ADA BAR .MAIERIALNA KULTURA V SOPOTNICI Vas Sopotnica leži v vzhodueiu delu Loškega hribovja. Štirinajst samotnih kmetij je jKKstavljenih JK) policah nad grapo, ki jo zapirajo na desni S\. T.ovrenc z Brezniškim hribovjem in Krivo brdo ter Črni vrh in Gabrška gora na levi. Vas šteje 69 prebivalce\. Posestno stanje kmetov je /tlo različno. Clibljc se (K1 1.300 ha (Kovač) do 66 ha. če primerjamo najrevnejše in najbogatejše kmetije. Povpreček pa je 20 do 30 ha. Ob vstopu v Sopotniško grapo se na levem bregu Poljanščice dviga grič Kneza. Ime inm verjetno od tod, ker je bil nekdaj osebna last kakega Idižinskega kneza.' Na njem stoji kmetija Mure (482 m), ki je danes državno posestvo. Zaradi ugodne lege je bil ta prostor že zgodaj naseljen, kmet Mure se omenja že v urbarju 1630. Nekako v isti višini stoji pol ure od tod kmetija Ši)eglč, prav tako kot prva državno posestvo. Nekoliko višje je Sija. Zaradi slabega gospodarja in pomanjkanja delovne sile je slabo obdelana. Ob cerkvi sv. Florijana .stoji pod gričem Kucljoiii Mežnarjeva domačija (590 m, lastnik Habijan). Tudi naslednja kmetija, pri Medvedu, je sedaj državno posestvo. Pod njo so na levi strani še vidne razvaline že od leta 1901 in I904 propadlih kmetij Osojnik in Reniušk. Vsa tri posestva je že pred prvo svetovno vojno kupil Tinkovec. Ker so vsa tri na istem griču, se je začel imenovati Tinkovcovo. Novi gospodar je pogozdii ves grič, razen Med- \odovega. Njemu nasproti se vrste na drugi strani grape sosedje. Od spodaj navzgor je prvi Jamnik (568 m, lastnik Dolenc): Jernej Jambnik se omenja že v urbarju 1630 kot lastnik mlina. Nad njim sta kmetiji Ambrušč (lastnik Pintar) in Tavčar (665 m, la.stnik Tavčar). Oba se navajata v dominikalnih aktih sredi 18. stoletja.^ Naslednje posestvo Rupa (bivši lastnik Tavčar) je med drugo svetovno vojno propadlo, ker so bili lastniki pobiti. Njihova solodnica, sedanja lastnica, ne živi v tem kraju, zato zemlja ni obdelana. Priimek Rupar se prvič omenja v kraju »Ini Pach« že 1560.^ V urbarju l()30 so v Sopotnici kar trije posestniki s tem imenom. Njivear (lastnik Rupar) nad Rupo je najmlajša kmetija v vasi. Najviše si je postavil svoj dom posestnik Čude (800 m), sedaj državno posestvo. lastnica Lucia Tschudin se omenja že v urbarju leta 1630. Obilo sveta, četudi povečini slabo rodovitnega, je pripadalo temu gruntu. Leta 1828 je Čude postavil na svoji zemlji preprosto leseno bajto za doto hčeri, ki je bila šivilja, in ji dal pripisati nekaj hektarov s hrastjem porasle zemlje. Nova lastnica si je poleg hišice izkopala majhno njivico, po kateri se je njenega doma prijelo ime j)ri Njivčarju.* Nad njim stoji danes na pol podrta bajta Vrhove. Stara žena, ki živi v njej, ne obdeluje zemlje. V približno isti višini z Njivčarjem (ca. 700 m), a ločeni po grapah, stojita Kovačeva kmetija (lastnik Rupar) in 109 Plešava I lastnik Prevodnik). Slednja stoji na popolnoma frolem griču in ima po njem svoje ime. Preko ceste, ki pelje na Blego.š. je na drujri strani brega v Krivem brdu zadnja kmetija Krivar (lastnik Potočnik). Kot fiostilna se je v preteklosti preživljala izključno od tihotapcev, ki so prinašali svilene rtiie iz Trsta. V \asi je ena sama prcužitkarica. fo je Marija Tavčar. Lota 1890 je imela Sopotnica 122 prebivalcev in 21 hiš. Od teh so bilo 4 bajte, kakršne so navadno postavljali g-ospodarji hlapcem in deklam. V zvezi s tem je bil znan rek: Hlapec in dekla sta že pol družine." V vasi sla bili dve bajti pri Muretu. ena pri Medvedu in ena v Rupi. Zadnji dve sta podrti. Razen Mežnarja nima danes nihče \ eč hlapca. Število prelsiv alst\ a cd konca prejšnjega stoletja neprestatio pada. Med prvinii propadliiui kmetijami sta bili Remušk in Osoje. Ta pojav ni omejen samo na Soi>otnico. marveč je značilen za vso Poljansko in Selško dolino. V prvi vrsti ga je povzročila zgraditev železnice 1870 in s teui v zvezi propad prevozništva, v drugi pa opustitev fiižinarst\ a. T)cpn()u!acija je tnočnejša v hribovju, kjer se je tudi prej začela.'' Propadajo predvsem kraji, ki so oddaljeni od prometnih poti in industrije. Nekatera kmečka naselja kažejo le minimalni porast prebivalstva, druga pa hitro propadajo (Sv. Barbara).'' V Sopotnici je bilo leta 19'^i še 89 prebivalcev.' po drugi svetovni vojni le 67. \ zadnjem ča.su pa M. Občutno pomanjkanje delovne sile prihaja vedno bolj do izraza. Sopotnica se postavlja s svojim vaškim pesnikom, razmeroma zelo izobraženim Štefanom Benedičičem, ki je bil tudi prvi učitelj svojih .sovaščaiiov. T.eta 1871 se je preselil z Martinj vrha v Sopotnico, kjer je kupil bajto pri Njivčarju. Ker je vas oddaljena dobri dve uri od Loke, otroci niso bili dolžni obiskovati šolo in je bila tudi večina gruittarjev iiepistuena. Beuedičič je itnel v tem času v svoji bajti majhiu) šolo in je nekaj Sopotuičanov naučil brati in pisati." Otroci so sicer hodili v l.oko »k izpraševanju «, to je k verouku, kjer jih je kaplan pripravljal na obhajilo in birmo, ni jih pa naučil brati in pisati. V mežnarijo so hodili enkrat tedensko, pouk pa je trajal tri do štiri leta. Leta 1890 se je v Loki ustanovila hriJ)ovska šola. Otroci iz oddaljenih krajev so jo obiskovali vsak četrtek, in to samo v toplem letnem času — pouiladi in jeseni. Leta 1929 se je odprla šola v Gabrku. kamor hodijo danes sopotniški otroci oziroma lahko izbirajo: ali vsak dan v Gabrk. ki j e oddaljen eno uro, ali pa vsak drugi dan v Škofjo Loko. Oblika naselja. — Sopotnica je vas s tipičnimi samotniiui knu>tijami. Te so značilne za vzhodni del Loškega hribovja in za žirovske ter osliške hribe, od koder segajo tudi na polhograjsko in cerkljansko stran." Pri samotnih kmetijah se je vršila naselitev le po posaiueznikih. Nasprotno dobimo na tleh starejše kolonizacije izključno zaselsko razdelitev in delitev na delce, ki so značilni za dno Poljanske doline in za levo prisojno stran hribovja zahodno od Gabrške gore. Tam so se naseljevali v skupinah.^" Bistveno za samotno kmetijo je, da ima vso svojo posest v enem samem sklenjenem kosu — celku — okrog doma. Večinoma so v goratem svetu, zato so njive tudi le redko pravilne oblike. Kmetije s celki so tipični izraz skrajnega iiidividualizma v agrarnem gospodarstvu. Tu ni bilo nikoli ostankov stare agrarne skupnosti in skupne paše." V okviru samotnih kmetij se vse življenje razvija v posamezni, zase živeči družini. ?Jiša in gospodarsko poslopje. — Melik je označil hišo v Loškem hribovju kot škofjeloško-cerkljanski tip. Prve opise za Selško in Poljansko dolino 110 je dal \ urnik, lu prehaja ali>ska hiša v tip. ki ga ni več niogtK-e šteti v iill)sko. pa tudi še ne v primorsko hišo, ker predstavlja izrazito prehodno c»bliko s kompliciranim tlorisom. Značilne ,so velike, čisto zidane nadstropne hiše, nena\adno širokih čel. brez gaiikoo in čopoo. Strme strehe so krite s slamo, uporaba lesa pa je minimalna.'^ Temu tipu pripadajo tudi domovi v .Sopotnici. Po velikosti bi ločili pritlično in nadstropno hišo. Asa poslopja so zidana iz rezanega kaine;ija. razen najiio\ ejših. ki so grajena iz opeke. lako kamen kot glino za opeko jim daje najbližja okolica. Aečina hiš je iz srede ali konca U). stoletja. Gospodarska poslopja so skoraj vsa novejša, nekatera sezidana ali predelana prav v zadnjem času. \ sa poslopja so pokrita z opeko. Se pred nekaj desetletji so imela slamnate strehe, ki jih danes le še redko vidimo na nekaterih kozolcih. Osrednji prostor hiše je nežii, s črno kuhno v njenem zadnjem delu. To so imele \ se hiše pred drugo svetovno vojno, sedaj pa sta ohranjeni samo d\e (Medved, Špegič). Na njenem mestu je danes moderna kuhinja. V črni ku~ hni je j)red ustjem peči — mostejami — sezidano ogniše. Obok imd njim se imenuje oelb. Kuha se v peči, le ob velikih praznikih na ognjišču. Na latah pod stropom se suši meso. V kuhinji oziroma veži je morajna ali inarejiia, to je omara s policami, kjer so shranjeni lonci, čerfe z mlekom, sol in druge kuhinjske potrebščine. Kuhinjsko orodje so biirkle. lopar, pometunca, greblica in oa/ar za hiirkle. Za podstd\- Ijanje polen in butar služi železno stojalo na štirih nogah, imenovano ko/.a ali r>/,glavnik. Pogosto se uporablja za isti namen lesen panjač. Na kozo s tremi nogami se postavljajo lonci in kožice. V kuhinjo je si)eljana voda po ceveh iz studencev. Pri starejših napravah se ce\ ne da zapreti, zato voda neprestano teče v podstavljeno kamnito korito. Iz veže se vstopi v prostorno Jiišo. V enem kotu je peč brez zapečkov. njej diagonalno nasproti stoji miza s klopmi in stoli. Nad njo je hohkov kot. Slike na steklo, nekoč zelo pogoste, so že prava redkost. Tudi izrezljani sveti duh, ki je visel nad mizo, je že izginil, le pri Jamniku, kjer je slikan na steklo, je vstavljen v majhno odprtino v stropu. Štirioglata vdolbina v steni priča, da je tam visel aklednik. Vsaka hiša ima v steni vzidano majhno omarico — zidno morajnco, kjer so shranjeni najrazličnejši predmeti. Ob peči stoji mentrga. Na latah, ki so pritrjene nad pečjo, se pozimi suši mokra obleka. Strop je bil največkrat lesen, danes je tak samo še pri Spegiču v kimnati. Tram in deske so obrezani na ajdovo zrno. Stropi so navaodstrešje. V redkih primerih je čelo do vrha zazidano in se intenuje fajermaiir. Vhodi so navadno brez posebnosti, le pri .Špeglču so podboji iz obdelanega kamenja, v katerega so reliefno vrezani geometrijski motivi. Okna tiintajo j)olken. Navadno so zanirežena. ^•saj v pritličju. Mreže pri Speglču so baročno oblikovane, okna pa imajo močno profiliratie okvire. Ti so zanimivi tudi pri Janmiku. Hiše so oinetane in belo popleskane. izjema je Jamnik. ki ima na fasadi jireprosto fresko sv. Florijana. Cdavna gospodarska zgradba je hlev: ta stoji pravokotno, redkeje vzporedno s smerjo stanovanjskega poslopja. Vsi hlevi so zidani. V spodnjem delu je prostor za živino in listnak. kjer je shranjena stelja. Svinjaki niso samostojne stavbice. Prašiči so skupaj z ostalo živino, ločeni od nje le z nizko ograjo. Nad hlevom je pod, na katerega vodi most na zadnji strani zgradbe. Z lesenimi stenami je razdeljen na več prostorov, ki služijo za shrandio sena. V prvem prostoru, ki je večji od ostalih, so včasih mlatili, pozneje je bil vgrajen gepl. sedaj pa je tu moderna mlatilnica. Na istem mestu je še razno ]x>ljedelsko orodje. V delu poda, ki se nahaja nad hlevskimi jasli, so v tleh trahlarji. pokriti s premakljivimi deskami, skozi katere se meče živini krjira. /a sušenje pridelkov, zlasti žita in detelje, pa tudi praproti, ki se uporablja za steljo, služi kozolec. Prevladuje nezan kozu. Pri revnejših kmetijah je videti navaden kozu (stegnjeni kozolec) in kozu z birtaham. Podobno se imenuje tudi v Selški dolini, kjer mu pravijo berteh, ker je lopa kot predpasnik pripeta ob kozolec.'^ Beseda kozu je torej poznana tudi v poljanskih hribih in ne samo v Selški dolini (kozel), od koder sega ta označba še čez Bitnje do Save pod Kranjem in nekako do hribovja Sv. Jošta, kakor piše v svojem delu Melik.^'' Kozolec ima v navpičnih lesenih 112 stebrih, navadno hrastovih, v luknjah vodoravno pritrjene late. Te molijo daleč iz končnih stebrov in imajo na koncu pritrjen pokončni lesen drog. Tak izstopajoči del se imenuje konc. Vezan kozu ima štiri konce. Oddelek nied dvema .stebroma je štant. Poševni koli. ki podpirajo stegnjenec, so podpore. Stebri in podpore stoje na lesenih podslavah (baba). Hlapca nepoznajo. Melik piše: >?Ponekod (n. pr. Poljanska dolina nad Škofjo Loko) se uf>GraJ>lja >norecr:, nekakšna navpični lestvi jKKJobna naprava, kjer se s klina na lato postavlja deska, da stoji obdevač na njej.^* V Sopotnici stoji sprejemač, ki obklada kozolec, na napravi, sestavljeni iz dveh lestev, preko katerih je položena deska. To se imenuje obkladanje na dilo. Norec pa je lesen hlod, v katerega so na obeh straneh zabiti kratki klini in se uporablja le za plezanje na drevje. Vezan kozu ima spodaj prostor za vozove in razno orodje. Prostor nad njim se imenuje v križih. Vrh tega je še drug oder, ki je zapažen z deskami (pajš) nima posebnega imena. Streha, ki moli na čelnih straneh naprej, je perot, na straneh pa odnaša. KaSča je le redko samostojna zgradba. V vasi sta dve. Prva pri Ambrušču se omenja že sredi 18. stoletja.'' druga im Siji pa ima letnico 1780. Pri Jamniku je bila podrta v tem stoletju. Kašča je običajno lesena sobica, zgrajena na podstrešju, kjer je shranjeno žito v velikih pregrajenih skrinjah — pregradih. Včasih služi za kaščo tudi kimnata, ki dobi takrat novo ustrezno ime. Okrog leta 1900 so si ljudje še svetili z leščerbami. To so bile pločevinaste škatlice srčaste oblike. Kurile so se z lanenim oljem. V črni kuhitiji si niso svetili z leščerbami, ampak s treskami. Take treske so obrezovali na ])osebneni stolu hlapcu in jih nato sušili na vroči peči. Zataknile so se v luknje v zidu ali v čelešnik. Spodaj se je j>ostavil škaf z vodo, da so se v njej gaLsile padajoče iskre. V hiši, kjer so ženske mikale in predle lan, bi bilo z njimi nevarno svetiti, ker se predivo rado vžge. Iznajdba p>etrolejkc, s katero si svetijo še danes, je izpodrinila stari način razsvetljave. Nabiralništoo. — Nabiralništvo ima v .Sopotnici pomemben delež tako v prehrani kot trgovini. Med gozdnimi sadeži so na prvem mestu borovnice in kostanj, jK>sebno zadnjega je toliko, da se je Sopotničanov prijelo ime Koslaujevci. Vsak kmet ga nabira samo v svojem gozdu. Ponj prihajajo tudi s()roapir in nesli prodat. Manj so nabirali bukovo gobo. Danes se utrga le še za mežnarja, da z njo prižge velikonočni ogenj. 8 Loški razgledi 113 Za čaj nabirajo lipovo in bezgovo cvetje, bezgove jagode, listje rdečih jagod in robidovje. Caj se kuha največ iz svežega listja, nekaj pa ga posuše v senci v rcštah. Kninina. ki raste na travnikih, se pokosi skupaj s travo. Ko se ta prvič meša. se kumina izbere, poveže v šoj>e in obesi na late na podstrešju, kjer se dokončno posuši. Posušeno zmaožajo z rokami. Med zdravilnimi zelišči so pomembne arnika. tavžentrože. lapuh in kamilice. Končno nabirajo po gozdovih suhljad za kurjavo. Povežejo jo v butarice in znosijo domov. Lon. — Lov je bil v i^reteklo.sti verjetno zelo razvit, saj so bili obširni gozdovi polni divjačine. Posebno pogost je bil volk. V Sopotnici je še danes ohranjenih sedem \olčjih jam. ki pa so že močno zasute. Bile so precej globoke, spodaj širše, zgoraj ožje. Prekrili so jih s suho hosto. na katero so za vabo položili ovco. Na enak način so lovili volka tudi na Pohorju.^' Da so bili nekoč v teh krajih medvedi, nedvomno pričata imeni obeh sopotniških gričev Medvedo\o in Med\ednik. Razširjen je bil lo\- na kune. l'rbarji loškega gospostva omenjajo v nekaterih župnijah desetino, v katero so bile vštete tudi kunje kože." Lovili so jih z zasledovanjem. Že desetletja jih domačini ne love več. ker je za to potrebno veliko časa in spretnosti. V zanko so lovili bolj pastirji za zabavo na paši. Nastavljali so jih na krajih, kjer so se radi zbirali ptiči, posebno šnefi. sloke in jerebi. V zemljo so v d\eh vzporednih vrstah zabili nizke količke in jih opletli s smrekovo hosto. Znotraj so potresli zrnja in nastavili zanko. Pod kozolcem so nastavljali zanke zajcem. Obložili so jil) s posušenim repnim perjem — repnkom. Med naji^reprostejšimi aktivnimi pastmi, ki jih uporabljajo, je težka deska, podprta s tanko palico, na katero se priveze vaba. Z vlečenjem vabe se podstavek izmakne in deska udari pK) živali. Na enak način lovijo s košem. Oboje je le za ptiče. Limanic niso nastavljali, nanje so lovili le ptičarji. ki so prihajali iz Loke. Pasti na vzmeti — skopci. so imjrazličnejše velikosti. Nanje love predvsem lisice in orle. Pozimi nastavljajo lisicam skopce tako. da jih zakopljejo v gnoj. nanj polože oabo. Ko lisica koplje, se past sproži. Tu pa tam se pKijavijo polhi. Zanje nimajo posebnih pasti. Na hruško, za katero vedo. da jo polh obiskuje, pritrdijo poiihov akopc. Podoben je velikemu, le da je močno pomanjšan. Ribolov ne prihaja v poštev. ŽiDJimreja. — Selška in Poljanska dolina sta med našimi aktivnimi živinorejskimi pokrajinami.^" V gospodarstvu teh vasi je živinoreja poleg gozdarstva najpomembnejša. Od leta 1900 dalje se je močno spremenil sestav živine. Ovca je skoraj povsod izginila. Konj je bil prvotno v vsem hribovju neznan ali zelo redek pojaA' — leta 1900 so bili le 3 do 4 na 100 ljudi v dolini in 1 do 2 v hribih (občina Zminec). Do leta 1921 je njihovo število povsod močno naraslo, kar je v zvezi z dograditvijo cest in z velikim porastom prevoza lesa. ki je nastopil v tej dobi.^' Tudi Sopotnica je dobila konje šele po prvi svetovni \ojni. Nekdaj zelo razvito ovčerejo so v vasi opustili že ob koncu prejšnjega stoletja. V času prve in druge svetovne vojne so ovce spet redili, a le za kratko dobo. Vol, ki so ga uporabljali za oranje in kot prevozno žival, je s pojavom konja izginil. Tudi danes nimajo vsi kmetje v vasi konja. Sposodijo si ga pri sosedu, za odškodnino pa mu morajo delati tri dni. Danes je govedo najpomembnejše. Gojijo pincgavsko pasmo. Število glav je povprečno 2 do 10. Prašičev redijo precej, perutnine pa zelo malo. 114 Iz urbarja l()'iO iz\omo. da je bila takrat po štcNilu na prvem mestu o\ca, manj pa je bilo goveda. Bckantne tabele« iz srede 18. stoletja navajajo za .Sopotnico poleg ostalih dajatev tudi kost runa. ki ga morajo kmetje oddati vsako tretje leto. vikarju v Škof jo Loko pa vsako leto dva hlebca sira in \olno ene ovce. Omenja se. da imajo pašo v svojem *sauodi<-.-- Beseda zavod je večkrat sporočena v nemških listinah 16. do 18. stoletja. Njen nekdanji pomen je začasno ograjen del gozda, izkrčen samo toliko, da se drevje posuši, uporaben eno leto za setev, nato nekaj časa za pašo." Današnji pomen zavoda je *gozd, mlad gozdni nasad<'-.^^ Živino so pasli na pašnikih še okoli leta 1900. Pastir je bil navadno domači sin, pa tudi hlapec. Najemali jiJi niso. Skupnega pašnika ni bilo, Spcgelčova liiša v Sopotnici. (Foto Loški iiHiZfj) bcvero\ zhodna stran Mfžnarjove hiše v Sopotnici. (Koto Loški muzej) \sak je pasel le na svojem in to od s^. Florijana (4. maja) do sv. Martina (II. novembra). Po tem datumu so gnali živino, kamor so hoteli, tudi na tuja zemljišča. Tra\e niso kosili, živina jo je sproti popasla. Pozimi so krmili živino s suhim listjem. Jeseni so kmetje začeli sekati veje z dreves, vejnke so povezali v butare in jih zvozili domov im kozolec. Te so pozimi znosili v hišo in jih osmukali. Živino so krmili s celiin listjem ali z zrezanim na slamoreznici. Včasih so ga pomešali s slamo ali laneninii tropinami. Obseka\ ali so največ jesen in hrast. Tako drevo se je imenovalo vejnckar. Navadno je zopet pognalo mlaclike in so ga čez tri ali štiri leta ponovno oklestili. Vejnčkarji, ki jih je Se danes precej videti, posebno v bližini domov, se ločijo od ostalega drevja po šibki in močno krivenčasti rasti. V začetku tega stoletja je paša popolnoma prenehala. S pašnikov so odstranili kamenje in grmovje ter začeli im njih kositi travo. Sredi 18. stoletja so imeli travniki oziroma pašniki v Sopotnici naslednja imena: Traiink (Matevž Rupar), Za lopola (Magdalena Ciide), Na bregu (Hatis Ambrušč), IJ traiink (Matevž Jainnik), Na vrtu, Pod praprečam (Pavel Mure), V dolinčeni (lonmž Rupar). Nekateri kmetje niso imeli travnikov oziroma pašnikov (Špela Rupar, Jurij Tavčar).^* Danes imajo travniki naslednja 115 imena: U grap, I mlakah, U kohl (Mežnar), U traunk (Jamnik), Traunk (Kovač). Ambrušč nima travnika. Kosijo dvakrat letno. Prva košnja je opravljena do sv. Petra (29. junij), druga pa od 15. avgusta do 8. septembra Prvič dobe seno, drugič otaoo. Le redko kose tretjič, to seno imenujejo omika. Včasih so kosili nekaj kasneje kot danes. Delo je naporno, ker so nekateri travniki v precejšnjih strminah, vendar derez ne up>orabljajo. Sosedje pridejo le redko pomagat, navadno takrat, kadar domači ne morejo vsega opraviti. Kosci začno z delom ob štirih zjutraj. Takrat dobijo žganje, ob šestih ali sedmih pa jim prinesejo za kosilo žgance, redkeje tudi mošt. Kosijo v vrstah, tako da trava pada v redoncah po tleh. Preobračanje trave z grab- Ijami se imenuje mešanje. CJrabijo v zagrabkih. 7.\eceT naretlijo hupe. Vozu, na katerega nakladajo. naj[)rej zakopljejo zgornja kolesa v zemljo, tako da stoji vodoravno. Seno se najprej poplasta na oglih, nato še v sredini. Cez jKilože žrd, ki jo privcžejo s .^trikom. Naložijo zelo nizko, ker je vožnja po strmih in slabih poteh težavna. .S travnikov, ki leže na neugodnih mestih, kamor se z vozom ne more. nosijo seno v listnakih. velikih redko prepletenih koših, ali pa v rjuhah, ki jih povežejo z vrvjo in si jih zadenejo na ramena. 1 ako prenašajo tudi oni. ki nimajo konja. Seno zmečejo na pod, če je slabo vreme, ga vč.asih spravijo tudi v kozolec. Kot že omenjeno, se je živina v preteklosti pasla, pozimi pa so ji pokladali listje, pomešano z rezano slamo ali namočenimi lanenimi tropinami, l e so dajali tudi prašičem, pomešane s krompirjem in pomijami. Krmljenje z lanenimi tropinami j e bilo Jia Gorenjskem splošno razširjeno.""' Pogosto so dajali tndi repnk, posušeno repino perje, ki ga tudi danes pokladajo preorabljajo tega, morajo čez lestvine privezati mrežo, da se listje ne razsipa. Živino fuirajo trikrat na daii. Krave nuolzejo zjutraj in zvečer v posodo, imenovano iehtar. Mlademu teličku, ki ga odstavijo od krave, nalijejo v posodo mleko, v katerega potopijo roko in mu ponujajo prste, da bi jih sesal. Po nekaj dneh se tele temu privadi in ne sili več k materi. Gnoj kidajo dvakrat ali trikrat tedensko. Ker gnojnih jam nimajo, ga sproti vozijo na njivo. Nekatere bolezni, ki se pogosto pojavljajo pri živini, zdravijo kmetje sami. Otečeno in rdeče vime mažejo z bcvko. maslom in prežgano smetano. Ce žival napne, ji dajejo apneno vodo, milnico, kamilični čaj ali glavberjevo sol. Drisko zdravijo tako, da nezmleto ajdo s.pražijo in jo dajejo živini skupaj z žganjem. Kravo, ki je strila, so mazali z lanenini oljem. Dajali so ga ji tudi piti, pomešanega z vodo. Konja, ki ga kolje, ženejo po travnikih in mu vlivajo žganje. Živali dajejo rcnije tako, da ji vtaknejo v gobec ua eni strani kos lesa, pri drugi pa ji iz steklenice vlivajo zdravilo. Oočič, 116 Douček ali kosiolomnica se imenuje zgrbančena koža, ki se priraste na rebra. Zarežejo jo z nožem in vlijejo v rano laškega olja ali stopljene masti. Zdravijo ga tudi tako, da potegnejo skozi kožo s švauno talohooo korenino. Ta tri dni ukup vleče, nato se potegne iz rane, ki se jH>suši. Če se čebulica ne more izvleči, se naredi bula. ki se čez nekaj dni pregnoji. Obrask (zarastlina) se vedno pozna. Ce se živina zbode ali rani. se izpira rana z lizolo\o vodo. Prašiča, ki zboli za rdečico, ribajo z jesihoni in mažcjo z ilovico, vendar .se le redko kateri zrecna. Pri mladih pra.šičih je pogosta božjast. Tudi v tem primeru jih ribajo s kisom in jim vlivajo kamiličnega čaja. Odkar je prenehala paša, so imena, ki jih dajejo živini, luanj številna in bolj enostavna. Imenujejo jih po barvi, ne pa po kaki drugi lastnosti. Najbolj splošna imena so: Liska, Pirha. Rjavka. Prej so imenovali kravo, ki je imela na čelu liso. Sipka, vol je bil Šepe, Šterna je bila dimasta ali temnosiva krava, Pirha je bila flikasta, dalje so imeli imena kot Beuša, .Sivka, Cikuc, Rjavka, Rdečka. Bel konj je bil Šimel, grahast Rotšimel, črn Svarc, rdeč Pram, Fuks pa, če je imel šipo \ glavi. Danes jih imenujejo s čkneškitni imeni n. pr. Srečko, Joško. Poljedelatoo. — Loško hribovje je med niaiij plodnimi slovenskimi predeli.^" Vzrok temu je geološka sestava tal. Dolinska tla Sore so popolnoma aluvialna, zato je zemlja precej rodovitna, jnedtein ko je karbonski skrilavec, ki leži v vzhodnem delu hribovja, za poljedelstvo neugoden. Zemlja j e mrzla, ker težka ilovica ne propušča zraka."" Površina zorane zemlje je zelo majhna. Obsega 12 % skupne površine, kar je v primeri z večino ostalih slovenskih manj hribovitih krajev zelo malo. Katastrska občina Zminec ima 11 do 12%, Sopotnica pa le 9% obdelane zemlje in se tako uvršča na zadnje mesto.^** V zadnjem času je povsod opaziti nazadovanje odstotka obdelane zemlje. Tudi v Sopotnici so nekatere njive opustili oziroma jih spremenili v travnike ali pa jih zasadili s sadnim drevjem. Njihova površina se giblje od 1 do 300 a (Kovač) do 5 ha (Jamnik). Tako večina posestva odpade na gozd. Sledov krčenja se ne da ugotoviti, ker sloni poljedelstvo v glavnem na zemlji, ki je bila izkrčena že ob prvi imselitvi. Vse njive leže v bregu, zato so nepravilnih oblik. Glavni način obdelave je oranje s plugom toplarjem, le v nekaterih strmijmh, kjer je to nemogoče, prckopljejo zemljo z rovnico. Oba stranska robova njive se imenujeta ozare, spodnji je rob — ta je navadno ostro profiliran zaradi zemlje, ki se pomika navzdol — zgornji razor pa je močno izdolben. Kos zemlje na koncu njive, kjer se obrača plug, se imenuje zracle. Ce se orje dvakrat letno, .se pomakne njiva za dve brazdi navzdol. Zemlja tako vedno uhaja proti dnu, zato je na zgornjem robu premalo prsti. Zemljo vozijo nazaj z garaimi, v strminah, kjer to ni mogoče, pa jo nosijo v koših (Ko\ač). Prst j e težka, ilovnata in zelo kamnita. Koliko truda zahteva, da se usposobi njiva za uporabo, nam pričajo Njivčarjeve njivice, ki imajo ob robovih cele vagone kamenja.^" Danes uporabljajo konje, prej pa so vlekli plug voli. Pri oranju so potrebni trije ljudje: prvi poganja žival — oodi, drugi drži kleše, da tečejo kolca po brazdah in ne izskočijo, tretji i>a je pri plugu — pri dreoii. Včasih so z volom zorali v enem dnevu za ipet mernikov posestvo (10 arov za en mernik). Intenzivno gnojenje itjiv se je začelo šele v tem stoletju, ko se živina ni več pasla po travnikih, ampak je bila zaprta v hlevih. Šele tedaj so pričeli zbirati gnoj, ki je prej ostal na pašnikih. Do tega časa so gnojili s 117 pepelom. \ gozdu .so nasekali \ej. ko .so se posii.šile, .so jih z\ lekli na njive, kjer so jih zažgali. Hosto no kurili spomladi in ob sv. Jakobu, predno .so vsejali ajdo. Zažgali so na gornjem robu nji\e, nato pa so goreče veje \aiili navzdol z igaunimi klukami, ki so imele do 5 m dolge ročaje. Pogosto .so jih nanmkali v vodo. Delo je trajalo približno pol dneva in je pri.šel navadno kdo od so.sedov pomagat. Kurjenje hoste je bilo eno najtežjih del, ki so ga opravljali samo moški. Tak način gnojenja s požiganjem vejevja, ne da bi delali novine, je gotovo ostanek prvotnega krčenja in gnojenja polj. Tudi goričanski Frekniurci navadno po.sekajo mlado lesovje, ga raztresejo po lUtliotnikov mlin v SojK)tnki. (Foto Loški muzej) • nr (Fo to Loški muzej) njivi in jeseni zažgo.'"' Taka zemlja je sleiibo rodovitna, kar je pokazal tudi donos ])ridelka. ki se je nekoliko zvi.šal, ko so pričeli gnojiti s hlevskim gnojem. Značilno je imslednje zaporedje poljedelskih kultur: za krompirjem, ki .se sadi spomladi, sejejo ozimno rž ali ozimno pšenico, drtigo jesen ji sledi ajda, nato pa zopet krompir ali oves in ječmen. Iz dajatev, ki jih navaja tirbar leta 1630, izvemo, da so ktnetje sejali največ ovsa in rži. sledili sta pšenica in ajda, medtem ko je bilo ječmena mnogo manj. Dominikalni akti iz srede 18. stoletja ojnenjajo med dajatvami na prvem mestu proso (16 mernikov), nato oves, rž in ajdo (po 5 mernike), na zadnjem mestu ])a so pšenica, ječmen in fižol (2.5 mernika)."' »Bekantne tabele« iz istega časa povedo, da sejejo v Sopotnici več rži kot pšenice in da jim povprečno vrže, upoštevajoč seme, na leto eden do dva in pol mernika i)ridelka. Danes daje en mernik vsejanega žita 4 do 5 mernikov pridelka, Gabrje, ki leži nekoliko niže in ima boljšo zemljo, pa že 6 do 7 me^niko^^ Največ se seje pšenice, kateri sledi oves ter rž in ajda. Kaše in ječmena sejejo zelo malo, jare pšenice pa sploh ne. Prav tako ne sadijo koruze. Jamnik poseje 7 do 8 mernikov pšenice, 18 mernikov ovsa, 4 do 5 mernikov rži, 7 mernikov ajde, 1 mernik ječmeim in 1 do 2 kg prosa; pšenice ne seje. Največ njiv je posejanih s krompirjem, ki zavzema med okopavinami prvo mesto. Pri Jamniku 118 posade 20 gar krompirja, ki jim da jeseni 4 do 5 tou prie. da se stebla niso preveč poloanila. Na pod so postavili dva stola, preko katerih so položili lestev. Imeli pa so za to tudi posebno pripravo — dolg hlod, v katerem so bili na gosto zabiti klini in po njem so tolkli s snopom. Ker streh ne pokrivajo več s slamo, so prenehali z otepanjem. Na tak način mlatijo žito le še na Plešavi, ker ga zelo malo pridelajo. Otepa pa se še ajda, ker se zelo rada osapa. V dvajsetih letih so začeli mlatiti na gepl. Danes ga ni nikjer več, ker uporabljajo moderne mlatilnice. Omlačeno žito se prepajkla v retah. Proso mencajo z nogami, tako da se menci držijo za dolg 119 drog. ki je pritrjen na podu. Prosa pridelajo danes tako malo, da lahko to delo opravi en sam človek. Glavno poljedelsko orodje je plug toplar. Do nekako dvajsetih let je bil lesen, le nož in lemež sta bila železna. Tudi današnji plug. ki je industrijski izdelek, se imenuje clreu. čeprav je iz železa. Sestoji iz pluga in kole. Plug tvorijo: lesen gredel, črtalo, kolca, lemež, ki je nasajen na sadini ali podplatu, dve dih in tri ročice (leva. srednja in desna.) Kolca sestoje iz dveh koles, ki ju veže podvoz, na katerega so pritrjene kleše z ločnem. Nanje se veže vaje. Spremno orodje pluga je majhna brana. Sestoji iz dveh ravnih stranic in petih prečnih reber. .Spredaj je ožja. zadaj širša. .Spredaj ima vdelano sklepnco z verigo. \ lačenje brane po njivi se imenuje brananje njive. Izraz se rabi le na .Sorskem polju, v Selški in Poljanski dolini, medtem ko na ostalem Gorenjskem vlačijo brano.''^ Kovačevih njiv. ki so v strmem bregu, ne branajo; za to uporabljajo močne grablje. Motike nimajo. Uporabljajo rounico, ki je važno kopaško orodje v hribovitem svetu, kjer nadomešča na strmih poljih plug, na kamnitem svetu pa moiiko.''^ Glavno orodje pri žetvi je srp, ki ga danes vse bolj nadomešča kosa. Rezilo kose je nasajeno na ročaju, ki mu pravijo kosir. Spodnja ročica se imenuje rucel, zgornja kluka. Kosa se kleplje na klepihi (tnali), v katerega je vdelana babca. Tolčejo s klepišnim kladivom. Sestavni deli grabelj .so ročaj, čeljusti in zobi. Nekoč glavno orodje pri mlatvi je bil cepec. .Sestavljajo ga cep z glavico in rocl. Cep se pritrdi na rod z oo/.em. Okopavine spravljajo v kleti, le repo zložijo v za-fipnice — jame. ki jih zasujejo z zemljo. Žita hranijo v pregradih — velikih skrinjah. Te stojijo v kimnati ali pa v majhni kašči na podstrešju. Pogosto .se tudi prostor .sam imenuje pregrad. Mlinarstvo je tisto delo. ki tako rekoč spada kot nekak dodatni pasel k poljedelstvu kot del kmetijstva samega. Posebno v preteklosti so bili mlini splošni pojav in so jih imeli v vseh predelih, kjer je bilo količkaj mogoče. Zelo vidna zgostitev mlinov je v glavnih in znatnejših stranskih dolinah apniškega hribovja, kar je prav posebno opazno v škofjeloškem predelu.''' Tu jih je bilo 1681. leta 174.'"' ludi .Sopotnica ga je imela že zelo zgodaj. Urbar iz leta 157" omenja, da je bil tega leta postavljen v vasi nov mlin. Sredi 18. stoletja se navaja kot njegov lastnik Matevž Jambnik.'" Sedanji je bil postavljen leta 1885 na mestu prejšnjega. Mlin je delal Karlovški Mihač iz Poljan. Zidan je iz rezanega- kamenja in ima tri prostore. V prvem so štirje pari mlinskih kamnov in stope, v drugem stoji majhna peč, v tretjem pa je bila nekoč prcša. Ima dve kolesi. Voda priteka iz i)otoka po žlebu, pada na korce in tako vrti kolo. Mataruge (kolesa) so pritrjene na vodoravno oreteno, ki ima na obeh koncih po en tečaj — teč. Osi obeh koles se naslanjata na tnalo. Na zunanji strani vretena je pritrjeno vodno kolo, na notranji pa je nataknjeuo manjše zobato kolo, ki ima v obodu, platišu, vdelane lesene kline, pauce. Ti se prilegajo med naluke preklice. Vanje je vdelana navpična gonilna os — štanga. Ta navpična os se vrti spodaj pri tleh v Šiški, to je vdolbini, narejeni v pauzo (tram). Njen zgornji konec, ki gre skozi luknjo spodnjega nepremičnega kamna, je pričvrščen v kofrico vrhnjega kamna; spodnji se imenuje spodnak, zgornji vrlinak. Oba obdaja zgoraj okrogel, spodaj pa oglat obod. Iz njega je speljan trahtar (odtočni kanal) v trugo (skrinjo), v kateri je sito v obliki dolge vreče. Žito se vsuje v grod, iz katerega pada skozi kofrico med mlin.ske kamne, ki ga drobe. Da začno kamni mleti, je treba rehulirati vodo. S pomočjo palice, ki drži vretena na 120 zunanji strani okna, se primakne ali odmakne viseči del korita na ta način, da se potegne za veho, ki je pritrjena na drtigi strani palice znotraj okna. .Moka se preseje skozi sito in pada v trugo. L porabljajo različna sita: zidana za pšenico, Dolnana za ajdo in soržico, žimnana za rž in ječmen. Največ se je mlel kruhuc, to je moka iz ovsa. ječmena, rži in ajde. Soržca je boljša moka iz pšenice in rži. Iz pšenice so mleli ta lepš in ta zadno ušenico. Ostanki ječmena in prosa se imenujejo mekine, od ostalih žit pa otrobi. \ mlinu so beli in črni kamni. Črni so za mletje ječmena, ovsa in rži. beli pa za pšenico in ajdo. Tak kamen, ki traja približno sto let, je treba večkrat klcpati, ker se zgladi. Kleplje se na tri do štiri dni s špico, to je kladivom, ki je na obeh straneh močno priostreno. V istem prostoru kot mlinski kamni stoje tudi stope. Goni jih zobato kolo triba, ki je pritrjena na vretenu. Delovati začno, kadar se privzdignejo velike lesene kljuke — cvinge. Spodnji priostreni del stop, ki pada ^ vdolbine v leseni kladi, se imenuje iog. \ njih stopajo proso in ječmen. Sphano kašo in ješprenj morajo Se obneoati v graj-farci, to je neka vdolb- Ijena mizica s palico, na kateri se premika sito. Včasih so stopali tudi suhe hruške, ki so jih na koncu še presejali. To hruškoDO moko so nosili trgovcu \ Loko, ki jo je prodajal naprej, posebno na Koroško; uporabljala se je kot nadev za potico namesto orehovih jedrc. Pečke, mušice in pcclje. ki so ostali pri stopanju, je mlinar prodal kmetom. Iz njih so kuhali žganje (največ kot dodatek k o,stalemu sadju). Hruške so stopali še pred prvo svetovno vojno, poiem pa je to delo prenehalo. — Drugi prostor v mlinu, v katerem je majhna peč, se uporablja za najrazličnejša opravila. V tretjem, manjšem prostoru je včasih stala pre.ša za stiskanje lanenega in žirovega olja. Na velikem ^^jaku. pritrjenem vodoravno na steno, sta bila privita dva trama. Prvi je imel ob strani vdolbino, kamor se je položila vrečka, napolnjena z žirom ali lanom. S pomočjo vretena ali vzvoda se je drugi tram privil k prvemu. Spodaj se je postavil škaf in %anj je kapljalo olje. Lanene glavice so se morale najprej prepajklati, nato pa mleti na mlinskem kamnu in pet ur stopati v stopah. Zdrobljeno seme se je streslo v vrečo, ki se je položila na vročo peč. Šele tedaj, ko se je lan močno segrel. so ga zavili v krpe in ga dali v prešo. Enak postopek je bil z žirom. Lanene tropine so uporabili za krmo, žirove pa so zavrgli, ker so bile pretrde. V m^lin ni«o nosili mlet samo Sopotničani, ampak so prihajali tudi kmetje iz sosednjih vasi, oddaljenih do poldrugo uro, tako iz Rovt, Krivega brda in Breznice. Žito kot tudi ostalo so prinašali v mehovih iz koštrunovih kož. Meh je držal navadno poldriig mernik, nekoliko manj.ši pa en merttik. Mlinar je jemal merico od mernika oziroma meha. Merica je bila Čebelnjak pri Hohotnikovem niliuu v Sopotnici. (Foto Loški muzej) 121 za vsa žita enaka, tudi za hruškovo moko. Za žirovo in laiieno olje je bila to kanjriica. ki je držala 4 do 5 del. Ker je v zadnjem času z žitom zasejano \edn() manjša površina zemlje, je delo v mlinu že skoraj popolnoma zamrlo. Sadjarstvo. — Od pomožnih gospodarskih panog je sadjarstvo zelo pomembno. Sadje služi deloma za prehrano deloma za prodajo. Največ gojijo jabolka in hruške, v višjih legah tudi češnje. Češplje le slabo uspe\ajo. V preteklosti so zelo veliko sadja posušili. Skoraj vsaka hiša je imela svojo pajšto (sušilnico). Danes so mnoge od njih opuščene ali podrte. Sušilnice so grajene iz kamenja, visoke so približ.no 170 cm, široko 150 cm. Na zadnji t-trani imajo -spodaj odprtino, pri kateri se kuri. na sprednji strani pa lesena vrata, skozi katera se vlagajo lene. Pajšthe so različno velike, manjše imajo štiri do šest le-f. večje pa osem. Na leno se naloži do d\a mernika sadja. Suho sadje se hrani v skrinjah na podstrešju ali kašči. Iz jabolk ali hrušk prešajo mošt. Postopek je bil do nedavnega zelo preprost. Sadje so najprej stolkli \ možnarjih z lesenimi ioJkci. Največkrat pa so ga mečkali \ izdobljenem, nekoliko krivem koritu, po katerem so valili ndinski kamen, ki je bil pritrjen na vrtljivem vzvodu ob kakem stebru ali drevesu. Medtem ko je eden valil kamen, je drugi z dolgo palico ravnal sadje. Zmečkano sadje so potem stresli še v prešo. Ta je bila zelo majhna in jireprosta. \ kladi, dolgi približno en meter in pol, je bila na enem koncu izdolbljena štirioglata vdolbina, v katero se je postavila kletka, sestavljena iz (leinopx, kuha vsak kmet. Sadje se najprej stolče ali zreže, nato pa strese v kad. kjer se godi štirinajst dni. Gošu se mora večkrat premešati. Ko se ugodi, se strese v kotel. Iz kotla, ki je vzidan v kamnito ognjišče, sta napeljali dve bakreni cevi skozi vodo do posode, kamor teče prekuhano žganje. Prvo žganje, ki priteče, se imenuje sirotka. To je treba še enkral prekuhati. Pri ponovnem žganju dobe najprej pol litra beuke, ki jo uporabljajo za zdravila, ostalo pa je .snopa. S kuhanjem brinjevca so prenehali pred približno 20 leti, ker so brine prenehale raisti. Smukali so jih z rokavicami, nato pa mleli na lesenem mlinu, sestavljenem iz dveh valjev. Zdrobljene so .stresli v kad in jih zalili z vodo. Godile so se dalj časa kot drugo sadje, nekako štiri tedne. Pri drugem žganju je brinjevec odtekal v posebno kanglico z dvema lijakoma. Ko so jo nagnili, je pri zgornjem odtekalo brinjevo olje, pri sp>od.njem pa žganje, vsako v svojo steklenico. Prehrana. — Množino in značaj prehrane določajo na eni strani geografski pogoji, kot so sestava tal in podnebje, na drugi pa socialna raven in kulturna dediščina.'" Prehrana je v najtesnejši zvezi s poljedelstvom in ži\inoreio. ker oba določata njuno kakovost in količino, ter je tako veren 122 o(N('\ gos])()darskega stanja nekega predela ali vasi. Za poljansko hribovje je značilna prehrana, v kateri nastopajo predvsem žita slabše \ rste. krompir, zelje in repa. V Sopotnici imajo tri glavne dnevne obroke - brste: zjutraj kosil, opoldne juf.ina. zvečer večerja, dodatni pa sta proa in popoldanska mal(a. še do nedavnega je bil sofc' jed. ki je bila največkrat na mtzi. Kuhali so ajdovega, mešanega, zelo redko pšeničnega: koruznega niso poznali. Jedli •-() gii zjutraj. \ času slabih letin tudi zxečer. — Žgance so zajtrko\ali. kadar so ()pra\ljali težja dela. Voda. v kateri se kuhajo se imenuje ocUivač. Tega so jedli samo holcarji. sicer so ga porabili za prašiče. Zganci so bili največkrat iijdo\ i ali krompirjevi. Posebno zadnji so bili priljubljeni. Bili so ali iz samega pretlačencga krompirja ali pa so dodali malo moke. Zabelili so so jih s ^pehom ali kiimito. ki so jo spražili na masti. — Ob lUKleljali so zajtrkovali ješprenj z jetrno klobaso. Kuhati so ga dali zvečer. Tonec so postavili v peč. kjer se je jed ob panjaču. ki je počasi tlel. kuhala \so noč. Zgodaj zjutraj, predno so odšli k maši. je bilo kosilo na mizi. Navadno je bilo precej gosto zakuhano. — Kašo iz ječmena omenja že Valvasor, ki piše, da Gorenjci izven Solčave jedo ješprenj ob nedeljah predno gredo k maši.^" Medlo ali mesto (Tavčar jo imentije raševina)" so jedli za jnžino. V vodo .so zakuhali ka.šo. čez nekaj časa pa vsuli vanjo moko. ki je bila enako mleta kot za sok. Ko je zmes zavrela, so jo zmešali. Kuhano medlo so stresli v skledo, naredili vanjo z žlico več lukenj in jo zabelili z ocvrto slanino. Kaša je bila včasih pogosto na mizi. Danes je tako redka, da jo jedo le parkrat na leto. Zjutraj in z\ečer so jedli iiaj>ečkrat zakuhano na j)iii(enpM) mleku. Kuhali so jo tudi s krotiipirjem. fižolom, češpljami ali kakim drugim sadjem. Z zeljem ali repo je ni.so jedli. — Ob košnji, žetvi in mlatvi kuhajo štruklje — ajdove in pšenične. nadevane z orehovimi jedrci in krušnimi drobtinami, j/Otresenimi s sladkorjem. Sirovih štrukljev ne delajo. Kruha so včasih jedli zelo malo. Narejen je bil iz slabe moke. največ iz kruhuca. to je iz zmesi ovsa. ajde. ječmena in rži. Bil je zelo tetnan in težak. Iz soržice so ga delali redkeje. Kruh iz ipšenične moke je bil prava redkost in so ga jedli le ob velikih praznikih. Za peko so uporabljali domač kvas, drože, ki so ga delali iz prosene moke in mošta. Danes pečejo kruh imjveč iz kupljene enotne moke. Zmesijo ga v mentrfii. kjer tudi vzhaja. V peč ga vsajajo z loparjem. Pečen kruh se hrani v mentrfii. že načet hlebec pa v tritg, to je miznem predalu. — Mlince delajo sedaj že bolj redko. Testo zanje se pripravi na enak način kot za rezance. le z\aljajo ga debeleje. V peč jih porivajo z loparjem. Tudi obračajo jih z loparjem ali pa z dolgo palico, v katero je zabit žebelj. s katerim nabodejo mlinec in ga obrnejo. Pečene poparijo s kropom iui polijejo z maslom ali kako drugo zabelo. Jedo jih za južitio. Tahko zelo dolgo stojijo, le da so shranjeni na suhem prostoru. Spravljene imajo v predalih. — Bobe cvro le, kadar je žegnanje (sv. Florijan) ali semenj. Cvrejo jih na maslu in so precej trdi. — Kadar opravljajo težja poljska dela, pečejo flancate. — Ob pustu zamesijo ocvirkooco. Ta se napravi enako kot potica, le da se namesto jedrc nadeva z oc\ irki. — Šarkl in kolač pečejo za veliko noč in božič. Nadev za potice je bila včasih hrnškova moka, danes pa le orehova jedrca. — Za božič se peče poprtnak, ki je običajen pšenični kruh, le da je to prvi hleb, ki ga vzamejo iz mentrge, ga prvega dajo v peč in prvega vzamejo iz nje. Na iniizi mora ležati od božiča do treh kraljev, ko ga zrežejo. Vsak dobi kos, tudi živina. 123 Steber prehrane je krompir. Pojavlja se v v.seh treh dnevnih obrokih. Posebno pogosto je pripravljen z zeljem in rej>o. Poleti ga jedo za večerjo, največkrat s kislini mlekom. — Zelje uživajo sladko in kislo. Pozimi je skoraj vsak dan na mizi. Iz svežega delajo tudi salato. ki jo jedo vso jesen prav do božiča. — Repo so v preteklosti jedli več kot danes. Kuhali so tudi olupke, ki so jih sušili na latah nad pečjo. Posušene so obesili na podstrešju na palice. Vedno so morali biti na zraku, da niso splesnili. Voda. v kateri so se kuhali. ,se je na koncu odcedila, olupki pa so se polili z zabelo. Jedli so jih še pred 60 leti. Za večerjo so pogosto kuhali neoliipljeno drobno repico — Htnojko. Skuhana se je niajila in jedla z mlekom, bodisi kislim ali sladkim. Pripravljali so jo tudi skupaj z neolupljenim krompirjem in jedli z mlekom. (V okoliei Škofje Loke se smojka omenja kot pečena repa.)'"' Sladko repo pripravljajo danes tako. da jo zribajo na kolobarje, debele 3 do 4 mm. in jo pn|)ražijo ua prcžganju. Zraven spečejo kos svinjskega mesa. Kislo jedo največ s krompirjem. — Rumenega korenja kot samostojno jed daties ne kuhajo več. Jedli so ga še pred 50 do 60 leti, skuhanega v vodi in zabeljenega z ocvirki. — Graha in boba ne sadijo, fižola pa le malo. Jedo ga največ z zeljem kot mešanico. Sadje se uživa sveže in posušeno, samo ali skupaj z drugimi živili. Včasih je itnelo v prehrani večji delež kot danes. Pogosto, posebno za zajtrk so kuhali jahčnk. Jabolka so olupili, zrezali na kose in skuhali v vodi. Dodali so moko, vse skupaj pa dobro pretlačili in premešali. Enako so kuhali hni^nvec ali hrušoo so.s. Včasih so ga pripravili brez moke. Oboje se je jedlo s kašo ali žganci. IlrušoDca ne delajo več, jabčnk le redko, pač pa kuhajo čežano. ki jo jedo s krompirjevinii žganci. Jeseni je pogosto za večerjo kostanj. Kuhajo ga le v olupkih in ga nato majijo: nikoli ga ne pečejo. Jedo sra s kislim ali sladkim mlekom. Mleko ima velik delež v prehrani, o čemer priča njegova uporaba za zajtrk in večerjo v zvezi s krompirjem, žganci, kostanjem in drugimi jedrni. Ker so preveč oddaljeni od zadruge, ga ne prodajajo in tako vsega porabijo zase. L^živajo sladkega, v poletnih mesecih pa največ ki.slega. Tz smetane. Itože. delajo maslo. Ce hočejo, da se smetana hitro naredi, postavijo čerfe v peč. da se mleko otopi. Tz smetane delajo putr. Oblikujejo ga prosto v hlebčke in ne uporabljajo lesenih modelov. Spinjeno mleko se imenuje pinovc in se je s kridiom. Priljubljen, a danes že zelo redek je maaoiink. To je močnata jed. zakuhana na otopljenem mleku oziroma na tropinah. Jedo ga s kruhom ali žganci. Ce je zakuhan na pinjenem mleku, se imenuje bekov ma.ioimk (volovji maslovnik). Skuta se imenuje mleko krave, ki je strila: ta se speče in zreže na kose. Jedo samo ali pa s kruhom. Mesno hrano razmeroma redko pripravljajo. Ob večjih praznikih kupijo v mestu govedino, iz katere kuhajo jtiho. Prašiča so včasih omavžali, sedaj pa ga oderejo. Zaklanega položijo na prašičou .s/o«, kjer ga razrežejo najprej po dolgem na dva dela, nato pa še na manjše kose. Obe sprednji nogi se imenujeta pleče, zadnji stegna, med lopaticama ,so krmenatelci, niže pa hrbet. Skoraj vse meso obesijo v raiifnk ali rnefinak. To je majhna lesena sobica na podstrešju, tik ob dimniku, iz katerega je vanjo speljana cev. Včasih so meso popekli in ga shranili v masti, a je bilo dobro le do pomladi, potem pa je že slabega okusa. Skoraj ves špeh so obesili v dim in ga sproti cvrli, kadar so potrebovali zabelo. Zaseko, ki se danes le še redko dela, pripravijo tako, da zmeljejo slanino, ki je visela štiri dni v dimniku, na stroju 124 za meso, jo potresejo s papriko in s tolčenim česnom ter spravijo v deže. Creva za klobase najprej sperejo z vodo, nato jih drgnejo po zribani repi in narezani čebuli. Ce ne porabijo vseh, jih napihnejo z zrakom in obesijo \' kaščo. Delajo krvave, jetrne in mesene klobase. Želodca ne polnijo. Prekajeno pleče kuhajo za veliko noč in biiikošii, za afrtn dan (vnebohod) pa. posušene jezike. — Juhe jedo le ob nedeljah in praznikih. Kurja žiipa je le redko na mizi, večkrat pa je prežganka in krompirjeva juha, medtem ko zelenjavnih ne delajo. Spomladi jedo regrat, sledijo mu navadne salaie in kumare, jeseni pa zelje. Zabelijo jih z oljem ali kLslo smetano. Včasih so belili z žirovim oljem ali scvrto slanino in ocvirki. Ljudska medicina. — Ljudje se rcnajo sami, le kadar nevarno obole, gredo k zdravniku. Kuhajo si zdravilne rastline, znani pa so tudi primeri zagovarjanja. Kršlanka (stara ()0 let) pri Sv. Florijanu še danes zagovarja kačji pik in otok. S čarovnimi besedami so zdravili tudi bramorja (gnojna rana, ki se noče zaceliti) in čroa na prstu. Splošno je razširjeno zagovarjanje pšena z rekom, ki se trikrat ponovi: »Pšen jaz te požanjem, fuj te bodi!« in se pri tem vsakokrat pljune čez ramo. Ce je kdo otroka hudo pogledal, ga je lahko uročil. V tem primeru so ga pretaknili skozi železni obroč kakega škafa ali kadi. Zdravilne rtistline nabirajo ženske, nekatere jih tudi prodajajo. Med njimi je največkrat uporabljena arnika. Z njo in beuko mažejo rane. Proti bolečinam v trebidiu jedo bezgoo jajc, pijejo žganje in kimnoo čaj. Šenljanženec pijejo, »če voda preveč gre«. Za pomiritev živcev je rman, za slabo srce so brinove jagode. Z brinjevim oljem preganjajo otrokom gliste, tako da ga mažejo po trebuhu in mu ga dajejo s sladkorjem. Proti glistam je tudi česen, ki se obesi okoli vratu, nanizan na nitko. S pelinovimi rožami kadijo otroka, ki se prestraši. Črva zdravijo tako, da vtaknejo prst v vročo vodo in pokladajo nanj jajčno kožico. Nasirah (netresk) služi kot zdravilo pri ušesnem vnetju: mesnate liste stisnejo in vlijejo mastno tekočino v uho. Opekline mažejo z oljem. Domača delaonoat. — Domačo delavnost narekujejo potrebe, ki se vedno pojavljajo v kmečkem gospodarstvu. To so predvsem popravila raznega orodja, ki mu je vsak čas treba zamenjati del z novim. Enostavne predinete, za katere ni potrebno posebno znanje in orodje, izdelujejo kmetje sami. Vendar se v Sopotnici s tem zelo malo ukvarjajo, morda manj kot v katerikoli drugi vasi. Sami si narede le ročaje za grablje (čeljusti kupujejo), toporišča za sekire {špelta se imenuje kos lesa za toporišče) in majhne košarice — cajnce. Koše, Ustnake in koše za gare pa že kupujejo pri kakem Sopotniškc listnate lojtre. (Koto Loški muzej) 125 kmetn iz sosednje vasi. Še pred 50 leti je bila zelo poniend)na domača delavnost pretlenje in tkanje. O takratnem razmahu laiiarst\a pričajo ostanki porušenih .sšiiinc za lan (.sušilnica za lan se tu ne imenuje pajštba). Imeli so jih vsi kmetje v vasi. Sušilnica je bila zidana iz kamenja. Sjjodaj je imela v zemlji vkopan rov. dolg: do pet metrov, kjer se je na koncu kurilo, v jami pa iz vej pleteno mrežo, kamor se je nalagal lan. Sejali so ozinini in jari lan. Prvi je imel več semena, drugi pa je bil lepši. Vendar ilovnata zemlja, kakršna je v Sopotnici, ni ugodna za njegovo rast. Že bekantne tabele omenjajo, da lan. ki ga sejejo. le redko obrodi in ga morajo kmetje za ])redivo večidel kupovati.'' Ozimni lan se je ruval sredi junija, jari v začetku avgusta. \ kozolcu se je posušil, nakar so mu osmukali glavice na rifehiii in ga znosili na travnik, kjer .se je pogrnil. Ciodil se je tri tedne, potem .se je nzdiffnil. Povezali .so ga v snope in ga znosili na podstrešje ali v kozolec, kjer je počakal do jeseni. Treti so ga začeli že sredi avgusta ali pa šele. ko je začel padati pr\ i sneg. Lan se je najprej sušil v sušilnici, ki so jo zakurili že opolnoči. To delo je na\adno opra\ljal gospodar ali hlariec. Terice. ki so prišle na delo ob dveh ponoči, so delale do desetih dopoldne, nato pa so spale do druge popoldanske ure. T.an so jim prinašali v rjuhah, treba pa je bilo paziti, ker je bil sroč in se je večkrat vžgal. Na trlici. sestavljala sta jo •žleb in čeljitsiti. .so ga preklentili, pri čemer je odpadlo pezdirje. ostalo so povezali \' ponesini iu spra\ ili na potlstrešje. lerice so za s\oje delo zaslužile pet krajcarjev, poleg tega so dobile še pri vsiikcui brstu dva kosa kruha. Pozimi so na gredehtiku začeli mikati predivo. ki se je očiščeno imenovalo kodela. Najboljše predivo. ki je imelo najdaljše niti. so porabili na prazen platen, krajie. ki je bilo bolj pezdirnato. pa za hcnlnicen platen. Ko so to delo opravili, se je pričela preja. Ženske so olj ponedeljkih \stajale že ob enih zjutraj in se zbrale \ kaki hiši. kjer so .skupno predle. Kolo\rat je bil sestavljen iz -s/oja/a. ki je imelo spodaj stopala in gonilno kolo. S kolesa je bila napeljana vrvica na oreleno. To je bilo nataknjeno na železni palci, ki je imela luknjo za nit. Okoli vretena so se sukale repefnice. od katerih je imela ena več lukenj za kaiixke coeke. po katerih je tekla nit. ki so jo repetnice sukale in oddajale vreleuu. Na vrhu kolovrata '\v bil kozel, na katerega se je nasadila kodela. Spredene niti so navili na molnnilo. Tako dobljene štrene so morali Se beliti. Najprej so jih zmočili v \odi. nato pa položili na velike kamnite periunke in jih tolkli z lesenimi loparji. Udariti je bilo treba vsaj dvestokrat. Po eno štreno so nato nataknili na dolg drog in plali z njo po vodi. To je bilo zelo naporno, zato so plesali samo moški. Vsako štreno so nato nataknili na kol in jo zvili s jiomočjo manjše jjalice. tako da se je izcedila voda. Ožete so položili po travi, kjer so se belile teden dni. Vsak večer so jih morali pobrati iu jih spraviti pod streho. Obeljene štrene so ponovno navijali na motovilo. nato pa v klobke. Te so nosili k tkalcu. Tkali so dve vrsti platna - hodničnega. ki so ga uporabljali za vreče in rjuhe (široko ()0 do 65 cm), ter praznega za srajce in hlače (100 cm). Platna niso barvali sami, ampak so ga nosili v Školjo Toko k »firbarju«. Uporabljali so le dve barvi, modro in črno. Zadnji tkalec v Sopotnici je bil stari Tavčar; s tkanjeiu je prenehal že pred prvo svetovno vojno. Noša. — Do leta 1890 so v Sopotnici še nosili platneno obleko. Moški so bili ob delavnikih oblečeni v belo srajco in kratke hlače, modre ali črne barve, ki so segale le nekaj čez kolena. Pozimi so nosili jopice iz domače 126 volne. \ a nog:ali so imeli visoke škornje .štebale, ti so segali nad kolena, njihov mehki vrhnji del pa se je dal zapogniti. Ob nedeljah so oblekli irhaste hlače, žametni telovnik s svetlimi gumbi, za vratom pa so zavezovali zidano ruto. A rh tega so imeli suknjič temne bar\e. Poleti so na glavi nosili ka-ftorec z ozkimi krajci, pozimi pa ktičnic. ?.enske so bile oblečene v kratek srajčnk, široko nabrana krila, navadno temne barve, ki so bila sešita skupaj z modrcem, in kratko jopico kočemajko. }'redpa,s)iiki so bili iz različnega blaga. Na nosrah so imele čevlje z visokimi petami. Pred 50 leti so ob nedeljah še nosile peče. GozdarstDO. — Škofjeloško hribovje je zaradi obilnih padavin in preiežiio nepropustne osnove iz glinastih in peščenih kamenin poraslo z bujno vegetacijo. Gozd pokriva tu 46.8 "TC celotne površine in uvi^ča ta predel med najbolj gozdnate v .Sloveniji, kar še prav posebno velja za vzhodni del hribovja, V bivši občini Zniinec odpade nanj 63 <~?^ površine, v .Sopotnici pa celo 74 9f. kar je največ v vsej Poljanski dolini.^' Gozd je postal v teh krajih gospodarsko pomemben že N 15. stoletju, ko se je raz\ilo fužinarstvo in z njim oglarstvo.^" Tudi gozdarji so se že zelo zgodaj pojavili. Kmetje, ki so spadali pod koroško županijo (Sopotničani), so morali kot posebno obliko tlake ssojetnu zemljiškemu gospodu sekati iu žagati les ter ga voziti do Trate pri Škof j i Loki." Tudi danes je gozd glavni vir dohodkov: s.premenil se je le način izkoriščanja. Nekoč zelo razvito oglarstvo je sedaj skoraj povsem zamrlo. Še pred prvo svetovno vojno je vsak kmet skuhal tri do štiri kope na leto. Sedaj oglarita le še Plešavnik in Kovač, ki postavita vsako leto dve do tri ko])e. (Glede oglarjcvega dela primerjaj članek Jože Gašperšič \ tem letniku Loških razgledo\. str. 102 s. — Op. ur.) Še v začetku tega stoletja so kmetje v velikih množinah majili mlade hraste, lubje pa prodajali za čreslovino. Belili so z železnim inajukorn t. j . majhiiim zakrivljenim rezilom na dolgem ročaju. Lubje so i)0 dolgem prerezali in ga omajali najprej spodaj, nato še zgoraj. Pri tem so uporabljali kratke lestve s tremi klini. Mlad hrastič. ki so ga olupili, se je posušil. Imenovali so ga padaršček. Lubje so spravili pod kozolce, kjer se je posušilo, nato pa so ga zvezali v butare in ga z\ozili v Loko. Se pred pr\o svetovno vojno je vsak kmet naredil po nekaj sto butar. Danes se prodaja hrast kot taninski les na vago. Naj\eč denarja, s katerim kupujejo živež in ostalo, dobijo od prodaje hlodov in di^-. Pozimi in spomladi posekami debla ošpekajo, t. j . s sekiro odstranijo lubje. Ošepki niso uporabni. Maja. junija in julija debla majijo. hdjje. to je omah, pa prodajajo na \rhniko. Smrekovo skorjo zložijo v skladovnice, hrastovo pa zvežejo v butare. Gozdni dela\ci uporabljajo pri s\ojeni delu naslednja orodja: žago, kline za cepljenje debel, bel, šepkar za odstranjevanje lubja in različne sekire — malarin za obsekovanje vej. plankačo za obtesavanje hlodov, zuon, cepiunco in kroač za butare. Hlode imlagajo s pomočjo leg, debel, ki jih položijo ob strani voza. Spnejo jih s klamfami in poraklajo z verigami. Podirajo največ v poletnih mesecih, pozimi pa delo zastane. Ljiidfiki promet. — V Sopotnici je ena sama kolovozna pot, ki pa ne vodi mimo vseh kmetij. Zaradi ilovnate zemlje je ob dežju na nekaterih mestih težko prehodna. Pogosti nalivi jo izpodkopavajo in odnašajo zemljo. Popravljajo jo kmetje skupno tako, da pride od vsake hiše po eden, les pa vzamejo na mestu, kjer se popravlja. Utrdijo jo s tankimi debli, ki jih 127 položijo na pot in pričvrstijo s klini. Za domačije, ki so v .strmem bregu, že prav pod samim vrhom, je velikega pomena avtomobilska cesta, dograjena pred drugo svetovno vojno, ki vodi iz Škofje Loke preko Krivega brda na Blegoš. Z avtomobili odvažajo les, ki ga kmetje pripeljejo do ceste. Pozimi plužijo poti z majhnim plugom, ki ga imenujejo dreu. Včasih so delali gaz s krpljami, danes pa jih le še redko up>orabljajo. Izdelajo jih sami. V vroči peči segrejejo les. ki tako postane mehak in upogljiv. Zaželeno krivino dobijo tako, da segreti les pritrdijo ob desko, ki ima polkrožno izrezano ploske^•. Ko se les shladi. oblika ostane. Obe ukrivljeni letvici zvežejo s tremi prečnimi deščicami, z vrvjo pa jih pritrdijo na nogo. Take oglate krplje, ki so jih nosili in jih delamo še nosijo v vseh višjih predelih Gorenjske, izvirajo iz prve polovice 19. stoletja. V začetku 20. stoletja so se začele umikati krpljam na kambo, ki so jih v Selški in Poljanski dolini skoraj popolnoniii izpotlrinile.*' Manjša bremena nosijo v košarah in cajncah, večja pa na hrbtu v koših, liafnakih ali riiiliah. Za težja bremena uporabljajo samotežna in vprežna vozila. Med prvimi so samotne sni ali sniuc, samotn koš in gare. Sani sestavljata dve krivini, štiri kozolci in dva oplena. Kadar vozijo gnoj, se kozolci po dolgem zvežejo Se z dvema špangama, ob straneh pa se pritrdita dve deski. S sumolnini košem vozijo okopavine pa tudi gnoj. Vprežna vozila vlečejo konji, ki jih vprcgajo v Dojnce (dve ojnici). Pozimi prevažajo hlode s posmojkami, to so sani, ki imajo samo dva kozolca in en oplen. Obe krivini veže spredaj »a/ar, t. j . močna palica, na katero se pritrde Dojnce. Poleti uporabljajo za isti namen konc. t. j . prednji del voza. Legnarji ali olačuge imajo prav lako sprednji del voza, le da sta nanj pritrjena dva močna hloda, ki drsita z zadnjim delom po tleh. Z legnarji prevažajo drva. Večkrat pritrdijo nanj koš in ga tako uporabijo za razvažanje gnoja po njivah. Lojtrski voz uporabljajo največkrat. Posebna oblika tega so listnate lojtre, ki imajo lestvini za polovico višji od navadnih. Po strmih poteh je treba voz večkrat zavreti. Zavirajo z žlajfom in zavoro. Pri pr\eni spnejo verigo okrog klina lest\iue in oboda kolesa, pri drugem pa se ob sprednji ali zadnji kolesi pritegne lesen drog. Naložijo največ 1000 kg, ker so poti neugodne za prevoz. Vprežna živina so le konji, juedtem ko so vole opustili po prvi svetovni vojni. Kratek pregled materialne kulture \ Sopotnici nam pokaže, da se je stari način gospodarjenja po letu 1900 močno spremenil. Čas do prve svetovne vojne j e nekakšna prehodna doba, ko se polagoma opušča staro poljedelsko orodje, preneha paša in negospodarsko izkoriščanje gozda, zamre tkalstvo, v prehrani pa nastopijo številne izboljšave. \ vseh časih pa je ostal gozd tisti, ki preživlja soipotniškega kmeta, t) p o m h e ;. Pokoril, Loku, Dom in svet 1894, str. 180. — 2. Doiniiiical actcn, fasc. 2/1 Th. No. 47. — 3. F. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Lx>ke in njenega okraja, Ljubljana 1894, str. 2?. — 4. Jamnikov Janez, Vaški pesnik in modrijan. KDM 1950, str. 166. — 5, S. Ilešič, Škofjeloško hribovje. Geografski vestnik (= GV) XIV, str. 94. — 6. M, Masterl. Urbanistična ureditev Loke v očeh njenih prebivalcev, Loški razgledi (= LR) I, 1954. str. 133. — ?. Joža Glonar, Poučni slovar IL str. 334. — 8. Jamnikov Janez, n. d., str. 166. — 9. S. Ilešič. n. d., str. 94. — 10. P. Blaznik, n. d., str. 22. — 128 //. s. Ilešič, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana 1950. str. 93. — 12. S. Vurnik. Kmečka bLša Slovencev na j V fMjbočju Alp. Etnograf (= E) IV, str. 53. l'>. R. Andrejka. .Star kmečki inventar iz 18. stoletja, E VII. str. 37. — 14. V. Novak, O ljudski kulturi v Se-l.ški dolini, LR IV. 1957. str, 73. — 15. A, Melik. Kozolec na Slovenskem. Ljubljana 1931. str. 50. — lf>. A. .Melik, n, d., str, 7. — 17. Becantnus Tabellen. No. V. Ih. (Državni arhiv v Ljubljani.) — 18. Narodopisje Slovencev (= NS) I, -ir. 105. — 19. F. Kos. n. d., str. 78. — 20. S. Ilešič, n, d., str. 82. — 21. S. Ile.šič, n, d„ str. 38. — 22. Becantnus Tabellen. .No. 2. V, Th. — 25. F. Bezlaj, Pozabljene besede, .slovenska Sovatna. Slavistična revija 1957, str. 173. — 24. Becantnus Tabellen. .No. 2, V, Th. — 25. NS 1. str. 152. — 26. S. Ilešič. n.d.. str. 81. — 27. P. Blaznik. Kolonizacija Selške doline, Ljubljana 1928, str. 10, 11. — 2H. S. Ilešič. n. d., str. 79, 80. — 2 domače pri Kovač (stara 36 'let), Sopotnica 12. — 4. Tine Rupar. po domače pri Kovaču (star 45 let). .Sopotnica 12. — 5. Marija Tavčar, po domače pri Tavčarju (stara 75 let). .Sopotnica 15. — 6. Janez Rupar, po domače pri Njivčarju (star 59 let). Sopotnica 11. — 7. Ivan Prevodnik, po domače na Plešavi. Sopotnica 7. • - R e s u m e LA CIVILISATION MATERIELLE DE SOPOTNICA L'autcur dcmne d'abord une breve description topographique du villaga Sopotnica (situation geographique, dascription des fermes, colonisation). Dans la suite de son article, il etudie, en utilisant les sources dis)>onibles — ouvrages publies, documents des archives, notes prises sur le terrain — tous les aspects caractčristiques cthnologiques et ethnographiques de ce villagc: forme de ragglomeration. particularites cles maisons et des batiments annexes, cueillette des herbes et des baies sauvages, chasse, elevage. agriculture (en citant les ancicns noms de lieuxdits). arlK>riculture fruitiere, alinientation. luedecine populaire, artisanat a domicile, portage, svlviculture et modes de locx>niotion populaires. 9 Loški rit/-:'lt tli 129