Poštnina platana v gotovini! list za Clane vzajemne zavarovalnice v liubliani t Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za Slane Vzajemne • Izdajat Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16*—. I Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22. LETNIK III. APRIL 1938 O bupjsfön zmnieuunS&iic Tudi zelo pametni ljudje mnogokrat živijo v prepričanju, da so zavarovalnice kapitalistična podjetja, ki razpolagajo z brezmejnimi gmotnimi sredstvi. Eni sodijo tako zaradi velikih palač, ki jih gradijo zavarovalnice, drugi zopet po letnih zaključkih, ki izkazujejo milijone. A tako morejo soditi le ljudje, ki bistva zavarovanja ne poznajo. Vprašam samo: Kdo je bogataš, ali tisti, ki neko premoženje upravlja, ali pa tisti, ki tako premoženje poseduje? Vsakdo ve, da je bogataš slednji, upravitelju pa se dobro godi le v toliko, v kolikor je vesten, pošten in pravičen. Prav podobno tudi premoženje, ki ga izkazuje zavarovalnica, ni njena last v tem smislu, kot je graščina last graščaka. Ne. To premoženje je le zavarovalnici zaupano splošno dobro, ki je namenjeno izključno zavarovancem. Zavarovalnica je le hranitelj premijskih rezerv, ki se zbirajo iz vplačanih premij in so last zavarovancev, katerim jih mora zavarovalnica vrniti v obliki odškodninskih zneskov ali zavarovanih vsot, kadar nastopi zavarovalni primer. Pri požarnem zavarovanju mora plačati zavarovancu odškodnino, če je nastala požarna škoda, pri življenjskem zavarovanju pa mora izplačati zavarovano vsoto bodisi ob doživetju zavarovancu bodisi ob prejšnji smrti koristniku police. Kakor hranilnice niso lastnice vlog, ki jim jih zaupajo vlagatelji, tako tudi zavarovalnica ni lastnica iz vplačanih premij nastalih premijskih rezerv, katere v glavnem tvorijo ono premoženje, ki ga mnogi pri zavarovalnicah ne razumejo. Razlika pa je v tem, da so hranilne vloge, če ni drugega dogovora, plačljive na zahtevo vlagatelja, zavarovalnica pa je dolžna plačati odškodnino ali zavarovano vsoto šele tedaj, ko nastopi zavarovalni primer. Vsak vestni upravitelj odnosno hranitelj gleda, da zaupano mu premoženje umno in za pravega lastnika donosno upravlja. Zato zavarovalnica nalaga del zaupanih ji denarjev v gradnjo rentabilnih poslopij. V poglavje rentabilnosti pa spada tudi, da si preskrbi v lastni hiši cenene in ugodno ležeče poslovne prostore, ki bi jih morala v tuji hiši drago Plačati. Ker obstoji to napačno mnenje, da so zavarovalnice brezmejno bogate, bi lastniki hiš zahtevali čisto neprimerne najemnine na škodo onega premoženja, ki ga zavarovalnica 1® hrani odnosno upravlja in za katerega vestjo upravljanje je zavarovancem moralno in {^zensko odgovorna. — Vsaj osrednje poslopje zavarovalnice je navadno mogočneje grajeno. To pa zopet ne zaradi razkošja, temveč da zavarovalnica tudi na zunaj kaže svojo ^oč in veljavo. Dandanes je že taka miselnost Ila svetu, da bi ljudje težko zaupali zavaro- valnici, ki bi poslovala v kaki zakotni podrtiji. Seveda pa vsaka dobro urejena zavarovalnica pazi, da gradi le taka poslopja, ki toliko nesejo, da se v njih naložena glavnica primerno obrestuje. Mnogi so mnenja, da bi morale zavarovalnice iz zaupanega jim imetja dajati svojim zavarovancem posojila, kajpak po čisto nizki obrestni meri in sploh pod najugodnejšimi pogoji. Ta zahteva je postala posebno živa v času, ko hranilnice in posojilnice zaradi za-mrznjenja vlog niso mogle dovoljevati posojil. Glede tega je pa treba vedeti, da je dovoljevanje posojil pri zavarovalnicah urejeno z Uredbo o nadzorstvu nad zavarovalnicami, po kateri more zavarovalnica le en del premijskih rezerv naložiti v posojila in to — poleg posojil na lastne življenjske police — le v hipotečna posojila. Ta posojila morajo biti vknjižena na prvem mestu nepremičnine in ne smejo presegati 35% prometne vrednosti dotične nepremičnine. Zavarovalnica, ki bi drugače ravnala, bi kršila zakon, a škodovala s tem lahko tudi svojim zavarovancem. Solidna zavarovalnica pa pri podelitvi posojila ne upošteva samo zakonitih določb, temveč gleda tudi, da da posojilo le osebi, ki je dober in varčen gospodar ter že s svojim dobrim glasom jamči, da bo posojilo v redu odplačal. Pa tudi to jo mora zanimati, v kakšne namene se bo posojilo porabilo. Nikakor ne bi bilo prav, če bi zavarovalnica z zaupanim ji denarjem komurkoli omogočila špekulacijo. — Vse to so načela, ki jih vrli možje po naših zadružnih posojilnicah prav dobro poznajo in razumejo. Zavarovalnica je dalje dolžna skrbeti, da se vse njeno premoženje primerno obrestuje. Premije v življenjskem zavarovanju so n. pr. poleg drugih činiteljev kalkulirane tudi na gotovi višini obrestne mere. Ce obrestna mera ne bi dosegla določene višine, bi bilo treba povišati premije. Zato more samo tisti, ki o zdravem zavarovalstvu nima nobenega jasnega pojma, trditi, kakor da bi lahko zavarovalnice dajale posojila po 2 ali 3%. Zapomnimo si: le zavarovalnica, ki se drži spredaj povedanih načel — in teh se mora držati vsaka prava zavarovalnica — nudi zavarovancu polno jamstvo, da ne bo nikdar doživel razočaranja. Ker se v preteklosti teh načel nekatere zavarovalnice niso držale, so tudi žalostno propadle na veliko škodo našega narodnega gospodarstva. Dober nasvet. Pavlin: »Pomisli! Imam psa, ki me zavoha na dva kilometra daleč. Kaj praviš k temu?« Peterlin: »Hm, kaj bi rekel! Okoplji se!« ŠTEV. 4 Poslani ud Mstiorieve družbe —< nuistareiše suroenske iiudske kndževne družbe! Gornjo rešitev februarske nagradne zlogov-nice nam je poslalo veliko število naših vnetih reševalcev. Izmed njih so bili za knjižne nagrade izžrebani: Brunet Jože, Ljubno ob Savinji 72; Ramovš Viktor, delavec, Mala vas 43, p. Ježica pri Ljubljani; Notar Jera, posestnica, Dobje 4, p. Poljane nad Škofjo Loko; Štrukelj Milan, dijak, Borovnica št. 15; Ivanc Marija^ Ljubljana, Florijanska ul. 10; Perko Ivan, župnik, Šmarjeta pri Novem m.; Kovač Franc, delavec, Šoštanj, Grajska 9; Pirnat Leopold, šofer, Zg. Gameljne 16, p. Št. Vid nad Ljubljano; Ferme Gothard, župnik, Nova Štifta, p. Gornji grad; Škof Leander, dijak, Ljubljana, Korytkova ul. 26, I. nadstropje. Naštetim pošljemo do konca meseca marca vsakemu po eno lepo vezano slovensko knjigo. * Pripomba: Nekateri želijo, da bi vedno objavljali cele rešitve zlogovnic in ne le končno rešitev. Uredništvo tej želji žal ne more ustreči, ker bi zaradi omejenega prostora morale potom izpasti druge bolj zanimive stvari. UpOZOtllDl Bergant Adolf, Ljubljana, Mala čolnarska 7, ni več zastopnik Vzajemne zavarovalnice, oddelka »Karitas«, in nima pravice niti sprejemati novih članov niti kasirati denarja! »KARITAS« posmrtninsko zavarovanje, Ljubljana. Zahvala Podpisana Bezjak Terezija, Pekre pri Mariboru št. 65, se zahvaljujem zavarovalnici »KARITAS« za kulantno izplačilo dvojne zavarovalne vsote, katero mi je izplačala ob smrti mojega moža, ki se je smrtno ponesrečil pri razkladanju drv. Pekre, dne 12. februarja 1938. Bezjak Terezija 1. r. Trgovci! Oglašajte v »Naši moči« Lesce plugi okopalniki. osipal-niki, izruvači za krompir in brane najuovejše izdelave zelo poceni. Naročila pošljite na naslov: LESCE plugi - Ltubitana. Sv. Petra c. 60. Sprejemajo se zanesljivi krajevni zastopniki, Ne vemo ne ure ne dneva ... V ladnjcm času je »KARITAS« izplačala cele zavarovane vsote ab smrti sledečih članov in članic: Šmon Anton, Podgorje 74, Slovenjgradec; Ivančič Marija, Dravinjski vrh 36; Kancler Anton, Slivniško Pohorje 16; Požgan Marija, Sv. Kungota 5, Hajdina pri Ptuju; Raček Jožef, Maribor, Miklošičeva 2; Turnšek Jera, Maribor, Mlinska 40; Kumer Antonija, Podvin 54, Polzela; Vesel Cecilija, Gora pri Sodražici 18; Doblšek Matija, Ravne 136, Šoštanj; Karneža Neža, Stogovci 8, Ptujska gora; Žgajnar Janko, Gabriče 11, št. Janž na Dol.? Tehovnik Marjana, Zg- Senica 20, Medvode; Skorja Jožef, Ojstro 29, Laško; Oblak Alojzija, Maribor, Kralja Petra c. 11; Gibičar Štefan, Korovci, Cankova; Debevc Frančiška, Ljubljana, Gosposvetska 18; Gunčar Josip, Kranj, Tvrševa 2; Anžel Alojz, Ptuj, Mestni vrh 54; Pristovnik Anton, Sojek 3, Vojnik; Gorenc Marija, Ljubljana, Trnovska 10; Bremšak Katarina, Gmajnica, Komenda; Uršič Janez, Cetena Ravan 4, Poljane nad Škofjo Loko. Grošelj Marija, Sevnica 92: Lavrine Janez, Puštal 4, Škofja Loka: Oman Lucija, Podkoren 32, Kranjska gora; Merc Jera, Gruškovje 36, Podlehnik; Krampi Antonija, Zg. Gortina 9, Muta; Gorče Marija, Maribor, Smetanova 22; Lindič Terezija, Sv. Vrh 24, Mokronog; Sotlar Alojzij, Vevče 18; • amar Anton, Loka 7 pri Zidanem mostu; Žarn Terezija, Kalce 5, Krško; Novak Lovro, Stopno 18, Makole; Kejžar Katarina, Jesenice, Ruardov trg 1; Mcrmolja Ivan, Ljubljana, Bolgarska 17; Prašnikar Marija, Glince, c. XVII. št 15, Vič-Lj. Ouk Katarina, Zaplana; Potisk Neža, Zg. Laze 7, Studenice; Lutman Andrej, Maribor, Tržaška 8. Na posledicah nezgode je umrl Bezjak Franc, Pekre 65, Limbuš, zato je »Karitas« izplačala dvojno zavarovalno vsoto. V februarju 1988 je pristopilo v »Karitas« 1030 novih zavarovancev. »KARITAS«. Pesem polio je ganljiva zgodba naše kmečke zemlje in njenih ljudi. Iz nje veje čar pristnega slovenskega življenja in občutja. Knjižica, ki jo krasi lepa dvobarvna slika, stane 10 din s poštnino vred. Naročajte jo na naslovu: Urednik »Naše moči«, Ljubljana, Miklošičeva cesta 19. Nasveti in navodila, kako uspešno uporabljamo najrazličnejša sredstva za čiščenje oblek in drugih predmetov v gospodinjstvu, so vsaki gospodinji nujno potrebna. Zato si nabavite za 8 din knjižico »Praktični nasveti gospodinji«. Plačljivo tudi v pisemskih znamkah. Naroča se pri upravi »Vigredi«, Ljubljana, Masarykova cesta 12, Vzajemna zavarovalnica 21 Psscplnlie pužliftieiBe Zamrzio vloge se odtajajo. Gotovo je eden največjih dogodkov zadnjih tednov veselo dejstvo, da začno znova delovati kmečke posojilnice. Šest let in pol je trajala denarna kriza in povzročila, da so zamrznile skoro povsod vloge po posojilnicah. Ljudstva se je prijelo nezaupanje, ko je videlo, da svojih prihrankov ne more dvigniti kot bi bilo potreba. Trpeli so pri tem vlagatelji, M so v resnici potrebovali denarja, trpeli so tisti, ki jih je navdajal strah, da bi bile vloge izgubljene, trpeli so voditelji posojilnic, ki so se morali tako rekoč boriti s potrebnimi in s preplašenimi vlagatelji. Sedaj bo tega trpljenja konec, sedaj je nepotreben vsak strah. Gotovo je, da noben vlagatelj ne bo izgubil nobenega dinarja pri posojilnicah, ki so imele naložen denar pri Zadružni zvezi, gotovo je, da bo postopoma popolnoma obnovljen obtok denarja in bodo oproščene od dosedanjega zamrznjcnja vse hranilne vloge. Poštna hranilnica je dovolila v ta namen posojila posojilnicam proti zastavi tistih terjatev, ki jih imajo posojilnice proti Privilegirani agrarni banki iz oddaje kmečkih dolgov. Zastavijo tudi obveznice, ki so jih dobile posojilnice od države kot odškodnino za oddane kmečke dolgove. Tiste posojilnice tedaj, ki so imele ves denar v kmečkih dolgovih, dobe denar za izplačevanje vlog od Poštne hranilnice preko svoje zveze. Tiste pa, ki so nalagale denar pri Zadružni zvezi, dobe denar od Zadružne zveze v Ljubljani, kateri je dala na razpolago dravska banovina 63 milijonov. Te si je banovina izposodila pri Poštni hranilnici z namenom, da zagotovi likvidnost kmečkih posojilnic. Iz teh posojil je prejela Zadružna zveza za kmečke posojilnice v zadnjih štirih tednih 130 milijonov dinarjev. Te vsote zadostujejo za postopno oprostitev vlog. Pri eni posojilnici bo šlo hitreje, pri drugi počasneje, ker niso vse v enakih okoliščinah, šlo bo pa povsod. Naloge naših kmetov. Nezaupanje, ki je dosedaj vladalo, mora sedaj izginiti. Ce je imelo poprej videz upravičenosti, je sedaj čisto neupravičeno. Dolgo je trajalo, preden je prišlo do novega obtoka denarja po naših posojilnicah in zato je razumljivo, da je marsikdo bil nezaupljiv. Toda sedaj je treba pre- Ludovik Puš: magati vsako nezaupanje. Večina teh posojilnic je čisto kmečkih posojilnic. Zrastle ao iz naše vasi in delale za kmeta. Žalibog bo kmet vedno potreboval posojila. Dobil jih bo po nizki obrestni meri le, če jih bo iskal v domači posojilnieL Zato pa je potrebno, da tudi ves kmečki privarčevani denar priteče v domačo posojilnico. Ze ustanovitelji prvih posojilnic na kmetih so postavili načelo: Kmečki denar v kmečke posojilnice. In to velja še danes, če hočemo govoriti o zavednem kmečkem stanu. Denar, ki teče v mesto, ne oplojuje več kmečkega gospodarstva, ampak mestno. Sedaj pa, ko je obnovljen obtok po posojilnicah. naj priteče zopet vanje ves denar, ki je na kmetih. Kaka škoda, če ostaja doma v skrinjah na razpolago tatovom, namesto da bi bil varno shranjen v blagajnah posojilnic, ki so zoper vlom-sko tatvino zadostno zavarovane pri Vzajemni zavarovalnici. Razume se, da so nove vloge vedno izplačljive. Neso pa seveda tudi primerne obresti. Polagoma pa gotovo! Nikoli ni noben denarni zavod držal vsega denarja v svoji domači blagajni Denar mora v posojila in naložbe, da nese obresti, ki jih hočejo vlagatelji. Zato tudi noben denarni zavod na svetu ne more takoj izplačati vsem vlagateljem vseh vlog. To tudi samo po sebi ni potrebno. V rednih razmerah dviga namreč le tisti, ki denar rabi. Mi prihajamo sedaj v redne razmere. Zato bodo tudi naše posojilnice lahko tistim, ki so v potrebi, postregle. Ker pa je ta doba nezaupanja rodila marsikakega sitneža in marsikakega nasilneža, zato bodo posojilnice oproščale vloge od zamrznjenja postopoma. Vsaka si bo po svojih razmerah napravila načrt in po ujem izplačevala. Niso vsi kraji in vse razmere povsod enake. Počasi bo vedno več vlog prostih in v doglednem času bo prosto vse. Cim prej se pa bodo ljudje navadili, da posojilnice zopet mirno delujejo, tem prej bo prišlo do popolne prostostL Vsi preudarni ljudje po deželi ndj bi sedaj s svojim vplivom pomagali, da .pride hitro do polnega pomirjenja. To bo v korist vsakemu kraju in v korist celemu kmečkemu stanu. Glavno je pač, da se lahko z gotovostjo reče, da je denar varen in kdor ga res potrebuje, ga že sedaj more dobiti. Vsi sme Iz kmet& Veste, kako je zapisano v knjigi, ki popisuje minule dni slovenskega naroda? Takole: »Edino slovenski kmet je s svojo žilavo vztrajnostjo in prirojeno konservativnostjo ohranil Slovencem ozemlje, na katerem so se do danes obdržali... V političnem življenju imajo kmetje, ali kar je že skoraj isto, Slovenci... pasivno vlogo. (Milko Kos, Zgodovina Slovencev str. 207.) Tako pravi zgodovina, ki dejstev ne izvija iz trte, marveč vsako stvar postavi takšno pred človeka, kakršna je v resnici bila. Torej: vsi drugi stanovi so utonili v tujem morju. Plemič že zdav-naj, saj pristnega domačega plemstva Slovenci sploh nismo mogli imeti, ker se je vse ponemčilo, še preden je dobilo »plavo« kri. Za plemičem je šlo ostalo: višji duhovnik, meščan, uradnik, valpet. Komaj je zlezel iz slovenske kmečke hiše na vidnejše mesto, je že pozabil na svoj rod in svoj jezik. Samo kmetje so bili in ostali SlovencL In če smo danes Slovenci še pod božjim soncem, se moramo vsi brez razlike in izjeme zahvaliti kmečki hiši in bi nihče med nami tega nikdar in nikoli ne smel niti za trenutek pozabiti. Pravijo, da se zgodovina v nekih ozirih ponavlja. Kako bf se ne, saj jo oblikujemo ljudje, ki smo v bistvu enaki sedaj kakor pred tisoč in dva tisoč in več leti! In res se ponavlja. V tem namreč, da bi danes skoraj dobesedno lahko zapisali oni zgoraj navedeni stavek... »Slovenski kmetje, ali kar je že skoraj isto, Slovenci...« V resnici smo mi le še na kmetih v strnjeni vrsti Slovenci, povsod drugod se vrste redčijo — kakor nekdaj. Ce hodiš po naši lepi zemlji, marsikaj doživiš. Oni dan sem sredi ponosne Gorenjske, kjer so nekoč brižinski škofje stolovali, stopil na postaji po karto. Pa zaslišim, da pristen slovenski človek noter v okence ponavlja: »molim«. Kako to, si mi- slim,, da ta človek na tem mestu »moli«, namesto da bi prosil? Pa mi je takoj postalo jasno: mlad, zelen uradnik z juga je bil za okencem in se je ošabno košatil s svojim materinskim jezikom, slovenski izobraženec pa se mi je zdel pred njim kakor njegov hlapčič. Nič dragega mi tedaj ni šinilo v glavo, kakor da jih ta pred okencem (ne oni za njim!) zasluži pet in dvajset — druge pomoči mu itak ni! Vozim se z železnico po štajerski deželi. Sopotnik se pogovarja z damo. Poznalo se mu je, da je pristen Slovenec in vendar sta ves čas govorila »jugoslovenščino«, ker je bila dama očividno Hrvatica ali Srbkinja. Sem si mislil: naj bo, drugače bi se morda ne razumela lahko. Pa ti pride sprevodnik in je dama ž njim kar dobro slovensko govorila; iz poznejšega razgovora se je videlo, da je že mnogo let v Sloveniju Bo kdo rekel, da olika tako zahteva. Jaz pa pravim, da olika pa tudi narodnostni ponos veleva, da na slovenski zemlji govoriš s človekom ki zna naš jezik, po slovensko — drugače kažeš javno, da si hlapec. Ta gospod je bil iz »boljših« krogov, še ne daleč od kmečke prsti... Vozim se nazaj po isti progi. V voz pride druščina mladih gospodičen — tudi iz »boljših« krogov. Govorijo nemški. Vsem se je na izreki videlo, da so slovenske krvi, razen ene edine. Spet sem jih opravičeval: olika zahteva, da z Nemko nemško govore, ker ne zna slovenščine. Pa se izkaže, da zna tudi Nemka dobro slovenski, čeprav nekoliko trdo. Od slovenskih gospodičen je olika zahtevala, da po nemško govore z edino Nemko, a zanjo predpisi olike na slovenski zemlji niso veljavni. Rekli boste: staro pesem prepevaš, prijatelji Obrabljena je že In bo prav, če nehaš. Ni tako. S temi zgledi, kakršnih bi lahko še naitel, hočem povedati resnico, da s» naša slovenska zgodovina ponavlja. Vse, kar zleze malo proč od kmeta, se nam Slovencem kmalu zgubi v nekem prečudnem svetovnjaštvu, pri katerem je časti in spoštovanja vredno le, kar je tujega, domače, slovensko je samo tarnanje o naši majhnosti in revščini. Le kmet je — kot nekoč — zvezan z zemljo, ki je slovenska; le kmet zato narod ohranja v jeziku, veri, izročilu, pesmi, navadi. Toda kmet je kakor nekdaj v tej borbi osamljen — zraven tega mu pa preti še gospodarsko propadanje. Zato se £e tudi on maje. Ali smo vsi Slovenci skup že kdaj resno premislili, da smo v tisoč letih zaradi takšnih razmer izgubili dve tretjini svoje zemlje? In če se zgodovina ponavlja v odtujitvi izobraženejših slojev od kmeta, kdo nam jamči, da se ne bi ponovila tudi ▼ izgubi naše slovenske zemlje? Kakšna je sveta dolžnost slehernega slovenskega človeka, ko bomo letos praznovali 20 letnico, odkar nam 'ni treba več biti nikomur sluga in hlapec? Nedavno je bilo nekje zapisano: »Mi vsi smo iz kmeta. Pri nas ne moreš videti nobenega uglajenega gospoda, ne lepe gospodične ali samozavestne gospč, tudi od dela umazanega tovarniškega delavca ne, da se ne bi njegovih čevljev držala kmečka prst.« Mislim zato, da je naša edino prava pot tista, ki drži nazaj k našemu kmetu. Od najvišjega gospoda do zadnjega delavca bi morali vsi kreniti po tej poti in se z izvirom naše narodne moči strniti v eno samo močno narodno skupnost. Morali bi v korenini izpremeniti svoje mišljenje o našem kmetu; saj ima res marsikatero napako, ali v bistvu je trden in zdrav. Nikjer in nikoli bi ne smel biti ta živi vir, iz katerega teče iz vse zgodovine do danes naša narodna moč, predmet omalovaževanja, zapostavljanja, manjvrednosti... Nihče se ne bi smel več predrzniti, da bi označeval, kar je posmeha vredno, zaostalo, omejeno, staromodno z izrazom »kmečko«. In nihče ne bi smel lahko-mišljeno zapravljati na zgoraj opisani način'in še «a na sto drugih načinov svete dediščine, ki nam jo je v žilavi borbi ohranil slovenski kmet. Mi vsi smo iz kmeta. Opustimo in zavrzimo svoj kozmopoliti- i* oksfoeda močno in dobro izdelane ' Is belega platna bres ovratnika 17 ’ 24 26$$ß0»e31 is TUKINGA močne, športni is FINEGA PO-PL IN A moderne barve in vzorci TBIKO SBAJCE rasličnih modnih barv 851 CENIK IN VZORCI ZASTONJ zem, v kolikor nam je v škodo, in obrnimo svoje oči tja, odkoder smo — v slovensko kmečko hišo. - Ali veste. Dr. Alojzij Kuhar, Ljubljana: Usiše sil msm ura Kuraaiaitke Ne moremo in ne smemo reči, da so nas zunanjepolitični dogodki v zadnjih dneh meseca februarja prijetno dimili. Pri tem ne mislimo na pomemben preokret v zunanji politiki Anglije, ki se je modro odločila za takojšnja pogajanja z Italijo, da odstrani napetosti na Sredozemskem morju. Tudi ne mislimo na razna druga prerivanja med veiesilami, ki so prišla do krepkega izraza v velikem Hitlerjevem govoru dne 20. februarja. Mi mislimo na našo neposredno bližino, na srednjo Evropo, kjer leži in se razvija naša država, na severne meje naše domovine, ki se dotikajo velike nemške narodne celine. Tu so se v ostrih obrisih pojavili dogodki, ki nas kot državo in kot narod živo prizadenejo in ki so proti koncu meseca februarja ves severni del države zavili v kopreno resnične zaskrbljenosti. Kaj se je zgodilo? Nič več in nič manj kakor to, da je nemška država, izvajajoč program narodnega socializma, ki stremi za tem, da bi čim več Nemcev spravil pod streho Nemčije ali vsaj pod kulturni vpliv nemškega naroda, po svojem najvišjem predstavniku jasno izpovedala svojo težnjo, da vzame pod svojo zaščito vse tiste Nemce, ki žive ob njenih vzhodnih mejah, to je v Av-•triji in na Češkoslovaškem in da v ta namen zahteva, da se hitlerjevskim organizacijam podeli Popolna svoboda udejstvovanja tako v Avstriji kakor v nemškem delu Češkoslovaške. Z drugimi besedami, Nemčija je z večjo težo pritisnila na svoje vzhodne meje in s tem dala javen izraz, da *eli, da se njen gospodarski, politični in kulturni vpliv razširi proti vzhodni Evropi vzdolž sinje Donave. V Avstriji si je hitlerjevska organizacija takoj Pomagala na noge in z obsežnimi manifestacijami Pokazala, da je zelo močna in pripravljena pro-fTam narodnega socializma zanesti po vsej Avstri-j1 do skrajnih meja države. Torej čez vso Koroško dl tudi slovenski del koroške zemlje. Torej do baravank in do Slovenskih goric in do Slovenske *rajine, koder teče državna meja Jugoslavije. Nas bi notranjepolitični dogodki v Avstriji ne I saieli vznemirjati. Avstrija je samostojna država j in si naj ureja svoje notranjepolitično življenje, kakor spozna, da je za njo dobro. In vendar so nas vznemirili. Odjek februarskih dogodkov, ko so hitlerjevske kolone začele korakati po Štajerskem in Koroškem, je pokazal dovolj jasno, da ima naše ljudstvo silno dober politični posluh, kadar gre za njegove življenjske interese. Narodnosocialistično gibanje je v svojem bistvu najmočnejše nemško nacionalno in osvajalno gibanje, ki je kedaj koli v zgodovini zajelo nemški narod. Naše ljudstvo to ve, ali se te resnice vsaj podzavestno živo zaveda. A ko torej zavlada narodni socializem v Avstriji, so koroški Slovenci, ki imajo v mednarodni pogodbi zajamčeno pravico do kulturne samobiti, izpostavljeni najbolj okrutnemu preganjanju od strani pokreta, ki niti priznati noče, da na Koroškem živi kdo drugi kot pa pristuokrvni Nemci Ali je čudno, če se naše ljudstvo in ž njim vred vsa država vznemirja zaradi usode, ki preti naši narodni manjšini, in če nehote izraža željo, da bi narodni socializem v Avstriji ne zmagal? Toda še en drug razlog smo imeli, da smo pozorno prisluhnili, ko se je začel po Avstriji razlegati krik narodnih socialistov. Od davnih časov smo sosedi nemštva. Korak za korakom v trdem, neenakem boju smo se jim umikali in jim prepuščali kos za kosom lepe slovenske zemlje. Nemštvo je pritiskalo proti Jadranu. Imelo je že izračunano, kedaj bo do njega prodrlo čez podjarmljeno slovensko zemljo, ki je danes bistveni del Jugoslavije. Po vsej Sloveniji tja do Trsta so že stali stebri za nemški most. šele svetovna vojna je te račune, ki bi jih bili morali plačati Slovenci, prekrižala. Narodni socializem je obnova teh teženj. Obnova in stoodstotna okrepitev. Ali je čudno, če je po vsej severni meji naše država šel val zaskrbljenosti ob novici, da je narodni socializem zavladal na ogromnem ozemlju, kjer prebiva 75 milijonov ljudi, in da je ta ogromna politična, gospodarska in kulturna teža pritisnila na našo severno mejo, ko pa vemo, da bo silila dalje, dalje do morja in da jo nobene mednarodne pogodbe ne bodo vzdržale, ako se počne valiti? Končno pa tudi nismo pozabili, da je že da vsebuje človeško telo okrog 5 litrov krvi; da se je prva svetovna razstava vršila 1. 1856. ▼ Londonu; da je na svetu vsega nad 14 milijonov Judov; da je prvi pisalni stroj napravila tvrdka Re-mington leta 1873.; da rastejo najvišja drevesa (do 150 m visoka) v Avstraliji in se imenujejo eukalipti; da je sikstinska kapela v Vatikanu, sikstin-ska Madona pa v galeriji slik v Dresdenu; da se nahaja največja oljnata slika na svetu v tako imenovani palači dožev v Benetkah in da je to »Raj«, ki ga je naslikal v širino 22 m in višino 7 m slavni slikar Tintoretto; da traja ena runda pri boksarskih tekmah komaj 3 minute; da lahko da dobra krava na leto toliko mleka, da napravimo iz njega do 80 kg surovega masla; da je od petih znamenitih modrijanov Sokrata, Spinoze, Kanta, Schopenhauerja in Nieta-scheja bi! samo eden oženjen, namreč Sokrat, in še ta nesrečno; da vsebuje les iglastega drevja mnogo vei vode kot les listnatega drevja; da so abecedo iznašli najbrž Feničani; da je v svetovni vojni pomrlo 13 milijonov ljudi; da je najmanjša država v Evropi Monaco, ki meri le 22 kv. km; da govori prebivalstvo sveta okrog 1000 raa-ličnih jezikov; da je španski pesnik Lope de Vega napisal 1500 različnih gledaliških iger; da je Napoleon potreboval le 12 let, da jo napredoval od stotnika do cesarja. SAMO POLOVICO KVASA? Ne, ker bi kruh ne bil dober. Prav tako je tudi pri kuhanju kave. Če hočete, da bo kava močna, okusna in tečna, ja treba vselej dodati dobro mero Pravega Francka. Suh po izpuhtevanju telesa takoj in tramo odpravi SAWQ3E53. Varuje obutev in perilo. Zahtevajte v lekarnah, drogerij ah. parfumerijah in sličnih trgovinah. - Drogerija Jančigaj, Ljubljana, Krekov trg. (Bes. miu. nar. wir. 3U116) •e čudi? Za pranje je vendar rabila priznano dobro terpentinovo milo Zlatorog. To milo kljub svoji izdaN «osti opere vsako še tako zelo zamazano ali zaprano perilo tako temeljito, da je po pranju belo kot sneg, voljno-mehko in duhteče. TERPENTINOVO MILO ? PoiunjtM «etosi cDäUiD uspeti Ponavljanje je duša reklame, je rekel neki reklamni strokovnjak. Kako prav ima, dokazuje vsakdanje življenje. Če se hočemo česa na pamet naučiti, ponavljamo to tolikokrat, da nam ostane v spominu. S svojim oglaševanjem hočemo doseči, | da ostane naša trgovina in naše blago občinstvu v § spominu. Z enkratnim ali redkim oglaševanjem | svojega cilja ne bomo dosegli, ker ljudi ne mo- | remo prisiliti, da bi en naš oglas tolikokrat pre- B birali, da bi ga znali na pamet. Človek je po- 1 ■abljiv in vsakdanje skrbi za obstoj mu ne dovolijo, da bi obdržal v spominn vse, kar enkrat, dvakrat mimogrede čita. Če pa bo redno našel v listu oglas, ki mu bo s svojo zanimivo vsebino dopovedoval, kako potreben mu je ta ali oni predmet, bo končno o tem tako prepričan, da sploh o tem dvomil več ne bo. Čudil se bo le, kako je mogel do sedaj biti brez tega predmeta. Mnogi naši trgovci se tega dobro zavedajo. Neprenehoma srečujemo njihove oglase v listih In njihove trgovine so nam zato že dolgo prav dobre znanke, čeprav jih še nikoli nismo videli. Ob prvi priliki pa, ko bomo rabili karkoli iz te ■troke, bomo to kupili v trgovini, ki je vzbudila ■ svojimi oglasi naše zanimanje. _ Do tvrdke, ki mnogo oglašuje, imamo nehote tudi večje zaupanje kot do neznane trgovine. Njeno stalno oznanjevanje že vnaprej izključuje dvome o njenem dobrem blagu in postrežbi. Končno narekuje potrebo rednega oglaševanja I« dejstvo, da sc tudi konkurenca poslužuje tega sredstva za pridobivanje novih naročnikov. Če ■mo tudi reden in dolgoleten odjemalec neke trgovine, s tem še ni rečeno, da moramo svoje potrebe kriti izključno le v tej trgovini. Če nas do drug trgovec vedno znova vabil, naj kupimo T»aj enkrat v njegovi trgovini, se lahko zgodi, da bomo naredili ta poizkus. Ali se bomo potem Trnili v našo prejšnjo trgovino, je veliko vpra-Imije. Ne samo za pridobivanje novih strank je potrebno oglaševanje, oglaševati je treba tudi zato, da si obdržimo naše dosedanje kupce. Trgovec, ki hoče svoje podjetje obdržati na dosedanji višini, oziroma si pridobiti še nove odjemalce, je primoran posluževati se stalnega oglaševanja. Denarja, ki ga izda za oglase, pa mu ne bo treba knjižiti pod izgubo; bogate •bresti mu bo donašal povečan promet. I. V. A1 cesarska Viljemova Nemčija sanjala o tem, da razprostre svoje gospostvo proti vzhodu, čez podjarmljeno srednjo Evropo dalje proti Balkanu in tja v Malo Azijo. Narodni socializem je te sanje, ki so utonile v krvi svetovne vojne, zopet oživil in ž njimi tudi oživil nevarnost nemškega prodiranja proti vzhodni Evropi. Na tej poti leži tudi naša država. Predrago smo jo plačali in preveč radi jo imamo, da nas ne bi zaskrbelo, ko smo j na severni meji opazili sence davnega sovražnika, in preveč nezvesti bi se samim sebi zdeli, če ne bi glasno opozorili vso jugoslovansko javnost na preizkušnje, ki smo si jih v neprestanih borbah v zgodovini nabrali, da se iz njih uči ves jugoslovanski narod. Narodni socializem je za nas z več ozirov hud nasprotnik. Nasprotnik koroških Slovencev, Kaj je avtomobil? Avtomobil je: Stroj za pokončavanje naših cest. Stroj za gaženje ljudi, gosi in kokoši. Priprava za oviranje cestnega prometa. Möra za zavarovalnice. Požiralec kilometrov. nevaren za slovensko ozemlje posebej, nevaren za našo državo. Zato želimo, da naj bi ostal čim bolj oddaljen od naših meja. Med nami in med njim naj leži neodvisna Avstrija, ki je potemtakem z našega jugoslovanskega stališča neobhodno potrebna obrambna postojanka za neoviran obstoj in razvoj naše države. Naše ljudstvo je februarske dni imelo srce na pravi strani. Zadihalo je v iskrenem rodoljubju in hvala Bogu, da so njegov nemir delili po vsej državi in da so v teku priprave, ki bodo nam na severu, ki smo najbolj izpostavljeni, odvzele moro, ki nas je tlačila. Op. uredništva, članek je bil napisan konec fe-j bruarja. Že zcEcet: SAMOPOMOČ! Zadnje tedne smo prejeli z vseh strani naše domovine številna vprašanja, kaj je z zavarovalno zadrugo »Jednota« iz Zagreba, ki pošilja po deželi svoje agente in deli v spakedrani slovenščini pisan list z naslovom »Jednota«. Večina vpraševalcev je že sama pogruntala, da gre za samopomoč, ter le zahteva, da v našem listu pojasnimo javnosti, kaj je s to samopomočjo, da ne bo spet nedolžnih žrtev. Poročajo nam tudi, da skušajo agenti te samopomoči prirejati javna predavanja pod okriljem ali s pomočjo gasilskih in drugih društev. Na ta način naj bi stvar dobila videz velike resnosti in ljudske potrebe. Zato je tem važnejše, da zlasti naši kmetovalci upoštevajo sledeče: Zavarovalna zadruga jJednota« je prava samopomoč. Kakšno mnenje imamo o samo-pomočih, smo že ponovno povedali. Vsej javnosti pa je še v bridkem spominu pojav tistih samopomoči, ki so iz naših ljudi izvabile milijone ter se je njih napihnjeno življenje končalo pred sodiščem in po zaporih. Razočaranje desettisočev, ki so v napačnem pohlepu nasedli takim samopomočim, je bila žalostna žetev tistih nesrečnih dni. In tudi drugače ni bilo mogoče. Le prave zavarovalnice, ki silno previdno poslujejo ter z zaupanim jim premoženjem pošteno gospodarijo, morejo nuditi zavarovancem polno gotovost, da jim bodo mogle izplačati ono, kar so po zavarovalnih pogodbah izplačati dolžne. Že način sam, kako se hoče »Jednota« vsiliti našim ljudem, je zelo sumljiv. Imamo za vso državo veljavno Uredbo o nadzorstvu zavarovalnic. Pod ta zakon spadajo tudi samopomoči. Poslovati bo mogla le ona samopomoč, ki bo za to dobila od ministrstva dovoljenje. Zato a bo morala prej predložiti dokaze, da je njena podlaga v skladu s splošno veljavnimi zava-rovalno-tehniškimi načeli, zlasti pa, da je njeno kapitalno kritje dovolj močno, da lahko samopomoč svoje obveznosti krije. Takih dokazov ne bo mogla predložiti samopomoč, ki terja svoje prispevke od članov šele potem, ko mora škodo že plačati. In kaj bo z vašimi prispevki ki bi jih že danes zaupali »Jednotk, ako »Jednota« dovoljenja za poslovanje v smislu Uredbe o nadzorstvu nad zavarovalnicami ne bo dobila? Ali je pametno taki samopomoči zaupati tudi ie eno samo paro? Vse obsodbe vredno pa je, da skuša »Jednota« v svojem lističu predstaviti prave in solidne zavarovalnice kot pijavke, ki iz ljudskih žepov vlečejo denar ter ga porabljajo za razkošne palače, za vzdrževanje številnega uradniška in za plačevanje kraljevskih plač svojim upravam. Pošteno bi bilo, da bi taka »Jednota« povedala, da predstavljajo prav te palače za zavarovance gotovost, da so zavarovani pri zavarovalnici, ki nekaj ima in zato tudi lahko vsak čas to plača, kar je plačati dolžna. Pošteno bi bilo, da bi »Jednota« povedala, da sama ničesar nima in da bo tudi v bodočnosti imela le toliko, kolikor ji bodo člani plačali za kritje škod. Ta plačila so pa zelo zelo negotova, zlasti še, če bi se višina odškodnin po velikih požarih izredno dvignila. Ogromna večina slovenskih gospodarjev ima danes svoja poslopja le zavarovana pri pravih zavarovalnicah. Teh pogodb ne more nihče razveljaviti in gospodarji so na nje vezani na več let. Zastopniki »Jednote« mamijo take gospodarje v svoje vrste, češ da jim bo »Jednota« poslala v pomoč svojega inženirja, če bi pogoreli in bi jih zavarovalnica hotela opehariti. To je seveda larifari. Odkod pa bo »Jednota« jemala denar, da bo te inženirje plačevala? Odkod ima »Jednota« oblastveno dovoljenje, da bi smela tako zaščito vršiti? Poštena domača zavarovalnica se drži zakonov in zavarovalnih pogodb in tako so koristi zavarovancev najbolje zaščitene. Končno je treba obsoditi dejstvo, kakor da bi šlo tu za neko kmečko samopomoč. Kdo pa so tisti gospodje »kmeti«, ki za to samopomočjo vedrijo? Predstavijo naj se nam in vsi bomo videli, da vodilni ljudje »Jednote« nimajo nič opraviti s pravimi kmetovalci. Prav isto je z izrabljanjem zadružne misli. Pri nas je smisel za pošteno zadružništvo zelo živ. Tudi zadružna izobrazba je na taki višini, da vsakdo ve ločiti med zrnjem in snetjem. Zato pa je tem bolj neodgovorno, če skuša kdo to zdravo zadružno miselnost kvariti z zadružno obliko neke samopomoči! Pokažite vrata ljudem, ki hodijo k vam s krinko dobrodelnosti, vzajemne pomoči in zadružništva, njih pravi obraz pa se vam porogljivo smeje, češ pa smo jih! Hvaležni bomo vsakomur, ki nam bo sporočil podrobnosti o pojavu te samopomoči. Pečenka za davkarijo. Vir dohodkov za zdravnike in kazenske zagovornike. Naprava za kaljenje nočnega miru. Aparat za plašenje konj. Tihi družabnik pogrebnega zavoda. Napake pel pašema Mnogo katastrofalnih požarov nastane prav zaradi tega, ker se delajo neodpustljive napake, ko je požar še majhen. Marsikateri požar bi lahko bil že v kali zadušen, če bi ljudje ne izgubili glave in smotrno pričeli gasiti. Zgodilo se je, da je začelo goreti v listnjaku. Na podu nad listnjakom je bilo spravljeno seno, ki je skozi špranje viselo v listnjak. Domačin, ki je opazil ogenj, je zagrabil škaf vode in ga butnil na takrat še malenkostni plamen. Posledica pa je bila, da je plamen pod vodnim in zračnim pritiskom bušnil kvišku in v hipu je začelo goreti tudi seno na podu. Tisti hip je že bilo poslopje zapisano pogubi. Ne tako! Taka mala ognjišča je moči uspešno gasiti le s škropljenjem. Če drugače ni mogoče, si pomagaš na ta način, da z rokami pljuskaš vodo iz škafa na ognjišče. Poznam drugi primer, ko je nastala škoda zgolj zaradi napačnega gašenja. Iz zaprte trgovine je prihajal dim. Sosedje so razbili vrata. Že so bili pri roki gasilci z brizgalno in v trgovino je planil ogromen curek vode. Voda je neusmiljeno zagospodarila po trgovini in nad tam postavljenim blagom. Kmalu se je dim razkadil. Komisija je nato ugotovila, da v trgovini sploh ni bilo nobenega plamena, temveč da je tlela le neka drobnarija v kotu. Če bi bili trgovino odprli in pustili, da se dim razkadi, bi bili tleče predmete lahko brez sleherne škode na blagu odstranili. Tako pa je nastala ogromna škoda na razbitih vratih in uničeni zalogi blaga. Primerov, ko nesmotrno gašenje povzroči več škode, kot bi je bilo treba, je še vse polno. Navedel sem le dva, da opozorim na to, kako je treba tudi pri nastajajočih požarih imeti glavo na pravem mestu in prvenstveno ugotoviti, kje, v kakem obsegu in zakaj gori. S pravilnim gašenjem bomo sebe obranili škode, koristili pa tudi zavaroval niči. Športniki! Zavarovanje za nezgode je nujno potrebno! j Zakaj pa? Saj nisem več majheni ! otrok, ki bi mu bilo treba vtepatil I čiščenje zob. Ali pa mar mislite,| I da kdaj pozabim očistiti si zjutraj f najprej zobe............?“ Aha, smo že skupaj, dragi prijatelj !| Ce bi čitali naše oglase, bi vedeli,! da je zobna nega s Chlorodontom j pred spanjem važnejša kot zjutraj J Sicer se začno ponoči ostanki hrane | kisati in povzročajo zobno gnitje! (karijes). Zato: „zvečer kot zadnje» Chlorodont - potem šele v posteljo!“ Domači proizvod Prof. dr. Vinko Šarabon: Mmmm sb pmrcsstu (Nadaljevanje.) Glede zedinjenja in Slovencev se je izrazil Cankar takole: »Ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov — ni samo moja vroča želja, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride — tedaj se to ne more zvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni narodi. Že sama ta preprosta misel nam kaže polje, kjer moramo orati in sejati, ne le zase, temveč za vse jugoslovanstvo. To pa je naše lepo domače slovensko polje. Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič ?a tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovu. Glejmo, da bomo v sebi zdravi, niočni in vsaj duševno bogati, tako da nekoč ne Pridemo k bratom prosit miloščine, temveč da jim prinesemo darov; ali pa še bolje — da si Pridejo bratje sami po te darove, preden bi jih ®u ponujali.« Prišlo je Sarajevo. Gavrilo Princip je na sarajevski ulici smrtno zadel avstrijskega prestolo-jjaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, -$>• junija 1914. S tem je bil sprožen plaz, ki je drvel z nepremagljivo silo dol do svetovne vojne r® katerega učinki še do danes niso zabrisani. bomo se mudili pri prerekanju med Avstrijo r® Srbijo — Avstrija je dolžila Srbijo, da je ona Pripravila atentat — pri posredovanju velesil, da ®* * se stvar mirno rešila itd. »Odgovor Srbije na razne avstrijske zahteve je bil zelo pomirljiv in c?lo nemški cesar Viljem, ki se je po atentatu silno jezil na Srbijo, je v prvem trenutku pripomnil, da je sedaj vsak razlog za vojno odstranjen. Njegova miroljubnost je pa hitro minula, no so na Dunaju proglasili srbski odgovor za nezadovoljiv in so takoj mobilizirali polovico ar-made. Naslednje dni — po 24. juliju — se je ‘'«mčija skupai z Avstro-Ogrsko spretno umikala vsem poskusom, da bi se njena zadeva s Srbijo mirno uredila, za kar se je prizadeval zlasti angleški zunanji minister Grey. Da bi se izognil sitnim posredovalcem, je avstrijski zunanji minister grof Berchtold, ki je hotel na vsak način j izzvati vojno, želel vojno čimprej začeti. Bal se | je le še starega cesarja Franca Jožefa — temu je bilo tedaj 84 let — o katerem je vedel, da se bo težko odločil za vojno napoved. Pa Berchtold si •je znal pomagati. Ko je bil 27. julija pri cesarju v Ischlu, mu je rekel, da so pri Kovinu Srbi z donavskih parnikov že streljali na avstrijske vojake. To je učinkovalo, in 28. julija zjutraj — : torej mesec dni po atentatu — je cesar Franc j Jožef podpisal vojno napoved Srbiji. V resnici pa j spopada pri Kovinu sploh ni bilo in že naslednji dan je Berchtold cesarju hladnokrvno poročal, da se vest o spopadu ne potrjuje. Vendar pa niso še vsi izgubili upanja, da se j bo mir le ohranil; kajti vsak je čutil, da mora | Iz »kaznovalnega pohoda« nastati svetovna vojna, j — Nastop proti Srbiji je imenovala Avstrija i namreč »kaznovalni pohod«, prav tako kakor tudi sedaj imenuje Japonska napad na Kitajsko kaznovalni pohod; prim. basen o volku in jag- j njetu —. Po avstrijski vojni napovedi je 29. ju- j lija mobilizirala Rusija del svoje armade, nakar j so na Dunaju pritisnili na cesarja, da je 31. ju- I lija odredil splošno mobilizacijo. Na pobudo srb- ■ skega poslanika v Rimu so Angleži še enkrat j poskusili posredovati za mir in ruski car je ; brzojavil Viljemu, naj se spor med Avstrijo in ! Srbijo vendarle predloži razsodišču v Haagu, kakor je bilo to že prej nameravano. Nato je Berchtold še enkrat govoril z ruskim poslanikom. Rusija je hotela vojne priprave ustaviti, če bi se j Avstro-Ogrska odrekla tistim zahtevam, ki so v njenih pogojih kršile državno neodvisnost Srbije. Berchtold je odgovoril, da to po napovedi vojne ni več moeoče; 1. avgusta je bila namreč mobili- zirala tudi Nemčija in je še isti večer napovedala Rusiji vojno. Nato so si sledile tudi druge vojne napovedi, in pričela se je svetovna vojna, s katero je tudi jugoslovansko vprašanje stopilo v zadnjo in odločilno s Apnjo svojega razvoja. Za Jugoslovane se je začela tedaj nova doba preizkušnje in truljenja. In to trpljenje jim je vcepilo prepričanje, da jih ne bo rešil ne trializem ne Velika Hrvatska ali Velika Srbija, temveč le skupna in vsem pravična Jugoslavija.« iioliuaia Podpisana Vesel Karolina, Ljubljana, Šmartin-ska cesta 24, se zahvaljujem zavarovalnici »KAi RITAS« za kulantno in točno izplačilo posmrtnine po moji pokojni materi Vesel Ceciliji, Gora pri Sodražici. Zavarovanje »KARITAS« morem vsakemu toplo priporočati. Ljubljana, dne 18. februarja 1938. Karolina Vesel 1. r. SPREJMEMO ZASTOPNIKE •za prodajo posnemainikov fn brzopariEnikov na obročno odplačilo. »Tehna«, družba z o. z., Ljubljana, Mestni trg 25/L Usodni vpliv mesečine. Zena: »Ali ti verjameš, da lahko človek od mesečine oslepi?« —• Mož: »Kaj ne bi verjel! Ali se ne spomniš, kakšen jasen mesečni večer je bil takrat, ko sva ee spoznala?« * Med zakonci. On: »To je naravnost greh, koliko stane tvoj novi klobuk !« Ona: »Ne razburjaj se, dragec! Ta greh bom že sama nosila.« Mimica Konič: Mllst riisil Slavo (Nadaljevanje.) V oskrbniškem dvorcu na Okroglem, ki je spadal pod grad v Stražišču, kateri je bil poleg mnogih drugih posestev last mogočnega Alberta grota Ortenburškega, so navadno samevali. Včasih je prišel na obisk mestni vicedom, ki je čezmerno pil in vedno znova pripovedoval zgodbo o svojem nesrečnem sinu. Kadar je bila v podružnici na Okroglem maša, kar se je pa zgodilo komaj trikrat ali štirikrat v letu, so imeli v gradiču gosta, gospoda župnika, ki so ga vedno pogostili z vsem najboljšim in si šteli v veliko veselje, da jih je izvolil počastiti s svojim obiskom. Tudi ob takih dneh se oskrbnik in žena izjemoma nista skregala. Največja slavnost pa je bila, kadar je prišel grof Albert Ortenbureki Tedaj se je peklo in cvrlo, v kleti so pretakali vino, iz skrinje so potegnili naj lepše čaše in posodje. Z jelenovega rogovja, z lovskih trofej in slik davnih prednikov v dolgi sobani so brisali prah, zračili in čistili, da se je vse bleščalo. Po dvorišču so vse spravili v vzoren red, portal so okrasili s smrekovimi vejicami. Vsa služinčad je v vrsti stala na dvorišču v prazničnih oblekah in gospod oskrbnik je v svečani opravi in v lepem govoru, ki pa je bil vsako leto enak sprejel gospoda grofa. Potem je vedel njega in spremstvo na pripravljeno gostijo, kjer jih je počastila gospa Katarina. Po gostiji pa je oskrbnik vodil grofa po gradiču in posestvu in mu razkazal vzorno urejeno gospodarstvo. Grof je bil z oskrbnikom nad vse zadovoljen, pri odhodu ga je vedno pohvalil in mu podaril nekaj zlatnikov v znamenje posebne naklonjenosti. Ko je gospod grof odšel, se je začelo v gradiču staro životarjenje; oskrbnik in žena sta se spet vsako jutro sprla in vsako popoldne sprijaznila. — Ni se pa veselil grofovega prihoda samo oskrbnik; šo bolj so ga bili veseli hlapci. Gospod grof je navadno osta! v gradiču nekaj dni. Tedaj so pili oskrbnikovi hlapci z grofovimi spremljevalci, skopi oskrbnik jim je klet odprl na s teža j. Premišljevaje, kako bi pripravil slavnostni sprejem, je hodil oskrbnik po dvorišču in ogledoval gradič. Ta stavba ni imela na sebi tiste bolestne mračnosti, ki so je bili tedanji gradovi polni. Mogočne stavbe, ki so stale po strmih pečinah in nad nedostopnimi prepadi s strašnimi sivimi stenami, so dihale iz sebe grozo. 0 tistih strašnih gradovih so krožile med ljudmi temne bajke, govorili so tudi o groznih grajskih ječah, v katerih so ginili uporni tlačani. Trepetali so pred dolgo kamnito klopjo in pred šibami grajskih biričev. Gradove je obdajal roj skrivnosti, ki jih je ljudska domišljija še pomnožila. Grajski prebivalci so bili navadno osovraženi, posamezna imena so kleli še pozni rodovi. V gradiču' na Okroglem je bilo čisto drugače. Med zelenim sadnim drevjem so se belile stene, z oken so viseli dehteči nageljni. Gradič je stal na ravnini, le malo vzdignjen nad ponižne vaške koče in kar prijetno je bilo človeku, če ga je videl, saj je videti od daleč kakor dom svobodnjaka. Biričev v gradiču ni bilo, na tlako je klical kar hlapec Matevž. Pač so kmetje še vkljub temu včasih malo porobantili, a ne iz zlobe ali resnične nejevolje, le bolj iz navade. Ječa je bila v gradiču samo ena, a še ta ni bila tako mračna in strašna, kakor po drugih gradovih, in tudi v podzemlju ni bila. Le redkokdaj se je zgodilo, da so zaprli notri tlačana, drugače so spravljali vanjo poljsko orodje. Oskrbnik pač ni maral kmetov, ker se je v napačnem ponosu videl visoko nad njimi, a žena, ki je bila kmetskega stanu, in Oton, ki je pri gorjancih vasoval in s kmeti popival, sta zravnala tudi ta prepad, ki je ločil gradič od vaščanov O gradiču niso vedeli povedati temnih-zgodb, ki so jih pripovedovali o drugih gradovih. Govorili so le o tisti davni zgodbi, ko je graščinski oskrbnik postavil v Grabnu mlin in se iz same tuge in obupa s sinom preseli! vanj. Stari ljudje so tudi včasih šepnili, da se usoda gradiča in mlina jiudno prepletata. A ta poslednja temna senca je že tudi izginjala in vse je kazalo, da bo izginila popolnoma. Toliko časa je oskrbnik ogledoval gradič, da se je začelo mračiti. Hlapci in dekle eo prihajali s polja, tlačanov ta dan ni bilo. Matevž je odvezal v hlevu konje in jih napajal pri koritu sredi dvorišča ter si zraven žvižgal veselo popevko. Živa slika brezskrbnosti. Metka je prišla po vodo in z Matevžem sta spregovorila nekaj besed. Marijana in Cena sta se spogledali in se sunili s komolci. Oskrbnik je videl Otona, ki je odhajal proti Nakiu. Hotel ga je ozmerjati, pa se mu je rajši izognil. Zvonec je poklical k večerji. Po večerji pa so odšli spat, dekle v kamro, hlapci na seno. Tema In mir sta objela mali gradič. VI. Nekega popoldneva sta sedela v mlinu mladi Jurko in berač Tilen. Stope , so mirovale, kamen je tri žito, Jurko je pa sedel po stari navadi na stopnicah pod pajkelnom. Berač Tilen je sedel Jurkotu nasproti na hišnem pragu in otepal kos kruha ter prigrizoval prekajeno slanino, ki mu jo je dal za malico mladi mlinar. Oba sta molčala, ker je bilo popoldne polno čudne, dremotne otožnosti. Iz hiše se je včasih začul bolesten, pritajen vzdih. Ti vzdihi so poklicali mladega mlinarja iz zamišljenosti. Vzdramil se je in nagovoril starega berača. »Tilen, zdi se mi, da mati ne bodo več dolgo. Tako čudno moten pogled imajo nekaj časa sem.« Tudi Tilen se je šiloma iztrgal molku. »Ne bo še umrla Jerca, ne,« je dejal. »Njo bo bolezen tako vzela, da jo bo sama kost in koža.« »Rad jih imam,« je govoril Jurko, »ali vendar bi jim skoro želel, da bi prestali. Tudi sami noč in dan kličejo smrt, a smrti noče biti od nikoder.« Tilen je pomenljivo pokimal z glavo. »Noče je biti in je tudi še ne bo.« »Kako to?« se je čudil Jurko. Berač je malo pomislil in potem je počasi rekel: »Kazen božja je nad njo.« »Čudno je res. Nobeno mazilo in rože, ki jih vsak dan prinesem od padarja, vse ne pomaga nič.« Tilen je pogledal okrog sebe in skrivnostno šepnil: »Nad tvojo materjo leži težka kletev.« Jurkotu je mrzlo zagomazelo po hrbtu. »Kletev?« je strahoma vprašal. »Da. Uklel jo je nekdo in zdaj leži bolna. Telo hira, duša hoče na oni svet, a se ne more iztrgati iz telesa.« Jurko se je nečesa domislil. »Ali je to tista ...« »Da,« je resno pokimal stari siromak. »To je tista žalostna zgodba lepega tovornika Venclja.« »Povej mi jo,« je zaprosil mladi mlinar. »Ah, težko ti jo povem, ko je ona še živa.« »Pa vendar, saj si obljubil,« je silil Jurko. Tilen se je dal preprositi. »Povem ti, če ji ne boš nikdar omenil, kar ti bom povedal.« »Molčal bom kot grob,« je zatrdil Jurko. Stari berač Tilen je pomašil poslednji kosec kruha s slanino v usta, se naslonil na vrata in začel pripovedovati: »Pred petindvajsetimi ali šestindvajsetimi leti, veš Jurko, je bilo v tehle krajih drugačno življenje kakor dandanes. Ne vem, ali je res vse omrtvelo, ali se le meni, starcu, ki mu ni ostalo drugega kot grob, tako zdi. Pred tolikimi leti torej sem bil jaz tovornik. Veselo in brezskrbno nam je teklo življenje. (Nadaljevanje sledi.) Deset jezikov poučuje mesečnik »Evropa«. Trimesečna naročnina 12 din. — »Lahka metoda«, Ljubljana, Gosposvetska c. 12., II. nadstropje. - V šoli. Učitelj; »Petr- s ček, tvoja naloga »Naša ■''i mačka« ima vsega le tri stavke: Naša mačka je C 1 y črna. Pravimo ji Muca. j2\| Včeraj je dobili tri mla- \ s t*\ — To je vsekakor \[ /4' premalo!« — Petrček: - W OJ »Seveda je premalo. Zad- sssase. ^3 O* njikrat jih je dobila 8.« CEPLJENE TRTE Ä,Trsne9a nudi: >• Trsnižarska zadruga v Slovenili, pošta: Juršinci pri Ptuju. Zahtevajta oeuik! -«f faxxfej &u/zsisJza~ Kneippa *a- Kneipp ova SlADriA