VSEJEVREDA
BILAU
STR. 5
STEVANOVSKI UČENCI V VUČJI GOMILI
STR. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 7. aprila 2005 Leto XV, št. 7
O šoli, časopisu, radiu in se čem...
Težko pričakovan in napovedovan sestanek predstavni-| kov Porabskih Slovencev in slovenskih diplomatskih ! predstavnikov na Madžarskem z vodstvom' Urada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti se je končno zgodil 22. marca. Predsednik Urada Antal Heizer, sklicatelj sestanka, zaradi neodložljivih obveznosti- ni bil prisoten, zato je pogovor vodil njegov namestnik Juraj Popovič, pomagal pa mu je Istvan Išpanovič. Prisotna sta bila tudi predstavnika narodnostnega oddelka madžarskega šolskega ministrstva. VelepoI slanik RS na Madžarskem Andrej Gerenčer je uvodoma predstavil namen našega obiska in orisal pereče probleme, s katerimi se srečujejo Porabski Slovenci: iz leta v leto se z madžarske strani zmanjšujejo finančna sredstva za vitalne manjšinske inštitucije, za narodnostno šolstvo, izhajanje časopisa, delovanje slovenskega radia; v letošnjem letu so problemi tako pereči, da je obstoj slovenskih ustanov resno ogrožen. Generalni konzul RS v Monoštru Marko Sotlar je izpostavil problem madžarskega neizpolnjevanja določil meddržavne pogodbe, Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v RM in madžarski narodni skupnosti v RS. Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, je probleme predstavil v številkah: kljub kandidiranju na različne razpise in
vsestranskim prizadevanjem za pridobivanje prepotrebnih finančnih sredstev sta narodnostni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih letos v položaju, da jima v proračunu za osnovno delovanje (materialni stroški in OD učiteljev) manjka po 20 milijonov forintov. To pomeni, da bi začetek novega šolskega leta jeseni lahko bil še negotov. Kakšne posledice bi imelo tako stanje za učence in učitelje, predvsem pa odločitve staršev, samouprave kot ustanoviteljice šol sploh ne upajo razmišljati. Najpomembnejši problem pa je ta, da gre za obstoj vsega narodnostnega izobraževanja slovenske manjšine, s tem pa za ukinjanje možnosti učenja narodnostne materinščine,
kar posledično vodi v ukinjanje jezika kot temelja narodnostnega obstoja. Brez zagotovljenih finančnih sredstev pač narodnostne inštituS ne morejo delovati. Enako kritična je problematika časopisa Porabje in slovenskega radia, sta zagotovila urednika, Marijana Sukič in Franček Mukič. Sogovorniki z Urada so menili, da je problematika res pereča in postregli s številnimi informacijami, na katere razpise katerih možnih skladov je mogoče še kandidirati in pridobiti določena sredstva. Vse je torej relativno in stvar iznajdljivosti posameznih manjšin. Zaskrbljujoče. Svetovali so, naj narodnostne šole prevzame v upravljanje Državna slovenska samoupra-
va, saj bo v tem primeru državna podpora na posameznega učenca nekaj adeset tisočakov večja. Za božjo voljo, kaj pomeni nekaj deset tisočakov v milijonski proračun; ski luknji posamezne šole?? In še priporočilo, skoraj zahteva, naj se slovenska manjšina odloči za spremembo modela narodnostnega izobraževanja; sedanji narodnostni model šol s slovenščino kot učnim predmetom naj bi nadomestil model dvojezičnega narodnostnega izobraževanja, seveda prilagojen porabskim jezikovnim razmeram. To je pozitivno in izhodišča razvoja dvojezičnega šolskega modela sem pripravila in predstavila na sestanku avtorica tega zapisa. Prvi pogoj, da se la-
hko lotimo prenove narodnostnega izobraževanja, pa je sistemsko financiranje šol. V zvezi s tem zaenkrat nismo dobili zadovoljivega odgovora, saj je menda vse odvisno od uspešnosti sprememb manjšinskega zakona, s čimer se ukvarja parlament. Predstavniki Urada so za letošnje leto obljubili pokritje proračunskih primanjkljajev, toda kako bo v naslednjih letih??
In še problem neizpolnjevanja določil meddržavne pogodbe: sogovorniki z Urada menijo, da takega problema ni, saj so določila sporazuma oziroma zapisniki sej mešanih komisij po njihovem »samo preporuke« (le priporočila) vladama obeh držav. Torej ne obveznosti, le priporočila. (Ki jih vladi izpolnita ali pa ne.) Iz tega bi lahko sklepali, da je vsa meddržavna retorika na visoki ravni le debatni klub, razne mešane komisije pa prijetna ali manj prijetna prijateljska srečanja. Odvisno od okoliščin, drznosti in odločnosti sodelujočih. In še nekaj mi je na tem sestanku dalo misliti: tudi če ima sestanek samo vodstvo gobarskega društva, se piše uradni zapisnik. Ali nisem opazila ali pa našega razgovora ni bilo vredno zabeleži-#|saj je zapisnik uradni dokument?! Mogoče so v takih primerih pravila drugačna, ne vem. Upajmo le, da bodo naši dogovori veljali in postali obveznost ne le priporočila.
Valerija Perger
2
Sombotel: letošnji sporazum o pomoči prekmurskim Madžarom
POBUDA - PREMISLITI O PODOBNEM ZA PORABSKE SLOVENCE!
Slovenija in Madžarska sta doslej podpisali številne sporazume na zelo različnih področjih. Med manjšinama je najpogosteje leta 1992 v Ljubljani podpisan in pozneje v
obeh parlamentih ratificiran sporazum o zagotavljanju enakih pravic Porabskim Slovencem in prekmurskim Madžarom. Še nekoliko starejši je sporazum, ki ga podpisujejo predsedniki skupščin Železne in Žalske županije s krovno organizacijo prekmurskih Madžarov, Pomursko madžarsko samoupravno narodnostno skupnostjo v Lendavi.
Sporazum o sodelovanju v letu 2005 so v Sombotelu podpisali predsednika Žalske in Železne županije Zoltan Kiss Bodog in Peter Marko, v
imenu prekmurskih Madžarov pa Gyorgy Tonika. Pred podpisom so v priložnostnih govorih poudarjali, govorili o pomenu sporazuma, ki zagotavlja strokovno pomoč
prekmurskim madžarskim kulturnim skupinam, ustanovam in posameznikom že petnajsto leto. Predsednik prekmurskih Madžarov je zlasti poudaril pomen strokovne pomoči na jezikovnem področju in dodal, da bi morala Slovenija bolj pomagati tudi Porabskim Slovencem, kar se tiče vzgoje in izobraževanja, posebno pa pri učenju materinščine. Slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar pa je dal pobudo, da bi se podpisniki pogovarjali in dogovorili tudi za podoben sporazum o strokovni pomo-
či Porabskim Slovencem. Posebnost, predvsem pa kakovost sporazuma med Železno in Žalsko županijo in krovno organizacijo prekmurskih Madžarov je v njegovi konkretnosti, brez dolgega teoretičnega opredeljevanja o pomenu za madžarsko manjšino v Sloveniji.
Prvo poglavje je namenjeno vzgoji in izobraževanju, in sicer tako konkretno, da je zapisana strokovna pomoč desetim vrtcem, petim dvojezičnim osnovnim šolam, eni dvojezični srednji šoli, katedri za madžarski jezik na mariborski Univerzi oziroma Pedagoški fakulteti m murskosoboški enoti republiškega zavoda za šolstvo. Za tem so naštete ustanove iz Žalske in Železne županije, ki nudijo strokovno pomoč. Podobno natančno je opredeljena pomoč na področju kulture in umetnosti, recimo vloga sodelovanja med knjižnico Daniel Berzsenyi v Sombotelu in murskosoboško Pokrajinsko in študijsko knjižnico. V to poglavje sodi tudi pomoč in sodelovanje med muzeji, galerijami; pa pri izdajanju različnih literarnih in drugih publikacij; obiski v gledališču Šandor Hevesi v Zalaegerszegu in še vrsta drugega. Našteti so tudi skupni mladinski in drugi programi, ali nekoliko statistično, v letu 2005 naj bi bilo 625 različnih oblik strokovne pomoči in sodelovanja med sosednjima županijama in prekmurskimi Madžari. 	eR
Slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar je predlagal, da bi se pogovarjali o podobnem sporazumu za Porabske Slovence.
Vsepovsedik se vse preobrače...
V Monoštri dela edna mala hranilnica, štera se zove Nadasd-Orseg Egyesiilt Takarekszovetkezet. Tačas ka je ta hranilnica etakšo ime dobila, so nisteme male hranilnice večkrat fuzionirale. Znam, da Porabski ludje radi odijo v Varaš v tau hranilnico pa si svoje prišparane pejnaze nut dejajo, naj njim malo »rastejo« ali pa pejnaze na posaudbo vzemajo, če je za kaj niicajo. Tau je našim ludam
sploj praktično zatok, ka največkrat tak morajo v Varaš titi, če si ka ščejo tanapraviti. V tauj hranilnici samo tri -sploj pridne - ženske delajo. Videti, ka cejli den nemajo edne proste minute, napona so pred mašinami, napona so z ludami, ki je gor poiščejo. Ta hranilnica v 8 mestaj ma izpostavo (fiok), k njej se držijo 62 vesi pa dva varaša.
25. marca 2005 je hranilnica v Varaši držala svoj djilejš (reszkozgyules). Tam smo sploj nauve glasove čuli, pa
nej samo čuli, glasovali smoI za najnovejši sistem, ka na hranilnico čaka. Pred tistim smo pa eške nistame sploj važne podatke zvedli od poslovanja hranilnice. Zvedli smo, ka so lani 3 milijarde forintov obračali, pa so dosegnili 160 milijonov svojga kapitala. Samo kak sam v naslovi pisala, vse se preobrača, vsigdar nauvi zakoni naprej pridejo, pa etak se k tejm trbej držati, če škemo prežveti. Etak je
prišlo do toga, ka eden zakon tak pravi, ka takša hranilnica mora na leto 250 milijonov svojoga kapitala prepraviti. Tau se pa burna tej hranilnici ne pršika, zatok ka je tau skurok za 100 milijonov več, kak so lani dosegnili. Etak nega drugoga znak, znauvič se morajo z nakakim »vküpoženiti«, se združiti.
Pa te smo tak skončali, ka de j naša hranilnica letos fuzionirala s hranilnico Savaria, ki je v županiji najmlajša hranilnica, depa sploj velka. K njej bi se držalo v županiji 209 vasnic pa 7 varašov.
Ka de tau znamenüvalo? Tak se vidi, ka do svojo delo širili, naše samouprave do tu leko od druge banke es prejk staupile.
Če te pa v drugi polovici leta] tau hranilnico iskali, pa gda do zidine prideta, da gor napisano ka hranilnica Savaria, se vam nej trbej zbojati. Bole se samo leko vupate, ka ste j gnes od te male hranilnice nej mogli dobiti, de po tistom mogoče. Te pa, ki ste partnerji bili gnešnjoj hranilnici, ostanite naprej tü. Za vas -kak so obečali - samo baukše baude. Irena Barber
Vodstvo hranilnice
Visoko priznanje Ferencu Kiralyu
Madžarsko Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino je lendavskega kiparja Ferenca Kiralya ob madžarskem državnem prazniku odlikovalo z Munkacsyjevo nagrado kot najvišjo nagrado na področju likovnega ustvarjanja. Ferenc Kiraly, ki je dolga leta vodil Galerijo-muzej v Lendavi, organiziral mednarodne likovne kolonije, se je večkrat udeležil tudi mednarodne likovne kolonije v Monoštru. Njegovi skulpturi krasita prostore Slovenskega kulturnega in informativnega centra. Na našem posnetku Ferenc Kiraly (prvi z leve) na podelitveni svečanosti v Budimpešti.
Porabje, 7. aprila 2005
3
Pretrgana nit najstarejšega sodelovanja v panonskem prostoru
JE PANNONIA RES OPRAVILA SVOJE POSLANSTVO?
»Mednarodna likovna razstava Pannoniaje letos zaokrožila 25 let svoje prisotnosti v kulturnem prostoru treh sosedstev: Slovenije, Avstrije in Madžarske. Je svojevrstno žarišče, ki že
lep čas spodbuja medsebojna soočanja likovnih ustvarjalcev na stičišču treh dežel iz obrobja panonskega sveta... Mednarodna likovna razstava Pannonia
je v svojem kulturno-umetniškem poslanstvu ves čas
utirala pota v prijetnejšo medsebojnost ljudi ob treh mejah. In Željo po zlitju vseh občečloveških vrednot v svet brez meja... A tudi v prihodnost zazrto jo bo zanesljivo spremljala
misel, zapisana ob njeni prvi predstavitvi: Panonska zemlja, panonski človek, «je leta 1992 v uvod kataloga mednarodne likovne razstave Pannonia napisal Jože Vild, predsednik njenega organizacijskega odbora. Do tedaj so sodelovale tri sosednje države, kmalu pa se jim je pridružil tudi Med-jimurski muzej Čakovec, ki je organiziral prvo Pannonio leta 1998, in 14. razstava je bila hkrati tudi zadnja. Iz Čakovca so eksponate naslednje leto prenesli še v Mursko Soboto, Železno in Sombotel, potem pa je sledil dogovor o prekinitvi organiziranja ene najstarejših oblik kulturnega sodelovanja v takoimenovanem panonskem prostoru treh oziroma štirih držav. In to kljub besedam Nandorja Salamona iz Sombotela: »Ni veliko umetniških prireditev v Srednji Evropi, ki se lahko ponašajo s četrtstoletno preteklostjo. «
Petnajsto razstavo bi morala leta 2001 organizirati Deželna galerija v Železnem, vendar so njeni predstavniki na skupnem pogovoru ocenili, da je »Pannonia v novih političnih okoliščinah, ko živimo v Evropi odprtih meja, opravila svoje poslanstvo. «Povedali so tudi, da se organizacije ne bodo lotili zaradi pomanjkanja denarja in predlagali
druge oblike medgalerij-skega sodelovanja.
Magister Franc Obal, direktor soboške Galerije, je sodeloval pri več razstavah: »Brez dvoma je imela Pa-nnonia veliko vlogo pri informiranju sosedov o tem,
kaj se dogaja na likovnem področju. Se posebej tedaj.
ko so bile meje dokaj zaprte, zlasti z Madžarsko. Vsaka novica je bila koristna predvsem v informativnem smislu. Razstava je bila tudi odskočna deska
mladim, ki so stopali na umetniško pot in na Pannonii dobili svojo priložnost. «
Na vprašanje, kako se uresničuje dogovor iz Železnega o sodelovanju med galerijami, Franc obal pravi, da soboška dobro sodeluje s sombotelsko galerijo. Tako je za letos predviden prenos znanega sombotelskega tekstilnega trienala v soboško Galerijo, prihodnje leto pa bo v Sombotelu razstava s posredovanjem iz Murske Sobote. Z Deželno galerijo v Železnem se za sodelovanje še niso dogovorili, so pa zainteresirani zlasti zaradi od-
ličnega geografskega položaja, kajti gre za mesto z bogato kulturnozgodovinsko tradicijo in številnimi obiskovalci z Dunaja. Nekoliko ob strani je ostal Čakovec zaradi težje organizacijske izmenjave, dokler ne bo Hrvaška članica Evropske unije. Omeniti je potrebno,
da so na razstavah sodelovali domala vsi najbolj uveljavljeni likovni ustvarjalci, ob njih pa tudi nova, prihajajoča imena slikarjev in kiparjev.
Še eno vprašanje magistru Francu Obalu, in sicer, ali ni z leti Pannonia povsem zgubila prvotnega političnega predznaka in postala zanimivo soočenje kulturne ustvarjalnosti, ko so lahko ljubitelji umetnosti na enem mestu videli, kaj in kako ustvarja raznolika paleta likovnih ustvarjalcev iz štirih, po svoje različnih oko-
lij-
»Pannonia je res že zdavnaj zgubila politični naboj. Nastala je leta 1967 v času »železne zavese« s pomenljivim in privlačnim naslovom Panonska pokrajina - panonski človek.
Murska Sobota je tedaj z novim, modernim razstavnim paviljonom arhitekta Franca Novaka pomenila pomembno likovno središče in Žarišče v okolico. Kot je v Evropi popuščala politična napetost, tako se je razstava preoblikovala v pomembno informacijo o
trenutnih stanjih likovne ustvarjalnosti tedanjega časa. Skozi razstavo smo
spremljali, kaj umetniki slikajo, kakšne so njihove slogovne značilnosti, kakšne tehnike uporabljajo, in kar se mi zdi zelo pomembno, po vsaki razstavi je ostal večjezičen katalog, kot veren dokument ne samo likovne ustvarjalnosti, marveč tudi kritičnih misli, zapisanih v spremnih besedilih. «
Zelo dobro sodelovanje ima soboška Galerija od leta 1981 s partnerskim mestom Ingolstadt v Nemčiji. Tedaj so v Ingolstadtu predstavili 5. jugoslovanski bienale male plastike, kar je bil pomemben kulturni m hkrati politični dogodek. Od tedaj so sledile številne izmenjave razstav sodob-
nih slovenskih in sodobnih nemških slikarjev in kiparjev. Tudi tu, ocenjuje Franc Obal, gre za posredovanje informacij, kakšna je likovna ustvarjalnost v Sloveniji in kakšna v Nemčiji. Nekaj razstav iz ingolstadskega Muzeja konkretne umetnosti, ki so najprej bile v Murski Soboti, so posredovali tudi v ljubljansko Moderno galerijo in tako seznanili slovensko javnost s sodobno nemško likovno ustvarjalnostjo.
Čeprav je organizatorje mogoče razumeti in verjeti, da imajo iz leta v leto manj denarja, pa najdemo manj opravičila za prekinitev sodelovanja take vrste, kot je (bila) Pannonia. Izgovor, da meje v Evropi več ne preprečujejo obiskov v galerijah in zato skupne razstave niso potrebne, ravno ne drži, kajti prav Evropska unija poudarja vlogo regij, oblikovanje skupnih regij in medregionalno sodelovanje, pa ne samo gospodarsko, prometno in turistično, marveč tudi kulturno. Občutek je, da v regionalnem sodelovanju v panonskem prostoru treh oziroma štirih držav ravnajo nasprotno od evropskih teženj. Na podoben način je po več desetletjih Slovenija lani prekinila mednarodni kulturno -zgodovinski simpozij Modinci, občasno se sestajajo »panonski pravniki«, v Pinkovcu na južnem Gradiščanskem pa po zaslugi neumornega dr. Roberta Hajszana izhaja štirijezični Panonski zbornik. V ta, kot vse bolj kaže, osamljena prizadevanja se je v minulih petih letih vključila tudi Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, ki je pripravila več simpozijev, na katerih so bili udeleženci iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije.
Pannonie, z univerzalno, vsem razumljivo likovno govorico je vsekakor škoda, in nikakor ne drži ocena iz Železnega, da je svoje poslanstvo opravila.
eR
Med nagrajenci na zadnji Pannonii v Čakovcu leta 1998 je bil akademski slikar Igor Banfi iz Murske Sobote
Porabje, 7. aprila 2005
4
OD
SLOVENIJE...
Srečanje Drnovška in Mesiča
Predsednika Slovenije in Hrvaške, Janez Drnovšek in Stipe Mesič, sta se sešla na neformalnem srečanju na Bizeljskem. Le malo zatem, ko so zunanji ministri EU kljub podpori nekaterih članic, tudi Slovenije, preložili načrtovani začetek pristopnih pogajanj z Zagrebom, je Drnovšek podprl vstop Hrvaške v EU. Predsednika sta govorila tudi o reševanju odprtih dvostranskih vprašanj, pri čemer je Drnovšek dejal, da se politična klima med državama izboljšuje. Vzpostavljajo se pogoji, v okviru katerih se „lahko bolj mirno in racionalno pogledajo odprta vprašanja še enkrat v smislu dvostranskega razreševanja z morebitnimi popravki dosedanjih sprejetih rešitev”.
Rupel na Kosovu pozval k uresničevanju standardov
Predsedujoči OVSE, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, je med obiskom na Kosovu, že drugič v tej, vlogi, pozdravil oblikovanje nove vlade v pokrajini in vse strani pozval k nadaljnjemu skupnemu delu. Vlado novoimenovanega premiera Bajrama Kosumija je še pozval, naj se zaveže k polni odgovornosti za stabilnost in uresničevanje standardov pri gradnji večetničnega Kosova. Poudaril je, da ni čas za podiranje mostov, temveč za skupno delo pri zagotavljanju evropske prihodnosti za Balkan.
Poslanci potrdili usmeritve letošnjega delovanja Slovenije v EU
Poslanke in poslanci so potrdili deklaracijo o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije v letu 2005, katere sestavni del so tudi prednostne naloge Slovenije za delo v Svetu EU. Med usmeritvami in prednostnimi nalogami za letošnje delovanje Slovenije ||jgU je vlada v obsežnem dokumentu opredelila predvsem pogajanja o naslednji finančni perspektivi za obdobje 2007 -2013, izvajanje ciljev lizbonske strategije, učinkovito porabo dodeljenih kohezijskih sredstev Unije ter nadaljevanje priprav na prevzem evra in na vzpostavitev zunanje meje.
Dejansko sem doma...
• Daniel Katalinič, ravmtelj Vrtca v Murski Soboti, s kakšnim namenom ste ziskali gora vrtec na Gorenjom Seniki, v Sakalovci, Slovenskoj vesi, Monoštri pa Števanovci v Porabji?
»Moj namen je bil, da obiščemo vrtce, v katerih delajo naše vzgojiteljice, oziroma nudijo strokovne pomoč. Predvsem me je zanimalo, kakšno vzdušje je med našimi in vašimi vzgojiteljicami ter med otroci. Imel sem priložnost danes res biti srečen zato, ker je vzdušje tapravo. Vzdušje, ki sé gradi že dobrih devet let in sem Ponosen kot ravnatelj vrtca Murska Sobota, da smo tako daleč prišli pri medsebojnem sodelovanju. «
• Če nazaj poglednete na delo vaši vzgojiteljic pred devetimi lejtami in zdaj?
Mislim, ka so dosta dosegne s svojim delom.
»Ja, spomnim se dokaj sveže prvega srečanja v Murski Soboti, ko ste z vzgojiteljicami tudi vi prišli kot delegacija v Mursko Soboto, da bi sé dogovorili, kako sodelovali na strokovnem področji To je bil trenutek neke negotovosti, enega proble-mskega gledanje a bomo kos obojestranskim nalogam. Nismo se poznali. In v zraku je visela neka težka naloga, a bomo uspešni ali pa ne. Ni bilo tako eno-stavno in lahko. Po tolikih letih lahko ugotavljamo, da smo tej nalogi bili kos. Prinesli smo v porabske vrtce
veselje do uporabljanja sloveskih besed in narečja in smo se učili eni in drugi, Vaše in naše vzgojiteljice. In moram povedati, da sem se sam kot ravnatelj veliko naučil, kako je plemenito opravlati tako pomembno pedagoško žlahtno nalogo, kot je ohranjanje slovenskega jezika kot maternega jezika v porabskih vrtcih. Pri tem smo spoznala jaz in moje vzgojiteljice, veliko dobrih ljudi iz Porabja. To poumni, vzgojiteljice, vas, ki imate družbeno in politično nalogo za urejanje teh odnosov, kakor tudi prijazno, prijetne starše, brez katerih ne bi izpeljali te naloge. Skratka, speljali smo jo zato, ker ste tö želeli vi in tö smo želeli mi. «
• Gvüšno, ka kak ramatelj, vi morate poznati najbole tiste težave, skrbi, stere so mele in jih majo Vaše vzgojiteljice v Porabski vrtcaj. Meni so se na začetki smilile, zdaj se njim
pa že malo nevoščena, tak lepau leko delajo vküper z malimi mlajši.
»Ja, naloga, ki jih čaka, ni enostavna. Morajo opravlati tekoče strokovne delo doma in se tudi pripravlati na delo v vaših vrtcih. To delo je nekoliko drugačno, je specifično in se morajo prilagajati otroku. Vendar le, tö je ena druga situacijaj
da skozi otroško igro, katero planirajo glede na starost otroka, učijo jezik. Morajo jih tudi dodatno obogatiti z jezikom, in sicer v maternem jeziki, da začutijo bo-
gastvo in pomen tovrstnih besed, k jih vkömponirajo skozi pedagoško igro. Tako, da je taproces zapleten. Globoko se pa zavedamo, da mi nismo šola, ker šola opravla nalogo učenja, smo vz-gojna inštitucija. Na prvem mestu je vzgoja, pot dodajamo do učenja, ampak to bogatenje in spoznavanje novih slovenski besed, obujanje narečja pa se mora
izvesti skozi programirano igro. To pa zahteva didaktično pedagoško priprave. Tako delo je odgovorno delo in težko. «
• Gnes sam večkrat čüla od vas, ka ste ponosni na svoje vzgojiteljice pa na tau, ka vküper leko delate s porabskimi vrtci.
»Veste, pred leti je to bila
izredno zahtevna naloga. Meni se zdi, da niti mi nismo pričeli s porabskimi vrtci delati, so pred nami nekateri drugi. Ampak mi smo ostali v tej delovni zgodbi naj-
dalje, ker smo sé poiskali pravi ljudje. Ker se z vami na čelu zavedamo pomembnosti poslanstva in poleg stroke smo dali dušo. To je žlahtnina, ki pa veliko pove. Zaradi tega smo lahko tako daleč prišli. Rad bi pa poudaril, da sem strašno ponosen, da sem ravnatelji Vrtca v Mursk Soboti, da imamo tako dobre vzgojiteljice. Ponošén sem tudi, da mi je ta pedagoška naloga ómogöčila, da sem spoznani vas, Porabje, take žlahtne ljudi. Porabje, katerega sem spoznal kot neznana osebnosi, še ko sem prvič prišel l. 1974. In Porabje danes, k vendarle ima sonce, katerega ustvarjajo ti ljudje. «
• S kakšnim občutkom pa odidete, se poslovite od porabskih vrtcov?
»Z enim prijetnim občutkom. Toliko nalog smo si dejansko zadali in dogovorili, da imam občutek, da dejansko sem doma na Gornjem Seniku, v Monoštru, kjerkoli, da sem tü. Skratka, prihajam iz enega doma na drug dom, iz enega vrtca v drugi vrtec in zapuščam kolegice in kolege in se bom spet skozi delovne naloge vrnil. To je tako blizu, da nimam občutka, da gremi kam daleč. «
Klara Fodor
Ravnatelj Dane Katalinič
»Teta"  Jadranka pride k nam vsak drugi teden.
Malčki in vzgojiteljice v sakalovskem vrtcu
Porabje, 7. aprila 2005
5
Vse je vreda bilau
Kak vsakšo leto, letos smo tö velki ogenj (kres) nalagali na velko soboto v Andovci.
Že cejli keden smo se kreda dejvali, naj vse na capaši baude večer, gda ga vožgati
trbej. Kak se je tau zgaudilo, kak nej, dapa itak je vse na soboto ostalo. Zazranka v edenajstoj smo ešče nej meli drva, ka bi leko nalagati.
Že je vejn podne bilau, dočas ka nas je telko vküpprišlo, ka smo leko šli v gauško. Dapa eden je bola drveni bijo kak drügi. S traktorom sam tak pomalek üšo, kak če bi pejški bili, zato ka je gnauk eden, gnauk drügi spadno dola s prikaulice. Tak sam si brodo, ka če de tau tak šlau tadala, te dočas, ka
v gauško pridemo, več samo samostanem.
Hvala baugi, nikak smo zato tapridjöckali, dapa gda smo vcuj steli staniti podirati, Kovačin Tibi tak pravo: »Vejte ka, prvin bi pa moj
traktor trbelo notra vužgati, zato ka je že tri dni tü v gauštja. «
»Pa de maš traktor, zato ka ga ti ne vidimo, « pravimo
njemi.
»Ne bojte se, tü je, samo tam Spodkar, od tec ga ešče ne vidi. «
»Pa če ga je stoj vkradno? « »Tau gvüšno, ka se ma ne posreči, « se smeje Tibi. »Nega v njem nafte, akumulator je slabi pa v najvekšoj blati je dolastano. «
»Te sé ti rejsan nej trbej bo-
jati, « pravim.
Žage tasklademo, notra sedemo v traktor pa demo drugi traktor vužgat. Rdeči »rus« se je že audalič vido med bükvi.
»Kak ga zdaj te vužgemo? « pitam Tibina, gda smo stanili.
»Nafto notravlajem pa s tvojim akumuiatorom sprobamo mojga vužgati. «
»Dobro, te dja skrak stanem
k tvojomi traktori, naj žnjaure dosegnejo. «
Meni sé je tau tak dobro posrečilo, ka sam več ranč nej mogo kraj od njegvoga traktora. Velko blato je bilau pa za vraga sam nej mogo v rükverc znak vöpotisniti. Naprej sam pa za volo drugoga traktora nej mogo. »Na, tau je zdaj lepau, « se smejem že v nevauli, »Zdaj že dva traktora ostaneta v gaušči. Če de tau tak šlau tadale, te ogenj tü napravimo, zato ka s tejmi drva etak ne more pelati. «
»Sprobajmo tvoj traktor vö iz Mate potisniti, leko ka se posreči, « pravi nekak.
»Tau nede šlau, « pravim. »Če bi prikaulico dolazakapčili, te bi vejn zato šlau. «
Pa rejsan z božjo pomočtjauv sé je posrečilo.
»Več tašo nemo probali, želejzne vauže gora pa te notrapotegnem, « pravim Tibini.
Tak je bilau, za frtau vöre je že njegvi traktor tö klepo. Najvekšo boré, ka smo najšli v gaušči, smo brž vözosekali pa smo že prašili domau. Istino, ka te se več nej samo paut prašila, liki mi tö. Tak smo žedni bili, ka bi ešče Möjro vöspili. Gda smo drva dolasklali pa smo prvo pivo spili, te smo tak zmišlavam »Zdaj je že vse vreda. Šunka se že v piskri küje, drva so
tü, piti mamo. Tak ka večer mo samo nalagali, djeli, pili pa strejlali s krpitom, naj babe ne morejo spati. «
»Jaj, pozabo sam prajti, ka tisti, steri mi obečo krpit, mi je telefonero, ka ga ne more sprajti, « pravi Kovačin Norbi.
»Brezi strejlanja je velka sobota nej velka sobota. « »Ka mo zdaj delali? « se škrabamo po glavej.
»Drügo nega, na Gorenji Senik trbej titi, ovi gvüšno majo krpit. Prosili mo je, naj nam malo posaudijo. «
Tak je bilau, večer smo že tak strejlali, ka so sé na ramaj vse streje zdigale.
Kauli paunauči nekak tak pravi drügim: »Vidite, vse smo tanaprajli brezi komplikacije. Nej trbej tü skakati, s tistim nika ne prideš naprej. «
K. H.
Tö so drva že na prikolici.
Naša kompanija je dugo vozdržala.
... DO MADŽARSKE
Predsednik Ferenc
Madl v Albaniji
Predsednik R Madžarske Ferenc Madl je prejšnji ponedeljek obiskal Albanijo, s katero ima Madžarska dobre stike, toda na nizki ravni. Letna blagovna menjava med dvema državama komaj doseže deset milijonov evrov. Madžarsko vizo zaprosi letno kakih 30 tisoč albanskih državljanov, zavrnjenih je kakih 30 odstotkov. Ferenc Madl je poudaril, da Madžarska visoko ceni prizadevanja Albanije za stabilizacijo območja jugovzhodne Evrope ter podpira njeno vključitev v evroatlantske integracije. Ferenc Madl se je sestal s predsednikom Alfredom Moisiujem ter premierjem Fatosom Nano.
Nezaposlenost
narasla
Po najnovejših podatkih Madžarskega statističnega urada je v enem letu za 0, 9 odstotka narasla nezaposlenost, med tem pa stagnira zaposlovanje. Trenutna nezaposlenost na Madžarskem je 6, 9-odštotrta, v najslabšem položaju so mladi med 15. ip 24. letom starosti. Med njimi je nezaposlenost 18, 6-odstotna. Med vzroki je tudi ukinitev obveznega služenja vojaškega roka.
Portret Imreja Nagya
Portret Imreja Nagya, ki je bil premier v času revolucije leta 1956 ter so ga po padcu revolucije usmrtili, krasi od prejšnjega tedna sejno dvorano madžarske vlade. Ob odkritju portreta je sedanji premier Imreja Nagya imenoval za mučenika madžarske demokracije ter demokratične levice. Do odkritja slike je prišlo ob 60. obletnici agrarne reforme.
Programi, prireditve
*	Mlado porabsko gledališče bo 8. aprila nastopilo na reviji gledaliških skupin v Rakičanu.
•	9. aprila bodo v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru nastopili člani Alfa teatra iz Selnice ob Dravi. Predstavili se bodo z igro Lenča Flenča Milana Dekleve v režiji Donataja Maliniča. Ročnodelsko društvo Marjetice pa bo pripravilo razstavo ročnih del ter akvarelov slikarke Nade Hölzl.
Porabje, 7. aprila 2005
6
Slovensko bratovščine pomagajouče drüštvo
Na konci 19. ino vu začetki 20. stouletja je dosta slovenski bratov, živeči med Möro mo Rabo, ostavilo svojo rojstno domovino, vzelo v roke vandrarsko palico ino odvandralo vu Ameriko.
»Onoga hipa je Amerika bila tista domovine štera
zagvüšalo reden Žitek.
Prvi stopaj je biu napravleni vu začetki 1912. leta, gda so obdržali eden djilejš, na šterom so poračali, ka nastavijo tou drüštvo. Zbralo se je 41 moškov, šteri so nastavili svojo organizacijo, štera še je imenüvala »Prvo South Bethlehemsko slovensko betežne poma-
gajouče drüštvo«. Nastaviteli so bili: Joseph J. Kertsmar, Fran Melin, John Šoštarecz, Stephen Šiftar, Alex Ficzko* Frank Piff, Stephen Zelko, Joseph Zelko* John Zelko, Frank Temlin, Frank Gorčan, Stephen Šömenek, Frank Korpič, Režö. Vukan, John Mikola, John Šoštarecz, Louis Katona, Adam Smodiš, Charles Berke, Frank Jančarič, Charles Kra-
njec, Alex 'Bukvič, Frank Czör, Charles Domjan* Joseph Časar, Charles Talaber* Jeseph Dravec, Stephen Lončar, Joseph Sreis, Frank Rožman, Joseph G. Preletz, Louis Temlin, Frank Banko, Stephen Bukvič, Adam Düh, Joseph Korpič* Frank Šinko, Stephen Vrečič, Frank Šömenek, George Krisple, Stephen Štajer (*Prvi organizatori drüštva).
Prvi česnicke nastavlenoga drüštva: Stephen Šömenek (predsednik) Charles Berke (podpredsednik), Stephen Bükvič (sekretar), Joseph Korpič (notar), Joseph G. Preletz (pejneznik), Jozeph J. Kerčmar (paznik).
Cih Drüštva so bili preveč hasnoviti, zato se. je njemi v okrouglinski varošaj dosta Slovencov pridrüžilo, za edno malo časa pa so se eden za drügim nastavile filiale v Palmertoni, Pittsburgbi, Bridgeporti, New Jerseyi, Steeltoni ino v Allentowni, do 1962. leta sküpno šest filial Zvün originalnoga drüštva. Račun kotrig se je neprestanoma vnoužao. Sekretar Frank Flisar nas v njuvom jubileuskom vödavanji za vsakše leto od 1912 do 1961 seznanja s točnim raču-nom kotrig. Samo par prime? rov: 1912: 88; 1920: 	760;
1930: 1199;
1940: l463;
1950:
|l960:
kotrig.
vküper najdejo i navküpno Veselijo. Küpili so eden funduš na Packer Avenpe-i, na šterom so dali gorizozidati eden lejpi Slovenski dom. Tou velko šumo pejnez so kotrige mogle vküper spraviti s svojimi težko prislüženimi pejnezi.
Predsednik John Hassay piše v jubileumskom vödanji (1962), kaso 1921. leta naši
Sloveni vu velkom števili povrgli eto domovino moj so odpotüvali nazaj vu staroj rojstno domovino. Vüpam se, ka se med Čtenjarami najde takši, šteroga stariške so o Drüštvi pripovedavali pa sé nam zglasijo. Tüdi tou bi bilou Zanimivo zvedetíl če tam v Ameriki tou Drüštvo ešče ekzistejra.
Suzana Guoth!
Svetki so prišli pa so odišli
Narodi, verniki različni vör majo svoje svetke. Krispani sploj poštüjemo svoje velke svetke. Samo si zmislimo na božič ali na vüzem. Naša mladina se več ne spommja na tiste stare svetke, šteri so sploj siromaški bi, depa v naši düši sploj bogati.
Tau mi je zatok zdaj napamet prišlo, ka sam že telko stara, ka Znam, Vidim, kakša velka razlika je med gnešnjimi Svetki pa med Svetki pred 50 lejtami. Stoj bi Zdaj leko pravo, sploj pa mladina, ka napona od toga »popejvamo«, kak je bilau, ka je| bilau. Moram povedati, ka dostavse je gnes tü tak kak je bilau, samo malo v drügoj formi. Usoda (sors) lidi je strašno gnakav vsakšom cajti. Človek se narodi, gor raste, planirati zalüblen je, držio stvori, dela, Preživeti ške pa med tejn vse baukše ške živeti. Tau je vsigdar tak bilau zatok, ka je človek človek. Pate ka je tüj problema? Gnes - kak gnauksvejta - tüj gestemo, ki s poštenim delom leko živemo, če rejsan nej tak dobra, kak povejmo na gnes v nistarni zahodni (nyugati) rosagaj. Depa gestejo, ki so nesrečne zopojdli. Delo so zgübili, za različni zrokov volo eške dom tü, pa den do dneva se tamantrajo. Kelko so oni sami krivi, bi tü leko pitali. Gestejo takši lüdje tü. Dapa večina zatok ne žive tak slabo, kakoli, ka stoj tau ovak vidi. Zakoj ge tau etak misliti
Na kratki bom vam nika pripovejdala. Pred vüzemskimij Svetki, na velki keden, so že po naši vasnicaj, ranč tak po Varaši, baute tak napunjene bile, ka si je človek premislo, če de üšo küpüvat. Velke samopostrežbe so puno küpcov bile, pred blagajnami (pénztár) pa je človek Čako, Čako. Pa tau je vse zatok bilau, ka je svetek dva dni trpo. Nistarni mislimo, ka te dva dni več pogejmo kak ovak, ka za te dva dni - gda baute nedo oprejte - vse moramo vküppoküpüvati. Baug vari, ka bi od gladi mrli.
Pa gde je te tisti cajt, gda sam ge mala bila pa smo na vüzem Zazrankoma šonko dobi za zajtrik. Pa te smo v sebe zosükali telko, kak je mogauče bilau pa te hajde k meši. Depa tam pri meši se je na vüzensko nedelo nika strašnoga godilo. Gnauk je eden, gnauk drugi vküpspadno, vej smo pa nej meli za tau želaudec, ka bi rano zazrankoma šonko geli.
Samo ka ge sam itak nej zmerom. Rada bi vejdla, ali smo vsej tiste dobrote, ka smo je sküjala spekli, ka smo vküp znosili, vse podjeli? Po mojem nej. Dosta je nanikoj prišlo. Paj etakšoga ipa ne mislimo na tiste, šteri so si vse tau nej mogli dopüstiti. Pa vörvajte mi, gestejo takši. Pa te etakšoga reda največkrat tak pravimo, ka so si tau oni sami krivi. Istina, dosti ji je takši. Pa dosti so, ki so samo tak nut spadnili v tau usodo. Dobro vejn, ka tau nede tak, ka sam ge nej zo, tistoj tadam tistomi, ki je na tau prisiljeni. Lepau bi pa bilau.
Irena Barber
 Porabje, 7. aprila 2005
je nase brate sprejela, kak domovinčare, ali dönok so
naši slovenski bratje trno zmetne ino britke čase meli«, piše v. »Ilistoriji našega drüštva« John Hassay, šteri je biu leta 1962 predsednik etoga drüštva.
V Ameriki se je slovenski narod neprestanoma povnožavao, ali živo je vu velikom siromaštvi. Vnougo slovenski lüdi je mrlo brezktoga, ka bi njalo pejneze svojoj familiji za pokapanje. Tak so mogli prijateli pokojnika pejneze vküper dati. Tou je biu vzrok toga, ka so si tamkajšnji Slovenci začnoli premišlavati o tom, ka bi dobra bilou nastaviti edno drüštvo, štero bi plačalo pomouč betežnikom, stroške pokapanja, sirauti deci pa bi
Slovenski dom
1916. leta je Drüštvo odloučilo, ka dá postaviti za kotrige i za njuve familije eden dom, gde sé Večkrat leko
5
Vse je vreda bilau
Kak vsakšo leto, letos smo tö velki ogenj (kres) nalagali na velko soboto v Andovci.
Že cejli keden smo sé kreda dejvali, naj vse na capaši baude večer, gda ga vožgati
trbej. Kak sé je tau zgaudilo, kak nej, dapa itak je vse na soboto ostalo. Zazranka v edenajstoj smo ešče nej meli drva, ka bi leko nalagati.
Že je vejn podne bilau, dočas ka nas je telko vküpprišlo, ka smo leko šli v gauško. Dapa eden je bola drveni bijo kak drügi. S traktorom sam tak pomalek üšo, kak če bi pejški bili, zato ka je gnauk eden, gnauk drügi spadno dola s prikaulice. Tak sam si brodo, ka če de tau tak šlau tadala, te dočas, ka
v gauško pridemo, več samo sam ostanem.
Hvala baugi, nikak smo zato tapridjöckali, dapa gda smo vcuj steli staniti podirati, Kovačin Tibi tak pravo: »Vejte ka, prvin bi pa moj
traktor trbelo notra vužgati, zato ka je že tri dni tü v gauštja«
»Pa gde maš traktor, zato ka ga tü ne vidimo, « pravimo
njemi.
»Ne bojte sé, tü je, samo tam Spodkar, od tec ga ešče ne vidi. «
»Pa če ga je stoj vkradno? « »Tau gvüšno, ka se ma ne posreči, « se smeje Tibi. »Nega v njem nafte, akumulator je slabi pa v najvekšoj blati je dolastano. «
»Te se ti rejsan nej trbej bo-
jati, « pravim.
Žage tasklademo, notra sédemo v traktor pa demo drugi traktor vužgat. Rdeči »rus« se je že audalič vido med bükvi.
»Kak ga zdaj te vužgemo? « pitam Tibina, gda smo stanili
»Nafto notravlajem pa s tvojim akumulatorom sprobamo mojga vužgati. «
»Dobro, te dja skrak stanem
k tvojomi traktori, naj žnjaure dosegnejo. «
Meni sé je tau tak dobra posrečilo, ka sam več ranč nej mogo kraj od njegvoga traktora. Velko blato je bilau pa za vraga sam nej mogo v rükverc znak vöpotisniti. Naprej sam pa za volo drugoga traktora nej mogo. »Na, tau je zdaj lepau, « se smejem že v nevauli, »Zdaj že dva traktora ostaneta v gaušči. Če de tau tak šlau tadale, te ogenj tü napravimo, zato ka s tejmi drva etak ne more pelati. « »Sprobajmo tvoj traktor vö iz blate potisniti, leko ka se posreči, « pravi nekak.
»Tau nede šlau, « pravim. »Če bi prikaulico dolazakapčili, te bi vejn zato šlau. «
Pa rejsan z božjo pomočtjauv sé je posrečilo.
»Več tašo nemo probali, želejzne vauže gora pa te notrapotegnem, « pravim Tibini.
Tak je bilau, za frtau vöre je že njegvi traktor tö klepo. Najvekšo boré, ka smo najšli v gaušči, smo brž vözosekali pa smo že prašili domau. Istino, ka te se več nej samo paut prašila, liki mi tö, Tak smo žedni biti ka bi ešče Möjro vöspili. Gda smo drva dolasklali pa smo prvo pivo spili, te smo tak zmišlavam »Zdaj je že vse vreda. Šunka sé že v piskri küje, drva so
tü, piti mamo. Tak ka večer mo samo nalagati, djeli, pili pa strejlali s krpitom, naj babe ne morejo spati. «
»Jaj, pozabo sam prajti, ka tisti, steri mi obečo krpit, mi je telefonero, ka ga ne more sprajti, « pravi Kovačin Norbi.
»Brezi strejlanja je velka Sobota nej velka Sobota. « »Ka mo zdaj delali? « se škrabamo po glavej.
»Drügo nega, na Gorenji Senik trbej titi, ovi gvüšno majo krpit. Prosili mo je, naj nam malo posaudijo. «
Tak je bilau, večer smo že tak strejlali, ka so sé na ramaj vse streje zdigale.
Kauli paunauči nekak tak pravi drügim: »Vidite, vse smo tanaprajli brezi komplikacije. Nej trbej tü skakati, s tistim nika ne prideš naprej. «
K. H.
Tü so drva že na prikolici.
Naša kompanija je dugo vozdržala.
... DO MADŽARSKE
Predsednik Ferenc
Madl v Albaniji
Predsednik R Madžarske Ferenc Madl je prejšnji ponedeljek obiskal Albanijo, s katero ima Madžarska dobre stike, toda na nizki ravni. Letna blagovna menjava med dvema državama komaj doseže deset milijonov evrov. Madžarsko vizo zaprosi letno kakih 30 tisoč albanskih državljanov, zavrnjenih je kakih 30 odstotkov. Ferenc Madl je poudaril, da Madžarska visoko ceni prizadevanja Albanije za stabilizacijo območja jugovzhodne Evrope ter podpira njeno vključitev v evroatlantske integracije. Ferenc Madl se je sestal s predsednikom Alfredom Moisiujem ter premierjem Fatosom Nano.
Nezaposlenost
narasla
Po najnovejših podatkih Madžarskega statističnega urada je v enem letu za 0, 9 odstotka narasla nezaposlenost, med tem pa stagnira zaposlovanje. Trenutna nezaposlenost na Madžarskem je 6, 9-odstotna, v najslabšem položaju so mladi med 15. in 24. letom starosti. Med njimi je nezaposlenost 18, 6-odstotna. Med vzroki je tudi ukinitev obveznega služenja vojaškega roka.
Portret Imreja Nagya
Portret Imreja Nagya, ki je bil premier v času revolucije leta 1956 ter so ga po padcu revolucije usmrtili, krasi od prejšnjega tedna sejno dvorano madžarske vlade. Ob odkritju portreta je sedanji premier Imreja Nagya imenoval za mučenika madžarske demokracije ter demokratične levice. Do odkritja slike je prišlo ob 60. obletnici agrarne reforme.
Programi, prireditve
•	Mlado porabsko gledališče bo 8. aprila nastopilo na reviji gledaliških skupin v Rakičanu.
•	9. aprila bodo v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru nastopili člani Alfa teatra iz Selnice ob Dravi. Predstavili se bodo z igro Lenča Flenča Milana Dekleve v režiji Donataja Maliniča. Ročnodelsko društvo Marjetice pa bo pripravilo razstavo ročnih del ter akvarelov slikarke Nade Holzl.
Porabje, 7. aprila 2005
Monošter
V spomin Alojzu Škrjancu - Mirku
Alojz Škrjanc - Mirko, rojen 8. 7. 1923 v kraju Ribče pri Litiji, je na prvi pomladni dan pred 60. leti par
delpred Borovnjakovo domačijo na Verici v Porabju na Madžarskem. Tako je Verica najsevernejša točka, kamor v času NOB 1941 - 1945 prodrli
slovenski partizani in na tej severovzhodni meji z orožjem in krvjo zaznamovali svojo navzočnost. Zatorej je v soboto, 19. marca, bilo zelo slovesno ob 11. uri na pokopališču v Monoštru na Madžarskem, ko so se delegacije domicilnega odbora Prekmurske čete in Prekmurske brigade (vodil jo je predsednik domicilnega odbora Mirko Hajdinjak iz Lendave), območnih združenj borcev in udeležen-cev NOB iz Lendave (vodil jo je predsednik Matij a Koren) in Murske Sobote (vodil jo je predsednik Štefan Žekš) ter Zveze Slovencev na Madžarskem (predsednik Jože
Hirnok) poklonile spominu takratnega komandirja 1. prekmurske partizanske če-
te Alojzu Škrjancu - Mirku. Med udeleženci slovesnosti so bili še živeči borci te par-
tizanske enote (Jožef Gerenčer, Štefan Sreš in Maks Šiško) in sestra padlega, Vida
Škrjanc iz Litije. Vsem je ob tem spregovoril ge- neralni konzul Republike Slovenije na Madžarskem Marko Sotlar. Omenil je pomen prihoda slovenskih partizanov med 2. svetovno vojno med Porabske Slovence, žrtev Alojza Škrjanca - Mirka za zmago nad fašizmom in nacizmom, tem krutim obdobjem v dvajsetem stoletju, kot tudi dandanašnji pomen Republike Slovenije v skupnosti EU ter njeno sodelovanje z Republiko Madžarsko.
V kulturnem programu so, sodelovale pevke in pevci zbora Društva upokojencev iz Murske Sobote pod vodstvom zborovodje Frančka Zvera, recitatorja Darinka Zorec iz Murske Sobote in Gabor Holec iz Monoštra na Madžarskem.
Besedilo in fotografija: Filip Matko 
Generalni konzul Marko Sotlar (prvi z leve) in predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök (drugi z leve) ob grobu Alojza Škrjanca - Mirka
Stari kejpi pripovejdajo
Gvüšno je vsikši človek tak, ka od časa do časa naprej vzer me stare kejpe, fotografije pa med njimi red dela. Ge je gledajo, Starejšim na pamet pridejo tisti časi, gda so ešče mladi bili, mladi se pa čüdivajo, ka so tej starejši gnauksvejta tö mladi pa lejpi lidgé bili. Dostakrat pa Žalostno ugotovimo, ka dosta Mi, steri so na kejpaj, več nega med nami. Leko sé pa tau tö zgodi, ka pozabimo njinoga menja.
Kejp, steroga tü vidite, nam je prinesla Micka Melczer. Slovenske vesi. Glauzarska Micka se je narodila na Gorenjom Seniki. Na kejpi so regrutke, rojeni 1933. leta. Stogijo (z lejve) Ferenc Bajzek (Doričnjeka Francek), Antal Mukič (Balaškin Tom), Ferenc Čuk (Drejnin Feri), Jožef Sukič (Anderni Djouži), Agošton Kühar (Glauzarski Gusliji Agošton Čuk (Števanekin Gusli), Peter Škapper (Kolara
Peter), Alajoš Kem (Pekovski Lujzek), Jožef Wachter (Čuken Djauži), muzikant na žveglau Alajoš Lazar (Mijaukin Lori) fudaš Vendel Kozar (Kodjin Vendi), Kalman Labric (Števakin Kalman), Vendel Kem (Pekovski Vendi). Tetica Melczer so se nej spaumnila kak se zoveta prva dva, šteriva sedita z lejve. Če je vi spoznate, napišite nam. Baug plati.
ZA SMEJ
Gdeje pa odo?
Margit je sploj dobra vertinja. Tak zajtrik kak obed pa večerja so vsigdar točno na tisto vöro kreda. Etak se pa držina tü k tomi mora držati. Etognauk se je zgodilo, ka je Margit Zaman domau čakala svojga moža na večerjo. Lorenc je nej  prišo domau na reden cajt. Margit je že strašno čemerasta bila pa etak kričala z Lörencom, gda sé je domau postavo: »Gde si pa odo? Večerja je nanikoj prišla, vse je mrzlo pa več nej za ge-
Lorenc je pa etak pravo: »Ne boj čemerna, Margit. Vejš, zatoksam nej prišo na cajt domau, ka me je tazavozo eden auto... «
»Tak, « sé je drla Margit pa ešče vcujdjala, »pa je tau tak dugo trpelo? «
Tau pa nej
Ano pa Beloso etognauk spoznanci pozvali na večerjo. Gda je te večer es prišo, Bela je etak pravo: »Nikšo volau nejman zdaj z daumi titi, «
Ana pa etak: »Ti misliš, ka ge mam volau? Depa zmisli si, kak do radi, če ne prideva. «
Zdaj je pa Bela etak pravo: »Istino maš. Te pa hajde, deva. «
Kak pa tau ona vej?
Irinka je etognauk etak prajla svojim padaši: »Gusti, ti pa
nejmaš na sebi spaudjan gvant. «
Gusti pa etak: »Pa kak ti tala vejš, moja draga? «
»Kak, kak, pa tak, ka vrnjoga gvanta tü nejmaš na sebi«
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, PP-77,
tel.: 94/380-767 e-mail: 
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk.
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.