ALFONZ KOPRIVA: Ali je res potrebno. (Par misli k Žerjavovemu članku o mladinskem tedniku.) Nc da bi bil komurkoli, ki piše, poprav= Ija, predeluje itd. kako »novo« šolsko čitan» ko, nevoščljiv za tiste dinarje, ki mu jih na» vadno tiskarne ponujajo kot odpravnino, da potem iste iz teh knjig stiskajo od uboge šolske dece težke dinarje! Vendarle — četudi je tistim nekoliko nerodno, da se v teh težkih časih. ko se de^ nar s tako težavo zasluži, govori o tednikih in to celo centralnih — je čisto prav in skraj« ni čas, da se pričenja akcija proti sedanjim sestavom osnovnošolskih čitank in oficialnim čitankam sploh. Pravzaprav bi se o tej zadevi moralo že zdavnaj spregovoriti in seveda tudi nekaj konloretnega ukreniti. Vprašatnje o&nofvriošolsikih knjig vobče, bo moralo priti na dnevni red prvih uradnih učiteljskih konferenc, ki jih mislijo sklicati prihodnje leto in kar mora biti tudi odločna zahteva celotnega našega učiteljstva. Če pa hočeino tu rcsničnih uspehov, je treba, da smo si o tem vprašanju vsi na jasnem in bo slovensko učiiel.jstvo v vseh nujnih šolsko« reformnih ter tudi upravnih vprašanjih na= stopilo pred šolsko oblast z enotnimi pred« logi. Eden izmed odtenkov teh vprašanj pa je, kakor je že uvodcma naznačeno, vpraša^ nje šolskih knjig; osobito čitank, kaierega ni razmotrivati le iz psiholoških in pedagošs kih vidikov sploh, ampak v enaiki meri \z materijalnih. Izračunati jc samo, koliko se je po ne* potrebnem že v teku zadnjih desetih let iz» dajalo denarja za tisto vrsto čitank, beril, slovnic, računic v novih in predelanih izda^ jah, z različnimi avtorji — sestavljalci itd.! Koliko je izdal vsak otrok, ki je po »pred* pisih« kupoval knjige iz šolskega leta v šol= sko leto in katere navadno z veseljem za» vržcne leže v najboljšem slučaju na kaki po= lici! Koliko je stalo to krajne šolske svete ozircma odbore, ki so povečini, posebno v hribovitih obmejnih krajih tako revni! Za vse te kopice papirja, ki se zdaj naj= večkrat neuporabljene in neporabne prašijo po naših šolskih omarah razcapane, mastne, oguljene, odbijrajoče učenca in učitelja, bi mogli imeti že znavnaj list, kakor ga je imela svojčas po prevratu n. pr. koroška šolska mladina v »Mladi Jugoslaviji« pod urednis štvorn rajnega P. Koširja. Ne da bi bil ta list prvovrsten in da bi bil baš odgevarjal vsem upoštevanja ,po* treb.nim principom moderne delovne šole — saj je bil le zasilen list koroški šolski deci, ki je bila brez čitank — toda, ko sem liste nekoč potegnil izpod kupa starih spisov in jih razddil ob odmoru med deco, so hlastniK po njih. Tudi na neki proračunski seji šolskega odbora je bil razgovor o šolskih knjigah za ubožno deco, ki je seve v večini. Proraču* nana je bila malenkost za knjige. Pravim, da je to nerodna reč. V omari je nekaj Wi» drovih čitank vseh izdaj. Razume se, da niso več nove in bi dvomil. da jih otrok prime i veseljem in .navdušenjem. Ustavlja se mi, razdeliti jih med deco. Dalje so Rapetove v obeh izdajah, poleg tcga tako različni, da jih je za leposlovno čitanje zelo težko in sploh skoraj nemogoče skupno uporabljati. Da bi nakupoval, smatram nepotrebno breme za itak povečini revne starše, in bi tudi tukaj tik ob meji ne vzbudilo med ljudstvom naj« simpatičnejšega razpoloženja niti do šole, niti do oblasti. Oblast naroča: Zamenjajte »stare« čitanke z »novimi« Schreinerjevimi. Prvič, ako to knjigo pregledaš in pris merjaš z drugimi čitankami, ni najti v njej, razven par enobarvnih »ilustracij« nič »no< vega« in bi naj vendar bila še ena najbolj* ših! Drugič pa, kdo mi garantira, da ne bio zopet treba novih beril?! Stari očka, ki je videl na mizi list »Mla« da Jugoslavija« pa pravi: »Ti le bi bili naj* boljši. Te so otroci radi brali! Škoda, da ne izhajajo več! Tudi ostali odborniki 'prftrV jujejo. Zgornje ni morda povedano radi rekla* mc, ampak tako kakor se je v re&nici zgo? dilo. In res je. Koliko manj časa bi uporabil ucenec, koliko manj sile učitelj, ako bi imela deca v roki čtiva, ki jc zanjo. Tako pa je pot do mehanionega — logičnega pa do la* hk-cga, gladkega in Iepega čitanja tako muč* na za deco in učitelja, ker ni takega čtiva, pravljic, bajk, pesmic in dramatičnih prizo* rov, ki bi deco privlačevali. Kdor otroke le količkaj opazuje, ve, da se pri čitanju oficielnih beril boljše čitajoča deca dolgočasi, še bolj pri ponavljanju, in lista po berilih pravljične in živahnejšc \s& bine. Nasprotno pa čita slabejša deca prav* ljice. bajke in otrokovemu duhu, duši in srcu pnrasle povestioe in zgodbe mnogo glajše, z večjo pozornostjo in z manjšim trudom. Tudi se deca ne naveliča pri ponavljanju takih berilc in jedva ugodiš vsem otrokom, tako silijo k čitanju. Eno pač pri tem spoznavamo, da otrak z lahkoto premaguje ovire pri čitanju, ako sodeluje pri njem fantazija in interes. Za vzbujanje poslednjih činiteljev pa so naše čitanke same, ki bi morale podajati zgolj \eposlovno čtivo, mnogo preveč neinteresantne in neprivlačne. Iz lastnih šolarskih let se spominjam, da so berila, ki so podajala kako snov itd. iz realij, katero smo se morali na« iučitir šla mimo mene. razven onih, ki so bila živahno podana n. pr. v Erjavčevem duhu. Mimogrede omenjam, da sem vprašal .neko dekle ali je že čitala Skuljevega »Sad? jarčka« in mi odgovori, da »tri barti že«. Mi* slim, da pač ni treba boljše ocene za kako mladinsko knjigo, nego je ta. V smislu ome> njene knjige bi morali biti opisani vsi od* stavki iz realij, kakor to delajo n. pr. Nemci Y svojih čitankah. Primerjati je n. pr. »Lesebuch fiir deutsche Alpenlander« i. dr.). Prvo šolsko leto bi brezdvomno rabilo neko čitanko. Seveda, v šolskem pomenu »čitanka« ne bi smela biti. Še naslova »čitan« ka« ne bi snvela imeti. Vesela, bogato ilustris rana knjiga, z nogatimi a, b, c in pravljicami! To je za šest, sedemletneže, ne pa odstavki kakor »Eva«, »Cigani«, »Učiteljica pripove« duje« {kako velikanu glavo odsekiajo) in .*«« oni tipični šolski često brezmiselni ln čisto nič otroka privlačujoči odstavki. Morda nas bo Fleretova prva čitanka veselo presenetila, kakor nas j«i resnično n. pr. za otroško petje C. Pregljeva pesmarica?! Z različnimi ob* čutki čakamo nanjo — izšla bo začetkom šolskega leta 1929./30. Želeti je, da da ele* mentarnemu razredu naših šol čisto novo in svetlo smer, kot radosti vzbujajočo darilo našim malim in svežo smernico elementar^ nemu učitelju. Ostala šolska leta — izvzeto še kvečje: mu drugo, pa bi imela list. Ali bi to bil tednik, ali štirinajstdnevs nik ali obširen mesečnik, to je stvar dogo« vorov, gmotnega vprašanja itd. Glavno je, da bo enoten in mladinski. Za enkrat, dokler tega ni, pa si pomas gaimo z »Zvančkom«, z »Vrtcem«, »Mladim junakom«. Tudi »Angeljček« in »Zamoroek« prinašata često boljl smiselne odstavke in Ijubke prizorčke, nego kak militaristično in nesociaino navdahnjen odstavek po čitankah (dasi praznujemo »dan miru«). V teh listih je vsaj stalno nekaj novega, svežega. Kajti tudi v tem je velik del uspeha v lepšem čitanju in v privzgoji trajnega ves selja db čitanja, o čemer ne moremo nava^ jati, ako se ozremo po šoli odrasli mladini, najboljših in najrazveseljivejših uspehov. Toda kako naj pa danes zvarimo in izgladi« mo to nasprotstvo: Otrok, doraščajoč, vedno svež, kakor brhko poskakajoč val v bistrem potočku mladosti, in na drugi strani isti otrok v roki s čitanko, z večino odstavkov, ki kar, liki stoječi ribniki, neprijetno vonjajo dolgočasja, posebno, kadar jih »vadimo v svrho gladkejšega čitanja«. Dotokov, vedno kristalnočistih in svežih je treba, da otrok duševno in čuvstveno ra« ste, da vedno čilejši zaživlja, od prcstanih vod, nekaterih berilnih sestavkov današnjih čitank, smrdečih od natrpanosti golazničave snovi, pa si otrok ne očili srca, niti duha. Potem pa še: Vsaki dan isto knjigo, vso leto, včasih celo več let! Knjiga izgubi pri otroku — in pri učitelju — na vrednoti, pri» vlačnosti in vsa koncentrična obravnava be* ril ne pomaga nič. Toda, kaj s starimi čitankami, ako bo izhajal tednik? Slabo bi razumel reformo na* ših čitank, prelom z njimi, ako misli, da jih je treba kratkomalo zavreči kot brezvred« note. Nasprotno. Vse slare, dobro ohranjene čitanke naj bodo uvrščene v tkzv. razredno knjižnico, ki bi naj služila kot nekakia otro* ška študijska knjižnica, kot pomožna knjiž* nica učencem pri pouku v realijah. Dcca naj pri nalogah, spisih realne vse* bine, govornih vajah itd. išče v njih sama snovi, naj si v njih izpopolnjuje svoje znanje v Tcalijah, naj se nauči iskati snov, ki jo ob= ravnavajo različne citanke in berila z raz« lično podrobnostjo. Take knjige naj torej ne leže neuporabljene po predalih šolskih omar. Na ta način temeljitejše izrabimo šolske knjige in ohranimo trajno njihovo vrednost, Jvi je ne smemo podcenjevati tam in v tem, kjer in za kar jo resnično imajo. Kot leposlovno čtivo seveda po večini v njih nahajajočih se odstavkov, ne morcmo istih uporabljati, na>jmanj na nižji stopnji. iBrez dvoma pa za izpopolnitve pri obravnavi realij. Starih beril ne moremo zavrniti kot razvrednotena. Bilo bi tudi neekonomsko. ilazvrednotil jih je le način uporabe od stra» tni učitelja. Dcci nismo znali knjige tako izs ročiti, tako prisvojiti, da bi ji ne postala niks ,dar dolgočasna, merianična, šolska. V tem leži tudi velika umetnost. Tako pa smo ji dali knjigo kakor slab grozd. Boljše jagode je pozobala, mi pa smo silili venomer na* prej: jej, jej, jej! Nedostajalo nam je pač leposlovnega čtiva, ki pride za izglajo čitanja v prvi vrsti v poštev in smo čitali vsevprek pri urah, ko je bilo na urniku čilanje. Leposlovne pa naše čitankie niso, ker radi obilice snovi iz realij, odstavki bajleslova ne, pravljične vsebine, odlomki naših klasič« nih povesti in novel ne pridejo v poštev. Ko bi vsaj odstavki iz realij bili opisani za nižjo in srednjo stopnjo; bolj otroku pirimerno, živo, dramatično in z bogato ilustracijo! Ra* di tega pa bi bil mladinski lednik, oziroma centralni mladinski list najprimernejši, ker bi odpadla vsa okostenelost, dolgočasnost, n^živahnost, neenaka razdelitev med lepo* slovnim delom in odstavki iz panog človeške vede, in bi bila deca informirana tudi o vseh važnih svetovnih dogodkih, iznajdbah, iznaj« diteljih itd. ter bi postal list nekak voditelj na otrokovo življensko pot. Knjiga zastari v marsičem. Zato ne m<x re služiti kot voditeljka v vsem. Revija pa to zmore in ako je taka revija, obsegajoča različne panoge, v najvažnejših, otrokom do« stopnih in v razumljivem tonu opisanih in oslikanih odtenkih, otroška, bo to eminent» nega pomena za šolo pohajajočega in v živs ljenje se podajajočega otroka — bodo-čega aktivnega člana človeške družbe. In — otrok bo imel Ieto za letom s knjigami »Mladinske Matice« vred bogatejšo knjižnioo, poleg tega pa bo tak mladinski list lažje gmotno uspe» val, ker bo zainteresiral — ako bo seve vse* bina bogata — tudi starejše ljudi, posebno v krajih, kjer časopisov ne bero mnogo, bo mQgel zbližati šolo in dom, ki se ne bo bra» nil plačevati zanj naročnine in bo zasigural krog čitaleljev tudi pri mladini po šolski dobi. Scveda, ne gre, da se s to idejo mladiiv* skega časopisa prenaglimo, dokler ni o njeni nujnosti prepričano vse učiteljstvo, dokler niso pretehtane vse senčne in solnčne strani te zamisli, ki mora biti uresničena, ako pre= pričamo s soglasno pritrdkvijO' o nujnosti njene uresničitvie oblast, ker je treba, da s takim časopisom pridobimo dvojni plus: etični in materdalni... Zaenkrat pa bo treba, kar se tiče šol« skih knjig,, stroge evidence od posebne an? kete vzgojiteljev in omejitve na najboljše delo, ne pa, da bi so pisale šolske knjige vse* vprek, kakor si kdo zarnisli, kakršno je nje« govo denarno razpoloženje in krmili z njimi tiskarno in založbe ter tako njihove bla* gajne s tem, da uradno in neuradno vse* vprek priporcčamo in zahtevamo, da si deca ali šola naroči iste in s tem po nepotrebnem razburjamo Ijudi in jih odvračamo od šol& šs bolj nego so že. Za*to tudi ni prav, da celo učiteljski listd in revije, kar na slepo sprejemajo vsako tak"o »delc« in delajo zanj brez vsestranske kri=> tike sladoledarsko reklamov kakor tudi od oblasti, ki kako šolsko knjigo, često nepre» gledano od strokovnjakov, pedagogov, aktiv» nih delavcev med mladino in narodom, pri« poročajo, vsiljujejo ali sploh dovolijo riiatis«> ¦niti. Žal, smo premajhnoštevilen narod, da bi si dovolil* takdh širokopoteznosti posebno še v tem v gospodarskem oziru tako težkem času. Imamo pa kljub temu, hvala Bogu, še toliko ljudi, da vedo razsoditi, kaj je' prav in dobro. čisto in plevnato. Zakaj se v takih vprašanjih ne upošteva mnenj izkušenih, na» prednih učiteljev, ki so studirali šolska in vzigojna vprašanja drugod in doma ob praksi? Treba je, da se pred kako uradno kon* ferenco snidejo vsi ti, boddsi pod Pedagoško centraloi ali Oio, so pogovore — ako se zdi vprašanje mladinskega časopisa toliko aktus alno in zrelo — ter stopijo enotno, ob strani vse učiteljstvo, ki mu je na srcu mladina in Ijudstvo, pred javni forum. Če si tisika v Ameriiki deca enega mesta ali celo ene šole sama svoj Hst, čemiu bi ne zmogla enega lista mladina s starši in učis telistvom oele Slovenije?!