O Anica, težko je moji duši, zavesa, vlažna solz, kali pogled očem, in kot osamljen slepec mračna pota grem, a pod nogami vse se ziblje, ruši.
Opore ni stopinjam mojim trudnim, noben se cilj mi več iz dalje ne blešči, le ta-le cilj, mogila sama, k nam hiti s korakom trdnim, točnim, nezamudnim.
In glej, že tava bleda, sivih las neizogibna starost k nama v vas . . . Kaj se bojiš? . . . Zakaj hitiš? Postoj en hip! Le en poljub oči še vroč; večer je tu, bo kmalu črna noči
Misijon.
Na prižnico stopi. — Križ. Očenaš . . . Amen I Ko gozd pred nevihto vsa cerkev utihne in nihče ne gane se, komaj še vzdihne. . . . Beseda pa pada na srce ko kamen. —
Zdaj: kakor v gozdovih polnočni viharji med gromom in strelo buče melodijo, zvonovi pojo in orgije donijo in v tisočih lučic iskre se oltarji . . .
Omamljen od čuvstev mogočnih potoka kot bilka pod koso mož k zemlji se zgrudi in skloni glavo in udari se v grudi — in kakor otrok nebogljeni zajoka.
Nočni gosi
Na razpotji križ stoji, k njemu potnik pozen se napravi, tam se težki mu korak ustavi, v sivo dalj pogled mu zastrmi.
Cilj življenja, radost, moč, vse, kar mu je nekdaj milo bilo, kar ga v boju vedno je bodrilo, zgubil je to pozno, težko noč . . .
In ostal je z Bogom sam. . . . Ze na vzhodu se p.ebo je vnelo: mračni gost stoji še pod razpelom: no, zdaj ve, kje vodi pot in kam.
Rad. Peterim-Petruška.