TRI
BU
NA
študentski list
\\uh\\ana
17« 12.1970 leto
FOTO
TONE
STOJKO
EXQ
ŽIVEL
NLP!
1
novi din
pravljica
MATJAŽ KREINER
jasmin pravi matjaž
in jaz rečem jasmin
jasinin pravi čoln
in jaz rečem morje
jasmin pravi vzemiva ga
in jaz nič ne rečem
pa kar čoln izberem
a kaj ko nastane vfliar
jasmin pravi matjaž
in ta bi moral reči jasmin
nekdo najbrž pravi pa jasmin
to bi moral reči matjaž
kako naj reče to
če pa je utonil
za kaj smo -proti čemu smo
(IZ RAZPRAVE STANETA HOČEVARJA, DELEGATA LJUBLJANSKE UNIVERZE NA PRVI KONFERENCI ZKJ, V BEa GRADU)
Strinjamo se z uvedbo predsedstva SFRJ, ki ga po našem mnenju narekujejo naslednji razlogi:
1.  Premajhna teoretska in akcijsko poli-tična usposobljenost ZKJ, da bi bila v kon-fliktnih procesih tega trenutka učinkovita, usmerjevalna,   kohezivna    in   integrativna idejnopolitična sila znotraj političnih struk-tur na vseh ravneh.
2.  Razmerje političnih sil
3.  Gospodarska kriza
4.  Protislovja v mednacionalnih odnosih
5.  Mednarodni položaj Jugoslavije
Ne moremo pa se strinjati s formulacijo, ki govori tudi o enotnosti glede principov konstituiranja novega predsedstva, saj so bili ti principi postavljeni alternativno in se v širši javnosti ZK še niso izoblikovala enotna stališča. V zvezi s tem smo mnenja, naj bi družbenopolitične organizacije ne bile avto-matično, po funkcionalnem principu, zasto-pane v predsedstvu, ker to ne bi bilo v skla-du z že deklariranim in deloma uresničenim principom ločitve partije od države.
Sodimo, da je potrebno v tem prelomnem zgodovinskem trenutku teoretsko in akcij-sko politično usposobiti najustvarjalnejše sile v družbi in najnaprednejše politične sile v ZK še posebej, da spoznamo, katere struk-turalne spremembe v jugoslovanski družbi zahtevajo revolucioniranje političnega si-stema in političnih odnosov. Menimo, da je potrebno jasno in dolgoročno opredeliti osnovne projekte razvoja ekonomskega poli-tičnega in kulturnega razvoja družbe in tako omogočiti, da se v praksi političnih odnosov izvede jasna, javna in konkretna vsebinska diferenciacija v odnosu do bistva družbenih procesov. Ne zastavljamo si pragmatičnega vprašanja, kako razporediti družbeno moč med političnimi centri, da bi bil sistem v praksi učinkovit. Nam se zastavlja vprašanje na revolucionarni način v smislu kako raz-kriti objektivne osnove, mehanizme in sub-jektivne nosilce, ki producirajo in reproduci-rajo politiko kot odtujeno družbeno sfero. V tem smislu gledamo tudi na nadaljnji razvoj skupščinskega sistema, ki mora predstavljati kontinuiteto podružbljenja politike tako, da bo po svoji zasnovi, notranji strukturi in načinu delovanja omogočal delovno afirma-cijo najustvarjalnejših družbenih skupin in slojev. Zavzemamo se za takšen razvoj skup-ščinskega sistema, ki bo praktično omogo-čal, da bodo znotraj njega potekali vsi bistveni procesi političnega odločanja, koordinacije in usmerjanja. Odločno pa na-stopamo proti tistim pragmatičnim politič-nim modelom, ki ob skupščinskem sistemu uveljavljajo vzporedne strukture ali super-strukture. Delegatski odnos je za nas vsebin-sko politični odnos med samoupravno bazo in politično strukturo v celoti, kar pomeni, da mora celotni politični sistem izhajati iz razredne pozicije delovnega človeka na posa-meznih nivojih dmžbene organiziranosti. Nasprotujemo kakršnim koli političnim im-provizacijam. Jasno je treba opredeliti, kaj se razume pod delegatskim sistemom in kateri so elementi deformacije obstoječega skup-ščinskega sistema v smislu klasičnega parla-mentarizma. Smo proti posplošenim ocenam in proti tistim ad hoc sistemom, ki nastajajo na podlagi trenutne politične nestabilnosti. Še posebej pa nasprotujemo temu, da bi v sistem vnašali tiste pragmatične korekture,
fa bi sistem prilagajale ozkim, monopolrim, tehnokratsko birokratskim neformalnim skupinam v formalnih političnih vodstvih. Ocenjujemo, da je realna družbena moč teh, neformalnih skupin vpliva najmočnejša prav v izvršilnem delu političnih struktur partije in države. Konkretno:
-  smo za to, da imajo delavski sveti in občinske   skupščine   neposreden  političen vpliv na odločitve republiških skupščin,
-  smo za to, da se v skupščinskem si-stemu okrepi položaj občin, smo pa proti temu, da bi v bojazni pred republiškim eta-tizmom opuščali združevanje tistih funkcij, ki se najbolj racionalno opravljajo na nivoju republike,
-  smo protitemu,dabibilposlanecpoli-tik v klasičnem smislu, mislimo pa, da bi nestalni sestav skupščin vzel še tiste pravno-politične instrumente, ki jih sedanji skup-ščinski in volilni sistem odpira volilcu za nje-gov vpliv na dejavnost predstavniških teles,
-  smo proti ad hoc delegatskemu siste-mu, ker smo za stvarni vsebinsko politični delegatski odnos med mandantom in manda-tarjem na osnovi opredeljenih programov, javnega izvajanja politike in demokratične družbene kontrole dela vseh nosilcev javnih pooblastil na vseh ravneh,
-  smo proti temu, da bi se izvršni sveti formirali v klasične politične vlade, dejanske razmere pa nas prisiljujejo v to, da mislimo, da je potrebno celo okrepiti samostojnost, javnost, učinkovitost in odgovornost izvršil-nopolitičnih organov,
-  ne bojimo se liderstva s pogojem, da bo skupščinski   sistem   tudi   osrednja   samo-upravna struktura, torej da bodo skupščine dejansko imele tisto funkcijo, ki jim jo daje ustava. Spominjamo se besed tovariša Kar-delja, ko je  ob  obrazložitvi nove ustave SFRJ  opredelil ustavo kot revolucionarni program in mislimo, da obstoječa ustava in praksa  odnosov med  političnimi subjekti pušča dovolj praznega prostora za jadikalno revolucionarno akcijo najnaprednejših sil v družbi in ZKJ,
-  smo za to, da se obstoječi ustavni si-stem dopolnjuje in spreminja, vendar samo tako, da te spremembe in dopolnitve pred-stavljajo stališča razredne pozicije delovnega
politika da, politika vzame
Ob Novem letu bo glasilo Socialistične
zveze, Delo, doživelo pomembne personalne
spremembe.  Glavni slovenski vir dizinfor-
macij pričakuje selitev glavnega urednika in
še   nekaj   manjših   rošad.  Glavni   urednik
Drago Seliger bo prepustil svoje mesto mla-
demu in vitalnemu Mitji Gorjupu. Ali bo to
sprememba na bolje ali na slabše, bomo še
videli, glede na naravo Dela pa smo lahko
prepričani, da bo vse skupaj ostalo v varnih
mejah prestrašenega pragmatizma. Ta spre-
memba je zanimiva in poučna iz drugih raz-
logov. S posebnim pogumom in brezkom-
promisnostjo se noviiiarji Dela niso nikoli
ponašali. Poglaviten del krivde seveda tiči v
njih samih. Novoletni dogodek pa kaže, da
se določeni vzroki skrivajo tudi drugje. Naši
politiki (od Tepavca do Ribičiča) neprene-
homa zagotavljajo, da tisku nihče ničesar ne
diktira, da je takorekoč struktura časnikov
odvisna od novinarjev samih. To je morda
celo res, in prav v tem se kaže vsa perfidnost
in umazanost neke politike. Bodimo kon-
kretni. Po politični dolžnosti dobi tovariš
Seliger mesto glavnega urednika. Ne sicer po
samoupravni poti, je pa naš človek in nanj se
lahko zanesemo. Zavedati pa se mora seveda,
da je njegova funkcija poUtična in da mora
človeka, kot kontinuiteto najnaprednejšega, najučinkovitejšega in najdemokratičnejšega. In končno, nobenih sprememb, ki naj bi bile revolucioname, ni mogoče doseči drugače kot po poti znanstvene analize in dosledne demokratične politične sinteze objektivnih družbenih interesov.
Znanost kot materialna družbena sila se afirmira ne tako, da jo kot takšno zapišemo v resolucije, ampak tako, da znanstvene de-lavce, njihove organizacije in združenja po-stavimo v takšen delovni odnos, da bo zna-nost praktično usmerjajoča konstituanta družbene politike.
Smo za ustreznejšo povezavo znanosti iz-obraževalnih procesov in materialne produk-cije, smo pa proti temu, da bi bila znanost inteligenčni servis dnevne politike, ali njen zunanji okras.
Fraze kot so ,,novi odnosi med družbo yi študenti", ,,novi odnosi med družbo in uni-verzo" so v svojem bistvu protislovne in ka-žejo napačen metodološki pristop k obrav-navanju reforme visokega šolstva. Logična analiza pokaže, da smo v iskanju ,/iovih odnosov med družbo in . . ." postavili'naj-prej študente (šolstvo, znanost, zdravstvo) iz družbe ven, potem pa iščemo njihov odnos do ,,družbe". Žalostno je, da so take fraze prisotne v zveznih materialih ZKJ o reformi univerze.
0 vsem tem sem govoril zato, ker smo se ljubljanski študentje usmerili v realizacijo svojih družbenih interesov tako, da smo pod-prli samoupravno koncepcijo družbe in se neposredno vključili v skupščinski sistem tako, da smo na posameznih področjih (ma-terialno-socialni pogoji, koncepti izobraže-vanja, kadrovska politika, ideološki vidiki kreiranja zunanje politike itd.) izdelali lastne analize, materializirali svoje ideje v konkiet-nih delovnih projektih in se kot delovni sub-jekt skupaj z drugimi delovnimi in politič-nimi subjekti družbe vključili v spoznavanje sistemčnih problemov naroda in razreševanja odprtih dilem družbe. Podpisani Družbeni dogovor o kreditiranju in štipendiranju učencev in študentov v SRS nas prepričuje, da je po tej samoupravni poti študentska idejnopolitična akcija možna in učinkovita.
neprenehoma tičati na oprezu, da ga kaj ne polomi. Če smo vsaj približno spremljali de-lovanje našega glavnega dnevnika, smo lahko videli, da je bfla previdnost velika, da je bfla torej dolžnost dezinformatorjev v redu oprav <ena. Ali kaj, ko so politiki silno ob-čutljiv. ljudje. Je že moral storiti tovarišSe-liger nekaj, kar jim ni bilo pri a-cu. No, se-litev je tu. Ni je ovire za mladost, ali bolje, za mlade, uspešne politike. Tudi sedaj posto-pek ni bil ravno samoupraven. Tudi nad Mitjo bo visel Damoklejev meč politične od-govomosti.
Ob vsem tem najbrž ni prav nič čudno, da je profil glašla Socialistične zveze takšen, kakršen je. Kakšnih bistvenih sprememb si torej najbrž ni obetati.
P. S. Rad bi se vnaprej zavaroval pred možno reakcijo na zgornjo glosico. Če reak-dja bo, bo v znamenju demantiranja in pod-tikanja. Tovariš Seliger naj bi bfl preobre-menjen s poslanskim delom in je sam prosil za razrešitev, samoupravna skupnost novi-narjev pa si je enoglasno zaželela mladfli sil pri urejevanju najprominentnejšega sloven-skega časnika. Sicer smo pa takih razlag že vajeni.
burgos 1970
Triletno obdobje (1936 do 1939) republikansko državljanske vojne v Spaniji se je koncalo z pora-zom demokratičnih sil in z zmagoslayjem vojaško fašistične sile, kar je omogočilo postavitev generala Franca na oblast, ki mu je bila predana ,,po božji, volji" generalov v Burgosu 1939 lcta.
Danes v Burgosu sodijo Sestnajstim baskovskim nacionalistom, kjer se ponovno prikazuje prisiljena iberska ,,enotnost" francovega paternalističnega režima.
Zastopniki malomeščanskega kozmosa, kapita-listi, konzervativci. fašistične in antidcmokratične ter vojaške silc - samo ti žele pozabiti zgodovino, jo konzervirati v epruvcto kot pošast, ki izhaja iz njihovega pritiska na ljudstvo. kiga nadvladujejo z lažmi in zločini.
Fašizem v Victnamu. fašizem v Grčiji, imperiali-zcm na Českoslovaškem, sionizem v Jordaniji, mili-taiizem v Južni Ameriki, nezmožnost zmagc Icvice v Franciji. paternalizem v Vzhodni Evropi. kapita-iistični monopolizem v ZRN. kolonializcm . . .
Vse te sramote. vsc te rcalnc predpostavke, dejstvapreJjcaterinii nc moremo stati ob robu, ži-vijo še na pirinejskem polotoku. Sodba 16 baskov-skim delavcem v Burgosu nas spominja. da je špan-sko ljudstvo žrtev Franca in njegovih pristašev, ki so stvarna podoba prej omenjenih dejstev.
Španski fašizem je vsakodnevna stvar, ampak v I vropi je bil skoraj pozabljen. Spanci nam postav-ljajo danes še enkiat pred oči tisto alternativo s katero imajo opravka vsak dan. Alternativa: komu-nizem ali barbaistvo; oblast ljudstva ali oblast ge-neralov in paternalistov.
Španci so bili prvi narod. ki se je bojeval proti Hitlerjevemu fašizmu. Bili so narod. nad katerim so preizkušale orožje sile fašistično nacistične osi. Španija jc bila žrtev Evrope - žrtev egoizma evrop-skih ,,demokratičnih" držav. Kljub temu Španija še živi politično živi. Ne počiva na poti do svo-bode. Špansko ljudstvo vztraja na zahtevi boja za demokracijo in svobodo. Stokrat - po Francu -propagirani ,,španski mir" je ljudstvo spremenilo v oboroženi mir. Španci nam dokazujejo, da niso bili zaman tisoči prostovoljcev v mednarodnih bri-gadah.
Iberski delavci (Katalonci, Baski, Gallegi, Anda-luzijei, Kasteljanci) še vedno niso zadovoljni z po-razom, ki ga trpe demokratične sile po državljanski vojni. Poraz republike v Španiji in s tem konec demokrcije je bil samo dokaz, da fašizem v Evropi
še ni premagan in da umor Rose Luxemburg še ni' bil maščevan in tudi ne ruski stalinizem.
Spanija ni sama, ampak se sama bori. Odmevje povsod; odmev stavk španskih delavcev; odmev za-htev španskih podjarmljencev; odmev študentskih zahtev. Spanski emigranti v Mehiki, španski delavci v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Skandinaviji manifesti-rajo podporo svojemu ljudstvu.
Španija ne čaka. Spansko ljudstvo ni znano ni-koli čakati. Poziv Internacionale za ustanovitev Ljudske fronte za boj proti razširitvi fašizma je bil takoj sprejet. Boj za demokratično republiko je bil hkrati boj proti fašizmu. Ampak , demokratične" države Evrope so zanikale udeležbo v španski dr-žavljanski vojni - to je njena posebna stvar, sta se opravičevali Francija in Anglija. In s tem so posku-šali onemogočiti vsak dan večji prihod prosto-voljcev, ki bi pripomogli k zmagi demokratični re-publiki. Španski generali so izkoriščali ta neenak boj in klicali na pomoč Hitlerja in Mussolinija. Brez Tujske legije, italijanske in nemške pomoči in podpore vatikanskega kapitala ne bi bil mogoč po-raz Ljudske fronte.
Franco si je z zmago utrdil oblast in s tem si jo je zavarovala tudi vojska, falangisti (FET, 1 O. N. S. Španska tradicionalistična falanga in Zbor ofenzive nacionalnega sindikalizma. Cerkev, od koder izvira Franoc ,,movimiento", ki ima zna-čaj fašističnega nacionalsocial^ma. To ,,gibanje" so vodili Franco in njegovi ministri, ameriški ukazi in sveta katoliška cerkev, katere posvetni pouk je obvezen od prvega razreda osnovne šole do zadnje-ga leta univerzitetnega študija).
Nevmešavanje" v špansko vojno je pomenilo lzdati Španijo fašizmu. Maloštevilni tanki, letala in orožje Rusov je stalo Katalonce, Baske in druge narodnosti, brigadiste delavske Internacionale ne-precenljive krvi in veliko denarja.
Sever, jug, vsa Španija se trese zaiadi delavskih in študentovskih akcij. Francov režim se bliža svo-jemu koncu in to že od ustanovitve njegove oblasti, ki si jo je utrdil s prevarami in z zločini - z izdajo svojega ljudstva.
Skupna akcija intelektualcev, študentov, indu-strijskih delavcev in kmetov je primer delovnega gibanja.
Špansko študentsko in delavsko gibanje ponov-no pričakuje pomoč in podporo vseh narodov.
Spanija ne sme ostati sama!
MIGUEL D.
Studentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Kostja Gatnik, Jože Konc (glavni urednik), Andrej Mcdved, Marko Slodnjak, Jaša Zlobec, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Stalni sodelavci: Jernej Novak, Maijan Pungartnik, Jancz Stergai, Andrcj Ule. Fotografija: Tonc Stojko. Lektor: Milan Jcsih.
TRIBUNA - Izdaja 10 SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg revolucijc 1 /11 - telefon 21-280 - Tekoči račun: 501-8-78-1 - Celoletna naročnina za štu-dente je 15 din, za druge 20 din - Tiska Železni-ška tiskarna, Ljubljana, Mošc Pijade 39 - Roko-plsov in fotografij nc vračamo - Poštnina plačana v gotovini.
ugrabitve
ALTERNATIVA:  2RTVE ALI OBSTOJ?
Kaj je obstoj? Če imamo v mislih proces tehnološkega življenja, je to življenjski ob-stoj, če imamo v mislih diktaturo kapitala in moči, je to socialni in narodnostni obstoj.
Kaj se vpraša žrtev: za kaj sem žrtvovana. In če je že žrtev sama napačno formulirana, njena simbolika prefiltrirana in čustveno po-barvana tako, kakor ustreza nekemu ustroju, neki strukturi, predvsem strukturi kapitala, ki poveličuje žrtev tako, da dobi imenitno orožje za pobijanje vseh sort mrčesa, ki jo načenja, se zgodi, da nastane v sistemu sve-tovne v jmunikacije in s tem javnega mnenja takšno stanje, da nasedejo tudi naši faktorji, tudi naše učke in ušeska.
Če smo že prišli na svet tu, kjer zdaj smo, lahko privlečemo ven tudi naš problem, slo-venski problem. Med vojno.
Saj smo natančno vedeli: en ubit Nemec - deset talcev, en ubit izdajalec - dvajset talcev, nedolžnih trenutkov, žrtev. Častimo jih, toda kakšna je bila takiat naša izbira? Vsi vemo — edina možna, ker smo bili pritis-njeni ob zid. In kaj se nam dozdeva danes? Kot da bi pozabili pravkar prestano. Kakš-nega mišljenja je naša javnost (uradna in tiste ovčice) do sodobnih pojavov? Saj res — varno smo spravljeni v svoje korito, torej to je tisto - neprikrito samozadovoljstvo, pre-reklamirano potrošniško spanje. V tem se pač čedalje manj ločujemo od kapitalizira-nega sveta.
Včasih smo streljali domobrance, ker so rekli: počakajmo, bomo videli kaj bo - bila je edina možnost. Toda ali ne bi morali da-nes streljati sami sebe? Ali se nismo obrnili za 180stopinj?
Baski? Palestinci? Quebec? Južnoame-ričani?
Ali ne obsojamo teh topoglavih kriminal-cev (streljati jih ravno nimamo možnosti, ali ne objokujemo njihovih žrtev, nedolžnih tre-nutkov?
Baski. Ali je tu položaj isti? Ne. Hujši. Nam so zadrgnili vrat v vojnem času, njim ga drgnejo v miru. Zakaj si lažemo, zakaj si za-krivamo oči? Sami smo tako nastali, zakaj ne damo pravice nastati tudi drugim?
Palestinci. Res da so žrtve njihov bume-rang, to je stvar njihove odločitve. Toda mi obtožujemo, mi kažemo s prstom iz našega korita, ne da bi se zavedali, da neki narod potrebuje zraka, ki si ga mora krčiti v pra-gozdu stehniziranega dima. Da svet sploh zve zanj.
Quebec. Kdo je vedel, da se v tej vzorno urejeni situaciji nahaja problem, ki se je iz-kazal? Morda načini niso vedno najbolj pri-kladni, morda bi bilo bolje najti kaj drugega, toda naša misel ne solidarizira s tisto mislijo, ki želi, ki ne izbira sredstev, da ostane situa-cija-sistem takšen kot je, ki najlepše polni mošnjičke (vemo katere).
Južna Amerika idr. Saj se spomnimo Che-jevih Vietnamov? Ah, zoprna, nemogoča za-misel. Zakaj? Ali niso bili naši talci majhni Vietnamčki? Ali ni vse to tam vrenje? Gre za socialni obstoj. Obstoj 99 procentov živlia.
Živija.
Kaj so te žrtve, za katerimi danes jadiku-jemo (sami v sebi in tudi drugače)? Zakaj jih tako pomilujemo? Ali kotirajo više kot so naše? Ali smo manj vredni? Ali smo de-lali narobe? Tu nekaj ni v redu. Vprašajmo se. Sprašujmo se. Razmislimo.
-ob-
dinar za pakistan
Preteklih 14 dni (nckaj dni prcd prazniki in ne-kaj dni po njih) je MO organiziral zbiralno solidar-nostno akcijo ,,Dinar za Pakistan". Sklenili smo, da naj bi bila akcija predvsem simbolična, vendar nam je bila dana možnost, da postavimo skrinjico samo po fakultctah. Žal so zaradi prezaposlenosti članov prišle v poštev le tri fakultete: Ekonomska, Strojna in Filozofska. Simbolika v simboliki. Pre-cej tudi zanalašč smo pustili skrinjice nezavaro-vane, prcpuščene srčni kulturi in solidarnosti ljub-ljanskih študentov. Poglejmo, kaj se je zgodilo.
EKONOMSKA FAKULTETA:
-  Dober dan. Ali mogoče veste, kje je skrinjica, ki sem jo postavil na mizo v veži?
-  Ja, veste (iz vratarjevc lože), je blo tko. Jaz sem šla enkrat zvečer in sem potežkala in je blo kar težko. No, druh dan pa grem in vidm da je škatla odprta. Pol smo pa z Marijo, veste to je naša snažilka, vzele škatlo, pa smo jo s špago zvezal, tko k zdej vidte in smo jo mel tuki. Pol se je pa še tko zgodl, sej mene ni blo zraven, mi je una ta druga prpovedvala. Mislm, da je blo včcri, sta pršla dva, sej ne vem, če sta bla študenta, ampak kdo bi tuki hodu, a ne, neki časa sta se okol škatle motovilila, pol jo je pa en pograbu in sta šla. In naša Marija je za nima letela, pol sta škatlo spustla tam na stopni-cah in sta zbežala. Ja to b mogl kako drugač na-rest, pa bl pazt, a ne.
STROJNAFAKULTETA:
Z neko bojaznijo se približam skrinjici, stisku-joči se v kotu. Bolj lahka je da, pogledam pokrov: odlepljen, privzdignem ga: notri dva čika. V imenu vseh tistih Pakistancev najlepša hvala, tovariši štu-dentje. Saj ne gre toliko za deriai, gre bolj za etiko, za čut. Če drugega ne, bi si lahko mislili vsaj tisto: včeraj Peru, danes Pakistan, jutri lahko tudi mi, a ne.
FILOZOFSKA FAKULTETA:
Najprej olajšanje - pokiov je še prilepljen. Iz vratarske lože: pa tud profesorji so kaj zraven dali, ta papirnate. Kot bi me lj:do potrepljal.
MEEKCINSKA FAKULTETA:
Hkrati je tu tekla akcija za sestavo bolniške ekipe, epidemiološke ekipe, ki naj bi odpotovala na pomoč v Pakistan. Brez kakršnekoli agitacije je bilo prijavljenih takoj 7 študentov, se pravi, da bi bila v minimalnem času ekipa sestavljena. Vendar je akcija zaustavljena, ker je prišel iz mednarod-nega RK centra v Genevi odgovor, da zaenkrat takšne ekipe ne potrebujejo, v Beogradu pa imajo za vsak slučaj ekipo v evidenci.
Obenem je tekla in še traja nekakšna interna nabiralna akcija v prostorih MO, AO (tribuna na FAGG), 10 itd.
STATISTIKA:
Zanimiva je primerjava med številom vpisanih študentov na fakulteti in vsoto zbranega denarja. Prešteli smo tudi posamezne kovance in ob pred-postavki, da je vsak študent (ki je sodeloval) pri-speval en kos, dobili maksimalno število sodelujo-čih študentov.
SF (vpisanih študentov 1050) - 51 kosov -18,65 N-din + 2 čika (skrinjica odprta)
EF (vpisanih študentov 1335) - 129 kosov -63,45 N-din (skrinjica odprta)
FF (vpisanih študentov 2338) - 668 kosov 445,20 N-din (tudi 6 bankovcev po 10 din in 5 po 5 din) + 5 Asch + 10 Dpfening
AO, MO, tribuna (na FAGG)  - 90 kosov 59,65 N-din
MF - ekipa
Zares je škoda, da akcija ni potckala vsaj na vc-čini fakultet. Imeli bi zanimiv podatek, sedajj ima-mo samo izsek. Vendar je ta izsek prav dovolj zgo-voren.
Dinar za Pakistan -
parola je bila: Student(ka), odpovej se kavici - gre
za golo življenje, 12.000 študentov x  1 dinar =
solidarnost
Naredimo obračun. Kaj bi naredili (ki niste vc-deli za to)? Kaj smo naredili? Prst na čclo, obrni-mo se vase.
MO
resolucija
Skupščina dijakov slovenskega trgovskega tehnič-nega zavoda ,,Žiga Zois" in slovenskih licejev ,,France Prešeren" zbrana v zasedeni šoli dne 4. decembra 1970
ugotavlja
1.   da je okrožnica ministra za javno šolstvo Mi-sasija znaten korak nazaj v primerjavi z realnim stanjem in nam vsiljuje omejitve notranjega demo-kratičnega življenja, ki so občutno poslabšanje si-oer že omejenih pravic iz Sullovc okrožnice o di-jaških svetih in skupščinah;
2.   to še enkrat dokazuje avtoritarne težnje, ki se pojavljajo v šoli prav v trenutku, ko se dijaki postavljajo   na korenito  preobrazbo šolskega si-stema v skladu z napredovanjem bojcv za družbeni in gospodarski razvoj v deželi. V okrožnici sami se ta avtoritarizem izjaža prcdvscm v točkah, ki omc-jujejo pristojnosti študcntskih skupščin, pretirano poudarjajo neomejcno oblast ravnateljev in uveljav-Ijajo skrajno paternalistično načclo posredovanja odborov staršcv in profesorjev za reševanje dijaških zahtev.
3.   Dijaki sc zavedamo, da vzgojno-izobraževalni sistem na šoli ne ustrcza zahtevam sodobne druž-be, niti možnostim njcnega nadaljnjega razvoja; za-vcdajo sc tudi, da obstaja oster socialni problem njihove vključitvc - po koncu šolanja - v gospo-darsko dejavnost, ki v našem mcstu in deželi ni rožnata. Zato ostaja marsikomu le pot izseljevanja v druga italijanska mesta ali celo v tujino, v na-sprotnem primeru pa zaposlitev na manj kvalifici-ranih mestih ali v drugih strokah.
4.   Naša šola je šola slovenske manjšine, ki živi v Italiji, v nobenem primeru pa te svoje značilnosti ne poudarja, ne izraža. Nasprotno, marsikdaj se zgodi, da je član sistema, ki teži po podrejanju rrdadine izbiram oblasti in jo, tudi s pomočjo manj strokovne izobrazbe, postavlja v manjvreden polo-žaj, izpostavlja diskriminacijam, peha v kolesje ti-hega raznarodovanja.
5.   Če je na Tržaškem in Goriškem položaj slab, kljub obstoju slovenskih šol, se diskriminacija do manjšine najbolj kaže, ko vlada in šolska oblast odrekata tisočem Slovencem v videmski pokrajini (Beneški Sloveniji) osnovno pravico do šolanja v materinem jeziku, kar se pridružuje že tako tragič-nim razmeram te revne, opustošene in zaradi izse-Ijevanja nerazvite dežele.
Slovenski dijaki zahtevamo, naj se z zakonom uredi položaj in \>rizna Slovencem v videmski po-krajini enake pravice do šolanja, kot jih uživajo
njihovi rojaki na (ioriškem in Tržaškcm, ki so prav tako enakopravni državljani istc republike.
6.   Dijaki sc zavcdamo, da sc danes dclavci po-stavljajo za  spremcmbe družbencga in gospodar-skcga sistcma. ki sc tudi nas tičcjo, ker pripadamo družinam, za katcrc jc šola tcžko gmotno breme. Od tod naša zahtcvu, da sc pristopi v Trstu vsaj k rešcvanju nckatcrih omcnjcnih vprašanj, kot je po-delitev brczplačnih avtobusnih abonmajev za pre-voz v šolo in iz šolc. Siccr pa dijaki poudarjamo, da podpiramo splošni boj za temcljito prcobrazbo ita-lijanskc družbc, ki ga vodijo dclovni sloj in štu-dentsko gibanje.
7.   Zahtevamo, da sc upoštevajo naši vcčkratni predlogi o vsaj delncm izboljšanju položaja na na-ših šolah, od tiska ustrcznih učbenikov (tudi s po-močjo strckovnjakov Slovenije), do uveljavitve ob-časnega popoldanskega pouka, kot dopolnilo jutra-njega in pomoč tistim, ki iz katerihkoli razlogov to pomoč potrebujcjo. Poleg tega zahtevamo primer-no menzo, ki naj bo dostopna vsem dijakom z mi-nimalnim dnevnim prispevkom.
8.   Rcšiti je treba tudi pravni položaj naših šol-nikov, ki so še sedaj izpostavljeni grobim diskrimi-nacijam. Zahtcvamo, naj parlament čimprej odobri zakon ,Bclci - Skerk".
9.   Menimo, da strokovni industrijski zavod, ki smo ga zahtevali - tudi med zasedbo naših šol, v pomladi 1969 - ni tisto, kar nam je vlada dala v zadnjih dneh septembra letos. Ponavljamo zahtevo, naj se slovenski mladini omogoči tudi popolno teh-nično industrijsko šolanje.
10.  Tak odnos do  slovenske mladine ustreza splošni značilnosti italijanskega šolskega sistema, ki s socialno selekcijo onemogoča lzkoriščanju in zapostavljanju. V skladu s splošno težnjo študent-skega gibanja v Italiji zahtevamo splošno in brez-plačno šolanje do univerze.
11.   Kot slovenski dijaki z zadovoljstvom ugo-tavljamo, da je medšolski odbor vseh tržaških zase-denih šol še enkrat poudaril, da je boj slovenskih in italijanskih   dijakov  za   napredek demokracije v šolah skupen in enoten boj in da je vsako neraz-umevanje potisnjeno daleč v preteklost, ki se ne bo vrnila. S tem so italijanski dijaki dokončno izolirali ostanke šovinizma v maloštevilnih skupinicah faši-stičnih   izzivačev.   Fašisti   se   poslužujejo   narod-nostne mržnje, da bi razbili enotnost študentskega odbora. Pod fašistično gonjo pa se skrivajo interesi razreda, ki je v Italiji na oblasti. Po vandalskih pro-vokacijah, ki so jih fašisti opravili po mnogih slo-venskih vaseh, so skušali slovenskim šolam prepre-čiti vstop v medšolski odbor.
Italijanske in slcvenske šole morajo na to izzi-
vanje odgovoriti tako, da s svojim bojem enotno
nastopijo proti fašizmu in razredu, ki ga podpira.
Trst, Strada di Guardiella 13
kakšno stabilizacijo?
IZJAVA UNIVERZITETNEGA KOMITEJA ZKS OB STABILIZACIJSKIH UKREPIH
Univerzitetna organizacija ZK jc že doslcj opo-zarjala na nestabilnost gospodarstva, ki ima ncpo-sredno negativen učinck na realizacijo sanacijskega programa v šolstvu kot tudi na proces funkcio-nalne integracije raziskovalnega dcla v vsc druž-bene dejavnosti. Ugotavljamo, da so vsi pozitivni tokovi gospodarske in družbene teformc odpirali vrata tako znanju. kadrom, kot tudi raziskoval-nemu delu.
Nestabilnost pa ustvarja situacijo, v katcri so znanjc in raziskovalno delo manj pomcmbni; po-membnejši pa so politični pritissi, monopolen po-ložaj. špekulacije itd. Zato komunisti nedvomno podpiramo stabilizacijsko orientacijo in tudi so-dimo, da moramo pristati na najrazličnejše odpo-vcdi. Smatramo pa, da smo dolžni javnost in rcpu-bliške poslance opozoriti na nekatera dejstva.
Idcjne zasnove dolgoročnega razvoja Slovcnije, ki izhajajo iz nujnosti znansiveno tehnološke revo-lucije. prcdpostavljajo inten;.ivne investicije v pove-čanje kadrovskega potenckda. Ce za katero revo-lucijo vclja, da jo obglavimo pri glavi - pri kadrih, potem to brcz dvoma velia za znanstveno tehno-loško revolucijo, ki je ravno revolucija mišljenja in upravljanja. Kadrovska revolucija potneni torej za-htevo časa; od njcne uspešne izvcdbe pa je odvisen pozitiven odgovor na vpnšanje, koliko in kakšnega tehnološkega in socialne>;d naprcdka bomo dcležni. Pri tem je treba ugoto\iti, da jc slovensko gospo-darstvo v zadnjih lctih pomcmbno moderniziralo tako organsko scstavo kapitala kot tudi njcgovo socialno organizacijo in da prav gospodarstvo zahteva zaradi tehnološkega pritiska mčdernc pro-izvodnje več, pa tudi novc profilc strokovnih ka-drov.
Ko komunisti na univerzi razpravljamo o vpra-šanju znanstveno 'ehnološke rcvolucije, potcm opozarjamo na to, da gre za rcalizacijo dolgoroč-nega razrednega in nacionalnega interesa in za atir-macijo samoupravnega socializma v razvitem svctu. Ko se zavzemamc za sanacijo raziskovalncga dcla in šolstva, potem se ne zavzcmamo samo za ncke svoje parcialne csebne in sindikalistične intercsc. ampak smo prepričani, da zasledujemo splošnc družbcne interese. Potrebujemo tak šolski sistem. ki bo razvil vsc ustvarjalne potencialc mladih gcnc-racij: zato moramo dvigniti nivo tako osnovnega, srednjega kot visokega šolstva. Povcčati moram , število dijakov in študentov.
Opozarjamo na to, da je prav področje šolstva in raziskovalnega dela tisto. ki ne trpi nobenih krat-koročnih nihanj, kajti taka nihanja lahko povzro-čijo dolgotrajne, izredno škodljive posledicc. V zadnjih lctih smo začeli z intenzivnejšo akcijo vsc-stranske rehabilitacije tch dveh področij. Ustvarili smo atmosfero, ki omogoča večjo kritičnost do dela znotraj pedagoških ustanov. Sedaj pa se bo-jimo, da je ta politika ogrožena.
Kadrovska kriza je ponašem prcpričanju kriza kriz. Opozarjamo. da se bo ta kriza pri nas ob sedanjem trendu razvoja šolstva, poscbej visokcga šolstva, nadaljevala in šc poglobila.
Sodimo, da naj stabilizacijski ukrcpi prizadcncjo predvscm tiste. ki so na osnovi monopolnih poio-žajev in špckulacij neprimerno povečali osobnc do-hodkc (npr. izvozno-uvozno podjotja, trgovska po-sredništva. banke, gospodarska zbornica itd.); tistc, ki so šli v investicije brez kritja; tistc, ki so prelira-vali z uvozom; skratka vse tistc, ki so neposrcdni povzročitclji večje ncstabilnosti v jugoslovanskcm gospodarstvu. Mnogo bolj glasno in odločno sc moramo upreti politiki političnih pritiskov kot sredstcv za razreševanje političnih in gospodarskili problemov. Sodimo, da so voljeni organi odgovorni za rcalizacijo stabilizacijskc politike in jim moramo dati komunisti v tch naporih vso podporo.
I/.rccno poudarjamo, da dclavci v šolstvu in s te/fi tudi na univcrzi niso krivi za sedanji položaj gospodarstva, najmanj pa za divjanje oscbnih do-hodkov, ki so na univerzi za pedugoško dclo znat-no nižji od poprcčnih dohodkov enakih kvalifika-cij_v gosp.idarstvu.
Zato zahtcvamo, da nosijo glavno bremc stabili-zacije tisti, ki so z izplačcvanjcm oscbnih dohod-kov prctiravali oz. nckateri so kar podivjali. Ncza-dovoljni smo z odlašanjcm sprcjetja zakona o usmcrjanju dclitve oscbnih dohodkov v SR Slovc-niji. Ta zak.on sprcjcmamo žc zclo dolgo ob vclikih diskusijah, razmere pa sc ne popravijo. Tako opor-tunistično obnašanjc do tega problema jc nevzdrž-no. V kolikor bo prišlo do rcccsijskih gibanj, sc zavzemamo za to, da se zniža oscbni standard, ni-kakor pa nc samo družbcni standard. Pri tcm so-dimo, da naj padc standard predvsem povzroči-
teljem nestabilnosti. nikak^r pa ne smc plačati sta-bilizacijskcga računa dclavcc z najnižjimi osebnimi dohodki. Inflacijska gibanja pa so prizadela najbolj dolavca.
Opozarjamo, da so se prav v letošnjih dcsetih mesccih invcsticije v Sloveniji povečalc za polo-vico. Sprašujcmo se, koliko smo povcčali investi-cije v kadre.
V zvczni skupščini je obleža! osnutek zakona, ki predvidcva, da bi ob investicijah morali prcdvidcti tudi sredstva za predizobrazbo oz. za razvoj ka-drov.
Predlagamo, da sc zato čimprej sprejmejo ustrezni predpisi. Sodimo, da bi iz teh naslovov lahko delovne organizacije razvijale predvscm stro-kovne kadre in ustvarile ustrezne pogoje, objekte, sodobno opremljen pouk itd., za razvoj tch kadrov. V kolikor bi presihali oz. če so limitirani viri iz naslova osebnega dohodka in prometnega davka, se nam zdi normalno, da bi samoupravno združeno gospodarstvo na osnovi dogovora o izo-braževalnih skupnostih na tako dobljenih sredstvih razvilo program razvoja strokovnega šolstva. Pred-lagamo, da gospodarstvo vloži razpoložljive prora-čunske presežke predvsem v razvoj kadrov.
Odločno se zavzemamo za politiko, da naj sc gospodarstvu povečajo sredstva in da se zvcča nje-gova reproduktivna sposobnost.
Kajti vidimo, da ravno najbolj vitalne, napredne gospodarske organizacije že sedaj veliko vlagajo v raziskovalno delo in tudi v razvoj kadrov.
Žal se ti napori koncentrirajo le pri nekaterih industrijskih organizacijah, manj pa je teh naporov na drugih področjih, kjer pa so pogosto skoncen-trirana zelo velika sredstva. Često manjša industrij-ska podjetja dajejo znatno več za izobraževanje kot finančno močna, monopolna industrijska in trgovinska podjetja. V sedanji situ^c^ji, ko gospo-darstvo investira predvsem v -r^iovna sredstva in ko mu še za to često zmanjkuje sredstev, ko je pogosto nelikvidno, se teže pojavljamo s svojimi programskimi koncepti za investiranje v šolstvo in v razvojno delo. Sodimo,dabo v perspektivi vedno več možnosti za neposredno dogovarjanje za skup-ne razvojne investicijske projekte, za neposreden dogovo. z vsemi družbenimi dejavnostmi okrog razvou oz. sanacijskega programa šolstva, visokega šolstva in znanosti. V kolikor bo prišlo trenutno do proračunskih omejitev, sodimo, da je to tudi nhš edini izhod iz situacije in predlagamo, da se prav v to smer začnemo intenzivno pogovarjati s tistim gospodaistvom in tistimi delovnimi organi-zacijami, ki že danes vedo, kako pomembni so za njih prav kadri in lasten razvoj.
Zveza komunistov na univerzi čuti dolžnost, da seznani skupščino o prioritetnih ukrepih na po-dročju visokega šolstva in raziskovalnega dela. V naši politiki sodimo, da so kratkoročno za sedanje obdobje, za prva naslednja leta, primarna naslednja vprašanja:
1. Razvoj znanstveno raziskovalnih kadrov in odpiranje novih mest za pedagoške delavce v viso-kem šolstvu.
S tem je povezan razvoj tretjestopenjskega in doktoratskega študija, ki ga intenziviramo. Pred-
vsem s tem so povezani tudi vsi drugi ukrepi inten-zifikacije, študijskega procesa in dviga kvalitete študija. Sedanji razpisi za nova delovna mesta na univerzi pa nam kažejo, da na mnogjh področjih univerza ni interesantna, ni konkurenčna drugim družbenim področjem. Na mnogih področjih pa sploh nimamo ustreznih znanstvenih kadrov, ki bi lahko kandidirali za delo na univerzi. Zato se mo-rajo:
-   ustvariti primerne stanovanjske možnosti za mlajše univerzitetne sodelavce na osnovi varčne izgradnje; za tretjestopenjski in doktorantski štu-dij, za čas stažistov pa naj se ustvari fond podna-jemniških manjših stanovanj;
-   osebni dohodki mlajših univerzitetnih sode-lavcev in stažistov se morajo vsaj izenačiti z njiho-vimi kolegi, ki so šli na druga družbena področja;
-   zlasti bi bilo treba vztrajati na zahtevi SZDL, naj delcž srcdstcv narodnega dohodka za izobraže-vanje nc znaša manj kot 5 %.
2^ Prioritetno področje pa je po našem mnenju razv ^, pcdagoškega kadra za celoten šolski sistem, kjcr sodimo, da je treba število teh delavcev pove-čati, prcdvsem pa jih tudi mnogo bolje strokovno usposobiti za to družbeno zelo pomembno de-lovno nalogo.
3.   Nadaljevati moramo začeto politiko, po ka-tcri bomo vsej tolerantni mladini dejansko omo-gočili, da se prebije do visokišolskega študija.
To terja vlaganje v štipendiranje, v skladu z družbenim dogovorom, predvsem pa tudi vlaganje v dijaške in študentske domove.
4.   Spoštovati je treba sprejeta zakonita dolo-čila, ki govore o sanaciji materialnega položaja šol-stva in standarda prosvetnih delavcev in redno izva-jati valorizacijo osebnih dohodkov s pomočjo fak-torjev z ozirom na poprečni dohodek, kot je to že urejeno za republiško upravo, sodstvo itd.
5.   Predvideno povečanje  števila  študentov in dijakov terja v naslednjem petletnem planu tudi povečanje prostorskih kapacitet za pedagoške in tudi raziskovalne namene. Vendai je doba izgrad-nje novih prostorskih kapacitet krajša od časa, ki je potreben za razvoj kadrov.
Republiška politika v odnosu do znanosti in do šolstva je v zadnjih letih ustvarila resno delovno in konstruktivno razpoloženje med širšim delom znanstvenih in pedagoških delavcev. Zveza komu-nistov je uspela mobilizirati za reformna prizade-vanja v šolstvu pomemben del avantgardnih sil. Presegamo stanje inercije in malodušja.
Zato opozarjamo, da bi neupravičena nihanja v začrtani politiki lahko ponovno omajala naše za-upanje in voljo. Sprememba te politike, ki je racio-nalno in družbeno globoko utemeljena in stagna-cija na sedanjem stanju bi nedvomno povzročila veliko moralno in politično škodo. Zato se od ta-kih nihanj komunisti na univerzi odločno distan-ciramo.
Na koncu ponovno poudarjamo, da ne gre samo za nas, ampak za daljnosežne škodljive posledice, ki jih bo v končni konsekvenci trpel naš delovni človek in delovne organizacije na vseh področjih družbenega življenja.
namesto nekrologa
INDEX2078, 29. 11. 1970 POSLEDNJA VEST
Na sednici Univerzitetske konferencije koja je održana 24. 11.1970. podržana je CELOKUPNA politička aktivnost Univerzitetnog komiteta iz-medu dva zasedanja Konferencije.
Organizaciji SK Filozofskog fakulteta je stav-Ijcno do znanja di ili mora sama vcč jcdnom da reši svoje problcmc ili, ovakva kakva je, ne može dalje da postoji.
Na predlog sekretara UK Dušana Popoviča, Kon-fcrcncija je iz SK izključila glavnog i odgovornog urednika INDEX-a MILANA DOBROSAVLJEVA, stalne saradnike ARPADA VICKA I SLAVKA BOGDANOVIČA, uredniku Univerzitetske rubrikc SLOBODANU MILOVANOVlCU uputila oštru kritiku, a takode če sc zahtcvati kažnjavanjc MI-LANA BRKIČA, urcdnika Političke rubrike koji je član organizacije SK Bcogradskog univcrzitcta.
Na predlog Radomira Galoviča, nastavnika Prcd-vojničke obuke na Pravnom fakultctu, iz SKJ su isključeni ŽARKO LUŽlC i DRAGOLJUB PE-TROVIČ, asistenti sa Filozofskog fakulteta.
Vse kaže, da so se y Novem Sadu odločili za politiko trde roke. Najprej izključitev iz partijc, potcm razrcšitev funkcije (sledila je prav kmalu, kot smo 9. deccmbra lahko zbrali v Delu). V zgo-dovini jugoslovanskih študentskih glasil to ni prvi in najbrž tudi ne zadnji primer. Medtem ko smo pri primeru Mijanovič še lahko govorili, da je to poskus ponovnega uvajanja proccsov v naši državi, pa je ukinjanje in onemogočanje študentskih glasil že ustaljena praksa. Kakšen je odmcv takih posc-gov v študentski in drugi javnosti, to je vprašanje, ki določenih oblastniških krogov, kot kaže, ne skrbi. Glede na popolno nezmožnost objektivnega informiranja dncvnega časopisja je bil do sedaj štu-dentski tisk cdini. ki je zavzemal kritičen odnos do politične situacije pri nas. In kar je najbolj po-učno, prav partijski organi so bili doslcj tisti, ki so sprožili udar nad študentsko tiskano bcsedo. Zave-' dati se moramo, da je Jugoslavija glede na svojo sji>ecifično situacijo država, ki jo pretresajo straho-vita nasprotja in težave na vseh ravneh. Če se hoče-mo z vscmi temi problemi spopasti, čc jih res ho-čemo rešiti in ne samo loviti ravnotežje med mlin-skimi kamni, potcm moramo sprejemati kiitiko odprto in pošteno, spustiti se moramo v odkrit boj. S policijskim vmešavanjem in s fizičnim obra-čunavanjem ne bomo ničesar dosegli. Položaj bo samo še bolj zapleten, eksistenčna vprašanja se bodo šc bolj zaostrila, možnost njihove rešitve pa bo vedno bolj oddaljena in abstraktna. Zato me-nimo, da je delovanje partijskih organov v Novem Sadu (in scveda še marsikje) v popolnem nasprotju z osnovnimi socialističnimi naceli in da se s takimi nedemokratičnimi metodami vračamo v čase, za katerimi nam je ostal grenak spomin. Družba, v kateri lahko partijski sekretar javno opsuje štu-dcnte, s katerimi se ne strinja, s svojatjo, četniki, informbirojevci itd. (Glej NIN), taka družba se kaj
lahko znajde v položaju, v katerem so zatrte osnovne človeške pravice. O tem, kam nas lahko pripcljejo mctode, ki so se uveljavile v Beogradu in Novem Sadu, nas lepo pouči svetovna pa tudi naša zgodovina.
J. Zlobec
kvazimanifest
Mnogo študentov, ki še niso povsem apo-titični, se sprašuje, kako organizirati štu-dente v družbeno aktivno skupino, ki bo opravila svojo dolžnost do dmžbe. Sedanje stanje je skrajno nezadovoljivo. Študent ljub-ljanske univerze pozna le kolege iz svojega letnika, nekaj ljudi iz višjih ali nižjih letnikov svoje fakultete, z drugih fakultet pozna le svoje bivše sošolce, nekaj znancev in to je vse. Kaj kdo od njih misli, tega ne ve, o mno-gih stvareh nima mnenja.
Nekateri si postavljajo za vzor organizira-nost ameriških študentov. Brez natančne analize lahko trdim le to: na že nekdaj velike ameriške univerze so prišle nove množice študentov; zgodilo se je nekaj novega; poprej so si bili študentje tujci, številke, ki so jih družile le spektukularne nogometne in ko-šarkarske tekme, sedaj so se nenadoma za-čeli zanimati: kdo je človek poleg mene? kaj misli ta človek?
Tega naši univerzi manjka. Potrebo po bližjih stikih so prvi začutili študentje, ki
logika
italijanske
diplomacije
Opravičujemo se tovarišu Francetu Klop-čiču zaradi neljube pomote v osmi številki Tribune, na šesti strani. Pravilen naslov glose bi moral biti Pobratimi Matjaža Klopčiča.
Churchill med drugim omenja, da je zgo-dovina diplomacije zgodovina kompliciia-nega idiotizma. Ta nenehno javljajoči se idiotizem ni bil lasten samo Churchifiovi eri in oficialnim vidikom diplomacije v pre-teklih obdobjih, bil je znan, poznan in pri-soten v njih, v odnosu na današnji čas morda samo z malo večjo mero rafiniranosti.
Različni nivoji ocenjevanja vladnih oficial-nih stališč na mednarodnem področju s stra-ni študentskega gibanja pri nas idejno-teore-tični, študijski nivo, ki naj bi potekal mimo vseh mahinacij elitne in strokovno odgo-vorne (politično-partijske) strukture, pač mora zatajiti svoj studiozni ton s tem, da v določenih trenutkih izzveni izključno le kot revolt. In ta misel ne glede na očitke študen-tom ,,visoki stopnji indiferentnosti" preveva njen zdajšnji odnos do tega, kar prinaša itali-janski tisk o meddržavnih jugoslovansko-ita-lijanskih odnosih vključno z izjavami visokih in najvišjih italijanskih državnikov in poli-tikov.
Gotovo je, da tisk v Italiji razen dela levi-ce zavzema v tem trenutku pozicijo kam-panjske-diplomatske, protijugoslovansko usmerjene logike. Ta fenomen glede na stop-njo zaostrovanja medsebojnih odnosov je samo dokaz o nepripravljenosti tako za raz-govor, kot za reševanje nekaterih še vedno aktualnih in nerešenih (verjetno tudi nerešlji-vih) problemov.
Jugoslavija je vedno postavljala vprašanje meja skupaj z vprašanjem naše narodno manjšinske politike v deželi Furlaniji - Julij-ski krajini. Konsolidacija meja bi imela za vzvratni učinek postavitev manjšinskega vprašanja v novo luč. V tej zvezi bi to pome-nilo novo potezo v reševanju vprašanj manj-šine, tako pravice do priznanja njenega ob-stoja, njen socialno-ekonomski položaj, sistem manjšinskega šolstva in izobraževanja, sodelovanja z matično domovino, njeno politično in družbeno aktiviranje. Ce so v zadnjih dveh letih nenehno prihajale po-bude, da se dogovorimo za reševanje skupnih problemov in da fiksiramo meje tudi v zvezi z odškodnino, prav z one strani, je pač tu to težko povezati z izjavo italijanskega ministra za zunanje zadeve Alda Mora, ki je v parla-mentu izjavil, da med obiskom predsednika
niso iz Ljubljane. Poglejte po stopniščih fa-kultet: Klub koroških študentov, Klub pri-morskih študentov. Čeprav tjubljanski štu-dentje tvorijo večino, kluba ljubljanskih štu-dentov ni.
Tovariš študent, ko srečaš drugega štu-denta, ga vprašaj od kod je? kdo je? kaj misli? Ce ne zmoreš tega, si pri njem spo-sodi 5 dinarjev ali blok za menzo.
Kaj bomo s tem dosegli. Samostojnost. Samo mi bomo lahko odločali, katera sku-pina predstavlja naše mnenje in katera ga ne, ne glede na to, ali je ta skupina formalni predstavnik ali ne, pogoj pa je seveda, da vemo, kaj kdo od nas misli in predvsem kaj sami mislimo.
Naša tribuna je Tribuna. Berite jo in za-htevajte, da objavijo vaše mnenje. Pokažite jo staršem, pošljite jo svojemu poslancu.
Ravnodušnost je razkošje, ki si ga današnji intelektualec ne more privoščiti. Davek nanj je previsok. Pomislite tudi na odgovornost pred prihodnjimi stoletji.
Tovariši, ostanimo ljudje preden posta-nemo kvazi ljudje.
VLADIMIR SIMIC
Tita v Italiji ne bo razgovorov o obmejnih problemih. Dejal je, da vlada ne bo razprav-ljala o nikakršnem odrekanju legitimnih na-cionalnih interesov. S tem je minister za zunanje zadeve odgovoril na zahtevo in iz-siljevanje neofašističnih poslancev in neka-terih poslancev njegove demokrščanske stranke (sporočilo o tem je objavila uradna italijanska agencija ANSA). Tudi desničarski list II Tempo se je razpisal na moč sentimen-talno o coni B: Ne želimo, predvsem ne v tem trenutku, postavljati problema cone B, ki je še vedno, po mirovni pogodbi, pod itali-jansko suverenostjo. Toda želeli bi priporo-čiti, da ostane to vprašanje, ki močno priza-deva italijanske občutke zares ,,odprto" tudi v bodočnosti.
Torinska La Stampa vidi bližnji obisk predsednika Tita, če bo do njega sploh pri-šlo, predvsem v luči prisotnosti tujih voja-ških sil v Sredozemlju, in pravi: Jugoslavija, ki je dosledna v svoji poUtiki neuvrščanja, meni, da je umik ameriške in sovjetske flote v skupnem interesu, toda ne skriva strahu pred sovjetskim pritiskom na Jadran prek Makedonije. To zaskrbljenost delijo tudi Albanci, ki se približujejo Beogradu.
Opažamo torej nove premike v vladnih oficialnih politikah v Evropi, ki jim sledi sve-tovna dif omacija po ,,svoji logiki". Ta lo-gika je tn nutno taka, da se evropski sever pomirja v križišču in osišču delovanja velesil. To pomeni, da za trenutek ta del Evrope ostaja za Velike ,,nedotakljiv", a Stari svet je vendar preveč mikaven in interesanten, da bi ostal nedotaknjen in zapuščen. Zato se je treba dotakniti teh, ki so glede na svojo notranjo, bodisi gospodarsko ali pa politično situacijo ,,najprimernejše" interesantno po-staja spet Sredozemlje in po tej logiki je tu pač treba nekoga poiskati - kot najprimer-nejšega in najustreznejšega. Ne glede na to, ali bo naša delegacija obiskala Italijo ali ne -to je zdaj tu obrobno vprašanje. V svetovni polltiki gre za vprašanja, ki še najdlj ostanejo prisotna in nerešena s preveč očitno ten-denco: ne jih rešiti, temveč po znanem pra-vilu konsoUdirati v status quo. Trenutno po-litično vzdušje v Italiji je samo daljnji odmev tega.
CVETKA TOT
univerza in revolucija
Robert Hutchins definira vzgojo ,,kot ho-teno, organizirano prizadevanje, ki naj po-maga ljudem, da bi postali inteligentni":
Vzgoja nima več praktičnih ciljev. Nima vloge ,,producirati" kristjane, dmokrate,ko-muniste, deiavce, državljane, Fancoze ali poslovne može. Zanima jo tak razvoj člove-ških bitij, ki bi razvijal njihovo mišljenje. Njen namen ni delovna silam ampak človeč-nost. (Robert M. Hutchins, The Learning Society. New York, Frederick A. Praeger, Inc, 1968)
Ta koncept vzgoje je bil splošno veljaven od ustanovitve prvih univerz pred več kot tisoč leti, toda nenehno so ga spreminjali zaradi teženj socialnih elit, da bi univerzo uporabljali za bolj praktične namene — na-cionalna industrija visokega šolstva naj ,,pro-izvaja" delovno silo. Osnovni problem je tako nenehna grožnja idealu avtonomne intelektualne skupnosti, grožnja, ki jo uve-ljavlja družba s svojimi zahtevami.
V Združenih državah smo uporabljali uni-verze kot xerax razmnoževalce za reproduci-ranje status quo — bile so ,,kulturne usta-nove", ki jim je vzor bela, moška, anglo-saksonska, srednjerazredna Amerika. Najprej kot član univerzitetne administracije in sedaj kot inštruktor sem vedno poslušal, kako so nam predstavljali diplomante. Predstavili so jih kot ,,produkte" - ,,Myron Smith, sedaj IBM upravljavec, je produkt ameriške uni-verze". Zdi se nam, da je univerza kot to-varna, ki sprejme homogen grob material in proizvaja homogene produkte z diplomo. ,,Znamenje dobrega gospodarjenja". Vsi vemo, da človeška bitja niso enaka; niso ho-mogen surov material, toda univerze si pri-zadevajo odstraniti te razlike. Dejstvo je, da sem vedno razmišljal, kako da je prvi cilj ameriške univerze učiti študente, kako se naj prilagodijo, namesto da bi jim dovolili, da razvijajo svoja individualna spoznavanja, telente (oziroma sposobnosti pr.), identitete in vrednostne sisteme, to je, da razvijejo svojo človečnost. Za črnega študenta je ta proces še posebno resen v tem, da se mora prilagoditi normam belih, za katere pa ve, da jim ne bo nikoli popolnoma prilagojen. Zanj je problem žrtvovanja razvoja človečnosti za razvijanje delovne sile še bolj resen, ker so bili črnci oropani človeškosti že več kot 300 let. Črnci enostavno ne morejo sprejeti tega Jculturniškega" vzorca in se upirajo vzgoj-nemu sistemu, ki uči, da je imel črnec malo, če sploh kaj, in ki vpliva na kulturo, v kateri živi.
Eden od prvih ciljev študentov danes je, da Hutchinsovo definicijo vzgoje spremenijo v realnost. Nočejo, da bi ravnali z njimi in jih imeli za produkte, ki so jih izdelali, da bi zadostili povpraševanju po delovni sili. Na-mesto tega želijo, da bi jih imeli za indi-vidue, ki premišljeno sodelujejo v nastajanju kot inteligentna človeška bitja. Študentje kličejo svoji družbi, naj jih neha progra-mirati kot orodja in naj jim da možnost, da bi bili neodvisni, koristni individui. Iskanje individualne identitete in strah pred brez-pomembnostjo v tehnološki družbi sta pri-peljala daleč preko notranjih tuhtanj pet-desetih let in sta pripeljala do izbruhov radi-kalnih oblik jeze v univerzitetnih kampustih. ,,Upor brez vzroka" ima sedaj vzrok in v uporih se študentje - skoraj patološko -borijo za svojo človečnost in za individualno identiteto.
Druga najbolj vidna značilnost študent-skega gibanja je široko človekoljubje, v kate-rem so zelo blizu romantičnim gibanjem v Evropi. Zdi se, da je to odgovor na ekstrem-
ni materializem in (narosebljanje), ki sta rezultat počasnih sprememb dobe tehno-logije. Kjer je ,,osamljena množica" poznih petdeset let nameravala ubežati odgovorno-stim izkoriščajoče tehnične moči, da bi na ta način ustvarili družbo bolj človekoljubno (humano) in bolj človeško, nam predstavlja generacija poznih šestdeset let eksistencialno razmišljanje beat generacije, ki je nado-mestila mišljenje z akcijo. Mladi so začeli po-vzdigovati vrednost človeških odnosov v člo-veškem okolju, nimajo pa več pravega smisla za lstnino. Revščina, vojna, diskriininacija in nasilje niso nič več nejasne abstrakcije, ki jih študentje gledajo in poslušajo med večernimi novicami. Za njih so človeške številke en-kratno živeči ljudje, lačne statistike so umi-rajoči otroci. Medtem ko je generacija pet-desetih let slavila razvoj trgovine in tehno-logije, sedanja generacija zaničuje te materia-listične napredke. Lahko bi rekli, da napa dajo, da bi izzivali starejšo generacijo, da bi ponovno razmislila ne samo o fantastični tehnologiji in poklicnem delu ki lahko ustvari raketo, marveč tudi o destruktivnih možnostih te rakete. Z drugimi besedami, človekoljubje in človeškost sta postala po-membna v razmišljanjih teh študentov.
Končno študentje zahtevajo, da bi družba svoje ideale izvajala tudi v življenju. To niso želje, da bi sprejeli hipokrizijo družbe, ki pri-diga nekakšen idealizem preteklosti, medtem ko akcije sedanjosti govorijo tako glasno proti, da se ideologije sploh ne da slišati. Studentje imajo malo spoštovanja do pre-teklosti ali upanja za bodočnost — to so stare moralne zmage in sanje tistih, katerih prihod je brezpomemben. Resnično so ,,se-danja" generacija, ki je spoznala cinično res-
nico o življenju zelo zgodaj — morda hitreje, kot prejšnje generacije, ki so bile omamljene s hišicami z zeleznimi vrtovi, njihovimi edi-nimi domovi, v malih skupnostih in omeje-nim množičnim komuniciranjem. Zaradi komunikacijske eksplozije ne more biti res-nica nič več izključena. Ironično, v bistvu ne gre za problem dveh generacij, ki imata različne vrednote, marveč za problem, ka-tera generacija bo bolj pošteno izvajala vred-note. Pozorna analiza mnogih levih skupin najde v njihovem razmišljanju elemente Thoreaua in Jeffersona, Deklaracije o ne-odvisnosti in Biblije.
Morda je najhujša kritika, ki jo lahko do-živi študentska levica, označitev, da je refleksija ameriških kulturnih vrednot in da je tako njen pogosti trud, da bi spet uvelja-vila ideologijo osemnajstega in devetnajstega stoletja. ,,Anarhizem", samoupravljanje, po-pulizem in druge take levo-študentske parole so vse del zahodne tradicije. Danes, kakor-koli, živimo v množični demokraciji z izpo-polnjenimi mediji in s problemi, ki so mnogo kompleksnejši od tistih v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Mestni sestanki so bili verjetno najboljša oblika izvajanja ameriške ideologije tistega časa, toda v današnji kiber-netični družbi imajo nasprotni učinek. Štu-dentska levica bi si lahko prizadevala, da bi našla nova pota za udejanje svojih vrednot, pota, primerna dvajsetemu stoletju in po-tehnološki družbi. Darvvin, Marx, Freud in mnogo drugih so potrdili mnenje, da so ljudje sprejemljivi za manipulacijo in se često obnašajo iracionalno. Z uporabo mno-žičnega komuniciranja in načinom Madison Avenue za uveljavljanje javne politike bi bili lahko študentje pomembno kreativni in bi se s tem izognili pasti uporabljanja metodolo-gije osemnajstega stoletja za realizacijo svoje ideologije. Najti bi morali nove strukture, procese odločanja in oblike sodelovanja državljanov. Vračanje k zgodovinskim kliše-jem in prejšnjim ideologijam je regresivno in ne bo pomagalo napraviti ameriške družbe
bolj  demokratične, bolj  humane  ali bolj človeške.
Individualizem, humanitarizem in obču-tek, da politična in ekonomska mašinerija Združenih držav niti dejansko niti po zako-nih ne zadovoljujeta potreb svojih ljudi - to so osnovne značilnosti študentske levice. Toda slika se še bolj zaplete z obstojem še ene revolucije, ki dopolnjuje študentsko le-vico: to je upor ,,brezrazrednih" — ubožnih, črnih in drugih manjšinskih skupin — ki imajo mnoge podobne cilje kot študentska levica. Gibanje študentske levice se je začelo z gibanjem za državljanske pravice bolj po-magalo belim študentom kot črni stvari. To je politiziralo in dalo življenje ,,negeneraciji" petdr-etih let. Pravzaprav je nastala SDS (Stu^ents for Democratic Society) z napori takih belcev, kot so Tom Hayden, Jack New-field in Carl Oglesby, ki so postali zreli med radikalno politiko gibanja za državljanske pravice v letih dela v južnih kampanjah.
,,Novi razred" (študentje, ki jih je večji delež v populaciji kot kadarkoli prej) in ,,brezrazredni" se gibljejo istočasno in v podobnih smereh: SNCC (Student Non-Violent Coordinating Committee) in SDS sta tesno povezani pri mnogih uspehih in še vedno najdemo koalicije med Peace in Freedom Party in Črnimi panterji. Čeprav so te koalicije vedno občasne in jih sklenejo takrat, ko hočejo doseči skupen cilj, puščajo odprte možnosti za koalicijo na višjem ni-voju. Najbolj pomembno pa je, da si želijo istih ciljev. Kernerjeva komisija je odkrila, da ,,črnski protest v največjem delu izvira iz osnovnih vrednot ameriške družbe in si ne prizadeva doseči njene destrukcije, rnarveč njeno izpopolnitev. Prav isto lahko rečemo tudi za študentsko levico.
Prevedla K. 0.
DEFINICIJA ŠTUDENTSKEGA GIBANJA:
,,Študentsko gibanje" se nanaša na veliko sku-pino ljudi, večina od njih so pod trideset, ki so trenutno študentje ali ki se identificirajo z idejo univerzitetne skupnosti in ki imajo univerzo za ža-riščc družbenih sprememb. Tako gibanje ne vklju-čuje samo vpisanih študentov, marveč tudi prejšnje študente in ljudi, ki jim je univerzitetno okolje naj-bolj sorodno. Vzgojne institucije, tradicionalne centre kritičnega mišljenja imajo za najbolj pri-merna okolja za spremcmbe, saj tam deluje avant-garda sociabio-kulturnih vrednot.
Ce rečemo, da študentsko gibanje razvija raz-rcdno zavest, potem gre za zavest o odgovornosti za radikalno napredne spremembe, kar je tradicio-naJno področje političrih ,,levičarjev". ,,Studcnt-ska levica" je včasih pomenila avantgardno gibanje. Drugo gibanje pa, ki vključuje svojo avantgardo, lahko razumemo samo kot združenje individuov, ki so podobno razpoloženi, sicer pa so brcz cnotnc strukture in enotnc smeri politične ideologijc. Med njimi najdemo marksiste, ncotrockiste, pacifiste, demokiatične socialiste, yippie, ,,politike vcsclja". Amcričane za demokratično akcijo in veliko mno-žico drugih tradicionalnih ideologij, toda čc bi iskali splošni političen imenovalcc, ga ne bi našli. Odgovor je v ambienci generacjje, ki sc jc rodila po padcu in smrti idcologije.
(Gary R. Weaver, LJvod iz knjigc Thc Univcrsity and Revolution. Edited by G. R. Wcaver in J. H. Weaver. Prentice-Hall, New Jersey, 1969 *
oh,happy days...
Na MC Luhanovsko mrzlem malem ekranu, barbarskega dvajsetega stoletja umi-rajo veliki mojstri meščanskega duha kakor muhe enodnevnice. Niti življenjsko zavaro-vanje ne more preprečiti tega umiranja. Umi-rajo elegantno, umirjeno, patinirano, s pro-cesijami prednikov, molierovsko obreme-njeni z impotenco, paranoidno blaznostjo, dobro prehrano, skopostjo in varčnostjo. Skratka mrzli medij barbarskega stoletja iz-preminja njih epikurejsko gnilobo (vulgo filozofično fimenzijo v tretjerazredno farso).
Ravnodušnost vseskozi zmanipulirane mase povprečnežev, ki jih obdaja, skušajo predramiti, šokirati z izjemno pretehtanimi cirkuškimi akrobacijami. Hočejo se razdati kozmosu, njihov boj je kozmični spopad. Spopad, ki ga na eni strani omejuje kakršna-koli oblast v obliki politične stranke-partije ali česa podobnega, na drugi strani pa je njih boj čisto konkreten, le da mu njfliova ne-srečna zavest daje grozljivo podobo profane institucije-policije. Zato od partije zahtevajo, da z njimi ravna kot z bebci, od profane policije pa, da jih brutalno zasleduje, muči, pretepa, aretira in po možnosti zapre. Toda represivno zvijačna, rafinirana oblast jih ingnorira, se jim izogiblje in jfli tira v blaz-nost. Historična zadrega raste. Barbarsko stoletje je postalo še bolj barbarsko, tako barbarsko da mu ni mar niti belcev, niti mu-čenikov. 0, sancta simplicitas barbarstva! A propos, čto delat?
Domala popolnoma strti v svoji mazohi-stični levo-levist-vujušči-permanentno-radi-kalni revolucionarnosti pišejo romane, dra-me, filozofske traktate, delajo filme, proda-jajo maoistične časopise in konstruirajo per-petuum mobile kulturne revolucije. Njih velika^ prevelika udobna stanovanja in stil-sko pohištvo vseh mogočih stoletij kombini-rano z whiskyem, Edipovim kompleksom in spolnostjo na mčščanski način jim iz dneva v dan grozljivo suši imaginacijo, ter jo sproti spreminja v reklamni artikel.
In, glej ga vraga, družbo vedno tako vešče minirajo, da ostane še bolj skupaj in cela kot je bila popreje.
Nesrečna zavest, lažna zavest, aktivismuss, vae to so tako srečno ujemajoče se predstave politične modne revije, kjer se vedno odkrije kaj novega, kaj blazno imenitnega. Namesto kategoričnega imperativa imamo čaj ob petih, piknik ob nedeljah, poniglave avan-ture pa vedno in povsod. Religija nastopa v obliki potrošnje. Iztrošene meditacije o bar-barskem svetu si podajajo roko z senilno eti-keto normalne prebave, pa še žličko za ma-mico (kdaj sem si že želel spati z mamico), pa še žličko za očita (ta umazani lump, ki mi vedno zapelje mamico), pa še žličko za sestrico (ki ni na noben način slaba), pa še žJička za trla baba lan in že gremo lahko sanjat psyhedelic sanje o Patriciji, nekam na morje, v hribe ali pa v dober star družinski avto.
Dolgčas, to je odrešilna kategorija tega raz-jebanega barbarskega dvajsetega stoletja. Ujetost med oblastjo in profano oblastjo, ce-petanje v razcepu med zensko in mamico-žensko. Vse to so dileme, resne, hude in predvsem nekam hudo znane. Rad verja-mem, da bi meščanski levičarji radi spre-menili ta svet, toda žal se ta svet ne spre-minja kakor stanovanje v katerem nenehno zamenjujemo tapete in pohištvo, ampak se lahko spremeni z akcijo, revolucionarno akcijo, ki tudi ziduv, kateri omejujejo stano-vanje ne pušča pri miru. Tako spoznanje meščanski verbalni revolucionarnosti po-vzroča travme, žene jo v najbolj meglene li-terarne konstrukcije in donkihotske operete.
Grozljiva možnost nasilne revolucionarne
akcije, možnost revolucionarnega razdejanja intimnega, toplega in predvsem vamega pri-bežališča, trga z meščanskega levičarja ten-čico njegove nepristnosti in ga postavija na pravo mesto. Zato vodi vsako meditiranje meščanskega levičarja v praktično, trezno in konstruktivno socialno-demokratsko brblja-nje in reformizem. Možnost revolucionarne akcije je nadomeščena z poceni pijanskimi herojstvi in infantilnim scanjem pod spome-niki resnični revoluciji, katere ne morejo pri-zadeti takšne pozerske bravure.
Sterilnost meščanske družba je dokončna. To je zaprt, gnijoč svet, ki izključno s svojim smradom opozarja nase.
Izpovedovatelji krize meščanske družbe nas skušajo prepričati, da truplo le še ni tako gnijoče in brezupno. Pustimo jim to iluzijo, saj ni edina!
P. S. Vsaka podrobnost s televizijsko igrc/ Dimitrija Rupla ,,Stari časi" je popolnoma namerna.
MILE   VAKANJAC
srečni konec diplomiranca
Happy end je sreča simpatičnih junaka, stečena gotovo providcnjcm, poslc izkušenja koja bi nor-malno trcbalo da dovedu do ncuspeha ili tragičnog izhoda.
Happy end briše prošlost i bodučnost u apsolut-nosti uzvišenog trenutka. Masovna kultura happy cndom pruža novi estctsko-realistički okus koji je zamcna za religiozno spasenjc, u kome čovek, po-srcdno ostvarujc svoje nadanje u večnost.
Happy end jc zahtevao optimizam sreče, opti-mizam - da sc izplati uloženi napor (treba svaki plcmcniti i junački poduhvat da bude nagraden ovde na zcmlji). S druge strane, svaka intervencija političkc sile u okviru kulture takode zahteva sre-čan završctak, jer politička sila tvrdi da je svc u rcdu u društvu kojim ona upravlja.
Edgar Morcn: DUH VREMENA. Kultura 1967 Bcograd
1; BENJAMIN Mikca Nicholsa v filmu DIPLO-MIRANKC jc simpatični junak, bel obraz na črni stranici posteljc. Njcgova naveličanost črne zgrad-bc ljudi, ki ga obdajajo ga odslikava belo, zato de-lujc v strukturi sveta, ki jo izgrajuje film smešno in tragično hkrati. Takoj in zlahka sprejmemo nje-govo simpatično in junaško pozicijo, saj je naveli-čanost in ncmoč, ki jo kaže v svoji beli podobi, garancija njcgovc ncdolžnosti. V družbi nenadoma doživi srcdiščno pozicijo s tem, da zelo uspešno diplomira in njcgova uspcšnost mu zdaj določa sta-tus junaka v družbi tako, da ncnadoma postanc njen razstavni artikel. Oboževan je in ljubljen, dokler ostaja demonstrator uspcšnosti in obenem scvcda čistosti svcta v katcrem živi. Tipičen primcr jc razstava podvodnc oprcme, ki jo dobi za god prcd povabljcnci, kar je projekcija očetove dru-žabnc uspešnosti na sina. Oboževan in ljubljen jc takrat, ko dcmonstrita bclost in nedvomno pravil-nost urcditvc svcta (prcšuštvo) tako, da se da brez pomislckov upravljati in voditi od njega. Junak jc ncprcstano zapeljevan ali pa prisiljcn ravnati v skla-du z družabnimi obvcznostvmi. Takšna je tudi nje-gova zvcza z Ellainino materjo, v kateri je samo živ scksualni pripomočck.
2. Spor nastane v tistem trenutku, ko junak Benjamin scžc po prepovedanem, po junakinji Ellaine. Sožitja je takoj konec, izglcda, da ima ju-nakinja podobno pozicijo kot Benjamin, torej jc njuna zvcza na nck način lahko nevarna. Spor ima scvcda izvor v junakovi zahtcvi po samostojni od-ločitvi, po svobodi, zato se Benjamin ne pusti vcč upravljati od družbe kot prej, nenadoma se konsti-tuira kot subjckt. Šc vcc, junak hoče biti čist in
Obveščamo potrpežljivo javnost, da je komi-
saja v postavi:
MARKO SLODNJAK, publicist (mlajši)
MARJAN PUNGARTNIK, književrak, ured-
nik radia ,,Študent", in
MILAN DEKLEVA, rugbyjaš, pesnik,
določiia heroje Tribunine popevke!
Prvo nagrado (200 N-din) si je zasluženo pri-boril MILJENKO ŽUBORSKI, Beligrad, Jugodavija, drugo nagrado (100 ND) pa si enakovredno deliio TOMAŽ ŠALAMUN, Ljubljana, ALOJZ AČNIK, Zagreb, Hrvatska in FILIP ROBAR-DORIN, imenovan FlC, Zuerich, Svezzia.
Proamo nagrajence, da takoj pošljejo na-slove (številke žiro računa) na nadov: Tri-buna, Trg revolucije 1 /11, Ljubljana.
bel zaies v skladu s samim scboj, in ne kot repre-zcntant družbe, ki mu takšen položaj omogoča, zato se takoj postavi družbi nasproti. Posledica tega je da ga svet onemogoči kot prešuštnika, per-verzneža, degeneriranca itd. Očiščenje je možno tedaj samo v tej smeri, da Benjamin zanika obču-tek krivde, zanika zavestno in samostojno ude-ležbo v zvezi ,,prešuštvu" z Ellainino materjo, saj je to zanj zgojj neobvezna družabna domena, kot seganje v roko pravi in s tem pokaže svojo naiv-nost, torej čistost in nedolžnost, izrabo. Krivda zdaj ne more pasti več nanj, saj je svoboden, tabula rasa doslej, krivda pade nazaj na svet. Dejanja tako štejejo šele od tu dalje, ko se zanje sam odloča. Junak je do zdaj živel pod vodo vidimo v filmu, in zdaj izplava.
3. Od tu dalje se prične junakova pot, iskanje in osvojitev Ellaine, kar je v popolnem soskladju z novim junakovim odnosom do družbe. To je lepo razvidno iz Ellaininega pisma: Ljubim te, vendar moram iti. Za Benjamina ta moram ne obstaja, ob-staja samo ljubim te, Benjamin deluje v imenu naj-višje vrednote, ljubezni. Na koncu vidimo, da je to zmagovita ljubezen zato nas zanima, ali je ta happy end postavljen v isto strukturo sveta, v kakršni je bil prej junak ali ne. Ali takšen svet vendarle omo-goča ,,srečo simpatičnega junaka", alije tedaj ven-darle ,,vse v redu" z družbo, ki je junaka blokiiala, ali je šlo vendarle za borbo med dobrim in zlim znotraj zr  ne in opisane strukture sveta.
Ko juru ; ljubezni pokliče Ellaine v cerkvi, kjer sc izkaže, a je bil prepozen in zato od sveta prc-magan, vidimo, da jc njegov poziv nad družbenimi zakoni, ki so ga onemogočili. Junakinja je sicer poročcna, vcndar šc ni prcpozno zanjo, kakor pravi. Happy cnd jc možcn samo na Benjaminov način, v imcnu ljubczni, svobodc in zanikanja zgradbc svcta, ki jc junaka izločil. Junak si zato pribori ncvcsto na najbolj radikalcn način svojcga urcsničcvanja (akcijc) s prctcpom. Zdaj junak ,,zapre družbo" v ccrkcv, in jo zapahnc s križem. Svcti zakon, religija in družba so ostali zapahnjcni sami v scbc, iz nje vodi bcg, ki jc akcija v novo izkustvo. Bcnjamin : Ellainc jc Ijubezen in svo-boda. Odgovorimo torcj laliko: črna zgradba sveta happy enda ni dovoljcvala. sreča simpatičnega ju-naka nima mcsta v njcj, zato je cdini izhod, ki omogoča zmago, bcg iz tc strukture. Happy end ni mišljcn kot srcčanjc nad zvezdami, kot ^eligiozna odrcšitcv" ampak jc pot, ki vodi v popolnoma novo izkušnju žc tu. Nc vcmo, ali sc bo ,,vloženi napor izplačal", nobcnc garancije ni. Film kaže Bcnjamina in Ellaine, kot izgnanca in izvrženca mcd (judmi na avtobusu. Na njune oči se nena-doma vrača žaU>st in tcsnoba. Nobcne garancije o srcči ni.
A. ZORN
8
kajetan kovič: equilibrium
Kovičeva zbirka Vetrnice (DZS, 1970) nosi podnaslov Izbrane pesmi. Da izbor nika-kor ni naključen nam pove sama razpore-ditev pesmi in pesniških ciklov v Vetrnicah. Pesmi namreč niso razporejene kronološko, kot so nastajale v zbirkah: Pesmi štirih, 1953, Prezgodnji dan, 1956, Korenine vetra 1961, Improvizacije. 1963 in Ogenjvoda 1965. Skupaj z vključenimi novimi pesmimi so očitno razporejene tako, da tvorijo sin-tezo dosedanjega Kovičevega dela. Zapisal sem besedo sinteza: s tem pa hočem hkrati reči, da v Kovičevem pesnikovanju ni nika-kršnega odločilnega preloma, da torej kaže ,,razvoj" ene temeljne idejnoumetniške strukture in je zato k taki sintezi nagnjeno: drugače ne bi dovolilo združevanja v različ-nih časovnih obdobjih nastalih pesmi. Mislim. da ne bom pogrešil preveč, če re-čem. da sta dva vrhova, kjer se vzpne Kajeta-nova pesniška beseda najvišje, zbirki Kore-iiine vetra (predvsem cikel Vetmice) in Ogenjvoda. Podatek, da je iz prve omenjene zbirke izbranih 27, druge pa 24 pesmi, to je večina pesmi v Vetrnicah, potrjuje mojo domnevo. Naj zato na kratko spregovorim predvsem o teh pesmih.
Kovič pesnik živi na robu in balansira. Po padcu tradicionalnih vrednot, po tem torej. ko se je evropski dualizem pokazal kot ilu-zija in se pričel raztapljati, se je prikazal rob. Kovič — subjekt skuša govoriti o enotnem svetu, o svetu, ki je ogenjvoda in ne več ogenj in voda, a z bremenom stoletnega mišljenja, zahodnega mišljenja na ramenih, ponavlja nemogoči poskus: z intelektom spoznati bitje narave. Prav s tem ostaja na robu: utrip sveta mu ni več povsem tuj, a njegovo zbližanje ni popolno, kajti skrivnost se ne da razvozlati In venomer se mu do-gaja, da ga samo življenje, gibanje stvari stori najprej nerazumno bogatega, v naslednjem trenutku, ko se do njega vede oblastno, pa gazavrže: osami.
Posledica je mehnholija (v smislu otož-nosti, duševne potrtosti, malodušnosti, mračnega razpoloženja), ki jo opazimo v ve-čini Kajetanovih pesmi. Ker balansirati na robu ni lahko, obe strani sta ti tuji.
Ne govorim glasno, / a tudi tiho ne. / Rad bi govoril tiše, / a moram glasneje. / Tišina je boljša, / a glas je močnejši. / Vodo sem pil / in nisem pogasil ognja. / Ogenj je Ogenj. / Voda je voda. / Ne moreta se zaro-čiti. / Ne moreta se ubiti. / 0 šepeti. / 0 kriki. / Svet je tišina in glas. / Cel hočem biti. / Svet je ogenjvoda. /
Prav znanost, tehnika, prinašujoča enot-nost sveta, ga tudi izkorišča. Kovič čuti ogroženost, zoževanje prostora, kjer čist biva pesnik (Roboti, Geometrija dneva), a njegov revolt se zlomi, ko v zatopljenosti, begu v svet, kjer vendar ni Smisla, ne najde miru:
Zdaj veš: tako je. / A ne boš se vrgel ob tla, / da bi grizel kamne, / in tudi tulil ne boš, / ker nisi žival / in tudi čarovnik nisi. / S stroji si se boril. / A v resnici se nisi. / Saj jih imaš vendar rad. / Nič slabši niso kot konji. / Niso krivi, / nedolžni so. / Krivi so drugi./ Kriv si ti sam. /
Brez miru. Iščoč ravnotežje. Kovič posega na eno in na drugo stran. Od romantične idealitete (stopinja v snegu, bela deklica, sanje o veliki ljubezni in sreči v ciklu Prav-ljica), ki se razbije ob sivi vsakdanjosti, monotonemu staranju (Soba, Pesnikovo živ-Ijenje, Vsakdanjost, Jutro, Šlager, Popoldan,
Starci), prek prvinskih moči, ki so in živijo z njim ali brez njega (veter, steblo, ogenj, voda, Adam, Eva, gozd), do novoromantične razpustitve v naravi, nekakšnega neoweimar-stva, ponovnega poskusa ,,impr^sionistič-nega" slikanja, iz katerega se pesnik navidez-no odmakne (Vetrnice, Razglednice, Sonce, Čreda. Bik, Arena, Bivoli).
Prav te zadnje pesmi, ki sem jih omenil, predstavljajo vrhove Kovičevega pesništva. V Vetrnicah, ki nas silijo razmišljati o pan-teizmu, se lirični subjekt prelije v podobe barvite,gibajoče se slike venomer preseneču-joče narave. Idejna plast pesmi je zvedena na minimum, z njo tudi melanholija. Ostaja za-čudenje nad tem, kar je, in problem: kako z jezikom ujeti vso to širino. Le opozorim lah-ko na formalno strogost teh pesmi, polnih rim, personifikacij, barvnih pridevnikov, gla-golov, gibanj itd. itd., kar bi bilo vredno pre-misliti.
Med jelšami so lisasta goveda, / v zapregi rusi konji se pote, / rdeča vrba z votlim duplom gleda, / stoječe vode višnjevo ples-ne. / Čez posteljo visijo grozdi spanja, / a bosi kmetje luč do jutra žgo, / v steklenem litru pleše nitka žganja, / v bakrenih kotlih pare se tepo. / Jutranji gozd rdečo sapo diha, / koruzni storž luščine je napel, / na veji v starem sadovnjaku niha / rdeči sad, do zadnje peške zrel. /
0 več stopenjski metafori ali simbolu v teh pesmih seveda ne moremo govoriti. Dru-gače je pri nekaterih pesmih v zadnjem ciklu Zlate ladje, čeprav so Vetrnicam na zunaj močno podobne. (Sonce, Čreda, Bik, Arena, Bivoli, Hiša, Predniki). Takoj opazimo, da se je vanje prikradlo nekaj, kar jih povzdiguje nad navadne slike:
Črn bik stoji na rumenem pesku v areni. / Dolgo ne razume, kaj se godi. / V zraku je
mila luč zgodnje ieseni. / Potem prva ostra perjanica prileti. / Rdeča množica na tribu-nah zarjove. / Bik čez rumeni pesek divja. / Na daljnje pašnike in gozdove / pada krvava kužna megla. / Na sajastem hrbtu kopja visijo. / Prapori pred očmi mu žare. / Krot-ke volove v klavnici pomorijo. / Bikom je dana milost, da se bore. /
Znašli smo se na najbolj oddaljeni točki Kovičevega pisanja. Kaj je onstran arene? Kaj je onstran borbe? Odgovor je nedvo-umen: tudi smrt. Nič, z borbo ali brez nje. Kovič se bori naprej. A zdaj niti melanholija ni primerna več. Kot bi slutili bližino Strni-ševih pesmi.
In Kovič - ekvilibrist? Rob postaja ved-no ožji, ravnotežje je vedno težje obdržati. Čez korak,   dva ga ne bo več.
Milan Dekleva
SAMO SIMClC
se in še o gledališču
Kako nastaja gledališče?
Vsi nenehno stojimo pred tem vprašanjem, od-govor pa je ono samo m odgovarjamo si s tem vprašanjem.
Čisto zaman je gledati druge, kako delajo gleda-lišče.
Čisto zaman je hoditi v šole in se tam učiti, kako se dela glcdališče.
Čisto zaman je biti učitelj gledališča in čisto zaman je delati gledališče, da pokažeš, kako se gle-dališče dela in kaj gledališče je.
Ti lahko delaš le sebe in gledaš, kaj si.
Zaman je poizvedovati, po kakšnih vajah bomo gledališče delali in postali igralci.
Ti, ki si zamišljaš sebe v gledališču, si se zaprl v materin trebuh in zdaj v maternici živčno brcaš in sprašuješ, kdaj boš prišel na svet.
Ti, ki sprašuješ ljudi, kako se dela gledališče in kaj ono je, ti se držiš mamine roke in varno sediš v materinem naročju, čakaš, da te bojo odpeljali, ka-mor so ti obljubili, in si sploh zelo siten otrok.
Gledališče pa se medtem kar samo od sebe dela in to povsod. Ono je vse, kar nastaja iz nič. Gleda-lišče si izmisli človek sam, ono je on, ko človek vse okrog sebe zaznava in s svojimi zaznavami razširi svojo dušo v kozmično matcrijo in postane vsaka točka njegovega tridimenzionalnega fizisa točka v neskončnosti in brezdimenzionalnosti. V vsakem premiku njegove roke se premakne vsa energija sve-ta in vse zvezde sodelujejo v tem gibu.
Ti, ki pa si zamišljaš sebe v življenju in vse te tvoje zamisli tudi v resnici si, pričneš slutiti čudne stvari.
Tvoja moč je nenadoma ogromna, zato si je ne pustiš odvzeti, čeprav te vse to pričujoče življenje hoče potlačiti in narediti iz tebe ubogljiv predmet. To te prične polagoma zanimati in nenadoma raz-vezuješ vse probleme človeštva. In ker v tem na-činu življenja, ki ga živimo danes, živimo samo način, ne pa celega življenja, le malokdo vidi in čuti to življenje v celem in le malodko more raz-umeti, od kod ti črpaš svojo moč in kako to, da počenjaš vse mogoče stvari.
S svojim notranjim očesom vidiš podobe lju-bezni in podobe iz apokalipse in z njimi preplavljaš stvarnost, od koder one prihajajo. Tako je gleda-lišče v tvoji ogromni moči, v poeziji kozmične ma-terije, ki si ti v vsaki tvoji točki.
Kadar govoriš o gledališču, govoriš o celcm svetu in o vsem svojem življenju, iz katerega si na-pravil sebe in zgradil svojo moč. Vse življenjc go-voriš v vseh svojih stavkih en sam stavek širine in neomejenosti, skupnosti enega z vsern in vzajem-nosti vseh posameznosti. To je tvoje gledališče.
jedna žena, jedna grupa, jedan kornelije
Trije sinonimi, ki so po daljši pavzi spet pred-stavili tokrat malo manj huligansko razpoloženi ljubljanski publiki vrhunskega izvajalca jugoslovan-skega popa. Ce sem opredelil te tri morfološko sintaktične kombinacije kot sinonime, sem imel v mislih predvsem sliko, ki sem jo dobil ob koncertu Fop-ekspresa v Hali Tivoli in ki z malenkostnimi sprcmembami drži šc zdaj: kdo in kaj predstavlja Korni grupo?
Ne poznam koncepta dcla te skupine, a mislim, da se ne motim, če trdim, da jc tipična ,,one perso-nality band". Glasbcna osebnost Kornelija Kovača je imancntna vsaki kretnji, vsakemu motivu ali frazi, ki jo kdo od članov ansambla ustvari med improvizacijo. Gre za prav posebno, eksaktno defi-nirano relacijo: Kovač potrebujc za realizacijo oscbnc glasbcne vizije ljudi, ki so dovolj sposobni, da ji bodo dali dostojno in zamisli zvesto obliko intcrprctacije, nc smejo pa eksistirati kot (abso-lutno) samostojne osebnosti, ker bi mu v istem trcnutku ogrozili primat v skupini, s tem njegov koncept, torej afirmacijski modus (njegove) volje do moči. Namen mu opravičuje tudi intelektualno posiljcvanje (glasbenih) osebnosti v ansamblu -manipuliranih strani v tem sistemu trde rokc. Pri-mer za to je bivši solokitarist Dinamitov Josip Boček: v njihovi - in svoji - zlati dobi je prese-nečal z interpretativno lahkotno virtuoznostjo in z inventivnostjo izraza, bil je na najboljši poti, da postane kitarist vrednosti Alvina Leeja, na primer, danes pa je kopija, sicer tehnično dognana, a ven-dar samo kopija Jimmyja Pagea. Na trenutke še blesteča invencijska moč mu sicer daje osebno noto, vendar je stagnacija očitna - o dozoreli sa-mosvoji osebnosti (žal) ni govora. Kornelije Kovač namreč združuje dve funkciji, ki sta običajno lo-čeni, ,,možgane" skupine in producenta; spričo kompetentnih sfer oziroma razlik med njima ni nič čudnega, da so odnosi v skupini totalitarizirani (ni-voja delovanj je lahko pomcšati), to pomeni nega-cijo vsakršne iniciative ali kritike, ki ne bi prišla od ,,ccntra", v imcnu kvazi obrambe, centralizacije. Zdi se, da je Kovač sam spoznal brezizhodnost in brezsmisclnost tega početja ter popustil vajeti; ob tem pa se mi vsiljuje občutek, da so ideje, ki se zdaj pojavljajo, tako njegove kot le kaj: (njegovi lastni) projecirani estetski normativi se mu vračajo kot novi, a z isto vsebino.
Sama glasba Kornelija Kovača oziroma Korni grupe vsekakor nosi pečat profesionalizma v naj-boljšem smislu besede, a tudi nekatere njegove sla-bosti. Motivi in fraze, čeprav spretno zakamufli-rani, včasih kar preveč spominjajo na znane pesmi-
ce, zlasti evergreene. Princip tematske koordinacije je zgolj nizanje, ki ne temelji niti na kontrastnosti niti na razvijanju, modifikaciji itd. Harmonske re-šitve ne prinašajo poscbnih novosti, razen v pri-merih za pop-glasbo presenetljivih obratov glas-bene misli, ki jim botrujejo nepričakovane modu-lacije. Ustaljena oblikovna shema popevk je najbrž pod vplivom undergrounda, nekoliko raztegnjena, obogatena predvsem z (individualnimi) improviza-cijami. Ritem je zadnje čase zanje precej ,,hard" (Led Zeppelin!). Efektni so unisono ostinati orgel in obeh kitar, ki pa ne siromašijo zvoka, kar se sicer rado pripeti ob prepogostni uporabi teh sred-stev. Ena glavnih odlik Korni grupe je homogenost glasbenega izraza. Nc grc samo za homogenost na poustvarjalncm, intcrprctativnem nivoju, ampak za notranjo, organsko enovitost (hotcnja) osnovnc glasbcne misli in njenc modifikacije oziroma detaj-liranja v aranžmaju.
Kornelijc sam na orglah ni pokazal kdovekaj, v Ljubljani smo bili pričc že boljšemu orglanju. Zani-mivi so bili nekijkrat vplctcni polifonj pasusi. Vid-no sta napredoviila v tchničncm pogledu vokalist Dado Topič in Vu-dimir Furduj, bobni. Posebno pri pcvcu je očitno, da je tako izboljšal dikcijo kot pridobil tehniko (obh!ovanje rcsonančncga pro-stora) in rutino; vsekakor jc eden naših največjih pcvskih potencialov v pop glasbi, medtcm ko bob-narju manjka občutek za cizeliranje. Nasploh gre njcgov slog bolj na glasnost kot na tehniko (sinko-piranje); seveda mu določenega nivoja znanja nc moremo odrckati. Josip Boček je, kot že rcčeno, spominjal na Pagea, trcba pa mu je priznati zelo zelo solidno tehniko in še največ inventivnosti. Tudi Bojan Hreljac je trenutno med boljšimi basisti pri nas.
Kompleksni vtis predstave konstituira s samo glasbo identična dvojnost, dilema, ki najbrž ne za-deva le Korni grupe: na trenutke zelo zahtcvni, virtuozni pasusi, ki jih v naslednjem trenutku zmo-tijo primitivnc kulturnoindustrijske rešitve (to dvojnost lahko apliciramo tudi na opus skupine v širšem smislu); žal nam je lahko, da ansambel ni nadaljeval in razvil koncepta, ki je bil nakazan v kompoziciji Jedna žena. Tako ostaja na nivoju te-meljne dilemc: kvaJiteta ali popularnost, kar na-vadno razultira že omenjeno slogovno opredelitev na ravni koketiranja s publiko.
Kar zadeva light show, nam nikakor ne uspc pri-praviti spodobnc svetlobne predstave. Siccr zani-mivo in ogromno kombinacijskih možnosti odpira-joče sočasno delovanje treh svetlobnih oziroma projekcijskih telcsje zmotil ritem: auditivnovizual-na sinhronizacija je bila bolj naključna kot plod resnične uigranosti ansambla. Skratka, za nami je predstava, ki na slikovit in zgovoren način osvet-ljuje današnje razpotje lahke glasbe: tendenco na-zaj k virom, kvaliteti (jazz) in protitendenco - po-enostavljanje, ki pomeni ekonomsko učinkovitost. To protislovje uspešno preraščajo le redki.
LADO PLANKO
rog
rekrutna komisija izve za rekrute jagnje lafontainea odere mošt ni v koritu trava se ureja sama preureja prosilci trosijo meča
poležejo se planke plot
fronta odpomore krožnik tiči res blizu prta škornji zavidajo čevtju odtok parbleu
ležaj zazine sprotoma sproti
sir je lisica
ct vice vcrsa
sc ve da prekus stroke
gnida jc še tam
žlcb zdravja
najboljši popotnik zafrčka
soboslikarijo
plin čuva orgle poslovi se vlečna žival
žica je proti cesti
in za
prerezati jo zmore
gramatika spolzi skozi prepadeno šipo naj sodi se ji
odpTO subtropiko bruhne žolco konec koles naplahta ročaj
kdo si upa lordu obvezati oddrobljeno govneno premo kdo ve krasto uperiti mimo sinonima za krasto čaka še zev s pasom in zevom stiskač
naiodno nosec gobezdin sto let proda
galantno je spet jama
— WC        5- VJ&
TO.MAŽ KRALJ
iz
hoste
hoj
10.STRIC ALBERT
Objuvijeni tokst jc odlomek dve<todvajsct strani              Vsako drevo je drevo življenja, je rekel
doigcga dcia mlado«a knjižcvnika Tomaža Kralja.         glas. Vsako, tudi če ubija. Na vsakem listu je
Čc žc pisanjc sjrno ne pomeni /a nas nckaj novcga,           SporOČilo
je rovo stanje. v katerem Kralj pišc. Opozarjamo              Stegnil je roko do najbližje veje nad glavo
in jo potegnil navzdol. Pogled se je poželjivo zažrl v liste, ki so izraščali s tenkimi in krat-kimi peclji iz veje. Oko pa ni našlo napisa ali sličice, ki bi kazala ali pojasnjevala pot. To je tudi povedal.
Ničesar ni, je povedal. Kje ni ničesar. Na listih ni ničesar.
...............             Potem se je domislil, da ni pogledal obeh
.................         listnih plati. Zdelo se mu je, da stric Albert
.............         molči zato, ker ve, da še ni pogledal lista z
...........         druge strani. Zdelo se mu je, da stric Albert
........         čaka, da bo to storil.
..............            Zato je to storil
................            Nobenega  sporočila ni, je   rekel,   ko je
storil. Ne na tej, ne na oni strani.
ALI SI STRIC ALBERT            Pašnik tvojih možean, ie dobil odeovor
CAROVNIK SI KAJNE            Skomignil je z rameni.
Potem se je odločil, da gre naprej. Da je
valenja vije vehkane            zadaj kristalni zid, je vedel. Da je sicer pre-
velikani v vrtu        plezal preko, da pa vračanje pomeni še eno vrač vabi valenjo        plezanje.
stric albert            Stopil je  in  nastopil smer, ki je vodila
igra klavir        stran 0(j kristalnega zida - meje. v vetru v votlini            Ko je prekoračil kodrasti potok, je za-
vvodivvedru gledal seciečega pod veliko gobo. Goba je bila visoka skoraj 2 metra, klobuk pa je imel premer 3 metrov. Noga gobe se je s sporoče-
Zaslišal je glas. sladek in vabeč, kličoč ga       vajočo življenjsko siTo zajedla v tla. in spodbujajoč. Pridh ljubljeni in izbrani,           Obstal je in čakal. Potem je vprašal, da
pridi. je bilo vabilo.                                              kdo je.
Brez odločitve se je napotil proti glasu.           Stric Albert, je mirno odgovoril mirni in
To ni bilo težko, nasprotno, bilo je precej       puhnil oblaček dima iz usta. kamor je nato preprosto. ker je pot proti lastniku glasu vo-       vtaknil ustnik pipe. dila po travniku preko travnika. Poleg tega je           Prišel seni, je rekel.
bil vabcči glas zelo razločljiv in edini v po-           Da je prišel.je rekel.
krajini. Tako tudi ni bilo težko ugotoviti, od           Da ve, je odgovoril stric Alben.
kod prihaja. Prihajal je iz gozda.
Poslušen glasu je stopal po travniku preko travnika. Ko je prišel do gozda, je obstal.
Zakaj   si  obstal, izbrani  in  ljubljeni. je vprašal glas. Zakaj si obstal. Čakal sein te dolgih trenutkov, zakaj si sedaj obstal. Kdo si, je vprašal glasu. Stric Albert. se je glasil glasov odgovor. Nadaljuj. ljubljeni in izbrani.
Travnika je konec in pred mano je gozd, ki ga ne poznam. je odgovoril. Da ne zna naprejje odgovoril.
Poznaš naprej, se je odglasil glas. Drevesa ti bodo s svojimi listi kazala pot. Premor.
Zapomni si: večni ljubimec si, se je do-polnil glas.
To je izgubljeno spominjanje, je dal od-guvor glasu. Drcvesa mi ne kažejo poti. Tudi podrast mi ne kaže poti.
Listi ti kažejo pot. listi so tvoj kažipot,se je oglasil glas. Listi na drevesih življenja.
Kje so ta drevesa, jc hotcl vedcti. Kje so. Kaj so, jc /ahteval odgovor.
Ko stojiš pod vzdignjenim
mečem in ne pomisliš in ne veš,
kaj to je, takrat, takrat, prijatelj moj,
izveš, kaj je razodetje in predstavljanje sveta.
A taku nikuli ne izveš, kaj je beg.
Ni te oče zapustil, je rekel stric Albert. in mati ti ni odvzela znamenja časa, in advokat pravični ni stal kot sirena na počivališču ti-šine.
Da kdo je, je ponovil.
Stric Albert sem, živeč za kristalnim zi-dom in v njem. Kristalen zid sem in živim pred kristalnini zidom. Vrt sem zgrajen okrog vrta in v njem samem.
Urni kazalec tvoje duše in pašniki tvojih možgan bodo rodovitni in okrog tvojih nog bodo popotne ptice pletle gnezda odnosa in odhoda, občutka in razodetja.
Slišal si, je nadaljeval stric Albert, za Ba-bilon. Babilon pa je slišal za mene. Grško obalno zakladje je poslušalo pesem mojih stopal in skozi grozdje in grobjc Arkadije jc prišel konkvistador ljubezni. Ti pa si kriv za pokop in potovanje.
Stric Albert je skozi oči mnogih ljutimcev gledal na prišleka. Potem je z glasom mnogih ljubimcev rekel:
Tukaj si. je rekel, tukaj sL in namenjen.
Potcm se je uprl v gobo in jo zrušil, nato pa odvalil nekaj nietrov stran in tako naredil prehod.
Prišlek je stopil inimo njega. Odidniško ra-čunajoč na povratek je odhajal vrnitev.
Ni gledal nazaj in ni mogel videti strka Albcrta. kako postavlja gobo prav tam. kj< r jo jc podrl.
(odlome'.)
JHCE POVEML.
Ml
ONČ^L 2LGLO
UPOfcABLJAT'
 ZA
S SILIKONI IN
magnaPropaganoa
ILIRI3A
bit kot možnost in kratenje
K. H. V. SCHLUCK
Najprej si moramo razjasniti to, da nas možnost, mišlenja kot kratenje bistvene biti, prisili, da mi-slimo bistvo možnosti drugače kot do sedaj.
To si najprej razjasnimo na posameznem pri-meru: Vzemimo, da je vrtnica popolnoma to, kar lahko je, če jc v cvetu; kajti iz njega se spremeni nazaj v seme, iz katerega je nastala. Dokler še ne cveti, ji je cvetenje še predsravljeno kot dopolnitev. To kratcnje je Aristotel imenoval grigagis (steresis, privatio), ki jc največkrat ne popolnoma ustrezno povedano z ,,oropanjem". Lahko pa smo oropani le stvari, ki jo že imamo. Pravilnejša bi bila po-novna predstavitev steresis kot kratenja.
To kratenje stoji v neposrednem odnosu do pojma možnosti. Vrtnica še ne cveti, tj. ne cveti, vendar tako, da ima cvetenje za svojo možnost. Bit vrtnicc, ki še cveti, je sodoločena s cvetenjem kot z njeno možnostjo. Ce ne bi bila cveteča po mkžno-sti, nc bi nikoli vzcvetela, tako pa jc polna pre-zenca njencga bistva, torej dejanskost v smislu, ki ga je princsel Aristotel. Možnost zato pomeni Se-ne-dejanskost. Dejanskost kot kratena bit daje glavni pojem, možnost pa pomeni krateno dejan-skost. To pa je ravno pojem možnosti, ki v ob-močju našega vprašanja ne pride v poštev. Kajti v obdobju vlade volje je dejanskost brezbistvena bit. Bistvena bit ima prav zato značaj kratenja, tj. mož-nosti. Toda ta možnost ne more imeti več odnosa do dcjanskosti kot do njega opredcljujočega poj-ma, bolj gre ravno za to, da možnost kot kratcnje osvobodimo izpod oblasti dejanskosti in mislimo njeno bistvo nanovo in drugače. Kolikor Kratenjc bistvcne biti kot možnosti ne morc več imcti odnosa do dejanskosti, torej ne predstavlja mož-nosti, ki bi jo bilo mogoče udejaniti, lahko govo-rimo o čisti možnosti. Morali bi torej poskusiti misliti misel čistc možnosti.
Vendar nam take čiste možnosti, ki nimajo odnosa do kakega udejanjenja, niso ncpoznanc. Nihče nc bo zanikal, da obstajajo odnosi mcd ljidmi, ki ostanejo čiste možnosti, ker so že vna-prcj odklonili vsako tendenco po udcjanjenju. In take možnosti lahko človeka določijo bolj bistve-no kot vsc, kar ga kot dejansko obdaja in obkroža. Vendar dajo take skušnjc le eno opozorilo na to, kar iščemo. Ne moremo se sklicevati cnostavno na cn fakt našega izkustva, ampak velja misliti čisto možnost kot bistveno določitev.
Čiste možnosti volja ne more doseči. Kajti volja pozna vnaprej lc izračunljive možnosti, tj. možnc učinkovitosti. Ne morc jih doscči, ker ji ostancjo bistvcno zakrite. Čista možnost tvori mejo obvla-dovanja volje, vendar tako, da volja te meje ne morc nikoli spoznati, ker mora imeti svoje gospo-stvo za brezmejno.
Cista možnost tudi nikoli nc preide v dejan-skost, tako da jo lahko imenujemo tudi mirujočo možnost. Svetovnim nazorom, ki postavljajo člo-veka v sliko o svetu in o sebi samem, je odtegnjena tako, da nikoli ne vstopi v sliko svetovncga nazora. Mišljena od svetovnih slik svetovnih nazorov je brezslična možnost.
Kcr končno čista možnost nikoli nc prcidc v dcjanskost, ampak ostane možnost, traja in sc mudi v čistcm prihodu, je čista prihodnost sama in kot taka. Nasprotno je vlada voljc, ki postavi prcko preračunljivosti vsc možnosti v prezcnco in tako z njimi uprevlja, prava brczprihodnost. Kajti kar so dcjansko dogaja, ni nič drugega kot postopek rcda sam, neprestano preurejanje in ponovno urejanje ljudi in stvari v službi povcčanih redov moči. Ta postopck sc dogaja v prazen čas, in to je brczpri-hodnost, ki je zakrita z neprcstanim pospcšcva-njcm proccsa, medtcm ko sc v rcsnici ponavlja vcdno samo isto.
O čisti možnosti že lahko rečcmo: odtegnjcna je vladi voljc, jc brezslična in je čista prihodnost. Ob-staja pa ncvarnost, da si žal izmislimo ncko misel sami. Ta sum je toliko močnejš, kcr je čista mož-nost merjena s tcm, kar vclja danes povsod za dc-jansko, v resnici vidcti kot gola misel, kot nekaj zgolj izmišljcncga. Kako lahko izkažcmo miscl čiste možnosti kot misel biti?
Nismo pozabili, da vedno mislimo iz sjx>mina na mctafiziko. Zato sedaj usmerjamo na metafiziko vprašanjc, če nosi v sebi miscl čiste, mirujoče mož-nosti. Te misli gotovo ne najdemo v samcm meta-fizičnern pojmu možnosti metafizikc; kajti mcta-fizika jc vcndar osnovala prav v svojem nauku o možnosti in dejanskosti od Aristotela možnost pri-vativnega modusa dcjanskosti v smislu šc-ne-dcjan-skega. Ciste možnosti mctafizično mišljenje torej ni nikoli mislilo. Kot nckaj nemišljenega pa se je z metafizičnim mišljenjem že lahko pojavila. In tako sc je tudi primerilo. To pravkar pojavljajoče se nc-mišljeno opazimo, če šc enkrat presodimo bistveno celoto metafizike. Pri tem se nam je treba spomniti le na pravkar že predpostavljeno:
Metatizika, izhajajoča iz naiave in prehajajoča jo, dovršuje razodevanje bivajočega v celoti, vtem ko preide k spoznanju najvišjega bivajočega, v čigar luči se šele kaže vse drugo kot bivajoče, ki to je. V smislu grške aletheia razkriva to, kar je biva-joče kot bivajoče, in to v celoti. Ali: izvaja resnico o bivajočem v celoti. S tem postavlja človeka v temeljni odnos do sveta na temelju merafizičnega poznavanja tega, kaj je bivajoče. Metafizika pa tega, kaj je bivajoče, ne razodeva vedno na isti način. Pravkar smo spoznali dva temeljno različna temeljna odnosa, katerih različnost se manifestira predvsem v tem, kako se narava vsakokrat raz-odeva: kot v snovi pričujoča oblika, dostopna teo-retičnemu vedenju, in kot razpoložljivo dejavno stanje za ukaz volje, dostopno v tehnično določeni teoriji, ki prehaja neposredno v prakso. Iz tega lahko kar izvzamemo, da se spreminja metafizična razkritost tega, kot kaj je bivajoče. Tu se nam torej pokaže problem zgodovinskosti metafizike. Spo-znamo ga najprej po spremcmbi razodetosti, iz lca-tcrc se določi nacin, spričo katerega je bivajoče bivajoče. Taka sprememba razodetosti bovajočega sc dogodi v metafiziki in kot ta.
Od kod pa metafizika ustvarja, kje jemlje mož-nosti razkritja in razodetja? Metafiziki je lastno, da sama tega vprašanja ne postavlja, ampak da stoji v izvršitvi določitve, tj. v zasnovi bivajočega na njegovi biti. Vprašuje: Kaj jc bivajoče? in tazkriva na vcdno nov način bivajočc v ccloti, nc da bi vprašala, od kod ji možnosti mišljenja, torej bi izvi-rale iz metafizičnega mišljenja samcga. Toda po-tem bi bila metafizika žal mišljenje, ki se samo izvršuje. To pa bi dejansko dajalo poljubne misli kot produktc človeške zmožnosti mišljenja, nikoli pa razodetja, iz katerega se določa način, kako je bivajočc bivajočc. Mišljcnje, ki je kot metafizika zgodovinsko se spreminjajoče razodetje bivajo-čega, ustvarja svoje možnosti razodevanja iz ne-kega prejšnjega položaja, v katerem so te možnosti že prej ohranjene. S Heideggcrjem ga imenujemo bistvcni temelj metafizike, kajti Heideggcr je prvič spomnil na nalogo premisliti bistvcni temelj mcta-fizike sam in pokazal pot, ki jo mora prehoditi mišljenje, da bi tej nalogi sledilo. Če sploh, potcm bi lahko našli v tem bistvenem temelju metafizikc to, kar smo imenovali čisto možnost. Bistveni te-melj metafizike, iz katerega ustvarja možnosti raz-odetja, je sam nekaj zakiitega, kajti z njim se raz-krivanje šele prične. Mišljenje lahko temu skiitemu odgovarja na dvoje načinov: ali prepustiti bistvcni temelj samemu sebi, ga pusti nepremišljenega, ga pusti na sebi. Ali pa se mišljenje obrne k bistve-nemu temelju in ga misli kot bistveni temelj, kot zakrito, ker določa v sebi možnosti razodetja.
V  prvem primeru, ko prepusti mišljenja bistveni temelj samemu sebi, ta ne prispe v razodetje, ki izvira iz njega. V diugem primeru odpre razkiitje obenem pogled v skrtio, v čemer je skrita resnica o bivajočem.
Prvi primer je mišljenje metafizike. Metafizika se nahaja v postavljanju vprašanja: Kaj je bivajoče? ter v dovršitvi resnice o bivajočem na način vede-nja. Bistveni temelj vsega razkiitega prepušča sebi samemu, ker sploh ne vstopa v področje njenega spraševanja.
Toda lahko pride zgodovinski trenutek, ko po-stane vprašanje po bistvenem temelju metafizike, tj. po izvoru resnice o bivajočem, ki je metafizika, nujna naloga mišljenja. To se zgodi v dobi vladanja volje, v kateri doseže na eni strani metafizični za-metek biti svojo najzunanjejšo možnost, vendar tako, da je ta zametek obenem omajan; kajti meta-fizični temeljni pojem, ki določa bit, dejanskost, preneha biti bistvena bit sama, izkazuje se kot od-vzem bistvene biti, kot kratenje. Temu odgovarja prehod metafizike iz svojega bistva v svoje ne-bistvo, izostanek vprašanja, kaj je bivajoče, zaradi nepogojene gotovosti bivajočega po tehnično dolo-čeni praksi in njeni izpopolnitvi s svetovnimi na-zori.
V  tem položaju postane nujno mišljenje, ki ne določa biti vedno  le  kot dejanskost, ampak ki začne misliti bit iz mirujočih možnosti, ki jih naj-demo v bistvenem temelju metafizike.
Prvo mišljenje je metafizika, drugo mišljenje pa, ki se obrača k metafiziki na ta način, da pricne premišljevati njen bistveni temelj, je povezano s Heideggerjevim imenom, ker je Heidegger prvič videl to nalogo in jo napravil vidno.
Bilo bi odveč preiskovanje, če bi se spravili na to, da bi sem ter tja premišljevali o čisti, mirujoči možnosti, in vstopili v spekulacije o nji. Pot, po kateri bi lahko do nje dospeli, je pot k bistvu in bistvenemu temelju metafizike, ki jo je pokazal Heidegger. Kolikor bolj bistvena nam postaja meta-fizika, toliko bolj bo naše mišljenje zaposleno s tem, da bo mislilo čisto možnost. Mišljenje biti kot čiste možnosti lahko s Heideggerjem imenujemo pot nazaj v bistveni temelj metafizike. Toda potem ne smemo zamenjati te poti nazaj s prej omenjeno metafizično rescendenco. Ta je bolj z metafiziko nastopajoče nasprotno gibanje k transcendenci in jc sama metafizičnega bistvenega načina. V nadalj-njem bomo videli, da ne more metafizična rescen-denca nikoli doseči bistvenega temelja metafizike, ker ga končno bolj priključuje mišljenju, če po-stane edino vladajoče, da pa je na drugi strani rav-no rescendenca, ki ima pripravljeno možnost, da misleče ugotovi bistveni temelj metafizike. Zato si sedaj pobliže oglejmo metafizično rescendenco, vendar iz spominjanja na metafiziko. To delamo tudi zato, ker je bila zaradi transcendence zapu-ščena, čeprav danes povsod določa našo tubit.

ilT
12
odnos mišljenje, filozofija, politika
POTREBUJEMO NAČELNO NOVO MIŠLJENJE, CENAJ CLOVEŠTVO OSTANE ŽIVO!
(ALBERTEINSTEIN)
Ta naš čas, to naše dvajseto stolctje, ki je tako temeljito izpremcnilo svet in odnose v njem, doba, ki nenehno prinaša revolucije in spodbuja ljudi k razmišljanju o njihovi sposobnosti kritičncga mišljcnja o obdajajočem, to je doba, v kateri šc vedno tli tok prcteklih misli, idej in rcvolucij, ki sc prepletajo z vsem balastom modcrne dobe. Vizija preteklih pokolenj jc bila ustvariti bolj človcškc družbo, s humanizacijo dejavnosti vseh človekovili sfer, povzdigniti človeka na piedcstal samostojnega in cdino odločujočega subjekta zgodovine.
Revolucionarno gcslo zrcvoltiranc Sorbone jc bilo: ,,Rcvolucija pričonja postavljati pod vprašaj nc saino kapitalistično družbo, tcmvcč industrij-sko družbo. Potrošniška družba mora umrcti na-silnc smrti. Družba, v kateri prcvladujc odtujitcv. mora izginiti iz zgodovine.
Mi ustvarjamo nov in originalen svet. Imagina-cija je prišla na oblast."
Torcj imaginacija. kako jo zdaj razumcti? Če jo zaslcdujemo v tistcm miselnem kontckstu, kakor so ga razumeli paiiški kolegi. ko mimo etimonske označitvc, imaginatio (lat. iz imago - slika) in od tu izvedcnih pomenov: ustvarjalna domišljija, do-miselnost, prcdstavna zmožnost, zmožnost pred-stavljivosti. vključuje v scbi mnogo globlji pomen.
Ko se današnji družbeni sistemi krhajo, sc s svojo imancntno zakonistostjo krize in prenapc-tcga iskanja zadnjih moči v totalitarizmu politič-nega in nasploh vsega družbenega življenja v za-misli o brezkonfliktnosti družbe, ki se kot taka povezuje z vzpostavitvijo avtoritarnih ideologij, takrat družba prencha biti in delovati kot societas svobodnih in prostovoljno združenih individuov, na tej stopnji govorimo o establishmentu.
Ugotavljamo, da ncnchni mehanizmi razkroje-vanja človekove osebnosti in moči nad samim njim, ki ga dclajo za sužnja lastnih dosežkov, kjer prenehata vsaka svobodna iniciativa in afirmacija individualnih razlik, tu se vendarle vprašamo, kaj je s svobodo v družbi, o kateri je vizija Sorbone bila, da mora biti ..plastični cvct". In če svoboda na sploh ima pravico polem je samo po sebi razum-ijivo, da ima neka ,,konkretna oblika svobode to-liko več pravic, kolikor svoboda v njej živi polneje in razviteje". (K. Marx).
Dejansko kot eksistirajoče, prisotno kot nega-tivno izraža v človeku, o katerem že zdavnaj več nc moremo govoriti kot o popolnoma nczainteresi-rancmu, dvom o njegovi objcktivnosti, pravilnosti, dvom o njegovi opravičenosti in njegovi zlagani svobodi. Ta način mišljenja kot revolucionarnega, ki ga fašistoidni totalitarizmi vseh vrst in oblik s svojim nasilnim prodorom želijo za vselej odpra-viti, mišljenje, ki se izraža kot moč (človekovega) uma, mišljenje o katerem Marcuse pravi, da gre za moč negativnega mišljcnja. Za tega je danes nevar-nost, da se v vse večji parcializaciji posamcznih človckovih dejavnosti izgublja in izgineva, ta kri-tična moč uma ne sme nikdar prenehati, ker bi siccr prcnehal z njim biti človek kot človek. Gre za to, pravi Marx, da moramo svet in odnose v njem spreminjati na revolucionaren način, v katercm njcgovo prihajajoče, kot njegova prihodnost ne bo vcč vprašljiva, kjer bo gotovost v tem, da človek nc bo prcnchal bivati na človeški način. Gre torej za revolucijo, nc za razdiralnost, temveč za ustvar-jalnost, boj za ponovno vklopitev zavesti, ki ob rutinski dejavnosti v vseh človekovih sferah postaja le še apatija ob zaznavanju in reagiranju na dogaja-joče, ki že zdavnaj več ne poteka v skladu z voljo in žcljami posameznika, da celo v nasprotju z njim in proti njim.
Rcvolucija ni nekaj, kar naj bi bilo zgolj izliv prenapetih sil, gre za razumski odnos, kjer so resda prisotne strasti množic, a le kot gnev nasproti ruti-niranosti, razparceliranosti in razčlovečenosti člo-veškega življenja. Revolucija ni dediščina, pojmo-vana kot nujnost, kot usodnost, nekaj eshatolo-škcga, kar v sebi prinaša mesijanstvo, to je le gi-banje, ki odpravlja prisotno kot negativno, in kar je tu za nas danes pomembno, je njena permanent-nost.
Ce analiziramo odnos filozofije do sveta, potem ugotavljamo, da je ta v svoji srži vedno postavljala pod vprašaj objektivnost obstoječega in reflektira-joč tej zgodovinski dimenziji filozofije Hegel meni, da bi moral biti človekov duhovni svet substan-cialni svet v tem, da mu mora ostati fizični svet podrejen in da je svetovna zgodovina napredek v zavesti svobode, napredek, ki ga moramo spoznati v njegovi nujnosti. Za dejanskost svobode pa mora
biti prisoten še drug momeni, to je udejanjanje, ustvaritev in njen princip je volja, človekova dejav-nost nasploh. Samo zaradi te dejavnosti se realizira svoboda.
In ker zgodovino ustvarjajo ljudje ne izven njih in nad njimi stoječc silc, ki bi determinirale člo-veški razvoj, potcm se v zgodovini dogaja nekaj, kar je v skladu z interesi ljudi, ki bodisi delujejo ali pa ne s svojo dejavnostjo. Ce imenujemo interes strast, kolikor sc vsaka individualnost s tem, da postavlja v ozadje vse druge interese in smotre, ki jih ljudje tudi imajo in morajo imeti, je njihova naloga v tem smotru koncentrirati vse svoje po-trebe in moči in reči je treba nasploh, da ,,brez strasti ni bilo dopolnjenega na svetu nič velikcga!" (Hegel).
Redki so miselni tokovi sodobne in pretekle zgodovine, ki so bili sposobni miselno prevladati vprašanja svojega časa, odnos, o katerem Hegel za-piše, da je filozofija njcn čas, zajet v mislih. Najsi so mnenja o zgodovinski vlogi in pomenu Marxove misli in z njo povezanc nemške klasične filozofije še tako deljena, vendar je bila to prva filozofija, ki jc mnogo kasneje po misli efeškega modreca, da svctu vladajo nasprotja, ki se bijejo med seboj in človek z njimi, ena najradikalnejših in najlucid-nejših kritik ustroja človeške družbc. To ni samo anatomija človeške družbc in svcta, marvcč najkri-tičnejša zavest o človcškcm bivanju, tcorija rcvo-lucijc. In tu Marx opozarja na gibanjc, ki je resni-čcn razplet spora med svobodo in nujnostjo, med individumom in redom in to gibanjc jc imcnoval komunizcm kot dovršcni naturalizcm, ki je huma-nizcm.
Človckov duh, mcni Marx, jc ta, ki gradi filozof-skc sistcmc in poraja najsubtilncjšc misli o njcm samem. zato filozofiji pripada prostor v njcm v svctu, nc izven njcga, in kolikor je filozofija ncka zdajšnjost, ncka duša kulture in gibanja, je filozo-fija doscgla tisto stopnjo, ko lahko zapišemo, da je filozofija postala posvetna in svet filozofski. Po-globljen odnos in radikalno spraševanjc filozofijc o vprašanjih njencga časa, kjcr nc gre za to, ali naj se o ncčem filozofira dobro ali slabo, filozofsko ali nefilozofsko, temveč kjcr grc za ugotovitev, da filozofija v politiki ni storila ničesar, kar ne bi bile storile drugc znanosti v svojih sferah, pač padaje filozofija začela opazovati družbo in njene indi-vidue s človeškimi očmi in razvijati njene zakone iz uma in izkušnje.
Ce so poprejšnje filozofije konstruirale svet iz nekega indidvidualnega utna, slonele na filozoflji uma, potem gre nam za um-nost najnovejše filozo-fije, ki gradi idejo družbe iz idealnejšega in temelji-tejšega nazora iz ideje celote. Gre za ustvaijanje družbe, kjer mora biti posameznik pokoren samo »naravnim zakonom lastnega uma, človeškemu umu." (Maix)
In človekov svet že zdavnaj ni več umen in po-stavljen v skladu z umom, Marx in Hegel dajeta tu le umno interpretacijo ne-umnega sveta.
V skladu s temi ugotovitvami, kjer gre med dru-gim za določeno področje človekove dejavnosti -za politiko, spraševanje o njeni vlogi in značaju te človekove dejavnosti, je prisoten njen funkcionalni moment kot sredstva za nekaj, oziroma biti v služ-bi nekoga. Antonio Gramsci povezuje odnos med značajem človekove dejavnosti nasploh in politiko v njegovcm (človekovem) življenjskem mediju, kjer izključno delujemo družbeno, kot delovanje, ki je vedno le politično delovanje. „ . . . Mar ne mo-rcmo reči, da je stvarna filozofija vsakega človcka cclotno vscbovana v njegovi politiki? " (Antonio Gramsei, Izbrana dela, Bgd. 1959, str. 22).
Prisotnost filozofijc v politiki kot minimalnc podlagc za boljšo organiziranost družbcnega živ-ljenja in podlagi za napore človcka, da se postavi v praictični odnos naprcm svetu, je vprašanjc poli-tično svobodnega človeka, vprašanjc emancipacije politikc, ki je emancipacija človeka samega. Poli-tično svoboden človek je svoboden lc, če lahko postane stvarno svoboden in če zapopadc odnos do politične svobode kot do svoje lastne svobodc. Danes jc človek lahko svobodno bitje zgolj v svojfi zavcsti in kolikor jo podredi nesvobodi establish-mcnta, jc postavljen v odnos, kjer se kot generično bitjc zanika. ,,V načinu življenjske dejavnosti je ves značaj nckc species (vrste) njen generičen značaj in svobodna zavcstna dejavnost je človekov gcne-ričen značaj." (Marx in Engels, Izbrana dela, I. str. 308, Ljubljana, 1969). Zato Marx meni, da poli-tičen človck ni svoboden človek in ne bo tako dolgo, dokler se ne emancipira kot posameznik.
Svet politikc jc človekov svet, kjer se človck polncje razvijc preko odgovornosti in v stiku z njo, in če je politika v svoji rudimentarni obliki in raz-voju stvari v današnjem svctu tesno povezana z občo, idcjno in kulturno orientacijo, potem je in mora biti vest resnične odgovornosti človeka pred lastnim delom.
študentje! v zaman boste            ,
ce misljte^a vam bo ufo prinesel novo|etne
vosčilnice. zato pohitite k
stojnicam studentskega servisa!.'
13
samokritika po razgovoru z vratušo
I.   Državni sekretariat za zunanje zadeve je že pred poldrugim mesecem sporočil, da pride na raz-govor s študenti dr. Vratuša, pomočnik sekretarja. MO je kmalu nato sklical razširjen sestanek vseh zainteresiranih. Po diskusiji, da malo takšnih, smo prisotni sklenili: tema razgovora bo: Ideologija (sa-moupravljanja) in koncept politike neuvršcenosti. Pustili naj bi prost vstop vsem konkretnim vpra-šanje, njihov moto pa naj ne bi segal preko dogo-vorjenega naslova.
V zadnjem hipu napovedan razgovor s Tepav-cem je študente prehitel, kljub temu pa so mu postavili vprašanje, na katerea ni eksplicitno odgo-voril. Študentje so se zadovoljili s to Pirovo zmago - da sekretar za zunanje zadeve ni neranljiv. Sesta-vili so vrsto vprašanj in jih poslali v Beograd.
Vratuši naj bi poslana vprašanja služila kot okvir za ljubljanski razgovor. Odgovori naj bi bili tudi dovolj argumentirani in prepričljivi, saj bi se Vra-tuša na vprašanja že vnaprej pripravil.
Akcijski odbor politične tribune je bil k organi-zaciji razgovora pritegnjen šele zadnji hip. Tako je možnost res širokega obveščanja študcntov in aktualizacija dogodka odpadla. Je to zaradi malo-marnosti organizatorjev (MO), ali paje to taktična poteza, saj je Vratuša namignil, da bi se rad pogo-varjal s kvalificiranimi študenti?
II.   Na razgovor z dr. Vratušo so prišli res veči-noma študentje, ki  se  intenzivneje zanimajo za našo zunanjo politiko in le malo je bilo tistih, ki jih politika na (med) narodnem področju zanima le ad hoc.
Po uvodniku je dr. Vratuša prešel na zastavljena vprašanja. Nekateri smo imeli srečo in dobili v rokc ciklostirana vprašanja, ki jih je MO poslal dr. yratuši (delil jih je AO PT). Prisotni smo se torej podredili dokumentu, ki naj bi bil osnova Vratuševega razgovora. Vsakdo je pač čakal, da bo prišel primeren trenutek za vprašanje, ki tudi njega posebej zanima in na katerega naj bi mu dr. Vra-tuša odgovoril.
Čas namenjen razgovoru je tekel, in potekel. Ostali smo nekje znotraj prvega vprašanja (vseh vprašanj je bilo 11). Vratuša je obljubil, da bo še prišel; dal je nekaj smernic za prihodnji razgovor in nam z informacijo o razmerah in namerah v drž. sek, za zunanje zadeve vzel še poslednjih pet mi-nut. Ko mu je v besedo vpadel študent z vpraša-njem o Koroški, res ni bilo nič več časa za odgovor in dr. Vratuša nas je zapustil. Nad našimi glavami pa so lebdela nepostavljena vprašanja in jeza drug na drugega, ker se je vsak čutil prikrajšanega v svo-jih pricakovanjih.
III.   Bolj kot jeza nam je potrebna samokritika in analiza. Nočem pristajati na ,,pravila igre" in kot se je pokazalo, sem vendarle nasedel tej diplo-matski ukani. Že samo dejstvo, da je bil pred nami diplomat   z  večletnimi  izkušnjami,  bi zahtevalo svojstveno taktiko, takšno, ki bi vse navzoče posta-vila na nevtralna (enakoravna) tla. Ne moremo ve-deti, s kakšnimi nameni nam prihaja nasproti go-vornik, zato moramo že na samem začetku razči-stiti ta klin, ki se zajeda med govornika in poslu-šalce, ali pa razgovor postaviti tako, da se bodo ti ob soočenju stališč izčistili. Tega ne doscže niti zatrjevanje o dobronamernosti nastopa z ene ali druge  strani,  niti  številna (razbita)  vprašanja iz avditorija.
Res ne vem, ali naj bi bil smoter (takšnega) raz-govora, da dobi vsakdo dogovor, ki si ga želi. Zame je pomembnejše to, da se ob določenem vprašanju pokažejo nasprotja. Le z njihovo razrešitvijo pri-dcmo do prave vsebine problema in do možncga družbenega dogovora. Tega zahtevam in želim biti vanj vključen, ne pa da pristanem na neka ,,pravila igre", ki naj bi (tudi po Vratuši jih moramo upo-števati) pripomogla h konstruktivni rešitvi proble-mov (doma ali) v mednarodnih odnosih. Kako je mogoče uskladiti sicer deklarativna načela naše družbene ureditve in istočasno pristajati na ,,pra-vila Igre"? Ne morem sprejeti Remčeve kritike, da bi se moral držati vsaj osnovnih pravil demokra-tične diskusije in upoštevati kodcks mcdnarodnega prava; niti Vratuševega poziva na argumente, dej-stva in podatke.
Postavil sem vprašanje ,,kdo ima pravico odlo-čiti, kaj je prav in kaj ni" nasilno in s tem prekinil Vratuševo razpletanje. Zamc je bilo to vprašanje, kljub navidezni obrobnosti, prav tako važno in nujno, kot se mi je zdelo nujno, da govornika v tistem trenutku prekinem. V teku razgovora se je pokazalo nesorazmerje sil in moči in tedaj je ne-smisclno apelirati na pravila demokratične disku-sije. Taktiki ,,po rundah dobljene igre (čas je tekel) sem hotcl zoperstaviti svojo taktiko razkrivanja. In priznam, nisem uspel. Potegnjen sem bil v ,,pravila lgre", ne da bi se tega zavedal.
Kritike oz. ocene razgovora takoj po Vratu-ševem odhodu vse po vrsti pričajo o neizpolnjenem pričakovanju; vendar pa so v mnogočem preozke. Da bi na razgovoru ne zašli v plitvo vodo, bi morali
nastopiti s trenutno najaktualnejšim vprašanje, o slovenski naiodni manjšini v Avstriji in Italiji. Tu imajo študentje zbranih največ dejstev in podat-kov, tu so neposredno prizadeti in tu bi bil najlaže možen preskok od naše (obče) zunanje politike na notranje področje. Aktivnost ob tem vprašanju bi bila tudi prosta vseh transmisijskih vphvov, saj so bili družbeno politični forumi, vkljucno z držav-nim sekretariatom za zun. zadeve pri opredeljeva-nju do zadnjih dogodkov na Koroškem in v Be-nečiji daleč za študenti. Razgovor ob vprašanju, o katerem bi se dovolj ostro in argumentirano vklju-čili tudi slovenski študentje iz zamejstva in o kate-rem je DSZZ dobil prve infacije šele od študentov, bi uravnovesil razmerje sil na razgovoru in študent-skemu avditoriju dal tisto politično senzibilnost, ki si jo od takšnega srečanja želimo.
Moja napaka je bila, da do tega nisem prišel že pred razgovorom. Z vprašanji sem želel ostati v okviru že pred časom dogovorjene teme, ki pa v tem trenutku le ni bila tako aktualna kot Koroška. Ne opravičuje me niti to, da nisem sodeloval pri sestavi vprašanj, niti pri organizaciji izvedbe tega razgovora.
Prisotni smo slišali veliko manj kot smo priča-kovali od razgovora z dr. Vratušo. Zato se mi zdi sklep ncformalne skupine, ki se je zbrala po konča-nem razgovoru, da organizira tribuno o problemih zamejskih Slovencev in nastopi akcijsko politično edini uspeh razgovora s pomočnikom državnega sekretarja za zunanje zadeve, dr. Vratušo.
(V Delu pa lahko zopet beremo pravljico o pridka-nih študentih, ki so pokazali, da se zelo zanimajo za aktualne zunanjepolitične dogodke).
PAVEL KRISTAN
posredovane štipendije
V Delu od 9. 11. 1970 je tovarna ,,Zmaj" objavila razpis za štipendije študentov Eko-nomske fakultete, Fakultete za strojništvo, Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Za študente omenjenih fakultet in še treh srednjih strokovnih šol, je podjetje namenilo 14 štipendij. V zelo kratkem času pa je na oddelek za kadrovska in socialna vprašanja prispelo nič manj kot 125 prošenj. Ker pa so bili vsi študentje in dijaki, ki so oddali prošnje, potencialni kandidati za do-delitev štipendij, kar je pomenilo, da je vsakdo izpolnjeval vse predpisane pogoje, ki so bili navedeni v razpisu, se je podjetje samoiniciativno odločilo, da zavrnjene proš-nje ne vme kandidatom, marveč, da jih po-sreduje drugim zainteresiranim delovnim organizacijam.
Gotovo se ob tem vsi sprašujemo, zakaj se je odzvalo toliko kandidatov na objavljeni razpis. Odgovor lahko preprosto najdemo, če si ogledamo sam razpis. Stipendije za štu-dente znašajo kar 600 din. Omeniti pa mo-ram tudi stimulativni del: za opravljene iz-pite v prvem roku z dobrim uspehom znaša le-ta 70 din, za opravljene izpite s prav do-brim uspehom 180 din, za opravljene izpite z odličnim uspehom pa celo 300 din. Poleg tega pa podjetje v razpisu tudi obljublja, da bodo zelo dobri študentje lahko stopili v redno delavno razmerje že v času študija, kar jim bomo šteli kot obvezno pripravniško dobo.
Zanimala pa me je tudi druga stran me-dalje: kakšen je interes podjetja ,,Zmaj", da se je odločilo za tako izdatno štipendiranje. Tovarišica Staničeva, vodja kadrovske in so-cialne službe v podjetju je o namenu štipen-diranja takole pripovedovala:
,,Zavzemali smo se za obojestranski inte-res. Hoteli smo se držati DRUŽBENEGA DOGOVORA, da bi lahko študentom nudili zadovoljive štipendije in najboljše pogoje pri uvajanju v način našega proizvodnjega dela.
LITERATI GLASBEMKI FILMSKI DELAVCI FILO-ZOFI EKONOMISTI ARHI-TEKTILIKOVNIKIIPD.
uredništvo revge Problemi — magazin
vabi sodelavce in vse, ki bi se s svojim načinom dela in izraza radi vključili v novi koncept magazina.
Sestanek bo v ponedeljek, 21. decembra, ob 17. uri v uredni-štvu revije Problemi, Soteska 10 — (za restavracijo Koper v Gra-dišču).
UREDMŠTVO PROBLEMOV - MAGAZIN
Zato nismo skoparili tudi pri stimulativnem delu in pri nagradah za obvezno prakso ali za honorarno delo naših bodočih štipendistov. Saj pri tem ne računamo le na enosmemi tok, torej ne te da podjetje daje študentom, marveč tudi v nasprotni smeri — diplomanti vračajo podjetju. Po perspektivnem pro-gramu in srednjeročnem planu bo tovarna ,,Ziraj" znatno povečala obseg dejavnosti, za kar bo seveda potrebovala nove strokovne kadre. Zato se je odločQa za 14 mladih stro-kovnjakov, ki bodo morali že med študijem spoznati način in organizacijo dela v tovarni. Tako bodo morali študentje sami hoditi vsak mesec po štipendije v podjetje, kjer bodo vsakič imeli krajše razgovore z vodilnimi uslužbenci o aktualnih problemih v podjetju. Redno bodo morali opravijati tudi obvezno prakso, za kar bodo seveda primerno nagra-jeni. Tako bo tovama pridobila 14 strokov-njakov, ki bodo že dodobra seznanjeni s pro-izvodnim delom in z možnostmi, ki jih bo podjetje pripravljeno nuditi, ko se bodo vključUi v proizvodnji proces."
Tako stališče kolektiva je Sindikat Mest-nega sveta pozdravil in obljubil, da bo po-magal pri posredovanju štipendij zavrnjenih kandidatov drugim kolektivom. Prav gotovo si ob tem vsi želimo, da zgled ,,Zmaja" ne bi ostal osamljen. Tako prizadevanje delovnih kolektivov ne pomeni le neke kratkoročne rešitve ,,socialnih problemov študentov", marveč pomeni predvsem zrelo, dolgoročno načrtovanje kadrovske politike v podjetjih, kar ima lahko le pozitivne posledice v pri-hodnosti. Prepričan sem tudi, da, če bi za zdaj žal še osamljeni primeri, postali splošna praksa v delovnih organizacijah, mladi stro-kovnjaki ne bi več tako množično prodajali svojih sposobnosti in znanja v inozemskih tovarnah.
(Seveda pa nas najbolj zanima usoda po-sredovanih prošenj za štipendije.)
MIRO KONČINA
14
za ukinitev cenzusov
(ZBOR      ŠTUDENTOV      AKCIJSKEGA ODBORA POLITlCNE TRIBUNE)
V prizadevanju. da bi študijsko posojilo postalo splošna pravica vseh študentov z dve-ma poglavitnima funkcijania: zagotoviti sle-hernemu študentu minimalne materialne po-goje za ekonomsko samostojnost in pa izrav-nati objektivno pogojene velike socialne raz-like med njirrri. so dali študentje na zadnjem zboru na Fakulteti za arhitekturo precej kri-tičnih pripomb na politiko štipendiranja in dajanja posojil.
Grajali so ravnanje Republiške izobraže-valne skupnosti. da je blokiral del razpisanih štipendij s tem. da jih ni razdelil. Študentje niso sprejeli motivizacije, da je treba dati študentom pedagoških smeri prednost pred drugimi ter da je potrebno ustvariti dolo-čeno rezervo v štipendijskem skladu za na-slednje leto ker da zaradi stabilizacijskih ukrepov sklad ne bo imel takšnega priliva sredstev kot doslej. Prav tako je bilo postav-Ijeno vprašanje, zakaj ni bilo dovolj prijav za študentska posojila. Študentje so zavrnili trditev, da je večina študentov ljubljanske univerze materialno dobro preskrbljen in po-sojila ne potrebujejo. Postavili so zahtevo za revizijo kriterijev za pridobivanje štipendij in
posojil in predlagali ponovni razpis za neraz-deljene štipendije oz. posojila.
Zahtevali so ukinitev cenzus dohodka in cenzus ocen pri kriterijih- za štipendije in za posojila. Prvo so utemeljili s tem, da upravi-čenost na štipendije in posojila ne bi smela biti ,,pravica revnfli' temveč splošna pravica vseh študentov, vendar bi razdeljevali dife-rencirano, po premoženjskem stanju štu-dentov. Torej dohodek ne bi smel biti limita, temveč regulator. Sklicevali so se na prakso gospodarskih in drugih organizacij, ki rav-najo po zelo različnih kriterijih in ne postav-ljajo rigidne meje pri pogojih glede premo-ženjskega stanja prosilca. Upoštevajoč, daje Sklad Republiške izobraževalne skupnosti postal glavni štipenditor in dajalec posojil in da z uspehom skuša napraviti red v dajanju materialne pomoči študentom, ne bi smel postavljati meje nadaJjnjem razvoju. V na-sprotnem bi tudi ves pozitivni učinek Druž-benega dogovora lahko obrnil proti intere-soni študentov.
Pri zahtevi za ukinitev cenzusa ocen so študentje ugotovili da je materialna stimula-cija za študij (preko ocen) nesprejemljiv. V bistvu pomeni to neke vrste izsiljevanje, ka-tera ne bi smela obstajati dandanes niti pri starših do svojih otrok-študentov. Razen tega otroci revnih staršev ter študenti iz go-spodarsko slabših regij in slabših srednjih šol praviloma ne dosežejo visokega poprečja ocen, torej s to politiko se nadaljuje že prej začeta negativna socialna selekcija, kar pa ni-kakor ne more biti naš cilj. BiH so izraženi tudi pomisleki do institucije izpita in dajanje ocen. Izpiti in ocene v današnji obliki so za-
starele metode še bolj zastarelega sistema po-uka na univerzi. Če pretvorimo negativne ocene od 1 do 5 v šibe, pozitivne od 5 do 10 pa v privlačne nagrade, lahko nazorneje raz-mišljamo o taki vrsti vrednotenja. Tudi po-men izpitov in vrednost ocen zelo variirata od fakultete do fakultete, med generacijami na isti fakulteti, med izpitnimi roki in so odvisni od zelo različnih okoliščin. Štu-dentje so znali povedati primere o množič-nem ,,pokolu" pri nekaterih izpitih, pa tudi o nenavadni popustljivosti v določenih pri-merih do ,4uftarošev".
Ni dvoma, da so zahteve študentov o uki-nitvi obeh cenzusov upravičene zlasti še spri čo toliko in toliko neizkoriščenih štipendij in posojil, čeprav verjamemo, da je mogoče zagovarjati tudi nasprotno, kar pa za štu-denta ne more biti sprejemljivo. Seveda brez konkretnega predloga, kakšni naj bi bili novi kriteriji, tudi te naše zahteve ostanejo eno-stranske in le nepopolna kritika stanja. Ven-dar si drugačnih kriterijev brez nasveta peda-gogov, sociologov in drugih strokovnjakov ne bi upali predstavljati/
Končno bi bilo potrebno vzeti premislek tudi zahtevo študentov o podaljšanju obeh razpisov, s takimi ali milejšimi kriteriji. Se-veda pri tej zahtevi ne bi smeli računati le na parcialni in trenutni učinek, temveč je po-trebno težiti k bolj dolgoročnim ciljem. Potrebno bi bilo pokazati več zanimanja tudi za druge probleme in materialnega stan-darda študentov ter ne nazadnje tudi za ma-terialne probleme fakultet.
JK
tvoje jutro, odšel si in te je
g 1 a s b a vrnila© zaniha v vetru molcra veja.
tritisoč svetov se s^r eo
es
prihaoamo:
plastična misel, električni ljudje......
tvoj razum, gnijoči hrošc v nasih visokofrekvenčnih naprstnikih
KA| JE TO »FREAKING OUT
(Frank Zappa pojasnjuje)
,,Freaking out" je proces, s katerim od-vržeš zastarele in omejujoče standarde miš-ljenja, oblačenja in socialne etike zato, da izraziš ustvarjalno razmerje do svoje okolice
in celotne socialne strukture. Manj senzibilni označujejo nas, ki smo takšen način mišlje-nja izbrali, za ,,freaks'\ od tod pojem ,,freaking out".
Na kolektivnem nivoju se to, kadar se dva ali več ,,freaks" zberejo in se ustvarjalno \z-
razijo (z glasbo ali plescm na primer), sploš-no imenuje ,,freak out". Sodelujoči, že osvo-bojeni nacionalno-soci ttnega suženjstva, oblečeni v najprimernejš i oblačila, se izka-žejo kot skupina,   kakorl i li se že izrazajo.
Tako imenovani Neznani Lcteči Prcdmeti, ki jih jc vcdno več, prista;ajo na našem planetu vsak dan v čedalje vcčjcm štcviln. Ti objckti pa sploh ne bi smeli biti ncminiraii kot ,,neznani". Mogoče so včasih res bi \ nezna,ii,danes pa riso več, ne mo- rcjo in ne sm jo biti. V njih so NAŠI PRIJATELJI.
 V vrtinča ih viharjih nczavednosti vsak dan ko-municirajo ljudmi. Vsi do scdaj obstajajoči mediji, pa naj bodo ,,vroči" ali ,,hladni" (po Mc Luhanu) *e razodevajo kot popolnoma ncustrezni, pa čcprav sc tehnološko (tehnično) vsak dan razvi-jajo k popolnosti. Nikoli pa nc bodo popolni. Zdi sc, da tchnika nc morc ustvariti mcdija, ki bi res-nično nudil popolno komunikacijo, medija, ki bi bil rcsnično ,,vroč".
Komunikativni kontakt, ki bi bil rcsnična ko-munikacija, se nam odmika prav po zaslugi tehno-logije oziroma zaradi nje. To ni poziv naj sc usta-vijo vsc tchnološke raziskave, to jc poziv naj sc komuniciranjc izvaja prcko novega mcdija. Novi mcdij je prcd nami in v NAS SAMIH, ni pa šc dcfiniran. Ko se bo naša zavest razširila, sc bo ta medij pokazal sam od sebc. UFOčakajo. UFOpri-čakujcjo, da se jih bomo zavedh.
Anglcški pojcm za ,,oddajanje" prcko radia je BROAD-CASTING. Novi medij, ki sc pojavlja, bi lahko označili kot BRAIN-CASTING (brain = možgani). Komunikacija prcko tcga mcdija jc stvar razširjenc zavcsti. V ljudch jc potrcba po vcdenju, zato je trcba VEDETl, nc pa vcrjcti. VEDETI mo-ramo, da nas UFO obiskujejo, nc samo vcrjcti. Po-trebno je VEDETI za novi medij, sc ga ZAVE-DATI in ga uporabljati. Potrebno sc jc ZAVEDATI transubstanciacije.
UFO ne nosijo strahu, kcr niso ncznanost. Vc-deti moramo za njih in ne bomo sc jih bali. Človek sc boji stvari, ki jih nc pozna tcr jih zaradi tcga malikuje. Ampak mi VEMO za UFO, to jc tisto.
Nobeno pisanje ali govorjcnjc o UFO nc more biti strašljivo, razburljivo, šokantno ali izzivajočc. UFO je tu, z nami, vsak dan bolj. Vedenjc o UFO jc začetck.
Om!
Mir! Mir! Mir!
TOMAŽ KRALJ
V noči mcd 2. in 3. avgustom 1965 se deset-tisoči ameriških državljanov stali ob cestah ob svo-ijih avtomobilih, na ulicah pred svojimi Jhišami, v parkih, na mostovih in drugih ugodnih mesfih ter opazovali fascinirajoč prizor v zraku.
Od Južnc Dakote do mehiškc meje in prcko njc so legioni očividccv opazovali formacije svetlobnih telcs, ki so lctale sam in tja. Nekateri očividci so izjavili, da so objekti spreminjali smer letenja pod pravim kotom. Včasih so se javljali posamično. Ne-kateri so bili v vclikih višinah in so se hitro spuščali navzdol. Nckatcri so bili precej nizko in so se z velikimi hitrostmi poganjali navzgor.
Včasih je kakšen izmed objektov zastal in obleb-del za nckaj sekund; prav to je omogočilo 14-let-ncmu dečku iz Tulse, Oklahoma, da je lahko zelo dobro fotografiral cnega izmed njih.
Prcbivalci Tulse so nekaj ur opazovali takc čud-ne pojavc na ncbu, ki jih z vso gotovostjo lahko imcnujcmo UFO.
21. aprila 1889 (izjava, ki jo je dal pod zakletvo Alcxander Hamilton, farmar iz mesta Le Roy v Kansasu):
,,Prejšnji ponedeljek okrog 10.30 zvcčer nasje prcbudil hrušč, ki ga je povzročala živina. Vstal scm, mislcč, da moj buldog počenja kakšne ne-umnosti, ko pa scm prišel do vrat, sem zaprepaden vidcl, kako se zračna ladja počasi spušča v mojo ogrado za živino, približno 200 metrov od hiše.
Poklical scm hlapca in sina, zgrabili smo sekire in stckli proti ogradi. Medtem se je ladja počasi spuščala doklcr ni bila približno 10 metrov nad tlcmi. Približali smo se ji na približno 40 metrov.
Ladja je obstajala iz cnega velikega dela v obliki cigare, dolgega mogoče 100 metrov, pod njim pa je bila pritrjena kabina. Notranjost je bila razsvetljena in vse sc je lcpo videlo - šest najbolj čudnih bitij, kar scm jih kdajkoli vidcl, je sedelo v kabini. Ble-bctali so med seboj, mi pa nismo mogli razumeti niti besede.
Takoj ko so nas opazili so vključili nek neznan izvor cnergije, veliko kolo turbine s premerom 10 mctrov, ki je bilo pritrjeno pod ladjo in se je za-čclo vrteti. Ladja se je vzdignila lahno kot ptica. Ko je bila približno 100 metrov nad tlemi, se nam je zazdelo, da sc je ustavila in oblebdela nad dvo-lctno junico, ki je divje rikala v ogradi. Ko smo prišli do nje, smo vidcli rdečkasto vrv, debelo pri-bližno pol inče, ki je bila z vozlom pritrjena na njeno ovratnico in je segala prav do ladje. Poskušali smo junico rešiti iz žičnate ograde kamor se je zapletla, to pa je bilo nemogoče, zato smo razre-
žali"zice.~Po tem se je Iadja z junico vred počasi dvignila in izginila proti sevcrozahodu.
Naslednjcga dne sem izvcdel, da je Linck Thomas tistega dne našel kravjo kožo, nogc in glavo na svoji njivi, približno 3 do 4 milje zahodno od Le Roya. Ko sem po žigu ugotovil, da je bila krava moja, scm šel domov. Ampak vedno kadar sem hotel zaspati, scm zagledal tisto prekleto stvar, njcne velike luči in grozno posadko. Ne vem, ali so bili hudiči ali angeli, vsa moja družina pa je videla ladjo in nočemo imeti z njo nobenega posla več."
Zvečer 9. dccembra 1965 je sijoč, rumenkast ali oranžno-rdcč objckt letel prcko Illinoisa, Južnega Michigana, scvcrne Indiane, in Ohia in končno cksplodiral v veliki višini nad mcjo med Ohiom in Pcnnsilvanijo. Tisoči ljudi so kasnejc izjavili, da so videli blesk - ali objekt - ali pa cno in drugo. Večina jih je istočasno poskušala sporočiti svoja opažanja ljudcm, ki sc ukvarjajo z ufologijo.
Zvečer 12. novcmbra 1962 so na tovorni ladji argentinskc vojnc mornarice Punra Medanos doži-veli pravo zmcdo zaradi prisotnosti zelo velikega neiiidetificiranega letečega objekta, ki je spremljal ladjo v oddaljenosti približno 1 milje. UFOje bil okrogel, premikal pa se je brezšumno, s kon-stantno hitrostjo.
Ko se je približal tovorni ladji, so magnctni kompasi čisto ponoreli in postali popolnoma ne-uporabni za navigacijo. Skiivnostni objekt je do-segel to iz oddaljenosti približno 1 milje.
Ko je UFO izginil, so se komapsi vrnili v nor-malno stanje. Komandant flote je takoj preko radia poslal popolno poročilo glavnemu koman-dantu, ki je ukazal takojšnjo preiskavo. Ponovna raziskovanja niso odkrila nobenjh napak v kom-pasih in tako izključila možnost, da bi to nena-vadno začasno okvaro povzročila podmornica ali letalo konvencionalnega tipa. Uradni aigentinski predstavniki so izjavili, da je bila poškodba posle-dica približevanja neindetificiranega letečega ob-jekta (UFO).
 = UNIDENTYF1EDFLY1NG OBJECTS
(neznani leteči predmeti)
16