misliti na križev pot. Ali bo viseč, ali na presno slikan, ali bo v cerkvi, ali zunaj nje (pri prosto stoječih cerkvah, ki so tako prišle v navado, bi se ga dalo tudi lepo združiti z zunanjo okrasitvijo cerkve), to bi se moralo naprej določiti in vpoštevati. — Ker je knjiga s splošno kulturnega stališča nad vse zanimiva jo toplo priporočamo. Dr. Fr. Štele. Branko Vodnik: Povijest hrvatske književnosti. Knjga I. Od humanizma do potkraj XVIII, sto-Iječa. S Uvodom V, Jagiča o hrvatskoj glagolskoj književnosti. Izdanje Matice Dalmatinske, Zagreb 1913, Izdala Matica Hrvatska, — Slovenske naročnike »Hrvaške Matice« bo gotovo izmed vseh njenih letošnjih knjig najbolj zanimalo to delo, ki nas hoče seznaniti s hrvaškim slovstvom do leta 1800, Vodnikova Zgodovina slovstva govori torej samo o hrvaškem slovstvu in se ne ozira na književnost srbskega naroda, menda, ker se tudi novejši srbski literarni historiki ne brigajo nič za hrvaško slovstvo, kar gotovo ni dobro. Najbolj nerodno pri tej metodi je, da se tako Srbi kakor Hrvati trgajo za cele skupine pisateljev in cele periode literature, kakor n, pr, za du-brovniško in bosensko literaturo, ki si jo svojita oba naroda; pri hrvaško-srbski narodni pesmi pa je taka delitev, če hočemo dobiti pravo sliko, toliko kot nemogoča, Praktično pa bi ne enemu, ne drugemu nič ne bilo v kvar, ko bi se pobliže seznanil s slovstvom obeh narodov istega jezika, Šurminova metoda paralelnih zgodovin problema celotne hrvaškosrbske, oziroma srbohrvaške literarne zgodovine ni rešila, z molčanjem o drugi literaturi se pa ta naloga seveda tudi ne bo mogla rešiti. Rešiti bi se pa dala brez dvoma z nekoliko dobre volje. Če govorimo v istem razdobju, n. pr. v 17. stoletju, lahko o bosenskem, kajkavskem, dubrov-niškem slovstvu, bi lahko govorili približno v istem razdobju tudi o posameznih skupinah srbskega slovstva. Posebno za starejšo dobo bi bilo staro srbsko-slovensko slovstvo lepa paralela za hrvaško glagolsko književnost. Zgodovino hrvaške glagolske književnosti je napisal za Vodnikovo knjigo (v posebnem delu) pač najbolj za to poklicani učenjak — V, Jagič. Premišljeno jasno in kratko, brez praznega retoričnega nakitja teče Jagičeva beseda, a živahni način njegove učne in pisateljske metode si pridobi v hipu bralčevo zanimanje. Jagič namreč ne kaže samo rezultatov znanstvenega raziskavanja in sklepanja, ampak sili učenca in bralca, da mora, hočeš ali nočeš, iz danih premis tudi sam sklepati, premišljati, oziroma ugibati, in na ta način je bralec nekak sodelavec pisateljev. Jagič pa tudi ne zakriva vrzeli v našem znanju, kaže, kjer je treba, na nesigurnosti v našem sklepanju in prepreča tako tisto oholo in pusto diletantsko vseznanje, ki mu je vse jasno in ki ne vidi nikjer nobenega vprašanja. Izhajaje od misijonskega dela sv. Cirila in Meto-dija, nam slika Jagič razvoj glagoljaštva: kako je prišel slovanski obredni jezik z glagolico h Hrvatom, kako se mu je zoperstavljala duhovščina v romanskih pomorskih mestih ob Adriji, kako pa se je kljub prepovedim splitskih pokrajinskih cerkvenih zborov 1. 924. in 1. 959./60. ohranil in dobil leta 1248. tudi iznova potrditev Rimske stolice pod papežem Inocencijem IV. Posebno zanimivi so poizkusi, da bi se udomačilo glagoljaštvo celo pri Čehih, prizadeval se je za to nemški cesar Luksenburžan Kari IV., in po tem zgledu, pod Vladislavom II, Jagiellom in kraljico Jedvigo, tudi v Krakovu pri Poljakih, oboje seveda brezuspešno. Pa tudi po novem papeževem priznanju je oviralo nadaljnji razvoj glagoljaštva nekaj neizobraženost glagoljašev, najbolj pa to, da ga je zatirala latinska višja duhovščina romanskih mest ter beneška in pozneje, le še brezobzirneje, posebno pred letom 1848,, avstrijska državna oblast, ki še danes, po odlokih modrega papeža Leona XIII., glagoljaštvu ni posebno prijazna. — Pa tudi glagoljaška literatura sama je zanimiva, posebno cerkveni rokopisi iz 14, in 15. stoletja, ki so, kakor Misal kneza Novaka iz leta 1383. in Hrvojin Misal iz 15. stoletja, deloma vzori kaligrafske spretnosti in bogate ornamentike, pa tudi legendarni, pro-povedniški in drugi nabožni zborniki glagoljašev. Interesantna je tudi zgodovina tekstne »reforme« Levakovičeve v 17. stoletju, ki je jezik glagolskih cerkvenih knjig izkušal prilagoditi ruskocerkveni slo-vanščini ukrajinskih unijatov. Stari tekst je prišel šele leta 1893. zopet v veljavo po trudu fratra in poznejšega kanonika Dragotina Parčiča. — Na koncu tega dela govori še B. Vodnik v posebnem poglavju o srednjeveških cerkvenih dramah pri Hrvatih, ohranjenih v glagolskem pa tudi latinskem pismu. Ta prvi del knjige, ki obravnava celotno zgodovino glagoljaške književnosti pri Hrvatih, je označen kot »Prva doba« in sledi mu pod naslovom »Druga doba« zgodovina literature od 15. do 18. stoletja. Ta izraz »doba« pri prvem delu knjige pač ni upravičen, upravičen bi bil le za 1. in 2, poglavje tega dela. Tretje poglavje (1483—1630) bi spadalo potem v čas humanizma in reformacije, četrto pa v dobo protireformacije. Vodnik bi bil na ta način tudi lažje dobil potrebni stik s to literaturo in na podlagi stvarnih Jagičevih izvajanj, ki vpoštevajo vse težave v delu glagoljašev, bi bila odpadla morda ta ali ona manj premišljena beseda Vodnikova o manjvredni glagoljaški književnosti, n, pr. na str. 211, kjer jo primerja Vodnik z delom reformacijskih pisateljev, ki pa so jih podpirali z denarjem bogati luteranski stanovi. Drugi del knjige, »drugo dobo«, je napisal hrvaški literarni historik Branko Vodnik (Drechsler), Svoja literarnohistorična načela je razvil v predgovoru, kjer opravičuje svojo novo razdelitev literarne zgodovine hrvaške po novih vidikih, po s t r u j a h namreč in idejah. Ta korak je brez dvoma vse hvale vreden in bi bil še boljši, ko bi ga bil pisatelj izvedel še bolj dosledno. Prvi del »druge dobe«, ki govori o času od humanizma do reformacije (15,—16. stoletje), ne obravnava namreč še reformacije; o tej razpravlja pisatelj šele v drugem delu, naslovljenem »reformacija i protivu reformacija«. Do te razdelitve ga je privedlo očividno razmerje nasprotja med tema dvema duševnima strujama, premalo pa je pisatelj uvaževal dejstvo, da se protireformacija — izraz ni dovolj točen — ne bori samo zoper proticerkveno »reformacijo« Luthra in tovarišev ter učencev njegovih, ampak tudi zoper skoroda pogansko brezverstvo humanizma in zoper nravno propalost renesančne družbe,1 ter da sta humanizem in reformacija med 1 Približno to je Branko Vodnik na str. 212. krivo imenoval reformacijo »ne kao vjerska, več kao opčeno prosvjetna pojava«. <@> 64 <@> seboj v razmerju povoda in nasledka. Laksnost življenja, ki se je udomačilo v dobi renesanse tudi v cerkvenih krogih (o tem toži tudi Marulič v 16. stol.), je dala na eni strani povod za ostri in strogi nastop reformatorjev, ki so bili od Wiklifa do Kalvina mrke, pesimistične, stroge narave, zoper Cerkev, in je na drugi strani pridobivala odpadu novih rekrutov pri razuzdano živečih duhovnikih in redovnikih. 1 Pa tudi po času spada reformacija pri Hrvatih, kot pri Slovencih, v 16. in ne v 17. stoletje. Drugi del (17. stol.) pa naj bi obravnaval potem samo protireformacijo in njeno literaturo. — Pri tretjem delu glavni naslov (Hrv. književnost u XVIII. stol.) ne označuje idejne vsebine, ampak kronologično mejo. Podnaslov »Prosvjetitelj-stvo« pa ni dovolj točen, ker to nastopa šele v drugi polovici stoletja in ne daje značaja celemu razdobju. Res pa je, da je enotno zaznamenovanje ravno tega razdobja težko radi velike razkosanosti todobne literature. Toliko o dispoziciji dela. Izmed teh treh razdobij se je Vodniku najbolje posrečilo prvo, ki govori o renesančni literaturi v Dubrovniku. Pisatelj nas vodi od početkov in od trubadurjev Šiška Menčetiča ter Gjore Držiča preko Čubranoviča k nasprotnikom te razigrane, deloma lascivne poezije, h krščanskemu asketu Maruliču, aristokratu Luciču, demokratu Hektoroviču, nadalje preko petrarkista Zoraniča in Vetraniča do dramatika Marina Držiča in do predhodnikov zlatega veka dubrovniške knjige, Dinka Ranjine in Dinka Zlatariča, Zlasti poglavja o Luciču in njegovi »Robinji«, o Hektoroviču in o njegovem »Ribanju« in o Zoraniču in njegovih »Planinah« se odlikujejo po lepih analizah pesniških umotvorov; posebno važnost je položil pisatelj na to, da razkrije stike dubrovniških pesnikov s sodobnim italijanskim kulturnim svetom in da določi, koliko je samoraslega v njihovi poeziji in v kakšni zvezi z življenjem pesnikov. Pa tudi poglavja o Maruliču, Vetraniču, Marinu Držiču so skoro na isti višini. Značilno za svetovno naziranje Vodnikovo pa je, kako v poglavju o Maruliču kaže na podobnost, če ne enakost Maruličeve kritike razuzdanosti med tačasno posvetno duhovščino in redovništvom z napadi reformatorjev na cerkveno oblast, dasi je bistvena razlika med obema; Marulič kaže kot zdravnik na rane, ki bi jih rad zacelil, reformatorji pa se jih vesele in hočejo Cerkev ugonobiti s papežem-antikristom vred; nasprotje torej ne more biti večje. S takim nekritičnim primerjanjem se razmere ne razjasne, marveč zatemne. Tukaj kakor tudi v drugih malenkostih že tega poglavja se vidi kvarni vpliv pisateljevega proticerkvenega svetovnega in življenjskega naziranja. Svojega proticerkvenega stališča sicer Vodnik v tej knjigi ne razkriva več tako očitno in grobo, kot v svojih prvih, še bolj mladostno odkritih spisih, ko je (Prvi hrvatski pjesnici, Praga 1901) n. pr. govoril o krščanski morali: »Krščanski moral bio je u preziranju svih taština, radosti i veselja; on u opče 1 Boj reformacije zoper celibat, ki ji je pripeljal toliko privržencev izmed duhovščine in ki ga danes nasprotniki Cerkve postavljajo v nasprotje s strogo zahtevo cerkvene discipline, ima svoj vzrok ravno v pesimizmu reformatorjev, ki imajo človeško naravo za tako popolnoma izkvarjeno in slabotno, da ji je zdržno življenje nemogoče. Glej Luthrove >Tischreden«. protiv sreče na svijetu, jer mu je svijet paklom, a nije dozvoljavao lijek na ranu, jer Bog šalje boli, da nas zasluženo kazni ili očinski iskuša« (str. 10), ko mu je bila krščanska askeza »prigušljiva jesenska magla« (str. 12), kjer je učil o ponižnosti in krotkosti, da so — dogme (str. 14), ko je modroval o »srednjeveškem krščanskem peklu«, da je »glupa beskrajna predstava«, ki ga »ne bi nigda mogao stvoriti praktički istočni razum Hristov i lijepa biblička fantazija, več samo medjusobno ispremiješane najsurovije evropsko-azijske rase, primivši lijepu nauku Hristovu, a ne mogavši se š njome splinuti, utopiti svoju surovost u božanskoj dobroti nove nauke« (str. 20), in kjer pride nazadnje do zaključka, da »je u sredovječnoj (se. krščanski) literaturi samo progonjeni vrag zastupnik zdravoga razuma« (str. 20—21), in še drugo podobno. Branko Vodnik piše previdneje od Branka Drechslerja, a nič manj jasno, in njegovo svetovno naziranje ter ž njim združeni predsodki so še vedno isti, in njegovo znanje krščanskih verskih naukov še vedno nič ni večje. To se vidi najbolj v drugem delu »druge dobe«, ki govori o reformaciji in protireformaciji, in tu se vidi tudi najbolj, kako so protiverski predsodki ovirali pisatelja v pravem razumevanju verskih razmer, na katerih temelji literatura tega časa. Predvsem pogrešamo v knjigi celotne slike vzrokov, početkov in razvoja reformacije, ki je potrebna za razumevanje reformacije tudi po naših in hrvaških krajih, pa tudi enotne slike o širjenju pro-testantstva, oziroma kalvinstva po hrvaških krajih v knjigi ni; kar nam v tem oziru pisatelj nudi, je razmetano po različnih poglavjih brez enotnega načrta. To nejasnost pa povečuje še nekaj drugega, V četrtem poglavju »reformacija i protivureformacija« navaja pisatelj satiro neznanega luteranskega glagoljaša proti redovnikom in katoličanom,1 kot da bi jo bil spisal katoliški glagoljaški duhovnik; »Pop glago-ljaš evo slavi heretike, što im je inkvizicija dizala lomače,2 kao mučenike i prave učenike Hristove« (str. 211), Taki »duhovniki« so bili poleg mnogih drugih tudi Luther, Trubar in Vergerij, zadnji celo škof, a niso bili več katoličani, ampak luteranci! Tako prikrivanje, da ne rečem izkrivljanje, dejstev pač ni dostojno za znanstvenega delavca. Na ta način seveda bralec nikjer ne dobi jasnosti, ampak se samo uči in potrjuje v predsodkih, da je duh reformacije (in slično vsak boj proti Cerkvi) vseskozi dober in kulturen, protirefor-macija in Cerkev pa polna predsodkov, omejena, netolerantna in nekulturna. Vodnik stoji le prečesto pod vplivom takih praznih svobodomiselnih fraz in predsodkov. Tako mu je protireformacija nasprotnica umetnosti: »U Dubrovniku ... se bogati umjetnički svjetovni književni rad XVI. stolječa nije mogao pre- 1 Vsebino navaja Vodnik takole: »U redovnika... sve je naopako: padoše u pohote, srce prikloniše k bezakonju, zavladao je simonizam, kardinali, biskupi i opati ostavivši Boga misle samo o zlatu. Mala brača, propovjednici, reme-tani, karmeliti, svi popovi, koludrice i svi djaci, sve to pripravlja put Antikristu. A kad bi tko htio držati Božju pravdu i slijediti Hrista, oplakivati grijeh u pokori i uboštvu, stigne ga progon.« Str. 211. 2 O »lomačah« dobro pomni, ta satira niti ne govori! <§*> 65 «§» kinuti, kad je gotovo došao do svoga zenita, več ga je trebalo nastaviti, pa je protivureformacija mogla j e d i n o podati ovome radu novi duh i nova obilježja« (str. 225). Tako pri Juriju Zrinskem v lepšo luč postavlja brutalno pokalvinjenje podložnikov z dostav-kom, da »se je služio i prosvjetnim sredstvima«, ker je osnoval tiskarno v Nedelišču (str. 204), dočim se pri napol kalvinskem Nikoli Zrinskem pohvalno omenja, da se je v javnosti zmeraj kazal tolerantnega nasproti — kalvinstvu in ni hotel, da se mešata vera in politika, pri njegovem bratu Petru pa, da je zelo slabo sodil o dvornih jezuitih na Dunaju. Kot da bi bilo tačas samo katoličanstvo netolerantno! Ko so pa vendar luteranci prvi praktično začeli izvajati tisto znano brutalno načelo nasilnosti in gazenja svobodne vesti »Cuius regio, eius religio« ter so na ta način celim ljudstvom ugrabili vero pradedov, in ko so bili kalvinci najbolj nasilni izmed vseh reformatorjev. — Podobnih značilnih besed in stavkov je, žal, še dosti v Vodnikovi knjigi.1 Ta antipatija pisateljeva do Cerkve pa je vplivala nekoliko, kakor se mi zdi, celo na zgolj literarno-zgodovinsko plat njegovega dela. Iv. Gundulič kot zastopnik protireformacije, dasi največji pesnik dubrov-niške literature, ni obdelan s tisto gorko ljubeznijo, kot n. pr. Lucič ali Hektorovič. Analiza »Dubravke«, tega bisera vse dubrovniške dramatike, je skopa in suhoparna; pri »Osmanu« pa se je pisatelj zadovoljil z orisom zgodovinskega ozadja in z resda zanimivim razvijanjem raznih teorij o njegovem postanku; celotne vsebinske analize dela samega pa v knjigi ni. Še slabše se godi Palmotiču. Njegova »Kristijada« nima razen čistega jezika in gladkih stihov nič književnega (stran 252), zato preide pisatelj hitro preko nje, pa tudi tam, kjer označuje Palmotič »znaten napredek« v dubrov-niški literaturi, v romantični tragikomediji (str, 253), se pisatelj ne poglobi toliko, da bi temeljiteje analiziral vsaj najznačilnejše delo te vrste, ampak se zadovolji z naštevanjem nekaterih, večinoma negativnih lastnosti. To je težka hiba knjige, ki bi je mogli biti drugače odkritosrčno veseli. Vsebinsko nam kaže poglavje o reformaciji in protireformaciji na prvem mestu protestantovsko knji- 1 To velja posebno o mestu, kjer govori Vodnik o Kačičevem prevodu sv. pisma, da so ga revizorji zavrnili radi nasprotnosti proti hrvaškemu jeziku (str. 259). Vzrok je mogel biti edino le ta, da prevod ni odgovarjal popolnoma novi vatikanski izdaji Vulgata iz 1. 1592. (oz. 1593. in 1598.), ki je bila po odloku papeža Klementa VIII. z dne 9. novembra 1592. edina cerkveno avtorizirana, ker morajo ž njo vse poznejše izdaje natančno soglašati (ne mi nima quidem particula de textu mutata, addita, vel de eo detracta, nisi aliquid occurrat, quod tvpograhicae iniuriae manifeste adscribendum sit). Poznejše pa so bili vzroki najbrž denarni, da Rimska stolica ni izdala prevoda na svoje stroške, za kar je Kačič prosil; na Hrvaškem pa je tačas med katoličani pač tudi vladala — revščina, kakor povsod po srednji Evropi. ževnost (Trubar, Ungnad, Stjepan Konzul, Anton Dalmatin), pri kateri pa skoro popolnoma molči o literarni odvisnosti hrvaških preroditeljev od slovenskih, potem o začetkih kajkavskega slovstva (Pergošič, Vramec) o delu franjevcev v Bosni (Divkoviča in tovarišev). Obširneje govori seveda o višku (Gundulič) in propadanju dubrovniškega slovstva, potem slede poročila o dalmatinski, kajkavski književnosti 17. stoletja (Habdelič in njegov slovar!) in nazadnje o Petru Zrinskem, o Franju Krstu Frankopanu ter o Pavlu Ritterju Vitezoviču. Nadaljnji razvoj, oziroma propad hrvaške književnosti kaže tretji del »Druge dobe«. V Dubrovniku slede epigonu Gunduličevemu Ignjatu Gjordjiču razni latinski pesniki in nazadnje je tam največji hrvaški pesnik lvonski Francoz Marko Bruerovič (Bruere Des-riveaure), največji hrvaški književni zgodovinar in slovničar Italijan Appendini in važen hrvaški leksiko-graf Italijan Della Bella. Dalmacija pa je dala v tem času hrvaški književnosti važno osebnost zgodovinarja, narodnega poeta frančiškana Andreja Kačiča Miošiča, ki je v poljudnem zborniku »Razgovor ugodni naroda slovinskoga« napisal kroniko hrvaške domovine v slogu in duhu hrvaško-srbskih narodnih pesmi, namenjeno za plemiče in za siromašne težake in pastirje, in ustvaril ž njo prvo občno-hrvaško narodno knjigo. Nanovo izpod turškega jarma osvobojena Slavonija pa je dala jezuita Kanižliča, nadalje začetnika prosveti-teljske književnosti Reljkoviča in učenjaka frančiškana Kataičiča. S poglavjem o kajkavski književnosti 18. stoletja zaključuje Vodnik literarno-historični del svoje knjige. Na koncu sledi še dragocena bibliografija spisov, ki se nanašajo na starejšo hrvaško književnost do leta 1800 ali v celoti ali pa na posamezna razdobja ali na osebnosti, nastopajoče v hrvaškem slovstvu do tega časa. Slog Vodnikovega dela ni povsod enako skrben, časih bi se bil v posameznih poglavjih lahko ognil ponavljanju, ko bi bil sestavek bolj premišljeno podrobno disponiral, večkrat naj bi se črtala kaka žurna-listična frazava vsakdanjost; izpustile pa naj bi se bile, tudi največkrat, razen pri važnih pojavih, opomnje, kdaj se je kaka stvar prvič pojavila tako ali tako, tukaj ali tam, ki se zdaj stereotipno vračajo zopet in zopet, in sicer z naravnost minuciozno variacijo kraja ali pesniške vrste ali kakega drugega, večinoma prav nepomembnega posebnega znaka. To spominja v občno-hrvaški literarni zgodovini preveč vsiljivo na ozko obzorje provincialnih slovstvenozgodovinskih diletan-tov 19, stoletja. Vobče pa je način pripovedovanja in razpravljanja živahen in zanimiv, tako da bo imela knjiga brez dvoma dosti bralcev. Knjiga je tiskana razkošno in je tudi ilustrirana. Prvi del, ki govori o glagoljaštvu, prinaša v prvi vrsti zanimive snimke starih rokopisov in tiskov, drugi del pa v prvi vrsti portrete. Le žal nam je, da z duhom, ki veje iz Vodnikovega dela knjige v verskih in svetovnonazornih zadevah, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Ivan Grafenauer. <@= 66 <@>