353 2015 Daniel Artiček: Legende grofije žusemske. Kamnik: samozaložba, 2014, 2. izdaja, 143 strani. Na svojega starega strica Antona Šebata (1868– 1926), ki je bil 12 let dušni pastir na Žusmu (1901– 1913), sem postal pozoren, ko me je na njegovo župnijsko kroniko opozoril Anton Ožinger, takrat arhivist nadškofijskega arhiva v Mariboru. Kroniko je pisal zelo vestno, tako da sem lahko na njeni pod- lagi napisal povzetek dogodkov, ki razkrivajo mnoge podrobnosti iz življenja kraja in tamkajšnjih ljudi. Povzetek kronike sem objavil v knjigi Od Osmanov do Celjanov, ki jo je leta 2014 izdala Celjska Mohorjeva družba z naslovom Iz žusemske župnijske kronike.1 Začel sem se zanimati za preteklost Žusma in tako naletel na pisca knjige Legende grofije žusemske. Domačin Daniel Artiček (rojen leta 1933 v Sv. Šte- fanu, ki sodi na območje Dobrine), po poklicu inže- nir ekonomije, je pred leti začel sistematično zbira- ti legende in ustno izročilo o preteklosti celotnega območja žusemske grofije in jih strnil v 18 zgodb. Objavljene legende odstirajo delček krajevne zgo- dovine. Opisani dogodki naj bi bili resnični, ker jih ohranja ljudsko izročilo. Kljub temu avtor dodaja, da so zgodbe izmišljene, kot so izmišljene osebe in njihova imena, razen v zadnji zgodbi o Anzeku in Micki, ki sega v sodobni čas. V legendah so oživljeni dogodki iz življenja žusemske gospode s posebnim poudarkom na njihovem odnosu do kmeta, tlačana. Prikazani so tudi nekateri posebneži ali pa dogodki, vezani na kmečka opravila. Posebej se avtor ustavlja pri vinskih zgodbah, običajih in nesrečah, ki so pesti- le kmečkega človeka. Še posebej je za te kraje značil- no vinogradništvo. Prva izdaja je izšla leta 1997 in je bila takoj razprodana. Ker je zanimanje za preteklost Žusma med ljudmi veliko, se je avtor odločil za do- polnjen ponatis. Kraj Žusem leži na razloženem naselju Dobrina v severovzhodnem delu vzhodnega Posavskega hri- bovja. Dobrina je strm, grapast svet ob Dobrinskem potoku, predvsem na južnem območju gore Žusem (669 m). Domačije so raztresene po slemenih, samot- 1 Ponatis članka v Novem tedniku, Celje 2014 (l. del), št. 23, 5. junij, str. 46; (2. del) št. 24, 12. junij, str. 43; (3. del), št. 25, 19. junij, str. 4. Ocena knjige: Boris Golec, Kronika 62, 2014, str. 342-343. Ocene in poročila ne kmetije pa obdajajo gozdovi. Središče je naselje Žusem, ki leži na prevalu ob gotski cerkvi sv. Jakoba (14.–15. stoletje) in župnijski cerkvi sv. Valentina iz leta 1714. Na severu ob cesti z Volčje jame so skromni ostanki gradu Žusem. Žusemska grofija je obsegala Žusem, Žamerk, Loko pri Žusmu, Spodnje Tinsko, Sv. Štefan, Drobinsko in del Slivnice. Žusemski grad je bil eden večjih in močnejših. Lastniki so se menjali in niso vedno bivali v gradu, ampak so ga upravljali oskrbniki. Prvič se grad omenja leta 1203. Nekaj časa je bil v lasti Celjskih grofov, zadnji lastnik pa je bil I. Fiegelmuller, ki je leta 1872 grad prepustil uničenju, da mu ne bi bilo treba plačevati davkov. Ljudska tradicija je velikokrat tisti vir o preteklih časih, ki zapolni praznino, saj zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov ostaja nedokumentirana. Zato ustno tradicijo ljudje radi sprejemajo. Seveda se spra- šujemo, ali se je res vse tako zgodilo, kot pripovedu- jejo zgodbe in legende, ohranjene v ustnem izročilu. A končno to ni niti tako pomembno. Tudi to izročilo je del zgodovinske resničnosti in odraz miselnosti ta- kratnega človeka. Na kratko bom povzel zgodbe v posameznih po- 354 2015ocene in poročila, 353–358 glavjih. V zgodbi o žusemski grofični Ani je ohranje- no izročilo o njenem obisku pri prijateljici grofični v gradu Podčetrtek. Pri povratku naj bi padla, kljub oboroženemu spremstvu, v roke razbojnikov. Ti so pričakovali visoko odkupnino. Grofična je izkoristila nepazljivost ugrabiteljev in se skrila v gozdni jami. Grofica, njena mati, se je zaobljubila, da bo zgradila cerkvico sv. Ane na vrhu Babne gore, če bodo hčerko našli živo. Ker si ji je želja izpolnila, je obljubo izpol- nila. V babnem vinu pa je orisan obisk grofice Cecilije iz Gradca, sestre žusemske grofice. Počitek v Žusmu naj bi ji koristil, kajti ni mogla imeti potomcev. Prišla je prav času trgatve na Babni gori, zato se je udeležila veselega razpoloženja. Za spremljevalce so ji dodelili oskrbnika Štefana. Tudi njej so ponudili babno vino, ki se ga je pošteno nacukala. Po povratku v Gradec je ugotovila, da je noseča in priznala, da je žusem- sko babno vino zdravilo neplodnosti. Iz te zgodbe je nastala blagovna znamka Babno vino, ki utegne biti zelo pomembna za ta vinorodni okoliš. Vinu je posvečeno tudi poglavje graščakovo vino, kjer avtor opisuje stare običaje, vezane na trgatev na območju žusemske grofije. Zelo hudomušno in plastično pa je opisano tlačenje grozdja v »prijemaču«, ki so ga z nogami tlačila dekleta-device. Avtor se ni izognil turškim vpadom. Tudi na žu- semskem so goreli kresovi in opozarjali na približe- vanje turških roparjev. Bilo je leto 1494, ko so ljudje praznovali proščenje pri cerkvi sv. Štefana. Presenetili so jih Turki, veliko ljudi pobili, oplenili cerkev in s se- boj odpeljali v ujetništvo mlade fante in dekleta. Tur- ške napadalce je pri povratku napadla viteška vojska in jim odvzela del plena. Ta napad so izkoristili Tonč in dve dekleti Nežika in Gelča, ki se jim je uspelo vrniti v rodni kraj. Avtor zelo plastično opisuje nji- hovo vrnitev in težave, ki so jih spremljale. O usodi tlačanskih nevest govori o zakonu, po katerem je imel grajski gospod »pravico prve noči«. Če si graščak ni vzel te pravice, je nevesto prepustil hlapcem, kar se je pogosto končalo zelo tragično. V žusemskih legendah sta tudi dve lovski. Žu- semska graščina je imela iz vrst podložnikov lovske čuvaje. Lojz je bil grajski lovec in logar. Imel je dve slabosti: obiskoval je »srnice na dveh nogah« in vdan je bil »dobremu vinčku«. Zgodilo se je, da je v njegov revir priletel orel, ki se je za bivališče izbral pečino na Žamerku. Čeprav je grof žusemski prepovedal prega- njati orla, so vaški fantje pregovorili lovca Lojza, da je streljal na orla, ko so ga zbezali iz pečine. Njihov cilj je bil prilastiti si orlovo pero. Toda v nedeljo so pri maši vsi občudovali starega Podpečnika, ki je imel za klobukom dolgo orlovo pero. Nekoč naj bi se na Žusmu pojavil medved in je kmetom v Hrastju in na Ravnih njivah raztrgal nekaj ovac. V zgodbi medved in lovec je opisano, kako je žusemski graščak organi- ziral pogon na medveda, ki se ga je udeležilo sedem lovskih čuvajev iz grofije. Revirski lovec Gašper je na obhodu skozi gozdiček navzdol proti Žusmu pred seboj zagledal velikega medveda. S puško je pomeril vanj in sprožil. Medved je zarjul od bolečine, ven- dar se ni zvrnil. Lovec se je pognal po hribu navzdol, medved pa za njim. Končno je lovcu uspelo splezati na drevo, medved pa se je vrtel okrog drevesa. Gašper je ugotovil, da hodi po treh nogah in da ima prednjo desno taco poškodovano. Šele zjutraj so lovci odkrili vsega premrlega Gašperja na drevesu, medved pa je izkrvavel in obležal pod drevesom. Gašper je na ti- stem mestu, kjer je bil rešen, postavil kapelo, ki stoji še danes. Slikovitih opisov so bili deležni tudi trije posame- zniki. V 13. ali na začetku 14. stoletja naj bi žusem- ski graščak dovolil postaviti samostan v Grobelcah. Omenjeni predel ljudje še danes imenujejo Meniše. V legendi menih v Grobelcah se pisec osredotoči na delovanje patra Josipa, ki se je boril proti t. i. »ležeči Neži«. Obtožil jo je čarovništva. Biriči so jo odvle- kli v Celje, kjer je bila obsojena na smrt na grma- di. Nekega julijskega dne je nad Grobelcami divjala strahovita nevihta. Strela je treščila v samostan, ki je pogorel, pater Josip pa je v veliki revščini umrl. Za- dnji stanovalec na gradu Žusem naj bi bil neki starec Mujež. V razvalinah je živel čisto sam. Nekega dne je dremal na nekem zidcu, ko se je pred njim nekaj pre- maknilo in deset korakov pod njim je zagledal kačo, dolgo 5 do 6 metrov. Iz strahu pred kačo je skočil z zidca, in v tem trenutku se je del gradu zrušil. Kača mu je rešila življenje. Majorjev počitek so izkoristili mladi fantje iz okolice, ki so se zbirali pri posebnežu, visokem, slokem možakarju z dolgimi brki in neko staro, oguljeno vojaško kapo na glavi. Vsi so ga kli- cali Major, čeprav ni nihče vedel njegovega pravega imena in priimka. Živel je v mali bajti v dolini med Predelami in Velikim Vrhom. Pri petih letih je ostal brez staršev, zato je bil hlapček pri kmečkih druži- nah. Zaradi stasitosti in bistrega uma je bil sprejet v avstrijsko vojsko in dodeljen v elitno enoto na dunaj- skem dvoru. Fantom je pripovedoval razna doživetja iz vojaškega življenja. Sejem je bil velik dogodek za vsak kraj, ki je imel sejemsko pravico, ter velika priložnost za kmeta, da je prodal svojo živino in pridelke. Kaj se je dogajalo na sejmu, pa avtor opiše zelo slikovito. Da je v kraju Slatna v Dobrini zdravilna voda, so ljudje vedeli že v daljnih časih. Ko je enemu od grajskih hlapcev po- stalo slabo in so mu dali piti termalno vodo iz Slatne, mu je takoj odleglo. Prisotnost termalne vode v Slat- ni je vplivala na mnoge dogodke v žusemski grofiji. Gospod krompir in gospa koruza pa sta prebivalcem na področju Žusma, ki je bilo hribovito in manj pri- merno za poljedelstvo, prinesla v prehrani precejšnje olajšanje ter »božjega biča«, tako da lakote niso bili več deležni. Avtor pripoveduje o prehrani, dobrih in slabih letinah ter o običajih, ki so spremljali spravilo koruze. Od živečih ljudi pa se je avtor odločil, da ohrani spomin na Anzeka in Micko. Oba sodita med ljudi, o 355 2015 avtor: naslov, 353–358 katerih naj bi pripovedovali zgodbe še naslednji ro- dovi. Oba sta živela v Žusmu v 20. stoletju in z dejav- nostjo v javnem življenju pustila svojo sled. Knjigo je avtor sam ilustriral. Zgodbe, ki jih opi- suje, so literarno obdelane. Opisi dogodkov so sočni, tudi šegavi, prepleteni z domislicami. Pisec upora- blja na določenih mestih tudi starejši jezikovni slog, kar še bolj prikaže dogodke v svoji pristnosti. Avtor v tekstu navaja in razlaga različne toponime ter nas seznanja z vasicami, zaselki in ledinskimi imeni. Izid prve izdaje leta 1997 je spodbudil ustanovitev dru- štva »Izviri Dobrine«, ki vsako leto prireja in izvaja razna kulturna in druga turistična druženja ter prire- ditve. Dana je pobuda za podrobnejšo raziskavo kra- jevne zgodovine področja žusemske grofije z name- nom, da se zbere ohranjeno arhivsko gradivo in tudi preuči. Pogrešamo pa topografsko karto, na kateri bi bili označeni kraji, zaselki in ledinska imena, ki se omenjajo v legendah. Ignacij Voje Alma Bavdek in Alenka Čuk (ur.): Predjamski zaklad. Postojna: Zavod Znanje – Notranjski muzej, 2015, 127 strani. O delu bogatih arheoloških najdb na Slovenskem je v začetku leta 2015 izšla skrbno sestavljena mono- grafija z naslovom Predjamski zaklad, ki sta jo uredili Alma Bavdek in Alenka Čuk. Naslov Predjamski za- klad omenjena monografija nosi zato, ker predstavlja eno najdragocenejših med številnimi arheološkimi izkopaninami na območju Pivške kotline in tudi širše. Strokovna monografija obsega 127 strani in je razde- ljena na 5 poglavij. V prvem poglavju je Predjamski grad geografsko umeščen v slovenski prostor. Drugo poglavje govori o zgodovini Predjamskega gradu in njegovih številnih lastnikih. Tretje poglavje piše o obnovi gradu in rezultatih arheoloških raziskav, ki so se začele proti koncu osemdesetih let 20. stole- tja. Četrto poglavje splošno opisuje tako imenovano arheološko (zakladno) najdbo Predjamskega gradu. V obširnem petem poglavju, imenovanem Katalog, je ob bogatem slikovnem gradivu in risbah podrobno opisan vsak predmet posebej, in sicer njegov izvor, način in material izdelave, njegove mere ter njegovo današnje nahajališče. Predjamski grad je kot edini ohranjeni jamski grad na svetu pristal tudi v znameniti Guinnessovi knjigi rekordov. Geografsko je umeščen v slepo do- lino potoka Lokve na območju Spodnje Pivke. Tu je jamski kompleks človeku ponujal zavetje že v bakreni dobi, okoli 4000 let pred našim štetjem. Naselje pred jamo se je kasneje preimenovalo v Predjamo, njeno ime pa je prešlo na grad šele proti koncu 18. stoletja. Sprva je gospostvo Jama z gradom spadalo k oglej- skemu patriarhatu, kasneje pa je pripadalo številnim drugim lastnikom. Iz pripovedk in legend je seveda najznamenitejši med graščaki roparski vitez Erazem Predjamski iz 15. stoletja s svojim skrivnim rovom, preko katerega je za časa svojega življenja venomer ubežal pred oblastmi. V 16. stoletju je grad v upravlja- nje prevzela koroška plemiška rodbina Kobenzl. Nje- ni člani so za avstrijskega cesarja Jožefa II. opravljali pomembne državne in diplomatske službe. Prav pod Kobenzli, ki so Predjamo odkupili in jo dali temeljito obnoviti, je grad dobil današnjo značilno renesanč- no podobo. Rod Kobenzlov je Predjami gospodoval vse do svojega izumrtja leta 1810. Kasneje so grad Predjama podedovali daljni sorodniki Kobenzlov, tj. Coroniniji iz Kromberka na Goriškem. Po drugi sve- tovni vojni je ob nacionalizaciji grad postal del splo- šnega ljudskega premoženja in je prešel pod upravo Postojnske jame, ki z gradom upravlja še danes. Leta 1988 se je takratna upraviteljica Predjamske- ga gradu, družba Postojnska jama, odločila grad teme- ljito obnoviti. Izkopavanja Notranjskega muzeja, ki jih je vodil arheolog, tedanji direktor Valentin Schein, so zajela vsa nadstropja gradu, spomladi leta 1991 pa so se premaknila v grajsko klet, prostor pritličja glavne stavbe, v katerega je svetloba prihajala skozi tri strelne line. Arheologi so najprej odstranili betonsko ploščo in peščeno nasutje. Pod nasutjem so ob vhodu v klet odkrili debelo plast zoglenelega žita, kar nakazuje