901
TUJE PESMI V DOMAČI BESEDI
Ureja Janez Menart
KONSTANTY ILDEFONS GALCZYtfSKI
Pesmi prevedla in uvodne besede napisala Rozka Štefanova
Pred dobrimi tremi desetletji je umrl, star šele oseminštirideset let (1905—1953), eden najbolj priljubljenih in najbolj izvirnih novejših poljskih pesnikov, Konstan-ty Ildetons Galczynski. Ze v svoji predvojni poeziji je izoblikoval poseben stil, ki je zanj značilno povezovanje lirike s humorjem ali celo z grotesko ter izbrane oblike z mestnim žargonom. Vzorec za to je našel pri Majakovskem — ta je v
nekaterih delih združeval nasprotujoče si literarne vrste; sicer pa je na Galczyhskega vplival zlasti Chaplin s svojimi filmskimi groteskami iz kapitalističnega sveta. Vendar poljski pesnik ni razvil širše družbene kritike; kot anarhičen, politično neorientiran boem se je norčeval iz vsega tedanjega javnega življenja in se umikal v svoj notranji, čustveni svet. Potem ko se je oženil, je dve leti služboval na poljskem konzulatu v Berlinu (1931—1933). Iz njegovih pesmi odseva brezupnost in strah tistega časa spričo naraščajoče nacistične nevarnosti. Med vojno je bil v nemškem ujetniškem taborišču in v pesmih izražal predvsem veliko domotožje.
Po vojni je pisal satire v obliki dramatskih prizorov, ki so izhajali v krakovskem tedniku Przekroj pod naslovom Zelena gos, in smešil v njih filistrstvo in preživele ideje; v lirskih pesmih, izdanih v zbirki Začarana kočija (1948), pa je, tako kot v predvojni liriki, opeval vsakdanje življenje z njegovimi radostmi in težavami. Uradna kritika te
902
Rozka Štefanova
»dobe shematizma« mu je očitala, da mu ni mar pomembnih konfliktov povojnega časa, da poveličuje drobne človeške stvari. Tudi v zreli liriki zadnjih let svojega življenja je našel ustvarjalne spodbude predvsem v ljubezni do svoje žene, do narave in do umetnosti, tako glasbene kot upodabljajoče. Slednji je posvetil tudi dve daljši pesnitvi — Niobe (1951) in Wit Stwosz (1952). Omenjeni trije pesniški motivi so predstavljeni tudi v našem izboru.
VELIKA NOČ
JOHANNA
SEBASTIJANA
BACHA
Družina se je odpeljala v Hagen. Sam sem ostal v tej velikanski hiši. Po mostovžih odmevajo koraki.
Zabavajo me te pozlate, pelikani, nekako malomarno izrezljani, in ti na jug namenjeni oblaki.
Oblaki so mi všeč. In te luči čemerne — kakor trdnjave so, kot moje fuge so červerne.
Kako prijetno je bloditi skoz sobane,
če dama Glasba s tabo gre in poje!
Na svečnikih so sveče rdeče, kot je gozd jeseni.
A danes je velika noč. In zvon se z zvonom meni. Veselo res srce je moje!
V predalih starih najdem stara pisma in v knjigah posušeno cvetje. O, brskati po pismih — miljeno početje! O, ure praznične, ko čujem šume zlate! Navdiha zlati stebri! O, kantate!
Oblečen v zelen žamet
sam hodim, blodim skozi te sobane,
po mostovžih, stopniščih, skozi galerije.
In toliko je ur ostalo še do mraka, da bi mrmraje tiho pel, korakal, kot v dalj začarane vode hitijo!
903                                                                                          Konstanty lldefons Gatczyriski
Temni kot noč portreti gledajo me tuje, še bolj temnijo, ko se noga oddaljuje.
Res smešno, da za mojstra me ljudje imajo, v kantatah mojih, da nebesa jim igrajo ... Ah, kosa mojega, žal, ne poznate! Kako ta ptič vam poje! To so vam kantate! Veliko mu dolgujem. In meglam v višavah, velikim rekam in naročju tvojemu. Narava!
Ozrite se na sinje hiacintne cvete,
na naslanjače s črnimi nogami,
na pozlačene sobne te predmete,
na to pojočo kletko s papigami,
na — kot srebrne ladje — te megle razpete,
ki vanje južni veter veje in jih drami.
Da, glejte, tole je moj dom, ta dan.
In moj spomin — tu živel je Johann Sebastijan.
Da star sem, pravijo. Kot reka.
In da mi čas vse bolj iz rok uteka.
Res, že kar nekaj let mi v večnost je zbežalo.
A kaj zato! Vse k vragu! Tele roke so tršate!
In končno — tu še moje so kantate!
Ni mene čas — jaz čas sem dal na nakovalo.
Zdaj vrne se družina in bo tu gostija. Se prej pa moje hčerke stopijo pred ogledalo. In zgrnejo se gostje. In se bo plesalo. Krepko prigriznejo in vsak še kaj popije. In z gobelina jim pastir na kobzo udari. Potem se zvečeri. In že bom v vrtni uti stari.
Saj lepši kot so gosli, iz Weimarja slavne, kot biseri, ki ženi bi jih rad poklonil zdavnaj, kot mojih so sinov sonate in vse sanjarije — je takle hip, ko si naposled duša odpočije, in to prav zdaj, ko zrem iz senčnice skoz špranje neznansko čudo, blazno, nevsakdanje: pomladno zvezdnato nebo!
904
Koliko skupaj prehojenih potov, koliko skupaj stezic pretečenih? Koliko dežja, meglenih večerov, koliko cestnih svetilk zasneženih?
Koliko pisem in srečanj, ločitev, koliko težkih ur v mestih neštetih,
vztrajnosti------v tem, da bi skupaj hodila
in da bi mogla do cilja dospeti?
Koliko v stalnem, nenehnem naporu skupnih skrbi, prizadevanj in teženj? Koliko hlebcev razrezanih v kose? Koliko knjig in poljubov nežnih?
Koliko ur ob ustvarjanju verzov, koliko krikov v pesnitvah zrelih? Koliko ur ob klavirju . . . Beethoven ... In še Scarlatti... In še Corelli. . .
Tvoje oči kakor lepe so sveče, a iz srca jim prihaja žarenje. Glej, prav to tvoje srce bi ljubeče rešiti hotel pred pozabljenjem.
V GOZDARSKI     Tu, kjer so zvezde se bleščeče KOČI     zgrnile v veliko kapelo,
glej, streha iz opeke rdeče ozira z grička se veselo. To je gozdarska koča Pranie, jesensko naše domovanje.
Hmelj na rogovih je jelenjih usahnil že in se obleta; vsa okna polna so jeseni, v jesen pa gosli sto ujetih — in ko se prst dotakne strune za tožbo tožba te presune.
PESMI 3.
Rozka Štefanova
Konstanty lldelons Gafczyriski
Za oknom polje, gozd pojoči, kjer v mraku z jelko bor šepeče. Dan je minil in v naši koči sij petrolejke sence meče — zgovorna, polna je trepeta, kot da s Chopinove je mize vzeta.
Tu noč vsa polna je nemira in petja vse do zore zlate. V lasulji beli ščip ubira, kakor na orglah Bach, kantate; in veliki koncert razraste med smreke, bore se in hraste. To je gozdarska koča Pranie in njeno jutranje igranje.
Nad jezerom zavel je veter, pa hrastom, gabrom se dobrika. Spet se temni in spet na večer se v koči lučka zasvetlika. O, ti, gozdarska koča Pranie, svetilke sij in migotanje, po stenah lunino bleščanje in nočne muzike igranje.
In zdaj noči kočija krene, kakor otroška risba krivo. 2e kočijaž na kozlu dremlje, konjič pa stopiclja pazljivo. In senca na zid naše hiše kočijo posrebreno riše. Oj, ta gozdarska koča Pranie in nočno v njej popotovanje.
Kot sneg se zvezdni roj usipa in zbira v tej gozdarski koči skoz vsako okno, vsako šipo, v prav sleherni jesenski noči; zrcalce zvezde vse upije in kot velika zvezda sije.
905