohljajo.
^ ^ Priči stopi v hišo mož visoke postave, oblečen ko kupec,
j Vprašanje, odkod tolik šum, oglasi se nezdušnik, ter pravi:
Vor} 2 SV °^° c ^° za  k°t a l vina prodajam." »Čudim se, odgo-
v  fitujec, in jo kupim. Le vina gori" ! Vnovič začnč piti.
<««**>  m smejijo se; naj bolj pa razsaja prodajavec svoje
e ' Pozno v noči reče kupec: „čas je, da se ločimo. Po-

P a  vam dam eno razsodbo: Ako kdo konja kupi, ali mu

20 *

304

ne gre tudi ujzda, ua ktero je konj privezan?" Vsi priterdy°>
da ujzda gre s kupljenim konjem. Prodajavec duše pa je obledel
in tresti se jame. Ptujec, ki je bil satan sam, zarenči: »P raV
je. Kupil sem dušo tega človeka za toliko bokalov vina, tedaj
je moje tudi telo, na ktero je duša navezana." In satan se
vzdigne, nezdušnika zgrabi z dušo in s telesom in ni jih bil°
videti nikjer več. Kteri imajo trebuh za boga, njih konec
je poguba.

e. Vsega hudega, vseh pregreh, ki v požrešnosti svoj za¬
četek imajo, nobeden našteti ne more. Sv. Tomaž Akvina®
imenuje požrešnost vrata hudičeve,  skozi ktere brez šte¬
vila druzih grehov v človeško serce pride. In sv. Avguštin
jo imenuje mater vseh hudobij.  In to po pravici-
Saj je ni pregrehe, v ktero bi človeka požrešnost ne pripeljal®"
Poglejmo v duhu v družbo požrešnikov, v družbo pijancev-
Kakošni so njihovi pogovori?  Bolj hudobnih, bolj nesp°
dobnih, bolj nekeršanskih pogovorov gotovo nikjer ne boš na¬
letel, kakor v druščini požrešnikov. Govord zoper duhovsko
in deželsko gosposko, nobena zapoved, noben ukaz jim ni P°
volji; davki in druge odrajtila, tudi Božje vreme pride na njihove
cedila. In kdor hoče med pijanci zvonec nositi, mora čez vero*
čez pobožnost in vsako čednost svoj serd spustiti. Skrivnosti)
napake bližnjega se na drobno prerešetajo. Pijanec je le saD1
kaj vreden, je bogat in umeten; drugi nobeden ne ve nič, ne
zna nič in tudi nima nič; drugi so le berači in buteci. ^ a,r ® S
pijanci imajo dostikrat take pogovore, da bi bilo Jobove poterp e/
Ijivosti potreba pri njih. Kaj bom pa še le rekel od ne&s i
nesramnih pogovorov, ki so velikrat tako nagnjusni in s i roVl ’
da mora vsacega spreletiti, kdor le še kolikanj sramožljivosti

f. Požrešnost pa pri samih pregrešnih pogovorih ne ostane-
Kmalo sledijo takih pogovorov pajdaši, ki so: k reg, prep ir ’

305

Za bavljanje, pretepi, boji in celo morije. Ali
'] e IJlar  to kaj novega, da se pijanci skregajo, pretepljejo in celo
°5 a  ubijejo ? Večidel vse tepeži in druge take hudodelstva v
hlianosti svoj začetek imajo. Kaj hočem povedati od razsajenja
jardih pijancev, kedar se na svoj dom priklatijo? Bog daj,
bi res  ne bilo, da so pijanci huji, kakor zdivjana živina,
Pozno v noči rogovilijo, vse prebernejo, ja celo vas v ne-
- po koncu spravijo! Kaj se ne dobijo celo gospodarji, ki
Penice prilomastijo, pa po hiši ropotajo, preklinjajo in rojijo,

iz

da

J e  strah in groza ? Kaj niso žena in nedolžni otroci v veliki
^ eVa rnosti, da pri prihodu tacega pijanca po noči pobegniti
£ Se  P r ed zdivjano surovostjo drugod poskriti morajo ? O moj
da bi pač nobene take nesrečne hiše ne bilo po naši
1  domovini! In kako bo tak gerdun, ker ime človeka ne
kako bo, pravim, tak gerdun zredil svoje otroke? kako
* 3 ° preskerbel? Saj gre vse po nenasitenem gerlu! »Vino
. e ^istost dela in pijanost hrup; kdorkoli
ttla  Uad tem veselje, ne bo nikdar moder,"
rav i sveto pismo. (Preg. 20,1.) »I n k d o r p o j e d i n e
bo obožal."  (21, 17.) In zopet pravi: »Kteri

lub

1  j| a  u č u j e j o in si pojedine napravljajo, h i-
in dr e mo ta se s cunjami oblači.*  (23, 21.)
Junec zadega sebi, ženi in otrokom dom in premoženje, čast
/ I
duš.

Poštenje, in kar je naj huje, večkrat celo njih neumerjoče
Za  seboj v pekel potegne.

^ Kakošno oskrunjenje  delajo pijanci Grospo-
dnevom?  Kdaj se s požrešnostjo stori več greha,
0r  o nedeljah in zapovedanih praznikih! Celi Božji dan
(j^kteri popiva in še mu ni zadosti, še noči si privzame,
^ojemu gerlu streže, da svoj trebuh baše. Morebiti še celo
ttima miru, da se ja vsako uro Bog žali. In o moj Bog

306

ako je tak požrešnik gospodar! Sinovi ga hitro posnemajo, h^ere
nimajo varha; hlapci in dekle vse vrata odperte! Kakošen od
govor ho nekdaj! kakošen pogin cele hiše pride za tem? K a ^°
ho požrešnik opominjal, kako svaril, ko je njegovo dejanje vse
pohujšljivo, vse pokončljivo? — Oča, pijanosti vdan, svari svo
jega sina, da naj nikar ne preklinja, nikar ne roti, ker Bog
vse to sliši. »Je li to res? vpraša sin, in pristavi: »Ali P a
Bog tudi vse vidi?" »Se ve da,“ mu reče oča. »Oj to ^
je pa hudo, ljuhi moj oča! pravi sin; kajti ako Bog res vs 0
vidi, vas je sinoči pijanega vidil. “

h. Ena naj strašnejših pregreh, ki iz požrešnosti iz vira ’
je gerda nečistost.  Ako se čistost in nedolžnost težko
ohrani, če je človek trezen in zmeren; kako nek hoče osta
in hiti čist, kdor s požrešnostjo in s pijanostjo svoje slaho u a »

njenje vedno le hrani in draži ter se tako k hoju s skuš#

vami nezmožnega dela ? Kar dela olje v ognju, to dela požre
nost nečistemu poželjenjn. „ Požrešnost in pijanost ste si ®
razdeljive," pravi sv. Hieronim. Sv. Avguštin pravi: »Beži 111 ®
pred pijanostjo, da v nečistost ne pademo." In sv. Ambr
takole uči: »Kdor svojemu trebuhu streže, ga napolnuje, P a
pravi, 'da hoče čistost ohraniti, je podoben človeku, ki obetaj
da ho požar s tuljami zadušil, ali da ho ogenj z oljem pogasil*
Ne opominja nas zastonj sv. apostelj Pavel, da se naj ogibaj® 0
vina, v kterem je nečistost. (Ef. 5, 18.) Žalostna skušnja

nas uči, kako strahovite hudobije počenjajo pijanci sam 1  ®

seboj in nad drugimi. Kaj stori hudičevi najemnik, da nedolž 1 ®
revo v svoje zanjke vlovi? Napaja jo. Prerok Joel P ra j
„D e k 1 ic o so prodali za vino, da so g a P 1 1 ^

(3, 3.) Pijanec nima nobene časti več v svojem telesu
zvestobe v svojem sercu, nobenega premisleka v svoji
pijanosti je gotova nečistost. Zato pravi nek pobožen P rldl ®‘

nobene

V

307

in svari posebno vas keršanske hčere! Ako misliš na zakon,

dobro pozvedi, če tvoj ženin ni pijanec, če ima tudi vse druge

% ,e  lastnosti, če zna brati in pisati, ima lepo pohištvo, veliko
premoženje; ako je pa pijanosti vdan, pusti ga. Ako pijanca
dobiš, nesrečna boš, nezadovoljna boš, zapuščena boš, in zastonj
od britkosti z rokami pokala; kajti ne boš imela moža in
bvoji otroci ne bodo imeli očeta. In še zakliče ta pridigar:
Reršansko dekle! beži pred možkim, od dalječ se pa boj pija¬
nega človeka; ložej je, po žerjavici hoditi, in svojih podplatov
ne osmoditi, kakor pri pijancu svojo nedolžnost ohraniti. Zato
P a  kaj hitro odzvoni devištvu dekleta, ki se v pivnico v službo
P°da, ko bi tudi angelsko čista v tako hišo prišla.

i. Naj bolj žalostno je, da požrešnost pripelje človeka v

ae spokornost — v terdovratnost.  Ni je zares
bndobije, ki bi se je grešnik tako težko znebil, kakor je požreš-
n°st in pijanost, ako enkrat v navado pride. Po pravici poje
s r. Gregor: »Prenatlačen trebuh, debeluhi siti, ne morejo skozi
nebeške vrata iti." Kpliko njih pomerje v svoji pijanosti! Tu
kdo vtoni, tam kdo zmerzne; tu kdo pade, tam se kdo povozi.
Oj kakošna smert! V stanu smertnega greha stopi njegova uboga
duša pred sodnika! Kakošna sodba! Kakošna večnost ga čaka,
k° v pijanosti zaspi in se pred ojstrim sodnikom zbudi! In
a ko požrešnik tudi na postelji umerje, njegov konec je vendarle
kosten, njegova večnost predvomljiva. Pijanec pri vsaki spo-
Ye di obeta, da se ne bo več upijanil, da se hoče gotovo pobolj-
ša ti; ali nikdar besede ne derži; vedno le nazaj, morebiti že
tist i dan , zabrede. En čas milosti Božje za drugim preteče;
0n  le še pije. Eno Božje opominjevanje za drugim preide;
° n  le še popiva. Postara se, lasje se pobelijo; on le še popiva,
kije in pije tako dolgo, da smert konec stori njegovi pregrehi.
0  kako resnično je: „Nečistnik se malokdaj, pijanec pa nikoli

308

ne spreoberne, „ pijanec se preoberne, ko se v jamo z verne. a
Težko poznate pijanca, ki bi se bil zares poboljšal. Ki so že
deset, dvajset let pijanci, so danes še in bodo, skor gotovo,
do smerti nesrečni pijanci. „ Štirideset let že sem dušni pastir,
pravi nek pridigar, pa še le enega pijanca sem spreobernil,
in to le za pol leta." In častiti Beda, imeniten cerkven uče¬
nik, nam piše: „Poznal sem človeka, in želel bi, da bi g a
nikdar ne bil poznal. Bil je pijanec, ter se je večkrat vpijanil-
Ko hudo — nevarno zboli, pošlje po mašnika; pa ni pokore
delal, ampak v svoji obupnosti je pripovedoval, da vidi pekel
odpert in v peklu veliko pogubljenih". „ Vidim tudi, zavpije,
globoko doli Kajfeža in druge, ki so pripomogli h Kristusovi
smerti, in ne dalječ od tam vidim grozoviti kraj, ki je za me
že pripravljen." Vsi pričujoči se prestrašijo teh grozovitih be¬
sed, in mašniki opominjajo umirajočega k pokori, kolikor pre'
morejo. Ali zastonj je bilo vse prigovarjanje. Poslednjič zav¬
pije: „Za me ni več časa, da bi se poboljšal; kajti vidim sodbo
pogubljenja že sklenjeno čez me." In pri teh besedah nesrečni
pijanec izdihne svojo dušo.

Znana vam je prigodba evangelskega bogatinca, ki je l e
zavoljo svoje požrešnosti bil veržen v večni ogenj, kjer ne dobi
ne kapljice hladne vode, da bi si ohladil svoj goreči jezik. (Luk.
16.) Takih prežalostnih zgledov bi vam lahko še več povedal;
ali pustimo jih, saj vsak pozna kacega tacega nesrečnega pijanca.
— Poglejmo še ob kratkem:

7..Kteri so pripomočki zoper  požrešnost?

Ti pripomočki so dvojni: a. Eni nas te gerde, člo¬
veku toliko nepristojne pregrehe varujejo-
b. Drugi pa pripomorejo, to hudobijo z a '
pustiti.

309

Blagor mu , kdor še nikdar ni bil požrešen! Da bi se
ložej obvarovali te pregrehe, priporočani vam te le pripomočke:

1. Bodite zmerni v jedi in pijači.  Jaz ne
mislim, da bi se človek ne smel najesti ali za potrebo tudi
napiti. Tega ne; kajti jed in pijača je potrebna vsakemu člo¬
veku ; in nekteri potrebuje več hrane; tak, ako mu stan in
Premoženje pripusti, sme zavžiti tudi nekoliko več, pa se zoper
zmernost še ne bo pregrešil. In ako niso jedila prezbirno na¬
pravljene, smemo jih zavživati. Tedaj ta zmernost ni niti obil¬
nosti niti kakosti hrane nasproti. Ta zmernost je po nauku
svetega Avguština v tem, da se duša čez čutila naše povzdigne,
da človek je in zavživa, kakor mu čas in potrebe nanesč. Ako
malo imaš, radovoljno poterpi; pa tudi obilnosti se zmerno
Posluži, ter ne zavživaj več, kakor ti je potreba. Ne zbiraj
m ne hrepeni po tem, kar poželuje strast in slast tvojega gerla;
innauč zavživaj hrano, da si moč pridobivaš in življenje ohraniš,
da zamoreš moliti in svoje dela opravljati. Nikdar ne pozabite:
Da nismo za to na svetu, da bi jedli in pili, ampak da jemo
in pijemo, da se po Božji volji preživimo. Kdor je toraj zmeren
v  jedi in pijači, ne bo lahko v požrešnost zabredel.

2. Premišljujte, ljubi moji kristjani! kako zmerno
s ° živeli Jezus in njegovi svetniki.  Na miljone
svetnikov šteje sveta cerkev; eni zmed njih so svojo deviško
nedolžnost neoskrunjeno ohranili; drugi so v naj grozovitniših
mukah svojo kri za sveto vero prelili; spet drugi so si z dru¬
gačnimi čednostmi svete nebesa prislužili. ^Nobenega svetnika
Pa ne veste, pravi sv. Ciprijan, da bi si z zmernostjo v jedi
la  pijači ne bil odperl nebeških vrat.“

Imeniten cerkven učenik Ludvik Granadaški piše takole:
»Premišljuj posebno, kako zderžljivo in zmerno je živel Gospod
aa š Jezus Kristus, ki je preojstro imel svoje telo, ter se ni le

310

v puščavi tako dolgo postil, ampak se je še večkrat postil v
zveličanje naše, in je terpel hudo lakoto, da hi nam zgled za¬
pustil. Ako toraj On, ki le s svojo pričujočnostjo angelje hrani
in vse tiče podnebne preživlja, se posti za te; koliko raji moraš
ti sam za se kaj poterpeti! Kako pa se smeš imenovati služab¬
nika Jezusa Kristusa, ako vse svoje življenje v nezmernosti
preživiš, ko je tvoj Zveličar pa lakot in žejo terpel? Ko je
on vse mogoče britkosti in terpljenja za te prestal, nočeš ti
nič storiti za zveličanje svoje? Ako ti je zatajevanje, ako ti je
zmernost pretežka, spominjaj se jesiha in žolča, s kterim si je
Jezus na križu svojo žejo gasil! M je tako grenke jedi, pravi
sv. Bernard, da bi sladka in prijetna ne bila, ako jo primerjaš
jesihu iu žolču, s kterim je bil napajan umirajoči Jezus na
križu. — Spominjaj se pa še svetih puščavnikov, ki so v ne¬
znane pustote se podali, ter so s Kristusom svoje meso in vse
poželjenje meseno križali, in z Božjo pomočjo so veliko let
prebili, ko so le slabe koreninice vživali in nam svojo zmernost
pokazali. Ako so pa ti svetniki tako Kristusa posnemali, da
so si vrata nebeške odperli; kaj ti misliš po poti nezmernosti
in požrešnosti nebesa doseči ? — Pomisli poslednjič, koliko ubožcev
je na svetu, ki bi se srečne šteli, ako bi jim bilo dano, da bi
si s kruhom in z vodo potolažili svojo lakoto in žejo; in tako
boš lahko spoznal, kako dobrotljiv ti je Gospod Bog, da ti je
dal več, ko drugim; in da bi bilo zares nespodobno, da bi
njegovo dobrotljivost le v nasitenje svoje sladkosnednosti obračal!

3. Poseben pripomoček, da v požrešnost ne zabredeš, j e
večkratna misel, da to telo,  ktero toliko skerbno hraniš,
bo skoraj nagnjusnim červom v jed,  in da, ko ga predobro
pasemo, le červom boljši obed pripravljamo. Kdor to večkrat
premišljuje,, ni mogoče, da bi se preobložil z jedjo ali pijačo;
kajti pač neumno je, za gerde červe toliko skerbeti.

311

4. Da se ti požrešnost bolj pristudi, da se te za človeka
toliko gerde pregrehe ložej in bolj gotovo ogneš, premiš¬
ljuj večkrat, kako nespodobna da je ta
pregreha in koliko hudega iz nje izvir  a, —
glej nesrečne požrešnike, kakošni sužnji da so. O kako zares
gerd je požrešnik, kako nagnjusen, milovanja vreden je pijanec,
ki svoj denar, svojo čast, svoje poštenje, svojo pamet, ja celo
svojo dušo in večno zveličanje požre in zapije! Gerda požreš¬
nost je vsemu človeškemu rodu smert prislužila. Sv. Krizostom
pravi: »Pijanec ne ve, kdaj bi govoril, ne ve, kdaj bi molčal.
Usta so mu vedno odperte, njegove ustnice nimajo ne paha,
ne vrat . . . Pijanost je prostovoljna beznost, izdajstvo lastnih
skrivnost, zasmehovavna bolezen, bol, s kterega se vse norčuje;
je prosto zvoljeni satan, hujši ko steklina. Hočeš vedeti, da
je pijanec revniši, kakor obsedenec? Glej obsedeni se vsakemu
smili, pijanca vsi sovražimo; unega milujemo, tega zaničujemo.
Zakaj tako ? bolezen enega je nesreča, bolezen druzega je kazni
vredna lahkomišljenost. Pijanec ima enake terpljenja, kakor
obseden. On tava sem ter tje, je trapast, se zverne na tla,
vije svoje oči, bije z nogami, in ko na tla telebi, peni se,
kakor obsedenec. Pijanec je gnjus svojim prijatelom, v smeh
svojim sovražnikom, zaničljiv svojim služabnikom, pristuden
svoji ženi, vsem nesterpljiv, zaničljivši kakor je neumna živina."
»Komu gorje?  vpraša Modri, čigavemu očetu
gorje? kdo ima prepir? kdo pade v jamo? kdo
>ma rane brez v z r o k a ? k d o k a 1 n e o č i ? Aline
°ni, ki pri vinu s e d č in pridno kozarce i z-
Pivajo?"  (Preg. 23, 29, 30.) — Zato pa, o keršanska
( luša! ne hodi v družbo požrešnikov in pijancev; ne poslušaj
jih, ki te zapeljujejo, ki te love v svoje zanjke. Beži pred
n jimi. Kdor greha ue začne, gotovo se ga ne navadi. Ložej

312

je pa, nikoli ne začeti, kakor pričetega se odvaditi. Zato nas
opominja zopet sveto pismo: »P o s 1 u š a j moj sin in bodi
moder. . .Ne bodi pri gostarijab pijancev,
in ne pri pojedinah tacih, ki meso prinašajo
k pojedini."  (Preg. 23, 20.) Ako to ubogaš, nikoli ne
boš požrešnik, nikoli ne boš pijanec.

5. Kaj ti je pa početi, ako si že požrešnik
in pijanec?  Pač se mi smiliš, ljubi moj kristjan! kajti
pravijo, da »pijanec se spreoberne, ko se v jamo z verne" ? Ker
pa noben greh ni tolik, da bi se ga človek nikakor znebiti
ne mogel, zato ti povem:

Kako se zamoreš odvaditi požrešnosti
in pijanosti?

1. Pritergujsi vsak dan kaj malega pri
pijači.  Požrešnost je duhovna vodenica. Vodeničen je zmiraj
žejen, zmiraj bi pil: in bolj ko pije, še bolj ga žeja. Tako
dela požrešnik; vedno misli na jed in pijačo; in več ko pojč
in popije, bolj je požrešen. Vodeničen pa ne sme preveč piti,
ako si hoče zboljšati svoj žalostni stan ; temuč si mora pri-
tergovati. Tako mora požrešnik, zlasti še pijanec si vsak dan
kaj pritergovati pri jedi in pijači. Le tako je mogoče, da se
poboljša in zapusti to gerdo pregreho. Zato pravi sv. Avguštin:
»To moramo vedeti, da nobeden na en dan ni pijanec postal;
ampak ker je dan na dan le bolj popival. Tako naj si zopet
vsak dan kaj priterga, kdor se tega zla znebiti in nazaj k luči
treznosti priti hoče." Tako berem od pijanca, ki se je, kedar
ga je skušnjava nadlegovala, da bi se vpijanil, vode do sitega
napil. Vse druge pijače se je anal. Enkrat ga je nezrečeno
vleklo v kerčmo; sam ni vedel, kdaj in kako je do vrat prišel,
ker huda vojska je bila v njem. Strast pijanosti pa dobra
vest ste se borile. Že je hotel odpreti kerčmo, kar zagleda

313

Da tergu studenec, ki je bil umetno napeljan v mesto. Popusti
De varno hišo, ter gre in se hladne vode do sitega napije. In
ter je resnično voljo imel, podpiral ga je Bog in popolnoma
s e je poboljšal; tako da se mu je vsa opijanljiva pijača za
zmiraj pristudila.

2. Ako hočeš res zapustiti to nespodobno pregreho , n e
bodi v slabo druščino, ne hodi na nobeno po¬
jedino,  ako le se je ogniti kako moreš. Tudi tu in še
posebno tu velja: „Kdor nevarnost ljubi, v nji se pogubi.“ Sta¬
rega, poštenega kmeta, ki nikdar na nobeno ženitnino in na
Dobeno pojedino ni šel, so vprašali , zakaj se toliko ogiblje
vsake gostarije in vsacega razveseljevanja; in on pravi: „Zato
De grem na nobeno gostarijo, da ne zbudim vpijoče hudobe,
ti se ji požrešnost pravi." Ako se ne odpoveš svojemu pre¬
grešnemu pajdaštvu, ne boš se nikdar poboljšal. Ne hodi toraj
v  Dobeno hišo, ki je nevarna za te. Kerčme še poglej nikar.

3. Pomisli tretjič, koliko je revežev po svetu,
t i n i m a j o k r u h a,  da bi si le grižljej založili in si hudo
lakoto le nekoliko potolažili; pomisli koliko je bolnikov,
ti nimajo nobene postrežbe. Požrešnik, pijanec! ako misliš na

reve, ali se ne boš sramoval svoje gerde pregrehe, ki po
Depotrebnem zapravljaš hrano in si svoj trebuh paseš, ko tvoj
bližnji lakoto in žejo terpi! Zlasti še, ako si gospodar, ako si
°ča; poglej svojo ubogo ženo, ki morebiti nima potrebne za¬
čimbe ali še soli ne; poglej svoje nedolžne otročiče, ki more¬
biti stergani in gladni hodijo. Ali pomisli, kakošno sramoto
delaš svoji hiši. Otrokom bo tvoja gerda požrešnost oči zakri¬
vala ; sram jih bo, ki jim bo svet očital tvojo pijanost, tvojo
zapravljivost; sram jih bo, ki bodo zaničevani, ki morebiti za¬
voljo tvoje pregrehe počernjeni ne bodo prišli k poštenemu kruhu! O
kaj bo pa še le pred ojstrim sodnikom, kjer bodo morebiti celo tvoja žena

314

in tvoji otroci tirjali pogubljenje tvoje, ki boš kriv tudi nji¬
hove nesreče!

4. Poslednji pripomoček zapustiti to človeku toliko ne¬

pristojno pregreho, in ki je boljši, kakor vsi drugi pripomočki,
je pa molitev;  s ktero Boga na pomoč klicati moraš. Sv.
Avguštin pravi: »Pijanosti vdani, ker le s pomočjo Božjo se
iz blata, to je iz nesnažne pijanosti, izkopati zamorejo, naj

prej ko prej Boga na pomoč kličejo; naj iz vseh moči svoje

duše s prerokom zdihujejo, in Gospoda kličejo: »Potegni
me iz blata, da ne obtičim!®  (Ps. 68, 15.) Ja

tudi molitev družili večkrat pomaga. Te dni sem bral od žene,
ki je imela gerdega pijanca moža. Niti prošnja niti ojstro
svarjenje ni nič zdalo. Skregala sta se in že več dni jej mož
ne da nobene besede; če ga tudi z lepo ogovori, on le molči.
Žepa gre na Božjo pot iz tega namena, da bi pri Materi Božji
pomoč zadobila v svoji nadlogi, ktero potoži tudi mašniku.
Mašnik jej priporoči, naj ostane poterpežljiva in krotka in še
pristavi, naj v hudi sili poklekne pred kako podobo Matere
Božje, pa naj z zaupanjem zmoli: »Češčena si kraljica!® Ko
žena domu pride, mož le še molči in na večer pa zopet pijan
prilomasti domu, ter razsaja, da je strah in groza. Ubogi
otroci se potaknejo po koteh; ona komaj ubeži v kamrico ter
se zapre. V tej silni britkosti pade na kolena pred podobo
Matere Božje, ktera je na steni visela. Serčno in s terdnim
zaupanjem zmoli »Češčena si kraljica® in mož med tem po¬
tihne. Ko zjutraj vstane, stopi v hišo, kjer je mož v nedeljski
opravi stal na sredi hiše. Vsa preplašena ga še pogledati si ne
upa. Mož pa jej poda roko in pravi: »Dosti je najnega pre¬
pira, konec mora biti temu." Žena mu objokana poda svojo
desnico. Od tiste ure pa je bil ves drugačen, bil je pošten

315

n^ž in dober oča. Nikdar več se ni vpijanil. Kdo bo terditi
mogel, da ni Marija serčne molitve uboge žene uslišala?

Kakor pa Bog molitev nadložnega usliši, toliko ljubša mu
J e  še molitev nedolžnih otrok. Lahko bi vam povedal več
sledov, da so nedolžni otroci sprosili spreobernjenje svojega
slabega očeta, ki je bil požrešnik, pijanec. Naj vam le enega
v  misel vzamem. V neki hiši so se zbrali pajdaši, ki so se
Namenili na daljno pot. Pristopi k njim neznan gospod. Zaj¬
trkovali so nekoliko žganega vina. Tudi ptujcu ga ponudijo.

Pa se zahvali ter pravi, da žganja ne pije. Ker mu le še
Ogovarjajo in terdijo, da mali požirek ni škodljiv, on le sta¬
noviten ostane, ter ga ne pokusi. Povč jim pa, da je bil nekdaj

Ve Hk pijanec in da ga je njegov sin poboljšal. Radovedni ga
Prosijo, naj jim pove, kako se je to zgodilo ? In on pravi:

opremil sem svojega dobrega sina, ko je šel v poglavitno

niesto v šolo. Preden se ločiva, prime me sin za roke, me
nulo pogleda in pravi: „Oča, preden greva vsaksebi, mi mo-
ra t nekaj obljubiti." — „No kaj bi pa rad, moj sin?" ga
v Prašam. „Ja moj oča! poprej mi morate obljubiti, da bote
0  storili." Ker sem svojega sina zares ljubil, rekel sem „ja“
11  Se m mu svojo roko dal. In zdaj pravi sin: „Oča, od zdaj
a  naprej ne smete ne kapljice žganja več piti!" — Ko led
1116  je premrazilo po vsem životu pri teh otrokovih besedah in
J než beseda sem bil, ter ga nisem več pokusil. Pa nikdar
1111  ni bilo zato žal. Čutil sem se pa vedno močnejega, ko so
jtprej moje moči že jako hirale. — O blagor očetu, ki ima
a k° dobrega sina!

Gorje pa vam, vi nesrečni pijanci! Ako vas nauk od
t*°žrešnosti ni nič presunil, ako vas moje besede niso nič omeh-
ae - Le še tole mil o prošnjo imam do vas: Usmilite se svojih
dolžnih otročičev; usmilite se svojih ubozih žen, in nikar jih

316

v revščino ne pogreznujte! Usmilite se svojih znancev in pri'
jatelov ter jim ne delajte sramote! Usmilite se svojega zdravja
in nikar se ne morite! Usmilite se svoje neumerjoče duše, P a
nikar je ne pogubljajte! Ako pa vas vse to nič ne gane, nič
ne omeči; potem pa nesite prekletstvo tega sveta in prekletstvo
svojega Boga — seboj v grob, seboj v peklensko brezno, kjer
bo jok in škripanje z zobmi, kjer bote s satanskim žolčem in
raztopljenim žveplom svojo večno žejo gasili. — Ne upam si
reči: Amen, ker se mi smilijo vaše duše!

Zato preljubi moji poslušavci! sklenem današni, morebiti
nekterim že predolg keršanski nauk, z opominom Zveličarja na¬
šega, da se varujmo, da ne preobložimo svojih sere s požreš¬
nostjo in pijanostjo, da tisti dan, dan smerti, nanagloma nad
nas ne pride. (Luk. 21, 34.) Ja preljubi! zavživajmo jed in
pijačo le za potrebo. Ne zbirajmo se predrage brane, bodimo
zadovoljni s tem, kar po svojem stanu imamo. Ako je Jezus
Kristus, kralj nebes in zemlje, se le ubožne hrane poslužib
celo lakoto in žejo terpel — o le na križ poglejmo! — ako
je toliko svetnikov le s koreninami in zeljši se preživljalo; zakaj
bi mi po dragi, imenitni brani hrepeneli? Zakaj bi mi toliko
redili in toliko napajali svoje telo, ki našo dušo toliko in to¬
likokrat nadleguje in bo skoraj červom v jed? Ne, moji krist¬
jani ! hrepenino veliko več po tisti jedi, od ktere Kristus pravi:
„Jaz imam jed jesti, ktere vi ne veste."  (J an '
4, 32.) In ta jed je spolnovanje volje Božje, je keršanska
pravica. O moj Bog! koliko delamo, da bi si telo preživljali;
noč in dan se trudimo le za posvetno; in vendar bi imeli velik 0
bolj skerbeti za svojo neumerjočo dušo. Hrepenimo toraj P°
duhovni hrani, da Bogu služimo in svoj namen dosežemo,
se bodo nad nami spolnile Gospodove besede; „B 1 a g o r 1 a
nim in žejnim pravice, ker oni bodo nasiten 1 -

317

(Mat. 5, 6.) Varujmo se pa tudi, da druzih v požrešnost ne
za pelujemo, da jih nikdar nezmerno piti ne silimo. Kdor druge
s ili, da več pijejo, kakor jim je za potrebo, hujši dela, kakor
^ hi njihovo telo z mečem ranil, pravi sv. Auguštin. »Kakor
P° dne pošteno hodimo, ne v požrešnosti in
Pijanosti . . . temuč oblecite Gospoda Jezusa
Kristusa, in ne strezite mesu  v p o ž e 1 j e n j i.“
(Kim. 13, 13—14.) Amen.

XXIV. Keršanski nauk.

0. Od jeze. 1. Kaj je jeza ?  — 2. Kako se pregrešimo
z  Jezo ?  — 3. Koliko hudo je jeza ?

Naj bolj vesela svetloba na zemlji jesolnčna, dnevna luč;
lla ,j bolj žalostna temota pa je ponočni mrak. Tako je na svetu
ria .j prijetniša naj poglavitniša čednost sveta, čista ljubezen naj,
strašnejša hudoba pa je jeza in sovraštvo. Prava ljubezen je
tisto svetlo zlato, ki nam pozlati vse naše dela, da so Bogu
dopadljive, nam in bližnjemu koristne in zveličanske. Jeza pa
ni  sovraštvo je tista gerda gnjusoba, ki nam vse naše dejanje
1,1  nehanje, ki nam celo naše serce pokaži in pokvari, da ne
dopade Bogu noben dar, ki pride iz sovražnega serca. In ravno
°d te černe pregrehe, od jeze, vam moram zdaj govoriti. Po¬
pisal sem vam že petero grehov, ki so izvir, korenina, glava
drugim grehom. Zadnji keršanski nauk je bil še od požreš¬
nosti, ktera je za človeka zares nepristojna pregreha. Danes
ltle  pa poslušajte od šestega poglavitnega greha; in ta je jeza.
K 1  naj poprej vam bom povedal:

1. Kaj je jeza?

Keršanski nauk V. p.

21

318

Človek, kterega jeza gospodari, že na tem svetu uinm
mirnega življenja; pa tudi po smerti bi se celo v nebesih ne
zastopil, ako bi ga mili Bog tudi v nebesa k sebi vzel; Bajti
v kakoršni navadi človek živi in umerje, ravno tak bo vekomaj
ostal. Ker je pa jeza ena tistih hudobij, ki so na svetu toliko
navadne, in ki napravljajo toliko in tako grozovito zlo; j e
dokaj potrebno, da to pregreho sovražimo in zaničujemo, t er
se je z vso skerbjo varujemo. Da bomo pa to toliko ložej m
toliko bolj gotovo storili, moramo premisliti: 1. Kaj je jeza?
— 2. Kako  se z jezo  pregrešimo? — 3. Koliko
hudo je jeza? — 4. Kteri grehi izvirajo i z
jeze? — 5. Kteri so pripomočki zoper jezo?

Jeza je nezmerno razdraženje ali razkačen je serca, zdru¬
ženo z željo, se maščevati. Jeza je, pravim, razdraženost na¬
šega serca. Kakor roj, ako pihneš vanj, se na vse strani za¬
kadi ali razlije, tako se razkadi ali razlije, nekako razširi serce,
ako ga v nevoljo pripraviš. Zato pravimo od človeka, ako ga
njegovi volji nasprotne reči zdražijo, da se mu je žolč razlili
da je zrojil.

Ali je pa vsaka jeza pregrešna?

Razdraženje našega serca samo na sebi ni greh; ono je
celo od modrega stvarnika nam dani dobrodejni čut; in sicer
zato nam dani, da bi ž njim odvernili od sebe vsako zlo, naj
pride od koderkoli hoče. Ako bi na zemlji ne bilo nobene
nam nasprotne, nam žugajoče moči, nobene jeze bi ne bilo treba;
lahko bi bili brez tega čutila. Ali, o moj Bog, kdo tega ne
ve, da po storjenem grehu je bila človeku nasprotna, sovražna
postala vsa natora? Vse zverine se nam vstavljajo, so nam so¬
vražne; ja ljudje sami med seboj, tudi odpadeni angeli s svojim
serdom, s svojo nevoščljivostjo nam žugajo, so nam sovražni-
In zoper vse take napade nam je jeza dobrodejni, koristni čut,

819

a k° jo le v pravi berzdi imamo. Ta nas priganja, da se v bran
Postavimo vsemu hudemu, kar nam od nasprotnih stvari žuga;
ani  serčnost daje, da se zoper vsako hudo vzdignemo, taisto
s r ajamo in kaznujemo. Kaj bi bilo za starše, ako bi vidili,
ako hudobija poganja pri otrocih, pa bi serčnosti ne imeli,
az novati jo in v pravem času jo zadušiti, ako bi se jeziti ne
, ! Zato razdraženje našega serca ali jeza sama na sebi

111  noben greh, je veliko več dobrodejni, koristni čut, za kar
Moramo Bogu še hvaležni biti.

In tako je jeza večkrat dobra, pravična in sveta. Zato
Pravi sveto pismo: „Ko se jezite, ne grešite!"  (Ps.
> S.) Tedaj se smemo jeziti, pa z jezo ne smemo grešiti.

Kdaj je pa jeza pravična?

Pravična , dobra in sveta jeza je tista, ki a) izhaja
J 2  Pametnega uzroka; inb) ktero pamet in
J u  b e z e n spremlja.

a) Pravična jeza ima vselej svoj začetek v pa-
^ e tnem uzroku.  Tako, ako se kdo jezi, ker se Bog
> ali ker grešnik sebi ali svojemu bližnjemu na telesu ali
,la ( Kši škoduje. Tako sveto jezo je imel Mojzes, ko je prišel
S  Sinajske gore in je videl ljudstvo malikovati; in v tej sveti
^ je razdrobil kamniti tabli ter je dal ojster ukaz, rekoč:
r  i p a š e naj slehern svoj meč okoli 1 e d j a ?
11  hodite sem ter tj e od vrat do vrat po sredi

s  h a  11 i § č ;

S V 0

in slehern umori svojega brata,

Je g a prijatela in svojega soseda

In

P a d 1 o je zmed ljudstva tisti dan okoli tri in
^ v a  j s e t tavžent mož."  (II. Mojz. 32, 27, 28.) Tako
s Mo je^o j e  i me l sveti Janez Kerstnik, ko je hinavskim fa¬
rjem očital: „Gadja rodovina! kdo vam j ep o.

a 2  a 1 bežati pred prihodnjo jezo. Storite
n 21*

320

1

tedaj vreden sad pokore; in ne govorite m e u
seboj: Abrahama imamo očeta.* (Mat. 3, 7 —-9-)
Tako pravično se je jezil naš preljubi Zveličar Jezus Kristus
sam, ko je hinavske farizeje imenoval pobeljene grobove, nbi-
javcev sinove, hudobno, prešestno ljudstvo. (Mat. 23. 12. 1^.)
In ko je oskrunjevavce tempeljnove spokal, jim mize in denarje
prebernil, rekoč: „Spravite se od tod, in ne delajte
iz hiše mojega Očeta hiše kupčije!"  (Jan. 2. 16-)
Tako sveto in pravično jezo so imeli aposteljni in vsi svetnikb
kedar so videli, kako so ljudje v malikovanje, v pregrehe m
hudobije pogreznjeni. Tako sveta in pravična je jeza, kedar
starši ali učeniki otročje hudobije z ojstrimi besedami ali tudi
s kaznimi zavračujejo, kedar gospodarji svojim podložnim njih pr 0 '
grehe očitajo, ali kedar dušni pastirji, spovedniki in pridgarjj
terdovratnim grešnikom odkrito in na ravnost rečejo: „T° ^
ni pripuščeno.“ Tako se razdraži, znevoli vsak dober in vn®t
kristjan, kedarkoli in kjerkoli zapazi nespodobne dejanja, ali sliš 1
pregrešno govorjenje. In tako razdraženje, taka togota našega
serca ni greh; temuč je pravična sveta vnema, ki pride vselej
iz dobrega uzroka, ne iz nepoterpežljivosti ampak iz ljubezni do
pravice. Kedar toraj je uzrok jeze dober, je jeza pravična 111
ni pregrešna. Ali vendar moramo pazljivi biti; kajti lastna
ljubezen prav lahko človeka preslepi, da misli, da njegova j eza
je pametna, ko je morebiti hudo pregrešna.

b) Sveto in pravično jezo vselej tudiP a
metin ljubezen spremlja.  Po pameti, ali k ar  } e
vse eno po zapovedih Božjih moramo ravnati vse svoje dejanja-
Kedar se toraj jezimo, in sicer iz dobrega uzroka, iz pravda
namena, ne sme nas nikdar premagati zdražena strast; amp a
vselej nas mora voditi zdrava pamet; to je , v jezi ne smem 0
nikdar nič misliti, ne govoriti, ne storiti, kar bi bilo nespamet 110 ’

321

kav bi bilo pregrešno. Kdor se tako jezi, vselej se prav in
d°bro zave; on ne bo nepremišljeno ne govoril, ne delal , ter
Se  ne bo strastno obnašal; on ne bo rojil, ako je tudi osebno
razdražen, ako je tudi njegova lastna ljubezen razžaljena bila.
2ato pa tudi nič ne počne, kar bi potem obžalovati moral; on
Se  hitro pomiri, ko se mu to zopet potrebno zdi. Taka s pa¬
metjo oberzdana jeza je pravična jeza in ni greh; je celo dobra
111  sveta, ako izvira iz pametnega uzroka in jo še tudi 1 j u-
b e  z e n spremlja.  Ljubezen jo pa spremlja, kedar je jeza
°bernjena na pregrešek, na hudo samo, ne pa na osebo, ktero
to hudo stori. Kristjani! mi smo dolžni ljubiti vse ljudi, dobre
to hudobne, svoje prijatele in dobrotnike, pa tudi svoje sovraž¬
nike in razžalnike; to je , vsem moramo in to vselej in pov¬
edi , dobro želeti in ako mogoče , tudi dobro storiti. Ako bi
toraj kdo ge tako globoko padel, se nam še tako hudo zameril,
tokdar ga ne smemo sovražiti, nikdar nič hudega želeti, ja no¬
benih maščevavnih misel proti njemu imeti ne smemo; kajti
^toveka sovražiti bi ne bilo prav, bi bilo krivično. Mi smemo
s °vražiti, zaničevati hudo, ktero je človek storil; njega samega
Pa ne smemo niti sovražiti niti zaničevati; njega samega mo-
rar «o ljubiti; in le zato mu moramo pokazati svojo nejevoljo,
Sv °jo jezo, ker ga ljubimo, ker mu dobro želimo. Zdravnikom
Moramo podobni biti. Zdravniki dajo grenke zdravila, celo
re žejo in žgejo; tega pa ne delajo iz sovraštva ali iz mašče¬
vanja bolniku; temuč iz dobrega namena , da bi mu življenje
ohranili, da bi ga ozdravili.

Kdor se toraj tako jezi, iz dobrega uzroka; po pameti
to v ljubezni, on ne greši; njegova jeza je pravična , sveta
v «eiua. In zdaj vam bom lahko odgovoril na vprašanje :

2.  Kdaj j e jeza pregrešna? ali:  Kako se z

Je zo pregrešimo?

322

Jeza je pregrešna vselej, ako jej manjka le eno unih last¬
nost, od kterih sem ravno kar govoril; kajti potem je razdra-
ženje serca neredno in je sklenjeno z željo, se maščevati, kar
je pa vselej pregrešno. Iz tega pa tudi spoznate , da se z
jezo na trojno pregrešimo, namreč : a) ako se razdraži ® 0
iz nespametnega uzroka; b) ako smo nespo¬
dobno razkačeni in c) ako se maščujemo.

a) Pervič se pregrešimo z jezo, ako se togotimo iz ne¬
spametnega uzroka.  Na priliko: Tvoj konj, tvoj vol ti
po volji ne stoji, po volji ne stopa, ali zakuriti hitro ne moreš;
ali ob kamen, ob poleno si zadel in zato, za take nasprotnosti
se jeza vzdigne v tvojem sercu. — To je nespameten, neumen
uzrok. Drugi se jezi, ako mu delo ne gre prav od rok , ali
vreme mu ni po volji, ali pes zalaja nad njim , ali ga muha
piči, ali mu sapa klobuk odnese , ali mu dež obleko zmoči-
— To je neumen uzrok. Spet drugi se jezi, ako ni povsod
pervi, ako se mu kaj odreče, se mu vse po volji ne steče, ali
če ga premalo prijazno pozdraviš , ga premalo čisljaš, se n®
dosti ne vklanjaš, ali če mu kako njemu neprijetno delo ukažeš,
ali ga kaj posvariš. Vsi, ki se iz takih ali tem enakih uzro-
kov jezč, se pregrešč; kajti njihova jeza ne izhaja z nobenega
pametnega uzroka. Podobni so nemi živini, ki je zdražena, ki
divja, ako se njenemu natornemu nagonu kaj nasprotnega
pripeti.

b) Drugič je jeza pregrešna, ako se nespodobno,
nepristojno, pregnano razkačimo,  ako je uzrok
jeze tudi še pameten. In tako se njih veliko pregreši. Kakošui
so navadno ljudje v jezi ? kakošno je njihovo obnašanje ? Obraz
jim se razširi, kri jih zalije, ali pa postanejo bledi ko smert ?
Globoko, glasno dihajo, tresejo se po vsem životu, divje razsa¬
jajo , s pestmi bijejo , z zobmi škripljejo; vpijejo, preklinjaj 0 )

323

zakramentirajo, rotijo; se zaženejo vsi zdivjani na stvar, ktera
jih je zdražila, ter počenjajo neznansko, česar se vmirjeni sra¬
mujejo in kar večkrat britko obžalujejo. Tako razkačeni vselej
grešijo; kajti s svojo jezo so prestopili mejo zmernosti, človek
Se  nikdar spozabiti ne sme; ne sme ga voditi slepa strast,
am pak zdrava pamet. Kdorkoli se v jezi nespametno obnaša,
Uepristojno govori ali počenja, tak greši, naj bi bil uzrok nje-
§°ve jeze še tako pravičen , še tako imeniten. Iz tega lahko
s Poznate, da togota je malokdaj brez greha, in da moramo po-
8e bno pazljivi biti, da se v nagli jezi ne pregrešimo.

t

c) Maščevanje p a j e vselej greh;  to je , ako
° V( 'ka jeza toliko premaga, da v jezi kaj hudega stori ali le
f° r iti želi. In, o moj Bog, kolikokrat se marsikdo svoji jezi
a ko prepusti, da svojemu bližnjemu hudo želi, ga sovraži, ali
Ce ^° 5  če le more, kaj žalega stori. Taka jeza je sovraštvo, je
maščevanje in je vselej greh; kajti ona nasprotuje ljubezni in
Pravici. Ona nasprotuje ljubezni; kajti „ljubezen je po-
e r  P e ž 1 j i v a, je dobrotljiva . . . se ne da raz-
, la žiti . . . vse pretdrpi . . . vse prenese",
Piše sv. Pavel. (I. Kor. 13, 4—7.) Taka jeza nasprotuje
Pavici, ki tirja, da damo in pustimo vsakemu svoje, da nobe-
Uega krivično ne žalimo, da nobenemu nič hudega ne želimo,
116  storimo. Oj, koliko grehov se stori z maščevavno , s so-
Vraž uo jezo ! Vsako , tudi naj manjše razžaljenje marsikterega
m° razdraži, tako razkači, da svojemu razžalniku vse hudo,
Ce ^°_ suiert želi. So celo starši, ktere jeza tako prevzame, da
SV °imi nevbogljivim otrokom vse hudo žele ali vsaj jim priimke
Odevajo, jih preklinjajo in se rote, da mora biti vsacega strah
§ r °za , ko sliši tako divjanje; ktero pa tudi nikdar otrok

Ul

Ue

^ poboljša, temuč le še pohujša. — Kedar slisim tako divjanje
re čnih staršev, pride mi na misel ta le prigodba: Bazkačen

324

neversk gospodar je pretepal svojega sužnja. Ko to vidi neki
modrijan, zakliče: Lejte, lejte ! kako en suženj druzega sužnja
tepe; kajti vsaka strast, toraj tudi jeza si stori človeka sužnjegu-
Zdaj toraj vemo: Kaj je jeza? kdaj je pravična? in kako
se z jezo pregrešimo ? Da bomo pa to pregreho zaničevali,
studili in se je ogibali, pomislimo zdaj še:

3. Koliko hudo je jeza?

Jeza je veliko hudo sama na sebi; pa tudi nezrečeno
hudo v svojih žalostnih nasledkih. Danes bomo premislili,
kako hudobna je jeza sama na sebi; žalostne nasledke gerde
jeze vam bom pa popisal v prihodnjem keršanskem nauku, ako
bo Božja sveta volja. Tedaj:

Kaj hudega ima jeza sama na sebi?
Pregrešna jeza sama na sebi je velika hudobija; in 1°
bomo spoznali ako jezo pregledamo a. oziroma do B o g a ’
b. do bližnjega  in c. oziroma do jezivca samega
a. Poglejmo naj poprej, kako se človek p r e g r e § 1
z jezo oziroma do Boga?

Jeza v človeku znemiri in shomata stanovanje Božje, r aZ '
dere v njem podobo Božjo ter sega v oblast Božjo. — Poglej 1110
to bolj na tanko. Dokler je duša v stanu gnade Božje, J e
tempelj, stanovanje svetega Duha; v njej prebiva Duh Božji,
kakor v svojem stanovanji, v svojem tempe!jnu. Kaj pa s torl
jeza ? Ona vznemiri, razdene to stanovanje, kterega si je zvolil
sveti Duh sam. In ravno zato opominja sv. apostelj Pavel vse
ljudi, zlasti še kristjane, da naj nikar svetega Duha iz svojih
sere ne preganjajo z jezo; da naj nič ne storč, kar bi naspi 0 '
tovalo svetemu Duhu. »Nikar ne žalite svetega Duli a
Božjega . . . Vsa grenkoba, in jeza, in s e r
in vpitje, in preklinjevanje bodi daljež 0 ,
vas z vso hudobijo vred,"  (Ef. 4, 30, 31.) ^ ^

325

Ja sveti Duh ne bil razžaljen, ako hi bil razžaljenja zmožen.

sv. Gregor pravi: „Kakor hitro jeza človeka premaga, na-
pravi zmešnjavo in nered v njegovem sercu, ki je stanovanje
svetega Duha; in ta zmešnjava je tolika, da prisili svetega
® u ha, da se umakne , ter naredi prostor puntarskemu duhu,
satanu." Toraj glejte, ljubi moji! ako je duša vsa prevzeta
Nesrečne jeze, vsa ogrenjena grešnega žolča, mora sveti Duh ž
11  je bežati, da naredi prostor hudobnemu duhu. O kolika kri¬
lca ! koliki kvar!

Zdaj pa še poglejmo, kako jeza v človeku razdere podobo
Kozjo. Dokler je človek svojemu bližnjemu milostljiv, usmiljen,
dober in ljubeznjiv, ima lepo znamenje in pravo podobo Božjo
lla d seboj. In kako dela Bog z nami ? Mar preč spušča svoje
bliske v nas , kedar ga razžalimo ? Kaka. Tega ne; poterp-
Ijenje ima z nami, ljubeznjivo nas prenaša in odpusti nam.
■Kedar toraj človek Bogu enako dela s svojim bližnjim, razodeva
resnične lastnosti Božje, razodeva resnično podobo Boga, svo¬
jca nebeškega Očeta, ter je v resnici prava podoba Božja. Kaj
Pa stori jeza? Ona človeku popači in razdere to prelepo podobo,
1° preljubeznjivo enakost z Bogom, ter ga vpodobi divji zverini.
Glejte! jezavi človek je raje podoben tigru, hijeni, kakor Bogu,
Mojemu nebeškemu Očetu ! Kolika krivica! koliki kvar !

Pa jezavi človek se še huje pregreši nad Bogom samim.
Kri se poloti naj više oblasti, ktero Bog čez svoje stvari ima.
Kn se, tako rekoč, posadi na sedež Božji, ter si prilastuje na¬
ravnost zoper voljo Božjo tisti serd, kterega si je Gospod sebi
Prihranil, ko pravi: „M e n i gre maščevanje; jaz b o m
Povernil.“  (Rim. 13 , 19 .) Glejte, kristjani moji! krivico
d' zaničevanje, kterega se jezavi. in maščevavni človek vdeleži
Zo per Boga samega. On odtegne Bogu oblast sodnikovo, ter
sl jo prilastuje sebi, vzame mu oblast, kaznovati njegove stvari,

326

ter hoče biti sam, ko Bog, kedar žuga in se roti, da se ma¬
ščevati hoče, ako se le more. Glejte, koliko grozovito psovanje,
koliko razžaljenje Božje ima jeza v sebi, in kako velika hu¬
dobija je oziroma do Boga !

Cesar Teodozi se je bil strašno razserdil, ter je mislil
veliko svojih podložnih pomoriti zavoljo zaničevanja, ktero mu
je hudobno ljudstvo storilo s tem, da je podobo njegovo in nje¬
gove žene po blatu mandralo. Ko je to zvedel Antiohijski škof
Klavjan, šel je k cesarju, ter mu pravi: „Ako se maščuješ,
storil boš, kar storč navadni ljudje; ako pa odpustiš, samemu
Bogu boš podoben." In blagi škof je premagal razdraženo
serce cesarjevo. Ta sveta misel: Ako odpustim svojim podlož¬
nim, ki so me razžalili, kakor Bog bom, ki je grešnikom vselej
in vedno dobrotijivši, kakor so grešniki proti Bogu hudobni in
nehvaležni. Ta mogočna misel je serce Teodozija toliko poto¬
lažila, da je razžaljenje odpustil in meč z rok djal. — Ravno
nasprotno pa dela vsak, kdor se maščuje nad razžalnikom svojim-
On ne posnema Boga; on posnema hudobnega duha, ter si
prilastuje maščevanje, ktero si je Bog sam sebi prihranil, ter
tako zares sega v pravico Božjo.

b. Kaj pa je jeza oziroma do bližnjega-
Ravno tako naj veča hudobija sama na sebi. Jezus Kristus,
naš Zveličar, tolikokrat priporoča, da ljubimo svojega bližnjega,
kakor sebe, da mu prijaznost, prizanesljivost in milost skazujemo-
Jezavi človek pa tem preljubeznjivim naredbam Božjim ravno
nasproti dela. Njemu je bližnji kamen, nad kterim se spod-
tika, mu je vzrok jeze in sovraštva, da ga zaničuje, se ž njim
ne meni, se nad njim znosi, ako le more. Ni čuda, da cerk¬
veni učeniki jezavega človeka divji zverini primerjajo. Kakor
škorpijon strupeno piči, kakor pes serdito laja , tako počne je'
zavi človek, pravijo. On sprednikov ne spoštuje, on sebi enake

327

zaničuje, prijatele zasramuje, starost zasmehuje, dobrotnikov ne
pozna, pravične ne časti, za svoje ne mara — z eno besedo:
do bližnjega nima nobene ljubezni. —

Hudobijo jeze bomo še bolj spoznali, ako pomislimo, kdo
J e  naš bližnji ? On je podoba Božja, otrok Božji in deležnik ne¬
beškega kraljestva. Ja, nek cerkven učenik pravi, naš bližnji
Je v Bogu to, kar je dete v svoji materi. Dete pa je materno
a ii v materi na trojno: v njenem telesu, ker ga je mati rodila;
T  njenem sercu, ker ga mati ljubi; v njenih persih, ker ga
Niati hrani. Tako je vsak kristjan v Kristusu ali on je na
frojno- zares Kristusov. On je v njegovem telesu; kajti Jezus
ga je prerodil s svojim terpljenjem, svojo smertjo na križu; on
J e  v sercu Jezusovem, ki ga neskončno ljubi; in on je v nje¬
govih persih, ki ga s svojim presvetim mesom in s svojo rešnjo
korvijo hrani. Kakor pa nihče ne more škodovati otroku v
Maternem telesu, da bi ne škodoval materi sami, tako ne more
Nihče se jeziti nad bližnjim, ga ne more nihče kleti, ne žaliti
'la bi ne žalil, da bi ne ranil telesa, serca in persi našega
ljubečega Zveličarja samega. Tolika hudobija toraj je jeza ozi-
r °uia na bližnjega našega!

c. Poglejmo še, kaj hudega stori jeza človeku
s  a m e m u ? Jeza podkopuje človeku zdravje, ter ga pred časom
v  grob spravi. „Nevoščljivost in jeza dni kraj¬
šate,"  pravi modri Sirah. (30, 26.) Nobena reč ne spod¬
aj e da človeškega zdravja tako hudo, kakor ga spodjeda jeza in
Nevoščljivost. Kakor strupeni červ cvetlico spodje, tako gloda
Jeza nit človeškega življenja, da vsahne. Jeza je zares strupen
gad, ki vije po oserčju; je lev, ki človeka podere; kajti jeza
Napravi žolč, ki se razlije po vseh udih, da človek postane
blavern, da vidi le hudo, da nikomur ne zaupa več. Kakor
%o apno hitro zaverši, ako le kolikanj vode nanj vliješ, tako

328

hitro se razkači jezavi človek, ter grozovito zraste, če ga l e
malo razžališ. Varuj se, o kristjan ! jeze; kakor se apno raz¬
pusti s svojim vriščenjem in razpade, tako razruši jezavi svoje
zdravje ter si koplje prezgodni grob. Kakor zdražena čebela
s svojim pičem sama sebe umori, tako navadno jezavi človek
sam sebi naj več škoduje. „R e s nič n o ! togota umori
neumneža,"  pravi že Job. (5. 3.) Koliko se jih je na jezo
napilo, smertno zbolelo in pomerlo! Koliko bolnikov milo na
smertni postelji ječi, na ktero jih je položila huda jeza! »-Kar
stori strup otrovanemu, to dela jeza razžaljenemu", uči sv. Kri-
zostom. Jezavec je sam svoj ubijavec. In kraljevi prerok pravi:
„K e r v o ž e 1 j ni možje ne bodo polovice svojih
dni doživeli."  (Ps. 54, 24.) Poslušajte, koliko škodo
si je napravil nek ovčar v svoji neumni jezi. Pasel je svojo
čredo na visokih planinah. Keki dan sedi na skali v senci ko¬
šate smreke. Zadremal je, ter s svojo glavo vedno naprej ki¬
mal. Kozel, ki se je blizo njega pasel, misli, da ga ovčar
draži in vabi, da bi se ž njim terkal. Da bi pokazal, kaj zna,
da bi ga dobro napadel, stopi kozel nekaj korakov nazaj, t er
se zažene v ovčarja in ga s svojimi rogi na tla podere. Ovčar
prebujen iz spanja, razserdi se, zgrabi kozla z obema rokama
ter ga dalječ od sebe zapodi. Tako zdivjani kozel dere naprej
in se prekucne v globoki prepad. Ovce jo potegnejo za njim
in njih do sto se pobije v breznu. Ovčar si puli lasje, pa vpije:
„Gorje mu, kdor jeze berzdati ne zna! Stotero nesrečo si v
plačo ima."

Zato, ljube keršanske duše! jezite se (po pravici), pa ni¬
kar ne grešite. Ne dajte prostora hudiču. (Efež. 4, 26.) Je¬
zite se, vi očetje in matere! kedar se vaši otroci kujajo, 11(3
vbogajo ali se togotijo. Izpodite jim jezo, ne pustite jim svoje'
glavne volje; ali Bog ne daj! da bi zraven pa vi kleli ter jih

329

sami pregrešne jeze učili 1 — Razserdite se v sveti vnemi vi
gospodarji in ve gospodinje, kedar vidite ali slišite, hlapce in
dokle hudo vganjati. Ne pustite jih hrez strahu, da ne hote
Ptujih grehov se vdeležili. — Pravično se jezite vsi, kedar vi¬
dite , kako se Bog žali in bližnji pohujšuje; ali grešite nikar;
a fflpak po nauku svetega Avguština pokončujte zmote; ljudi pa,
se motijo, ljubite; molite za nje, ktere svarite in boljšate.
Vsi pa bodimo po Jezusovem zgledu krotki in pohlevni, ter
Se  skerbno varujmo krivične jeze, pa se terdno deržimo ljube
poterpežljivosti, ki nam pripravlja časno in večno srečo. Ne
pozabimo nikdar, da krivična, pregrešna jeza je široka cesta v
Pogubljenje; sveta poterpežljivost pa je srečna steza v večno
življenje. Amen.

XXY. Keršanski nauk.

Kteri grehi izvirajo iz jeze ?  — 5. Kteri so pripomočki
z °per jezo?

Kako strašno bi bilo, ako bi človok spal, pa bi strupena
kača v njega zlezla, in ta bi mu drob in oserčje tako dolgo
grizla, da bi revež od njenega strupa umreti moral! Še hujša
J e  kača, ktero si človek sam v svojem sercu redi in ktera mu
truplo in dušo grozovite mori. In veste, kako se zove ta kača?

Nesrečna jeza je, od ktere sem vam že danes teden govo¬
rih To je zares strupena kača, ktero človek vedno seboj nosi,
<1° vedno v svojem sercu goji. — Na misel mi pride prigodba
nekega meniha, ktero ste, berž ko ne, že tudi vi slišali. Ta
menih, ki je živel v starodavnih časih, je bil toliko jezav, da
z  nikomur ni mogel v miru živeti. Da bi vendar mir zadobil,
sklenil je, zapustiti samostan, zapustiti vso družbo človeško, in

330

res se je v samotno puščavo podal. Tu, si je mislil, me nihče
ne bo dražil, nobeden me ne jezil. Ali menih ni pomislil, da
je sam sebe in svojo neoberzdano strast seboj v puščavo vzel*,
ni pomislil, da korenino nesrečne jeze v svojem sercu goju
Kmalo ko v puščavo pride , prinese si z bližnjega studenca
vode v lončenem verču. Yerč pa, ki ga je po strani postavil,
se z verne in menih se tako razserdi, da verč na tla trešči, da
se na drobno razbije. Ko se jeze ohladi, začne premišljevati,
kaj je storil ? in kdo ga je zdražil tu v puščavi, kjer dal ječ
na okoli ni bilo nobene žive duše? Spoznal je, da njegovega
nepokoja, njegove nesloge in njegove jeze niso krivi sobratje
njegovi; spoznal je, da vse nesreče je kriva le neoberzdana jeza
njegova. Videl je, da sam v sebi nosi kačo, ki mu miru ne
da. Šel je nazaj v samostan, pa se je serčno- vojskoval zoper
to poglavitno pregreho, ki je njemu in drugim bila toliko škod¬
ljiva. — Poglejmo, ljubi moji poslušavci! tudi mi danes, kaj
nam škoduje'nesrečna jeza? in potem še pomislimo, kako ho¬
čemo tudi mi oberzdati to hudo strast, to strupeno kačo, da
nas na vekomaj ne umori. Ko smo zadnjič premišljevali, kaj
je jeza? kako se pregrešimo z jezo? in koliko hudo je jeza?
pomislimo danes:

4. Kte.ri grehi izvirajo iz jeze?

Cerkveni učeniki nikoli zadosti dopovedati ne morejo, ko¬
liko hudega izvira iz jeze. Nekteri primerjajo jezo pijanosti,
ter jo imenujejo duhovno pijanost, in mi že vemo, koliko zla
napravi gerda pijanost. Sv. Hieronim pa naravnost jezo ime¬
nuje vrata, skozi ktere vse pregrehe in hudobije v človeka
gredč. In prav ima ta sveti mož; kajti jeza, ako se jej človek
vsega pripušča, vzame človeku vso pamet, da velikrat ne vd,
kaj počne; in vsem hudobijam so vrata do stečajev odperte.
»Človekova jeza namreč ne dela pravice

331

® 0  ž j e “  pravi sveto pismo. (Jak. 1. 20.) In kakor hitro
Jeza človeku pamet omami, prevzame ga vsega, ne ostane več
v  sercu skrita, temuč pokaže svoje rogove ter se razodeva v
besedi in v dejanji.

a) Kletev in rotenje je pervo nesrečno dete
?erde jeze.  Že David pravi od jezavega človeka: »Gadji
s ^rup je na njih ustnicah; njih usta so polne
kletve in grenkosti."  (Ps. 13, 3.) Kleti slišiš pastirja
lla  paši, oratarja na polji, voznika po cesti; celo trap, ki se
prekrižati ne zna, že kolne in se zavezuje, da hi ga zemlja
P°žerla, ako hi Bog usmiljen ne hil. In kdo ne ve, koliko in
kako se ljuhi Bog žali s kletevjo? Vse Božje stvari Boga hva¬
li' 0 , le jezavec ga s kletevjo žali, ki se mu pa velikrat strašno
P°vračuje. — Posvetnjak je v neki pivnici vreme klel, ker ni
®°gel po svoji volji sena sušiti, ter je djal, da ni več starega
■H°ga. Komaj pa domu pride, oslepi, ne more več govoriti in
^ aekterih dnevih žalostno umerje, ter stopi pred starega Boga.
~~~ Še veliko huje dela, kdor v nesreči preklinja, kedar se mu
kaj zoper njegovo voljo zgodi; ali kdor s kletevjo tudi druge
P°hujša. Poslušajte, kaj pravi modri Sirah: »Kedar hudoh-

hudiča preklinja, sam svojo dušo preklinja."
(2l. 30.) Kako hudo se pa pregrešč starši, ki svoje otroke
Preklinjajo in se rote, sem vam že večkrat pravil. Bog vas
Var uj tega greha; kajti kazen za ta greh je velikrat za pe-
Na Nemškem, tako herem v novinah, je nek kmet za
v ®ako stvarico klel, da mu je celo manjkalo še gerših hesed.
■^li Bog je pravičen. V najboljših letih mu je grozoviti rak
ger di jezik načel, ki mu je sčasoma popolnoma odgnil. Niti
govoriti, niti jesti ni več mogel. V dveh strašnih letih je revež
Uni erl, ves objokan in spokorjen. Varujte se, ljuhi moji! gerde
kletve; ona nam pekel odpira in vse hudo iz nje izvira. Le

332

pogubljeni v peklu kolnejo; in kdor se kletve ne odvadi, p°j^ e
v tovaršijo prekletih. Kletev ne škoduje toliko unemu, ki £ a
preklinjaš, kakor tebi samemu. »Dela mesa pa so znane-
Sovraštva, zdražbe, zavid, jeza, boji, kregG
razpertje, nevoščljivosti, uboji,  in  kar  je  tem 11
enacega. Od tacih del vam napovem, kakor sem
vam napovedoval, da, kteri take reči delajo, n e
bodo kralj estva Božjega dosegli." (Gal. 5,19—21-)
Ako bi iz jeze nobenega druzega greha ne bilo, že kletev sama
stori nezrečeno veliko hudega. Pa jeza rodi še dalje, še hujše
pregrehe. Zato nas lepo opominja zopet sv. apostelj Pavel, ko
pravi: „Vsa grenkoba in jeza, in serd, 111

vpitje inpreklinjevanje bodi dal ječ o d v a s
z vso hudobijo vred."  (Efež. 4, 31.) In vendar lahko
vidimo velikrat, kako jezavi človek divje napada njega, ki o !l
je razžalil, ter ga obsipa s svojim serdom in vpitjem. In l/
takih napadov navstanejo večkrat celo tožbe, ki so silno drage
in večletne sovraštva napravijo. Marsikdo je že bridko obžaloval?
kar je v jezi hudega počel, kedar se je serce zopet umiril 0 >
in veliko zgubo bi rad preterpel, ako bi mogel vse popraviti?

• * <3 ,

kar je hudega storil v svojem serdu, z gerdo kletevjo m D
svojim rotenjem. Poslušajte kaj se je pred nekaj leti jezavemn
grajščaku na Nemškem zgodilo. Ta grajščak je bil krivoversk
luteran. Imel je prav poštenega, pravičnega delavca Gašparj 8 ’
ki je bil pa naše svete vere. Ta človek je bil veliko let p 11
tej grajščini. En čas za pastirja, potem za konjskega hlap ca '
poslednjič se je bil oženil in je s svojo družino zmiraj, ja vsak
delavnik, pri grajščini delal. Katoliška fara njegova — sve ”
temu Jerneju posvečena — pa je bila uro dalječ od njeg oV ®
hišice; in vendar Gašpar s svojo družino ni nikdar opuš 08
službe Božje. Eno leto je bilo posebno deževno, da lj u ^ 6

333

obilnih, pridelkov niso pod streho spraviti mogli; le kaj ma-
kga so včasih vjeli. Grajščak, sicer pošten mož, je bil neizre-
čeno hude jeze. Hudo vreme ga je dražilo; kajti bilo je že po
veliki gospojnici in nič suhega še ni bilo pod streho.

Na praznik svetega Jerneja se je G-ašpar po stari navadi
s  svojo ženo in s starejo hčerjo pripravil k svetemu Obhajilu.
®'lo je v pondeljek. Tudi grajščak mu ni nikoli branil, ta god
praznovati. Tisti dan pa ni ravno dež šel in grajščak se ni
še  spomnil na god svetega Jerneja; le njegovo žito mu je bilo
Daa r. Gašpar pa, ki v nedeljo ni bil nič prišel v grajščino,
111  vedel, kako je grajščak za pondeljek delo odmenil. Z
veliko nejevoljo čaka grajščak našega Gašpar ja na vse zgodaj;
111  ker ga le ni, pošlje druzega hlapca ponj; ta ga pa
' /Ai  ne dobi doma; bil je že na potu proti farni cerkvi.
^-° hlapec to grajščaku sporoči, strahovito se ta razserdi, kliče
Vse strele in hudobne duhove ter zaukaže hlapcu naj urno
k°nja zasede, dirja za G-ašparjem ter ga prisili, da mora
Preč na delo priti, drugače se ne sme več prikazati v graj¬
ano , in potem naj mu njegov sveti Jernej dela in plačo
^ a J e - S čilim konjem ga doteče na poti proti farni cerkvi, ki
l e  gredč roženkranc molil s svojo družino. Ko mu povč voljo
111  jezo grajščakovo , pravi ženi: »Pojdite v Božjem imenu s
Iverjo k svetemu obhajilu, pa tudi za me molite. Upam da
mili Bog ne ho zameril, da grem na delo, da sebi in celi
kisi kruha ne zapravim. Tudi bi se ne mogel lepo pripraviti
k svetim zakramentom; kajti jeza in serd gospoda mojega bi
bila vedno pred očmi.“ Urno stopa nazaj, se preobleče,
kr gre v grajščino, kjer ga grajščak z grozovito kletevjo sprejme,
k^špar je le tiho; poslednjič vendar poprosi grajščaka, naj se
116  serdi toliko, saj ni še nič zamujenega in on hoče celo uro
Halje delati. Napravijo voz, ter gredč na polje po stern; in

Kersanski nauk V. p.

334

ker se kažejo in podijo tudi ta dan černi oblaki, urno naložb
voz ter ga peljejo v grajščino. Naložili so pa toliko, da ko
na pod zapeljejo, so vrata prenizke in voz obtiči; niti naprej
niti nazaj ga spraviti ne morejo. Grajščak ves razkačen ukaže
konje spreči in zadej pripreči, da bi voz nazaj na dvor poteg¬
nili in potem nekoliko odložili. Še en par konj so pripre^ 1
mogli. Grajščak ukazuje, pa zraven nezrečeno preklinja m
kliče vse strele na pomoč. S težkim trudom spravijo voz nazaj
na dvor in ravno stopajo hlapci na voz, da bi nekoliko odlo¬
žili ; ali na enkrat iz majhne meglice zabliskne in trešči v voz.
Strela omami vse hlapce, ubije dva konja in vname voz, ki z
žitom vred do železja ves hitro zgori. Ko se Gašpar spet
zavč, ozera se po grajščaku, ki ga pa ni več na dvoru.
par gre v hišo, kjer najde grajščaka vsega objokanega na ko¬
lenih. »Ali se je vam kaj žalega zgodilo?" vpraša ga prijazno.
»Bog se me je usmilil, pravi, akoravno nisem vreden zavoljo
svoje nezmerne jeze in zavoljo gerde kletve. Od danes naprej)
ljubi moj Gašpar! ne boš na Jernejevo več delal; plačilo ti
bom pa vse eno dal. V cerkev boš šel ta dan, pa tudi zame
hudobneža molil. Še danes pa hodi k tvojemu gospodu faj'
moštru, pa ga prosi, naj ti pove, kdaj bi jaz mogel ž njim
nekaj posebnega govoriti". Drugi dan je šel grajščak k duhovnu
ter je zavezal sebe in svojo hišo, da vsako leto na god svetega
Jerneja dobi farna cerkev dvanajst funtov voščenih sveč od nje¬
gove grajščine, in to tako gotovo, da, ako bi o poldne na J er '
nejevo ne bilo odrajtanib toliko sveč, zapade vsa grajščina far* 11
cerkvi. In to se še dan današni odrajtuje. Grajščak pa 0< ^
tistega dne ni nikdar več zaklel.

b) Koliko sovraštva in razpertij ima v
jezi svoj začetek? »Jezen človek prepir vna-
me,  pravi sveto pismo, in grešen človek prijatel®

335

2  ^ r a  ž i, in sovraštvo napravi med njimi, ki
V  b i r u živijo." (Sir. 28, 11.) Kako resnično je to, nas

_ _ . „ j mm J jm.rn.vj  JLA.MJ.IXV *VUU1VUV jv

kostna skušnja uči. Med bližnjo žlahto, med sosedi je sovra-
^°j ki mesce, cele leta terpi. Eden druzega se ogibljejo;
a k° se srečajo, besede si ne dajo; ja vse jim po oserčji zavre,
a k° se le vgledajo ali kdo drugi jim od njih kaj v misel vzame.
I 11  od kod taka serditost? Večidelj za prav prazen nič. V svoji
Jezi  so si očitali ali še celo kaj storili, česar pozabiti ne mo-
re i°- Tako jezavi človek napravi celi hiši nemir, razpertijo;
b nekteri ima toliko strupen jezik, da s svojim vednim pika-

tijem

dru,

m za drugega, kakor da le zdražbe dela; in ako niso

H

& 1  prebivavci res prave jagnjeta, postane taka hiša zares,

sr

or  jo popisuje prerok Izaija, ko pravi: »Pošasti bodo

Sevale spake, in kosmatin bo vpil kosma-

škrat bo tukaj ležal in si pokoj našel."

(34.

14.) — Ja jezavi človek vznemiruje celo sosesko ter na¬
bavlja razpertije in je tako velike nesloge pa tudi velike ne-
Sr eče kriv. Kes prav ima sv. Krizostom, ki pravi: »Lozej je

1Ve ti z divjo zverino, kakor z jezavim človekom. Divja zver,

ko

.j J° vkrotiš, se vda; jezavec pa, kolikorkrat ga potolažiš, to-

, kokrat

zopet zdivja." Jezav človek ne porajta niti svojih

’ *dti imenitnosti svoje gosposke. Ni mu predober prijatel,

US '

2ato
j e
L

Prevelik gospod, da bi se ga ne lotil v svoji jezi. On je
Za reg ojster čern tern, ki vsacega zbode, kdorkoli se ga dotakne,
opominja sveti Duh: »Ne delaj prijaznosti z
Za 'vim človekom, in ne pečaj se s togotnim
°žem."  (Preg. 22. 24.)

. o) Kje imajo tepeži, poboji in morije svoj
2  ^ i r e k , svoj začetek?  Gerda jeza jim je nesrečna
^ a ^* Ni nič neznanega, kako jeza razkači brate in sestre,
in ženo, da divjajo ko strupeni gadje, se tepejo, ^celo po-

22

boža

L

336

bijajo. Koliko grozovitega prepira, koliko tepežev se zgodi p°
pivnicah ali pri ponočnem pohajkovanji, kar dalječ okoli čerm
našo mladino, černi pa tudi vso ljubo domovino. Velikrat
marsikdo vse svoje žive dni, ja celo večnost popraviti ne more
škode, ktero je v nagli jezi storil. Huda jeza je res strup, ki
človeku zdravje in življenje jemlje. — Y nekem mestu na Nemš¬
kem je mizar ravno na velikonočno nedeljo vojake v hišo dobil-
Hudo se ž njimi prepirati začne. Žena trepetaje gleda in k°
vidi, da vojak sablo potegne, skoči nad njega, mu sablo zlomi
in v kot verže. Ljudje pridejo, da pretepavce pomirijo. Žena
pa, še vsa razdražena, vzdigni dete, v zibeljki smehlajoče, t er
mu hrane ponudi. Ali oh nesreče ! V nekterih minutah se v
maternem naročji začne dete zlecati, popusti hrano in mert? 0
se zgane. Mati mu je dala strupa namesto svoje hrane, ke r
njena kri je bila vsa otrovana nesrečne jeze. Gorje toraj njem m
ki nosečo ali doječo mater draži, on mori mater in nedolžno
dete. Zato nas kaj lepo uči sveti Jakob: „Y e s t e p r e 1 j u  k 1
moji bratje? Ysak človek . . . bodi počasen
k jezi. Človekova jeza namreč nedela  p ia
v i c e B o ž j e.“ (1, 19, 20.)

Ker pa jeza v tako velike in grozovite grehe človeka na
peljuje, bi kdo vprašal:

Ali je jeza vselej smerten greh?

Ako ravno je jeza, kar smo se dozdaj že vsi preprm a  >
nezrečeno veliko hudo in je začetek ali izvir toliko drug 1 ®®
pregreham; vendar vselej jeza ni smerten greh. Zares tez
je, popolnoma se obvarovati tega greha; kajti nadležni ljudj e ’
mnogi opravki z drugimi, zlasti pa še, naša k slabemu nag
njena natora, vse to tudi naj bolj mirnega človeka lahko v J eZ °
pripravi. Ali vendar človek se ne pregreši vselej, a
skušnjavo z Božjo pomočjo premaga. To bote v tem zgl e

337

lla j ložej spoznali. Kralj David, preganjan od svojega lastnega
s * 0a  Absaloma, je bežal pred njim in njegovo derhaljo. Prišel
j 0  Pa hudoben človek iz rodovine Savlove hiše, z imenom Se-
rne J, ki je gredč Davida preklinjal, in kamnje lučal vanj in v
služabnike njegove, ki so ga spremljevali na tem žalostnem
P°tu. „S e m e j pa, k o j e preklinjal kralja, je
lak o 1 e govoril: Pojdi, pojdi, mož kervi,  Be¬
li  a 1 o v m o ž (to je, morivee, hudobnež!). G- o s p o d ti je
P°vernilvso kri Savlove hiše, ker si se vri¬
nil v kraljestvo namesto njega; in Gospod
j 0  dal kraljestvo v roke Abs a lomu, tvojemu
s  i u u, in glej tvoje lastno hudo te stiska, ker
si  mož kervi."  (II. Kralj. 16.) Mislimo nesrečnega Da-
v i ( la, kterega je njegov lastni sin tako hudobno preganjal, in
je Semej tako zaničeval in zasmehoval; je pač mogel miren
i 0  vesel biti? Gotovo je živo čutil tako zasramovanje, gotovo
J e  bilo njegovo serce vznemirjeno, razdraženo nad hudobo tega
Hl°Veka, ki ga je tako gerdo preklinjal; pa vendar David ni
^ešil. Premagoval se je. Abisaj, Davidov služabnik, se ni
| 0o gel premagati v svojem serdu, ter je rekel: „Zakaj p r e-

kl

^ja ta mertvi pes mojega gospoda kralja?

r 0  j d e m , in mu bom glavo odsekal."  Ta jeza,
a horavno je bila pravična, ni bila brez greha , ker Abisaj se
^ hotel maščevati, nad sovražnikom znositi, in hudo z hudim
P°verniti. David pa je le še premagal svojo nevoljo, akoravno
^ a  je Abisaj k maščevanji napeljeval, ter je pohlevno rekel:
^Ustite ga preklinjati! zakaj Gospod mu je
11  h a z a 1, da preklinja Davida, in kdo je, da

11 s e prederznil reči, zakaj je tako delal?.

^ 0 j sin, ki je prišel iz mojih ledij, mi po živ-
•i e  u j i streže, koliko bolj zdaj Jeminov sin?

338

Pustite g a preklinjati po povelji Gospodo vem,
morebiti da se ozre Gospod na mojo nadlog 0 )
in da mi Gospod poverne z dobrim to današnje
preklinjanje! Tako je šel David po po tu m
njegovi tovarši ž njim. Semej pa je šel P°
verhu gore ob strani, njemu nasproti, i n J e
preklinjal, in kamnje za njim 1 u S a 1 in perst
metal." (II. Kralj. 16.) — Kdor tako dela, kakor je tu
delal David, njemu jeza ni v greh; njemu je celo v zaslužen]e-
Kdor pa dela, kakor Abisaj, ima greh, ker jezo še drugim
podpihuje, namesto da bi jo tolažil in gasil.

Greh, celo velik greh je jeza, ako bližnjega sovražiš, mu
premišljeno želiš kako veliko hudo: bolezen, revščino, smert ali
celo pogubljenje, da bi ga hudobni duh odnesel ali vzel. Greh,
ja velik greh je, ako pregrešne besede, kletev ali celo bog°'
kletstvo imaš. Tretjič je jeza velik greh, ako se jej toliko vdaš,
da se nespodobno, nespametno obnašaš, divje razsajaš in rog 0 '
viliš, bolj zveri ko človeku podoben. Četertič, ako v jezi sv°'
jemu bližnjemu napraviš veliko škodo ali veliko krivico; to J e )
ako mu škodo napraviš na telesu, na duši, ali na časti ali ua
premoženji, s tepenjem, suvanjem, s pohujšanjem, zaničevanjem,
ali s požiganjem ali ga kakor si bodi kaj zdatno poškoduješ-
V vseh teh primerljejih je jeza velik, smerten greh, ker mm
veliko hudobijo v sebi in se zoper zapoved ljubezni močno pr 0 '
greši. — Ako pa jeza ni strastna, hitro zopet mine, se ue
maščuje, in v besedi in v dejanji ne kaže nobene velike hude
volje, je le mal, odpustljiv greh. Kedar pa čutiš, da se ue'
volja vzdiguje v sercu, pa si hitro prizadevaš, jezo premagal
znotrajno razdraženje potolažiti, potem ti jeza ne bo v g re ^’
ker ji manjka prostovoljnega privoljenja.

339

Kdo pa, preljubi moji! bi jeze skerbno se ne varoval, ki
J e  toliko zlo, ki je velikrat smerten greh, ki njih veliko v
pekel pripelje ? In ako si jezi podveržen in je jeza morebiti
^oj navadni greh, ali se ne boš z vso močjo prizadeval, da bi
Se  znebil te nevarne in toliko škodljive pregrehe ? Ker pa to
tako lahko, in vendar vsakemu človeku zares potrebno; naj
Va, n zdaj še povem:

5. Kteri so pripomočki zoper jezo?

Nek cerkven učenik pravi: „ Jeza je divja zver, ki vse
°krog sebe ogrize; dokler sama sebe ne pokonča; jeza je stra¬
hu ogenj, ki vse požre; je huda nevihta, ki vse razdere; in
k f ‘dar pa izkipi, strahoma gleda, kaj žalostnega naredi." Treba
J e  toraj, da vsi vemo, kaj nas zamore obvarovati tacega zla,
take grozovite pošasti.

Trojne pripomočke imamo zoper to hudobijo. Pervi so
Dai n potrebni, da nas jeza ne napade. Z drugimi se ji vstav¬
iti moramo, da nas ne premaga, ako se nas že poloti. In

^ e tji nam kažejo, kako se jezi za naprej ogniti zamoremo,

a ko nas je že napadla.

a) Predeu jeza izbruhne, moramo se jej
Ustavljati.  Ako iz brega na vzdol težek voz pelješ,

^oraš ga na verh hriba zavreti; ne še le v sredi pota, ko že

^ a  vso moč naprej dere. Ako si jezi podveržen, uči te žalostna
skušnja, da vsaka majhna nasprotnost te precej razdraži; ako
živiš v priložnostih, ki te v jezo večkrat napeljujejo, potem je
i>ja sveta dolžnost, da vsako jutro pri svoji molitvi storiš
^rdni sklep, da se hočeš čez dan sberbno ogibati vsake jeze,
^ a  se hočeš premagovati iz ljubezni do Boga. In zato vsako
jutro Boga na pomoč kliči. Reci in zdihni: „Danes, o moj
^°g! se hočem varovati vsake jeze; ne bom te žalil z nobeno
kletevjo, z nikakoršnim rotenjem; daj mi svojo pomoč,

340

da tega svojega terdnega sklepa ne prelomim. Marija, mati
božja! in moj zvesti angel j varh, stojta mi na strani!" čez
dan včasih ponovi ta sklep; pred kakim delom, ali kedar slišiš
uro biti. — Pred hišo svetega Frančiška Salezija, ki je bil
imeniten škof, napravi neki dan hudoben posvetnjak neznansk
ropot; psi so zraven tulili in hlapci tega hudobneža so gerdo
rogovili in svetnika zasramovali, kakor so vedeli in znali. S
tem še ne zadovoljen, prihrumi prederzneš še v hišo ter psuje
svetega škofa, kakor mu le njegova zdivjana strast veleva. Svet¬
nik ga mirno gleda, pa besedice ne reče. Jezavi človek je to
prečudno zmernost imel za zaničevanje, ter je svojo strast le
še pomnožil. Škof pa je le tiho. Poslednjič med strašnim
vpitjem odide nesrečni človek. Imeniten gospod, ki je bil vsega
tega priča, začudno vpraša svetega Frančiška, kako se je vendar
mogel toliko premagati, da temu razkačenemu hudobnežu be¬
sedice ni očital. „Prijatel! mu pravi, midva sva napravila
neprelomljivo zavezo, jaz in moj jezik; ter sva se tako pog°'
dila, da, ko bo moje serce se zdražilo, moj jezik ne čerbne
ne ene besede; in da sme govoriti še le potem, ko se bo serce
že popolnoma vtolažilo. Mar bi bil zamogel tega reveža bolj
podučiti, kakor da sem bil tiho? In njegova jeza, ali bi se
zamogla poprej potolažiti, kakor z mojim molčanjem ? čez malo
časa se bo kesal, in prišel bo, me za zamero prosit; ako g a
pa ne bo, šel bom jaz k njemu, ter ga bom prosil, da mi od¬
pusti. Saj moramo usmiljenje imeti s človekom, kterega uje'
gova strast tako žalostno prevzame. In skušnja nas uči, da
človek velikrat obžaluje, kar je v jezi govoril ali storil."

Ako že naprej veš za nevarnost, ako veš , da prišla 1)0
priložnost, ktera te bo v jezo dražila, pripravi se na duhovni
boj; pomisli in prevdari že naprej, kako boš neobčutljiv za take
napade; ponovi sklep, da ne boš poprej nobene besede zinik

341

dokler ne ko serce zares mirno. »Tako previdene pšice manj
škodovati zamorejo,“ pravi sv. Gregor. Prav storiš, ako pre¬
mišljuješ osebo ali stvar, ktera ti jezo podkuriti hoče in ktera
je že večkrat vznemirila. In ako zapaziš, da dolžnost tvo-
J e ga stanu te pelje v tako nevarnost; ali kar je eno, da Bog
ti nakloni priliko, v kteri moraš sam sebe premagovati, v kteri
moraš očitno pokazati, da si pravi učenec Kristusov, in v kteri
ti lahko lepo zasluženje za nebesa pridobiš in ravno za svoje
grehe kaj zadostiš; o ta misel: Bog mi pošlje to neprijetnost,
tiog hoče, da to voljno preterpim, da me čisti, posvečuje, —
^ misel, pravim, ti bo pomagala, da boš vsega greha se ognil,
misel bo tvojo jezo oberzdala, da nič pregrešnega storil
ne boš.

Prizadevaj se, o kristjan! da boš ponižen.  Ponižen
Je tudi poterpežljiv. Ponižni ve, da tudi on vsega prav ne
tiori, zato ima poterpljenje z vsem, kar ni po njegovi volji,
tiodi ubog v duhu!  kdor je lakomen, zmiraj se bo lahko
jezil in prepiral z ljudni; kajti »lakomnost ni nikdar sita,"
Pravi sv. Bernard. — Premišljuj svoje zadolžen j e
Pri Bogu.  Veš, kaj je storil Gospod z neusmiljenim hlap¬
im? Zvezati je dal njega, njegovo ženo in njegove otroke, pa
g a  je vergel v unajno temoto. Saj vsak dan moliš: »Od¬
pusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom!"

Glej in premišljuj Jezusa,  svojega nebeškega
Učenika! Glej, kaj so mu storili hudobneži! Rekli so, da hu¬
diča ima; preganjali so ga; vjeli so ga; s ternjem so ga kro¬
gli; nedolžnega so v smert obsodili; križ mu naložili in ga na
križu umorili; še umirajočega so zaničevali. Pa kaj je on
storil? »Oča! odpusti jim; saj ne ved6, kaj delajo!" je molil
Uu križ pribit. In on sam pravi: „U č i t e se od mene,
k e r j a z sem krotek in iz serca ponižen!"  (Mat.

342

11. 29.) „0n, ko je kil preklinjan, ni klel; ko
je terpel, ni pretil; t e m u č se mu je vdal,
kteri ga je krivično sodil." (I. Pet. 2, 23.)

Vsak večer pa izprašuj svojo vest, ter pomisli, kako in ali
si spolnil svoj v jutro storjeni sklep? Ako nisi Boga s tem
grehom čez dan razžalil, zahvali ga za gnado; kajti le ž nje¬
govo pomočjo se zamoremo vsacega greha obvarovati. Ako si
se pa zopet kaj pregrešno jezil; obžaluj svoj greh, pa si na¬
loži malo pokoro zanj; zmoli kako molitvico pred podobo kri¬
žanega Jezusa, ali za tiste duše v vicah, ki zavoljo svoje jeze
tam že dolgo morebiti in veliko terpeti morajo. Potem pa po¬
novi svoj sklep, da se hočeš z gnado Božjo prihodni dan bolj
skerbno varovati, bolj serčno vojskovati zoper nesrečno jezo.

Kdor tako dela nasproti svoji jezi in zatajuje sam sebe,
predenj se jeza v njem rodi, on bo s pomočjo Božjo se obva¬
roval te pregrehe, da ga nikdar premagala ne bo. —

b) Ako pa pri vsi tej skerbi se vendar
jeza vname v tvojem sercu, kaj ti je početi?
O kristjan! glej da jo pred ko pred zadušiš. Iskrica se ložej
vduši, ko velik ogenj pogasi. Ko jeza se še le spočne, je s 0
le iskrica, se lahko zamori. Le en pogled na križanega Jezusa;
kratki zdihljej: „0 Jezus, vari me! daj mi pohlevno serce!"
„0 Marija, pomagaj mi! vari me, da ne padem." — Dokler
se serce ne umiri, ne govori, ne stori nič; kajti jeza je slaba
svetovavka, ona pamet otemni. Bodi gluh, mutast in slep,
in hitro bo jeza potihnila. Sv. Krizostom pravi: „Ako so v
eni hiši odperte dvojne nasprotne vrata, bo sapa hitro ene
zaluščila in hiša se bo pretresla. Usta tvoje in usta njega,
ki te zaničuje, draži, so te vrata. Zapri svoje vrata, to j e
svoje usta in sapa, to je kreg in prepir, bo vtihnila." V arl
se, da v jezi kaj ne storiš; poterpi, premaguj se in kmalu se

343

bo jeza potolažila in pamet se bo povernila, ki te bo prav de¬
lati užila. In še le, ko se je serce umirilo, govori ali delaj,
tar za potrebno spoznaš. — Ako ti je pa mogoče, zapusti
nevarnost, pojdi ali vsaj oberni se proč od tega, kar te draži
in misli na kaj druzega. Ako mleko zavre, proč ga odstavi!
Ako že preveč gori, ne nalagaj polena. Berem od moža, da,
kedar ga je jeza napadla, je žvižgati začel, pa bil je vesel, da
niu je to pomagalo, premagati hudo jezo.

Ako boš, ljubi moj kristjan ! rabil te in tem enake pri¬
pomočke, ne bo te jeza labko premagala, pa tudi ti ne bo sila,
obžalovati nesrečnih dejanj, ne velikih grehov, v ktere toliko¬
krat jezavi ljudje zabredejo. — Dva prijatela se v svojem po¬
govoru toliko vnameta, da sta se sperla, ter sta terdila vsak
svojo misel. Na enkrat eden druzega zapusti, jezno vrata za
soboj zalušči. čez malo časa pride nazaj in ves prijazen poda
r oko v spravo. Tudi uni jo prijazno prime, ter ga s solznimi
očmi objame. „Kje pa si bil, da se je jeza tvoja tako vtola-

žila „V cerkvi, pri Jezusu na križu, na Glolgoti in potem

Pred večnim sodnikom, “  mu ta odgovori, ter mu še enkrat
Prijatelsko roko stisne. In bila sta zopet stara prijatela.

c) Kaj pa, ako si tako nesrečen, dateje
Prevzela, premagala jeza?  Kaj ti je storiti, ko se
z aveš svojega greha ? — Potem se moraš pa pred Bogom po¬
nižati , in sicer toliko bolj se moraš ponižati, kolikor veči je
bil tvoj greh in Boga moraš prositi, da ti odpusti ta greh.

Pomisli kako reven si, kako nezmožen, se premagati tudi v

ttaj manjši stvarci; pomisli kako slab si, da te vsaka mala
^asprotnost precej toliko premaga. Pomisli in skerbno pre¬
vari, kaj te je v jezo napeljalo; morebiti je celo krivična tvoja
i ez a; ali pa je zdražila te stvarica, ki ni prav nič vredna.
Potem potoži to svojo revščino nebeškemu zveličarju in prosi

344

ga pomoči, da bi vsaj za naprej ne padel več tako globoko.
Tako ponižanje je dober, je gotov pripomoček zoper nove padce.
Sv. Klimak pravi: »Kakor beži vsa temota, ko solnce vsbaja,
tako beži pred ponižnostjo vsa grenkost iz serca in jeza se
pogasi." —

Drugič pa, preljubi moj! ako se res hočeš odvaditi jeze,
ktera te večkrat premaga, svetujem ti še en prav dober pripo¬
moček. Pa preden ti ga povem, poslušaj me še to le prigodbo:
Bil je nek viši vojašk poveljnik na Francoskem, bil je general,
ki se ni bal nobenega sovražnika, ki je pa tudi neznansko
gerdo klel. Mož se je postaral, zapustila ga je moč; in
akoravno je slavno premagal mnogo sovražnikov, svoje jeze pa
ni premagal; klel je še zmiraj po starem. Ta gerda navada
ga je vendar vedno skerbela, ker bil je tudi veri kristjan. K
starosti se pridruži se protin, in neznansko ga je po udih ter-
galo. Pokliče eno tistih pobožnih usmiljenih sester, ki s tem
posebno Bogu služijo, da bolnikom strežejo. Pobožna sestra
mu streže z vso skerbijo; kmalu pa bolnika bolečine grozovito
zgrabijo in on po svoji stari navadi tudi grozovito zakolne, da
usmiljena sestra vsa plaha skorej omedli. Pa bila je bistrega
uma, vsa vneta za čast Božjo in za zveličanje svojega bližnjega;
zato v svoji sveti vnemi prav dobro ozmirja starega vojaka.
„Ja, ljuba moja, dobra sestra, reče osramotni general, kaj ho¬
čete; jaz se te kletve ne morem odvaditi. Že trideset let sem
tega navajen; in naj počnem, karkoli hočem, tega opustiti ne
morem.“ »Pojte, pojte, pravi usmiljena sestra smehlaje, pra¬
vijo, da Francoz ne pozna besede" »ne morem." Na vsako
stran pa je kristjan ne sme poznati, ako gre za keršansko
dolžnost. Pa veste kaj? gospod general! Ako hočete to gerdo
kletev opustiti, ako resnično voljo imate, jaz vas zagotovim,
da bo konec temu. Torej imate resnično voljo?" »Se ve, da bi

345

rad. to opustil!" »No, obljubite mi, da bo te vse spolnili, kar
ram bom naložila, da to dušno bolezen odpravite." — »Ja
obljubim," rede general. »Na vašo čast, gospod!" — Mož
beseda bom.“ »No dobro, reče zdaj nuna. Le poslušajte, kaj
ram bom zato naložila, in gotovo bo pomagalo. Za vsako
kletev, ktero bote še izrekli, bote mi za moje uboge dali en
tolar.“ „En tolar za vsako kletev, zavpije general, ter po
koncu poskoči, sestra! vi me botezaterli!“ — »Gospod general!
ri ste mi dali svojo besedo, reče smehljaje usmiljena sestra, in
te vam ne dam nazaj. Pa, saj je le na vas ležeče; nikar
1Je  preklinjajte, pa ne bote nič plačali." »Ja, ne kleti, ne
preklinjati, to je lahko reči. Nune tega ne veste. Lepo zdra-
rilo ste mi znašli; boste videli, za voljo tega bom še v bolniš¬
nici moral umreti." Marsikaj še ugovarja; ali svojo besedo
je dal in ni mu druzega ostalo, kakor biti mož beseda.

Kmalo ga bolečine spet zgrabijo in po svoji stari navadi

s e spozabi ter jo prav hudo zavije.

»En tolar ste mi dolžni, reče mirno usmiljena sestra, go¬
spod general! kje imate svoj denar ?“ Ubogi general pokaže
ključe in sestra si vzame za svoje uboge en tolar. Bolnik pa
se  praska za ušesi ter na tihem mermra: »Vsi . . . pozabil
Se ni storjeno pogodbo; bom moral bolj paziti nato. “ Pol ure
poznej pridejo nove bolečine, pa tudi nova kletev; ktere pa ni
Popolnoma izrekel; spomnil se je zastavljenega tolarja. Vse
eno pa ga je moral dati. — Po tretjem napadu mu je všla
k perva beseda; kajti mislil si je, za en večer sta dva tolarja
''■e zadosti. — Pri čertertem napadu bolečin je bil tiho; sklenil je
k svoje roke ter jo zdihnil. — Drugi in tretji dan se je še
včasih spozabil; ker je pa zapadel vselej en tolar, bila je kletev
krnilo bolj poredkoma, in četerti dan ni več zaklel. Štirdeset
do petdeset tolarjev je zgubil, ktere je usmiljena sesti a dobila,

346

pa jih vse za sebi izročene uboge obernila. Mož pa je bil vso
kletev zapustil. Skesano se je spovedal svojih grehov, pa nik¬
dar več ni zaklel.

Zdaj pa tudi vi veste pripomoček, ki gotovo pomaga zoper
nesrečno jezo. Vselej, ljubi moj kristjan ! kedar te jeza pre¬
maga, sam naloži si primerjeno pokoro. Ako premoreš, daj
ubogajme; ako ne premoreš tega, naloži si en roženkranc, ali
en post, ali da en dan molčiš, ali kaj druzega tacega. S tako
pokoro popraviš vsaj nekoliko razžaljenje Božje, ktero si z
jezo si nakopal, nasproti pa boš za naprej bolj pazljiv sam
nase, pa z Božjo pomočjo tudi vterjen, se boš ložej premagal. —•

Glejte, ljubi moji! to so nam pripomočki, s kterimi se
zamoremo jezi vstaviti, ali jo potolažiti, ali, če nas le še vča¬
sih premaga, jo bomo vendar toliko vkrotili, da nas v velike,
smertne grehe ne zapelje. In ako bi bili tudi še tako k jezi
nagnjeni, zamoremo se vendar premagati s temi pripomočki;
kajti, dobro premislimo, da tu ne gre le za en tolar, tudi za
petdeset tolarjev ne; tu gre za našo dušo; ako bi pravični
Bog nas v jezi k sebi poklical, kam bo z našo ubogo dušo ?
Na večno bi bila pogubljena. Zato vam le še rečem s svetim
Pavlom: „Bratje, ako je mogoče, kolikor je pri
vas, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne delajte
si sami pravice, preljubi! ampak dajte pro¬
stor jezi Božji. Zakaj pisano je: Meni gre
maščevanje, jaz bom povernil, reče Gospod!"
(Rim. 12, 18, 19.) In Jezus Kristus sam pravi: „Blagor
krotkim; ker oni bodo zemljo posedli!  (Mat.
5, 4.) Amen.

347

XXVI. KerSanski nauk.

V. Od lenobe. 1. Kaj je lenoba?  — 2. Kolikera je le-
n °ba, in Itako se pregrešimo z lenobo?

Šest poglavitnih grehov sem vam že popisal, še eden je,
^ je tudi glava veliko druzih, in zavoljo kterega jih ho veliko
Pogubljenih ; in ta je sedmi poglavitni greh, ki se mu pravi
i e  n o b a. Sv. Efrem primerja to pregreho malemu škorpijonu
111  takole pravi: »Umorjen bo, kdor pade v žrelo leva, tigra
a |i medveda, ki so grozovite in močne zverine; ako pa koga
Piči škorpijon ali gad, ki sta male in slabe živalice, tudi mora
orareti, kakor on, ki ga zgrabi naj hujša zver. Tako bo po¬
seljena duša njega, ki vganja velike in grozovite hudobije,
ki živi v požrešnosti, v nečistosti ali v takih pregrehah; pa
ra Vno tako bo pogubljen, kdor se lenobi vda.“ — Ker toraj
^i zadosti, da bi mi sedmeroglavnati pošasti odsekali šestero
glav -— ^r ni zadosti, da bi se varovali šesterih poglavitnih
grehov, ampak moramo varovati se vseh sedmerih; zato vam
tovarn tudi od tega sedmega poglavitnega greha govoriti, tei
Va m moram tudi tega na tanko popisati, da se ga ložej ogi-

zamoremo. Danes bom toraj govoril:

7. Od lenobe.

1. Pervo vprašanje je : K a j j e 1 e n o b a ?

Lenoba je nemarnost v spolnovanji svojih dolžnost, ali
kakor pravi sv. Tomaž Akvinski: »Lenoba je serčna slabost,
kaj dobrega storiti; posebno je lenoba gnjusenje nad duhovnimi
re čmi.“ Lenuh torej delati noče. »Kakor se ver tb vrata
1181  svojih stečajih, tako lenuh v svoji po-
f k61 j i. Lenuh svojo roko podpazduho d e i ž i,
111  Jo le s težo do svojih ust prinese;  pravi že

348

sveto pismo. (Preg. 26, 13.) — Ker je pa človek iz duše
in iz telesa, ima tudi dvojno delo; skerb za dušo in za telo;
ima dvojne dolžnosti; dolžnosti do svoje duše in dolžnosti do
svojega telesa. In ravno tako je tudi lenoba duhovna ali
dušna in telesna.  Tako že tudi veste :

2. Kolikeraje lenoba?

a. Duhovna lenoba  je nemarnost ali neskerbljivost
v spolnovanji keršanskih dolžnost; je tedaj nepripravna volja,
kar, kakor in kolikor Bog zapoveduje v tem, kar zadeva dušo
našo. In te duhovne lenobe je dan današni nezrečeno veliko,
zato ker ljubezen do Boga toliko vgasuje. Kdor pa za Boga
ne mara, tudi mu ni dosti mar, da bi kdaj k njemu prišel,
da bi svojo dušo zveličal. Resnica je, kar je že David govoril:
Gr o sp o d je z nebes pogledal na človeške otroke,
da bi videl, če je kdo razumen, ali po Bog 11
vpraša. Vsi so zašli, vsi so malopridni p
stali."  (Ps. 13, 2, 3.) To je, veči del ljudi za svojo dušo
malo skerbi ima;  le v časno so zamišljeni, le tu na zemlji si
iščejo svoje zveličanje; Boga in svojo dušo pa pozabijo. Nekteri
bi še vendar radi prišli v nebesa; nočejo pa za nje nič storiti,
nič terpeti. Všeč so jim nebesa; ali vrata v nje so pretesne,
pot je preoska. Vsake male težave se prestrašijo : Po zimi je
premerzlo, po letu prevroče. So zares, kar Modri pravi v
svetem pismu: »Lenuh hoče in noče."  (Preg. 13, 4.)
Poglejmo zdaj:

Kako se pregrešimo z duhovno  lenobo?

Z duhovno lenobo se pregreši vsak, kdor ima gnjusenje
ali je nemaren v rečeh, ki zadevajo dušo njegovo in ravno zato
zanemarja ali opušča ali pa slabo opravlja vse dolžnosti, kter e
do svoje duše ima. Ni pa že vsako gnjusenje do dobrega vselej
greh; kajti po storjenem pervem grehu je serce človeško tolik 0

349

s Prideno, da ne ljubi vselej in vsega dobrega ali da nima vselej
“ a gnjenja ali veselja do dobrega; ternuč poželi hudo, je nag¬
njeno k pregrešnemu. Naša natora je oslabljena, za hudo spre
jemljiva, in mi je sami predrugačiti, poboljšati ne moremo.
Ako pa vendar storimo dobro, do kterega nimamo niti nag
‘tj en j a niti veselja, je za nas toliko bolj zasluživno, ker nam
Prizadeva trud in zatajevanje. Ako pa se temu prirojenemu
gujusenju ali te zopernosti do dobrega vdamo, da tako delo za
svoje zveličanje zanemarjamo, neskerbno opravljamo ali celo
epuščamo, smo duhovne lenobe krivi in grešimo.

Ta duhovna lenoba pa je hinavska; ne pokaže se vselej
°ritno; ali vsaj grešnik tej pregrehi vdan, le ne verjame,, da
3° res ima; te pregrehe ne čuti, ne vidi. In marsikdo, ki ne
stori nobenega posebnega greha, bo pogubljen zavoljo.duhovne
hnobe svoje. Nikogar nisem ubil, nikogar ne sovražim, mko-
ttrnr nič žalega ne storim, si misli tak mlačmk. A 1  ju u
«ioj kristjan! ki se tako za pravičnega imaš, pomisli, a z je
tul ubijavec, morivec uni evangelski hlapec, kterega pa ime
“uje Gospod hudobnega? Ne. On je bil samo len, m si m
“tč pridobil s talentom, kterega mu je Gospod bil zio i ,
zato je bi veržen v vnajno temoto. (Mat. 25.) Pa se pomis ,
tri se pravičnega šteješ, pomisli une device, ktere sveto erau-
gelje nespametne, neumne imenuje. Ali veš kaj so .se p & .
ši le, da jih nebeški ženin ni sprejeti hotel? Nič niso s ori , ,
^ je lene so bile, v svojih svetilnicah niso olja imele; piazi'*
bobrih del so bile, in zaplohane so jim bile vrata nebes .
Tudi Kristus Jezus sam pravi: »Vsako drevo, (

“e stori dobrega sadu, bo posekano in v.og  ,
v e  r ž e n o.“ (Mat. 3, 10.) In sv. Knzostom pravi • » —
“ e  stori nič dobrega, je toliko, kakor da bi stori <<>J 'f'.

Resnico tega nam ta sveti učenik pojasnuje s to e pn

Koršanski nauk V. p.

350

imaš hlapca, ki ne krade, se ne upijani, ti nikoli hudobno n 0
odgovarja, ti je v vsem zvest in nima nobene napake nad se¬
boj. Samo len ti je, pohajkuje in postopa ter se za nobeno
delo pri hiši ne zmenja. Ali pa, na priliko, ti daš svoj vino¬
grad ali svojo njivo na polovico pridelka svojemu sosedu; b 1
ta je prav miren mož, nikomur žal besede ne reče, pokoren,
trezen in Bog zna, kake lepe lastnosti še ima. On pa se za
tvoj vinograd ali za tvojo njivo ne zmeni ne; niti nič 110
obdeluje niti nič ne seje. Zdaj pa povej, kristjan ! ali bi ti
takemu lenemu hlapcu plačilo dal ? ali bi ga še obderžal? Ah
bi ti takemu sosedu svoj vinograd, svojo njivo še prepustil?
Gtotovo ne. Ti bi mu vinograd ali njivo vzel, pa bi ga še za
zanemarjeni pridelek silil ali cčlo tožil. Ti bi takemu lenemu
hlapcu ne dal nobenega plačila; temuč iz svoje hiše bi ga
spokal; akoravno se ti hlapec ni nič zameril; akoravno ti so¬
sed ni nič hudega storil. Kaj ne? že to je zadosti hudo, ako
hlapec lenobo pase, ali najemnik polja ali vinograda ne obde¬
luje. Zato pa namesto plačila kazen zasluži vsak, kdor nič
ne dela; če tudi hudega nič ne stori. Tako je marsikten
morebiti tu med nami, ki že veliko let šteje, ki že sive lase
ima, pa ni za svojo dušo še nič storil; na poti proti večnosti
je morebiti tam, kjer je še ko majhno dete bil.

Ker je pa ta pregreha tako hinavska, da marsikdo misli,
da je nima, akoravno je ves v tej duhovni lenobi; moram vam
povedati nektere znamnja, po kterih bo lahko vsak spoznal,
koliko je duhovni lenobi dan.

1. Len za svojo dušo si, ali duhovno lenobe si kriv, ako
ti ni nič dosti mar, da bi se poboljšal;  bodi Ž 0
zavozljan v kakoršno pregreho koli. Ti veš, da ta pot, P°
kteri že dalj časa hodiš, ni prava; veš, da te ne bo v nebesa
pripeljala; veš, če hočeš biti kdaj zveličan, da moraš drugače

351

fr*  »

f IVe ^ začeti. Pa svoje spreobernjenje le odlašaš; misliš si:
0la  že še, saj je še čas, v starosti, ali vsaj na smertni po-
^ •P* Ako tako misliš, tako delaš, imaš strašno dušno bolezen,

, Se  J e J duhovna lenoba pravi; kajti tako za svojo dušo ne
er biš, z Bogom se spraviti odlašaš, in tako naprej v svoje
ečno  pogubljenje dereš. S to nesrečno, preklicano pesemjo
» °m že še“ jih je že nezrečeno veliko v pekel zabredlo; kajti
a  | lenuhi greh na greh nakladajo, in v svojih hudobijah na-
^ re J dremljejo, da čas gnade Božje preteče, in smert jih nespo-
^ 0r Jene postavi pred večnega sodnika. Ako se toraj za pobolj-
g. SV0 J e  nič ne zmeniš , v svojih starih pregrehah le naprej
Vlš > J e  gotovo, da duhovno lenobo imaš.

2. Duhovno lenobo tudi imaš, ako se zoper svojo

°glavitno pregreho ne vojskuješ,  se premalo

^ a juješ; ako slabih navad opustiti si premalo prizadevaš.

°rebiti si velikim pregreham ves vdan; ako si napuhnjen;

0r ebiti lakomen; ali nečist; ali te jeza gospodari; ali si pa

re §nosti in pijanosti vdan; ali s svojim jezikom druge vedno

er aš. Ako eno ali več teh velikih pregreh imaš; potem bi

^ čez vse si prizadevati, da bi se teh pregreh znebil. Ako

a  nič ne skerbi, ti nič ni mar, da bi se tem pregreham od-

Se  Ve nal; S e potrebnih in gotovih pripomočkov poslužiti nočeš;

k * e h pregreh še premalo čisto spoveš; jih prav ne obžaluješ,

r  J'h ljubiš; ali si poiščeš premehkega spovednika: pri vsem

S|  ičroje pregrehe, tvoje slabe navade le rastejo in se v tvojem

^ C U zmiraj bolj vkoreninijo; in ti nikdar resnobno ne misliš

s  P°holjšarije svoje. Ako je toraj tvoj dušni stan tak, kakor

^ h ga zdaj popisal, da morebiti v eno ali v več pregreh

s j okopan, nič ne misliš na svoje spreobernjenje, se ne po-

^ ziš nobenega pravega pripomočka, potem je duhovna lenoba

Povzela, ter je čez tvoje pregrehe svoj nevarni plajšč raz-

23*

352

gernila, da svojega nevarnega dušnega stana ne vidiš in ne
Čutiš. Oh! in koliko je tacih v grehe svoje zaljubljenih' Ijndi,
ki na spreobernjenje svoje nikoli resnobno še mislijo ne.

3. Tretje znamnje duhovne lenobe je, a k o s e p r i P °'

m o č k o v za svoje zveličanje potrebnih p r e '

slabo ali celo ne poslužuješ.  In ti pripomočki so be¬
seda Božja, sveti zakramenti in pa molitev. Ako te pridig e
in keršanski nauki nič ne skerbč; jih z veseljem in pazlji y0
ne poslušaš; k pridigam le z navade, h keršanskim naukom
pa morebiti še malokdaj prideš; ti je oznanovanje besede Bozj e
kmalo predolgo; ali vse le drugim daš,  kar slišiš, to je na
druge obračaš; ali celo misliš, da ti treba ni naukov, da vse
to že veš, kar se pridigava — vse to ti je gotovo znamnje
duhovne lenobe. Ravno tako kažeš duhovno lenobo, ako nočeš
k spovedi in k svetemu obhajilu večkrat pristopati. Skor
gotovo ti rečem, da to pregreho vso imaš, ako samo enkra
na leto greš k spovedi; in kako se hočeš še takrat lepo P 11

praviti, ker to gotovo ni tvoje delo; kajti človek tisto delo p ra '

in pa dobro opravi, kterega večkrat in rad opravlja. In a ^j
v velikonočnem času le zato greš k spovedi, da bi se P lf .
svetom opravičil, da si še kristjan, potem se bojim, da tu
tista tvoja spoved ni bila dobro opravljena, tebi nekoristna,
pa še celo škodljiva. Le pomisli še to: svojemu telesu ^
vsaki dan jesti, še po večkrat ga nasitiš, dušo pa strad^
leto in dan;  jej ne privoščiš nobene duhovne jedi;  kaj mai
ni duhovna lenoba,, ki te bo v pekel privlekla? Ako ne m^
nič za svete zakramente, se s svojim Bogom tu na zemlji ni
dar skoraj skleniti nočeš, kaj bi ti pač delal v nebesih, ^
imajo svetniki ravno v tem svoje nebeško veselje, da so 2
gom sklenjeni, da njega od obličja do obličja gledajo in vživaJ
Ako ti tora j tako za Boga nič ne maraš, za hrano svoji

353

lj te ne skerbiš, kaj ne vidiš, da imaš duhovno lenobo, ki te je
' /j(i  vsega prevzela ? — Pa tudi iz tega lahko spoznaš, ali to
Nevarno pregreho imaš, ako pomisliš , kokove so molitve tvoje,
^ko zjutraj malo ali morebiti celo niš ne moliš, se komaj še
prekrižaš; čez dan v svoje posvetno delo vos zamišljen na Boga
s k°raj da pozabiš; pred jedjo in po jedi le tlačansko moliš;
hidi zvečer, živini enako, brez molitve zaspiš; in tako preteče
( ten za danom in preide celi teden , da si morebiti prav malo
al ' da nisi nič pobožne molitve opravil; — pride nedelja, Go¬
spodov dan, in spet imaš le druge misli, posvetne opravke, temu
a b uueinu kaj sporočiti, tega ali unega kaj poprašati in da se
8  tem ali unern snideš, je namen tvojega pota do cerkve —
k’ u j pa še, če jo tvoj pot pregrešen ? se že napraviš in greš
te zato do cerkve, da bi tega ali uuo videl ali videla? —
teakošna mora biti pač tvoja molitev v cerkvi, ko prideš v
tei ’kev, poln posvetnih, poln pozemljskih skerbi, ali pa je tvoje
Ser ce vse napuhnjeno, celo nečisto, kar z zunanjem obnašanjem,
lS  svojo obleko in z nespodobnimi pogledi očitno kažeš ka¬
kšna, pravim, mora biti takrat tvoja molitev ? če je kaj opra-
, je prav ne opraviš ! Ti prideš v cerkev Boga žalit, ne
P a  po dolžnosti častit. In ako iz tacega namena prideš, pač
te bolje bilo , da doma ostaneš; kajti s takim namenom se
ktegu prikupil no boš; le še slabši greš nazaj, kakor si prišel.
"" Ce pa Gospodove dane še obračaš v druge pregrehe , mo-
1  obiti v požrešnosti in pijanosti; ali v slabih zbirališčih in to-
v aršijah praznike skruniš ; namesto da bi vsaj ta dan kaj več
teolil, kake lepe nauke bral in tako za svojo ubogo duše^ kaj
P°skerbel; glej, ljubi moj kristjan; vse to, ako tako delaš, ti
tetee, da duhovno lenobo imaš. To pa-je žalostno spričevanje
tvoje

večne pogube.

354

4. Poslednjič pa še pomisli, da si dolžan skerbet 1
zavedno večo popolnomost svojo. Ni zadosti;
da bi ti Boga le toliko ljubil, kakor si ga dozdaj, kakor si
ga včeraj ali ga ljubiš zdaj. Ti si dolžen, da ga ljubiš vedno
bolj in bolj; da na poti proti večnosti greš zmiraj naprej-
Ako pa te skerbi nimaš, si za svojo dušo res maloskerben, in
ne greš gori, greš le doli; kajti na tej poti ni počivanja; ako
ne greš naprej, že ravno zato greš nazaj. In Bogu naj bo
potoženo! koliko jih je , ki so za svoje zveličanje tako neskerbm •
Naj veče število ljudi dan današni za nebesa ne porajta dosti-
Le po posvetnem blagru hrepenijo, le svojemu slabemu poželjenjL
svojim strastim strežejo; in kaj malo jih skerbi, da bi pregre¬
ham se vstavljali, svoje hude razvade opustili, svoje dolžnosti
ko kristjani spolnovali in zvesto Bogu služili. Današni ljudj e
le tu na zemlji iščejo svojega zveličanja; kertu enaki rijejo 1®
po zemlji ter živijo le za telo, kakor da bi bili res pozabili,
da tudi neumirajočo dušo imajo. In ker jim za dušno zveli¬
čanje nič ni mar,  ker ravno zato za Boga in njegovo pravico
ije porajtajo, zato je pa tudi zginila prava keršanska ljubezen
zmed nas. In k temu spačenemu, pregrešnemu življenju § e
satan pripomaga. Saj je dan današni, kakor da bi bil P 6 ^
res raztegnil svoje žrelo in razposlal vse svoje hudobije P°
zemlji, da bi, ako bi bilo mogoče, celo pravične zapletel v
svoje satanske mreže. Kaj se vse počne z gerdimi in krivič¬
nimi časopisi zoper vero, zoper Božje namestnike, zoper vse
sveto in pobožno ! Gerdi, pohujšljivi in zdražljivi spisi, s kte-
rimi se blati in černi vse, kar je še poštenega, kar je še ker-
šanskega, kaj niso zares pisma hudičeve, ki take zdražbe d e '
lajo, nedolžne pohujšujejo, vsem pa le v pekel pomagajo?
kor je satan v pervih časih keršanstva z mečem preganjal svete
vero in njene zveste spoznovavce, tako si je, zvita buča

355

stara nevoščljiva kača ki je, zvolil današni dan, sosebno umazano
Pero, s kteriin skruni vse kar je Božjega, kar je svetega. In
8'tej, ljubi moj kristjan ! ako ti s temi pomagavci satanovimi,
^ brez vsega strabu očitno rogovilijo zoper sveto keršanstvo,
a ko ti, pravim, s temi oslepljenci tudi ne trobiš ravno v en
r °g\ in se njihovih preklicanih divjanj ne vdeležiš sam dejansko,
a ko pa k vsemu temu svoje roke križem deržiš, po svoji dolž¬
nosti se temu ne vstavljaš; le tiho deš, akoravno te stan ali
okoliške vežejo, da bi se zoper postavil, in očitno ali vsaj pri
sv °jih za pravico in resnico se potegnil; — glej! tudi v tem
Se  pokaže tvoja mlačnost, tvoja duhovna lenoba. Jezus Kristus,
Gospod, je takole rekel; le poslušajte, pri svetem Matevžu
takole berem v dvanajstem poglavji njegovega evangelija :
»Kdor ni z menoj, ta je zoper mene, in kdor
2  menoj ne nabera, raztresa."  (Mat. 12, 30.)
Kli veste, kaj hoče Jezus s tem reči ? On hoče s tem dopove-
'Kti, da vsak, ki ni skoz in skoz za njegov nauk, se ne po-
Kguje za njegovo čast, je njegov nasprotnik in kdor ne zbira
\)udi, kolikor vsak po svojem stanu premore, v njegovo kra-
lj' e stvo, ta jih razkropljuje, in ko razkropljeno čedo jih nesreči
K pogubljenju zročuje. Zato pravi sveti Avguštin: »Ali

' Srtl ° Božji, ali pa satanovi, srede ni.“ Ako si toraj v današ-
toliko razburjenih časih , vnemaren in se po svoji moči in
b° svojem stanu ne vstavljaš nesrečni nevihti, ktero satan in
hfegovi priverženci čez ubogo zemljo s toliko silo bruhajo; po-
te m vedi , da si v duhovni lenobi; vedi , da si zoper Jezusa,
^ a  si satanov in nisi Božji; ker se ne poteguješ za Božjo čast,
K ker ravno s tem očitno kažeš, da ti ni nič ležeče, da bi
s kerbel za zveličanje svoje, ne za zveličanje svojega bližnjega,
ti ni mar, da bi si k sercu vzel nauk Jezusa samega, ki

356

pravi: »Bodite popolnoma, kakor je vaš O č a
nebeški popolnoma." (Mat. 5, 48.)

Tako sem nekoliko popisal duhovno lenobo in sem vam
povedal znamnja, po kterih lahko vsak previdi, ali in koliko
te pregrehe nad seboj ima. — Ker je pa človek z duše in s
telesa, in ima dvojno delo, delo za dušo in delo za telo, in se
zoper to dvojno dolžnost lahko pregreši, sem vam že povedal,
da je tudi lenoba dvojna : dušna ali duhovna, in telesna. I u
ker sem vam povedal, kdo je duhovne lenobe kriv, moram
vam zdaj še razložiti:

b) Kako se pregrešimo s telesno lenobo?

S Mesno lenobo se pregreši, kdor se vda natornemu mer-
zenju, ki ga ima do dela, do truda svojih dolžnosti, ter jih
ravno zato slabo ali celo ne opravlja. To merzenje, ktero ob¬
čutimo večkrat do dela, da se nam delo nadležno, težko zdi,
to merzenje samo na sebi še ni greh; kajti prirojeno nam J e ;
da ljubimo mir in zložnost, da se ogibljemo truda in terpljenja-
Ako tedaj občutimo nekako ne voljo, nekako merzenje pred de¬
lom, ki ga le s trudom, le s težavo, le težko opraviti zamere-
mo, s tem še ne grešimo; kajti to čutilo merzenja, ta nekaka
groza pred težkim delom je naši natori pirojena, in mi se tega
merzenja anati ne moremo, da ga pred vsakim večim ali ^'
jim delom čutimo, kakor občutimo mraz in vročino. Ako se
pa temu prirojenemu merzenju do dela, ako se tej grozi p re( ^
trudom toliko vdamo, da zato svoje dela, svoje dolžnosti zane¬
marjamo, jih poveršno, slabo ali neredno opravljamo, ali pa ce ^°
opuščamo, smo krivi greha, ki se mu pravi telesna ali časna
lenoba.

Z a k a j 'j e pa telesna lenoba greh?

Telesna lenoba je žato greh, ker lenuh nasprotuje Božjem ' 1
namenu, ki hoče, da vsak radovoljno prevzame trud, ktereg

357

mu nalagajo dolžnosti njegovega stanu, in sicer vselej in tako
dolgo, dokler človek k temu potrebne moči ima. Slehernemu
človeku velja zapoved, ktero je Bog nekdaj že Adamu dal,
rekoč: „V potu svojega obraza boš kruh jedel.
(I. Mojz. 3, 19.) Ja, še preden je Adam grešil, ni brez
vsega dela bil; kajti Gospod Bog, ko je Adama vstvaril, „g a
Je postavil v vert veselja, da bi ga obdelo¬
val in varoval;"  (I. Mojz. 2, 15.) toda takrat ne v
Potu svojega obraza, ampak lahko in z veseljem. Po storjenem
grehu pa slehernemu le velja: „V potu svojega obraza
boš kruh jedel."  In vsi vemo, kaj pobožni Job pravi:
»Človek je za delo rojen, in tiča za letanje."
(Job. 5, 7.) To je, človek je rojen za trud,  težavo, nadlogo.
Zato je vsak človek dolžen delati, opravljati dolžnosti svojega
stanu; eni z rokami, drugi z nogami, drugi zopet s svojim
umom , ali kakor pravimo, z glavo. In sveti Pavel ^ pravi.
»Kdor noče delati, naj tudi ne je.«  (II. Tes. 3,
10.) Tako pa smemo tudi reči: Kdor hoče več ali boljši jesti,
'nora tudi več ali bolje delati, naj bo to že potem z glavo ali
z rokami. Vsak stan ima toraj svoje delo, svoje dolžnosti,
ktere mora človek radovoljno prevzeti in jih vestno, na tanko
opravljati, če so tudi všasih težke, naši natori zopeine
ali nadležne. Ako tega ne stori ali pa tudi dela opravlja,
ki so njemu ali njegovemu bližnjemu za zveličanje nevarne,
Bogu zoperne; se pregreši s telesno lenobo. Poglejmo to se
oralo bolj na tanko !

S telesno lenobo se pregreši : 1 . kdor nič ne de a,
2. kdor poveršno, slabo dela; 3. kdor z ne

v olj 0  dela; in 4. kdor nepošteno dela.

1. Naj pervo se pregrešč s telesno lenobo, k ter im
u e delajo,  ali tudi kteri toliko, ko nič storijo. a l e

358

nuhov je naj več med bogatini, med imenitnimi tega sveta. Ti
so pravi postopači in resnični tatovi drazega časa. Stari ne¬
verni Egipčani so take lenulie k smerti obsodili. In zares je
tak lenuh pravi izmeček človeštva. Zato pravi modri Sirah:
»Lenuh je kakor z lužnatim kam n jem posut,
in vsi zaničljivo govor d od njega. Lenuh je
kakor z volov jokom ometan; in s 1 e h e r n , ki
se ga dotakne, si roke otresa."  (22, 1, 2.) S
tem hoče reči, da lenuh je poln naj gerše nečednosti; vsaki
se ga želi znebiti, ker ga njegova lenoba vsakemu pristudi, ki
ga za vsako delo nepripravnega dela. In kako ni tak posto¬
pač izmeček ? Poglejmo , kako delavna je vsa natora ! Nepre¬
nehoma hvalijo in slavijo nebeški duhovi svojega Gospod Boga.
Vedno krožijo podnebni svetovi po nezmernem prostoru ter ho¬
dijo tisto pot,  ktero jim je modri stvarnik odločil. Zeljša,
germovje in drevesa, vsa rast je v rednem delu. Mravlja si
nabera v poletnem času živež za dolgo zimo. V celi naravi,
kamorkoli se ozreš, je gibanje, je delo. In človek, s pametjo
obdani, on krona stvarjenja, bi pa lenobi se vdal, ko so vse
druge stvari delavne po svojem natornem nagnjenji! Lenoba
je pač prevelika sramota za človeka. Taki lenuhi imajo evan-
gelskega bogatina svojega patrona, ki je le dobro jedel in pil;
njegov konec pa je bilo pogubljenje. Takih postopačev se pa
dan današni tudi med priprostimi ljudmi ne manjka. Koliko
potepuhov lazi okoli, ki bi radi le od žuljev drugih živeli!
Koliko lenuhov je po mestih in po deželi, ki se ciganijo okoli
brez dela in so neznanski križ vsem poštenim ljudem!

Pri sodnijskih vratih v mestu Gent je slonil neki dan
berač , ki je z veliko nadložnostjo ubogajme prosil sodnijske
gospode, ki so se k sodbi zbirali. Hlinil se pa je in krein-
žil, da ima že več let neznano hudo in skrivno bolezen, ktere

359

še imenovati ni upa. Dobil je obilno miloščino. Eden sodnikov
še posebno usmiljenega serca pošlje za beračem svojega hlapca,
da bi pozvedel, kakošno bolezen vendar revež ima, da bi se
mu pomagalo, ako bi kako mogoče bilo. S potuhnjenim smeh¬
ljanjem reče berač poslanemu hlapcu: „Moja bolezen me ne¬
zmožnega dela za vsak posel, in se jej „ lenoba® pravi.“ Pa
še recite, da lenuh ni zares pravi izmeček človeštva !

2. Drugič se pregreši s telesno lenobo, kdor poveršno,
slabo dela.  Marsikdo je pri delu tako počasen, tako len,
da se mu vidi, da ga delo nič ne veseli, da mu je zoperno;
se obnaša tako zanikerno, da ga človek gledati ne more; tak
pol daua komaj toliko stori, kar bi v dveh urah lahko storil.
Tak dela zares tlačansko, da le čas preteče; ali bo delo v
pravem času končano, ali bo prav in dobro storjeno, za vse to
mu ni celo nič mar. V tej versti so dninarji, pa tudi nekteri
hlapci in nektere dekle. Mislijo si: Kaj bi se tako gnal ? saj
bom vse eno plačilo dobil; če danes ne storim, bom pa jutre.
Kaj bi se toliko pehal ? gospodar naj bo vesel, da hočem pri
ujem biti. In te verste lenuhi ne pomislijo, da s svojo lenobo
se ne pregrešč le zoper Boga, temuč tudi zoper svoje gospo¬
darje in da so mu celo dolžni poverniti škodo in zgubo, ktero
gospodar za to ima.

Slišali ste že prigodbo od čudodelne puščice ali škatlice.

Na Nemškem je bil kmet, ki je imel dobro pohištvo in
čedno kmetijo; ali vedno je šlo vse le nazaj; in to ga je
skerbelo. V tej svoji sili popraša za svet in pomoč moža, ki
Je slovil dalječ okoli za pravega modrijana — za čudodelnika.
Modri mož mu da dobro zaperto in skerbno zapečateno škat¬
lico, pa mu zvesto zaterdi, da naj to čudno škatlico vsaki dan
uese povsodi, po vsi svoji kmetiji in po vseh shrambah svojega
pohištva. Po kuhinji, po kašči, po hlevih, po podeh, po kletih,

360

po ulnakih in po vseh kotih; tudi po njivah in travnikih, po
vinogradih in po borštih jo mora večkrat nositi. „Tako, mu
modrijan pristavi, je mogoče, da vam ta škatlica pomaga
ali vendar mu še zaterdi, da je pred letom nu sme odpečatiti,
ne odpreti. Kmet, v svoji priprostosti, je vse na tanko ubogal.
In glejte, škatlica je res pomagala ! Kajti tu je videl nerod¬
nost hlapčevsko, tam je zapazil svoje dekle, ki so le nebo pe¬
stovale ; tu je dobil vse nesnažno, drugod nepotrebno potrato ;
drugod zopet se je prepričal nezvestobe svoje družine. Vse te
napake se ve da je odpravil; posle, ako niso ubogali, preme-
nil; in med tem je leto preteklo. In ker je odpravil veliko
škodljivih napak, je bilo vse gospodarstvo tudi že na boljern;
brez da bi se bil zavedel, od kod. Radoveden, kakošna
skrivnost je vendar v čudodelni škatlici, ki mu tako očitno
pomaga, odpečati in odpre tisto škatlico. Nič pa ni bilo v
nji; prazna je bila; samo mali listek z napisom : »Hočeš,
vse se ti dobro pravi, glej na svoje drevi in davi!“ Lejte, ta
mož, ako bi ga pridnost in pazljivost zdramila ne bila, bi'bil
ob vse pohištvo in ob celo kmetijo.

3. Tudi tisti je len, ki vsako delo z n e volj o oprav¬
lja.  Taki lenuhi so vedno polni zamerze, skor nikdar veseli-
Vedno mislijo, koliko morajo terpeti, da noben drug ne toliko.
Pa vendar se morajo k vsakemu delu siliti in priganjati; nik¬
dar se jim ne mudi in vsako delo obgodljajo. Ako pa res kaj
težega storiti morajo, so čmerni in glasno godernjajo ali § e
celo preklinjajo. Pri vsaki priliki se s svojim delom, s svojim
trudom hvalijo in nikoli dosti dopovedati ne morejo, koliko čez
glavo dela imajo, da ga dostoriti nikoli ne morejo. In vendar
je vsem znano, da nič več dela nimajo, da nič več ne storijo,
kakor drugi, ki pa nikdar čez delo ne tožujejo, ampak svoje
opravilo radi in veseli, pa natanko storč.

361

4.  So pa tudi delavni lenuhi. Ti so tisti, ki
sicer delajo, pa ne kar jim je dolžnost, ali kar so po svojem
stanu dolžni; vedno imajo kaj druzega opraviti, svoje delo pa
zanemarjajo. — K tem. jaz štejem tudi tiste, ki si svoj kruh
služijo z nepoštenim delom; to je tiste, ki si svojega dobička
iščejo s takimi opravili, ki so drugim v pohujšanje ali celo v
pogubljenje; kakor se lahko tako pregrešb krojači in šivile, ki
uečimerno in nespodobno obleko delajo; ali kerčmarji, ki pre¬
grešnim shodom in nečistim zbirališčem svoje vrata odperajo ;
;| ii muzikanti in drugi igravci, ki z nespodobnostjo nečisti ogenj
kurijo. — Semkaj bi jaz štel tudi tiste, ki ves svoj zaslužek
obračajo ali v gizdavo obleko, ali ga pa po gerlu poženejo;
Pa- tudi tisti niso nič bolji, ki vse svoje dela s kletevjo obla¬
tijo, z rotenjem počernijo. Vsi ti, in tem enaki ne opravljajo
svojih del po namenu Božjem, iu zato jim njihov trud ne bo
v prid, ampak v škodo. Vsi ti se mi zde enaki bedaku, ki
si z velikim trudom koplje brezno, v ktero se sam zakadi in
žalostno pogine.

Že zavoljo tega , kar sem vam danes povedal od lenobe,
Preljubi moji in predragi! že zavoljo tega se skerbno ogibljite
111  varujte te gerde pregrehe! Bodite neutrudljivi pri svojih
delih, delajte radi in zvesto svoje opravila; bodite zvesti spol-
novavci vseh dolžnost svojega stanu! Ali pri svojih vsakdanjih
opravilih za telo, oj, ne pozabite na dušo svojo ? Zato delajte
vse iz pravega namena, ker je tako volja nebeškega Očeta, in
vse vaše časne dela vam bodo za večnost teknile; tedaj vse
zavoljo Boga , v Bogu in z Bogom in — s kruhom telesnim
si bote tudi nebesa prislužili. Za, mali trud, za nekoliko potu,
Vam Bog pripravlja večno, nebeško veselje; kajti vse časno, v
očeh Božjih pa dobro , on z neskončnim plačuje. »Pokliči

362

delavce, poreče kdaj Bog,  in daj jim plačilo" (Mat.
20. 8.) — večno plačilo jim daj! Amen.

XXVII. Kersanski nauk.

3. Kteri grehi izvirajo is lenobe?  — 4. Kteri so pripo¬
močki zoper lenobo?

V poslednjem keršansbem nauku sem govoril od zadnjega
ter sedmega poglavitnega greha, ki ga imenujemo lenobo. Pravil
sem vam, da je lenoba nevarnost v spolnovanji svojih dolžnost.
Ker je pa človek iz duše in iz telesa, ter ima dvojne dolžnosti
skerbeti mu je namreč za dušo in za telo; zato sem vas učil,
da se lahko pregrešimo z duhovno in s telesno lenobo. Naštel
sem vam nektere znamnja, po kterih lahko vsak spozna ali in
koliko je tej pregrehi vdan.

Je pa lenoba tudi poglaviten greh; to je, tudi lenoba je
glava, je izvir ali korenina drugim grehom, in marsikaj hudega
je lenoba kriva; ravno zato, da hi nevarnost, pa tudi velikost
in hudobijo te pregrehe toliko bolj spoznali, ter se je toliko
skerbneje ogibali: bomo danes z Božjo pomočjo še premislili:

Kteri grehi izviraj a iz lenobe? in kteri
so pripomočki zoper lenobo?

3. Na pervo današnje vprašanje : Kteri grehi izvi¬
ra  j o i z 1 e n o b e ; naj vam povem , kaj pravi sveti Kri-
zostom od tega greha. On takole pravi: »Kakor zapuščena
neobsejana njiva stoterni plevel rodi, tako se godi človeški duši,
ki se s potrebnimi, koristnimi rečmi ne peča; po vedni delav¬
nosti hrepeneča, se hudobijam vda.“ In sveti Duh pravi:
»Ker si mlačen in ne merzel ne gorek, te bom

363

izpljunil iz svojih ust." (Skr. raz. 3, 16.) „Leni
Pojde spijoč v pekel." Ako je delj časa mirno vreme, se lahko
spridi zrak in napravi nevarne bolezni; voda se spridi, vsmradi
ter mnogoteri merčez zredi, ako stoji; neobdelana zemlja le
ternje in osat obrodi; nerabljeno železo zarjovi; zapušene hiše
se sčasoma zrušijo same; ravno tako se godi lenuhu, zaraščen bo
z  osatom in s ternjem vsaktere pregrehe ter napolnjen z gnji-
l°bo večnega pogubljenja. — Imeniten pridigar oče Abra-
i‘ arn  pravi, da lenoba je učiteljica vseh pregreh, vseh hudobij,
3 e  sovražnica vsake vednosti, napovedovavka skerbi, temota pa
^eti, oče revšine, učenica nevednosti, preganjavka čednosti, le-
žišče vseh strast, blazina hudičeva, gnjusoba Bogu in grob ži¬
vemu človeku. — Škodljivosti in hudobije tega greha cerkveni
Ceniki ne morejo zadosti popisati. Ker je pa lenoba dvojna,
Poglejmo naj poprej:

a) Kaj škoduje duhovna lenoba?

Duhovna lenoba, to je nemarnost v spolnovanji keršanskih
dolžnost, ki zadevajo našo dušo, človeka stori v e t ra¬
st e g a; dobremu opominjevanju neobčutlji¬
vega, nevoljnega celo protivnega; mu od¬
vzame vse veselje do pobožnosti; ga v n e s po¬
ko r n o s t, celo v obupnost pripravi.

1. Lenuh postane  vetrn  s t. Ker do Boga in do
svetih reči nima nobenega veselja, šterlinca njegov duh povsodi
°koli, ter išče razvedrila in pokoja. Tak lenuh nikdar resnobno
Ue pregleda svojega serca; hrepeni le po druščinah, po razve¬
ste vanji , ter napolnuje svojo dušo s samimi nečimernostmi;
kakor da bi le zato bil na svetu, da bi v posvetne nečimer-
Uosti vtopil svoje serce , ali kakor da bi res te nečimernosti
Nasititi in njegovega zbeganega duha vpokojiti zamogle.

364

2. Zastonj boš tacega lenuha opominjal; on je neob¬
čutljiv.  Prav za prav, on ne verjame, da je njegova duša
bolna, smertno bolna; kajti oslepljen je. S to vnemarnostjo
za svojo dušo je lenuh podoben človeku, ki jena plučih boeln,
in kteri ščasoma hira in nevedoma umerje. Tak človek ne
čuti nobene bolezni, pa vsak dan je slabeji, in vendar tega
ne zapazi. Vstaja, ko drugi, se vseda k mizi, ko drugi, se
sprehaja in pohajkova z drugimi; on hodi in tava med živimi,
je pa na robu svojega groba. Ja grob se mu pod nogami
odpira; še dan svoje smerfci spi, je in pije, govori ko navadno
in akoravno ni mislil, zgrabi ga bleda smert. — To vam je
podoba lenega, mlačnega kristjana. In kakor je jetičen človek
še celo nevoljen, ako ga opomniš na nevarnost njegove bolezni,
tako bo mlačni, leni kristjan zdražen, ako mu očitaš njegovo
dušno bolezen, ako ga posvariti hočeš.

Lenuh se mi zdi enak človeku, ki bi rad spal, pa če ga
motiš, bo nevoljen , celo jezen. Tako boš vjezil lenuha, ako
ga dramiš iz njegovega dušnega spanja. Kaj se mar ne godi
tako? Ako dober prijatel ali pa dušni pastir po svoji dolžnosti
opominja lenuha, mu nevarnost njegove lenobe pokaže, kaj na¬
pravi? Navadno zbudi jezo lenuhu, da začne se togotiti, more¬
biti celo preklinjati in divjati kakor nespameten , kakor neu¬
men. Kolikokrat so otroci nevoljni, ako jih starši po svoji
sveti dolžnosti opominjajo in svarč ? Kolikorkrat jim serdito in
nespodobno zato odgovarjajo ali jim gerdo pravijo, da jih t0
nič ne skerbi ? Ali, če gospodar nerodno, razuzdano družinče
posvari, kar storiti mora, kakošen ropot napravi? „Ako nisem
za vas, pa grem ; vi mi nimate nič očitati, naj živim kakor
hočem; da vam le delam." In vendar je vsak gospodar odgo¬
voren tudi za duše svojih poslov, dokler so pod njegovo strebo-
Glejte taki lenuhi se ne dajo predramiti , se ne dajo prebudil'

365

iz svojega grešnega, spanja, in vsako opominjevanje je zastonj.
Oni naprej dremlejo, naprej spijo, da se bodo enkrat nesrečno
zbudili v peklu. Oh, ali prepozno bo takrat!

3. Lenuh ima nekako merzenje do pobož¬
nosti,  da, ko sam nič dobrega ne stori, tudi celo drugim
11 e  privoščuje keršanskega življenja, ter želi, da bi vsi njemu enaki
tanuhi bili; zato vse dobro nad svojim bližnjim sovraži, zmanj¬
kuje , černi, mu opovera. Lenuh ima molitev pobožnih za
nepotrebno postopanje, za neumno bledenje. Poslušati pridige
'n keršanske nauke, prejemati svete zakramente, pridno
V( leleževati se očitne službe Božje, spolnovati postne zapovedi,
brati pobožne bukve, družbe poštenosti, bratovščine ali celo
sveti misijoni — vse to se mu nepotrebno, ja celo neumno zdi,
'n vsak mu je zopern, kdorkoli se teh ali takih zveličanskih
Pripomočkov posluževa. Zato ima pa lenuh vedno polne usta
Psovanja in zaničevanja, s kterim blati in černi vse pobožne,
Poštene kristjane; in ker je sam popolnoma zapustil pot ker-
š a uske pravice, s svojim strupenim jezikom tudi druge odvra-
^ u je od pobožnega življenja, jih pika s tercijali, s svetohlinci, z
Mračnjaki in se na skrivnem, pa tudi očitno norčuje ž njih.

lenuhi so pa ravno zato naj huji, priseženi sovražniki in
nasprotniki duhovnov in dušnih pastirjev; kajti oni se takim
hudobnežem naj bolj ustavljajo. Lenuhu pač ni po volji, da
Pridgarji in spovedniki očitne in splošne pregrehe in razuzda-
U°sti grajajo; da ljudi, zlasti še mladino pred nevarnim raz¬
deljevanjem, pred plesom, pred pohajkovanjem po pivnicah,
P re d ponočnim vasovanjem in pregrešnem znanjem skerbno
^ Po očetovsko svarč; ni mu všeč , da dušni pastirji toliko
Srčnost imajo, da se po svoji sveti dolžnosti očitno vstavljajo
Vse m hudobijam in pravoverne k pravemu keršanskemu življenju
Uitpelujejo. Zato pa taki lenuhi, ki se še tudi kristjane ime-

Keršanski nauk V. p.

366

nujejo , naj huje bruhajo svoj peklenski strup zoper mašnike
Gospodove ter jih prav po satansko čemijo, kakor in kedar l e
premorejo. Ljubi moji kristjani! kedar slišite koga, da zani¬
čuje sveto vero in njene zveličanske naprave, ali da psuje m
gerdi mašnike, ter jim celo lažnjivo pregrehe pripisuje; vedite
da tak je svojo vero že na kol obesel in želi in išče, kako hi
tudi vam vzel naj drajši, naj imenitniši zaklad svete vere. L 0
njihovem življenji jih hote spoznali take lenuhe, ki so pravi
pomagavci satanovi. Saj so že o Jezusovem času bili taki, ki
so zaničevali njega in njegov nauk, ter vse hudo govorili zoper
njega. Le to vam rečem: Bežite pred njimi! Dan današm
se pač res spolnuje, kar je prerokoval sveti apostelj, rekoč:
Jaz vem, da bodo prišli . . . zgrabi j ivi vol-

d * U
h

(Ap. dej. 20, 29.) In Kristus Jezus, naš Gospod, nas vse
tako lepo pa tudi tako resnobno opominja: »Varujte se
lažnjivih prerokov, kteri pridejo k vam v
ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabi j iv 1
volkovi,"  (Mat. 7, 15.) ki znajo lepo priliznjeno in zvi¬
jačno, na videz celo resnično govoriti, pa vam le nesrečo 1 , P°'
gubljenje pripravljajo s svojim prekanjenim, strupenim naukom,
ki le poželjivosti in napčni prostosti streže. Še enkrat rečem •
Preljubi moji! ako vam je zveličanje vaše in ako vam je hidi
časna sreča kaj mar,  varujte se takih duhovnih lenuhov, ki
so sami sebe že tako rekoč satanu zapisali in kot njegovi zvesti
hlapci še druge love v svoje preklenske zanjke !

4. Duhovna lenoba pripelje človeka sča¬
soma v terdovratno nespokornost.  Lenuh ah
mlačen človek ne spozna in ne vidi svoje nevarnosti. ■Zato P a
tudi noče nobenega pripomočka. On misli, da je vse v red u >
da mu nič ne manjka, se celo dobrega kristjana in pravičneg a

367

dela. Zato ima oterpnjeno serce do vsacega opominjevanja.
Po pravici pravi sveti Bernard: „ Veliko lakomnežev, gro¬
movitih vojakov, več nesramnih nečistnic in dosti nevernikov
Se m videl, ki so se k Gospodu spreobernili, so dobri postali;
a d groza me je , ki nisem nikdar nobenega mlačnega lenuha
videl , se k Bogu spreoberniti. “ In ravno taki leni in mlačni
kristjani so, kakor žalostna skušnja uči, kterim dušni pastirji
Iia j težej kaj pomagati zamorejo, ki se malokdaj resnično spo¬
korijo ; ki pri vsaki spovedi ravno tiste grehe, pa tudi vselej
kako merzlo naštejejo , da se že na jeziku jim bere , da serce
n, - !  občuti nobene žalosti zavoljo storjenih grehov; ali pa še
°elo kaj povedati nimajo. „Ukradel nisem nič, ubil tudi nisem
nikogar; druzega pa nič ne vem.“ To je spoved, da se Bogu
,Srf uli t Oh , ali pa veste, kaj takim mlačnim lenuhom velja ?
Poslušajte še enkrat, kar sem vam že povedal, kaj takim na-
^rja Gospod Bog sam: „0 da bi bil mer zel ali gorek!
^ e r si pa mlačen, in ne merzel, ne gorek, te
b °m izpljunil iz svojih ust.“  (Skr. raz. 3, 15,
^6*) Kakor mlačno vodo človek izpljune, ker mu dela pljivko,
da se mu vzdiguje, tako zoperna in uagujusna pred Bogom
k 3  duhovna mlačnost ali duhovna lenoba; in ravno ta zopernost
Gospodova je izrečena v tem grozovitem žuganji Božjem. Bog
Saj ri se vzdiguje, da bi mlačnega, da bi lenega spravil iz pred
jddičja svojega", da bi mu napovedal pogubo njegovo. Ja, on,
* §'re naj večemu grešniku naproti, ki prijazno sprejme zgub-
k-fiega sina, celo on lenega, mlačnega več prenašati ne more.
e >Uih nekako prenapolni oserčje Božje milosti, in naj višemu
opravi stud , kakoršnega človek občuti pred mlačno , plivko
|°do, ktere se znebiti poskuša. Oj prežalostne osode mlačnega,
eile ga človeka! Bog nas obvaruj te pregrehe!

24

368

5.  Ta duhovna lenoba pripravi grešnika
včasih celo v obupnost. Lenuh, za svoje zveličanje
neskerbni, mlačni človek prav lahko tako oterpne, da nad re-
šenjem svojim obupa, zlasti ako delj časa, ali morebiti vse svoje
življenje za svojo dušo malo ali nič ne skerbi, le kakor pra¬
vimo , tje v en dan živi. Tacega prav lahko napade nesrečna
misel, da ga je Bog že v pogubljenje obsodil, in da mu k
spreobernjenji potrebne pomoči ne bo več dal, ali pa si v glavo
vtepe, da se svojim hudobijam , svojim zastaranim strastim vee
iztergati ne more, da mu živeti ni mogoče brez gerdih, skoraj
prirojenih razvad, da prave, stanovitne pokore delati ni v stanu.
In res je, kar pravi sveti Krizostom, da lenoba je kore-
nina, mati in dojnica obupnosti. „Kakor kožuh molja sporne
in redi, tako tudi lenoba ne spočne le sama iz sebe ubupnosti,
temuč je tudi pestuje in redi," so njegove besede. — O keršanska
duša ! poglej, poglej, kam te lahko pripelje tvoja mlačnost,
tvoja duhovna lenoba!

Zdaj vam moram pa še povedati:

6. Kaj škoduje ali kaj hudega izvira
telesne lenobe?

»Lenoba je začetek vsega hudega," je žalostna pa gotova
resnica. Lenuhu se delati toži in kaj mu druzega ostane,
da toliko dragi čas potrati ? Yda se pijančevanju, igranju ah
drugemu postopanju. Hiša njegova gre urno pod zlo; kajti
prihranjeno se požene, novega se nič ne pridobi, in kaj potem •
Kmalo si lenuh pomaga z lažjo, z goljufijo, s krivico in bera
čijo, in večkrat postane lenuh tat in razbojnik. 'Kdor ni dober
in pravičen, je hudoben in krivičen ; srede tu nobene ni. ^at 0
po pravici uči sveti Krizostom: »Lenoba gladi pot vS ® ^
hudobijam; duša, lenobi vdana, je hitro premagana."
sveti Kasijan piše: »Delavnega človeka zapeljuje in nadle» lI J e

369

e & hudič; lenega pa sto.“ Vse hudo pripisujejo cerkveni uče¬
niki lenobi. Imenujejo jo sovražnika pobožnosti, zapeljivko
mladine, strup človeški duši, netilo nečistosti in naj imenitni¬
ka svata peklenskega. In temu se ne moremo nič čuditi.
Koliko žalostnih zgledov nam kaže sveto pismo samo, da le¬
noba je res začetek vsem pregreham. Dokler je Samson z Fili¬
stejci se vojskoval, nobeden ga premagati ni mogel; ko se je
Pa mehkužnosti vdan po naročji Dalilnem valal, je bil zve¬
zan in pogubljen. — Dokler je David v šotorih , pri svojih
v °jakih bival, ter ž njimi vred se vojskoval, bil je junak hra¬
brosti in čednosti; ko je doma brez dela bil, po obedu po ver-
bu svoje palače pohajkoval, zadela ga je strela pregrešnih želj,
ter ga zapeljala v trojno pregreho, v prešestvo, morijo in hi¬
navščino. — Dokler je Salomon s skerbjo vladal svoje ljudstva,
Ve stno sodil njih prepire in si s tempeljnovim zidanjem veliko
Prizadeval, bil je zgled , kazalo vse modrosti in vsake čednosti,
komaj pa se je polenil, postal je vladen razuzdanec in maliko¬
valec. — In če je lenoba poderla mogočnega Samsona, lju¬
bezni Božje vse vnetega Davida in premodrega Salomona; ali
Se  smemo nadjati, da bi ne premagala tudi nas?

Lenobi se pa urno , urno pridruži še huda pajdašica , ki
86  ji pravi uboštvo.  Lenuhu pravi sveto pismo : N e k o-
t i k o boš spal, nekoliko dremal, mervico
bog roke križem deržal, da bi počival; in po¬
manjkanje bo čez te prišlo, kakor t e k a v e c,
ta siromaštvo, kakor orožen mož.  (Preg. 24,
^3, 34.) Postopač in zapravljivec sta si dvojčeka. Priden,
delaven človek tudi z malim premoženjem izhaja, po svojem
stanu ; lenuh pa veliko premoženje v kratkem požene in nje-
S°va družina ž njim vred strada in stergana hodi. Mar ne vi-
11 'mo tega lahko vsaki dan ? Vsaka soseska ima zadosti takih

370

žalostnih, domačih zgledov. Ako gospodar cele ure, cele dneve
postopa in lenobo pase; ako zjutraj pozno na delo leze, zvečer
prezgodaj jenja, tudi čez dan le pohajkova, in še tisti majhni
zaslužek v pivnici spravlja; ■ ali je potem čudo, da žena nima
kaj kuhati, da v hiši ni druzega, kakor slabe raztergane cape
ali kako razbito , polomljeno orodje ? Kjer ni delavnosti, tam
uboštvo polega. »Šel sem čez njivo lenega človeka,
in skozi nograd neumnega moža; in glej, vse
je bilo polno kopriv, in ternje je pokrivalo
njegovo poveršino, in kamnata ograja je bila
pod  er  t a .“  (Preg. 24, 30, 31.) Streha hišna oznanuje le¬
nega gospodarja , ko kaže rebra svoje; njiva njegova se loči
od sosedove njive; kajti sami tički jo gnoje. Ko sosed že pleve,
lenuh še le seje; žanje pa, ko drugi že mlatijo. Ko se skerben
gospodar že v zjutrajni zori za drevesom poti, se obrača leni
po svoji postelji, ko hlevne vrata po pustih tečajih. Mar ne
bo uboštvo zadelo tacega lenuha; ž njim pa tudi vso hišo v
nesrečo potisnilo? Zato nas opominja sveti Duh: »Nikar ne
ljubi spanja, da te ne tare revščina."  (Preg.20,
13.) In zopet pravi: »Pojdi k mravlji, o lenuh!
in ogleduj njene pota, ter se uči modrosti-
Ona nima vojvoda, ne učenika, ne oblast¬
nika, pa si vendar po letu hrano pripravi j a,
in ob žetvi nabira,  kar  v živ  a." (Preg. 6. 6—8.)

Ali ta zadolžena revščina, kakoršine je, o mili Bog! toliko
po naši preljubi domovini — ta zadolžena revščina privleče p a
za seboj neznansko trumo pregreh in hudobij. Ako se spo¬
minjamo žalostno natlačenih ječ in zaporov; ako pogledamo
celo pod sramotne gavge ali vislice, vprašati se moramo : K^o
je napravil toliko sto in sto tatov, razbojnikov, požigavcev m
nbijavcev? Kdo je kriv, da njih toliko prežalostno sklene svoj e

371

življenje pod rabeljnovimi rokami; da njih toliko se potika in
životari po preobilnih in prenapolnjenih ječah, ktere pravičnim
in delavnim toliko stroškov prizadevajo ? Kaj ni tega večidel
vsega kriva gerda lenoba in nje ostudna pajdašica, nadležna,
zadolžena revščina, ki lenuhe v toliko zločinstvo in v tolike
kazni vredne pregrehe zapleta?

Pred tridesetimi leti pride čversta in močna beračica še
ie trinajst let stara, pa od mladosti na lenobo in cigansko vla-
čuganje navajena, v samotno hišo poštenega borštnarja pri novi
cerkvi na Nemškem, ter poprosi, da bi jej kaj jesti dali. Dobra
Logarjeva hči, takrat en in dvajset let stara , jej poda polno
skledo žgancev, da se jih do sitega naje. Ciganka, s tem ne
že zadovoljna, hoče imeti še kako oblačilo, kar pa ne dobi.
Kmalo potem gre logarjeva hči memo globocega bajarja po
stermem bregu. Hudobnica ciganica se tiho plazi za njo, in
J° na naj bolj stermem kraji močno sune, da reva v vodo pade
nesrečno utoni. Našli so mertvo v bajarji in nihče ni mo¬
gel zvedeti uzroka te nesreče. Še le čez sedem let obstoji pro¬
stovoljno svojo hudobijo mlada morivka, ki je bila zavoljo dru-
zih hudobij že v petnajstem letu vlovljena in v bližnjo poko¬
jnico zaperta. Sprednica tiste pokorivnice je svojim jetni¬
kom neko prigodbo brala in ta morivka je razodela svojo stra¬
hovito pregreho. Kaj ni lenoba tega kriva bila ?

In poglejmo še to : V današnjih toliko izburjenih časih,
ko se vse vzdiguje zoper pravi red, zoper pravico; kdo je naj
P re J pripravljen za upor, kdo se nosi naj huje čez deželsko in
bohovsko gosposko, kdo ropa in skruni Božje svetišča ? Veste,
^ed puntarji hote našli malo poštenih, delavnih kristjanov,
jr vi, ki vstajo podnetijo in se vzdignejo, so leni dijaki, ko so
ž°lo na kol nataknili; so gerdi mladi postopači, ki se nobenega
bela lotiti nočejo; in pa zadolženi lenuhi, ki so svoje pohištva

372

po gerlu pognali. Nesrečna lenoba, ki jih uči le od žuljev
druzih živeti, ta njim je žalostna mati. — Pa tudi med bolj¬
šimi ljudmi, koliko hudega lenoba stori? Ako se kdo pijanosti
ali igri vda; ako pride do krega in pretepov; kdaj se to naj
večkrat in naj raji godi? V kterih dnevih se nečistosti in vsem
tem in drugim velikim hudobijam navadno služi? Ne v delav¬
nikih , ko je vsak pri svojem poslu, pri svojem delu. Oh, v
nedeljah in v praznikih se godi naj več hudega! — Ako pa
ljudje, ki se še k boljšim prištevajo, počenjajo toliko hudega
zavoljo nedelavnosti en sami dan v tednu, ki je še posvečenju
in skerbi za dušo namenjen, na kar jih tudi še marsikaj ta dan
opominja; kam še le privleče lenoba tiste, ki vsaki dan posto¬
pajo, vedno le lenobo pasejo? O zares »postopanje ve¬
liko hudega nauči!"  (Sir. 33, 29.)

Glejte, preljubi moji in predragi! ti so nasledki sedmega
poglavitnega greha; nasledki prežalostni, ktere rodi duhovna
in telesna lenoba! Mar se ne bomo z vso skerbjo varovali te
pregrehe in se ognili njenih žalostnih nasledkov ? Ali, če je
kdo lenobi že vdan, mar si ne bo z vso le mogočo močjo pri¬
zadeval, da razterga prehude njene okove, da zabrani še bolj
žalostne nasledke njene ? K temu pa potrebujemo raznih pri'
pomočkov. In ko sem vam že naznanil pripomočke zoper vse
druge poglavitne grehe, moram vam še tudi povedati:

4. Kteri so pripomočki zoper lenobo?

Vsi pripomočki zoper lenobo so zapopadeni v teh le ma¬
lih besedah svetega Pavla: »Dobro delajmo, in se ni¬
kar ne utrudimo."  (Gal. 6, 9.) In še pristavlja: Nobeden
»ni kronan, ako se ni po postavi voj skoval-‘
(II. Tim. 2, 5.)

Dobro si zapomnimo, preljubi moji kristjani! mi vsi smo
tukaj na zemlji, da bi vsak po svojem stanu svoje dolžnosti P°

373

zapovedi in volji Božji na tanko spolnovali in si ravno s tem
krono nebeško dosegli. Kakor pa po besedah svetega aposteljna,
kdor se za stavo bojuje, le tedaj venec ali namenjeno stavo
dobi, ako se je po danih ravnilih boril, ako je boj po storjenih
postavah začel, nadaljeval in končal; tako bo tudi le tisti
Plačilo nebeško prejel, kteri se pravega reda, kteri se dane za¬
povedi derži, in le svoje dolžnosti v mislih ima, pa ne le serčno
In goreče začne, ampak tudi nadaljuje in dožene. »Začenja jih
veliko, pravi sveti Hieronim, dokonča jih pa malo. Pri
kristjanih se ne vpraša po začetku, ampak po koncu. Sveti
Pavel je bil slabo začel, pa je dobro dokončal. Kako pa Judež
Iškarjot?" »Dobro delajmo in se nikar ne utrudimo,
da bomo v svojem času želi."

a. Kristjani moji! vsi smo za delo vstvarjeni.  Kdor
ne dela, nasprotuje namenu, za kterega ga je modri Bog vstvaril.
Vsaki trenutek je neprecenjen dar, ki ga moramo v dobro obia-
čati. Ali mar kdo — pameten nažge svečo, da bi njegovi
s Pali pri nji? Zakaj je Bog prižgal imenitno luč, svitlo solnce
na nebu? Mar da bi lenuhom svetilo? In zakaj je prižgal Bog
še imenitnišo luč — luč svete resnice in gnado svetega evan¬
gelija? Je mar prav, ako pri tej luči dremljemo, lenobo pasemo?
Ali mar nam je modri štvarnik zastonj dal toliko imenitnih
moči dušnih in telesnih? »Kaka, pravi sveti Bazilij, kakor nam
je Bog dal moči, ki nas za delo pripravne stord, tako bo tudi
na dan sodbe od nas tirjal tem močem primerjeno delavnost.
Inaej toraj vedno pred očmi, da si za delo vstvarjen , nikakor
ne za postopanje , za lenobo; glej toraj, da dolžnosti svojega
stanu , zlasti še delo za zveličanje svoje duše na tanko oprav-
Ijaš. Zato pa glej na Jezusa; glej na svetnike, ki že svoje
plačilo vživajo; kaj so vse storili, kako neprenehoma se tru¬
dili , koliko preterpeli! Nasproti pa večkrat si k sercu jemlji

374

žalostne nasledke, ktere lenoba vselej in gotovo za seboj pri'
vleče, ki te časno in večno nesrečnega storiti zamorejo. O ko¬
liko sto in sto, in še sto in sto keršanskih duš že v černeffl
peklu gori, in koliko njih v vicah nezmerno terpi, ki so v
svojem pozemljenskem življenji mlačni in leni bili! Kdor te in
tem enake misli večkrat ima, kdor vedno pred očmi svoj namen
ima in nikdar ne pozabi, zakaj da ga je modri Bog vstvaril;
on se bo lahko lenobe obvaroval, ali če jo že ima, se je bo
urno znebil.

Sveti Hieronim nam piše od meniha, ki mu je bilo
M a 1 h u s ime. Temu menihu se je samostansko življenje
pretežko zdelo; kajti menihi se ojstro zatajujejo in na tanko
svoje dolžnosti spolnujejo. Zapustil je Malhus ojstro samotarstvo
ter je pobegnil iz samostana. Revščina, ta gotova sestra lenobe,
ga je prisilila, da se je pri nekem kmetu za ovčarja vdinjal-
Neki dan na paši sedi pri mravljincu, ter dolgo gleda in pre¬
mišljuje, kako urno in neutrudljivo mravlje sem ter tje tekajo,
da imajo vse oglajene steze. V tem premišljevanji sam sebi
takole d 6  :  „Glej, Malhus ! kako so pridne te mravlje, kako
skerbno in urno tekajo te živali, koliko se trudijo, da si hrane
nabirajo, dokler solnce sije, dokler leto terpi! Kaj pa počneš
ti, ki tudi zdaj poletje svojega življenja imaš, in ti solnce gnade
Božje tako lepo sije ? Kako in koliko si prizadevaš, da bi si
nabral za prihodnje življenje dobrih del, ktere bi vekomaj vži-
val ? Grlej, lenuh! mar te ni sam Bog poslal semkaj k mrav¬
ljam , da te učijo prave modrosti, pridnosti in hrepenjenja p°
večnem?" Ko je Malhus sam seboj tako govoril, tako premišlje¬
val, je začutil v svojem sercu veliko spreobernjenje, svoje mlač¬
nosti , svoje lenobe je bil ozdravljen *, šel je nazaj v samostan,
pa je prav ojstro, zvesto in sveto živel in zdaj je svetnik v
nebesih.

375

b. Drugič pa še pomislimo, kar Kristus Jezus sam pravi:
»Nebeško okraljestvo silo terpi, in silni ga nase potegnejo." (Mat.
11, 12.) Vsak, tudi lenuh, bi rad bil enkrat v nebesih. Ali
Preljubi! Nebesa se morajo zaslužiti, za nebesa se mora kaj
storiti; glej, Jezus sam pravi, da silni nase potegnejo ne¬
beško kraljestvo. Lenuh pa noče noge premakniti, niti roke
povzdigniti, in zato nebesa niso za lene in mlačne. In pomisli
kristjan, koliko darov, pa tudi kakovih darov ti je dobri Bog
dal, da bi si ž njimi nebesa pridobiti zamogel! Sveti Lavrenci
Justinian pa pravi: »Božje in natorno pravo je, pa tudi člo¬
veške postave zato govorč, da, kolikor več ljubezni, kolikor več
milost kdo prejme, toliko več se bo od njega tirjalo; in da je
toliko veče nehvaležnosti kriv, kolikor bolj leno, kolikor pre-
derznejši se obnaša proti časti, proti volji in proti zapovedim
dobrotnika svojega. Zato pa naj človek, žlahtneji po natori in
bolj obdarovan , svojega stvarnike bolj ljubi, kakor vse druge
stvari, ter si vedno prizadeva, da te dobrote svojega Boga prav
spozna." O da bi slehern človek spoznal, kako dober mu je
®og, kako veličastne natorne darove, koliko in kakove milosti
m« je dodelil, in sicer le zato , da bi ž njimi človek Bogu
služil, pač bi nobenega lenuha na zemlji ne bilo ! Ker tedaj
te zato živiš, da bi vsaki dan Boga bolj ljubil; nikdar ne smeš
edjenjati, dan na dan moraš višej stopati. Nikdar, nikoli ne reci:
»Zadosti je." Ja še misli tega nikar; kajti kdor misli, daje
zadosti dober, on obstoji na potu proti nebesom; pa ne le
t°, on se že nazaj pomika. Zato pravi sveti Gregor: »Pod¬
vizaj se, da si naj bolji, pa varuj se, da na potu čednosti nik¬
dar ne počivaš, kajti jaz menim, kedar si iz pregrešnega spanja
Vstal, pa zopet počivati hočeš , je ravno tako, kakor da bi se
v naj globokejši prepad pregreh pogreznil.

876

Lenuh tudi misli in pravi: „Ako tudi malo dobrega storim
pa vendar več kakor veliko drugih-" To je slabo znamenje. Tega
nikdar ne misli in ne govori, ako hočeš kdaj v nebesih biti.
»Kakor pobožni ljudje le to vidijo, kaj drugi dobrega imajo,
kaj dobrega store , da se tako v svojih mislih pred drugimi
ponižujejo; tako nasproti lenuh nič ne vidi, kaj drugi dobrega
imajo, le to gleda, kaj sam dobrega stori." Tako uči sveti
Gregor veliki. Učenec, ki se vedno primerja naj slabšim,
naj bolj lenim , ne bo nikdar dober in priden , ampak vedno
slabeji, poslednjič naj slabši. In kakošna čast je pač, med sla¬
bimi, med lenimi biti naj bolji ? Ko bodo drugi zavoljo svoje
lenobe sojeni, ne misli, da bo zato tebi lagleja sodba! Ako
je kdo še bolj len, zato tvoja lenoba ne bo nobenega izgovora
imela. — Kavno tako ne odlašaj nikamur skerbi za zveličanje
svoje; zdaj, ko še čas imaš, zdaj delaj; kajti življenje naše je
kratko in še to negotovo. To, kristjan! si prav dobro k sercu
jemlji, in nikdar ne pozabi. »Življenje človeško, ako bi tudi
še tako dolgo bilo, vendar je kratko v primeri z večnostjo,"
pravi sveti Hieronim. In vendar, v tem kratkem času
mora vsak dognati toliko imenitno delo zveličanja svojega.
Kako skerbni, nevtrudljivi moramo toraj biti, ja le trenutka ne
smemo zamujati; kajti tu gre za naj potrebniši, za naj imenit-
niši, gre za celo neznano večnost — za zveličanje naše. K°
bo , od Božje milosti nam odločeni čas pretekel, nikdar ga ni¬
koli več dobili ne bomo. —

c. Potem, o kristjani moji! povzdignimo svoje oči proti svetim
nebesom; glejmo plačilo,  ki nas čaka , ki nam je
od vekomaj sem pripravljeno! „Ti vidiš trud, ki ti ga delo
prizadeva , poglej tudi mir in veselje , ki ti ga Bog zato ob¬
ljubi," nam kliče sveti Avguštin. Oj da bi ti premisi ^ 1
zamogel veselje, ki te čaka, pač bi spoznal, da trud ni v no-

377

beni primeri ž njim. Ja, večkrat misli na preveliko plačilo
Mojega truda; kajti lahko je delo, ako se upa obilno plačilo
' /j ' A  to. In le tisti pa bo kronan, ki bo do konca stanoviten

ostal; in veš, da je Gospod vinograda le delavcem dal plačilo,

lenuhom pa ne.

Na pokapališču velicega mesta je grobne napise pregledo¬
val neki ptujec. Pride do grobnega kamna, na kterem je bilo
2  velikimi čerkami zapisano: „Mož, čegar rebrovje tukaj počiva,
je bil star devetdeset let; živel pa je le tri leta." Ptujec, ki
lega ni razumeti mogel, maja z glavo, ter premišljuje, kaj bi
le besede pomenjale. Pokliče Cerkvenika, ki je novo jamo kopal,
111  ta mu razloži prečudni napis. On pravi: »Mož, na čegar

grobu zdaj stojiva, je od mladih let le za ta svet živel, ter

Se  poganjal le za časne dobrote, za nečimerno razveseljevanje,
^ puhlo čast. Tri leta pred svojo smertjo pa gre sam v s6,
učil se je Boga spoznavati, molil je ter si prizadeval živeti
po nauku Jezusovem. S svojim premoženjem je ubogim storil
Veliko dobrega; naj veče veselje mu je bilo, ako je mogel koga
kaj razveseliti, in le po dopadajenji Božjem je hrepenel. Na
smertni postelji pa je rekel: Moje poprejšno življenje ni bilo
nobeno življenje; mertev sem bil za Boga, mertev za vse dobro,
ruertev za vsako pravo veselje. Kar sem se spreobernil, sem
^ le živeti začel; kajti le te tri leta sem živel za Boga in
2 a dobro, ter sem vžival pravo in naj lepše veselje." In zato
je zapovedal, da naj se na njegov grobni kamen zapišejo le te
imenitne besede, ktere so že res marsikoga na boljše misli pri¬
peljale.

O da bi te besede tudi nas predramile ! O da bi tudi mi
spoznali, da le ono življenje je pravo življenje, ki je za Boga !
O da bi ta misel pregnala iz nas vseh vso duhovno in telesno
lenobo, da bi v resnici živeli, delali vse in zmiraj le za Boga,

378

da bi si tem kratkim bivanjem tu na zemlji prislužili večno
življenje v svetih nebesih!

In tako sklenem današni nauk in s tem tudi nauk vseh
poglavitnih grehov z besedami svetega Pavla, ter zakličem:
Bratje! »Kar človek seje, to bo tudi žel. Kdor
seje tedaj v svojem mesu, bo od mesa tudi žel
pogubljenje; kdor pa seje v duhu, bo od duha
žel večno življenje. Dobro pa delajmo, in
se nikar ne utrudimo; ker ob svojem času
bomo želi, akose ne utrudimo! 8  (Gal. 6, 8, 9-)
Dobro pa vem in očitno spoznam, da »ni nič, kteri
sadi, in nič, kteri priliva, ampak Bog j o>
kteri rast daje 8  (I. Kor.  3,  7.)  In  da  »v  s a k d o b e r
dar, in vsako popolno darilo je od zgoraj, in
pride od Očeta svetlobe 8  (Jak. 1, 17.) — Zato se
zopet obernem k Tebi, o nebeški Oče! blagoslovi ti revno delo
nevrednega hlapca! Dodeli s svojo mogočno gnado, da se vsi
ravnamo po teh naukih, da se vsi varujemo grehov, ki so ne¬
srečna glava drugim, da živimo le za Te in se enkrat večno
sklenemo s Teboj! Amen. O Marija, prosi za nas! Amen.

XXVIII. Keršanski nauk.

II. Od grehov zoper svetega Duha.

1. Predermo v Božjo milost grešiti.

Glava vsega hudega, izvir večnega pogubljenja, so sedmeri
grehi, od kterih smo do zdaj imeli keršanske nauke. Te po¬
glavitne grehe, ktere sem vam kar je bilo mogoče, na tanko
popisal, so tisto slabo seme, tista ljulika, od ktere sov prelepi
Jezusovi priliki hlapci hišnemu gospodarju rekli: »Gospod,

379

a  1 i nisi dobrega semena vsejal na svojo
njivo? Od kod ima tedaj ljuliko?" (Mat. 13, 27.)
Ako pa, preljubi moji! hočemo, da bo naše serce njiva, ki naj
ki rodila le dober sad, moramo poprej vso ljuliko pregrehe iz¬
trebiti iz taiste. Ali bi pa kaj hasnilo, ako bi kmet iz svoje
Djive plevel le potergal? To bi bilo pač prazno delo; kajti na-
£lo bi zopet vdrugič pognalo. Izpuliti, s korenino vred ga
Hrovati mora; drugač je trud njegov čisto prazno delo in osat
m ternje bi njivo napolnilo. Kakor je z njivo, tako je s sercem
našim. Tudi serce naše ne bo hudega očiščeno, ne bo v res¬
nici dobro; ako ga očiščujemo le poveršno, le zunajno; — ako
Se  varujemo le očitnih, velikih hudobij, in staro nagnjenje do
§reha le še gojimo v sebi. To bi bilo le videzno poboljšanje,
i e  slepilo samega sebe; kajti stari greh, v sercu vkoreninjen,
ki kmalo zopet pognal in le še hujši postal. Le, ako je hudo
iz našega serea do čistega potrebljeno, zamoremo resnično do-
kri postati. Mi pa sami, iz lastne moči, nismo v stanu, svo¬
jega serca vsega greha popolnoma očistiti; ako nas mili Bog
s  svojo mogočno gnado ne podpira. „Le Bog — sveti Duh —
°n je, ki dela v nas hoteti in dopolniti po svoji dobri volji,
pravi sveto pismo (Fil. 2, 13.) Brez njegove pomoči ne pre¬
moremo čisto nič.“ Kakor mladika, od terte ločena, ne more
r °diti nobenega sadu, tako tudi mi, po besedah Kristusovih, brez
k*°ga, brez pomoči svetega Duha, ne moremo nič dobrega sto¬
riti. Le razsvitljeni v gnadi svetega Duha, vterjeni v njegovi
moči, zamoremo premagati vse napade napuha, lakomnosti, ne¬
čistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, jeze in lenobe; in le s po¬
močjo svetega Duha si zamoremo prisvojiti tem sedmerim po¬
glavitnim grehom nasprotne čednosti; kakor nas uči sveti apo-
st elj Pavel v pismu do Galačanov, ki pravi: „Sad Duha
Pa je: Ljubezen, veselje, mir, poterpežlji-

380

v o s t, miloserčnost, dobrotljivost, priza¬
nesljivost, krotkost, z v d s t o b a , zmernost,
čistost." (Gal. 5, 22.)

O da bi se pač vsi ljudje prizadevali za te čednosti, da bi
vsi iz studenca Božjih gnad zajemali tolike resnice, toliko raz-
svitljenja, kolikor ga za zveličanje svoje potrebujemo! Oh, ali
koliko jih je, ki Božjo gnado zametujejo , ž njo delati nočejo !
Koliko je ljudi, ki svetega Buha nič ne prosijo, da bi jim do¬
delil svojo pomoč, da bi sveto in pobožno živeli! Tudi s prejeto
ali ponudenognado ne delajo; ja celo navdanjenju svetega Duha
nasprotujejo! Kako nehvaležni so taki svetemu Buhu; kako
hudo se pregrešd zoper svetega Duha, ki njegovih gnad v svoje
spokorjenje, v svoje zveličanje obračati nočejo; ja mu celo ter-
dovratno nasprotujejo! In ti grešijo zoper svetega Duha. Ravno
ti grehi so druga versta dejanskih grehov. In ko sem v zad¬
njem keršanskem nauku končal nauk od poglavitnih grehov,
vam bom zdaj popisal.

II. Grehe zoper svetega Duha.

Zakaj se tem grehom pravi: Grehi zoper
svetega Duha?

Da bote to vedeli, me to le poslušajte : En sam Bog je>
pa trojin v osebah : Oča, Sin in sveti Duh. Vsaka teh treh
oseb je pravi živi Bog, tedaj vsaka Božja oseba je vsegamo-
gočna, vsaka neskončno modra, vsaka neskončno dobrotljiva.
Vendar sveto pismo prilastuje Bogu Očetu vsegamogočnost, Bogu
Sinu modrost in Bogu svetemu Duhu dobrotljivost. Ker pa
gnade in darovi izhajajo iz dobrotljivosti Božje, toraj jih nam
deli Bog sveti Duh, kteremu dobrotljivost prilastujemo. Kdor
tedaj, hudobno zametuje, zaničuje ali v zlo rabi milosti in da¬
rove , ktere sveti Duh človeku v pomoč deli, tak se pregreši

881

2 oper svetega Duha; ne, kakor da hi tak se ne pregrešil tudi
zoper Boga Očeta in Boga Sina; saj vsak greh, ko razžaljenje
Božje, napada vse tri Božje osebe; ampak zato pravimo, se
Pregreši zoper svetega Duha, ker tak grešnik se vstavlja posebno
gnadi, milosti Božji, ktero pa svetemu Duhu prilastujemo.

Ali so pa ti grehi veliki grehi?

Grehi zoper svetega Duha so veliki grehi. Druge grehe
človek stori večidel iz slabosti ali iz nevednosti. Peter je za-
tajal Gospoda iz straha; Pavel je preganjal kristjane, ker res¬
nice svete vere poznal ni. Grehi zoper svetega Duha pa so
storjeni večidel iz premišljene hudobije. Težko se taki gieš-
niki poboljšajo in k Bogu nazaj podajo; kajti velikost in ger-
člobija teh grehov tiči v hudobiji, s ktero se tak grešnik do¬
broti Božji vstavlja in vsem iz te dobrote izhajočim gnadam
nasprotuje, ali jih terdovratno sprejeti, ž njimi delati noče. n
°d teh grehov zoper svetega Duha, pravi naš Zveličar Jezus
Kristus, da človeku, ki jih stori, ne bodo odpuščeni, niti v tem
niti v unem življenji. In kdaj je to Jezus rekel ? To se je
tako le zgodilo: K Jezuzu so pripeljali od hudiča obsedenega
človeka, ki je bil mutast in slep; in ljubi Jezus ga je pri tej
Priči ozdravil, da je videl in govoril. Vsi so to za delo Božje,
za delo svetega Duha imeli, ter so v Jezusa, Sinu Božjega, ver
jeli. Tudi farizeji in pismarji, ki so stermeli nad tem čudežem
niso drugače misliti mogli. Pamet jim je rekla. To je ožja
nioč, to je Božji perst, to je delo svetega Duha. Ali, hudobni
bi so bili, so ta no trajni glas zadušili in vsi divji so lju s vu
kričali: „T a ne izganja hudičev drugače, kakor
z Belcebubom, višim hudičev."  In vendar je vsa
mogel spoznati, da bi Jezus ne mogel hudičev izganja , a o
bi Duh Božji v njem ne prebival in ž njim ne de a.
glejte jo, slepoto in hudobijo farizejsko? Bog je vse stori, ar

Koršanski nauk V. p.

382

koli je bilo storiti mogoče, da bi farizeje prepričal, da Jezus
iz Nazareta je njegov pravi Božji Sin, ki v Božjem imenu go¬
vori in dela; kajti v Jezusu ni samo Božja modrost govorilu,
ampak v njem je tudi Božja vsegamogočnost delala ter se, ka¬
kor nekdaj pri vstvarjenji sveta, razodevala; ali vse to jih ni
predramilo. Farizeji so ostali terdovratni in Jezusa za Sinu
Božjega spoznati niso hotli. Ker čudeža, kterega je Jezus nad
tem obsedenim v Božjem imenu storil, tajiti niso mogli, so v
svoji priraščeni, oterpnjeni hudobiji rekli, da ga je storil po
hudiču, s kterim je v zavezi. Zato jim Jezus pravi; »Če
satan satana izganja, je sam zoper sebe raz¬
deljen: kako bo tedaj obstalo njegovo kra¬
ljestvo? . . . Ako pa jaz z Božjim Duhom iz¬
ganjam hudiče, je tedaj k vam prišlo Božje
kraljestvo/  Tedaj mi verjeti morate, da sem Sin Božji.
In zdaj jim reče: „T o r a j vam povem: Vsak greh
in preklinjevanje bo odpuščeno ljudem; pre-
klinjevanje zoper  (svetega) Duha pa ne bo od¬
puščeno. In kdorkoli reče besedo zoper Sinu
človekovega, mu bo odpuščeno; kdor pa go¬
vori zoper svetega Duha, mu ne bo odpuščeno
ne na tem svetu, ne v prihodnjem/  (Mat. 12.)
Sterni besedami jim je hotel reči: Vi slepi, terdovratni farizeji!
čudež, kterega sem nad obsedenim storil, pripisujete satanovi
moči; s tem pa se ne pregrešite toliko zoper mene , tenauč
veliko bolj zoper svetega Duha, s čegar močjo jaz hudiče iz -
ganjam. Ta greh farizejev ni bil iz slabosti, in ne iz neved¬
nosti , ampak iz gole hudobije storjen.

Ali grehi zoper svetega Duha res ne bodo
odpuščeni?  To vprašanje se nam vsili pri tem premišlje¬
vanji.

383

Grozovite so besede Kristusove, ktere smo ravnokar slišali,
^ a  grehi zoper svetega Duha ne bodo odpuščeni. Strašne in
Pretresljive so tudi besede, ktere o tem piše sveti apostelj
■Pavel, ki pravi: »Kteri so enkrat razsvetljeni

“rli . . . in se vdeležili svetega Duha . . . in
s ° odpadli, takim je nemogoče, da bi se spet
Ponovili k spreobernjenju; oni, kteri spet
križajo sami sebi Sinu Božjega."  (Hebr. 6, 4—6.)
^ še pravi; M  A k o prostovoljno grešimo po pre¬
šlem spoznanji resnice, ni več daru za grehe;
te oruč strašno čakanj e'sodbe in maščevavski
0  g e n j, kteri bo nasprotnike požerl." (Hebr.

l0 , 26—27.)

Tako strašno govorč ti izreki svetega pisma od grehov
2o per svetega Duha. Ali, ljubi moji poslušavci! Uzrok, zakaj
^ a  ^ grehi ne bodo odpuščeni, ne v tem, ne v unem življenju,
P* v Bogu, ampak je v človeku samem. Ni ga greha, tudi
levila grehov ni, ki bi jih Bog odpustiti ne mogel ali ne hotel;

kajti

neskončno usmiljen je in »noče, da bi bili nek-

»b

e ri pogubljeni, temuč da bi se vsi k pokori

^ er *ili.<  (kt- Pet. 3, 9.) Ker pa grešnik v grehih zoper
ega Duha, gnado Božjo, brez ktere ne moremo nič, zame-
*. 6 ’ vedno v grehu tiči; zato nikakor odpuščanja zadobiti

Pe

greh 101 " 6 ’ ^ Gr s i )0 ^ I1 ^i n0 ^ e  Plojev, na ktere je Bog odpuščanje
. 0v  Postavil, ker se podvreči noče temu, kar je k pobolj-

- k spreobernjenju potrebnega; to je, ker se grešnik spo-
'iti.
ki

k° r iti. poboljšati noče. Tak grešnik je prav podoben bolniku

I] °če niti zdravnika niti zdravila; in ako tak bolnik umerje,
Ve Pdar nihče ne bo rekel, da je njegove smerti kriv zdravnik
^ P a  nerabljene zdravila; kriva je le njegova svojeglavnost.

a  grešnik se čedalje globokeje pogrezuje v svojo nesreč/'

25

io, ker

384

svoje grešne bolezni ne čuti, je čutiti noče , in zdravila, P rl '
pomočke svojega spreobernjenja zametuje, od pokore nič vedeti,
nič slišati noče, za nobene opominje, za nobeno svarilo, tudi za
nobene solze svojih prijatelov nič ne porajta. Navadno se takim
godi, kar je Jezus terdovratnim Judom rekel: „V i hote v
svojem grehu umerii.“  (Jan. 8, 21.) — Ako P a
grešnik zoper svetega Duha odstopi od svoje terdovratnosti m
se gnadi Božji več ne vstavlja in nastopi z vso resnobo P°1
pokore, ni več grešnik zoper svetega Duha, in zadobi odpuščanje
grehov, kakor vsak grešnik, ki se v resnici poboljšati hoče-
David nam je tukaj v zgled.

David je storil strašno hudobijo. IJrija Hetejea je umoril
in vzel si je ženo njegovo j s ktero je prešestoval že poprej'
V te pregrehe zakopan je živel leto dan. Ni poslušal gl aSU

svoje vesti, ki mu je gotovo očitala greh ; terdovratno se J e

vstavljal milosti Božji, da ni omehčati mogla njegovega oslep'
ljenega serca. In glejte, kaj se je zgodilo? Gospod Bog P a
je poslal Natana preroka k oterpnjenemu kralju, in prerok mu
je to priliko povedal: Dva moža sta bila v enem mestu, en
bogat in en siromak. Bogatinec je imel cele čede ovec in S°'
ved; revež pa nič druzega, kakor edino ovčico, ki jo je bil ku¬
pil in redil, ktero je toliko ljubil, da je od njegovega kruha
jedla in mu je bila draga, kakor bi bila njegova hči. Vn> e

je pa ptujec k bogatinu in da bi mu ta gostje napravil, nl

hotel vzeti iz svoje čede, ampak ovco siromakovo je vzel. k* a
vid kralj, ko to sliši, se je silno razserdil nad unim možem, ^ el
pravi preroku: Kakor resnično Gospod živi, človek, ki je to • st ‘ l
ril, naj umerje. Ali Natan mu seže v besedo: Ti si tisti člove ,
Urija si umoril in ženo njegovo si si vzel. In napovedal m^
je kazen, da bo prišlo vse hudo čez hišo njegovo. David,
zdaj terdovraten, gre sam v sd, obžaluje svoj greh ter ga ot;

385

spozna in pravi: Grešil sem zoper Gospoda! In glejte! prerok
*nu je odpuščanje napovedal, ker se je pokoril, postil, v samoto
Podal, na tleli ležal ter z gnado Božjo delal. (II. Kralj. 11 inl2.)

Ko sem vam nekoliko razložil, kar se mi je potrebno zdelo,
0( 1 grehov zoper svetega Duha sploh, naj vam zdaj povem:

Kteri so grehi zoper svetega Duha?

Grehi zoper svetega Duha so ti:

1. Prederzno v Božjo milost grešiti.

2. Nad Božjo milostjo obupati.

3. Spoznani keršanski resnici se vstavljati.

4. Svojemu bližnjemu zavoljo Božje gnade nevoščljiv biti.

5. Do lepega opominjevanja oterpnjeno serce imeti.

6. V nespokornosti terdovratno ostati.

Te grehe hočemo zdaj nekoliko pregledati, in njihove ostud¬
nosti in hudobije se prepričati, da se jih toliko zvestejši in skerb-
nejši varujemo.

1. Pervi greh zoper svetega Duha je:

Prederzno v Božjo milost grešiti.

Grešnik v tem grehu, milost Božjo tako rekoč za plajšč
Sv ojim hudobijam ima; to je, tak grešnik se Boga nič več ne
boji in greh na greh naklada zato, ker je Bog neskončno dobei,
neskončno usmiljen. Tak hudobnež si misli; »Bog je toliko
dober, toliko usmiljen in odpusti tako rad vse grehe; če tudi
naj veče grehe storim, če tudi še tako dolgo v grehih živim,
Sa j mi bo mili Bog vse odpustil."

Hudobija te pregrehe je zadosti očitna vsakemu pamet¬

nemu človeku. Kaj ne bo vsak obsodil služabnika, ki bi rekel:
»Svojega gospodarja hočem žaliti; kajti dober, poterpežljiv, priza-
nesljiv in blagoserčen je." Kakova nezmerna hudobija! Za-
v °ljo naj imenitniših lastnost Božjih pa hudobije uganjati! Kaj
Se  ne pravi to: »iz Boga se norčevati." Sveti Gregor objokuje

\

386

to grozno pregreho zaslepljenih ljudi ter pravi: „Hudo sem
razdražen in britko užaljen, ko vidim, o moj križani Zveličar!
da te ljudje ravno zato zaničujejo in žalijo, za kar hi te toliko
bolj ljubiti in častiti mogli." Kaj zares! hoče biti hudobnišega
kakor zato grešiti, ker je Sin Božji za grehe toliko terpel,
svojo drago kri prelil in umeri? Ali je mogoče veče zločinstvo,
kakor je Boga toliko večkrat, toliko huje žaliti, kolikor bolj
usmiljen, kolikor bolj prizanesljiv je on?

Kdo in kako se pregreši s pervim grehom
zoper svetega Duha?

Prederzno v Božjo milost greši:

a. Kdor derzovito greh na greh naklada, zato ker se
mu še nikoli nič hudega zgodilo  ni,  ker še nobene
kazni za svoje hudobije občutil ni. Tak si misli: Kaj pa je
zato? saj ni nič, če ta ali ta greh storim; saj sem že večkrat
kaj storil, pa se mi ni nič zgodilo. Bog je predober, da bi
vsako malenkost kaznoval. Ali, preljubi! Modri Sirah nas
opominja: „Ne govori: Grešil sem, in kaj žalega se
mi je zgodilo? Naj viši je namreč poterpežljiv po-
vrače valeč."  (Sir. 5, 4.) In ker Bog takim hudodelnikom
prizanaša, jih z dobrotami od greha na se privabiti hoče; zato
pa prederzno naprej greše. Tako so delali pred vesoljnim p°"
topom. Ker jih pravični Bog za njihove hudobije ni nevtegoma
kaznoval, so v svojih pregrehah naprej živeli, akoravno jim j e
Noe kazen 'Božjo napovedoval in s tesanjem svoje barke pokoro
oznanoval.

b. Drugič se nad Božjo milostjo pregrešč, ki se na spo¬
ved zanašajo.  „Saj je zato spoved, si mislijo, da mi grehe
odvzame. Naj grešim, kolikor hočem, se spovem svojih grehov,
pa je vse pozabljeno." Ti grešč zato, ker je mili Bog v svoji
dobroti v posebni pripomoček zoper greh postavil zakrament

387

svete pokore. Sveta Brigita pravi: „Marsikteri si delajo puhlo
upanje ter pravijo: Naše življenje je dolgo , milost Božja je
velika; svet je prijeten in za veselje vstvarjen; nič ne škoduje,
ga po svoji volji vživamo. Konec življenja se bomo Boga
oklenili; saj je kratka in lahka pot k Bogu, namreč obžalo-
v anje in spoved. Ta misel pa daje le prav slabo in goljufivo
upanje. Navadno take napadejo hude bolezni in nagla smert,
da resnične pokore storiti ne morejo.®

Živel je na Tirolih mlad človek prav razberzdano v očit-
uih hudobijah. Ako ga je kdo svaril, je navadno zavernil:
»Kaj nek to ljudi skerbi; jaz se bom svojih grehov spovedal,
P a  bom pred Bogom zopet dober in pravičen." In živel je,
kakor poprej. Neki dan gre po derva v hosto; konj se mu
splaši, voz se z verne nanj, ter ga zdrobi, da na mah mertev

obleži.

c. Ravno tako se pregrešč, ki pri svojem grešnem živ-
Ijenji le milost Božjo pred očmi imajo.  „Saj me Bog
Oi za pekel vstvaril; saj me je za nebesa vstvaril; saj je Jezus
Za  vse grešnike umeri; Bog pozna človeško slabost in ne za¬
vrže nobenega svojih otrok." Ali si mislijo: „Bog je ne-
končno usmiljen, vse eno mu je , odpustiti le en greh ali pa
°dpustiti sto in sto grehov." Taki tudi ved6 za včlike greš-
uike v svetem pismu, za Manases-a, za Magdaleno, za desnega
ra zbojnika na križu, ki so zadobili tudi odpuščanje, akoravno so tudi
kili veliki, očitni grešniki. — Res je, da Bog je neskončno
Usmiljen, in da število grehov nikdar nikoli ne odmerja milosti
®°žje , da ni toliko grehov, da bi jih Bog odpustiti ne hotel
ne mogel; in tudi naj veči grešniki so odpuščanje svojih
^ehov zadobili. Vse to je res. Ali na to veliko milost Božjo
Se  sine zanašati le resnično skesani grešnik. Kdor pa od piave
P°kore nič vedeti noče, na svojo grešno verigo snuje klep na

388

klep; on zastonj zida na milost Božjo; on bo Božji pravici v
roke padel. Res je milost Božja neskončna sama v sebi; ali
ona prejenja v svojem razodenji. Skušnja poterduje grozovito
resnico, da Bog v svoji modrosti in vsegavednosti je odločil
vsakemu grešniku eno gotovo število grehov, ktere mu odpustiti
hoče. Ko je to število prestopljeno, je pri kraji človeško živ¬
ljenje. Imenitni cerkven učenik Evzebi iz Cezareje pravi: »Bog
čaka zaznamnjeno število grehov; potem pa grešnika zapusti."
Žalosten zgled imamo v svetem pismu nad kraljem Savlom.
Velikrat se je pregrešil zoper Gospoda svojega Boga. Ko pa
poslednjič poprosi preroka Samuela, naj bi ž njim šel in pred
Bogom za odpuščanje prosil, rekel mu je mož Božji: „Ne bom
se vračal s teboj! Ker si zavergel govor Gospo¬
dov, je tudi Gospod tebe zavergel."  (I.Kralj. 16,26.)
Ko je ta kralj mero svojih pregreh prenapolnil, ni več milosti
našel. O koliko grešnikov je storilo Savlu enako žalosten konec,
ki so le greh na greh nakladali, na Božjo milost grešili; P a
jih je Božja pravica zadela. Mera njih hudobij je bila napol¬
njena , število grehov se je steklo , ni jim ostalo več časa ne
priložnosti za resnično spreobernjenje, in vekomaj so se pogubili-
Bogat tergovec na Siciljanskem se je zapletel v pregrešno
znanje hudobne ženske, ktero je celo k sebi vzel in v očitno
pohujšanje ž njo živel, ter jo po svojih potih seboj vlačil. Bog
mu pošlje hudo bolezen , da bi se mu odperle pregrešne oči.
Dober spovednik mu živo in silno prigovarja, tako dolgo , da
svojo priležnico res iz hiše spodi in obljubi resnično poboljšanje.
Ali komaj malo okreva, že jo zopet vzeme k sebi. Kmalo
potem se poda čez morje po svojih opravkih, pa tudi nečistnica
ž njim. Bog ga zopet in sicer grozovito kliče. Morska n e '
vihta nastane, barka se razruši in večidel vse konec vzame-
Zasačila sta vendar odtergano desko, ter na njo opiraje se P re '

389

plavata več dni po nemirnem morji v neznanskih britkostih.
Prisegata urno, gotovo se ločiti, obetata, se resnično poboljšaiti,
ojstro se spokoriti, ako se ju Bog usmili in na suho spravi.
Bog se ju usmili. Res se ločita. Nekoliko dni pozneje pa,
ko strah in grozo malo pazabita, zopet se poiščeta in ko poprej
živita. Spet ga je Bog obiskal z boleznijo. Zdravniki pre¬
ždijo , da ni več upanja , da bi ozdravel. Pokliče spovednika
In svojo lajdro brez usmiljenja spoka iz hiše. Obeta Bogu
in prisega spovedniku vse, in res je vsak verjel, da mu je res¬
nica. Njegovega spreobernjenja se vse veseli in hvali Boga,
ki je toliko milostljiv temu grešniku. Nektere dni pozneje mu
odleže in zdravniki mu zopet upanje dajejo, da bo še ozdravel.
Ali, o moj Bog ! kdo bi mislil! urno pošlje po hudobnico, ter
jo prosi za zamero, ker jo je spodil, jej v spravo poda roko in
— u mer j e.

d. Tako se pregrešč zoper svetega Duha in na milost
Božjo, ki zavoljo izmišljene lahkote spokorjen j a
grešč, ali druge v greh zapeljujejo.  Taki si mislijo:
»Kaj bi se človek toliko varoval; saj ni pokora toliko težka.
Cisto se moram spovedati, in to tudi vselej storim; več mi pa
ni sila.* Ti prederzneši stavijo vso svojo pokoro le v spoved;
da bi pa svoje grehe v resnici obžalovali, jih studili in terdno
sklenili, jih zapustiti, da bi storjeno škodo povernili, da bi s
svojim sovražnikom se spravili, za vse to se ne zmenijo ne.
Živijo v sovraštvu, akoravno vsak dan molijo: „Odpusti nam
naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom.* Nič ne
pomislijo , da si s tem sami sebi pogubljenje prosijo. V to
versto so prišteti, ki v bližnji priložnosti živijo, ktere zapustiti
nočejo; vsi, ki so v pregrešnem znanji, kterega pretergati se
ne mislijo ne; in vendar pravi Jezus, da, kdor očeta ali mater
bolj ljubi, ko njega, da njega ni vreden; koliko manj bo še

390

le tak Jezusa vreden , koliko manj bo kdo tak pri Jezusu v
nebesih, kteri živi v pregrešni zavezi, s ktero Jezusa le vnovič
križa? Ali pa ni to neznanska slepota? In tudi ali je mar
spoved, ali je resnična pokora res ložej , ako grešnik več gre¬
hov stori? Kaj ni veliko težej, celi kup gnoja prekidati, kakor
le malo smeti pomesti ?

Sveti Arzeni je enkrat v svoji puščavi slišal glas, ki mu
je rekel: „Arzeni, pojdi, in pokazal ti bom, kaj ljudje počnč!“
In kaj je videl ? Na mah zagleda moža, ki je dračje sekal,
ga v butaro zvezal, ter si ga odnesti prizadeval. Ali mož si
je preveč navezal in opertati se ne more. Pa namesto da bi
bil nekoliko odložil, šel je mož in še nasekal in poprejšni
butari priložil. Se ve, da jo je še manj odnesti zamogel. Tako
je ta neumni dervar delj časa počenjal, če je bila veča butara
in je večkrat poskušal se otovoriti, manj jo je odnesti mogel;
in vendar odložiti ni hotel nič; le vedno je še nalagal. Ar¬
zeni se ne more prečuditi nespametnemu možu, ki je to tru-
dapolno pa prazno delo imel. In slišal je glas: „Ta mož po-
menja ljudi, ki so obteženi z velikimi, mnogimi grehi; da bi
to grešno butaro odložili, da bi pokoro delali , od tega nočejo
nič vedeti; temuč v svoji prederžnosti le še greh na greh na¬
kladajo , si svojo pretežko težo le še množijo , tako dolgo, da
jih bo teža in obilnost njih hudobije pogreznila v večno pogubo."

V to versto moramo djati tudi tiste grešnike zoper svetega
Duha, ki, sami vsi v satanske mreže zapleteni, druge v te
zanjke lovd, rekoč : „Kaj pa je, če to storiš, če v to privoliš,
se boš pa spovedala, pa bo dobro." Ali pa bom jaz ta
greh prevzel, in če se spoveš, je že zadosti, saj usmiljeni Bog
ne tirja več." In gorje mu, kdor posluša strupeno piskanje
te satanske piščalke! Gorje mu, kdor pride takim zares satan¬
skim hlapcem v kremplje ! Taki, v svoji čemi slepoti sebe m

391

druge stermoglavijo v večno pogubljenje; pa ne pomislijo, da
lahko je v jamo pasti, tudi lahko druge za seboj potegniti;
težko pa in grozno nevarno iz ravno te jame na svitlo prile¬
sti, ali še drugim iz jame pomagati.

e. Na milost Božjo tudi grešč, ki svojo pokoro le
n a dalje, na prihodnji čas odlašajo.  Ti mislijo:
»Zdaj, ko sem mlad, ko sem zdrav, moram svet vživati in nje¬
govo veselje; dokler svet zame mara, moram se mu vdati;
zdaj si moram tergati rožice, dokler cvetejo. Pokoro bom že
še delal J'  ko bom star ali bolen.® Ljubi moj prederznež! jaz
te le vprašam: Ali imaš pa černo na belem, imaš pismo od
Boga, da boš starost doživel, ali da ti bo Bog bolezen poslal
in sicer tako, da se boš lahko spokoril? Ali za gotovo veš, da
boš starost doživel ? Poglej, poglej, koliko je plešastih,
toliko sivih glav po cerkvi ? Ali si zagotovljen, da ti
bo Bog poslal pred smertjo bolezen ? In ako ti bolezen
res da, kaj ti ne more bolezen pameti oslabeti, da potrebne
zavednosti za svojo pokoro ne boš imel? In ako se vse te tvoje
želje po sreči stečejo, kje imaš pa zagotovilo , da ti pravični
Bog mora dati svojo gnado, svojo pomoč, brez ktere noben
grešnik resnične pokore ne pričeti, ne doveršiti ne more ?
Ali smeš upati, da ti bo Bog to nezrečeno milost skazal, ako
ravno to milost vse svoje življenje zametuješ ? Ako ti mlade,
zdrave leta v službi hudičevi zadegaš, kaj smeš upati, da bodo
^oje stare kosti Bogu dopadle ? Ako te je grešni svet že za¬
pustil in si se ti njegovih hudobij naveličal, ali mar misliš,
da boš lahko delo prevzel — to je pravo službo Božjo, kakorš-
uega se nisi nikdar vadil? Kaj meniš, da bo Bogu dopadljivo,
ko mu hočeš ponuditi prazne pleve , ki si vse jekleno zeino
hudiču dal? Kaj boš res iz hudiča precej angel postal? »Ne
v «ak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v

392

nebeško kraljestvo; ampak kteri stori voljo mo¬
jega očeta, ki je v nebesih." (Mat. 7, 21.)

Oj, v kakošni veliki nevarnosti je prederzni grešnik, ki
pokoro le na poznejšni čas odlaša! Prav lahko se zgodi, da
tega časa ne bo. „On, ki je spokornikom odpuščanje obljubil,
pravi sveti Avguštin , jim pa juteršnega dne ni obljubil! Mo¬
rebiti ga jim bo dal; morebiti ga jim ne bo dah" Neskončno
je število grešnikov, ki so pokoro odlašali na prihodnji čas,
kterega ni bilo in nepripravljeni so stopili pred ojstrega sodnika.
Vsi pogubljeni bi se radi spokorili ali časa jim je zmanjkalo.
Tista preklicana pesem „bom že še, bom že še" jih je tako
dolgo mamila, tako dolgo v pregrehah gibala, da jih je v pekel
zagnala in še le v večnem ognju so se zbudili; ali prepozno
je zdaj! časa so zadosti imeli; ali zdaj ga nimajo več!

f. Na milost Božjo še grešč, ki se na svoje dobre
dela zanašajo.  „Saj veliko ubogajme dam;  marsikaj do¬
brega storim; terdo moram delati; veliko terpim; Bog me ne
bo zavergel, če tudi ta ali uni greh storim." Tako in enako
si mislijo, pa tudi govorijo prederzneži; s tem pa le sebe sle¬
pijo. Ti greše prederzno na Božjo milost, ter so podobni neum¬
nemu možu , od kterega to le berem : Na filipinskih otokih
je razuzdano živel človek polu napuha in baharije. Njegovi
prijateli so ga večkrat opominjevali, da bi mislil, kaj bo en¬
krat. „Tudi v času vesoljnega potopa, so mu djali, so ljudje
poginili, ki so po svojem poželjenji živeli, in časno premoženje
v zlo obračali." Ali prevzetni bogatin jim, norčevaje se, pravi¬
ca j bi mi to pravili, jaz sem zadosti bogat, da si lahko ku¬
pim zlato lestvico do nebes." Mislil je s tem, da mu je lahko
z miloščino zakriti svoje velike pregrehe; kajti miloščina reši
smerti, uniči grehe in ohrani življenje. (Tob. 12.) Da P a
take moči nima miloščina, s ktero se prederzneš baha, se J e

393

kmalo pokazalo. Jezdaril je nekdaj ta prederznež Čez reko,
k ter a je po deževji narastla, in dereča voda ga je spodnesla,
in ki ni imel nobene, tudi lesene lestvice ne, je utonil.'

O moji preljubi in predragi! ne zanašajmo se na svoje
nule dobre dela; saj smo dolžni vedno le dobro delati; in ko
smo že vse storili, smo le služabniki, dolžniki Božji. — Ne
odlašajmo svoje pokore na poznejši čas, saj ne vemo , če bomo
jutre še živeli, dokler čas imamo dobro delajmo, ker ne vemo
ne ure ne dneva, kdaj Gospod pride. — Dobro pa vemo, da
Vsako delo bo svoje plačilo imelo. Za en sam tudi naj ma¬
njši greli pa sami popolnoma zadostiti ne moremo; hvaležno
toraj poslužujmo se pripomočkov, ktere nam je usmiljeni Jezus
v svetih zakramentih zapustil, da odpuščanje grehov in kazen
za uje zasluženih zadobimo. In ker je Bog toliko dober, ne
bodimo zato mi hudobni; kajti ne smemo nikdar pozabiti, da
Bog je tudi pravičen. „Ne nakladaj greha na greh,
nas opominja sveto pismo, in ne reci: Usmiljenje
Gospodovo je veliko in on se bo usmilil obilnih
ni o j ih grehov. Zakaj njegovo usmiljenje se sicer
hitro približa, pa tudi njegova jeza, in v greš¬
nike se njegov serd ozira.“  (Sir. 5, 5 — 7.) Premiš¬
ljujmo večkrat besede svetega Bernarda, ki pravi: »Le od edi¬
nega razbojnika berem , da je gnado zadobil.“ In sveti Av¬
guštin pravi: »Enega je sprejel, da ne obupaš, druzega je za-
vergel, da prederzno na Božjo milost ne grešiš. “ »A k o se ne
s preobernete, bo on svoj meč zasukal; svoj lok
je že napel, ter ga je pripravil,“  piše kraljevi prerok.
(Ps. 7, 13.) Kdo se ne bo tresel, kdo se ne bo bal tako
mogočnega in toliko oboroženega Gospoda, ki je sicer sam v
s ebi dober, pa tudi neskončno pravičen, ki napeti in lok svojega
serda na mah sprožiti in pokončati zamore. In ali ne zadene

394

pšica toliko huje , kolikor bolj je njen lok napet ? „Kolikor
dalje Bog v svoji milosti s kaznijo odlaša, toliko ojstreje , to¬
liko močneje vdari potem njegova pravica, “ pravi spet sveti
Avguštin. Ja preljubi bratje in verne sestre v Kristusu!
Ki čas milosti Božje imamo, nikar se ne motimo; nikar sami
sebe ne zapeljujmo in nikar ne recimo: Bog je milostljiv! Bog
num prizanaša; glej, včeraj sem grešil in Bog mi je prizane¬
sel ; danes sem grešil, in Bog mi je prizanesel; in tudi jutre
bom greh storil, ker je Bog prizanesljiv. Ti le milost vidiš,
pravice se pa ne bojiš ? Bog ti prizanaša, da bi se spokoril,
ne da bi v hudobiji naprej živel. O Bog nas varuj tega greha,
da bi kdaj na milost Božjo grešili! Amen.

XXIX. Keršanski nauk.

2. Nad Božjo milostjo obupati.

Slišali ste v poslednjem keršanskem nauku od grehov zo¬
per sv. Duha. Povedal in razložil sem vam, kako veliki so ti
grehi, in da bodo težko kedaj odpuščeni, ker grešnik v te grehe
zapleten, se vstavlja milosti Božji, zametuje tisto pomoč Božjo,
ktera je slehernemu grešniku potrebna, ako se poboljšati hoče.
Opisal sem vam tudi pervi greh zoper sv. Duha in sem vam
naznanil, kdo in kako se pregreši v Božjo milost? Lehko smo
se prepričali vsi, kako hudo se pregreši, kdor se preveč za¬
naša na usmiljenje, na milost Božjo, ki le res zato nalaga greh,
ker je Bog neskončno dobrotljiv in usmiljen. Res je tak greš¬
nik podoben neumnemu človeku, ki se nalašč rani zato, ker ve,
da so zdravniki učeni in ga zaceliti in ozdraviti zamorejo.
Skerbno se varujmo tega pervega greha zoper sv. Duha in ni¬
kar ne žalimo Boga, ki je neskončno dober in milostljiv! Kajti

395

kdor se tega pervega greha ne varuje, kmalo zabrede tudi v
druzega, ki je:

2. Nad Božjo milostjo obupati.

Preglejmo danes ta greh bolj natanko. Pervo vprašanje stavim:

Kdo nad Božjo milostjo obupa?

Da bomo to ložej spoznali, mislimo si človeka, kteremu
J e  blag in dober gospod že večkrat kaj pomogel, ga marsi-
ktere revščine rešil. V kljub tej pomoči je ubogi človek zopet
v  velike zadrege prišel. Sosedje mu prigovarjajo, naj bi se
Zo pet obernil do dobrotnika, ki mu je že tolikokrat pomagal.
Ali revež, ne da bi poslušal in ubogal ta dobri svet, reče na
1°: »Kaj, k temu naj bi šel? kako bi seli upal; o ne! tega
116  storim; kajti on je hudoben, terd mož, ki jemlje, česar ni
naložil in žanje, česar ni sejal. (Luk. 19, 21.) Saj bi me tudi
gotovo ne poslušal. Za me je vse preč; za me je vse zgub¬
ljeno!“ Kaj bi ne bil ta človek velik nehvaležnik proti svo¬
jemu dobrotniku? Gospoda bi s takim obnašanjem hudo raz¬
bil, ko bi zvedel, da nima nobenega zaupanja do njega, ako-
ra vno mu je že toliko dobrot skazal. — Glejte! tako nehva¬
ležen je grešnik, ki obupa nad milostjo večnega Boga, ki nam
j 0  že toliko dobrot, toliko milost skazal. On pravi v svojem
Se rcu po besedah preroka Jeremija: »Obupali smo ! po svojih

Coljah bomo ravnali in delali." (18, 12.) Tak grešnik nič več
116  zaupa Bogu vsegamogočnemu, neskončno usmiljenemu, ki je
koliko za nas storil; on zametuje prederzno in silovito — gnado,
moč sv. Duha, ki ga vabi k pokori in mu odpuščanje obeta.

Kdor toraj vse upanje zgubi in misli, da mu Bog
s torjenih grehov ne bo več odpustil, ali da mu jih
odpustiti ne more ali noče; ter misli, da mu Bog dati
Hoče ali ne more svoje pomoči, ki je k spreobernjenju
Potrebna , ta nad božjo milostjo obupa. Tudi se pre-

396

greši z obujanjem, kdor misli, da mikanje, nagnjenje k grelni
v njem je huje, kakor da bi ga z gnado Božjo premagati za-
mogel. Ta greli zoper sv. Duha je pervemu ravno nasproten.
Kdor prederzno na Božjo milost greši, zanaša se le samo na
usmiljenje Božje in pozabi, da je Bog tudi pravičen. Kdor pa
obupa nad Božjo milostjo , spusti usmiljenje Božje popolnoma
spred oči in vidi le pravico njegovo. Pervi le upa, pa se nič
ne boji; drugi se le boji, pa nič ne upa.

Kako človek v obupanj e zabrede?

Ta greh je večidel nasledek pervega greha zoper sv. Duha.
Človek k slabemu nagnjen, pri zdravji in še v svojih mladih
dneh, se ravna le po svojem hudobnem poželjenji; ne porajta
dost niti za opominjevanje svoje vesti niti za svarjenje druzib
ljudi. Tako v grehih naprej živi; k starim grehom le še nove
naklada; in tako svojo že sprideno natoro toliko popači in raz¬
vadi , da se mu poslednjič zdi, da mu ni mogoče brez nava¬
jenih pregreh živeti. On pa vendar včasih začne premišljevati,
kaj bo z dušo njegovo; ali ko sprevidi, kako nečimerno je?
vživati posvetne sladnosti; ali še celo, ako mu pred oči sto¬
pijo velike krivice, ki jih je doprinesel, pa morebiti ne ene ni
poravnal. Pomisli še pri takem premišljevanji tudi na ojstro
pravico Božjo, ki bo vsako tudi najmanjše razžaljenje Božje na
tanko tehtnico djala. Vse take in tem enake grozovite misli
mu rojijo po glavi; vidi in spozna prepad, v kterega se j e
sam pogreznil; vidi kako dalječ je zašel od pravega pota; ne¬
znansko velik hrib raznih velikih pregreh in storjenih krivic
mu je na potu; strah in groza ga obide, in nemogoče se mu
zdi, da bi še kedaj zamogel priti na pravo stezdo. Pravico Božje
vidi preojstro, grehe svoje prevelike, da bi mu jih Bog še
zbrisati, odpustiti zamogel. Preveč se mu zdi, preveč se je Bog 11
zameril, predalječ se je od njega odvernil; in če bi se tudi p°'

397

koriti hotel, ne ho se mogel, ker na greh navezana natora ga
ko le v stare privajene hudobije vlekla, in kdo mu bo poma¬
gal iz globoke jame njegovih pregreh? V take misli se ne¬
srečni grešnik zamota in upanje' na Božjo dobroto, na Božjo
milost vedno slabeje prihaja, tako dolgo, da obupnost nastopi.

Judež Iškarjot nam je prežalosten izgled, kako človek v
°bupanje na Božjo milost pride. Lakomne želje so bile pervi
vzrok, da je obupal. Teh želj ni zatajiti hotel, kar bi bil
lehko storil. Te lakomne želje so ga gnale naprej; prisvojil si
je marsikaj, kar mu je bilo od milih darov v varstvo izročeno,
ker Jezus je živel s svojimi učenci od miloščine, ktero je Judež
uaberal, pa je večkrat kaj od nje iz lakomnosti ukradel. »Bil
je tat, in je mošnjo imel in nosil, kar je bilo vanjo verženo,
pravi sveto pismo. (Jan. 12, 6.) In ker se tem željam, temu
°d začetka morebiti malemu grehu ni vstavil, ga je lakomnost
toliko omamila in prevzela, da je celo svojega učenika, svojega
Gospoda , za denar prodal. In kako ljubeznjivo ga je še pii
zadnji večerji opominjal Jezus, ki je dobro vedel njegove hu¬
dobne naklepe; ali svoje pregrehe oslepljen, je le greh na greh
nakladal, ter se od mize vzdignil in z farizeji kup napravil za
Jezusa. Še na oljski gori ga Jezus opominja. »Prijatelj, čemu
si prišel?" mu ljubeznjivo reče; ali vse je bilo zastonj. Lakom¬
nost ga je vsega prevzela. Ko je pa zvedel in videl, da je
nedolžni Jezus k smerti obsojen, spregledal je, spoznal je svojo
hudobijo; vest ga grize; popravil bi bil rad svojo krivico;
nese denar nazaj; upije, da je nedolžno kri prodal; ko denar¬
jev skupčevavci nočejo, jih od sebe verže. Vsa njegova u o
kija mu je naenkrat pred očmi; spozna, da je nezrečeno globoko
zabredel; na misel mu pridejo vse milosti, ktere mu je ezus
skazoval, pa tudi pravica in vsemogočnost Zveličarjeva mu pie
uči stopi in nesrečni Judež v teh neznanskih britkosbh zgubi

Keršanski nauk Y. p.

398

vse upanje na dobroto in usmiljenje Jezusovo in — obupa;
vzame verv, ter se obesi. Tako, glejte, je iz enega prepada v
druzega se pogrezoval, ker je le greh na greh nakladal.

Tako se zgodi še dandanešnji. Poglejmo, na priliko, kri¬
vičnika. Kedar stori pervo, morebiti majhno krivico, vest ga
hitro opominja in grize , da se spove. Spovednik mu ukaže,
storjeno škodo poverniti; on še obljubi, stori pa ne; ali se
sramuje, ali mu ni prav lehko in pripravno, krivice ne poverne.
K tej krivici pride kmalo druga, že bolj prederzno storjena.
Tako ena za drugo, leto za letom. Včasih se zadušena vest še
oglasi, ali hitro jo zaduši, misleč, saj tudi drugi tako delajo,
ali, bom že še popravil, bom že povernil, ko bom ložej, ali
ko si kaj opomorem. In tako si napravi velik kup mnogoterih
krivic. Bog ga pokliče, morebiti posebno občutljivo, pošlje mu
hudo bolezen. Pa ali se krivičnik poboljša? Ali je pripravljen,
vse storjene krivice poverniti ? Tega ne. On sprevidi, kako velike
so njegove krivice; morebiti bi jih poravnal; pa, si misli, kaj
bo ostalo meni? Kaj bodo počeli otroci in žena, če vse popra¬
viti hočem? Kaj bo govoril svet od mene, če začnem povra-
čevati ? akoravno morebiti ves svet ve, da je krivično, kar ima.
Te in take misli mu rojijo po glavi in zdaj mu pride pred
oči še pravica Božja, vidi pravično tehtnico, na ktero bodo
djane krivice njegove; spozna, da ni le pred svetom se pre¬
grešil ; spozna, da ima zato tudi pri Božji pravici neznani dolg;
in ne da bi se Božji milosti zročil, in popravil, kolikor mu
je vendar mogoče; vda se nesrečni obupnosti, ne poverne no¬
bene škode, in v svojih grehih žalosten konec stori. Ravno
tako pridejo nečistniki, tako drugi veliki grešniki v obupnost.
V mladosti, pri zdravji, greh na greh nakladajo brez vse skerbi.
Ko se jim pa vest zbudi in pregledajo nezmerno število svojih
hudobij, vpade jim serce, si iz brezna pregreh izkopati ne pri'

399

zadevajo, in na Božjo milost obupajo, misleč, da preveliki so
njihovi grebi, da Bog jim svoje pomoči več dati ne more,
noče.

Ali je obupnost nad Božjo milostjo velik

greh?

Strašno velik greb je. Tak grešnik overže Božjo milost,
n ' d  ktero zaupati nas sveta vera uči; on na laž postavi Božje
nsmiljenje, ktero je vedno pripravljeno spokorjenemu grešniku
Opustiti vse grehe, in ako bi bili še tako veliki. „A k o bi
kili vaši grehi, kakor škerlat, bodo beli, ka-
k°r sneg,"  pravi G-ospod Bog pri preroku Izaiju. (1, 18.)
Tak grešnik overže tudi ’ Božjo vsegamogočnost, ker se na nje-
S (iy o moč ne zanaša, akoravno je neskončna, je nezmerna. Sv.
Avguštin  pravi: »Kdor nad Božjo milostjo obupa, in misli,
^ mu Bog ne odpusti, zaničuje ravno tako Boga, kakor da bi
^omil, da je res Bog." Judež se je z obupanjem bolj pre-
grešil, kakor, ko je Jezusa izdal. In sveti Izidor pravi.
»A.sak smerten greb dušo umori, kdor pa nad Božjo milostjo ob-
u P a > svoje duše ne le umori, ampak jo sam v pekel pogrezne."

Ta obupnost ima tudi strašno žalostne  na-
s  1 e d k e;  kajti človek, ki nad Božjo milostjo obupa, zanemarja
Sv °je zveličanje, postane oterpnjen, terdovraten , in večkrat je
SaDa  svoj morivec. Obupnež opušča molitev, službo Božjo, ne
gejema več svetih zakramentov; zametuje vse in vsako zve¬
rsko opo min java,nje , ter od pokore, od spreobernjenja nič
Ve deti noče. Misli si:

Pustil:

Saj je vse zgubljeno; Bog me je za¬
del i"  ’ se ne morem več; grešil bom torej naprej,

p | er  kom mogel, da vsaj tukaj strežem svojemu poželjenju.
' ti ° je govoril Kajn: »Prevelika je moja pregreha,
a  ki zaslužil odpuščen  j e." (I. Maj. 4, 13.) Bežal

le

s Piod obličja Božjega;

okrog se je klatil, v svojih grehih

26 *

400

živel, dokler smert ni konca storila nesrečnemu življenju. Ta
obupnost postane grešniku tako nesterpljiva, ter ga tolikanj
teži, da si prizadeva, znebiti se te teže in si prostovoljno vzame
celo življenje, misleč, da bo vkončal to težo; pa neumnež n 0
pomisli, da se pogrezne v večno terpljenje, kjer si nikdar ni¬
koli nič več pomagati ne bo mogel.

Kaj pa nam je storiti, da nikdar ne ob¬
upamo?

a) Pervi pripomoček, da v obupnost ne zabredemo, je, kar

sem že omenil, da se namreč skerbno varujemo

pervega greha zoper sv. Duha,  da na Božjo mi¬
lost nikdar ne grešimo. Velikrat se godi, da ljudje leta m
leta v velikih hudobijah živd, da greh na greh nakladajo brez
vse skerbi, poslednjič pa obupajo nad svojim poboljšanjem; no¬
čejo se iz globočine svojih pregreh izkopati in mislijo, da ji® 1
Bog več odpustiti ne more. In veste, preljubi moji! to je en a
najhujših zvijač satanovih; v to zanjko jih hudič neizrečeno
veliko vjame. Najpoprej jim greh mala prav prijetnega, vse
zmanjšuje, s slabostjo človeško zagovarja, pa jim kaže neskončno
milost Božjo; tako jih vedno bolj in bolj zavija v svoje mrež 0 ;
kakor pajek muho, ter jih v nespokornosti vterduje. Ko pa se
nesrečno vjeti grešnik zave in se iz satanskih mrež hoče od-
tergati, ko misli pregrešno pot zapustiti in pokoro delati, zdaj
mu pa satan kaže vse storjeno hudo z vso težo in v neznanski
velikosti, ter mu šepetd, kakor Kajnu in Judežu: »Tvoj S re ^
je prevelik, tvoja hudobija prestrašna, Bog ti ne more več od¬
pustiti." Zakriva mu milost, usmiljenje Božje, kaže m u  P a
ojstro, sveto pravico; pritiska mu z maloserčnostjo ter ga tako
dolgo slepi, da mu um in pamet zmeša in ga v obupno
pripravi. Zato o kristijan ! varuj se, da ne boš lehkom$J e f
in prederzen; boj se Boga pred grehom in nikar ga ne /:A  ’

401

,le  v mladosti ne v starosti. Ako si pa tako nesrečen, da si
padel v greh; obžaluj ga preč, in prej ko prej se čisto spovej
111  ne greši več, da vsako skušnjavo strašne obupnosti zadušiti
zamoreš z mislijo: »Res sem grešil; pa kolikor sem mogel,

popravil sem, obžaloval in spovedal sem se; upam, da usmiljeni
mi je odpustil in me ne ho zaver gel. “ Ako si pa dolgo
časa grehu služil in morebiti še nisi se spokoril; oj, ne od¬
lašaj več, urno se vzdigni in pojdi na delo, na toliko potrebno
s preobernenje, na delo za zveličanje svoje duše. Opravi čisto
s Poved , preglej celo svoje življenje , preišči natanko vse kote
svojega serca, in ako za potrebno spoznaš, napravi dolgo spo-
Ve d, to je spoved od celega svojega življenja; in spreoberni se
V/i  celega serca k Bogu, ki je še zmiraj pripravljen, te v lju¬
bezni sprejeti, ako, zgubljenemu sinu enako, spokorno in ske-
sano prideš nazaj. Zato premisli:

b) Milost Božja je neskončna in njegovo
u smiljenje nezmerno.  Terdno se zanašaj, da Bog ti
bo vse grehe odpustil, ako se le resnično ti poboljšati želiš.
Poslušajte kaj pravi Bog sam pri preroku Ecehijelu: „Č e p a
krivični za vse svoje grehe pokoro dela, in
V s e moje zapovedi dopolnuje, in prav in po
Pravici ravna: naj živi, in naj ne umerje!
Hotene njegovih storjenih hudobij se ne
bom spomnil; zavoljo svoje pravice, ktero
j e  delal, naj živi! Mar hočem smert hudob¬
nega, reče Gospod Bog, in ne veliko bolj, da
s  e spreoberne od svojih hudih del in živi.“
(18,21—23.) In še pravi: »Nočem sme rti hudob¬
nega, temuč da se hudobni verne s svojega
P°ta in živi. Vernite še, vernite se s svojih
Prehudobnih potov! in zakaj bi mi u m e r 1 i,

402

Izraelova hiša!" (Eceh. 33, 11.) Glejte, kako milost¬
ljiv je Gospod Bog! on sam nas kliče, da bi se k njemu na-
zaj vernili in še živeli, da bi se ne pogubili. Kraljevi prerok
David pravi: „Blizo je Gospod tistim, ki so po-

tertega serca, in ponižnim v duhu pomaga."
(Ps. 33, 19.) In pri preroku Izaiju zopet pravi: „Umite

se, očistite se, hudobnost svojih misel spra¬
vite spred mojih oči, nehajte napčno poče¬
njati . . . potlej pa pridite in pritožite se nad
menoj," če vas ne bom potem uslišal. (Iz. 1, 16—18.)
Glejte, tako dobrotljivega, tako milostljivega se skazuje Gospod
Bog že v stari zavezi! Koliko veče zaupanje smemo imeti če
le v novi zavezi zavoljo neskončnega zasluženja Odrešenika na¬
šega Jezusa Kristusa?

c) Ako te, o grešnik! butara tvojih hudobij teži, ako se
pravice večnega Boga bojiš; zakaj bi vendar obupal? Glej in
premišljuj Jezusa Kristusa,  ki je ravno zato na svet
prišel, da bi iskal, kar je zgubljenega; da bi rešil nas večnega
pogubljenja. »Bog namreč ni poslal svojega Sina
nasvet, da bi bilsvetsodil,  da bi ljudje zavoljo
njih grehov pogubil, temuč, da bi bil svet po njem
zveličan."  (Jan. 3, 17.) Premisli, kako se sam mili Jezus
primerja dobremu pastirju, ki je zgubil eno svojih ovec; P a
jih je popustil devet in devetdeset ter je šel za zgubljeno, do¬
kler je ne najde. Ko jo pa najde, zadene jo na svoje rame,
ter jo nazaj nese k svoji čredi in se je bolj veseli, kakor vseh
unih devet in devetdeseterih, ki se niso zgubile. Grešnik, ali
ne veš, kaj pomenja ta prilika? Glej dobrega pastirja, ki te
tako skerbno išče, zgubljeno ovco. In kaj stori ž njo, ako jo
dobi? Le pomisli: Iz ternja jo skoplje, na svoje rame jo lj u (
beznjivo zadene in jo nese sam k svoji čredi. Kaj se boš toraj

403

bal Jezusa, svojega ljubega pastirja; če si se zgubil, pusti, da
Jezus najde in nazaj nese. Poslušaj, kako te Jezus sam
Premilo kliče: »Pridite k meni vsi, pravi, kteri

s e  trudite in ste obteženi  (s svojimi grehi) in jaz
v a  s bom poživel,"  vam bom breme odvzel. (Mat. 11, 28.)
O kdo se bo še bal, iti k toliko dobremu, k toliko usmilje¬
nemu Jezusu, ki nas sam tako ljubeznjivo kliče k sebi?

d) In ako te groza pred svojimi grehi, ako te obupnost
napada; pa se v resnici poboljšati misliš, — poglej, poglej,
kako milostljivo, kako prijazno je Jezus ne¬
kdaj sprejemal vse skesane grešnike,  kako
hm je odpustil vse grehe! Mertvoudnemu je poprej grehe od-
Pnstil, kakor mu je telesno zdravje dodelil. Grlej, Petru, ki ga
J e  trikrat zatajil, pa je objokoval svoj greh, vse mu je odpu¬
stil , pa nikdar mu ni tega očital, besedice mu ni zato djal.
Magdaleni, ki je s solzami njegove noge oblivala, je rekel: Ker
si veliko ljubila, ti je veliko odpuščenega. In kaj še? Komu
Se  je po vstajenju najpoprej prikazal? Ali veš, o grešnik!
komu? Poslušaj in občuduj ljubezen Jezusovo do grešnega člo¬
veka ! Mariji Magdaleni in Petru, ki sta tolažbe najbolj po-
teebna bila zavoljo poprej storjenih grehov. Vidiš, kako je
ljubil grešnike, on, ki je prišel iskat, kar je zgubljenega! Ali
hočeš še več zgledov? Odpri sveto pismo in bral boš, da, ko
80  hudobni Judje pripeljali očitno prešestnico k Jezusu, da bi
J° bil obsodil, rekel jej je on ljubeznjivo: »Žena! ali te

nobeden obsodil? In ona je rekla: Noben
Gospod! Jezus pa je rekel: Tudi jaz te ne bom
°h sodil; pojdi in nikar več ne greši!"  (Jan. 3,
10, 11.) Glej neskončno ljubezen Jezusovo! Pa še več. Glej
razbojnika na križu! Zadnjo uro svojega življenja se oberne k
Gospodu, skesano zdihuje k njemu: »Gospod, spomni se

404

me, kedar prideš v svoje kraljestvo! In. Je¬
zus mu je rekel: Resnično ti povem, danes

koš z menoj v raji.“ (Luk. 23, 42, 43.)

e) Pomisli pa tudi to, ljubi moj kr isti jan! Ako te skerbi,
da so velike tvoje pregrehe, ali te celo v obupnost zapeljujejo,
pomisli svoje lastno sedajno življenje,  in
spoznati boš moral, kako ljubeznjivo je Bog dozdaj s teboj
ravnal. Glej, po pervem smertnem grehu si zaslužil pekel;
lehko, po vsi pravici, bi te bil Bog pogubil; glej! čakal te je.
In o moj Bog! morebiti sam prešteti nisi v stanu, kolikokrat
si smertno grešil, kolikokrat si pekel zaslužil, glej! in milost¬
ljivi Bog te še zdaj čaka! Kaj ne spoznaš tega njegovega ne¬
skončnega usmiljenja? Pa še več. Kolikokrat te je Bog že
lepo in ljubeznjivo klical? Budil je tvojo vest, da te je pekla
in ti miru in pokoja ne dala; poslal ti je dobrega spovednika,
ki te je lepo, morebiti tudi ojstro svaril; dal ti je dobre sta-
riše ali prijatelje, ki so te opominjevali; poslal ti je morebiti še
kako posebno gnado, morebiti sv. misijon, ali kaka pridiga te
je pretresla ter te iz pregrešnega spanja budila; poslal ti je
morebiti kako šibo , bolezen ali drugo časno zl<5; ali si vidil
ali slišal od nagle neprevidene smerti morebiti celo zna¬
nega človeka; ali se je zgodila blizo tebe kaka nenavadna ne¬
sreča; gotovo si videl druge lepe izglede. Vidiš, o keršanska
duša! vse to je znamenje milosti Božje; vse to so klici Božji;
vse to ti očitno pravi , da te ljubi Bog ni nikoli zapustil, da
te s svojo gnado vedno k sebi vabi, kakor nekdaj Avguština
spokornika.

Ako te je pa usmiljeni nebeški Oče tako dolgo pa tako
ljubeznjivo klical, toliko vabil in kakor dober pastir za zgub¬
ljeno ovco hodil, dokler si ti pred njim le bežal, dokler si ti
ga le žalil; kaj meniš, preljubi kristijan! da te bo zapustil

405

2daj, ako mu ti naproti greš, ako se grehu odpoveš, greh ob¬
žaluješ in želiš ž njim zopet se skleniti? On te je klical, opo¬
minjal, iskal in hrepenel po tebi, ko si še hudoben bil; kaj te
ne ho očetovsko sprejel, ako s skesanim sercem se nazaj v nje¬
govo preljubeznjivo naročje podaš? Poslušaj, kaj pravi sveti
Avguštin, ki je sam skusil, kako milostljiv je Gospod Bog ske¬
sanemu grešniku. On pravi: »Nobeden naj ne obupa nad zve¬
ličanjem svojim, ko vidi hudobije svoje. Ako bi bil zavoljo
svojih pregreh tudi že v smert obsojen, te ve in zna Bog rešiti,
ako se le spreoberniti hočeš. Peter je Jezusa trikrat zatajil,
Pavel je njegovo cerkev preganjal, Magdalena je bila očitna
grešnica, razbojnik na križu in sto in sto družili velicih greš¬
nikov in grešnie je bilo zveličanih. Da je poginil Judež, iz-
dajavec, se to ni zgodilo zavoljo njegove grozovite hudobije,
ampak zavoljo obupnosti nad milostjo Božjo." In tako ali pre¬
mišljuješ svoje življenje, ali življenje druzih, povsodi se ti kaže
neskončna milost Božja in usmiljenje njegovo.

In glej tisti Jezus, ki je tu na zemlji tako ljubeznjivo
sprejemal vse grešnike, ki je le zavoljo grešnikov podobo hlapca
na-se vzel, zavoljo grešnikov toliko terpel; tisti Jezus, ki tudi
tebe že toliko časa čaka in išče; glej on sedi ob desnici Božji,
pa je svoje usmiljenje seboj vzel, in skesane grešnike še zdaj
ravno tako milostljivo prejema, kakor je prejemal in blagoslov-
Ijal nekdaj ljube otročiče; on, ljubezen sama te bo tudi zdaj
sprejel, kakor dober Oče svojega zgubljenega sina; ako se le
s skesanim sercem k njemu podaš. — In ako te velike tvoje
pregrehe le motijo in ti upanje poderajo, vedi, da milost Božja
je neskončno veča, kakor so vse hudobije vesoljnega sveta.

f) O grešnik! o grešnica! kaj niso ti pripomočki zadosti
Veliki, zadosti močni, da te obvarujejo, da nesrečno ne obupaš;
in ako bi bile tvoje pregrehe tudi ne vem kako velike! In

406

vendar še en pripomoček vem. Še tega ti hočem povedati, da
ja nikdar nikoli ne obupaš nad milostjo večnega Boga. Veš ka-
košen je ta pripomoček? Naj ti ga pove sv. Bernard, ta ime¬
nitni svetnik. On tako-le pravi: „A k o si pogreznjen
v brezno otožnosti in obupnosti, misli na
Marijo!"  In ako prebiramo zgodbe svetnikov in premišlju¬
jemo vsakdanjo skušnjo, prepričali se bomo, da v skušnjavah,
v napadih otožnosti in obupnosti, ni boljšega pripomočka, ka¬
kor je vedna, živa misel na Jezusa in Marijo.

Namesto dolzega spričevanja, naj vam v misel vzamen en
sam zgled.

Ko je sveti Frančišek Salezi, mladeneč pri šestnajstih letih
v Parizu na Francoskem svoje učenje končal, pripustil je Bog
v svoji modrosti, da ga je prevzela otožna misel, da ho pogub¬
ljen, da Boga več ljubiti ne more. Ta skušnjava je njegovo
dušo tako poterla, da je postal nemiren, ter ni jedel ne pil-
Ta otožnost ga je skoraj da v obupnost pripeljala. Tudi telo
je občutilo ter je vidoma hirati začel. Oskerbnik njegov, ko
vidi vpadeni bledi obraz, vidi da se mn nič več ne poljubi, da
kakor poterta cvetlica venja, vprašuje ga skerbno, odkod neki
pride ta prevelika otožnost? Mladeneč pa mu noče nič pove¬
dati. Hudobni duh, ki ga je skušal, je bil eden tistih, ki se
mutasti imenujejo. Sladko tolažilo nebeške ljubezni, ktero je
poprej napolnjevalo njegovo serce, je zginilo, vendar ni zgubil
stanovitnost, s ktero je Bogu svojemu Gtospodu, služil in se
skušnjavi ustavljal. Celi mesec je revež zdihoval v teh serčnih
britkostih, ki jih je imenoval smertne težave in peklenske muke.
Cele dni in noči je prejokoval. Notrajni, Božji glas ga po¬
slednjič opomni, da se poda v cerkev; tam pade pred podobo
preblažene Device Marije in iz dna svojega serca zdihuje in
moli: »Spomni se, o preusmiljena Devica Marija! nikdar še ni

407

bilo slišano, da bi kdo zapuščen bil, kterikoli je pod tvojo
brarnbo pribežal, tebe na pomoč klical in se tvoji prošnji pri¬
poročal. S tem zaupanjem navdihnjen, k tebi, o devic Devica,
pridem, k tebi o Mati! pribežim, pred teboj jaz grešnik zdi¬
hujem. — Ne zaverzi Mati večne Besede moje prošnje, temuč
milostljivo me sliši in usliši! Amen.“ Komaj je tako zmolil,
zginila je vsa otožnost, zginila vsa žalost, svetlo je bilo zopet
v njegovi duši, in tolažba in veselje se je zopet povernila.

Kaj vam hočem več govoriti od tega? Zadosti naj nam
ho: Milost Božja je neizmerno velika, neskončno je usmiljenje
njegovo. On noče smert grešnika, temuč da se poboljša in živi.
Zatoraj, o grešniki 1 — in grešniki smo vsi — še nas ni Bog
zapustil, še nas čaka, še nas išče, še nas kliče; oh! ljubi nas!
Ljubimo ga tudi mi. Zato zapustimo grešne pota, spoznajmo
svoje pregrehe, obžalujmo jih resnično, pa podajmo se nazaj v
naročje dobrega Očeta nebeškega. In ako se ga zavoljo svojih
hudobij le še bojimo, zavijmo se v materni plajšč Marije, pre¬
ste Device in zdihnimo: O sveta Marija , Mati Božja ! prosi
za nas grešnike zdaj in ob naši smertni uri! Amen.

XXX. Ker sanski nauk.

3. Spoznani IceršansTci resnici se vstavljati.

Vsak velik ali smerten greh umori našo dušo; to je, vzame
jej duhovno življenje , vzame jej gnado Božjo. Taki morivci
naše duše so vsi poglavitni grehi. Še hujši morivci naše duše
s o pa grehi zoper sv. Duha, kterih sem že v zadnjih keršan-
skih naukih govoril. Kdor se v te grehe pogrezne, on z vso
hudobijo zametuje gnado Božjo, in ravno s tem ozdravljenje
svoje duše skorej nemogoče stori. Vsi grehi so zoper Boga, toraj

408

tudi zoper sv. Duha. Ker pa svetemu Duhu prilastujemo naše
posvečenje, zato pa grehe, s kterimi se svojemu posvečenju na¬
ravnost vstavljamo, imenujemo grehe zoper sv. Duha. Zavoljo
prevelike hudobije teh grehov pravi Jezus Kristus, da celo ne
bodo odpuščeni, ako bi tudi grešnik odpuščanje prosil, kakor
se je zgodilo Antijohu , in kakor se je godilo Ezavu v stari
zavezi (I. Mojz. 27, 33.) To se pa zato zgodi, kakor pravi
nek cerkven učenik, ko beremo v svetem pismu, da Gospod
Bog nekterim odpuščanja ni dodelil, akoravno so zanj lepo pro¬
sili , ga jim zato ni dodelil, ker niso imeli nobene prave in
serčne žalosti nad svojimi grehi. Kedar toraj v svetem pismu,
ali pri cerkvenih očetih beremo, da nekteri grehi nikoli odpu¬
ščeni ne bodo, moramo to vzeti v tem pomenu, da se odpu-
ščenje takih grehov prav težko zadobi. Kakor se včasih sliši,
da ta ali uni bolnik ne bo nikoli ozdravel, zato ker svoje-
glavno zametuje vsako zdravilo; tako so nekteri grehi, ki od¬
puščeni ne bodo, zato ker grešnik, v njih zapopaden zametuje
edino pravo zdravilo, to je, pomoč Božjo. Zato po pravici pravi
Kristus, da ne bodo odpuščeni taki grehi (Mat. 12, 32.), to
hoče reči, skorej nikoli, ker taki grešniki prave pokore delati
nočejo.

Tudi danes bomo te grehe premišljevali. — Opisal sem
vam že perva dva greha zoper sv. Duha. Povedal sem vam,
kaj se pravi, ali kdo je kriv teh grehov: K a Božjo milost

grešiti in nad Božjo milostjo obupati. Slišali ste, da ta dva
greha sta večidel sklenjena, akoravno sta si popolnoma nasprotna;
da, ko grešnik s pervim vidi le milost Božjo, vidi v drugem
le pravico njegovo. Zato še enkrat ponovim: Varujmo se na

milost Božjo grešiti, nikdar ne recimo in ne mislimo: Bog j 0
usmiljen , kaj zato, če grešim , saj mi bo odpustil. Raji si
mislimo: Bog v svoji milosti mi bo grehe odpustil; ali jaz jih

409

moram obžalovati in jih opustiti, za nje se pokoriti. In ako
tako mislimo, govorimo in tudi storimo, ne bomo na Božjo mi¬
lost grešili; in ako tega, pervega greha zoper sv. Buha ne
komo storili, tudi druzega se nam bati ne bo treba. In zakaj
ki pač obupali nad milostjo Božjo, ktera je neskončno velika,
ktera je nezmerna? Naj vam od tega še en zgled povem.

Sloveč imeniten knez je imel v nevarni bolezni strašno hude
skušnjave, da je hotel obupati nad Božjo milostjo. Prigovarjajo
mu, da naj se le k Bogu oberne in zaupa na usmiljenje nje¬
govo. On pa le žene: „Za me ni več rešenja; jaz sem po¬
gubljen." Mašnik, ki ga je obiskal, si vse prizadeva, da bi
v njem zaupanje na Boga obudil; ali vse je bilo zastonj. Po¬
slednjič Bog, v svoji milosti mašniku na jezik položi besede
Davidove: »Gospod, zanesi mojemu grehu; zakaj
Veliko gaje."  (Ps. 24, 11.) In mašnik reče knezu: „ Ali
slišite besede spokornega kralja Davida? Tudi vi ste grešnik,
kakor je bil David; recite tudi vi z zaupanjem, kakor je Da¬
vid rekel: »Gospod, zanesi mojemu grehu; zakaj veliko ga je."
Tedaj zato Gospod, mi prizanesi, ker je veliko število mojemu
grehu. Pri teh besedah se obupljivi knez predrami, ostermi,
globoko zdihne in reče: „Oh moj duhovni oče! ja prav za-me
so te besede! Ja moj Bog, ti se me boš usmilil, ker moji
grehi so veliki; glej zadosti vzroka imaš! Kolikor veči so moji
grehi, toliko bolj bodo povzdigovali tvojo milost, toliko bolj
občudovali tvojo mogočnost, toliko bolj slavili tvojo gnado!"
In zaupaje na Božjo dobroto, preserčno obžaluje svoje grehe,
se čisto jih obtoži in pobožno prejme svete zakramente, ter rad
daruje svoje življenje v spravo za svoje grehe. In ko se pri¬
bliža zadnja ura njegova, vzame v roko podobo križanega Je¬
zusa, zre umirajoč v njo in zdihne svojo dušo v roke njega, v

410

kogar milost je zaupal, ter umerje sveto in slavno, kakor je
slavno pred svetom bilo njegovo življenje.

Zato vsem še z besedami sv. Avguština rečem: „Da bi no¬
ben človek ne obupal in tako hudobniši ne postal, obljubil je
Bog zavetje odpuščanja; da bi pa preveč ne zaupali na to od¬
puščanje in tako hudobniši ne živeli, je negotovi dan smerti
odločil, in to dvoje je premodro uterdil, da imajo pribežališče,
kteri se spreobernejo, pa imajo tudi strah, kteri spreobernjenje
zaničujejo."

In zdaj pridem na tretji greh zoper sv. Duha:

3. Spoznani keršanski resnici se ustavljati.

Kdo in kako se pregreši v tem tretjem
grehu zoper sv. Duha."  Spoznani keršanski resnici se
ustavlja, kdor keršansko resnico, verno ali nravno, eno ali njih
več, taji, kazi, zoper njo govori ali jo zaverže, ali je z vernim
sercem ne sprejme, po nji živeti noče, ali pa druge zapeljuje,
da je ne sprejmejo, ne žive po njej. Kdor toraj dobro vč, ali
bi vsaj lehko vedel sveto resnico, pa se jej z hudobije vdati
in po nji živeti noče, ali še druge od nje odvračuje; on se
spoznani keršanski resnici ustavlja. Tak je podoben človeku, ki
si pri belem dnevu oči terdo zaveže, ter sem ter tje tava, m
je prav sam kriv, če se v prepad pogrezne. — Ker je pa sv.
Duh, Duh resnice, in iz njega izhaja vsa keršanska resnica,
tako se gotovo vsak pregreši zoper sv. Duha, kdorkoli se ker-
šauski resnici hudobno ustavlja , to je , kdor se jej vstavlja,
akoravno jo za resničuo in Božjo spozna, ali bi jo vsaj lehko
spoznal in spoznati mogel.

Gerdo, hudobno je, ako človek človeku ne verjame, ako¬
ravno ve, da resnico govori; gerdo, hudobno je, se ustavljati
takemu pravičnemu človeku; pa veliko hudobniše je, se terdo-
vratno ustavljati resnici, ktero je Bog sam razodel, jo s čudeži

411

poterdil, in ktero uči sveta keršanska cerkev, kteri je Jezus
Zljubil, da bo pri njej ostal do konca sveta, ktero vodi sveti
Hub sam, da se zmotiti ne more. Jezus je rekel aposteljnom:
»Jaz bomOčeta prosil, in vam bo druzegaTo-
lažnika dal, da pri vas ostane vekomaj. Duha
r esnice, k t e r e g a svet  (to je,- posvetni, meseni ljudje)
ue more prejeti, ker ga ne vidi in ga tudi ne
Pozna; vi pa ga bote poznali, ker bo pri vas
ostal in bo pri vas.* (Jan. 14, 16—17.) Temu Duhu
resnice se toraj ustavlja vsak, kdor nalašč svoje oči odvračuje
°J luči resnice, da bi je ne videl, ne spoznal, ker bolj temo
ljubi, kakor luč , ki je po Kristusu na svet prišla; ja tak
^uč sovraži in ne pride k luči, da niso svarjene njegove dela,
ki so hudobne, kakor tudi Kristus sam pravi. (Jan. 3, 20.)
l^ij se ne bi hudo pregrešil tak zoper svetega Duha, ki mu
116  verjame, se nanj ne zanaša, govori ali dela, kakor da bi
Duh resnice ne učil, kakor da bi krivico oznanovala Cer¬
kov in njeni učeniki, kterim je Kristus rekel:“ „Jaz sem z
ra-mi  vse  žive dni do konca sveta."  (Mat. 28, 20.) Iz
l e ga pa tudi še spoznamo, kako velik da je ta greh. Kaj hoče
kili namreč bolj pregrešno , kakor sv. Duha na laž stavljati,
Zametovati ali pačiti njegove nauke in ne verjeti njemu, ki vso
v< 4 ikost in globočino Božjega veličastva preiskuje, ki .je večna
Pavica in večna resnica?

a) Taki grešniki, ki so se spoznani resnici ustavljali, so
kili pa v vsakem času; kajti temu se štejejo vsi krivoverci, ki
So  so in se še naukom svete cerkve ustavljajo, razodete resnice
P^ijo ali zametujejo. Taki so bili Judje  ob času Kristuso-
Vei u. Oni so imeli Jezusa, učenika Božjega pred očmi; oni so
kili priča, kako je on svoj nauk poterdoval ne le s svojim
Presvetim zgledom, temuč tudi s čudeži Božje vsegamogočnosti,

412

in vendar niso hotli sprejeti nauka njegovega. Napuh, sovraštvo,
nevoščljivost jih je slepila, da verovati niso hoteli. Judje
se niso ustavljali Božjim naukom le v sercu, ampak to svojo
hudobijo so tudi dejansko kazali, ker so učenika resnice Božje
in tudi učence njegove preganjali, celo umorili. In kaj so mu
odgovorili, ko jim je Jezus rekel: „A k o vam resnico

govorim, zakaj mi ne verujete? . . . Judje so
tedaj odgovorili in mu rekli: Ali ne govo¬

rimo mi prav, da si Samarjan in hudiča imaš?*
(Jan. 8, 46—48.) Zavoljo sovraštva do resnice so celo Je¬
zusa na križu umorili; in oslepljeni, ki so bili, se tudi res¬
ničnim besedam niso vdali, ko so jim varili pravili, da je umor¬
jeni in križani Jezus po svoji besedi od smerti vstal; ja oni
so celo varhe podkupili, da hi drugače govorili. (Mat. 28, 12.)
V svoji hudobiji so aposteljne po ječah vlačili; svetega Jakopa
umorili. In mi vsi vemo, kaj vse je Jezus storil, da hi oslep¬
ljene Jude prepričal svojega Božjega poslanstva. Tudi ojstro je
je svaril njihovo terdovratnost; očital jim je, da preroke more
in kamnjajo nje, ki so k njim poslani. Kakor koklja zbira
piščeta pod svoje perute, je on zbiral njih otroke, pa niso
hotli. Jokal se je nad Jeruzalemom, ko je videl, kako terdo-
vratno se ustavlja spoznani resnici ter je milo zdihoval nad
njim, rekoč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti
ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito
pred tvojimi  očrni." (Luk. 19, 42.) „Vi ste iz
očeta hudiča,  jim je očital, . . . . ki je bil od za¬
četka ubijavec in ni v resnici ostal, ker ni
resnice v njem . . . ki je lažni k in oče laži-
Ce pa jaz resnico govorim, zakaj mi ne veru¬
jete?"  (Jan. 8, 44, 45.) Ali vse to jih predramiti ni P re '
moglo; vse svarjenje in opominovanje je bilo zastonj; svoje oči

418

so si zatisnili pred resnico, in svoje ušesa so si zamašili, da bi
resnice ne vidili in ne slišali. Po pravici jim je očital sveti
Stefan: „Vi terdovratni in neobrezani na svojih
sercih in ušesih, vi se vedno sv. Duhu ustav¬
ljate; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Kte-
r e g a prerokov niso preganjali vaši očetje?
In so morili nje, kteri so prerokovali prihod
Pravičnega, kterega izdajavci in ubijavci
ste zdaj vi bili."  (Dej. ap. 7, 51, 52.) In ker so se
toliko vstavljali spoznani resnici, jih je pravična pa grozovita
hazen zadela, da jih je Bog prepustil temi, da jim ne sveti luč
svete vere, ktero je oznanoval sam Sin Božji, česar kri so si
klicali sebi in otrokom svojim.

b) Kakor Judje, so se spoznani keršanski resnici ustav¬
ljali tudi ajdje — neverniki.  Tudi njim so aposteljni in
drugi cerkveni učeniki oznanovali sveto resnico; tudi je bila ta
razodeta resnica poterjena s čudeži, kakor in kedarkoli je bilo
treba. Ali ne da bi bili prejeli zveličanske nauke; oni so sv.
Vero, nje oznanovavce in nje spričevavce preganjali, celo morili;
lo to celo tri stoletja z vso zares satansko močjo.

c) Pa ne le Judje in neverniki so se razodeti in spoznani
pesnici ustavljali; celo med kristijani  jih je bilo m jih
j® če, ki keršansko resnico zametujejo, pačijo, ter se jej terdo-
Vr atno vstavljajo. Že v apostoljskih časih so bili, ki so a
Sreh zoper sv. Duha imeli. Poslušajte, kaj piše sv. Janez
Sv °jem pervem listu: »Otročiči moji! pravi, ka or

st e slišali, da antekrist pride, jetudiz  aj
7 e  1 i k o antekristov postalo . . .zmed  nas so
d z š 1 i, toda niso bili iz nas; ko bi bili namre
iz nas, gotovo bi bili z nami ostali; P a a na
^Jinii se očitno kaže, da niso vsi iz nas.

Keršanski nauk V. p.

414

Jan. 2, 18, 19.) In potem pravi: „Kdo je lažni k, ako
ni tisti, kteri taji, d a J e z u s je Kristus? Tisti
je Kristusov nasprotnik, kteri taji Očeta in
Sina/' (I. Jan. 2, 22.) In še uči ta učenec ljubezni: »No¬
ten duh, kteri Jezusa r a z d e v a, ni iz Boga, in
ta je antekrist, od kterega ste slišali, da
pride, in je že zdaj na svetu." (I. Jan. 4, 3.) In
sv. Pavel pravi:  „Jaz vem, da bodo prišli po mo¬

jem odhodu zgrabi j ivi volkovi med vas, kteri
ne bodo zanesli čredi. In zmed vas samih
bodo vstali možje, ki bodo n a p č n o govoril h
da bi potegnili učence za seboj." (Dej. ap. 20, 29-)
Ali šiba Božja ne zaostane. G-orjč jim, ki se spoznani resnici
ustavljajo ali še druge od nje vračujejo! Sv. Peter takim pravi:
„A  k o se tisti, ki so bili ubežali posvetnim nag'
n j u s n o s t i m po spoznanji našega Gr o s p o d a in
Zveličarja Jezusa Kristusa, spet vanje za¬
pletejo in so premagani; je njih poslednja

ura hujša, ko perva. Zakaj boljši bi bilo za¬
nje, pota pravice ne spoznati, kakor po spozna¬
nji spet odstopiti od svete zapovedi, ktera jim
je bila izročena." (II. Pet. 2, 20.) Zadene jih preklet¬
stvo. ktero jim je napovedal sv. apostelj Pavel:  »Ko bi tudi
mi, ali angel j z nebes vam dr u gači oznanovah
kakor smo vam oznanovali, bodi preklet."
(Gal. 1, 8.)

V tem grehu zoper sv. Duha so tudi vsi tisti danešnji
krivoverci, kteri so v takih okoliščinah, da bi lehko resnice sv.
vere spoznali, ako bi le hotli; ali spoznati je zato nočejo, ah
če jo tudi spoznajo, se jej ustavljajo, ker po svoji krivi ven
ložej brezskerbno po svojem hudobnem nagnjenji in po svoje®

415

spačenem sercu živijo. Ti ne bodo imeli nobenega izgovora.
Morebiti živijo v sredi pravovernih kristijanov, ali bi lehko po
teršanskih bukvah se prepričali resnice svete vere; ali tega ne
storijo in raji ljubijo temoto, kakor pravo luč. — Niso pa v
tem grehu taki krivoverci, kteri med pravoverne kristijane ne
Pridejo, priložnosti nimajo, da bi zvedeli pravo resnico; ali kte-
rim se sveta vera ne oznanuje, kteri od Jezusovega nauka nič ne
Ve d6; pa živijo po zapovedih, ktere jim oznanuje zdrava pamet,
ktere jim je Bog v njih serca vtisnil ter si mislijo, da so v
pravi veri; takih mi soditi ne smemo ter jim tega greha zo-
P e r sv. Duha prištevati ne moremo.

d) Koliko pa, o moj Bog ! je kristijanov, kteri sicer z
besedo ne zametujejo ssv. resnic; ali njihovo življenje pa je vse
nasprotno keršanskim resnicam! Koliko je pa dandanešnji tudi
°čitnih zatajevavcev svete vere!  Koliko jih je med
nami, ki se ne sramujejo govoriti, pisati in tudi delati zoper
svete resnice! Ja saj je nezmerno število njih, ki so sveto
v ero zatajili, popolnoma zgubili in kakor zvesti hlapci satanovi,
kakor priseženi sovražniki vsega svetega, iščejo vzeti tudi dru¬
žni najimenitniši, najdražji zaklad — sveto vero! Ti se bahajo
' ,l  neznansko vednostjo, se mislijo razsvitljene, se imenujejo luč-
njake; pravoverne, pobožne, poštene kristijane pa imajo za ne-
nnine, bedaste mračnike, ki se kakor otroci še voditi dajo.
Kristijani moji, preljubi in predragi! takih je dandanešnji ne¬
izrečeno veliko, ki se vsi spoznani keršanski resnici ustavljajo.
Ki bil svet s tem grehom še tako preprežen, kakor je dan¬
ašnji; kakor da bi se bil pekel do kraja odperl; in človek
K res mislil, da nekteri so prav od hudiča obsedeni, kakor se
napenjajo in rogovilijo zoper resnice in pravice svete katoliške
Vere - So res pravi antekristi ti lučnjaki, ti prostomišljaki! In

^ er  je takih antekristov brezštevila, ker je svet ves omiežen ni

27 *

416

preprežen ž njimi in se kažejo ne le v gosposkih suknjah, am¬
pak po pivnicah, pri vinu, Bogu hodi položeno! tudi v doma¬
čem podvanu; moram vam jih nekoliko popisati, da, ako hi
kdo morebiti tudi že med vami bil tak imeniten lučnjab, se
spozna; ali, Bog daj, da hi nobenega med nami ne bilo! da
jih vsaj vsi spoznate.

Le nektere keršanske dolžnosti malo preglejmo, in kmalo
bomo zapazili, kako veliko je dandanešnje število njih, ki se
spoznani kerščanski resnici ustavljajo. — Ysi kristijani spoznati
moramo, da je naša dolžnost Boga čez vse ljubiti.  In
koliko jih spolnuje to dolžnost? Ozrimo se v mesta, v terge,
tudi po vaseh! Vse dere le po časnem; ker se čuti mali do¬
biček, poganja se zanj eden čez druzega. Ker je vžiti kako
veselje, vse se tišči' zraven. Kdor premišljuje življenje danešnjih
ljudi, res mora spoznati, da veči del ima denar ali pa trebuh
za svojega boga. In vendar je vsak prepričan, da nismo za ta
svet vstvarjeni; vsak ve, da ves svet ne more nasititi našega
serca, ker ga je Bog za-se vstvaril, in ne bo poprej mirovalo,
da bo v Bogu počivalo, kakor uči sv. Avguštin. Vsi smo dobro
prepričani resnice, da bomo vse posvetno kmalo kmalo za¬
pustili ; vsi vemo,  da vse posvetno je nečimerno, podobno
dimu, ki zgine; in vendar, oh! koliko njih je, da bi svojega
serca ne navezali na ta svet, koliko njih, da bi zares Boga čez
vse ljubili! Poprašaj, kristjan! svojo vest, ali nimaš tretjega
greha zoper sv. Duha! — Danes, (ko to-le pišem) so zakopali
moža v bližnji fari, ki je, Bog mu bodi milostljiv! v tem svetu
iskal svoje veselje, ki je očitno zametoval, zasramoval sveto vero
in njene služabnike; rad je zaničeval zlasti duhovne; če je l 0
mogel, jih je kaj počernil, poblatil. Uni drugi teden je v 1°'
trijo stavil. Zadel je terno. Ko se je hitro to zvedelo, po¬
tisnili so dolžniki; kajti njegovo premoženje je bilo že večidel

417

družili; Boga je zapustil, v svetu je iskal blagra. Ou vesel
tolike sreče pije in druge napaja. To veselje, zraven pa nek
serd nad prihajočimi dolžniki, ki je vsak silil v njega, zlasti
Pa močne pijače ga drugi dan po zadeti terni omamijo. "V leže
se ter se misli prespati. Žena pride pogledat ga; ali on je več
ne pozna. Zastonj so vse zdravila. Pošljejo tudi po cerkvene
Pašnike, ali ni se več zavedel, tretji dan je umeri. Bog bodi
milostljiv njegovi duši! Zapuščeni družini pa Bog daj tudi
svojo pomoč! Nam pa ljubi moji! že kliče iz temne jame:
Vse je nečimerno, vse je minljivo. O da bi mi v Bogu iskali
svoje zveličanje, ne pa v tem svetu!

Vzemimo drugo resnico. Vsi dobro vemo , vsi spoznamo
vosnico, ktero Kristus Jezus od nas tirja: Ljubi svojega
bližnjega, kakor sam sebe.  — Kar ti hočeš, da bi
drugi tebi storili, to ti drugim stori. Preljubi! kako dobro
nam je znana ta resnica! vsi jo spoznamo. Ali, vprašam pa
vas: Kje je danešnji dan prava resnična ljubezen? Pojdi, o

keršanska duša! išči te svete nebeške čednosti! Ako greš v
najmanjšo vas, ja poglej le tje, kjer sta samo dva soseda blizo
s kupaj, vidil in slišal boš kreg in prepir, zdaj zavoljo otrok,
zdaj zavoljo družine, zdaj zavoljo živine, ali zavoljo kokoš; ja
2 a piškavo lupino, za pest persti, celo za kamenje — za pra¬
zen nič — vstane kreg, prepir, kletev, tožbe, in dostikrat dolgo¬
letno sovraštvo. Kje je keršanska ljubezen po tergih, po mestih.
Rokodelci, tergovci večidel eden čez druzega, eden dru b cinu
nevoščljivi, se zavidajo, obrekujejo, se večkrat videti ne morejo.
J) n koliko prave ljubezni je med domačimi, med brati m sestrami.
Sodnijski zapisniki kervavo kažejo prepire, zavite, celo krivice
ktere si sorodovinci eden drugemu delajo. O moj Bog. \)° J
kam je šla keršanska ljubezen? In vendar vsi spoznamo njeno
korist in njeno potrebo.

418

Poglejmo, kako se prazniki posvečujejo? Bog
sam, on stvarnik vseh stvari, on nam je dal šest dni, da de¬
lamo, si za telo skerbimo in za časno. Sedmi dan si je sam
sebi prideržal. Ali, akoravno spoznamo, dobro vemo vsi, kaj
nam je storiti o zapovedanih praznikih; pa kako se godi ? Mar
ne vidimo po kmetih, kako se, zlasti v poletnem času, kerma
suši, težke bremena v mline prenašajo in še druge hlapčevske
dela opravljajo? Kako se pa po mestih posvečujejo Gospodovi
dnevi? tu se večkrat komaj loči praznik od delavnika. Kaj
niso taki oskrunjevavci ? ja, jaz pravim, tatovi Gospodovih
dni so.

Kaj pa vidimo, ako iščemo pravega keršanskeg a
življenja?* Kje, preljubi, je sveta čistost? Kje nedolžna
mladina, nekdaj toliko lep kinč svete cerkve? Kaj ni celi svet
tako rekoč prenapolnjen z gerdimi zapeljivci, ki po noči in P°
dne zanjke stavijo, v svoje satanske mreže duše nedolžnih Jovd ■
O kako žalostno nam to pričajo cele trume nezakonskih otrok?
— Koliko je število, zlasti še po mestih, tistih le po imenu
kristijanov, kterim za dušo ni čisto nič mar, kteri redijo m
hranijo z vso skerbijo svoje telo, dušo pa leta in leta stradajo,
da reva hira! Ja danešnji dan se celo tacih ne manjka, ki s °
se popolnoma poživinili, ki bi radi, da bi duša neumerjoča ne
bila; ki se slepijo, da s smertjo bo vsega konec.

In če se ozremo sedajni čas po vesoljnem svetu? Kaj 110
vidimo, kako se po vsi zemlji hudobija širi, kako se p ra '
vica in resnica na skrivnem in očitno zatira
Poglejmo v Rimsko mesto, poglejmo vidnega poglavarja sveto
katoliške cerkve, našega svetega Očeta Pija IX.! Ves svet
spozna neznansko krivico, s ktero so Sardinci oropali sv. Oče a
in pregnali druge poglavarje po Talibanskem. In kdo se J 0
potegnil za pravico? Dozdaj še nobeden. Nasproti pa hujskanji

419

čemenja zoper sv. cerkev in zoper vso resnico in pravico ni še
konca ne kraja. Kaj se piše in govori zoper resnico, zoper
vse keršanstvo? Hudobija je danešnji čas res do verha priki-
pela. Zgodovina ne pove nobenega časa, v kterem bi se spo-
2 uani resnici, vesoljni pravici tako splošno in tako očitno ustav¬
ljalo. Zares so prav antekristovi časi, prenapolnjeni s krivimi
Preroki, ki bi radi celi svet s svojo hudobijo, ali, kakor ti pre¬
roki pravijo, s svojim razsvitljenjem požgali. In ti pomagavci
satanovi se imenujejo lučnjake, ki s smerdljivo baklo svojega
lastnega življenja pričajo, da so na svojo dušo že zdavno po¬
habili in v očitne in skrivne krivice zapleteni se z vso peklen¬
sko serditostjo vzdigujejo zoper vse, karkoli je keršanskega,
karkoli je svetega, ja zoper vse, karkoli je Božjega. In vendar
akoravno v nesrečo in v černo temoto stermoglavijo sebe in
druge, imajo in imenujejo se razsvitljevavce. Pač jih zadevajo
besede Gospoda našega Jezusa Kristusa: „Ako bi bili slepi,
bi ne imeli greha; zdaj pa pravite: Vidimo,
1 o r a j vaš greh ostane."  (Jan. 9, 41.) To je: Ako bi
danešnji antekristi, zaničevavci vsega keršanstva, ako bi volje
Hožje res ne spoznali, ako bi prilike pravega podučevanja res
Ue imeli, ne imeli bi greha; ker pa terdijo sami, da vidijo,
Pa v svoji slepoti le temoto za luč imajo, in to svoje razsvit-
Ijenje z vso silo drugim vrivajo, ter vse s satansko jezo čertijo,
karkoli opovera njihovim hudobnim namenom; zato pa bodo
tudi primerjeno plačilo imeli. Podobni so neumnežu, ki zaploha
tu pregerne vse okna , da solnčna svitloba ne more do njega,
da v svoji dušni slepoti naprej dremljejo; pa še hujši so, ker
s  tem niso zadovoljni, da se le sami ustavljajo keršanski resnici,
ai upak oni še drugim z vso strupeno zvijačo spodkopavajo za¬
upanje in spoznanje sv. vere; in tako ne grešč le sami zoper
svetega Duha, ampak tudi druge v te grehe zapeljujejo. Ali

420

v svoji terdovratnosti, v svoji prostovoljni oterpnjenosti si sami
sebi spreobernjenje zaderžujejo. In ravno zato odpuščanja svojih
strašnih grehov zadobili ne bodo, ker prostovoljno, svojemu
boljšemu prepričanju nasproti, od vere odpadajo; kakor pravi
takim sv. apostelj Pavel: „Ako prostovoljno grešimo
po prejetem spoznanji resnice, ni več daru
za grehe; temuč strašno čakanje sodbe, in na a-
ščevavski ogenj, kteri bo nasprotnike  p o-
ž e r L“ (Hebr. 10, 26, 27.) To je tisti večni ogenj, ki se za
toliko razžaljenega Boga maščuje. In, o moj Bog! koliko je
danešnje zares hude čase takih antekristov, ki se spoznani ker-
šanski resnici ustavljajo, da zoper resnice sv. vere, zoper na¬
mestnike Božje, zoper vidnega poglavarja, Rimskega papeža,
zoper vse sveto pišejo, tiskajo, prodajajo, kupujejo, berejo, la¬
žejo in čemijo in druge k vsemu temu spodbadajo, napeljujejo
in tako res hudičev ogenj kurijo, da bi vernemu ljudstvu vso
vero spodkopali, vso nravnost, vse čednosti razrušili, ter ga v
nevero potisnili in ga poživinili! Kaj mar zamore takim ante-
kristom križani Jezus še biti v dar sprave? Kaj mar zamore
za-nje moliti: „Oče! odpusti jim; saj ne vedč, kaj delajo!*'
Saj ti nasprotniki Kristusovi vse vedč, kaj- delajo; saj dobro
vedč, kaj delajo; saj dobro vedč, da le kraljestvo temote raz¬
širjajo, da sebe in druge v večni, v maščevavski ogenj vlečejo,
in vendar storč. Kaj se ne pravi to : Spoznani keršanski res¬
nici se ustavljati? Ti in njim enaki pač ne bodo odpuščanja
svojih grehov zadobili. Poslušajte en zgled iz danešnjih časov-
Kek misijonar to-le piše: „V malem mestu mojega miši'
jonskega okraja je bil mož; iz Francoskega doma, ki je p°
šegi danešnjih lučnjakov svojo vero zadegčl ter je stopil v
družbo nevernikov, ki jim mavtarji pravijo. Rad bi se bil P il
iztergal iz te preklicane hudobne družbe. Nek dan mi je re-

421

tel, pravi misijonar: „ Povem il se bom; kajti naveličal sem se
tega in ne dopada mi več to življenje; samo, da sem veliko
že pozabil in ne vem, kako bi se spovedal/ Temu se bo že
pomagalo, rečem mu, in imel sem ravno pri sebi katekizem
in male mašne bukvice, kar sem mu vse dal, in mu tudi pri¬
govarjal, naj pridno hodi h keršanskemu nauku. Ko se ločiva,
obljubi mi, da se bo spovedal, ko bom pervikrat zopet prišel
semkaj službo Božjo obhajat. Čez štirnajst dni pridem zopet v
ta kraj, da bi opravil navadno službo Božjo. Ob sedmih grem
že v cerkev ter čakam do devetih na Francoza. Ni ga bilo;
tudi v cerkev ne. Po svetem opravilu ga iščem, in srečala sva
se. „Pa zakaj vas ni bilo? Cele dve uri sem čakal na vas!“
»Ne zamerite mi, obrit nisem bil in mojega brivca ni bilo/*
»To ni nobeden izgovor , ga zavernem; saj bi se bili tudi z
zaraščeno brado lehko spovedali; drugič vas za gotovo priča¬
kujem/ „Prav gotovo bom prišel, le zanesite se na me/ Pa
ni ga bilo k nauku in pri pervi Božji službi sem zopet zastonj
čakal nanj. Ko le poprašujem po njem, zvem, da v bližnjem
tergu dela. Nekaj dni poznej mi je eden naših pravil, da ne¬
srečni Francoz je padel iz hiše, ter si je vrat vlomil in na
mah je bil mertev. Tako je ta posvetnjak zametaval gnado,
ktero mu je mili Bog večkrat ponujal in v svoji terdovratnosti
žalostno umeri. G-reh zoper svetega Duha mu ni bil odpuščen.

Odkod pride ta grozoviti greh? Od kod
izvira ta sedaj ni čas toliko razširjeni pa
tako nevarni in veliki greh zoper sv. Duha?

Ta greh izvira iz napuha in pa iz razuzdanega življenja.
Napuh, začetek vsega greha, je celo angelje z nebes vergel.
Napuh privleče človeka v nevero, v krivovero in v terdovra
u°st. Vse krive vere so se v napuhu spočele. Napuhnež se
116  vda resnici, ktera presega njegov pičli um; v svojih visouh

422

mislili ostane terdovraten, in če tudi pregreho svojo spozna, mu
napuh ne pusti, da bi se ponižal in takole dalje od spoznane
resnice zabrede; sram ga je, da bi odstopil od svojega prevze-
tovanja, akoravno ve, da ni pravo. — Zraven napuha je pa po¬
sebno brezno, v ktero njih brezštevila danešnje dni zabrede,
gerdo, nečisto, razvzdano življenje. Skoraj vsi daneSnji luč-
njaki, so tudi nečistniki in ni čuda, ako so popolnoma oslep¬
ljeni; kajti nobena pregreha človeka tako ne oslepi, kakor gerda
nečistost. „Ponatorni človek pa ne razume tega,
karjeBožjega Duha;zakaj to mu je nespamet
in ne more spoznati, kar se po duhovno pr e '
v d a r j a,“  pravi sv. Pavel. (I. Kor. 2, 14.) To je: človek,
ki se svojemu natornemu nagnjenju vda, ne razume čeznatornih
naukov Božjih; ker ti nauki presegajo njegovo pičlo pamet,
dozdevajo se njemu, poživinjenemu, nespametni; on jih razumeti
tudi zato ne more, ker k temu je treba gnade, milosti Božje,
luč vere in pripomočkov, ki jih vera daje; to vse pa ravno
zametuje ponatorni človek, ki ustreza, le svojemu mesenemu na¬
gonu. „Kdor začne nečisto živeti, začne pravo vero zapuščati,"
pravi sv. Avguštin. In Jezus Kristus sam pravi: „L u č j e
prišla na svet, in so ljudje bolj ljubili temo,
ko luč; zakaj njih dela so bile hude."  (Jan. 3,
19.) Ker je toraj njih življenje, njih dejanje hudobno, jim luo
svete resnice ne sije in le temoto za luč in pravo luč — sveto
vero — za temoto imajo. Ali gorje jim! izgovora ne bodo
imeli. Sodba, huda, ojstra sodba je bo zadela; kajti: »Kdor
pa ne veruje, je že sojen; ker ne veruje v im e
edinoroj enega'Sina Božjega."  (Jan. 3, 18.) r ^°
je: oni nosijo že v sebi sodbo, večno pogubljenje; ker so v
grehu zoper sv. Duha, ki ne bo odpuščen niti v tem uiti v
unem življenji. — Toraj ljubi moji! varujmo se napuha in n& '

423

Čistosti, da ne zapademo v strašen greh zoper sv. Duha, da
se spoznani keršanski resnici ne ustavljamo.

Ker je sedajni svet posebno s tem grehom zoper sv. Duha
preprežen, skerbno se varujmo, da nas hudobni svet ne potegne
za seboj; zato, preljubi moji farmani! vam priporočam, vam
svetujem, ja vas opominjam, prosim in zarotim, nepajda-
šite se z nevernimi ljudmi,  ne hodite in ne bodite
v drušnji tacih, ki se spoznani keršanski resnici ustavljajo, ki
zoper sveto vero, njene navedbe in zoper njene služabnike go-
vorč. Ne pozabite, kar pravi prerok David: „S svetim boš
svet, z nedolžnim boš nedolžen, z izvoljenim
boš izvoljen; s hudobnim  boš  (pa) h u d.“ (Ps. 17,
26, 27.) Hitro te bodo hudobneži v svoje mreže vjeli in te v
svoje hudobije zavlekli, ako se jih skerbno ne ogiblješ. Zato
še enkrat zakličem: Kristijan! ako ti je mar za zveličanje svoje,
beži pred temi lučnjaki, da te s svojo strupeno lučjo ne pri¬
smodijo !

Drugič pa: Ne beli si glave in ne modruj čez
verske resnice, ki presegajo tvoj  um!  Kajti ve¬
liko je resnic svete vere, kterih mi s svojim pičlim, oslablje¬
nim umom nikakor zapopasti ne moremo; ktere pa vendar ni¬
kdar ne nasprotujejo zdravej pameti. „N i k a r ne išči, kar
je za te previsoko,  nas opominja modri Sirah, i n n e
pretuhtuj, kar tvoje moči presega ... zakaj
prav veliko reči je tebi pokazanih, ktere člo¬
veški um presegajo. Veliko jih je tudi njih
d o m i š 1 j e v a n j e ogoljufalo, in v n e č i m e r n o s ti
njih  um  p r i d e r ž a 1 o.“ (Sir. 3, 22 26.) To je, nji i

um je otemnil, da resnice niso spoznali. Zavoljo radovednega
preglobocega tuhtanja takih reči, kterih človek ne moie popol¬
noma razumeti, je že marsikdo obnorel. Kdoi v svitlobo pre

424

več gleda, oslepi. In sv. Efrern pravi: „Kdor se Božji pra¬
vici ustavlja in jo zasramuje, postane hlapec hudičev."

Tretjič pa, da ne zabredete tudi vi v to tako vesoljno
pregreho, priporočam vam še posebno in vas resnobno svarim,
ne berite nobenih nekeršanskih bukev, nobenih
slabih, judovskih časopisov.  Gorje ljudem po mestih,
kjer imajo veliko slabih zgledov in cele kupe umazanih, ne¬
sramnih spisov in gerdoblatnih časopisov! O koliko jih v peklu
že gori, kteri so le v branji takih strupenih spisov zgubili vso
vero ter so zabredli ravno s takim branjem v grehe zoper sv.
Duha in so se na večno pogubili! Čast in hvala Bogu! mi
Slovenci dozdaj nismo imeli kaj takih kužnih bukev. Ptujci
pa, ki so svojo vero že zapravili, zmiraj bolj nam vrivajo
svoje pisano sovraštvo do svetih resnic. Predragi, ne berite
zlasti sv. katoliški cerkvi nasprotnih časnikov ne, ki so večidel
v judovskih rokah in Judje, veste da so priseženi sovražniki
Kristusovi in sovražniki njegove svete vere. — Ko je enkrat
sv. Cirjak v svoji puščavici molil, vidil je v duhu, da je Ma¬
rija Devica, spremljena od sv. Janeza Kerstnika in sv. Janeza
evangelista šla memo njegove puščavice. Prestraši se, teče za
njo in britko zapraša sv. Devico, zakaj se pri njem ni nič ogla¬
sila in zakaj ga ni blagoslovila ? Ona pa pravi: „Zato ne,
ker imaš mojega sovražnika pri sebi." Cirjak, ves preplašen
tega odgovora, teče nazaj v svojo puščavico in v sposojenih
bukvah zapazi mali spisek pridjan, kterega je spisal krivoverec
Nestor zoper deviško Mater Božjo. Urno vzame ta spis, ter
ga nese nazaj zapeljivcu, ki ga mu je podtaknil, ter zaukaže,
da ga sožgati mora. — Tako tudi vi, ako dobite kedaj tak
spis v svoje roke in se prepričate , da je zoper čisto in sveto
resnico naše katoliške vere, verzi te ga v ogenj, da vas ne po¬
tegne enkrat v peklenski ogenj. — Ysi se skerbuo varujmo,

425

da se nikdar nikoli ne vstavljamo spoznani keršanski resnici;
sprejemajmo svete resnice s hvaležnim sercem in živimo po njih!
Prosimo pa milega Boga, da nam zavoljo naših grehov ne od¬
tegne luči svete vere; molimo tudi vsak dan, naj se spreober-
nejo krivoverci, neverniki, molimo za, vse uhoge grešnike, da
jih usmiljeni Bog s svojo gnado razsvetli in pripelje vse na
pot večnega življenja. Amen.

XXXI. Keršanski nauk.

4. Svojemu bližnjemu zavoljo gnade Božje nevoščljiv biti.

Čast in hvala Bogu vsegamogočnemu neskončno svetemu!
je na zemlji veliko ljudi, ki z Božjo pomočjo delajo, dolž¬
nosti svoje natanko spolnujejo, v Božjem strahu, v čednostih
napredujejo, ter si tako dopadenje Božje zagotovljajo in bodo
svoj namen, večno zveličanje, dosegli. Takih zvestih otrok
Božjih se veselimo, pa njih zglede posnemajmo; kakor nas
npominja sv. apostelj Pavel, ki pravi: »Posnemajte mene,
bratje! in glejte na tiste, kteri tako živb,
kakor imate zgled nad nami/  (Fil. 3, 17.) Ozi-
^jmo se na take pobožne sobrate in primirjajmo svoje življenje
^ njimi; in ko se prepričamo, kako visoko stopinjo svetosti so
°ni dosegli, pa vidimo, kako dalječ smo mi zadej; sramujmo
Se  svoje mlačnosti, pa prizadevajmo se, da tudi mi vedno vi-
^ e J in višej stopamo za pravičnimi. Smemo si tudi očitati: ^
»Kdaj bom jaz tam, kjer so že zdavnej drugi kristijani ? Zakaj
Pnli jaz tako lepo, tako sveto ne živim, kakor ta ali uni?“
Take misli nas bodo spodbujale, da ne zaostajamo, da si tudi
*ni z vso močjo prizadevamo, da pobožno sveto živimo.

426

Ako pa, ljubi moji! mi vidimo druge, da z gnado Božjo
delajo, vedno boljši in pobožniši, Bogu dopadljivši prihajajo, pa
jim tega ne privoščimo, jih zato morebiti celo zavidamo; ali v
svojem hudobnem sercu želimo, da bi naš bližnji v gnadi Božji
ne bil, da bi pobožno in lepo keršansko ne živel; potem P a
kažemo nevoščljivo serce in hudo se pregrešimo zoper svojega
bližnjega. In taka nevoščljivost bi bila celo greh zoper sv.
Duha; kajti sv. Duh deli od svojih darov vsakemu, kakor hoče.
In vsak, ki z gnado Božjo delati sam noče, pa tudi svojemu
bližnjemu tega ne privošči, se pregreši zoper sv. Duha, iu
ravno to je četerti greh te verste, ktere zdaj v keršanskih na¬
ukih premišljujemo. In zdaj bo toraj nauk od tega greha:

4. Svojemu bližnjemu zavoljo gnade Božjo
nevoščljiv biti?

Kdojesvojemubližnjemu zavoljognadeBožje

nevoščljiv?

Tega greha zoper sv. Duha je kriv, kdor v svojem sercu
občuti žalost, ko vidi svojega bližnjega, da po Božji volji po¬
božno živi, z gnado Božjo dela ter si tako nebesa služi; ali
pa še ravno zato bližnjega zaničuje, obrekuje, mu slabe na¬
mene podtikuje, ali si celo še prizadeva, da bi ga od pravega
pota odvernil, v greh zapeljal; namesto da bi ga posnemal, m
po njegovem zgledu sam tudi pobožno živel. Ta nevoščljivost
je pa drugačna, kakor nevoščljivost, od ktere sem vam pravil
v naukih od poglavitnih grehov. Nevoščljivost je poglaviten
greh , kedar kdo svojemu bližnjemu ne privošči časnih dobrot;
ki so: zdravje, bogastvo, sreča, čast, imenitnost in druge p°'
51  zemeljske dobrote. Nevoščljivost je pa greh zoper svetega Duha;
ako je kdo vžaljen ali zavida svojega bližnjega zato, ker » a
Bog rad ima, ker mu Bog deli čeznatorne darove. In ta ne¬
voščljivost je najviša stopinja nevoščljivosti, je greh zaverženil 1

427

v  peklu. Sv. Gregor veliki pravi: »Zaverženi divjajo, kedar
izvoljeni v dobrem napredujejo, in preganjajo vzhajajoče dobro,
kterega posnemati ne morejo." S to nevoščljivostjo se človek
Pogreši zoper sv. Duha, ki je sam delivec vseh duhovnih do¬
brot ; kakor da bi svetemu Duhu oporekal, zakaj da on po
s voji nam nerazumljivi modrosti temu ali unemu deli darove?

Je pa ena stopinja te nevoščljivosti, ki ni greh. Ako se
,0 W milo stori, se ti težko vidi, ko premišljuješ čednost in do-
k l ' e  dela svojega bližnjega; pa vidiš, ko primerjaš svoje življe¬
nj 6  ž njegovim, da si ti dalječ zadej, da ti še manjka veliko
Popolna,most, da bi bil tak, kakoršen je tvoj bližnji; in ta misel
už ali tvoje serce; takrat ta žalost nad duhovnimi dobrotami
tv °jega bližnjega ni greh , ampak je celo dobra, ja koristna
ndsel, ter oživlja in spodbada lastno vnemo, da pobožno živiš.
Paka žalost te sili, da posnemaš druge pobožne, da si tudi pri¬
zadevaš za potrebne čednosti, da bi tudi ti tako lepo in sveto,
Pa Bogu dopadljivo živel; kakor vidiš druge. Ako bi pa to
vžaljenje bilo tako, da bi svojemu bližnjemu ne privoščil čed-
n °st in gnad, ktere ima, ali pa bi želel, da bi jih ne imel, je
P a  ta nevoščljivost greh zoper sv. Duha.

Da bote bolj spoznali kako velik in hudoben da‘je ta
^ re h, moram vam povedati:

Kako in kdaj se je začel in kako se ponav¬
lja še dan danešnji ta greh?

a) Kristijani moji! ta nevoščljivost je prav satanski greh.
Začetek njegov je v peklu, pri hudiču. Ko je namreč satan
Y 'dil, da je zavoljo svojega napuha z nebes v pekel pahnjen
za vse večne čase, pa je spoznal, da Bog je sklenil, po satanu
s praznjene nebeške sedeže napolniti z ljudmi, je hudobec iz
^°le nevoščljivosti naše perve stariše začel zapeljevati ter ni od-
J en jal, dokler jih ni pripravil ob nedolžnost in prijaznost Božjo,

428

in je tako nje in nas vse nesrečne storil. Ta nevoščljivost
satanova pa še ni odjenjala; še zdaj, kakor spričuje življenje
Jodovo (1, 7.) in kakor pravi sv. Peter, da »hudič, naš
zopernik, hodi kakor rjoveč lev okoli, in išče,
kogabipožerl.*  (I. Pet. 5, 8.) Kajti satan ne more
terpeti, da hi človek živel v gnadi Božji, in si služil nebeško
kraljestvo. Zato pravi že modri Sirah: »Bog je človeka
vstvaril neumerljivega... Po nevoščlj 1 '
vosti hudičevi pa je smert prišla na svet; m

« ti

kteri so n a-njegovi strani, ga posnemajo.
(2, 23—25.) Nek imeniten cerkven učenik pravi, da ta pre-
greha je lastna hudiču, ki mu ni nič težega, nič hujšega, ka¬
kor da se gnada Božja v ljudeh ohranja in množi, in ki ljudi
noč in dan toži pred obličjem Božjim, kakor je videl sveti
Janez v skrivnem razodenji (12,10.) in ki je prisežen sovraž¬
nik Božji in vsega dobrega. In sv. Tomaž Akvinski spričuje,
da nevoščljivost, ktero občuti satan, ko vidi, da človek bo na
njegovem mestu v nebesih ter bo veličastvo božje vžival, ta
nevoščljivost mu de huje, kakor smolnati in žvepljeni ogenj v
peklu. In sv. Lovrenc Justinjanski pravi: „Ako bi hudič pi’ e '
mogel, nihče bi zveličan ne bil." Glejte, to je zares satanski
greh; in prav zato še nevarniši, ker po besedah sv. Pavl 3
»se sam satan spreminja v angel  j a 1 u č i.“ (D-*
Kor. 11, 14.) In tako lehko pobožnega kristijana preslepi s
tem grehom, kakor da bi taka nevoščljivost bila vnema
Božjo čast. Že to vam kaže, kako skerbno se moramo varovati,
da nikar nismo nevoščljivi svojemu bližnjemu zavoljo gna<t e
Božje, ker ta greh je zares satanski greh.

Še drugi grozoviti zgled tega gerdega greha nam prip 0 '
veduje sveto pismo stare zaveze. Koga zares groza ne obide*
ko sliši, zakaj je Kajn svojega brata Abelna ubil ? Vsi veste*

429

Po volji Božji sta darovala vsak od svojega pridelka.
Kajn ko kmet je daroval razne zerna, Abel, ovčar ki je bil,
Je vzel najlepše jagnje in ga je Bogu daroval. Ali Bog, ki vse
todi, videl je tudi Kajnovo hudobno serce; zato mu pa njegov
dar ni bil dopadljiv. Dar nedolžnega in pobožnega Abelna pa
je milostno sprejel. In glejte, zato ker je Abel pobožen, ne¬
dolžen, Bogu dopadljiv bil, zavidal ga je hudobni Kajn; in ne
da bi se bil poboljšal, ne da bi bil Abelna posnemal, in Bog
ki bil gotovo tudi njega ravno tako rad imel. Ta nevoščljivost
Sa je tako prevzela, da je njegov obraz vpadel in je sklenil
£a umoriti, ter ga je tudi res umoril. — Tako je zavidal kralj
Savel Davida, ker je videl, da je Bog ž njim, in v tej nevo¬
ljnosti ga ni več pogledal z lepim očesom, pravi sv. pismo.
(K Kralj. 18, 9.)

b) Ta satanski greh so storili nad našim ljubim Jezusom
Kristusom viši duhovni in farizeji. Jezus je s čudeži pokazal,
da je res od Boga poslani, obljubljeni Mesija. Obudil je tudi
bazarja, ki je bil že štiri dni v grobu. Se ve da je veliko
ljudi za njim hodilo in mu verovalo. Po pameti soditi, bi
Se  mislilo , da ga bodo duhovni veseli za Sina Božjega spo-
z uali in ko obljubljenega Odrešenika častili. Ali glejte, nevo¬
ščljivost jih je prevzela, da so celo sklenili, s pota ga spraviti.
^Bor so sklicali in so rekli: „Kaj hočemo storiti, ker
l*a človek veliko čudežev dela? Ako ga tako
Pustimo, vsi bodo vanj verova  1 i.“ (Jan. 11, 47,
d3.) In to hudobno vstajo pri viših duhovnih in farizejih je
opravila sama nevoščljivost, ta strastna sovražnica vseh čednost,
to je gotova lastnina napuhnjenim dušam. Premišljevaje to
judovsko nevoščljivost, pravi sv. Krizostom: „Ktera čednost je
Pač tako srečna, da bi se je nevoščljivost ne lotila, ki celo ni pri¬
nesla Jezusu, ki je hudiče izganjal, mertve obujal, bolnike

Keršanski nauk V. p.

430

ozdravljal in celi svet odrešil? In ktera čednost bi bila tako
stanovitna, da bi se pred nevoščljivostjo popolnoma zavarovati
zamogla; ko vidimo, da zavoljo dopadanja, zavoljo dobrega
imena in časti so iz zgolj nevoščljivosti preganjali celo Jezusa
možje, ki so po svojem stanu v službo Izraelovega Boga bili
posvečeni, ki so bili čuvaji postavljeni Božjim zapovedim?" —
Pa tudi ob apostoljskih časih so bili posnemavci in otroci sata¬
novi med Judovskim ljudstvom, ki so nevernikom zavidali gnado
sv. evangelija. Ko je Peter v Cezareji, v hiši stotnika Korne¬
lija, z veliko močjo in z dobrim vspehom pridigal, pa je potem
v Jeruzalem nazaj prišel, so mu Judje v svoji nevoščljivosti
očitali in rekli: „Z a k a j si šel k neobrezanim mo¬
žem in jedel ž njimi?"  (Ap. dej. 11, 2.) In ko sta
Pavel in Barnaba po Antijohiji v Pisidiji sveto vero oznanovala,
spreobernila sta veliko nevernikov. Neko saboto je prišlo sko¬
raj vse mesto, besedo Božjo poslušat. Ko so pa Judje toliko
ljudstva videli, bili so polni nevoščljivosti do nevernikov, in to-
liko r^zserdeni, da so svetemu Pavlu zopergovorili in so celo
preklinjevali. (Ap. dej. 13, 44, 45.)

c) Pa tudi med kristijani se ne manjka tega greha. Ka¬
kor se je godilo Božjemu Zveličarju in učencem njegovim, tako
se je godilo tudi vsem svetim in pobožnim služabnikom Božjim.
Kako so nevoščljivci preganjali in černili svetega Atanazija, sv.
Frančiška Salezija in druge zavoljo čednosti in zavoljo pobož¬
nosti. Naj vam le en sam zgled v misel vzamem. — Sveti
Ignacij je bil zavoljo njegove posebne pobožnosti v Rimskem
mestu splošno spoštovan; vse ga je občudovalo. Vstal je P a
malopriden človek, podkurjen od satanske nevoščljivosti, ter J e
svetega moža černiti začel. Podkupil je tri priče in enega

nika, ki je pri mestnem poglavarstvu tožil, da Ignacij je
dodelnik in krivoverec, in da so ga v Parizu, v Alkali m

toz-

hu-

J3e-

431

tetkah v smert obsodili. Pa pobegnil je, zatorej so njegovo
podobo v znamnje obsojenja sežgali. To opravljanje, ako je tudi
gorda, debela laž bilo, je sv. Ignacija in njegove tovarše hudo
počernilo, da, kakor so jih poprej vsi spoštovali in visoko cenili,
so jih zdaj začeli sploh vsi zaničevati. Ker si pa pobožni možje
sami pomagati niso mogli, potegnil se je Bog za-nje. Prigo-
dilo se je, po Božji naredbi, da so sodniki iz unih mest, iz
Pariza, Alkale in Benetk po svojih opravilih prišli v Rimsko
mesto, in ti so gerdo obrekovanje kmalo odkrili. Tožnik je bil
mgnjan iz mesta; huja kazen bi ga bila zadela, pa sv. Ignacij
Je sam prosil za-nj. Krive priče pa so očitno- preklicale svojo
laž. Začetnik te hudobije je pobegnil in sam krivoverec postal.

Tako se godi tudi še med nami. Kako lehko in tudi več¬
krat se sliši in vidi ta gerda nevoščljivost! Ako se kdo spre¬
jeme, pobožno moli, Božjo besedo posluša, svete zakramente
H pogosto prejemlje, se nevarnih družb, zapeljivega človeka
°g'iblje, svoje grehe obžaluje, za-nje pokoro dela, se posti, čuje,
ubogajme daje; kmalo ga hudobneži zavidajo, ga začnejo za¬
ničevati, ž njega se norčevati, ter ga od dobrih del, od pokore
°dvračujejo in zopet, ako le premorejo, v grehe zapeljejo. Ka¬
kor satan ne more terpeti pobožnega človeka, prav tako tudi
hudobnež ne. Koliko njih spriden človek zaničuje in černi, ki
nočejo ž njim potegniti, po njegovih pregrešnih potih hoditi!
Kako gerdo zavida napuhnež ponižnega, lakomnik dobrotljivega!
Kaj vse počenja nečistnik, da bi nedolžnega na svojo stran
potegnil ! Kako pijanci in požrešniki zapeljujejo trezne !

Marsikteri mladeneč, ki z Božjo pomočjo lepo in kerščan-
sko živi, ima dosti nevoščljivcev , ki ga po strani gledajo, za¬
smehujejo, se ž njega norčujejo, ga, kakor le premorejo, čer-
nijo in zaničujejo. Ali vedi kerščanski mladeneč! akoravno te
taki nevoščljivci očitno zaničujejo, te pa vendar na skrivnem, v

432

svojem sercu častd, in občudujejo tvoje kerščansko in lepo živ¬
ljenje. Sami pri sebi se svoje nevoščljivosti gotovo sramujejo;
kajti lep zgled jim je tern v peti, kterega bi se radi sicer
znebili, ali vendar jih le boli. Ne daj se nikdar odverniti od
svojega pravega pota, ako te tudi hudobneži v svoji nevoščlji¬
vosti zasmehujejo.

Pa tudi ve kerščanske dekleta! ki s posebno Božjo po¬
močjo najlepši zaklad na svetu, svojo nedolžnost neomadežano
nosite; oj, tudi vam se ne manjka satanskih nevoščljivcev, ki
vas s svojim zvitim prilizovanjem, pa tudi z gerdim zaničeva¬
njem, na napačne pota vabijo in kličejo; ja ve imate tudi
čeme nevoščljivke, ki so svojo nedolžnost že zapravile in
težko gledajo deviški venec na vašem čelu, in te vas zape¬
ljujejo s tim, da bi bile prevzetne in napuhnjene, da bi se
spuščale v grešno pogovarjanje ali da bi celč delale soznanje
z drugim spolom, ali da vas vabijo v nevarne kraje, v
pivnice , na plešišča ali druge spolske pota, vse to počenjajo,
da bi vas v satanske mreže zapletle in vam tako posmodile
prelepo devištvo, ktero so same že zgubile. Ali keršanske
device! bodite stanovitne v dobrem, le stanovitnih čaka ne¬
beška krona. Iščite le svojemu ljubemu ženinu Jezusu Kri¬
stusu dopasti, zbadanja, pikanja malopridnih, spačenih ljudi pa
nikar ne porajtajte! Dobro si zapomnite, da vam ni prav no¬
bena čast, ako bi vas hudičevi hlapci in satanske dekle še tako
hvalili; pa tudi ni nobena nečast, ako vas taki in take zani¬
čujejo in zasmehujejo. Da le Bogu dopadeš; kaj hudobni čez
te govorijo, tega nič ne porajtaj. Prišla bo ura, v kteri bodo
jokali in tarnali, ki zdaj rajajo in plešejo. — O kerščanska
poštena mladina, nobeno zaničevanje, nobeno nevoščljivo za-
smehovanje, naj te ne odverne od pota pravice in nedolžnost 1 -

433

Ja celo taki so velikrat pijani te duhovne nevoščljivosti,
ki se med pobožne štejejo, se za svete imajo. Radi bi bili
sami pobožni, in ne zdi se jim dobro, ako vidijo druge, ki bolje
in več molijo, ki večkrat k spovedi gredč ali več dobrega
storč, kakor oni sami. Taki ne slišijo radi, ako se kdo drug
pohvali, da je pobožen, da lepo kerščansko in pošteno živi.
Sami bi bili radi pobožni, sami bi bili radi pravični; zato jim
ni po volji, za malo se jim zdi, ako drugi ravno tako ali pa
šo lepši Bogu služijo; oni bi radi, da bi nihče na svetu ne
^il tako pobožen, kakor so oni. Sicer želč, ali vsaj se take
kažejo, da bi vsi Boga častili in molili; pa vendar nobeden naj
ga tako ne ljubi, kakor oni; pervi hočejo povsodi biti. — Po¬
znal sem žensko, ktera se je jokala, ko je slišala, kako druge
Boga žalijo s tim, da gerdo živijo, ki je druge opominjala,
vodila k lepemu življenju, ja cele trume jih je k spovednicam
vodila, in želela je, da bi vse neveste Kristusove bile; kedar je
k svetemu obhajilu, je solze pretakala, večkrat med pridi¬
gami so jo solze oblivale; ali nobena druga ni tako visoke
stopinje svetosti in nedolžnosti imela, kakor le ona. Tako si
je sama domišljevala; v resnici je bila pa prava farizejska hi¬
navka, ki je mnogo mnogo hudega storila s svojim dolgim
jezikom, kar je pa sama za sveto vnemo za Božjo čast imela.

Zato pravi modri učenik Tomaž Kempčan: »Ogenj sicer

zmiraj naprej gori; vname se pa malokdaj brez dima.*
Tako se pri za Božjo čast vnetih kristijanih prav pogosto za-
Pazi, da nekako zavidajo druge zavoljo Božje gnade; kajti ne
vidijo radi, da drugi veliko se poganjajo in storijo za Božjo
čast, ko oni le malo storiti zamorejo. Kakor da bi zlato ne
imelo svoje veljave, ker so ga drugi iz zemlje skopali, ne mi.

'— Danes sem bral od gospoda, ki je pesa imel, kteri od ku-
retine ni nič jedel. Keki dan ga obišče njegov sosed z malim

434

pesičkom, ki je pa vsako koščico kapunovo gladno pogoltnil.
Ko je pa to domači pes videl, zarenčal je, ter je zgrabil vse
kosti, kar je mogel, pa jih je v jamo nesel, da bi jih ptuji
pes ne dobil. Tako dela nevoščljivec. On dobrega noče le sam,
ampak iz nevoščljivosti ne privoščnje dobrega tudi bližnjemu ne;
on še celo dobro, kar bližnji ima, pred drugimi ljudmi zakrije,
zakoplje in v nič deva. In tako velikrat delajo celo na videz
pobožni; ja celo takih se prime ta satanski greh, ki bi mogli
na viši stopinji pobožnosti biti. —

Kaj hudega stori ta duhovna nevoščljivost?

Ako se ta nevoščljivost preč v začetku v sercu ne zatare,
stori lehko nezrečeno veliko hudega; kar nam sv. Avguštin s
temi le besedami pove: »Nevoščljivost je tisti preklicani molj,
ki škerlatne oblačila vseh čednost ogoli; je tista rija, ki ves
zaklad modrosti snd; je tista gosenca, ki zelene planjave ogloda;
kajti ta nevoščljiva kuga popolnoma pokonča vse, karkoli je do-
brega na človeku." Na drugi strani pa piše ravno ta cerkveni
učenik: »Nevoščljivost je angelje z nebes vergla, nevoščljivost

je perva človeka z raja pregnala, je Izraelove otroke v puščavi
pobila, je Jožefove brate oborožala, je Daniela v levno jamo
pahnila, je Kristusa na križ pribila, je Judeža v samomor po¬
greznila." — Koliko hudega ta satanski greh še dandanešnji
napravlja, to vidi vsak, kdor oči ima.

Mar se ne dobijo celo tako hudobni, ki nebes ne privo¬
ščijo svojemu bližnjemu, ki se jim je kaj zameril, jih kaj raz¬
žalil; ki mu pekel privoščijo; pravijo, da bi ga hudi vzel ah
tergal? — Mar se ne najdejo med nami, ki težko vidijo bliž¬
njega , ako pobožno živi, kakor da bi jim ptuja pobožnost v
škodo bila ? — Ali jih nikoli ne slišimo, ki dobre dela, ki j' }l
bližnji stori, v hudo razlagajo; ki pobožno prejemanje svetih
zakramentov, molitev, miloščino, sploh pravično življenje svo-

435

jega bližnjega le hinavščino imenujejo, ali ptuji pravičnosti slahe,
hudobne namene pripisujejo? — Ako očiten grešnik ali zape¬
ljana reva pokoro dela, ali se ne prigodi dostikrat, da ju mar-
sikteri pika, jima poprejšnje življenje očita, ter se s spokornega
gerdo norčuje ? — Mar se ne dobijo celo taki, ki nalašč svo¬
jega bližnjega od dobrega odvračujejo, ter mu zasluženja dobrih
del ne privoščijo, mu post, molitev, službo Božjo in druge
dobre dela pristudijo, ali celo branijo, ali na drugi čas odložiti
prigovarjajo; ker mu ne privoščijo, da bi si za svojo dušo kaj
preskerbel? — O da bi pač takih nevoščljivcev med nami ne
bilo! Ali bojim se, da bomo videli marsikaj hudega, ki bo
odkrito tisti veliki dan, — dan očitne sodbe; kajti veliko do¬
brega bi bilo storjenega, kar je bilo le s satansko nevoščlji¬
vostjo opoveranega, zaderžanega in opuščenega! —

Zato pa, preljubi moji in predragi! akoravno poterdim,
da ta duhovna nevoščljivost ni vselej velik, smerten greh, in
nima vselej toliko hudih nasledkov, vendar ta satanski greh
sovražite iz vsega serca; že zato, ker izhaja iz toliko strupenega
vira, ki ima v hudobnem duhu svoj začetek, in ker toliko na¬
sprotuje ljubezni Božji in ljubezni do bližnjega, in človeka urno
in prav lehko v velike druge pregrehe zapeljuje in veliko hudega
storiti zamore.

Kaj nam je toraj storiti, da se obvarujemo tega četertega
greha zoper sv. Duha, da svojemu bližnjemu ne bomo nikdar
nevoščljivi zavoljo milost, ktere mu Bog po svoji milosti deli?

a) Pervičpomislimo, da nevoščljivost malokdaj
škoduje bližnjemu, prav vselej pa nevo¬
ščljivcu samemu.  Vsak nevoščljivec ima nepokojno serce
ter se s svojo pregreho samega sebe tepe; čaka ga pa tudi še
kazen pravičnega Boga. Poglejte Kajna, pervega nevoščljivca
zmed človeških otrok. Mar ni sam sebi storil največo škodo?

436

Umoril je sicer Abelna, ali njegovo nedolžno dušo je v večno ve-
jselje poslal; sam pa je spoznal ter rekel: „Moja pregreha
e prevelika, da hi zaslužil odpuščanje . • •
skrival se bom...  in h d žal bom na zemlji?
in kdorkoli me dobi, ubil  me  bo." (I. Mojz. 4, 13,
14.) In sv. Janez pravi, da je bil Kajn iz hudega, to je
satanu podoben, njemu enak. (I. Jan. 3, 12.) — Farizeji in
veliki duhovni so iz nevoščljivosti Jezusa umorili; pa ravno ta
smert je bila po Božjem sklepu potrebna, da je bil odrešen
ves človeški rod. Jezus je častito od smerti vstal in sedi ob
desnici Božji; njegovi morivci pa zdihujejo v večnem pogub¬
ljenji. — Sv. Bernard je zavoljo svoje učene pobožnosti pri Bogu
in pri ljudeh v veliki časti bil. Kek hudobnež mu je zato ne¬
voščljiv bil; obrekovati, opravljati, blatiti ga je začel. Ko je
pa videl, da ljudje sv. moža le še bolj obrajtajo, sklenil je,
ga umoriti. Ustavi se pri voglu neke hiše, iz ktere je imel
sv. Bernard priti s terdnim namenom, da ga bo ubil. Ali
glejte jo kazen Božjo! vogel hišni se podere in hudobnežu noge
in vrat vlomi, in nevoščljivec je bil zares sam svoj rabelj, ka¬
kor pravi sv. Prosper.

b) Drugič tudi pomislimo, da Bog je gospodar svo¬
ji  h d a r o v,  ki pa nikomur ni nič dolžen, nikomur odgovo¬
ren, in daje in podeljuje brez krivice, komur in kolikor hoče.
Poslušajte v to neko priliko. Dva otroka sta rojena eno in
ravno tisto uro. Eden v kraljevi hiši, ko kraljev sin; drugi
v raztergani koči, ubogega najemnika sin. Kraljev sin je v
svilnate tančice povit, v mehko, zlato zibeljko položen; vse mu
čaka na postrežbo; ko odraste, vse se mu uklanja, vse ga časti;
potem prevzame kraljestvo, na bliščečemu sedežu sedi, ima zlato
krono na glavi in gospoduje čez veliko podložnih. — Najem'
nikov sin, ravno tisto uro rojen, je v revne stergane plenice

437

Povit, na terdo slamo položen; v velikem pomanjkanji rojen;
joka iu joka, preden ga kdo zagleda; kedar odraste, mora terdo
delati, z vročim potom si kruh služiti; nobeden ga dosti ne
obrajta, slabo, le revno se hrani in oblači. Od kod ta razloček ?
S čim si je zaslužil eden, biti kraljev sin? Kaj se je pre¬
grešil drugi, da je rojen v veliki revi? Bog, gospodar svojih
darov, je tako sklenil; on je po svojih nam nerazumljivih, pra¬
vičnih sklepih od vekomaj že namenil, da ta bo sin najemni¬
kov, uni pa sin kraljev. In kdo bo segel v te sklepe Božje
Modrosti? Kaj nas ne uči to premišljevanje, da nikomur za¬
voljo njegovih darov nevoščljivi biti ne smemo; kajti Bog jih
deli, komur in kolikor hoče. Na tem svetu se dostikrat godi,
kakor v komediji. V gledišču vidiš revnega človeka oblečenega
2 a kralja, v svili, škerlatu in zlatu; pa mu zato nobeden ni
nevoščljiv; kajti vsak ve, da pod kraljevo obleko berač tiči.
Tako, ako srečaš imenitnega gospoda, nikar mu ne bodi nevo¬
ščljiv; Bog ga je postavil v njegov stan; svojo imenitnost in
°bleko gosposko bo pa kmalo slekel in njegovo telo bo takim
červorn v jed, kakor tvoje, kakor vsako. — Kakor pa Bog po
s Voji modrosti deli časne darove, tako tudi dela z duhovnimi
darovi. Ne deli jih vsem enako; temu manj temu več; vsa¬
kemu toliko, kolikor jih potrebuje za zveličanje svoje. Povsod,
vselej in pri vsem ima Bog svoje skrivne pa modre namene.
»Darovi so mnogoteri, Duh pa je eden; in
službe so mnogotere, Gospod pa je eden; in
dela so mnogotere, Bog pa je eden, kteri dela
Vse v vseh. Slehernemu pa je dano razodenje
Duha v prid. Enemu je po Duhu dano govor¬
jenje modrosti; enemu pa govorjenje učeno¬
sti po ravno tistem Duhu; enemu delanje ču¬
dežev, enemu prerokovanje, enemu razloče-

438

nje duhov, enemu mnogoteri jeziki, enem 11
razlaganje govorov. Vse to pa dela en in ravno
tisti Duh, kteri deli slehernemu, kakor hoče."
Tako nas uči sv. pismo. (I. Kor. 12, 4—11.) Ker pa vse-
gamogočni Bog vse te darove in gnade po svoji modri volji
deli; pač ne sme nevoščljiv biti on, ki jih manj ima, njemu,
ki jih je več prejel; temuč premodri volji Božji se mora vdati,
kteri deli, kakor, kolikor in komur hoče; enemu podeli več,
enemu manj, nobenemu pa ničesar dolžen ni, in kakor je ime¬
nitnega in priprostega vstvaril, tako tudi za obadva skerbi po
sioji očetovski ljubezni. In ker Bog slehernemu potrebne po¬
moči in gnade daje, tako tudi tebi, kar ti je k zveličanju po¬
trebnega, ne odteguje; bodi s tem zadovoljen, kar ti modri Bog
daje, in delaj s prijetimi talenti; vedi pa, komur je več dal,
bo od njega tudi več tirjal, ko bo vsaeega poklical na rajtengo
in sodbo.

c) Poslednjič pa, ker vsi dobri darovi pridejo od zgorej,
od Očeta luči, pomisli, da je Bog dal svoje milosti in čezna-
tome darove tvojemu bližnjemu ne zato, da bi ga ti zavidal;
ampak da bi se ti njegovih čednost, ji j e g o v e
pobožnosti veselil in ga posnemal. „Za dobro
bodite vselej vneti k dobremu,“  opominja nas sv-
Pavel. (Gal. 4, 17.) Ne smemo posnemati Kajna, da tudi nam
Gospod ne poreče : „Z a k a j se t o g o t i š in z a k a j t *

je obraz vpadel? Ali ne boš prejel plačil a,
a k o dobro delaš; če pa hudo, kmalobogreb
pred durmi."  (I. Mojz. 4, 6, 7.) Posnemajmo raji Moj¬
zesa, ki nam je tukaj prav lep zgled. Bila sta namreč dva
moža v šotorih Eldad in Medad, nad kterima je počival
Božji, da sta prerokovala. Zavoljo .. tega se je pa nekterih jU
voščljivost prijela in šli so ter Mojzesa nagovarjali, da bi tema

439

možema prepovedal prerokovanje, ter tako storil, da nad njima
ljudstvo ne bo imelo dopadanja. Mojzes pa je bil vesel, da
je Bog njima dal čeznatorne darove in je posvaril podpihovavca,
rekoč: „Kaj se zame tako vnemaš? Bog hotel,

da bi vse ljudstvo prerokovalo, in da bi jim
dal Gospod svojega duha!"  (IV. Mojz. 11, 29.) O
da bi bili mi vsi tako ponižni, kakor je bil Mojzes, ta služab¬
nik Božji, da bi vselej serčno želeli, naj bi mili Bog vsem
dal svojega Duha! In ako ljubimo Boga, gotovo bomo veseli,
da ga tudi drugi ljubijo, mu zvesto služijo; ne bomo se zato
vžalili, ako vidimo, da Boga v dobrih delih in v lepih čedno¬
stih drugi častijo in hvalijo. In ako ljubimo svojega bližnjega,
zopet se bomo veselili, da dobro dela in v čednosti napreduje
in raste. — Ne pozabimo, da smo vsi udje skrivnostnega te¬
lesa Jezusa Kristusa; in akoravno niso vsi udje enako ob¬
darovani pa vendar vsak po svojem pripomore, da je celina
Popolnoma, in da se časti presveta glava, ktera je Jezus Kristus
sam. In kakor so v nebesih vsi svetniki popolnoma zadovoljni
in se vsi veselijo sreče vsacega, vsak pa se veseli sreče vseh
izvoljenih, akoravno je razloček med njimi, kakor je razloček
med zvezdami na nebu; tako se tudi veselimo sreče in gnad,
čednost in popolnost eden druzega, ter si prizadevajmo, da
Vedno rastemo v dobrih delih in Bogu vedno prijetniši, vedno
dopadljivši prihajamo in enkrat zato v nebesih večno plačilo
prejmemo! Amen.

XXXII. Keršanski nauk.

5. Do lepega opominovanja oterpnjeno serce imeti.

Danes teden ste slišali, kdo se pregreši s četertim grehom
zoper sv. Duha? Razložil sem vam, kdo je svojemu bližnjemu

440

zavoljo gnade Božje nevoščljiv? Kako velik, kako gerd je ta
greh, sem vam povedal. Po vsi pravici pravi od tega greha
sv. Gregor Veliki: »Naš stari sovražnik sicer z vsakim grehom
vliva svoj strup v človeško serce; v hudobijo nevoščljivosti pa
vsuje kača ves svoj drob." In sv. Krizostom pravi: »Ako na
ravni steber kaj težkega postaviš, še bo terndeje stal; ako se
pa le nekaj nagne, še hitrej ga bo nanj položena teža poderla.
Taka je s človeškim sercem. Ako je pošteno in vidi dela pra¬
vičnega moža, ali sliši nauk njegove modrosti, še bolj bo vter-
jeno; spačeno serce bo pa pri tem nevoščljivo, in še bolj spri-
deno." In zares je ta nevoščljivost prav satanski greh, ki
svoj začetek pri vragu ima; kakor pravi sv. pismo samo, da,
kdor je svojemu bližnjemu zavoljo gnade Božje nevoščljiv, pe¬
klenskega duha posnema. „Po nevoščljivosti hudičevi
pa je smert prišla na svet; in kteri so na nje¬
govi strani, posnemajo ga."  (Modr. 2, 24, 25.) To
je, kakor je bil hudič nevoščljiv človeku, ki je živel v gnadi
Božji, ter je bil namenjen, posesti prostore večnega kraljestva,
iz kterih je bil satan zavoljo napuha svojega pahnjen; in kakor
je s to nevoščljivostjo zapeljal pervega človeka; ravno tako
delajo hudobni ljudje, ki pravične in pobožne zavidajo zavoljo
gnad Božjih, in s tem hudiča posnemajo.

Preljubi! še enkrat vas opominjam, varujmo se te satan¬
ske nevoščljivost; saj smo bratje in sestre med seboj; otroci
enega Očeta, ki je v nebesih; udje enega telesa, česar glava
je Jezus Kristus; in saj je eden in ravno tisti Duh,  ki deli
svoje darove po svoji modrosti, komur in kakor in kolikor hoče.
Zato imejmo pravo, sveto in keršansko ljubezen med seboj,
vsa nevoščljivost, nam kristijanom nepristojna, naj zgine zmed nas!

Danes vam bom pa opisal peti greh zoper svetega Duha,
in ta je :

441

5.  Do lepega opominovanje oterpnjeno
Se rce imeti.

O kako dober, kako milostljiv Oče je naš Gospod Bog!
Ako bi mi Božje dobrote nikjer drugod ne videli, ne spoznali;
poznati jo moramo v neskončni ljubezni, ktero nebeški Oče do
ubozega grešnika ima. Poglejmo, kaj vse skoz stori, da bi se
r,e  pogubil grešnik, ki se nezvesto spunta zoper svojega do¬
brega Očeta! Bog, v svoji nam nerazumljivi modrosti, je po-
stavil v človeško serce svoj imeniten, svariven glas, ki grešnika
P° vsakem storjenem grehu natihoma opominja, da ni prav
oboril, da se je odločil z grehom od dobrega Boga, ter ga
kliče, naj se spokori in gre nazaj k svojemu nebeškemu Očetu.
Kaj

se ne vidi tu neskončna dobrota našega Boga, ki bi v
Sv °ji pravici vsacega grešnika preč po storjenem grehu lehko
P°gubil; pa ga tako milo, tako ljubeznjivo opominja, naj bi se
Poboljšal in zopet njemu zvesto služil! — Pa glejte Božje do¬
brote še ni konca! On grešnika, ki morebiti tega skrivnega,
botrajnega glasu poslušati noče, še drugače svari. Pošilja mu
Sv °je namestnike, kteri grešniku glasno in očitno očitajo njegovo
st °rjeno pregreho, kteri ga v Božjem imenu opominjajo, svarijo,
( 'olo prosijo, da bi grešni pot zapustil, se k svojemu ljubemu
®°gu nazaj podal. Ti namestniki Božji grešniku kažejo milost
H°žjo; pa, ako zato ne mara, žugajo mu s pravico njegovo;

ako ga ne gane dobrota milostljivega Očeta, naj bi se vsaj
Prestrašil šibe njegove, s ktero ga lehko v večno pogubo
P^bne. In ti namestniki Božji so pridigarji, spovedniki, starši,
Prijatelji naši. — In ko grešnik le še v grehu ostane, v svoji
milosti mu Bog res pošlje svojo šibo, da bi ga prisilil, zapu¬
sti pot pregrehe, da bi se nazaj k njemu podal. Pošlje mu
kako nesrečo, vzame mu kako dobroto, da bi ga predramil, da

442

bi grešnik rešil svojo dušo in se zveličal. Ali ni zares dober
naš nebeški Oče, ali ni res milostljiv naš Bog! ?

In ako grešnik vkljub vsi tej dobroti Božji le v grehu
ostane, kaj ni zares terdovraten v svoji hudobiji? In ker te
posebne milosti Božje pripisujemo sv. Duhu, je tako terdovratno
vstavljenje zoper vse opomine Božje greh zoper sv. Duha.

Poglejmo to še malo bolj natanko, da bote vsi dobro
spoznali:

Kako in kdaj ima grešnik do lepega opo¬
rni n j e v a n j a o t e r p n j e n o serce?

Zavoljo pervega greha naših pervih staršev, kterega sta
nam Adam in Eva nesrečno dedščino zapustila — zavoljo tega
izvirnega greha je naš um oslabljen, je naša pamet otemnjena;
naša volja pa k slabemu nagnjena, človek, popačen po tem
grehu, le raji kaj slabega stori. Tako se godi, da večkrat brez
vsega premislika, v naglosti, v pozabljivosti, v kaki zadregi se
pregrešimo in storimo, kar poznej obžalujemo, česar se sramu¬
jemo in kar bi nikakor ne storili, ako bi tehtno in godno pr 0 '
mislili, da je greh, da nam bo rodilo žalostnega sadu. Take
pregreške, ktere storimo bolj iz človeku prirojene slabosti, nam
milostljivi Bog rad odpušča, ako jih resnično obžalujemo, se
jih spovemo in za nje pokorimo. Ali vsa druga pa je, kedai
človek greši, ako s premislekom, nalašč, vedoma Božjo postavo
prelomi; ako mu je gerdobija in hudobija greha popolnoma
znana; ako žalostne nasledke njegove dobro ve; ako je že več¬
krat tisti greh storil, večkrat zavoljo njega bil opominjan. Tak
greši iz hudobije, ne iz slabosti in on nasprotuje gnadam
Božjim, on greši zoper sv. Duha.

a) Povedal sem vam že ravno poprej kako dober in mi
lostljiv je nam Gospod Bog. On nas vedno opominja, od hu¬
dega odvračuje. In da bi naš, po pervem grehu oslabljeni um

443

H  razsvitljen bil, razodeva nam Bog k zveličanji potrebne
desnice; našo voljo nam z gnadami svojimi podpira, da bi hu¬
dega se varovali in dobro delali. Grlejte, zato je Bog v nas
postavil dno vse mučenostim, to je, naš um je pripravnega storil
vse potrebne vednosti; v naše serce pa je vsadil seme vseh
bednost; tako da je ni čednosti, ktere bi si človek pridobiti ne
nrogel. K temu je mili Bog dal vsakemu pametnemu človeku
lastnega pravičnega sodnika, kteri hitro presoja vsako človeško
dejanje in nehanje in sklene naglo neovergljivo sodbo. Ta naš
sodnik nas vselej hvali, kedarkoli kaj dobrega storimo, ali kaj
hudega opuščamo; pa nas ravno tako graja, kedar kaj hudega
borimo ali kaj dobrega opuščamo. Iu to je tisti sodnik, od
kterega sem že poprej govoril, to je naša vest, to je notranji
glas Božji, to je. glas sv. Duha, kterega smo po milosti Božji
' T si prejeli, in kteri prebiva v našem sercu. Kedar toraj, kri¬
stjan, ta Božji glas slišiš, v svojem sercu čutiš, pa ga poslu¬
šati nočeš, ga ne ubogaš, morebiti temu glasu nasproti delaš;
Slej vselej se pregrešiš zoper sv. Duha, ter zakerkneš Božjemu
°pominovanju svoje serce. Poslušajte, kaj pravi kraljevi prerok
David k temu: »Danes, ko njegov glas slišite,

u i k a r ne zakerknite svojega serca."  (Ps. 94,8.)
besedica „ danes" je tu neizrečeno veliko pomenljiva. „D a n e s“,
to je vsak dan sv. Duh grešnika opominja. »Danes"  pomenja
das gnade in zveličanja, čas usmiljenja in odpuščanja grehov,
kterega nam je Kristus zaslužil. Lehko je pa ta »danes"  tisti
te Bogu samemu znani čas, ko namreč Bog človeka zadnjikrat k
Pokori kliče, in ga potem, ako ga ne posluša , za vselej pre¬
pusti terdovratnosti njegovega serca! Toraj, o človek! »danes",
ko slišiš ta glas Božji, nikar ne zakerkni svojega serca! Ali
vendar kdaj poslušaš ta notranji glas? Velikrat se godi, ko
človek misli kak greh storiti, da ga nekaka notranja groza,

444

nek notranji strah preleta; glej, to je tisti glas sv. Duha, ki
te opominja, da hi ne grešil, ki te od greha odvračuje. In ko
je greh že storjen, še ne miruje ta Božji glas. Koliko nepo-
koja, kak nemir je večkrat v človeškm sercu po storjenem
grehu! Kako upije, kako grize ta notranji glas, ter zopet
kliče grešnika in ga priganja k pokori, k poholjšanju! Kaj
nikoli, o človek! nisi slišal tega glasu, ki ti je očital tvoje če
tudi še tako skrivne pregrehe, ter ti je upil: „Kaj ho? kaj ho
s teboj, če boš tako živel? glej, to življenje te popelje v večno
pogubljenje!" Ali pa ti je rekel ta glas Božji: „Vidiš, kako
drugi lepo živč, kako drugi lepo molijo, svete zakramente pre¬
jemajo , svoje dolžnosti na tanko, vestno spolnujejo! Kaj boš
ti vedno tako hudoben? ali te ne skerhi sodba pravičnega Boga?“
— Kristijan! kedar slišiš, kedar čutiš tak glas v svojem sercu,
glej to je glas svetega Duha, ki te lepo opominja, naj se greha
ogneš; ali če si že grešil, opominja te, svari te, da se grehu
odpoveš, in pokoro delaš. In kedarkoli pa tega glasu poslu¬
šati nočeš, vselej grešiš zoper sv. Duha, ker zakerkneš svoje
serce temu prelepemu opominjevanju. Ali gorje tebi, ako nočeš
poslušati tega Božjega glasu. „ Nikar ne žalite svetega
Duha Božjega, s kterim ste zapečateni za dan
odrešenja,"  nas opominja sv. apostelj Pavel. (Efež. 4, 30.)
To je, ničesar ne storite, kar bi nasprotovalo sv. Duhu, ktei 1
v vas prebiva in vas po notranjem glasu svari in opominja¬
li da bi pač nikdar nikoli ne preslišali tega glasu!

b) Pa glejte, naš Bog je še boljši. Ne le, da nas tako
ljubeznjivo svari in opominja po tem notranjem glasu, kterega
občuti in sliši vsak pameten človek; Bog v svoji neskončni
milosti je odbral še tudi vidne svaritelje,  v i d n e
o p o m i n j e v a v c e , ki človeka v njegovem imenu odvračil-
jejo od greha in ga napeljujejo k dobremu. Tako govorč starš 1

445

svojim otrokom namesti sv. Duha; tako govorč pridigarji svo¬
jim poslušavcem; tako spovedniki vsem grešnikom; tako du-
hovska in 'deželska gosposka svojim podložnim ; tako gospodarji
111  gospodinje svojim poslom. Po vseh teh govori sv. Duh in
kdor teh namestnikov Božjih ne posluša, on sv. Duha ne po¬
sluša, pregreši se zoper sv. Duha. Oh, in koliko njih je na
svetu, ki proti dobremu opominovanju oterpnjeno serce imajo!

Vi kerščanski otroci!  imate skerbne starše, ki neutru¬
dno čujejo nad vami; oni vas ljubeznjivo svarč, ko zapazijo
kako napčnost nad vami; vam prepovedč to ali uno nevarno
hišo, to ali uno nevarno druščino; vas opominjajo, da se pre¬
grešne priložnosti ogibljete, da pošteno, pobožno živite. Vedite,
°troci! ako te opomine preslišite in svojih staršev ne ubogate,
vi se pregrešite zoper sv. Duha, ker imate oterpnjeno serce do
l e Pega oporninjevanja.

Keršanski poslušavci!  vi imate dobre dušne pa¬
stirje, ki vas v pridigah in keršanskih naukih prav učijo, vam
Vaše pregrehe očitajo, vam pripovedujejo, kako morate po za¬
povedih Božjih in cerkvenih živeti, vam vse keršanske resnice
11  a tanko, na drobno razlagajo, da vsi lehko veste, kaj vam je
boriti, kaj opustiti, da se ognete večnega ognja in zveličate
dušo svojo. Ako pa si teh naukov k sercu ne jemljete, ako jih
Poslušati nočete, ali po taistih živeti nočete; vedite, da se pre¬
grešite zoper sv. Duha. Kajti sv. Duh je; ki vam po svojih na¬
jstnikih daje nebeške nauke; sveti Duh je, ki vas po dušnih
Pastirjih uči kerščanske pravice. — Sv. Duh je tudi, kteri na¬
vdaja vaše spovednike, da vam kažejo, kako gerdi in hudobni
So  vaši grehi, vas odvračujejo od hudobnega življenja, vas sva-
ri Jo pred vsako grešno priložnostjo in nevarnostjo, vam nazna¬
njajo pripravne pripomočke, da se zanaprej ložej in bolj skerbno
v arujete in ogibljete vsega hudega; oni vas napeljujejo k pravi

Keršanski nauk V. ]>.

446

pokori, z eno besedo vam pomagajo zveličati svojo edino dušo.
Ako pa pri spovedi niste odkritoserčni, ne lažete se le spoved¬
niku, sv. Duhu se lažete; ako lepih in dobrih opominov poslu¬
šati , spolnovati nočete, vstavljate se sv. Duhu, ter imate peti
greh zoper sv. Duha, ker imate do lepega opominjevanja oterp-
njeno serce.

Ti imaš resničnega prijatelja, dobro pri¬
ja 11 i c o, skerbnega gospodarja, pobožno go¬
spodinjo,  ki te ljubeznjivo opominja, da bi ta ali uni greh
zapustil, se temu znanju odpovedala, to pregrešno zavezo pre-
tergala. Lepo te morebiti svari, ti kaže, kam te bode to pri¬
peljalo, kako te bo časno in večno nesrečno storilo, te ob po¬
štenje in čast pripravilo. Glej vse tako in enako opominjevanje
je gnada, je milost sv. Duha. Ako pa tega poslušati, si k
sercu vzeti nočeš, po svojem razvzdanem potu naprej dereš; vedi,
da se Bogu vstavljaš in nimaš do lepega opominjevanja oterp-
njeno serce.

Iz tega, preljubi moji! pač lehko spoznamo, da je veliko
ljudi na zemlji, ki se pregrešijo s petim grehom zoper svetega
Duha-, ki imajo vse terdo, kamnito, oterpnjeno serce do lepega
opominjevanja. Pa kaj čaka take grešnike? Nič dobrega ne.
Dokler dalje živijo v tem grehu, ne bodo se poboljšali in bati
se je, da jih mili, pa pravični Bog pusti v njihovem oterp-
njenji in greh zoper sv. Duha jim ne bo odpuščen. Zadeti jih
zna žuganje, ktero je bilo izrečeno čez hudobne mesta Kora-
zajn in Betsajda, ki so bile proti vsemu Božjemu opominu terdo-
vratne in se spokoriti niste hotle. „Gorjč tebi, Korozajn,
gor j d tebi Betsajda! zakaj ako se bi bili v
Tiru in Sidonu godili čudeži, bili bi se zdavnej v
oj strem oblačilu in v pepelu pokorili. ^ a
vam tudi povem: Tiru in Sidonu bo ložej sod-

447

nji dan, kakor vam!"  (Mat. 11, 21, 22.) Tako grozi
naš Zveličar Jezus Kristus oterpnjenima mestoma. Ako bi drugod
po svetu imeli toliko lepili priložnost, ako bi drugi imeli toliko
Božjih naukov, zdavnej bi se že spokorili; zato vam še enkrat
rečem s prerokom: »Danes, ko njegov glas slišite,
nikar ne zakerknite svojega serca." (Ps. 94, 8.)

c) Še en pripomoček je, s kterim mili nebeški Oče
grešnika k sebi kliče; da, kdor ne porajta niti notraj-
nega opominjevanja, niti očitnega zunanjega svarjenja ven¬
dar lehko v se gre in se poboljša. In ta pripomoček j e
Šiba; so nesreče, žalostne pr i godbe in brit-
kosti,  s kterimi nas usmiljeni Bog veli krat k sebi kliče.
Nadloge in težave pošilja Bog pravičnim, da bi jih v dobrem
ohranil in jim priložnost dal, pridobiti si več zasluženja
2a  večne nebesa; hudobne pa Bog tepe, da bi jih iz pregreš¬
nega spanja zbudil, k pokori tako rekoč prisilil. Kajti le pre-
gotova resnica je, da človek v sreči prerad pozabi Boga in več¬
nost ; v nesreči, v britkosti večkrat grešnik spozna svoj grešni
stan, gre v sč, vidi, kam je zabredel, kako dalječ je od Boga,
ter se poboljša in spokori. Tak zgled imamo v stari zavezi nad
hudobnim kraljem Manasem, ki je na kraljevem sedežu grozno
Veliko hudega storil, v sužnost odpeljan in v ječo veržen pa je
v sč šel in se k Bogu nazaj vernih

Ali gorjč človeku, kdor tudi tega klica Božjega ne sprejme,
kdor britkost in težav ne spozna, za opominjevanje Božje in do
vsega tega ima oterpnjeno serce; ali še celo, namesti da bi
spoznal dobro šibo Božjo, še le proti nji divja, v nesreči pre¬
klinja, se togoti in se tako zoper vsegamogočno previdnost Božjo
vzdiguje; on se najhujše pregreši zoper sv. Duha. Kaj, vas
vprašam, hoče Bog s takim grešnikom še storiti? Glas svoje
Vesti je zamoril, za opominovanje dobrega prijatelja ne mara,

29*

448

svarivni šibi Božji se vstavlja; ni ga drugega pripomočka zanj;
bati se je, da ga pravični Bog v njegovi oterpnjenosti zapusti.

Strašen, grozoviten pa svariven zgled oterpnjenega serca
nam je egiptovski kralj Farao. Bog je po Mojzesu zapovedal
temu kralju, naj spusti Izraelsko ljudstvo, ki je prebivalo v
njegovem kraljestvu. On pa ni hotel. Bog mu žuga s pre-
strašnimi kaznimi, ako se ne vda. On pa le ni hotel. In kazni
so ga zadele; deset kazen je Bog poslal; vsaka huja, ko perva.
Vsa voda se v kri spremeni; grozovita truma žab, komarjev,
muh in druzega merčesa zagerne vso deželo. Ogenj pade z
nebes, morivna kuga, otekljiue in mehurji napadejo živino in
ljudi. Toča vse pokonča, in kar bi jej bilo ostalo, so kobilice
poglodale. Tridnevna temota obleže vso deželo, da nobeden k
drugemu ne more. V eni noči pomerje vse pervorojenstvo; tudi
kraljevi sin je mertev; ni je bilo egiptovske hiše, ki bi mer-
liča ne imela. "Vedel je kralj, da vse te nadloge njega in vso
deželo zadevajo, ker se Božjemu povelju vstavlja. Pa vse je bilo
zastonj; kralj se ne vda; ali kedar se vdati obljubi, nezvest
ostane, da le .nadloga odjenja. Še po deseti kazni, ko je Iz¬
raelce spustil , zakerknil je svoje serce, ter se z vso vojsko
za njimi poda, dokler v sredi rudečega morja svoj žalosten
konec najde.

Tudi Jeruzalemci so nam svariven zgled, kako Bog oterp¬
njenega grešnika zapusti. Jezus se je čez to terdovratno mesto
zjokal , rekoč: „Da bi bilo spoznalo tudi ti, i n

zlasti ta svoj dan, karje v tvoj mir. Zdaj P a
je skrito pred tvojimi očmi. Ker prišli bodo
dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo ob¬
dali z nasipom, in te bodo oblegli in stiskali
od vseh strani; in bodo v tla pomandrali tel> e
in tvoje otroke v tebi, j n ne  bodo pustili v

449

tebi kamna na kamnu, zato ko nisi spoznalo
S a s a svojega obiskovanja." (Luk. 19, 42. 45.) Vse
to se je natanko spolnilo; konec, razdjanje in stok in jok ne¬
zvestega mesta prevzame vsacega človeka.

Oh, preljubi moji poslušavci! kaj ni še danešnji dan le
preveč ljudi, ki do lepega opominjevanja oterpnjeno serce imajo?
Med te so šteti vsi navadni grešniki, ki morebiti že leta in
leta v svojih starih pregrehah živč. Bog jih kliče in kliče, ali
Faraonu enaki čakajo večnega pogubljenja. Vest jim očita, pri¬
digarji in spovedniki jih svarč, prijatelji morebiti opominjajo;
morebiti jih Bog v svoji milosti celo s kako nadlogo opominja;
oh! oni pa le v svojih pregrešnih navadah zakopani spijo pre¬
grešno spanje! — Kaj hočem reči od starih že zarjovelih so¬
vražnikov, ki v dolgoletnem sovraštvu čertijo svojega bližnjega?
Koliko vode je že preteklo, kar sta se za prazen nič sperla?
Koliko opominov si že slišal o ti veli sovražnik ? Kedar moliš
peto prošnjo v očenašu, sam sebi si neusmiljeno sodbo prosiš.
Fa praviš, da nimaš nobenega sovraštva, vendar svojemu na¬
sprotniku niti besede niti dobrega pogleda ne daš. Glej ti imaš
do dobrega opominjevanja oterpnjeno serce in bati se je, da te
bo Bog pustil v tvojih grehih. — Kaj pa krivičniki, ki pri
vsem opominjevanji ptujega blaga, storjene škode poverniti no¬
čejo? Mar niso ti v petem grehu zoper sv. Duha? — Kaj
opravljivci, obrekovavci, ki so bližnjega ob dobro ime, ob nje¬
govo čast pripravili ? Še na misel jim ne pride, da bi svojo
hudobijo, svojo laž preklicali, bližnjemu s tem storjeno škodo
Poravnali? — Kaj pravite k temu danešnjemu nauku vi pre-
hlinjevavci, ki ste se svoje navadne vsakdanje kletve že, Bog
sam ve, kolikrat spovedali; pa pri vsaki spovedi poboljšanje
obljubili; ali vaša merzla spoved že je bila spričalo, da je ob¬
ljuba vaša le na jeziku, nikdar v sercu bila. Koliko let že

450

preklinjaš? Koliko let te že tvoj spovednik opominja in prosi,
da pusti hudiča tam, kamor ga je pravica Božja obsodila ? Ko¬
likokrat si se že prepričal, da ti kletev nič ue pomaga ? In
vendar si danes tisti preklinjevavec, kakor si bil pred dvajsetimi
ali še več leti. Kaj niso vsi taki navadni, zastarani grešniki
vsi oterpnjenega serca?

Oh! in koliko je mladih in starih grešnikov, ki za no¬
beno opominjevanje čisto nič ne porajtajo, ki vedno v velikih
grehih naprej živijo; kterih ne ganejo in ne predramijo tudi
največe milosti Božje! Pridejo sv. časi, posebni prazniki; pride
sveti misijon, sveto leto, ko so odperte imenitne, velike gnade;
ali vse to mine in oni le naprej dremljejo. Bog jih kliče s
srečo, jim pošlje tudi terpljenje, nadloge; vse je zastonj; oni
ne slišijo, in ostanejo v starih grehih. Kaj čaka take grešnike,
ki do vseh nebeških gnad oterpnjeno serce imajo, ter jih no¬
bena milost prebuditi ne premore. Huda, strašno huda jih
čaka. Sv. apostelj Pavel se zagrozi takim: „Ali ne veš,
da teBožja dobrotljivost k pokori napeljuje?
Po svoji terdovratnosti pa, in nespokornem
sercu si nakopavaš jezo na dan jeze, in razo-
denja pravične sodbe Božje."  (Rim. 2, 4, 5.)
Nikar ne misli, oterpnjeni grešnik, da je Božja preobilna pri¬
zanesljivost in poterpežljivost znamnje, kakor da bi Bog tvoje
pregrehe poterdoval, ali kakor da bi jih ne mogel kaznovati;
in vedi, da še nobeden grešnik pravici Božji ni odšel in jej
tudi noben ne bo; toraj tudi tebe bo zadela.

Slišali ste že to-le prigodbo. Nek razuzdan mladeneč, ki
ni maral za nobeno prijateljsko opominjevanje, je imel čudne
sanje. Senjalo se mu je, da se mu je prikazal njegov pokojni
oče, s častitim pa resnobnim obrazom in mu ojstro očital nje¬
govo hudobno življenje ter mu je zaukazal, se poboljšati. Ali po

451

besedah Kristusovih: „ A k o Mojzesa iu prerokov ne
Poslušajo, tudi ne bodo verovali, čeravno
kdo od mertvih vstane;" (Luk. 16, 31.) malopridnež
na to nič ne porajta in naprej v svojih hudobijah živi. čez
nekoliko časa so se mu sanje ponovile, in oče mu je še zažugal,
da, ako ne odjenja in se ne poboljša, bo na sv. Martina dan
umeri in sojen. Mladeneč je svojim ravno tako zločastim paj¬
dašem pravil te svoje sanje, pa s hudobno šalo se je s tega
norčeval, kar je le premogel; ja, ko god sv. Martina pride,
napravil je zapravljivo in pohujšljivo pojedino derhali, ki je ž
njim vlekla, ter je ves dan in še celo noč v nezmernosti in
nesramnosti prebil. Ko se drugo jutro iz svoje omote prebudi,
in vesel, da je tako srečno zadegal osodni dan, norčevaje se,
da so sanje le babje vera, hudobno razsaja; — na mah pa obledi
in od mertuda vdarjen, zgrudi se na tla ter se odtegne osup¬
njeni derhali in nesnagi svoje nečiste zaveze — pred sodbo.
Ako bi bil pa revež o pravem času na pratiko pogledal, bil bi
videl, da ta dan je bilo tudi Martinovo; kajti po godu sv.
Martina škofa je precej drugi dan god sv. Martina papeža in
mučenca.

Ljubi moji! ne bodimo oterpnjenega serca,; kajti t e r d o-
vratnemu sercu se bo poslednjič hudo go¬
dilo,*  pravi sv. pismo. (Sir 3, 27.) In veste kaj še pravi,
»Kad človeka, kteri svarivca terdovratno
zaničuje, bo prišel nagel pogin, in mu ne bo
pomagati.*  (Preg. 29, 1.) „Ker ste ves moj svet
zaničevali, in moje svarenje zanemarjali;
bom se tudi jaz k vaši pogubi smejal.*  (Preg.
1, 26, 27.) Zato pa, da nas ta grozovita kazen ne zadene,
varujmo se terdovratnosti serca. Posebno ogiblji se, o Kristijan!
napuha, nečistosti in vsake grešne navade, da se tvoje serce

452

ne vterdi. Kajti napuh vpraša z Faraonom: Kdo je Gospod, da
bom v strahu njegovi besedi ? in nečistnik sicer posluša svarjenje,
pa ker mu ni všeč, pusti ga v nemar. In ako se človek v
brezno svojih pregreh pogrezne, vse opominjevanje zaničuje. Ti
pa poslušaj rad svoj notrajni glas, ki te ljubeznjivo svari; po¬
slušaj in ubogaj namestnike Božje, ki ti kažejo pravo pot v
večne nebesa in sprejemaj vse opominjevanje Božje z radovoljmm
sercem, da zveličaš dušo svojo. Amen.

XXXIII. Keršanski nauk.

6. V nespoTcornosti radovoljno ostati.

Neskončno dobri Bog nas po mnogoterih potih od hudega
odvračuje in k dobremu nagibuje. Pošlje nam kako srečo, kako
veselje, da bi nas bolj na-se navezal, da bi raji se dobrega
poprijeli; pa nam zopet pošlje kako terpljenje, bolezen ali smert
ali kako drugo nesrečo, da nam pokaže, kako minljivo in ne-
čimerno da je vse posvetno, da nas predrami, zbudi iz pregreš¬
nega spanja. Zdaj nas kliče po ustih pridigarja, dobrih staršev,
učenikov in zvestih prijateljev; zdaj slišimo glas zvona, ki nas
iz visocih lin vabi, naj molimo, službo Božjo obiskujemo, naj
sprejmemo svete zakramente, ali nas opominja na smert, na
večnost. Ako se na ta klic Božji v našem sercu obudijo dobre
misli, pobožni sklepi, veste, ljubi moji J je to milost, gnada
Božja, s ktero nas Bog kliče, da sveto, keršansko živimo. Ako
pa mi za te zveličanske opomine nič ne porajtamo, teh Božjih
glasov ne poslušamo, jih ne spolnujemo; ampak v svoji terdo-
vratnosti nasproti delamo, pregrešimo se zoper sv. Duha. To
pa je velik greh. Kajti, ako človek za svoje poboljšanje nič

453

storiti noče, kako smemo upati, da bi kdaj v sb šel , svoje
grehe spoznal, obžaloval, pokoro delal in se zveličal? Ako v
svojih hudobijah naprej živi, in le greh na greh naklada, bo
v svoji terdovratnosti žalosten konec imel. In od tega greha
vam moram danes nekoliko govoriti. Poslušajte toraj:

Kteri je šesti ali zadnji greh zoper sve¬
tega Duha?

Šesti greh zoper sv. Duha je:

6. T nespokornosti radovoljno ostati.

Kakor grešnik, ki se gnadi Božji ustavlja, vsak klic Božji
zaverže , vedno hudobniši prihaja, se vedno globokeje pogre-
zuje ter postane brezno duhovne zaverženosti in je gnjusoba v
očeh Božjih; tako je ta greh zadnji, najgrozovitniši. Kajti, „gre-
šiti je človeško, v grehih terdovratno ostati pa je hudičevo/
pravi sv. Avguštin. Ako drugi opomini nič ne zdajo; vsajsmert
je presunljivi pridigar, naj delamo pokoro, in težko se mu člove¬
ško serce popolnoma zapre; in marsikdo je bil, ki je že ve¬
liko let hudobno živel in je proti vsemu lepemu opominjevanju
oterpnjen ostal; ali misel: »Umeri boš/ ga je zveličansko pre¬
sunila in nagnjen je bil k pokori, če je tudi le dvomljiva bila.
Ako pa zanikerni grešnik svojo hudobijo tako dalječ žene, da
celo v smertni uri zasmehuje pravico Božjo , na ktero veruje,
je hujši, kakor so hudobni duhovi, ki verujejo pa se tresejo.
Ko vse Božje pomočke zametuje in preklinjevaje se loči iz tega
sveta, pade v najstrašnejši, najgrozovitniši greh, ter se pogrezne
v večno pogubljenje. Takim poreče Božji sodnik: »Poberite
se spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri
je pripravljen hudičju in njegovim angeljem.“
(Mat. 25, 41.) Za vsak greh zamore človek še pokoro delati,
kdor pa do konca nespokoren, terdovraten ostane, se zveličati

454

ne more; kajti „p r i d e noč, ko nihče ne more de¬
lati," pravi Jezus sam. (Jan. 9, 4.)

Res je, naj ho nam v tolažilo rečeno! da taka strašna
zaverženost se ne nahaja velikrat, zlasti na deželi ne. Ako se kdo
obotavlja, prejeti svete zakramente za umirajoče, kar se pri nas
vendar malokdaj godi, je to le zato, ker misli, da bolezen ni
nevarna; ali vendar, preljubi! ne smemo prederzno misliti, da
nikoli v ta grozoviti greh zabredli ne bomo: „kdor meni,
da stoji, naj gleda, da ne pade."  (I. Kor. 10, 12.)
Da bi zamogli poprašati uje, ki so v svoji nespokornosti umerli,
in že v peklenskem ognju gorč: „Kako ste v 'nesrečno ue-

spokornost zabredli ?“ oni bi nam tako odgovoriti mogli: „0h,
grešili smo; od začetka smo storili le male grehe, pozneje smo
zašli v velike hudobije; pokoro pa smo vedno odlašali, ker
vselej, ko smo se pokoriti hotli, nam je satan šepetal: Saj je
še čas, saj nisi ravno tako hudoben, saj je Bog usmiljen, ter
noče smerti grešnika; zdaj v mladosti vživaj posvetne dobrote,
pozneje se boš že pokoril. In mi smo naprej grešili, pokoro le
odlašali. Ali mera naše hudobije se je napolnila, in ko se je
bližala smert in smo hotli pokoro delati, prikazal se je zopet
hudobni duh, ki nam je pa upil: Prepozno je; zakaj se nisi
poprej pokoril; vidiš ojstro pravico Božjo; vse je zgubljeno;
pogubljen boš. In v obupnost smo zabredli, v pekel smo bili
pahnjeni." — To je zvijača hudičeva, s ktero duše lovi, da jih
stori prederzne, na koncu življenja pa jih v obupnost potisne
in tako pogubi. Zato pravi sveti Avguštin: „Ako grešnik v

svojih grehih zastane, zraste mu iz obilnosti greha obupnost in
ta obupnost rodi nespokornost," to je: obilni grehi storč, da ob¬
upa; kdor pa obupa, se tudi nikoli ne spokori.

Kdo ima ta prestrašni greh na sebi?

455

Tisti, ki ga prevelika strast do greha, posvetna nezmer¬
nost tako osleplje, da noče nikoli in nobeni pokori se podvreči,
da raji v grehu živi in umerje; on rado voljno v nespokornosti
ostane. Tudi to vam moram malo bolj na tanko razložiti.

a) Ako, ljubi moj kristijan! se sicer spoveš svojih grehov;
pa pri spovedi svojih grehov resnično ne ohžaljuješ in terdnega
sklepa, poboljšati se, nimaš, in tako zopet kmalo v svoje stare
grehe zabredeš; ali pa iz sramožljivosti ali iz zanikernosti pri
spraševanji svoje vesti velik, smerten greh vedama, rado voljno
zamolčiš, in tako svojo spoved nevredno storiš;
glej, tako si napravljaš široko pot v nespokornost, ktera te ho
v pekel pripeljala.

h) Ako ti vest očita velike, smertne grehe, pa pokoro
le odlašaš,  od časa do časa, morebiti leta in leta; akoravno
si večkrat opominjan, pa imaš vedno oterpnjeno serce; vedi, da
prav nevarno je, da hi v nespokornosti se ne ločil iz tega
sveta. Slišali ste od Tebanskega kralja, kterega so njegovi
sovražniki na skrivnem umoriti sklenili. Nekdo njegovih zvestih
prijateljov je zvedel, kaj so hudobneži sklenili; hitro napiše pismo
ter ga kralju pošlje. Še posebej pa poslancu naroči, naj kralja
opomni, da urno pismo prebere, ker zapisane so imenitne reči.
Pismonoš pride o pravem času; ali kralj, pri veselici in po¬
jedini s svojimi dvorniki, vtakne pismo v žep, ter ga še le
drugi dan prebrati misli. Poslanec, ki to zapazi, opomni kralja,
naj prebere pismo , ker je silno važno. Kralj pa ga zaverne:
»Nespodobno bi bilo pri veselici se z imenitnimi posli pečati;
zato bo jutrajšnji dan.“ In nadležnega poslanca spodi. Ali kaj
s e zgodi? Še tisto noč priseženi sovražniki napadejo kralja in
ga umorč. Ako bi bil neumni kralj svarilo svojega dobrega
Prijatelja poslušal, pismo urno prebral, kakor ga je poslanec
opomnil, lehko bi bil odšel smertni nevarnosti. Pa imenitno

456

stvar je odložil in je umorjen bil. — Tako se bo zgodilo greš¬
niku , ki poboljšanje svojega življenja in pokoro — to najime-
nitniše delo le odlaša, in v nespokornosti naprej živi. Zato nas
opominja sv. Duh: „N e g o v o r i: Grešil sem, in kaj
žalega se mi je zgodilo?... In ne reci: Usmi¬
ljenje Gospodovo je veliko, on se bo usmilil
obilnih mojih grehov...  Ne odlašaj, se k
Gospodu spreoberniti, in ne odkladaj od dneva
do dneva; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob
času razdjanja te bo razdjal." (Sir. 5,4—9.) Premi¬
slimo te besede! Sveti Duh ne pravi: Ne odlašaj pokore do
smertne ure; ampak nič je ne odlašaj. O ne pravi: Ne od¬
kladaj od leta do leta; ampak ne odkladaj od dneva do dneva.
Ne pusti toraj nikoli solnca zaiti nad svojimi grehi. Sveti Duh
ne pravi: Božja prizanesljivost se bo naveličala in zna zažugano
kazen poslati; ampak nas zagotovlja, da njegova jeza naglo
pride. „Ker sem vas klicala, pravi Božja modrost,
pa ste se branili; sem stegovala svojo roko, p a
ga ni bilo, da bi se bil ozerl; ker ste ves moj svet
zaničevali, in moje svarjenje zavergli: se bom
tudi jaz k vaši pogubi smejala, in posmehovala)
kedar vas zadene, česar se bojite . . . Tedaj mo
bodo klicali, pa jih ne bom uslišala . . . zato,
ker so krotitev sovražili in za Gospodov strah
niso marali.* (Preg. 1, 24—29.) In tudi Jezus pravi:
»Me hote iskali, pa hote v svojem grehu umerli.*
(Jan. 8, 21.) Grešnik vzemi si te strašne besede k sercu, in
delaj pokoro, dokler ti še sije solnce milosti Božje. Morebiti te
danes Bog zadnjikrat kliče? Morebiti jutre že njegova jeza
pride in v svoji pravici te bo pokončal?

457

c) Najhuje pa in v največi nevarnosti večnega pogubljenja
je,' kdor v svoji terdovratnosti pokore nikdar delati
n e misli;  kakor pravi po besedah preroka Izaija: „S

s  m e r t j o smo zavezo storili, in s peklom smo
Pogodbo naredili; če šiba kakor povodenj
Pride, ne bo nad nas prišla; kerlažsmosi
Napravili za svoje upanje, in laž nam je za¬
vetje." (Iz. 28, 15.) In, o moj Bog! kaj ne delajo tako,
ki v svoji slepoti pravijo: „če sem tudi pogubljen," ali „naj me
^ hudi vzame" in take grozovite besedovanja imajo?

Ljubi moji! verjemite mi, da strašen konec čaka grešnika,
ki v nespokornosti radovoljno ostane. Težko, težko se poboljša,
če tudi ga nagla smert ne pobere. Nobeden naj se na bolezen
De zanaša; kajti takrat se ne bo mogel spokoriti, ako bi se
tudi morebiti res hotel. Pa podajmo se v duhu k postelji ne¬
varno bolnega grešnika, ki je pokoro zmiraj odlašal, odlašal
do smertne postelje. Poglejmo ga, huda bolezen ga je potla¬
čila na postelj. Perve dni si vsi upauje delajo, da bo bolezen
odlegla, da bo zopet bolje. Ali bolezen le huje pritiska, vsak
dan mu je huje. Domače in bolnika začne skerbeti. Iščejo
zdravila; pošljejo po zdravnika; poprašujejo pri prijateljih; za
telo vse storijo. Kaj pa za dušo? „Je še čas, si mislijo, ne
smemo ga plašiti, kaj bi ljudje govorili; počakajmo še do jutra;
morebiti bo bolje." Ali zmiraj je huje. Domači se začnejo po¬
gledovati; z glavami zmajevati; na skrivnem si oči brisati; pred
kolnikom se umikati in morebiti si nihče ne upa bolniku v misel
Vzeti, da bi bilo nevarno; da bi bilo dobro, poslati po cerkve¬
nega mašnika, da bi bolnik svoje dušne zadeve poravnal in za
ubogo dušo skerbel. — Bolnik na enkrat oslabi; mešati se mu
začne; več se ne zave. Po gospoda, po zdravnika, po obhajilo,
začnejo upiti. In res, v eni sapi priteče kdo po duhovna; ali,

458

o moj Bog! ni ga doma; iščejo, poprašujejo po njem in bolnik
je med tem morebiti že sklenil. —Morebiti mašnika dobč; on
tudi hitro k bolniku leti, akoravno morebiti bolnik svoj živi
dan ni nič maral ni prašal za-nj; pa ko do hiše pride, je bol'
nik že v večnosti; ko vrata odprč, zasliši grozne besede: „Je
že mertev. “ — Morebiti pa bolnika še doteče; ali kakošnega?
Glava mu je omedljeva, oči vderte; mertvaški pot mu stoji po
obrazu; vsi udje so oterpnjeni; kri mu v žiljah zastaja; kako
bo revež na resnično pokoro le misliti mogel!

Naj tudi spovednik pride še ob pravem času, in bolnika
dobi pri zdravi pameti, pri dobri zavednosti, kakor so domači
njegovi želeli; ali preljubi! kaj mislite, da zdaj je pa zveličanje
bolnikovo zagotovljeno? Ali zamore spovednik zaverniti in k
Bogu spreoberniti grešnika, ki je vse milosti Božje poprej za¬
metoval , ki za svete zakramente ni že dolgo nič porajtal; ah
zamore spovednik iz hudiča angelja storiti? ali zamore, ali smemo
upati, da se ga bo Bog usmilil in mu posebno gnado spokor-
jenja še ponudil, ktero je tolikokrat svojeglavno iu terdovratno
zametoval? Ali zamoremo pričakovati, da se bo bolnik čisto in
prav spovedal, on, ki tega dela nič vajen ni? Mar se ni ve-
likoveč hudo bati, da bo svete zakramente po nevredoma prejel
in tako mero svojih pregreh še nakupičil ? Kaj mislite, da
srečno umerjejo vsi tisti, ki so se pred smertjo še spovedali,
sv. Rešnje Telo in tudi sveto poslednje olje prejeli; ki morebiti
do zadnjega zdihljeja Gospodovega mašnika pri sebi imajo, ki
tako pred svetom lepo umerjejo; mar mislite, da ti so gotovo
v nebesa šli? Preljubi moji! gotovosti dati nobeden ne more.
Zakramente delimo, zveličanja pa nobenega ne zagotovimo. Ako
pa grešnik vse svoje žive dni hudiču služi, ali smemo misliti,
da ga bo pravični Bog zadnjo uro še sprejel ? Mili Bog nas
yaruj tacega življenja in take smerti!

459

Kaj bote mislili od grešnika, ki v svoji slepi terdovrat-
nosti noče od svetih zakramentov, od mašnika nič slišati; kar
se večkrat pripeti po velicih mestih, kjer satan še posebno že¬
tev ima; kaj bi mislili, akotakemu vsemu svetu znanemu hu¬
dobnežu pripeljejo mašnika, ki že nezavednemu na prošnjo nje¬
govih ljudi podeli zakrament sv. poslednjega olja ? Ali zamoremo
2  mirno, zdravo pametjo soditi, da bo to posiljeno maziljenje
s  sv. oljem grešniku v dušni blagor? — Bog se usmili take
duše; pa Bog nas varuj take smerti! druzega si ne upam reči.

Drugi te verste so, ki morebiti tudi se vsako leto celo
skažejo, da so bili o velikonočnem času pri spovedi, pa jim za
dušo ni čisto nič mar; k spovedi le gredd, da so pred svetom
opravičeni. Taki, ne mara, da tudi na zadnjo uro prejmejo
svete zakramente; pa morebiti tudi le zato, ker jih domači k
temu silijo; ali se bojč, da bi svet od njih slabega ne govoril
a li še ne mislil. Ti prejemajo svete zakramente, ne da bi se
2  Bogom spravili; ampak z navade, da bi se od druzih ne lo¬
čili, da bi jih drugi ne zaničevali. Taki se tudi na zadnje
Prevideti dajo, ker jih domači nadlegujejo, ali da bi pri ljudeh
v dobrem imenu ostali. V tej versti so tudi, kteri svojega serca
spovedniku odkriti nočejo, ampak premišljeno, vedoma Jkak ve-
lik greh zamolčijo. Taki tudi na smertni postelji niso spokor¬
niki; oni so gerdi hinavci, ki svoje hudobno življenje celo z
Božjim ropom zapečatijo; in vsi ti se z zadnjim najgrozovit-
nejšim grehom zoper sv. Duha ločijo iz tega sveta, ter v svoji
nespokornosti stopijo pred ojstrega sodnika, ki jih po svoji sveti
Pravici le v pekel obsoditi zamore. Kaj pač hoče, kaj nek za-
niore pomagati takemu malopridnežu Gospodov mašnik tudi
na zadnjo uro?!  Z žalostjo in z britkim sercem zamore zdih-
niti: Šel je v večnost, pa v večnost neznano! Mertvaški zvon
nm zapoje, ter ljudem oznanuje, da je ena duša manj na zemlji,

460

da je morebiti eden več v peklu. Sv. Avguštin pravi: »Zmed
tisuč ljudi, ki še le smertno uro pokoro delajo, je komaj eden
zveličan." Kajti pokora bolehnega grešnika je ž njimi vred
bolna in bati se je, da bi ž njim tudi zamerla. Zadnje, pozno
pokorjenje je malokdaj resnično spreobernjenje! —

Ta greh zoper svetega Duha je storil levi razbojnik
na križu G-ezmas. Desni razbojnik Dizmas je svaril svojega
levega tovarša, v hudobijah zastaranega malopridneža. Rekel
mu je, ko je Jezusa zaničeval: »Se tudi ti ne bojiš
Boga, ker si v ravno tistem obsojen ji. In
midva sicer po pravici, zakaj po zasluže-
nji svojih del prejemljeva*, ta pa ni nič hu¬
dega storil."  (Luk. 23, 40—41.) Ali terdovratni, ne-
spokorni hudodelnik ga ni poslušal, ter od pokore ni hotel nič
vedeti. Oj, kako grozovito je moralo biti gledati, kako strašno
poslušati, kako je nespokorjeni terdovratnež vpil, rjul, prekli¬
njal in žalostno zameri, ko so prišli in mu z vso močjo kosti
lomili in ga nevoljnega tako umorili! Gorje, ker brez greha nismo,
da bi vsaj skesano se ločili s tega sveta, kakor desni razbojnik!
Kajti, kaj hoče biti strašnejšega, človeku grozovitnišega u  kakor
umreti nespokorno, brez vsega znamnja pravega obžalovanja; z
grehi obložen pasti v roke večnega sodnika; kakor je nesrečni
konec storil levi razbojnik Gezmas! ?

Kako pa človek zabrede v radovoljno n e-
spokornost,  v to pregrozovito pregreho? bi morebiti radi
zvedeli.

a) Eni v ta najstrašnejši greh pridejo, ko mislijo, da
je nemogoče pokoro delati.  Tako bi opravljivec, ki je
s svojim hudobnim jezikom svojemu bližnjemu odvzel dobro ime,
moral svoje lažnjivo in nevoščljivo govorjenje preklicati; pa
njemu se zdi to preveč; misli si: Kaj bo svet rekel, kaj bo

461

svet rekel, kaj bo mislil od mene; sam sebe bi počernil, vsak
bi me zaničeval. Tega storiti ne morem. Mladi blagnič pride
k imenitnemu cerkvenemu učeniku, k Alfonzu de Kastro, v
mesto Alkalo, ter ga za svet in tolažilo prosi. »Ni dolgo tega,
pravi, sem bil nek večer v družbi, kjer je bilo veliko slavne
gospode zbrane. Govorili so od prečastne dvorne gospe, ki je
bila knezovega rodu. Vsi so jo povzdigovali ter hvalili njene
lepe lastnosti in jo imenovali pravi zgled neomadežanega zader-
žanja. Jaz pa sem se posmehoval, kakor da bi kaj več vedel
od nje; ja poslednjič sem se celo radostno hvalil, kakor da bi
mene rada imela in grešno ljubila. To obdolženje pa je bilo
popolnoma lažnjivo; zatorej me vest hudo grize in prišel sem
k vam, da mi daste svet, kaj mi je storiti?" Alfonz tiho de in
se vžali; potem pa reče: „Moj gospod, vam se ne da in ne
more pomagati; vi ste na vekomaj pogubljeni." Blagniča so
te grozovite besede hudo pretresle. Rad bi jih bil pozabil;
poterto serce je, kakor je le mogel, vedril; ali izrečena sodba
ga je noč in dan terpinčila. Miru nima; torej se poda in
jezdari v mesto Salamanka, kjer so bili takrat najbolj izverstni
cerkveni učeniki. Najbolj učenemu razodene svojo britkost, ter
mu tudi pove, kako ojstro ga je obsodil Alfonz de Kastro.
Ko učenik nekoliko premišljuje vse okoliščine, začne ga ljubez¬
nivo tolažiti. »Pri vsem spoštovanji do Alfonza, pravi, ki je
kerž ko ne drugače mislil, kakor ste ga vi razumeli, bodite
zagotovljeni, da Bog nobenega ne zaverže, in da se najde za
Vsak greh pot resnične pokore in sprave." Mladeneč začne zopet
ložej dihati. »Dobro! reče, naložite mi, karkoli za dobro spo¬
znate. Rad bom storil vse, in če bi bilo še tako težavno, da
Se  le znebim tega dolga." Učenik mu na to pravi: »Nobene
posebne, nobene pretežke pokore ni potreba za to. Nič dru-
zoga vam ni treba; samo to-le: Vi pojdite k vsem tistim

Keraanaki nauk V. p.

462

osebam, ki so tisti večer z vami bili, pa jim brez ovinkov po-
vejte, in, ako hočejo, s prisego poterdite, da vse je bilo oprav¬
ljanje in gerda laž, karkoli ste čez uno pravično gospd govorili."
Ko pa mladeneč to sliši, poskoči po koncu, vije svoje roke in
zaškriplje z zobmi, rekoč: » Nikdar nikoli! tega ne morem

storiti; tega mi moja čast, moj stan ne pripušča." »Zdaj pa
tudi jaz previdim, reče učenik, da Alfonz de Kastro je prav
imel; ja moj gospod! vaša rana je neozdravljiva; večno smert
ste si nakopali. “

Tako v ta greh zabrede krivičnik, ki misli, da ni mo¬
goče, da bi povernil storjeno škodo. Kaj bodo otroci in žena,
ako vse dam ? Beračiti bi moral, ako bi hotel poravnati kri¬
vico. Pa revež ne pomisli, da s krivičnim blagom si otroci in
žena ne bodo pomogli nič; ja da jih zamore krivično premo¬
ženje celo v pekel potisniti. Ne pomisli, da bo zavoljo nepo¬
ravnane krivice v peklu na vekomaj beračil.

Tem enaki so sovražni ljudje; ki mislijo in govorijo, da
razžaljnikom odpustiti ne morejo. »Preveč me je razžalil."
»Nikoli mu ne bom pozabil." »Tega mu ne odpustim, če tudi
v peklu gorim." — Ali mar niso v tem grehu, kteri dolgo¬
letne , pregrešne zaveze imajo ? ki mislijo, da jim ni mogoče
pretergati hudobnega nečistega znanja? — Vsi ti mislijo, da
ni mogoče, da bi se poboljšali, in ti nimajo nobene volje, se
kdaj spreoberniti in tako radovoljno v nespokornosti naprej žive.

b) Druge je nevera  privlekla v ta grozoviti greh. S
svojim razuzdanim, večletnim hudobnim življenjem so prišli ob
vso vero. Ne mislijo več niti na Boga , niti na svojo dušo.
Ja velike pregrehe so sveto vero tako zadušile, da mislijo celo,
da ni Boga, ne nebes, ne pekla: mislijo, da je človek, k°
nema živina, ki s smerjjo pogine. Zakaj bi se mesenim slad-
nostim odpovedal, ki me mikajo? zakaj bi ojstro pokoro delal,

463

uad ktero se mi studi? Tako mislijo, tako tudi delajo ti po¬
ginjeni neverniki. Kaj mar niso danešnji opičarji v tej versti ?
Mar niste še slišali, da danešnji neverniki pravijo, da človek
J e  le požlahtnjena opica? Kaj mislite, ljubi moji kristjani!
kako pameten človek tako dalječ zabrede? Hudobije, večletne
Pregrehe mu um otemnč in luč svete vere mu pogasč; in tak
revež nima nobene pomoči, da bi se pobral iz smerdljivega blata
svojih pregreh; kajti zapravil je edino zveličavni pripomoček prav
Poboljšati se; še zavergel je sveto vero, in v svoji neveri bo terdo-
Vr aten ostal in žalosten konec ga čaka.

c) Še drugi postanejo zadovoljno nespokorni iz gole
Malopridnosti.  Ti s svojim hudobnim življenjem sicer
pridejo ob vso vero; pa serce jim je tako sprideno, z hu¬
dobijami tako napolnjeno, od sovraštva in zaničevanja do Boga
111  do vsacega dobrega toliko vžgano, da od spokorjenja nič
slišati nočejo; ja da so raji v peklu pri hudem in pri pogub¬
ljenih, kakor v nebesih pri Bogu in pri svetnikih. In takih
ljudi, ali prav za prav takih satanov v človeških podobah, je
danešnji svet poln. Ti so vsi priseženi sovražniki Jezusa Kri-
s tusa in njegove cerkve; ako vpričo tacih kdo kaj v misel
v zame od Boga, od vere, od svete cerkve in od Božjih cerkve¬
nih zapoved, urno zdivjajo, in sami ne ved6, kako bi svoj žolc
z hli nad vsem svetim. Še mašnika le vidijo, jim že vse za-
po udih in raj bi vidili samo hudobo, kakor pobožnega
duhovna. Taki se celo pridušajo, da ne marajo za nobeno cer-
^ Ve no pomoč, tudi ob smertni uri ne. Mar niso danešnji pro-
s k)mavtarji in blatovci v tej versti? Koliko in kako očitno ka-
že J0 vsi taki svoje sprideno serce , ki nikoli dosti opravljati in
Počerniti ne morejo svete cerkve in njenih služabnikov! Nobena,
tako gerda laž jim ni preostudna, da bi je med maloverne
116  trosili, da bi le svoj žolc pokazali zoper vso pravico in po-

464

štenost. Res bi človek misliti mogel, da so pravi obsedenci,
ki s toliko silo pišejo in govorijo zoper vse, kar je nravnega,
kar je še poštenega. Pač nje zadevajo besede, ktere govori Bog
po preroku: »Oni so herbet kazali in se proč ob¬
račali in so svoje ušesa mašili, da bi ne sli'
šali. In svoje serce so storili kakor demant,
da bi ne slišali postave in besed, ktereje
poslal Gospod."  (Cah. 8, 11, 12.)

d) Nek ter e prevzame posvetni  duh  tako, da na spre-
obernjenje svoje pozabijo; žive tje v en dan. Oni so v posvetne
dobrote tako zatelebani, da za nebesa ne porajtajo in zato tudi
pokoro le odlašajo. Na misel mi tu pride tisti posvetni mož,
od kterega sem vam že pravil, da je rekel: Ako me Bog pusti
živeti tako, kakor zdaj živim, ne porajtam za nebesa nič. 0
zares mora imeti tak oslepljenec persteno serce!

e) Nekteri pa v radovoljno nespokornost zabredejo s tem,
da obupajo.  Nadleguje jih nesrečna misel, da so predal je*'
zašli, da ne morejo več nazaj, da pokoro storiti, odpuščanje za-
dobiti ni več mogoče. Tlači jih grozovita misel, da so za p e '
kel namenjeni in terdovratno v nespokornosti ostanejo. — ^
svarjenje naj vam povem še ta grozoviti zgled. Velik grešnik?
ki je prestrašno razuzdano dolgo časa živel, nevarno zboli. ?°'
božen mašnik , ki ga je ljubil, gre k njemu, mu ljubeznji^ 0
in tudi resnobno prigovarja, da bi vendar na zveličanje svoj e
duše mislil. Bolnik le molči. Mašnik ga opomni velike ne'
varnosti, ki mu proti. »Ja, ja, pravi poslednjič, se bom mori 1
spovedatipa  s spovedjo je le odlašal. Mašnik, vnet za zve
ličanje uboge duše, še bolj sili v vanj. »No,  naj bo,  J utie
pridite, se bom pa spovedal," zaverne mu bolnik. Drugi dan
mašnik, se ve da pride, in ko sta sama, da bolniku sveti bla¬
goslov, da bi se spovedal. Dolgo bolnik le molči; poslednj -

465

Pa s pretresljivim glasom izreče grozovite besede svetega pisma,
12  sto in enajstega psalma: »Grešnik bo to videl, in
s eserdil.“  In zdajci skrije glavo pod odejo in je tiho.
»Zdaj pa ni več časa odlašati, mu reče mašnik, brez odloga
Se  spovejte.* »Ja, ja, saj se bom spovedal,* odgovori mu in
Pristavi naslednje grozovite besede iz omenjenega psalma: »Greš¬
nik bo z zobmi škripal in kopernel.*  In kakor
Poprej se zopet skrije pod odejo. Spovednik ga še odkrije; s
solznimi očmi ga prosi, naj bi na Boga in na spoved zdaj
Mislil. »Ja,  ja,  saj se bom spovedal in v tretjič se zagerne,
2  zmešanim pogledom se zakoplje v postelj in reče zadnje be-
Se deunegapsalma: „Želje  grešnikov bodo  zginile.*
še tretjič ga mašnik odkrije, ali,  oh,  strah in groza! on
Je -— mertev.

Bog nas varuj tega prestrašnega greha! Preljubi moji!
ne bi nikoli v ta veliki greh zabredli, storimo danes, sto¬
rimo zdajle preč terdni sklep, da se ne bomo nikdar sv. Duhu
Ustavljali; ampak da se hočemo radi in pogosto posluževati
v seh gnad, vseh pripomočkov, ktere nam Bog sv. Duh deli,
^ a  se znebimo vseh grehov, da zveličamo svojo dušo. Zato, o
Kristijan! skerbno se varuj vsacega greha; ako si pa tako ne¬
reden, da si v greh padel, oj hitro, urno vstani, pojdi in v
spelji sv. pokore očisti svojo dušo, ter jo še okrepčaj z naj-
SVe tejšim zakramentom Rešuj ega Telesa. Kajti skozi in skozi
Urjena resnica je, da, kdor rad in pogosto, in kolikor mogoče
Vr edno prejemlje svete zakramente, se vedno pripravlja za sre-
odhod iz tega sveta in nad njim se bodo spolnile besede
Je zusove, ki pravi: »Kdor j d moje meso in pije mojo
^ r i, ostane v meni in jaz v njem.*  (Jan. 6, 58)
^°r pa teh pripomočkov noče, podoben bo suhemu drevesu,

466

ki ne raste več, ki nobenega sadi ne obrodi več, in ki bo ver-
ženo v ogenj, da bo zgorelo. —

In tako je končan nauk od strašnih grehov, od grehov
zoper sv. Duha, od kterih Jezus pravi, da ne bodo odpuščeni;
to je, težko, težko se zares poboljša grešnik, ki je v en ali
celo v več grehov zoper sv. Duha zakopan; zato ker se vstavlja
milosti, pomoči Božji, ktero nam deli sv. Duh. Razložil sem
vam tudi te grehe, kolikor mogoče natanko, da bi se jih vi,
preljubi moji poslušavci! zanaprej toliko skerbneje ogibali; in
ako je bil kdo v teh naukih zadet, lehko je spoznal, kako ve¬
liki in hudobni so ti grehi, pa zvedel tudi pripomočke, da se
ložej znebi velike nevarnosti, v ktero so ga pripeljali ti grehi-
Oj ne pozabite teh naukov in živite po njih, da ne zajdete v
te strupene zanjke hudobnega duha, da zveličate vsi svoje 2
Jezusovo kervjo tako drago odkupljene duše. — Ti pa, o sveti
Duh! razsvitljuj, ogrevaj in napolnuj naše serca s svojo mo-
gočno gnado in ne daj, da bi se kdo zmed nas kdaj pregrešil
zoper Tebe! Zato blagoslovi tudi te keršanske nauke, da b 1
obrodili obilen sad; naj bo Tebi, o presveta modrost! posvečen 0
tudi to moje slabo delce. O sveti Duh, ne zapusti nas! Amen>
O Marija, prosi za nas! Amen.

XXXIV. Keršanski nauk.

III. Od v nebo vpijočih grehov.

1. Radovoljni uboj.

Greh, to edino pravo hudo na svetu, ima to grozovit 0
lastnost, da človeku, ki se mu vda, v enomer vpije: ”^ e
prej, ni še zadosti!“ ter ga tako seboj iz enega prepada v

467

zega vleče. Mala tiča je na verhu Snežnika se vsedla; s tem.
je sprožila kepico južnega snega, ki se urno naprej vali, po
hribu narašča in se z grozovitim hrupom v dolino privali, da
hiše ja cele vasi posuje in poruši. Glejte podobo nesrečnega
greha! Grešnik misli, le mervica je njegov pregrešek; ali ta
pregrešna malenkost ga nevtegoma pa silno v vedno veče grehe
vleče, in kmalo ga vsega prevzame, da pregreha v njegovem
sercu korenine požene in rodi prestrašni sad. In ko se grešnik
mikanju greha ne vstavi, žene ga greh vedno naprej, vedno
globokeje porine in hitro in lahko se zgodi, da v hudobije ves
omrežen začne zametovati gnade sv. Duha, postane vsem opo¬
minom Božjim neobčutljiv in je v grehih, od kterih pravi Je¬
zus, da ne bodo odpuščeni niti v tem , niti v unem življenji.
Ker pa hudobija nima počitka, tišči in goni ga „še naprej",
da celo zapade v grehe, kteri imajo v sebi neko posebno malo¬
pridnost, in ktere pravični Bog v svariven zgled drugim straš-
ueje kaznuje. In ti grehi se imenujejo: „V nebo vpijoči
grehi;"  ker so tako veliki in posebno hudobni, da Božjo
pravico silama na kaznovanje kličejo in tako rekoč v nebo za
maščevanje vpijejo. In zdaj bom vam opisal te grehe. Pervo
vprašanje je:

Kteri so vnebo vpijoči grehi?

Y' nebo vpijoči grehi so štiri, in ti so:

1. R a d o v o 1 j n i uboj.

2. Mutasti ali sodomski greh.

3. Zatiranje ubožcev, vdov in sirot.

4. Delavcem in najemnikom zaslužek z a-
herževati ali utergovati.

Poprej moram vam odgovoriti še na vprašanje:

Zakaj se ti grehi imenujejo „v nebo vpi¬
joči grehi?"

468

Slišali ste že in sami dobro veste, da stanovitna in dobro
opravljena molitev oblake predere in stopi pred sedež Božje mi¬
losti. Glejte, tabo tudi ti štirje grehi visoke in temne oblake
prederejo in se poženejo celo do sedeža pravice Božje. Kakor
molitev pravičnega, ki pride pred sedež Božji, milost in pomoč
nazaj na zemljo kliče in privabi: ravno tako ti v nebo vpijoči
grehi hudobneža prikličejo in privlečejo kazen in nesrečo iz ne¬
bes na to zemljo. Zato se ti grehi po pravici imenujejo: V
nebo vpijoči grehi, ki s svojo prestrašno hudobijo res mašče¬
vanje iz nebes kličejo in pravico Božjo silijo, da jih kaznuje.
Tudi sveto pismo pravi od teh grehov, da v nebo vpijejo. Ko
je hudobni Kajn svojega brata Abelna radovoljno ubil, očital
mu je Bog: »Kaj si storil? Glas kervi tvojega

brata vpije z zemlje do mene."  (I. Mojz. 4, 10.)
Tu govori Bog od pervega v nebo vpijočega greha. — Ko se
je Bog z Abrahamom menil, rekel mu je: »Vpitje iz So¬
dome in Gomore čedalje veče prihaja, i Q
njih hudobija je grozovitno velika."  (I. Mojz.
18, 20.) Tu govori Gospod Bog od druzega v nebo vpijo¬
čega greha. — Ko se je mili Bog Mojzesu v gorečem germu
prikazal in mu zapovedal, naj se verne v Egipt in naj reši
Izraelce iz terde sužnosti, rekel mu je tudi to-le: »Videl

sem revo svojega ljudstva v Egiptu in slišal
sem njega krik zavoljo terdobe tistih, ki so
postavljeni čez dela."  (II. Mojz. 3, 7.) Tu je g°'
vorjenje od tretjega greha, ki v nebo za maščevanje vpije. —^
In od četertega v nebo vpijočega greha govori sv. apostelj
Jakob-, ko napoveduje nadloge, ktere bodo zadele bogatince, k’
v svojem napuhu pravične zatirajo. On piše tako: »G 1 e j 1 e ;
plačilo, k i s t e g a u t e r g a 1 i d e 1 a v c e m, kteri
so vaše polje poželi, vpije; in njih vpitje J e

469

prišlo do ušes Gospoda vojskinih trum.* (Jak.
5, 4.)

Ker so ti grehi tako veliki in tolike kazni vredni, torej
se po pravici imenujejo „v nebo vpijoči grehi." Toliko hu¬
dobni in veliki so ti grehi, da jih ne kaznuje le Božja pravica;
kaznuje jih tudi deželska pravica. Druzih grehov, ki imajo
večidel notrajno, svetu bolj skrito hudobijo, ne kaznuje dežel¬
ska oblast, akoravno so silno veliki, kakor so vsi grehi zoper
sv. Duha. V nebo vpijoči grehi pa so navadno očitni, razo¬
devajo zunajno hudobijo svojo, in zavoljo splošnega prida jih
preganja in kaznuje tudi deželska gosposka. Grešnik, tem gre¬
hom vdani, se ne pregreši le zoper samega sebe, ne škoduje
le sam sebi; ampak tudi svojemu bližnjemu in ker mu škoduje
časno in večno, zato ga ne čaka le kazen Božja; ampak ga
zadene tudi kazen deželske gosposke, od ktere pravi sv. Pavel,
da ne nosi zastonj meča, to je, ima pravico čez življenje in
smert in sveto dolžnost, se tem hudobijam po moči vstavljati.
(Rim. 13, 4.)

In zdaj vam hočem v nebo vpijoče grehe še posebej ne¬
koliko popisati, da bolj natanko spoznamo, kako da so veliki
in strašni in nikdar vanje ne zabredemo. Poslušajte me da¬
nes od pervega v nebo vpijočega greha:

1. R a d o v o 1 j n i uboj.

Tega strašnega greha je kriv , kdor svojemu bližnjemu
brez pravičnega vzroka prostovoljno in premišljeno življenje
vzame; ali tako tudi sam sebe umori. Jaz pravim „brez pra¬
vičnega vzroka." Kdor ima pa pravični vzrok, on ne stori v
nebo vpijočega greha; ja, je še celo lehko brez vsega greha.
Tako deželska gosposka, ki hudodelnika po postavi v smert ob¬
sodi, nima greha; tudi on ne, ki to sodbo doverši; kajti cesarjem
in kraljem je Bog dal oblast čez življenje in smert njih pod,-

470

ložnih. Tako ne greše kralji, ki pravične vojske imajo, ako-
ravno je takrat veliko pomorjenih. Kdor domovino svojo brani,
se napadom hudobnežev vstavlja, ne greši, ako bi tudi v tem
boju koga ubil. — Potem sem rekel, da uboj je v nebo vpi¬
joči greh takrat, ko je »prostovoljen in premišljen." Ako bi
kdo koga po nevedama, ali zoper svojo voljo, umoril; ako bi,
na priliko, po zverini streljal, pa bi za germom skritega člo¬
veka ubil; ni storil tega greha, ker to bi se zgodilo po nesreči,
ne prostovoljno. Tudi, ako bi kdo v strašni razdraženosti, brez
vsega premislika koga ubil; storil bi sicer velik greh; vendar
bi ta uboj ne bil v nebo vpijoč greh, ker bi ne bil premiš¬
ljeno storjen.

Kdaj je tora j človek radovoljnega ubi¬
janja kriv?

a) Kdor poprej pomisli ali sklene, da bo
svojemu bližnjemu življenje vzel; in ta svoj
hudobni sklep prej ali poznej dejansko spe¬
lje  in da po takem premisleku svojega bližnjega ustreli, za¬
bode , potolče, utopi, zadavi, mu zavda, ali kakor si že bodi
mu življenje vzame, ko nima do tega nobenega pravičnega
vzroka. Pravični vzrok pa ima le sama deželska gosposka po
dotičnih postavah in rabelj, kakor izpeljavec te pravice. Tako se
je pregrešil Kajn, ki je svojega brata Abelna z hinavskimi
besedami privabil od šotora na samotni kraj, da ga je iz ne¬
voščljivosti umoril. O moj Bog in koliko Kajnov je danešnji
dan po svetu! Saj se večkrat sliši: Tu ali tam je peljal kdo
popotnika skozi gojzd in iz lakomnosti ga je ubil, da ga j e
oropal. Tam zopet je prešestnik zavdal svoji ženi, da bi s po-
tepenko ložej živel. Tu in tam kažejo sramotno germado ali
postavljeno znamnje, ker je tihotapno kdo svojega razžalnika
ali celo žlahtnika čakal in pobil. Tam se zopet sliši, da opi-

471

jaujeni zabavljivci ali nesramni ponočnjaki so se zbili in je
kdo obležal. Kaj bom pa rekel od tistih nesrečnih rev, od ne¬
zakonskih mater, ki sad svoje pregrehe pred svetom zakriti ho¬
čejo in svoje lastno dete umorč, da bi svoje razuzdano življenje
zagernile? Kralj Herodež je dal pomoriti vse fantiče v Bet¬
lehemu in okrog Betlehema, ki niso bili čez dve leti stari.
Kako grozovito je bilo to satansko povelje! Ali kaj je storil
ta častilakomni Herodež, ki je ptujo kri prelil, da bi si ohranil
kraljevi sedež? To ni, bi človek rekel, nič, proti pregroznemu
dejanju, kterega doprinese nesrečna mati, ki umori svoje lastno
dete, da bi s smertjo nedolžne stvarice zagernila svoje poprejšnje
velike razuzdanosti, da bi sramoti pred svetom odšla! O strah
in groza mora biti človeka, ki sliši toliko hudobijo! Sveti
Avguštin pravi: »Divje zverine ljubijo svoje mladine; kače lju¬
bijo svoje mlade; tigri ljubijo svoje mlade; levi ljubijo svoje
mlade. M je zverine, ki bi ne ljubila svojega zaroda. Zato
je pa oče ali mati, ki ne ljubi svojih otrok, grozovitniši, kakor
je dereča divja zver." Oh kakošno ime bomo pa dali materi,
ki svojemu zarodu življenje vzame! Natora ostermi, nemogoče
se človeku zdi; in vendar, o moj Bog! se to zgodi! — Ali
vedite, da nobena morivka tako ne bo ohranila devištva; in
ako bi tudi, kar se malokdaj zgodi, pred svetom poštena ostala,
ako bi svet za njeno strašno hudobijo nič ne znal, ako jo pred
deželsko gosposko nihče ne toži, toži jo pa pred Bogom kri ne¬
dolžnega otroka, ki v nebo za maščevanje vpije. Tega greha se
pa vdeleži vsaka, ktera bi še pred porodom sad svoje hudobije
zakriti hotla in iz tega namena kaj škodljivega je ali pije.
Ravno ta greh stori, kdor bi taki revi kaj škodljivega dal ali
le svetoval. In če ta škodljiva ali iz tacega hudobnega na¬
mena zavžita jed ali pijača tudi nobenega žalostnega nasledka
nima; vendar je ta greh tako velik, da ga navadni spovednik

472

še odvezati ne more. Bog vas varuj te prestrašne hudobije!
O preljube sestre v Kristusu! varujte svoje devištvo, svoje po¬
štenje in lepo, keršansko živite, bodite čiste, ne le pred svetom,
veliko bolj pred Bogom in svojim angeljem varhom; zato se ogib¬
ljite zapeljivcev; ne pozabite, da so vaše telesa tempeljni sv. Duha;
ne dovolite toraj nič nespodobnega, nič nesramnega, da vas
satan ne zaplete v nečiste mreže svoje; in poštene hote pred
Bogom in pred svetom; ne bo se vam treba nikdar sramovati,
pa tudi vas potem satan ne bo mogel zakaj motiti, da bi sto¬
rile pervi v nebo vpijoči greh.

b) Pa ne le tisti je umora kriv, ki sam po krivici in
prostovoljno koga umori; tudi on je tak ubijavec, kdor dru¬
gim svetuje, jih nadraži, podkupi, zapove
ali kakor si bodi se umora vdeleži.  David je
bil ubijavec Urije, ker je zapoved dal, da so Urija postavili
na najbolj nevarni kraj v vojski, da ko ga sovražniki pobili.
Tak je bil Ahab , in tako se je pregrešila Jezabel nad Nabo-
tom. — Poznal sem mlinarja, ki je dve lajdri pregovoril, da
so šle in očeta njegovega umorile. In ko je kervava sodba
bila sklenjena tudi čez njega, mislil je le, da ni kriv umora,
ker ni sam svoje roke povzdignil nad očeta; ali vsi trije so
bili en dan obešeni.

c) Radovoljnega uboja je tudi kriv, kdor sam sebe
premišljeno umori.  Tako se je Savel na svoj meč
nataknil. Tako se je Judež obesil. In tacega samomora se vde-
ležujejo posebno danešnji prostomavtarji, danešnji zaničevavci
svete vere, ki v svoji priseženi in preklicani hudobiji ljudem z
vso satansko zvijačo najdrajši zaklad — sveto vero jemljejo. Te
dni sem bral v Novicah, da se samomori nezrečeno množijo, da
lanskega leta (1871.) je bilo na pojudenem Dunaju blizo dve
sto samomorov. Zares mora vsacega pravičnega človeka strah

473

in groza preleteti, ki kaj tacega bere! To je tisti grozoviti na¬
predek, v kterega danešnji lučnjaki ves svet prekucniti hočejo.

Poglejmo zdaj še: Kako velik greh je ra-
dovoljni uboj?

Da je ta greh zares velik greh, nas že zdrava pamet uči.
Kaj hoče biti pač bolj neusmiljenega, bolj grozovitnega; kakor
je radovoljni uboj ? Tak ubijavec se hudo pregreši zoper
Boga.  On je prav zaničevavec Boga samega; on sega v pra¬
vice Božje; kajti Bog je dal človeku življenje in le on je Go¬
spod življenja in smerti. Ubijavec pokonča najimenitniše delo
Božje vsegamogočnosti, modrosti in dobrote njegove. Ubijavec
se pregreši zoper svojega bližnjega;  vzame mu, kar
je imel najdrajšega; kajti z življenjem zgubi vso drugo svojo
veljavo. Morivec umori njega, ki je otrok Božji, z drago ceno
odkupljen ud duhovnega telesa, česar glava je Jezus Kristus
sam; odvzame mu čas in priložnost, da bi se spokoril in svojo
dušo zveličal; on odtegne vsemu človeštvu koristnega souda,
ali celi družini edino podporo; z eno besedo, morivec vzame
bližnjemu tisto mogočnost, s ktero bi si od Boga mu postav¬
ljen namen desegel. Najhujši se pa ubijavec pregreši sam
nad seboj.  Hudobija storjene morije mu s strašno težo tlači
njegovo serce; kakor zburjena pošast ga podoba umorjenega
preganja noč in dan in mu nikjer pokoja ne da; otožnost,
strah in groza se ga polasti ter mu s peklensko muko greni
celo življenje. Prekletstvo, ktero si je nakopal, vedno nosi nad
seboj. „B o d i preklet na zemlji, kteraje odperla
svoje usta in je prijela kri tvojega brata iz tvoje
roke. Kedarjo boš obdeloval, ti ne bo dajala
svojega sadu; potikal se boš in begal po zem¬
lji."  Tako je Bog rekel pervemu ubijavcu. (I. Mojz. 4., 11.
12.) Tn vse to se je Kajnu natanko zgodilo. Vse to in vse

474

tako se pa godi še dandaneseji vsacemu ubijavcu. Ako je uboj
še tako skrit v černo temoto, v tiho samoto zavit, ubijavec po
Božji uaredbi nima nobenega pokoja, bega in potika se po zem¬
lji, dokler ga pravična kazen ne zadene. Ako se morivcu tudi
posreči, da uide deželski kazni, nikdar nikoli pa uiti ne more
notrajnemu sodniku, hudo pekoči vesti, ki hudobneža povsod,
zmiraj, brez prenehanja in brez usmiljenja tepe. Ja večkrat
se prigodi, da se morivec sam gosposki naznani, da raj pod
rabeljnovo roko umerje, kakor da bi nosel živ pekel v sebi.

Farao in Egipčani so novorojene Izraelske otroke morili;
v kazen so bili eno noč pomorjeni vsi Egiptovski pervorojeni,
od kraljevega sina do sina najrevniše delavke; in Farao z vso
svojo vojsko je bil v rudeče morje pokopan.

Pošten davkarski služabnik, ki je nesel velik zavitek de¬
narjev , je bil nek zimski večer tolovajsko napaden, umorjen
in oropan. Mertvega so dobili v kervavem snegu še tisti večer.
Gosposka pregleda kraj morije in sodnik pobere čisto majhno
terščico v snegu ter jo spravi skrivej. Ko drugo jutro pride
v pisarnico svojo, zapazi palico njegovega sluge, ki je pri vratih
slonela; vidi jo mervo odkerhnjeno. Mraz ga preleti in shra¬
njeno terščico primeri k palici. Hitro primejo slugo in ga v
ječo veržejo. Terdovratno taji; ali mutasta , mala terščica ga
je izdala. Obledi in obstoji, da je vedel, da umorjeni nese ve¬
liko denarjev, in lakomnost po njih ga je omamila, da je umo¬
ril poštenega moža, ki mu ni nikdar nič žalega storil. Celi
zavitek z denarji je v skladavnico spravil, ter še videl denar¬
jev ni, zavoljo kterih je storil toliko zlo. Ko je bil po pra¬
vici umorjen, je vse ljudstvo občudovalo Božjo previdnost, ktera
je tako hitro pa tako čudno odkrila to pregreho.

Stara vdova na samoti je bila o polnoči napadena, grozo¬
vito umorjena in vsega premoženja oropana. Drugi dan so našli

475

strašno razmesarjeno njeno telo. Veliko ljudi pride in s strahom
m  z grozo ogledujejo nesrečno revo. Bila je pa v hiši tudi
velika mačka, ki je sedela na omarju, ter nepremakljivo zerla
v mertvo gospodinjo svojo. Na enkrat se vzdigne, se šetini,
Šviga s svojimi očmi, votlo pa grozno renči, ter se s silo za¬
kadi v velicega moža, ki je v sredi med drugimi ljudmi bil.
S kremplji in z zobmi bi ga bila razpraskala, ako bi je drugi
ne bili iztergali ž njega. Prestrašen, pa ves kervav obstoji,
da je on bogato vdovo umoril in oropal in dobil je zasluženo
kazen. — Drugod berem, da je pes izdal morivca svojega go¬
spoda. Drugod zopet se je odsekana glava proti pričujočemu
morivcu zavalila in obstal je.

Ako pa tudi morivec ne pride vselej deželski gosposki
v roke; vendar nikdar pokoja več nima. Vedno mu je pred
°čmi zaslužena kazen , ktero je že Bog v stari zavezi izrekel
čez-nj. »Kdorkoli bo človeško kri prelil, njega
kri bo prelita;"  pravi Bog sam. (I. Mojz. 9, 6.) In zopet
Pravi: »Kdor človeka ubije in ima voljo ga

ubiti, naj umerje."  (II. Mojz. 21, 12.) Po Božji na¬
vedbi je toraj, da morivec nima več pokoja, dokler ga zaslu¬
žna kazen ne zadene. Naj vam še en svariven zgled povem.
V neko bolnišnico na Nemškem je bila prinesena bolna hudob-
Uica in djali so jo ravno v tisto sobo, kjer je pred nekaj leti
Uezakonsko dete porodila, kterega je poznej, da bi se težav zne¬
sla, nečloveško umorila. Ali, akoravno je svojo prestrašansko
hudobijo pred svetom skriti znala, vendar jej vest pokoja ne
hu. Ko se pa znajde na mestu, kjer je pervikrat zagledala svoje
hete in kjer je njegov jok pervikrat slišala; stopilo jej je umor¬
ijo dete še bolj živo pred oči. Več se premagati ne more.
Očitno razodene svoje hudodelstvo in pristavi, da večkrat se je
h°tla že obtožiti; pa vedno je slišala dva glasa. Eden jej je

476

klical: »Saj spovej se svoje hudobije;“ drugi pa zopet: »Nikar
se ne spoveduj tega, saj sta v nebesih." Kajti dva otroka je
že umorila. Kedar pa so me prinesli tu sem, nadaljuje, mi je
pervi glas vedno po ušesih zvonil in mi je še pristavil, da ne
bom poprej umirjena, dokler vsega ne razodenem, Ko so jo
po postavah v smert obsodili, prosila je, naj jej odžagajo noge in
potem glavo, da bo več terpela in se vsaj nekoliko pokorila.

Pa kaj vam bom na dolgo razlagal ta prestrašni greh?
Čemu bi žalil vaše serce z grozovitnimi prigodbami? Vsi smo
prepričani, kako velik in hudoben je ta pervi, v nebo vpijoči
greh. Zato le še rečem: Ljubi moji kristijani! Bog obvaruj,
da bi se v našem kraju tako nečloveško dejanje nikoli ne zgo¬
dilo; to bi bila strašna sramota za nas vse! Zato se pa
skerbno varujte, da vas kdaj ne premaga in prevzame jeza, so¬
vraštvo, lakomnost, pijanost, nečistost ali kaka druga strast ne
preslepi, da bi prelili kri človeka, kteremu je le Bog dal živ¬
ljenje, kterega je Jezus Kristus na križu odrešil, kteri je na¬
menjen za večno življenje! Zato se ogibljite vsega zabavljanja,
vsega krega in prepira; premagujte svojo jezo, bežite proč od
rogoviležev in togotnežev. Imejte pravo kerščansko ljubezen
med seboj, ne želite ptujega blaga; bodite trezni in nikar se
ne vpijanite; varujte se sence nečistega ognja; kajti pregrešna,
nečista ljubezen se urno spremeni v priseženo sovraštvo. Sveto
vam naj bo življenje vašega bližnjega; zato nikdar prostovoljno
kaj ne storite, kar bi bilo nevarno ali škodljivo življenju nje¬
govemu. Imejmo pravo kerščansko ljubezen med seboj, da bomo
učenci Jezusa Kristusa. Kar ti nočeš, da bi tebi drugi storili,
tega tudi ti drugim ne delaj; to nas pamet uči in nam sveta
vera zapoveduje. Saj smo otroci enega Očeta; bratje in sestre
med seboj. »G n a d a Gospoda našega Jezusa Kr 1 '

477

stusa, in ljubezen Božja, in deležnost svetega
Duha bodi z vami vsemi!" (II. Kor. 13, 13.) Amen.

XXXV. Keršanski nauk.

2. Mutasti ali sodomsln greh.

Velike trume poslušavcev so prišle k milemu Jezusu na
goro blizo Genezereta, ki se še zdaj hrib blagrov imenuje;
zato ker tukaj je imel naš Zveličar tisto preimenitno pridigo,
v kteri je zraven zveličanskih čednost učil še veliko druzih
prelepih nebeških naukov. Takrat, v tisti dolgi pridigi, je Je¬
zus tudi rekel: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi
tvoje serce."  (Mat. 6, 21.) Kjer je tvoj zaklad, tvoje
Uajljubše, tje gre vse tvoje hrepenenje, vse dejanje in nehanje;
je tvoj zaklad pozemeljsk, gre vse tvoje hrepenenje na poze-
Oieljsko in s tem pozemeljskim tudi mine;- je pa tvoj zaklad
Oebešk, gre tudi tvoje dejanje in nehanje na nebeško in ostane
Vekomaj. Jezus pa v tej pridigi naprej pravi: »Svetilo tvo¬
jega telesa je tvoje oko; ako je tedaj tvoje
0  k o čisto, bo vse tvoje telo svetlo. Ako je pa
tvojo oko hudobno, bo vse tvoje telo temno.
^e je tedaj luč, kteraje v tebi, tema, kako
v e 1 i k a bo tema!"  (Mat. 6, 22. 23.) Kakor čisto, zdravo
°ko celo telo vedno po pravi poti vodi, bolno oko pa vse pota
°temnuje in v jamo pelje; tako čisto, le v Boga obernjeno
s erce vse misli, želje in dela prav v dobro obrača, ko nasproti
Nečisto, vmazano, za Boga oslepljeno serce vse misli, želje in
Dela spriduje in pregrešne dela. In nezrečeno, grozno velika

^ora ta tema biti! Ako pa nobeden greh človeka bolj ne

31

Keršanski nauk V. p.

478

oslepi, ko natorna nečistost, ktera mu serce poživini, in Človeka
po nauku vseh cerkvenih učenikov najglobokeje pogrezne; kaj
hočemo reči še le od grešnika, ki je od nečiste strasti toliko
omamljen, da uganja hudobije, ki so zoper natoro ? In to je
tisti prestrašni greh, ki v nebo za maščevanje vpije, kterega
je pravični Bog z žvepljenim ognjem z nebes kaznoval; to je:

2. Mutasti ali sodomski greh.

In od tega v nebo vpijočega greha vam moram danes go¬
voriti. Pregerd, prestuden je ta greh, da bi se z odkrito be¬
sedo imenovati zamogel; kajti sv. Avguštin pravi: »Ostudno bi
že bilo, temu grehu pravo ime dati; jezik, ki bi ga imenoval,
bi bil oskrunjen; ušesa, ki bi od njega poslušale, bi bile oma-
dežane.“ Zato mu pravimo: »Mutasti greh,"  ker je
tako gerd, tako nespodoben, da brez posebno imenitnega vzroka
se ne govori od njega, po opominu svega aposteljna: »K u r-
banje pa in vsa nečistost se še ne imenuj med
vami (kakor se spodobi svetim)."  (Efež. 5, 3.) »Mu¬
tast"  se mu pravi, ker grešnikom, temu grehu vdanim, hu¬
dič sam usta tišči, da pri spovedi mutasti postanejo, se tega
greha večidel ne obtožijo, ali vsaj tako ne, kakor bi bila p°'
treba. »Sodomski"  greh se mu pravi, ker so ga uganjali
prebivavci Sodome in druzih bližnjih mest. V to prestrašilo
hudobijo so zabredli tudi neverniki, od kterih piše sv. apostelj:
»Zavoljo tega jih je Bog prepustil nesram¬
nim s t r a s t i m. Zakaj njih ženske so s p r e m e-
njale ponatorno vživanje, ktero je z o p e i
natoro. Ravno tako so pa tudi moški zapuščali
ponatorno vživanje ženske, in so se vnemali
v svojih željah eden proti drugemu, in so mošk 1
z moškim ostudnost uganjali, ter so zaslužen 0
plačilo svoje zmote nad seboj prejemali . . • ^ a

479

Bog jih je prepustil spridenemu poželjenju, da de¬
lajo, kar se ne spodobi, in da so polnikrivice in
vseh hudobij, karkoli se le misliti zamore." (Rim.
1, 2C> —32.) Ker tak grešnik Boga popolnoma zapusti, ter se
njegove pravice nič več ne boji; tudi Bog njega zapusti, da v
•svoji spridenosti že tukaj na zemlji velikrat nosi očitno znam-
nje svojega pogina. Ne morem in ne smem vam popisati, kako
se ta prestrašni greh velikrat maščuje nad njim, ki mu daruje
dušne in telesne moči svoje. Kdorkoli bi videti mogel s tem
grehom razdjano telo, lehko bi se straha in groze na tla zgrudil.
Kakošno pa je še le razdjanje nesrečne duše mutastega greha!
Zadosti naj bo, da vam le povem, kako Bog večkrat že tukaj
grozovito kaznuje ta greh.

Strašen zgled Božjega serda, zadevajoč ta greh, berem v
življenji sv. Vincenca Fererija, ki je na Španjskem se zgodil.
Ta imenitni pridigar in sloviti oznanovavec potrebne pokore je
enkrat veliki četertek na večer pridigoval obilni množici v ve¬
likem mestu. Da bi spokorna pridiga globej segala in bolj
zdala, bila je cerkev vsa temna; ne ena lučica ni gorela.
Na enkrat sveti mož v sredi pridige glasno zaupije: „Luč! luč!
hudobnež je tukaj, ki je veličastvo Božje prestrašno razžalil.
Urno, urno prinesite luč!“ Mislite si, kako je natlačeno cer¬
kev pretreslo ta nepričakovani klic svetega pridigarja! Cerkveni
služabniki hitro tečejo in prinesejo luč. Oh! ali hočem, ali
smem povedati, kaj so dobili?! Pa zakaj ne bi povedal! Res¬
nica je, kakor res k vam govorim. Povedati moram, da bote
s tem vstrašeni, raji umreti, kakor da bi kdaj v ta prestrašni
greh privolili. Poslušajte toraj! Cerkveni služabniki so zasačili
dva prederzna fantalina, ki sta ravnokar storila mehkužno ne¬
čistost in mertva se zgrudila. Kadilo se je iz nesrečnih, kakor

31 *

480

se kadi izpod zanetenih sirovih derv in nista vgasnila, dokler
nista v smerdljiv pepel se sežgala.

Ysaka nečistost je gnjusoba v očeh presvetega Duha; zato
ker spridi Božjo podobo v človeku, ker oskrunja telo Kristusovo,
česar udje smo mi, ker onečastnje tempelj sv. Duha, ki pre¬
biva v nas; ali čez vse sramotivna, čez vse zaničljiva je gnju¬
soba sodomitarskega greha; kajti grešnik v tem grehu zaverže
postavo natore, da svojemu preklicanemu poželjenju zopernatorno
streže. Stori v nebo vpijoči greh, v kterem so živeli prebi-
vavci Sodome in bližnjih mest. Naj vam povem grozno zgodbo
teh hudobnih mest.

Gospod Bog se je prikazal Abrahamu v dolini Mambre;
Abraham ga je prosil, naj bi v njegovem šotoru se okrepčal.
Postregel mu je s podpepelniki, tudi najboljše tele je zaklal,
prinesel srovega masla in mleka. Takrat mu je Bog obljubil
sina Izaka. In Gospod se je vzdignil z angeloma in se proti
Sodomi obernil in šel je Abraham ž njim ter jih je spremljal.
Preden so se ločili, rekel je Bog Abrahamu: ,,Vpitje iz Sodome
in Gomore čedalje veče prihaja, in njih hudobija je grozovitno
velika." Abraham, dober ki je bil, se približa Gospodu in
prosi: Boš li pokončal pravičnega s krivičnim vred? Ako bi
bilo petdeset pravičnih v mestu, bodo tudi ti pokončani ? In ali
ne bi prizanesel temu kraju zavoljo petdeset pravičnih, ako so
v njem? Da bi se pravičnemu in krivičnemu enako zgodilo,
take sodbe ti ne boš sklenil. Tako lepo je Abraham prosil-
In Gospod mu je obljubil, ako najde le petdeset pravičnih v So¬
domi, prizanesel bo vsemu kraju. Pa usmiljeni Abraham pravi:
Akoravno sem prah in pepel, še bom govoril z Gospodom:
Kako pa, ko bi bilo pet manj pravičnih! Ne bom kraja raz-
djal če jih najdem v njem pet in štirdeset, mu obljubi Go¬
spod. Ko bi se jih pa le štirideset našlo v njem, kaj 1)1

481

storil? vpraša, skerbni Abraham. Ne bom jih vdaril, reče mu
Gospod. Prosim, Gospod, ne zameri mi: Kako pa, če bi se
jih trideset v njem dobilo? Spet mu obljubi: Ne bom storil.
Ja tako dolgo je dobri Abraham prosil, da sta samo na deset
prišla. In tudi še zavoljo desetih pravičnih je Bog obljubil,
da ne bo pokončal tistega kraja. In Gospod je jenjal govoriti
z Abrahamom.

In zdaj nam Mojzes tako-le piše: Zvečer sta prišla dva
angelja v Sodomo, ko je Lot ravno pred mestnimi vratmi
sedel. Ko ju je on zagledal, vstal je in jima naproti šel,
se do tal priklonil, in je djal: Prosim, gospoda, stopita v hišo
svojega hlapca, in ondi prenočita; umil vama bom noge, (kar
je bilo pri Izraelcih posebno počeščenje). Ona sta pa rekla:
Kratko nikar, ampak na ulicah bova ostala. On pa ju je prav
silil, da bi ž njim šla; in ko sta v njegovo hišo prišla, jima je
večerjo napravil, in opresnikov spekel, ter sta jedla. Pa pre¬
den so spat šli, obsuli so možje iz mesta hišo, mladi in stari,
vse ljudstvo skupaj. Klicali so Lotu: Kje sta moža, ki sta
tticoj k tebi prišla ? Pripelji ju ven, da ju spoznamo; hotli
so ž njima delati nečistost. Lot je vun šel k njim , ter jim
rekel: Nikar ljubi moji, prosim, nikar ne storite te hudobije!
Oni pa so upili: Poberi se nazaj! Še hujši, kakor una dva,
Kuno tebe nadlegovali. In prav silno so planili na Lota; in
^ so hotli vrata vlomiti. Pa glej, ptujca sta Lota k sebi po¬
tegnila in sta duri zaklenila. Une pa, ki so zunaj bili, sta
oslepila od najmanjšega do največega tako, da niso mogli vrat
najti. In zdaj sta rekla Lotu: Ali nimaš še kterega svojih
tukaj? Zeta ali sinove, ali hčere? Vse, kar je tvojih, pelji
12  tega mesta; kajti razdjala bova ta kraj, ker njih vpitje če¬
vlje veče prihaja pred Gospodom, kteri naju je poslal, da jih
Pokončava. Lot je tedaj vun šel, in je govoril s svojima zetoma,

482

ki sta mislila vzeti njegove hčeri, ter jima je povedal, da Go¬
spod bo pokončal to mesto, da naj se vzdignita in gresta ž
njim. Pa nista mu verjela. Zdelo se jima je, da se norčuje.

Ko je pa jutro bilo, sta angelja Lota silila in mu rekla:
Vstani, in vzemi svojo ženo in hčere, da tudi ti ne pogineš s
pregrešnim mestom vred. Ker se je pa le še obotavljal, prijela
sta za roko njega in njegovo ženo in njegove dve hčeri; zato
ker mu je hotel Gospod zanesti. In sta ga vun peljala in po¬
stavila zunaj mesta, ter sta mu še rekla: Otmi svoje življenje,
ne oziraj se, in ne mudi se nikjer po teh krajih; temuč na
goro se otmi, da ne pogineš. Lot je pa prosil, da bi smel iti
v bližnje majhno mestice, ker se je bal, da bi se na hrib oteti
ne mogel. In Gospod mu je v to privolil, in zavoljo njega
ni tistega malega mesta pokončal. Ko je solnce posijalo na
zemljo, prišel je Lot že do mesta. In, poslušajte kristijani!
zdaj je Gospod deževal na Sodomo in Gomoro , na Adamo in
Sebojmo žveplo in ogenj z nebes; in je pokončal te mesta in
vso deželo okoli, vse prebivavce mest in vso zelenjavo po polji."
Glejte, Sodomljani so bili zamišljeni, kako bi mogli zavživati
ostudne svoje sladnosti, in nanagloma jih je strašna sodba za¬
dela! Ja radovedna in neverna žena Lotova se je ozerla na¬
zaj, pa bila mahoma spremenjena v solnat steber.

Abraham, v vedni skerbi, se je vzdignil zjutraj tje, kjer je
stal z Gospodom in prosil za Sodomljane, in je gledal po vseh
krajih tiste dežele , ter je videl žereč pepel vzdigovati se 10
zemlje, kakor dim iz peči. (I. Mojz. 18. in 19.) Glejte, pr e '
ljubi moji! Kako je pravičen Bog se razserdil nad temi P re '
strašnimi grešniki! Pokončal je mesta in njihove hudobne
prebivavce in je , poprej prelepo in rodovitno deželo spremenil
v solnato , žvepljeno morje , ki se mu „mertvo morje" pr aV1 '
Voda tega gnjusobnega morja je zoperno grenka in smerdi, d‘ l

483

nobena riba v nji živeti ne more. Žvepljeni sopar, ki se ne¬
prenehoma kadi iz tega pogubljivega prepada, vse tiče prepodi;
kajti poginile bi, ako bi tam okoli ali čez-nj letale. Dal ječ
okoli po solnatem bregu nobeno zelišče ne raste; mali sad neke
lesnike, ki hira tam blizo in se sodomsko jabelko imenuje, se
v prah zdrobi, ako ga popotnik le odterga. Vse skalovje, samo
na sebi černemu kresivnemu kamnu podobno, je vse prevlečeno
s  smradljivim sajam podobno smolo. Romar svete dežele, ki je
sam bil pri tem strašnem morju, mi je dal mali košček take
Černe smole in mali košček černega kamna in še ju imam; ali
ko ju pogledam, obide me nehotč nekaka groza. Tako, glejte,
se v tistem kraji vidi še danešnji dan grozovito znamnje pre¬
kletstva Božjega in njegove svete pravice, s ktero je vdaril
očitno ljudi že skoraj pred štiri tavžent leti, zavoljo pregerde
nečiste hudobije, ktero so zopernatorno uganjali.

Zakaj pa danešnji dan Bog tako očitno ne
tepe v nebo vpijočega greha? Ali pa m o-
r  e b i t i se ta prestrašili greh ne ponavlja
v eč nasvetu?  O Bog hotel, da bi se ne! Ali enkrat,
tisti poslednji dan, se bo odkrilo marsikaj hudega, marsikaj
strašno hudega; in bojim se, preljubi moji! grozno se bojim,
dn odkrila se bo hudobija, ktera se zdaj zakriva v černo te-
moto, ktera se skriva po samotnih krajih, ktera se zagrinja
Ce l6 pod zakonski plajšč. Marsikterega bo tožila zakotna stena,
samotna draga; marsikdo se bo vstrašil zelenega germa, suhe
slame, skrivnega kotička, svojega ležišča. Kaj bo še le počel,
ko bodo sovražniki se oglasili, tisti nesrečno pogubljeni, ktere
Je vedoma ali tudi nevedoma v to pregrešno hudobijo zapeljal,
( K so si umorili svojo dušo in svoje telo? Kakor iz visocega
t^na streseno perje veter na vse kraje sveta razpodi, da se
uikdar več zbrati ne more, tako lehko, da en sam tak greh za-

484

pelje druge in ta spet druge, da se neznansko množi ta dušna
in telesna kuga zmeraj dalje naprej, začetnik je pa zabraniti
ne more. In ko bo zapeljivec že strohnel v čemi zemlji,
ko bodo njegovo izgnjeno telo že oglodali mertvaški červi, dolgo
dolgo bo še živel in plenil njegov greh na zemlji ter začetniku
nakopaval serd Božji na dan serda in razodenja.

In ako pravični Bog zdaj tega greha ne kaznuje vselej
tako očitno, (kar se pa na posameznih ljudeh vendar še več¬
krat godi, da jih mili Bog pokorja z neznansko boleznijo, ktere
nas Bog obvaruj!) toliko strašneje ga bo kaznoval nekdaj v
večnosti. Zato pravi sv. Krizcstom: „ Zakaj ne pokonča tudi
zdaj ogenj z nebes naših mest in pokrajin? Zakaj ne bo s
sodomitarsko hudobijo oskrunjena zemlja z žvepljenim dežjem
očiščena tudi zdaj ? Zato, odgovori ta svetnik, ker v tem grehu
zagrešenim danešnje dni je prihranjen neskončno veči ogenj,
neskončno ostrejša kazen — v večnosti."

Kdo in zakaj se mora bati te napovedane,
neskončno velike kazni?

Gotovo je, da marsikdo živi v tem prestrašnem grehu,
morebiti že dalje časa in ga še za nobeno posebno hudobijo nima,
ker si misli, da s svojim telesom sme počenjati, kar hoče. Go¬
tovo je, da marsikdo to svojo pregreho večidel skerbno skriva
in le po skrivnih krajih doprinaša. — Gotovo pa še bolj ža¬
lostno je, da hudič zares takemu grešniku brani, ter mu jezik
zavezuje in usta terdo tišči, da pri spovedi ne razodene od-
kritoserčno te skrivne pregrehe in tako pri vsaki spovedi
globokeje zabrede, ker je vsaka njegova spoved — nečista, to-
raj neveljavna. Gotovo je, da marsikteri mutasti grešnik J e
še toliko hudoben, da gre potem celo k svetemu Obhajilu, da
stori vedoma Božji rop; kajti dobro ve, da se ni čisto spovedal-
Vse to je gotovo in se le pogostoma godi. — Pa ravno tako

485

gotovo je pa tudi, da marsikdo druge v ta prestrašni greh za¬
pelje, ko še morebiti na to misli ne. In to se zgodi velikrat
in prav lehko, ako se kdo nepremišljeno, nespodobno obnaša
ali nesramno beseduje. Da bote toliko skerbneje se varovali,
da vas ne zadene kdaj temu prestrašnemu grehu odločena kazen,
bom vam v žalostni prigodbi pokazal, kako lehko, nehotč in
nevedoma, se človek vdeleži tega v nebo vpijočega greha.

V malem misijonskem spominu tako-le berem.

Sinoč, preden sem zaspal, sem po svoji navadi premišljeval
pretečeni dan ter sem spraševal svojo vest. Še dosti zadovoljen
sem bil sam seboj, kajti nič posebnega mi ni vest očitala. Eno
pa me je vznemirilo. Zoper večkratno opominjevanje svojega
spovednika sem se v večerni druščini nepremišljeno in nespodobno
šalil in norčeval. Hudo, hudo me je pa težil ta greh zato,
ter ravno moje šale je slišal še mlad mladeneč, ki je prišel
klicat svojega starejega brata. Obžaloval sem svoj greh, terdni
sklep, poboljšati se, sem storil, pa Boga sem za odpuščanje
lepo prosil, ter sem zaspal. Zdelo se mi je pa, da me je ne¬
kdo poklical, ter mi je djal: Vstani in pojdi z menoj, da ti

Pokažem, kaj si storil. V sanjah sem se prebudil; ko gledam
okrog sebe, nič ne vidim. Slišal sem pa mogočno šumenje
Gorskih valov, ki je razdraži in goni hud vihar. Groza me
°bide in med šumenjem čujem jok in stok. Zdaj pristopi k
meni nebeško lep mladeneč, ki mi migne in pravi: »Pojdi in
Pokazal ti bom, kaj si storil." Primerne za roko, pa urno me
Potegne za seboj ter postavi pred hišo, ktera mi je prav dobro
z uana. Vrata se same odprč; ko stopiva v hišo, zaprč se zopet
za nama. Greva skozi več sob in stopila sva v spavnico, kjer
J' e  mladeneč pred podobo križanega Jezusa klečal in britko jo¬
kal. S strahom in grozo sem spoznal jokajočega; bil je mla¬
deneč, ki je na večer prišel po svojega brata v uno večerno

486

družbo. »Tega si ti na pot pogubljenja pripravil, reče mi
resnobno moj nebeški spremljevavec; njegovo meseno poželjenje
si zbudil! Solze, ki tečejo zdaj zavoljo pervega nečistega greha,
se bodo kmalo osušile in ne bodo več tekle."

Zdajci me prime, pa me pelje v bližnjo šolo, kjer je
učenik imel pet učencev pred seboj. »Kako si ti na to prišel?"
vpraša učenik enega zmed učencev, pa s tako pretresljivim
glasom, da se je moglo vsakemu milo storiti. »Peter me je
zapeljal." »In ti, in ti, in ti?" In vsi odgovord: »Peter nas
je zapeljal!" — »Tega učenika si ti razžalil, mi pravi angelj’,
in teh pet učencev si ti zapeljal. Ako bi ti ne bil nespodobno
govoril, ne bi bil na pot pogubljenja pripravil mladenča, ki je
teh pet učencev naučil greha, in vsi bi bili še čisti in nedolžni."

Ves sem se tresel groze in straha, ko me moj nebeški
spremljevavec odtegne od tod, pa me postavi pred okno druge
hiše. »Poglej skozi okno!" mi pravi. In videl sem razka¬
čenega očeta , jokajočo mater in neobčutljivega, terdovratnega
sina. »Zakaj si nam to storil?" joka prežalostna mati. „Nič
več mi nimaš z unimi šolarji hoditi!“ se jezi oče in gre proč.
Bledi sin se uporno smehlja; zakerknil je svoje serce očetovemu
svarjenju, zaničeval je zdihljeje in tarnanje svoje vžaljene ma¬
tere. Ko to vidim, glasno se zjokam. »Le jokaj, mi pravi
angelj, ti si tega očeta v jezo in to mater v obupnost pripravil!
Ti boš odgovoril nepokorščino tega sina!"

Zopet me prime angelj ter me pelje v veliko mestno hišo
nekega tergovca. Prideva v sobo, kjer je več mladih ljudi urno
pisarilo. Imeniten gospod stopi noter, se oberne k enemu pi'
savcu ter resnobno pravi: „ Pokažite svoje delo!" Ko pa Go¬
spod bere in bere, prihaja njegov obraz vedno resnobniši; na
mah pa razterga pisanje in koščike na tla verže, pa serdito
reče: »Sit sem vaše zanikernosti; od danes niste več v moji

487

službi!" — »Tega in stariše njegove si na beraško palico
spravil, pravi mi moj spremljevavec; kajti zapeljal ga je eden
unih učencev, ktere si vidil v šoli; in greh mu je pristudil
delo in red; njegova glava je oslabela, čutilo je oterpnilo, mi¬
sliti in presojevati je vedno manj mogel; ko ga je pa imenitni
in prizanesljivi gospod iz službe spokal, zgubil je tudi svoje
dobre ime in njegovi stariši zastonj pričakujejo košček kruha,
kterega jim je dozdaj še prislužil."

In še me prime angelj za roke in me pelje na široko
cesto. Tu vidim oblatenega pijanca, ki je, opotavljaje se, cesto
meril ter prestrašno preklinjal. Hudobni otroci dirjajo za njim,
ga oponašajo in se gerdo nad njimi radujejo. »Tega si ti storil
pijanca in preklinjavca," pravi mi angelj. Jaz se temu začudim
ter mu pravim, da dobro ve, kako da sovražim to pregreho,
ktera človeka tako onečasti in pod nemo živino poniža; kako
bi mogel nek tega kriv biti? »Ako bi ti unega mladenča pri
večerni družbi pohujšal ne bil, bi ta revež zapeljan ne bil, bi
ne pijančeval ter bi svoje otežene vesti ne moril."

Merzel pot me oblije, serce mi glasno bije, od groze se
tresem, pa s solznimi očmi prosim nebeškega voditelja': »Oh,
pusti me, pusti me! zadosti sem videl. Imej usmiljenje z me¬
noj!" »Pogled ta, mi odgovori, ti je zdaj britek in grenek,
pa bo zveličaven tebi in drugim, kterim ga boš razodel. Kajti
kdor nasledkov svojega greha pregledati noče, ta se poboljšal
ne bo." —Tako mi je govoril pa me prijel in postavil v hišo
mladega moža, ki je slonil v stolu; glavo je imel na levo stran
nagnjeno, oči bledo-meglene, roke so mu doli visele; vse moči
so mu odpovedale. Mogel je imeti kakih trideset let, in no¬
bene možate moči ni bilo viditi na njem; shujšan, vpaden je
kazal svojo onemoglost, svoje obupanje. Ves sem se tresel pri

488

tem pogledu. „Le tresi se, ti si mu zdravje podkopal, vso
moč vzel,* djal mi je angel j.

Prime me zopet in me nese čez mesta in vasi, ter me
postavi pred neko pivnico, pred ktero je stal zapert voz. Dva
dečka memo gresta. »Grlej, tu noter je divja zver vi d iti,* pravi
mlajši svojemu tovaršu. Milo odgovori voznik: „Pač bi bilo
dobro, da resnico govoriš.* Dečka se pogledata ter se rado¬
vedna bližata vozu; ali kako se zavzameta, ko zagledata v vozu
znorelo deklico. Velike plavkaste oči temne in globoko vdrene;
vsa zunajna podoba razodeva neznansko revo. „Za Boga, za-
upijeta, kaj je tol* in prosita voznika, da bi jima povedal kaj
več o tej nesrečni ženski.* In voznik pripoveduje, da ta de¬
klica je njegova nesrečna sestra, ktero je mladi človek z ob¬
ljubami in prisegami zapeljal in tako gerdo ogoljufal. In jokaje
pristavi: „Ta nesreča je vžaljene starše toliko poterla, da so
zboleli in žalosti in britkosti prevzeti umerli. Sreča in pre¬
moženje cele hiše je podkopana in vesel moram biti, da ubogo
revo v norišnico vzeti hočejo.* In angelj me pogleda in pravi:
„Ti si jo ob pamet pripravil, ti si njene starše umoril, ti si v
revščino, v nesrečo pahnil celo, poprej terdno in pošteno hišo;
kajti človek, ki je to revo zapeljal, bil je uni pisač, kterega
je tergovec iz svoje službe spokal."

Padel sem na svoj obraz, pa sem jokal in tarnal. Angelj
se pripogne k meni, me okrepča in pravi: „Še eno ti moram
pokazati,* in hiti z menoj dalječ dalječ, me postavi v velikem
mestu pred veliko hišo. Bila je bolnišnica. Vstavila sva se
pred postelj, kjer je ležal bolnik in mašnik je sedel pri njem.
„Poglej tega bolnika!* mi de moj angelj. Jaz ga pogledam —-
pa omedlim. Bil je tisti terdovratni sin, ki je jezo svojega
očeta in jok svoje matere zaničljivo zasmehoval. Ko se zavem,
slišim, kako milo in priserčno mu mašnik prigovarja, razodeva)

489

kako velika je milost Božja. Bolnik pa, neobčutljiv, ga sirovo
zaverne: »Pustite me; jaz hočem spati,“ ter se skrije pod
odejo. Mašnik žalostno premišljuje. Zopet povzdigne svoj glas,
pa ga opominja na ljubezen umirajočega Zveličarja, ki je cel6
svojim morivcem odpustil in je molil za-nje. Bolnik pa se
spravi po koncu, pogleda mašnika divje in obupljivo zakriči:
»Proč, jaz ne maram za vas, jaz hočem mir!“ se verže na
drugo stran na postelj in — bil je mertev. »To smert boš ti
odgovarjal," de moj spremljevavec in pelje me v mojo hišo
nazaj.

še preden sem strahu in groze ves prevzet in utrujen be¬
sedico reči zamogel, rekel mi je angelj: »Glej in preglej, kaj
stori en sam nečist greh, ako premoreš. Čudiš, treseš se za¬
voljo tega, kar si videl; pa tisučerega dela nisem še pokazal,
kaj je storil v kratkem tvoj greh in kakošne nasledke bo imel v
nekterih letih." Zapustiti je me hotel; ali obderžal sem ga, pa
Prosil sem ga, naj mi pove, kaj mi je storiti, da popravim ne¬
zmerno škodo? Reče mi: »Vedi o človek! da le Bog zamore
Uničiti greh in vstaviti nasledke njegove. Ne zatisni zvečer
svojega očesa, da ne bi objokoval svojih grehov; pa povzdiguj
svoje roke v molitvi, ter prosi vsegamogočnega Boga, da zajezi
111  ubrani žalostno sadje, ki ga rodijo tvoje pregrehe; glej, da
koš čist povsodi in vselej; pa delaj dobro; kajti tudi dobro
'niu svoje nasledke. Bodi moder in ne presliši mojega opomina.
Kajti mertvaški angelj bo prišel in kar si storil, če je tudi še
tako skrivno in na tihem bilo, bodo brale vse ljudstva, ko bo
S6( iel na sodnem stolu On, ki bo tirjal odgovor od vsake ne¬
potrebne besede !" — Reče in steče. —

O preljubi moji in predragi! to niso bile nobene sanje;
*’° je le popisana in v prigodbo zavita senca — pa samo senca
Pvestrašnih nasledkov tistega, greha, od kterega očitno govoriti

490

ne moreni in ne smem. O Bog daj, da bi nobeden ne poznal tega
greha, ki v nebo za maščevanje tako silovito vpije! Ako ti pa,
o kristijan! vest kaj očita, da bi znal ta greh nad seboj imeti,
oh! lepo te prosim, ja zarotim te pri zveličanji tvoje edine,
neumerjoče duše, — odkrij svoje serce in razodeni vse grehe,
in če bi še tako gerdi bili, razodeni jih odkritoserčno! Ali,
ako ti sramožljivost usta zapera, ako te mutasti satan skuša;
povej svojemu spovedniku, da te še en greh skerbi, da ga težko
odkriješ; potem pa odgovarjaj odkrito, kar te spovednik vpra¬
šajo , da se znebiš težkega kamna, da rešiš svojo dušo večne
pogube. Morebiti, da kar te skerbi, ni še posebno velik, ali
lehko je pa tudi v nebo vpijoči greh, lehko da imaš celo res
sodomski greh nad seboj. Oj ne slepi samega sebe in reši
svojo dušo, dokler še čas imaš! Morebiti te danes zadnjikrat
kliče Božja milost. „Danes, ko njegov glas slišiš,
nikar ne zakerkni svojega serca!"  Vedi, ako se
svojih grehov čisto ne spoveš in se ne poboljšaš, ne boš več¬
nemu pogubljenju odšel.

Ker je pa mutasti ali sodomski greh tolika gnjusoba v
Božjih očeh in nakopava grešniku take strahotne kazni, je vsa¬
kemu kristijanu sveta dolžnost, da se po svoji moči vstavlja tej
hudobiji in tudi svojega bližnjega odvračuje od nje. Posebno
pazni bodite stariši in gospodarji. Varujte svojih otrok, sker-
bite za svojo družino, da se je ne poloti ta dušna kuga. Očetje
vi in matere ve! Bog ne daj, da bi s svojim hudobnim živ¬
ljenjem svojim otrokom vcepili grozoviti strup tega greha! Oj
ne pozabite, da Bog vas vidi, da sveti zakon ni za plajšč pr e '
grehi, da bote od vsega dejanja in nehanja ojster odgovor dati
morali. Pazite na svoje nekoliko že odrastle otroke; skerbite,
da ima vsako dete svojo postelj; ne pustite jim, se po skrivnih
krajih potikati; glejte, da imate pošteno družino! O kolikokrat

491

hudoben hlapee ali razuzdana dekla, celo zanikern pastir, koli¬
kokrat tak hudobnež s svojo gnjilobo okuži nedolžne otroke!
Zato starši vi! nikoli niste dosti pazljivi; bodite res vidni an-
gelji varhi svojim otrokom, ker veste, da bo pravični Bog
tirjal nedolžne, svete iz vaših rok. Zato pozor! da ne bo iz
vaših hiš šlo vpitje pred Gospoda vojskinih trum, da ne bo ta
greh maščevanja Božjega klical z nebes. Amen.

XXXVI. Kerčanski nauk.

3. Zatiranje ubožcev , vdov in sirot.

Od v nebo vpijočih grehov je zdaj kerščanski nauk. Po¬
vedal sem vam, kaj je radovoljni uboj ? kako in kdaj se človek
radovoljnega ubijanja vdeleži? Tudi sem vas prepričati skusil,
kako velik greh je radovoljni uboj? — Danes teden pa sem
govoril od pregerdega mutastega ali sodomskega greha. Raz¬
ložil sem vam, kako strašno sovraži in kaznuje pravični Bog
ta greh, ki se med kristijani še imenovati ne sme. To sem
vam pokazal v zgodbi nesrečnih Sodomljanov. V drugo pri-
godbo pa sem zavil nauk, kako prežalostne in strahotne na¬
sledke ima ta gerdi greh. In še vam zakličem: Preljubi moji!
Imejte vedno Boga pred očmi; ne pozabite, da Bog vse vidi
m vse vč; da angelj varh povsodi zraven vas stoji in v bukve
vašega .življenja zapisuje, kar je le kolikanj zoper spodobnost in
sramožljivost! Vi zakonski, ne pozabite, kaj je namen svetega
zakona; ne bojte se zaroda; bojte se pa, čez vse se bojte ne¬
srečnega greha; kajti sto otrok vas ne bo pogubilo, en sam
butast greh je pa za pekel zadosti! Ti keršanska mladina pa
vedi, da nedolžnost je najlepše belo oblačilo tvoje duše; na be-

492

lem oblačilu pa se pozna vsak tudi najmanjši madež! Imejte
svoje telo v sveti časti; tempelj sv. Duha je, živ tabernakelj
Jezusa Kristusa je. O kako lepo mora biti stanovanje toliko
imenitnega, sv. Boga! Dotakniti se ga nespodobna roka ne
sme, dotakniti ne! O koliko nedolžnih mladenčev, o koliko
čistih nevest Kristusovih je že oskrunil, je že omadežal pregerdi
mutasti greh! Dobro premislite, ako niste kdaj kaj storili, kar
se storiti ne upate vpričo svojih dobrih staršev in pravih pri¬
jateljev; in ako vam vest le senco tega prestrašnega greha
očita, o ne odlašajte, hitro, hitro, pa odkritoserčno se ga spo¬
vejte! Bog daj, da bi nobeden ne poznal tega prestrašnega,
tega prederznega greha!

Danes vam bom pa opisal tretji v nebo vpijoči greh in
ta je:

3. Zatiranje ubožcev, vdov in sirot.

a) Kteri so ubožci?

Pravi ubožci so tisti revni ljudje, ki so brez lastnega za-
dolženja v pomanjkanji in v potrebi; ki so po vojski, ognju,
povodnji, starosti, bolezni ali pa kaki drugi nesreči v svojo
nadlogo prišli. Med prave, resnične ubožce se pa nikakor pri¬
števati ne morejo tudi mladi, zdravi in močni berači, vlačugarji
in rokovnači ali nadležni cigani, ki bi si svoj vsakdanji kruh
lehko prislužili, ako delati hočejo. Taki postopači se z dobrimi
darovi le še podpirajo v lenobi in v druzih hudobijah. — Ve-
liko je dandanešnji tudi zadolženih revežev, ki bi lehko sebe in
svojo družino pošteno preživljali; pa ali delati nočejo ali pa P°
nepotrebnem zapravljajo, dokler sebe in svoje s požrešnostjo in
pijanostjo v revščino in nadlogo spravijo. Tudi taki si sami
velikrat več pomagati ne morejo in so usmiljenja vredni, zlasti
njihovi otroci, ki si svojega uboštva niso sami krivi.

493

Da bote bolj razumeli, kako velik greh je zatiranje ubož¬
cev, moram vam še poprej v misel vzeti: Zakaj smo
dolžni ubožcem pomagati?

Božja neskončna modrost je pozemeljsko premoženje tako
razdelila, da ga nima vsak enako; temuč eden več, drugi manj,
tretji morebiti celo nič. To pa je modri Bog storil zato, da
smo med seboj združeni, ker eden druzega pomoč potrebujemo.
Bogati potrebuje revnih, ki mu polje obdelujejo ali mu druge
težke dela opravljajo ali kaj postrežejo. Ubogi je navezan na
premožne, da za storjene dela primerjeno plačilo dobi, da za¬
gore sebe in svoje rediti. Pa tudi zato so bogati in ubogi, da
bogati nekaj svojega premoženja ubogim podelijo in si s tem
zasluženje pri Bogu nabirajo; revni pa voljno prenašajo svoje
uboštvo in si ravno s tim svete nebesa služijo. Ravno to, da
so časne dobrote tako premodro razdeljene, je nekaka sveta vez,
ktere vse ljudi na zemlji združuje. Zato pravi sv. Ambrož:
»Ti ubožcu nič svojega ne daš; ampak daš mu, kar je njego¬
vega. Kar je vseh, to ni samo tvoje. Zemlja je vseh, ne samo
Premožnih." In sv. Gregor opominja: »Premožni naj pomnijo,
da niso lastniki, ampak le hišniki časnih darov; zato naj v
Ponižnosti delč; kar delč, ni njihovo." Zato nam je mili Bog
v serce vtisnil pravilo: »Kar ti želiš, da bi ti drugi storili,

to tudi ti drugim stori." Vsak zmed nas pa si želi, ako bi
v potrebi bil, da mu drugi pomorejo; tako nam serce veli, da
todi mi pomagamo njim, ki so v revščini in v uboštvu. Ta
Stas svojega serca pa zaduši in natoro divje zverine obleče,
kdor svoje premoženje zapravlja po igrah, po gostarijah, ali z
De čimerno, gizdavo obleko, ali pse in mačke pita, brez pomoči
P a  pusti, ali z ojstrimi besedami od sebe podi ubožca, ki ima
v  uebesih ravno tistega Očeta, pa bo imel enkrat ravno tistega
ujstrega sodnika Jezusa Kristusa. Ali takemu so rečene, so

Keršanski nauk V. p. ^2

494

zažugane besede sv. pisma, ki pravi: „Kdor zamaši svoje
uho siromakovemu vpitju, bo tudi vpil, P a
ne bo uslišan.* (Preg. 21, 13.) In po Mojzesu Bog pravi:
„Ako kdo zmed tvojih bratov oboža . .. ne z a-
kerkuj svojega serca, in ne stiskaj svoje
roke; temuč odpri jo ubogemu, ter mu posodi,
kar vidiš, da potrebuje ... Ne oberni svojih
oči od svojega ubogega brata..., da ne vpije
zoper te k Gospodu, in ti ne bo v greh; temuč
daj mu, in ne ravnaj zvito, ko mu pomagaš v
njegovih potrebah; da te blagoslovi Gospod,
tvoj Bog vselej in v vsem.*  (V. Mojz. 15, 7—10.)
In poslujšajte, kako lepo nas opominja sv. Duh sam po modrem
Sirahu:  „Sin! miloščine ne odteguj ubozemu,

in svojih oči ne obračaj od siromaka. Ne za¬
ničuj lačnega človeka in ne jezi  reveža v nje¬
govi potrebi. Ne žali serca revnega človeka,
in ne odlašaj daru njemu, ki je v stiski. Ne
odrekuj prošnje stiskanemu, in ne obračaj
svojega obraza od reveža. Ne obračaj svojih
oči od potrebnega (zavoljo jeze, da se reveži ne bodo
nad teboj jezili in te za herbtom kleli),  in njim, ki te
prosijo, ne dajaj priložnosti, dabitezadej
kleli. Zakaj a ko te kdo s razserdenim sercem
preklinja, bo njegova prošnja uslišana; ušli'
šal pa ga bo On, ki ga je vstvaril. Bodi pri'
ljuden z revnim ljudstvom.* (Sir. 4, 1—7.) l z
tega vsi vidimo, da neusmiljenje do ubogih je Božjim naukom
in že prirojeni miloserčnosti nasproti in da se pregreši vsak,
kdor se neusmiljenega skazuje do resnično ubogih in bi j im
lehko pomagal.

495

Ako smo pa dolžni svojemu ubogemu bližnjemu pomagati
že po natorui zapovedi, še veliko bolj smo to dolžni, ker smo
pravoverni kristijani. Saj smo vsi skupaj eno telo, čegar glava
je Jezus Kristus sam. Tedaj smo udje enega telesa. Udje
enega telesa pa eden za druzega skerbč, in ako en ud kaj terpi,
imajo s terpečim vsi drugi usmiljenje. Ako se v nogo zbodeš,
hitro je pripravljeno oko, ki rano ogleduje, hitro se stegne
roka, ki tern izdera; ja vse telo čuti z bolnim udom, naj bo
že terpljenje majhno ali veliko. Ravno tako zvezo moramo imeti
vsi kristijani med seboj, da pokažemo, da smo resnični učenci
Jezusa Kristusa, ki nam veli in zapoveduje, od obilnosti naše
ubogaime dajati: „D a j t e ubogaime od tega, kar

1  Qiate!“  (Luk. 11, 41.) In po svojem učencu sv. Janezu
nam očitno pove, da Božje ljubezni nimamo, da prijatelji Božji
nismo, ako bližnjemu v potrebi ne pomagamo. »Kdor ima
Premoženje tega sveta, in vidi svojega brata,
Ja je v potrebi, in zapre svoje serce pred
njim; kako prebiva ljubezen Božja v njem?"
Vpraša učenec svete ljubezni. (I. Jan. 3, 17.)

Če pa že ni prav, če je greh, kakor nas pamet in sveta
Ve ra uči, ako človek resnično ubogemu ne pomaga, ko bi mu
' e hko pomagal; mar ne bo še veliko veči greh, ako kdo ubo¬
gim krivico ali škodo dela, ali ubožce drugači zatira? Ja greh
J e  vsaka storjena krivica; še veliko veči greh pa je ubozemu
Urjena krivica. In to je greh, ki v nebo za maščevanje kliče,
^ ar  nam sveto pismo na več krajih priča. Sv. Duh pravi:
”^e delaj sile revežu, ker je reven, in ne za¬
diraj potrebnega pri vratih; zakaj Glospod
130  razsodil njegovo pravdo, in bo stiskal nje,
k* so njegovo dušo stiskali."  (Preg. 22, 22, 23.)

jim bo v kazen ravno tako nadlogo in nesrečo poslal, v ka-

32*

496

koršno so oni bližnjega pripravili. In še pravi sveto pismo:
»Prošnja iz ust ubozega, pride do njegovih
(Božjih) ušes in kmalo mu pravica dojde.  (Sir.
21,6.)  To je: Prošnja ubozega pride pred sedež pravice
Božje, in Bog bo pravico storil revežu zoper neusmiljenega pre-
vzetneža.

Zato, preljubi! ne bodite neusmiljenega ali celo hudob¬
nega in terdega serca do ubozih in stiskanih! Bog ne daj pa,
da bi se celo dotikali pravic ali premoženja njihovega; kajti
Božjemu maščevanju bi gotovo ne odšli. Ako vidiš, karšanska
duša! bližnjega v potrebi, nikar se ne daj slepiti lakom¬
nosti, dobičkariji, ali preveliki skerbi za prihodnje, ali z
drugimi praznimi izgovori, ki nič ne veljajo; temuč pomisli, da
je gizdost in napuh, požrešnost in pijanost, nečistost in raz¬
uzdanost, igra ali krivica že veliko veliko hiš poderla, veliko
veliko družin na beraško palico pripravila; da pa miloščina Še
nikogar ni ubožala; temuč marsikoga že v nebesa pripeljala;
marsikoga že tukaj srečnega storila. »Kdor se ubožcev smiljuje,
Gospodu posojuje." Sveti Avguštin pravi: »V ubožni podobi
je hotel lakoto terpeti Gospod, ki svoje bogastvo v nebesih ima.
In zakaj bi se človek pomišljeval, drugemu človeku kaj pode¬
liti, ki ve, da vse Kristusu da, kar svojemu bližnjemu podeli?
Saj daješ njemu, od kterega si vse prejel." Sveto evangelje nas
uči, da neusmiljeno serce nosi znamnje pogubljenja nad seboj;
serce pa, ki ubogim rado pomaga, bo zveličano. Vsi vemo,
kako bo večni sodnik sodnji dan ločil pravične od krivičnih;
in ravno tako vsi vemo, kaj bo govoril Sin človekov njim,
ktere bo djal pri sodbi ob desnico svojo in kako in zakaj bo
pogubil krivične. (Mat. 24.)

Poglejmo sveto, pismo stare zaveze in vidili bomo več ža¬
lostnih zgledov, kako velik greh je zatiranje ubožcev. Ošabni

497

Egipčani so uboge Izraelce zatirali, kakor so vedeli in znali.
Njihov hudobni kralj Farao je v svoji grozovitosti zapovedal
pomoriti vse Izraelske fantiče; nalagal je Izraelcem pretežavne
dela, kterih prenašati, dostoriti niso mogli; mučil, zatiral jih
je, kakor je le mogel. Gospod Bog pa je rekel: „V i d i 1

sem revo svojega ljudstva v Egiptu, in slišal
sem njega krik zavoljo terdobe tistih, ki so
Postavljeni čez dela; in ker poznam njegovo
težavo, stopil sem doli, ga rešit iz rok Egip¬
čanov.*  (II. Mojz. 3, 7, 8.) In Gospod je peljal svoje ljud¬
stvo s svojo mogočno roko iz sužnosti Egiptovske; Faraona pa
in vso vojsko njegovo je pokopal v globočino morja, da nihče
ni odšel.

Tega greha sta se vdeležila kralj Ahab in žena njegova
Jezabela, kakor že veste. Ahab, Izraelski kralj je poželel blizo
svoje palače ležeči vinograd Nabotov. Nabot ga mu odstopiti
ftoče niti za denar niti za menjo, ker je bil vinograd dedščina
njegovih prednikov in ravno zato ga ni hotel od svoje hiše
dati. Ahab pride ves vznemirjen domu, ter se na postelj
verže. Ko pa Jezabela zve vzrok njegovega nepokoja, ga to-
taži in zagotovlja, da mu hoče ona pridobiti zaželjeni vinograd,
tn hudobnica podkupi krive priče, ki pričajo, da je K abot pre¬
klinjal Boga in kralja; in nedolžen je bil v smert obsojen in
s  kamnjem posut. Ko je pa Ahab Nabotov vinograd si pri¬
lastiti hotel, pride prerok Elija na povelje Božje in mu zagrozi:
»To pravi Gospod: Na tem mestu, k j e r s o 1 i-
z ali psi Nabotovo kri, bodo lizali tudi tvojo
kvi . . . Psi bodo snedli Jezabelo na jezra-
^ e  1 s k e m polji.*  (III. Kralj. 21, 19, 23.) In zares! Ko
j 0  šel Ahab na vojsko, prebodi! ga je Sirec 's pšico in za to
r ano je umeri. In ko so omivali njegov voz, prišli so psi, ki

498

so lizali kri, ktera je tekla iz rane po vozu. In Jehu je po¬
stal kralj v Izraelu. In ta je dal povelje, da so Jezabelo vergli
skozi oko njene palače in stena je bila s kervijo oškropljena.
Konji so jo potaptali in psi jo raztergali. Tako kaznuje Bog
nje, ki zatirajo uboge. Ta greh vpije za maščevanje v nebo.

b) Kteri so vdove? in kteri so sirote?

Vdova  je žena, kteri je mož umeri. Stan take zapuščene
žene je navadno žalosten in težaven. So pa tudi vdove, ktere
so vse posvetne, razuzdane, za hudobnim svetom dirjajo, ter v
mesenih sladnostih živijo; te pač tega imena ne zaslužijo; take
niso vdovice, so le norice. Akoravno so res žive, pa so po
besedah sv. pisma mertve; to je na duši mertve. Poštene vdove
sramožljivo, pobožno živd, so svetu odmerle, ter se k molitvi
obernile. Takim gre vsa čast in za nje se celo Bog poteguje.
Taka vdova je bila Ana, od ktere pripoveduje sv. Lukež, da
„ni šla od tempelj na, in je s postom in mo¬
litvami noč in dan Bogu služila."  (Luk. '2, 37.)
Taka je bila serčna Judit, ktera je ojstro oblačilo na svojih
ledjih nosila, ter se vse dpi postila. Taka je bila una Tabita,
ktero je sveti Peter v mestu Jope k življenji obudil.

Sirote  pa imenujemo majhne otroke, kterim so pomerh
stariši, ali kterim so ali pomerli oče ali mati. In kolikor manjši
in kolikor mlajši so taki otroci, toliko bolj zaslužijo to ime:
sirote, in toliko bolj so usmiljenja in pomoči vredni. —

Ojstro zapoved pa daje pravični Bog zastran vdov in sirot.
Že Izraelcem je Bog rekel: „K e d a r žanješ žito na

svoji njivi, in snop pozabiš in popustiš, u e
vračaj se, ga jemat; ampak pusti ga vzeti
ptujcu, in siroti, in vdovi, da te blagoslovi
Gospod, tvoj Bog. . . Tako ne hodi paper'
kovat ne oljk, ne ostalih grozdov, ampak p rI '

499

dejo naj v pridptujcu, siroti in vdovi." (V.
Mojz. 24.) Pri preroku Izaiju pravi:  „Zatiranemu po¬
magajte, siroti prisodite pravico, vdovo bra¬
nite."  (1, 17.) Glejte, preljubi moji! koliko skerb ima Bog
za vdove in zapuščene sirote, da jih tudi drugim v skerb pri¬
poroča. Koliko ljubezen in skerb je skazoval Jezus Kristus
vdovam, pove nam sv. evangelje, ko nam pripoveduje, da je v
mestu Najm obudil mertvega mladenča, edinega sina zapuščene
vdove, ter ga jej je nazaj dal. In v apostoljskem djanji be¬
remo, da je bilo v začetku keršanske cerkve postavljenih sedem
mož, kteri so za živež in druge potrebe zapuščenih vdov skerb
imeli. —

Iz tega že lehko spoznamo, da je naša dolžnost, se pote¬
govati za vdove in sirote; zlasti, ko si sami pomagati ne mo¬
rejo; kajti manjka jim prave brambe. Možje ali očetje namreč,
kteri bi jim na strani stali, ležč v grobu in večkrat ga nimajo,
da bi jim k pravici pomogel. Ako se pa človek pregreši, če
se za zapuščene vdove in sirote ne potegne, ko bi to storiti
zamogel; koliko veči greh še le je, ako jih kdo prostovoljno,
vedama zatira, ali jim, kakor si že bodi, škodo ali krivico dela!
Zato pravi sv. Duh po preroku Jeremiju: »Oeptujcuin
siroti in vdovi ne delate krivice... bom pre¬
bival z vami."  (7, 6.) Ja zatiranje vdov in sirot je tako
velik greh, da v nebo za maščevanje vpije. Že po Mojzesu pravi
Gospod Bog: „Ydove in sirote ne poškodujte; če
jej poškodujete, vpile bote k meni, in jaz
bom uslišal njuno vpitje, in mojajeza se bo
Vnela, in vas bom vdaril  z mečem, in vaše žene
bodo vdove in vaši otroci sirote."  (II. Mojz. 22,
22—24.) Bog, ki ne gleda na veljavo, imenitnost in visokost
krivičnega človeka, usliši molitev razžaljenega. „On ne za-

500

ničuj e prošnje sirote, tudi ne vdove, kedar
zdihovaje svoje reve toži. Ali ne tečejo vdovi
solze po licih, in ali ne vpije zoper njega,
kterijihizžema. Žlic se namreč v nebesa
vzdigujejo, in G-ospod, kisedasprositi, se
jih ne veseli.“ (Sir. 35, 16—19.) In kolikor bolj revne
so vdove in sirote, toliko bolj so usmiljenja in pomoči potrebne;
zato pa ima tudi toliko veči greh, kdor jih neusmiljeno in kri¬
vično zatira. Zato pravi sam Bog:  »Preklet bodi, kdor
spreverže sodbo ptujca, sirote in vdove; in
v s e 1 j u d s t v o n a j r e č e: A m e n.“ (V. Mojz. 27, 19.)
Tudi Jezus je zatiravcem vdov in zapuščenih otrok hudo za-
žugal. Farizejem in pismoukom, ki so na videz veliko molili
in očitno po ulicah miloščino delili, skriveje pa so vdove in
sirote zatirali, jim krivice delali, je rekel: »Gtorjč vam

p i s mar ji in farizeji, hinavci! objedate hiše
vdov, dolgo molitev opravljate; zavoljo tega
bo te prejeli ojstrejšo sodbo.* (Mat. 23, 14.)

Kar pa Bog žuga, to tudi gotovo spolni. Če tudi tukaj
na zemlji zatiravci vdov in sirot ne prejmejo vselej zaslužene
kazni, pa jih še čaka kolikor pozneje toliko ojstreje. Pa tudi tu
na zemlji Bog velikrat pokaže, kako velika je ta pregreha v
njegovih svetih oččh; da! celo večkrat jo očitno tepe po svoji
pravici.

Kraljevemu služabniku Reinholdu je v blagajnici zginilo
precej veliko denarjev; in njega so natolcevali, da je denarje
vkradel. Ker se nedolžnega spričati ni mogel, veržen je bil
v ječo. Njegova družina je bila zapuščena; žena in otroci so
skoraj da obupali. Le v Boga so zaupali, le k njemu so zdi¬
hovali, od njega so pomoči pričakovali. In to zdihovanje m
njihovo zaupanje ni bilo zastonj. Kmalo potem se je pripetilo, da

501

je nek imenitniki kraljev služabnik s konja padel; pa je na
stremenu obvisel in konj ga je za seboj vlekel. Hudo se je
poškodoval, in v tej smertni nevarnosti je obstal, da je on iz
blagajnice denar zmaknil, da bi bil tako poštenega služabnika
ob kruh pripravil. In v strahotnih bolečinah je umeri, preden
ga je deželska pravica dosegla. In Eeinhold je dobil boljšo
službo. Koliko veselje je bilo pri pošteni družini! Njuna perva
pot je bila v cerkev, kjer so se vsi serčno zahvalili Bogu, ki
čuje nad zapuščenimi sirotami.

Ko je bil sv. Juvencij v Padui za škofa, živela je tam
vdova, ki je bila neusmiljenemu lakomniku nekaj malega dolžna.
Krivično je oderuh več tirjal od nje. Uboga vdova potoži svojo
revščino in nadlogo svetemu škofu, ki je bil posebno dober re¬
vežem in ubožcem. Svetnik hitro pošlje svojega diakona k
bogatinu, ter mu da seboj toliko denarjev, kolikor je od vdove
tirjal. Naroči pa diakonu, naj ga ljubeznjivo opomni, da naj
od krivične tirjatve odstopi. Vse svarjenje pa je bilo zastonj.
In diakon mu odšteje, kolikor zahteva. Komaj pa je denar
prejel, zgrudil se je že tudi mertev na tla.

Ni čuda, da zatiranje ubožcev, vdov in sirot je v nebo
vpijoči greh; kajti navadno ubožci, vdove in sirote nimajo člo¬
veka, ki bi se potegoval za nje; zato pa skerbi za nje sam
Bog, ki je najboljši Oče vseh ljudi.

Še vam moram odgovoriti na vprašanje:

Kdo se tega v nebo vpijočega greha v d e-
leži?

Tudi dandanešnji jih je celo med kristjani veliko, ki so
krivi tega velicega greha.

a) Vdeležijo se tega greha premožni,  kteri ubogim,
v resnici potrebnim nič pomagati, nič ubogajmo podeliti nočejo;
a B jih celo stradati, glada umirati puščajo. Hudo se v tem

502

grehu pregreši, ki ubožce zaničujejo, zasramujejo, nad njimi
režijo, ali celo preklinjajo in v jezo gonijo, jim nespodobne
primke dajejo. Tako psovanje nedolžnega ubožca vžali, da ne¬
jevoljen postane zavoljo svojega uboštva, kterega je morebiti po¬
prej radovoljno prenašal. Osramoten in molčč gre spred hiše
tacega zatiravca; zdihljeji in solze njegove pa kažejo, da terdo
občuti zaničevanje in nezasluženo psovanje. Močno vpije tako
zdihovanje proti Bogu in toži zatiravce, ako revež, nedolžno
zatiran tudi nič ne reče. — Kaj mar nima danešnji svet pre¬
možnih zatiravcev ubogih? Kaj druzega, kakor gerdi zatiravci
ubogih so zlasti oni, ki vidijo ubozega človeka v veliki potrebi,
v nadlogi, iz ktere si pomagati ne more, ali v nesreči, v kteri
denar imeti mora, pa ga silijo, da jim mora tudi najpotreb-
nišo lastnino svojo pod nič prepustiti, ali pa za posojeni denar
nezmerne obresti obljubiti; da tako ali gotovino nase zvlečejo
za čisto nizko ceno, ali pa ga s posojilom svojim še globokeje
potisnejo ? — Mar niso zatiravci ubozih tisti oderuhi, ki poso¬
jeni denar na enkrat tirjajo nazaj, in morebiti celo takrat, ko
dobro vedč, da si revež nikakor pomagati ne more ? Taki imajo
toliko veči greh, ako je njihov dolg dobro zavarovan, ako sami
ne potrebujejo tega denarja, ali ako vidijo, da si bližnji po¬
maga, pa so mu nevoščljivi; ali pa bi radi kako posestvo nje¬
govo imeli, kako njivo, ali vinograd ali travnik. Taki so pravi
Ahabi, prave Jezabele.

Nek grajščak je svoj grad podaljšati, prenoviti hotel. Za¬
voljo tega je od svojega revnega podložnega kmeta po sili si
prisvojil nekaj posestva, ki je bilo tik njegovega grada. Knez
Kalabrijanski je zvedel to krivico. Obišče tega grajščaka; hvali
novo zidanje, ter poslednjič postavi vprašanje: „Grajščak! za

koliko bi vi to prelepo stanovanje prepustili?" Po pravici po¬
vem, dč grajščak, da nezrečeno težko bi me stalo, ločiti se od

503

tega kraja in za nobeno ceno bi prostovoljno tega ne odstopil;
le vaša sila, veličastvo! bi me pregnatizamogla, kar se pa ne
bojim od kneza, ki ni zmožen nobene krivice." »Krivica, pra¬
vite, bi bila to mar res krivica, ako bi se jaz po sili polastil
vašega grada?" »Gotovo, reče grajščak, kaj če biti veča kri¬
vica, kaj veče kazni vredno, kakor ako si kdo ptujega posestva
s silo prilasti ? a  »Prav dobro, reče knez, vi ste se sami ob¬
sodili. Urno odstopite svojemu podložnemu ugrabljeno posestvo;
ako ne, gre jutro že za vašo glavo."

Taki oderuhi so zares podobni evangeljskemu hlapcu, ki
je neusmiljeno zgrabil in davil svojega sohlapca, rekoč: »Plačaj
kar si dolžen!" akoravno mu je bil ta le sto malih denarjev
dolžen in ga je prosil, naj ima poterpljenje ž njim, da mu
hoče vse poverniti. Ali, dobro veste, kako se je Gospod raz-
serdil nad njim.

b) Tega greha se vdeležijo prav velikrat in pogosto z e t j e
in neveste,  ki svoje onemogle stariše, taste ali tašče zati¬
rajo, jim zavidajo in oponašajo košček kruha, kterega so si iz¬
govorili; ali jih še celo preklinjajo, jim z gerdimi, nespodob¬
nimi besedami smert želijo, ker bi se jih že skoraj radi znebili
ter komaj pričakujejo njihovega konca, misleči, koliko bolje jim
potem bode. Ali, zapomnite si, vi nehvaležni zetje in ve hu¬
dobne neveste! dobro si za ušesa zapišite, da solze in britki
zdihljeji vaših staršev nezrečeno vpijejo in oblake predirajo, ter
prihajajo pred sedež pravice Božje, ktera vam bo spletla go¬
tovo šibo; in ta šiba vas bo že tu na zemlji tepla, občutljivo
tepla; kajti dala vam bo otroke, ki vas bodo zaničevali, žalili,
preganjali, da vse zadobite nazaj in to z obilnimi obrestmi,
karkoli ste posodili svojim nadležnim starim. Kervavo bo ra¬
njeno vaše serce, da vas pravica Božja kaznuje s tem, s komur
se pregrešite.

504

c) Tretji v nebo vpijoči greh storijo večkrat tudi o s k e r b-
niki,  var  hi  ali jerofi zapuščenih sirot; ako ne skerbijo za
to, da se pošteno izrejajo njim izročeni; ako njih premoženje
premalo varujejo, njih gotovino na negotovo sposodijo, ali si ž
njo sami sebi dobičke delajo; ali če jih sami pri sebi redijo,
jim vsako hrano, vsako oblačilce, vsako stopinjo preveč zaraj-
tajo, ter jih tako ob zapuščeno premoženje pripravijo, ali si
ga krivično in z zvijačo prisvojijo, da ubgim sirotam malo ali
nič ne ostane.

d) Očmi in mačohe!  tudi vi se tega greha večkrat
vdeležite; kedar otroke, ktere ste z ženo ali z možem dobili,
zaničujete, jih za ljubo nimate, za nje manj, kakor za svoje
lastne skerbite, jih zavoljo morebiti njim odločenega premoženja
zavidate, ali s potrebnim ne preskerbujete; jim z jezo ali celo
s kletevjo oponašate vse, kar jim hrane ali obleke dajete, in
to morebiti slabo in nepristojno, akoravno vam delajo in stre¬
žejo, in kolikor premorejo, storijo. Kolikrat se zgodi, da se
zapuščeno dete trese pred divjim očmom ali pred strupeno ma-
čoho! Ja, Bog hotel, da bi res ne bilo! So celo zares Černe
matere, ktere otroke perve žene čertijo zavoljo njim odločene
dediščine, ali ktere s svojim priliznjenim obnašanjem ali s stru¬
penim pikanjem svojega moža toliko omamijo, da otroke svoje
perve žene zatirati začne. Ali gorjč takim staršem! Njihove
sirote vpijejo glasno pred sedež nebeškega Očeta, ki bo uslišal
to vpitje, bo svoj plajšč čez sirote razgernil, hudobne oskerb-
nike pa zavoljo storjenih krivic ojtro kaznoval.

e) Tudi deželska gosposka in sodniki  ali dohtarji
se velikrat vdeležijo tega v nebo vpijočega greha; ako nam¬
reč imenitnim ali bogatim zoper uboge, vdove in sirote krivično
sodbo izrečejo; ali kedar pritožeb revnih, zapuščenih ne poslu¬
šajo, ako so tudi pravične; ali če take pritožbe na dolgo vle-

505

čejo, jim pravice priznati nočejo; ali jim s svojimi zvijačami
vso pravico prikrivajo. »Gor j d njim,  pravi Gospod Bog
pri preroku, kteri krivične postave narejajo, in
pisarjem, ki krivične ukaze pišejo, da bi za¬
tirali v sodbi reveže, in zvijali pravde niz¬
kih mojega ljudstva, da bi jim bile vdove v
rop, in da bi sirote oropali!" (Izaj. 10, 1.) In še
pravi:  »V  d o v i n e pravde ne razsodijo, sirotine
reči ne poravnajo, in pravice ubogim ne pri¬
sodijo. Ali ne bom taeih reči obiskal? reče
Gospod, in ali se ne bo nad takim ljudstvom
moj duh maščeval?" (Jer. 5, 28. 29.)

Kralju Teodoriku se s solznimi očmi pritoži uboga vdova,
da njena tožba že tri leta leži pri gosposki, in da vse njene
pota in mile prošnje nič ne zdajo, ona pa zato veliko škodo
terpi. Kralj urno pokliče sodnika, ki sta to vdovino tožbo v
rokah imela, ter jima zapove, naj to reč prej ko prej doženeta.
Oba sodnika se ročno poprime ta dela in v treh dneh je bilo
vse zgotovljeno in vdovi pravica priznana. Kralj ju zdaj vpraša,
ali sta se s tem delom veliko trudila? Sodnika odgovorita:
»Nič težkega ni bilo; kajti sodba je bila prav lehka.“ In kralj
serdito reče: » Hitro pokličite rabeljna, da obadva sodnika obesi!“
Sodnika obledita, prosita, da bi se ju kralj usmilil, tem bolj, ker
sta povelje njegovo tako urno rešila. »Hudobneža, zažene kralj,
ne zato, ker sta sodbo tako naglo sklenila, sta smert zaslužila;
ampak zato sta smerti kriva, ker sta tri cele leta vlekla stvar,
ktero sta po lastnem spričevanji lehko, brez truda v treh dneh
skončala, in to zoper mojo vama dobro znano voljo, po kteri
sta se pri nastopu svoje službe zavezala, urno rešiti vse pri¬
tožbe, zlasti pa še pritožbe vdov in zapuščenih sirot." — Kaj

506

ne bi tudi dandanešnji potrebovali tacega kralja marsikteri ubožci,
vdove in zapuščene sirote?

f) Tudi je kriv tega greha vsak, kteri s svojo zvi¬
jačo, ali z lažjo, in celo krivo prisego  svojemu
ubožnišemu sosedu pri posestvu kako škodo ali krivico stori;
ali celo njega in njegovo družino s hiše in posestva prežene.
Ali kdor ubogim, vdovam in sirotam dražje kaj prodaja, kakor
drugim, ali od njih goljufivo boljši kup kaj kupuje.

Kristjani moji! varujte se, da se ne vdeležite tega veli-
cega greha, da vas ne zadene z neba klicano maščevanje. Kar
ti nočeš, da bi kdaj kdo tebi ali tvojim storil, ne delaj nikdar
drugim tega. Veliko bolj se poteguj na vso moč za uboge,
vdove in sirote, zagovarjaj njihove pravice, vstavljaj se vsaki
krivici, vsemu zatiranju teh rev, svetuj, pomagaj in zlajšuj jim
težko osodo njihovo, kolikor in kjerkoli premoreš. Tako boš
delal prav keršansko, si boš pridobil blagoslov ubogih, dopa-
danje bližnjega, in ljubezen in usmiljenje Božje, kakor je za¬
pisano : »Kdor hodi za pravico in za usmilje¬

njem, našel bo življenje, pravico in slavo."
(Preg. 21, 21.) Amen.

XXXVII. Keršanski nauk.

4. Delavcem in najemnikom zaslužek zaderževati ali uter-
govati.

Od tretjega v nebo vpijočega greha sem vam govoril v
zadnjem keršanskem nauku, ter vam razložil, kako velik greh
je zatiranje ubožcev, vdov in sirot; pa sem tudi povedal, kdo
in kako se vdeleži tega greha. K temu nauku rečem še danes,

50-7

vam kerščanski ubožci in reveži! spominjajte se v svojih nad¬
logah in v svoji revščini ubozega Jezusa, ki je kralj nebes in
zemlje, pa se je iz ljubezni do nas ubozih Evinih otrok včlovečil
in glejte! ni imel toliko svojega, da bi bil glavo na svoje položil.
Ako ste bolj ubogi, bolj ste Jezusu podobni! — Vam keršan-
ske vdove! pa rečem s sv. Hironimom: »Bodite potolažene; Bog
vas ni zapustil; on vas ni zavergel, ko je vaše može k sebi
poklical; on vam je hotel le pokazati pot svetejšega življenja.
Zato v Boga zaupajte ter se s pobožnim življenjem njegove po¬
moči vredne storite." Ako vam pa kaže, stopiti v drugi zakon,
ravnajte se po svetu sv. Pavla, da se z drugim možem zaro¬
čite v Gospodu, v Božjem strahu in s čisto vestjo. Ako pa
vdovice ostanete, skerbite bolj za večno, kako bi bolj Bogu
dopadle, da bote svete na duši in na telesu, in Gospod je za¬
dosti mogočen, da bo skerbel za vas.

Zapuščeni siroti pa rečem: Bodi potolažena uboga sirota!
Vem, da z Davidom zdihuješ: »Moj oče in moja mati
sta me zapustila!"  Pa poglej! David precej na to pravi:
»Gospod pa meje  sprejel."  (Psalm. 26, 10.) Bog
je pomočnik ubožcem in zapuščenim sirotam. Le pobožno živi,
ljubi, spoštuj svoje oskerbnike; bodi zmeraj dobro dete in sam
Bog ti bo tvoj dober oče. Glej, kako velika sreča je, da imaš
tam v nebesih Boga, tako mogočnega Očeta.

Danes pa vam želim opisati četerti v nebo vpijoči greh.
In ta je:

4. Delavcem in najemnikom zaslužek zader-
ževati ali utergovati.

Zavoljo greha, v raji storjenega, je pravični Bog izrekel
Adamu in v njem vsemu človeškemu rodu to-le sodbo: »V potu
svojega obraza boš kruh jedel."  (I. Mojz. 3, 19.) In
ni ga človeka na zemlji, ki bi ne čutil te večne sodbe; kajti

508

vsi smo v solzni dolini. Vratar se poti za drevesom po njivi;
rokodelec se peha s svojimi rokami; najemnik ali dninar se
trudi pri svojem delu; tudi gospod beli svojo glavo in kralj
ima svoje skerbi. In naj se čiovek trudi in trudi, vendar si
sam nikakor preskerbeti ne more vsega, kar potrebuje. Ne¬
skončno modri Bog je tako vredil, da eden drugemu pripomo¬
remo; kajti on je vstvaril mnogotere stanove. Zato si človek
najema druge, hlapce, dekle, delavce, da mu pomorejo, posto¬
rijo, kar sam storiti ne more. Ti si sam oblačil pripraviti ne
moreš. Pomisli, koliko jih je bilo treba, da si le srajco obleči
zamoreš! Oratar, ki je njivo preoral, in to ne sam, sejavec, ki
je seme sejal, roke, ki so lan spulile, po tleh pogernile, zopet
sušile in sterle, mikale in predle, vile in prale, osnovale in
tkale; preden je bila srajca gotova, koliko rok je bilo delavnih
zato. Sam si ne moreš hiše stesati, pozidati in pokriti. Sam
si ne znaš in ne moreš vsega potrebnega orodja pripraviti; in
tako dalej. Glejte, ljubi moji! Mi potrebujemo toraj eden dru-
zega. To ptujo pomoč pa moramo poverniti, ali da damo delo
za delo ali pa povernemo delo s plačilom. In tako vsak ve
in spozna, da potrebujemo hlapcev in dekel in druzih najem¬
nikov, kterim smo dolžni poverniti, poplačati njih delo, kakor
smo se ž njimi pogodili.

Že zdrava pamet nam pravi, da ne bi bilo prav, ako bi
svojim poslom ali najemnikom zaslužek pritergovali ali zader-
ževali. Ne le da bi svojemu bližnjemu tako škodo storili, mi
bi tudi njegovo upanje ogoljufali, ter bi svojo storjeno obljubo,
dano besedo prelomili.

Kako pa nam tudi Bog zaterduje na več krajih svetega
pisma stare in nove zaveze, pogojeno plačilo natanko in urno
odrajtati! „Naj ne ostaja plačilo najemnika tvojega
pri tebi do jutra,“  pravi Gospod Bog. (III. Mojz. 19, 13.)

509

»Ne odrekaj plačila svojemu potrebnemu in
ubožnemu bratu, ali ptujcu, ki biva s teboj
v deželi in je znotraj tvojih vrat; temuč še
tisti dan mu daj plačilo njegovega dela pred solnč-
nim zahodom zakaj, ubožen je, in s tem ohranuje
svoje življenje; da ne vpije zoper te k Gospodu
in da ti ne bo šteto v greh;“ pravi zopet sveto pismo.
(V. Mojz. 24, 14, 15.)) Poslušajte, kaj še pravi sv. Duh:
Kruh revežev je živež ubozih; kdor jim ga vzame,
je ubijavec. Kdor v potu pridobljeni kruh vkrade,
enak je njemu, ki svojega bližnjega ubije. Kdor
kri prelije in pa on, ki najemnika ogoljufa, sta
brata.“ (Sir. 34, 25—27.) Zato tako lepo opominja stari
Tobija svojega sina in pravi:  „Kdor ti kaj dela, daj
mu berž plačilo, in plačilo tvojega najemnika
naj nikdar pri tebi ne zastaja." (Tob. 4, 15.) Kako
Vestno in na tanko mora biti odrajtano pogojeno plačilo, kaže
nam Jezus Kristus, naš Gospod, sam v priliki od gospoda, ki
je poslal svoje delavce v svoj vinograd, pa je na večer ukazal
svojemu hišniku, da jim je berž odrajtal zasluženo plačilo. In
kako ojstro piše sv. apostelj Jakob!  „B  o g a t i n c i! jokajte
in tulite zavoljo svojih nadlog, ki bodo nad vas
Prišle. Yaše bogastvo je strohnelo; vaše oblačila
so od molov snedene. Vaše zl,ato in srebro je za-
r jovelo, in njuna rja bo v pričevanje zoper vas
*n bo požerla vaše meso, kakor ogenj. Nabrali
ste si zaklad jeze za poslednje dni. Glejte! pla¬
nilo, ki ste ga utergali delavcem, kteri so vaše
Polje poželi, vpije; in njih vpitje je prišlo do
ll šes  Gospoda vojskinih trum." (Jak. 5, 1—4.)

Keršanski nauk V. p.

33

510

a) Vsi ti izreki svetega pisma nam dosti določno pravijo,
da je velik, v nebo za maščevanje vpijoči greh, ako se delav¬
cem in najemnikom zaslužek zaderžuje ali priterguje. Velika
gnjusoba je ta greh v Božjih očeh. In vendar je ta greh tudi
dandanešnji med ljudmi, ja celo med nami, ki se kristjane ime¬
nujemo. Kolikokrat se tega greha vdeležijo gospodarji,
ki svojim poslom ali najemnikom zasluže¬
nega plačila  ne  o d r a j t a j o. Marši kteri posel več let
pušča svoj zaslužek pri gospodarji, ter si misli ž njim pobolj¬
šati svoje stare dni,  ali si ga prihranuje za kako neprevideno
nadlogo; pa nekeršanski gospodar mu kervavo zasluženo plačilo
zapravi ali pa utaji, ali prideržuje ali uterga. Pač je to ne¬
usmiljeno, nekeršansko!

Marši kteri gospodar se izgovarja, da svojemu hlapcu uterga
plačilo zato, da si poverne, kar mu je hlapec škode
storil.  Ako si za gotovo prepričan, da ti je tvoj posel res¬
nično in s svojo zanikernostjo ali pa nalašč škodo storil, si
brez greha, ako si storjeno škodo ž njegovim plačilom nado¬
mestiš in poverneš. Ako pa tvoj posel stori svojo dolžnost, J e
pri delu priden in previden, pa se ti vendar kaka škoda pri'
peti, zato pa ni odgovorno nobeno družinče. In očitno krivico
bi mu storil, ako bi ga natolceval, ali mu zaslužek kratil, ko
nisi popolnoma prepričan,. da je tvoj posel zares nesrečo ah
škodo sam zakrivil.

Marsiktera gospodinja se izgovarja, da zato svoji dekli ne
da vsega plačila, ker je pred časom šla iz službe.  Ako
je dekla ušla brez vzroka, zlasti morebiti, ko bi jo ti najbolj
potrebovala, smeš jej toliko prideržati, kolikor si na škodi do
časa, da drugo dobiš. Ali vendar vam rečem: Keršanski S°'
spodarji in ve gospodinje! dajte svojim poslom vse, kar so za-
•služili; kajti bolje je krivico terpeti, kakor krivico storiti-

511

Morebiti ima pa dekla imeniten vzrok, tvojo hišo zapustiti.
Morebiti je njena nedolžnost,' njena duša, njeno zveličanje v ve¬
liki nevarnosti v tvoji hiši ? Morebiti jo zalezuje hlapec, ali tvoj
odraščeni sin ali celo gospodar? Kaj bi ne bilo velik, v nebo
vpijoči greh, ako bi taki revi pritergovala plačilo, kterega je
kervavo zaslužila; ako ti tudi vzroka očitno razodeti noče, ker
le žaliti noče?

Marsikdo se izgovarja,, da nima s čim plačati,  da
res ne more zasluženega plačila odrajtovati. Ali tudi ta izgovor
Pri večnem sodniku ne bo veljaven. Taki bi se lehko pri jedi
Mi pijači, ali pri gizdovi obleki ali neumnih veselicah toliko
prihranili, da bi ubogo družinče pošteno odrajtali; ali pa mogli
sploh bolje gospodariti; ali če pa že naprej previdiš, da ne boš
mogel poslom toliko dati, kar zahtevajo, imej jih le toliko, ko¬
likor jih je po svojem stanu plačati zamoreš.

O marsikteremu poslu se godi, kakor se je godilo nekdaj
Jakobu v Labanovi hiši! Jakob je Labanu dvajset let služil,
in to pridno in zvesto, pa vendar je imel slabo življenje. Po
dne je od vročine kopernel, po noči tudi mraza premiral in
spanje se je ogibalo njegovih oči. Kar se je škode zgodilo, že
Je bil on krivo obsojen, jo poverniti in Laban mu je vsaj deset¬
krat plačilo overgel, in neusmiljeno in ojstro je ž njim ravnal,
Jasi ravno je Laban sam spoznal, da je njegova hiša blagoslovljena
z avoljo Jakoba. Kaj ni tudi dandanešnji dosti takih Labanov,
ki zavidajo in čertijo svoje posle, morebiti zato, ker so pošteni
111  se hišnih hudobij vdeležiti nočejo, ter jim plačilo 1  kratijo ?
Ali ljubi gospodarji! nikar ne posnemajte krivičnega Labana,
P& dobro zapomnite si besede sv. Jakoba, ktere sem vam že
Predal: *P 1 a č i 1 o, ki ste ga u t e r g a 1 i delavcem,
v  P i j e; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda

v  o j s k i n i h trum/  To je do tistega, ki je Gospod an¬
us*

512

geljev, pa tudi G-ospod strele, toče, divjih zverin, kuge in vseh
tistih šib, s kterimi svoje pravično in ojstro kaznovanje ra¬
zodeva. Sv. apostelj hoče reči: Delavcem in najemnikom uter-
gani zaslužek vpije k Bogu za maščevanje , in pravični Bog
usliši to vpitje in hudobne krivičnike tepe. Sreča odide, nesreča
pa pride; njihovi naklepi in nameni jim spodletijo, uboštvo in
bolezen jih napade; ogenj, toča, povodinj pridere čez nje. Mislijo
sicer, ko jih zadene pravična šiba Božja: Nesreča ali hudoben
človek je tega kriv. Ko bi pa odkritoserčno soditi hotli, bi
mogli spoznati, da pravi vzrok je v nebo vpijoča krivica, ktero
so delavcem ali najemnikom storili.

Pravična kazen takim gospodarjem je tudi ta, da imajo
med svojimi posli večidel same smeti in zveržek , ki že s tem
namenom v tako službo gredč, da bodo gospodarjem kradli, j>b
goljufovali in si tako sami plačevali, kar jim gospodarji priter-
gati hočejo.

b) Tega greha se drugič vdeležijo, k t e r i
delavcem ali najemnikom zasluženega pl a '
čila o pravem času ne odrajtajo,  akoravno jh* 1
nič ne utergajo. Pri poslih je čas plačila, kedar leto imajo i
in takrat imajo posli pravico do svojega plačila, kterega j' 111
nihče zaderžati ne sme, ako posli sami v to ne privolijo*
Odrajtaj jim toraj vselej ob letu; kajti ta zaslužek si lehko v
dobiček obernejo. Nikdar jim ne zaderžuj tega plačila; 1°^
ti je vsako leto posebej odrajtati; in kako nevarno bi bilo tako
prideržanje zasluženega plačila; lehko bi se primerilo, da to
nagla smert preseli v večnost in družinče bi svojega ne dobilo?
ali pa bi še le z gosposko zaslužka iskati moglo, kar se do-
stikrat zgodi.

Najemnike ali dninarje plačaj vsak dan posebej ali ako h
celi teden delajo, vsaj konec tedna, po opominu sta.rega TobiJ a  •

413

»Kdor ti kaj dela, berž mu daj plačil o. “ (Tot).
4, 15.) Nekteri delavci delajo na račun ali za plačilo na go¬
tov čas, da dobijo svoj zaslužek vsaki mesec ali vsake kvatre.
Kdor jih v tem odločenem času ne plača, vdeleži se četertega
v nebo vpijočega greha; kajti delavec živi od zaslužka svojih
r ok; in v veliko zadergo ga pripraviš, ako mu o pravem času
ne plačaš, kar je zaslužil. Marsikterikrat se zgodi, da celo
premožni rokodelcem prideržuje zasluženo plačilo, in ubogi de¬
lavec nima morebiti za kaj potrebne hrane sebi in svoji dru¬
žni si kupiti.

V starih zgodbah berem to-le žalostno prigodbo. Bilo je
t° v desetem stoletji. Flandernskega grofa naj stareji sin, Jo-
zeramuus z imenom, se je s svojimi brati kratkočasil zunaj
grada. Bliža se mu uboga, tuge in reve preobležena ženica.
M svoji pletenici je imela nekaj lepih jabelk, ktere je na svo-
J e m malem vertecu skerbno zorila in nekaj otročjih igrač, ktere
J e  sama s svojimi rokami naredila. Vse to je ponudila mla¬
demu grofu za čisto majhno ceno, da bi svojim razstradanim
otrokom kaj živeža kupila; kajti bila je dragina v deželi, in
uboga vdova ni imela s čim prehranjati svojih malih otročičev.
Mladi grof kupi vse, kar je žena imela v svoji pletenici. Pa
denarja pri sebi ni imel, zatorej je rekel ženi, naj malo po-
^ a ka, da jej iz grada pogojeni denar prinese. Celo košarnico
Uese grofiček v grad in lepo rumeno sadje razdeli med dvorne
gospodičine svoje matere; med tem pa vganja toliko šale in
Grčije, da pozabi na čakajočo vdovo pred gradom. Reva pa v
e Uomer gleda na grajske vrata ter željno željno pričakuje ob¬
ljubljene plače. Vsaka četertinka ure jej je bila neizrečeno
( l°-'ga; kajti vedno so jej bili lačni otroci pred očmi. Večkrat
Vs tane in hoče domu iti, pa s težkim sercem zopet čaka četer-
Huko za četertinko, da pride noč, ki jo opomni, naj se domu

514

poda. Trudna, lačna, zdelana od dolzega in nekoristnega ča¬
kanja tava proti domu; najhuje pa jo tlači, ker nima grižljeja
kruha, da bi ga ubogim otročičem podala. Večkrat se ozira
nazaj, ali jo bo vendar kdo poklical, in jej toliko zaželjeno
plačilo podal; ali vse upanje je bilo zastonj. Britkosti, žalosti,
skerbi in ljubezni do svojih nedolžnih otročičev vsa prevzeta,
prisope do svoje kočice. S solznimi očmi stopi v hišico, ali
strah in groza! otročiča, od glada zamorjena, ležita na tleh —
mertva! Celo noč prejoka in prevpije; britka želja po serdu
premaguje njeno pobito serce. Zgodaj v jutro vzame oba otroka
v svoje naročje, in gre s to žalostno težo v grad, in toliko
silno in tako dolgo prosi, da jo pustijo pred grofa. Ljubeznjivo
jo grof vpraša, kaj bi rada? Ona pa položi oba merlička na
tla ter poklekne in pravi: „Ako hočete biti resnični knez, mo¬
gočni gospod Flandernski! morate danes ojstro sodbo skleniti,
nič vas motiti ne sme, naj bi bil zatoženec še tako imeniten in
vam še tako ljub. Moja pritožba sta dva moja otročiča; vzrok
njune smerti moram razodeti. Da morivca naznanim, to mi bo
veliko nevarnost napravilo; ali saj nimam nič več zgubiti ? D*
ta morivec je med vami, je vaše kervi, je vaš sin Jozeramnus?"
Stari grof, ves presunjen, ukaže ubogi revi, da mu je vse na
tanko razodela in ko še popraša svojega sina in se vsega po¬
polnoma prepriča, poda se natihoma v bližnje mesto, kjer je
bila sodnija. Tem sodnikom dopove vso prigodbo, pa imena
morivca ne razodene , ter jim naloži, da svojo sodbo izrečejo.
Obsodili so, da mladeneč je kriv smerti obeh otrok, in je tako
tudi on smerti kriv. In stari grof je poterdil to sodbo in J°'
zeramnus je bil ob glavo djan. — Huda, ojstra kazen je bila-
Nauk vam daje, kako ojstro bo kaznoval pravični Bog vsacega,
ki zasluženo plačilo prideržuje najemnikom ali delavcem svojim-

515

c) Tega v nebo vpijočega greha se vdeležijo tudi tisti go¬
spodarji in gospodinje, ki svojini poslom, delavcem in najem¬
nikom slabo, nezdravo ali netečnohranoda-
jejo, ali pa jih lakoto terpeti pustijo;  ali kteri
jim nezdravo, nesnažno stanovanje odločijo;
ali jim za pogojeno plačilo slabo oblačilo ali slabo
obutev dajo,  misleči, za družino je vse dobro. Tudi tisti
se v tem grehu pregrešd, ki svoje delavce 1 a h k o m i š 1 j e n o,
brez potrebe  silijo k delu, ki je za življenje nji¬
hovo' nevarno;  ali kteri svoje posle z delom preob-
1 o ž i j o;  ali če družinče zboli, mu za ozdravljenje ne
skerbijo,  ga morebiti še preč iz hiše spravijo, ali mu ne¬
usmiljeno zamudo ali postrežbo zarajtajo. Tako obnašanje do
delavcev ali najemnikov je krivično, nečloveško in kliče za
maščevanje v nebo.

Berem od moža, ki si je že marsiktere krivice vdeležil; tudi
svojim poslom je obetal poštene plačila, ali kedar je obljubljeni
zaslužek plačeval, že je vedel z lažjo in zvijačo vselej kaj pri-
tergati. Bavno je bil na potu, da bi bližnjega kmeta ogoljufal
in ga ž njegovega posestva pregnal. Test mu je sicer očitala,
da to ni prav; ali ni je poslušal stari oderuh. Pot ga je pri¬
peljala memo jezera, kjer je ravno svinjski čoban svojo čedo
napajati hotel. Svinje pa niso htele v vodo, ker je bil ravno
tam precej visok breg do jezera. Čoban nejevoljen začne s
korobačem pokati in vpije na vse gerlo: „Le noter, le noter,

kakor goljufi in oderuhi v pekel!" In vsa čeda se krohoteča
zažene v jezero. Čobanove besede in zuškama skok cele črede
v globoko jezero je hudobnega moža pretreslo, da je šel v sš,
odstopil od svojega naklepa, in je odsihmal svojim podložnim
natanko odrajtoval, kar jim gre; in postal je pravičen mož.

516

Povedal sem vam zdaj, kdo in kako se človek vdeleži če-
tertega v nebo vpijočega greha. Tudi sem vam pokazal, kako
velik je ta greh in kako se pravični Bog grozi takim grešnikom
in jih večkrat že tukaj na zemlji ojstro kaznuje. — Zdaj imam
pa še vam, keršanski posli in delavci! eno besedo.

Delavci, najemniki, posli, vi hlapci in dekle! storite tudi
vi vselej svojo dolžnost! Le priden delavec je vreden svojega
zaslužka. Krivica pa je, tudi tatvina, ako več vzamete, ali
več tirjate, kakor pošteno zaslužite. Dobro si zapomnite, da le
tisti storijo v nebo vpijoči greh, ki pritergujejo ali prideržujejo
zasluženo  plačilo. Zato morate vi delavci! to plačilo res¬
nično in pošteno zaslužiti;  drugači bi se pregrešili zoper
sedmo Božjo zapoved.

Kakor vi posli tarnate in tožite čez svoj stan, in morebiti
po pravici niste zadovoljni s svojimi gospodarji; tako pa tudi
marsikteri gospodar po pravici toži, da se težko dobi pošten
hlapec in dobra dekla. In zares! ali ni veliko poslov, delavcev
ali najemnikov, kteri bi se smeli vprašati: „Kaj stojite brez

dela celi dan?“ Marsikteri najemniki pridejo prepozno na delo,
ga prezgodaj zopet popuste in vendar tirjajo plačilo od celega
dne. Marsikteri vlečejo in mečkajo svoje delo in le polehkoma
vijejo svoje roke, da, kar bi lehko en dan storili, morebiti dva
dni postopajo. Ali niso najemniki, ki svoje delo precenijo, pre¬
več zarajtajo? Ali če se jim delo na dom da; kaj niso nepo¬
šteni zadosti, da koščike platna, suknja, usnja ali železa sebi
prihranijo? Mar ni to tudi greh? To je tatvina, prepovedana
v sedmi zapovedi. Kakor želite pošteno plačilo, morate storiti
tudi pošteno delo svoje. Ali pa niso tudi nekteri delavci le
takrat pridni, kedar gospodar za njimi stoji; ali ki delajo le
tako dolgo, dokler jim gospodar na perste gleda? Ali se ne
dobijo nezvesti posli, ki gospodarjem skrivši zmikajo jedila, pi-

517

jafie ali tudi denarje, ki so pravi hišni tatovi? Marsikteri dru¬
gim kaj od hiše dajejo, da za nje kaj store ali opravijo; ja so
celo hudobni posli, ki si marsikaj prilasti, da se ložej nališpajo
ali še kaj hujega v škodo gospodarjevo počenjajo. Koliko škodo
napravijo neskerbni, hudobni posli svojim gospodarjem, ki so
premalo pazljivi pri živini in na orodje nič ne. gledajo in v
svoji hudobiji še pravijo : Saj ima gospodar zadosti, si bo pa

drugo omislil ali kupil! Velikrat hudobno družince v zadrego
pripravi gospodarja, ako ga brez vsega pravega vzroka popusti
sred leta ali kedar je največ dela. — Ljubi moji delavci in
najemniki! vprašam vas: Ali zaslužite pri takem obnašanji

obljubljeno plačilo? Mar je to zasluženo,  kar tako po
slabem delu vendar prejmete ali imeti hočete ? Kakor so
gospodarji dolžni zasluženo plačilo natanko odrajtovati in vse
zaderžano ali pritergano poverniti; tako ste dolžni vi posli po¬
šteno in zvesto delati svoje delo: in kar ste zaleneli, prosto¬
voljno ali neskerbno pokvarili ali celo pokradli, dolžni ste
poverniti.

Koliko pa je dandanešnji poslov, kterim je le veliko in
visoko plačilo in dobro jelo in pilo v mar, ki se pa za delo,
skorej bi rekel, ne zmenijo ne! „Marsikteri posel se poti pri
jelu, ki ga zebe pri delu!" Saj marsikteri le gleda, kaj bi
boljšega povžil; kaj in kako bi koristnega storil, mu še mar
ni. Zato je veliko hlapcev in dekel, ki s pošteno hrano niste
zadovoljni, ki vsako jed prevzetno obgodernjate. Ali vedite, da
se prav velikrat zgodi, da, kdor si v mladosti jedila zbira, v
starosti glada umira. Kaj vam tu v misel vzamem domači
zgled , kterega ste, berž ko ne, že slišali. — Prevzeten hla¬
pec je služil pri poštenem gospodarju. Predobro mu je bilo.
Kruha se je prenajedel, ali kakor pravimo: kruha je bil pijan.
In kaj je hujšega, kakor je kruhna pijanost? Nobena jed mu

518

ni bila povšeč. Kedar je gospodinja kuhanega boba na mizo
prinesla, zamer d a se gerdi hlapec, žlico oberne in s robom v
skledo poseže, rekoč: „Ako se bob roba moje žlice primeš,
snedel te bom; ako se pa ne primeš, te jedel ne bom.“ Ne¬
umneži se mu posmehujejo in tudi ne jedo; pametni ga milu-
jejo, da mu bob še dober bo. Ta prevzetnež se oženi in sam
gospodariti začne. Kmalo si ni imel kaj zbirati. Rad bi bil
jedel tehtni bob pa še za seme ga ni imel. Vzame prazno
vrečo ter gre nekdanjega gospodarja boba za seme prosit. Go¬
spodar ga pelje v svojo žitnico ter mu pokaže lepo predalo do¬
brega boba. Vzame leseno vevnico, oberne jo narobe in v bob
potisne, rekoč: Bob, ako se vevnice primeš , te nekdanjemu

zberljivemu hlapcu dam; če se pa ne primeš, te ne dam.“ Ne¬
srečnega, poprej prevzetnega zberljivca solze polijč; pa pošte¬
nega gospodarja tudi ganejo, da mu polno vrečo boba nasuje.
Nam vsem pa ta napuhnež, toliko ponižan, lep zgled daje, da
si nikar v jedi ne zbirajmo in nobene jedi ne zaničujmo, ako-
ravno se nam ne prileže; kajti zarečenega kruha se kaj ve¬
liko sne.

Tako toraj ljubi moji delavci in najemniki! tudi vi bote
ojster odgovor enkrat dajali od vašega dejanja in nehanja, od
vse nezvestobe in lenobe. Verjemite mi, da z nezvestobo in
prevzetnostjo si sami sebi največo krivico delate, ker tako zgu¬
bite svoje poštenje , da se vas pošteni gospodarji ne upajo v
službo vzeti. Po smerti vas pa čaka grozna sodba; kajti pra¬
vični Bog poreče: Nepridnemu hlapcu, nepridni dekli, lenemu
najemniku, nemarnemu rokodelcu »zvežite roke in noge,
inverzitegav vnajno temo, kjer bo jok in
škripanje z zobmi."  (Mat. 22, 13.) Zato pa keršanski
delavci in posli! delajte pošteno, zaslužite pošteno plačilo, ktero
prejemate; kajti plačilo jemati, kterega zaslužili niste, je toliko,

519

kakor krasti. Ako bi vam krivični gospodar tudi res plačilo
zaderževal ali pritergal, nikar si sami ne plačujte in svojega
dela nikar ne zamujajte! Slasti si pa še zapomnite: Ne delajte
le za časno, majhno plačilo, delajte iz ljubezni do Boga in zato
vas čaka večno plačilo. Kolikor manj dobite časnega plačila,
toliko več vas čaka unkraj groba, ako delate in terpite iz pra¬
vega namena.

Yi pa preljubi gospodarji in preljube gospodinje! posne¬
majte evangeljskega stotnika, ki se je toliko prizadeval za svo¬
jega bolnega hlapca, mu skazoval toliko lepo ljubezen, da je
sam do Jezusa šel, in mu tu ljubeznjivo zdravje sprosil. Pomi¬
slite večkrat, kaj bi vi želeli, ako bi vi posli bili; pomislite,
da tudi vaši posli so otroci ravno tistega Očeta, ki je v ne¬
besih, pred kterim gospodar ni več, kakor hlapec njegov, go¬
spodinja nič več, kakor je dekla njena; in pred kterim tisti
največ velja, ki ga čez vse ljubi, vse iz ljubezni do njega stori.
Zato jim odrajtujte pošteno, kar in kakor ste se ž njimi pogo¬
dili, da ne bote po smerti težko zato terpeli, da vas pravični
sodnik ne verže v grozovito ječo, kjer bi storjeno krivico pla¬
čevali skozi celo nezmerno in neskončno večnost! Varujte se
tega v nebo vpijočega greha! Bog ne daj, da bi delavcem ali
najemnikom kdaj zaderževali ali pritergovali njihov zaslužek!
Gospod Bog sam zato pravi: »Prišel bom k vam v sodbo
in bom nagla priča . . . njim, ki tergajo na¬
jemnikom plačilo (da bote zdajci spoznali
svoje zadolžen j e, pa tudi svetost in pravico
Božjo) in njim, ki zatirajo vdove, sirote in
ptujce in se mene ne boj 6 ,  pravi Gospod v o j-
skinih trum."  (Mat. 3, 5.)

Preljubi bratje in sestre v Kristusu! Zdaj je še setev za
nas; zdaj eni gospodujejo in zapovedujejo, drugi služijo in

520

ubogajo; skoraj skoraj bo nastopila žetev, kjer ne bo razločka
med gospodom in hlapcem, ne bo razločka med gospodinjo in
deklo; kjer bo razloček delala samo pravica in krivica. Vi
pravični gospodarji in ve pravične gospodinje, vi pošteni hlapci
in ve pridne dekle! vi vsi bote gospodovali s Kristusom v ne¬
beškem kraljestvu; ali vi krivični gospodarji in ve malopridne
gospodinje, pa vi hudobni hlapci in nezveste dekle! bote žalo¬
vali, zdihovali s hudičem v peklenskem breznu. Bog daj, da
bi vsi hudobni gospodarji in gospodinje, da bi vsi malopridni
hlapci in dekle spregledali, dokler je še čas, se poboljšali, stor¬
jeno krivico popravili in se tudi zveličali! —

In tako je z Božjo pomočjo končan nauk od štirih v nebo
vpijočih grehov. Kdor toraj Boga in sam sebe kaj ljubi, naj
se skerbno varuje teh grozovitih grehov, da ga pravična roka
ne bo zadela ne tukaj v sedajnem , ne tamkaj v prihodnjem
življenji. — Ti pa o pravični usmiljeni Bog, daj svoj blagoslov,
da tudi nauki ne bodo zastonj, da po njih vsi spoznamo, kako
hudobni in veliki so ti grehi in se jih skerbno ogibljemo vsi!
In ti, o Marija, mati milosti Božje, prosi za nas! Amen.

XXXYIII. Keršanski nauk.

IT. Od ptujih grehov.

Zares dobro jo je zadel tisti cerkveni učenik, ki je rekel,
da hudobni duh , naš najhujši sovražnik , je pravi tergovec.
Tergovec vse obide, povsodi kaže svojo robo, hvali in povzdi¬
guje , vedno pazi, kje in kako bi kaj spečal, kak dobiček
storil. Ravno tako dela tudi satan. Razloček je le ta, da
tergovec prodaja svojo robo za denar, hudič pa za duše; in

521

blago, s kterim kupčuje, je greh. Kako skerbno in pridno sa¬
tan baranta, koliko se trudi in prizadeva, da svojo robo oddit,
to vsi dobro vemo in smo tudi žalostno večkrat že skusili.
Njegova kramarija je prebogato založena. On kupčuje, kar smo
že slišali s poglavitnimi grehi. Te toliko ponuja, da malokdo
se mu vbrani, da bi mu satan enega ali druzega ne oddal. —
Na drugi strani svoje krame ima grehe zoper sv. Duha. In
gorjč človeku, ki se steguje po teh grehih! Težko bo kdaj
odšel strašni ječi, v kteri bo svoje dolgove plačeval vekomaj,
pa jih nikdar plačal ne bo. — V posebni krošnji ima satan
v nebo vpijoče grehe, s kterimi veliko ljudi slepari in večno
pogubi.

Kupec pa, ki ima svojo kupčijo razširjeno, kupčuje tudi
z ljudmi v daljnih krajih; celo čez morje sega njegova baran-
tija. Ker pa sam vsega ne more; tudi povsod teržiti ni lehko,
ako jezika ptujega ne razumi, kaj stori, da vendar križem svet
terži? Ima razposlane svoje pomagače, svoje namestnike in po
teh svojo kupčijo obravnava. Tako, glejte ! tudi dela ta hudi.
Veli krat. sam nič ne premore ; ali vendar bi rad duše nedolž¬
nih skupčeval. Kaj stori? Ima svoje najemnike, te pošilja po
zemlji; in ti lovč duše nedolžnih v mreže peklenske; ti jih
slepijo, ti v greh svetujejo, ti jih za seboj potegujejo, dražijo,
hvalijo, se na tihem posmehujejo, greh zakrivajo, pomagajo, za¬
govarjajo. In ti satanski hlapci nezrečeno veliko steržijo in
so zares zvesti najemniki njegovi. In kako se to godi, vam
bom zdaj bolj natanko razložil, ko bom imel nauk :

Od ptujih grehov.

Oreh se večkrat primerja nalezljivim gobam in grešnik
gobovemu človeku. Kakor gobovi človek je ves obsut z bole¬
čimi bulami sam, pa s tem svojim žalostnim strupom tudi druge
zdrave otrova ali ostrupi; zato gobovi ne smejo med zdravimi

522

bivati. Ravno tak je grešnik, ki vse gnade Božje, vse navda-
janja sv. Duha zametuje in večkrat v najostudniših pregrehah
se valja; pa ni zadovoljen s tem, da sam pregrešno misli, go¬
vori in dela; ampak prizadeva in trudi se, da hi strupa svojih
hudobij tudi drugim vcepil; in še najbolj si prizadeva, nedolžne,
čiste duše otrovati in počerniti. Marsikteri mladeneč hi bil
srečen v svoji nevednosti; marsiktera devica živi po angeljsko
čisto v svoji samoti; ali, oj nesreče! pride razuzdan pote¬
puh in mlademu razodene hudobije, kterih poprej ni vedel,
od kterih še nikdar slišal ni. Spridena deklina se sozuani z
nedolžno devico, ali to nesrečno znanje jej tudi odkrije hudo¬
bije, ki jej vzamejo prijaznost Božjo, jo pripravijo ob nedolžnost,
ob poštenje, ter reva zabrede v časno, morebiti tudi večno ne¬
srečo. Kdo je tega kriv? Satan je videl duše nedolžne; rad
bi jih vlovil v svoje kremplje; ali ni mu bilo mogoče. Kar
pa sam ni mogel doseči, dosegel je s pomagači svojimi, ki so
zares pravi hlapci in zveste dekle njegove. Taki namestniki
satanovi niso krivi le lastnih grehov; taki se vdeležijo tudi gre¬
hov svojega bližnjega, ker so krivi, da tudi drugi grešijo in ti
grehi se imenujejo p t u j i grehi.

Zakaj se imenujejo p t u j i grehi?

Ti grehi se imenujejo ptuji grehi zato, ker jih drugi sto¬
rijo, pa smo jih tudi mi krivi. Kedar namreč smo mi vzrok,
da kdo greši; takrat ta greh ni zarajtan samo njemu, kdor ga
stori; ampak zarajtan je tudi nam. Ja večkrat je tak greh še
bolj zarajtan nam, kakor grešniku samemu; zato, ker bi ga naš
bližnji storil ne bil, ako bi ga mi ne bili v greh pripravili,
ako bi mu mi vzroka k temu ne bili daji. Vendar so nam ti
grehi druzih le takrat prišteti in postanejo za nas ptuji grehi,
kedar nepripuščeno k temu vzrok damo. Ako smo sicer krivi, če
smo pervi vzrok, da drugi kak greh storijo, pa le tako, ko smo

523

kaj pripuščenega, kaj dobrega storili; takrat nismo odgovorni
za grehe druzih, in se ne vdeležimo ptujih grehov. Na priliko:
Ti revnemu iz pravega, dobrega namena ubogaime podeliš, kar
on zapije ali zaigra; bil si sicer povod ali vzrok k grehu, pa
ta greh ni tvoj, ker si storil le pripuščeno in dobro, akoravno
si k grehu pripomogel. Ptujega greha se toraj vdeležiš, kedar
kaj govoriš ali storiš, kar bi govoriti ali storiti ne smel; ali
kedar kaj opustiš, kar bi opustiti ne smel, in s tem ali s ta¬
kim djanjem ali nehanjem vzrokuješ, da drugi grešijo. Ja cel6
takrat se pregrešiš, ako tvoj bližnji ni greha storil, v kterega
ga ti zapeljuješ , ako si namen imel, pripraviti ga v greh;
kajti Bog gleda na voljo našo. Tako na priliko: Ako ti koga
ogoljufaš, imaš ti sam greh; ako pa bližnjega učiš, kako bi
druzega prekanil, ogoljufal, če tudi on ne posluša in ne uboga,
vendar si se ti že pregrešil in ta greh je tvoj lastni greh.
Ako te pa tvoj bližnji uboga in stori goljufijo, ktere si ga ti
naučil, kriv si tudi njegove goljufije, ako tudi ti nisi sam nič
goljufal, in to je za te ptuj greh. Iz tega pa lehko spoznate,
da vsak, kdor se vdeleži ptujega greha, kriv je dvojnega greha:
lastnega in ptujega. Lastnega, ko bližnjemu daje priložnost v
greh , kar nikoli ne sme; ptujega pa, ker ima delež nad gre¬
hom, kterega je bližnji storil po njegovem napeljevanji.

So p tuji grehi za nas veliki ali mali grehi?

Kakor so storjeni grehi sami na sebi veliki ali mali; pa
tudi potem so nam zarajtani, kako se jih mi vdeležimo, bolj
ali manj. Kolikor veči je greh, kterega bližnji stori zavoljo
nas, ali z našo pomočjo ali z našim povodom; in kolikor več
mi k grehu pripomoremo; toliko bolj se ga vdeležimo in to¬
liko bolj se pred Bogom pregrešimo. Velika je hudobija že v
lastnih grehih, ktere človek sam stori, s kterimi druzih ne
vleče za seboj; ali veča je hudobija v ptujih grehih, zlasti y

524

tistih ptujih grehih v kterih bližnjega v greh zapelje. Kajti
kdor zadolženo, prostovoljno bližnjega v greh potisne, posnema
satana samega. Ali pomislimo, kakošen razloček je med sata¬
nom in takim grešnikom? Satan si prizadeva ljudi v greh pri¬
praviti ; to dela ravno tako vsak zapeljivec. Satan mori duše
človeške; to dela tudi zapeljivec. Satan dela za'pekel; ravno
tako zapeljivec. Toraj, kdor druge v greh napeljuje, posnema
zares hudobnega duha.

Tak hudobnež se vzdiguje zoper Boga, dela zoper Boga.
Bog hoče in dela na to, da bi vsi k njemu v nebesa prišli,
vsi zveličani bili; zapeljivec pa hoče in dela, da bi v pekel
prišli, vekomaj pogubljeni bili. Bog je z milostjo svojega edi-
norojenega Sina v svetih zakramentih vse ljudi storil svete, lepe,
ljubeznjive otroke in prijatelje Božje, bogate zveličanskega za-
služenja; hudobnež pa svojemu bližnjemu odvzame svetost in
lepoto, ga stori v Božjih očeh nagnjušnega, sovražnega; za
pekel ga pripravi. Kdor se toraj vdeleži ptujih grehov, vzdi¬
guje se zoper Boga, dela zoper Boga. — Tudi zoper ljubezen
in zoper pravico se pregreši človek, kteri se vdeleži ptujih gre¬
hov. Ljubezen nam vsem veleva, da bližnjega odvračujemo od
vsega hudega; tak hudobnež pa temu ravno nasprotno dela,
kedar bližnjega v hudo zapeljuje. Pravica nalaga vsem gospo¬
darjem , staršem in gosposkam ojstro dolžnost, da sebi izročene
otroke in podložne varujejo vsega hudega; mar ne dela ravno
nasprotno, kdor te sebi izročene pohujšuje in zapeljuje ? Zato
je gotovo, da hudobija je veča v ptujih grehih, kakor v lastnih.
Zato pravi naš Zveličar Jezus Kristus: »Kdor pa pohujša
kterega teh malih, ki v me verujejo, bilo bi mu
bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na
vrat, in bi se potopil v globočino morja.
Gorjč svetu zavoljo pohujšanja!"  (Mat. 18, 6,

525

7.) To gorje pa zadeva vsacega človeka, kterikoli je kriv
ptujega greha.

Kako hudobni in veliki so ti grehi, pa še posebno se
razvidi, ako pomislimo škodo, ktero napravijo;  in
zlasti še, ker se ta škoda težko težko popraviti da. Zapeljivec, hu¬
dobnež, ki se vdeleži ptujega greha, ki je vzrok ptujim grehom,
on bližnjega odverne od pobožnosti, od strahu Božjega; on so-
znani bližnjega z grehi, kterih še morebiti poznal ni, kterih se
je dozdaj skerbno ogibal, ter ga odverne od Boga, kterega je
poprej ljubil, kteremu je bil poprej ves vdan, njemu zvest in
Pjegovim zapovedim pokoren. Kdo bo prerajtal škodo, ktera
se tako stori, zlasti, ako zapeljani zopet druge v greh zapeljuje
° J  te zopet druge; tako da gre greh vedno naprej od roda do

roda? Kdo in kako se taka škoda poravna, ko je morebiti že

davno svet zapustil on, ki je pervega v greh zapeljal; ko je
že stal na ojstri sodbi zavoljo storjenega pohujšanja, in greh
Pjegov pa le še zmiraj Boga žali, duše mori in peklensko
brezno polni! Ali kako bo popravil storjeno škodo njemu, ki
Je pohujšan umeri v grehu, in morebiti že v večnem ognji gori,
12  kterega nobenega rešenja več ni? Grozovitim, strahotno je
bilo vprašanje, ktero je pravični Bog stavil hudobnemu Kajnu,
ko je rekel: „K j e je t v o j b r at Abel  ?“ To vprašanje

zadeva vsacega, ki se radovoljno vdeleži ptujega greha. Rekel
bo tudi njemu pravični sodnik: Kje je tvoj brat, kterega si
greha naučil, mu v greh svetoval, veleval, ali ga mu pregle¬
dal, in si tako dušo njegovo umoril? Kakošen odgovor bo

grešnik na to dati zamogel? Marsikdo, kterega si ti v greh
Speljal, je v hudobije zakopan, na poti večnega pogubljenja,
°d kterega ga odverniti več ne moreš. Morebiti že gori v
Peklu, iz kterega ni več rešenja. Kristijan! vzemi si to k

Keršanski nauk V. p.

34

52.6

sercu in dobro premisli, in spoznal boš, kako veliki in hudobni
so ptuji grehi!

Nikar pa, ljubi moji! ne mislite, da le tisti si ojstro
sodbo nakopava na svojo glavo, ki s premislikom svojemu bliž¬
njemu v greh pripomore; da le samo on je kriv ptujega greha.
Ptujega greha se vdeleži tudi tisti, ki iz neskerbi, zavoljo do¬
bička ali zavoljo strahu svojega bližnjega od greha ne odvrača,
akoravno bi to lehko storil. Marsikdo vidi ali ve za slabo
znanje, za pregrešno dejanje svojega sohlapca ali svoje sodekle,
pa le tiho de. In si misli: Kaj mene to skerbi? Marsikdo
se boji zamere, ako bi se greha ne vdeležil. Kakor se nam¬
reč vsak pregreši, kdor ve in zna dobro storiti, pa ne stori;
tako se tudi pregreši, kdor zamore kaj hudega obvarovati, pa
to opusti.

Glejte, kako lehko se človek vdeleži ptujih grehov in tako
svojo dušo lehko na vekomaj pogubi! Zato izreče Jezus Kri¬
stus prestrašno gorje čez človeka, ki se vdeleži ptujega greha,
rekoč: „B o 1 j e b i m u bilo, da bi ne bil rojen
tisti človek."  (Mat. 26, 24.) Zato je že kralj David
prosil Boga, da bi ga obvaroval ptujih grehov: „0čisti  me
mojih skrivnih grehov, in zavoljo ptujih za¬
nesi svojemu hlapcu!“  (Ps. 18, 13.) Tudi sv. Pavel
je bil prepričan hudobije ptujih grehov; zato je lepo svaril
svojega preljubega prijatelja, ter ga opominjal, da naj skerb
ima za vse sebi izročene, da se ne vdeleži njihovih grehov. I n
sv. Krizostom pravi: „Kakor gosposka kaznuje ne le te, k 1

sami kradejo, ampak tudi one, ki tatom pomagajo; tako bo
kaznoval tudi Bog ne le tistih, ki sami greše, ampak tudi one,
ki iz strahu ali zanikernosti greha ne branijo. Bodisi sam za-s e
nedolžen in pravičen v svojem življenji, ako pa družili k do¬
bremu ne naklanjaš, kaznovan boš.“

527

Kakor skesanega, vestnega človeka skerbi in ga tudi
skerbeti mora, kako bo pred ojstrim sodnikom obstal že zavoljo
lastnih grehov; ravno tako mora vsacega skerbeti, kako bo za¬
dostil za ptuje grehe, kterih se človek tako lehko vdeleži. Ako
pa premišljujemo življenje danešnjih kristjanov, mora nas pač
groza obiti, ko vidimo, da na ptuje grehe ljudje navadno tako
malo porajtajo; malokdo misli na to, da je kriv ptujih grehov;
malokdo se jih čisto spoveduje. Še manj pa zato skerb ima,
da bi se ptujih grehov nikoli ne vdeležil ali da bi popravil
škodo, ktero je s takimi grehi svojemu bližnjemu storil. Ja,
skoraj bi rekel: Danešnje čase je veliko širokovestnih kristja¬
nov, ki ptujih grehov še za greh nimajo ne. — Vi pa, ljubi
moji poslušavci! ne bodite tako maloskerbni; varujte se paz¬
ljivo tudi ptujih grehov, kteri vas ravno tako lehko pogubijo,
kakor lastni grehi. Zato nikdar nikomur k grehu ne poma¬
gajte, ampak slehernega varujte vsega greha, opominjajte in
svarite, ter vse storite, karkoli premorete, da le bližnjega ob¬
varujete greha in se vi ptujega greha ne vdeležite.

Ali smo toraj dolžni, svojega bližnjega
°dvračati od greha?  To vprašanje se nam tu posili.

Karkoli in kolikorkoli premoremo, karkoli in kolikorkoli
J e  mogoče, smo dolžni svojega bližnjega odvračevati od vsega
hudega, da se ne pridružimo in ne množimo zaničevavcev Božjih.
S temu nas veže a) ljubezen doBoga, b) ljubezen
ho bližnjega in c) dolžnost našega stanu.

a) Ljubezen do Boga,  ki se z grehom žali, ta
hvja od nas, da bližnjega varujemo, da ne greši, ne žali Boga,
hi je neskončno dober in svet. Dobremu otroku ni vse eno,
a H njegovi bratje in njegove sestre očeta in mater ljubijo ali
lle ; ni mu vse eno, ali drugi bratje in sestre stariše zaničujejo
a H jih spoštujejo, ali so njihovim zapovedim pokorni ali ne; ali

34 *

528

jih imajo radi ali ne. Dober otrok se veliko prizadeva, da vsi
bratje in sestre njegove svoje starše v resnici ljubijo; zato jih
ne napeljuje v nepokorščino, temuč veliko si prizadeva, da
brate in sestre odvrača od vsega, kar bi starše razžaliti zamoglo.
Yesel je, ako vidi, da njegovo prizadevanje ni zastonj; vžali
pa se, ako vidi hudobijo svojih bratov ali sester in je odverniti
ne more. — Ravno tako se obnaša dober kristjan, ki resnično
ljubi Boga. On ne žali Boga, pa skerbi, kolikor premore, da
ga tudi njegov bližnji ne žali; zato ga odvračuje od greha,
kolikor premore. Ako pa greha vbraniti ni v stanu, žaluje
tudi nad grehom svojega bližnjega, kakor so delali vsi pravični
in še zdaj delajo.

Pravični Ezdra je skerbel za Božjo čast in da bi se vse
godilo po volji dobrega Boga. Ko pa je videl, da nepokorno
ljudstvo ne mara za njegovo opominovanje, da žali Boga, je
silno žaloval, pretergal svoje oblačila, si lase z glave pulil in
ni jenjal svariti. (I. Ezdra 9.) — Pobožni David je ljubil Boga
iz vse svoje duše; zato mu je veliko bilo na tem ležeče, da bi
vsi ljudje Boga ljubili. Ali ni mogel zabraniti, da bi ga ne ža¬
lili; zato je pa žaloval in rekel: »Vidim prestopovavce
inkopernim, ker se tvojih besed  ne  d e r ž č.“
(Ps. 118,158.) Kakor da bi zdihoval: Močno me serce boli, me
grize in peče, ker moji sovražniki tvojih zapoved, o Gospod! ne spol-
nujejo. Vsak toraj bodi žalosten greha, ter ga po svoji moči od-
vračuj iz ljubezni do Boga. Kdor pa po svoji moči greha ne
zavračuje in ga serce ne boli, ako vidi greh delati in zapovedi
Božje prelomiti, tak ima terdo serce in ljubezni Božje ni v njem.

b) Tudi ljubezen do bližnjega  nas veže, da ga
greha varujemo, kolikor premoremo, zato ker mu greh na¬
pravi največo škodo. Kajti največe hudo za človeka tu na
svetu je greh; toraj je gotovo in zadosti razvidno, da bliž-

529

njemu škaf?ujemo največo ljubezen, ako ga odvračamo od najhuj¬
šega, to je greha. Kdo bi bil pač tako neusmiljen, da bi pustil
bližnjega naprej iti po nevarni poti, na ktero je zašel ? Kdo
bi ga ne svaril in bi ne klical za njim: Varuj se, da v brezno
ne padeš! In ako bi ga ne svaril, v toliki nevarnosti ne opo¬
minjal, bi pa res nesrečni konec storil; ali bi mu ne očitala
potem zbujena vest njegovo neskerb? — Ako pa svojega bliž¬
njega že časne nesreče varovati moramo, ako le kaj ljubezni do
njega imamo; mar ni nam toliko veča in ojstreja dolžnost, da
ga varujemo duhovne nesreče, večnega pogubljenja, da ga va¬
rujemo greha, ako je le to mogoče? To dolžnost nam tudi
Bog nalaga, da skerbimo eden za druzega. Zato pa slehern,
kdor ljubezen do bližnjega ima , ga varuje in odvračuje od
greha, kakor ve in zna; ali če ga odverniti ne more, smili se
mu duša njegova, in hudo mu je zanj. Kdor pa za zveličanje
svojega bližnjega ne skerbi, podoben je hudobnemu Kajnu, ki
je ošabno odgovoril Gospodu: „Sem mar jaz varh svo¬
jega brata?*  (I. Mojz. 4, 9.)

3. Nektere pa še poseben stan veže,  skerbeti za
zveličanje svojega bližnjega in ga varovati vsacega greha. Božja
naredba, Božja modrost je, da ljudje za ljudi skerbijo, jih hu¬
dega varujejo, k dobremu napeljujejo. Zato je postavil starše,
da skerbč za svoje otroke, in otrokom je zapovedal, naj so
pokorni svojim staršem. Tako je postavil gosposke , da čujejo
nad podložnimi in jih varujejo greha. Starše, gospodarje in go¬
spodinje veže že njih stan, da sebi izročene varujejo vsega hu¬
dega, vsega greha; in oni bodo enkrat dajali ojster odgovor
pravičnemu sodniku za vse grehe, ktere so storili njim izročeni,
ktere bi bili po svoji dolžnosti zabraniti mogli, ali kterih jih
varovati niso si prizadevali, ali v ktere so jih morebiti celo
sami zapeljali in jim v grehe pomogli.

530

Tako zdaj vidite, da smo dolžni svojega bližnjega varovati
vsacega greha, kolikor le premoremo; in kedar tega ne storimo,
ptujega greha se vdeležimo. — Vendar kar svarjenje bližnjega
zadeva, moram vas opomniti, da nismo dolžni opominjati in
svariti brez razločka vsacega človeka, nad kterim kako slabost
zapazimo; tudi ne brez premisleka ali le v slepi gorečnosti.
To opominovanje mora biti vselej z modrostjo storjeno. Pomi¬
sliti moramo, ali imamo oblast, ali dolžnost, opominjati ga, in
ali bo naše svarjenje, naše opominovanje kaj zdalo. Ako te
posebna dolžnost ne veže, ali če sprevidiš, da tvoje svarjenje
bi več hudega kakor dobrega storilo, potem ti keršanska modrost
veljeva molčati in le žalovati nad svojim bližnjim. Vse drugačno
pa je, ako te dolžnost veže k temu.

Da se tora j ne bomo ptujega greha vdeležili, ne dajmo
se slepiti nikakoršnemu izgovoru.  Nobeden naj
ne reče: „Kaj meni mar? Bližnji naj za-se skerbi,
jaz  bom  pa  z a - s e. “ To je prazen izgovor. Mar nismo vsi
otroci enega nebeškega Očeta? Mar nas ne veže ena in ravno
tista vez ljubezni? Mar nismo vsi s Kristusovo kervjo odre¬
šeni? Li nismo vsi za nebesa namenjeni? Ali nismo udje
enega telesa, česar glava je Jezus Kristus sam? Ako pa en
ud zboli, ali ne čutijo tega vsi udje? Ne more nam toraj biti
vse eno, ali je naš bližnji dober ali hudoben; ne more nam
vse eno biti, ali bo bližnji zveličan ali pogubljen.

Drugi se zopet izgovarja: „S a j sem mu že pove¬

dal, pa ne mara."  Ako te dolžnost in stan veže, dokler
je pod tvojo oblastjo, moraš ga od vsega hudega odvračati, ga
svariti in opominjati pred vsem, kar ni prav. Pa tudi ne le
dolžnost te veže, tudi ljubezen ti zapoveduje, skerbeti za zve¬
ličanje svojega bližnjega in ne odjenjati, ne obupati nad pobolj-
šanjem njegovim. Kar se ni zgodilo še danes, zamore se zgo-

531

diti pa jutre. Dober pastir gre tako dolgo za svojo zgubljeno
ovco, da jo najde. In ko bi bil res zastonj ves trud, vendar
ako storiš, kar premoreš, imaš tolažilo za-se, da si storil svojo
dolžnost, in Bog ti bo vse poplačal. »Kjer se pa greh ne
svari, tam se prederzno greši, in greh bo navada, in smert
brez pokore," pravi sv. Avguštin.

„Ako bližnjega posvarim, zameril se bom,"
spet drugi misli. Ali tudi to je prazno. Pobožen kristijan se
boji Bogu zameriti, bolj kakor ljudem. —

Kdor toraj od greha ne odvračuje, ko bi to lehko ; ali
kdor k grehu pomaga, da se žali Bog in duše pogubč, ta se
vdeleži ptujih grehov. In kako hudoben je v očeh Božjih,
povejo nam besede sv. Pavla, ktere je rekel Elimu, kteri je
Sergiju branil besedo Božjo poslušati: „0 polni vse go¬

ljufije in vse lažnjivosti, sin hudičev*, so¬
vražnik vse pravice, ne nehaš prevračevati
pravih potov Gospodovi  h!" (Dj. ap. 13, 10.) In
sv. Ciprijan pravi: »Kdor bližnjemu v greh pomaga, namest¬
nik hudičev je."

Ali se vdeleži greha, kdor je pokoren hu¬
dobnemu, ki mu v greh pomaga?

Resnično je, da greši, ako ve, ali mu je vedeti mogoče,
da ni prav, kar stori. Kdor pomaga v greh, je hudoben; ravno
tako hudoben je, kdor posluša in uboga, ker sta oba Bogu ne¬
pokorna. Peter in Janez sta Judovskim poglavarjem rekla:
»Sodite, če je prav pred Bogom, vas bolj s 1 u-
šati, kakor Boga."  (Dej. ap. 4, 19.)

Ravno tako greši, kdor uboga hudobneža, ki pravi, da ni
greh, v kar ga zapeljuje, ali da hoče on ta greh na-se vzeti.
Judje so tudi Pilatu upili: »Njegova kri pridi na nas
in naše otroke!"  (Mat. 27, 25.) Akoravno je bilo to

532

grozovito obsojenje, kterega Judovsko ljudstvo še zdaj žalostno
nad seboj nosi; vendar je Pilat kriv, da je bil Jezus po ne¬
dolžnem in krivičnem obsojen.

Kteri so ptuji grehi?

Ptuji grehi so :

1. V greh svetovati.

2. G-rešiti velevati.

3. V druzih greh privoliti.

4. V greh napeljevati.

5. Drugih greh hvaliti.

6. K grehu molčati.

7. Greh pregledati.

8. Greha se vdeležiti.

9. Greh zagovarjati.

Devetero se toraj pregrešiti zamoremo s ptujimi grehi. Da
se bomo vedeli skerbno ogibati tudi teh grehov; ali, ako bi
bil kdo v kterem ptujem grehu, da se ga bo toliko gotoviši in
toliko ložej znebil; želim vam tudi še te grehe nekoliko opi¬
sati. Kakor ste me dozdaj radi in pazljivo poslušali, poslušajte
me tudi te keršanske nauke, da jih globoko vtisnete v svoje
serca in tako ložej zveličate duše svoje. In zato že danes re¬
čem s svetim Pavlom: »Nikar se ne vdeležite nero¬
dovitnih del teme; temuč posvarite jih ve¬
liko bolj!"  (Efež. 5, 11.) In Bog daj tudi k temu delu
svoj blagoslov! Amen.

XXXIX. Keršanski nauk.

1. V greh svetovati.

O kako srečna in vesela sta bila perva človeka Adam in
Eva, dokler sta živela v svoji pervi nedolžnosti, dokler se nista

533

soznanila z zapeljivo kačo! Kako mirna sta bila v presrečnem
raji! Ali po nesrečnem znanju s peklensko kačo se je zape¬
ljanim nedolžnost v sramoto spremenila; za veselje je nastopila
žalost; dušni mir je zbežal in presrečni raj je postal nesrečni
kraj — dolina solz. — Tako srečno živi tudi človek v svoji
nedolžnosti, dokler se z nesrečnim grehom ne soznani, dokler
v hude tovaršije ne zaide in se zapeljivcem omotiti ne da. Ka¬
kor hitro pa pregrešne svete gerdih zapeljivcev posluša, njemu
se mirno serce spremeni v mravlišče pregrešnih želj, in s ter-
njem nastlana pot je njegovo življenje. Zato nas pa mili Jezus
tako skerbno opominja, varovati se vseh zapeljivcev; zlasti pa
še hinavskih svetovavcev. Ti so zares lažnjivi preroki, ki pri¬
dejo v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi, ki
ravno toliko bližnjemu dobrega želijo, kakor tuleči volk ubogi
ovci. Pred takimi nas opominja tudi sv. apostelj Pavel, ki
pravi: „Prosim vas bratje! pazite na nje, kteri
delajo razpore in pohujšanja, nauku nasproti,
ki ste se ga vi naučili, in ogibajte se jih.
Zakaj taki ne služijo Kristusu, Gospodu na¬
šemu . .. s sladkimi besedami in s prilizova¬
njem zapeljuje serca nedolžnih."  (Rim. 16, 17,
18.) In taki so vsi, ki v greh svetujejo. In ravno od tega
pervega ptujega greha vam hočem danes nekaj malega pove¬
dati , da se toliko bolj veste varovati tega greha, da ne hote
sami v greh svetovali, da pa tudi pregrešnega sveta ne bote
poslušali.

Pervi ptuj greh je: V greh svetovati.

Kdo je tega greha kriv?

Kaj poprej naj vam še povem:

Kaj se pravi svetovati?

584

Svetovati sploh se pravi: Komu nauk dati,

kako naj se te ali une reči poprime, kako naj to ali uno
spelje, da ložej kaj doseže; ali komu pota pokazati, pripomočke
našteti, kako bi si to ali uno stvar pridobil, ako jo poželi.
Ako je to, za kar koga nagovarjaš, dobro, po volji in zapovedi
Božji, in je človeku zares koristno, k resničnemu pridu, tak je
svet dober. Ako je pa dejanje, h kteremu bližnjemu s svojo
besedo pomagaš, napčno, po Božjih zapovedih prepovedano, bliž¬
njemu škodljivo, potem je tak svet grešen, hudoben.

1. V greh svetovati se tora j pravi:  Bližnjega
nagovarjati, spodbudovati, mu kazati pota v dejanje tako, ki je
zoper ljubezen do Boga in do bližnjega, kakoršno je prepove¬
dano po Božjih ali cerkvenih postavah. Tega greha je toraj
kriv, kdor svojemu bližnjemu razodeva take nagibe, ki ga pri¬
pravnega narede, da se odloči, storiti kaj nepripuščenega, ali
da mu pripomočke naznani, kako naj kaj hudega stori.

Zamore se pa v greh svetovati tudi iz nevednosti, ki je
zopet dvojna: Zadolžena in nezadolžena. Nezadolžena nevednost
je, kedar človek res ne more vedeti, da, je pregrešno, kar sve¬
tuje; in tak svet mu ne bo v greh prištet; ako je svetoval,
kar je imel za dobro ali vsaj pripuščeno. M pa brez greha,
ako bi lehko vedel ali vsaj vedeti mogel, da njegov svet, je
pregrešen, nepripuščen. Na priliko: Ako bi spovednik, sodnik
ali zdravnik iz nevednosti svojih dolžnosti komu kaj napač¬
nega svetoval, pregrešil bi se, in odgovoren je pred Bogom i#
vse slabe nasledke, ki bi izhajali iz njegovega, če tudi neved¬
nega sveta. In to zato, ker bi bila taka nevednost zadolžena;
kajti vsak je dolžen, pridobiti si in imeti vse vednosti, ktere
zadevajo in jih tirja njegov stan.

Marsikdo pa v greh svetuje iz lakomnosti, da bi v/j
tega ptujega greha si prisvojil kak dobiček; tudi se stori

535

ta greh iz nevoščljivosti, iz sovraštva, ali pa iz gole hu¬
dobije.

Tudi zamore biti dejanje ali greh, v kterega kdo svetuje,
velik ali majhen, smerten ali odpustljiv greh.

Vse to pa dela ptuji greh veči ali manji; kakoršni so
nameni iz kterih se stori, kakoršma je zapoved, ki se prelomi
in tudi ali se vedoma ali nevedoma stori.

To vam hočem v nekterih zgledih bolj pojasniti.

Nekdaj so Izraelci na svojem popotovanji v obljubljeno
deželo skozi puščavo prav blizo te dežele prišli, in Moabski
kralj Balak se jih je bal; zato pošlje dvakrat po vražarja Ba-
alama, da bi to ljudstvo preklel. Ali Bog tega ni pripustil
in Baalam jim je moral zoper svojo voljo vse dobro želeti. To
tudi kralju sporoči, da mu za zdaj ni bilo mogoče drugače de¬
lati; da pa, ko domu pride, mu hoče svet dati, kaj naj temu
ljudstvu stori, da mu bo v škodo. In kaj mu je svetoval hu¬
dobni Baalam? Dobro je hudobnež vedel, da Izraelci bodo v
varstvu Božjem, da se jim bo dobro godilo, da jim noben so¬
vražnik škodovati nič ne bo mogel, dokler bodo svojemu Bogu
zvesti; zato si je mislil: Moabski kralj bo najhuje storil, ako
Izraelce od pravega Boga odverne, ako jih v greh zapelje in
lehko jih bo potem premagal, ker Bog ne bo več ž njimi.
Zato je hudobni Baalam svetoval Moabskemu kralju, naj veliko
Prederznih nesramnih žensk pošlje k Izraelcem. In kmalo se
je videl žalosten izid tega pregrešnega sveta. Izraelci so se z
flečistnicami soznanili, se ž njimi pregrešili; celo malike so ž
njimi molili in jim darovali. In Gospod Bog se je nad Izraelci
vazserdil, in jih štiri in dvajset tisuč pomoriti dal. Da so v
toliko nesrečo jih Moabske nečistnice pripravile, bil je hudobni
s vet Baalamov kriv.

536

Taki slabi svetovavci so bili Roboamovi mladenči. Ko je
Roboam nastopil kraljestvo, sošlo se je ljudstvo in je prosilo
novega kralja, da bi mu nekoliko polajšal težki jarm, kterega
mu je naložil njegov oče Salomon. Roboam pokliče stare sve-
tovavce, ki so že njegovemu očetu služili, ter jih vpraša, kaj
naj stori? Ti mu lepo in prav svetujejo, naj posluša pravično
prošnjo svojega ljudstva in naj od svojih tirjatev odjenja. Ali
kralj popraša zdaj za svet mladenče, ki so ž njim vred zrasli.
Ti pa mu svetujejo, da naj nič ne odjenja, ja da naj ljudstvo
še bolj tlači in mu že zdaj težki jarm še steži. In Roboam
je poslušal mlade svetovavce in ubogal. Pa kaj se je zgodilo?
Deset rodov Izraelovih odpade od njega, ki si Jeroboama kralja
izvolijo, in Roboamu ostaneta le dva roda. In koliko prepira
in kervavih vojsk je bilo potem med tema kraljestvoma! Glejte,
koliko hudega stori slab svet?

Ali velikrat se zgodi, da pravični Bog hudobnega sveto-
vavca že tukaj kaznuje. Ja večkrat bo tepen ravno s svojim
lastnim svetom. Resnično je: „Kdor drugim jamo koplje, sam
vanjo pade.“

Hudobna Jezabela, kar smo, ni dolgo tega, slišali, je svo¬
jemu možu, kralju Ahabu, dala grozovitni svet, da je nedolž¬
nega Kabota po krivem umoriti dal,  da si je tako njegov
vinograd prisvojil. Ali šiba pravičnega Boga je bila za petami.
Ahab je bil ubit na vojski; Jezabelo pa je ukazal kralj Jebu
vreči skozi okno njene palače.

Hudobni svetovavci, ki so nedolžnega Daniela v levino
jamo pripravili, so kmalo potem čutili kazen svoje hudobije.
Daniel je šel zdrav iz jame; hudobneže pa so levi požerli pri
tej priči.

Enak zgled berem v bukvah Estere. Arnan, pervi pogla¬
var kralja Asuera, je do smerti sovražil Mardoheja Juda. Neki

537

dan povabi Aman svoje prijatelje k sebi; skazuje jim vse za¬
klade svoje in obilnosti svojega bogastva; pripoveduje jim, h
koliki časti ga je povzdignil kralj nad vse svoje poglavarje,
kako tudi kraljica Estera le njega s kraljem vred na kosilo
vabi. In potem je rekel: „če ravno vse to imam, me¬
nim, da nič nimam, dokler vidim Mardoheja,
Juda, pred kraljevimi vratmi sedeti. In od¬
govorili so mu Zareza, njegova žena in drugi
prijatelji: Ukaži napraviti petdeset komol¬
cev visok steber, in govori j utre s kraljem,
da Mardoheja nanj obesijo, in tako p o j d e š
vesel s kraljem na kosilo. Všeč mu je bil ta
svet, in je ukazal, visok križ postaviti. a  (5,
11, 14.) Ali hudo se je Aman ukanil ali ogoljufal. Naklep
je storil, naj se pomorijo vsi Judje in to je on kralju hudobno
svetoval. Kraljica Ester pa je hudobijo odkrila kralju. In kralj
se je hotel zmaščevati nad njim; in Karbona, eden kraljevih
hramnikov je rekel: »Glej, bruno, ki gaje  bil pri¬
pravil Mardoheju, kteri je za kralja govoril,
stoji v Amanovi hiši, in je petdeset komol¬
cev visoko. In kralj mu je rekel: Obesite ga
nanj! Obešen je bil tedaj Aman na vislice, ktere
je bil Mardoheju pripravil." (7, 9—10.) In on,
ki je vse Judovsko ljudstvo pokončati hotel, je bil sam pokončan.

Tak hudoben svet je dala Herodiada svoji hčeri Salomi.
In to nam sveti evangelist Marka tako-le popisuje: »Vdan
svojega rojstva je Herod napravil večerjo
knezom, vojvodom in pervakom galilejskim.
In ko je bila prišla hči Herodi j adina, in je
plesala in dopadlaHerodu in ž njim sedečim;
je rekel kralj dekletu: Prosi me, kar hočeš

538

in ti bom dal. In jej je prisegel: Karkoli boš
prosila, dal ti bom, tudi polovico svojega
kraljestva. In je ven šla in rekla svoji ma¬
teri: Kaj naj prosim? Ona pa je rekla: Glavo
Janeza Kerstnika. In je šla zdajci hitro no¬
ter k kralju in je prosila, rekoč: Hočem,
da mi jaderno daj v skledi glavo Janeza
Kerstnika. In kralj je bil žalosten; pa zavo¬
ljo ž njim sedečih je ni hotel žaliti; temučje
poslal rabelj na, in ukazal prinesti njegovo
glavo v skledi. In gaje  v ječi ob glavo d j a 1;
in je prinesel njegovo glavo v skledi, in jo je
dal dekletu, in dekle jo je dalo svoji materi.
(Mark. 6, 21 — 28.) Kdo je bil kriv umora nedolžnega Ja¬
neza Kerstnika; Salome je tirjala; Herod je zapovedal; obedva
sta grešila; pa največ je bila kriva Herodijada, ki je svoji
hčeri hudoben svet dala. Brez tega hudobnega sveta, gotovo
bi Salome ne bila kaj tako grozovitnega tirjala; to bi dekletu
še na misel prišlo ne bilo. Tudi Herodež bi ne bil tolike hu¬
dobije storil; kajti on je Janeza spoštoval, in je veliko storil,
kar je od njega slišal, in ga je rad poslušal. Pa tudi ta hu¬
dobni svet je bil pravično kazen dobil. Led je nečisti ple-
savki vrat odtergal; njena hudobna mati pa je s Herodom vred
žalosten konec storila.

Tako hudobno je svetoval tudi veliki duhoven Kajfa. Ko
je Jezus Lazarja k življenju obudil, je veliko ljudi vanj vero¬
valo. »Veliki duhovni tedaj in farizeji so zbor
poklicali in rekli: Kaj hočemo storiti, ker
ta človek veliko čudežev dela? Ako ga tako
pustimo, bodo vsi vanj verovali, in bodo prišli
Rimljani, in vzeli našo deželo in naš narod.

Eden pa zmed njih, Kajfa po imenu, kije bil
tisto leto veliki duhoven, jim je rekel: Vi
nič ne veste, in ne pomislite, da je bolje za
vas, da umerje en človek za ljudstvo, in da
ves narod ni pokončan . . . Od tistega dne so
se posvetovali, da bi ga umorili.* (Jan. 11, 47.
53.) Pilat je Jezusa v smert obsodil; Judje so ga križali; ali
da je Jezus križan bil, bil je pervi vzrok ta hudobni svet Kajfežev.

Kdor hudoben svet uboga, pregreši se; ali še veči greh
ima, kdor hudobno svetuje; kajti on je vir, korenina, vzrok
greha. Marsikdo bi hudoben ne bil, ako bi mu drugi ne bili
v greh svetovali; ako bi mu drugi ne bili pokazali potov in
sredstev, s kterimi mu je potem lehko bilo, greh doprinesti.
Le po hudobnem svetu so bili za greh pripravni, ter so ga
storili. Zato pa pravični Bog toliko sovraži hudobne svetovavce,
ter jih že tukaj na zemlji kaznuje, kar smo vidili v svetopisem¬
skih zgledih. Zadene jih Božja kazen, kakor pravi modri Si-
rah: „Kdor kamen kviško verze, na glavo mu

pade; in kdorzalezljivorani, sam sebe rani. Kdor
drugemu jamo kopi j e, sam vanj o pade; in kdor bliž¬
ji j emu kamen nastavi, sam se na njem spodtakne.
In kdor drugem zanjke nastavlja, sam v njih po¬
gine. Kdor dela hudoben naklep, se zvali na
njega, pa ne ve, od kod to pride.*  (Sir. 23, 27—30.)
Besnico teh besed kažejo nam zgodbe vseh časov. Naj vam še
iz posvetne zgodbe povem kak zgled!

Krivoverski Anglež, Perin z imenom, je mestni gosposki
svetoval in tako dolgo na to tiščal, da so za očitno morišče
vzeli iz katoliške cerkve oltarni kamen, na kterem so mašni ki
svete vere nekervavo daritev opravljali. Pa glej! on je bil pervi,

540

ki je zavoljo svojih poprej skritih hudobij ravno na tem kamnu
bil umorjen.

Temu enak zgled imamo na Laškem v danešnjih dneh.
Minister Farini je s svojim hudobnim svetom največ pripomogel,
da so cerkve in samostane oropali in jib v vojašnice ali bol¬
nišnice spremenili. Ali kmalo potem je prišel oh pamet in ko
norec je bil zopet v norišnico, ktero so v nekem prejšnjem sa¬
mostanu napravili. Kaj mu koristi zdaj njegov hudoben svet?

2. O koliko greha se zgodi tudi danešnji dan s pregrešnim,
hudobnim svetovanjem? Kriv si pervega ptujega greha ti, ki sve¬
tuješ vražne pripomočke,  ki trosiš med maloverne prazno
vero, to ali uno neumno sredstvo priporočuješ, mu moč pripisuješ,
ktere nima niti od Boga, niti od natore; ti, ki take reči raz¬
kladaš, da bi si bližnji ž njim iskal ali zdravja, ali premoženja,
ali si odvernil kako nesrečo. — Ti, ki bližnjemu svetuješ ali
mu prigovarjaš, kako naj se zmaščuje nad svojim na¬
sprotnikom  in mu potuhnjeno praviš, da bi tega ne ter-
pel, da bi mu že pokazal in Bog zna,  s kakšnimi podpiho-
vavnimi besedami njegovo jezo netiš in dražiš. Kaj nisi takrat
pravi najemnik satanov, ki pihaš in nalagaš ogenj pregrešne
jeze, namesto da bi gasil; in tako delaš razpertijo namesto da
bi sovražne serca tolažil in jih v ljubezni spravil? — Koliko
otrok je pohujšanih in v grehe zapeljanih po tem grehu! Marsi-
kterega nedolžnega otroka, marsikterega poštenega sina, marsi-
ktero pobožno hčer so taki satanovi hlapci in hudičeve dekle pri¬
pravili s svojim svetom na pot pogubljenja. Ko taki zapeljivci
vidijo druge poštene otroke, ki ne vlečejo ž njimi, se še ponižno
nosijo, po plesiščih in glediščih ne hodijo , se pivnic in druzib
nevarnost ogiblejo, — in kar satan ne more storiti, storč
njegovi pomagavci in pomagavke! „Kaj boš zmiraj doma pri
materi tičal ali slonela ? začnejo, zakaj bi se ne veselil ? zakaj

541

bi na ples ne hodila? zakaj bi se tako samotarsko nosila? saj
imajo starši dosti; pa jim skrivej kaj vzemi; saj bo tako kmalo
vse tvoje; zdaj je čas veselja; zdaj tergajmo cvetlice, dokler nam
cvetejo; le neumna ne bodi; saj tudi drugi tako delajo; jaz bi
se ne dal tako berzdati; saj je svet velik; saj m  tudi drugod
živi.* Oj in koliko je tacih preklicanih svetovavcev danešnji
dan! To nas žalostna skušnja preobilno uči. Kaj niso ti in
tem enaki pravi peklenski najemniki?

Kaj hočem reči od tistih strupenih kač, ki svetujejo n e-
dolžni mladini v pregrešno, nečisto znanje,
ki jim pota, kraje in čas naznanujejo, kako, kje in kdaj naj se
snidejo, da v grozovite pregrehe zabredejo? Kaj niso taki hu¬
dobni svetovavci zares mesarji nedolžnih duš? — Ali niso — :
oh, da hi vsaj tega v misel jemati ne bilo treba! — ali niso
celo starši tega greha krivi! Bog hotel, da hi med vami ne
bilo nobenega očeta, pa nobene matere, kteri bi se tega greha
sramovati mogli! Ja so celč starši, še večkrat gerde matere,
ki ne zaslužijo imena matere, ktere svojim, morebiti še nedolž¬
nim otrokom pripovedujejo hudobije in pregrešne znanja svoje
mladosti, ki učijo svoje hčere, kako naj se posvetno obnašajo,
da bi jih, kakor mislijo, h kruhu pripravile. Ja slišal sem za¬
ves pisano mater, ktera je svoji nedolžni hčeri, ko jo je hu¬
dobnež v nespodobnost silil, rekla: Kaj se boš tako branila, saj
ti ne bo nič odtergal; kdo bo pa maral zate, če boš taka ?
— Preljubi moji! povejte mi, ali je bila peklenska kača hu-
dobniša ali le tako hudobna, ki je v raji zapeljala naše perve
starše? Jaz mislim, da ne. O nesrečni taki starši še bolj
nesrečnih otrok! Kakošen odgovor čaka take najemnike peklen¬
skega duha? — Ne bom govoril od tistih černih dušnih in
telesnih ubijavcev, ki nezakonskim materam svetujejo, kako bi
sad svojega nečistega greha zamorile, da bi pred svetom hudo-

Keršanski nauk V. p.

542

bij'o svojo zakrile. Le to rečem, da sodbi Božji ne bodo odšli,
ki sebe in one, ki jih ubogajo, pogreznejo v pregrehe, od
kterih jih navadni spovednik še odvezati ne more. — Kaj bodo
enkrat počeli danešnji jezični  p r a v d a r j i, ki ljudem sve¬
tujejo v krivične tožbe, ki s prav satanskimi zvijačami jih so-
znanijo, da jih v pravde zapletajo, s kterimi res ljudi derejo in
sebi dobičke kujejo? Koliko greha napravijo sodniki, poobla-
stenci, poslanci, odborniki in razni očitni svetovavci, ki pri sod¬
nijah ali zborih slabe svete dajejo, morebiti iz dobičkarije, ali
pa iz gole hudobije! Koliko nenravnih sklepov je bilo že da-
nešnje dni poterjenih, po kterih se sveta cerkev, keršanska vera
in vse dobro zatira! Kdo bo odgovoren za nesrečni sad, kte-
rega mora roditi verska vnemarnost, ktera se dandanešnji toliko
podpira in vsiljuje-, in ktera tudi že kaže svoje rogove? Kaj
niso krivi vsega zla, ki bo iz take novošegne nevere izšlo, tisti
judovski in ajdovski, prostomišljenski in, kakor jim pravijo,
mavtarski svetovavci, ki po deželskih in deržavnih zborih upi-
jejo, svojo nevero prodajajo in nasvete stavijo, da bi se zaterlo
vse, kar je še keršanskega, kar je še Božjega? Vsega hudega,
kar so že obrodile take nekeršanske postave, in kar bodo še
rodile; vsega tega hudega So krivi deželni in deržavni poslanci,
kteri take, sveti resnici in že natorni nravnosti nasprotne na¬
svete stavijo, podpirajo, zagovarjajo, za nje glasujejo ali se jim
po svoji moči .ne vstavljajo. O gorjč enkrat takim svetovavcem!

3. In kar je pri takem hudobnem svetovanji najhuje, je,
da se storjeno hudo skoraj popraviti ne da; kajti hudoben
sv'št se v serce vkorenini in je škodljivši, ka-
ko : r'najmočnejši s'trup.  Po hudobnem svetu v greh
zakopanemu ne pomaga skoraj nobena pomoč več. Zakaj vse
pridige in keršanski nauki dandanešnji tako malo zdajo? Zakaj
se po mestih in tudi po deželi množijo strahovite hudobije, od

543

kakoršnih se poprej še slišalo ni? Od kod strupeni sad tolike
nevere ? Hudobni najemniki, ki so svojo vero v hudobijah,
zlasti mesenih strastih zadušili, smejo svojo nevero trositi med
Učečo se mladino, smejo brez strahu zaničevati sveto cerkev in
njene služabnike, da s svojimi nasveti, ki so zares prav peklen¬
ski , poderejo vso nravnost v sercih nedolžne mladine, in ti
nauki, ti strupeni nasveti se vkoreninijo v mlade serca; in kdo
jih bo ozdravil tega strupa? Pač po pravici bi se danešnjim
svetovavcem, naj so jže deželni ali deržavni, s kraljevim prero¬
kom zaklicati moglo: „1 n zdaj umejte, kralji! dajte
se podučiti, ki ste sodniki na zemlji! . . . da
se kje ne razserdi G- o s p o d . . . ker se bo nje¬
gova jeza v kratkem vnela."  (Ps. 2, 10—13.)

Zakaj marsikterega grešnika ne predrami, ne poboljša še
tako lepo podučenje, še tako serčno svarjenje spovednikovo ? Naj
mu kaže še s toliko gorečnostjo časno in večno nesrečo, naj
grešnik tudi sam dela še tako terdne sklepe, vendar se iz svojih
hudobij izkopati ne da. Zato ne, ker pregrešni svčt je v nje¬
govo serce zaraščen, vkoreninjen ter je otroval vse, kar je še
Božjega bilo v njem. O gorje hudobnim svetovavcem!

4. In zakaj je v greh svetovati še posebno
nevaren greh?  Zato, ker niti svetovavec niti on, ki
uboga, noče spoznati krivice svoje, ter le na druzega svoj greh
zavrača. Svetovavec pravi: „Jaz tega nisem storil; jaz sem le
svojo misel razodel. Kdor je storil, naj gleda gor. Saj nisem
tega zapovedal. To mene nič ne skerbi." On, ki pa svet
posluša in uboga, se zopet rad izgovarja: „Jaz nisem kriv;

Uni, ki mi je svetoval, je odgovoren. Meni bi še na misel ne
kilo prišlo, ako bi mi ne bil svetoval." Koliko ljudi bo po¬
gubljenih zavoljo pohujšanja, ker svojega greha ne spoznajo!
Pravični Bog, ki vidi najskrivniše kote našega serca, ne bo

544

gledal na zvijačo človeško; pri njem ne bodo obveljali prazni
izgovori, s kterimi se marsikdo zdaj slepi. On bo povernil vsa-
cemu, kakor bo zaslužil.

Poznal sem nesrečnega mlinarja, od kterega sem vam že
pravil, ki je dvema lajdrama svetoval, da ste očeta njegovega
umorile, in ki je bil ž njima vred v smert obsojen, akoravno
je do zadnjega terdil, da ni nič kriv, ker ni očeta on sam z
lastno roko umoril.

Zato preljubi moji in predragi! skerbno se varujte, da
nikdar v greh komu ne svetujete. Premisli, o kristijan, da s
hudobnim svetom se hudo hudo pregrešiš pred Bogom, ki te
bo po svoji sveti pravici sodil in odgovor tirjal za vse grehe,
kteri bodo v tvojem slabem svetu svoj začetek imeli, ki bodo za¬
voljo tvojega svetovanja storjeni. Ako te kdo vpraša za svet,
pa dvomiš, kako bi mu svetoval, da bi bilo prav, raji odkrito-
serčno povej, da mu ne veš svetovati; zaverni ga na modrejšega
ali v tisti reči bolj podučenega, ki mu bo vedel dati pravi
svet. Ako si pa komu že svetoval, kaj in kako naj stori in si
takrat dobro mislil, pa si se pozneje prepričal, da ni bilo prav,
vzemi svoj svet nazaj, dopovej svojemu bližnjemu, kar si pozneje
za bolje spoznal, da ne bo on terpel kake škode in ti rešiš
svojo dušo.

Ako potrebuješ sam kacega sveta, ne zatekaj se nikdar k
človeku, kterega že poznaš, da ni dober, od kterega si prepri¬
čan, da ti bo slabo svetoval. Ako vprašaš tacega človeka za
svet, pregrešiš se sam, pa tudi zoper svojega bližnjega greh
storiš, ker ga tako napelješ, da ti bo ali iz boječnosti, ali iz
priložnosti ali pa iz lastnega dobička dal pregrešen svet. Zato
nas opominja modri Sirah: „Z abotniki se nikar ne

posvetuj; zakaj oni ne morejo ničdruzega
ljubiti, kakor to, kar njim  d o p a d e. “ (Sir. 8, 20.)

545

In to je slabo, neumno. In sv. Bonaventura pravi: »Usta hu¬
dobnega svetovavca so usta hudičeve. En sam hudoben sveto-
vavec je hujši, kakor desetero razbojnikov/

Ako sam sveta potrebuješ, išči ga pri modrem, pri pamet¬
nem človeku, kteri ti pravo in dobro svetovati zarnore in hoče.

Še enkrat pa rečem: Bežite pred hudobnimi svetovavci in
ne poslušajte jih. Eleazara, starega moža, so silili, zoper Božjo
postavo svinsko meso jesti. Branil se je, pripravljen je bil raje
umreti, kakor se pregrešiti. Smilil se je prijateljem svojim, in
ti mu svetujejo, naj si ukaže prinesti drugačno, pripuščeno meso,
in naj ga j 6,  da bo kralj mislil, da njegovi pregrešni zapovedi
zadostuje in jč svinjsko meso, da tako odide gotovi smerti. On
pa je »hitro odgovoril, rekoč, da hoče raji
pred časom iti na spodnji svet/  (II. Mark. 6, 23.)
To je: Raji umerjem, kakor bi ubogal vaš pregrešni svet. In
zgrabili so ga in umorili.

Stori tudi ti tako, ljubi kristjan! in ne ubogaj, ako ti
kdo kaj svetuje, kar je nasproti Božji zapovedi. O kolikokrat ti
satanski zapeljivec svetuje, vživati svinsko meso gerde nečistosti!
Spomni se starega Eleazarja, ki je v svoji smerti zapustil lep
spomin čednosti in moči. Zato vselej, kedar te kdo odvračuje
°d dobrega, ali svetuje v greh, vselej reci: Raji umerjem, ka¬
kor bi kaj storil, kar je zoper Božjo čast, kar je v škodo moji
ueumerjoči duši! Amen.

XL. Keršanski nauk.

2. Grešiti velevati.

Pervega ptujega greha se vdeleži, kdor v greh svetuje.
Ta greh storč starši, gospodarji in gospodinje, ki svojim otro-

546

kom, svoji družini s hudobnim svetom v greh pripomorejo. Vde-
ležijo se ga tudi tisti goljufi, ki nepripuščene, nespametne in
neumne pripomočke priporočujejo ali navedejo s kterimi hi se
po njihovih besedah bolezni odvernile, ter takim stvarem moč
pripisujejo, ktere nimajo niti od Boga niti od natore; ali kteri
vraže ali prazne vere uganjajo in tako ljudi v marsiktere grehe
pripravijo. Tudi so tega greha krivi tisti, ki imenitne službe
iščejo ali prevzamejo , za ktere potrebnih lastnost in vednost
nimajo; tudi sodniki, ki pritožbe premalo natanko preiskujejo,
tje v en dan sodbe sklepajo, svoje glasovanje brez premislika
izrekajo, ali iz sebičnosti, dobičkarije ali sovraštva krivično so¬
dijo. — Koliko se danešnje dni tega greha stori in kako velik
pa nevaren je ta greh; vse to sem vam v zadnjem keršanskem
nauku bolj na drobno razložil. Le to še rečem: Ljubi moji!
ne dajajte nikomur nobenega slabega sveta, da ne bote deležni
tistih žalostnih nasledkov, ki pridejo iz slabih svetov; pa tudi
ne poslušajte in ne ubogajte nobenega, ki bi vam kaj slabega,
kaj pregrešnega kdaj svetoval. In tako se ne bote vdeležili
pervega ptujega greha.

Danes pridemo do druzega ptujega greha, in ta je:

2. Grešiti velevati.

Pervo vprašanje, na ktero vam moram danes odgovoriti, je:

Kaj se pravi: Grešiti velevati?

Grešiti velevati se pravi, komu, zlasti podložnemu, z b e-
sedo, z migljejem, ali z dr u gač ni m obnaša¬
nj e m na znanje dati, naj kaj hudega stori,
ali kaj dobrega opusti.

1. Ta greh se stori z besedo, to je, ako svojemu pod¬
ložnemu naravnost, z gotovimi besedami kaj pregrešnega zapo¬
veš. Ako mu naravnost praviš: Zlagaj se, to ali uno vzemi,
ukradi, tega ali unega preganjaj, umori; ali karkoli pregreš-

547

nega storiti zapoveš. S tako pregrešno zapovedjo se je pre¬
grešil David, ki je ukazal nedolžnega Urija postaviti v vojski
na najbolj nevarni kraj, da je ja gotovo umorjen bil. In pre¬
rok Natan mu je v Božjem imenu rekel: „T i si Urija
Hetejca z mečem umoril."  (II. Kralj. 12, 9.) David
je bil torej kriv smerti Urijeve, akoravno ga sam ni umoril in
je le povelje dal, da so ga postavili v najnevarniši kraj, ter
so ga brez vse pomoči pustili, da so ga sovražniki pobili. Kar
kdo drugim storiti veljeva, zarajtano mu je, kakor ko bi sam
storil. — Tako je storil egiptovski kralj Farao, ki je izrael¬
ske otročiče v vodo pometati, umoriti ukazal. — Tako Herodež,
ki je v Betlehemu in okrog Betlehema vse otroke pomoriti dal.
— Tako hudobno povelje je dal kralj Savel Doegu Idumejcu,
da je en dan pomoril pet in osemdeset duhovnov in je Kobe,
mesto duhovnov, z ojstrim mečem vdaril, ter pomoril može in
žene in vso živino. (I. Kralj. 21.) — Tako je zapovedal Nabu-
hodonozor asirski kralj svojemu vojvodu Holofernesu: »Pojdi
nad vse kraljestva proti zahodu, nobenemu ne
prizanesi in sleherno mi podverzi.“  (Jud. 2, 5, 6.)
In Holofernes je tako storil.

Tega greha so krivi kralji in cesarji in njihovi pervi sve-
tovavci, vojni ministri, ki zaženejo in vzdignejo krivično vojske,
tako po nepotrebnem svoje vojake silijo v morije in pokončanje
celih mest. Koliko nedolžnih mora storiti grozovitno smert,
koliko druge neprecenjene škode se zgodi velikrat zavoljo časti-
lakomnosti enega samega kneza! Kolike krivice in kolike po
nedolžnem prelite kervi. sta kriva na priliko Napoleon in Viktor
Emanuel! Koliko družin, ja cele pokrajine, cele dežele sta
Potisnila v strašno nesrečo ta dva velika rogovileža, ki sta s
svojim poveljem toliko kervavih vojsk napravila!

548

S tem grehom se pregrešč tudi druge gosposke, ki zapo¬
vedujejo , ukaze dajejo, ki se brez greha spolnovati ne morejo,
ali ki svojim podložnim kaj hudobnega zapovedujejo. Mar niso
tega greha krivi tisti judovski postavodajavci, ki kujejo danešnje
dni take šolske in druge postave, ki po vsem ua to merijo, da
bi sveti cerkvi odvzeli vso pravico, ves vpijiv do šole in do
družinskega življenja; ki le na to gredo, da bi se zaterla sv.
vera in se hudobiji že v mladih sercih odperle na tečaje vse
vrata? Koliko hudega bodo deležni ti pomagavci hudičevi,
nam že žalostne vstaje in vkljubovanja priprostih delavcev po
večih mestih kažejo.

Od teh viših gosposk, od kraljev, ministrov in druzih
postavodajavcev se obernem k vam, vi keršanski stariši , go¬
spodarji in gospodinje! Vprašam vas: Ali niste nikdar svojim
otrokom ali svoji družini zapovedovali ali veleli, koga drugega
preganjati, zmerjati, se nad kom znositi, maščevati ali ga celo
kaj poškodovati ? Jim niste nikoli veleli po ptujem živino pasti,
za živino nabirati, po ptujem kole, derva sekati (naj bo to ptuje
grašinsko ali kmetiško, to je prav vse eno)? Jim niste nikoli
veleli, ptuje sadje pobirati, kaj priorati, prikositi? Jim niste
veleli, se legati, po krivem pričati? Kaj ni vaša družina ni¬
koli ob nedeljah ali zapovedanih praznikih na vaše povelje kaj
hlapčevskega delala? Morebiti je zavoljo tacega dela celo brez
službe Božje bila., pridigo, keršanski nauk opustila? — Vi vsi,
ki ste kaj tacega veleli, ukazali ali zapovedali svojim otrokom
ali svoji družini, ste krivi druzega p tujega greha.

Moram vprašati še posebej, tebe keršanski oče! Kaj nisi
morebiti svojemu sinu rekel, tej ali uni osebi se prilizovati, jo
v pregrešno znanje zaplesti, da, ker je morda bogata, bi jo v
zakon zgoljufal ? — Ali pa ti neumna mati ! ali nisi ti svoji
hčeri morebiti rekla v slabe družbe, na plešišče, v kerčme ali

549

druge nevarne tovaršije hoditi, se lišpati, z drugim spolom se'
meniti, norčevati, pečati, ali temu ali unemu vse pripustiti, da
bi jo, kakor misliš, h kruhu pripravila ? — Kaj druzega je to,
kakor sinu ali hčeri grešiti velevati? Nek cerkven učenik se
strašno zagrozi pri premišljevanji tega greha nad hudobnimi
stariši in pravi: „Nebo, kaj nimaš nobenih strel, da bi pokon¬
čalo take pošasti? Zemlja, ali nimaš nobenih breznov, jih po¬
žreti? Pekel, ali nimaš ognja, jih požgati ?“ —

Kaj pa vi kramarji, tergovci in oštirji! mar vam vest nič
ne očita, da bi bili krivi druzega ptujega greha? Ali niste
nikoli svoji družini ukazali ali rekli, preležano, slabo, nič ko¬
ristno robo prodajati za dobro; ali tirjati prenapeto ceno, de¬
jati prevelike, judovske dobičke ? Kako ukazujete svoji družini
vagati, meriti, prodajati? Ali veste, da le dobra mera in po¬
štena vaga v nebesa pomaga? krivična vaga in slaba mera pa
nebesa le zapera. Mar nima vaša družina skrivnega povelja

med vino ali pivo, ali drugo pijačo vodo vlivati, pa jo drago

zarajtati? ali morebiti ima povelje še kaj druzega hujega početi?

Tega ptujega greha se vdeleži vsak, kdorkoli svojemu bliž¬
njemu zapoveduje, kaj hudega storiti; tako tudi, kdor druge
sili, prigovarja ali zapoveduje nesramne pesmi peti, nespodobno
godbo delati, kreg, prepir, pretep začenjati, se vpijaniti, krivo
soditi ali pričati, in temu enake pregrehe.

Vsi ti storijo drugi ptuji greh z besedo.

2. Ta greh se pa lehko stori tudi z obifašo, zrnig-

1 J e  j em ali s kakim drugačnim znamnjem,  s kterim
se drugim naznani, kaj kdo hoče. Tako se je pregrešil angleški
kralj Henrik drugi. Neusmiljeno, kakor je le mogel, je zatiral
sveto cerkev. S sveto vnemo se mu je vstavljal Kanterburiški
veliki škof, sveti Tomaž. Kralj je večkrat rekel: „En duhoven
je, s kterim ne bom nikoli se pomiril; in akoravno imam to-

550

liko prijateljev, pa nobeden si ne upa, tega človeka mi spoti
spraviti." Štiri dvorniki so dobro razumeli, kaj kralj hoče,, in
da bi mu po volji storili, šli so in svetega škofa so v njegovi
škofovski cerkvi umorili. Kaj mar ni bil kralj kriv njegove
smerti ?

Ravno tako se je pregrešil rimski kralj Tarkvin. Njegov sin
Sikst je poslal jadernega sluga, ki mu je sporočil zmago Sa-
binov ter ga vprašal, kaj naj počne z vjetimi ? Tarkvin ni
jaderniku nič odgovoril, ampak po svojem vertu je gori in doli
hodil in je s palico maku glave sekal. Ko pa poslanec nazaj
na bojišče pride in ne prinese nobenega odgovora od očeta, pač
pa naznani obnašanje njegovo, spoznal je Sikst v tem povelje
očetovo, ter je Sabinom dal glave posekati.

Tako se vdeležijo še dandanešnji nezrečeno velikov grehov,
ki drugim, zlasti podložnim le z migljejem, z obnašanjem ali s
kakim drugim znamnjem naznanijo svoje pregrešno povelje.
Otroci komaj zapazijo, da je staršem všeč, ako se gizdavo ob¬
lačijo, v razpertijah in pretepih skazujejo; o urno urno so gi-
zdovi in ponočnjaki. — Hlapec naj le ve, da gospodarju je za,
voljo, ako priorje, prikosi, za mejo ne porajta, o hitro bo delal
po misli in željah gospodarjevih. — Dekla naj le vidi, da go¬
spodinja ima rada, ako sosedo obera in objeda, njene slabosti
razodeva in jo tako černi; kmalo ima dekla zgovornost, da je
gorje, in vedno ima zadosti pripovedovati od bližnjega. — Hu¬
dobnež naj v pivnici ali v kaki družbi le skrivaj da kako
znamnje, naj le z očmi migne, z roko pokaže; kmalo ga drugi
razumijo; in komu ni znano, kaj vse hudega se godi v takih
druščinah na dano znamnje enega hudobneža? 0 kako lehko
se pozve, kaj hudega kdo hoče, če tudi besede ne čerlme?
Kako zvit in znajden je človek, kedar hoče na skrivnem svo¬
jemu bližnjemu kaj hudega naznaniti!

551

3. Pa ne le tisti grešiti veli, kteri zapove, naj bo že to
z besedo ali le molče; ampak tega greha se vdeleži tudi tisti,
kteri drug im zapovč, kaj dobrega opustiti,  ali
tako ž njim dela, ga zaderžuje ali kakor si že bodi nadleguje,
da kaj dobrega opusti. To je gotovo, da se greha vdeleži,
kdorkoli zabrani, da bližnji kaj dobrega opusti; kajti greh je,
ako ne storimo dobrega , kar smo storiti dolžni. Kdor pa s
svojim ukazom, poveljem ali drugačnim obnašanjem opovera
dobro ali celo zabrani, kriv je tega greha. Tako je grešil
Farao, egiptovski kralj. Izraelci so mu namreč hoteli v pu¬
ščavo, da bi Bogu darovali in ga spodobno počastili. Faraon
Pa jih je zaderževal, da niso smeli iti; ja zapovedal je celč,
da so jih Egipčani s tlako toliko preobložili, da službe Božje
opravljati niso mogli. Mar niso temu Faraonu enaki tisti
možje, kteri ne morejo sterpeti, ako njihove žene rade molijo,
večkrat svete zakramente prejemajo, kteri jim celo prepovedujejo
ali jih zavoljo pobožnosti zaničujejo? Med take Faraone jaz
štejem tudi tiste nevredne stariše, kterim je ljubši, da so nji¬
hovi otroci posvetni, da le za ta svet in njega nečimernost se
Poganjajo, kakor da bi lepo keršansko živeli. Ja poznam celo
°četa, kteri res tega lepega imena ne zasluži, ki je svojo hčer
zaničeval, se ž njo norca delal zato, ker je lepo molila in Večkrat
v cerkev hodila. Kakošen grozovit odgovor čaka enkrat tacega
očeta? — V to versto spadajo tudi gospodarji, kakoršnih se le
Pveveč dobi po mestih, kjer ima satan le še veliko več svojih
Pomagačev, kteri se ne sramujejo očitno reči, da jim je ljubši,
da hodijo njihovi posli na plesišče, v gledišče, kakor da bi bili,
kakor jih taki pitajo, tercijali ali tercijalke, kteri priimek pa
oadevajo vsacemu, kterikoli razvzdano in vetrasto ne živijo, ka¬
kor j e  sploh šega sedajnega spridenega časa. Gotovo je, da
n jih veliko mladih in starih pobožno ne živi, da veliko dobrega

552

opus te, je gotovo krivo to, ker gospodarji ali sploh viši vse
dobro zasmehujejo, opoverajo, ja celo očitno prepovedujejo.

Ali stori velik greh, kdor grešiti veleva
ali kdor kaj dobrega storiti prepoveduje?

Kdor greh zapoveduje, dobro prepoveduje, ta je deležen
tistega greha ali stori ravno tak greh, kakoršnega stori on, ki
zapovedano hudo stori ali prepovedano dobro opusti, in greh
je tako velik, kakor veliko je to zapovedano hudo, kakor velik
je odgovor zavoljo opuščenega prepovedanega dobrega. Ja, on,
ki tako povelje da, je še pervi dolžen poverniti škodo, ktera
iz tacega greha izhaja. Na priliko: Ti poveš ali rečeš svojemu
hlapcu, naj v sosedovem lesu derv naseka; on te uboga; ti, ki
si to zapovedal, moraš škodo poverniti, ako bi tudi polena teh
derv ne dobil. Ti braniš svoji ženi, svojemu otroku, svojemu
družinčetu ter jim prepoveš, ali jim ne dopustiš, da bi molili,
svete zakramente prejemali; ti, ki si jim to prepovedal, ali jim
zabranil, si Bogu toliko češčenja dolžen, kolikor bi bili tvoji
ljudje ga radi počastili; kolikor pa bi bili oni v gnadi Božji
bogatejši, v čednostih popolniši, in v nebesih srečnejši, ako bi
bili zabranjeno dobro storili, toliko si njim dolžen, ker si jim
ti opoveral, da niso v čednostih rastli, da niso Bogu dopad-
Ijivši. Koliki greh, kolika odgovornost Bogu! In koliko škodo
bližnjemu storiš, ako mu grešiti veliš! Kako se še le pregreše
spredniki, ki grešiti velevajo, zoper dolžnost svojega stanu, ki
ravno nasprotno tega .storijo, kar bi storiti mogli! Njihova
sveta dolžnost je, svoje podložne varovati vsega greha, jih na¬
peljevati k vsemu dobremu, kolikor le premorejo; oni jim pa
dobro opoverajo, pa jih silijo, da Boga žalijo!

Grešiti velevati je veliko veči greh, ka¬
kor v greh svetovati;  tudi veči greh, kakor je slab
zgled; zato je hudobija tega greha veča, pa tudi odgovornost

553

ojstrejša. Že pamet nas uči, da veči greh stori on, ki ima
oblast, zapovedovati, kaznovati ali vsaj žugati zamore in to
svojo oblast v hudo obrača, kakor greši tisti, kteri v greh le
svetuje in nobene oblasti do bližnjega nima. Kajti veliko hu-
dobnišo voljo razodeva on, ki v greh zapoveduje, kakor on, ki
le svetuje. In marsikdo se še ustavi slabemu svetu, pa nima
toliko moči, da bi se ustavil njemu, ki mu grešiti veleva; zlasti
De, ako od njega kako dobroto ima ali pričakuje, ali mu je v
strahu in se boji, da bi ga zapovedovavec ne zatiral, ne pre¬
ganjal. Hudoben, pregrešen svet ubogaš ali pa ne; svetovavec
te ne sili; druga pa s poveljem, zlasti še, ako ti zapoveduje
°u, kterega spoštovati moraš in se to še godi morebiti z ve¬
liko silo. —

Ali gorje njim, ki se toliko spozabijo, da svojo oblast v
hudo namesto v dobro obračajo! Ne bodo odšli pra¬
vični kazni  razžaljenega Boga. Glejte, kaj se je zgodilo
2  Davidom. Mislil je, da bo svoj greh zakril, ko je Urija
umoril in njegovo ženo v zakon vzel. Ali Bog mu je poslal
Preroka Natana, ki mu je najpoprej v priliki, potem pa očitno
očital hudobijo njegovo, pa mu tudi zasluženo kazen napovedal:
»Urija, Hetejca si z mečem umoril, in njegovo
2 e Ko si si za ženo vzel . . . Zavoljo tega naj
Ue preide meč od tvoje hiše vekomaj."  (II. Kralj.
12, 9, 10.) In posihmal je Bog Davida obiskoval z mnogote¬
rimi nadlogami. Sin, kterega mu je porodila Urijeva žena, je
umeri. Njegov lastni' sin Absalon se je vzdignil zoper njega,
ter ga s kraljevega sedeža pregnati hotel. In njegov sin je za¬
peljal lastno sestro in drugi brat ga je zavoljo tega umoril,
tu le po ojstri pokori in ker je vse od Boga poslane šibe
voljno prenašal, zadobil je odpuščanje grehov. — Glejte, kako
je Bog kaznoval Heroda,! Červi so živega skoraj snedli, huda

554

vročina mu je drob in oserčje žgala in tako pekla, da je med
strašnim divjanjem izdihnil svojo nesrečno dušo. — Veste, da
hudobni Faraon je bil z vso svojo vojsko v rudečem morju
potopljen.

Tudi tebe, ako grešiti velevaš, čaka huda kazen Božja;
in ako jej tudi uideš na tem svetu, v večnosti jej gotovo od¬
šel ne boš; kajti veči grešnik si, kakor je on, ki te uboga.
Pomisli, o kristjan! večkrat tiste hude besede, ktere je sicer
toliko mili Jezus izrekel: ,K d o r pa pohujša ktere ga
teh malih, ki v me verujejo, bolje bi mu bilo,
da bi se mu obesil mlinsk kamen na vrat, in
bi se potopil v globočino morja..  . Glorjč
tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride!"
(Mat. 18, 6.) »Bolje bi mu bilo, da ne bi bil ro¬
jen tisti človek!*  (Mat. 26, 24.)

Ali tora j ne smemo nikoli ubogati, nikoli
spolniti grešnega povelj  al

Nikoli in nikdar nikoli ne; vselej je greh. — Otroci,
posli in vsi podložni! vi ste dolžni, svojim staršem, svojim go¬
spodarjem ali sprednikom z vso ponižnostjo pokorščino skazovati,
in to vselej; ako le to, kar vam zapovedujejo, ni zoper Božjo
zapoved. Kedar vam pa kaj zapoved«, kar Bog prepove, ta¬
krat jih ubogati ,ne smete; sicer bi grešili. Zato jim pohlevno
odgovoriti morate: »Tega ne smem storiti; to Bog prepove in
Bogu moramo bolj .pokorni biti, kakor ljudem;“ kakor je rekel
sv. apostelj Peter. Kedar koli vam vaši Spredniki velevajo, sto¬
riti kaj pregrešnega, jenjajo biti namestniki Božji, postanejo
namestniki satanovi, in njihovo povelje morate zaničevati in ne
ubogati. Poslušajte, kaj vam povem. Pravični Bog ne kaznuje
le tistih., kteri grešiti velevajo; on kaznuje tudi tiste, ki pr e '
grešne povelje spolnujejo. Tako berem v svetem pismu, da J e

585

ošabni kralj Nabuhodonozor krivične vojske napel z mnogimi
narodi, tudi z Judovskim. Poslal je svojega vojvoda Holofer-
neza na vojsko, ter mu zapovedal, da ne sme prizanesti no¬
benemu ljudstvu. Holofernez ga uboga. Ko je že več kralje¬
stev si podvergel, vzdigne se tudi zoper Izraelce in obleže mesto
Be tulijo s prav veliko vojsko. Bog pa je slabo povelje veršiv-
nega Holoferneza osramotel. Serčna Judit mu je glavo odsekala,
in vsa njegova vojska je bila razkropljena in pobita. — Bral
sem, da nek svetnik je v prikazni videl očeta in sina v peklu
in ju je slišal, kako sta preklinjala. Sin je preklinjal očeta,
ki mu je velel goljufati, da bi si prigrabil več premoženja. Oče
jo klel sina, ki ga je v pregrešnih rečeh ubogal in tako pe¬
klenske muke pomnožil. — Tako Bog strahuje nje, ki grešiti
velevajo in tudi nje, ki pregrešne povelja spolnujejo. O marsi-
kteri starši in otroci, marsikteri gospodarji in posli se bodo v
večnem pogubljenji kleli in si terpljenje množili; eni,  ki so
grešiti velevali, drugi, ki so hudobne ukaze spolnovali.

Tedaj nikdar nikoli ne smete hudobnih, pregrešnih povelj
zverševati. Vsi podložni si vzemite v zgled tri Babilonski mla-
denče in posnemajte jih. Kralj Nabuhodonozor je postavil šest¬
deset komolcev visoko zlato podobo, ter je ojstro zapoved dal,
da vse ljudstvo mora na dano znamnje na kolena pasti in mo¬
liti to zlato podobo; kdor pa tega storil ne bo, da bo veržen
v razbeljeno peč. In vse ljudstvo je temu pregrešnemu povelju
Pokorščino skazovalo. Samo pošteni Judovski mladenči Sidrali,
Mišah in Abdenago ne. Zatoženi so bili pred kraljem. -Pokliče
jih pred-se, ter jim serdito pravi, da naj popadajo na tla in
molijo njegovo podobo, če ne, bodo zdajci verženi v peč gore¬
čega ognja; „in kteri Bog je, da bi vas iz mojih rok iztergal?“
fini pa so rekli kralju: „Ni nam treba tebi na to odgovoriti,
ker glej, naš Bog, kterega častimo, nas zamore iz peči gorečega

556

ognja, potegniti, in iz tvojih rok, o kralj! rešiti. Če pa ne bi
hotel, vedi, o kralj! da ne častimo tvojih bogov, in ne molimo
zlate podobe, ktero si postavil." In zdajci so njih zvezali in
v oblačilih jih vergli v peč, ktera je bila na povelje kraljevo
sedemkrat bolj zakurjena, kakor je bila navada, tako da je
ognjeni plamen pomoril une najmočnejše može iz vojskine trume,
kteri so jih v peč vergli. Ali trem mladenčem se ni nič ža¬
lega zgodilo, le vezi so zgorele, s kterimi so bili zvezani. Pri¬
družil se jim je bil angelj, kterega je bil Gospod Bog poslal
in združeno so hodili po razbeljeni peči in so Bogu v čast
hvalno pesem peli. Kralj je ostermel, je stopil pred razbeljeno
peč in jim je ukazal ven iti. Prišli so ven, in poglavarji in
oblastniki, in sodniki in kraljevi mogočniki, ki so jih premiš¬
ljevali „ker ogenj ni imel moči do njih teles in se kar las ni
bil prismodil na njih glavi...  in ognjeni duh jih ni bil pre¬
šinil." In Nabuhodonozor je zaupil, rekoč: češčen bodi njih
Bog, . . . kteri je poslal svojega angelja, in je rešil svoje
služabnike, kteri so vanj verovali, kteri so se kraljevemu po¬
velju ustavili, in so svoje telesa tje dali,  da niso služili in ne
molili nobenega boga, zunaj svojega Boga . . . Kdorkoli bo
zoper Boga (teh treh mladenčev) kletev izrekel, mora umreti
in njegova hiša razvaljena biti." (Daniel 3.) In kralj je te
mladenče postavil v perve službe svojega kraljestva.

Tudi vas, preljubi otroci, posli in podložni! Bog ne bo
zapustil; tudi vas bo varoval, blagoslovil in povišal, ako nič
zoper njegovo sveto voljo ne storite; ako ste Bogu bolj pokorni,
kakor ljudem. Nikdar nikoli nobenega pregrešnega povelja ne
spolnujte, naj pride od kogarkoli hoče. Sv. Hieronim pravi :
„Pregrešnemu ukazu ne bodi nikdar pokoren, in ako bi tudi
od cesarja prišlo; kajti postave Kristusove so veče, kakor ukazi
cesarjevi. Iz strahu pred ukazom evangelija ne smemo zavreči.

557

Glejte, blagi mladenči, ktere je hudobni Antijoh z materjo vred
trinogom izdal, bi se bili lehko smerti rešili, ako bi bili po kra¬
ljevem povelju postavo Božjo prelomili in malike molili. Kaji
pa so najhujšemu terpljenju — smerti se podvergli, kakor da bi
hili svojega Boga zatajili. „Mi ne bomo pokorni kraljevi po¬
stavi, temuč zapovedi Božji," so djali. Tako reci tudi ti, ako
se ti ukazuje kaj pregrešnega. Saj je bolje, odpovedati se vsemu,
celo življenju, kakor pa zgubiti prijaznost presvetega Boga!

Varuj se pa, o preljubi kristijan! da svojemu podložnemu
in nikomur ne velevaš kaj pregrešnega, in nobenemu ne pre¬
poveduješ kaj dobrega. Kajti s tem drugim ptujim grehom
raniš, umoriš na enkrat dve duši: svojo in dušo bližnjega.
Greh, kterega ukazuješ, je tebi pripisan, bo nad teboj kaznovan;
in hujši kaznovan, kakor, ko bi ga bil sam storil. Bog nas
obvaruj tega ptujega greha! Amen.

XLI. Keršanski nauk.

3. V drugih greh privoliti.

Od druzega ptujega greha je bil zadnji keršanski nauk.
Razložil sem vam, kaj se pravi: Grešiti velevati, ter sem vas
U &1, da se tega greha vdeleži, kdor svojemu bližnjemu, zlasti
Mojemu podložnemu zapoveduje ali veleva, storiti kaj prepove¬
dnega, ali opustiti kaj zapovedanega. Tega greha je pa kriv,
Se ni vam tudi pravil, ne le on, ki naravnost, z besedo, zapo¬
sluje kaj pregrešnega; zadosti je, ako le z očmi, s svojim
°brazom, z migljejem, z rokami, ali z zvito besedo, ali kakor
s i bodi, svojim podložnim na znanje da, naj to ali uno hudo
drč ali kaj dobrega opustč.

Keršanski nauk V. p.

36

558

Svaril sem pa vse podložne, da ne smejo takih pregreš¬
nih povelj in ukazov nikdar nikoli spolnovati; kajti Bogu mo¬
ramo hiti bolj pokorni, kakor ljudem.

Danes pridemo do tretjega ptujega greha:

3. V drugih greh privoliti.

Marsikdo misli, da mu ni zarajtan greh, kterega sam ne
stori, pa privoli, pripusti, da ga drugi storijo. Ali, preljubi
moji poslušavci! nikar se ne motite. Sv. apostelj Pavel nas
drugače uči. ¥ pismu do Rimljanov našteje vse velike pre¬
grehe, v ktere hudoben človek zabresti zamore; tukaj pristavi,
»da,  kteri take reči delajo, so smerti vredni;
pa ne le, kteri tako delajo, ampak tudi kteri
tako delajočim privolijo.®  (Rim. 1, 32.)

Vprašanje je toraj:

Kdo privoli v greh druzih?

Pri tem grehu ni sveta, ne povelja, kakor pri pervih
dveh ptujih grehih. Pri tem grehu se le pripusti, ne zabrani
kaj pregrešnega. Kdor svoje privoljenje v kakoršenkoli greh
da ali pokaže, da je s pregrešnim dejanjem druzih zadovoljen,
on se tega greha vdeleži. In to se zgodi, kedar kdo greh
ravno tako hoče, kakor uni, ki ga stori; kdor v hudobne na¬
klepe druzih privoli ali jih poterdi; kdor privoli v hudobno
govorjenje ali grešno dejanje, ali v opuščenie zapovedanega do¬
brega ; ali privoli v karkoli si bodi, kar je zoper Božjo zapoved
in zoper dobro vest. Tak je kriv vsega hudega, kar so drugi
storili, kedar in kolikorkoli je v to privolil. Na priliko: Ako-
ravno sam ne kradeš, pa tatovom vrata odperaš, na straži stojiš,
da ložej kradejo, jim tako rekoč vrečo deržiš, kriv si vse nji¬
hove takrat storjene tatvine, ter si tako s svojim privoljenjem
tat, kakor uni, ki so kradli.

559

1.  Tega greha je tora j kriv, kdor hudo,
kar bližnji stori ali storiti hoče,  naravnost poterdi,
odobri. Kralj Ahab ni Nabotu nič žalega, nič hudega storil.
Njegova žena Jezabela je list napisala v Ahabovem imenu ter
ga ž njegovim perstanom zapečatila in poslala starašinom in
pervakom v bližnjo mesto. V list pa je zapisala, da naj pod¬
kupijo dva malopridna moža, ki bota po krivem prisegla zoper
Nabota, kakor da bi Nabot preklinjal Boga in kralja in zavoljo
tega naj ga obsodijo v smert in zunaj mesta s kamnjem po¬
sujejo. Kakor je pisala, tako se je zgodilo. Ahab od tega
ni še nič vedel; ko je pa zvedel, bilo mu je prav, bilo mu je
všeč. Privolil je v storjeno krivico, ter se je polastil vino¬
grada, kterega je poprej že poželel; in se je tako vdeležil vsega
tega hudega. Gospod Bog mu je poslal preroka Elija, ki mu
je očital umor in rop, v kterega je privolil.

Tega greha se je vdeležil viši duhoven Aaron. Silnim
željam Izraelskega ljudstva se je vdal, da si so zlili zlato tele,
ktero so po božje častili; in tega gerdega malikovanja je bil
kriv Aaron, akoravno je zaničeval njihovo pregreho. Tako so
se pregrešili Jeruzalemski prebivavci, ki so v svet svoje go¬
sposke privolili, da naj bo Kristus umorjen. Rimski poglavar
jim je na voljo dal, naj si volijo, da jim izpusti Baraba ali
Jezusa. Viši duhovni in starašini pa so ljudstvo že pregovorili,
naj prosi za Baraba, Kristusa pa naj v smert obsodi. Judje
so tako v svet in sklep starašinov privolili in so se tega greha
vdeležili. Zato jim je tudi apostelj Pavel očitno očital to pre¬
greho, rekoč: „Vi ste svetega in pravičnega za¬
tajili, in ste prosili, da naj se vam ubijavec
da. Začetnika življenja pa ste umorili."  (Dej.
ap. 3, 14, 15.) — Kaj ni bil Pilatuž tega greha kriv? Ne¬
dolžnost Jezusovo je spoznal; tudi bi ga bil rad izpustil; ker je

560

pa Judovsko ljudstvo vedno huje pritiskalo, zbal se je, in da-
siravno nerad, privolil v smert Jezusovo. In s tem privolje¬
njem se je hudobije Judov vdeležil. Ali dasiravno je vpričo
ljudstva si roke umival in rekel: »Jaz sem nedolžen

nad k er vi j o tega pravičnega, vi glejte!"  (Mat.
27, 24.) krivična sodba, v ktero je privolil, mu je vendar v
greh prišteta. Naj se dela nedolžnega kakor hoče, naj se umiva,
kakor se mu poljubi, kriv je Jezusove smerti; kajti oblastnik,
sodnik je bil, in Judje niso smeli nikogar umoriti brez njego¬
vega privoljenja. On je spoznal njegovo nedolžnost, vedel je,
da so ga le iz sovraštva v smert silili; ne bi bil smel toraj
privoliti v njih vpitje: »Križaj ga!“ Naj reče še tolikokrat

»nedolžen sem;" kriv je in bo kriv vekomaj ostal. — Mar
niso temu Pilatužu podobni danešnji poslanci, ki pregrešne, ne¬
nravne postave, če tudi ne svetujejo, pa za nje glasujejo, v
taiste privolijo; akoravno vedč, ali bi vsaj vedeti mogli, da so
sveti veri zoperne, Božjim zapovedim nasprotne? Zastonj si
bodo tudi oni svoje roke umivali; zastonj bodo enkrat vpili
»nedolžni smo". Kdor privoli v greh, vselej ga je tudi kriv.

2. Tretjega ptujega greha se vdeleži, kdor nad gre¬
hom s posmehom, s kimanjem ali s kakim dru¬
gim znamnjem svoje dopadanje naznani.  Tako
Savel, pozneje Pavel, ni vergel nobenega kamna na sv. Štefana;
varoval je le oblačila onih, ki so svetnika kamnjali in jih je
gledal. Vendar je bil kriv greha ter je vanj privolil; kajti,
ako bi ne bil ž njimi enakih misel, popustil bi bil njihove
oblačila; ja bi bil proč šel, in v njihov greh bi ne bil pri¬
volil , kakor je storil Jožef Arimatejec. Ta pobožni mož je bil
svetovavec Judovskega zbora. Ko so pismarji in starašini ljud¬
stva zbor imeli, da bi Jezusa v smert obsodili in je Kajfa
vprašal: »Kaj se vam zdi?" vsi so z enim glasom zaupili:

561

„ Smer ti je vreden." Samo Jožef ni dal svoje besede, v njihov
svet in sklep ni privolil. Tako se pa tudi greha njihovega ni
vdeležil. — O kristjan! pomisli, ako nisi tudi velikrat Savlu
podoben. Se grehu posmehuješ, ga s kimanjem poterdiš, rad
kaj pregrešnega gledaš, poslušaš in v svojem sercu privoliš,
dopadanje nad ptujim grehom imaš; in se tako greha vdeležiš.

3. Tega ptujega greha je kriv, kdor sicer v svo¬
jem sercu hudo sovraži,  greh zaverže, graja; zu-
n a j n o pa, naj si bo že iz kakoršnega koli namena, odobri,
p o t e r d i. Tako je Pilatuž spoznal svojo krivico, ni rad pri¬
volil v smert Jezusovo, pa bal se je Judov; in akoravno je
greh v svojem sercu sovražil, zaničeval, je pa z besedo vendar
privolil. Tako, ako ti slišiš govoriti zoper vero, zoper svete
resnice, ali slišiš nespodobno, nesramno klafanje, in to ti ni
všeč, v sercu sovražiš tako govorjenje; da bi te pa kdo ne za¬
ničeval, ali te tercijalko ali svetnika ne imenoval, nasmejaš se
tudi takim pogovorom, ali kako drugače svoje dopadanje po¬
kažeš; že nisi prost ptujega greha.

4. Tega greha se posebno vdeležijo oni, ki bi se po svo¬
jem stanu mogli vsacemu hudemu še posebej ustavljati, ki pri¬
puščajo hudobije svojim podložnim  in so le
tiho k temu. Tu velja: „Kdor molči, ko bi mogel govoriti,
on privoli." Koliko tacega greha so krivi gospodarji in go¬
spodinje, ki malopridni družini ali drugim ptujim ljudem po¬
tuho dajejo, jim pustijo pod svojo streho igrati, pijančevati,
plesati, opravljati; ali kteri ukradeno blago hranijo ali proda¬
jajo , ki svojim poslom ne prepovedd, ali jim celo svoje dopa¬
danje pokažejo, ako na ptujem kaj nakosijo, požanjejo ali na-
berajo in za domačo rabo obernejo. — Tudi vi, ki puščate
svojo mlado družino po shodih, sejmih, ali druzih nevarnih
shajališčih hoditi in svojo nedolžnost prodajati. — Tega greha

562

se vdeležite posebno vi starši, ki pustite svoje otroke po široki
cesti proti večnemu pogubljenju naprej hiteti. Vaši sinovi, vaše
hčere se nosijo čez svoj stan, prevzetno nečiinurno, saj je marsi-
ktera oblečena, kakor bi imela devet gradov, pa je doma iz
stergane lesene bajte, ki že na vseh štirih voglih skupaj leze;
in vi neumni starši se tej nečimurnosti ne vstavljate, še jo mo¬
rebiti skrivej podpirate. Kaj mar tako ne privolite v greh
svojih? Vi veste, vaši otroci živijo v pregrešni pijanosti, ho¬
dijo v slabe tovaršije, so v zločastih drušinah, se potepajo kri¬
žem svet, voglarijo po noči in po dne, pa jim to dovolite; se
delate, kakor da bi tega nič ne vedeli, da bi vas to nič ne
zadevalo. Morda ravno kaj tacega nimate radi, morda ste jih
zato že svarili, opominjali, zdaj pa molčite k tem pregreham
ali se izgovarjate, da se nočete jeziti ali da nič ne pomaga;
otroci pa imajo to molčanje za privoljenje in v svoji hudobiji osta¬
nejo. Ali gorjč vam, vi keršanski starši! ako k razvzdanosti
svojih otrok ali svojih poslov oči zatiskate in po Pilatuževo
pravite: „Jaz ne morem kaj; jaz sem nedolžen." Ne, ne. Niste
nedolžni, ne. Krivi ste in krivi ste vseh grehov, ktere bi pri
svojih podložnih lehko ubranili, pa si ne prizadevate. Pa ker se
po Pilatuževo izgovarjate, tudi vaš konec bo njegovemu enak;
kajti vi s svojimi podložnimi Jezusa vnovič morite v grehih,
ktere bi zabraniti mogli po svojem stanu. Tudi to ne bo ob¬
veljalo, ako mislite, da so otroci ali drugi podložni odrasli, za¬
dosti pametni. Dokler so pod tvojo streho, dokler si oče ali
mati, moraš varovati svoje vsega greha, kolikor le premoreš;
ako privoliš v njih pregrehe, gre vse na tvoj račun.

Kaj pa vi starši, ki imate še svoje stare, očeta ali mater,
preživeti? Vaši stari so onemogli, nadložni, v dve goleč le¬
zejo, so morebiti tudi na pameti oslabeli, otročji postali; vašJ
mladi otroci pa jih zaničujejo, zasmehujejo, ali morebiti celo

563

kolnejo, zmirjajo, jim nagajajo, jih pehajo, sujejo ali jim kaj
druzega žalega storijo; vi pa teh svojih hudobnih otrok po
dolžnosti ne posvarite, ter jim s smehom ali kakor si že bodi
take prederznosti dovolite; vedite, da greh vaših otrok je vaš
greh, in to toliko veči za vas, kolikor bolj je vaša dolžnost
spoštovati stare in dajati lepe zglede svojim mlajšim. O taki
pletete kervavo šibo sebi in otrokom svojim. — Ali vi, ki sicer
svojim otrokom ne velite hoditi na plesišče, po nevarnih potih,
po gerdih, celo zakotnih, stranskih pivnicah; jim sicer ne ve¬
lite, vasovati, pozno v noč okoli hoditi, grešno znanje imeti;
pa jim tega po svoji dolžnosti ne opoverate, — vi s svojim
molčanjem v njihove hudobije privolite, ter se vseh grehov vde-
ležite, ktere zavoljo vaše zanikernosti storijo.

Kaj pa vi gospodarji in ve gospodinje! ki imate svoje
hiše po noči in po dne do tečaja odperte, da slabi, hudobni
ljudje k vam zahajajo, v vaših hišah hudobije uganjajo, kterih
še v misel vzeti si ne upam? Vi, ki privolite pod svojo streho
igranje, plesanje in vsakoverstne lajne, h kterim se zbirajo
ljudje obojnega spola! Vi, ki privolite, da se po vaših hišah
klafa, kvanta, pregrešne pesmi pojč, razne nespodobnosti vganjajo
in kolikor mogoče, nečisti ogenj kuri, da le si satan več duš
pridobi! Mar vi niste zares in pravi, resnični pomagači, na¬
jemniki satanovi? Mar vas ni satan najel, da mu lovite duše,
kterih sam pogubiti ne more? Mar niste vi vseh teh hudobij
krivi in deležni ? — Ali vi, ki slišite svoje hlapce in druge
podložne preklinjati, nesramno govoriti, pa se jim posmehujete;
ali vi, ko dobro veste, ali vsaj bi vedeti mogli, da vaši pod¬
ložni slabo opravljajo službo Božjo, zunaj cerkve pohajkovajo,
svetih zakramentov ne prejemajo; pa jim vse to privolite. Ali
vi, ki celo veste za pregrešno znanje svojih podložnih, za po¬
nočno vasovanje, pa pustite svojim podložnim ležišča na takih

564

krajih, kjer so vrata ponočnim potepuhom odperte! Mar ni ta
neskerb, ta zanikernost vaša priča, da privolite v greh vaših
podložnih ?

Tudi deželska in duhovska gosposka se večkrat vdeleži
tega tretjega ptujega greha, kedar namreč je premalo skerbna
za telesni ali dušni blagor svojih podložnih; kedar vidi pre¬
greho se širiti med podložnimi, pa to mirno gleda in po svoji
dolžnosti se ne vstavlja hudemu in s tako svojo vnemarnostjo
v greh privoli. — Tako se pregrešd oskerbniki, ki prevzamejo
skerh za zapuščene otroke, pa premalo varujejo njihovega pre¬
moženja in mirno pripustijo, da njihova zapuščina škodo terpi,
da drugi segajo v pravice njim izročenih sirot, da jim ni nič
mar, da hi se takim krivicam okom prišlo; in tako privolijo v
škodo, ktera se dela zapuščenim sirotam.

5. V greh privolijo tudi tisti, ki posebno veselje
nad ptu j im grehom imajo,  ali ki svoje dopadanje
nad ptujim grehom, naj si bo to kakor hoče, razodevajo. Tako
se pregrešd, ki se veseld, se jim dobro zdi, ako, na priliko,
pade oseba, ktera je poprej pošteno živela, ktero je svet ko
pobožno čislal. „Kdor pa se veseli, pravi učen mož danešnjega
časa, ko vidi bližnjega, ki je v greh zabredil, pokaže prav hu¬
dobno, sprideno serce svoje, in nosi nekako znamnje pogubljenja
nad seboj; kajti podoben je hudobnemu duhu, ki je vesel, ke-
darkoli greši človek, zlasti pa, ako greši pobožen, pravičen kri-
stijan." — Tako se pregreše ženske, ki prederznim nečistnikom,
nespodobno norčevanje, nesramno nagajanje pripuste ter se tako
obnašajo, da v take nečistosti radi privolijo, akoravno pravijo,
da naj jih pri miru puste. Take, če tudi nevarnosti same ne
iščejo, pa se je premalo ogibljejo, ter so sebi in drugim v spod-
tikljej. Tudi tiste, ki se po noči premalo skerbno zaplohajo;
se pregrešnemu prilizevanju z vso resnobo in z vso močjo ne

565

vstavljajo. Ne pozabite, kar pravi sv. apostelj, da »so s m er ti
vredni, ne le, kteri tabo delajo, ampak tudi,
kteri tabo delajočim privolijo.* (Rim. 1, 32.)
Ne pozabite, da že pogled zamore biti smerten greb, da vaše
telo je tempelj svetega Duha, živ tabernakelj Jezusa Kristusa.
Zato se te nobeden nespodobno dotakniti ne sme. In s sv.
Duhom vam zakličem: „Zagradi s tern jem svoje

ušesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj."
(Sir. 28, 28.)

Tudi ta greh pravični Bog velikrat že tukaj na zemlji
kaznuje. Poglejmo, kaj nam pripoveduje sv. pismo stare zaveze.
Kedar so Izraelci Jerehunskega mesta se polastili, bilo jim je
ojstro zapovedano, vse pokončati, pa ravno tako ojstro prepove¬
dano, si kaj prilastiti. Aham pa je bil storil zoper zapoved
Gospodovo. Vzel in prisvojil si je rudeč plajšč, nekoliko srebra
in zlato šibo, ktero je dobil med ropom. Ali Bog je odkril
njegovo hudobijo in obsojen je bil v smert; pa ne le on je
bil s kamnjem posut, ampak vsa njegova družina, in kar je
bilo njegovega, s šotorom vred je bilo sežgano z ognjem v do¬
lini Akor. (Jozue 7.) Pa zakaj ni bil kaznovan Aham sam?
Saj je le on si prisvojil plajšč, in srebro in zlato je le on sam
zakopal v svoj šotor. Zato, pravijo cerkveni učeniki, je bila
kamnjana vsa družina njegova, ker so vsi njegovi, sinovi in
hčere, privolili v tatvino, ktero je storil; niso se temu vstavljali,
kar bi bili storiti mogli; kajti dobro so vedeli vsi zapoved
Božjo. — Tako je Bog kaznoval puntarje Koreta, Datana in
Abirona, z vso njihovo derhaljo, ki so se bili vzdignili zoper
Mojzesa, poslanca Božjega. Na povelje Božje jih je Mojzes
ločil od šotorov druzih Izraelcev in zemlja je odperla svoje usta
in je žive požerla njih in družino in vse posestvo njihovo; in
ogenj je šinil z neba in je pokončal dve sto in petdeset mož,

566

ki so z unimi deržali. (II. Mojz. 16.) Glejte, kako Bog kaznuje
nje, ki privolijo v greh svojega bližnjega!

Kje je vzrok, da se dandanešnji stori ve¬
liko tega ptujega greha, da marsikdo privoli
v greh druzih?

Vzrok tega greha je lastna spridenost, slepa
ljubezen, neumen strah in nespametno upanje.

Veliko, prav veliko njih se vdeleži tega greha, ker so
sami spačeni  in pregreho ljubijo. Marsikoga zadevajo be¬
sede Davidove, ki pravi: „Ko si videl tatu, tekel si
ž njim, in si se družil s prešestniki. Tvoje
usta so polne hudobije, in tvoj jezik golju¬
fi j e spleta. Povedal si in govoril zoper svo¬
jega brata in si nastavljal zadrege sinu svoje
matere." (Ps. 49,18—20.) To je, hudobnež privoli v vsako
še toliko hudobijo.

Zakaj starši toliko radi privolijo v hudobijo svojim otro¬
kom ? Slepa ljubezen je kriva. „Naš sin mora tudi kako veselje
imeti." Tako zagovarjata, tako imenujeta oče in mati razuzda¬
nost in nesramno življenje svojega hudobnega sina. »Naša hči
se mora malo zvedriti." S takimi besedami privolijo oslepljeni
starši svoji hčeri hoditi na plesišče, se potikati po nevarnih
krajih, kjer zapravlja svojo nedolžnost in koplje sebi in celi
hiši sramoto in nadlogo, ako ne tudi sebi in staršem v večno
pogubo.

Marsikdo privoli v greh iz neumnega strahu,  ka¬
kor Pilatuž , komaj so Judje zaupili, da, ako Jezusa ue ob¬
sodi , ne bo prijatelj cesarjev. Marsikdo se boji zamere, se boji
kake male škode, se boji zgubiti službo in ta neumni strah ga
vsega zbega, da privoli v greh. Tak strah je že storil marsi-
kterega tata, marsiktero nečistnico.

567

Koliko pa jih oslepi nespametno upanje? Obljuba prihod¬
nje sreče, kak denar, majhno darilo! in oj, koliko jih je v
greh privolilo. Pravijo: Konju molč ovsa, ovci molč soli, tiči
nastavljajo rudečo jagodo, koliko se pa jih vjame z obljubo ka-
cega plačila, prihodnjega oskerbljevanja, prihodnjega zakona!
Kaj vse denar stori! Jason, Onijov brat, je kralju Antijohu ob¬
ljubil nekaj sto talentov srebra, in kralj je vse dovolil, kar je
Jason želel, ter je nezrečeno veliko hudega storil. (II. Mak. 4.)
Dandanešnji ni treba veliko talentov, da se kupi lakomno ali ne¬
čisto serce. Nekdaj satan Sinu Božjemu „p o k a ž e vse kra¬
ljestva sveta in njih veličastvo, in mu reče:
V s e to bo m teb i d a 1, ako pre d m e n e p a d eš i n
me moliš."  (Mat. 4, 8, 9.) O danešnji dan ni treba tolike
obljube. Majhno oblačilce, mali robec, cunasti denar, kmalo je
zadosti, da se serce omami in v greh privoli. Zares groza
mora obiti človeka, ako prav premisli hudobijo Judeževo, ki je
za trideset srebernikov prodal svojega učenika. Oj kristjan! za
koliko pa ti večkrat Jezusa prodaš in v greh privoliš? Za čisto
male krajcarje si pripravljen vse hudo storiti. Za prazno ob¬
ljubo , za priliznjeno besedo ponudiš svojo dušo najhujšemu so¬
vražniku.

Kje je danešnji dan tista ljubezen do resnice, kakoršno je
imel Jožef Arimatejec, ki je bil svetovavec, pa pravičen mož
iu ni privolil v hudobni svet judovskega zbora? Kje je tista
serčnost, kakoršno so imeli aposteljni, kteri niso privolili v tir-
jatev farizejev in pismoukov, naj ne oznanujejo Jezusovega
aauka, temuč so rekli: »Boga je treba bolj slušati,
kakor ljudi."  (Dej. ap. 5, 29.) — Kje je stanovitnost, ka¬
koršno je imel Tomaž Mor, angleški dvornik, ki je raji zgubil
svojo imenitno službo, raji preslišal silno žalost svoje žene in
svojih otrok, ja raji si je dal glavo odsekati, kakor bi bil pri-

568

volil v dejanje svojega nesramnega in krivovernega kralja, ki
je svete resnice zatajil, in se sam za poglavarja cerkvenega
postavil ? — Kje je dandanešnji vterjena čistost, kakoršno je
imel Egiptovski Jožef? Serčno in resnobno je zavernil gerdo za¬
peljivko, rekoč: „K a k o bi mogel to h udobij o sto¬
riti in grešiti zoper svojega Boga?“  (I. Mojz.
39, 9.) — Kje najdemo čisto Suzano, ki je, zapeljana od dveh
starih sodnikov, zavpila z velikim glasom: „Bolje mi je

brez  (grešnega) dejanja vama pasti v roke, ka¬
kor grešiti pred obličjem Gospodovim."  (Dan.
13, 23.)

Preljubi moji predpostavljeni in podložni, starši in otroci!
glejte in posnemajte lepe zglede, in ne dajte se preslepiti, ne
s prošnjo ne s prilizovanjem, ne z obetanjem, ne z žuganjem,
ne z zvijačo, ne s silo, da bi privolili kdaj v greh, kterega
drugi storijo ali storiti hočejo. Nikdar nikoli nič ne dovolite,
kar je zoper Boga, zoper vašo vest in zoper pravico. Oj, ko¬
liko jih v peklu gori, ki so zavoljo tega greha vekomaj pogub¬
ljeni ! — Posebno moram vam keršanske dekleta in vam keršanske
žene! priporočiti; oh ! posnemajte čisto Suzano, posnemajte egip¬
tovskega pobožnega Jožefa! Bežite pred razuzdanim človekom,
bolj kakor pred strupenim gadom! Večkrat je samo v begu
rešenje, le v begu zveličanje. Bog daj, da bi bile vse čiste
in skerbne za nedolžnost svojega telesa! Zato se zapeljivcev
ogibati morate, kakor steklega psa. Ali ste že vidili steklega
psa? O to je grozovita zver; in gorjč mu, kterega popade;
strašna smert ga večidel čaka. Kaj toraj je storiti s steklim
psom? Mar boš pred njim stala? mu v odperti, strupni gobec
gledala? se ž njimi radovala? Tega gotovo ne. Temuč beži,
kolikor moreš; in če ne moreš, silo rabi, da se mu vstaviš in
ubraniš. — Tako delaj, ako se bliža hudičev najemnik; beži,

569

kolikor moreš; vstavi se z vso silo; stergaj se iz strupenih
krempljev; vpij kakor Suzana na vse gerlo; nič druzega se ne boj,
kakor le greha! Vse postavi, vse stori za svojo čast in za
svojo nedolžnost; in Bog te bo gotovo podpiral; zato ga kliči
na pomoč; kliči tudi Marijo Devico, svojega angelja varha,
svojo patrono. Slaba roka majhne device je močna zadosti, ke-
dar se vojskuje zoper greh; kajti Bog jo podpira in v Bogu
vse premore.

Varuj se, o kristjan! tega ptujega greha. Nikdar ne spo¬
znaj hudega za dobro; in ne privoli nikoli v hudo. Tudi zu-
najno, očitno pokaži gnjusobo, ktero nosiš v svojem sercu do
vsega greha, kedarkoli gre za čast Božjo ali za zveličanje
svoje ali svojega bližnjega. Ne pozabi nikoli, kar pravi sv.
apostelj Pavel: „N e le, kteri hudo delajo, so smer ti
vredni; ampak tudi, kteri tako delajočim
privolijo.®  (Rim. 1, 32.) Amen.

XLII. Keršanski nauk.

4. V greh napeljevati.

Dokler Adam in Eva nista se soznanila z nesrečno kačo,
dokler se Eva ni podala v pogovor z lažnjivim satanom; o
kako srečna — presrečna sta bila! Da bi pač tega znanja
nikdar ne bila storila! Blagor jima — trikrat blagor vsemu
človeškemu rodu! — Ali nesrečni satan je v podobi strupene
kače se priplazil v lepi raj, pa je naše perve starše tako dolgo
zapeljeval in dražil, da sta jedla sad, kterega jesti jima je Bog
prepovedal. Zato pravi sv. Avguštin: »Hudič je prišel k člo¬
veku , pa ni bil prepasan z mečem; ampak le z besedo ga je

570

umoril. Zato nikar ne misli, da nisi ubijavee tudi ti, ki bliž¬
njega v greh napeljuješ. 8  In ravno ta je eden tistih ptujih
grehov, ki je bil že v raju storjen, in ki se še dandanešnji
toliko pogosto ponavlja. In od tega greha vam naj danes kaj
več povem.

četerti ptuji greh je:

V greh napeljevati.

1. Tega ptujega greha se vdeleži vsak, kdor svojega bliž¬
njega z besedo ali z dejanjem k hudemu napeljuje ali od do¬
brega odvračuje. Pri tem grehu grešnik ne razodeva le svojih
misel, s kterimi bi v greh svetoval, ampak on dela zvijačno;
on prosi, se prilizuje, obeta, celo darove ponuja, in kakor ve
in zna k grehu draži. Tak zapeljivec zmanjšuje žalostne reči,
ki pridejo iz greha, jih zagovarja, celo v dobro povzdiguje. Id
ako mu to ne obvelja, ako z lepo ne more bližnjega v greh
pripraviti, tedaj ga tudi zaničuje, zasramuje, da obudi v njem
nekako pregrešno sramožljivost, ga z žuganjem ali celo z zmir-
janjem oplaši in tako v greh napelje. Kakor je dražil satan
naše perve starše in jima je lagal; tako je dražila Putifarjeva
žena pobožnega Jožefa v greh s prilizovanjem, in ko je ni po¬
slušal, pripravila je hudobnica svojega lehkovernega moža z lažjo
v krivično jezo zoper Jožefa. Nabal je dražil sicer pohlevnega,
poterpežljivega Davida k jezi s svojim zmirjanjem; tako da bi
se bil David skoraj zmaščeval nad njim, ako bi ga modra
žena Abigail ne bila pregovorila. Absalon je Izraelce dražil,
da so se uperli zoper svojega očeta Davida, z obrekljivimi be¬
sedami, ktere je očitno govoril. Jeroboam je postavil malike P°
meji svojega kraljestva, ter je tako napeljeval ljudstvo k ma¬
likovanju , rekoč: „N i k a r ne hodite dalje v Jeru¬

zalem! Gr 1 e j, tvoji bogovi, Izrael! ki šote
izpeljali iz egiptovske dežele. 8  (III. Kralj. 12, 28.)

571

O moj Bog! koliko tega greha je tudi dandanešnji med
nami! K n a p u h u bližnjega zapeljuje, kdor ga priliznjeno,
nevredno hvali, mu lastnosti prilastuje, kterih in kakoršnih
nima in jih ne zasluži; ga povzdiguje ali pa druge ponižuje.
»Kaj je ta ali una proti tebi? saj ni za nič; ni vreden ali
vredna, da bi jo ti pogledal/ Y lakomnost  napeljujejo
besede: »Nespametno je, drugim pomagati, sam pa lakoto ter-
peti;“ ali: »Časi so hudi; človek mora za-se in za svoje sker-
beti;“ ali: »Kdo bo za druge delal, in njihovo lenobo pod¬
piral ?“ Nevoščljivost  obuduje, kdor kvasi, da časni
darovi niso prav razdeljeni, da nekteri živč v vsi obilnosti,
dobro jedč in pij6, pa vsega tega ne zaslužijo; drugi pa v
revščini, v nadlogah pojemajo, akoravno morajo noč in dan de¬
lati. Koliko se v gerdo nečistost  napeljuje z umazanim
klafanjem, z nesramnimi pesmami, s prederznimi, zaljubljenimi
in poželjivimi pogledi, z nečimerno obleko, s priliznjenim hva¬
lisanjem, z nespodobnim lepotičenjem, s strupenimi bukvami ali
zapeljivimi pismi in z nesramnimi podobami! K nezmer¬
nosti  v jedi in pijači napeljuje, kdor pravi: »Saj le enkrat

živimo»saj  je zato jed in pijača, da se zavživa;“ ali: »Za

post je še čas/ »Saj nismo puščavniki, da bi le o koreninicah

in želji živeli;“ ali: »Tudi telesu moramo kaj privoščiti/

Jezo  obujaš v svojem bližnjem, ko ga zaničuješ, mu še na¬
lašč kljubuješ, mu krivico očitaš, ga hudobno poškoduješ, obre¬
kuješ ali opravljaš; zlasti še, ako si kdo mu storjeno krivico
veliko večo dela, kakor je v resnici. V lenobi  poterduješ
svojega bližnjega, ako svete reči zasmehuješ, ali pobožnost za¬
ničuješ. Koliko se tega greha stori? zlasti še po mestih, kjer
marsikdo po gosposko oblečeni ne mara za nobeno pobožno delo

več in misli ali tudi pravi: Da le svoje dolžnosti spolnujem,

pa sem pravičen, če tudi morebiti ne hodi k službi Bo^ji in

572

le zaničuje sveto cerkev in vse njene služabnike, ter se ravno
zato omikanega misli in imenuje.

2. Iz tega že spoznate, kako lebko je človek tega ptujega
greha kriv.

Vsak je tega greha kriv, kdorkoli svojega bližnjega ali
z besedo ali z djanjem ali s kakoršnimkoli obnašenjem v greh
napeljuje ali nagovarja; ja kriv je tega greha, ako ga bližnji
tudi ne uboga. — Pomislimo nekoliko:

a) Kdo in kako se z besedo stori ta greh?

Hudobne, pregrešne besede mičejo v greh. Otroci, mladi
ljudje slišijo take pregrešne, pohujšljive besede; v svoje serca
si jih vsadč, jih premišljujejo in naglo se popačijo. Nek cer¬
kven učenik pravi, da med sto ljudi, ki dandanešnji razuzdano
živč, -jih je gotovo devet in devetdeset zapeljanih po gerdih be¬
sedah, ktere so slišali po druzih. Gerde besede pokazč še tako
lepo zaderžanje. Gerde besede so iskre peklenske, ki velikrat
v sercih nedolžnih podnetijo nevgasljiv ogenj ter napravijo gro¬
zovito pogorišče.

Kaj bom pravil, kdo je kriv tega greha? Vi ste otroci
in posli, ki svojim staršem, svojim gospodarjem nespoštljivo,
zaničljivo in zabavljivo odgovarjate, ter jih tako k jezi, h kletvi
in k maščevanju napeljujete ali dražite. — Ti si, ki stare, nad¬
ležne, revne ljudi zaničuješ, zasmehuješ, jim vkljubuješ, ali
nagajaš, da jih razdražiš, v jezo pripraviš. — Ti si, ki tako
dolgo zabavljaš, tako dolgo pikaš in pikaš in poprej ne jenjaš,
da svojega bližnjega v nejevoljo, v jezo pripraviš. — Ti si, ki
s svojim strupenim jezikom podpihuješ, šuntaš in lažeš, da ljubi
mir med zakonskimi skališ, ali jih celč razdvojiš in razkolješ.

— Ti si, ki vpričo druzih gerde pesmi poješ, umazano govoriš,
preklinjaš in rotiš, da tako druge hudičev jezik govoriti učiš.

— Ti si hudobni zapeljivec, ki nedolžne s priliznjenimi bese-

573

dami, z lažnjivimi obljubami v zanjke gerde nečistosti loviš.
— Ti si, ki pobožne ljudi, samotno in tiho življenje, pogostno
prejemanje svetih zakramentov, cerkvene obrede, ali tudi besedo
Božjo zaničuješ, z vsem tem se nespodobno norčuješ, da tako
malovredne v hudobiji poterdiš, slabe ali celo dobre pa na pot
mlačnosti zapelješ. — Ti si nezdušnik, ki lažnjive in zapeljive
nauke trosiš, ki praviš, da je nečistost le človeška slabost, da
se mladi ljudje vedno, že od nekdaj obrajtajo, to je, po tvojem,
nečisto živijo; ti, ki v svoji hudobiji praviš, da ni vse greh,
kar in kakor pridigarji učd; da Bog, vsega tako ojstro ne
jemlje; da ni pekla, niti satana, in marsikaj druzega tacega
kvasiš.

O vi vsi, ki s svojim jezikom tako hudiču služite, take
besede, take pogovore imate, vi ste krivi vseh grehov, ki so že,
ali še bodo zavoljo vaših hudobnih besed storjeni, in pravični
Bog bo enkrat tirjal iz vaših rok vse duše, ki so bile z va¬
šimi gerdimi besedami zapeljane v greh, zapeljane v večno po¬
gubljenje.

Preljubi moji kristijani! bežite pred takimi strupenimi je¬
ziki; bolj se jih ogibljite, kakor pisanega gada in hitreje be¬
žite; kajti strupena kača vas zamore časno umoriti, strupeni
jezik pa vas zamore na vekomaj pogubiti. Bojte se takih je¬
zikov bolj, ko černega peklenšeka; kajti nevarniši so, kakor
satan sam. Kar satan ne premore, kjer satan nič ne opravi,
tje pošlje hudobne jezike, da doseže svoj namen. Kaj lepo
nas opominja modri mož v svojih pregovorih, ki pravi: „Moj
sin! a ko te grešniki vabijo, ne vdaj se jim.
Ako pravijo: Pojdi z nami; na kri prežimo,
nedolžnemu mreže skrivaj nastavljajmo brez
vzroka...  Moj sin! ne hodi ž njimi.«  (Preg.
1 , 10 — 15 .)

Kersanski nauk V. p.

37

574

b) Kakor gotovo je, da besede le mičejo, zgledi pa vle¬
čejo; tako gotovo tudi je, da slabi zgledi se le še poprej,
le še raji posnemajo, kakor dobri; kajti vsi smo k slabemu že
nagnjeni zavoljo pervega greha naših staršev, ki sta bila za¬
peljana po hudobnem duhu.

O kaj in koliko hudega s torb še le hudobni
zgledi!?

človek, ki hudo vidi, kako naglo je pripravljen ravno
to hudo tudi storiti! In ali mar ni svet poln pohujšljivih de¬
janj , poln zapeljivih, hudobnih zgledov ? Slabe zglede dajejo
naprejpostavljeni, gosposka, starši in gospodarji; slabe zglede
dajejo tudi otroci in posli. O kolikokrat oni, ki so postavljeni
za luč, delajo najhujšo temo, ter sebe in druge vlečejo v pe¬
klensko brezno! Kako neskerbni, neprividni so nekteri starši
vpričo svojih otrok! Nespodobno se obnašajo, nesramno se ve¬
dejo, po noči ali po dne, kakor da bi sami bili, kakor da bi
otroci oči in ušes ne imeli. — Marsikteri gospodar je za vse
sveto merzel, ko led; za službo Božjo mu ni mar; poseda po
pivnicah med njemu enakimi posvetnjaki; pijančuje in igra;
nobena dekla nima pred njim miru. — Kako mlačna je marsi-
ktera gospodinja za Božjo čast, za sprejemanje sv. zakramentov,
za domačo službo Božjo, za keršanske nauke; kako nasproti
se lišpa in krišpa, da bi oči druzih na-se vlekla. — Mar taka
gospodinja in tak gospodar ne dajeta s svojim slabim zgledom
velicega pohujšanja celi svoji hiši?

Koliko pohujšanja dajejo posli in drugi delavni ljudje ? Kaj
vse hudega se godi, kjer je več delavcev in delavek skupaj ?
Kako nespodobno se norčujejo, drugi zanikerno delajo, se med
seboj čertijo, zavidajo! Kako nesramni so nekteri možki! kako
svinjske nektere ženske! V delavnikih iz lenobe, v praznikih iz

575

napuha — ako ni to vse iz hudobije — nespodobno oblečene,
premalo zagernjene!

Kaj nasleduje iz takih hudobnih del, iz takih slabih zgle¬
dov? kaj druzega, kakor le greh in hudobija? — Izraelovi
otroci so zašli med nevernike in so videli njihovo malikovanje.
In kaj se je zgodilo? Tudi oni so jeli mertve malike moliti. —
Salomon, najmodrejši mož, je večkrat gledal, kako so njegove
žene sreberne in zlate podobe molile; in kam ga je to zape¬
ljalo? Tudi on je malikovavec postal.

Slabi zgledi imajo neizrečeno hudo moč in z vso silo za
seboj vlečejo. Pobožen mladeneč je govoril z devico le kar je
moral, kar je potrebno bilo in to vselej le s svetim strahom;
ko je pa hudobnega potepuha videl delati, kar bi nikdar vi¬
deti ne bil smel, postal je tudi on nesramnež. — Sramežljiva*
lepo izrejena hči, čast celi hiši, se je kakor Marija prestrašila,
kedar jej je kak mladeneč pred oči stopil; ko je pa videla
drugo dekle nespodobno se puliti, zginila je prelepa rudečica
svete sramožljivosti ž njenih lic, in vrata k vsi nesramnosti so
se jej odperle. — Ta ali uni dober otrok se ni nikoli prederz-
nil, kaj zmakniti, kako gerdo besedo ziniti; kar je pa tacega
hudega pri druzih videl ali slišal, sega po ptujem, kvanta, kolne
in roti.

Oj slabi zgledi imajo zares grozovito moč. Najhujšo moč
pa imajo zgledi naprejpostavljenih. Visok, velik stolp, ako pade,
podere in zruši vse bližnje hiše. Tako če padejo viši, spod-
bijejo podložne in jih v grehe pogreznejo. Ker je človek le
bolj k slabemu nagnjen, kakor k dobremu, zato bolj skerbno
gleda in poprej vidi pregreške, kakor čednosti tistih, ki so mu
v zgled pobožnosti v posnemanje, v svečnik postavljeni; in raji
posnema njihove slabosti kakor njihove kreposti. Ako solnce le
kratek čas otemni, že vse gleda vanj; ko pa cele leta svitlo

576

sije, nihče se zato ne zmeni. Tako hitro vidi vse svojega spred-
nika, ako le enkrat v očiten greh pade; pa nihče ne porajta
nanj, ko leta in leta brez graje po vseh zapovedih Božjih živi.

Tako strašansko vleče vse za seboj hudoben zgled! Kedar
je pravični Bog z žvepljenim ognjem iz nebes pokončal hudobne
mesta Sodomo, Gomoro, Adamo, Segor in Seboim, tudi majh¬
nim, nedolžnim otrokom prizanesel ni, da bi ne bili kdaj od
pohujšljive hudobije svojih starišev slišali in ravno tako hu¬
dobno delali. Zato pravi naš ljubi Odrešenik Jezus Kristus:
»Gorje svetu zavoljo pohujšanja!"  (Mat. 18, 7.)
To je, nesrečen je svet zavoljo pohujšanja; ker mali so s tem
žaljeni in padejo, hudobni pa, ki pohujšanje dajejo, si priprav¬
ljajo še veče nesreče, hujše pogubljenje.

O preljubi in predragi! prosim vas, nikoli nič ne govorite,
nikoli nič ne storite, kar bi bilo drugim v pohujšanje, v spod-
tikljej, da koga tako v greh ne napeljete. Ogibljite se pa
tacih ljudi, ki pohujšanje dajejo; kajti taki so dušni ubijavci,
pravi satanovi hlapci. Ogibljite se jih bolj ko satana samega.
Satan je priklenjen, zamore le lajati, popasti ne more, ako se
mu sami ne bližate. Zapeljivci pa, ti satanovi hlapci, prosti
okrog derč, ne lajajo samo, ampak tudi popadajo, tudi grizejo,
in to strupeno, ja celo smertno. Bojte, varujte se jih!

c) V greh se pa napeljuje ali pohujšanje se daje ne le z
besedo in z dejanjem; ampak lehko tudi z molčanjem. Tako po-
hujšajo posebno starši in gospodarji svoje otroke in svoje pod¬
ložne. Ali so bili oče kaj hudi, ali so te mati kaj svarili,
ko si ta ali uni greh storil, to ali uno hudo doprinesla ? O nič
niso rekli, večkrat se sliši. O nesrečni starši še bolj nesrečnih
otrok! S svojim molčanjem poliujšate svoje otroke, jih v greh
še globokeje zapeljete. — Kaj je gospodar rekel, kaj je go¬
spodinja dejala k tvoji hudobiji? Nič. Oj mutasti psi, ki la-

577

jati ne znajo! Tvoje molčanje potiskuje le globokeje tvojega
posla v pekel!

Vedite toraj vsi, da cerkveni učeniki učijo, da tega greha
so krivi vsi, ki govorč ali storč, ali storiti opuščajo, in že
naprej previdijo, da iz tacega govorjenja ali dejanja in neha¬
nja ho bližnji padel v greh, bo imel pregrešne misli ali želje
ali pa celo dejanje.

3. Je pa v greh napeljevati velik greh?
ali kar je eno: Je pohujšanje velik greh?

a) O neizrečeno v e 1 i k j e ta greh!  Saj ima v
sebi hudobijo vseh grehov, kolikor jih pohujšani stori, kolikor
so jih še drugi storili zavoljo pohujšanega. Pohujšljivcu so pri¬
šteti vsi grehi, ki imajo svoj vir, svoj začetek v njegovem po¬
hujšanju, in Bog jih bo njemu zarajtal, kakor da bi jih bil
sam pohujšljivec storil. „T i si zapeljal v greh moje
ljudstvo Izrael, da si me dražil v njih grehih."
(III. K. 16, 2.) Tako je rekel Gospod po preroku Jehu hudob¬
nemu kralju Baasu. Zapomni si nesrečni pohujšljivec! Kolikor
duš v greh zapelješ, in kolikor jih bodo od tebe zapeljani
zopet zapeljali, s tolikimi grehi Boga k jezi dražiš. — Ti, ki
si nedolžnega mladenča z besedo ali z djanjem greha naučil,
ga v greh zapeljal; ti Boga dražiš v vseh grehih, ktere bo ta
mladeneč po enkrat okušeni slasti storil. In Bog zna, koliko¬
krat bo naučeni greh ponavljal, koliko bo on druzih pohujšal;
kajti pervi nečisti greh je malokdaj že zadnji; človek le pre-
rad zmiraj globokeje zabrede. — Ti, ki si nedolžno devico s
svojim satanskim prilizovanjem, z lažnjivimi obljubami v greh
zapeljal, jej nedolžnost vkradel; ti Boga dražiš v vseh grehih,
kar jih bo reva po zgubljeni sramožljivosti storila. — Ti, ki
si pobožnega kristijana, dobrega mladenča, ali bogaboječo de¬
vico z zasmehovanjem, z norčevanjem odveruil od svetega živ-

578

Ijcilja, ti si kriv vseh tistih grehov, ktere hodo storili v svoji
mlačnosti. — Ravno to velja od vsacega druzega pohujšanja.

Na priliko. Podobar napravi nesramno podobo, ki žali
vsako pošteno oko; in on jo razpostavi na očiten terg. — Ali,
hudoben nevernik spiše bukve, polne neverstva, pa v tako sladki
besedi, da priprosti človek nesrečnega strupa še precej ne za¬
pazi ne. — Ali, nesramnica prinese iz daljnega kraja nespo¬
dobno napravljeno nošo, ktera se hitro razširi, in je veliko jim
v spodtikljej. — Kdo bo prerajtal, koliko hudega izvira iz
tacih pregrešnih dejanj? To so tiste smradljive mlakuže, ki
grozovito hitro naraščajo in strašansko povodenj napravljajo in
brez števila ljudi seboj v časno in tudi večno nesrečo potegnejo.
In pohujšljivcem veljajo besede, s kterimi kliče krraljevi pre¬
rok: „P u s t i j i h padati iz greha v greh, in naj
ne pridejo v tvojo pravico. Izbrišejo naj se
iz bukev živih, ter naj se ne pišejo med pra¬
vi  č n e.“ (Ps. 68, 28, 29.)

Poslušajte toraj nesrečni pohujšljivci, in vzemite si k sercu:
Bog vas bo v svoji sveti pravici kaznoval posebno ojstro; kazno¬
val vas bo za vaše lastne grehe, kaznoval pa tudi za vse tiste
ptuje grehe, kterim ste vi pervo priliko dali. In kakova bo
ta kazen? kako dolgo bo terpela? Dokler bote jezo Božjo dra¬
žili, dokler bote padali iz greha v greh; to je, dokler bo vaše
dano pohujšanje terpelo, nove grehe rodilo. V tem se tudi
ločita pohujšljivec in drugi grešnik. Ysak drugi, še tako velik
grešnik vendar po smerti jenja grešiti, jenja Boga žaliti; po¬
hujšljivec pa nikoli ne jenja; njegovo dano pohujšanje še po
smerti terpi; kajti v svoje poprej nastavljene mreže še zmiraj
neskerbne duše lovi in za seboj v pogubljenje vleče. Morebiti
je to noč storjenega greha kriv človek, ki je že pred sto leti
umeri, ki že več ko sto let v peklu gori. Morebiti se bo še

579

čez dve sto let ponavljal greh, kterega misliš ti danes storiti,
ki ho pa tudi čez dve sto let še vedno tebi zarajtan. Ali bo
mar čuda, ako bo na unem svetu Božja roka vsak dan težja
nad teboj; ali bo čuda, ako te bo vedno bolj pripekal peklen¬
ski ogenj, tem bolj, kolikor več grehov se bo ponavljalo zavoljo
tvojega na zemlji zapuščenega pohujšanja?- O vzemite si k sercu
vse to, vi pohujšljivci! in trepetajte!

b) Drugič je pohujšanje zares satansko delo.
Pohujšljivec pokončuje delo odrešenja; on stori prijatelje Božje
v sužnje hudičeve; on odvzame, uniči ves sad terpljenja in
smerti Jezusa Kristusa. Kaj ne, moji kristjani! velika hudo¬
bija bi bila, ako bi kdo oskrunil ali razrušil tabernakelj in
posvečene posode, v kterih je shranjen najsvetejši zakrament
sv. Eešnjega Telesa? Kaj ne, da gerdo in tolovajsko so se
pregrešili neverni Turki, ki so nekdaj pri nas, po naših krajih
Božje tempeljne podirali ? — Poslušajte pa, kaj pravi sv. apostelj
Pavel: „ A 1 i ne veste, da ste tempelj Božji, in
da Duh Božji v vas prebiva?"  (I. Kor. 3, 16.) Ako
je pa velika hudobija, kamniti, Bogu posvečeni tempelj podreti,
koliko veča mora biti hudobija tistega, kteri podere duhovni
tempelj? Glej kristjan! tudi ti si Bogu posvečena posoda; pa veliko
imenitniši si, kakor so kelhi cerkveni. Kelih je mertva posoda;
ti si živa posoda Božja. Kelih je enkrat posvečen, ti si si
dvakrat posvečen (pri sv. kerstu in pri sv. birmi). Kelihi bodo
enkrat v nič se spremenili, ti si namenjen za večnost. — Niti
za vse kelihe, niti za vse cerkve ni Jezus prelil ne kapljice
svoje svoje kervi; za te pa, ki si duhoven tempelj, je dal vso
svojo kri. O kolika hudobija, ako se ta Božji tempelj oskruni,
podere! In to se zgodi z nesrečnim pohujšanjem. — Sveti
Albert veliki je imel v svoji hiši podobe človeške glave, ktera
je bila po skritih kolescih in perescih tako umetno napravljena,

580

da je včasih nektere cele besede povedala. Nek dan je bil
njegov učenec, sv. Tomaž Akvin, sam v hiši, pa ni nič vedel
od čudne glave. In glava začne govoriti. Sv. Tomaž se ustraši,
in ker misli, da to mora kaj hudega biti, sune v glavo, da
se na kosce razdrobi. Ko pa sv. Albert domu pride in to vidi r
globoko zdihne in pravi: „0 moj sin! kaj si storil ? Delo celih
trideset let si pokončal." Kajti trideset let se je nad to glavo
vperal. Glej, hudobni zapeljivec! ti, ki nedolžnega pohujšaš,
končaš delo, za ktero se je Jezus Kristus tri in trideset let
vperal. Jezus je prehodil hribe in doline, terpel je lakoto in
žejo, kervavo se je potil, s ternjem je kronan bil, ja svoje živ¬
ljenje in vso svojo kri je dal za vsako človeško dušo. Oh, in ti
gerdi zapeljivec končaš to preimenitno Jezusovo delo. Samo to
premišljevanje bi te moralo s strahom prevzeti, da bi nikdar
nikoli, nikomur pohujšanja ne dajal. Po pravici pravi sv. Pavel:
„A k o pa kdo tempelj Božji oskruni, končal
ga bo Bog." (I. Kor. 3, 17.)

Prerok Natan je na Božje povelje hotel kralja Davida pre¬
pričati storjene hudobije in ga k spoznanju pripeljati. Zato mu
je povedal to-le prigodbo: „Dva moža sta bila v enem mestu;
eden bogat, eden pa siromak. Bogati je imel silno veliko ovec
in goved; siromak pa prav nič ni imel, kakor eno ovčico, ki
jo je bil kupil in redil, in ona je pri njem rastla ž njegovimi
sinovi vred, ter je od njegovega kruha jedla in iz njegovega
kozarca pila, in v njegovem naročji spala, in bila mu je, ka¬
kor hči. Ko je bil pa nek ptujec k bogatemu prišel, ni hotel
vzeti od svojih ovec in goved, da bi napravil gostijo unemu
ptujcu, ki je k njemu prišel; in vzel ovco ubozega moža, ter je
pripravil jedil . . . Tedaj se je David silno razserdil in je
rekel preroku Natanu: Kakor resnično Gospod živi, mož, ki je
to storil, je sin smerti . . . Natan pa je Davidu rekel: T i

581

si t i s t i. m o ž! ti si ropar ptuje ovce. Gospod ti je pripustil
veliko žen; pa s temi nisi bil zadovoljen. Ubogemu Uriju si
njegovo edino, preljubljeno ženo vzel, da si nasitil popotnika,
to je, da si nasitil svojo gerdo poželjivost. Ti si tisti mož.
(II. Kralj. 12, 1—7.)

Glej pohujšljivec! glej zapeljivec! ki se morebiti z Davidom
jeziš nad bogatinom, glej ti si tisti mož. Kolikor duš s svo¬
jim pohujšanjem v greh zapelješ, toliko ovčic ukradeš Božjemu
pastirju, Jezusu Kristusu. Po pravici se Bog po preroku Ece-
hielu žalostno pritožuje danešnje dni: ,,M oje ovce so se

razkropile . . . vsem poljskim zverinam  so
v že  rt  je/ (Eceh. 34, 5.) Žalostno to milovanje zadeva vse
pohujšljivce. Ti gerdi nečistnik, ki si s tolikim zalezovanjem
in prilizovanjem, s toliko lažnjivimi obljubami stanovitnost une
device omajal ali celo premagal, ti si tisti mož!  bila je
čista, neomadežana ovčica, odkupljena s kervjo samega Sinu
Božjega, rejena z nebeško ljubeznijo, bila je Bogu draga, ka¬
kor hči; ti pa si mu jo iz njegovega naročja izfcergal in jo
zaklal s svojo hudobijo. Ti si tisti mož; ti si polj¬
ska zverina, ti si ovčieo požerl.  — Ti nesram¬
nica , ti si s svojim prederznim obnašanjem, s svojimi za¬
peljivimi pogledi, s svojo nečimerno, nesramno nošo, ti si v
sercu nedolžnega mladenča podnetila nečisti ogenj. — Ti si
tisti mož!  Bel jagnjiček je bil,  hranjen in napajan z
mesom in s kervijo Jezusa Kristusa, ž njim je jedel, ž njim
iz ene kupice pil; pa prederzno si ga potegnila od mize Božje
ter ga žertovala svoji živinski strasti. Poljskim zveri¬
nam je postal v ž e r t j e, in ti si tisti mož.

Kako grozovita, ne človeška, prav hudičeva je taka hu¬
dobija ! Hudobni duh,  ki je naše perve starše zapeljal, le še
ne jenja in išče, koga bi požerl. Jezus mu je sicer s svojim

582

terpljenjem in s svojo smertjo moč odvzel. Kar pa. satan ne
more, to store njegovi najemniki, ki so vsi zapeljivci, vsi po-
hujšljivci, ki duše v svoje peklenske zanjke love, jih milemu
Jezusu z rok tergajo, da se razkropd in so poljskim
zverinam v žertje.

4. Ako je pa že vsako pohujšanje velik greh, je pohuj¬
šanje nedolžnega še strašnejša, še veliko veža hudobija; kajti
v Božjih očeh ni nič drajšega, nič imenitnišega, nič lepšega,
kakor je duša človeška v svoji nedolžnosti.

Kako preserčno je ljubil otroke in nedolžne naš mili Jezus,
dokler je tu na zemlji bil? Kako goreče je ljubil Marijo, svojo
deviško in nedolžno mater! Med aposteljni je nedolžnemu Ja¬
nezu, deviškemu učencu, tako očitno skazoval svojo ljubezen, da
so drugi mu to ljubezen skoraj zavidali. — Čudapolno je, kar
nam pripoveduje sv. evangelje od ljubezni Jezusove, ktero je
on nedolžnim otrokom skazoval. »Takrat,  (ko je ravno od
devištva govoril) so mu prinesli otročičev, da bi
se jih dotaknil, roke nanje položil in molil.
Učenci pa so kregali prinašajoče. Jezus pa,
ko je videl, je bil nevoljen in jim je rekel:
Pustite otročičem k meni priti, in nikar jim
ne branite! zakaj takih je Božje kraljestvo...
In jih je objemal, in roke nanje pokladal in
jih je blagoslovil."  (Mark. 10, 13 — 16.) In v spri-
čevanje, koliko ljubi nedolžne, v spričevanje, koliko mu je na
tem ležeče, da bi pohujšani ne bili, izrekel je preimenitne be¬
sede , ki morajo slehernega pretresti, ko pravi: »Kdor pa

pohujša kterega teh malih, ki v me verujejo,
bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinsk
kamen na vrat, in bi se potopil v globočino

583

morja ... Gor j č tistemu človeku, po kterem
pohujšanje pride!“ (Mat. 18, 6, 7.)

Kako zelo Bog nedolžne ljubi, priča nam tudi to, da je
neskončno sveti Bog tam v nebesih nedolžnim še posebno čast
odločil poleg sreče, ktero vživajo drugi svetniki. Od vas, o
presrečne, nedolžne duše! piše sv. Janez v svojem skrivnem
razodenju: „1 n sem v i d i 1, in glej! J a g n j e j e stalo
na gori Sionu, in ž njim njih sto inštirin
štirdeset tavžent, kteri so imeli njegovo
ime in ime njegovega Očeta zapisano na svo¬
jih čelih. In sem slišal glas z neba, kakor
glas veliko vod, in kakor glas velicega
groma; in glas, kterega sem slišal, je bil,
kakor glas citrarjev, kteri na svoje citre
citrajo. In so peli kakor nekako novo pesem
pred sedežem in pred čveterimi živalmi in
pred starašini; in nihče ni mogel peti pesmi
razun unih sto in štiri in štirideset tavžent,
kteri so bili odkupljeni z zemlje. Ti so, kteri
se niso z ženami ognusili; device namreč so.
Ti hodijo za Jagnjetom, kamor gre. Ti so od¬
kupljeni zmed ljudi pervine Bogu in Jag¬
njetu . . . Zakaj brez madeža so pred sede¬
žem Božji m. “ (Skr. raz. 14, 1— 4.) Kdo so te srečne,
te presrečne duše? Kdo bo prištet njihovi družbi? Ti, o pre¬
lepa nedolžna duša! ki oblačila svete nedolžnosti, sprejetega
pri svetem kerstu, nisi nikdar zgubila, nisi ga s smertnim grehom
nikdar ognjusila; ti si, kerščanska duša! ti, ki znamnja otroka
Božjega nisi zbrisala s svojega čela; ti, ki nisi popačila podobe
svojega stvarnika, nisi zgubila zaklada njegove gnade ter imaš

584

še pervo pravico do svetih nebes. O blagor tebi, čista, ne¬
dolžna duša!

Mar ni zares satanska hudobija; mar ni pravi hudičev
najemnik, kdor taki ljubljenki Božji, taki nedolžni duši zanjke
nastavlja, jo v greh zapeljuje? Mar ni pravi hlapec peklen¬
skega duha, kdor nedolžno dušo pohujša, ter jo z naročja
Božjega potegne, jo ob srečo nebeško pripravi, jo s sedeža po¬
sebne časti pahne, jej nedolžno oblačilo in visokost Božjega
otroka oropa, jej zaklad gnade Božje ukrade, ter z grehom
Božjo podobo popači in jo neumni živini enako stori in vse to
— še celemu svetu v očitno pohujšanje! — O zares je zapeljivec,
vsak pohujšljivec nedolžne duše, zares je prava peklenska pošast!

Poslušaj in tresi se gerdi zapeljivec, pa zapomni si be¬
sede Jezusa Kristusa samega: „ Gr o r j e tistemu  človeku,
po kterern pohujšanje pride! Bolje bi mu
bilo, da bi se mu obesel rnlinsk kamen na
vrat,  in  bi  se  potopil v globočino morja."  (Mat.
18, 6, 7.) Poslušaj in tresi se, kar ti pravi Bog sam pri pre¬
roku: „Planil bom nad nje,  kakor medvedka, ke-
dar se jej mladiči vzamejo; in bom raztergal
njih oserčje, ter jih tam požerl, kakor lev;
poljska zver jih bo raztergal  a." (Ozej 13, 8.)

Grozoviti odgovor, huda, prehuda kazen te čaka, nesrečni -
zapeljivec, ako resnične pokore ne storiš. Priča sta ti hudobna
sinova Helitova. S silo sta Izraelcem jemala meso, ktero so
nosili Bogu v dar. Tako sta pa marsikoga oplašila, da ni več
Bogu daroval. Pa kaj se zgodi? Zavoljo te očitne hudobije je
bil tepen ves Izrael. V hudi vojski sta bila pokončana oba
sinova; pa tudi njun oče je bil s smertjo kaznovan, zato ker
je premalo ojstro svaril hudobna sina. — Kaj bo pa s teboj
gerdi zapeljivec svete nedolžnosti, ako z resnično pokoro ne

585

potolažiš jeze Božje? Kaj bo s teboj, ki si odtegnil Bogu ne
mesa neme živine, temuč si mu odtegnil neumerjočo dušo, ki
je bila posvečen tempelj Božji, namenjena hoditi za Jagnjetom
Božjim? Kaj bo s teboj, ki si kriv, da Bog od zapeljane duše
ne dobiva več čistega daru svete molitve, ne daru iskrene po¬
božnosti, ne daru priserčne ljubezni? Kaj bo s teboj, ki si za¬
peljani duši odplohal vrata k razvzdanemu življenju, morebiti
odplohal vrata peklenskega brezna? O zapeljivec, zares hujši
si, kakor satan sam. Kar satan ne premore , stori hudobni
zapeljivec! Zato še enkrat rečem: Trepetaj in vedi, da pravici
Božji odšel ne boš! Delaj pokoro, dokler ti je še Božja roka
mila; dokler te pravica ne zadene.

Pa, o moj Bog! kje je pokora pohujšljivcev? Saj se še
malokdo obtoži, da je koga pohujšal. In vendar je toliko po¬
hujšanja na svetu. In ako se tudi spoveš tega greha, kako
težko pa je zanj zadostiti! Kajti ne le pohujšanje, tudi njegovi
nasledki morajo popravljeni, poravnani biti; storjena škoda na
duši pohujšanega mora biti popravljena in povernjeno mora biti
vse, kar je Bogu vkradenega, kolikor je to-le mogoče. O kako
težko pa je to! Ti moraš preklicati pohujšljive nauke, ktere
si trosil; moraš posvariti pohujšano dušo; svoje življenje moraš
očitno poboljšati, da zapeljani vidijo tvoj lepi spokorni zgled,
da jih pripelješ nazaj na pot pravičnosti, od ktere si jih hudobno
od vernih In ako si vse to že dopolnil, ne bodi brez skerbi:
Kdo ve, kako se je razširilo pohujšanje tvoje? Kdo ve, koliko
se njih je zapletlo v zanjke od tebe nastavljene? In kdo ve,
koliko se njih bo še spodteknilo zavoljo tvojega napeljevanja v
greh ? Kdo ve, koliko njih je pravični Bog že na sodbo po¬
klical, ki zdaj že na unem svetu preklinjajo svoj greh, pa
preklinjajo tudi tvoje pohujšanje in ga bodo kleli skozi celo
neskončno večnost? O pohujšljivec! kaj ti je storiti? Verzi se

586

v naročje neskončno usmiljenega Boga in prosi ga , naj ti mi¬
lost skaže, da popraviš vsaj kolikor premoreš, da se tukaj
spokoriš.

Yi pa, ljubi moji! varujmo se, da nikdar nič ne storimo,
ne govorimo, kar bi zamoglo v spodtikljej biti našemu bliž¬
njemu; velikoveč poslušajmo in ubogajmo Jezusa, ki pravi:
„N a j sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo
vaše dobre dela, in častč vašegaOčeta, kteri
je v nebesih."  (Mat. 5, 16.) Ve pa, preserčne nedolžne
duše! varujte se zapeljivcev! Nobena reč na svetu, ne prili¬
zovanje , ne obetanje, ne strah, ne sila naj vas ne premaga.
„N e bojte se jih, kteri telo umorč, duše pa
ne morejo umoriti; temuč bojte se veliko bolj
tistega, kteri more dušo in telo pogubiti v
pekel."  (Mat. 10, 28.) Zapeljivcem, pohujšljivcem paše
enkrat zakličem: „G1 o r j e tistemu človeku, po kte-
rem pohujšanje pride!" . . . Bolje bi mu bilo,
da bi se mu obesel mlin s k kamen na vrat, in
bi se potopil v globočino morja!"  (Mat. 18, 6,
7.) Oh usmiljeni Bog nas tega obvaruj! Amen.

XLIII. Keršanski nauk.

5 . Brusih greh hvaliti.

Nesrečni greh, kterega sta storila Adam in Eva v lepem
raju, ta je izvir vseh druzih grehov, ta je začetek vsega zla
tukaj na zemlji. Ta, izvirni greh, je kriv, da smo mi vsi k
slabemu toliko nagnjeni; ta greh je kriv, da smo v dobrem
tako stanovitni, da danes obetamo svojemu Bogu zvestobo, jutre

587

pa smo zopet sužnji greha; danes klečimo pred podobo križa¬
nega Jezusa, jutre pa zopet križamo ravno tega Jezusa z ger-
dim grehom, ki je vzrok Jezusove smerti. In kar je naj huje;
namesto, da hi eden drugemu pomogli v svete nebesa, pomogli
Bogu služiti, raj si eden druzemu pomagamo v pekel, eden
druzega zapeljujemo v nesrečni greh! In ravno ptuji grehi so
tisti grehi, s kterimi sebe in svojega bližnjega od Boga odvra-
čujemo in v pogubljenje vodimo; ptuji grehi so tisti grehi, s
kterimi sebi in bližnjemu nebesa zapiramo in pekel odpiramo.
»Nobena stvar pa ljudi toliko ne popači, pravi sv. Hieronim,
kakor hvala in prilizovanje. Več škode stori jezik prilizovavcev,
kakor meč preganjavcev; kajti meč rani le telo, prilizovanje pa
umori dušo." In še pravi ta cerkveni učenik: „Kaznovani bodo,
ne le, ki smertno grešd; kaznovani bodo tudi, ja še huje, ki
take hvalijo." In ravno ta greh hočemo danes nekoliko pre¬
mišljevati, ki je med ptujimi

%

5. druzih greh hvaliti.

Kdo je kriv petega ptujega greha?

Tisti je tega greha kriv, kteri iz hudobnega serca, ali iz
hinavske prijaznosti, ali iz nespametne prizanesljivosti, ali za¬
voljo dobička hvali greh ali pa grešnika; ali kteri hudo ime¬
nuje dobro, grehu daje ime čednosti. Ravno tako je tega kriv,
kteri iz hudobije graja pobožnosti ali zaničuje pobožnega, nje¬
gove dobre dela zametuje, jih šaljivo zasmehuje in pobožnosti
greh ali hudobijo imenuje. Tako je toraj petega ptujega greha
kriv: 1. kdor greh hvali; 2. kdor čednost zaničuje.

1. Pervič stori ta ptuji greh vsak, kdorkoli hvali, ali
dobro, hvale vredno imenuje hudo, ktero je kdo drugi storil;
naj se že to godi iz gole hudobije, ali pa iz hinav¬
skega p r i 1 i z o v a n j a.

588

a) Zgled take grešne hvale imamo že v raju ali v pa¬
radižu. Zvita kača je našo pervo mater Evo v svoji nevoščlji¬
vosti pa prav prekanjeno popraševala, zakaj ne jesta sadu vseh
dreves paradiža. Lahkoverna Eva jej zaupljivo pravi: Saj jeva
sad vsega drevja, le od drevesa na sredi verta nama je Bog
jesti prepovedal in tega se še dotakniti ne smeva, da ne bi
umerla. Kaj pa stori hudobna kača? Hitro začne hvaliti pre¬
povedani sad; laže jima, kako srečna, imenitna bota še le potem,
ako bota jedla od tega sadu. O ne bota umerla ne, pravi zvita
kača; Bog že ve, kteri dan koli bota jedla od tega sadu, se
vama bodo oči odperle in bota kakor bogova in spoznala, dobro
in hudo. (I. Mojz. 3, 4, 5.) Glejte, kdor greh hvali, posnema
hudobnega duha.

S tako grešno hvalo so se ptujega greha vdeležili služab¬
niki kralja Asvera. Ta kralj je napravil svojim pervakom,
svojim vojvodom veliko pojedino. Nezmerno so pili in jedli in
vpijanjen? kralj je zapovedal, da naj kraljica Vastja se obleče
v najlepšo kraljevo obleko in s krono na glavi naj pride predenj,
da njeno lepoto pokaže vojvodom in ljudstvu. Kraljica pa tega
storiti ni hotla. In to je kralja toliko razkačilo, da je sklenil,
spoditi jo od sebe. Njegovi služabniki so dobro vedeli in so
tudi sami pri sebi spoznali, da jeza kraljeva ni pravična, da
je prevelika, preojstra, in vendar, da bi se kralju ne zamerili,
da bi se njemu prikupili, djali so: „P r a v i č n a j e k r a-

ljeva  jeza.“  (Ester 1, 10 — 20.) Oni so hvalili, kar je
bilo svarjenja, graje vredno.

Tako zvito so hvalili Judje grozovitost Herodovo, ki je
aposteljna Jakoba, Janezovega brata, z mečem umoriti ukazal.
In ta krivična hvala ni bila zastonj; kajti kralj, da bi Judom
povstregel, je zdajci tudi Petra prijel in v ječo vergel, da bi ga po
velikonočnih praznikih pred ljudstvo postavil. (Ap. dej. 12, 1 — 4.)

589

Pa čemu vam bom pravil zglede starodavnih časov; saj je
tudi dandanešnji le preveliko tacih, ki ne pomislijo in nočejo
vedeti, kaj je in kaj ni po volji Božji; toraj nočejo spoznati
kaj je hvale, kaj pa graje vrednega. Veliko jih je, kteri iz
gole hudobije ali vsaj iz zanikerne nepremišljenosti hudo hvalijo,
kar bi grajati mogli.

Mar niso tega greha krivi očetje, ki potepanje svojih sinov
spoznajo, pa pravijo: Saj tudi jaz nekdaj nikoli nisem bil

vgnan? — Mar niste tega greha krive ve oslepljene matere,
ktere svojim hčeram prevzetnih oblek ne prepoveste, dasiravno
so njim in drugim v spodtiklej, v padec; temuč jim še same
k temu pomagate, nad tem svoje dopadanje kažete, jih še mo¬
rebiti pohvalite, kako jim obleka dobro stoji, kako so berhko
opravljene? — Mar ne poterdujete taki starši svojih lastnih
otrok v grehu?

Drugi se vdeleži tega greha, ako na priliko vidi in sliši,
kako se dva kregata, eden drugemu vse hudobije znane in ne¬
znane očitata in po končanem kregu in prepiru morebiti reče:
Dobro si mu jih povedal; čisto si mu oči zbrisal; prav si
storil; pa še to in to bi mu bil povedal; jaz mu tudi ne bil
zamolčal. — Kaj, ne netiš tako prav po hudičevo ognja, kte-
rega bi gasiti mogel? — Ali mu pa deš: Prav je, da si se
nad njim znosil; prav je, da ga ne pogledaš; saj ni vreden,
da bi ga pogledal; nobene besede mu ne daj; naj ve in zna,
da tudi ti kaj veljaš; kaj bi se tako pod noge metal? — S
takimi in enakimi besedami hvališ greh, hvališ hudobijo svo¬
jega bližnjega.

Tu se hvali vsa nečimerna, nespodobno nališpana reva, ki
kalup svojega telesa na prodaj postavlja, ki je v svojo našopir¬
jeno lepoto vsa zaljubljena; pa jo še kdo v svoji hudobiji ali

Keršanski nauk V. p.

590

v svoji nepremišljenosti polivali. O kako podkuri napuh nje¬
nega serca, da strastno teče svoji nesreči nasproti.

Tam hvalijo zopet razuzdanega ponočnjaka, koliko se nanj
zanesejo, koliko na njegovo moč zidajo; ali hvalisajo njegovo
vmazano petje, njegovo divjaško vriskanje. Mar niso ti krivi,
da je taka ponočna sova v svoji hudobiji poterjena in stori ne¬
znansko veliko hudega?

Tam zopet druzega zapeljejo, ki ga na cente povzdigujejo,
mu lastnosti pripisujejo, ktere ima in kakoršnih nima; zato,
da jim piti kupi, da ga tako poterdijo v napuhu ali v požreš¬
nosti in pijanosti. Mar niso taki hvalivci pravi gobovci?

Kakor se družili greh hvali posamezno, in je tega greha
marsikdo zmed vas dostikrat kriv; tako se dandanešnji hvalijo
očitno velike hudobije po časopisih, po zbornicah, po shodnicah
in raznih pivnicah. Danešnji lučnjaki, ki so sv. vero popol¬
noma zgubili, in bi radi, da bi tudi priprost človek njim
enako zapravil najsvetejši zaklad, zaklad svete vere; ti najem¬
niki satanovi prekanjeno in zvito hvalisajo hudobije in krivice,
ki se dandanes tako očitno godijo in s kterimi hudobni svet
preganja vso pravico, vse dobro. Oni s sladkimi besedami be¬
lijo vsako še tako černo pregreho. Napuh opisujejo za žlahtno
moštvo, za vnemo in potvezo svoje časti; maščevanje za pra¬
vično povračilo; lakomnost jim je modra previdnost; nečistost
in razvzdanost imenujejo slabost človeško ali vživanje veselja;
nevero in zaničevanje svetih resnic, zaničevanje in čemenje
Božjih namestnikov to jim je napredek, to jim je razvitljenje!

Premislimo pa, preljubi moji! kaj ni tako ravnanje na¬
sproti naši pameti ? Zdrava pamet nam veleva, da le to smemo
in zamoremo hvaliti, kar je resnično hvale vredno, in to je le
pravo dobro. Pamet nas uči, da slabega, hudobnega nikdar
hvaliti ne smemo, ne moremo. Glejte, kdor greh hvali, svoji

591

lastni zdravi pameti nasproti dela. — Vsak se s tem grehom
tudi Bogu hudo zameri, ker s tem preoberne red, kterega je
Bog sam napravil; ker hudo za dobro in dobro za hudo ima.
Po pravici pravi od tega greha prerok Izaija: „Gro r j 6  vam,
kteri imenujete dobro — hudo, hudo pa dobro;
ki temi luč in luči temapravite, ki grenko
v sladko in sladko v grenko spreminjate."
(Iz. 5, 20.) In prerok Ecehiel pristavlja: „G or j 6 njim,
kteri šivajo blazine pod komolce vsake roke,
in narejajo ljudem vsake starosti podglavš-
nice za lovitev duš.“  (13, 18.) Giorjč njim, ki s hvalo
in z zložnimi nauki, ki se počutkom priležejo, hudodelnike v
njih hudobnih namenih in delih poterdujejo, pa v take mreže
ljudi lovč in jih zapeljujejo! In to po vsi pravici. Zato pravi
sv. Krizostom, da ne le tisti bodo pokorjeni, ki smertno gre¬
šijo; ampak tudi tisti, ki take grehe hvalijo; in še huje bodo
pokorjeni hvalivci. Kajti marsikdo greši v naglici; ko je od
strasti ves prevzet, ali išče v grehu srečo in veselje, če tudi
nečimerno; kdor pa greh hvali, hvali ga s premislikom in nima
od tega druzega nič, kakor le goli greh. Mar ni to zares ve¬
lika hudobija?

b) Ravno te pregrehe se človek vdeleži s pri¬
lizovanjem,  kedar hinavsko hvali slabo dejanje svojega
bližnjega. Tako prilizovanje je za vsacega človeka zaničljivo
in škodljivo prilizovavcu samemu in večidel škodljivo tudi bliž¬
njemu. Prilizovavec v svojem sercu drugače misli, kakor go¬
vori. Hudobijo tacega prilizovanja so stari Egipčani znali dobro
vpodobiti. Namalali so jelena; zraven jelena pa človeka, ki je
na citre citral. Jelen menda kaj rad posluša vbrano muziko;
tako da je ves prevzet in nepremakljiv obstoji, ako sliši pri¬
jetno godbo. Zato so nekdajni izurjeni lovci jelenom lepo pi-

38*

592

skali in citrali, da so jih privabili in od lepe godbe omamljene
so s svojimi pšicami postrelili. — Tako mamijo in slepijo da-
nešnji prilizovavci ljudi s svojimi sladkimi in zapeljivimi bese¬
dami in kakor hitro so s tako pregrešno hvalo oslepljeni, umori
jih satan s svojimi strupenimi pšicami, to je z napuhom, z la¬
komnostjo, z nečistostjo in z druzimi skušnjavami ter jih po¬
grezne v grehe ali celo v večno pogubo. Zato pravi tudi sv.
Bernard: »Prilizovavci potisnejo ljudi v napuh, v nečistost, v
lakomnost. Pa bodo vsi skupaj v peklensko brezno pahnjeni/

Zato, preljubi kristjani! Le tisti je tvoj pravi prijatelj, ki
te opominja na vse tudi male pregreške tvoje, ako ti tako
opominovanje tudi težko db. Ni pa ti noben prijatelj, kdor te
priliznjeno hvali, te nič ne graja, se ti hinavsko vklanja, k
vsemu pripravnega skazuje. Ja boljši ti je očiten sovražnik,
kakor hinavski prilizovavec.

Pošten mož nevarno zboli in pokliče zdravnika, ki mu
tudi zdravila zapiše. Drugo jutro ga zdravnik zopet obišče in
poprašuje, kako je spal? kako mu je? Bolnik pravi, da se je
po noči hudo potil. „To je dobro znamnje / pravi zdravnik.
Drugo jutro pripoveduje bolnik, da ga je po noči hudo merzlica
tresla, in da se mu to nevarno zdi. „Tudi to ni slabo znam¬
nje/ pravi zdravnik. Ko ga zdravnik tretje jutro obišče, bolnik
skerbno pravi, da berž ko ne se ga vodenica prijemlje. „Toliko
boljši, ga tolaži zdravnik, to je gotovo znamnje, da bote kmalo
ozdraveli. “ Ko bolnika potem obišče njegov prijatelj, ter g a
poprašuje, kako mu je, mu žalostno pravi: „ Ljubi moj! zdrav¬
nik pravi, da bom kmalo ozdravel, jaz pa čutim, da bom kmalo
umeri."

Tako neumno delajo prilizovavci, ki s svojo hinavščino ne
škodujejo le časno; še veliko večkrat škodujejo svojemu bliž¬
njemu za večno.

593

Le pomislimo nekoliko: Koliko hudega stori pre¬
grešna hvala in hinavsko prilizovanje?

Nezrečeno veliko hudega izvira iz tega greha. Kako rada,
kako hitro sterpne in zadremlje vest takemu človeku, kteremu
pohvališ njegovo slabo dejanje, in nesrečni ostane v grehu brez
strahu ter prihaja od dne do dne hudobniši! — Ti hudoben
hvalivec, ti gerd prilizovavec, ki ne privoliš le v greh, temuč
ga še povzdiguješ, hvališ, ti si kriv, da grešnik celo ne misli
na poboljšanje svoje; ti si kriv, da on ostane v svojih starih
pregrehah. Ti odvračuješ svojega bližnjega od dobrega ter ga
nagibuješ k hudemu, ko ga s svojo hvalo poterduješ v kratko¬
časili, v nesramnosti; ti netiš in kuriš s svojo hudobno hvalo
ogenj nečistosti, ogenj maščevanja ali požrešnosti in pijanosti.
Ti si kriv, da tako pohvaljen je poterjen v svoji mlačnosti, da
začne opuščati, celo zaničevati sveto molitev, Božjo besedo, svete
zakramente; ti si kriv, da ne hodi več k spovedi, da opušča
službo Božjo, da začne tudi on zasmehovati, zaničevati dobre
kristijane in tako se tak zapeljan naglo vda svoji hudobiji, v
ktero bi ne bil nikoli zabredel, da mu ti ne pohvališ njego¬
vega slabega dejanja, ali da bi ga bil po dolžnosti, v keršan-
ski ljubezni posvaril. Zato po pravici zdihuje David: „Ker
se grešnik hvali v poželjivosti svoje duše,
in krivični se blagoslovj a; grešnik jezi Go¬
spoda; za njegovo obilno jezo nič ne vpraša.
Nima Boga pred očmi; njegova pota so ognju-
ščene vsaki čas.“  (Ps. 10, 3 — 5.) Zato pa tudi kliče
David k Bogu: »Pravični naj me svari po milosti,
in naj me krega; olje grešnikovo pa naj ne
mazili moje glave."  (Ps. 140, 5.) »Olje grešnikovo je
prazna hvala prilizovavcev, ki dobro hudo, hudo pa -dobro
imenujejo, kar je pa psalmistu gnjusoba,“ pravi sv. Avguštin.

594

In še pristavlja: »Neumen je, kdor hvali, kar ni dobro. Ako
hudobnega hvališ zato, ker je hudoben; mar nisi sam hudoben ?
Ako hvališ tatu, ker je tat, mar nisi sam tat ? Tvoja pregrešna
hvala rodi veliko hudega. Nezmerno se grešnik raduje in rad
stori hudo, ker se ne boji kazni; temuč pričakuje zato še pri¬
liznjene hvale." In človek, k slabemu nagnjen, v hudem še
pohvaljen, o kako lehko oterpne in v hudobiji terdovraten po¬
stane ! Zato pravi sv. Krizostom, kar sem že povedal, da ne
le tisti bodo pokorjeni, ki smertno grešijo; ampak tudi tisti, ki
take grehe hvalijo. Kaj naj pričakujejo hvalivci ptujega greha
in hinavski prilizovavci, naj vam v ti-le prigodbi povem!

Nemški cesar Henrik četerti je po krivici mnogim škofom
in samostanom pograbil posestva ter jih je pod nič prodajal,
ter je tako Božje in človeške postave z nogami teptal. Živel
je takrat v mestu Utrehtu nek slab škof Bilhelm z imenom.
Ta je hudobnemu cesarju se prilizoval in njegov rop hvalil.
Henrik se toliko spozabi, da spodi svojo ženo od sebe, ja celo
se prederzne, ter hoče papeža odstaviti. Škof Bilhelm ga zato
zopet hvali. Papež je hudobnega cesarja izobčil, iz družbe
pravovernih kristjanov izbrisal. Bilhelm je v svoji slepoti vpričo
cesarja zoper papeža očitno govoril in to je cesarju silno do-
padlo. Kmalo po tem pa pravični Bog pošlje prilizovavnemu
škofu hudo bolezen. Britko začne jokati, vpije in tarna, da p°
pravični Božji sodbi bo zgubil časno in večno življenje. Vpra¬
šajo ga, kaj naj cesarju sporočijo, in on grozovito zaupije:
ja, to mu sporočite, da bomo na vekomaj pogubljeni jaz in vsi,
ki smo hvalili hudobijo njegovo." Pričujoči mašniki ga opo¬
minjajo, naj bi tako ne govoril, temuč naj se oberne na usmi¬
ljenje Božje, naj zaupa na milost njegovo. On pa jim odgovori:
»Oh, -kaj vam bom zakrival, kar vidim z lastnimi očmi? Vidim
hudiče okrog postelje stati, ki komaj čakajo, da se bo duša

595

ločila telesa, da jo seboj v pekel vlečejo." Rekel jim je še,
da, ko umerje, ni treba zanj nič moliti, ker mu molitev nič
pomagala ne bo. In ko je to zgovoril, nesrečno je zdihnil
svojo dušo, da bi bila vekomaj pogubljena, kakor je govoril.
Enaka se je godila drugim prilizovavcem, ki so tudi hvalili hu¬
dobijo svojega cesarja. Eden je na nagloma umeri; drugi je
padel s konja, ter se ubil; tretji je utonil; četerti je obupal.

Ljuba duša keršanska! vzemi si k sercu to resnično pri-
godbo, in dobro si zapomni, da nikdar ne hvališ greha. Kar je
hudo, je hudo; kar je greh, je greh, in zasluži našo grajo in
naše gnjusenje, naj ga stori kdorkoli ga hoče. Ti zamoreš
bližnjega izgovarjati, ako se je kaj pregrešil, nikdar pa ga
zato ne smeš hvaliti, naj bo zraven ali pa ne. Ako je grešnik
tvoj podložni, posvari ga in skušaj, da se poboljša. Ako je
tebi enak, stori ravno tako, ako upaš, da bo tvoje svarjenje
kaj izdalo. Je pa grešnik tvoj gospod, tvoj naprejpostavljen,
bodi tiho; ako bi te pa vprašal, kaj ti meniš o njegovem
grehu, povej mu zmerno in krotko, pa vendar odkritoserčno,
da njegovega slabega dejanja odobriti, poterditi ne moreš. —
Ako pa kdo hoče hvaliti tvoje slabo obnašanje, ako kdo hoče
hvaliti tebe zavoljo storjenega greha; zaverni ga z vso resnobo,
kakor svojega največega sovražnika; spoštuj in poslušaj veliko
raj njega, ki te svari, ti storjeno hudo očita; kajti dobro ti
hoče in koristilo ti bode, ako ga poslušati hočeš.

Tega petega greha je pa tudi kriv:

2. Kdor čednost zaničuje;  kdor pobožnost ali
bogaljubnega kristjana zasmehuje; ali kdor dobro graja.

Sv. Frančišek Salezi ni porajtal nič, naj ga ljudje hvalijo
ali grajajo. Nekdaj so hudobneži slabe namene podtikali nje¬
govemu dejanju, kterega je le iz svetega namena storil. Cisto
mirno je na to odgovoril: „Nič se ne čudim temu, kar mi vi

596

pravite; saj tudi Kristusove dela niso bile vsem dopadljive, ja
še dandanešnji njih je veliko, kterim niso všeč. “

Tudi med nami se jih ne manjka, ki dobrega terpeti ne
morejo, ki dobrim dejanjem slabe namene podtikajo. Naj le
kdo stori kaj očitno dobrega, hitro se brusijo strupeni jeziki in
in dobro dejanje černijo. Grlej, ta ali una oseba zapusti široko
pot hudobije, spozna, da pot pregrehe jo tira v časno in večno
nesrečo, gre v se in se poda nazaj na pot pravice in čednosti;
o na enkrat jo oberajo in blatijo gerdi jeziki, jo zasmehujejo
in zasramujejo, jo s tercjalko ali svetnico pitajo, ter jo tako
pripravijo v veliko nevarnost, da se zopet nazaj zaverne na
pot pregrehe. Saj hudobnež nič dobrega terpeti ne more, ter
bi rad, da bi po njegovem vsi hudobni bili. Kolikokrat se
zgodi, da tako zaničevanje dobrega pravičnega kristijana na pot
pregrehe pripelje! Nedolžna spokorna duša si z vso gorečnostjo
prizadeva za zveličanje svoje. Ker ve, na kako slabih podporah
stoji pobožnost človeška; ve, kako težko se je ohraniti neoma-
dežanega med hudobnim svetom; ve, kako lehko je pasti, pa
kako težavno je zopet vstati; zato se ogiblje vseh nevarnih
družb, prebira in si išče v tihi samoti potrebnih pripomočkov,
je sramožljiva v svojih pogledih, previdna v svojih pogovorih,
sramožljiva v vsem svojem obnašanji; hodi pridno k službi Božji,
pristopa pogosto k studencu vseh krepost, ter si zajema pri sv.
zakramentih v vsi obilnosti milost in pomoč Božjo. O koliko
jo oberajo hudobni jeziki, kako zasmehujejo, zasramujejo njeno
pošteno življenje, kako jej nadevajo in prikladajo mnogotere
imena, da se bo zdaj posvetila, da hoče gorka v nebesa, in
kakor le vedč in znajo, njemu poštenemu zaderžanju slabe na¬
mene podtikajo! In taki satanski jeziki s svojim zaničevanjem
odvernejo od pokore marsikoga; ja celo pravičnim mečejo po-

597

lena, da se lehko spodtaknejo in nesrečno padejo. In kaj vse
hudega se dandanešnji ne podtikuje tudi najsvetejšim namenom!

Ali takim se lehko reče: Nezdušnik! kakošen odgovor te
čaka? Kaj ne kako se boš odgovoril sodniku, ki bo ojstri od¬
govor tirjal od tebe, odgovor zavoljo vsega hudega, kar se je
zgodilo zavoljo tvoje hvale; odgovor od vsega dobrega, kar se
je opustilo zavoljo tvoje graje! Kajti dobro zaničevati je ravno
tako pregrešno, kakor hudo hvaliti.

Preljubi poslušavci! varujte se, da nikdar ne hvalite greha
druzih; da nikdar ne hvalite, kar je graje vrednega. Povejte
vsacemu, zlasti če vas vpraša, naravnost, po vsi pravici, kakor
vas vest in zdrava pamet uči: To je prav, to pa ni prav; to
ti poterdim, to je pripuščeno; tega pa ne stori, to je prepo¬
vedano. — Varujte se pa tudi priliznjenih hinavcev in lažnjivih
hvalivcev, ki pregrehe vaše hvalijo ali dobre dela grajajo; va¬
rujte se jih bolj, kakor najhujih tolovajev. Kajti na jeziku
uosijo sladki med, v sercu imajo strupeni led. S svojim pri¬
lizovanjem vam ranijo serce; ovčje nedolžno oblačilo se hlinijo
imeti, znotraj pa so zgrabljivi volkovi.

Nikdar nikoli pa tudi ne ne grajajte, ne zaničujte, ne
zasramujte pobožnih dobrih del svojega bližnjega; ne podtikajte
jim nikdar slabih namenov, da vas ne zadene pravična jeza
Božja.

Vas pa dobre in spokorne duše! prijateljsko opominjam,
ne dajte se od dobrega odverniti. Bodite stanovitne, naj hu¬
dobni ljudje vas zaničujejo, grajajo ali zasramujejo; vse to naj
vas ne moti! Ne sramujte se, biti dobri kristjani; saj veste,
da le tiste bo Jezus spoznal pred svojim Očetom za svoje, kteri
bodo njega očitno pred svetom spoznali. V Božjih očeh to ni nič
zaničljivega, ako vam hudobneži še tako zaničljive priimke da¬
jejo. Bodite v resnici dobri kristjani, pošteni možje in poštene

598

žene, pobožni mladenči in čiste device! Ako pa vas kdo za¬
ničuje, ker radi molite, radi svete zakramente prejemate, po
dolžnosti k službi Božji hodite, svete bukve prebirate, samotno,
tiho živite; ako vas hudobni svet zaničuje zavoljo pobožnosti
vaše; mislite si: Tako tulijo ponočni volkovi, ki luči ne ter-

pijo; tako lajajo priklenjeni psi, ki ljudi ne poznajo. Ohra¬
nite si v svojem sercu besede sv. Birgite, ktera je odgovorila
vsacemu, ki je zasmehoval ali zaničeval njeno pobožnost, be¬
sede te-le: „Zavoljo tebe nisem začela, niti ne bom jenjala .“

Živite zares keršansko in Jezus premili, ki vam je dal lepo
začeti, naj vam pomaga tudi srečno končati! Amen.

XLIY. Keršanski nauk.

3. K grehu molčati.

Te dni sem bral mično prigodbo, ktero vam hočem koj
danes povedati. Morebiti zamore komu kaj pomagati.

V nekem kupčijskem mestu na 'Nemškem je živel pošten
tergovec, ki se je Milar pisal. Tega tergovca je večkrat srečal
mlad, lepo oblečen mož, ki ga je vselej prav prijazno pozdravil.
Tergovec ga je vselej spodobno ozdravil, pa si je mislil, da
mladi gospod se nad njim moti; kajti ni se mogel domisliti,
da bi ga poznal.

Nek dan je šel tergovec k svojemu prijatelju na pristavo,
kamor ga je bil ta povabil. Ko se pristavi bliža, zagleda onega
mladega gospoda, ki se je ž njegovim prijateljem pod košatimi
drevesi sprehajajo prijazno pogovarjal. Ko skupaj pridejo, hoče
ju hišni gospodar soznaniti in dopovedati, kdo da je ta ali uni.
Mladi gospod pa z roko odmajajo pravi: „To ni potreba; kajti

599

mi dva se že dolgo let poznava." Vi se berž ko ne motite.
Sicer me večkrat vljudno pozdravite, ali jaz vam po pravici po¬
vem, da vas ne poznam." „In vendar ostanem pri tem, reče
ptujec, jaz vas že dolgo poznam in prav vesel sem, da sva se
takaj sošla, da vam svojo preserčno hvalo izreči zamorem."

»Vi se šalite, kako in zakaj se mi boste hvaležnega ska-
zovali, ko vas še poznam ne?"

»To je stara prigodba in ako mi dovolite, hočem vam po¬
vedati in morebiti se me boste spomnili. Sedemnajst let je že,
ko sem še mali deček v šolo gredč premišljeval, kako dobro
bi bilo jabelko, da bi si ga prigriznil h kruhu, kterega so mi
moja mati za zajterk poslali. V teh mislih pridem na terg,
kjer so branjevke kaj lepe jabelka prodajale. Sline so se mi
po njih pocedile. Bližam se jerbasu in ko se branjevka z drugo
sosedo pogovarja, napade me misel: »Če enega vzameš, saj jih
jej še dosti ostane." Na skrivnem stegnem svojo roko in me¬
nim ravno jabelko v žep potisniti; ali pri ti priči me nekdo
poči za uho, da od strahu jabelko na tla spustim. »Dečko,
zaupije resnobni glas, kaj pravi sedma zapoved?" No, mislim
da si pervikrat stegnil roko po ptujem, naj bo to tudi zadnji¬
krat." Sram me je bilo, Nisem skor pogledati si upal; ali
vendar sem si dobro zapomnil moža in dogodek. Najbolj so
po mojih ušesih donele besede zadnje: »Naj bo to zadnjikrat."
In terdno sem sklenil: Kakor je bilo res pervikrat, tako res
naj bo zadnjikrat. Pozneje sem se lotil tergovstva, ktero me
je tudi v daljno Ameriko gnalo. Ne bom vam pravil, kako
nadlegujejo mladega kupca nesrečne skušnjave, da bi se s ptu-
jim blagom obogatil. Ali kedarkoli so m& obdajale, zdelo se
mi je, da vnovič čutim klofuto in slišim besede: »Naj bo to
zadnjikrat!" Skor bo pol leta, kar sem prišel nazaj, in čast

600

Bogu! pridobil sem si precej lepo premoženje; ali krivičnega
ali ptujega vinarja ni v njem."

Mladi gospod zdaj potihne. Bil je ginjen. Zdaj pa prime*
desnico tergovca Milarja in pravi: »Dovolite mi, da prav hva¬
ležno stisnem roko, ktera mi je skazala toliko dobroto!"

In vi mi dovolite, pravi tergovec do solz ginjen, da sem
dolžen serčno ljubiti moža, ki je take hvaležnosti zmožen in
je tako zvesto spolnoval, kar se je v mladosti naučil."

Kristjani moji! ta prigodba naj nas uči, da bi pač ve¬
liko greha se obranilo, ako bi vsak po svoji moči, pa pri vsaki
priložnosti bližnjega posvaril in bi k grehu ne molčal. In to je

6. ptuj greh: »K grehu molčati.  In od tega greha
danes kaj več zaslišite.

Preden vam pa razložim, kdo je kriv tega šestega ptu¬
jega greha, bom vam še povedal:

1. Kaj nas veže, da ne smemo k grehu
molčati?

K grehu molčati ne smemo; k temu nas veže keršanska
ljubezen. Sveta ljubezen, ktero smo Bogu dolžni, ta nam že
nalaga preimenitno dolžnost, da se na vso moč vstavljamo vsa-
cemu grehu; kajti vsak greh je razžaljenje Božje. Ravno to
tirja od nas ljubezen, s ktero moramo ljubiti svojega bližnjega.
In ta nam zopet veljeva, da moramo odverniti svojemu bliž¬
njemu vsako in sleherno škodo, ako le kako premoremo. Na
priliko: Mi moramo zabraniti, da bližnji ne pade v vodo ali
čez stermo skalovje, ako nam je to le mogoče. Še veliko bolj
smo dolžni bližnjega varovati dušnega padca; zato ga moramo
svariti, opominjati, ali tudi potegniti od greha, kedar in kolikor
le premoremo. To je, mi k grehu molčati ne smemo zavoljo
ljubezni, ktero smo bližnjemu dolžni. Bog pravi že v stari
zavezi: »Ako vidiš osla njega, ki te sovraži,

601

ležati pod bremenom, ne hodi memo, temuč
pomagaj mu na k viško ž njim." (II. Mojz. 23, 5.)
Ako si pa dolžen, pomagati nemi živali, ako pade; mar nimaš
veliko veče dolžnosti, da varuješ svojega bližnjega dušnega padca?
Naš Zveličar Jezus Kristus je zato iz nebes prišel, da se je za
zveličanje naše daroval; pa je tudi nam zapustil veliko zapoved,
da ljubimo bližnjega, kakor sami sebe, da ga varujemo časne
in večne nesreče, da, če zaide, mu pomagamo na pravo
pot nazaj.

Vedite torej, ljubi moji kristjani! in vsak naj si dobro
zapomni: Kedar previdiš, da bi svojega bližnjega s svojim svar¬
jenjem greha lehko obvaroval, pa molčiš; ali kedar previdiš,
da bi tvoje opominovanje sicer kaj ne zdalo, pa naprejpostav-
ljeni bi se grehu vstavili, ako bi vedeli zanj, pa ti molčiš, jim
hudega razodeti nočeš, — vedi, da se pregrešiš zoper pervo in
naj imenitnišo zapoved ljubezni, ki pravi: „ Ljubi Gospoda svo¬
jega Boga čez vse; svojega bližnjega pa kakor samega sebe
zavoljo Boga.“

Nobeden naj ne pravi: „Kaj meni mar, kaj drugi delajo?
Kaj morem jaz zato, če so drugi hudobni? ali: Kar me ne
peče, ne bom pihal." Tega naj nobeden ne govori. Pomisli,
o človek! Kaj ti nič mar za Božjo čast? ti ni nič mar, ako
se dobri Bog z grehom tako hudo žali? Ti nič k sercu ne
gre, te nič ne peče, ako se naš stvarnik, kralj nebes in zemlje,
od svojih stvari, predobri Oče od svojih spridenih otrok tako
zaničuje? Ti nič k sercu ne gre, ako hudobneži ljubeznjivega
Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je iz gole ljubezni do nas na
križu umeri, vnovič križajo, ker ponavljajo vzrok njegove britke
smerti in ta je greh? Mar te nič ne peče, ako bo z Jezusovo
kervijo odkupljena duša, ki je pri svetem kerstu postala ne¬
vesta Božja, tempelj svetega Duha, na vekomaj v peklu gorela ?

602

Ti ne gre ta misel nič k sercu, ako se vse to godi le zato,
ker se ti grehu ne vstaviš, ker ti k grehu molčiš in ga s
svojim molčanjem ne zabraniš ? Mar te to vse nič ne skerbi ?
nič ne pregreje? Kje je potem takim tvoja ljubezen do Boga?
kje je tvoja ljubezen do bližnjega? —

Praviš: »Kaj meni mar, kar drugi pocnb." Poslušaj, po¬
slušaj , kaj ti pravi sveto evangelje, in k sercu si vzemi, kar
pravi Kristus Jezus sam: »Ako pa greši zoper tebe

tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in
med njim samim. Ako te posluša, pridobil si
svojega brata. Ako te pa ne posluša, vzemi
seboj še enega ali dva, da v ustili dveh ali
treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa ne posluša,
povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj
ti bo, kakor nevernik in očiten grešnik."  (Mat.
18, 15 — 17.) Predragi moji! pomislimo te Jezusove besede
malo bolj na tanjko. »Ako pa greši tvoj brat,"  to
je, tvoj bližnji, bodi si kdorkoli hoče, in naj že stori kakor-
šen koli greh, Jezus ne dela nobenega razločka, »p o j d i i n
p o s v a r i g a,“ to je natihoma, da drugi še ne ve ne, ako
veš za njegov greh ti sam; ako pa greši vpričo več druzih,
posvari ga preč tudi vpričo druzih, da se poboljša in pohujšanje
vstavi. In glej! ako te posluša, sprejme z veseljem tvoje svar¬
jenje in te uboga, glej, pridobil si dušo svojega brata. In
pomisli, koliko dobrega si storil; ako si pridobil njegovo ne-
umerjočo, po Božji podobi vstvarjeno dušo, pridobil si jo za
nebesa, otel si jo večnemu pogubljenju! Kaj ni to zares ve¬
liko dobro delo? Ako te bo tvoj bližnji zato njemu skazano
dobroto skozi celo dolgo večnost hvalil, ali ne bo to množilo
tvojega nebeškega veselja ? Kaj pa, dobro pomisli! kaj pa, če
bo — v grehu poterjen — vekomaj pogubljen, ker se ti zato nič

603

ne zmeniš, ga ne posvariš, k grehu molčiš? — Toraj nikdar
ne reci: „Kaj je meni mar?"

„A k o te pa ne posluša,  pravi mili Jezus na dalej,
vzemi seboj še enega ali dva,“  da ga druženo po¬
svarite. Glej kako Jezus lepo skerbi za dušo tvojega brata,
tvojega bližnjega. M še zadosti, še nisi vsega storil, ako svo¬
jega grešnega brata le sam svariš; ako nisi pridobil s svojim
svarjenjem njegove duše, ne smeš odjenjati: še te zapoved lju¬
bezni veže, da še kaj več storiš, da rešiš njegovo dušo. Še
druge moraš privzeti in združeno si prizadevati morate, da le
odvernete od greha svojega bližnjega. Ali boš še rekel, da ti
ni nič mar,. da te nič ne skerbi, kaj drugi počnč; ko vidiš ka-
košno zapoved ti Kristus sam daje; ko slišiš, kakošno dolžnost
do bližnjega ti Gospod sam nalaga.

In glej, to še ni vse, kar si ti dolžen storiti, ko vidiš,
da tvoj bližnji greši! Jezus le še govori: „A k o jih pa (več)
ne posluša, povej cerkvi."  Ako ne mara tvoj brat
niti za tvoje svarjenje, niti za svarjenje še druzih, potem še
ne smeš jenjati; potem moraš povedati cerkvi, to je, svojemu
cerkvenemu višemu, svojemu in svojega brata fajmoštru. Ne
zbranemu ljudstvu, ampak tistemu, ki mu je izročena oblast
zavezovati in odvezovati.

Naj vam to preimenitno zapoved še nekoliko opišem. Kajti
prav velikrat je marsikteri kriv tega ptujega greha, in malo¬
kdo se ga še obtoži pri spovedi. Ti veš, dobro ti je znano,
da tvoj bližnji, morebiti tvoj brat, tvoja sestra, hlapec ali dekla,
živi v grehu; veš za ponočno vasovanje, pregrešno znanje,
skrivno zmikanje. Kaj ti je storiti? kajti veljeva zapoved ker-
šanske ljubezni? Ako upaš, da bi kaj izdalo, na skrivnem ga
posvari; če je greh tudi natihoma, skrivej storjen. Ako pa
očitno greši, vpričo drugih svinja ali kvanta, ga tudi očitno

604

posvari; ako očitno zapeljivca pri sebi ima, moraš ju očitno
razpoditi, ali pa urno vstati in očetu ali gospodarju naznaniti.

Če tvoje opominjevauje nič ne zda, pravi Kristus, povej
drugim, povej cerkvi; to je, povej tistim, ki so dolžni poma¬
gati, ki lehko vstavijo greh. Komu moraš povedati? Pamet
te bo učila. Včasih je bolje, da poveš očetu; včasih je bolje,
da poveš materi; včasih zamore in hoče pomagati gospodinja,
včasih gospodar. Včasih je pa potrebno, da poveš dušnemu
pastirju, duhovnemu očetu; posebno, ako bi se vteplo kam kako
očitno pohujšanje in zapeljevanje; kedar kak ptuj ali domač
hudobnež mlade, nedolžne ljudi zapeljuje v grehe ali morebiti
še poprej neznano hudobijo trosi po okolici. En sam hudobnež
zamore v kratkem času spriditi celo sosesko, celo faro, kakor
edina garjeva ovca oskruni celo čedo. — O koliko grehov bi
bilo zabranjenih, koliko duš večnega pogubljenja rešenih, ako
bi bil za časa greh znan tistim, kteri bi se mu po dolžnosti
in lehko vstavili! Zato so pa oni, kteri za greh vedč in
molče k grehu, zato so krivi in deležni vseh grehov , ki iz¬
virajo iz onega greha, kterega razodeti niso hotli, kterega sva¬
riti jim ni bilo mar.

Kako ravno nasproti keršanski ljubezni pa delajo tisti, ki
grešnika ne posvarč, niti ne povejo njim, kteri bi ga posvariti
mogli; temuč gredč in pripovedujejo v veliko pohujšanje, v ve¬
liko sramoto, povsodi drugod, kjer treba ni, in tako hišo čer-
nijo; da večkrat je dalječ na okrog vse znano, kako ta otrok
ali posel hudobno živi; starši in gospodarji pa še nič ne vedč
od tega. Ali pa morebiti tožiš sohlapca ali deklo, ko je že iz
službe proč, ko gospodar nič več pomagati, svariti ne more.
To vse nič ne pomaga; to vse je prepozno, je zoper keršansko
ljubezen. —■> Mi dušni pastirji pa večidel še le zvemo, kako
strašno hudo je pri marsikteri hiši, kako velik nečist ogenj je

605

pod to ali uno streho, ko je že vse prepozno; ali prosite in
zdihujete še le, da hi mi gasili, ko je že vse pogorelo, ko ni
druzega vež, kakor smradljiva žerjavica posmojenega deviškega
cveta. Mar se ne zgodi večkrat, da že vsi s perstom kažejo
za očitnim grehom, predenj oča in mati le kaj hudega misliti
hočeta? Zato, ker ljudje tako pogosto k grehu molčč; ali ker
prepozno od njega pripovedujejo; ali ga odkrivajo, kjer hi treha
ne hilo; zato je toliko posmojenih deviških vencev, zato je to¬
liko pomorjenih nedolžnih duš!

Tudi nikar ne reci: »Nočem šuma napraviti, nočem ga
razglašati;" ali pa: »Togoti! se ho, klel me ho, če ho zvedel,
da sem jaz povedal." Praviš: „ Nočem razglašati.“ Saj tega
ni potreba, saj tega tudi ne smeš. Posvari ga sam; ako pa
to ne pomaga, povej drugim; pa tistim, kteri pomagati zamo-
rejo in so pomagati dolžni. Praviš „se ho jezil, mu ne ho
za voljo." Boš li mar svojemu bližnjemu škodoval, ali mu boš
kaj žalega storil, ako ga poboljšati, na pravo pot nazaj pripe¬
ljati hočeš? Kaj ne hi svojemu bratu iz rok potegnil noža, s
kterim se zaklati hoče, ako te hi tudi gerdo pogledal zato?
Ni pa prav, ako naprejpostavljeni povejo, kdo jim je odkril
pregreho. In ako hi tvoj bližnji tudi zvedel, da si ti povedal;
ako hi bil tudi morda za to nevoljen; prišel ho čas, ko ti ho
za to še hvalo vedel. Morda te ho za to celo večno hvalil.
Saj je tudi bolnik hvaležen zdravniku, če mu je tudi gnjilo
rano z razbeljenim železom žgal. In ako hi se tudi res nad
teboj togotil; vendar k grehu molčati ne smeš; kajti Boga - se
moraš bolj bati, kakor ljudi. Ljudje ti zamorejo umoriti le
telo; Bog pa ho dušo in telo pahnil v večno pogubljenje za¬
voljo ptujih grehov, ako si molčal k njim, ko hi bil govoriti
mogel. Sv. Avguštin pravi: »Ako molčiš in tako pogubiš brata

Keršanski nauk V. p.

39

606

in sestro, ktero bi bil, ako bi bil svaril in razodel njun greh,
lehko poboljšal, nisi nedolžen; in tudi ne usmiljen.

Egiptovski Jožef je hudobijo svojih bratov očetu razodel,
akoravno je vedel, da ga bodo bratje čertili in sovražili. Kako
pa se godi med nami v marsikfceri hiši? Marsiktera dekla ve
za skrivne hudobije svoje tovaršice; marsiktera sestra za ne¬
zvestobo , skrivne pota, ponočno vlačenje in razuzdanosti svoje
sestre, pa je tiho, k vsemu molči, ne pove svojim staršem, svo¬
jim gospodarjem; in tega ne stori, ker se zamere boji, ali ker
jej je ojstro zažugala molčati. Pa reva ne pomisli, da s tem
pogubljuje in pokopuje ne le spačeno sestro svojo; ampak se
vdeleži sama vseh njenih grehov, ktere bi lehko zabranila s
svojim razodenjem, in bi sestri in celi hiši potrebno čast rešila.

Zdaj, mislim, da vsi spoznamo, da keršanska ljubezen nas
veže, da ne molčimo k grehu svojega bližnjega. No, zdaj pa
še poslušajte:

2. Kdo je kriv tega šestega ptujega greha?

Neki moder in pobožen mož pravi: „Velikrat sem se pre¬
grešil, ko sem govoril; malokdaj pa, ko sem molčal." Ven¬
dar se s pregrešnim molčanjem tudi nezrečeno veliko greha
stori. In tega greha so največkrat krivi oni, kterim že njihov
stan veleva, da druge svariti, učiti morajo; in ti so: a) d li¬
li o v s k a in deželska gosposka; b) starši in go¬
spodarji; c) pa tudi drugi.

a) Da imamo mi pridigarji in spovedniki
sveto in ojstro dolžnost, grešnike svariti, vse od greha odvra¬
čati in boljšati, tega mi ni treba na dolgo in široko razlagati;
saj vsi veste, da zato in v to smo postavljeni, da za zveličanje
sebi izročenih skerbimo, da vas večne pogube varujemo; da
toraj ne smemo molčati k grehu, kteri edini vas v pekel po¬
grezniti zamore. Sveta dolžnost nas veže, da zoper greh po-

607

vzdigujemo svoj glas, da strahujemo zapeljivce, da varujemo
pohujšanja. Gorjč nam, ako hi molčali k pregreham in hudo¬
bijam, ki se doprinašajo med vamil Vdeležili bi se tako vaših
grehov, in krivi bi bili vaše časne in večne nesreče. Poslu¬
šajte, ljubi moji! kaj nam dušnim pastirjem, pridgarjem in
spovednikom Gospod Bog po preroku Izajiju zapoveduje: „U p i,
in nejenjaj, kakor trobenta povzdiguj svoj
glas, in ozn-anuj mojemu ljudstvu njegove
hudobije, in Jakobovi hiši njene pregrehe."
(58, 1.) Mi moramo zoper greh se vojskovati, vaše grehe vam
očitati; vas, ki grešite, svariti, nedolžne greha braniti, Gorjč
nam, ako bomo molčali k vašim grehom, da bi bile duše vaše
zavoljo tega na vekomaj pogubljene. „S i n č 1 o v e k o v,“
pravi Gospod vsem dušnim pastirjem po preroku Ecehijelu,
„Sin človekov! tebe sem Izraelovi hiši dal
čuvaja; ko boš tedaj slišal iz mojih ust go¬
vorjenje, oznanuj ga jim v mojem imenu. K e-
dar hudobnemu porečem: Hudobnež umeri

boš, umeri! pa mu tega ne poveš, da bi se hu¬
dobni povernil s svojega pota, bo hudobni
umeri v svoji krivici; njegovo kri pa bom tir-
j a 1 iz tvojih rok. Če pa hudobnega opomi¬
njaš, da naj se verne s svojih potov, in se ne
verne s svojega pota; bo sam umeri v svoji
krivici; ti pa si otel svojo dušo.  (Ec. 33, 7— 9.)
Kakor čuvaj mora ljudstvu oznanjati nevarnost, ktera se mu
bliža; ravno tako mora vsak dušni pastir po svoji dolžnosti
oznanovati nevarnost, nesrečo, Božje sodbe in kazni, ktere se greš¬
nemu ljudstvu bližajo, ako jih s pokoro in poboljšanjem ne odverne.

O zares težek poklic! ojstra sodba nas zavoljo tega čaka.
Nek pobožen in skerben dušni pastir je djal: „Kedar bo pra-

39*

608

vični Bog na sodbi sedel, bom moral, kakor zatoženec tako
dolgo na hudodelskem stolu Čakati, dokler ne bojo sojeni vsi
moji duhovni otroci. In ako bo le en sam zavoljo mojega za-
dolženja pogubljen; gor j6 meni! tudi jaz bom ž njim vred po¬
gubljen. 8  O moj Bog, kaj bom takrat počel! In zdaj naj
kdo zmed vas poreče: Kaj nam zmiraj ene pregrehe očita ? kaj
bi zmiraj govoril od napuha , od požrešnosti in pijanosti, od
nečistosti in razuzdanosti? kaj bi nam zmiram pravil od kletve,
sovraštva in nepotrebnih tožeb? — Kristjani moji! ki ste siti
teh in takih naših naukov, mar želite, da bi se tudi mi du¬
hovni vdeležili vaših grehov? In to bi bilo, ako bi molčali k
pregreham , ki se godijo med vami. Zamera gori ali doli!
Očitali vam bomo vaše hudobije, in sicer ne bomo jenjali, do¬
kler smo vaši dušni pastirji, ali dokler se vi poboljšali ne hote.
Pomagati si ne moremo; odjenjati, omolkniti ne smemo. Yi pa
lehko k temu pomorete; vi lehko storite in ubranite, da od
teh hudobij ne bomo več govorili; da jih vam ne bomo več
očitali. Poboljšajte se! Trezni bodite, po nepotrebnem ne za¬
pravljajte, več nepotrebnih pivnic, pravih satanskih mesnic, za¬
prite; ponižno, pošteno se nosite; opustite in vstavljajte se
gerdemu ponočnemu tulenju in tistemu preklicanemu vasovanju,
ki našo ljubo mladino toliko kvari in tare, ki našo premilo
domovino dalječ okoli černi; pustite gerdo kletev, ki le člo¬
veško surovost oznanuje; opustite neumne tožbe, ki le vam hlače
tergajo in jih drugim kerpajo. O zapodite iz naših krajev te
velike očitne pregrehe, dalječ dalječ čez hribe in doline; o in
kako radi bomo tiho od njih! Dokler pa drugače ne bo, tudi
mi molčali ne bomo, molčati ne smemo! Glorjč vam, ako vam
vaši dušni pastirji ne bodo očitali vaših pregreh! In o moj Bog,
kolikokrat se mi vam ravno zato zamerimo, ako smo zvesti ču¬
vaji , ako vam naznanujemo nevarnost, naznanujemo kazni, s

609

kterimi pravični Bog žuga zavoljo storjenih pregreh! Ljubi
moji! ne hudujte se čez nas! Boga hvalite, ako vam Bog da
skerbne dušne pastirje, kteri goreče pazijo na vse strani, ter
vas po očetovsko svarijo pred grehom, vam odkritoserčno očitajo
vaše hudobije, so vneti za zveličanje vaših duš. Molite za nje;
pa nikar se jih ne ogibljite, nikar jih ne opravljajte. Pomislite,
da tisti zdravnik je dober, kteri ve, kdaj je potreba hladivnega
olja, kdaj pa ojstrega jesiha.

Ako bi toraj mi dušni pastirji vam ne očitali vaših pre¬
greh, ako bi vas po dolžnosti ne svarili, in bi k vašim hudo¬
bijam molčali, ne doživeli bi marsiktere neprijetnosti, marsikte-
rernu bi se ne zamerili, to je res; ali, Bog nas tega varuj!
mi bi bili krivi vaših grehov. — Ravno taka je z de¬
želsko gosposko.  Ako župan ali druga gosposka pusti,
da se godi očitna hudobija, da nečistniki skupaj živijo, da po
vaseh ponočnjaki rogovilijo, da po gerdih beznicah cele noči,
ali med službo Božjo razsajajo, godejo, plešejo, brez vsega strahu
nespodobnosti vganjajo; — ako pripustijo take nerodnosti, in
se očitnim hudobijam po svoji dolžnosti vstavljati nočejo, krivi
so vseh grehov, kteri izhajajo zavoljo te njihove zanikernosti.
Duhovskim in deželskim gosposkam veljajo besede sv. Avguština,
ki pravi: „Ako pripustimo, da vpričo nas, brez našega svar¬
jenja grešijo oni, do kterih mi pravico in oblast imamo, nismo
nič bolji, kakor so oni.“ Z molčanjem si nakopljejo na svojo
dušo toliko grehov, kolikor jih podložni storijo, ker niso opo¬
minjani bili.

b) Kar sem pa dozdaj govoril od duhovske in deželske
gosposke, to velja tudi vam, vi starši in vi gospo¬
darji!  Tndi vam je naložena sveta dolžnost, da svoje pod¬
ložne opominjate, svarite; da jih varujete greha, in jih na
pravo pot nazaj napeljujete, ako so na napčne pota zabredli

610

ali razuzdano žive. Tudi vi se tega šestega ptujega greha ve-
likrat vdeležite.

Ti keršanski oča! ti keršanska mati! vidiš prevzetno oble¬
čenega svojega sina, vidiš nališpano svojo hčer, pa molčiš; slišiš
svoje otroke, svoje posle, kako preklinjajo, kvantajo, nespo¬
dobne pesmi pojejo, pa molčiš. Ti veš, da tvoj sin, tvoja hči
ima pregrešno znanje; veš, da se po noči in po dne po piv¬
nicah , po plesiščih vlači, pa molčiš. Zapeljivec hodi v tvojo
hišo, k tvojim otrokom, pa jih same pustiš; hudičevi najemnik
voglari okoli tvojega pohištva; pa ti molčiš. — Ti gospodar!
ali gospodinja! vidiš, slišiš in veš za vse ravno take hudobije,
ktere doprinašajo tvoji posli, tvoji delavci, ali drugi, ki so pod
streho tvojo; in molčiš. Ali se to pravi, dolžnost svojo spol-
novati? Kaj ne daješ potuhe s svojim molčanjem? Sv. Av¬
guštin zopet pravi: „Kjer greh ni posvarjen, tam se hudobija
prederzno vganja; in zato se grešniki greha privadijo, pa brez
pokore umerjejo.“ O moj Bog! ako hote starši in gospodarji
v vicah terpeti morali le toliko ur, kolikor grehov niste po¬
svarili nad svojimi otroci in nad svojimi posli; o kako dolgo
hote v vicah; kajti malo kaj hudega se tolikokrat ponavlja, ka¬
kor da očetje in matere, gospodarji in gospodinje molčite k
pregreham svojih podložnih!

Vedite toraj, zanikerni starši! in vi slepi gospodarji in
mutaste gospodinje! vseh grehov svojih podložnih ste krivi, pra¬
vim vseh, kar jih storijo zavoljo vašega molčanja. In zavoljo
vseh teh grehov vas čaka ojstra sodba Božja. Tudi vam se
poreče: „kri za kri,  dušo za dušo." Vi ste tisti, od kterih
govori prerok Izaija: „Njegovi čuvaji so vsi slepi,
in vsi nič ne vedii;  mutasti psi so, ki ne mo¬
re j o lajati . . . spijo in sanje ljubijo."  (Iz. 56,
10.) čemu je pes, ki iz lenobe ali strahu molči in dremlje,

611

ko bi mogel lajati in odgnati nevarnost? če mu je pes pred
hišo, pa ne laja in pusti, da gre v hišo in iz hiše, kdor hoče ?
Tacega psa spodč ali ubijejo. Tudi vas čaka huda kazen na
sodnji dan. Vpili hote, javkali bote: Gorjč meni, ki sem k
grehu molčal! — pa prepozno bo!

c) Tega greha so pa tudi krivi vsi, kteri vedč ali vidijo,
kako se Bog žali, pa so tiho, k grehu le molčijo. Tako do¬
mači večkrat vidijo kaj napačnega, kar gospodarji ali starši za¬
paziti preč ne morejo, pa tega razodeti nočejo; vidijo, kako se
delo nezvesto, v škodo hišno opravlja, vidijo, kako sodelavci
zmikajo, ali po noči se okoli vlačijo, ali druge nespodobnosti,
drugačne hudobije počenjajo; pa so tiho, ali pa še hudobijo
zakrivajo, zagovarjajo ter pravijo z hudobnim Kajnom: „Saj
nisem čuvaj svojemu bratu. “ Ali to pri Bogu ne bo veljalo,
kakor ni Kajnu nič pomagalo.

Tudi so krivi tega greha, kteri dobro vidijo ali so priča,
ko drugi doprinašajo greh, pa so čisto mirni, se ne ganejo, ne
čerhnejo. Na priliko pri tatvini ali kaki drugi veliki hudobiji.
Marsikdo pozabi, da ga vidi oko, kteremu so odkriti tudi naj-
skrivniši kotički, in misel, da nihče ga ne vidi, ta nesrečna
misel ga pripelje v velik greh. Misel pa, lehko me kdo vidi,
in povedal bo drugim, ali kaznoval me bo sam, ta misel od-
verne marsikoga, da vsaj dejansko ne greši. Ako toraj vidiš
bližnjega grešiti, ki pa misli, da je skrit pred vsakim očesom
in bi gotovo greha ne storil, da se ti le oglasiš; pa ga le
mirno in tiho gledaš, kako greši; mar meniš, da nisi njego¬
vega greha kriv ? O le nikar se ne slepi! Ako bi bil ti rekel
le resnobno besedo, tvoj bližnji bi bil odstopil od greha in glej!
Bog bi žaljen ne bil. Tvoje molčanje te pa krivega stori ptu-
jega greha. In tudi tebe čaka ojstra. sodba.

612

Ta strašna sodba pa, ktera čaka vse, ki molčijo k ptu-
jemu grehu, ta je svetim možem vedno jezik spodrezovala, da
so greh svarili, ter si skerbno prizadevali, in so z zveličanskim
opominjevanjem tudi bližnjega od greha odvračevali. Sv. Hiero¬
nim je s toliko gorečnostjo grešnike svaril, dasiravno si je s
tem jezo in serd hudobnežev nakopal; ali v svoji sveti vnemi
je rekel, ko so mu s smertjo protili: „Umreti zamorem, k
grehu molčati pa ne morem." Sv. grof Elzeari ni terpel naj¬
manjše nespodobnosti v svoji hiši. Njegova družina je vsaki
dan bila pri sv. maši; vsako jutro, pa vsak večer so združeno
molili; vsako nedeljo so k angeljski mizi pristopili. Nobena
kletev, nobeno priduševanje ali rotenje, nobena nespametna be¬
seda se ni smela slišati; pa tudi nobeno družinče postopati ni
smelo. Ako bi se bil kdo kaj pregrešil in ga ljubeznjivo opo-
minjevanje ni poboljšalo, moral je nevtegoma iz hiše.

O ko bi vse gosposke, vsi starši in gospodarji tako vneti
bili in svarili svoje podložne; ako bi vsak po svoji moči varo¬
val svojega bližnjega vsega greha; pač kmalo bi zginil greh
in cvetele bi le lepe čednosti med nami.

Zato pa ljubi moji očetje in ve kerščanske matere! o ni¬
kar ne terpite nič slabega pri svojih otrocih; oj ne molčite,
ko vidite kaj napačnega pri svoji hiši; ne bodite mutasti, am¬
pak svarite, da ne bote enkrat s svojimi otroci vred pogubljeni
v večni ogenj. Tako delajte tudi vi gospodarji; varujte se, da
ne bote deležni grehov , ktere bi storili vaši posli zavoljo mol¬
čanja vašega; da ne bote deležni tudi kazen, ktere bi si zaslu¬
žili s svojim molčanjem.

Nihče naj k grehu svojega bližnjega ne molči. Kdor se ne
upa svariti sam, naj ovadi in naznani to drugim, ki imajo
oblast in dolžnost svariti. Posebno vi otroci in posli! nikdar
ne molčite k grehom svojih bratov ali sester; nikar ne molčite

613

k grehom svojega sodružinčeta. Yi ste večkrat priča takih grehov;
zato, ako vaše svarjenje greha ne vstavi, urno ga razodenite
staršem ali gospodarjem. Razodenite ga, ako hi vam tudi bra¬
nili ali žugali, ali vas prosili, da tiho hodite. Razodevajte pa
vselej iz ljubezni, nikdar ne iz sovraštva. Zato, da hi Bog ne
bil žaljen, da hi se vi greha ne vdeležili, in da bi bližnji bil
posvarjen, se poboljšal in bil zveličan. Še enkrat rečem: Ljubi
moji! ne molčite k grehu; ampak svarite, opominjajte, naj bo
že priležno ali nepriležno, da rešite dušo svojo in dušo svojega
bližnjega! Amen.

XLV. Keršanski nauk.

7. Greh pregledati.

Imeniten cerkven učenik, sv. Krizostom pravi: „ Včasih je
bolje molčati, kakor govoriti; včasih je pa bolje govoriti, ka¬
kor molčati." Zato ima modri mož prav, ki pravi: Je čas
molčati in čas govoriti."  (Prid. 3, 7.) O da bi mi pač
pravo zadeli! Veliko, nezrečeno veliko njih že v večnem ognju
gori, ktere je pregrešno govorjenje pogubilo. Marsikdo bi gledal
nebeško lepoto, marsikdo bi vžival večno veselje, ako bi ne bil
toliko, ako bi ne bil pregrešno govoril. Pa ravno tako gotovo
je, da jih bo veliko pogubljenih, ki niso govorili, ko bi bili
govoriti mogli. „ J e čas molčati in čas govoriti."
Danes teden sem vam pokazal, kako se pregrešimo, kedar mol¬
čimo, ko bi govoriti mogli. Govoril sem vam od šestega ptu-
jega greha, ter sem vam razložil, da že keršanska ljubezen nas
veže, da k grehu ne smemo molčati; pa sem vam tudi povedal,
kdo vse je kriv tega ptujega greha.

614

Danes je na versti še drugi ptuji greli in ta je:

7. Greh pregledati.

Kdo je kriv tega sedmega greha?

Le tisti se vdeležijo tega greha, ki imajo oblast kaznovati.
Kdor te oblasti ne rabi, in pregreškov in prestopkov, napak
in hudobij svojih podložnih po dolžnosti ne kaznuje, on je kriv
tega greha. In ti so: 1. Oblastniki ali gosposka,
ki je za blagor svojih podložnih dolžna skerbeti, pa hudodel-
nikov ne kaznuje; 2. starši,  kteri svojih otrok dostojno ne
strahujejo, ki hudobno živd, sebi in drugim krivico delajo.
Pa tudi so tega greha krivi, kteri imajo službo in plačilo, da
bi nad premoženjem, nad blagom svojih gospodarjev čuli, pa
so tiho; ne povedd, ako se tudi škoda godi; jim ni mar, da bi
se škoda vstavila, da bi bili škododelei po pravici kaznovani.

1. Pervi, ki se vdeležijo tega greha, so oblastniki,
je gosposka,  ki je za blagor druzih dolžna skerbeti, pa
ne kaznuje po obstoječih postavah, ki hudobno žive, sebi ali
drugim krivico delajo.

Veliko ljudi je na svetu, zlasti danešnje spridene čase, ki
so Boga skoraj popolnoma zapustili, so na nečimernost tega
sveta vsi navezani, pa ravno zato v grehih tako zarjoveni, da
prijazna beseda, lepo opominjevanje nič ne zda, se njihovega
spridenega serca več ne prime. Življenje tacih je včasih tako
sprideno, da so drugim v kvar — v spodtikljej; da je nevarno,
da bi tudi še druzih za seboj v greh ne potegnili. Take, v
svoje grehe in hudobije vse zatelebane, je treba ojstro prijeti,
jih po pravici kaznovati, in sicer zato, da bi se nazaj na pravo
pot zavernili, ali da se jim zagradi pot pohujšanja, in da se
s takim kaznovanjem drugi oplašijo. In take hudodelnike stra¬
hovati, kaznovati ima deželska gosposka sveto dolžnost. Kralj
in od njega postavljeni oblastniki so dolžni, očitne hudobije pre-

615

soditi ter jih po vrednosti kaznovati. Zato nosijo meč, da ga
izderejo, vzdignejo zoper hudodelnike, jim žugajo in jih ž njim
kaznujejo. Kralje in kraljeve gosposke zadevajo besede, ktere
piše sv. apostelj Pavel Timoteju, ko pravi: „Kteri se pre¬
greši, jih posvari vpričo vseh, da se bodo
tudi drugi bali."  (I. Tim. 5, 20.) In Bog je že Moj¬
zesu rekel: „V raža r jev,  (ki marsikake sleparije doprina-

šajo) ne puščaj pri življenji.*  (II. Mojz. 22, 18.)
Gorjč toraj tistim gosposkam, kterim meč v nožnici rjovi, ki
ga ne izdirajo, ž njim ne žugajo, ko očitne hudobije velike pre¬
grehe in tolike pohujšljivosti brez kazni pustijo! Gorje jim, ki
tako podpirajo hudobijo, ter jo pripustijo in širijo, ker so v
spolnovanji svojih dolžnosti zanikerni in leni, ali se zamere bo¬
jijo, ali zato še kak dobiček pričakujejo, ali pa širijo hudobijo,
ker jo sami ljubijo, so v njo sami zapleteni. Ali pravični Bog
je tako mehkužno gosposko že zdavnej preklel pri preroku Je¬
remiju, rekoč: »Preklet, kdor zaderžuje svoj meč
od kervi!*  (48, 10.) In „to prekletstvo zadeva vsacega,
ki hudodelnikov strahovati noče,* pravi sv. Bazilij.

Gosposka, ki hudobij ne kaznuje, ki se pregreham vstaviti
noče, kar bi lehko in bi po svojem stanu, po svoji dolžnosti
storiti mogla, — taka gosposka je kriva vseh grehov pa vseh
žalostnih nasledkov, kar jih iz take nespametne, pregrešne pri¬
zanesljivosti pride. Pravični sodnik bo enkrat rekel: Daj od¬
govor od vseh krivic in goljufij, od vseh tatvin in morij, od
toliko nečistosti in druzih hudobij, ktere so se godile po tebi
zaupani soseski ali okrajni; ktere bi se pa zgodile ne bile,
ako bi ti gosposka spolnovala svojo dolžnost in se poslužila
svoje pravice. Daj odgovor od pogubljenih duš, rekel bo sod¬
nik,  ktere so zato v peklenskem ognji, ker si jim ti nezvesta
gosposka pregledovala njihove pregrehe.

616

V posvetnih zgodbah berem, da je nekdaj francoski kralj
Ludovik deveti tega imena, v smert obsodil hudodelnika, ki je
-že tri ljudi umoril. Še so nekteri prosili, da bi ga pomilostil.
Ali kralj ni v to privolil, zato ker je že tri umoril. Kraljevi
bedak pa, kakoršne so takrat zavoljo kratkočasnosti po kraljevih
dvorih radi imeli, en tak bedak pravi: »Ne zamerite mi, kra¬
ljeva svetlost; ta človek je le enega ubil, to je, pervega. Una
dva ste vi ubili. Ko bi bili namreč po pervi moriji tega hu¬
dodelnika po pravici kaznovali in v smert obsodili, gotovo bi
on druzih dveh umoril ne bil." Kaj ne bo ravno tako očitanje
nekdaj zadelo marsiktero gosposko, ktera zastonj nosi meč v
nožnicah, ali ktera se zlasti danešnje mehkužne čase še le po¬
teguje za hudodelnike, jim toliko lajša in zaljša zapore, vsako
hudobijo toliko zagovarja ter jej mehke blazine rada poklada
— da že marsikteri hudobnež prav zato kako hudobijo napravi,
da le zopet pride v ječo, kjer mu tako ljubeznivo strežejo, ga
toliko mehkužijo; ki se pa v danešnjih prezalih ječah malokdo
poboljša, večidel le še več hudega nauči in nasproti pa pri-
prosti človek v svojem velikem trudu vsakdanjega življenja pa
nikdar si varen ni pred takimi spridenimi hudodelniki. Mar
ne čaka take prizanesljive gosposke enkrat grozovit odgovor?
Kajti ona je kriva nezrečeno velikega zla, ki se godi in še
hujši proti. »Zavoljo same dobrote je hudoben," je rekel nek
moder mož francoskemu kralju, ki je prizanašal vsacemu hu-
dodelniku. In cesar Yalens je rekel: »Kdor se ne jezi, tudi
pravičen ni.“ On je hotel reči: kjer pri gosposki ni serda in
jeze, tam ni pravice. Sv. Bernard pa pravi: »Jeziti se brez
potrebe, je greh; ali ne se jeziti, kjer je treba, se pa pravi,
greh, na greh nakladati." Kajti, kdor greh pregleduje, Božjo
čast zmanjšuje in pot novim pregreham nadeljuje. Ja kdor
podložnim greh neumno pregleda, on druge ravno s tem na-

617

peljuje, da toliko večkrat in prederzniši greh delajo. Zato pravi
sv. Gregor: »Hudobijo učimo, ako je ne kaznujemo." In sv.
Ambrož primerja mehkužno gosposko, ki svojim podložnim vse
hudobije pregleduje neumnemu zdravniku, ki vidi gerdo zager-
njeno rano, ki se znotraj gnoji, in ktero bi mogel vrezati ali
vžgati, da bi naprej se ne gnojila. Ali solze bolnikove ga pre¬
slepijo ; on z mazilom zakriva rano, ktero bi žgati moral. Mar
ni to neumno usmiljenje, ker se boji, napraviti bolniku kratkih
bolečin in mu bi s tem rešil življenje, ktero se z neozdravljivo
rano pokonča?

Bog v svoji pravici pa tudi večkrat kaznuje še poprej
njega, ki greh pregleda, kakor grešnika samega. Tak zgled
imamo že v svetem pismu stare zaveze. Izraelsko ljudstvo je
nečistovalo z moabskimi hčerami in malikovalo je ž njimi vred.
In Gospod Bog se je razserdil in je rekel Mojzesu: „V z e m i
vse pervake ljudstva in obesi jih proti solncu
na vislice."  (IV. Moj. 25, 4.) In zgodilo se je tako. Pa
zakaj je Bog to zapovedal, ko je ljudstvo se pregrešilo? Sveto
pismo ne pove, da bi bili pervaki grešili. Bili so pa oni krivi,
da je ljudstvo grešilo. Lehko bi ga bili odvernili; ker pa tega
storili niso, bili so obešeni. Oblastnik tedaj, ki greh svojega
podložnega ve in bi ga lehko zabranil, pa tega storiti noče,
greh pregleda, on je hudobniši, kakor grešnik sam.

Oj da bi danešnji oblastniki, da bi danešnje gosposke po
svoji pravici, po svoji dolžnosti grehu se vstavljali, ga dostojno
kaznovali, kmalo bi bilo boljši. — Naj gosposka le resnično
zažuga, se resnobno obnaša, lehko bi deželska gosposka več¬
krat zabranila marsiktero očitno hudobijo, zoper ktero se du~
hovska gosposka z vsem trudom leta in leta vpera in grešni¬
kom z večnim pogubljenjem žuga pa malo in nič ne opravi.
Naj vam vpričo tega povem to-le prigodbo: Na Neapolitinskem

618

so se nekdaj ženske, sosebho gosposke začele nespodobno obla*
čiti, ter so s tako nesramno nošo veliko hudega delale. Zoper
to pohujšanje so dušni pastirji se dolgo vperali in pridigovali,
ali vse je bilo zastonj; le zasmehovani so bili. Zvedel je to
pobožen knez Osuna. Eekel je: „8 malim papirčekom bom več
opravil, kakdr duhovni z vsem svojim pridigovanjem." Ukaz
je napisal in oklicati dal: „Tako nesramno nositi se, je za-

naprej še pripuščeno; pa samo kurbam. Ysaka, ki se bo v
takem oblačilu še prikazala, zapisana bo v posebne bukve in
bo kakor kurba zapisana." — In od tiste ure ni bilo videti
nobene nespodobno oblečene. — O Bog daj vsaki deželi za
Božjo čast in za zveličanje bližnjega toliko vneto gosposko!
Krnalo bi bili ljudje drugačni in boljši; s tem bi bili pa tudi
časi drugačni in boljši! Ali Bogu se usmili! Dosti je deželske
gosposke, ki pregleduje velike hudobije, jih po dolžnosti ne
kaznuje in so tako nezrečeno veliko hudega krive, ktero bi
lehko zabranile. Pa tudi pravici Božji odšle ne bodo !

2. Tega greha so drugič prav velikrat krivi starši.  Ne
bi bilo sicer pravično, ako bi se prilastovali staršem vse hudo¬
bije, ktere storijo njihovi otroci; vendar je prav gotovo, da
brez števila grehov bi otroci ne storili, ako bi jih starši po
svoji dolžnosti ne le svarili, temuč, kedar bi bilo treba, tudi
kaznovali. Tudi vi starši ste v svojih hišah sodniki, ki mo¬
rate pregreške svojih.otrok presojevitti in po pameti kaznovati.
Vi svojih dolžnost niste še spolnili, ako k grehom svojih otrok
ne molčite; pa jih strahovati nočete, kedar strahovanje za
potrebno spoznate'. Ker se vi svojih pravic ne poslužite, zato
otroci zgubijo veš strah Božji, se pogrezujejo iz pregrehe v
pregreho in tako so otroci večkrat časno in večno nesrečni.
Zato so pa talki prevoljui starši krivi vseh grehov, ktere nekaz¬
novani »otroci storijo, in večni sodnik jih bo enkrat zavoljo teh

619

pregreli sodil tako ojstro, kakor zavoljo njihovih lastnih gre¬
hov. Takim staršem so rečene besede, ktere je Gospod govoril
Ahabu: „K e r si pustil iz svoje roke moža, ki je
vreden smerti, ho tvoja duša za njegovo dušo."
(III. Kralj. 20, 42.)

Svariven pa grozovit zgled nam je predobri in premehki
Heli v stari zavezi. Heli je bil za-se dober mož, pobožen du¬
hoven; pa svojim hudobnim sinovom je vse pregledoval, ju po
dolžnosti ni kaznoval. Yedel je, kaj hudega sta počela; vedel
je, da sta s trirogljatimi vilicami jemala iz kotlov darilno meso;
pa ni jima vilic pobral. Vedel je, da sta ljudi pohujševala,
jim silo delala; pa tega vstavil ni. Vedel je, da sta oskru-
njevala žene, ki so bile na straži pri svetem šotoru; ali ni
jima odtegnil te priložnosti v greh. Opominjal ju je, svaril ju
je: Zakaj počenjata take reči? Nikarta moja sinova! zakaj go¬
vorica ni dobra, ki jo slišim, da Gospodovo ljudstvo v greh
zapeljujeta." Kaj ne? lepo ju je svaril; ali kaznoval ju ni;
zato so njune hudobije njemu bile prištete, in grozovita kazen je
zadela tudi njega. Gospod pravi po preroku Samuelu: „Glej,
storil bom reč v Izraelu, da bo slehernemu,
ki to sliši, v obeh ušesih donelo . . . zavoljo
hudobije, ker je vedel, da njegova sinova
nespodobno ravnata, pa ju ni strahoval."  (I.
Kralj. 3, 11—13.) Filistejci pri hrum č nad Izraelovo ljudstvo,
in v pervem boju pomore štiri tisoč Judov; Ofni in Fines pri¬
neseta skrinjo zaveze v šotor , da bi Izraelce rešila iz rok Fi¬
listejcev; ali Bog jih kaznuje in Izrael je zgubil trideset tisoč
mož, skrinja zaveze pride sovražnikom v roke in tudi Ofni in
Fines sta bila pobita. Heli, osem in devetdeset letni starček
je sedel pred mestnimi vratini, ves v skerbi za skrinjo zaveze
in za izid hude vojske. Ko pa pride mož,  ki je v znamnje

620

presilne žalosti imel pretergano oblačilo in s pepelom potreseno
glavo, in je starčeku poročil, da je tepen Izrael, da sta umor¬
jena sinova in da je skrinja Božja vjeta, padel je znak s stola,
si je zlomil vrat in je umeri. Tudi njegova sinaha je po tej
novici prerano porodila in je umerla. — Po pravici zakliče k
tej prigodbi sv. Krizostom: »Poslušajte to, vi starši! in iz-

rejajte svoje otroke v strahu, pa kaznujte jih, kedar se pre¬
grešijo."

Ljubi moji očetje in ve keršanske matere! ali niste tudi
vi velikokrat podobni nesrečnemu Heliju? Ali nimate večkrat
tudi vi le praznih besed, ko vidite in znate hudobije svojih
otrok, pa jih po dolžnosti strahovati nočete? Oh gorje vam,
ko se vam bolj smili gerda koža, kakor neumerjoča duša vaših
otrok! Pa vedite, da grehi vaših nekaznovanih otrok letč na
vašo vest, in želi hote zato že tukaj sramoto in britkost; potem
vas pa še čaka večna kazen, ktero vam bodo množili vaši lastni
otroci v peklenskem ognji. Sv. Hieronim pravi: »Veliko star¬
šev za-se pobožno živi, ali pogubljeni bodo zavoljo grehov,
ktere pregledujejo svojim otrokom ter jih -po dolžnosti ne kaznu¬
jejo ne.“ Sveti Peter Krizolog piše: »Čast zakonu je zarod
otrok." Res, častitljiv, imeniten je zakonski stan; on ohranja
vse druge stanove. Zakon da svete device, mučence in spo-
znovalce, vojake in učenike. Zakon množi kraljestvo Božje tu
na zemlji in tam v nebesih. Ali od kod pa toliko hudobnih
ljudi na svetu ? O skoraj bi se smelo reci: Ker starši šibe ne
rabijo, ker starši svojih otrok v strahu Božjem ne izrejajo, ker
starši svojim otrokom vse pregreške pregledujejo.

Zakaj pa starši svojih otrok po dolžnosti
ne kaznujejo?

a) Pervi vzrok te napake je neumna slepa ljube¬
zen,  ktero nekteri starši do svojih otrok imajo. »Oh, izdihne

621

marsiktera mehkužna mati, raji hi jih jaz deset prenesla, kakor
da bi svojega Francelčeka le enkrat vdarila!" Serce hi jej
žalosti počilo, misli si, ko bi neposajeno dete kaznovala. „Saj
je še otrok," se večkrat sliši. Ja, otrok je. Pa vedi ti rahla
mati, ali ti otročji oče, da otrok bo zrasel, pa zrasel bo rogo¬
vilast, ker v mladosti z vso skerbjo malih rogovilic ne odtepeš.
„Saj še ne ve, kaj dela." Zakaj ga pa nevednega imaš? zakaj
mu ne pokažeš, kaj je prav, kaj ni prav? Prav naglo in pre¬
naglo bo otrok vedel, da mu ti vse prizanašaš, da sme storiti,
kar hoče. „Bo že še bolji ratal." O ja, kmalo bo bolj iz¬
urjen in zvit v vseh hudobijah, ktere se mu že v mladih dneh
po njegovi spačeni volji izidejo. Kolikor stareji bo, toliko bolj
prekanjeno bo vedel zakrivati in tajiti svoje hudobije; „ k a j ti
otroci tega sveta so m odre j ši v svojem rodu,
kakor otroci luči."  (Luk. 16, 8.) Taki otroci so polni
zvijač in vse premedeni, so kmalo zares pravi Elimasi, kteremu
je rekel sv. apostelj Pavel: „0 polni vse goljufije

in vse lažnjivosti, sin hudičev, sovražnik
vse pravice, ne nehaš prevračevati pravih
potov Gospodovi  h." (Ap. dej. 13, 13.)

b) Ta slepa ljubezen je pa tudi kriva, da starši ne vi¬
dijo pregreškov  svojih hudobnih otrok. Cela soseska že
ve pripovedovati od hudobij; vse že s perstom kaže na take
otroke; oče in mati pa sta, kakor da bi nič ne znala od tega.
Vem, da sem enkrat svaril neko mater, ter jej priporočeval,
naj pazi na svojo hčer, od ktere se gerdo govori po fari. Vžalil
sem mater, ki mi je zagotovljala, da njena hči je nedolžna, ja
celo mi je očitala, da jo bom tako raznesel, jej čast odvzel.
Ali ene tedne pozneje so njeno nedolžnost h kerstu prinesli
in mati ni nič vedela, kakova je njena hči. Oj slepa
ljubezen!

Keršauski nauk V. p. dO

622

Zakaj pa taki starši ne vidijo pregreškov svojih otrok?
Marsikteri nimajo nobene skerbi /a svoje otroke. Otroci se kla¬
tijo povsod okoli; nihče ne pogleda; nihče jih ne opazuje.
Otroci se potikajo po skrivnih kotih, po samotnih pašnikih. Kako
lehko je, da zaidejo med vse spridene, nečiste, garjeve potepine
in otroci so zapeljani, oskrunjeni in nesrečni za celo življenje
svoje. Oh, kolikokrat si mislijo starši v svoji slepi nadi: „Moj
otrok tega ne dela;“ otrok je pa že ves popačen, ves spriden.
In zakaj? Zavoljo neskerbljivih starišev, ki so vsi slepi, da ne
vidijo ali videti nočejo nevarnost, v ktere zahajajo njihovi otroci.

c) Večkrat pa starši pregledajo svojim otrokom, in jih
po dolžnosti ne kaznujejo le iz gole nemarnosti.  Pustijo
tje v en dan, naj delajo otroci, kar se jim poljubi. Poznam
res černega očeta, ki je, opomnjen zavoljo nespodobnega obna¬
šanja svoje še čisto mlade hčerke, rekel: „0, če bo poprej
spridena, pa pozneje ne bo.“ Oj nesrečni oče še bolj nesreč¬
nega otroka! Taki nemarni starši so veseli, da le nič ne sli¬
šijo od svojih otrok, naj živijo otroci, kakor se jim poljubi.
Zares nezapopadljivo je, kako nekteri starši prav nobene skerbi
nimajo za izrejo svojih otrok; radi bi si otresli vso skerb za
otroke svoje. Dokler je dete majhno, mislijo si: „ Otrok je še,
kaj čem se jeziti in hudovati ?“ Ko malo odraste, iz šole
ostane, zopet pravijo: „Za koga imamo pa učitelja, pa čemu
je šola? Kdo se bo z otroci vkvarjal; kdo se bo s tem živ¬
ljenje grenil? Saj tako nič ne zda.“ Takim nemarnim staršem
so otroci zdaj premajhni, zdaj preveliki in že odrastli.

d) In to je večkrat vzrok, da se starši svojih hudobnih
otrok ne upajo strahovati.  Nekak strah imajo, boje
se svojih lastnih otrok. Dokler so otroci še majhni in bi se
staršev bali, starši jim pripuščajo vse nerodnosti, vse napake,
vse nespodobnosti; ter jih za, nobeno porednost ne strahujejo.

623

Tako zgubd starši vso veljavnost, otroci nimajo do njih nobe¬
nega spoštovanja več in to pride tako dalječ, da se starši otrok
bati morajo. Včasih bi se še radi vstavili hudobijam svojih od¬
raslih otrok; radi bi jih strahovali, ali ne upajo si več; bojč
se, da bi razuzdana hči, da bi rogovilasti sin svojih rok ne
pokazal, se jim ustavil ali celo on ne vzdignil zoper starše
tiste šibe, ktere starši v mladosti svojih otrok rabiti niso hotli,
ktera pa je zdaj že velika zrastla. O prežalostna osoda takih
staršev, ki vidijo očitne hudobije svojih otrok, jih objokujejo,
se jih sramujejo; pa se jim vstaviti ne upajo več!

Tole prigodbo sem bral te dni v letnih bukvah častitih
kapucinov. Ker nam kaže, kako škodljivo, kako žalostno je,
ako greh druzih pregledamo, ga po dolžnosti ne kaznujemo,
zato naj jo tudi vam povem:

V šestnajstem stoletji sta živela na Neapolitanskem dva
bogata zakonska. Serčno sta želela, da bi jima Bog sina dal,
ki bi bil dedič njunega premoženja. Dolgo sta zato molila in
prosila Boga, in Bog jima da sina. Ali, kar se rado zgodi,
tega edinčeka sta nezmerno ljubila; vse sta mu pripuščala, pre¬
gledovala vse napake in svojeglavnosti. Sinček pa je rastel ne
le v starosti, ampak tudi v prevzetnosti in v hudobiji. Bil je
prava spaka, ternjeva rogovila. Šestnajst let staremu umerje oče,
in mati v svoji slepi ljubezni že celo nič ne premore. Dajala
mu je lepe, sladke besede, prilizovala se mu je, božala ga je,
ter je zredila celega divjaka. Kmalo je neumni materi čez glavo
zrastel in britko je občutila žalostne nasledke svoje slepe lju¬
bezni. Gerdo je delal ž njo spačeni sin. Večkrat je nad pre¬
dobro materjo vzdignil palico, ktere ni slepa mati rabila, in jo
neusmiljeno in divjaško pretepal. Ja tako dalječ se je v svoji
nevkroteni jezi spozabil, da jo je enkrat na tla vergel in teptal
po njej. Kmalo potem je zbolela in umerla je — v obupnosti.

624

O gorjč staršem, ki šibe ne rabijo! Jaz že sem te misli, da za
vsacega otroka je Bog šibo vstvaril. Ako je stariši odrezati
nočejo, odsekal jo bo otrok; pa velika bo zrastla in hudo ob¬
čutljivo bo pela.

e) Še pravijo nekteri starši: „Saj tudi  kaznovanje
nič ne z da.“  Zakaj pa ne zda? Kaj ne mar zato, ker malih
nisi po pameti strahoval, ali strahovala? Se ve da se odra-
ščenim otrokom nenaravno, čudno zdi, da bi se vašim kaznim
podvergli, ki ste jim,  še malim, pa vse čisto prepuščali, vse
čisto privoljevali, ki so s svojim termastim jokom vse prema¬
govali; ter ste s svojo prizanesljivostjo njihovi volji jih popol¬
noma prepuščali. Ne pozabite starši, dokler je drevesce majhno,
da se pripogniti; da -se obrezati, privezati, precepiti in požlaht-
niti. Ako pa pri malem drevescu tega ne storiš, ga ne pri¬
vezuješ, ne obrezuješ, ne cepiš; imaš pozneje le rogovilasto
lesniko, ki nikdar ne bo obrodila žlahtnega sadu. — Ti praviš
„nič ne pomaga.“ Saj tudi z enim mahljejem ne podereš ve-
licega drevesa. Ena žlica zdravila tudi še preč ne pomaga;
včasih je treba več posodic grenkih zdravil, da se bolnik ozdravi.
Poglej, koliko nadlog je bilo treba, da se je omečilo Faraonovo
terdo serce! Ako ti odjenjaš in se pregrehi svojega otroka
ne vstavljaš, lehko bo otrok mislil, da ga v hudobnem poter-
duješ, da v njegovo pregreho privoliš. In ako bi tvoje stra¬
hovanje tudi nič ne zdalo, ali bo mar tvoja vnemarnost, tvoja
zanikernost izgovorjena pred sodnjim stolom Božjim ? Mar nismo
dolžni, dolžnosti svojih natanjko spolnovati, ako tudi s tem ne
dosežemo, kar bi radi?

Zato preljubi moji in predragi! Yi vsi, ki imate dolžnost
strahovati, ki po svojem stanu se morate hudemu vstavljati,
posebno vi starši in gospodarji! kedarkoli zamorete pri svojih
vbraniti kaj hudega, o nikar ne dajte se premagati slepi lju-

625

bežni, temuč potegnite se za Božjo čast, skerbite za zveličanje
svoje duše in za zveličanje duš sebi izročenih. Posnemajte Je¬
zusa, ki je nevtrudeno grešnike svaril, pa tudi s sveto vnemo
oskrunjevavce iz tempe!jna podil. Ako greh pustite brez kazni,
zarajtan vam bo in neusmiljeni ste do sebe in do svojih. Kaj
bo te odgovorili enkrat večnemu sodniku, ko bo iz vaših rok
tirjal duše, vaši skerbi izročene, ako bodo pa te zaveržene za¬
voljo vaše zanikerne prizanesljivosti? Kaznujte svoje podložne,
svoje otroke, kedar so kazni vredni! Kaznujte jih pa po pa¬
meti, o pravem času; nikdar ne v jezi ali s kletevjo in rote¬
njem. Tega vas mili Bog varuj! Kaznujte jih po tem, kakor
je velik njihov pregrešek, pa kakor je njihovi starosti primer-
jeno. Nikakor jim pa greha pregledati ne smete! Le grozo¬
vito sovraštvo bi pokazali, ako po dolžnosti se ne vstavljate
hudobijam svojih podložnih. »Res sladko je, pravi sv. Ambrož,
ljubiti svoje otroke; pa taka očetovska in materna ljubezen ve-
likrat škoduje otrokom, ako nima prave mere in s preveliko
prizanesljivostjo ljubljenemu otroku odteguje zasluženo kazen."
Zato, pravi sv. Avguštin: »Hudo kaznovati ni neusmiljeno; je
pravično, je po Božjem povelju. Huda kazen je znamnje ljubezni,
je mati zveličanja." In sveti Duh pravi: »Ne odteguj
otroku krotitve; zakaj če ga s šibo udariš,
ne bo umeri. Ti ga boš s šibo udaril;.njegovo
dušo pa boš pekla rešil."  (Preg. 23, 13, 14.) Amen.

XLYI. Keršaliski nauk.

8. Greha se vdelešiti.

Popisal sem vam že sedem ptujih grehov. Iz teh kerščan-
skih naukov ste lehko se prepričali, kako se človek zdaj enega,

626

zdaj druzega .ptujega greha vdeleži. In vendar je še en ptuj
greh , kteri se posebno glasi: Greha  se  v d e 1 e ž i t i. Res
je človek ptujih grehov kriv, kdorkoli v greh svetuje, ali gre¬
šiti veleva; kdor v drugih greh privoli, druge v greh napeljuje
ali njihove grehe hvali. Tudi je kriv teh grehov, kdor k
ptujim grehom molči, ali tudi on, kdor greh pregleda. Vsak
tak se ptujega greha vdeleži, je ptujega greha kriv. Vendar
se človek še drugači lehko ptujega greha vdeleži. In to v
ožjem pomenu. In od tega ptujega greha vam hočem danes
nekoliko povedati, ki je :

8. Greha se vdeležiti.

Pervo vprašanje je torej:

Kdo je tega osmega ptujega greha kriv?

Tega greha je kriv, kdor dejansko in vedouia pripomore,
da se kaj hudega stori. Rekel sem, kdor dejansko pripomore
k grehu. Tedaj ne tisti, kteri v greh svetuje ali zapove, ne
tisti, kteri vanj privoli ali napeljuje, ali kdor ga hvali, ali k
grehu molči ali ga ne kaznuje; ampak tega greha je kriv tisti,
ki sam v dejanju pomaga k grehu. Na priliko: Kdor tatu
vrata odpre, mu ključ poda, ali lestvico derži. — Potem se
mora to vedoma zgoditi; kajti kdor nevedoma k grehu pripo¬
more , nič ne greši, ker nevedoma nobeden grešiti ne more.
Na priliko: Ptujec, kterega ti za poštenega človeka imaš, te
vpraša za pot proti sosedovi hiši, ktero misli okrasti. Ti mu
pot pokažeš, pa njegovega greha se nisi vdeležil. Ti si sicer
pomagal k tatvini; ali ta tatvina tebi zarajtana biti ne more,
ker nisi poznal, kaj hudobnega ptuj tat v mislih ima.

1. Tega greha je kriv, kdor pomaga v škodo, krivico,
goljufijo ali tatvino. Kdor se takim krivičnikom pridruži, jim
k zločastemu dejanju, kakor si že bodi, pomaga; ali jim poda
orodje, lestvico, pilo, bit, ključ, ali jim kaj tacega posodi; ali

627

jim pomaga odnesti. Ali kdor vkradeno blago kupuje, prodaja,
skriva ali shranuje, naj bo to od poslov , otrok ali druzih
tatov. Kdor j 6  ali pije, vživa vkradeno ali prigoljufano; ali
kdor krivično mešetari in kakor si bodi pripomore, da se po¬
škoduje bližnji. Vsak tak je tega kriv — se greha vdeleži.
„Kdor ima delež s tatom, sovraži svojo dušo,*
pravi sveto pismo. (Preg. 29, 24.) Kdor vrečo ali Žakelj
derži in kdor vanjo meče, sta si brata.

Ljubi moji! dobro si zapomnite: Kdor ve, da je blago ali
premoženje, ktero ima, vkradeno, prigoljufano ali kakor si bodi
krivično pridobljeno, ne sme ga imeti, ne sme ga vzeti, ako
ga mu kdo ponuja, ali v dediščino zapusti. Nič krivičnega naj
ne bo pod tvojo streho! Prerok Daniel ni hotel nobenega daru
od kralja Baltazarja, ker vedel je, da je imel krivično blago;
kajti njegov oče je veliko svetih posod oropal v Jeruzalem¬
skem tempeljnu. „T v o j i darovi naj le tvoji bodo,*
mu je rekel. (Dan. 5, 17.)

Ferdinand, kralj Neapolitanski, je sv. Frančišku ponujal
denarjev, ki je zidal nov samostan. Pa svetnik noče sprejeti
denarja, kteri je bil ubogim krivično vzet. In ker kralj ni
verjel, da je krivičen njegov denar; vzame sv. Frančišek en
tak denar, ter ga vpričo kralja prelomi; ali kri je kapala
ž njega,

Bog velikrat že tukaj kaznuje ne le tatu, ki je kradel
ali goljufal; ampak kaznuje tudi njega , ki krivično blago ima
ali uživa ali hran uje. Poglejmo še enkrat kralja Baltazarja.
Ta kralj je napravil pervakom svojega kraljestva veliko gostijo,
kar vam je že znano. Nezmerno so pili in se radovali in v
svoji nezmernosti ukaže prinesti posvečene posode, ktere je nje¬
gov oče Nabuhodonozor v Gospodovem tempeljnu vkradel. Ali na¬
enkrat se prikažejo na steni persti čudne roke in pišejo besede;

628

Mane, Tekel, Fares. In prerok Daniel mu je napovedal po¬
gin in še tisto noč je bil umorjen. — Še drugi tudi že znani
zgled imamo v svetem pismu, ki nam strahovito kaže, kako
pravični Bog kaznuje, ne le krivičnika samega, ampak tudi nje,
ki mu pomagajo, ki vkradeno ali prigoljufano skrivajo, imajo,
uživajo ali prodajajo. Ko so Izraelci mesto Jerihunsko vžugali,
prepovedal jim je Bog po Jozuetu, si kaj ptujega prilastiti.
Ahan pa je poželel in skril rudeč plaj-šč, dve sto
šeklov srebra, zlato šibo, petdeset šeklov
težko, in to je v zemljo zakopal.  Bog je to pre¬
greho razodel in na povelje Božje je vzel Jozue Ahana in
srebro in plajšč in zlato, pa tudi njegove sinove in hčere, nje¬
gove vole in osle in ovce, tudi njegov šotor in vse orodje in
so jih peljali v dolino Akor ... In ves Izrael ga je kam-
njal; in vse, kar je bilo njegovega, se je sežgalo z ognjem.
(Joz. 7, 21—26.) Zakaj so bili pa tudi otroci kamnjani, zakaj
je bilo vse njegovo pokončano? saj je le mož krivično delal.
Zato, ker so bili njegove tatvine deležni, ker so mu pomagali,
vkradeno poskriti.

Zares da krivično blago nima nobenega teka! En krivičen
vinar deset pravičnih požrč. In krivično blago pride malokdaj
do tretjega rodu; to nas skušnja uči. „Kakor je prišlo, tako
je prešlo." Zato, ljubi moji kristijani! posnemajte starega To-
bija in bodite tako vestni, kakor je on bil. Veste da je po
Božji naredbi obožal; in še oslepel je. Njegova žena Ana je
vsak dan hodila k tkavskemu delu in je prinašala živeža, ko¬
likor si ga je prislužiti mogla. Prigodilo se je, da je dobila
kozlička in ga je domu prinesla. Ko ga pa nje mož sliši me¬
ketati, skerbno reče: „G-1 e j t e, da bi kje ne bil ukra¬
den! dajte ga njegovemu gospodarju nazaj;

629

ker kaj v k r a d e n e g a ne sinemo ne jesti, ne se
dotakniti." (Tob. 2, 19—21.)

Preljubi! ne imejte nobenega pajdaštva s krivičnimi, ne s
tatovi, ne z goljufi; pa tudi sami ne imejte nobenega vkrade-
nega kozlička v svoji hiši. Dobro preglejte vse kote, dobro pre¬
iščite vse shrambe, ako ni kaj krivičnega pod vašo streho.
Preglejte vse predale svoje kašče, preglejte svoje skednje in
svoje šupe, preiščite svoje skrinje in svoje miznice, svoje kevdre
in svoje hrame, prehodite svoje polja in svoje vinograde, svoje
njive, boršte in travnike, vse preglejte, pa dobro preiščite,
skerbno poprašujte pri tej svoji preiskavi svojo vest, ali ne
slišite morebiti vkradenega kozlička meketati, Dobro premislite,
ali je vsako zerno po pravici prišlo v žitnico; ali je vsaka
bilka tvoje kerme pravična; poslušaj dobro ali nič ne mekeče?
Kaj pa tvoja hrana, kaj tvoja obleka, kaj tvoj denar? Ali ne
sliši meketati vkradenega kozlička? Ali so morebiti tvoji otroci
ali tvoji posli krivi, da kozliček mekeče? — Oj spodite vse,,
take kozle in kozliče iz pod strehe svoje in dajte jih pravim
gospodarjem nazaj; poravnajte jim storjeno škodo in ne imejte
nič ptujega na svoji vesti. Tečno resnično ostane, kar pravi
sv. Avguštin: „Grreh krivice ni odpuščen, dokler blago njego¬
vemu gospodarju povernjeno ni“ (ako je to le mogoče); naj si
že bo, da si ga sam vkradel, ali vkradeno kupil ali podedoval,
ali prigoljufal, ali kako drugače si prisvojil. Zato še enkrat
rečem, kar piše - sv. apostelj Pavel Efežanom : „N e dajte

se nikomur zapeljati s praznimi besedami;
ker zavoljo tega pride jeza Božja nad otroke
nevere . . . Nikar se ne v d e ležite nerodnih
del teme; temuč posvarite jih veliko bolj."
(5, 6-11.)

630

2. Tega osmega ptujega greha pa niso krivi samo tisti,
kteri pomagajo, da se godi krivica, goljufija, škoda ali tatvina
bližnjemu; tega greha je kriv vsak, ki pomaga v greh, naj
bo že greh, kterikoli ali kakoršenkoli hoče. Tedaj ne le po-
magavci tatov in goljufov, ampak tudi pomagavci nečistnikov,
pijancev, igravcev in plesavcev so krivi osmega ptujega greha.
In ti so: brezskerbni ali lakomni gospodarji in gospodinje, pre-
našavci pregrešnih sporočil, neskerbni starši, lakomni oštirji in
požrešni godci; vsi ti in tem enaki so največkrat krivi tega
greha. —

a) So gospodarji ali gospodinje,  ki zavoljo
majhnega dobička, ali pa zavoljo lastne popačenosti v svojih
hišah pripuščajo vsake hudobije; ki pustijo, da se zbira pod
njihovo streho vsa druhal, da stičeje po skrivnih kotih domači
potepuhi ali ptuje vlačuge; ali ki terpe pregrešne igre noč in
dan. Take bajte so zares mesnice peklenske, ter zares zaslu¬
žijo, da bi bile pokončane z žvepljenirn ognjem iz nebes, ka¬
kor Sodoma in Gomora. Gospodarji takih beznic so zares pravi
satanovi hlapci. Marsikteri nedolžen mladeneč, nektera lepa
devica sta v taki peklenski jami že nesrečna postala. O koliko
nedolžnih otrok, otrok poštenih staršev, je bilo že zapeljanih,
spridenih, za vselej nesrečnih v takih beznicah, ki so po me¬
stih v vmazanih temnih ulicah, po deželi pa večidel v oddalje¬
nih samotnih grapah razpostavljene. V takih ima res sam satan
svoje gostije. Ali gorjd, gorjb takim gospodarjem, ki svoje
hiše spremend v mesnice hudičeve! Taki so zares veliko hujši,
kakor je bil Judež Iškarjot. Judež je Odrešenika svojega pro¬
dal za trideset srebernikov; taki Judeži dauešnjih potepinskih
beznic pa ga prodajo za košček kruha, za pest moke, sa ko¬
zarec vina ali za požirek žganja. Zato jih pa tudi čaka ostrejša
sodba, kakor je zadela Judeža Iškarjota.

631

Marsikteri tak Judež, ki pripušča pregrešne shajališča pod
svojo streho, se slepi in izgovarja: Saj nobenega ne vabim, no¬
benega ne kličem; saj ni moja volja; jaz nimam tega rad; ako
kaj hudega store, jaz nočem tega greha. Ali tvoj izgovor je
prazen, nič veljaven. Kar se pod tvojo streho godi in ti veš
zato, pa se z vso močjo ne vstavljaš; vse, vse gre na tvoj ra¬
čun; vse bo tebi prišteto; vseh grehov si deležen; pa tudi
kazen ti odšla ne bo.

b) Poslušajte vsi, ki se vdeležujete grehov, kteri se z
vašo vednostjo godijo pod vašo streho.  Ko je
Mojzes štirideset dni in štirideset noči ostal pri Bogu na Sinaj¬
ski gori, nagovarjali so nezvesti Judje in silili Arona, da naj
jim napravi bogove, kakoršne so v Egiptu vidili, da jih ti bo¬
govi skozi puščavo vodijo, jim pot kažejo. „Zakaj ne vemo,
so rekli, kaj se je temu Mojzesu  p r i g o d i 1 o.“
Aron jim odjenja in pravi: »Vzemite zlate uhane iz
ušes svojih žen, svojih sinov in svojih hčer . . .
In jih je vzel in raztopil in je naredil'iz njih
zlito tele."  (II. Mojz. 22.) Aron je zlato raztopil in tele
zlil. Izraelci so to zlato tele po Božje častili in s tem ma¬
likovanjem pravega Boga žalili. Ko Mojzes z gore pride in to
malikovanje ugleda, razserdil se je, je tele sterl v prah in ga
v vodo vergel, in kteri niso odstopili od malikovanja, so bili z
mečem pokončani in bilo je pomorjenih tisti dan okoli tri in
dvajset tisuč. Arona pa je terdo prijel, zakaj je ljudstvo pri¬
pravil v toliko silno velik greh. Aron se je izgovarjal in je
djal: »Ne jezi se, saj poznaš to ljudstvo, daje
k hudemu nagnjeno ... Zlata so mi prinesli,
j a z s e m g a p a v e r g e 1 v o g e n j; in prišlo  je  iz
n j e g a t o t e 1 e.“ S temi besedami se je mislil Aron opra¬
vičiti, kakor razlaga sv. Avguštin. Ali ni tako, kakor govoriš,

632

ljubi moj Aron! iu zlagal si se. Ti si rekel: Vzemite zlato
in prinesite ga meni. S tem si naznanje dal, da se vdaš kri¬
vičnemu poželjenju. Ko so ti zlata prinesli, zakaj jim nisi od¬
svetoval, da ne storijo tako hudobnega? Zakaj se lažeš, da
nisi druzega nič storil, kakor da si zlato v ogenj vergel in se
vedeš, kakor da bi ti žal bilo, da je tele iz njega prišlo? Mar
nisi ti zlatu podobe dal ? ga nisi ti iz ognja potegnil ? ga nisi
ti na oltar postavil? za boga sklical? mu darovati ukazal?
Sukaj in brani se, kakor hočeš, hoče reči sv. Avguštin, de¬
ležen si storjenega malikovanja in vsega greha Izraelskega
ljudstva.

Kaj nimamo tudi mi takih Aronov? Gospodar pusti pod
svojo streho pregrešne, nevarne shajališča, ima hudobno deklo,
nečistega hlapca v službi. Kaj ni ta, kakor da bi rekel z
Aronom: „Kdo zmed vas ima zlata? kdo bo kaj plačal, mi kaj
storil, za vino, za žganje dal, pa naj pride pod mojo streho,
noč in dan so mu vrata odperte. In kaj se zgodi ? Ko je meh
poln, pravijo se odveže. V take beznice se hudobneži zbirajo •
tako dolgo, da pride greh — očitna sramota na dan. Potem
se pa izgovarja gospodar : Zlato sem v ogenj vergel. Nisem nič
storil; pa nisem mislil, da se bo kaj tacega zgodilo. Vzel sem
ju v hišo, ker sta me prosila, nadlegovala; pa kdo bi mislil,
da bo tele iz ognja prišlo; da se bo očitno hudobija prikazala.
— Ali ljubi moj! ti lažeš, to ni tako, kakor ti praviš. Tvoj
izgovor je prazen, kakor je bil izgovor Aronov. Zakaj si hu¬
dobiji potuho dajal, zakaj si pregrešne shajališče pod svojo
streho terpel. Sukaj in verti se, kakor hočeš, ti si deležen
vsega greha, ki se je storil pod tvojo streho, pa tudi še na¬
sledkov si deležen, ki bodo prišli iz storjene hudobije. Po pra¬
vici žuga Bog ostro kazen takim vdeleževavcem ptujih grehov,
od kterih pravi po preroku: „Z a moje ljudstvo so v a-

633

Ijali in dečka so dali za vlačugo, dekliča pa
so prodali za vino, da so ga pili.“ (Joel. 3, 3.)

Prigodba preroka Jona nam kaže, kako ojstro že na tem
svetu Bog kaznuje tiste, kteri svoje hiše dajejo v zavetje pre¬
greham ter se vdeležijo vseh pod njihovo streho storjenih hu¬
dobij. Bog je z hudim viharjem, z grozovitim vremenom ka¬
znoval brodnike, ki so nepokornega Jona v svojo barko vzeli.
Blago so v morje pometali, da bi si barko zlajšali. Ako je pa
mogočni Gospod Bog te ljudi tako hudo kaznoval, da so blago
zgubili in so v nevarnosti bili, celo življenje zgubiti, in to
zato, ker so v svojo barko vzeli človeka, ki je bil Bogu nepo¬
koren in se je Božjemu povelju umakniti hotel; kakošna huda
nevihta, kakošna nesreča in Božja kazen bo pa priderla nad
tiste, ki svoje hiše do tečaja odperajo grehu, ki pod svojo streho
zbirajo ali terpijo očitno hudobijo ? O Bog hotel, da bi bili
le tukaj tepeni, da bi ne bili vekomaj pogubljeni!

c) Nezrečeno veliko ptujih grehov se vdeležijo tisti nepre¬
mišljeni ljudje, ki zavoljo malega dobička, ali iz gole dopadlji¬
vosti ali iz neumne postrežljivosti sem ter tje prenašajo zaljubljene
pozdravila, naročila ali pisma; ali kteri sprijaznijo in v nečisto
znanje snubijo osebe obojnega spola. Vdeležijo se vseh grehov,
ki pridejo iz takih znanj in Bog jih bo ojstreje kaznoval, kakor
da bi jih bili sami storili.

d) So oštirji,  ki v svojih hišah pripuste vse hudobije
— za mali dobiček. Naj pivci še tabo vmazano govore ali.
poj 6; naj se še tako gerdo in nečisto pulijo; naj še tako ne¬
znano kolnejo, se pridušujejo in rotijo; naj še tako neusmiljeno
opravljajo; naj višo gosposko, duhovsko ali deželsko, še tako
čemijo in blatijo; za vse to nimajo jezika. Mar niso deležni
vsega tega greha? Pijanim nosijo vina, dokler ga plačati in
klicati zamorejo; o prepovedanih dnevih pripravljajo in še celo

634

silijo mesene jedila. Ja celo si iščejo zapeljivo, nališpano osebo,
ki je res prava hudičeva limanca za bedaste tiče. Mar niso
taki oštirji veliko ptujili grehov krivi ? Kaj pa oni, ki v pre¬
grešno zavezo zapletenim vino dajejo, jih celo v samotne, skrivne
shrambe potikajo, pod svojo streho vse povprek prenočujejo?
Mar se taki ne vdeležijo večkrat hudobij, ki v nebo za mašče¬
vanje vpijejo? Oj gorje takim oštirjem sodnji dan! —- Drugi
napravlja tudi ples, česar sredina je satan, okrožje pa sužnji
njegovi, tisti ples, pri kterem se snujejo pregrešne prijaznosti
in nesrečni zakoni; ples, pri kterem se mladina suče in si de¬
viške vence skubi; ples, pri kterem in po kterem se vganjajo
hudobije, ktere bi se med kristjani še imenovati ne smele. In
zakaj si nakopavajo toliko ptujega greha na glavo? Zavoljo
čisto malega, minljivega dobička. — Oj brezvestni oštir! kam
boš spravil dobiček, kervavi dobiček, kterega se derži toliko za¬
morjenih duš? Kam boš spravil denar, za kterega si skupčeval
svojo dušo in prodal še veliko druzih duš? Kako dolgo boš
hranil kervavo ceno? Ali veš, kako dolgo je imel Judež sre-
bernike, za ktere je izdal svojega Zveličarja ? Ali veš, kam jih
je spravil ? Poslušaj: Še eno noč jih ni imel; in proč jih je
vergel. — O oštirski kruh! nevarni kruh! oštirska služba, ne¬
varna služba! Milovanja vredni starši, ki svoje otroke v take
hiše v zakon ali v službo daste, misleči, da bodo ložej živeli;
pa ne pomislite, da jih v strašno nevarnost postavite, da se
vdeležite vseh pregreh, ki se bodo ž njihovo vestjo pod njihovo
streho zgodile ali celo ž njimi godile!

e) Kakor se vdeležijo oštirji vseh na hišnem plesu stor¬
jenih grehov, tako so jih krivi tudi godci,  ki pri takem
plesu godejo, trobijo ali piskajo. Tudi vas čaka ravno tista
sodba. Ko bi ne bilo vabljenka, tiči bi se v zanjke ne lovili.
Nobeden godec naj se ne slepi; nobeden naj ne reče: „To je

635

moj kruh.“ Tak kruh je preklet kruh. Kruh, ki vam ho na
smertni postelji pokal in hrustal, ko pesek po ustih; kruh, kte¬
rega vam peklenšak peče in reže; kruh, kterega pogubljeni s
solzami namakujejo; kruh, kterega se derži veliko zamorjenih
duš. O marši kteri godec si bo pekel prigodel in pridrobil.
Ne reci tudi: „Če jaz ne godem, bo pa drugi.“ Ako drugi v
pekel piska, mar moraš ti za njim žvižgati? Mar imaš pra¬
vico grešiti, ker dr.ugi grešijo? Ali hočeš zato v pekel, ker
drugi vanj derejo? Zato bi jaz vsakemu tacemu godcu rekel:
Delaj, dokler moreš; ako ne moreš, raj ubogajme prosi, da
vsaj sebe in druzih v greh — v pekel ne poganjaš.

f) Kaj pa hočem pridigovati tistim staršem, ki
svojim otrokom pomagajo v greh;  namesto da bi
jih s keršanskim strahovanjem za večne nebesa zredili. Prav
ima sv. Krizostom, ki pravi, da marsikteri starši imajo več
skerbi za svojo živino, kakor za otroke svoje. In zares! Če
konja, vola, krave, ovce ali praseta na večer ni domu, skerbno
po njem vprašujete, ga iščete in letate, dokler ga ne najdete.
Otroku pa pustiš, da se potepa noč in dan, pustiš, da se klati
po pivnicah, po plesiščih in druzih nevarnih krajih. Otroka
zvečer ni domu; voglari, ko ponočna sova rjove in se dere, da
zdelani počivati ne morejo, pa morebiti se ti keršanski oče še
ne zmeniš zato. Kaj mu s svojim molčanjem ne pomagaš v
greh, ker mu tako potuho daješ? Ali, ti veš, da tvoja hči ima
pregrešno znanje, veš, da satanovi hlapci se vlačijo okoli hiše,
ko nesramni psi; pa še vrat ne zapiraš, okinj ne zaplohaš, te-
muč v svoji, zares peklenski slepoti meniš, da boš po taki pre¬
grešni poti svojo hčer h kruhu pripravila. Hlev, in ovčnjak in
svinjak imaš zapert, le spalnica tvoje hčere je do tečajev od-
perta. O ti pisana mati! kaj mar nisi ti kriva, da zgubi tvoja
hči venec nedolžnosti, ki je več vreden, kakor vse tvoje pre-

636

moženje; več, kakor cela vaša vas; več, kakor cela naša fara;
ja več, kakor celi svet. — Oj neskerbni starši! mar se ne. vde-
ležite s svojo neskerbljivostjo grehov vaših nesrečnih otrok ? Ako
hi ti videl ali videla svojega otroka, da je padel v globoko
vodo, mar mu ne boš pomagala iz smertne nevarnosti ? Mar boš
pri taki nesreči svojega otroka mirno dremal ali mar sladko spala ?
Ako bi ne bilo drugači, tudi za lasč bi svojega sina ali svojo
hčer potegnila iz take nevarnosti; da bi le ne vtonil in po
telesu ne poginil. Oj starši! zakaj pa jih ne vlečete iz veliko
veče nevarnosti, iz nevarnosti, kjer bodo pogubili svojo dušo in
to na vekomaj, ter bodo tudi vas za seboj potegnili, ki se s
svojo zanikernostjo vdeležite grehov svojih otrok? O prosim
vas, ljubi moji keršanski starši! ja pokleknil bi pred vas, pa s
povzdignjenimi rokami bi vas prosil: Starši! pri zveličanji va¬
ših duš, pri zveličanji duš vaših otrok, za ktere je Jezus Kri¬
stus toliko terpel, vas prosim, ne vdeležujte se grehov svojih
otrok; temuč, ako jih vidite v nevarnostih, oj iztergajte jih iz
hudičevih mrež, če ni drugači za lase — za kite jih potegnite
in proč jih vlecite; samo da rešite njihovo dušo in sami svojo!

g) Ptujega greha se vdeležujejo tudi š i v a r j i in šivi¬
lje,  ki delajo oblačila, ki so nesramne in k nečistosti nape¬
ljujejo. Tudi kovači ali ključavničarji,  ki zaniker-
nim ljudem napravljajo tatinske ključe. Veliko ptujega greha
se vdeležijo p i s a č i, ki pisma ali podpise ponarejajo, ki ne-
keršanske nespodobne prigodbe popisujejo; tako tudi prav-
darji,  ki krivične tožbe prevzamejo, jih dolgo vijejo, da le
ubozega reveža derejo. — Vsi taki in tem enaki, ki kakor si
že bodi, drugim v greh pomagajo, so, naj se tudi še tako pri¬
lizujejo , največi sovražniki njim, ktere v greh zapeljujejo, ter
si nakopljejo na svojo vest vse grehe in njih nasledke, h kterim
so pripomogli.

637

Mi pa, ljubi moji in predragi! mi vsi skerbno varujmo
se, da se ne vdeležimo ptujega greha.

Poslušajte k sklepu še en lep zgled, ki nam kaže, kako
skerbno so se varovale svete duše, da se niso vdeležile ptujih
grehov. — Za časa cesarja Dioklecijana, ki je kervavo pre¬
ganjal vse kristjane, ste živele na Španskem v mestu Sevili dve
devici, ki ste si bile v rodu, Justa in Rutina.  Lepe lon¬
čarske posode ste napravljale ter jih po nizki ceni prodajale.
Ves denar, kterega ste si s tem prislužile, ste razdelile med
uboge in med preganjane kristjane. Ker ste posebno lepo ži¬
vele, krotke in ubogim usmiljene, pravične in velavne bile, či¬
slali so ju tudi neverniki. Bog je pa v svoji modrosti sklenil,
njuno čednost, njuno terdno vero še bolj očitno pokazati, da bi
ju toliko obilniši poplačal zato. In to se je tako-le zgodilo.
Neverniki so napravili veliko praznovanje svoji boginji, kteri
so Venera rekli. Neverske žene pridejo k našim devicam, ter
so hotle kupiti več lepih posod, ktere bi rabile pri takem svo¬
jem praščenji; seboj pa so tudi imele malo podobo svoje bogi¬
nje. Keršanske device pa se branijo in svojih lončenih posod
nočejo prodati v tak namen, boj6 se, da bi tako malikovavskemu
darovanju ne pripomogle in bi se ptujega greha ne vdeležile.
Neverske žene zato razkačene s silo planejo v prodajalnico ter
potolčejo in pobijejo vse narejene posode in popustč tam podobo
svoje malikinje, svoje boginje. Justa in Rutina pa z gnjuse-
njem popadete malikovavsko podobo, ter jo treščite na ulico,
da se vsa razdrobi. Hitro pridere cela tropa nevernikov, da
bi se zmaščevali nad devicami zavoljo zasramovanja, kterega ste
storile njihovi boginji. Zvežejo ju in pred mestnega poglavarja
ju tirajo. Devici nič ne tajite svojega dejanja, očitno spoznate,
da ste kristjane, da molite le pravega živega Boga, da nobe¬
nega malika po božje častile ne bote ter zaterdite, da nikdar

Keršanski nauk V. p. 41

638

k malikovalskim daritvam nikakor pripomogle ne bote. Sodnik
ju ukaže na tezavnico djati, kjer so ju z železnimi grebeni ter-
gali. Tako na vsem telesu grozovito zdelane, veržejo v temno,
smradljivo ječo, kjer ste terpele hudo žejo in lakoto in še več
druzih britkost. Čez dalj časa ju sodnik ukaže zopet pred se
pripeljati, ter postavi pred nju malike in žerjavico in kadilo,
zraven jima pa napove da jih bo dal mučiti. Ker ste se pa
stanovitno branile in malikom nikakor darovati niste htele, po¬
bili so ju na tla, povezali in take po grobljah in kamnjah
vlačili. Ko ju nazaj v ječo privlečejo, izročila je Justa svojo
čisto dušo svojemu Zveličarju, za kterega je v sveti ljubezni
toliko prestala. Rutina pa, ko je le še Boga častila, bila je
zadušena in sežgana. Njuna sveta smert je bila devetnajstega
malega serpana v letu tri sto in štiri. Že bo skoraj šestnajst
sto let preteklo, kar se njune svete duši v nebeškem raju ve¬
selite , ker ste raj tolike muke prenesle , kakor da bi se bile
vdeležile ptujih grehov.

Varujmo se tudi mi, da se ne vdeležimo niti tatvine, niti
goljufije. Varujmo se, da se ne vdeležimo nobenega ptujega
greha; temuč, ako so vam nebesa ljube in drage, bogajmo sv.
Pavla, ki pravi: „N i k a r se ne v d e 1 e ž i t e nerodo¬

vitnih del teme; temuč posvarite jih veliko
bolj."  (Efez. 5, 11.) Amen.

XLYII. Kersaiiskl nauk.

9. Greh zagovarjati.

Kedar je Izraelsko ljudstvo pot pravice zapustilo, kedar je
po svojih spačenih željah živelo, ker je zapeljivce in zagovar-

639

javce hudega poslušalo in ubogalo; takrat je Bog v svoji mi¬
losti poslal preroka Izaija, ki je Judom očital njihovo hudobijo,
pa jim je napovedal kazni in gorje, ktero jih čaka, ako na
pot pravice nazaj ne gred6. In ta prerok Izaija je tudi rekel:
„G o r j č vam, kteri imenujete dobro — hudo,
hudo pa dobro, ki temi luč, luči pa tema pra¬
vite, ki gre n k o v s 1 a d k o i n s 1 a d k o v gren k o
spreminjate . . . Zato se je vnel Gospodov
serd zoper njegovo ljudstvo; on stega svojo
roko zoper njega, ki ga udarja, da se gore
stresajo . . . Pri vsem tem njegov serd še ne
j e n j a, t e m u č njegova roka je še stegnjena."
(Iz. 5, 20—25.)

Ljubi moji poslušavci! Mar ne zadevajo te prerokove be¬
sede zlasti danešnje čase? Menda se nikdar ni imelo dobro za
hudo, in hudo za dobro tako, kakor se to godi v dancšnjih
spridenih časih. Kdaj se je tolikokrat in tako hudobno —
tema imenovala prava luč, ki razsvitljuje ves svet, to je, sveta
vera; kakor se s temoto graja vse sveto? Ni bil svet še ni¬
kdar toliko spriden, kakor je dandanešnji; kajti nikoli se pra¬
vica tako očitno pa tako vesoljno ni tajila, pa tudi ni se hu¬
dobija tako očitno zagovarjala, kakor se to sploh godi danešnje
dni. Zato se je pa tudi vnel Gospodov serd, in še ne jenja,
temuč njegova roka je še stegnjena.

Pomislimo danes še ta greh, ki hudo za dobro in dobro
za hudo ima in ki se še ptujim grehom prišteva. In ta je:

9. Greh zagovarjati.

1. Najpoprej pomislimo hudobijo tega greha. Na pervi
videz bi bil ta greh enak s petim ptujim grehom, ki se glasi:
Druzih greh hvaliti. Vendar je med njima bistven razloček.
Hvali se greh večidel po naključbi, neprevidoma. Zagovarja pa

41*

640

nalašč, premišljeno; tako da se hudo z resničnimi ali pa z
zmišljenimi dokazi za dobro terdi; tako da se pripuščeno, ali
celo hvale vredno in koristno imenuje hudobno dejanje; kakor
da bi bilo v resnici nepripuščeno in graje in kazni vredno.
Tega ptujega greha je toraj kriv, kdor se poteguje za to, kdor
dobro in koristno imenuje to, kar nad svojim bližnjim slabega,
hudobnega spozna.

V tem grehu tiči velika hudobija in spridenost. Kdor
ptujo pregreho zagovarja, se za njo poteguje, jo v svoje varstvo
vzame, podoben je gerdemu izdajavcu, ki od druzega naloženi
ogenj z lastno roko podklada, z lastno šobo piše, da bi le
hujši gorelo. Po pravici pravi modri Salomon : „Kdor hudob¬
nega opravičuje, in kdor pravičnega pogu¬
bil je, sta obadva g n ju soba pred Bogom."  (Preg.
17, 15.) „Veči greh ima, kdor ga zagovarja, kakor on, ki
ga je storil," pravi sv. Peter Damijan; kajti grešiti, je člo¬
veško; greh zagovarjati pa je hudičevo. “ Zato zagovarjavce
greha po pravici imenujemo odvetnike hudičeve. — Je pa ta
greh zares nezrečeno škodljiv;  kajti ako se hudo zagovarja,
preden je storjeno, to močno spodbada in draži človeka, da hudo
stori; ako se pa zagovarja, ko je že storjeno, to zopet človeka
močno vnema, da greh še ponavlja; ali če drugi slišijo, toliko
raji tudi store. Taki zagovarjavci greha zmotijo človeško vest,
zmanjšajo ali celo zbrišejo gnjusobo pred grehom, ter naprav¬
ljajo in gladijo pot k neveri in k vsi razuzdanosti.

a) V vseh časih so bili sprideni ljudje, ki so bili pri¬
pravljeni, da so se za hudobijo potegovali in resnico zaničevali,
Glejte, najbolj pravični, nedolžni Jezus ni imel nobenega, ki bi
se bil potegnil zanj zoper lažnjive tožbe nevoščljivih Judov.
Baraba, ubijavec, tolovaj, očitni hudodelnik je imel celo derhal
za seboj. Nobeden ni svojih ust odperl, da bi bil Pilat Jezusa

641

spustil, za Baraba pa je vse vpilo: Baraba nam spusti. — Ko¬
liko hudega so storili sovražniki svete vere, ki so trosili svoje
krive nauke in njih veliko na večno nesrečne storili. Gotovo
pa bi se ti zapeljani sveti cerkvi in njenim nezmotljivim naukom
ne bili tako dolgo vstavljali, ako bi ne bilo hudobnih ljudi, ki
zagovarjajo njih krive nauke.

b) Tudi dandanešuji ni ga hudega, je ni hudobije, za ktero
bi se nihče ne potezal, ktere bi nikdo ne zagovarjal. Saj se
največe pregrehe imenujejo slabosti ali še pravične dejanja. Na¬
puh se imenuje moštvo, snažnost; lakomnik je le varčen; ne¬
čistost je prijaznost, celo ljubezen; jeza je le sveta vnema;
lenobo imajo za potreben počitek. Mar niso zagovarjavci greha
oni,  ki celo Božjo postavo presojujejo, smertne grehe le male
pregreške, slabosti človeške imenujejo; pa prederzno terdijo in
širokoustno bledejo, da ni vse tako, kakor pridigarji in spoved¬
niki učijo. „Saj Bog ve, da človek ni angelj, da je le slaba
stvar. Mladost je norost, je čas veselja; stari dnevi so za po¬
koro. Ples, prijaznost z drugim spolom ne more toliko napačno
biti; saj so od nekdaj plesali in se štimali. Nebesa so za vse
vstvarjeno. Pekel ni tako strašen, hudič ne tako čern, kakor
ga duhovni popisujejo in rnalajo." Take in enake besedovanja,
kaj se ne pravi to, greh zagovarjati? Oh koliko hudega store
taki pomagači peklenski! Hudobnež se poterdi v svoji hudobiji,
in celo dobri se dostikrat omoti, da si misli: Zakaj bi se tako
trudil in samega sebe zatajeval, ker tudi složno, brez terpljenja,
brez truda bom lehko si nebesa pridobil?

c) Mar niso krivi tega greha tudi mnogoteri starši, ki
napačnosti in hudobije svojih otrok izgovarjajo ali zagovarjajo?
Yse krivice in pregrehe svojih otrok imajo za ravnino; vse je
pošteno, kar njihovi otroci počnč. Ako otrok marsikako kvanto
ali kletev na vasi pobere, in jo domu prinese, nimajo jezika za

642

svarilo, še dobro se jim zdi in pravijo, da je dete prebrisane
glave. Če otrok kaj ptujega prinese, naj si bo sadje ali so¬
čivje ali kaj za živino, mislijo si, tudi obnašajo se tako, še
celo očitno pravijo, da bo skerben ali dober gospodar. Sin ali
hči se potepa celi Božji dan, celo noč; še ga nespametni starši
zagovarjajo ali porekč: Zapreti ga ne morem; mladi človek
mora tudi kako veselje imeti. — Takim staršem se ne boš po¬
prej pa tudi bolj zameril, kakor ako jim v misel vzameš kako
napačnost, ali jih opomniš kake hudobije, ktero so storili nji¬
hovi otroci. Kakor da bi bil jim hišo zapalil, začnejo vpiti in
se togotiti in otrok je ves nedolžen, le drugi jeziki so toliko
hudobni, le iz nevoščljivosti, iz sovraštva kaj tacega od njihovih
otrok drugi lažejo. Kako se hudujejo taki starši čez učenika,
ako njihove hudobne otroke kaj kaznuje! Kakošno jezo si na¬
pravi dušni pastir, ako posvari take zanikerne starše zavoljo
hudobij njihovih otrok! Taki starši hočejo po vsi sili pogubiti
sebe in otroke svoje.

Taki otroci, kterih hudobije in nerodnosti starši zagovar¬
jajo, ne sprejmejo nobenega posvarila več; le posmehujejo se
in zaničujejo slehernega, kdor jih dobro uči ali opominja. Pa
so tudi navadno strašna šiba svojim lastnim staršem in celim
soseskam.

d) Tega greha so krivi tudi otroci, kteri greh svojega
brata ali svoje sestre zagovarjajo; posli, ki hudobijo, pregreho
svojega sohlapca ali druge dekle zakrivajo; tudi sosedje, pri¬
jatelji, ki se za druge pri duhovski in deželski gosposki pote¬
gujejo, ptuje hudobije zakrivajo in lepotijo. In kako pogosto se
to godi! Ako starši svojega otroka, gospodarji posla primejo,
ga zavoljo igre, pijančevanja, ponočnega vasovanja ali zavoljo
kaj druzega sv are, kmalo se drugi otrok ali drugo družinče
vmes vtakne in lažnjivo terdi, da ni res ali vsaj tako ne, ka-

643

kor oče ali mati očita, kakor gospodar svari. Večkrat, ako du-
hovska ali deželska gosposka pokliče očitnega pohujšljivca in ga
svariti ali kaznovati hoče, že pride nespameten sosed, pa ga
toliko beli in zagovarja, da bi ga mogel človek imeti za svet¬
nika in bi kmalo za odpuščanje prosil, akoravno je hudobija
njegova vsemu svetu znana. Ja marsikdo je toliko nespameten,
da celo po krivem priča ali še prisega, da le greh zakrije, da
se hudodelnik po pravici ne kaznuje.

e) Tega greha se še posebno vdeležijo tisti sodniki ali je¬
zični pravdarji, ki prevzamejo krivične tožbe, in podpirajo krive
pravde. Tudi so v to versto šteti hinavski prilizovavci, ki po-
terdijo vse hudobije in pregrehe viših gospodov in zagovarjajo
očitne goljufije.

2. Zakaj pa ljudje toliko radi greh zago¬
varjajo?

Starši svoje otroke in njih hudobije zagovarjajo iz slepe,
napačne ljubezni. Ali ljubi starši! pomislite, ali se to pravi
otroke ljubiti, ko jih s svojim pregrešnim zagovarjanjem časno
in večno nesrečne storite? Mar je to ljubezen, da jim ne bra¬
nite, se igrati z nožem, s kterim se lehko poškodujejo, vrežejo
ali celo zabodejo? O taki starši pač ne ljubijo svojih otroki
Poslušajte starši strašen zgled, kterega ste že berž ko ne slišali.
Bil je nek hudoben sin; zavoljo svojih velikih in očitnih hudobij
je bil v smert obsojen. Na poti proti vislicam je prosil, da bi
smel še enkrat videti svojega očeta in se posloviti od njega. Proš¬
nja je bila uslišana in ko hoče sin objeti svojega očeta, oklene
se mu njegovega vrata, pa mu nos odgrizne in zavpije: »Glejte
ta moj hudobni oče je kriv moje danešnje sramotne smerti; zato
bom zdaj obešen, ker me moj oče ni svaril, temuč je še moje
hudobije zagovarjal." — Ravno tak zgled sem bral te dni,

644

samo da je tak hudodelnik na poti proti vislicam svoji materi
nlio odgriznil.

Naj vam povem še ta-le zgled, ki ima marsikteri nauk v
sebi, kterega si dobro zapomnite starši in otroci. Dva hudob¬
neža sta s svojo razuzdanostjo celi fari pohujšanje dajala. Dušni
pastir pokliče očeta teh rogoviležev, ter jima pove, kaj počenjata
sinova in ju svari, naj bi po svoji dolžnosti strahovala nepokoj-
neža. Ali s tem se je hudo zameril. Eden teh očetov celo
dušnemu pastirju zabavljivo pravi: „Le za svoj brevir skerbite,
ne pa za to, kar se godi v moji hiši; mlade leta so leta ve¬
selja." Duhoven žalostno reče na to: „Oče, jaz vas opominjam,
kakor vaš dušni pastir; ker pa moje besede kakor kristjan spre¬
jeti nočete, varujte se, da zavoljo razuzdanosti vaših otrok tudi
vas Bog ne udari, ker jim vi potuho dajete." — Ta mož, ne
da bi si bil ljubeznjivo svarjenje svojega dušnega očeta k sercu
vzel, bahal se je le še in širokoustno kvasal, kakošne je duhovnu
pod nos dajal, kako mu jo je zasolil, da mu bo že veselje
prešlo, se še kdaj v njegove hišne zadeve vtikati. Ali kam je
to pripeljalo? — Tri dni pozneje se kupičijo černi oblaki na
nebu: k hudemu vremenu se pripravlja. Bila je nedelja. Štiri
fantje gredč v turn, hudi uri zvonit. Med temi sta una dva
rogovileža. Na enkrat pa tako strašno zagromi, da vsi štirji
plašno s turna bežd! Ko pa'doli hite, zopet se zabliska in
treši. Strela je vdarla v turn ter je šinila za bežečimi. Ognila
se je pervega, zadela je druzega, ognila se je tretjega, poderla
je četertega. In ubita sta bila oba razuzdanca. Še plane strela
v cerkev, kjer vzdigne mater enega unih rogoviležev, jo buti
v cerkveni zid, ko drugim po cerkvi nič žalega ne stori. Vsi
so spoznali pravico Božjo. Očeta nesrečnih sinov prijokata k
dušnemu pastirju; pa tudi drugim očetom naročujeta, da naj
hudobnim ne dajejo potuhe in pregreh svojih otrok ne zagovarjajo.

645

Večkrat se greh zagovarja i z d o b i č k a r i j e. M je
hudobije, da bi ne imela ali ne dobila svojega zagovarjavca,
kakor za hudobneža ni nobene tako krivične reči, da bi se je
ne poslužil, da le svoj namen doseže. Zapravljivec in lakom¬
nik, obrekovavec in krivičnik, tat in nečistnik, nepokornež in
nevernik, tudi ubijavec in vražar — vsak lehko dobi svojega
zagovornika, svojega odvetnika, ako mu denar pokaže ali pla¬
čilo zato le obljubi. Dandanešnji je dosti lačnih in žejnih pri-
lizovavcev, kterim nikoli ne zmanjka besed, da vsako še toliko
hudobijo belijo in zagovarjajo. — Nek ovčar je svojemu go¬
spodarju počasoma prodal več ovec; vselej pa se je lagal, da
je volk ovco vzel. Gospod je sklenil hudobneža zalesti. Pre¬
oblekel se je in na večer gre memo ovčnjaka, kjer je nezvesti
hlapec tudi stanovanje za-se imel. Hlapec, ko misli, da je ptujec,
mu ponudi eno ovco na prodaj. Pa staknil jo je; dobil je, kar
je zaslužil — s palico po herbtu namesto denarjev, drugi dan
pa je moral še pred sodnika. Dozdevalo se mu je, da mu bo
huda pela. Gre k pravdarju, ki je za denar vse storil in ga
prosi, da bi njegovo krivico zagovarjal. Odvetnik mu svetuje,
naj se dela neumnega in naj zato podkupi še priče, ki bodo
pričale, da zato je bedast postal, ker ga je gospodar tako ne¬
usmiljeno pretepal." Kar te bo pa sodnik vprašal, mu še pravi,
odgovori mu vselej: „Škorci žlobodrajo — norci blebetajo." —
Sodniku se to čudno zdi, ter vpraša priče, kaj te besede po-
meujajo? „Ni čudež! pravijo priče, ker ga je gospodar tako
pretepal, da je ob pamet in skoraj tudi govoriti več ne zna.
In tako gospodar ni nič stožil in se je še daljnih preiskav zbal.
Čez nekaj časa pa odvetnik tirja hudobnega hlapca za plačilo,
da mu je bil tako svetoval. Ali zviti hudobnež ni pozabil in
je le ponavljal, kakor je bil podučen: „Škorci žlobodrajo — norci
blebetajo." In tako se je tudi on obrisal za svoje zagovarjanje.

646

Nekteri pa greh zagovarjajo iz lastne spačenosti,  ker
so sami vsi hudobni. Takim ni zadosti, da so sami hudobni,
taki hočejo biti zares pravi satani svojemu bližnjemu. Satan je
bil pervi, ki je zagovarjal, naj vživajo prepovedani sad; pa le
zavoljo lastne spačenosti, ker je bil nevoščljiv človeku njegove
sreče; pa s takim zagovarjanjem je Adama in Evo pogreznil
v večno pogubljenje in ž njima ves človeški rod. Satanovi
otroci, hudičevi hlapci so, kteri iz hudobije greh zagovarjajo,
ter tako hudobnemu duhu na roke delajo, njegovo kraljestvo
množijo in pekel s pogubljenimi polnijo. Ali more biti ktera
veča hudobija? Ako je po besedah sv. Gregorja zmed vseh
Božjih del najbolje Božje delo in je sodelavec Božji, kdor po¬
maga duše zveličati; tako je tudi zmed vsega, kar je hudiče¬
vega, najbolj hudičevo, pomagati hudiču duše pogubi javk ti.

Najvišo stopinjo hudobije pa dosežejo še le tisti, ki se v
skrivne ali pa v očitne družbe zbirajo., da z zdru¬
ženo močjo svoje hudobne namene razširjajo.
Take družbe imajo danešnje dni nezrečeno veliko moč, ki prav
satansko prekanjeno ljudi slepijo; zlasti imajo ti peklenski na¬
jemniki veliko časnikov v svoji roči, po kterih trosijo svoj gnoj,
s kterimi blatijo in gerdijo vse, kar je še pravičnega, svetega
na svetu. In ker se jim ni treba bati, da bi zapadli časni
kazni, so toliko prederzniši; in sami brez vere, ne iščejo dru-
zega, kakor to, kako bi tudi drugim vzeli ta najimenitniši za¬
klad. In ravno zato zagovarjajo očitno vse pregrehe, čemijo
pa vsako keršansko čednost. Taki priseženi sovražniki vsega
dobrega so se skupaj stepali že v starih časih, ki so po be¬
sedah preroka Izaija, hudo — dobro, dobro pa hudo imenovali
ter so temi svetloba, svetlobi pa tema djali. (In. 5, 20.) V
danešnjih časih pa, ljubi moji! smo tako dalječ prišli, da na
vse kraje razširjene družbe so se zavile v grozovito temoto, v

647

kteri pod plajščem poštenosti skrivne namene zveršujejo. In vsi
ti skrivni nameni so obernjeni le v to, da škodujejo resnici in
keršanski čednosti. Zakaj silijo začetniki in predniki teh družeb
na to, da se vsi njih shodi skrivši obhajajo ? Mar ne le zato,
da bi greh gospodaril čez čednost? Kdor je za dobro vnet,
njemu se ni treba skrivati; temuč on lehko kliče ves svet na
pričo svojemu dejanju. Le hudobni ljubijo skrivne kraje, le
hudobni iščejo bolj temote kakor luč; kajti njihovo delo je hu¬
dobno, pravi Kristus Jezus sam. Zdaj, preljubi! so tisti časi
očitno nastopili, od kterih pravi naš Zveličar, da „so ljudje
bolj ljubili temo ko luč; zakaj njih dela so
bile hude. Sleherni namreč, kdor hudo dela,
sovraži luč, in ne pride k luči, da niso svat-
jene njegove dela. Kdor pa dela resnico, pride
k luči, da se razodenejo njegove dela, ker so
v Bogu storjene."  (Jan. 3, 19 — 21.) Tako je že Jezus
obsodil take skrivne zbirališča, v kterih se kujejo le zardtila
zoper vse pravično in dobro, v kterih se snujejo le naklepi,
kako bi hudo se povsod vrinilo in popolnoma gospodarstvo do¬
bilo. Take skrivne beznice so zares kovačnice hudičeve, v kte¬
rih se kujejo ognjene pšice zoper sveto vero in se hudobiji
kadilo zažiga. In glejte, tako se prav na široko dela deveti ptuji
greh. Tako se z vso peklensko zvijačo čednost graja in greh
zagovarja. In zares je »skrivnost hudobije delavna"
kakor pravi že sv. apostelj Pavel. (II. Tes. 2, 7.) Kaj ne
vgnjezdila se je po vsem svetu in združeno dela le na to, da
bi ves svet bil preprežen s hudobijo.

Ker je nevarno, da bi kdo po nevedoma ne zablodil v tako
družbo, česar vas Bog obvari! moram vam še nekoliko razložiti
to satansko delo. Glejte! kakor je sveta cerkev velika naredba
Božja, da ohranja vse dobro, da se pospešujejo lepe keršanske

648

čednosti, in kakor je v Rimskem mestu bila velika hiša, v
kteri se učijo in razpošiljajo poslanci Božji ali misijonarji, da
pri vseh narodih razširjajo in vterdujejejo resnico in čednost;
tako si je napravil satan velike šole nevere, kjer se urijo ozna-
novavci hudobije in pregrehe, da bi uterdili in razširjali kra¬
ljestvo satana in greha. In te šole hudobije in pregrehe so
skrivne družbe. V teh šolah so skovali nauk, da mi smo „vsi
prosti pa vsi enaki." Ali pod krilom te prostosti in te ena¬
kosti so mislili razrušiti in podreti vse meje svete vere in ker-
šanskega življenja; pod tem krilom so želeli odpreti do tečaja
vse vrata vsakteri hudobiji. Z eno besedo, namen teh s kriv-
nih družeb je: Hudobijo postaviti na sedež in to, kakor da bi
pravico do tega imela. Te skrivne družbe so tako podkopale
že cele deržave, ter so bile krive, da je kri v potokih tekla;
kakor se je godilo po Francoskem, po Laškem in tudi drugod.
Zato so pa papeži ojstro prepovedali in prekleli take skrivne
družbe, ki so zares šole peklenske, v kterih se očitno in na
široko greh zagovarja in čednost černi in blati. In glejte! to
je tista mora, ki dandanešnji tlači tako silno, tako težko sko¬
raj da vso zemljo. To je krivo, da se hudobija toliko množi
in širi, da se krivica dela tako očitno pa brez kazni. Zato vas
opominjam in prosim: Preljubi kristijani! bodite zvesti sveti

veri; ne pajdašite se ž njimi, ki so vero zapravili in jo še vam
ukrasti hočejo; bežite pred njimi, ki zaničujejo sveto, pobožno
življenje; to naj vam bo znamnje: Kdor govori zoper vero,

zoper katoliško cerkev, zoper njene naredbe in zoper njene slu¬
žabnike; vedite, da je vero zatajil; bežite pred takimi. S sv.
Pavlom vam rečem: „N i k a k o r ne vlecite jarma z

neverniki. Kakošno družbo ima namreč pra¬
vica s krivico? Ali kakošno tovarštvo ima
luč s temo? Kakošno družbo pa ima Kristus

649

z B e 1 i a 1 o m ? Ali k a k o š e n delež veren z never¬
nim?. .. Tora j pojdite zmed njih in se lo¬
čite, reče Gospod, in nečistega se ne dotak¬
nite. In jaz vas bom sprejel in bom vaš oče
in vi bote moji sinovi in moje hčere, govori
vsega mogoč ni Gospod." (II. Kor. 6, 64—18.)
Saj veste, kar Kristus Jezus sam pravi:  »Nihče n e more
dvema gospodoma služiti; ali bo namreč enega
sovražil in enega ljubil; ali se bo enega d e r-
žal in enega zaničeval." (Mat. 6, 24.)

Nikdar tudi sami nobenega greha ne zagovarjajte! Poslu¬
šajte še ta-1 e zgled: Cesar Karakala je nedolžno umoril svojega
brata Geta, kterega je ljudstvo zelo ljubilo. Da bi s tem raz-
serdjeno ljudstvo potolažil, ukazal je preučenemu in čislanemu
Kimljanu Papinijanu, naj bi ta bratomor očitno zagovarjal. Pa-
pinijan pa mu je odgovoril: »Lozej je, tako hudobijo storiti,
kakor jo zagovarjati." On je hotel reči: Strašna je hudobija
bratamor; ali revni človek jo nepremišljeno storiti zarnore; ali
kako bi pa bilo pametnemu in pravičnemu možu mogoče, za
tako hudobijo se potegniti in jo zagovarjati ?

Tako, ljubi moj kristjan! misli tudi ti, kedar tvoj bližnji
kaj hudega stori. Misli si: Mogoče je, prav lehko je, da člo¬
vek pade, da kaj hudega stori; kajti slab je: nikdar pa se tako
spozabiti ne ne smem, da bi hudo hvalil, greh zagovarjal; ve¬
liko bolj se hočem vstavljati grehu, kjer ga vidim in to, ko¬
likor premorem s tim, da opominjam, svarim, in lep zgled
dajem. —

In tako je končan nauk od ptujih grehov. Da bi vas, pre¬
ljubi moji in predragi! obvaroval pred temi grehi, kolikor je
le mogoče, zato sem jih sam vam bolj natanko razlagal. Bog
daj, da bi si bili te nauke prav dobro zapomnili, da bi se

650

.  -J - :

varovali skerbno vseh ptujih grehov, kterih se človek le pre-
lehko in včasih skoraj sam ne ve, kdaj, vdeleži! Bog daj, da
bi moje besede ne bile padale na terde tla, ne na skalo, ne
med ternje; ampak da bi zadele na dobro in vlažno zemljo,
da bi v svojem času obrodile mnogoteri, dober in lep sad po¬
božnosti in večnega življenja!

In tako sem danes tudi končal nauk od pervega dela ker-
šanske pravice, ki pravi: Varuj se hudega.

Kaj vam hočem k sklepu tega preimenitnega nauka še
povedati ?

Blagor vam, rečem, vam, ki ste zvesto poslušali te nauke;
blagor vam, ako ste po svoji zmožnosti si jih v svojih sercih
ohranili; in trikrat blagor vam, ako hote po teh naukih se
ravnali in nesrečnega greha skerbno se ogibali! O ljubi moji!
to vas prosim: Le nobenega greha ne! Oh vsaj nobenega smert-
nega greha ne!

Ker je pa greh edino zlo in hudo, ki nas nesrečne storiti
zamore, in ker se bojim, da bi kdo zmed vas še ne zabredel
v strašno to hudo — v greh; kajti človek je le toliko slab!
naj vam k sklepu teh imenitnih naukov še nekaj malega po¬
novim ! Ker ste me te nauke radi poslušali, naj vam zato po¬
dam še mali nameček! Prosim vas, naj vam ne bo predolgo;
saj je danes zadnji keršanski nauk od greha.

Morebiti kakih trideset let, kar je v neki bolnišnici ležal
pet let stari deček, kterega je stekel pes vgriznil. Zoper to gro¬
zovito bolezen nimajo zdravniki še nobenega gotovega pripomočka,
ako je bolezen že otrovala ali ostrupala vso kri človekovo. Ne-

651

srečni otrok je bil vedno žalosten, dihal je počasi, pogostoma
je tudi zdihoval, merzel pot, ki je revčeka oblival, ako je za¬
gledal vodo, ali kaj druzega bliščečega, jezik mu je daleč vun
molil, obraz je sirota zategoval in zmerdoval; vse to je bil
grozovit pogled. Neznansko je z zobmi škripal, divjal, kerč
mu je neusmiljeno zvijal vse ude, dokler ni po štirih groze-
polnih dneh smert storila konca njegovemu prežalostnemu živ¬
ljenju. »Strašanski stan" si bo marsikdo zmed vas mislil!
Ja zares, ljubi Bog, obvaruj vsacega take nesreče! — Ali ljubi
moji! še veliko strašneji je stan, v kterega nas pogrezne ne¬
srečni greh. Od greha pravi sv. apostelj Jakob: „G r e h pa,
k o j e storjen, rodi smert."  (Jak. 1, 15.) Stekljina
pesja umori naše telo, greh pa lehko umori našo dušo. Po vsi
pravici pravimo, da največe, edino pravo hudo je greh. Tega
smo se v več keršanskih naukih do dobrega prepričali.

Kako se bomo obvarovali tega n a j v e č e g a,
edinega zla in hudega? Mar ni nobenega pri¬
pomočka, ki bi nas obvaroval te prestrašne
nevarnosti? Kako se bomo v b r a n i 1 i vsemu
zalezovanju nesrečnega greha?

To vprašanje se nam še vedno sili in ponavlja na koncu
vseh naukov od gerdega greha.

Povedal sem vam veliko pripomočkov zoper greh. Nasve¬
toval sem vam pri vsakem grehu posebne pripomočke, s kterimi
se ga varovati zamoremo. Ali slabi, omahljivi, nezvesti človek
se nikdar zadosti ne opominja; nikdar zadosti ne svari; nikdar
zadosti ne podučuje. Zato naj vam najimenituiše pripomočke
zoper greh, zdajle na koncu teh naukov še enkrat ob kratkem
v spomin pokličem, da si jih toliko globeje v serce vtisnite,
in se ložej ubranite vsiicoga greha.

652

Ako se hočemo greha obvarovati, vzemimo si to-le vsi
dobro k sercu:

a) Imejmo vedno Boga pred očmi;  on naj je
priča vsega našega dejanja in nehanja; on, ki je sodnik našega
življenja, pa tudi naš varh in pomočnik naše slabosti. Sveti
Frančišek Salezijan piše: „Yerna misel na Boga vsega pričujočega,
ali premišljevanje pričujočnosti Božje nam mora biti vsakdanji
kruh. Kruh pri vsaki jedi zavživamo, ter je nam najtečniša
hrana. Tako naj bo tudi misel na pričujočnost Božjo pri vseh
naših delih. M je duhovne vaje, ki bi bila nam koristneja
in bolj tečna, kakor je ta." Zoper vse napade in hude skuš¬
njave hudičeve ni boljšega pripomočka, kakor so kratki zdili-
Ijeji, ki nas postavijo v pričujočnost Božjo, s kterimi kličemo
na njegovo brambo, da nas nobena stvar ne odtegne, ne loči
od njegove gnade. „V s e dni svojega življenja imej
Boga v spominu, in varuj se, da kdaj v greh
ne privoliš, in da v nemar ne puščaš zapoved
Gospoda, našega Boga/  Tako lepo opominja stari
Tobija svojega sina. (4, 6.)

b) Kaj stori dete, ki je v kaki nevarnosti, ako mu kaj
hudega proti? Kliče in upije na pomoč svoje starše. Tako je
eden najimenitniših pripomočkov zoper vsaki greh večkratna,
pobožna molitev.  V vedni molitvi prosimo Boga po¬
moči zoper greh. In sprejeli bomo tolažilo svetega Duha, ki
nas bo okrepčal, da bomo voljni, terdui in nesrečni, da so¬
vražimo , zaničujemo vse hudo, ljubimo in storimo le dobro.
„Z molitevjo vse premoremo; z molitevjo dobimo od Gospoda
tisto moč, ktere nam manjka," uči sv. Krizostom. Ja gotovo
zgine vsa nevarnost pregrešna, ako z otročjim zaupanjem se
obernemo k nebeškemu Očetu, spoznamo svojo človeško slabost
ter ga pomoči prosimo.

65B

c) Eden najimenitniši pripomoček zoper greh, ki nas posebno
krepča in močne dela, je sprejeman j ess v. zakramentov,
sprejemanje svete pokore in sv. K e š n j e g a
Telesa.  Ta dva zakramenta sta zares nebeško zdravilo, ktero
je Jezus Kristus sam postavil in ju sprejemati zapovedal, ki
nas ozdravita škode, ktero nam je greh storil, ter nas varujeta,
da prihodnjič ne pademo: „Kdor svoje grehe (v zakramentu sv.
pokore) odkrije, ter se z lastnim obtoženjem sam obsodi, njemu
Kristus ni več sodnik; njemu je priprošnik in pomočnik," uči
sv. Kasjodor. Zaslišite še, kaj pravi sv. Ciril Aleksandrijski
od sv. obhajila: „Ako te strup napuha napihuje, prejmi ta po¬
nižni kruh; ponižal te bo. Te napada lakomnost, prejmi ta
nebeški kruh; in ta dobrotljivi, radodarni kruh te bo dobrotlji¬
vega storil. Ako te navdihuje nevoščljivost, vzemi si angelj-
skega kruha in ta ljubeznjiva angeljska jed te bo ljubeznjivega
storila. Ako te požrešnost navdaja, zavžij meso in kri Jezusa
Kristusa, in to meso, ki se je štirideset dni in štirideset noči
ojstro postilo, ki je pri ločitvi le žolč in jesih zavžilo, te bo
gotovo v zmernosti ohranilo. Te napade lenoba in si merzel,
da ne moreš premišljevati večnih resnic, tudi moliti ne moreš,
okrepčaj se s Telesom Jezusa Kristusa, in pobožnost te bo na¬
polnila. Ako si poslednjič v nečistost zapeljan, urno zavžij ta
presv. zakrament, in najčistejše meso te bo očistilo, neomade-
žanega ohranilo. — To je tisto gotovo zdravilo, ktero, vredno
sprejeto, nam moč daje zoper vsako dušno bolezen."

d) Da se ložej varujemo nesrečnega greha, premišljujmo
večkrat, zakaj nas je Bog vstvaril?  Zato, da bi ga
zmiraj bolj in bolj spoznali, njegove zapovedi na tanko spol-
novali in s to ljubeznijo se enkrat v nebesih ž njim sklenili,
ter ga celo večnost vživali. Naš Zveličar Jezus Kristus nas

lepo opominja: „Iščite najpoprej Božjega kralje-

42

Kersauski nauk V. p.

654

s t v a in njegove pravice, in vse drugo vam bo
p r i v e r ž e n o." (Mat. 6, 33.) In kdo se ne bo greha obvaroval,
ako pomisli besede sv. Avguština, ki pravi: »Grešnik zgubi

zveličanje, za ktero je vstvarjen, in se pogrezne v pogubljenje,
za ktero ni vstvarjen."

e) Potem pa, ljubi moji! varujmo se nevarnosti,

bežimo pred priložnostjo v grehi  Kajti grozno
težko se obvaruje, da ne pade, kdor se skerbno sam ne varuje.
Zato pravi sv. Izidor: „Kdor je dolgo pri ognji, stajal se bo,
ako bi tudi železen bil; in kdor je dolgo v nevarnosti, ne bo
dolgo brez greha.“ In sv. Giprijan pravi: »Laž je, hudičevo

slepilo je, kdor misli, da v grešni priložnosti grešil ne bo."
»In kdor pred priložnostjo ne beži, pa bi lehko, on ne zaupa
na Boga, temuč on ga le skuša;" uči sv. Avguštin. Ljubi moji!
bežite pred slabo druščino, ne hodite v nevarne kraje, ne po¬
tikajte se po skrivnih kotih; varujte se sami in Bog vas bo
varoval.

f) Poseben pripomoček zoper greh je, vedno, stanu
p r i m e r j e n o d e 1 o. Za človeka je najbolje, da ima vedno
dosti dela; ja po moji misli je najbolj za človeka, da ima
mervo preveč dela, tako da še ni enega dela dokončal, in že
ga drugo čaka. Oj le lenobe naj nobeden ne pase! Lenuh,
postopač, je neobdelana, gluha zemlja, ki ne rodi druzega, ko
ternje in robidovje. »Lenoba je rahla pa hudičeva blazina,"
pravi sv. Gregor. Koliko mladenčev ngpade nečisti duh, ki le¬
nobo pestujejo, pri oknih ali na vratih slonijo ali po tergu sem
ter tje lenobo gonijo.

g) Tudi malih grehov se skerbno varujmo!
Ti mali grehi nas kmalo omamijo, da sami ne vemo, kdaj v
velike zabredemo.

655

h) S a m i s e b e z a t a j u j m o. Naj hujšega sovražnika
nosimo vedno seboj. In ta je naše spačeno, k hudemu nagnjeno
meso. „V s a k pa je skušan, kedar je od svojega
požel j en j a vlečen in vabljen; potlej, ko po¬
žel j en j e spočne, rodi greh; greh pa, ko je
storjen, rodi s m e r t.“ Tako nas uči sv. apostelj Jakob.
( 1 , 14 , 15 .)

i) Vsak dan svojo vest sprašujmo. Nekteri
ajdovski modrijani so si prizadevali, da so zapustili greh za
grehom. Najpoprej so se vojskovali zoper požrešnost in pija¬
nost; potem so se bojevali zoper nečistost; potem zoper vsako
laž, in tako dalje. Zato nam duhovni voditelji posebno svetu¬
jejo, naj vsaki greh posebej premagujemo; ali da se zoper en
greh z vso močjo vojskujemo, dokler ga ne premagamo; da po¬
sebno pred očmi imamo en greh, kterega se na vsako stran zne¬
biti hočemo; ali pa, da si za eno čednost posebno prizadevamo,
dokler si je popolnoma ne prisvojimo. Sveti Ignacij nam to
tako-le nasvetuje: Zjutraj, ko se prebudimo, se urno vprašajmo:
kterega greha se hočemo danes posebno varovati? O poldne,
pred obedom se poprašajmo: Kako smo se vojskovali ? ali smo
bili zvesti? ali nezvesti? Ako smo storili tisti greh, kterega
opustiti smo se zjutraj namenili, obžalujmo ga, pa terdni sklep
ponovimo, da se gotovo poboljšamo; vselej kedar bi v tisti greh
privolili, popolnoma obžalujemo ga. Zvečer pa najpred splošno
izprašujmo svoje vest, potem pa še posebej pomislimo, koliko¬
krat smo popoldne zopet storili greh, zoper kterega se posebej
vojskujemo. Potem si zaznamnujmo število, kolikokrat smo celi
dan ali kolikokrat celi teden še padli v greh, kterega se na
vsako stran znebiti hočemo. Tako bomo kmalo zvedeli, kako
je z našim poboljšanjem. Ako vidimo, da smo na boljem, hva¬
limo Boga; ako pa spoznamo, da nismo nič bolje, ne smemo

656

obupati; ampak preglejmo pazljivo odkod to, da nismo se nič
poboljšali; pa prosimo bolj serčno Boga za pomoč ter si nalo¬
žimo vselej primerjeno pokoro, kedar zopet v stari greh pademo.
— Nezrečeno dober pripomoček je ta. Keršanska duša! ako ti
je res mar, da se greha varuješ, da se starih pregreh očistiš,
oslobodiš, poskusi ta pripomoček!

k) V velikih skušnjavah poglej križanega
Jezusa.  Spomni se, da bo Jezus tolikokrat na križ pribit,
kolikorkrat ti svoje velike, smertne grehe ponavljaš. „Jezusov
križ ima neko posebno moč, pravi sv. Avguštin. Edini spomin
na križ zapodi naše nevidne sovražnike, nas pred njihovim na¬
padom uterdi, nas njihovih zanjk obvaruje.* In sv. Bonaven¬
tura pravi: „0 človek! ako hočeš v čednostih rasti; ako hočeš
pobožno živeti, premišljuj vsaki dan Kristusovo terpljenje; kajti
nobena druga stvar duše v svetosti toliko in močno ne podpira. “
Sv. Feliks iz Kantalicije je bil v nebeške resnice vedno ves
zamišljen; ker pa brati ni znal, rekel je, da pozna in premiš¬
ljuje le šest čerk; pet rudečih in eno belo. Rudeče čerke so
petere Kristusove rane in njegovo britko terpljenje; bela čerka
mu pa, je neomadežana čistost device Marije, ktero je tudi pre-
serčno ljubil. — Poseben škit zoper vsak greh je, po besedah
sv. Brigite, premišljevanje Kristusovega terpljenja.

l) Posebno dobro je, in ložej se boš greha obvaroval, ako
ubogim kaj dobrega storiš. „Voda goreč ogenj
pogasi, in miloščina se grehom vstavlja,"
pravi modri Sirah. (3, 33.) In angelj Božji je rekel Tobiju:
„Miloščina reši smerti, in ona je, ki grehe
zbris uje, in pomaga najti milost in večno
življenje."  (Tob. 12, 9.) Miloščina, z dobrim namenom
deljena, nam zadobiva, da se nam pomnožuje gnada Božja, da

657

se nam vnema notrajna žalost nad našimi grehi, in da se prav
spreobernemo in spokorimo; v tem oziru reši miloščina vsega
greha in večne smerti. Zato je tudi stari Tobija rekel svo¬
jemu sinu: »Kakor premoreš, tako bodi usmi¬

ljen...  ker miloščina reši vsega greha in
smerti, in ne pusti duši priti v temo."  (4, 8—11.)
I)a se greha obvarujemo, potrebujemo posebne milosti Božje.
„ Nobena reč pa Boga tako lehko k usmiljenju ne nagne, kakor
miloščina," pravi sv. Gregor.

m) Poslednjič pa, preljubi moj kristjan! misli več¬
krat na smert in na večnost.  Smert je najboljši pri¬
digar. Spominjaj se pri vsem, kar počenjaš, da pride za živ¬
ljenjem smert; za smertjo pride sodba; za sodbo pa pride večno
srečna ali pa večno nesrečna večnost. Ako na te reči prav živo
misliš, ne moreš grešiti. „V vseh svojih delih spo¬
minjaj se svojih poslednjih reči, in vekomaj
ne boš grešil."  (Sir. 7, 40.) —

In tako naj jenjam! Ne zamerite, da vas tako dolgo za-
deržujem. Da so moji nauki bolj dolgi, pride odtod, da bi
rešil svojo dušo, pa obvaroval greha tudi vaše duše, od kterih
bom enkrat, o moj Bog! ojster odgovor dati moral. Zato, o
vsegamogočni, pa neskončno usmiljeni Bog! Ti, ki si svojemu
služabniku dajal besede na jezik, ti blagoslovi to delo; kajti
dobro vem in spoznam s tvojim velikim aposteljnom, s svetim
Pavlom: „Tedaj ni nič, kteri sadi, in nič, kteri
priliva, ampak Bog je, kteri rast daje."  (I. Kor.
3, 7.) Zatoraj, o nebeški Oče! daj rast semenu, kterega sem
v tvojem imenu sijal, da obrodi ob svojem času obilni sad! —
Ne pripusti, o mili Jezus! da bi zastonj tekla tvojaRešnja kri
za vse tiste, ki so skerbno poslušali in se lehko prepričali, da

658

le greh je bil edini vzrok tvojega britkega terpljeuja, in tvoje
grenke smerti. — In ti, o sveti Duh! vlij v naše serca svojo
mogočno gnado, da se greha z vso skerbjo varujemo, da smo
vedno neomadežani tempeljni tvoji, da vedno v nas prebivati
zamoreš! — Tedaj nobenega greha več! Oh, vsaj nobenega
smertnega greha ne! — Amen.

O Marija, naša Mati! varuj nas! vodi nas po pravi poti
v sveti raj! Amen.

katoi. nauka ali ves keršanski nauk v 70 keršan. naukih.

Iz celega serca moramo duhovniki želeti, da bi vsak ko¬
ličkaj izobražen katoličan vedel in poznal vse resnice, ki jih
uči sv. katoliška cerkev. V tem duhu in smislu je osnovano in
pisano „ Jedro". V celem letu je 70 nedelj in praznikov, ob
kterih se oznanuje božja beseda. Kdor se toraj, oznanovaje božjo
besedo, derži „Jedra", zamore v enem letu podučevati svoje
ovčice v vseh resnicah naše svete vere. Ob nedeljah ali praz¬
nikih, ko morebiti ni popoldne keršanskega nauka, se h keršau-
skemu nauku, ki ravno na versto pride, prav lehko naredi „vvod“
in »sklep", da se prilega nedelji ali prazniku in se ročno po¬
rabi namesto pridige pri predpoldanski božji službi. — Komur
se pa to ne poljubi in mu bolje kaže, da „ Jedro ve “ keršanske
nauke na dve leti razdeli, ta pa more vsaj v dveh letih ves
keršansko - katoliški nauk obravnati pri popoldanskih keršanskih
naukih. Kakor se komu ljubi.

Zastran priporočbe ne bom sam hvalil svojega dela; kajti
vse slovenske novine o »Jedru" pisale so hvale vredno in ga
priporočale.

Mislim, da ne bode nikomur žal za dva goldinarja
in nekaj krajcarjev poštnine,  ki jih je plačal za »Jedro*.

Prosim Vas, Slovenci mili! da pridno in nemudoma se¬
gate po »Jedru" in ga marljivo rabite pri poslovanju svojem.

Dalje: Razlaganje keršanskega nauka ; spisal du¬
hoven Ljubljanske škofije. Zastran teh enoglasno pohvaljenih
keršanskih naukov naznanjam to-le:

L poglavje od »vere"  je pošlo in ga ne moreni nikomur
poslati več; kerš. nauki od »upanja", »ljubezni",  »ssv.
zakramentov," od »blagoslovil" in »k e r š. pra¬
vice" so pa sami za-se vsak zvezek popolnoma in jih dajem
tako-le: Keršanski nauk

1. od „upanja“  obsega 24 kerš. naukov in 14 tiskanih
pol, pa velja 70 kr.

2. od »ljubezni"  in sicer od „božjih zapoved"
obsega 96 kerš. naukov in 68 tisk. pol, pa veljd, 3 gld. 40 kr.

3. od „1 j u b e z n i“ in sicer od »cerkvenih za¬
poved"  obsega 28 keršan. naukov in 20 tisk. pol, pa veljit
1 gold.

4. od »s s v. zakramentov"  obsega 93 kerš. naukov
in 81 tisk. pol, pa vel j4 4 gold.

5. od „blagoslovil“  obsega 22 keršanskih naukov in
23 tisk. pol, pa velja 1 gld. 20 kr.

6. od k e r š a n s k e pr a v i c e, I. del: »Varuj se
hudega",  obsega 47 kerš. naukov in 42 tiskanih pol, pa
velja 2 gold. Vsi imenovani zvezki po samem veljajo 12 gld.
30 kr.; kdor pa vse ob enem kupi in plača, dobi jih za 10 gld.

Vsak zvezek je sam za-se popolnoma celota in dušnim pa¬
stirjem prav dobro služi na leči, v spovednici, pri bolni po¬
stelji in pri vseh duhovnih opravilih. Zatoraj šo tudi ti posamni
zvezki vsega priporočevanja po pravici vredni.