Štev. 11.
V Ljubljani 1. novembra 1873.
Leto II.
Blaga hčerka.
(Daljft)
. \-<iieke'ga dne vidi Katarinka v cerkvi ralado deklico, ki je v stranskej klopi
 jo sedela in se jokala in ihtela. Katarinka ni mogla moliti; ves čas je gledala ubogo deklico, ki je jokaje molila. Deklica je bila lepe postave; njena obleka, čeravno že obnošena, kazala je vendar, da se jej je nekdaj bolje godilo. Žalost uboge deklice je Katarinko tako ganila, da se obcrne k Jeri in jej pošepeta, da hoče po sv. maši ubogo deklico zuuaj počakati ter jo za vzrok ujene žalosti vprašati.
Ko so že vtsi ljudje iz cerkve odšli, in se uboga deklica samo v cerkvi misli, vzdihne prav glasno in pravi: ,,Moj Bog! poterdi me v svojej svetej veri, in daj mi moč, da v tej strašnej uadlogi ne obupam!"
Kataviuka in Jera ste ves počakale ubogo deklico zunaj cerkve. Kata-vinka jo nagovovi iu pravi: ,,Preljuba moja, ne zameri, da te vprašam, kaj ti vendav je, da si tako žalostna?   Al se ti je kaka nesveča zgodila?"
Deklica postoji, vzdihne in pravi: ,,Oj, res sem nesrečna! pa kaj si čem, ker mi nihče ne more pomagati."
,,Ne obupaj uad božjo milostjo, ljuba raoja!" reče Katarinka. ,,Bog je oče zapuščeuih sirot. Zaupanje v njogovo pomoč, vdaaost v njegovo sveto voljo, raolitev in delo, souajboljša zdvavila, ki polajšajo vse bolečine; z vero in molitevjo boš lehko vse premagala. Pa dopusti nama, da greve v tvoje stanovanje, morda ti vendar raoreve kaj pouiagati."
Tuja deklicajima sramožljivo prikima, in potem gred<5 vse tri po ozkih ulicah dalje do neke umazane in skorej na pol podevte hiše. Tukaj ju pelje tuja deklica po uekib starih stopnieab, cel<5 govi pod streho v nizko sobico. V sobi ni bilo razen mize in dveb. stolov nobene druge hišue oprave. Stene so bile uinazaae, okna temna, da se je komaj skozi videlo ia tudi po sobi je bilo vse razvlečeno, da se je koj lehko spoznalo, da tuja deklica ne gleda veliko na red in snago, pa da vsa njena nesreča veeidel iz pomanjkanja dela izhaja.
Ko si Katariuka vevni stan tuje dekliee ogleda, nagovori jo potem tako-le: ,,Ne zameri, preljuba moja! mlada si še inzdrava, ter sklepani, da si  gotovo iz pomanjkanja zaslužka prišla v take nadloge.   Ako je res tak6,
11
— 166 —
kakor mislim, in če rada dela§, hočem ti jaz dela preskerbeti, s katerim si boš lehko toliko zaslužila, da se boš pošteuo preZiveti mogla. In ako rni razodeneš vse svoje nadloge in potrebe, hocem tvoj žalostjii stan, kolikor mogoče zlajšati, kajti po dobroti mojega dobiega strijca, svojeinu bližujeniu tudi z denarji lehko pomagam. Pred vsem pa ti priporočain terduo za-upanje v Boga. Terpljenje iu bridkosti, s katerimi uas ljubi Bog večkrat obiskuje moramo voljno prenašati; veselje in dobrote s hvaležnim sercem spre-jemati in svojemu bližnjemu v potrebi poinagati."
Z žalostjo jej odverne uboga deklica: ,,Zel(5 ti bodem hvaležua nezuana dobrotnica, ako  nii boš vsaj toliko dela preskerbela,  da  bom mogla živeti. Tujka sem v tem kraji,  brez staršev io prijateljev zapuščena na vsem svetu." Katarinka jej  obljubi še tisti dan nekoliko dela  prinesti,   potem  se poslovi in jej na skrivnem potisne, da Jera ni videla, uekoliko deuarjev v roko. Ko Katarinka in Jera odidete,   verže nesreena sirota denarje na mizo, vsede se na sfcol in milo  milo joka.   Čez nekaj  časa se  potolaži iu pravi: ,,Tedaj tako daleč je prišlo z menoj, da moram zdaj od milošcine živefci, ia še cel6 zadovoljna biti, ako  ini  kdo kaj  podeli!   Danes je že drugi dan, kar se nisem oteščala,  kajti še  kruha si  niseoi kupiti   rnogla.    Obleko iu dragotine sem že prodala, in zdaj iruaui še satno te cunje, M so na meai; ko se še te potergajo, potem ue vem kaj bo.   Kdo bi si bil pao inislil,   da bom tako daleč prišla.  Kajuka inoja inati so mi res večkrat djali: ,,Molitev nas tolaži v nadlogi," — in jaz bi tudi rada inolila, pa ne morem, kajti moje serce je prepolno sovraštva, do  onih ljudi,  ki  so  krivi moje nesreče." Med potjo reče Jera Katarinki:   ,,Zdi se mi, da je ta sirota svoje ne-srece sama kriva, ker je ue prenaša z ono poterpežljivostjo in vdaaostjo v voljo božjo, kakor nam veleva sv. vera." —• ,,Ljuba Jera!"   zaverne jo Ka-tarinka, ,,večkrat ste mi že povedali, da ako hočemo ubogemu kaj pomagati, ne smemo nikoli gledafci,  ali je svoje nesreče sam kriv ali ne. — Meiii se zdi, da je uboga deklica v resnici potrebua,   in da so ujene  nesreče drugi ljudje krivi.   Jaz misliin,  da je najina dolžiiost,   da jo rešive iz njenega žalostuega stanja."   Jera vidši blagi namen, jej obljubi, da jej bode pri tem delu pomagala.
Ta dan je bil za Katarinko zel<5 dolg. Vsa zamišljena je sedela v svojej sobi in štela ure, kedaj pride popoldne, da bo z Jero zopet k siroti iti mogla.
Ko se približa popoldne in odbije ura, ob katerej se je Katarinka na-vadno sprehajat hodila, oberne se k materi in pravi: ,,Ljuba mati, ni tega dolgo, kar ste nii rekli, da vam je treba mnogo bele obleke, in da potrebujete šivilje, da vam jo naredi. Glejte, daaes zjutraj sem našla neko siroto, katera mora zarad pornanjkanja dela hudo stradati, pa bi si rada kaj zaslužila. Ako vatn je ljubo, dala boin tej siroti nekaj obleke narediti, ker upam, da vam bode vse prav dobvo naredila. Iz ujeue obnaše in njenega govorjenja sem spoznala, da mora nekaj več biti, kakor kaka pi-iprodta dc^lica." .! Mati dovolijo in Katarinka poveže berž npkoliko tkanine v ruto, ter gre z Jero k zapnSčenej siroti.
— 167 -
Ko stopite v sobo, vidite z začudenjem, da je vse lepo pospravljeno in vse orodje v najlepšem redu. Dpklica ju prijazuo pozdravi in se ie po-sebno Katariuki zahvaljuje za darilo, ki jej ga je zjuiraj podelila. Hotle pa ste blagi dobrotiiici kaj več o njenem Življenji pozvedeti; toda deklica se je varovala, jirna kaj več o sebi povedati. Videlo ss je, da jima noče vsega zaupati. Po kratkem razgovoru se poslovite in obljubitejoše večkrat obiskati. — Na potu proti domu reče Katarinka: ,,Pri takih ubožčekih se moravselej prav vanio po vini njib nesrece popraševati, kajti veliko bolj so občutljivi nego tisti, ki od hiše do hiSe prosijo. S časoma, ko bode naju bolj pozuala, nama bode tudi kaj več povedala.
Miuulo je več tednov. Od časa do časa ste Jera in Katarinka siroto obiskovale iu jej dela prinašale. S poinočjo teh d?eh dobrotnic si je revica kuialu nekaj hišue oprave ia toliko obleke navedila, da je mogla STOji obi-skovalki prav spodobuo sprejeti. Postala je čedalje bolj vesela in zgovorna. Nekegadne nagovori Katarinko in pravi: ,,Kakoste pač srečaa, blaga dobrotnica! Tudi jiiz sem bila nekdaj tako srečna, pa spremenilo se mi je vse. Moj oče go ini umerli, ko sem bila kornaj dvauajst let stara in eno leto pozneje so šli tudi moja mati za njimi v veenost. Toda zdaj vidim, da ine Bog še ni zapustil! Poslal uii je vas, draga moja dobrotnica, katere ne bodem nikdar pozabila. Vaše dobro serceme je pripeljalo k pravemu spoznanji, našlasein pot, po katerej upain zopet svojo srečo doseči. Zaupanje v Boga, niolitev in delo, to je bilo pervo, kar sfce ini uasvetovali in to hočem tudi storiti. Molituv iii6 je pripeljala k spoznanji moje duSue in telesue nesreče; zaupanje v Boga pa me ie rešilo obupnosti in pogiua. Vi ste ini bili tako rekoč augelj, kateMga iiii je poslal Bog, ob času, ko seoi že skoraj obupovala. Srarn nie je povedati, kako sem pvišla, v toliko nesrečo, vendar pa morem reči, da v sredi vseh nevarnosti se vendar nisem nikoli pregrešila, kar se tiče mojega nravuega življeiija. Največa tolazba mi je, da sem obljubo, pošteno živuti, katero sem materi na sinerfcnej postelji storila, vselej deržala." SohA, ki se jej curkoma vliji5 po obrazu, zaprejo jej besedo.
Djbvotuici jo tolažite iu ko preaelia jokati, reoo jej Katarinka: ,,Bog v6, da ne želim iz radovednosti vedt*ti t\ojega nekdanjegaživljenja; to lebko poterdi tukaj moja prilefcua prijateljica. Meni je zadosti, ce le morein revežeui kaj pouiagati. Govorila sem že z materjo o tebi; uioja mati bi te radi poznali, zato so mi tudi obljubili, da.te bodo obiskali, kakor hitro jim bode mogoče. Ako se boš njim prikupila, gotovo ti bodo prijateljsko pomagali." „0 kako usmiljena in ljubezujiva inorajo Se le mati tako blage hčerke biti!'' reče ubuga sirota iii globoko vzdibne.
Ko Katarinka in Jera ubogo siroto nekoliko potolažite, se poslovite od nje in jej obljubite, da ju boste zopet kmalu obiskale.
Eozi, tako se je sirota imenovala, bilo je odsihmal veliko lože pri serci. Obžalovala je svojo obupnost in. je sklenila, najpred se spraviti z Bogoiu, potem pa svoje zmote dobrotnicama. ocifcno spoznati. Vzela je tedaj precej po njihovem odhodu moliterao knjižico v roke, in se je ves popoldne pripravljala za spoved. Dnigo jutro je vstala prav zgodaj, se je lepo oblekla
11*
— 168 —
in Sla v cerkev, da se spovč svojih gi'ehov in opravi sveto obhajilo. Potolažena od svojega spovednika in okrepčana po sv. rešiijem Telesu, čutila se je vsa nekako prerojeno, ter je spoznala, da je bil ta daa za njo najsrečnejši v celem njenem življenji. Doaiu prišedši vsede se zopet k delu, začue pridno delati in premišljuje veliko dobroto božjega usuiiljenja.
čez dva dni potem pride Katarinka z tuaterjo v ravno tisto cerkev, tjer je Rozopervič vgledala. Ko bo«e Katarijjka po sv. maši materi pokazati podobo matere božje, pred katero je Eozo pervikrat našla, vgledate jo zdaj zopet ravno tam kleCati in prav serčno moliti. Obe se umaknete nazaj v klop, kjer počakate, da je Roza odinolila iu se iz cerkve podala. Poteui greste obe za njo. Ko stopite v sobo, je Roza že pri delu. Po prijazneiu pozdravu začne Katarinka: vTukaj ti pripeljem, ljuba Roza, svojo inater, ki so te želeli pozaati." Tudi mati pozdravijo Rozo iu pravijo: ,,Veseli me, ljuba deklica, da te morem osebuo obiskati. Moja hči mi je že večkrat pripovedovala, da si zel<5 uesrečna sirota; rada bi bila že poprej prišla, pa nisein mogla bolnega strijca samega brez postrežbe pustiti."
Roza prijazno vstane, poljubi Katariiikinej materi roko in hoče govoriti, pa od velikega veselja ne more besediee spregOFOriti. Ko se nekoliko oserči, začne tako-le:  „0 blaga gospa! Vaša Katarinka je pač dobra hčerka.   Ona me je s svojim ljubeziijivim ravaanjem  rešila iz velike pogube in me pri-peljala k praverau spoznanji.    Le nje ini nikar ne  odteguite  in  upam, da bodem z božjo pomočjo zopet mogla Bogu služiti.   Bog, katerega sem tako malo ljubila,  poslal mi je po svojej neskončnej milosti  vašo  blago hčerko, katera me je rešila od velikega pogubljenja.   Spoznala  sem svoje pregrehe ifl sem terdno sklenila se poboljšati. Moje serce čuti mir, katerega dosihdob še ni poznalo.   Dolžila seru druge,  da so krivi inoje velike nesreče,  katero sem si pa le sama z jieiivaležuostjo nakopala.  Moja nečiniernost in oSabnost bile ste vzrok moje nesreče.   Vain, draga gospa,  in vašej blagej hčerki se imam zahvaliti za svoje spreoberajeuje; zatorej vama pa tudi hočein razodcti svoježivljenje, da boste poteni same lehko sodile, ali sem vašega usniiljenja vredna ali ne.   Poslušajte me tedaj:   Moj   oče so  bili  oskerbnik v gradu bogatega grofa L . . . , kateri jih je zarad njih zvestobe zel6 rad imel. Ko je pa grof umerl, zročila je vdova grofinja mojemu očetu neomejeno pravico oskerbništva.   Ta očetova služba je mene, njihovo edino hčer, že v otročjib. letib. navdala z napuhom, in ker sem mislila, da sein  najlepša deklica, sa-njala sem od zlatih gradov.   Toda skušuje mi je manjkalo.   Starai so res moje slabo nagnjenje berž spoznali in me svarili; toda  oče so imeli z dru-giini opravili dosti skerbi in me niso raogli vselej posvariti, materi pa sem se znala s pridnostjo tako prikupiti,  da so mi večkrat in radi prizanesli. Glejte, tako se je vkoreninila ošabnost v  nmje  mlado serce.   Ker seni bila z unioia bogato uadarjena ia sem se tudi lehko učila, začela sem se pozneje čez  svoje  součeuke povzdigovati  iu je zauičevati.    Revežev ia  sirot niseia mogla terpeti;  mislila sem, da rni je v sramoto, ako se bi ž njimi pečala. Molila sfim le takrat, kedar so ini starši ukazali;  v  eerkov sem  sicer rada liodila, pa le /.ategadelj,  da bi me drngi videli in nie občudovali.   Ko sem
— 169 -
bila dvanajst let stara, tni umerjejo očr. Žalovala semzanjimi, pa netoliko iz ljubezni, ampak le zat<5, ker sem se bala, da bi tne ljudje drugače ne spoštovali.
Grofinja je h hvaležnosti do mojega raj ukega očeta materi dober užitek izgovorila in jira obljubila po njihovej smerti tudi še za me skerbeti. Vidši, da se mi po očetovi smerti ravno tako dobro godi kakor poprej, sem svojega očeta tudi knialu pozabila. Čez eno leto potem mi tudi mati zbole in mnerjejo. Na smertnej postelji me še pokličejo k sebi, blagoslove me in ljubeznjivo opominjajo, da naj opustiin gerdo ošabnost ia naj živiin lepo ponižno in pobožuo. Priporočili so mi, da naj grofinjo, katera bo zanaprej po inaterno za me skrbela, rada ubogam, po otročje jo ljubim in se jej hvaležno skazujem. Njih zadnjebesede pa so bile: ,,Služi Bogu s čistim sercem in neomadežvano vestjo, in priporočaj se večkrat materi božjej, ker ona je najboljša mati za-puSčenih sirot, in te ne bo zapustila, ako se boš po njenem. zgledu ravnala." Obljubila sem jim sicer, da se bom po njih besedah ravnala, al žalibog, deržala nisem svoje obljube.
Po smerti matere me vzame grofinja k sebi. Imela je edino hči, ki je bila omožena v mestu. Vzrejevala me je grofiuja kot svojega lastnega otroka; serčao me je ljubila in tudi svojim poslom zaukazala, da me iinajo spoštovati. V tolikej sreči sem pa kinalu svojo rajnko mater pozabik; inoj napuh, ki se je po materuej smerti nekoliko polegel, vzdignil se je zdaj še huje nego poprej.
Grofinja je po letu v gradu stanovala, po zimi se je pa vselej v mesto preselila. S posli je bila jako prijazna in prizauesljiva, pa jih je tudi dobro plačevala; zato je pa tiidi zahtevala, da so bili zvesti, lepovedui in pobožni; kdotkoli se ni ravnal po njenej vol.ji, moral je službo zapustiti. Ona saina je bila pobožna gospd, in je rada hodila v cerkev. Jutranjo in večerno mo-litev je vselej z družino skupej molila. Zvečer sem jej morala vselej iz kake podučne knjige kaj lepega naprej brati.
Eada je grofinja tudi vbogajme dajala. Tudi mene je učila usmiljenja do revnih in nadložnib ljudi, ter mi je v to sverho vsak teden nekoliko novcev dala, da je razdelim med reveže. Toda težega opravila za me ni bilo, nego revežem poniagati, kajti še ceW govoriti z reveži sem se sramovala. Zategadelj sem se pa tudi, če sein le niogla odtegaila delu usmiljenja in ga izročila kakej dekli.
Grofiaja se je prav prosto nosila in to je želela tudi od mene. Veokrat, kedar sem hotla kako lepšo obleko vzeti, rekla mi je: ,,Najlepši kin5 za žensko mladost je pobožno in bogaboječe serce. Deklica, katera si v dragej obleki časti išče, je že na poti v pogubljenje." Takim, ki so jej rekli, da se za sroj stan preprosto nosi, odgovorila je: „Vse kar koli imam, posojilo jeod Boga; s čim se tedaj hočein ponašati?" To se vž, da tako ponižno ia priprosto življenje mojemu sercu, ki je hrepenelo po časti in slavi, ni bilo vieč. Zdelo se mi je, da sein pri svojih staršib. imela več prostosti, kakor je imam pri grofinji."
(Konec prihodnjiž.)