(Dalje.) Naenkrat ga pa nekaj zagrabi od zadej in potegne. Iz polnega grla ikrikne: »Sita, reši se! Teci k patru Sahebu . . .!« Njegovi klici obnemorejo pod udarci kačje- ga zarotovavca. Pade v nezavest in se zgrudi. — Opomore si zopet, ko čuje glasno zabijanje s kladivom. S Sito je zopet v stari ječi. Možje za- bijajo z močnimi udarci vrata. »Tako, prokleti podgani, da mi nc storita več kaj takega!« Rama čuti le to, da je zopet ujetnik in tudi sestrici ne more pomagati. Od onemogle jeze se bridko razjoče. Sveinik s hriba« Tretje jutro je odpeljal Omarjev avto na prigovarjanjc Mobameda trojico pod brib svetnika Mama Hajani. Pridigarja sta prinesla seboj cvetlico ter sladkarije, da bi obdarovala modrcga. Mohamed ni mislil na darove in ce bi se bil tudi domislil, bi mu bilo žal denarja. Zopet so našli starca kle.ečega pred svetiščein. Še lc čez nekaj časa jih je opazil in modri, svetnik s hriba, kakor ga je bil krstil Mohamed v svojem srcu, se je obrnil, jih pozdravil z nepopisno sladkim smehljajem,. je sprejel brez besede zabvalc darove, stopil ;k Mohamedu in rekcl: »V veliko veselje mi j$, ker te zopet vidim na tom svetem mestu. Vedi, da se mi je prerok ponovno prikazal in je odobril najin prvi razgovor. Prihodnji četrtek je naš najsvetejši dan, in tega je določil prerok, da ti razodenem skrivnost. Taka je volja prerokova.« Svetnik s hriba je opazil Mohamedovo nastrpnost in ga je prosil za bakren novec. Ponovil je čudež in svečenik je skril vcs blažen novo zlato zrno v globokem žepu pod haljo. Njegovo razpoloženje se je znatno dvignilo. Poslovili so se med prikloni in obljubili, da bodo v četrtek zopet prišli. Ta dan pa je le nekoliko omračil Mohamedu tvečer. Kljub temu, da se je krčevito branil, sta ga zapeljala pridigarja pred njegovo hišo in sta se kar sama povabila na večerjo. Mohamed je bil radoveden, fcaj da ho.e dvojica v njegovem stanu. Ni ga mučila dolgo radovednost, ker Omar je za.el: »Mohamed, popeljala sva te k modremu in prepričana sva, da boš delil sre.o z nama.« Mohamed je takoj razumel, da hočeta imeti delež od zlata. Mrmral je in ugovarjal prav živahno: »Ne, riikdar ne bom privolil, da bi se delila prerokova dedščina, da bi se raztepel le en sam prašek!« Omar je vzrojil: :>Aiko nama ne dovoliš deleža, se odpeljem takoj k modrbmu in mu bom razložil, kak skopuh. da si. On je vendar rekel, da je zlato blažilo človeškega trpljenja. Ako bo pa čul, kak da si, bo vznevoljen zapustil Bombay, nas proklel in odnesel seboj skrivnost!« Izgledi zanj niso bili nič kaj ugodni. Mogoče bi svetnik le verjel pi'idigarju in potem . . . Obotavljaje in proti svoji volji se je udal. Na drugi strani pa je bil Mohamed zelo vesel na prvi pogled zanj nepriietnega dogodka. Nekoliko nezaupanja je le še tičalo v njem. Nastop pridigarjev mu je bil jasen dokaz, da sta tudi onadva trdno prepričana o čudežu in o nepreglednem bogastvu za bodočnost. Popolnoma se je spravil z gostoma. Ko se je opravičil, da nima doma ne jedi in ne pijače, sta ga povabila seboj v kavarno —  V četrtek so bili zopet na svetem hribu, kjer so našli modrega v molitvi pred grobom. A tudi ta dan največjega upanja je pfikrival Mohamedu presene.enj-, ki je bilo zanj bridko, ker potrpežIjivost ni bila njegova najve.ja čednost. Svetnik s hriba je pričel: »Otroci moji, na žalost gre korenina dragocene rastline askir h koncu. Morate znati, da je del skrivnosti, ker je korenina od rastline, ki raste začetkom monsuna (poletnega vetra). Allah bodi zahvaljen, čas je blizu, ne bo nam treba ča- kati dolgo na prve poganjke. Brez te rastline je spremenjenje bakra v zlato izkljueeno in radi tega pač moramo nekoliko potrpeti.« Mohameda je zaskrbelo, da bi se mu skrivnost ne izmuznila. Najbolje bi pač bilo, ako bi imel modrega stalno pri sebi in povrh bi še lahko nadziral njegovo občevanje. Z globokim vzdihom se je komaj premagal. »Sveti mož, ti rabiš prenočišče. Prestar si. da bi nočeval neprestano pod milim nebom, lahko bi se nalezel vseh mogočih bolezni in še umrl pred časom, ikakor ti je odločeno. Ako bi se zadovoljil z mojo skromno streho . . .« »To je misel, s katero te je navdahnil prerok. Prav imaš, hladen ponočni zrak ne prija starcu. Noč je čas angela smrti . . . Mi lahko govorimo povsem mirno, ikar moraš znati in kar bi rad zvedel.« Mohameda je popadla tolika dobrosr.nost, da je povabil celo oba pridigarja 1. sebi. — — Z modrim se je naselil nemir v sicer tako mirno Mohamedovo hišo. ' Lepega dne je sedel svetniški gost na verandi, mimo sta prišla dva romarja: starejši moški, ki se je upiral ob ramo majhne deklice. Oba sta zgledalo revno. Zibala sta se mimo hiše in naenkrat je zsklicalo dekletce: »Oče, tam le gori sedi svetnik, katerega iščeva!« Deklica je pokazala na modrega na verandi Mohamcdove hiše. Romar je pomežikal in globoko pozdravil: • »0 veliki, dobri in sveti mož!« je zaklical 8 tresoč?m glasom, »priromal sem semkaj nekaj sto milj, samo da bi našel tebe. Poveličujem preroka, ki me je popeljal pred tvoje obličje. Podari mi 2000 rupij, dva od mojih otrok se hočeta poročiti. Ne posedam ničesar. Pomagaj mi, moja zahvala ne bo poznala mej.« Njegove prošnje in tožbe so bile pretresljive. Modri je klical pridigarja. Nobeden se ni odzval, nista bila doma. Pozval je Motiameda, ki je pri.el. »Kie sta oba propovednika?« »V mestu. Kmalu se bosta vrnila.« »Sedaj moraš pač ti priskočiti na pomoč! Ta le na cesti pod hišo je res siromak. Slišal si gotovo tudi ti njegove prošnje. Poznam ga, ne smemo ga odpustiti prazni.h rok. Trenutno nimam dovolj askir zelišča, da bi lahko spreminjal baker v zlato. Brat, moraš mi dati denarja. Gre le za malenkost — Mohamed je ugovarjal — prcrok mi je razodel, da si bogatin.« Te besede so potrle svečenika. Hitro je razlagal: »Nimam toliko denarja.« »Nimaš, prerok mi je povedal!« »Nimam ga pri roki«, je odnehaval. »Pošlji ponj!« »Ne, rajši prodam nekaj dijamantov.« »Stori to in sicer takoj!« je zapovedal modri in je nagovoril dobrohotno berača: »Potrpi trejiutek. Pomagano ti bo.« Mohamed jc bil v nepopisni zagati, švigali SO mu pomisleki po glavi. Misel, da bi se naj lojtil denarja v banki, je bila zanj nekaj straSnega. Pomišljal je nokaj časa in stekel na trg. Že pri vhodu v ulico je zadel na moža, na starikavega mohamedanca, nosil je dolgo brado, oči so mu bile obsenčene od mogočnih obrvi. »Kupujem dijamante, bisere in dragiilje!« Mohamed se je razveselil ugodne priložnosti, saj mu-je hotel odkupiti tujec dragocene kamne, obrnil se je takoj do tujca in silil na zaključek kupčijc. Za dijamante je prejel polovično ceno, ikomaj 2000 rupij. Tekel je nazaj brez dO3tojanstva, pridigarja sta se že mogoče vrnila in govorila z modrim. V resnici pa je bil čudodelnik sam, sprejel je denar in ga položil v roko prosjaka. Siromak je preobložil čudotvorca in Mohameda z blagoslovnimi izreki in odšepal. Na večer je povzel modri bcsedo: »Bliža se čas, ko bom lahko poiskal askir. Baš dobro je, da si zagotovimo Allahovo pomoč. Jutri bomo romali na Mama Hajani in tamkaj prosili preroka in svetnika, da naklonita milost našemu podjetju.« (Dalje sledi.)