445 2015 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 81'373.21:801.82(497.472)(091) Prejeto: 3. 8. 2015 Boris Golec izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Kras, Kraševci in kraška zemljepisna imena v zgodnjih slovenskih besedilih IZVLEČEK Dokumentiranost slovenskih zemljepisnih imen v slovenskih besedilih je do 19. stoletja šibka. V slovenščini se je namreč dotlej pisalo malo, kar velja še posebej za uradovalno področje. Prispevek obravnava najzgodnejše pojavitve pojmov Kras in Kraševci, pridevnika kraški ter zemljepisnih imen s širšega območja Krasa v slovenskih besedilih zgodnjega novega veka. Potem ko so pojmi Kras, Kraševci in kraški izpričani v drugi polovici 16. stoletja (med 1555 in 1584), jih dolgo ni več zaslediti. Dokaj dobro je v slovenskih dokumentih zastopan Trst, v 17. stoletju poleg njega samo še Dolina pri Trstu, daleč največ kraških imen (toponimov, hidronimov in oronimov) pa najdemo v opisu so- dnih meja gospostva Švarcenek z začetka 18. stoletja. KLJUČNE BESEDE Kras, Kraševci, kraški, zemljepisna imena, slovenščina, Trst, Dolina pri Trstu, Švarcenek ABSTRACT THE KARST, ITS PEOPLE AND GEOGRAPHIC KARST NAMES IN EARLY SLOVENIAN TEXTS Before the 19th century, the presence of Slovenian geographical names in Slovenian texts was rare. Namely, until then, very little was written in Slovene, which holds especially true of administration area. The paper discusses the earliest appearances of Slovenian notions »Kras« and »Kraševci«, adjective »kraški« and geographical names from the wider Karst area in Slovenian texts during the early Modern Period. After the notions »Kras«, »Kraševci« and »kra- ški« first appeared in the second half of the 16th century (between 1555 and 1584), a long time had to pass before they appeared again. Whereas Trieste is fairly well represented in Slovenian documents, followed by only Dolina pri Trstu in the 17th century, by far the greatest number of Karst names (toponyms, hydronyms and oronyms) are found in the descriptions of the jurisdictional boundaries of the Švarcenek seigniory from the early 18th century. KEY WORDS Kras, Kraševci, kraški, geographical names, Slovenian language, Trst, Dolina pri Trstu, Švarcenek 446 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 Glede na to, kako malo se je do 19. stoletja pisalo v slovenščini, se tudi Kras, njegovi prebivalci in kra- ška zemljepisna imena pojavijo v slovenskih besedi- lih pozno. Toponimi so v izvirni slovenski ali rahlo modificirani obliki pogosteje zapisani v tujejezičnih – latinskih, italijanskih in nemških virih, denimo že v srednjeveških urbarjih in pozneje v cerkvenih matič- nih knjigah,1 kolikor vemo, pa iz teh virov niso znani slovenski pojmi Kras, Kraševci in kraški. Obravnava se omejuje na zgodnjenovoveška besedila, v katerih tovrstna imena ne nastopajo izolirano, temveč v slo- venskem sobesedilu.2 Pojma Kras in Kraševci ter pridevnik kraški se v slovenskih besedilih prvič pojavijo v drugi polovici 16. stoletja, sočasno s pomembnejšimi pokrajinskimi imeni slovenskega prostora, kot so Kranjska, Kranjci, Korotan, Korošci in druga.3 Njihove prve omembe najdemo praviloma v protestantskih tiskih, kar velja tudi za Kraševce in pridevnik kraški, ne pa za Kras. To pokrajinsko ime je namreč prvič izpričano v enem najzgodnejših slovenskih uradovalnih dokumentov, in sicer v najstarejšem ohranjenem razglasu, nastalem leta 1570. »Zapovedni list«, kot ga imenuje njegov avtor in za njim literatura, je prevod nemškega izvir- nika razglasa kranjskega deželnega upravitelja Hansa Khisla in je ohranjen v treh različicah, v osnutku in dveh čistopisnih originalih.4 Ni naključje, da se pojem Kras prvič pojavi v slo- venskem besedilu v neposredni povezavi z vinom, in sicer v omenjenem razglasu ali ukazu (zapove- dnem listu), izdanem v Ljubljani 17. oktobra 1570. Kranjski deželni zbor je v začetku leta 1570 odobril visoka sredstva za protiturško obrambo oziroma za vzdrževanje Hrvaške vojne krajine. Da bi dežela lah- 1 Gl. zlasti Kos, Srednjeveški urbarji. 2 Obravnava se opira na različne baze podatkov, predvsem slo- venistične vede (ZRC SAZU, ISJFR, Sekcija za zgodovino slovenskega jezika: Občnoimenska kartoteka, Lastnoimenska kartoteka, Kartoteka patentov (Vaso Suyer); Leksikološka sekcija, Listkovna kartoteka), pa tudi na avtorjevo v zadnjem desetletju in pol nastalo zbirko prepisov starejših slovenskih uradovalnih besedil. 3 Prim. Golec, Nastanek in razvoj, str. 332–336, 343. 4 Stanko Jug, ki je v arhivu kranjskih deželnih stanov našel prvo različico, osnutek, je v komentirani objavi (1942) za- pisal, da ne gre za prevod nemškega razglasa, temveč za sa- mostojen uradni spis in potemtakem za prvi znani originalni slovenski uradni dokument ( Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 74). Desetletje pozneje (1952) je Marija Verbič opozorila na nedavno odkritje nemškega besedila istega razglasa, ki za- nika izvirnost slovenskega razglasa; pisarna deželnih stanov je razglas izdala sočasno v obeh jezikih (Verbič, Slovenski zapovedni list, str. 179). Verbičeva pri tem ni povedala, da sta v istem fasciklu kot nemško besedilo tudi dve dotlej nezna- ni slovenski čistopisni različici. Ena od njiju je bila pozneje predstavljena na treh arhivskih razstavah (1971, 1982, 2014), vendar na prvih dveh z zavajajočo navedbo, da je isti razglas objavil Jug, ki pa ima v objavi dejansko osnutek (Umek (ur.), Slovenščina v dokumentih, str. 6; Umek (ur.) et al., Iz roda v rod, str. 26). Na obstoj treh različic, med katerimi ni vsebin- skih razlik, je opozoril šele leta 2014 Andrej Nared (Nared, Razglas (zapovedni list), str. 358). ko zbrala odobreno vsoto, ji je nadvojvoda Karel 29. aprila istega leta dovolil pobirati razne nove davščine, med njimi davek na vino, ki bi se moral plačevati od vsega vina, preden gre iz vinograda. Davek je s po- sebnim razglasom 17. julija oznanil deželni upravitelj Khisl, ker pa so ga ljudje v vinorodnih predelih spre- jeli z nezadovoljstvom, je bil Khisl v naslednjih me- secih primoran poslati tja še dva razglasa, a spet brez uspeha. Nazadnje je posegel po slovenščini, tako da je dal »generale ali zapovedni list« prevesti iz nemščine »v gmajn slovejnski jezik«, da bi bili preprosti ljudje o vsem potrebnem poučeni in se ne bi nihče mogel izgovarjati. Po Stanku Jugu je verjetno, »da je pri tem vsaj malo sodeloval novi, slovenski besedi naklonjeni protestantski duh, saj Hansa Khisla šteje naša literar- na zgodovina med navdušene pospeševatelje sloven- ske protestantske knjige«. Zgovorna je ugotovitev, da prevod v pravopisnem pogledu dosledno sledi Kre- ljevim načelom, vsebuje pa veliko manj germanizmov in precej hrvaških besed, ki kažejo, da je moral biti avtor čakavec.5 Kakor koli, zapovedni list uteleša raz- voj slovenskega knjižnega jezika, posebno vrednost pa mu dajejo izrazi upravno-pravne narave, ki jih tu srečamo prvič.6 V zvezi z našo problematiko gre po- leg pojavljanja pokrajinske oznake Kras opozoriti na omenjanje več vrst vina, od katerih je s Krasom pove- zan teran: »na vsaki tovor terana (Terrana) krajcarjev pet ino dvajset«, »na vsaki tovor ali sto fertljev terana (Terrana) krajcarjev pet ino dvajset«. Kras se v besedilu omenja štirikrat, vsakič v me- stniški obliki, vendar zapisani neenotno tudi znotraj posameznega dokumenta – osnutka in obeh izvirni- kov: na Kraſsu, na Kraſſu, na Kraſu, na kraſsu. V na- daljevanju so vsa štiri mesta objavljena v izvirni in v transliterirani obliki, oboje po prvi od obeh čistopi- snih različic.7 Na drugačne zapise besede Kras, kot jih najdemo v osnutku8 in drugem čistopisu,9 opo- zarjajo opombe. V zvezi z vsebino pojma Kras, kot je rabljena v Khislovem razglasu, gre poudariti, da Kras tu ni mi- šljen v zgodovinskem oziroma političnem pomenu besede, kot skupek Kranjski pridruženih gospostev, temveč v ožjem smislu. Medtem ko so znotraj de- žele v tem času prištevali k »administrativnemu« Krasu tudi zgornjo Vipavsko dolino, Pivško in Postojnsko,10 je iz razglasa jasno vidno, da pokra- 5 Jug, Slovenski »zapovedni list«, str. 74–79. 6 Nared, Razglas (zapovedni list), str. 358. 7 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 416, fasc. 285, pag. 1883–1888. 8 Prav tam, šk. 328, fasc. 217a, s. p., 17. 10. 1570. 9 Prav tam, šk. 416, fasc. 285, pag. 1891–1896. 10 Obseg »administrativnega« Krasa znotraj Kranjske neposre- dno razkriva kranjska imenjska knjiga za obdobje 1546–1618. Kras (Kharst) vključuje Postojnsko, Pivško, kranjski del Vi- pavske in Devin (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 4 (1546–1618), fol. 418–457), s kranjsko Istro (Ÿsterreich) pa meji približno na današnji slovensko-hrvaški meji, saj je najsevernejši istrski gospoščinski sedež v Klani (prav tam, fol. 458–485v). 447 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–4562015 11121314 11 V osnutku in drugem čistopisu: »na Kraſſu«. 12 V osnutku in drugem čistopisu enako. 13 V osnutku in drugem čistopisu: »na kraſsu«. 14 V osnutku in drugem čistopisu enako. Začetek Khislovega razglasa iz leta 1570 – prva čistopisna različica (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 416, fasc. 285, pag. 1883). Izvirnik Transliteracija Daÿemo vſakaterimu, kateri ſo v krannſki Desheli ino vto iſto Goſpodſtvo vdrusheni ali sapopadeni suſeb teim Sugornikom ino Podloshnikom ali kme- tichem, kateri ſo okollu Metlike, Vÿſtrÿ, na Kraſu,11 ino Vvipavi Stanuchÿ ino vteih iſtih kraÿh vinograde imaÿo, nasnanie ... Dajemo vsakaterimu, kateri so v kranski deželi ino v to isto gospodstvo vdruženi ali zapopadeni, suseb tejm sugornikom ino podložnikom ali kmetičem, kateri so okolu Metlike, v Istri, na Krasu ino v Vipavi stanuči ino v tejh istih krajih vinograde imajo, na znanje ... Ino vdesheli ker Vino raſte, kakor Vvipavi Vÿstrÿ, na Kraſsu12 ino vteih iſtih kraÿh kakor ſo imenovane ... Ino v deželi, ker vino raste, kakor v Vipavi, v Istri, na Krasu ino v tejh istih krajih, kakor so imenovane ... ... slaſti ti Vdoleinem kraniu svoÿm Gorſkim Goſpodom, okollu Metlike pak deſetinſkim Goſpodom alli nÿh oblaſtnikom Ino Vvipavi, Vÿſtrÿ ino na Kraſsu13 teim ker ſo od deshelian ktakovi oblaſti ino vnoter iemaniu odlozheni, ino poſtavlieni imaiu dobrovollno opraviti ino plazhati. ... zlasti ti v dolejnem Kranju svojim gorskim gospo- dom, okolu Metlike pak desetinskim gospodom ali njih oblastnikom ino v Vipavi, v Istri ino na Krasu tejm, ker so od deželjan k takovi oblasti ino vnoter- jemanju odločeni ino postavljeni, imaju dobrovolno opraviti ino plačati. … ſkosi sapezhachene odperte Generale ali sapove- dne Liſtÿ (: katere mÿ vmetlizhkoÿ pokraÿini ino na Kraſsu,14 na to ker nam ie povedano da ſo nikaterÿ vteh iſtih kraÿh ker ſe temu supar ſtave ozhÿtuiemo :) ſliherniga opominamo k pokornimu davainu veliko kraat rezheniga noshenia. … skozi zapečačene odprte generale ali zapovedne listi (katere mi v Metličkoj pokrajini ino na Krasu na to, ker nam je povedano, da so nikateri v teh istih krajih, ker se temu zupar stave, očitujemo) sliherniga opominamo k pokornimu davajnu velikokrat rečeni- ga nošenja. 448 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 jinska imena Kras, Istra in Metlika niso rabljena v tem smislu, torej kot pozno pripojeni deli Kranjske, v katerih so tedaj še živele upravne posebnosti.15 Besedilo govori namreč izrecno o vinorodnih prede- lih: o Dolenjski (v dolenski kranski deželi; v dolenjem Kranju), Beli krajini oziroma Metliki (okolu Metli- ke, v Metličkoj/kej pokrajini), zgornjem, kranjskem delu Vipavske doline (v Vipavi) in o kranjski Istri (v Istri), severovzhodnem delu istrskega polotoka s sedežem v Pazinu. Tako je Zgornja Vipavska dolina navedena posebej – v Vipavi –, ločeno od Krasa, če- prav je bila znotraj Kranjske del »administrativnega« Krasa. Pojem Kras je v razglasu seveda omejen na ti- sti del, ki je spadal v kranjsko deželo in je na zahodu segal s prekinitvijo – vmes je bilo ozemlje Goriške – do Tržaškega zaliva pri Devinu.16 V geografskem smislu je drugače s pojmom Kra- ševci (Krašovci), ki ga srečamo prvič petnajst let prej, leta 1555 v Trubarjevem Matevževem evange- liju. Ko Trubar utemeljuje, da je evangelij prevedel v »krajnski jezik«, ker ga bodo lahko razumeli tudi prebivalci drugih dežel (tih drugih dežel ludi), prvi na enem mestu in prvikrat v slovenščini poimenuje pre- bivalce naših pokrajin ter hkrati tudi prvi zariše tedaj še ohlapen geografski okvir slovenskega jezika: 15 O teritorialno-upravnem razvoju Kranjske gl. Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 72–80. 16 Obseg Kranjske v 16. stoletju gl. v: Bajt, Vidic (ur.), Slovenski zgodovinski atlas, str. 112. »Mi imamo pak tukaj tri ričí vom povedati: Na prvu. Kadar ta slovenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori, drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolen- ci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati.« (»Mi imamo pag tukai tri rizhi vom pou- edati: Na peruu. Kadar ta Slouenski Ieſig ſe pouſod glih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore sdoſtimi Omemba Kraševcev v Trubarjevem Matevževem evangeliju leta 1555 ([Trubar]: Ta evangeli svetiga Matevsha, fol. A2b). Razdeljenost Krasa v zgodnjem novem veku med Kranjsko, Goriško in ozemljem mesta Trst (izsek iz zemljevida: Politično-upravna podoba v 16. in 17. stoletju (Bajt, Vidic (ur.), Slovenski zgodovinski atlas, str. 112). 449 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–4562015 beſſedami Crainzi, drigazhi Coroshci, drigazhi Shta- ierij inu Dolenci tar Beſiaki, drigazhi Krashouci inu Iſtriani, drigazhi Crouati.«)17 Glede na to, da govori Trubar v nadaljevanju o prebivalcih drugih dežel, so Kraševci pri njem »iztis- njeni« iz Kranjske, ločeni od Kranjcev in postavljeni v enakopravno razmerje z njimi, kot tudi s Korošci, Štajerci, z današnjimi hrvaškimi kajkavci, tedaj še imenovanimi Slovenci (Dolenci tar Bezjaki), z Istra- ni in Hrvati. Ker je še iz mladih let dobro poznal Trst in njegovo zaledje, je oče prve slovenske knjige seveda vedel, da živijo Kraševci tudi v mejah Kranj- ske, in ne samo v njeni soseščini. Tako izraza Krašov- ci ni uporabil samo za prebivalce Krasa zunaj lastne dežele, ampak v geografskem, nepolitičnem smislu. Pojem je poleg kranjskega Krasa zajel znaten del te- daj še majhne Goriške in tržaško ozemlje. Podobno, kot je dobro desetletje pozneje (1567) rojeni Vipavec Sebastjan Krelj navedel Vipavce med tistimi govorci slovenščine, ki so »okoli nas«: »našiga imena inu je- zika ludi, kir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipav- ce etc., kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore kakor mi po Kranju inu Koroški deželi«.18 Krelj se je rodil v Vipavi, ki je spadala pod Kranjsko, toda večji del njegovih Vipavcev je res živel »okoli nas«, in sicer v grofiji Goriški. Zdi se, da je bilo »nadomestno« ime za prebivalce ožje, prvotne Goriške, omejene na večji del Vipavske doline in del Krasa, sprva kar Vipav- ci.19 Drugi, kraški del podanikov Goriške grofije pa 17 [Trubar], Ta evangeli svetiga Matevsha, str. A2b. 18 Krelj, Postilla slovenska, str. VII. 19 Golec, Nastanek in razvoj, str. 336. se je torej prepoznal v Kraševcih, Trubarjevih Kra- šovcih. V navedenih dveh primerih iz petdesetih in šestdesetih let 16. stoletja prihaja do izraza takratna in poznejša živa raba pokrajinskih poimenovanj za prebivalstvo (Krašovci, Vipavci), ki ni bila vezana na politične meje, v tem prostoru zelo nenavadne in ve- liko manj stabilne kakor v drugih delih slovenskega ozemlja. V drugi polovici 16. stoletja srečamo še tretji ključni pojem naše obravnave, in sicer pridevnik kraški, izpričan v registru razlikovalnih besed k Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584. Gre za tabelarični prikaz besed, ki niso bile razumljive vsem bralcem slovenskega prevoda Svetega pisma, temelječega na kranjskih govorih: »Register nekaterih besed, katere krajnski, koroški, slovenski ali bezjački, hervacki, dal- matinski, istrijanski ali kraški se drugači govore«.20 Ob vsakokratni kranjski različici (krajnski) so v tabeli prikazane druge, kot jih govorijo na Koroškem (ko- roški), kajkavci Bezjaki ali takratni Slovenci (slovenski ali bezjački) ter v skupno rubriko vključeni Hrvati, Dalmatinci, Istrani in Kraševci (hervacki, dalmatinski, istrijanski, kraški). Pomenljiva je potreba, da je Dal- matin posebej upošteval besedje Slovencev z zahod- nega roba – besede, ki »se govore kraški« (Craſhki). Razlog, da jih je uvrstil v skupen stolpec s hrvaškimi, dalmatinskimi in istrskimi, je bil nedvomno praktič- ne narave: pomanjkanje prostora in premajhno števi- lo specifičnih kraških izrazov, da bi se jih splačalo na- vajati v posebnem stolpcu. V istem stolpcu vsebovane besede seveda niso bile skupne vsem naštetim, enake 20 Dalmatin, Biblia, s. p., Register Nekatérih beséd etc. Dalmatinov Register k Bibliji (1584). 450 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 Omemba Trsta v pismu Marije Izabele baronice Marenzi materi, 11. januarja 1690 (Merkù, Slovenska plemiška pisma, faksimile MIM/št. 2). 451 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–4562015 tako v hrvaških, kot v dalmatinskih, istrskih in kra- ških govorih. Katere od njih so kraške, samo kraške oziroma tudi kraške, je vprašanje za drugo obravnavo. Gotovo pa je, da je Dalmatin rabil pojem kraški v podobnem pomenu kot Trubar izraz Krašovci, torej v pokrajinskem, nepolitičnem smislu besede, ki se ne ozira na deželne in druge meje. Omembe Krasa, Kraševcev in pridevnika kraški bomo v slovenskih besedilih, tako tiskanih kot roko- pisnih, po Dalmatinovem zapisu pojma kraški zelo dolgo pogrešali.21 Čeprav je naslednja omemba zunaj tega okvira, saj gre za nemško besedilo, povejmo, da je Kras v 17. stoletju omenjen v sestavljenem pojmu za Notranjo četrt Kranjske (četrto petino), ki jo Val- vasor v Slavi (1689) imenuje tudi s slovenskim ime- nom, in sicer kot »ta znotrajne deu na Kraso jeno na Pivke« (ta snotraine deu na krasso jenu napiuke).22 Do 19. stoletja je dokumentiranost slovenskih zemljepisnih imen v slovenskih tekstih šibka. V slo- venščini se je namreč dotlej pisalo malo, kar velja še posebej za uradovalno področje. Tako poznamo iz zgodnjega novega veka le peščico slovenskih urado- valnih dokumentov, ki so nastali na širšem območju Krasa, in pred 18. stoletjem tudi le za pokušnjo kra- ških toponimov, vsebovanih v kakršnih koli sloven- skih besedilih. Med toponimi je najpomembnejši Trst, ki ga vključujemo v obravnavo ob dejstvu, da so ga so- dobniki umeščali na Kras. Valvasor leta 1689 v opisu mesta v Slavi vojvodine Kranjske zapiše, da leži Trst na Krasu, in ne pozabi poudariti, da je nekoč spa- dal pod Kranjsko, o čemer Tržačani v njegovem času niso hoteli ničesar vedeti.23 Ne preseneča, da se je Trst znašel že v slovenski protestantski književnosti 16. stoletja, in sicer prvič najverjetneje štiri leta pred prvo omembo Krasa v Khislovem razglasu (1570). Trubar je namreč v Abecedariju iz leta 1566 med iz- branimi besedami (Imena), ki se začenjajo s črko T, navedel: terſt, in sicer z malo začetnico.24 Lahko bi šlo tako za občno ime trst v pomenu trs ali za lastno ime – Trst; v istem prikazu je namreč z malo začetno črko zapisana cela vrsta lastnih imen, med njimi tudi toponim Ljubljana (lublana).25 V slovenskem be- sedilu je Trst dve desetletji pozneje dvakrat omenil Matija Trost (Trošt) iz Vipave, študent v Tübingenu, ki je tam leta 1588 objavil nekoliko prirejeni slo- venski prevod nagrobne pridige ob Trubarjevi smrti, nastale dve leti prej pod peresom Jakoba Andreae- ja. Trst se v Trostovem prevodu prvič pojavi že na samem začetku, pri Trubarjevem rojstvu leta 1508, »kadar je cesar Maksimilijan rajnik, tiga imena ta 21 Valentin Vodnik denimo v Veliki pratiki za leto 1795 piše: »Na Krasi pak je vse golu inu skalovitu ...« (Vodnik, Zadovolne Krajnc, str. 91). 22 Valvasor, Die Ehre II, str. 253. 23 Valvasor, Die Ehre XI, str. 589. 24 [Trubar], Abecedarivm, fol. A3b. 25 Prav tam, fol. A3a. prvi, zupar Benetke vojskoval inu Trst (Tèrst) noter vzel«.26 Druga Trostova omemba Trsta se nanaša na Trubarjevo mladostno bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu: »kadar je bil h timu visoku vrejdni- mu inu vučenimu gospudu Petru Bonomu, h timu brumnimu škofu v Trsti (v´Terſti) prišal«.27 Trost je v istem besedilu postregel še s prvo znano pridevniško obliko Trsta, in sicer trski (Terski shkof),28 ki močno odstopa od sedanje tržaški in se zdi nenavadna ob dejstvu, da jo je zapisal rojeni Vipavec. Ustreznica trski se je do danes umaknila verjetno mlajši obli- ki tržaški.29 Na današnjo standardno pridevniško obliko tržaški naletimo, kolikor je znano, prvikrat v začetku 18. stoletja. Opis meja deželskega sodišča Švarcenek v kranjskih Brkinih iz leta 1711, pravi, da teče meja švarceneškega sodišča (rihte) »po robi na ta veliki hrib Monte Kakúš ali Tusti vrh imenuvan, kir začne tržaška rihta (Tersaska Richta) [tržaško so- dišče oz. ozemlje]. Od Monte Kakúš gre dol na te rezane kamne, postavlene med švarceneško ino trža- ško rihto (Tersasko richto)«.30 Slovenska besedila, ki bi nastala v samem Trstu in bi vsebovala slovensko ime mesta in njegovih pre- bivalcev, so pred 18. stoletjem v celoti omejena na znano korespondenco med dvema plemkinjama, Ester Maksimilijano baronico Coraduzzi iz grašči- ne Koča vas v Loški dolini in njeno v Trst omoženo hčerko Marijo Izabelo, poročeno baronico Marenzi. Kranjska knjižna snovanja so bila ženskama, sodeč po pravopisu, precej tuja, zlasti materi. Od skupno 31 pisem, nastalih od leta 1686 do nekaj let pozneje, je vsa razen treh napisala na Kranjskem živeča mati in jih poslala hčerki v tedaj še razmeroma majhno habs- burško pristaniško mesto.31 Trst je v pismih omenila 26 Rupel, Nove najdbe, str. 65. 27 Prav tam. 28 Prav tam. – Dilemo, ali je treba Terski brati kot trski ali s šu- mevcem kot trški, je rešila analiza načinov Trostovega zapiso- vanja sičnika -s in šumevca -š. Izključujeta se zlasti pojavitvi v dveh zaporednih besedah: glasovna zveza -sk je zapisana kot sk (Terski), -šk pa kot -shk (shkof). Prim. Ahačič et. al., Besedje slovenskega, str. 531. 29 Različica trški (tršk´) je bila še v 20. stoletju dokumentirana v severnem, zasavskem delu Dolenjske. Tako so na območju Št. Jurija pod Kumom, danes Podkuma, označevali najdenčke, ki so tja prihajali v rejo iz tržaške najdenišnice in so tam osta- li. Če je kdo spraševal, zakaj ima nekdo nenavaden priimek, je dobil odgovor: »Ker je tršk« (Golec, Tržaški in ljubljanski najdenčki, str. 195). Pri tem ni nepomembno, da spada govor Trostove rodne Vipave v notranjsko narečje, to pa je podalj- šek dolenjske narečne skupine. Matija Trost je sam izpričal, da izvira iz družine tržanov Vipave (Rajhman, Pisma sloven- skih protestantov, str. 147, 148). 30 Rutar, Završniška gospoščina, str. 227. 31 Pavle Merkù je 30 pisem objavil v monografiji (Merkù, Slo- venska plemiška pisma), zadnje, odkrito pozneje, pa v Slavistič- ni reviji (Merkù, Zasebna slovenščina, str. 134–137). V mate- rinih pismih ni Trst nikoli omenjen drugače kot na ovojnicah 19 pisem v nemških naslovitvah hčerke Marenzijeve in torej z nemškim imenom: Triest (Merkù, Slovenska plemiška pisma, str. 28, 30, 34, 38, 42, 46, 54, 60, 64, 68, 72, 78, 82, 84, 90, 94, 96, 100; Merkù, Zasebna slovenščina, str. 134). Hči je naspro- tno dve od svojih treh ohranjenih pisem datirala italijansko 452 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 samo hči, in sicer v dveh po dvakrat: »muj gospud na videjo ta sveta ura, de be v Trst (vTerst) peršu«;32 »iz puteriham vinam nartega bulega, kir se zdaj v Trst (ú Terst) proda;33 »Je peršu ene patent od cesarja tukaj v Trst (ū Terst)«;34 »Tukaj v Trst (ū Terst) gredo okule kozice [epidemija koz] jeno otroce zlo mrjó«.35 Od drugih toponimov s širšega območja Krasa je v 17. stoletju izpričana v slovenskem besedilu samo Dolina pri Trstu, takrat del Kranjske. Gre za pravi- la tamkajšnje bratovščine sv. Rešnjega telesa iz leta 1635, ohranjena v osnutku. Njihov pisec je vsaj neko- liko poznal knjižno slovenščino, vidni pa so tudi lo- kalni in narečni vplivi v pravopisu in besedišču. Do- lina je omenjena enkrat samkrat, in sicer v naslovu, ki se glasi: »Regola bratovske svetiga Rešniga telesa v cirkvi svetiga Uriha škofa inu spovednika v Dolini gore postavlene. Kar je pak ta sveta bratovska začeta inu zadoblena, 1635 na 9. dan junija mesca.« (»Re- gola´ Bratouske Stiga Resniga Thelesha V Zirkuui Stiga Vriha Skofa, inu Spouednika V Dolini Gore postaulene. Kar ie pak ta Sta Bratouska Sazetta inu sadoblena 1635 na 9 dan Iunia Mesza«).36 Dolinska bratovščinska pravila so eden od samo treh znanih slovenskih uradovalnih dokumentov, na- stalih v 17. stoletju na širšem Krasu. Za druga dva vemo, kje sta bila napisana oziroma na kateri kraj se nanašata, ni pa v njiju nobenih toponimov niti an- troponimov. Prvi dokument vsebuje kratko štirivr- stično sodno prisego, nastalo v začetku 17. stoletja in tako seveda z italijanskim imenom mesta: Trieste (Merkù, Slovenska plemiška pisma, str. 20, 21, 24, 25). 32 Merkù, Slovenska plemiška pisma, str. 24, 25. 33 Prav tam, str. 24, 25. 34 Prav tam, str. 26, 27. 35 Prav tam. 36 PAK, PAK KP 352, Zbirka slovenskih spisov, t. e. 1, a. e. 8. – Dokument je bil objavljen trikrat, prvič brez komentarja in ne docela natančno ([Anonimus], Pravila bratovščine, str. 226–227), nato v transkripciji s komentarjem (Rupel, Pri- spevki k protireformacijski dobi, str. 178–179), tretjič pa v kratki obravnavi s faksimilom (Bonin, Pravila bratovščine, str. 366–367). pri gospostvu Devin. Njen začetni del se v istem do- kumentu ponovi še v jeziku, ki temelji na kraškem narečju: »Toku mi Boh pamagaj na moj poslenje dan, to je ...«.37 Po vsej verjetnosti gre za najzgodnej- ši zapis kraškega dialekta. Približno tričetrt stoletja mlajša, prav tako nedatirana, je »Memoria« iz okoli leta 1680, ki govori o sporu med komunom Štanjel in kaplanom. Vsebinsko zanimivo besedilo je verjetno sestavil komenski župnik in ne more skriti opaznih kraških narečnih potez.38 Daleč največ kraških zemljepisnih imen najde- mo v opisu meja deželskega sodišča Švarcenek iz leta 1711. Sodišče s sedežem v istoimenskem gradu v Brkinih, ni bilo veliko, obsegalo je jugovzhodni del goriškega Krasa, mejilo na vzhodu in jugu na Kranj- sko, na zahodu na kranjsko Devinsko gospostvo in ozemlje Trsta, na vzhodu pa mu je pripadala še ek- sklava Ostrožno Brdo pri Premu. Opis meja pozna- mo samo iz objave Simona Rutarja (1895), pa tudi ta ni imel v rokah izvirnika, temveč prepis tomajske- ga dekana Matije Sile. Pod besedilom, datiranim v Švarceneku 28. maja 1711, je v italijanščini podpi- san Ludvik grof Petazzi.39 Grofova slovenščina kaže nekaj lokalizmov, pravopis pa je daleč od slovenske knjižne tradicije in ima poleg nemških veliko itali- janskih značilnosti. V nadaljevanju je besedilo obja- vljeno v prepisu z izvirnim Rutarjevim komentarjem in vzporedno v sodobni transliteraciji z dodanimi današnjimi oblikami geografskih imen in pojasnili v oglatih oklepajih. 37 Komentirana objava: Merkù, Devinski prisežni obrazec. – Dokument je leta 2001 prišel z arhivom devinskih knezov Torre e Tasso v tržaški Državni arhiv. 38 PAK, PAK KP 352, Zbirka slovenskih spisov, t. e. 1, a. e. 38. – Besedilo še ni doživelo tekstovne, jezikovne in pravopisne kri- tike, čeprav se je doslej dvakrat pojavilo na arhivskih razstavah (Umek (ur.), Slovenščina v dokumentih, str. 11; Umek (ur.) et al., Iz roda v rod, str. 44). Kot priča lastnoročni pripis generala in pesnika Rudolfa Maistra, je Memorio našel v štan jelskih cerkvenih zapiskih, vlepljeno med liste z letnicami 1678–1692, Maistrova pa je tudi približna datacija: okoli leta 1680. 39 Rutar, Završniška gospoščina, str. 226–228. Začetek pravil bratovščine sv. Rešnjega telesa v Dolini (PAK, PAK KP 352, Zbirka slovenskih spisov, t. e. 1, a. e. 8). 453 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–4562015 40414243444546474849 40 Rutarjeva opomba: »Tupljiče in Strane nista vasi, nego imena posestev, katerih lastniki so sedaj večinoma Barčani, nekdaj pa tudi Vremci. Tupliče (Tupelzhe, Tepliče, Toplezach) je imel nekdaj plem. Kupferschein, Tržačan, a Strane (Stranach, Strajnach, Stranoch) pa baron Rizzi.« 41 Rutar: »Dva potoka, Padež in Suhorščica, ki se stekata v Reko, prihajata od Suhorja.« 42 Rutar: »Vas Ostrovica (Ojstrovica, Vojstrovica) spada pod brezoviško župnijo.« 43 Rutar: »Cerkev sv. Sacrba (sanctus Servulus) in sv. Vida je na vrhu hriba na Rtvižah. Vas spada pod Brezovico, Železnikova hiša pa je bila pod Završnik.« 44 Rutar: »Potoch Schlopp = Ločica na specijalni karti.« 45 Rutar: »Znamenito je ime: ‘Morin potok’ pri Rodiku, morda od boginje Morene?« 46 Rutar: »Studenec ‘Sušec’ se imenuje tudi ‘Schuschaz’. – Trifi- nium Rodika, Lokev in Gročane.« 47 Rutar: »‘Monte Kakuš’ (pokvarjeno ‘Cocusſa’ ali ‘Tosti Verch’; sedaj mu italijanski pisatelji pravijo: ‘Monte concusſo’, t. j. pretreseni vrh, drugi Slovenci pa ‘Maček’«. 48 Rutar: »‘Termunz’ je v izvirniku ‘Termoviz’; menda je pravil- niše poslednje (od terminus?)«. 49 Rutar: »‘Golec’ hrib izvorno ‘Gollaz’, a grof Ludvik je menda znal tudi kaj nemškega, zato je napisal ‘Holz’«. 50 Razvezano po analogiji v nadaljevanju besedila: svetiga So- cjerba. 51 Škocjan, znan po bližnjih Škocjanskih jamah. 52 Po Ivanu Jakiču gradič Tukelče (Tupelzhe) nekje nad Vrema- mi, ki je razpadel že v 16. stoletju, posestvo je bilo pozneje last pl. Kupferscheinov, grajska pristava pa naj bi stala pri sedanji cerkvi sv. Marije v Vremski dolini ( Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 347). 53 Nekdanji gradič na hribu Nadguč pri vasi Barka ( Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 316). 54 Pridevnik po vasi Barka. 55 Neki izvir nad vasjo Brezovica pod vzpetino Križnadrev. Rutarjeva transkripcija s komentarjem in opombami Confini od Schwarzeneske Richte: Nar poprei je Tabar St. Coziana, catiri leschi uti Richti do Mosta na verchi, na reko pod Naclu, Scofle, Tupelzhe, Strainoch.40 Se oberne na Barske snosetti, inu pride na potock imenuvan Padesh.41 Kir se dva potocha snidejo po starim imenuvano pod Woistervizo,42 na Kau inu na Cirku svetti- ga Sozierba.43 Od Cierkue St. Sozierba gre na Schelesnickovo Hischo catiera je u Schwarzeneschi Richti; od tam gre po grofovih Snosettih na Krisne dreve, od tam na greiske Snositti, inu na sdu (zdol) po potochi na ravnost na Straustudenz (Zdravi studenec), od tam gre na potoch Schlopp44 inu se poverne na grofove snosetti inu passá na Morain potock,45 kir se confiná ta Schwarzenesha inu Novograiska Richta. Od tam gre nad Vasſio Slop, od tam paſsá Confin na Rodich inu Kerslag (Hrpe- lje?) pod Vasſio Slob, inu naraunost na Cosinski Pil (znamenje ob poti). Od pilla Cosinskiga gre po Zeisti skusi Cosinske Grunte gor po sredi hriba verch Polania (Poljanšček, Polonica na spec. Karti) nad Verpolle, kir confina Sosſerbzka Richta, inu gre blisek Studenza Schusiz46 imenuvan, inu naprei po robi na ta Velichi Hrib Monte Cakus47 alli tusti verch imenuvan, kir sazne Tersaska Richta. Od Monte Cakus gre dol na te resane kamne, postau- lene med Schwarzenesko inu Tersasko richto po glihinghi (po starim pa je schlu na Gropado), inu pride blisu Orlica, kir so tudi postauleni confini, kir sazne (začne) Duinska richta inu so postau- leni resani Kamnj, slast pa na Hrib imenuvan Termunz48, do verch Hriba imenuvan Holz.49 Prepis v sodobnem črkopisu z današnjimi oblikami zemljepisnih imen Konfini od švarceneške rihte [deželsko sodišče Švarcenek]: Narpoprej je tabar svetiga50 Kocjana [Škocjan],51 katiri leži v ti rihti, do mosta na verhi, na Reko [reko Reko] pod Naklu [Naklo], Škofle [Škoflje], Tupelče [Tukelče],52 Strajnoh [Strane].53 Se obrne na barske54 snožeti inu pride na potok, imenuvan Padež, kir se dva potoka snidejo, po starim imenu- vano pod Vojstervico [Ostrovica], na kau inu na cirku svetiga Socjerba [cerkev sv. Servula pri Ar- tvižah], od cjerkve svetiga Socjerba gre na Železni- kovo hišo, katjera je u švarceneš[k]i rihti; od tam gre po grofovih snožetih na Križne dreve [vzpetina Križnadrev], od tam na grajske snožiti inu nazdu po potoki naravnost na Zdravstudenc,55 od tam gre na potok Šlop [Ločica] inu se povrne na grofove snožeti inu pasá na Morajn potok [Slivnica?], kir se konfiná ta švarceneš[k]a inu novograjska rihta [deželsko sodišče Podgrad ali Novi grad]. Od tam gre nad vasjo Slop [Slope], od tam pasá konfin na Rodik inu Kerslag [Hrpelje?] pod vasjo Slop [Slope] inu naravnost na kozinski pil [znamenje pri Kozini]. Od pila kozinskiga gre po cejsti skuzi kozinske grunte gor posredi hriba vrh Polanja [Polanšček] nad Vrpole [Vrhpolje], kir konfina soserbska rihta [deželsko sodišče Socerb], inu gre blizek studenca Šusic [Sušec] imenuvan inu naprej po robi na ta veliki hrib Monte Kakúš ali Tusti vrh imenuvan [Kokoš, ital. Monte Cocusso, na sloven- sko-italijanski državni meji), kir začne tržaška rihta [deželsko sodišče mesta Trst]. Od Monte Kakúš gre dol na te rezane kamne, postavlene med švarce- neško inu tržaško rihto po glihingi (po starim je pa šlu na Gropado) inu pride blizu Orlika [Orlek], kir so tudi postavleni konfini, kir začne dvinska rihta [deželsko sodišče Devin] inu so postavleni rezani kamni, zlast pa na hrib, imenuvan Trmunc [nekje pri Sežani], do vrh hriba, imenuvan Holc [Tomaj- ski Govec]. 454 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 56575859 56 Rutar: »Gradno Brdo, v izvirniku ‘Gradine Werdo’; Vrhek (381 m) na specijalni karti?« 57 Rutar: »Dobravlje, uradno ‘Dobraule’ in ‘Kazlje’, uradno ‘Ko- slach’ (!), vasi pod tomajsko župnijo.« 58 Rutar: »Sedaj gre meja po robu Krasa nad Rašo. ‘Silievez’ je Zlivec = razvodnica.« 59 Rutar: »‘Ostrožno Brdo’ je v urbarju čudno zapisano, namreč ‘Prandorf ’ (‘pogorela vas’), vulgo ‘Ostoura Werdo’!«. Obravnavo zaključujemo s švarceneškim bese- dilom kot vsebinsko najbogatejšim slovensko pisa- nim virom kraških zemljepisnih imen iz zgodnjega novega veka. Iz 18. stoletja za zdaj ne poznamo za območje Krasa nobenega drugega slovenskega teksta s podobno razkošnim naborom toponimov, mikro- toponimov, oronimov in hidronimov. Brez tega dra- gocenega dokumenta, četudi nastalega razmeroma Tam kompli Diuinski confin in sazne confin med Schwarzenesko inu Riffienbersko Richto, inu gre na Gradno berdo56 na Cau (Kal), che je med Casle (n. Koslach) inu Dobraule.57 Inu gre na Raſsho cir pridejo tri Richte skonfini uKub (vkup), tu je Sch- warzenescha, Richenberscha inu Snoseska. Tam gre po Rasſi confin na verch Silievez (Zlivec),58 od tam pa na Zebulouzo ino na Skriu in compli na Scozianska urata kir se je sazhello. Ostrosnoberdo59 leshi sesh sojemi confinami v Schwarzeneski Rihti in confina na jutergne sonze sesh reko na potoche che pridejo od Sichorske uode inu gre naprei pod Sohorjam, Borst che je tam je pod Schwarzenescho Richto. Woda Recha je pu od te Richte inu Lou od Riebb . . . . Pit kadai che boste telli (t. j. vodo iz Reke piti). Schwarzenegg li 28 Maggio 1711. Luigi Co: Pettazi m/p. Tam komplí divinski konfin in začne konfin med švarceneško inu rifjenberško rihto [deželsko sodišče Rihemberk] inu gre na Gradno brdo [najbrž vzpetina Vrhki] na kau, ke je med Kazle [Kazlje] inu Dobravle [Dobravlje]. Inu gre na Rašo [potok Raša], kir pridejo tri rihte s konfini vkup, tu je švar- ceneška, rihenberška inu snožeška [deželsko sodišče Senožeče]. Tam gre po Raši konfin na vrh Siljevec [vzpetina Selivec], od tam pa na Čebulovco [vzpe- tina Čebulovica] ino na Škriu [nekje pri Divači] in komplí na Škocjanska vrata, kir se je začelo. Ostrožno Brdo [vas v Brkinih pri Premu] leži sž sojemi konfinami v švarceneški rihti in konfiná na jutrnje sonce sež Reko na potoke, ke pridejo od Sihorske vode [potok Suhorica] inu gre naprej pod Sohorjam [vas Suhorje]. Boršt, ke je tam, je pod švarceneško rihto. Voda Reka je pu od te rihte inu lov od rib . . . . Pit, kadaj ke boste teli. Švarcenek, il 28 maggio 1711 [28. maja 1711]. Luigi Co:[mes] Pettazi m/p. [Ludvik grof Petazzi lastnoročno] Meje deželskega sodišča Švarcenek na karti Historičnega atlasa alpskih dežel (Historischer Atlas, Blt. 34 in 35). 455 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–4562015 pozno in znanega le iz veliko poznejšega prepisa, bi bilo naše poznavanje kraškega imenoslovja močno osiromašeno. VIRI IN LITERATURA VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije: AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg.: šk. 328, 416. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 4 PAK – Pokrajinski arhiv Koper: PAK KP 352, Zbirka slovenskih spisov: t. e. 1. ZRC SAZU, ISJFR – Znanstvenoraziskovalni cen- ter SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ra- movša: Sekcija za zgodovino slovenskega jezika: Obč- noimenska kartoteka, Lastnoimenska kartoteka, Kartoteka patentov (Vaso Suyer). Leksikološka sekcija: Listkovna kartoteka. LITERATURA Ahačič, Kozma et. al.: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2011. [Anonimus]: Pravilnik bratovščine sv. Rešnjega tele- sa v Dolini pri Trstu. Istrski zgodovinski zbornik. Antologia storica istriana. Istarski historijski zbor- nik I. Koper: Zgodovinsko društvo Jugoslovanske cone STO, 1953, str. 226–227. Bonin, Zdenka: Pravila bratovščine sv. Rešnjega tele- sa iz Doline pri Trstu. Arhivi – zakladnice spomina (ur. Andrej Nared). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2014, str. 366–367. Dalmatin, Jurij: Biblia, tu je, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta slovenski tolmazhena, skusi Jurja Dalmatina. Bibel, das ist, die gantze heilige Schrifft Windisch. Wittemberg: Hans Kraffts Er- ben, 1584. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih pokra- jinskih imen z ozirom na identitete prebivalcev. Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 337–348. Golec, Boris: Tržaški in ljubljanski najdenčki v Kum- ljanskih hribih. Kronika 37, 1989, št. 3, str. 192– 202. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Jug, Stanko: Slovenski »zapovedni list« iz leta 1570 in novi vinski davek. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 23, 1942, str. 74–84. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zve- zek tretji. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del (Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga tretja). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in ume- tnosti 1954. [Krelj, Sebastjan]: Postilla slouenska. To ie, kar kar- shanske evangeliske Predige, vèrhu vſaki Nedelſki Evangelion etc. [Regensburg], 1567. Merkù, Pavle: Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja. Jezikoslovni zapiski 8, 2002, št. 1, str. 153–156. Merkù, Pavle: Slovenska plemiška pisma družin Ma- renzi – Coraduzzi s konca 17. stoletja. Trst: Zalo- žništvo tržaškega tiska, 1980. Merkù, Pavle: Zasebna slovenščina v 17. stoletju. Slavistična revija 30, 1982, str. 121–150. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 7). Ljublja- na: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Nared, Andrej: Razglas (zapovedni list) kranjske- ga deželnega upravitelja Hansa Khisla o novem vinskem davku. Arhivi – zakladnice spomina (ur. Andrej Nared). Ljubljana: Arhiv Republike Slo- venije, 2014, str. 358–359. Rajhman, Jože: Pisma slovenskih protestantov. Brie- fe der slowenischen Protestanten (Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti. Razred filološke in literarne vede. Korespondence pomembnih Slovencev 11). Ljubljana: SAZU, Znanstveno- raziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1987. Rupel, Mirko: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Neue Funde unserer Protestantica des XVI. Jahrhunderts (Dela 7). Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede, 1954. Rupel, Mirko: Prispevki k protireformacijski dobi. Slavistična revija V–VII, 1954, str. 178–194. Rutar, S.[imon]: Završniška gospoščina na Krasu. Iz- vestja Muzejskega društva za Kranjsko V, 1895, str. 213–228. [Trubar, Primož] (1566): Abecedarivm, oli tabliza, is katere se vsaki more lahku inu vkratkim, brati inu pissati nauuzhiti. V Tibingi [Tübingen], 1566. [Trubar, Primož]: Ta evangeli svetiga Matevsha, sdai pervizh vta slouenski iesig preobernen. Evangelium D. N. Jesu Christi, authore Matthaeio, nunc pri- mum uersum in linguam Schlauiicam. [Tübingen], 1555. Umek, Ema (ur.): Slovenščina v dokumentih skozi sto- letja. Razstava ob 25-letnici samostojnega delova- nja Arhiva Slovenije. Ljubljana, 8. do 17. februarja 1971. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1971. 456 Boris Golec: kras, kraševci in kraška ZeMljepisna iMena v ZGodnjih slovenskih Besedilih, 445–456 2015 Umek, Ema (ur.) et al.: Iz roda v rod. Pričevanja o slo- venskem jeziku (Publikacije Arhiva SR Slovenije, Katalogi, Zvezek 5). Ljubljana: Arhiv SR Slove- nije, 1982. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog- thums Crain, I–XV. Laybach, 1689. Verbič, M.[arija]: Slovenski zapovedni list iz leta 1570 – prevod iz nemškega izvirnika. Drugi Tru- barjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige (ur. Mirko Rupel). Ljubljana: Slovenska matica, 1952. Vodnik, Valentin: Zadovolne Krajnc. Izbrano delo (Zbirka Klasiki Kondorja 20). Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 1997. S U M M A R Y The Karst, its people and geographic Karst names in early Slovenian texts Given that very little was written in the Slovenian language until the 19th century, the Karst, its people and karst geographical names first appeared in Slo- venian texts at a relatively late date. The toponyms, either in their original Slovenian or slightly modi- fied form, more often appeared in foreign-language (Latin, Italian and German) sources, for instance, al- ready in medieval land registers and later in church registers of births, marriages and deaths. To our knowledge, however, these sources do not contain Slovenian concepts of Kras (the Karst), Kraševci (in- habitants of the Karst) and kraški (adjective Karst). The discussion confines itself to early modern texts in which such names do not appear as isolated words, but rather as part of Slovenian context. The notions of Kras and Kraševci and the adjec- tive kraški first appeared in Slovenian texts in the second half of the 16th century, concurrently with important names of landscapes in the Slovenian ter- ritory. The landscape name Kras first appeared in one of the earliest Slovenian official documents, an edict on new wine tax, issued in 1570 in Ljubljana. The edict has been preserved in three variants and con- tains four occurrences of the term Kras, each time in locative form: »na Krasu«. It is no coincidence that the notion of Kras first appeared in a Slovenian text in direct relation to wine and that the same source also contains the Slovenian term for Teran wine. The edict only refers to the Carniolan part of the Karst. In geographical terms, the same cannot be said of the notion of Kraševci denoting the inhabitants of the Karst, which in the form Krašovci makes its first appearance fifteen years earlier (1555) in Trubar’s The Gospel According to St. Matthew. Founder of the Slovenian literary language, Primož Trubar, used the term in a geographical, non-political sense. The notion, as he used it, represented not only the Car- niolan Karst, but also a significant part of the then still small County of Gorizia and the territory of Tri- este. The second half of the 16th century then finally awaited the emergence of the third key notion in this discussion, the adjective kraški, which appears in the register of words accompanying Dalmatin’s Slove- nian translation of the Bible (1584). Especially sig- nificant is Dalmatin’s careful consideration of the vo- cabulary used by Slovenes on the western margins of the ethnic territory. He, too, used the notion of kraški in a similar sense as Trubar used the term Krašovci, hence, as a designation of landscape type, regardless of provincial and other boundaries. After Dalmatin, a very long time had to pass before the terms Kras, Kraševci and the adjective kraški would appear again. Similarly, only a few Slovenian administrative documents were pro- duced in the Karst region during the early Modern Period and still fewer Karst toponyms appeared in any Slovenian text before the 18th century. The most important among these is Trst (Ital.: Trieste), prob- ably first used in Slovene by Trubar in 1566, then in Trubar’s biography penned by Matija Trost (1588), and in Slovenian letters written by a Carniolan no- blewoman married and living in Trieste at the end of the 17th century. The only other Karst toponym to be found in Slovenian texts in the 17th century was Dolina pri Trstu, which appeared in the rules of the local church brotherhood (1635). However, by far the greatest number of geographical Karst names (toponyms, micro-toponyms, hydronyms, and oro- nyms) can be found in the description of the bound- aries of the provincial court (Landgericht) under the Švarcenek seigniory from 1711.