Bera.
Spisal dr. Rudolf pl. Andrejka, c. kr. okrajni komisar. (Nadaljevanje. — Glej stran 29d. in nasl. lanskega letnika.)
IV. Predmeti in mere dajatve.
Bera je realnemu bremenu podobno javno breme posebne v r s t e,') ki bremeni običajno na vfaranem posestvu, izjemoma pa izvira iz posebnih pravnih naslovov. Bero sploh le razumemo, če si preuočujemo vedno in povsod, da je bera, — eden izmed zadnjih pojavov nekdanjega patrinionalnega gospodarstva, — nastala v njem in ima na sebi še dandanes vse znake naturalnega gospodarstva. Ko so .se župnije ustanavljale, je bilo skrbeti tudi za vzdržavanje dušnih pastirjev. V to svrho so jim ustanovniki odme-nili predvsem zemljišča, poleg tega pa tudi tiste dohodke, ki so jih v onih časih sami Imeii, namreč: desetino, bero in tlako.
Tu tiči glavni vzrok vseh težkoč in kolizij. Vedno težje je namreč spraviti to zastarelo tvorbo premaganih gospodarskih dob v soglasje z napravami, običaji in nazori sedanjega časa, ki temelji na bistveno drugačnih, deloma tudi nasprotnih gospodarskih načelih. Zato je tudi državni zakon iz 1. 1849. izrecno poudarjal, da je treba beroodkupiti, ker si je bil zakonodajalec že tedaj svest velikih težkoč in kolizij, ki utegnejo nastati, če ostane bera v tedanji obliki ohranjena. Raditega se je tudi v letih 1871—1882 skušalo po vseh kronovinah z deželnimi zakoni pospešiti odkup bere; ta prizadevanja pa so se le v malokaterih deželah posrečila, v nekaterih kakor na Kranjskem pa je odkup bere iz prvotno zgolj gospodarskega prizadevanja sčasoma postal politično geslo, klic po odpravi bere pa bojni klic, ki še danes razburja duhove.
Ni namen te razprave podati natančnejšo sliko o tem. kako so se razvijala ta prizadevanja po odkupu bere, omeniti jih je bilo le toliko, kolikor je bilo potrebno za ložje razumevanje te tvarine.
1) Po prof. Bernatziku (.Offentliche Sonderlasf).
Bera.
Bera v splošnem pomenu besede obsega dolžnosti do ijotovih storitev in dajavev, po največ v pridobninah, redkeje v denarju. Bera v denarju je navadno le relutum za dajatev, ki se v sedanjem času vsled premenjenih gospodarskih razmer ne more več odrajtovati tako n. pr. za sir (Kasegeld). Dajatve pa so seveda po geografični in klimatični različnosti krajev zelo različne. Storitve obstoje v delu za preskrbo prirodnin, ki je zelo podobno nekdanji grajski tlaki, n. pr. v dolžnosti pokositi in nakladati seno, dovažati drva, trgati grozdje itd. Od dajatev je najbolj razširjeno in najbolj običajno odrajtovanje v žitu: pšenica, rž, oves, ajda, koruza itd., fižol, repa, krompir, potem vino, mošt ali grozdje, nadalje maslo, jajca, sir, predivo itd., slednjič seno, drva itd.
Po teh različnih predmetih so tudi mere dajatve različne. Te mere so še vse iz starih časov, kakor n. pr. merniki, bokali, polov-njaki, funti, sežnji, kopice, povesma. Na te mere se dandanes ljudje vedno manj spominjajo in nemogoče je skoraj te mere, ki so v vsaki deželi drugačne, izčrpno sestaviti ali jih celo obvladati.^)
Lažji preglednosti naj služi sestava vseh važnejših dajatev, mer in uteži, ki so veljali, odnosno še veljajo, pri beri na Kranjskem; a tudi za to deželo je to le nekako ogrodje; za spopolnitev tega ogrodja naj informirani krogi priobčevalcu te razprave naznanijo bero, ki je v župnijah (občinah) navadna, po meri in kakovosti.
2 i t o (pšenica, rž, oves, ajda, proso, na Notranjskem (n. pr. v Vremah, v Trnovem) tudi fižol, koruza in krompir se meri po starih (Schaffel), vaganih (Metzen), mernikih (Merling), bokalih (Mass), poličih (Halbe) in maselcih (Seidel). Te mere so pristne sta-roslovenske, kar je razvidno tudi iz imen. Njih razmerje je sledeče^): 1 star = 2 vagana = 4 mernike = 64 bokalov; 1 vagan = 2 mernika = 32 bokalov; 1 mernik = 16 bokalov = 32 poliče v. Po današnji meri je 1 mernik — 30 • 74 1, 1 bokal ali firkelj — 1- 92 1, 1 polič = O • 96 1, 1 maslec = O -48 1.
') Zato je ministrstvo za bogočastje in nauk z odloitom z dne 12. avgusta 1880 št. 12.425 odredilo, da morajo dušni pastirji, ki imajo pravico do bere, te stare mere preračuniti v veljaven (metrski) sestav mer in uteži in sicer bodisi, kadar vložijo napovedi, bodisi kadar prosijo za iztirjanje bere.
2) Za te podatke se zahvalim preč. gospodu knezoškofijskemu kancelarju Viktorju Steska.
Bera.
Vino (mošt) se meri po polovnjakih (Halbstartinfass), vedrih (Eiiiier), bokalih (Mass). poličih in maselcih. Razmerje je sledeče: 1 polovnjak = 5 vedro v = 2C0 bokalov, 1 vedro — 40 bokalov ^ SO poličev, 1 vedro = 56 • 589 1, 1 bokal = 1-4147 1.
Drva se merijo po sežnjih (Klafter) in čevljih (Fuss): 1 seženj = 6 čevljev = 1- 896 m, 1 meter = 0-527 sežnjev.
Maslo in s i r se merijo po funtih in lotih in brez ozira na težo po hlebčkih: 1 funt =-= 32 lotov     0-56 kg.
S e n o se meri po kopicah, stotih in funtih: 1 kopica = 2 stota, 1 stot (cent) = 100 funtov = 56 kg.
Predivo se meri po funtih in lotih, vrhutega pa brez ozira na težo po povesmih (Bund): 1 funt = 32 lotov = 55 kg, 1 povesmo »Spinnhaarwicklein« (se ne označuje več po teži).
Pri d r v i h za kurivo (Brennholz) se razlikuje še d r v a-r e n j e (dovoz drv). Tu velja kot mera 1 voz ali peljaj (1 Fuhre), pri čemur je pa razlika v ceni, če gre za voz trdega ali mehkega lesa, navadni ali gorski voz (Gebirgsfuhre).
V. Opravičeni.
Navadno je opravičen bero terjati župnik ali njegov namestnik, nadalje kaplan, tudi cerkovnik in organist, časih učitelj, zadnji pa le kot historična reminiscenca na čase, ko sta bila pojma cerkovnika iu učitelja še nerazdružna. Po teh različnih upravičencih se imenuje tudi bera različno, kakor: župnikova, kaplanova, cerkovnikova bera itd. Navadno je upravičen bero terjati vsakokratni župnik, kaplan ali cerkovnik, brez ozira na osebo. So pa tudi slučaji, v katerih je bera določena posebni, individualno označeni osebi, navadno na podlagi zasebnopravne listine. Kako se deli kompetenca v teh primerljajih, smo že zgoraj označili. Za to poglavje naj bo ugotovljeno sledeče:
Kadar zahteva bero lastni župnik, kaplan ali cerkovnik, bo v sporih kompetentno pristojno glavarstvo, kadar se pa odrajtuje bera kakemu cerkvenemu funkcijonarju izven farne zveze, bo običajno kompetentno redno sodišče. Ta ugotovitev je važna, ker se večkrat zgodi, da dajejo posestniki še posebno bero cerkvenim funkci-jonarjem onih fara, iz katerih se je njih sedanja fara svojedobno izločita, ali katerim so bili svojčas podložni. Taka Bera ima, ne glede na njen historičen izvor, pač le še značaj prostovoljne bere.
1*
Bera.
VI. Zavezanci.
Bera je zemljiško breme (Orundlast), torej jo označuje pasestvo') ne pa oseba. Dolžnost bero odrajtovati je torej -- izvzemši že zgoraj navedene slučaje in primere — od osebe neodvisna in zadene vedno onega posestnika, v čegar lasti je z bero obremenjeno posestvo. Vsled tega se bera tudi podeduje ter preide pri prodajah od prejšnjega lastnika na sedanjega kupca, ne da bi se moralo to v kupni pogodbi izrecno poudarjati ali v zemljiški knjigi zabeležiti.
Kaj tedaj, če se posestvo vsled kupne pogodbe, izvršila, dedovanja ali drugih pravnih opravil razdeli na več delov? V tem slučaju je veljala do predkratkim praksa, da so vsi pravni nasledniki (kupci, dediči itd.) delov prvotnega posestva solidarno zavezani celo bero odrajtovati, tako da mora vsak od njih, čeprav je le lastnik enega dela prejšnjega celotnega posestva, odrajtovati bero celega posestva upravičenemu cerkvenemu funkcijonarju, ki ima pravico, izbrati si izmed vseh teh pravnih naslednikov enega, ki mu je najbolj po volji, ta naj se o tem regresira pri ostalih zavezancih.
To načelo je izraženo še v ministrskem ukazu z dne 8. februarja 1886 št. 9041 ex 1885. Od tedaj pa je bila praksa upravnih oblasti ta, da se je pri odprodaji zemljiških delov ali celo pri parceliranju celega zemljišča bera, ki jo je preje dajalo celo posestvo, naložila onemu posestniku, ki je imel del posestva s h i š o. — Ta posestnik je bil opravičencem in oblastvom nasproti odgovoren za pravilno dajatev bere ter je moral poleg tega še preračuniti, koliko bere odpade na druge ter izterjati na te spadajoče zneske. Seveda se mu ni niti prvo, niti drugo posrečilo. Tako je težilo vse breme taktično na onem delu, na katerem je stala hiša, najsi je bil še tako majhen ali celo najmanjši. Vsled te prakse je prišlo do tega, da se je pri parcelacijah oni del zemljišča, na katerem je stala hiša, navadno ceneje prodajal, ker se je uvaževalo javno breme, ki ga je navadno težilo.
') V tem oziru se pri dajatvi bere razlikujejo celozemljani (Ganzhubler), polzemljani (Halbhubler), maselčarji (Viertelhiibler, polmaselčarji (Achtelhiibler), kočarji in gostači (jHausler und Innleute). Pripomniti je še, da dajejo zemljaki in maselčarji bero v prirodninah, kočarji in goslači pa v denarju, kar sledi iz agrarnega značaja bere.
Prednačrt pa najnovejša vladna predloga za preosnovo kaz. prava.       5
Ta praksa je bila za oblastva in opravičene cerkvene organe zelo prijetna, ker se jim ni bilo treba brigati za težkoče, ki se pojavljajo pri v.saki razdelitvi posestva, ampak so prepustili poizvedbe po velikosti in donosu odkupljenih delov in po načinu, kako naj se bera razdeli, raje posestniku.
Tej krivični praksi je napravilo upravno sodišče 1. 1900 konec z razsodbo, da ob prodaji ali razkosanju posestva niso solidarno zavezani vso bero odrajtovati oni, ki so si posamezne kose tega posestva pridobil i.*)
Iz te razsodbe sledi jasno, da so sedanji lastniki posameznih kosov prejšnjega posestva dolžni bero odrajtovati pro rata p a rte, torej le toliko, kolikor odgovarja pridobljenemu delu. Ker pa opravičenec zahteva celo bero slej kot prej in ker se je ne more več enemu posestniku naložiti, je postalo potrebno v slučaju delne ali celotne odprodaje posestva tudi bero primerno razdeliti.
Kako naj se to zgodi? Praksa je tu šele v povojih in silno različna. ; (Dalje prihodnjič.)