6+H966 Junij 1966 Pred nami so počitniški meseci. Obveščamo cenjene bravce in naročnike, da bodo prejeli naslednjo številko »Naše luči« — kot lani — spet prve dni septembra. E Tudi o tem razpravljajo Na mednarodnem bogoslovnem zborovanju na katoliški univerzi Notre Dame v Združenih ameriških državah so razpravljali tudi o tem, ali smejo tudi ženske prejeti mašniško posvečenje. Francoski dominikanec in velik teolog p. Congar je mnenja, da je v božjih načrtih, da je mašništvo pridržano le moškim. Nemški moralni teolog p. Haering pa je izrazil željo, naj bi tudi ženskam ne »zapirali vrat do duhovništva«. S Mešani zakoni Velika ovira za zedinjenje ločenih kristjanov so predpisi o porokah katoličanov z ne-katoličani. Katoliška Cerkev ve, da je verska vzgoja v družini, kjer sta zakonca različne vere, težka, in svari vernike pred tako poroko. To seveda ni všeč drugovercem. Apostolski sedež je zdaj izdal nekatera nova navodila za sklepanje takih zakonov, da bi, kolikor je mogoče, poudaril, da spoštuje tudi drugoverce. Sl »Sončni vlak« Karitativna zveza za miinchensko nadškofijo bo junija prvikrat izvedla akcijo »Sončni vlak«. Ljudje, ki so zaradi hudih bolezni ali telesnih okvar stalno privezani na posteljo, naj bi preživeli vsaj en dan v prosti naravi. Zato bodo s posebnim vlakom pri prvi vožnji odpeljali iz Miinchna v Innsbruck in nazaj 500 ljudi. @ Ekumenski dialog V sredo, dne 14. aprila 1966, je Italija doživela popolnoma edinstveno obliko ekumenskega dialoga. V okviru radijske oddaje »Vera in človek« so govorili papež, carigrajski patriarh Atenagora, anglikanski primas dr. Ramsev in bivši generalni tajnik ekumenskega sveta Cerkva v Ženevi Visser t Hooft. H Naj ve mladina! V ljubljanskem »Nedeljskem dnevniku« z dne 23. marca se Ribničan Urban poteguje zato, da naj bi se v Ribnici na Dolenjskem ena ulica imenovala »Škrabčeva«. Tako piše: »Kdo je bil pravzaprav Škrabec? Ni bil fusbaler, nak, tild’ direktor ne, še manj predsednik občine, bil je preprost, skromen možakar, slovničar.« Da, bil je preprost duhovnik-frančiškan. ki je poleg svojih poklicnih dolžnosti in dela študiral slovensko glasoslovje in slovnico. Njegovo za slovenščino tako važno delo je objavljal frančiškanski mesečnik »Cvetje iz vrta sv. Frančiška«, ki ga je ostra burja osvoboditve popolnoma zamorila. Kar tako odkrito, Ribničan Urban, je treba povedati. Le zakaj bi se sramovali ali morda celo bali (?!) povedati mlademu rodu, da so mnogi, premnogi resnični ljubitelji in buditelji slovenskega naroda nosili duhovske suknje in redovniške kute? Slovenski duhovniki in uradi ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Otfley Road 62, London S. W. 9. (Tel. RELiance 6655; izg. Rda-jens). AVSTRIJA: Janez Hafner, Theodor-Körnerstr. 111, 8010 Graz. — P. Jože Podgornik, Canisiusgasse 16, 1090 Wien IX. - Anton Miklavčič, Kapellengasse 15, 9800 Spittal/Drau. BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege. (Tel. 04/233910). - Kazimir Gaberc, 19 rue Louis Empain, Marcinelle (Hainaut), (Telefon 07/367754). FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 rue S. Fargeau, 75 Paris 20, (Telefon 636-80-68). — Ciril Lavrič in p. Vladimir Klemenčič, 7 rue Gutenberg, 75 Paris 15, (Tel. 250-89-93). — Stanislav Kavalar, 17 rue Claude Debussy, 62 Lievin (Pas-de-Calais). — Anton De-jak, 33 rue de la Victoire, 57 Aumetz. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, 57 Merlebach. — P. Jakob Vučina, 6, rue de France, 05 Nice. ITALIJA: Slovenski dušnopastirski urad — Dr. Pavel Robič, via dei Colli 8, Roma. NEMČIJA: Ciril Turk, 42 Oberhausen-Sterkrade, Mathildestrasse 18. (Tel. 62676). — Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Schonnefeldstrasse 36. (Telefon 291305). - Dr. Franček Prijatelj, 68 Mannheim, Augusta Anlage 52. (Tel. 47-9-44). — Dr. Franc Felc, 7 Stuttgart-S, Kolbstr. 15/1. (Tel. 72278). — Dr. Janez Zdešar, Schubertstr. 2/1., 8 München 15. (Tel. 536453). — Franc šeškar, Zieblandstr. 32/11 Rgb., 8 München 13. (Tel. 550293). NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVEDSKA: Jože Flis, Erik Dahlbergsgafan 28, Malmö. (Tel. 010/119 65S). Krst pri Savici Odlomek Dalj Črtomir jim reve ne zakriva, besede te tovar’šem reče zbranim: »Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje, hranim, branili smo se dolgo, brez podpore, kdor hoče se podati, mu ne branim; kdor hoče vas dočakat’ temne zore, neproste dni živet’, nočem enake, ne branim mu, al’ jutra čakat’ more. S seboj povabim druge vas junake, vas, k’terih rama se ukloniti noče, temna je noč in stresa grom oblake; sovražnik se podal bo v svoje koče, le majhen prostor je tje do goščave, to noč nam jo doseči je mogoče. Največ sveta otrokom sliši Slave, tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave. Ak’ pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlji krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.« France Prešeren Maribor, glavno mesto naše Štajerske, s frančiškansko cerkvijo, posvečeno Materi božji. aš odnos do komunizma in do komunisfov Dne 27. aprila — to se pravi, pred dobrim mesecem — je papež Pavel VI. sprejel v privatni avdienci zunanjega ministra Sovjetske zveze Andreja Gro-mika. Zgodilo se je prvič v zgodovini, da je kak papež sprejel v Vatikanu komunističnega ministra. 1 apez Janez XXI11. pa je za časa svojega vladanja bil sprejel v Vatikanu Alekseja Adžubeja, urednika sovjetskega časopisa »Izvestja«, zeta takratnega voditelja Sovjetske zveze Hruščeva. Mnogi so si ob teh obiskih postavili in si še postavljajo vprašanje, ali zlasti zadnji obisk zunanjega ministra Sovjetske zveze ne kaže, da se je komunizem bistveno spremenil in da je odslej nasprotje med krščanstvom in komunizmom v veliki meri ublaženo. Kaj torej? Komunizem lahko pojmujemo kot gospodarsko-socialni sistem, lahko gledamo v njem politični režim, toda ne enega ne drugega ne bi razumeli, če se ne zavemo, da je komunizem najprej in predvsem svojsko pojmovanje sveta in človeka in da na tem pojmovanju gradi svoj gospodarski, socialni in politični sistem. Komunizem je v bistvu brezbožen, to se pravi, s svojim pojmovanjem sveta in človeka izključi vsako misel na Boga. Po njegovem pojmovanju je namreč svet nastal sam od sebe, iz gole materije, ne da bi bil potreben kak odločilen poseg nekoga drugega — Boga. Vero in Boga so si po komunističnem pojmovanju izmislili tisti, ki so gospodovali nad ljudmi, da bi na tak način lažje brez skrbi nadaljevali s svojim izkoriščanjem in da bi z mislijo na Boga in na večno življenje uspavali zatirance, da si ti ne bi upali oziroma, da sploh ne bi prišli na misel, da bi na zemlji iskali svojih pravic. Brezbožna ideološka zamisel komunizma temelji na nauku nemškega filozofa Karla Marksa, ki je bil veri popolnoma tuj in je črpal svoje površno znanje o veri pri pan-teisihičnem filozofu Spinozi, o Bogu pa imel tak pojem, kot ga je mogel dobiti v protestantski racionalistični pruski Nemčiji sredi 19. stoletja. Ta je iz Boga napravila pravo karikaturo. Po tej žalostni karikaturi, ki jo kristjani prvi odklanjamo, Bog namreč nima nobenega osebnega odnosa do ljudi, o ljubezni pri njem ni govora, najbolj še sliči brezobzirnemu policaju, ki skrbi za to, da ljudje spoštujejo predpise javnega reda, brez ozira na to, ali so ti predpisi pravični ali krivični. Človek je po komunističnem pojmovanju samo proizvod golih materialnih sil; svojega odrešenja, ki se v tem sistemu omejuje na materialno plat, ne potrebuje od nikogar, najmanj od Kristusa, o katerem večinoma govore, da .sploh ni živel; če pa priznajo, da je živel, mu zanikajo njegovo božje dostojanstvo in ga predstavljajo kot enega v vrsti revolucionarjev. Po komunističnem pojmovanju si mora človek sam pridobiti in priboriti, kar hoče imeti, v zavesti, da je s smrtjo za človeka vse končano. Materialistično pojmovanje pravi, da Boga ni, da človeka ni Bog ustvaril in da Bog ni človekov cilj. Zato v komunizmu tudi ni govora o kakem večnem merilu za moralna dejanja, torej tudi ne govora o kakem večnem plačilu ali kazni za dobra ali slaba dejanja. Vrednost človeških dejanj se meri izključno po tem, ali koristijo ali škodujejo komunistični partiji, ki v našem času pooseblja usodo človeka in človeštva. Ker pa se njeni interesi menjajo, se menja tudi morala: kar je bilo včeraj dobro (to se pravi ko- ristno za komunistično družbo), more biti danes slabo — škodljivo. Ker gre za sistem brez Boga in torej brez posmrtnega življenja, komunizem tudi ne more najti nobene rešitve težkemu, neizprosnemu problemu trpljenja in smrti. Komunizem svoj zmotni nauk o veri in Bogu ne samo uči, marveč ga hoče z vsemi sredstvi izpeljati v življenje in dejanje, zato povsod preganja Cerkev in vero, enkrat na krvavi način, drugič z bolj »civiliziranimi«, pa zato nič manj uspešnimi sredstvi. Pri tem vprašanju ne gre za to, koliko litrov krvi je prelil, gre za osnovno vprašanje, v koliko dejansko pusti, da more Cerkev izpolniti svoje poslanstvo, ki ga je dobila od božjega Sina, in v koliko morejo verniki brez strahu pred gospodarskimi ali političnimi posledicami živeti po svoji veri. * z tega, kar smo dosedaj povedali, je vsakemu jasno, da je komunistično in krščansko pojmovanje sveta in človeka v popolnem nasprotju, kot sta samo po sebi resnica in zmota popolnoma nasprotna. Zato je Cerkev vedno in povsod brez ovinkov učila svoj nauk, zato je vedno in povsod opozarjala, da med komunizmom in krščanstvom ne more priti do sporazuma, do kompromisa, do sodelovanja. Jasno sta to poudarila papeža Pij XI. in Pij XII., isto je poudaril sedanji papež Pavel VI. v svoji okrožnici »Ecclesiam suam« (Svojo Cerkev). Gre torej za osnovno, bistveno nasprotje med komunizmom in krščansko vero. Cerkev obsoja komunistični brezbožni nauk, obsoja njegovo teoretično in praktično zanikanje vsega, kar je božjega, obsoja njegovo postopanje, da bi svoj nauk s silo uvedel v življenje; Cerkev obsoja vse to, ker je v na-sprotju z resnico in ker komunistični nauk m postopanje komunističnih režimov zanika in tepta pravo podobo človeka in njegove pravice. »Ti razlogi,« pravi v svoji okrožnici papež Pavel VI., »nas silijo, kakor so silili naše prednike, in z njimi vsakogar, ki so mu pri srcu venske vrednote, da obsodimo miselne sisteme, ki zanikajo Boga in preganjajo Cerkev, sisteme, ki se pogosto istovetijo z General Foch, poveljnik francoskihjbojev-nikov med prvo svetovno vojno, je rekel: »V najtežjih urah me je vzdrževala vera v večno življenje in v ljubega, usmiljenega Boga.« gospodarskimi, socialnimi in političnimi režimi, in med njimi prav posebno brezbožni komunizem. Pravzaprav jih ne obsojamo mi, marveč se obsojajo sami, namreč sistemi in režimi, ki jih poosebljajo, ker so po svojih idejah v bistvenem nasprotju z nami in ker nas zatirajo s svojim početjem. Naša tožba je v resnici bolj ječanje žrtev kot pa obtožba sodnika.« In papež nadaljuje: »V teh okoliščinah je zelo težko uresničiti možnost medsebojnega razgovora, da ne rečemo, da je ta sploh nemogoč, čeprav z naše strani tudi danes ni nobene načelne izključitve nasproti osebam, ki izpovedujejo te sisteme in so pristaši teh režimov. Za tistega, ki ljubi resnico, je medsebojno razpravljanje vedno mogoče. Toda moralne ovire neizmerno povečavajo težave, manjka namreč zadostna svoboda v sodbi in delovanju, poleg tega pa z zlorabo dialektike prevržejo smisel besedam, ki ne težijo več za tem, da bi izrekle in iskale resnico, marveč so v službi naprej postavljenih ciljev, ki iščejo le svojo korist.« (»Ecclesiiam suam«, 105— 106). Privatni razgovor med papežem in sovjetskim zunanjim ministrom dokazuje torej samo to, da je Cerkev, vkljub nevarnosti napačnih tolmačenj m političnih zlorab z nasprotne strani, vedno pripravljena na razgovor, pričakuje pa upravičeno, da bodo besedam sledila tudi primerna dejanja. Cerkev tudi v najbolj kočljivih razmerah ne odklanja razgovora z osebami, ki izpovedujejo drugačno mišljenje, če ima le iskrico upanja, da bo iz tega prišlo kaj dobrega za človeštvo. Po besedah sv. Avguština obsoja Cerkev —• in mi vsi sestavljamo Cerkev — zmoto, z ljubeznijo pa glede na tiste, ki so v zmoti, ker so morda v dobri veri, ker morda čutijo, vsaj podzavestno, svojo zmoto in iščejo izhoda. Zakrknjenci pa sami sebe obsojajo. Tako torej moramo gledati na ta dogodek, kateremu tako poročila o novem preganjanju vernikov v Rusiji kakor tudi dogodki ob slovesnostih proslave tisočletnice pokristjanjenja Poljske — katerih se celo škofje iz Jugoslavije niso smeli udeležiti —, zaenkrat ne dajejo nobenega vidnega znaka resnične dobre volje pri komunistih. * ^)oložaj pri nas doma pa najbolje vidimo iz zadnjega pastirskega pisma naših škofov, kjer beremo: »Ničigar prepričanja se ne smerno s silo dotakniti. Nikomur se ne sme vsiljevati ve- Oj, kod bova vandraia... »Oj, kod bova vandraia, vandrček moj, oj vandrček, vandrček, vandrček moj?« »Po planinkah, po dolinicah, dekle moja, pojd’ z menoj!« »Oj, kaj bova pila, oj vandrček moj, oj vandrček, vandrček, vandrček moj?« »Sladko vinčece iz planinčice, dekle moja, pojd’ z menoj!« »Oj, kaj b’va večerjala, vandrček moj, oj vandrček, vandrček, vandrček moj?« »Malo pratice, mal’ solatice, dekle moja, pojd’ z menoj!« Narodna pesem ra, pa tudi brezboštvo ne. V imenu človeškega dostojanstva slovesno poudarjamo, da ima tudi vernik pravico, da ga spoštujejo . . . Skrbi nas čudna psihoza nekega strahu in ozirov v izpovedovanju vere in krščanskih dolžnosti. Zaradi tega mnogi ne dajejo krstiti svojih otrok, se ne poročajo cerkveno, ne prejemajo drugih zakramentov. Sami ne hodijo v cerkev in ne pošiljajo svojih otrok, čeprav so prepričani, da je to njihova dolžnost . . . Slovesno izjavljamo, da je v vsaki ureditvi treba človeka razumeti celotno. Človek ni samo telo, ima tudi razumno, nesmrtno dušo, s katero teži za duhovnimi vrednotami. Da se torej človek čuti zadovoljnega in mirnega, ima popolno pravico do svobode, da živi v skladu s svojo vero in vestjo. Ta pravica je pri nas zagotovljena z ustavo Socialistične republike Jugoslavije. Ta pravica je posebej poudarjena v listini Združenih narodov, ki so jo podpisale vse članice ... Po vsem svetu govore o človečanskih pravicah in velja za barbarstvo preganjanje človeka zaradi barve njegove kože. Toda če se zgodi huda krivica človeški osebi, kadar jo kdo zapostavlja im zaničuje zaradi kake telesne posebnosti, se še mnogo hujša krivica godi človeškemu bitju, kadar kdo posega v njegovo duhovno resničnost in kadar ga kdo ponižuje zaradi njegovega verskega prepričanja. Po jugoslovanski ustavi je zagotovljena svoboda vesti in svoboda izpovedovanja verskega prepričanja, a nekateri zlorabljajo svoj položaj in na razne nedovoljene načine izvajajo pritisk na vest im tako ustvarjajo psihozo strahu, ki nasprotuje zakonskim predpi- som. Take zlorabe se dogajajo zlasti po šolah, podjetjih in ustanovah. — Od odgovornih odkrito in slovesno terjamo zavarovanje zakonitosti, od vernikov pa pogum in odločnost v izpovedovanju vere. Jezus Kristus govori vsem učencem: ,Povem vam: vsakega, kdor mene prizna pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred božjimi angeli.1 (Lk 12, 8).« Tako izjavljajo naši škofje v domovini. * n kakšno naj bo naše zadržanje? Zavedati se moramo, da bomo kot kristjani najlepše izpolnili svoje veliko poslanstvo, ki ga imamo v tujini kot v domovini, če bomo vedno in povsod zvesti svoji veri. Kot Slovenci se pa moramo še posebej zavedati, da je tudi kot narodu po globokih besedah, ki jih je že leta 1938 zapisal naš veliki filozof France Veber, «materialistično gledanje na svet in življenje pravi sovražnik štev. 1 malega naroda«. Dajmo torej svojo vero in svoje prepričanje vsem in vsakemu pokazati z ljubeznijo, pa tudi z resničnim življenjem, v katerem žrtve ne poznajo nobene meje, še posebno ne žrtve za socialno pravičnost in za skupno blaginjo. Prava ljubezen do drugih in smisel za žrtve pa izključuje seveda zajčjo strahopetnost kakor tudi koristolovsko dvoličnost. Samo tako in samo pod tem pogojem nas bodo drugi spoštovali, samo tako in samo pod tem pogojem, bomo znali in mogli svetiti drugim na poti v tej težki dobi, skozi katero se prebija naš narod doma in v tujini. -nč Na Veliko noč je bil krščen v Lehen-u pri Frei-burgu v Nemčiji Viljem Močnik, dingi sin staneta in Pavle, roj. Košnik. Botrovala sta Cilka Močnik in Anton Košnik. Bog daj srečo! Če bi spef prišel med nas . . . Otroci in mladina v ameriških Združenih državah so dajali odgovore na vprašanje kaj bi bilo, če bi se Kristus spet pojavil vidno na zemlji, zanimive odgovore. 12Tetm James iz Los Angelesa je dejal: »Če bi mogel govoriti z Jezusom, bi ga prosil, naj zavzame mesto sodnika in poskusi združiti moje ločene starše.« — Norman je študentka na univerzi v Chicagu in je zapisala: »Kristus je med nami že več stoletij. Ndkake potrebe m, da bi videli njegov obraz njegovo brado, njegove lase in njegovo obleko. Najbrž bi se slabo počutil med ljudmi, ki hrepenijo samo po denarju in po uživanju. Televizija bi ga gotovo povabila k oddaji ,Kaj veš, kaj znaš?1 Učenjaki bi ga prosili, naj jim razodene atomske skrivnosti in ne skrivnosti odrešenja. Hollywood, ki ni nikoli poznal božjih zapovedi, bi ga hotel imeti za protagonista v filmu »Kristusovo življenje« ali vsaj za režiserja pri filmu »Deset božjih zapovedi«. Jezus se dobro počuti tam, kjer je resnica: v vesti vsakega izmed nas in v tabernakljih naših cerkva. Tisti, ki ga hoče najti, ki se hoče z njim srečati, naj gre tja z vso ponižnostjo — in ga bo našel.« V spominsko knjigo zapisal Štefan Vagnar, doma iz vasi Srednja Bistrica v Prekmurju, je nedavno umrl. Ta mož je bival nekaj let v Ameriki v Chicago. Spadal je 'k več društvom. Posebno se je udejstvoval pri pevskem zboru »Jezero«. Mnogim je tam ostal v lepem in nepozabnem spominu. Tudi v domovini je vedno bil pri cerkvenem odboru in je pobiral v cerkvi. Pri tem je bil posebno slaven, kajti večkrat je komu rekel: »No! Nökaj daj!« Rad je pomagal tudi pri drugih dobrih delih. Za domačo kapelico je tudi vedno kaj prosil in je bil ponosen, če je zanjo mogel kaj narediti kaj popraviti ali olepšati. Ta mož je zapisal v spominsko knjigo rojakinji iz Amerike leta 1953 besede, polne izkušnje in modrosti: »ČE HOČEŠ S KRISTUSOM KRALJEVATI, SE NIČ NE SMEŠ KRIŽA BATI, KER LE KRIŽ IN PA TRPLJENJE TE V VEČNO VODITA ŽIVLJENJE!« Vzgledi vlečejo Moj znanec iz Amerike se rad šali. Večkrat pripoveduje o ameriških razmerah in, ko je videl v mestu napise o razprodaji, je povedal, da imajo tudi v Ameriki dvakrat na leto po trgovinah »razprodajo«, da trgovci prodajo odvisno blago s tem, da znižajo ceno, in seveda, da se ljudje znebe denarja. »Pri nas je tako,« je dejal Amerikanec, »da je dvojica nogavic v trgovini za dolar. Trgovec pa napravi .razprodajo1, zapiše na nogavice, da so po dva dolarja in vse drvi kupovat.« Naj si mislimo o Amerikancu in njegovi izjavi, kar koli si pač hočemo, res pa je, da reklama trgovini veliko pomaga. Vsi živimo v svetu, ki je poln oglasov za sol in ribe, krompir in tekstilno blago, pa tudi v svetu, ki na nas vpliva v dobrem in slabem. »Pesnik premine, pesem pa ne,« pove pregovor. Vpliv ostane, čeprav onega, ki je na nas vplival ni več. Dve vrsti vpliva ločimo, zavestno in podzavestno, lahko bi tudi rekli posredno in neposredno. S prvim skušamo vplivati na značaj in mišljenje drugega nekako tako kot vsi oglasi, ki kriče s sten ali v časopisih ali iz televizorja. Vse oglaševanje je napravljeno z namenom, da bi človeka pridobilo za nakup ali prodajo. In vendar tak vpliv ni vedno zdrav. Če se človek čuti prisiljenega, potem se v svoji notranjosti začne upirati. Kako hitro spoznamo svetohlinstvo, ko se kdo dela pobožnega, njegove misli so pa daleč od Boga; ali pa kdo vedno ponavlja stavke in izreke iz sv. pisma — kar se zlasti vidi pri raznih sektah — in vendar človek čuti neiskrenost. Kristus je obsodil one, ki govore »Gospod, Gospod ...« Tako češčenje ne pomeni da bi človek že s tem postal član božjega kraljestva. Izkušnja nas nauči, da tam, kjer bi hotel človek dati dober zgled, ga navadno ne da. Najbolj se opazi, ko ni več »uraden« kot duhovnik, ko stopi s prižnice; podobno je s kapitalistom, ki je končal svoj govor o nujnosti socialne pravičnosti, in z delavskim voditeljem, ki govori o splošni blaginji. Ko je Peter zatrdil Kristusu, da ga ne bo zapustil, čeprav bi vsi odšli, mu je Kristus povedal, da ga bo prej kot v enem dnevu zatajil. »Besede mičejo, zgledi vlečejo,« pravi pregovor in s tem pove, da je naše dejanje bolj vplivno kot pa naše govorjenje. Največ našega vpliva je posrednega, ko nihče nanj ne pazi. Tako vpliva mati na otroka, ko ima ves dan polne roke dela in je vsak trenutek nehote in nevede v službi dolžnosti z ljubeznijo in žrtvijo. Z leti se tak vpliv še poglobi. Odtod potem pravimo: »Moja mati je tako delala«, pa naj bo za pripravo jedi ali pa za molitev. Sv. Frančišek je silno vplival na umetnost, čeprav sam ni bil umetnik. Veliki umetniki so vplivali na milijone, s tem da so pokazali na lepoto s svojimi deli. Posredni vpliv se na zunaj nič ne opaža. Kristus sam pove, da je prišel na svet streč, ne pa da bi se njemu streglo. Apostolom je dal nauk, da bo največji med njimi oni, ki bo najmanjši. Sam ni bil nikdar tako kraljevski kot takrat, ko so ga peljali v smrt za odrešenje človeškega rodu. Osebni vpliv v svetu je prevzela danes propaganda, reklama ali oglasi. Na množice vplivajo bolj obljube kot pa izpolnitev obljub. Sami smo bili priča velikih obljub, ki se niso izpolnile. Bilo je tako v zgodovini človeškega rodu že pogosto, le čudno je, da se malokdo vpraša, kako da je ostalo le pri obljubah. Pregovor celo pravi, da je pot do pekla tlakovana z neizpolnjenimi obljubami. Za neki namišljeni svet, ki ga ni mogoče ustvariti, v svetu preganjajo ljudi, teče kri, padajo glave. Kdaj se bo svet zavedel, da tisti, ki pogasi luči na nebu, pogasi luči tudi na zemlji? Morda bo nekoč prišel človek, ki bo sledil popolni resnici, da bo dal zanjo tudi življenje. Takrat se bo svet spremenil, kajti odnose med narodi bodo spet vodila načela in narodi bodo našli svoje duše. -nk. 7 šoferskih poglavitnih grehov Škof iz Verone v Italiji je sestavil tale seznam »šoferskih poglavitnih grehov«: 1. nepoznanje cestnih prometnih predpisov, 2. voziti v nesposobnem stanju (zaspan, bolan, vinjen) in predrzno prehitevati, 3. napačno presojati razdalje in slabo zavirati, 4. biti grob do prometne policije in do drugih šoferjev, 5. gnečo prometa še povečevati, 6. izsiljevati prednost, 7. po nesreči zbežati. (Iz tržaške »Mladike«) 5 Smrt rojaka „roiihjonarja" V bolnici sem ga spoznal. Ko sem ga pozdravil, je bilo njegovo prvo vprašanje: »Kdo vam je pa povedal, da sem tukaj?« »Gospod iz bolnice mi je telefoniral.« »Pa veste, od mene ne boste nič dobili.« Začudeno sem ga pogledal in mirno izjavil, da bolnikov ne obiskujemo z namenom, da bi od njih kaj dobili. »Veste, jaz sem bogat, imam lepe tisočake.« »Tega ne vem, nihče mi o tem ni besedice zinil.« Prisedel sem k postelji in začela sva najine razgovore. Ludvik Tanček, z Iga doma, 56 let star, 35 let v Kanadi, do letošnjega leta vedno zdrav kot riba, letos pa že drugič v bolnici zaradi tega »frdamanovega raka«. Odpel je srajco in na levi strani prsi sem zagledal z rdečim obkroženo precejšnjo ploskev. »Tukaj me obsevajo n s svojimi poskusi mučijo, pa ne vem, če bodo kaj dosegli. Včasih me strašno boli.« Eden od zdravnikov mu je kar naravnost povedal, da ima raka in da so njegovi meseci že šteti. Pozneje ga je drugi malo potolažil, ko je izjavil, da ni gotovo, če je res rak. Od časa do časa se mu je na obrazu poznalo, kako ga bolečina zagrabi. Dan za dnem, dober mesec, sem ga hodil obiskovat. Revež se mi je smilil: nobenih sorodnikov, skoraj vedno sam. Čeprav je bil že nad eno leto stalno v Winnipegu, ni maral za slovensko druščino, naravnost umikal se ji je. Od rojakov je poznal le štiri, pa še te le mimogrede. Med Kanadčani je pa dobil tri prijatelje, ki jih je sam imenoval »cepce«. Tako je bil kar vesel, ko sem prihajal in o-stajal navadno po eno uro pri njem. Kar prijetno sva kramljala. Ni mu bilo za pogovor ■o vremenu, pač pa je rad napeljal na politiko, gospodarstvo in razmere po svetu. * Hrepenenje po ameriških nebesih ga je zvabilo od doma. Prišel pa je ravno v najslabšem času, ko se je vsa Amerika zvijala v svoji gospodarski stiski. V Saskatoonu so ga postavili iz vlaka — brez centa v žepu, brez znanja jezika. Za nekaj časa se ga je »usmilil« kmet iz okolice, kjer pa je zaslužil le za hrano. Potem je taval po Kanadi sem ter tja in iskal delo. Domov bi bil rad kaj poslal, pa še za sebe ni imel zadosti. Mati ga je prosila, naj se vsaj javi, da bo vedela, da je še živ. Pa ga je bilo tako sram. da ji niti od- pisal ni. Solze so mu stopile v oči, ko je govoril o tem ter sebe dolžil, da je kriv, da je mati prezgodaj umrla, tudi od žalosti po njem. Z izbruhom druge svetovne vojne je bilo tavanja in negotovosti konec. Najprej je bil vojak, nato pa delavec v rudnikih: Red Lake, Timmins, Alaska. Baje je bil celo v Afriki in Južni Ameriki. Ker je bil zdrav, močan, delaven in varčen — ni se oženil, ni ne pil ne kadil, pa še skromno živel — si je z leti precej prihranil. Vedel pa je, da s samim delom ne bo nikdar postal milijonar, kar so bile njegove stalne sanje. Zato se je loteval raznih podvigov, a mu je navadno 'spodletelo. Smejal se je, ko je pripovedoval, kako je v Timminsu s prijateljem kupil farmo z nad 100 molznimi kravami. Vse je izgubil, pa še sitnosti je imel, ker ga je jud-mlekarnar »okrog prinesel«. Potem se je vrgel na borzo in kupoval delnice rudarskih podjetij. Ves ponosen je pripovedoval, kako je lani v dveh dnevih na ta način zaslužil 14.000 dolarjev, ko so njegove delnice tako čudovito poskočile. Nikdar pa ni povedal, koliko je izgubil, ko so potem spet padle pod svojo normalno ceno. Na nekatere delnice je bil tako navezan, da jih je nosil kar s seboj, v časopisju pa zasledoval njihovo nihanje na borzi. Bil je prepričan, da se bo v nekaj letih njihova vrednost podesetorila. Celo v bolnico jih je nesel s seboj, po njegovi smrti jih pa nihče najti ni mogel. Zginile so kakor kafra. Jih je kdo odnesel, jih je morda sam uničil? Skrivnost. . . Obiskoval sem ga predvsem z namenom, da bi ga kot duhovnik pripravil za njegovo pot v večnost. V tem pogledu se je revež čisto zanemaril. Le s težavo sem ga pripravil, da sva se tudi o Bogu kaj pogovorila in parkrat sva kar skupaj molila, saj sam je te stvari že pozabil. Hvala Bogu, tudi spoved sva opravila, čeprav v začetku ni bilo dosti upanja. Par dni po tistem se je zgodilo, ko so bolečine postale skoraj neznosne, da je sredi noči vstal in šel v kapelo. Odleglo mu je in kar srečnega se je počutil. Tam je legel na preprogo in sladko zaspal. V bolnici pa pravi alarm, ko so ga prav do jutra iskali povsod, samo v kapeli ne . . . Spet drugič je v navalu bolečin izjavil bolničarki, da bo napravil samomor. Samo po- gledala ga je, pa mu pri priči pobrala vse, kar bi mu lahko služilo v ta namen, celo brivski aparat. »Pa se uniči, če se moreš!« mi je nekam hudomušno rekel. Meni je pa prišlo na misel, da taki, ki o teh rečeh veliko govore, navadno nimajo poguma. Nekaj dni pred mojim odhodom na misijone sem opazil, da mojih obiskov ni več tako vesel. Spet so prišle na vrsto besede, da njegovega denarja ne bom videl. Par dni prej, ko sva govorila o njegovem premoženju in je prišel celo z mislijo na dan, da bi se oženil, imel otroka in mu vse zapustil, sem mu verjetno preveč odkrito povedal, da nima smisla govoriti o ženitvi in da njegovega otroka ne bo na svet, saj sam čuti, da je vedno slabši. Pač pa sem mu priporočil, naj bi pomagal rojaku, ki je prav tiste dni prišel v gospodarsko stisko in je v nevarnosti, da izgubi podjetje, v katero je vložil vse svoje imetje. Naj posodi denar ali pa podjetje kupi, rojak naj ga pa v njegovem imenu vodi. Kar zažarele so mu oči: »To bi pa rad, tovarnar . . ., lastnik podjetja...!« A vendar je čez čas z žalostjo dodal: »Kaj pa, če umrjem?« »Za ta primer pa napravite, da se podjetje preimenuje v ,Ustanova Ludvik Tanček1. Ves dobiček naj bi se porabil za prihajajoče nove naseljence iz Slovenije. Nimate sorodnikov, sami ste pa okusili vso bridkost mladega človeka, ki pride v novi svet z upanjem in pričakovanjem, pa naleti na strašne težave. Ali ne bi bilo lepo, če bi mu pri prvih korakih vsaj malo pomagali? Kakor so druge ustanove, n. pr. ,Ford‘, .Rockefeller“, za velike stvari, tako bi bila ,Ludvik Tanček“ za naše . . .« (Dalje na str. 30). Berite še to . . . i® Nedeljska maša v soboto zvečer Nemški katoličani bodo poslej lahko zadostili zapovedi biti pri nedeljski maši že v soboto zvečer. Dovoljenje je izdala koncilska kongregacija na posredovanje nemških škofov, ki so navedli kot razlog pomanjkanje duhovščine, turizem in dejstvo, da živi mnogo vernikov v diaspori. Dovoljenje je dano za pet let pod naslednjimi pogoji: da pri maši uporabljajo liturgična besedila nedeljske maše, da je služba božja s pridigo in da molijo prošnje vernikov. 0! V Čenstohovi papežev stol — prazen Devet let se je pripravljal poljski narod na 3. maj 1966, glavni dan slovesnosti tisočletnice, ko se je poljski narod vključil v Kristusovo Cerkev. Poljski narod je moral zaradi komunistične 'nestrpnosti praznovati ta praznik brez zunanjih gostov. V svetišču Črne Marije na Jasni gori v Čenstohovi je bil nameščen bel stol, namenjen sv. očetu, ki mu ni bilo dano udeležiti se slovesnosti. Nad sedežem je visela njegova podoba, na sedežu je pa bil šopek belih in rdečih rož, ki je predstavljal poljsko narodno zastavo. V Čenstohovi je množica romarjev že pri sami začetni maši presegla sto tisoč oseb. Čez dan so nato prihajale vedno nove skupine. Čenstohova se je Poljakom priljubila zlasti v 17. stoletju, ko so švedske armade preplavile Poljsko in napadle tudi samostan na Jasni gori. Tedaj so redovniki sami organizirali odpor, tako da se Švedom ni posrečilo samostan zavzeti in svetišče izropati. Kardinal Wyszynski je ovenčal podobo z novo zlato krono, dar moških iz vse Poljske, in Mariji nadel nov, z zlatom vezen plašč, dar poljskih žena. Kardinal je govoril o obveznostih vsakega kristjana do nebeške Matere. Škof iz Poznanja Baraniaik je rekel v imenu vseh 68 poljskih škofov kardinalu: »Bolj ko Vas sramotijo, bolj Vas mi ljubimo.« Ob tej izjavi je stotisočglava množica navdušeno vzklikala svojemu duhovnemu vodju. Nadaljeval je: »Pred vami vsemi protestiram zoper napade in vse hudo, ki je našega kardinala do sedaj zadelo. Naj vedo vsi brez izjeme: vsi poljski škofje in vsakdo izmed njih so z Vami, Eminenca! Neomajno Vam zaupamo! Povezanost z Vami je naša moč. Oropali ,so nas naj večje radosti in pohodili naš ponos, da bi v svoji sredi pozdravili Kristusovega namestnika na zemlji. Zato pa hočemo v Vaši osebi pozdraviti svetega očeta, kateremu so zaprli vrata Poljske.« a Dr. K. Adam umrl Dr. K. Adam, upokojeni profesor za dogmatiko na vseučilišču v Tiibingenu, je umrl 1. aprila, star 90 let. Velik vpliv je imel zlasti na mladino in pa na katolicizem sploh ne le v Nemčiji, ampak po vsem svetu. Njegova pomembna knjižna dela so prevedena malone v vse svetovne jezike. France Poboljšaj: 6 moji spomini Dalje smo videli mrtve in razmesarjene ležati okrog sebe; zanje se ni nihče brigal. Edina sreča je bila, da ni bilo kamenja, kamor smo prišli. Bil je sam droben pesek in črna zemlja. Videli smo mrtve sovražnike različnih narodnosti in barv. Prišli smo do neke lope, na katero je udarila granata in zlomila povprek položena lesena bruna. Med njimi je bilo vse polno italijanskih ranjencev. Klicali so na pomoč, ker so bili podsuti. Naš oficir je vpil, da naj jim nihče ne sme pomagati. »Naj crkne izdajalska porka!« je dejal in oddal strel iz revolverja proti njim in utihnili so. Šli simo naprej na levo; ko smo prišli do nasipa, smo se hitro zakopali in obrnili strelske jarke na drugo stran proti sovražnikom. Bili smo ob Piavi blizu morja. Ker pa so Italijani zvedeli za našo ofenzivo pravočasno, so potegnili svoje čete nazaj do druge reke, šestdeset kilometrov daleč. Tako naša ofenziva ni imela zaželenega uspeha, posebno še, ker naši niso mogli predreti sovražne črte v Tirolah. Italijani so nas obsipavali z granatami, šrapneli in strojnicami z letal, katera so letala čisto nizko nad nami. Tri dni smo držali zasedeno ozemlje. Naše vrste so se redčile in bilo nas je vedno manj. Naši so ujeli nekaj čeških legionarjev in jih obesili na mestu za cesto na drevesa za vzgled drugim, kaj zaslužijo izdajalci domovine. Ko smo tako čepeli v izkopanih luknjah, je udarila granata in zakričal je neki vojak, doma nekje iz Galicije. Vpil je na pomoč kot grešna duša. Ranjen je bil v nogo. Da ne bi preveč vpil, je skočil neki oficir iz rova k njemu, mu hitro obvezal nogo za silo ter zaklical: »Sanitejec!« Skočila sva dva z nosilnico k njemu, ga naložila ter nesla nazaj v ambulanto. Šrapnelski drobci so padali okoli naju. Kjer je drobec zadel na zemljo je reklo: »Fek, fek,« in zakadilo se iz nje, ker so bili vroči. Letela sva z ranjenim nazaj, kolikor sva mogla. Rekla sva mu, da ga bova pustila sredi pota, če bo vpil, ker je bilo zelo nevarno. Utihnil je. Škripal je z zobmi in klel vojno. Kdor je bil takrat poleg mene, ga prosim, da naj se javi, če še živi. Menda je bil doma nekje na Gorenjskem. Pri Piavi sva se malo odpočila, potem pa hitela čez most nazaj za Piavo na sanitetni prostor. Tam je bilo že vse polno ranjencev. Grozna slika! Jok in stok. Čemu vse to? Oddala sva ranjenca, sprejela listek ter se vrnila nazaj. Pritekla sva nazaj do Piave k vodi, a Italijan je ravnokar razbil most. Pokalo je okoli naju, da je bilo groza. Počakati sva morala, da so pijonirji most popravili. Stiskala sva se za obrežno grmovje. Ni še bil popolnoma most popravljen, je že prišel neki ogrski narednik in zakričal: »Naprej! Kaj se tukaj stiskata?« Skakala sva čez brune in srečno prišla na drugo stran reke. Ko sva prišla na staro mesto, pa nisva našla več naše čete. Pomaknila se je na levo. Šla sva kake pol ure daleč in našla vojake vse prestrašene, kajti smrt je kosila neusmiljeno. Italijan je nato pripravil protiofenzivo. Zakopal sem se spet malo, poiskal zadnjo konzervo ter jo pojedel. Mimo je prišel neki oficir in me nahrulil, da je prepovedano pojesti »železni porcjon«. Rekel sem mu: »Sedaj sem jo še lahko pojedel, pozneje jo mogoče ne bom več.« Zasmejal se je, ker sem mu povedal resnico. Pozneje se je zmračilo. Naslonili smo se na strelske jarke in dremali stoje. Če je pa granata udarila v bližino, smo zopet oživeli, če je naše topništvo dobro streljalo, smo rekli: »Peter, le vlij! Bog te nima rad.« če je pa sovražna granata vpila po zraku »muj muj,« smo se stiskali v zemljo. Ponoči smo opazovali, kako so naše granate letele na sovražno stran, ko se je za njo zasvetilo. Posebno smo se bali sovražnih granat, ki so žvižgale »fijvurrr«. Kajti vedeli smo, da bo udarila blizu, ker taka ni imela več toliko moči. Marsikoga je zadelo stoje, v spanju. Zvrnil se je in zbudil na onem svetu. Ko sem vse to videl, sem si mislil, da nihče od nas ne bo več za rabo, če se še kdaj povrne domov, ker bo brez občutka in pameti. Danes pa vidim, da so tisti še najboljši ljudje, ki so bili v vojni. Vendar so posledice vojne strašne: polomljene kosti, na tisoče invalidov in bolnih očetov, kateri ne morejo več zaslužiti kruha za svojo ljubo družino, starse, brate in sestre. Kaj je tega treba? Zato nikoli več ne marajmo vojne! Ljubimo mir! Pomagajmo drug drugemu v nesreči in ljubimo se, dokler živimo, da s tem zacelimo narodu rane, zadobljene v vojni. Stari vojaki si želijo samo mir. Bog nam daj mir! Nikoli več ne želimo vojne, ker smo videli grozote, katere naša mladina ne pozna. Kdor hoče imeti tujo zemljo, naj jo kupi, kot mi naše vsakdanje potrebščine. Če pa nima denarja, naj potrpi, kot moramo mi potrpeti, ubogi vojni invalidi, slepi in s polomljenimi kostmi, brez doma, dela in jela. Kdo nas je invalide vprašal, če se hočemo biti ali ne? Bili smo primorani. Storili smo svojo dolžnost kot ljubitelji svojega naroda in domovine. Ne zaničujte invalidov domovinske vojne, kateri .so žrtvovali svojo kri za domovino in za svoje drage, da jih ni posekal tuji meč. Vsakdo, kdor je bil v vojni, čeprav ni bil invalid, pa ima spomin na vojno, ki mu ne bo nikoli izginil. Drugi dan smo se pomikali na levo, kjer je sovražnik najbolj pritiskal. Bili smo lačni in žejni. Nobenega jedila niso prinesli od nikoder, še celo vode ne, da bi se vsaj malo napili in poplaknili suha grla, zakajena od strupenega dima. Popoldne so nas sovražniki napadali ob kaki četrti uri od treh strani. Pele so naše in sovražne strojnice, padali so šrapneli in ročne granate. Šlo je za življenje in smrt, da je bilo groza. Italijani so napravili protiofenzivo. Odbili smo jo, a izgubili najboljše bojevnike. Smrt je zmagoslavno hodila med nami ter se nam režala v obraz, da smo tako brezsrčni. Naše topništvo je utihnilo, ker ji je manjkalo že streliva. Rekli so, da morajo varčevati, da smejo samo na zrakoplove še streljati, kolikor morejo. Spuščali smo rdeče rakete in prosili za pomoč. Odgovorili so nam, da moramo držati. Prišle so k nam tri »mule« brez vodnika, obložene z municijo. Rezgetale so, češ, naj jih raztovorimo. Raztovorili smo jih. Otresale so z glavami, ko so krogle frčale okrog njih in rezgetale. Zares zvesta žival! Pa je udarila granata in kos železa od granate je odbil eni zadnjo nogo. Uboga žival! Zasmilila se mi je v srce, saj nam je prinesla municijo, da bi se branili. Skočil je k ranjeni živali poročnik in oddal iz samokresa strel v glavo, da se ni več mučila. Zavpili smo »hura!« in skočili naprej k neki cesti, kjer je bil pod cesto mali predor. Spet so ropotale naše strojnice, ker smo imeli municijo. Sovražnik nam je pa odgovarjal z granatami in šrapneli. Šestintrideset narodov se je borilo proti nam. Poleg tega so bile na zavezniški strani še češki in poljski legijonarji, ki so zahtevali od Avstrije neodvisno državo. Kako bi bilo potem mogoče zmagati? Naenkrat je udarila granata in me vrgla v zrak kakih šest metrov ter me opalila, da sem bil ves zelen po levi strani, v glavi pa sem začutil strašno bolečino. Mislil sem, da mi je raztrgalo glavo. Padel sem nazaj v velik lijak, kamor je poprej udarila granata in obležal. Ko mi je pa začela teči kri po obrazu, sem prišel k zavesti. Klical sem na pomoč, a je ni bilo od nikjer: »Sedaj bom moral umreti.« Potipal sem se, če imam še svojega rojstva kosti, kjer me ni toliko bolelo. A za glavo se nisem upal prijeti. Bal sem se, da mi bo razpadla, ker me je tako bolelo. Kri mi je tekla po obrazu. Zlezel sem malo iz jame in pogledal okrog sebe. Sami mrtvi tovariši so ležali okoli mene. Zaklical sem na pomoč. Nekdo je zavpil: »Beži, beži!« Potuhnil sem se nazaj v jamo. Udarila je spet granata in me zasula do pasu. Potegnil sem bodalo in prerezal naramnice od nahrbtnika, da sem se osvobodil malo iz jame. Kri mi je še tekla in silil me je spanec. Mislil sem: »Ako si ne pomagam sam, ne bom nikoli več videl domovine in svojih dragih.« Začel sem otipavati glavo. Najbolj sem se bal, če mi je odtrgalo nos, kajti če nimam nosa več, bom raje tukaj umrl, ker brez nosa je človek najgrši. Če pa imam še nos, se moram rešiti. Potipal sem se počasi in našel nos še cel, čeravno je bil ves krvav. Zahvalil sem se Bogu in tipal dalje po glavi. A groza! V glavo je bil zapičen kos železa, kos granate, velik kot človeška roka, ravno nad levim očesom. Levega očesa ni bilo več. Mislil sem: Če ga potegnem ven, bom gotovo umrl; če pa ne, pa tudi. To je bil najbolj kritični čas v mojem življenju. Ker ni bilo nobene pomoči od nikoder in sem postajal čedalje bolj slab, sem zbral vse moči, se priporočil mojemu krstnemu zavetniku, poiskal dve obvezi in vato v žepu. Razvil sem nekaj obveze, vzel vato v levo roko, z desno pa si potegnil železo iz glave. Z levo roko sem hitro pritisnil vato na rano. Vlila se je kri. Oddahnil sem si malo, nato ovil glavo z obvezo, kolikor sem mogel sam, povil glavo še z drugo obvezo in si dal obvezo okoli vratu in jo nekako zavezal. Oddahnil sem se. Mislil sem si: »Sedaj vem, da ne bom še tako hitro umrl, da le pridem pravočasno do zdravnika.« Malo je prenehalo pokati okoli mene. Zlezel sem iz jame, a svoje stvari pustil tam, pobral odlomljeno vejo za palico in skočil par korakov v drugo jamo. Smrdelo je po krvi in tako sem skakal nazaj od jame do jame, nazaj proti Piavi. Krogle so švigale okoli glave in bal sem se, da ne bi še katero dobil za šestjanževca. Tako sem prišel srečno v rov, ki je vodil k Piavi. Ko sem se tako opotekal po rovu, sem prišel do neke italijanske utrdbe, zaslišal hrup in brenkanje na kitaro. Odprl sem malo vrata in zagledal vse polno na- ših oficirjev. Pili so italijansko vino, igrali karte in se smejali. Najbrž so našli kako skladišče, kjer je bilo vsega dosti. Prosil sem jih za malo vode. Neki oficir mi je ponudil steklenico z vinom, opleteno s slamo, ko je videl, da sem ves krvav. Pil sem in pil in kmalu je bila prazna. Vprašali so me, kaj mi je. Rekel sem: »Eno oko sem izgubil.« Nekdo je pripomnil: »Srečni človek. Rešen si fronte za zmerom.« Prosil sem jih, naj mi pokažejo, kje naj grem, da bom prišel na zbirališče ranjencev. Nekdo me je prijel za roko in me vodil kakih pet korakov daleč, in pokazal smer, kje naj grem in rekel: »Srečno pot, tovariš!« Ker sem bil slab, sem hodil kake tri ure nazaj do Piave, a mosta nisem našel. Hodil sem za Piavo in iskal most po grabnih. Ker sem slabo videl na ostalo oko, sem udaril z glavo v neko bruno, ki je ležalo čez graben in padel v jarek. Začel sem klicati na pomoč. En čas sem klical po slovensko, en čas po nemško. Mračilo se je že. Prišla sta dva vojaka, me vprašala, kako mi je ime in od katere čete sem. Eden mi je napisal listek, mi ga vtaknil v gornji del suknjiča, drugi pa me je popokal čez rame in odnesel čez Piavo po mostu nazaj. Odpovedale so mi noge, nekaj od slabosti, nekaj pa od vina, ki sem ga poprej spil na prazen želodec. Prinesel me je na drugo stran Piave, v neko malo utrdbo, kjer je ležal neki vojak in stokal. Pokril naju je z neko plahto in rekel: »Hier warten!« in odšel je nazaj. Takoj sem zaspal in nisem vedel več za svet, ker sem bil zelo truden. Drugi dan okoli desete ure, so prišli naši sanitejci pobirat ranjence. Nekdo je potresel mojega tovariša, s katerim sva spala skupaj, a bil je trd. Zaspal je za vedno. Potegnil je mene za nogo, pa sem zastokal. Rekel je lepo: »Srečo si imel.« Nisem vedel, kje sem. Rekel sem mu, zakaj me budi, ko se še nisem naspal. Odgovoril mi je: »Tukaj je nevarno, ker bodo kmalu prišli sem Italijani.« Spomnil sem se, da sem na fronti. Vzdignil sem glavo. Zabolelo me je. Spomnil sem se, da sem zadet v glavo, ki je bila debela kot zelnata. Ker mi je zatekla, nisem videl na desno oko skoraj nič. Odnesla sta me na nosilnici v neki avto, ki me je odpeljal proti kraju Sanstino. Rekli so: »Hitro nazaj, sovražnik se bliža.« Ko so me postavili na tla, sem z roko malo vzdignil očesno trepalnico. Pogledal sem okoli sebe in videl ležati na nosilnicah na stotine vojakov. Čakal sem nekaj časa. Nato je prišel zdravnik, napisal rdeči listek in rekel: »Nevarno!« Odnesli so me v bolnico. Brez očesa Ko sem prišel na vrsto na operacijsko mizo, so mi razvezali glavo in zdravnik je rekel: »Eno oko ima izgubljeno. Gledati moramo, da mu rešimio drugega.« Prosil sem, naj mi prinesejo ogledalo, pa so mi odklonili. Bolniška strežnica je prižgala svečo. Vedel sem, da je stanje nevarno. Vprašal sem, ali bom umrl? Zdravnik me je potolažil: »Kein Angst, Kamerad! Nič strahu, tovariš.« Bili so dobri in učeni zdravniki. Lepo so me operirali in se jim tu zahvalim. Dali so mi najprej nar-kozno kapo na obraz in rekli so naj štejem. Zavrtelo se mi je v glavi, reklo nekaj »ck« in nisem več vedel, kje da sem. To je bilo v Sanstino pri Moti, dne 20. junija 1918. leta ob štiri uri popoldne. Drugi dan sem se zbudil v tretjem nadstropju. Glavo sem imel do ramen v mavcu. Zastokal se in prosil za vodo. Prišla je bolničarka, neka Primorka in me vprašala, kaj hočem, ali mleko ali čaj. Vode da ne sme piti nihče. Rekel sem, da želim mleko in mi ga je prinesla. Ko sem ga izpil, sem začutil glad, saj že štiri dni nisem skoraj ničesar jedel. Prosil sem za hrano, dobil kos belega kruha. Hotel sem ga ugrizniti, a ust nisem mogel odpreti. Prijel sem za brado in nos iz mavca, ki je bil velik kot kljun, hotel malo raztegniti, a me je zabolelo, da sem zastokal od bolečin. Po drobtinicah sem tlačil v usta kruh skozi luknjico, kjer mi je manjkal zob. Mislil sem si: »Ni nesreče brez sreče«. Tako sem se preživel štiri dni. Ker je pa prihajalo vedno več ranjencev, ko so Italijani naše čete vrgli nazaj za Piavo, so ukazali, da nas morajo vse, ki smo malo zmožni za pot, odpeljati nazaj, da nas Italijani ne ujamejo. Naložili so nas v vagone za živino na slamo tako kot drva. Ležali smo eden na drugem in odpeljali smo se v Trst v bolnišnico. Ko smo dospeli v Trst, so nas skopali in sestre so nas obrile ter postrigle, kjer je bilo kaj kosmatega. Imeli smo namreč že toliko uši, da ni bilo več lepo. Dobili smo dolge srajce. Peljali so me k zdravniku, ki mi je prerezal mavec, da sem lahko migal z brado. Umili so mi glavo z bencinom, ker sem bil že zelo zaraščen in strjena kri in blato se mi je držalo po obrazu. Očistili so me in obvezali, Bil sem kar zadovoljen, da sem se iznebil golaznh 10 Se bo nadaljevalo dort kamilo in pepon 6 Italijanski pisatelj Giovanni Guareschi v humoristični obliki popisuje svojevrstne ljudi Srednje Italije v dogodkih iz časov po drugi svetovni vojni. Nastopajo predvsem tri osebe: župnik don Kamilo, župan komunist Pepon in Kristus križani. Kazenski pohod Že nekaj časa dninarji niso imeli dela. Pa ■so se spomnili, da mora za delo skrbeti občina. Zato so se zbrali na trgu pred občinsko hišo in hrupno zahtevali, da se jim da prilika za zaslužek. Župan Pepon se je prikazal na balkonu in jim zaklical: »Pripeljite mi čimprej vse posestnike in lastnike podjetij. Potem bomo govorili.« Čez tri ure so iskani možje že stali v občinski sejni dvorani, medtem ko je spodaj na trgu valovila množica brezposelnih, grozila in zahtevala delo. »Gospodje,« je začel Pepon, »naša občina nima denarja, da da zaposlitev našim ljudem. Toda če da vsakdo izmed vas toliko tisoč lir, kolikor hektarjev zemlje ima, je problem rešen. Občina bo razpisala javna dela, ljudje bodo imeli vsakdanji kruh in mir bo v deželi. V nasprotnem primeru pa — si jaz umijem roke.« s Furja je stopil medtem na balkon in zbrani množici razložil županov načrt. Bil je sprejet z oglušujočim odobravanjem, ki je navzočim posestnikom napolnilo obraz z bledico. Čez čas so vsi pristali, da dajo prostovoljno tisoč lir podpore na en hektar. Vsi razen enega. Stari Verola, najemnik iz Campolarga, se je odločno uprl. »Ne dam beliča, čeprav me ubijete. Ko pride zakon, takoj, sedaj pa nič, in prav nič.« »Sami si bomo znali najti, kar nam gre,« je razdraženo vpil Furja. »Prav, kar pridite,« je momljal stari Verola. »Pot v Campolargo že poznate.« Pri tem je mislil na svoje sinove in vnuke, pa na svoje zete in može svojih vnukinj. Ti so znali dobro meriti in posestvo je premoglo petnajst pušk. Tisti, ki so že podpisali, so si grizli ustnice od jeze, da so se prenaglili. Tisti, ki še niso, so pa dejali: »Če ne podpiše Verola, mi tudi ne bomo.« Furja je sporočil Verolovo vedenje množici. Nekateri so bili zato, da stopijo gor in vržejo Verolo raz balkon, toda Pepon jih je pomiril, da se je nabralo denarja za dva meseca, medtem ko se bo že našel tudi način, da pregovore Verolo in ostale. Na videz se je zdelo, da je položaj v redu. Pepon je celo v avtu spremil Verola na njegovo posestvo in ga prepričeval, naj odneha, toda Verola je ostal nepristopen. Minil je en mesec in ljudje so začeli glasno zabavljati čez zakrknjene lastnike, ki jim nočejo dati prilike za skromen zaslužek. * Neko jutro pa so nujno poklicali don Kamila, naj obišče Verolovo kmetijo v Campolargo. Ko je prišel na mesto, se mu je nudil pretresljiv prizor: trte porezane ob tleh in na brestu je stal napis: Prvi opomin. Vinogradniku odrezati trto je večja hudobija, kot če bi mu odrezali nogo. Don Kamilo se je vrnil presunjen v župnišče, kot da bi bil videl dolgo vrsto umorjenih ljudi. Šel je naravnost h Kristusu. »Gospod, ljudje, ki so to storili, zaslužijo vislice!« »Don Kamilo,« mu je Kristus odgovoril, »ti pozabljaš, da sem prišel na zemljo zato, da rešim ljudi in ne da jih uničim. Strupeno kačo moreš streti, ne pa ljudi, ki so različni od živali in potrebujejo drugega postopka kot škodljive živali.« Tisto nedeljo je govoril don Kamilo o porezanih trtah s toliko presunjenostjo, kot da bi jih porezali njegovemu očetu, ki je tudi bil kmet. Tedaj pa je zagledal med verniki tudi Pepona. Njegov glas je postal sarkastičen in pridiga je zadobila drugo smer. »Zahvalim se ti, nebeški Oče,« je povzdignil svoj glas, »da si postavil sonce tako visoko, da ga nihče od ljudi ne doseže. Kajti v nasprotnemu primeru bi se utegnilo zgoditi, da bi ga nekdo, ki je politično drugega mišljenja, že ugasil svojemu nasprotniku. Le poslušaj, ljudstvo, glas svojih voditeljev! Lepe stvari te bodo naučili. Oni so tisti, ki trdijo, da moraš odvratnega čevljarja kaznovati tako, da mu odrežeš obe nogi.« Še isti večer je don Kamilo dobil obisk. Prišel je sam Pepon. »Danes zjutraj ste mislili name,« je začel svoj razgovor. »Kajnčda, don Kamilo, vi mislite, da sem jaz dal po- budo, naj se porežejo trte na Verolovem posestvu?« Don Kam.ilo je odkimal. »Ne! Vem, da si dostikrat nasilen, nisi pa nizkoten po značaju. A kljub temu, odgovornost je tvoja, kajti ti ščuvaš svoje pristaše.« »To ni res,« je ugovarjal Pepon. »Jaz jih mirim in držim nazaj, toda včasih mi uidejo izmed rok.« Don Kamilo je vstal in se trdo postavil pred Pepona_ »Pepon, ti veš dobro, kdo je porezal trte!« »Ničesar ne vem,« je trdil Pepon. »Pepon, nikar ne taji! Ti veš dobro in če še nisi postal zadnji izmed lopovov, je tvoja dolžnost, da krivce naznaniš. Kaj bi ti dejal o človeku, ki bi našel cigaretni ogorek med slamo in ga ne bi ugasil? Ali bi ga spoštoval? In tu gre za trideset trt, ki jih je brezvesten človek porezal, kot da bi bile trst na Padovem obrežju.« Pepon se je branil, toda don Kamilo ga je pestil, dokler mu niso ušle besede: »Ničesar ne bom povedal, tudi če me daste ob glavo! Ljudje iz moje stranke so poštenjaki, če izvzamemo tri nepridiprave.« »Ah, razumem,« je pomagal don Kamilo. »Toda priznal mi boš, da ti trije nepridipravi zaslužijo temeljito kazen, tako učinkovito, da bodo za zmeraj ozdravljeni.« »Bil bi podlež, če tega ne bi priznal,« je pritegnil Pepon. »Potem je vse v redu,« je zaključil don Kamilo. »Počakaj tukaj, da se preoblečem.« Čez dvajset minut se je prikazal don Kamilo, oblečen v belo žensko spodnje krilo, obut v škornje in z lovskim klobukom na glavi. Pepon ga je gledal poln začudenja. »Pojdiva!« je bil don Kamilo kratek. »Med potjio ti vse pojasnim.« Prišla sta do hiše prvega krivca. Pepon je moral poklicati svojega znanca na prosto. Komaj sta storila nekaj korakov, se je prikazal don Kamilo v svoji pošastni opravi, V rokah je držal strojnico. »Roke kvišku!« se je zadrl na ves glas. Oba sta dvignila roke in don Kamilo jih je osvetlil z žepno svetilko. »Ti — in pokazal je na Pepona — se zgubi od tod, ne da bi pogledal nazaj. Imam resen pogovor z drugim od vaju.« Don Kamilo je zagrabil trepetajočega Pe- ponovega tovariša, ga zavlekel na njivo, ga položil z ustmi proti zemlji in mu naložil na mehki del telesa deset udarcev z biči, ki bi celo povodnemu konju naježili dlako. »Prvi opomin,« je razložil. »Si sedaj razumel?« Mož je prikimal. Na dogovorjenem mestu je don Kamilo spet našel Pepona. Nadaljevala sta pot in delala načrt, kako ujameta drugega zlikovca. Toda ta je sam olajšal delo don Kamilu. Kajti ko sta se približala bajti, je mož pravkar stopal k vodnjaku, da zajame vodo. Pe-ponu se še pokazati ni bilo treba. Opravil je vso zadevo don Kamilo s pripombo, da gre za prvi opomin. Don Kamilo je bil od kaznovanja že kar utrujen in roka ga je skelela; kajti svoj posel je vestno opravil. Smatral je za potrebno, da se malo odpočije. Usedel se je kraj poti skrit za košato grmovje in si prižgal debelo »toskano«. Toda čut dolžnosti je bil večji kot prijetni užitek, kii mu ga je nudila cigara. Počasi jo je ugasnil in se nato obrnil k Pe-ponu: »Sedaj nama ostane še tretji!« »Tretji sem pa jaz,« je dejal Pepon. Don Kamilo je bil na tem, da se sesede. »Ti?« je jecljal. »In zakaj?« »Če ne veste vi, ki imate odnos do nebeškega Očeta, kako hočete, da vem jaz?« je vpil Pepon. Nato si je odvrgel suknjo, si pljunil v roke, jezno zagrabil za drevo in se zadrl: »Udari krepko, če ne udarim jaz!« Don Kamilo ni dejal ničesar. Le tiho se je odstranil. Nemudoma se je zatekel pred Kristusa. »Gospod,« je začel še ves presunjen, »nisem mislil, da je Pepon zmožen tako nizkih dejanj . . .« »In jaz nikdar, da moj duhovnik ponoči vrši kazenske pohode.« »Jezus, ali nisi tudi ti z bičem izgnal nevredne prodajavce iz templja?« se je branil don Kamilo, kakor se je vedel in znal. Nato je začel koračiti po prazni cerkvi. Čutil se je ponižanega in užaljenega. Da ga je Pepon tako grdo prevaril, ga je grizlo prav do zadnjega vlakna telesa. Končno se je oglasil Kristus: »Don Kamilo. le kaj si toliko greniš življenje? Pepon se ti je obtožil in svoje dejanje obžaluje. Sedaj boš ti hudobnež, če ga ne odvežeš od greha. Stori svojo dolžnost, don Kamilo!« Jezerski vrh (I21f> m), eden izmed mejnih prehodov med Jugoslavijo in Avstrijo. Nekaj trenutkov nato je bil don Kamilo že v Peponovi delavnici. Rdeči župan je bil pravkar sklonjen nad avtomobil in jezno pritrjeval velik vijak. Ostal je v položaju in mirno sprejel deset udarcev z bičem, ne da bi trenil z očmi. »Ego te absolvo« — »Jaz te odvežem« — je tako zaključil don Kamilo svoj kazenski pohod. Nato je vrgel bič daleč proč od sebe in se zadovoljen vrnil domov. Toda ponoči se mu je bič znova prikazal. Videl je, da je pognal korenine. Nato so se prikazali listi trte in takoj nato zreli grozdi. Pravici je bilo zadoščeno. (Drugič naprej) Ali veste . . . ... da je bil znameniti Radecki, ki je v bitki pri Custozzi 1848 premagal Piemonte-zarje, avstrijski maršal, vojskovodja in državnik, Čeh, Ivan Jožef Vaclav Radecky? Rad se je mudil v Tržiču na Gorenjskem, kjer je imel svoja posestva. \J