V'



- I- ' « ,




f 1







VEČERNICE

1900

r  V-/ Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu

52. zvezek

Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu

pouk in kratek čas.

Slovenske

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

-H 52. zvezek, i-

V Celovcu.

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja.

1900.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

1 ^ 0^000  324 //

Nehvaležen sin.

Povest. Spisal Mal o grajski.

e mi je živo pred očmi stari Kovaček, dasi počiva
že nekoliko let pod zemljo, in zdi se mi, kakor
bi ga bil še včeraj videl iti skoz vas, počasi, pre¬
mišljeno, z upognjeno glavo, v roki debelo palico, a črez
ramo beraško malho.

Sem ter tja je postal malo, pocepetal z nogami, za¬
mrmral nekaj sam s seboj, pa se začel zopet pomikati
naprej ....

Kovaček ni bil navaden berač. Nekaj častitljivega je
imel na sebi, in na prvi pogled si mu poznal, da ni sam
zakrivil svoje usode, da so ga temveč nezasluženo doletele
trde izkušnje. Ljudje so tudi drugače ravnali z njim, nego
s kakim postopačem. Kamor je prišel, so ga radi spre¬
jeli, in malokdaj se je zgodilo, da bi bil brez daru zapustil
kočo, pri kateri se je zglasil. Baš za to pa se tudi ni
prepogosto vračal v jedno in isto hišo, kajti na kup ni
spravljal, ampak je bil zadovoljen, da je imel le sproti za
vsakdanjo potrebo.

Kar je bil doživel, ni bilo baš nič posebnega, kajti
nehvaležnost otrok se nahaja, žal, pogosteje, nego bi bilo
želeti; vendar pa sem jaz njegovo povest vselej rad po¬
slušal, in zdi se mi vredna, da jo zapišem ter otmem po¬
zabljivosti.

I.

Lepo posest je imel Kovaček svoje dni: njiv, trav¬
nikov in gozdov, kolikor jih spada k pol zemljišču, čedno,
zidano hišico brez dolga, a v hlevu dobro rejeno živinico.

1 *

4

Oženil se ni bil bogato, zato pa je dobil v hišo pošteno in
pridno ženico, ki se je trudila ter delala noč in dan. Kjer
je žena pridna in ni mož zapravljivec, se že tudi na kmetih
izhaja. Tako se tudi Kovačku in njegovi družinici ni go¬
dilo slabo, in kadar je bila letina malo bolja, je cel6 lahko
dal kaj na stran ter prihranil za slabejše čase.

Bog mu je bil dal dva otroka, oba fantka. Starejšega
so bili krstili za Petra, mlajšega za Janezka. Oba sta bila
sicer zdrava in čvrsta, vendar pa je bil mlajši dokaj lepši
in bistroumnejši, in akoravno je imel oče oba dečka jako
rad, se mu je srce kar nehotč bolj nagibalo k Janezku.
Pa tudi mati je kazala to slabost. Janezek je bil vselej in
povsod prvi, in marsikaj se je njemu izpregledalo, kar se
njegovemu bratcu ni. To pa je bila napaka, ki je neugodno
vplivala na odgojo obeh otrok. Starejši je začel kmalu
opažati, da merijo stariši večkrat z dvojno mero, in začel
je postajati nekako tih in potuhnjen, mlajšega pa je delala
ravno zavest, da velja pri stariših več, nego njegov starejši
bratec, trmoglavega, oblastnega in ošabnega.

Razlika med dečkoma se je pokazala še bolj, ko sta
začela hoditi v šolo. Janezek je kmalu nadkrilil v učenju
vse druge otroke. Posledica tega pa je bila, da sta bila
oče in mati poslej še bolj ponosna nanj, in da sta mu še
rajši pregledala vsako nerodnost ter ga razvajala sploh v
vsakem oziru. Ponos starišev radi njegove nadarjenosti pa
je bil popolnoma upravičen, kajti vzbujal je pozornost tudi
njegovih učiteljev. Navzlic temu pa bi Kovaček svojega
sina ne bil šolal naprej, ko bi ne bil nekega dne stopil
gospod kaplan v njegovo hišo ter ga nagovoril tak(5-le:

»Kovaček, kaj pa mislite vendar s svojim mlajšim
fantom? Kar se je mogel naučiti v domači šoli, se je na¬
učil, in treba bo, da ga daste kam drugam. Janezek je
umna glavica, in škoda bi bilo, če bi ostal kmet in bi
samo gnoj kidal, pa zemljo oral!«

Kovaček ni bil v mali zadregi radi tega obiska in teh
besed. Gospod kaplan je bil sicer prijazen človek, ki je
prilično rad nagovoril tega ali onega, in tudi z njim se je
bil že nekolikokrat pomenil, ko sta se bila srečala, toda
na njegovem domu še ni bil nikoli.

Kovaček se ozre najprej po sobi, in videč, da je
dokaj nereda, kakor je to sploh v kmetskih kočah ob de¬
lavnikih v navadi, zardi malo; nate') pa odpre skrinjo,
poseže po svojo nedeljsko kamižolo in jo obleče kar vpričo

5

gospoda kaplana, da bi bil tako vsaj sam nekoliko dostoj-
nejši za sprejem odličnega gosta. Vse to je trajalo nekaj
minut, in zdaj še le je imel toliko zbrane svoje misli, da
je odgovoril:

»Eh, kaj naj pa storim z njim? Kmet je res revež
in večen trpin, pa kaj hočemo, če nismo rojeni za drugega!«

Kovaček je dobro vedel, kam merijo kaplanove be¬
sede, in dele so mu jako dobro, toda potajil se je nekoliko
in se delal nevednega. Gospod kaplan pa je odgovoril na
njegove besede:

»Za kaj je kdo rojen, ne more vedeti nihče naprej.
To ve sam Bog, ki nas je ustvaril. Toda ako vidimo,
da je Bog naklonil komu talent, moramo pač misliti, da
ga je namenil za kaj višjega ... In kakor sem že rekel,
vaš Janezek ima bistro glavico, in lahko rečem, da mu ga
v celi šoli ni para .. .«

»Tisto je že res!« poseže Kovaček vmes, premagan
od te hvale. »Pomislite, kaj je nekoč ta paglavec storil,
ko je bil komaj pet let star. Jaz in žena sva imela s
hlapcem in deklo nekega popoldne opraviti na polju, otroka
pa sta bila sama domd. Kar stopi tuj človek v hišo in
začne stikati po omarah. Starejši deček zbeži, Janezek pa,
ta frkavec mali, vam skoči v vežo, vzame burklje, se po¬
stavi pred hišna vrata, kakor bi hotel onemu ubraniti, da
bi zbežal, ter jame kričati: „Oče, brž doli iz izbe, brž doli,
nekdo je v hiši!“ Ko je tujec to slišal, je mislil, da je res
kdo domd, in jo je hitro popihal. Svoj živi dan ne po¬
zabim, kako nam je pravil to, ko smo se bili vrnili domu.
— Govoril je prav po otročje: „Vzel sem bulklje, tekel
pled vlata in sem lekel: Oče, blž doli, blž doli, nekdo je
v hiši!“ Tako je pravil. Hahaha, ali ni to dosti za ta¬
kega otroka?«

Kovaček se je bil popolnoma izpozabil, in če se je
hotel spočetka potajiti, je zdaj do cela izdal svojo slabost.
Gospod kaplan, ki ni slutil, da je Kovaček tako ponosen
na svojega sina, je nekoliko osupnil, vendar pa je rekel:

»No, vidite, to vse kaže, da je jako vzbujen, in zatč
bi dejal, da ne bi bilo napačno, če bi ga dali v šolo. Vsaj
poskusite z njim! Tako revni niste, da bi vas ugonobili
stroški, ki jih bodete imeli prvi čas z njim. Ce se bo
učil, bo vse dobro, in pomagal si bo kmalu sam. Ako pa
črez jedno ali dve leti izprevidite, da fant noče tako, kakor
bi bilo želeti, no, potčm ga vzemite zopet domu, ali pa ga

6

potaknite, in to bi bilo morda še boljše, v kako trgovino;
kar se navadi v šoli, mu ne more škoditi! Da bi ga silili
k učenju, ako bi ne kazal veselja do njega, za to tudi jaz
nisem. Ni dovolj, da ima človek talent, ampak imeti mora
tudi veselje do učenja in pa priden mora biti. Sicer pa
trgovec dandanes tudi nekaj velja. Če ne bo drugače,
izročite starejšemu kmetijo, mlajšega daste pa h kakemu
trgovcu.«

Tako je govoril gospod kaplan, in Kovačku so se
zdele njegove besede jako pametne, ali dasi je v srcu
sklenil, ravnati se po njih, vendar ni naravnost pritrdil,
ampak je rekel:

»Bom videl, kako bo. Taka stvar se mora preudariti
na vse strani; sicer pa lepa hvala za dober svet!«

Ko je bil gospod kaplan pri Kovačku, gospodinje ni
bilo domd. Bila je šla na vodo nekaj perila izpirat. Ko
se je vrnila, vstopil se je njen mož pred njo, in sicer ne¬
koliko bolj pokončno, nego je bila to njegova navada, ji
zrl nekoliko časa molčč v obraz, tako da ga je že hotela
vprašati, kaj to pomeni, potčm pa ji je začel praviti, ka¬
kega gosta so imeli, in kaj ga je privedlo k njim. Za¬
molčal ji ni nobene besede o vsem pogovoru, nazadnje je
pa še pristavil:

»No, stara, kaj praviš ti k temu? Ali bi ne bilo lepo,
ako bi imeli kdaj gospoda pri hiši?«

Ona pa si pokrije s predpasnikom obraz, si obriše
solze, ki so ji od veselja silile v oči, ter vzdihne:

»To bi bilo preveč sreče za našo hišo. Vendar, če
je božja volja tako, pa poskusimo!«

S tem je bila stvar odločena. Precej drugi dan po
tistem se je podal Kovaček h gospodu kaplanu ter pove¬
dal, kaj sta sklenila z ženo.

Gospod kaplan je pohvalil Kovačka, da je sprejel
njegov svčt. Obljubil mu je, da mu pojde kolikor mogoče
na roko, ter mu velel naposled, da naj pošilja odslej dečka
vsak dan k njemu, da ga bo nekoliko pripravljal za
mestne šole.

In tako je zahajal Kovačkov Janezek poslej dan na
dan s knjigami v roki v župnišče, in kdor ga je videl,
vsakdo je rekel:

»Iz tega pa bo nekaj!«

Starišem pa je po tihem utripalo srce veselja. To
veselje se je Kovačku sicer nekoliko izhladilo, ko je vprašal

7

nekoč gospoda kaplana, kako se Janezek uči, pa je dobil
v odgovor:

»Glavico ima dobro, to se ne dd tajiti. Toda pridnost
ni zmeraj jednaka. Enkrat se nauči vse do pičice natanko,
drugič pa se mi zdi nekako površen. No, pa je treba po¬
misliti, da je še otrok, in da postane z leti resnejši. Bolj
neljubo pa me je zadelo to, da si je hotel pomagati parkrat,
ko se ni bil naučil vsega, z lažjo in me je izkušal prepričati,
da sem mu bil odmeril manjšo nalogo, nego je bilo res!«

Te besede so Kovačka dokaj potrle, toda gospod
kaplan, to videč, ga je zopet potolažil, rekoč:

»No, zaradi tega pa ne smete še obupavati. Jaz vsaj
mislim, da se kaj takega ne prigodi več, kajti posvaril
sem ga, in zdelo se mi je, da ga je bilo sram, in da se je
kesal. Vsekako vas to ne sme ostrašiti. Ko pride fant
do pravega izpoznanja, se že iznebi teh napak, in ker ima,
kakor sem rekel, zares dobro glavico, ne dvomim, da vam
bo delal veselje.«

Tako je ostalo pri prvotnem sklepu.

II.

Kovačkov Janezek se je od tistihdob, ko je bil začel
zahajati h, gospodu kaplanu, jako čutil. Rad se je pobahal
pred svojimi vrstniki, da pojde v mesto v šolo, in pristavil
je pri taki priliki vselej: »Žgancev mi tam ne bo treba
jesti, kakor domd!« To je vzbujalo zavist pri drugih dečkih;
posebno neprijetno pa je zadela ta hvala vsakokrat njego¬
vega starejšega brata, kadar ga je slišal se tako ponašati.

Sploh je postajal Janezek oblastnejši od dne do dne,
tako da sta ga morala oče in mati, akoravno sta mu tako
rada prizanašala, vendar le večkrat posvariti. Toda taka
svaritev pri njem nikdar ni dosti izdala. Saj je opazil, s
kakim veseljem je počivalo tudi tistikrat očetovo oko na
njem, ko ga je ošteval; materi pa se je itak zibal vedno
zadovoljen smehljaj okoli usten, naj je uprla kadarkoli
vanj svoj pogled.

Tisti dan, ko je bilo treba odriniti v mesto, pri Ko-
vačku ni bilo malo beganja in letanja. Mati bi bila dala
svojemu Janezku najrajši celo kaščo s seboj. Vedno zopet
se je spomnila na kaj, kar mu je hotela položiti še v skrinjo,
tako da se je odhod bolj in bolj zavlačeval. Pri tem pa
si je neprenehoma brisala solze in včasih se je prav v
resnici razjokala. Ko jo je mož tolažil, mu je odgovorila:

8

»Oh, pusti me! Ti ne veš, kako težko mi je pri srcu!«

Ali jo je težila le ločitev od ljubljenega otroka tako,
ali pa ji je dopovedovalo srce, da to ne bode na srečo hiši,
sama ni znala. Pa tudi Kovačku samemu je bilo nekako
tesno pri srcu. Toda moški se laže zataji, nego ženska,
in prikrival je skrbno, kar se je vršilo v njegovem srcu.
Ko je bilo naposled vse opravljeno in je bil fant že na
vozu, stori z bičem še križ pred konjem, potčm pa sede
poleg fanta in požene. Pri sosednjih hišah so povsod
stali ljudje in gledali za vozom. Kovaček je imel svoj
pogled uprt na konja in se je delal, kakor bi nikogar ne
opazil. Janezek pa se je samozavestno oziral okoli ter
se nasmehaval.

Prva leta, ko je imel Kovaček svojega sina v mestu,
ni imel ravno vzroka, pritoževati se na njega. Učil se je
dobro, in med počitnicami se je lahko izhajalo z njim.
One slabe lastnosti, ki so bile izkalile v njem, še niso bile
dozorele popolnoma. Mogoče, da bi se bilo obrnilo še vse
na bolje, ko bi bila oče in mati vsaj zdaj postopala bolj
strogo proti njemu. Pa kako bi ga bila mogla strahovati,
ko se je tako pridno učil! V prvi, drugi, tretji latinski šoli
je bil vedno med prvimi. Takemu otroku se že sme od¬
pustiti kak prestopek, tako vsaj sta mislila Kovaček in
njegova žena. Fant pa je napredoval ne samo v starosti,
temveč tudi v sa mogla vnos ti, ošabnosti in odurnosti.

Oče in mati sta se še le izpametovala, ko je začel na¬
zadovati tudi v šoli. V četrti šoli je bil padel hkrati za
mnogo nazaj. Kovaček ni štedil ne truda, ne denarja in
peljal se je vsakega pol leta enkrat do njega. Pri tisti
priliki je stopil vselej tudi do profesorjev, da je vprašal,
kako je z njegovim fantom, akoravno se mu je zdela taka
pot jako sitna. Prejšnja leta se je vračal vselej zadovoljen
od njih, zdaj pa je ta in oni zmajal z glavo ter rekel:

»Fant je nadarjen, samo lahkomiseln je. Tudi grde
razvade ima. Poglejte, morda pa v njegovem stanovanju
ni vse v redu.«

Na počitnicah doma pa je postajal mladi študent čim¬
dalje neznosnejši. Niti z očetom, niti z materjo ni več rad
govoril. K večjemu kak »da« ali »ne« je bilo še spraviti
iz njega, a še tistikrat, ko je izgovoril to besedico, je gledal
v stran. Tudi doma ga je vedno manj trpelo, in prišlo je
naposled tako daleč, da je hodil le še jest in spat domu,
drugače pa se je potikal vedno okrog. Izogibal se je

9

vseh domačih, kakor bi mu bili na potu. To pa jih je
tem bolj žalilo, ker ga tuji ljudje niso mogli prehvaliti,
kako prijazen je z njimi. Bilo je čudno, da je kazal svoj
napuh zdaj ravno starišem in bratu nasproti.

Kovaček se je mnogo trudil, da bi navezal sina ne¬
koliko bolj na domačo hišo, a zaman. Izpraševal ga je
večkrat prijazno, skoro ponižno, če je bolan, ali če potre¬
buje česa, toda on mu je dajal vedno jeden in tisti odgovor:

»Ne bodite sitni in pustite me pri miru!« Tak je
ostal svojim starišem nasproti odslej ves čas, ko je obiskoval
srednje šole. Kak drug bi bil vesel, če bi ga bil obiskal
oče v mestu, njemu pa tudi to ni bilo prav, in dal je nekoč
prav jasno razumeti očetu, da mu je ljubše, ako ne pri¬
haja. Kovaček pa, kakor je bil dober, vendar ni bil jeden
tistih, ki bi se bil metal za kom. »Ce ni tebi na tem, da bi
me videl,« je rekel sam pri sebi, »pa meni tudi ne sme biti!«

In pustil ga je od tistihdob v miru.

III.

Nove skrbi so se pri Kovačku pričele, ko je bil sin
skončal osmo šolo.

Oče in mati bi bila za ves svet rada vedela, kaj na¬
menjava, in kam se je odmenil. Toda sin je molčal, in
onadva si ga nista upala vprašati, ko je zmeraj tako osorno
gledal okoli sebe.

Polovica počitnic je bila že minila, a vedela sta še
ravno toliko, kakor prvi dan, ko je bil prišel domu. To
jima je bilo tem neprijetnejše, ker so ju neprenehoma iz¬
praševali ljudje, kam se bo obrnil študent, pa jim nista
mogla dati nikakega odgovora.

Se bolj kot Kovačka je gnala njegovo ženo radoved¬
nost, da bi bila zvedela sinovo skrivnost. Naposled se ni
mogla več vzdržati in se je odločila, da ga vpraša.

Bilo je nekega dne pri južini. Dijak je sedel zmeraj
sam zdse pri svoji mizi in jedel zmeraj kaj boljšega, nego
drugi. Oče in mati sta vpoštevala, da se je bil navadil v
mestu na boljšo hrano, in ga nista hotela siliti, da bi bil za¬
jemal z družino iz jednoiste sklede. Akoravno ni dobival
vsak dan mesa, je bilo pa zmeraj kaj takega na vrsti, kar
mu je šlo v slast. Na mizo mu je pa mati sama nosila.

Tisti dan mu je bila napravila neko jed, katero je
posebno rad imel. Brez dvojbe se mu je hotela prikupiti,
da bi tem laže izvabila iz njega odgovor, ki si ga je želela.

10

Z vidnim veseljem je gledala, kako pometa s krožnika, in
ko je bil do malega že pojedel, ga nagovori:

»Ali ti je dišalo? Bala sem se, da bi ne bila pre¬
malo osolila . . .«

Uboga ženica ga je pač nagovorila, kakor ga je v
svoji preprostosti vedela in znala. Njemu pa to ni bilo
po volji. Celo se mu zgubanči nad obrvmi, in takoj jame
počasneje jesti.

»Je že dobro, že!« odgovori osorno.

»No, saj boš jedel kmalu zopet bolje,« nadaljuje mati,
ki je hotela na vsak način doseči svoj namen. »Kakor
pravijo, imajo v lemenatu dobro hrano.«

Te besede pa so sina hudo razjarile. Kakor bi ga bil
kdo uščipnil s kleščami, odskoči s svojega sedeža in odvrne:

»Kaj meni mar, kako hrano imajo v lemenatu!« Mati
ostrmi, vendar še reče:

»I jaz sem slišala, da pojdeš v lemenat! Vsaj ljudje
govorč tako!«

»Kako pa morejo ljudje govoriti kaj o tem?.

Komu pa sem jaz pravil kaj ? ... Pa saj vem, kaj namerjavate!
Vedeti hočete, kam se mislim obrniti! Iver pa vam je
preveč sitno, vprašati naravnost, izkušate po ovinkih za¬
dostiti svoji radovednosti! No, da vas ne bo še naprej
skrbelo, vam povem, da mene lemenat nikdar videl ne bo!«

To je bil za ubogo ženo, ki je živela leto za letom
v nadi, da bode njen sin kdaj mašo bral, hud udarec.
Obrnila se je naglo v stran, zbežala v čumnato in se tam
bridko razjokala.

Kovaček sam pa ni bil tako zel6 zavzet za semenišče,
kakor njegova žena, akoravno bi bil tudi najrajši videl,
če bi si bil sin izvolil duhovski stan. Toda mislil si je:
naj postane, kar hoče, .samo da si bo pošteno služil kruh.
To ga je pa vendar hudo jezilo, da je bil sin z materjo
tako oduren. Stopil je bliže k njemu in mu rekel:

»Z materjo, mislim, bi lahko malo drugače govoril.
Saj ni tvoja dekla.«

Sina je ta opomin nekoliko osupnil.

»Naj bi me pa naravnost vprašali, če me imajo kaj
vprašati, a ne na tak način!« odgovori bolj z zamolklim
glasom.

Kovaček je bil po dosedanjih izkušnjah nekoliko
iznenaden, da ni sin tudi nad njim precej vzrojil. Toda
zvedel je kmalu, kje je bilo iskati vzroka temu. Ker je

11

»

»

»

»

»

»

»

»

že enkrat s sinom govoril, hotel je pozvedeti tudi on, kake
misli mu rojijo po glavi. Sicer pa ga je tudi skrb za si¬
novo prihodnjost silila k temu, da ga je vprašal:

V semenišče torej ne pojdeš?«

Nak!« bil je kratek odgovor.

I kaj pa boš potem?«

»Na Dunaj pojdem!«

Ali hočeš mar postati dohtar?«

Da, dohtar!«

Kakšen? Ali zdravniški, ali jezični?«

Jezični, če ga hočete že tako imenovati!«

Kako pa boš izhajal? Saj veš, kaj pravijo: Kdor
hoče na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj! To pa menda
vendar ne pojde, da bi šel brez trebuha na Dunaj.«

»Doslej ste mi vi pomagali!«

Kovačku se je dobro zdelo, da je sin to pripoznal.
»Ahh, zdaj te imam!« si je mislil in pripomnil:

»Glej, glej, ali vendar še veš to? Pa si postopal tako
proti meni in materi, kakor bi ti ne bila storila še nikdar
nič dobrega!«

»Eh ....  mati so včasi sitni! Kaj veste vi! Moja
glava je polna drugih mislij, in ni mi mogoče, govoriti
zmeraj v o tem, o čemur bi oni radi!«

Stulil je zmeraj mater naprej, dasi z očetom ni bil
nič drugačen. Tem bolj pa je temu rastel pogum, da bi
mu povedal svoje mnenje. Nadaljeval je torej:

»Tvoje misli bi ti ne smele nikoli izriniti spomina
na četrto zapoved božjo iz glave, in nikdar bi ne smel
pozabiti, kar si dolžan starišem!«

»Saj tudi nisem pozabil!«

»O pač, pač, drugače bi ne bil mogel biti tak! Toda
pustiva zdaj to, in povej mi rajši, kako si misliš poma¬
gati. Upaš li, da dobiš kako podporo na Dunaju?«

»Pozneje že; od začetka pa mi bodete morali poseči
vi malo pod rame.«

»Koliko pa misliš, da boš potreboval?«

»Tri do štiri sto goldinarjev najmanj, kajti Dunaj ni
Ljubljana. Ravno prej ste namignili sami, kako drago je
na Dunaju.«

Kovaček osupne prvi hip. Da bi bilo treba šteti
toliko, tega ni pričakoval. »Sin, ti zahtevaš dosti,« od¬
vrne. »Tri do štiri sto goldinarjev ... to je lep denar.
Nimam jih kje na strani, in če ti jih hočem dati, moram

12

jih vzeti na posodo. S tem pa pride dolg v našo, do zdaj
še precej trdno hišo. Sin, sin, ali ne bi šlo to kako drugače?«

»Ni mogoče, oče!«

Kovaček je čul črez dolgo zopet enkrat besedo ,oče £
iz sinovih ust. Skoro proseče se je glasil sinov odgovor,
in pogledal ga je bil pri tem tako prijazno, kakor že davno
ne. Kovačku se je omehčalo njegovo itak nikoli pretrdo
srce. Saj ga je imel še vedno jako, jako rad!

»Janezek,« mu reče z dobrosrčnim glasom, »vse
storim za te, kar le morem, ampak gledi, da boš tudi ti
zahteval od mene samo toliko, kolikor mora biti. Saj veš,
da je kmet revež! V potu svojega obraza si prisluži vsak
novec. Dokler gre vse po sreči, se še izhaja, ali Bog nas
varuj kake uime! Toča naj enkrat pobije, pride naj bo¬
lezen v hišo, ali pa v hlev, pa je vse narobe! Pomisliti
moraš tudi, da imaš brata, ki je starejši od tebe, ki se že
od mladih nog trudi za hišo in ima torej tudi pravico za¬
htevati, da mu zapustim domačijo brez velikih bremen!
Če že mora biti, naj bo v božjem imenu! Denar bom dobil,
saj toliko imam še kredita! Rajši bi seveda videl, da bi
šel v semenišče, kjer bi bil z vsem potrebnim preskrbljen.
Toda če ne čutiš v sebi poklica za duhovski stan, ne silim
te. Vem, da sila ni nikjer dobra. Tvoja sreča mi je zelč
pri srcu. Pojdi torej, kamor te žene srce, samo pameten
bodi in Boga se boj! Varuj se slabe druščine, katere je
neki v velikih mestih jako dosti, in pa to izkušaj, da se
postaviš kmalu na lastne noge! Gledi, da dobiš čim prej
kako podporo, ali pa, da si sam kaj prislužiš, kajti dolgo
bi te jaz ne mogel podpirati. S tremi sto goldinarji boš
jedno leto nemara izhajal, ali v jednem letu si pa tudi
lahko že kaj preskrbiš, da te meni ne bo treba tudi še
nadalje zalagati.«

»Oh, v jednem letu postane marsikaj drugače!« po¬
seže sin vmes, vesel, da je bil oče tako hitro pripravljen,
preskrbeti mu denar, potčm pa še pristavi samozavestno,
prepričevalno:

»Le ne bojte se nikar! Kakor hitro si bom mogel
pomagati sam, ne bom nadlegoval vas. Sicer pa vzamem
vse, kar mi daste, itak le na posodo od vas. Tudi če me
podpirate vse štiri leta, ne izgubite ničesar. Povrnem vam
vse z obrestmi vred. Lepo vas prosim: saj če sem enkrat
odvetnik, ali tudi če vstopim v cesarsko službo, bom imel
vendar kmalu toliko, da povrnem tistih par stotakov!«

13

»Le gledi no, da bo tako!« odgovori Kovaček zado¬
voljen. Sinove besede so mu dele dobro, in stari ponos
se ga je loteval.

»Kdaj pa misliš oditi?« ga še vpraša. »Saj mislim,
da je še dovolj časa, ali ne, da ti preskrbim denar?«

»Mudi se tako ne,« odgovori sin, »vendar pa bi bilo
dobro, da bi odpotoval nekoliko prej na Dunaj; kajti zdaj,
ko še ni vseh dijakov tamkaj, dobil bi laže in bolj po ceni
stanovanje, pa tudi kak zaslužek bi se zdaj nemara laže
dobil. Prosil bi vas torej, da bi preskrbeli kolikor mogoče
kmalu denar.«

»Potrpi do nedelje,« pripomni oče. »V nedeljo bo čas,
da stopim do Bregarja. On, mislim, da mi ne odreče posojila.

. . . Kaj pa, ali misliš vzeti ves denar ob jednem s seboj ?
Ne bi li bilo morda boljše, da ti pošljem vsak mesec nekaj ?«

»Oh, kaj bi si delali sitnosti s pošiljanjem!« odvrne
sin. »Kar vse vkup vzamem s seboj, pa je! Saj je vse
jedno, če je shranjen denar pri vas, ali pri meni! Ge sem
bil toliko pameten, da sem izvršil osmo šolo, bom vsaj
tudi vedel, kako mi je ravnati z denarjem.«

»Kakor veš!* pritrdi oče dobrohotno, potčm pa gre
tolažit mater, ki je še vedno ni bilo na izpregled. Dobil
jo je še vedno jokajočo v čumnati, a pogovarjal jo je to¬
liko časa, da se je naposled sprijaznila tudi ona z mislijo,
da gre sin na Dunaj.

IV.

Kovaček je storil, kakor je bil obljubil sinu. Precej
prihodnjo nedeljo se je podal po krščanskem nauku k Bre¬
garju, s katerim sta bila prijatelja, in o katerem je vedel,
da ima denar. Ko mu je bil po raznih ovinkih razodel,
kaj ga tišči, in komu misli dati denar, pomolči Bregar ne¬
koliko, potčm pa vpraša resno:

»Kovaček, si li pa tudi premislil dobro, ko si se od¬
ločil, dati sinu toliko denarja skupaj?«

»Eh, kaj se meniš!« odgovori Kovaček ponosno.
»Moj sin je pameten in ve dobro, kako mu je paziti na
denar. Tisto pošiljanje vsak mesec je sitno in tudi brez
stroškov ni. Najbolje je torej, da vzame fant denar s seboj!
Ne, ne, to me ne skrbi, da bi denarja ne obrnil prav!«

»Tvoja glava, tvoj svčt!« pripomni Bregar, vzame
ključ od svoje omare in gre po denar. Vrnivši se, položi
pred Kovačka tri stotake in reče:

14

»To imaš! Bog daj, da bi ti dosti zalegli, in da bi ti
prinesli večje obresti, nego jih boš plačeval ti meni!«

»I saj res!« povzame Kovaček. »Koliko pa boš ven¬
dar zahteval obrestij?«

»Toliko, kolikor bi zahteval od vsakega prijatelja —
po pet od sto! . . . Mislim, da ni preveč!«

»I kaj bo preveč!« odvrne Kovaček zadovoljen, da
mu je bil Bregar ustregel tako drage volje, in še vpraša:
»Kdaj bomo pa dolžno pismo delali?«

»Za to je pa še čas!« reče Bregar. »Kadar nanese pri¬
lika, pa te pokličem! Nič se ne bojim, da bi me opeharil.«

Kovaček ga še lepo zahvali, pa odide.

Sin ga je vprašal še tisti večer, ali je dobil denar.
Ko mu je oče to potrdil, začne mu praviti, da je dobil od
nekega sošolca pismo, v katerem mu naznanja, da odide
že drugi dan z doma. »Zmenjena sva,« je nadaljeval, »da
odpotujeva skupaj na Dunaj, in tako ne preostaje drugega,
nego da se odpravim tudi jaz že jutri na pot. Sešla pa se
bodeva v Ljubljani.«

Očetu se ni videlo to pripovedovanje nič kaj verjetno,
in nič mu ni kaj ugajalo, da sili sin tako z doma. Vendar
mu ni hotel ugovarjati, ampak je rekel, da je njemu tudi
prav tako, če ni drugače.

Kovačkov študent je sicer rad lenaril in dolgo spal,
a drugo jutro po tistem je bil že na vse zgodaj na nogah.
V tem, ko je oče napregal konja, da bi ga potegnil do že-
leznične postaje, spravil je on naglo vse svoje reči skupaj,
poslovil se na kratko od matere, ki je, kakor še vselej pri
slovesu, bridko jokala, podal bratu roko, ne da bi ga bil
pogledal v obraz, in n a tč je skočil na voz. Ko se je oče
še nekaj obotavljal, reče mu nevoljno:

»Dajte no že, dajte! . . . Tako se odpravljate, kakor
bi hoteli v Pariz!«

Poznalo se mu je, kako težko čaka, da bi bil že z doma.

Med potjo sta oče in sin precej dolgo molčala. Očetu
se ni zdelo potrebno izpregovoriti, ker je bil denar še v
njegovih rokah in si je mislil: če ga boš hotel imeti, boš
že odprl usta! Pa tudi razjarilo ga je bilo, da se je sin
s tako lahkim srcem odpravil z doma. Tebi ni dosti ne
na očetu, ne na materi, da s takim veseljem odhajaš v svet,«
je rekel sam pri sebi in nevoljen zrl pred se.

Poslopje na postaji se je že videlo, ko izpregovori sin.
čemeren in srdit, da mu oče ni dal denarja sam od sebe, rekoč:

15

»Kje je pa denar? Mislim, da je pametneje, da mi ga
daste že med potjo, nego da bi na postaji vpričo ljudij ba¬
hato odpirali tisto svojo mošnjo!«

»Da bi se bahal, mi ne hodi na misel,« odgovori Ko-
vaček sinu; »tudi se nimam s čim! Ali naj se baham mar
z dolgom, ki sem si ga nakopal na glavo radi tebe ? Tudi,
ako bi ti izročil denar še le na postaji, storil bi to že tako,
da bi se ljudje ne spogledovali. Saj bi stopila lahko malo
na stran, ali ne? Da ti pa denarja do zdaj še nisem dal, je
vzrok ta, ker si še pomišljam, bi li ti dal vse ob jednem, ali ne.
Bojim se namreč, da ne bi bilo to tebi in meni na škodo!«

Te besede so sina osupnile. Glas, s katerim je zdaj
odgovoril, je bil takoj mehkejši.

»Oh, pojte, pojte!« reče nekoliko boječe: »Saj vendar
nisem otrok! Povedal sem vam že, zakaj je najbolje, ako
mi daste ves denar skupaj. Prav čisto nič se ni treba bati.«

Oče ga pogleda ostro in reče:

»Ali ti smem zaupati? Ali mi ne boš trosil denarja
brez potrebe? Veš, tri sto goldinarjev je dosti denarja, ali
pa tudi malo, kakor se vzame. Dosti zame, ki ti ga moram
dati, a malo zate, če ga ne boš obračal dobro, in če ne
boš znal varčevati. Denar je okrogel in steče hitro izpod
palca. Na.enkrat ga ne bo, če ne boš pazil.«

»Ne delajte si vendar nepotrebnih skrbij!« odvrne sin.
»Saj si lahko mislite, da bom varčeval. Tudi jaz vem, da
tisto, kar mi mislite dati, ni mnogo, in ko bi vedel, da
vzmorete več, prosil bi vas gotovo za več. Drugi dijaki
porabijo na Dunaju najmanj tisoč goldinarjev vsako leto.
Toda jaz, ki nisem bogatašev sin, moram biti zadovoljen
z manjšim. Da bom moral gledati na vsak novčič, vem
sam prav dobro, in odveč je, da mi to še priporočate.«

Ta sinov odgovor je bil Kovačku zopet po godu.
»Saj ima vse jedno razum,« je mislil sam pri sebi.

Prišla sta bila do postaje. Stopivši z voza, odpre Ko-
vaček listnico ter izroči s tresočo roko sinu denar. »Pa
gledi, da bo to zadnje, kar si zahteval od mene,« mu reče.

Sin spravi vesel stotake. Ker je bil vlak ravno pri¬
sopihal, stisne v naglici očetu roko, in predno se je ta
prav zavedel, je on že sedel v železničnem vozu. Oče je
čakal, misleč, da se mu sin še kaj pokaže, a hlapon za¬
piska, in vlak oddrdra, ne da bi se bilo sinu zdelo vredno,

ozreti se še enkrat po njem.

Žalosten in potrt se je vračal Kovaček domu.

16

V.

Pri Kovačku so dan na dan pričakovali poročila od
sina, a zaman. Oče in mati sta oba hudo trpela vsled si¬
nove brezobzirnosti, a dasi sta brala drug drugemu z obraza,
kaj ju teži, sta vendar molčala. Kmet, ki je navajen križev
in nadlog, ne toži rad. Samo enkrat, ko ji je bilo le pre¬
hudo, je vprašala Kovačkovka svojega moža:

»Ali nisi dobil še nič pisma?«

On pa se je nevoljen obregnil:

»Kaj vprašuješ to? Veš, da bi ti ne bil zamolčal, če
bi ga bil dobil.«

In odslej je vladal zopet molk.

Tekel je že tretji mesec odtlej, ko je bil sin odšel,
a nobenega glasu ni bilo še od njega. Kovaček se je bil
sprijaznil že z mislijo, da mu sin sploh ne bo pisal, ko ga
sreča neko nedeljo, vračajočega se iz cerkve, pismonoša
ter mu izroči pismo, rekoč: »Z Dunaja!«

Ako bi kdo mislil, da se je Kovaček razveselil tega
pisma, motil bi se. Ne, ustrašil se ga je, kakor bi slutil,
da mu prinese kako neveselo novico. In res, ko prečita
pismo, mu zastane kri po žilah. Sin mu je naznanil, da je
denar, katerega mu je bil dal s seboj, izgubil že med potjo,
če mu ni bil cel6 ukraden.

»Ljubi oče, vi ne veste, kako sem nesrečen, in v kakih
stiskah sem,« tako je pisal. »Saj si morete misliti, kako
sem živel ves ta čas tukaj na Dunaju brez vsakega beliča.
Od začetka mi je pomagal tisti moj prijatelj, ki sem se
vozil z njim, in tudi nekateri drugi znanci so me malo pod¬
pirali, toda le toliko, da ravno od lakote umrl nisem. Od
dne do dne sem odlašal, sporočiti vam svojo nesrečo, ker
sem vedel, kako hudo zadene to tudi vas. Napravil sem
tudi nekoliko dolga, katerega moram plačati. Ge nočete,
dragi oče, da vzamem vsega hudega konec, ali da obupam,
pošljite mi nemudoma toliko, kolikor ste mi dali s seboj,
kajti draginja je tukaj še mnogo večja, nego sem si mislil.
Odslej bom že vedel, gledati na denar. Sicer pa naj vas
to ne boli preveč. Vi ne izgubite ničesar. Vse vam povr¬
nem do zadnjega beliča. Ne odlašajte pa nikar. Ce ne do¬
bim v kratkem ugodnega odgovora od vas, storim konec
svojemu življenju.«

Tako nekako se je glasilo tisto nesrečno pismo.

Kovačku se je vrtelo v glavi. Ves je bil zmeden.
Ljudje so hodili v gručah mimo njega, a on jih je komaj

17

opazil. Postajal je na cesti, in vedno zopet je čital pismo,
kakor bi ne verjel sam sebi, in kakor bi hotel prisiliti
tiste vrste, da mu povedč kaj drugega, veselejšega.

V tem ga dojde Bregar, ki mu je bil posodil onih
tri sto goldinarjev, pa njegov sosed Ižanec, suh, nadušljiv
starec, ki je bil na glasu velikega oderuha.

Ko vidi Bregar pismo v Kovačkovih rokah, mu reče:

»No, tebi piše pa gotovo fant z Dunaja! Kako se ima
kaj tamkaj?«

Kovaček se je spomnil, kake pomisleke je imel Bre¬
gar tistikrat, ko mu je bil posodil denar, zoper to, da bi
dal fantu toliko denarja s seboj; zato ga je bilo zdaj sram
povedati, kaj se je zgodilo. Potaji se in odgovori na kratko:

»Piše, da je zdrav.«

»No, potem je pa že dobro!« reče Bregar. »Zdravje
je prvo na svetu. In če takov fant ne piše nič drugega, je
gotovo znamenje, da se mu ne godi slabo-Pa z Bogom!«

Bil je prišel do svoje hiše in je zavil domu. Kovaček
pa in Ižanec, ki sta imela na drugem koncu vasi hiše, sta
šla še naprej skupaj.

Kovaček ni bil kdo ve kako velik prijatelj Ižančev,
a sinova novica ga je tiščala tako, da mu je začel tožiti
svoje težave. Storil pa je to nekoliko tudi iz tega vzroka,
ker je vedel, da ima Ižanec denar, in se je malo nadejal,
da mu morda on pomaga iz stiske. Da pomaga sinu, od¬
ločil se je bil takoj, akoravno je nekoliko dvojil, da bi
bilo vse tako, kakor mu je pisal. A ker je bil zmeraj tako
nekako čuden, se je bal, da bi si kaj ne prizadel.

Ižanec pa je takoj vedel, kam pes taco moli. In prišel
mu je s svojimi besedami sam naproti, rekoč:

»To je nesreča! Pa kaj se hoče? Drugega ne kaže,
nego da pošlješ fantu denarja, kolikor ga potrebuje. V
tujem mestu ni, da bi ga puščal brez pomoči, če ne, si res
še kaj prizadene.«

»To je ravno,« odvrne Kovaček. »Toda kje naj do¬
bim denar?«

Ižanec si odkašlja, pomolči nekoliko, kakor bi pre¬
mišljeval nekaj, potčm pa obstane, upre vanj svoje drobne
sive oči in ga vpraša:

»Imaš kaj dolga?«

»Tri sto,« odvrne Kovaček odkritosrčno ter še pri¬
stavi: »Toda upam, da poravnam še letos ta dolg. Ce ne
bo drugače, prodam jednega konja, in na drug način

Večernice. 52. zv. 2

18

morda tudi še prištedim par goldinarjev, da z njimi zmanj¬
šam dolg.«

Ižanec pa, kakor bi mu vse to ne bilo nič mari, vpraša:

»Komu pa si dolžan?«

»Bregarju, ki je šel ravnokar od naju,« odgovori
Kovaček.

Ižanec pomolči zopet, potčm pa reče:

»Imeti na dve strani dolg, je pusto. Jaz sem izterjal
te dni nekaj dolga pri ljudeh, pri katerih denar ni bil
varen. Tebe poznam, da si poštenjak kakor jaz, zato ti
rad posodim. Pridi v sredo popoldne k meni. Dam ti to¬
liko, da vrneš Bregarju, in pa da pošlješ fantu, kolikor
potrebuje.«

Kovaček je o Ižancu zmeraj čul, da je oderuh in
slepar, toda njegova ponudba mu je prišla tako prav, da
se zdaj ni brigal za tiste govorice; kajti Bregarja bi si
nikakor ne bil upal več prositi na posodo. »Ljudje govorč
zmeraj več, nego je res, in kadar terja upnik nazaj, kar je
posodil, je dolžnik zmeraj pripravljen, podtikati mu slepar¬
stvo.« Tako se je tolažil ter se podal napovedani dan
k Ižancu.

Ko vstopi v hišo, je bilo že vse pripravljeno: črnilo,
papir in pisač, katerega Kovaček ni poznal, in katerega
mu je Ižanec kot »gospoda iz trga« predstavil.

»Torej šest sto, kaj ne?« ga nagovori Ižanec, ko se
je bil vsedel za mizo.

»I ... če si tako dober!« potrdi Kovaček.

»Precej bo, precej,« reče Ižanec in pomežikne pisarju,
češ, da naj začne pisati. Le-td uboga, Ižanec pa potegne iz
skrinje veliko listnico, jo odpre ter začne odštevati denar.
Odštel je natanko šest sto goldinarjev, in Kovaček se je
čudil, da si ni odtegnil že naprej obrestij, kakor je slišal,
da je njegova navada. Vpraša ga torej:

»Po koliko boš pa zahteval obrestij?«

»Eh, v kaj bi že zdaj izpraševal po obrestih,« odgovori
Ižanec. »Čakaj, da poteče leto, potčm se brigaj za to. Saj
mi morda v kratkem zopet vrneš; kaj bi se torej menila
o obrestih, katerih ti morda še plačati ne bo treba. Za¬
upajmo malo drug drugemu! Saj smo vendar kristjani, pa
ne Židje!«

Kovaček je bil človek, ki je o ljudeh zmeraj rajši
dobro mislil nego slabo. In tako je imel tudi Ižanca tisti
trenutek za svojega prijatelja in velikega dobrotnika.

19

Pisač je gledal pazno, ko je štel Ižanec denar, in
predno je začel pisati, je ponovil nekolikokrat:

»Torej šest sto!«

Tem manj je mogel Kovaček slutiti kaj hudega.

Ko je bilo pismo končano, prečita isto pisač, ga po¬
rine proti Kovačku in reče:

»Pa še sami prečitajte, če hočete!«

Kovaček pa je mislil, da bi bil to znak nezaupanja
in žaljivo, če bi pismo še sam prečital, zato odvrne: »I kaj
bi prebiral še enkrat; saj sem slišal, kaj je zapisano!«

Nato podpiše brez pomisleka pismo ondi, kjer mu je
pokazal pisač. Ižanec pa je hotel na vsak način, da dolžno
oismo podpišeta še dve priči, zatč je poklical dva hlapca,
d sta se podkrižala, ker pisati nista znala, ne da bi bila
vedela, čemu se je to zgodilo.

Ižanec je nato spravil dolžno pismo, Kovaček se je
pa napotil z denarjem domu. Bil je vesel, da bo s tem
poravnal dolg pri Bregarju ter rešil življenje svojemu Ja¬
nezku. Pri tem pa si je mislil: »Saj teh šestih sto ne bo
treba vrniti meni, vrnil jih bo on!«

Sinu je poslal precej drugi dan zahtevanih tri sto
goldinarjev, Bregarju pa ni vrnil dolga, kakor bi bil slutil,
da mu bo kmalu za drugo reč treba denarja. In rčs, ni
preteklo štirinajst dnij od tistega, ko je zadela nesreča za
nesrečo Kovačkovo hišo. Najprej sta mu postala hkrati
oba konja v hlevu smrkava. Vzel ju je konjederec. Ker
pa gosposki ni bil naznanil o pravem času bolezni, so ga
še kaznovali povrh. Nekaj dnij pozneje pa je zdrobil v gozdu
jednemu volu hlod noge, tako da ga je moral dati daleč
pod ceno mesarju.

Zdaj niti misliti ni bilo več na to, da bi bil Bregarju
vrnil dolg. Sicer pa je vedel, da je Bregar dobra duša, in
da ga ne bo terjal. Toda nekega večera se priplazi hkrati
Ižanec k njemu in mu pošepeče:

»Ali si Bregarju vrnil tisti dolg?«

»Nisem,« odgovori Kovaček. »Saj menda veš, kako
nesrečo sem imel.«

»Torej potrebuješ še tri sto goldinarjev,« vpraša Iža¬
nec pomenljivo ter upre svoje bodeče oči vdnj.

»E nak, potrebujem jih ravno ne,« odgovori Kovaček;
»Bregar vem, da me zdaj ne bo terjal!«

»Pa čemu biti dolžan na dve strani, ko ni treba!«
ugovarja Ižanec. »Glej, jaz bi razposodil denar lahko na

9 *

20

deset stranij, če bi hotel, a ga nočem. Toda tebi ga rad
dam, ker vem, da je pri tebi ravno tako varen, kakor če
bi ga imel pri sebi domd. Kar pridi zopet k meni, in sicer
pridi v nedeljo popoldne, pa ti odštejem, kolikor potrebuješ.«

Kovaček se ni mogel načuditi ljubeznivosti svojega
soseda. Sel je zopet k njemu, in zopet se je vračal zado¬
voljen s tremi stotaki proti domu.

Zdaj pa ni nič več odlašal, ampak precej drugi dan
je nesel denar k Bregarju. Temu se je zdelo nekoliko
čudno, da mu vrne dolg baš zdaj, ko so ga bile zadele
nesreče; a vendar je bil premoški, da bi ga bil izpraševal,
kje je dobil denar. Ko ga Kovaček vpraša, koliko mu je
dolžan na obrestih, mu odgovori:

»Nič!«

Kovaček je dobil tisto leto še enkrat pismo od sina.
Hotel je imeti še sto goldinarjev in zatrjeval je istotako,
kakor v prejšnjem pismu, da vzame od njega samo na po¬
sodo, in da mu vrne vse do zadnjega beliča z obrestmi vred.

Toda to je bilo Kovačku vendar le preveč. Odpisal
mu je, da ne dobi več denarja na posodo, in sporočil mu
je tudi, kakšna nesreča ga je zadela.

Odslej je bilo tiho, dokler ni prišel na počitnice.

VI.

Kovaček je mislil, da pride njegov sin izstradan, bo¬
lehen in le za silo oblečen domu, ker je v svojih pismih
zmeraj toliko tožil; a bil je lepo rejen in prav čedno oble¬
čen. Prav za prav je bilo Kovačku Jjubše, da je bilo tako,
vendar pa si je mislil na tihem: »Čakaj, odslej pa ti ne
bom verjel vsega tako!« In sklenil je, da ne bo proti njemu
nič več tako radodaren, kakor je bil.

To pot je bil sin med počitnicami z očetom in ma¬
terjo nekoliko bolj prijazen, nego prejšnja leta. Včasih,
zlasti spočetka, se ga je pač lotevala še tista njegova stara
čemernost in odurnost, toda čim bolj so se nagibale počit¬
nice h koncu, tem zgovornejši in prijaznejši je postajal.

Kovaček'je slutil, kak namen ima sinova prijaznost,
a hotel se je držati svojega sklepa ter mu dati le toliko
denarja, kolikor bi se mu videlo neizogibno potrebno. Prvo
leto je bilo tudi res kaj drugega. Od začetka se ni moglo
zahtevati od njega, da bi si pomagal sam v tujem mestu,
in Kovaček si je štel tem bolj v dolžnost da mu po svoji
moči pomaga, ker mu je nekoč gospod notar v trgu pra-

21

vil, koliko njega stane sin na Dunaju. Toda tekom jednega
leta se je lahko ozrl po pomoči, in zato je bil Kovaček za
trdno odločen, da se mu zdaj upre, če bi zahteval preveč
od njega.

Tako je bil prišel zadnji teden počitnic. Kovaček je
pričakoval vsak dan, da se oglasi sin, a ta je odlašal in
odlašal. Nekega večera pa vstopi zopet Ižanec ter začne
vpričo dijaka:

»Zdaj boste gospoda zopet kmalu izgubili, ali ne?«

»Kmalu bo treba odriniti, kmalu,« pripomni dijak.
»Danes teden me najbrž ne bo več tukaj.«

»Eh, na Dunaju mora biti lepo!« izprašuje še nadalje
Ižanec.

»Lepo je, lepo,« potrdi dijak. »Toda živi se pa tudi
težko tam.«

Kovačku se je zdelo, kakor bi bilo vse to dogovor¬
jeno, kajti Ižanec je začel:

»O seveda se živi težko v takem mestu, kakor je
Dunaj! Kaj se menite, toliko ljudij, ki hočejo vsi jesti!
To mora biti draginja! No, pa saj tvoj oče je previden.
On že ve, kaj je treba sinu, kadar se odpravlja z doma.
Ni li res taka, Kovaček?«

Ta .pa odgovori dokaj trpko:

»V tem ti dam že prav, ako praviš, da sem previden.
A baš ker sem previden, ne mislim sinu zopet napolniti
mošnjička tako, kakor sem mu ga bil lani. Se jedno tako
leto, kakor preteklo, pa sem ob svoje premoženje. To ne
gre tako. Imam še jednega sina, za katerega moram skrbeti
... in jaz in mati se naposled tudi ne moreva popolnoma
zapustiti.«

Sinu se zabliskajo jezno oči. Nekoliko pomolči, natč
pa reče:

»Če je taka, kaj pa potčm mislite? . . . Menite li, da
se odpravim kar suh na Dunaj? ... Oh, saj pravim, če
ima človek neumnega kmeta za očeta!«

Te besede pa Kovačka niso malo privzdignile. Ozle-
voljen odgovori:

»Nisem tako neumen ne, gospod sinko, kakor misliš
ti! Neumen sem bil tako dolgo, dokler sem tebi verjel in
sem te zalagal z denarjem, kakor si ti hotel! . . . Zdaj pa
sem se izpametoval. Podpiral sem te jedno leto, in sicer
bolj, nego je bilo v moji moči; s tem, mislim, sem izpolnil
popolnoma dolžnosti, ki jih imam kot oče do tebe! Odslej

22

si pomagaj pa sam, kakor si pomaga sto drugih. Toda ne
razumi me napak. Ko bi mogel, pomagal bi ti od srca rad
tudi zanaprej še. Ker pa ti ne morem, gledi, da si poma¬
gaš sam.«

»Tako . . .!« reče zategnjeno sin in pogleda srdito
očeta. »Zdaj, ko imam jedno leto visokih šol že za seboj,
me hočete pustiti na cedilu! . . . No, če vam je ljubši iz¬
prijen študent pri hiši, nego kak uradnik ali doktor, pa
tudi dobro. Saj učiti se ni nič prijetnega, in moji glavi
se bo prav prileglo, ako je ne bom več mučil in trudil.
Ostanem pa domd, no, če je taka!«

In vsedel se je trdo na klop, kakor bi hotel pokazati
s tem, da noče nič več od doma.

»E kaj bosta takisto!« poseže zdaj Ižanec vmes. »Samo
prepirati se ni treba!... Bodi pameten, Kovaček, in daj
sinu, kolikor potrebuje! . .. No, kaj molčiš? ... Ali bi ne
bilo smešno in grdo, če bi ti ostal sin domd zdaj, ko se
je učil že toliko? Kam pa hočeš z njim? Takov gospod,
kakoršen je tvoj Janezek, ne bo nastiljal kravam, ali pa
kidal gnoja!«

»Saj sem že rekel, da bi mu dal, ko bi imel!« odgo¬
vori Kovaček. »Toda če nimam, pa nimam!«

»Ne bodi, ne bodi tak,« prigovarja Ižanec. »Ali ti
nisem rekel, da dobiš pri meni, kolikor hočeš? Samo reci,
koliko je treba!«

»Saj niti ne vem še, koliko sem ti od prej dolžan,«
odgovori Kovaček. »Obrestij ti nisem še nikakih plačal,
pa tudi še povedal mi nisi, koliko jih boš zahteval. Prav
rad bi videl, da bi naredila že enkrat račun. Tako bi vsaj
vedel, pri čem sem.«

Ižanec začne pokašljevati, potčm pa reče:

»Za račun je še časa dovolj; ne boj se vendar tako!
Ali nismo mar poštenjaki?... Sicer pa...  kaj bi delala
midva račun? . . . Tisto bo itak enkrat vse ta gospod pla¬
čal! .. . Ali ni res?«

»I kaj pak da!« potrdi skoro zaničljivo sin. »Saj jim
pripovedujem vedno in vedno, da jim povrnem vse do
zadnjega beliča, pa si ne dad6 dopovedati. Kaj pa bo sča¬
soma meni, plačati par tisoč goldinarjev! Kot odvetnik si
jih pritrgam v jednem letu lahko. No, in domača hiša, za
katero se tako bojite, bo imela tudi dobro podporo v meni.
Menda je pač pametnejše, da mi daste še nekoliko stotakov,

23

katere vam vrnem z obrestmi vred, nego da me pustite
obtičati zdaj doma, kjer vam bom le v nadlogo.«

Te besede so Kovačka zopet premagale in omajale
v njegovih sklepih. Misel, da bo njegov Janezek kdaj urad¬
nik ali odvetnik, da bo delal čast hiši, in da ji bo tudi v
podporo, ga je preslepila tako, da je dal tudi to pot sinu
več denarja s seboj, nego je bilo pametno. In tako ga je
podpiral odslej ves čas, ko je bil na Dunaju, kmalu bolj,
kmalu manj; a kadar ni imel denarja kje drugje vzeti, ga
je šel iskat k Ižancu. Pri tem pa se je zmeraj tolažil:
»Saj bo vse sin plačal!«

Vendar prišlo je drugače!

VIL

Kovaček je bil jako zadovoljen in je pozabil na marsi¬
katero bridko uro, ko mu je sin po štiriletnem učenju na
Dunaju naznanil, da se mu zdaj ne bo treba več učiti, am¬
pak da bo stopil pri sodišču v službo. Bal se je prej več¬
krat po tihem, da bi sin ne zanemarjal učenja; zatč zdaj
ni bil malo vesel, da se je stvar iztekla srečneje, nego je
pričakoval. V nekem drugem oziru pa je bil pač jako ne¬
ljubo iznenaden. Da bo moral sina tudi po končanih štu¬
dijah podpirati, na to nikdar ni mislil, in bil je kakor oka-
menel, ko mu je sin povedal, da spočetka ne dobi nikake
plače, in da potrebuje zdaj prav za prav še večje podpore,
ker odslej ne more živeti kakor kak dijak, temveč kakor
c. kr. uradnik.

Kovaček je bil vsled tega naznanila jako potrt, toda
kaj je hotel? Zdaj, ko je bil sin res že na svojem cilju,
ga ni mogel pustiti na cedilu. Sicer pa ga je tolažila misel,
da ima sina, ki bo hodil z drugimi gospodi pisat v pisarno.
Ko je odhajal torej v mesto, kjer je imel nastopiti službo,
dal mu je, kolikor je mogel.

K Ižancu pa ni bil šel to pot več iskat denarja. Ta
se je bil nekaj časa sem proti njemu jako izpremenil. Po¬
prej tako vsiljiv, prijazen in sladek, se ga je bil začel
hkrati izogibati, in če je tako naneslo, da sta se srečala,
mu skoro odgovora ni dal na njegov pozdrav.

»Hencaj, kaj pa bo to?« začel je premišljati Kovaček
in občutil je na enkrat strah pred Ižancem. Sklenil je, da
proda par volov ter mu vrne jeden del dolga, meneč, da
odvrne na ta način večjo nesrečo od sebe. Prodal je res

24

voli, a bas tisti dan, ko je hotel stopiti k Ižancu in mu
izročiti denar, pripelje se mu sin iz mesta ter mu pove ves
obupan, da mora stopiti iz službe, ako mu ne da takoj dve
sto goldinarjev. Bil je usodepoln zanj ta sin! To je Ko-
vaček zdaj sam občutil. S trpkimi besedami mu odgovori:

»Ali nisi vendar zadnjič rekel, da ne boš nikdar nič
več zahteval od mene? Ali nimaš nič srca, da tako zlahka
jemlješ od mene denar, ko veš vendar, kako trda mi že
gre? Kaj pa bo iz tega? To vendar ne more iti tako dalje!
Moj Bog, saj moram vendar tudi nase malo misliti in na
mater in brata tvojega! Po naključju imam nekaj denarja;
prodal sem oni dan voli; toda hotel sem Ižancu nekaj
vrniti. Že delj časa me gleda nekako pisano, in bojim se,
da bi mi ne delal kakih sitnostij. Toda če mora biti, in
če te res rešim nesreče, naj bo v božjem imenu! Dam ti,
kolikor imam; vsaj ne porečeš, da nisem storil za te vse,
kar je le bilo v mojih močeh. Toda toliko ti povem, da
bi ti odslej tudi pri najboljši volji ne mogel nič več po¬
magati. Sam si mi rekel, da dobiš v jednem letu plačo.
Kadar se to zgodi, varčuj in gledi, da poravnaš kmalu
dolg, ki je pri Ižancu. Potčm ko bo tam vse v redu, pa
nikar ne pozabi mene, matere in brata! Kmetu gre zmeraj
trda, in prav prileže se mu, če mu pride včasih od kje
kak goldinar, odkoder ga ni pričakoval.«

Sin ni rekel ne bev ne mev, ampak nasmejal se je
takisto nekako čudno, pa je odšel z denarjem, katerega
mu je bil odštel oče.

Nekaj dnij po tistem prisopiha Ižance h Kovačku, raz¬
jarjen in srdit, kakor bi se bil ravnokar prepiral s kom.

»Cas bi bilo, da bi že enkrat najin račun pregledala!«
začne težko sopč.

»I saj sem te že Bog ve kolikokrat prosil za to,«
odvrne Kovaček, »pa si zmeraj odlašal.«

Ižanec si odkašlja, potčm pa nadaljuje:

»E — no, seveda . . . dokler še ni bilo toliko . . .
seveda . . . toda zdaj je druga! . . . Gledati moram, da ne
pridem ob svoj denar.«

»Kako to?« se začudi Kovaček. »Saj menda dolga
ni toliko, da bi presegal vrednost mojega posestva. Sicer
si pa zmeraj trdil, da posojuješ mojemu sinu in ne meni.
Z njim se torej dogovori. Kakor mi je pravil, dobi v krat¬
kem plačo, no in v nekaterih letih ti pač povrne vse, kar
ti je dolžan!«

25

»Ka-a-aj?« razhudi se Ižanec in odpre usta, kakor bi
se mu bile razklenile čeljusti. »Jaz naj bi ostrezal na tisto,
kar bo ostajalo tvojemu sinu od plače? ... Z njim naj se
jaz pogajam? . . . Kaj še! . . . Kaj meni mar tvoj sin! . . .
Pogajaj se z njim ti, ako se hočeš! ... Jaz sem dajal denar
tebi, in ti si podpisoval dolžna pisma. Tebe se torej držim,
in od tebe terjam dva tisoč šest sto petinšestdeset goldi¬
narjev! . . .«

»Kako si rekel?« vzklikne Kovaček. »Dva tisoč šest
sto petinšestdeset goldinarjev, praviš? Si li znorel? Mar
misliš, da si nisem zapisoval, koliko si mi posodil?«

»Kaj pa obresti?« vpraša Ižanec porogljivo. »Pa saj
nisi živel v veri, da sem ti posojeval brez obrestij? Na
glavnici in na obrestih si mi dolžan skupaj, kakor sem
že rekel, dva tisoč šest sto petinšestdeset goldinarjev —
nekako toliko, kolikor je tvoje zemljišče vredno — pa ne
beliča manj!«

»O saj vem, da ti diši moje zemljišče,« odvrne Kova¬
ček, »toda malo prehitro si se ga polakomnil. Prvič je
vendar nekoliko več vredno, nego je ceniš ti, drugič pa
ti tudi toliko dolžan nisem, kakor trdiš ti. Malo preveč
si se zanesel na to, če sem rekel včasih, da ne vem, ko¬
liko sem li dolžan. Mislil sem tistikrat vselej na obresti.
Koliko pa si mi posodil denarja, dobro vem. Posodil si
mi vsega vkup šestnajst sto goldinarjev. Obresti od tega,
če si količkaj krščanski — in trdil si večkrat, da si —
ne morejo nikdar znašati toliko, da bi ti bil tudi le dva
tisoč goldinarjev dolžan. Pojdi, pojdi; ta, ki jo ti trdiš,
je bosa!«

»Kar sem rekel, sem rekel!« zakriči Ižanec. »Ne be-

/ V

liča ne vzamem manj! Ce ne plačaš, te pojdem pa tožit!
Pa precej mi imaš plačati. Ker mi nisi odrajtoval obrestij,
iztožim lahko takoj ves dolg. Do nedelje ti pustim še časa;
če mi pa v nedeljo ne prineseš plačat, grem v ponedeljek
k sodišču, in potčm boš že videl, si li mi dolžan toliko,

kolikor sem rekel, ali ne!«

»Veš kaj, Ižanec,« odgovori Kovaček, »če si tak, me
pa pojdi tožit! Da ti do nedelje ne morem prinesti niti
toliko, kolikor sem ti res dolžan, kaj še le toliko, kolikor
zahtevaš ti, veš dobro! Ce me želiš torej spraviti v ne¬
srečo, le spravi me, toda pri tem glej, da se ne opečeš
sam! Z goljufijo po mojih mislih ne prideš daleč!«

Zdaj pa je bil Ižanec divji. Nobena reč ga ni bolj

26

zaskelela, nego če mu je kdo očital goljufijo. Skočil je
po koncu, roteč se, da mu že pokaže, ter je odšel.

Prihodnji teden pa je Ižanec res vložil tožbo.

Toda Kovaček se tega ni posebno prestrašil, kajti
zanašal se je na svojega sina. Ker se je učil pravic, je
mislil, da mu bo že vedel pomagati iz zadrege. Nadejal se
je pa tudi, da se bo sin držal dane besede, in da v skrajni
sili on preskrbi denar. Pisal mu je torej takoj ter mu po¬
jasnil, kako stojč stvari. Prosil ga je, da se naj on pobota
z Ižancem.

Kovaček je čakal dan na dan, da mu odgovori sin,
a pisma ni bilo. Pisal mu je torej še enkrat in ga prosil
za božjo voljo, da naj odpiše, kajti zdaj ga je bilo začelo
vendar le skrbeti. A tudi zdaj ni dobil odgovora. V tem
je bilo prišlo do obravnave, pri kateri je Kovaček še le
zvedel, kak poštenjak je Ižanec, in kako nespameten je
bil, da mu je zaupal, in da ni vsakega dolžnega pisma
prej natanko prečita!, predno ga je podpisal. V vsakem
dolžnem pismu je bil namreč naveden večji znesek, nego
ga je bil prejel. Razen tega pa je zahteval Ižanec od njega
še po osem odstotkov obrestij.

Kovaček je pri obravnavi ugovarjal, da toliko denarja
ni dobil, a ko ga je sodnik vprašal, ali je dolžno pismo
sam podpisal, in je moral to potrditi, je sodnik zganil z
ramama ter rekel, da se tu ne da pomagati.

In tako je Kovaček izgubil pravdo.

VIII.

To je bilo žalostno tisti dan pri Kovačkovih, ko je
prišla razsodba, v kateri je bilo izrečeno, da je Ižanec ob¬
držal prav. Gospodinja je tarnala in jokala, starejši sin
pa je neprenehoma očital očetu, da je vrgel vse zemljišče
mlajšemu sinu v žrelo; a Kovaček sam je hodil s povešeno
glavo gori in doli terni mogel niti jesti, niti piti. niti kaj
delati.

v

»Ge mi tudi zdaj še moj Janezek ne priskoči na
pomoč,« je rekel sam pri sebi, »potem bo slaba z menoj!«

Ker mu na pisma ni bil odgovoril, sklene, da gre
sam do njega.

Nekega četrtka je bilo, ko se napoti v C . . . ., kjer
je tistikrat njegov sin služboval. Dospel je tjakaj ob času,
ko je moral biti v pisarni. Pozvedel je kmalu za sodno

27

poslopje, in počasi in nekako s tesnim srcem se mu je
bližal. Pri tem se je ozrl večkrat malo gori po oknih.
Kar se mu zazdi, da stoji pri nekem oknu v prvem nad¬
stropju prav njegov sin ter gleda na cesto. Oni se je sicer,
ugledavši njega, hitro odmaknil od okna, toda Kovaček je
bil prepričan, da se ni motil. Z utripajočim srcem pospeši
korake ter zavije v vežo sodnega poslopja, potem pa po
stopnicah gori. Moral se je večkrat oddahniti, tako mu je
tolklo srce. Ko pa je bil sredi stopnic, pride mu nekak
uradni sluga nasproti in ga vpraša s precej zarobljenim
glasom, koga išče.

Ko mu pove ime svojega sina, odvrne mu, da tega
gospoda zdaj ni tukaj, ker je šel na komisijo. Ob jednem
pripomni, da se nič ne ve, kdaj se vrne.

Kovačku se je zdelo to malo čudno, tem bolj, ker
si ni mogel misliti, da bi se bil tako zmotil in bi bil imel
koga drugega za svojega sina. Zat6 poprosi slugo, naj
mu pokaže vsaj pisarno, v kateri piše njegov sin. Toda
ta odgovori:

»To ne gre! V tisti pisarni so tudi še drugi go¬
spodje, katerih ne gre motiti!«

Kaj je hotel? Moral se je vdati. Začel se je tola¬
žiti s tem, da je morda vendar le napak videl, in da tisti
ni bil njegov sin, ki je prej stal pri oknu. A ker je hotel
na vsak način govoriti s sinom, se odloči, da počaka do
drugega dne v mestu.

Ko pa pride drugi dan do pisarne, sprejme ga na
stopnicah zopet ravno tisto človeče in zareži nanj:

»Kaj pa stičete vendar tod? Gospoda, ki ga iščete,
ne bo najmanj štirinajst dni j nazaj!«

»A — tako?« reče Kovaček in se vrne po stopnicah
doli. Zablisknilo se mu je hipoma v glavi, in prešinila ga
je zavest, da se ga sin sramuje. Kajti da je tukaj, o tem
kar nič več ni dvomil. Zabolelo ga je hudo pri srcu,
tako nekako, kakor zaboli koga, ki je za vselej izgubil
svojega najdražjega otroka. Ožaljen v dno srca, nastopi
pot proti domu. Prišedši domu, pa je pisal sinu še jedno
pismo. To pot mu ni zamolčal ničesar, ampak povedal
mu je vse, kar mu je težilo srce. Očital mu je v bridkih
besedah njegovo vedenje, naposled pa ga je poprosil vendar
še enkrat, naj se pobriga v tej hudi stiski zanj ter ne do¬
pusti, da bi ga Ižanec spravil na beraško palico.

28

Zaman! Odgovora tudi zdaj ni bilo, dasi je bil pismo
priporočil in se torej ni moglo izgubiti. Sedaj je Kovaček
vedel, da so bile vse dosedanje besede njegovega sina laž,
da nikdar ni na to mislil, da bi vrnil dolg, in da nima nič
več pričakovati od njega.

Nekoliko tednov po tistem je bila Kovačkova domačija
na javni dražbi prodana, a kupil jo je Ižanec; toda ta je
ni užival dolgo, kajti nekaj dnij po tistem, ko si jo je bil
prilastil, je padel prav v Kovačkovi hiši po kamenitih
stopnicah, ki so vodile v podzemeljsko klet, ter se ubil.

Kovaček je šel s svojo ženo gostovat, starejši sin pa
se je podal v svet, ne da bi bil povedal, kam hoče. Brigal
se ni nič več za stariše. Toda temu Kovaček ni mogel
zameriti in je bil vesel, da ga je pustil v miru, in da ga
ni preklinjal; kajti od mladih nog se je zmeraj ubijal in
trudil pri hiši, zdaj pa je moral s trebuhom za kruhom po
svetu. To je bila trda usoda, katere fant ni zaslužil, in
očetu se je smilil tem bolj, ker je imel zavest, da je tudi
on kriv njegove nesreče.

Tisto leto je zadela Kovačka še jedna izguba. Na
jesen mu je umrla žena. Sramota, ki je bila zadela rodbino,
še bolj pa sinova nehvaležnost, jo je pekla tako, da je za¬
čela bolehati in hirati. Nekega neprijetnega jesenskega
dne pa je zatisnila za večno oči.

Zdaj je bil Kovaček na božjem svetu sam, čisto sam ...

O'.

■70
O V

vo *vo

Kovaček je imel jako ponosno naravo. Dokler je šlo,
je delal ter si s svojimi rokami služil vsakdanji kruh, da,
več ko enkrat je bil storil v svojem srcu sklep, da se
nikdar več ne približa svojemu nehvaležnemu sinu. Bile
so bridke ure to, ki jih je zdaj živel. Poprej ugleden go¬
spodar, je moral zdaj služiti za hlapca ter se pokoriti po¬
veljem drugih. O kolikokrat mu je krvavelo srce, ko¬
likokrat si je želel prejšnjih lepih dnij nazaj! Vendar je
pogumno prenašal svojo usodo, in nikdar mu ni hodilo na
misel, da bi bil iskal pomoči pri svojem sinu. Hotel mu
je pokazati, da ne potrebuje njegove milosti, in da tudi
brez njega lahko živi.

Toda prišli so še slabejši časi. Kovaček ni računil
s starostjo in boleznijo, a prišlo je tudi to dvoje. Začel
je postajati slaboten, betežen, in delo mu je šlo čimdalje

29

manj izpod rok. Gospodarji so začeli godrnjati, in hkrati
mu je prišlo do zavesti, da njegovo delo ni več toliko
vredno, kolikor snč. S strahom je čutil, kako mu pešajo
moči, in kako se bliža čas, ko po njegovem delu ne bo
nihče več vprašal, in ko mu bo prijeti za beraško palico.
Groza ga je izpreletavala pri takih mislih. Na stara leta
pa berač! Na stara leta ga bodo pehali od praga do praga
ter mu kazali s prstom vrata. Kdo mu bo tudi kaj dal,
kdo se ga bo usmilil, ko se ga ne usmili lastni sin! Ali
mu ne bode vsakdo rekel: »Sin naj ti dd!« In po pravici!
Njegova dolžnost bi bila v prvi vrsti, da ga podpira.

Taka razmišljevanja in pa strah pred beraško palico
sta Kovačka pripravila, da je zatrl svoj prejšnji ponos, in
da je vendar le zopet enkrat pisal svojemu Janezku. Bil
je prišel v tem že v Gradec in je opravljal tam jako ime¬
nitno službo. To je Kovaček dobro vedel, kajti tudi v
tistem času, ko ga je pustil na miru, se je brigal zanj.
Pisal mu je torej v Gradec, in sicer lepo, milo pisano
pismo. Spomnil ga je sicer na dobrote, ki mu jih je iz¬
kazal, a izogibal se je pikrih besed in očitanj. Omehčati
mu je hotel s prošnjami srce ter odvrniti od sebe sramoto,
ki mu je pretila. Ne kakor oče, ampak kakor kak tuj
človek, tako ponižno ga je prosil, naj mu prihiti na pomoč
ter mu da vsaj toliko, da mu ne bo treba beračiti.

Kovaček je za trdno upal, da se ga sin zdaj usmili,
in da njegovo pismo ne ostane brez uspeha. Saj tako mili
prošnji bi se ne mogel ustavljati pač noben sin. Čakal je
jeden, dva meseca, a odgovora ni bilo. Vsak dan je hodil
popraševat na pošto, če je kaj pisma zanj, a vsak dan se
je vračal z isto neveselo novico domu . . . »Morda pa le
ni pisma dobil,« je rekel sam pri sebi: »Morda pa naslov
ni bil prav narejen!«

In pisal je še jedno pismo, potčm pa šel z njim v
trg k sodišču, in tam je nekega gospoda naprosil, da
mu je napisal naslov. A odgovora tudi to pot ni bilo,

kakor prej.

Kaj mu je bilo storiti? Od dne do dne so mu po¬
stajali udje bolj dreveni, in čimdalje bolj se mu je bližal
trenutek, ko je imel nastopiti neizrečeno bridko pot od
hiše do hiše. Moral je poskusiti vse, da odvrne to od
sebe. Ni bil sicer še pozabil, kaj mu je bil storil sin
tistikrat, ko se je hotel z njim posvetovati radi Ižančevega
dolga; pričakoval je tudi, da bo zopet izkušal, izogniti se

30

ga, a navzlic vsemu temu se je namenil, poiskati ga v
Gradcu. Sklenil je, da se to pot ne bo dal pregnati, dokler
ne bo govoril z njim, in naj velja, kar hoče.

Bilo je že pozno na jesen, ko se je odpravil na pot.
Navzlic revščini, v kateri je živel, je bil prištedil tekom
let nekaj goldinarjev. Te je zdaj poiskal v skrinji in se
odpravil z doma.

Med potjo se mu je godilo jako slabo. Prestar in
prebolehen je bil za tako daljno pot. Zlasti v železničnem
vozu so ga obhajale slabosti. Že je mislil, da ne pride do
Gradca, tako hudo mu je bilo, ko ga sopotniki opozorijo,
da je na cilju. Takrat pa mu prešine nova moč ude. Vesel
izstopi in hiti na prosto. A zdaj so se pričeli pa drugi
križi. Prvič je bil postal mraz, in začel je prav pošteno
naletavati sneg, on pa je bil oblečen, kakor o kresu. Drugič
pa ni vedel, kam bi se naj obrnil, kajti v Gradcu še svoj
živi dan ni bil. Toda pozvedel je za stanovanje svojega
sina prej, nego je pričakoval. Obrnil se je bil kar slu¬
čajno do nekega redarja, kateremu je povedal sinovo ime,
in kateri ga je nat6 radovoljno popeljal do hiše, v kateri
je stanoval njegov Janezek.

Bila je to jako lepa, velika in visoka hiša, in Kovaček
je sklepal že iz tega, da mora biti njegov sin še vse večji
gospod, nego je slutil; kajti drugače ne bi prebival v tako
krasnem poslopju. Vodnik mu je bil rekel, da mora v
drugo nadstropje, in zdaj je lezel počasi po kamenitih stop¬
nicah navzgor. O kako se je tresel, kako mu je tolklo
srce! Bal se je lastnega sina, in še kako! Toda na drugi
strani je bil zopet tako trden in odločen, da bi se ne bil
umaknil zdaj za ves svet ne. »Ne, zdaj mi ne uideš!« je
govoril sam s seboj. In kadar so noge zahtevale, da je
malo počival, tolažil se je, rekoč: »Da sem le tukaj! Ni¬
kamor se mi ne mudi!«

Ko dospe v drugo nadstropje, se ozre na levo in
desno, kajti na obeh straneh so bila vrata. Na vratih pa
je bila pribita medena plošča, v katero je bilo vrezano ime
dotičnega stanovalca. Kovaček je pristopil najprej k levim
vratom, in kdo bi popisal občutke, ki so prešinjali njegovo
srce, ko je čital v rumeni plošči ime svojega sina. vSolze
se mu uderč po suhih, prepadi ih licih, in najrajši bi bil
zdrknil na kolena ter pritisnil na ploščo svoja usta. kakor
na kako svetinjo. Pri tem pa ga je vendar le obhajala

31

neprijetna misel: »Kdo vč, če bi bil obesil svoje ime na
vrata, ako bi bil slutil, da ga jaz kdaj obiščem!«

Ko se je bil malo pomiril in oddahnil, začne pre¬
mišljati, kaj naj stori.

»Malo počakam,« reče po kratkem preudarjanju sam
pri sebi, »Morda pride kdo ven. Vsaj ne poreko, da sem
predrzen in nadležen.«

Toda čakal je precej dolgo, ne da bi se bil kdo pri¬
kazal. Zeblo ga je, da sta mu čeljusti tolkli vkup, pa lačen
in zdelan od vožnje je bil tako, da se je komaj držal po
koncu. Začel se je bati, da bi ne obnemogel; zatč potegne
za rumeni ročaj poleg vrat, in pozvonilo je.

Kmalu nato se odpro nekoliko vratca, in venkaj po¬
moli glavo preprosta ženska srednjih let, vsekako dekla
ali kuharica.

On jo vpraša slovenski, ali je gospod doma, in tudi
ona mu odgovori v slovenskem jeziku, da je.

»No, potčm pa me le pustite noter,« reče Kovaček
nekako ponosno, »jaz sem oče tega gospoda.«

Zenišče ga pogleda malo nezaupno in pravi: »Malo
potrpite!«

Izrekši, odide, toda vrne se zopet kmalu.

»Gospoda ni doma!« reče zdaj čisto na kratko ter mu
zapre vrata pred nosom, da je kar ostrmel. Stal je kakor
otrpel, in še le črez dalje časa se je začel zavedati svo¬
jega položaja. Vse mogoče misli so mu rojile po glavi.
Začne ogledovati sam sebe in reče po tihem: »Seveda, tak
nisem, da bi delal čast svojemu sinu. Raztrgan sem, raz¬
capan, kakor kak berač!«

Očitati si začne, da je prišel sem. Ali je čudno, če
se ga sramuje? Kaj bi rekli ljudje, če bi vedeli, da je on
njegov oče? Ali bi ne trpel njegov ugled?« Tako je go¬
voril sam pri sebi in opravičeval sina, toda hipoma so se
mu pririle zopet druge misli na površje. »Sem mar sam
kriv, da sem tako slabo oblečen?« se je vprašal. »Ali ni
bila sinova dolžnost, da bi mu bil vsaj za obleko pošiljal
potrebnih novcev? Ali me ni prisilil sam, da sem prišel
semkaj, ko mi na vsa moja pisma odgovoril ni.- Jn sem
li res prišel samo prosjačit k njemu? Me ni li prignala
sem mnogo bolj želja, da bi še enkrat videl njegov obraz,
predno umrjem? In zdaj, ko sem že tukaj, pa da bi odšel

32

zopet, ne da bi ga videl, in ne da bi cul kako besedo iz
njegovih ust?«

»Ne!« je bil odgovor na vsa ta vprašanja, in sklenil
je, da ne odjenja, in da se ne da pregnati, predno ni vi¬
del sina.

Stopnice, vrh katerih je stal, so bile zavite; zat6 se
poda tako daleč doli, da ga od zgoraj niso mogli več vi¬
deti. Ondi se vsede in čaka. Ne mraz, ne lakota ga nista
odvrnila od njegovega sklepa. Sedel je že kake pol ure
tako, ko sliši, da se zgoraj odpirajo zopet vratca; kmalu
se začujejo tudi stopinje po stopnicah nizdolu. Kovaček se
skloni počasi po koncu, še par trenutkov, in oče in sin
sta si stala nasproti ter si gledala iz očij v oči! Oba sta
ostrmela, in obema ni mogla nekaj časa beseda iz ust
Sinu je švigal srd iz očij, očetu pa je postalo mehko pri
srcu, ko je videl svojega Janezka kot tako velikega go¬
spoda pred seboj. Nehotč je potegnil pred njim klobuk
z glave. Namenil se je bil prej, da mu bo očital njegovo
grdo nehvaležnost, a zdaj ni mogel izpregovoriti trde be¬
sede z njim. Roke sklene, kakor v molitev, jih vzdigne
proti njemu ter reče s solznimi očmi:

»Janezek, usmili se svojega starega, nesrečnega očeta
in nikar ga ne zametuj!«

Toda sin je ostal trd. Se srditejši postane, nego je
že bil, in z glasom, ki se mu je tresel od jeze, zarohni
nad njim:

»Cernu lazite za menoj? Spravite se takoj, odkoder
ste prišli, in ne otresajte sitnosti j! . . . .«

Izrekši, seže v žep in mu vrže nekaj drobiža v klobuk.

Tedaj pa je zavrelo tudi v starčevem srcu. Ne po-
mislivši, kje je, pograbi tisti denar ter ga vrže sinu v obraz,
da so desetice in dvajsetice žvenketale po kamenitih stop¬
nicah. »Tu imaš svojo miloščino!« mu reče. »Ge nimaš
drugega za me, po to tudi nisem prišel! . . .«

»Torej pa gledite, da se poberete takoj odtod, če
ne . «

»Ne prej, dokler nisi govoril pošteno z menoj!« od¬
govori starček. »Tu ostanem, kjer sem, in vsakemu, ki
pride mimo, povem, kdo sem jaz, in kdo si ti. Ge ti ne
veš, kaj je sin očetu dolžan, pa tudi jaz nočem vedeti, kaj
je dolžan oče sinu! . . .«

Sin ne odgovori nič več, ampak odide naglo. Kmalu
nato pa pride po stopnicah ter stopi k njemu prav tak

33

mož, kakoršen ga je bil pripeljal sem. Molče ga prime
za pazduho ter ga odvede. Nekaj dnij pozneje je prišel
Kovaček po odgonu zopet v domači kraj.

Od tistihdob pa je bil berač ....

IX.

Ljudje so Kovačkovo žalostno povest o njegovi usodi
slišali že Bog ve kolikokrat, pa so ga vendar le zopet pri¬
silili, da jo je pravil. In to je storil rad. Bilo mu je v
tolažbo, ker je videl, da imajo ljudje sočutje z njim, pa
tudi rad se je spominjal še vedno svojega sina; navzlic
temu, kar mu je bil storil, je bil vendar le še zmeraj po¬
nosen nanj, in pozabil ni nikdar poudarjati, kako velik
gOvSpod je njegov sin tam v nemškem Gradcu.

Nekega vročega poletnega dne so ga bili sklicali
pivci na vrt neke gostilne, postavili vrček piva predenj
ter zahtevali, da jim naj povč svojo zgodbo.

On se ni branil, ampak je pravil vse natanko od konca
do kraja.

Na vrtu pri drugi mizi pa je sedel neki tujec, ki je
zahajal že nekaj let v te kraje črez poletje na počitnice.
Pravili so, v da je profesor. Naslanjajoč se na drevo, pod
katerim je stala miza , je držal  časopis v roki ter navi¬
dezno  čital, v resnici pa je z velikim zanimanjem  poslušal
Kovačkovo povest.

Ko je bil ta končal in odšel, vstane tuji gospod, se
približa družbi, pri kateri je še ravnokar prej sedel Ko¬
vaček, in vpraša:

»Kako se piše ta mož, ki vam je pravil svojo zgodbo?«

»Za Kovača se piše,« odgovori majhen možiček srednjih
let, »Kovaček mu pravimo pa po domače.«

»No seveda, njegov sin se piše pa ravno tako,« pri¬
pomni tujec. »Potčm je že pravi! Hm, čudno .. . kako
se je vendar to naletelo! . . . Glejte, zdaj vam pa jaz lahko
povem nekaj o sinu tega nesrečnega starca! Pa naj reče
kdo, da ga ni zadela božja roka!«

Tujec pomolči nekoliko, potčm pa nadaljuje: »Jaz
poznam sina tega moža, ki nas je malo prej zapustil, že
dolgo. Seznanila sva se bila na Dunaju, kajti študirala
sva ob jednem in istem času, akoravno se jaz nisem učil
pravic, kakor on, ampak sem se pripravljal za profesorja.

Večernice. 52. zv. 3

34

Bil je to jako lahkomiseln in razuzdan fante. Vem tudi, kako
je bilo z onim denarjem, o katerem je bil pisal očetu, da
ga je izgubil. Tisto ni bilo vse vkup nič res! Ko je bil
prišel na Dunaj, ga prvi čas ni bilo ugnati. Popival je
cele noči in pa še igral je po kavarnah. Na Dunaju pa
je pri takem življenju par stotakov kmalu proč. 'Pako
tudi on črez nekaj tednov niti bora ni imel več. Pač pa
je imel že precej dolga. To je bila v  velika napaka, da mu
je dal oče toliko denarja s seboj. Se bolj nespametno pa
je bilo, da je verjel njegovim lažem in mu je precej zopet
poslal večjo svoto. Mož je bil preveč zaupljiv do svojega
sina. Slišal sem na lastna ušesa, kako se je sin norčeval
iz očeta, da mu je šel tako na limanice. Vdajal se je še
nadalje veselju in uživanju, akoravno ne smem zamolčati,
da je bil pozneje malo bolj previden, in da se je posebno
igre bolj izogibal . . . Zlasti pa je bilo odveč, da ga je
oče tudi poznejša leta še podpiral; kajti imel je nenavadno
srečo ta človek. Dočim smo se vsi drugi, ki smo bili bolj po¬
trebni, zaman trudili, da bi dobili kak zaslužek, ga je imel
on, kolikor ga je hotel. Poučeval je po najboljših hišah
in bil je preskrbljen z vsem, tako da je imel očetov denar
lahko še za poseben poboljšek. No, zato je pa tudi živel,
kakor kakega grofa sin, in mi drugi rojaki njegovi smo
bili pravi revčki proti njemu!

Jaz v tistih časih njegovih razmer še nisem poznal,
in sodil sem, da mora biti njegov oče zel6 premožen mož,
ker ga je navzlic temu, da je imel vsega dosti, vendar še
zalagal z denarjem. Zdaj še le izprevidim, kako nepošteno
je ravnal, da se je očetu lagal ter mu kradel denar iz
žepa. Vrh tega pa še ta nehvaležnost! . . . Sicer pa je bil
zmeraj nekako čuden človek.

Naključje je naneslo, da sva se po več letih sešla
zopet v Gradcu. On je bil poklican tja kot sodni sveto¬
valec, jaz kot profesor. Ko se nekoč srečava, pozdravim
ga jaz jako prijazno, kakor se to spodobi za stara znanca,
a on se naredi tako, kakor bi me ne poznal, in kakor bi
se ne mogel več domisliti ndme.

>Tudi prav!« rečem sam pri sebi, in od tistega časa
ga nisem več ogovarjal. Slišal pa sem o njem marsikaj,
kar mu ni bilo baš v čast, in tudi to so pravili, da živi
še zmeraj jako razkošno. Oženil se je bil dokaj bogato,
in njegova žena, kolikor vem, je jako ljubezniva. Gotovo
bi ne bila imela nič zoper to, ako bi ji bil pokazal svo-

35

jega očeta. Neusmiljeno je bilo torej in upravičiti se ne
da na noben način, da je ravnal tako z njim. Grdo in
vnebovpijoče je bilo njegovo dejanje, in mislim, da se ne
bodete preveč čudili, ako vam povem, kaj ga je doletelo.
Ravno predno je začel praviti njegov oče svojo žalostno
povest, sem čital v časopisu, da so ga zaprli. Poneveril
je namreč precej uradnega denarja. . . .«

Vsi ostrme spričo te novice. Tujec pa nadaljuje:

»Da, žalostno je končal ta ošabni in visokoleteči mož!
Če bi bil lepo ponižen in bi se ne bil sramoval svojega
ubogega očeta, ne bilo bi prišlo tako daleč z njim. O,
njemu se bo še slabo godilo! Da bi ga obdržali v službi,
na to še misliti ni. Pokojnine mu najbrž tudi ne bodo
dali nobene. Premoženje svoje soproge je pa gotovo tudi
že do malega porabil. Čakajo ga vsekako bridke ure.. . .
Ne časti, ne denarja ne bo imel, in kdo vč, ali ne bo kdaj
še ubožnejši, nego je njegov oče ... Toda očetu ne pravite
ničesar o tem! Kakor sem posnel iz njegovega pripove¬
dovanja, ga ima še zmeraj jako rad. Ta novica bi ga go¬
tovo hudo pretresla . . . Dosti je trpel radi svojega sina;
čemu bi mu še s tem težili srce! . . .«

Ta opomin tujega moža pa je malo izdal. Novica
o Kovačkovem sinu se je raznesla naglo kakor ogenj
po vasi, in tako ni bilo drugače mogoče, nego da je tudi
stari Kovaček kmalu slišal o nesreči, ki je zadela njego¬
vega sina.

Tisti, ki so mu prinesli žalostno novost, so pravili
potem, kako da je ostrmel in se ustrašil. Sklonil se je
najprej po koncu s klopi, na kateri je sedel, nat6 pa se
je obnemogel zgrudil nazaj. Spravili so ga v posteljo.
Prve besede, ki jih je izpregovoril po daljšem molku,
so bile:

»O Bog, usmili se ga in ne zavrzi ga!« -—

Nekoliko dnij po tistem pa so starega Kovačka nesli
k zadnjemu počitku.

Nehvaležnost sinovo je prenašal, prenesti pa ni mogel
nesreče njegove.

3 *

Krivica in dobrota.

Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Medved.

Osebe:

Janez, kmetiški gospodar. Polona, dekla v Janezovi hiši.

Mreta, njegova žena. Anton, Janezov brat, trgovski pomočnik.

Barba, Janezova mati. Bogata gospa.

(Godi se v vasi in v mestu.)

Prvo dejanje.

Barba. Janez. Mreta. Polona.

Barba (vzame iz omarice, vzidane v ozadnjo steno
kmetiške sobe, usnjato listnico in iz nje našteje počasi in
oprezno trideset goldinarjev): Deset, dvajset, trideset! —
Nebeški Bog! Jaz mu moram poslati, moram! (Spravi list¬
nico v omarico.) Kako piše! »Mati, jaz se ustrelim, če mi
ne pošljete trideset goldinarjev, in sicer takoj.« — Ali ni
človeško življenje večvredno, kakor trideset goldinarjev?
— (Pomišlja.) Da! Ko bi bili goldinarji moji! Ali, Bog, kaj
poreče Janez, če zve? — Zapodi me iz hiše, čeprav sem
njegova mati. Zmeraj sc jezi nad svojim bratom, da je
zapravljivec in pijanec. In vendar! — Ne, ustreliti se ne
sme. Rajši grem jaz od hiše. Sicer pa — saj ni treba,
da bi vedel, kdo mu je vzel denar. Vem, kako bom na¬
pravila. Pisala bom. (Sede k javorovi mizi in piše na list,
polglasno izgovarjajoč:) »Ljubi sin Anton! Pošljem Ti tri¬
deset goldinarjev, a prosim Te za božjo voljo, da molčiš
povsod in zmeraj, odkod si jih prejel, ker sem jih vzela
Tvojemu bratu. Jaz mu bom že po kaki drugi plati povr¬
nila to škodo. Bodi, lepo Te prosim, pameten! Tvoja mati.«
(Vtakne denar in list v zavitek.) Tako! — Kar sama bom
nesla na pošto. Hitro odide.)

37

Janez  (pride z Mreto): Ali je že devet?

Mr e ta: Torej pojdeš na semenj. Po čemu?

Janez:  Po čemu? Kravo bom prodal in konja kupil.

Mr e ta: Konja? Po čemu?

Janez:  Tvoj večni »po čemu«! S sosedom sva že
dogovorjena zastran koleslja. Tujcev je v našo okolico
vedno več, in po letu se kaj lahko zasluži kakov goldinar
z vožnjo. S kmetovanjem dandanašnji tako ni nič!

Mr e ta: Tisto je res. — Ti, pa nikar ne pozabi ku¬
piti jednega kablja ali dveh. Tako jih potrebujem za kuhinjo
in hlev.

Janez:  Prinesi mi zakmašno suknjo iz čumnate!
(Mreta odide.)

Janez  (gre k omarici, vzame listnico, odpre jo, da
pogleda, koliko ima): Hudimana! Kje pa — kam pa sem
vtaknil denar? (Preiskuje.) A! Tu notri mora biti! Saj vem,
da sem ga noter dejal. (Preiskuje nemiren.) Nebeški Bog!
Pa ne, da bi . . . Mreta! Ali si ti vzela denar iz listnice?

Mreta  (sc vrne v tem s suknjo): Kakov denar?

Janez:  I, denar iz listnice. Trideset goldinarjev.

Mreta:  Jaz ne. Ali si ga imel notri?

Janez  (vedno nemirnejši): To je gotovo! Sicer ga
ne bi notri iskal. Za Boga! Iščiva no vendar! Pa ne da
bi ga bil-kdo ukradel! (Pretikata po sobi.)

Mreta:  Križ božji!

Janez  (se ustavi naposled): Pustiva iskanje! Tu notri,
tu notri (udari jezno po listnici), tu notri mora biti. Cisto
natanko vem, da sem ga noter dejal in ne ven vzel. O Bog!
Zdaj pa kupi konja, če imaš s čim. — Ali jaz ne morem
umeti, kam bi prešel mrtvi denar! — Zlodej vendar!

Mreta:  Janez, prosim te, bodi miren! Svetemu An¬
tonu se priporočiva, ki je zaščitnik vseh onih. ki so kaj
dragega izgubili! Morda si ga vendar le kam založil!

Janez:  Molči no! Ali misliš, da nimam prav nič
spomina?

Mreta:  Včasi ga človek prav nič nima. Denar se
mora najti. Izginil ni, tujega človeka tudi ni bilo notri,
-saj so mati ravnokar šli iz hiše, predno sva prišla midva
s polja.

Janez:  Ah, nikar ne govori! Išči ga in najdi! Potčm
je vse dogovorjeno. (Zopet iščeta; v tem se vrne Barba.)
Mati! Pomislite, trideset goldinarjev mi je ukradenih. Ali
ste jih morda vi kam premaknili? — Prekleto!

38

Barba  (v zadregi): I, kje pa si jih hranil?

Janez  (udari zopet jezen na listnico): Tu notri, sli¬
šite, tu notri! In zdaj jih ni.

Barba:  Za Kriščevo voljo! To je vendar čudno!
(Ogledava se tudi in nekoliko išče.) Ce si jih noter dejal,
morajo biti vendar notri v .

Janez  (zavpije): Ce jih ni, jih pa ni! Zmeraj iste
besede! Ali sem slep, ali kaj?

Barba:  Morda jih je kak tujec vzel.

(Polona pride v sobo in nese v čumnato nekaj perila,
ne meneč se za razgovor.)

Janez:  Saj ste bili vendar ves čas doma.

Barba:  Kolikor časa ni bilo mene, šivala je Polona
v sobi. Tujca res ni moglo biti sem.

Polona  (se vrne iz čumnate): Kaj pa je?

Janez  (pogleda rezko): Polona!

Mr e ta: Veš, Polona, trideset goldinarjev pogrešamo
v listnici, in mati pravijo, da jih je najbrž kakov tujec vzel.

Janez:  Tega ne pravijo. Ravno nasprotno! Polona!
Ali je bila katerikrat soba prazna ta čas, kar sem bil jaz
z ženo na polju? Kaj?

Polona  (z vprašujočim pogledom): V resnici ne vem.
Nekaj časa sem bila jaz tukaj, nekaj časa mati. Vsaj dolgo
soba ni bila nikdar prazna. Trideset goldinarjev ukrade¬
nih! Za božji čas!

Janez:  Sevčda! Tujca ni bilo. In ko bi tudi prišel
kak pritepenec, ni misliti, da bi kar naravnost šel stikat
v omarico.

Mre ta (nevoljna): I, kdo pa more drugi biti? Kako
si čuden!

Janez:  Ali imajo samo tujci prste? (Ozre se strani.
Barba in Mreta se skrivoma ozreta na Polono. Polona
se zardi.)

Polona  (mokrih očij): Kaj —?

• Mreta:  E, kaj! Nič ni.

Janez  (udari ob mizo): Kaj?  To ni nič, če je tri¬
deset goldinarjev ukradenih, in sicer kmetu,  ki  se mora
potiti za vsako drobtino kruha?  Žena, ne bodi tako za-
govedna.

Mreta:  No, sevčda je hudo. Saj tega ne tajim. Ali
kaj si moremo pomagati!

Janez:  Na dan mora priti, kdo jih je vzel.

Mreta:  Nas gotovo nobeden ne.

39

Janez:  Ni gotovo.

Polona  (s tresočim glasom): Ni gotovo — ? Ali
morda mislite . . . (Pokrije obraz z rokami.)

Mreta:  Janez! Lepo te prosim, pomisli vendar, kaj
govoriš!

Barba  (kljubostno): Jaz jih nisem vzela. Čemu mi
bo denar!

Janez:  No, potem jih je vzel tisti, ki je bil še v sobi,
ko mene in žene ni bilo doma.

Polona  (na glas zajoka): Jaz torej, jaz torej? Mene
dolžite? (Stopi pred Janeza, ki se obrne od nje.) Povejte
naravnost, ali obsojate mene?

Mreta  (prime Polono za roke in jo obrača od Ja¬
neza k sebi): Polona! Polona! Saj te nihče ne dolži. Ne
smeš vzeti vsake besede za hudo. On je pač hiter.

Janez:  Jaz hočem imeti denar nazaj. Kdor ga je
vzel, on ga naj vrne. Meni ni nič mari! Trdo sem ga pri¬
služil. Sicer grem tožit, naravnost tožit.

Mreta:  Janez, ne vpij! Saj ni treba vsake reči na
veliki zvon obešati.

Polona  (pade napol pri peči na klop. S povzdig¬
njenim obrazom): Torej jaz, jaz — tatica. Kar živim na
svetu, sem bila poštena. In zdaj me dolže tatvine, te uma¬
zane pregrehe. Bog, ti veš, da sem nedolžna! Ti jim
izpričaj!

Mreta:  Saj te ne dolžimo, Polona!

Janez:  Vpije lahko vsakdo, da je nedolžen.

Polona  (vstane na videz mirna in gre k Janezu):
Torej vi mislite tožiti — mene?

Janez:  Moram. Moj Bog, trideset goldinarjev vendar
ne morem ravnodušno vreči od sebe!

Polona:  In vi ne bi tožili, ko bi denar nazaj dobili?
Povejte odkrito!

Janez:  Hm! Čemu bi potem tožil?

Polona:  Dobro! (Gre v čumnato in se vrne in po¬
loži trideset goldinarjev na mizo.) Tukaj imate skoro ves
moj prihranek. Samd, da ne boste tožili in me pred sve¬
tom ogrdili. Več mi velja dobro ime, kot vse drugo na
svetu, faz pa zapustim takoj vašo hišo.

Mreta  (skoči k denarju): Je li mogoče? Ne, Janez,
ne, tega denarja ne smeš sprejeti, ne smeš sprejeti!

Janez:  Rad bi vedel, zakaj bi svojega denarja ne
smel vzeti. (Odpahne ženo in spravi denar v listnico.)

40

Mre ta (zakriči): Janez! Kaj misliš!?

Janez:  Molči!

Polona:  Torej ne boste tožili?

Janez:  Zdaj ne.

Polona  : v  Ne boste pravili o tem nikjer?

Janez:  Cernu zdaj ?

Polona:  Z Bogom! Grem vlagat obleko. (Zabrne se
in gre v čumnato.)

(Zagrinjalo pade.)

Drugo dejanje.

Barba. Mr e ta. Polona. Gospa.

(Pokopališče. Na desni lep, mramornat spomenik, pred katerim kleči
mlada, črnooblečena gospa, v molitev zatopljena. Na levi preprost
križ, kakor tudi v ozadju. Ljudje prihajajo, pomolijo in odhajajo.)

Barba  (kleči z molkom v roki, potem vstane): Križ
božji, da ne morem moliti. Večna luč vama sveti, oče in
mati! (Spravi molek v žep.) Lani sem imela vendar še
kakšno solzo za vaju, letos pa imam kar suho oko. Oh,
oh! Vsa sem si nadležna. Nič miru nimam. (Vzame robec
iz žepa, ob čemur ji odpade pismo, da ne zapazi. Obriše
si oko.) Sladko počivajta! Bog vama daj mir in pokoj!
(Prekriža se in odide na levo.)

Gospa  (vstane): Potrpi, moja mila mamica! Precej
se vrnem, samo oddahniti se moram. V prsih me tišči.
(Popravi venec, ki visi na spomeniku, in odide na desno.)

Polona (pride z ubožnim ročnim kovčegom, ogrinjačo
in dežnikom v roki): Tukaj sem. Po slovo sem prišla od
tega kraja, ki mi je bil vedno najljubši. Oh, ta ločitev bo
bridkejša od vsake druge. (Pripogne se. Veter pregane
list pred njo. Pobere ga in odpre.) To je pismo. — Kako
pride sem? — Čigavo je? (Cita polglasno.) »Ljuba mati!
Pošljite mi, prosim, nemudoma trideset goldinarjev, sicer
pridem v veliko sramoto in se na mestu ustrelim. Nekomu
sem dolžan, ki me misli tožiti. Ce me toži, sem ob službo.
Dobodite denar, kjer hočete. Vaš sin Anton. (Pismo po¬
vesi.) Bog! — - Ali ni to pismo . . .? (Pogleda ga še enkrat.)
Vaš sin Anton ... To je gospodarjev brat. Trideset goldi¬
narjev! (Vstane.) Zdaj mi je vse jasno. Zdaj vse vem. A
bodi! — Vsaka reč pride na dan. —  Kaj naj zdaj storim?
Ali se naj vrnem? Pismo pokažem gospodarju? (Nekaj
časa premišljuje.) Ne, ne!

41

Mreta  (pride in jo opazuje, potem se ji približa):
Polona! Ti si razvneta. Ti govoriš sama s seboj. Kaj je?

Polona  (skrije pismo): O, nič mi ni.

Mreta:  Ni res. Polona, ali si tudi name huda? Po¬
glej, meni si vselej vse zaupala; zakaj si mi zdaj tuja?
Jaz nisem nič kriva, kar moraš sama priznati.

Polona:  Oh, kako bi se mogla hudovati na vas, ki
ste mi bili, ubogi siroti, vedno tako dobri. — Ali to pismo!

Mreta:  Katero pismo? To, ki ga imaš v roki? Či¬
gavo pa je to pismo? Polona, pokaži!

Polona:  Citajte torej, a potčm mi vrnite pismo!
(Da ji pismo.)

Mreta  (prečita hitro): Bog! To je pisava mojega
svaka! — Trideset goldinarjev! Polona, tvoja nedolžnost
je izpričana! (Povesi list.) In zdaj — ?

Polona:  Dajte mi pismo nazaj! (Da ji.)

Mreta:  Kaj hočeš storiti? Ali greva domov in po¬
kaževa pismo Janezu? Kje si ga dobila?

Polona:  Ležalo je tu na tleh. Izgubili so ga mati,
ki sem jih srečala še na poti. — O ko bi bila vedela, kaj
je v pismu, jaz bi ga ne bila čitala, temveč poteptala. Za¬
kaj vem, zakaj vem! (Raztrga pismo in vrže lističe po
grobih.) — Jaz grem.

Mreta:  Zdaj, ko lahko ostaneš tukaj ? Ne, moj mož
mora vedeti, da si nedolžna, mora vedeti! Delal ti je krivico.

Polona:  Ljuba moja gospodinja, lepo vas prosim,
molčite o tem pismu!

Mreta:  To bi bilo krivično od mene. Kdor je kriv,
tisti naj trpi! Tako hoče sam Bog.

Polona:  Ali pa tudi slutite, kakšne nasledke bi ute¬
gnilo imeti pismo? Ali neveste, da bi morda morali mati
od hiše? Dobro poznate gospodarja, kako nagle jeze je.

Mreta:  Tisto je vse jedno.

Polona:  Ni res. Jaz sem mlada, lahko dobim službo
in se preživim. Ali stara mati r \ kako bedo jih lahko
spravim. In — in — tudi Anton ... Ko je bil še doma, bil
mi je vedno tako dober, tako prijazen! Nikakor ne maram,
da bi tudi on trpel. Gospodar bi ga preklinjal ... Ne, jaz
grem! Vas pa prosim, da ne zinete nič o tem pismu. Cernu
bi kalili mir v hiši, mir, ki je najbolj potreben za družino!

Mreta:  O Polona, o Polona, kako blago srce imaš.
Če komu Bog povrne že na tem svetu dobrotljivost, tebi
jo mora. (Gospa pride in zopet poklekne na grob.

42

Polona: Blagor njim, kateri krivico voljno trpe!

Mreta:  Torej dobro! Jaz bom molčala. Ti pak mi
obljubi, da mi kmalu pišeš, kje in kakšno službo si dobila.
Če te bom videla srečno, bom potolažena. Če pa ne —
naša hiša ti je zmeraj odprta, in ko bi tudi jaz morala sama
namesto tebe vsa dela opravljati. Bodi srečna! (Objameta
se.) Tudi jaz grem očetov grob obiskat. (Odide.)

Polona  (poklekne na grob): Mati, z Bogom! Oče
naš ... Jaz moram iti. Ali moja nedolžnost je znana Bogu

in znana tudi moji materi, ako gleda njegovo obličje. —
Neskončni Bog, usmili se nje duše! Z njo sem izgubila
mnogo, mnogo na zemlji. Tvoji dobrotljivosti in previd¬
nosti se izročam, nebeški Oče! Kdor v tebe zaupa, ni po¬
gubljen, na veke ne! — Oče naš . . .

(Te besede posluša gospa, gre k Poloni in ji položi
desnico na rame.)

Gospa:  Deklica, čigava si?

Polona  (se uplaši): Gospa, kdo — ?

Gospa:  Prišla sem iz mesta obiskat grob svoje matere.
Kdo pa si ti, in kam misliš iti, ker imaš prtljago s seboj?

Polona:  Uboga sirota sem in v tej vasi sem dalje
časa služila pri neki družini. Prišli smo si navzkriž, in
zapustila .sem hišo in grem po svetu iskat službe.

Gospa: Prišli ste navzkriž? Zakaj? Ali morem vedeti?

Polona:  Cernu bi skrivala, ko imam vest čisto. Moj
gospodar je pogrešil trideset goldinarjev in zasumil mene,
da sem mu jih jaz izmaknila. To me je globoko zapeklo,
in nič več nisem imela obstanka pri njem. Danes grem,
na vseh vernih duš dan. O!

Gospa:  Draga deklica! Globoko sem uverjena, da
si nedolžna. Zakaj tatica ne bi mogla na materinem grobu
tako prisrčno moliti.

Polona:  To je moja dolžnost, gospa. Sicer mi rajna
mati ni zapustila nič imetja, pač pa mnogo zlatih naukov,
ki me tolažilno spremljajo na trnjevih potih mladega živ¬
ljenja. Vekomaj jim bom hvaležna!

Gospa:  Čuj! Meni pak je rajna mati zapustila mnogo
imetja, tudi dobro vzgojo, a malo zdravja. Od mladih nog
že boleham, (edini sin mi je umrl. Zdravniki mi narav¬
nost pravijo, da se bližam gotovemu grobu. Bog vč, morda
sem zadnjikrat obiskala materin grob, ki je umrla ne daleč
od tukaj v vili. — Ravno pred nekaterimi dnevi pa je
šla moja dekla iz službe, in na njeno mesto stopiš lahko

43

ti. Stregla mi boš v bolezni. Hrano dobivam iz gostilne.
Mislim, da boš s plačilom zadovoljna.

Polona  (ji poljubi roko): O milostljiva gospa, kako
ste dobri!

G o s p a: Voz imam na koncu vasi, in lahko se kar
z menoj odpelješ. Upam, da bom tudi jaz zadovoljna s teboj.

Polona:  Napela bom vse svoje moči, da ustrežem
vsaki vaši želji.

Gospa:  Pojdiva torej! Spotoma ti bom natančneje
razložila, kaj boš imela opraviti. (Odideta.)

Barba  (pride zasopla): Morda mi je tukaj pismo od¬
padlo. — O Bog, kaj, če ga kdo najde! (Zagleda papirjeve
kosce po tleh.) Kaj pomeni to? (Vzame nekatere listke v
roke, sestavlja jih in čita pretrgane besede.) Gorjč, to je
sinovo pismo! Nekdo ga je čital in raztrgal. — In kdo bi
bil to? — Morda Polona sama! Grob njene matere je tukaj
zraven. (Prime se za glavo.) O Bog, kaj sem mislila! (Oglase
se zvonovi za verne duše.) Moj nebeški Oče, odpusti mi,
kar sem storila! Jaz sem ukradla, in nedolžno revo sem
pahnila v sramoto in tujino. (Zaihti.)

Mr e ta (pride od vzadi): Kaj vam je, mati?

Barba  (hitro otre solze): O nič! (Crez nekaj časa:)
Ti, ali si videla še Polono, predno je odšla? Tu na grobu
materinem je bila.

Mreta:  Videla sem jo in se še enkrat poslovila
od nje.

Barba:  Ali ti je dala kako pismo čitati?

Mreta:  Je. To, ki leži tu raztrgano po tleh.

Barba:  Mreta! (Prime jo za roko.) Mreta! Ti torej
veš vse. Kaj hočeš storiti?

Mreta:  To, kar mi je naročila Polona: da namreč
o tem pismu nobenemu človeku nič ne zinem, in da vas
nikdar ne izdam. To sem ji obljubila.

Barba:  O žlahtno srce! — Jaz pa hočem zanjo  mo¬
liti, naj ji pravični Bog stokrat povrne, kar je trpela za
me. Kaj morem storiti drugega!

Mreta:  Mati, le pomirite se! Ona mi v kratkem piše,
in ako se pritoži, da ji ne gre dobro, poskrbeli bodeva že
midve, da se vrne. Zdaj pa molčiva, da še tretjega ne
spravimo v nemir, namreč sina Antona.

Barba:  O hvaljen bodi Bog! (Odideta.)

(Zagrinjalo pade.)

44


Tretje dejanje.

Gospa. Polona. Mr e ta. Anton. Barba.

Mesto. — Vrt ob hiši.

Gospa (sedi na klopi, poleg nje stoji Polona): Po¬
lona, tvoje ljubeznive skrbi ne bom pozabila. Kaj bi že¬
lela od mene? Poglej, jaz hiram od dne do dne in vsak
dan pričakujem smrti.

Polona:  O gospa! Saj ste mi že s tem izkazali ve¬
liko dobroto, da ste me sprejeli v svojo hišo.

Gospa:  To ni nič.

Polona:  Tako rada bi vam nekaj razodela.

Gospa:  Meni ? Kaj ? Razodeni!

Polona:  Ne upam si.

Gospa:  Ne bodi tako otročja! Saj veš, da sem ti
druga mati, da te imam rada . . .

Polona:  Nekemu mladeniču sem obljubila svojo roko.

Gospa:  Tako, tako! Zatd se mi zdiš nekako zamiš¬
ljena zadnji čas. No, kaj je to hudega? Ali je mladenič
pošten, in kaj je?

Polona:  Bil je svoje dni lahkomiseln in zapravljiv,
a izpreobrnil se je in zdaj je vzgled vsem svojim vrstnikom.

Gospa:  Kaj je, in kako se zove?

Polona:  V prodajalnici je trgovski pomočnik in se
zove Anton.

Gospa:  Prav, prav! Ako ga zares ljubiš, lahko se
poročiš z njim. — Saj jaz bom tako kmalu, kmalu umrla.
— Rada bi ga poznala. — A ob čem bodeta živela?

Polona:  On ima nekaj prihranjenega in ostane na¬
dalje v prodajalnici; jaz pa si bom s šivanjem prislužila
nekaj. Pri vas, gospa, sem se mnogo naučila. A prej se
ne ganem od vas, dokler sem vam potrebna. Za nič ne.
Samo povedala sem vam,  ker se mi  je to zdela dolžnost.

Gospa  (po premoru): Polona! Drugače bodeta na¬
pravila. Pred leti sem imela spodaj v hiši v najemu pro-
dajalnico. Ali vedni hrup  in prekladanje blaga me je mo¬
tilo. Zat6 sem odslovila najemnika. Zdaj pa tvoj bodoči
mož zopet lahko začne trgovino. Prodajalna soba in še
dve drugi poleg nje so namreč odslej tvoja last. Zapuščam
jih tebi za plačilo.

Polona:  O moja gospa, kako ste dobri! (Poljubi ji
roko.) Kdaj sem zaslužila tolikanj dobrot od vas?

45

Gospa: Tudi za nabavo potrebnega blaga se vama
ni treba bati. Volila ti bom za to potrebno svoto. — Usopla
sem se. Polona, pojdiva gori! Podpiraj me nekoliko! Na¬
ročila sem zdravnika. (Prime se za Polonine roke. Od¬
ideta na levo.)

Mreta  (pride počasi): Mislim, da je to prava hiša.
— Ali tako težko grem gori, jaz, preprosta kmetica. —
Da bi me le Polona prej zagledala! (Stoji nekaj časa za¬
mišljena. Vzdihne.) Oh, kako se pri nas godi! — Srečna
Polona, da nisi več pri nas domd!

Polona  (prihiti): Bog vas sprimi, Mreta!

Mreta:  Polona! (Objameta se.) O da si prišla na¬
proti! Koliko časa te že nisem videla! Celo leto že ne.
Kako ti je?

Polona:  Mreta, meni dobro, nad vse dobro. Samo
gospa je na smrt bolna. In pri vas doma, kako je?

Mreta  (z jokajočim glasom): Slabo, slabo! Saj pra¬
vim: s tisto pregreho, katero očitamo svojemu bližnjiku,
kaznuje Bog mnogokrat tudi nas. Tako se je zgodilo mo¬
jemu možu. Očital je vedno svojemu bratu Antonu pijanost
in zapravljivost, in zdaj se je on sam vdal pijači in zapravlja.

Polona:  Kaj pa mati ?

Mreta:  E reva! Odkar si ti odšla, niso imeli več
miru v srcu. Vest jih je neizrečeno pekla, da so ti storili
krivico, in nedavno so sinu naravnost povedali vse. On
pak se je grozno razsrdil, odgnal jih neusmiljeno od hiše,
dasiravno sem ga jaz tako milo prosila. Sli so k sinu An¬
tonu, ki je menda tudi pisal po nje, in zdaj so pri njem.

Polona:  Uboga starka! Tega niso zaslužili. In zdaj
so pri Antonu, pravite? Ali bi vi Antona spoznali po še¬
stih letih?

Mreta:  O kako ne! Dobro se ga še spominjam. No,
zdaj se je gotovo kaj izpremenil.

Polona:  Počakajte, Mreta. (Prisluškuje.) Mislim, da
odhaja zdravnik. Pogledati moram h gospe. Precej se
vrnem. (Odide.)

Mreta  (gleda nekaj časa za njo, potčm začuje korake
in se obrne proti desni): Kdo je to? Moj Bog, to je Anton.
(Anton pride. Mreta mu proži desnico:) O, Anton! Ali

nisi — ti?

Anton:  Kakov slučaj naju je združil?

Mreta:  Meni je Polona pisala, da naj jo pridem

obiskat.

46

Anton: In meni tudi.

Mreta: Tebi? Kako  to?

Anton:  Ali ne veš? Ona je moja zaročenka.

Mreta  (začudena): Zaročenka? Je li res? Tega mi
ni povedala. Kako je moglo priti do tega? Dej no, povej,
Anton!

Anton:  Skupaj naju je spravilo, veš kaj? Trideset
goldinarjev. Ona me je nekoč srečala v tem mestu, jaz
sem jo nagovoril in vprašal , kako da je zapustila našo
hišo, v kateri je služila vso mladost. Rekla je, da so jo
obdolžili tatvine . . .

Mreta  (mahne z roko): Ah, vse vem, vse vem . . .

Anton:  Mene je bridko zapeklo, da sem jaz kriv
njene nesreče. Kakor sem bil doma lahkomiseln, vedno
sem na tihem spoštoval in ljubil njeno blago srce. Sklenil
sem, povrniti ji to škodo — ali kako? Poprijel sem se
z VvSO vnemo dela. Zapustil sem vse razuzdane družbe in
si v jednem letu prihranil dve sto goldinarjev. Nat6 .sem
ji ponudil svoje srce in roko. In ni mi odklonila prošnje.
Danes sem tukaj, da ji osebno sežem v roko — svoji
nevesti.

Mreta:  O kako čudovita so pota božja! — In kje
so mati?

Anton:  Prišli so z menoj. Nisem jih mogel spraviti
naravnost v sem, ker mislijo, da jim Polona ni odpustila
krivice. Sel sem naprej, da jim potčm s Polono greva
naproti. Za vrtom čakajo na cesti.

Mreta:  Polona jim je že davno vse odpustila. Jaz
grem kar po nje! Kar sem naj pridejo! (Naglo odide.)

Anton:  In  zdaj gre Polona. (Polona pride, in pri¬
srčno si sežeta v roke.) Polona, danes sem prišel. — Ali
velja beseda?

Polona:  Kakor sem rekla v pismu. Velja. — Anton,
hvaliva Boga, zakaj on nama je dober.

Anton:  dospe si povedala?

Polona:  Povedala. Oh, in ona je tako ljubeznivo
dovolila najino zvezo. Se več. Podarila nama je prodajal-
nico spodaj v hiši z dvema sobama, da lahko sama za¬
čneva trgovino.

Anton:  Da, ko bi bilo to le mogoče! ?

Polona:  Mogoče je, ker nimava samo prostora, tem¬
več tudi denarja, in sicer dva tisoč goldinarjev.

47

Anton  (osupel): Dva tisoč goldinarjev? Za Boga!
Dva tisoč goldinarjev! — (Po premolku:) In ti, Polona, me
hočeš imeti še za svojega moža, mene, ki nimam skoro nič?

Polona:  Anton! Ostani dober in priden! Drugega
ne želim od tebe.

Anton  (seže ji v obe roki): Polona! Kakor mi je
Bog priča, ostanem ti zvest in delaven do smrti. Dobrote
gospenje in tvoje ne bom nikdar zlorabil, nikdar ne!

(Mreta in Barba prideta od desne.)

Mr e ta (sili Barbo): Pojdite, pojdite! Vse je po¬
zabljeno!

Polona  (gre k Barbi): Mati, kaj se me bojite?

Barba:  O Polona, storila sem ti veliko krivico!

Polona:  Molčimo o tem! Vse sem odpustila, vse
pozabila. (Objame jo.) Gotovo vam je pravil že sin Anton,
da sem njega odbrala za svojega ženina. Nikdar se ne bi
zgodila ta zveza, ako ne bi bila šla iz vaše hiše, in sicer
baš zaradi onih tridesetih goldinarjev. Kaj ne, da ne,
Anton?

Anton:  Res je, nikdar ne.

Barba:  To tudi jaz vem. Kako čudno Bog iz hu¬
dega zna naravnati dobro! Bodi vekomaj hvaljen in meni
milostljiv! Prva naj vama dam jaz blagoslov! (Prekriža
ju na čelo.) Bodita srečna in živita v strahu božjem!

Mreta:  O, ko bi šli enkrat vsi skupaj domov!

Polona:  Midva z Antonom že prideva. A zdaj je
vsaj meni nemogoče, dokler gospč ne odleže. Zdaj idimo
vsi spodaj v hišo na majhno okrepčilo! (Antonu:) Ii pa
me spremi k moji gospč, ki bi te rada poznala. I udi ona

naj naju blagoslovi.

Vsi:  Pojdimo!

(Zagrinjalo pade.)

Petelin in gosak.

Črtica iz vasi. Spisal Fr. K s. Meško.

ikiriki!“

Jasno, ostro je zvenel ta glas po dvorišču,
včasi zateglo, kakor bi kdo vlekel staro žago
črez trd les, včasi hitro, kakor bi zdrknila na stenski uri
železna verižica, obtežena z velikim, jeklenim batom.

Ta petelin je bil pravi pravcati gizdalin.

Nedvomno: Lep je bil. In te lepote se je tudi zave¬
dal, celo preveč zavedal.

Noge dokaj visoke in daleč doli proti krempljem za-
rastle z mehkim, kakor volna prožnim perjem, telo lepo
zaokroženo, vrat vitek, glavo ponosno povzdignjeno, visok,
rdeč, lepo pravilno zobčast greben: to že samo ob .sebi daje
petelinu nekako veličastno dostojanstvo. A kar še le tvori
pravo lepoto petelinovo, je nedvomno njegov rep in barve
perja, namreč barve v skupnosti.

In ravno kar se tega tiče, je bil Kranjčev petelin naj¬
lepši v vasi.

Rep je imel zaokrožen, kakor bi ga bil z veščo roko
zmeril največji umetnik. Dolga peresa so se kar zibala in
šibila, ko je samozavestno stopal po dvorišču. In če je
tedaj, ko se je šetal po dvoru, ali ko je postajal na trati,
ali ko je vzletel na skladnico drv ter se tamkaj oblastno
razkoračil — če je torej tedaj lilo solnce božje raz nebesni
obok svoje jasne, zlate žarke: takrat bi morali videti pete¬
lina, kako se mu je žarilo, bleščalo in blestelo perje — ne
samo v repu, ne, tudi po hrbtu, ob straneh, posebno pa na
vratu! Res, mislil bi kdo, da mu kiti vrat širok venec
biserov, tako mu je v solnčnih žarkih sevalo mehko, gladko,
zlato-rumeno perje . . .

49

A lepota zapelje marsikoga v napuh. Tako je bilo
tudi — žal — pri tem petelinu.

Nad šestdeset kokošij je bilo pod njegovo samovlado.
Rac je bilo na dvoru le štirinajst, gosk pod vodstvom sta¬
rega gosaka jednajst, svinj — starih in mlajših — osemnajst.

Njegova družina je bila torej največja. In to mu je
vzbujalo neizrečno samozavest.

Začel si je domišljati, da je on najvažnejše bitje na
celem dvoru.

Da, njegova domišljavost in njegov smešni napuh sta
bila že tolika, da niti svinjam, ki so se, dobrohotno krov-
kajoč, pasle in šetale po dvoru, ni hotel več iti s poti.

Race je smatral za stvari nižje vrste. Le stari racman
je imel še nekoliko veljave pri njem. A tudi ta je bila
čudna: Zavidal ga je namreč za zelenkasto se svetlikajoče,
gladko perje na vratu in za modrozelenkasta, lepo svedra¬
sta peresa — tri so bila — v kratkem repu.

Sicer pa rac ni maral. Ta vrsta njegovih sodomačinov
se mu je zdela tako neokretna, neolikana. Njih gaganje je
žalilo njegovo tankočutno uho. In da so te stvarce skoro
ves dan tičale v vodi, to se mu je dozdevalo naravnost
neumno.

v

Cesto je postajal pri mlaki na koncu dvorišča. Gledal
je, kako so se sicer tako nespretne in neokretne, tako težko
in leno se gugajoče stvarce z nekako res čudovito hitrostjo
in lahkoto gibale v zelenkastorumeni kaluži. In videl je,
kako so se potapljale, in kako so tolsta telesa postavljale
v vodi navpik, kar se mu je dozdevalo izredno čudno.

»Menda pijejo, ko molijo glave v vodo,« je pomišljal.

In v takih trenutkih se je globoko zamislil.

»Čuden pojav,« je umoval, »čuden pojav to: Ko jaz
in moje vrste stvari pijemo, privzdigujemo glavo in zremo
v nebo. Race pa potisnejo glavo in vrat in pol telesa v
vodo ter postavijo drugo polovico navpik. To je uganka
v stvarstvu, velika uganka, ki je vredna resnega premiš¬
ljevanja.

In res je stopal petelin cele ure, v globoke in težke

misli zatopljen, po dvorišču.

A ker ni mogel izumiti zadnjega vzroka tej izredni
prikazni, je navadno zaključil svoja modrovanja s tem-le
velemodrim stavkom:

»Kikiriki! — Race so še na prvotni stopnji razvoja.
Napol divje so še .. . Ko se popnejo do one višine, na

Večernice. 52. zv. 4*

50

koji stojimo jaz in moj zarod, bodo izpremenile tudi svoje
divjaške navade. Ko bodo pile, bodo — kakor mi — pri-
vzdigale glavo in gledale v nebo . . . Kikiriki! . . . Vse na
svetu napreduje. Napreduje zarod kokošij, napreduje zarod
psov — naš domači pes Pazi si je pripel v zadnjem času
okrog vratu nekak obroč z neko rumeno kolanjo na njem
— in to je gotovo napredek. Napredovati mora polagoma
tudi zarod rac in zarod gosk — kikiriki! ... ne, zarod
gosk ne napreduje, ne more in ne sme napredovati...

Kuruk . . . uk . . .«

Da, goske, goske! — Ko bi teh ne bilo, bi petelinu
potekalo življenje dokaj mirneje in prijetneje!

Bil je samodržec na celem dvoru. A te goske, ali
določneje: ta gosak, ta neotesanec debeli, ta mu je bil na
poti, ta mu je kratil njegovo neomejeno gospodarstvo, ta
se mu jedini ni hotel klanjati; ta trinog ga je cel6 pre¬
ganjal in mu je — groza in strah — izruval pri nekem
dvoboju par peresce, in sicer ravno na vratu . . .

In s kako pravico si prilastuje gosak gospodarstvo
na dvoru? Vsiljenec je na dvoru; spomladi so ga od ne¬
kod prinesli. A petelin že živi tri leta pri isti hiši, na
istem dvorišču.

Nekoliko bolj prijatelj si je bil s sosedovim gosakom.
Ta je bil še mlad ter je nekoliko bolj spoštoval petelina
— vsaj črtil ga ni . . .

K sosedovim je sploh Kranjčev petelin rad in često
zahajal. Tudi to je bila posledica njegove grozne domišlja¬
vosti in napete bahatosti. Hotel je tudi pri sosedu poka¬
zati kokošjemu zarodu svojo lepoto in svojo mogočnost.

Doma bi imel gotovo dovolj prostora; saj je bil
Kranjčev dvor prav velik, gotovo največji v vsej vasi. A
vendar mu je bil preozek. In zato je često prekoračil
meje svojega kraljestva ter posilil v tujo last.

A vendar je tudi na Brumnovem dvorišču imel Kranj¬
čev petelin hudega sovražnika, namreč tamošnjega petelina.

Ta je bil sicer mlajši kakor Kranjčev, a zavedal se
je, da je na domačem dvorišču on gospodar. Nikakor torej
ni hotel sosedu pripoznati pravice, da sme prihajati na
njegovo last.

Brž ko je videl soseda korakati črez cesto, ki je
ločila Brumnovo dvorišče od Kranjčevega, je jezno stresel
svoje zlatorumenkasto perje, ponosno povzdignil glavo ter
naznanil podložnim mu kuram nevarnost z glasnim vzklikom:

»Kikiriki!«

Sosed pa je, ne meneč se za ta ugovor, razprostrl
peroti, vzletel na zgornjo poprečno desko Brumnovega
plota, parkrat ponosno zamahnil s krili po zraku ter od¬
govoril s še glasnejšim, samozavestnim bojnim klicem:

» Kikiriki-i-i-i!«

In brez pomisleka je vzletel na tuje dvorišče.

Ponosno se je razkoračil na zeleni trati, kakor bi bil
na svoji lasti. A sosed mu je prišel takoj naproti, zbočki
zroč sovražnega vsiljenca in pripravljen na odločen odpor
in 1 jut boj . . .

Par hipov sta si stala bojevita voditelja miroljubnih
kokošij mirno nasproti, jezno, z divjim srdom in sovra¬
štvom motreča drug drugega.

Potem pa sta razširila krila ter planila drug v dru¬
gega. In kljuvala sta se z ostrimi kljuni, bila se s trdimi
krili, zadevala se drug ob drugega z ostrogi, da je perje
— ob zgornjih koncih rumenkasto, navzdol proti koreni¬
kam pa belo — kar letelo na vse strani.

Ob besnih borilcih pa so se zbirale kokoši — velike
in majhne, koklje in jarike, črne in bele, grahaste in pro¬
gaste, rjave in pepelnate, skratka, vsakojake velikosti,
vsakojakih boj, vsakojake starosti. . .

»Kuru-kuru . . .« so bodrile in vnemale nekatere bo-
ritelja k pogumu in vztrajnosti.

»Ko-ko-ko-dak-dak,« so kričale druge, kakor bi ho¬
tele pomiriti razjarjena junaka.

Nekatere pa so mirno gledale dvoboj ter čakale, kako
se izvrši junaška igra ...

A konec navadno ni bil časten za domačina. Veči¬
noma je namreč omagal ter zbežal za hleve, da si odpočije
od silnega napora in si zdravi rane, katere mu je prizadejal
sovražni sosed.

Včasi je tekel zmagalec še nekoliko za njim; a včasi
se mu tudi to ni zdelo potrebno in — častno. Ostal je kal¬
na bojnem polju ter naznanil svojo zmago s ponosnim:

»Kikiriki!« # #

*

A nekoč jo je vendar-le izkupil.

Bilo je lepega popoldne meseca malega srpana. Zlati
solnčni žarki so se s pekočo vročino sipali na zemljo. Vroče,
prav vroče je bilo. Človek bi si kar legel v senco, raz¬
prostrl telo po mehki travi ter se hladil in si odpočivai.

52

A to je le tako prijetna misel, lepa želja; saj kmet ne
pozna lenobe, ne sme in ne utegne poležavati po sencah.

Brumnovi so bili na polju; želi so.

Dokaj dobro leto je bilo. Žitne bilke so stale sicer
nekaj redko na njivah, a klas je bil poln, težak, da se je
globoko nagibal k trdi, suhi in žejni zemlji.

Na njivah je bilo veselo življenje.

Oj, kako so rdeli obrazi pridnim žanjicam, ki so
krepko in neumorno vihtele ostro brušene srpe, da so pa¬
dale trde, rumenkaste bilke kar trumoma pod njih ostrino
ter se zgrinjale na rokah žanjic v snope, katere so neve¬
zane polagale na ogone.

Tu in tam je za hip katera postala ter drgnila par-
krat z brusilnim kamenom po srpu. Potčm pa je zopet
hitela, da ji je tekel pot po rdečem, vročem licu.

In dasi je bilo žanjicam vroče, dasi so hitele, kar so
jim pripuščale moči, so vendar tako veselo in zadovoljno
kramljale, tako zvonko se smejale! Delo jih je blažilo, jih
razveseljevalo.

Za žanjicami pa sta Brumnov gospodar in hlapec Jaka
vezala snope ter jih znašala v razstave in kopice. Hišnemu
očetu je od sreče in zadovoljnosti žarilo oko, ko je videl,
da mu je srečno dozorelo seme, katero je sejal preteklo
jesen s strahom in upom, ter mu prineslo stoteren sad.
Raz resni obraz si je brisal potne srage, v srcu pa je ve¬
selo hvalil Vsemogočnega, ki dobrotno blagoslavlja trud
človeških rok.

Tam nekje koncem njive je petpedikala prepelica,
nežno in nekako otožno, kakor bi slutila, da ji danes po-
derč dom in jo preženejo iz gnezda. Po vrateh koncem
njive sta skakljali dolgorcpi, sivkasti pastaričici ter sc ve¬
selili toplega solnca in pridnih delavk. V zraku pa, v jas¬
nem, vročem vzduhu se je zibal drobni škrjanček, žvrgoleč
navdušen slavospev stvarniku in bodreč žanjice k vztraj¬
nosti in razveseljujoč jih s svojim spevom.

Oj, tudi kmetiško življenje ima svojo poezijo — poe¬
zijo sicer resno in trdo, a vendar je poezija, ki mogočno
vnema srce nepokvarjenega in s trpinom čutečega človeka.

In žetev je odlomek te poezije.

Brumnovi so bili torej vsi na njivi.

Domd so ostali le otroci, ki bi naj stražili dom, in
pes Sultan, ki bi naj stražil otroke.

53

Sultan je bil velik, dolgodlak in precej rejen Star
je že bil, slabo je slišal in težko hodil. Zato je legel za
hlevom v senco košate jablane ter spal ... ne, spal ni —-
le dremal je. A da ni spal, temu ni bila toliko vzrok skrb
za varnost domačije in otrok, kakor pa nadležne muhe, ki
so vedno in vedno brenčale okrog njega ter mu sedale na
ušesa, ob oči, na gobec. Da bi se ubranil sitnih gostov,
je včasi stresnil z glavo, zamahal z repom, včasi mu je
zatrepetalo celo telo, včasi pa je hipoma dvignil debelo
glavo ter jezno hlastnil po neljubih mrčesih, ne da bi
katerega ujel.

Otrok pa je bilo troje: Tonče, Jerica in Karlek. Ton-
četu je bilo približno devet let, Jerici sedem, Karleku pa
štiri in pol.

V kolarnici so bili — tam je bila senca — in iz ondi
v vrsto zložene opeke so zidali.

»Jaz nam sezidam novo hišo; naša je že stara,« je
govoril Tonče ter polagoma in premišljeno polagal kos
na kos.

»Jaz sezidam šolo,« je trdila Jerica ter se vzpenjala
na vrsto, da je jemala raz njo opeke.

»Eh, kaj šolo,« je ugovarjal Tonče, kateremu se v šoli
ni nič kaj dopadalo, ker je moral tamkaj mirno sedeti, po¬
slušati učitelja in odgovarjati, če je sploh kaj znal, kar pa
je bilo le tako bolj redkokdaj. »Kaj boš zidala šolo, saj
je že vendar ona pri cerkvi dovolj. Da bi še te ne bilo!«
je žalostno vzdihnil ter podpiral z levico prednjo steno
stavbe, ki je bila najvišja ter se mu je začela že na¬
gibati v stran.

»Jaz pa sezidam cerkev,« je povzel s tankim, a od¬
ločnim glasom Karlek, ki se je spomnil pri bratovih be¬
sedah cerkve, kjer je bil zadnjo nedeljo z očetom, in katere
krasote še ni pozabil. A ker je bil premajhen, da bi segnil
na vrsto po opeko, si jo je hotel vzeti raz kupček, katerega
je bil tik sebe nakopičil Tonče, da bi imel takoj vse pri
roki. A ni je dobil.

»Pusti!« mu je odločno zabranil Tonče. »Opeko po¬
trebujem jaz. Sicer pa si ti še premajhen za zidanje. Opeka
bi ti padla na nogo ter te ranila. Sedi rajši tja na kolca
ter gledi mene in Jerico, da se kaj naučiš.«

A Karleku ta ukor in bratovo povelje ni bilo po godu.
Par hipov je osuplo in nemo gledal brata. Potčm pa je
potisnil kratki mesnati palec med rdeče ustnice, ki so se

54

mu začele krem žiti na jok. A da se njegova srčna žalost
ni zlila v grenke solze, je preprečil prizor, katerega je za¬
gledal v tem hipu pred kolarnico, in katerega Tonče in
Jerica še nista zapazila, ker sta bila vglobljena in zamiš¬
ljena v svoje stavbe.

Okrog ogla sta se namreč pritirala z največjo na-
glostjo domači in sosedov petelin. Domači — begun — je
že komaj sopel. Kljun je imel široko odprt; vrat je stego¬
val in glavo je molel daleč naprej, da bi laže bežal; rdeči
greben mu je krvavel , kajti sosed mu je pri boju zadal
na njem precejšnjo rano; peroti so mu bile povešene, in
njih konci so se pri begu dotikali zemlje. Rdeče, izbuljene
oči so obupno iskale kakega zavetišča, kjer bi se mogel
skriti pred sovražnikom, ki je bil tesno za njim ter se je
med begom zaletaval besno vanj.

Nemara se je vzbudil v srcu domačina ugasli pogum,
ker je videl v kolarnici otroke, nemara je spoznal brez-
uspešnost bega, saj so mu vendar moči že tako opešale,
da ni mogel dalje: kratko malo, ustavil se je hipoma, obrnil
se proti zasledovalcu ter se mu odločno postavil v bran.
Začela sta se zopet zaletavati drug v drugega ter se kuz-
mati z ostrimi kljuni.

»Hh, Tonče, ha,« je opozarjal Karlek brata ter, izteg-
nivši debelo roko, kazal z okroglim, rdečim kazalcem na
boreča se petelina. »Glej,sosedov picek našega zopet kuzma^«

»Oj ti razbojnik grdi, roparski,« se je razjezil Tonče
ter skočil po koncu, stavba pa se mu je pri tem zrušila.
»Čakaj, ti nepridiprav, pokažem ti pot domov, da se ne boš
vedno klatil po vasi ter mučil našega picka.«

Pograbil je oster ogel opeke, ki se mu je ravnokar
poprej odkrušil od celega kosa. Jezno ga je zavihtel proti
petelinu.

»Kruk!« je na kratko jeknil Kranjčev petelin ter se
zvalil na trato. Par hipov je ril z glavo po travi, s perotmi
je krilil okrog sebe, noge so mu krčevito podrhtavale
črez par trenutkov pa je ležal mirno na zeleni, okrvav¬
ljeni travi.

Ostri kos opeke ga je bil zadel ravno v glavo ter
mu zadejal smrtno rano.

»Kuruk-kuruk-kruk!« je začel vpiti na vse grlo do¬
mačin, ko je videl sovražnika mirno ležečega pred seboj.
Park rat ga je v krogu obšel, polagoma in previdno, krilil
s perotmi ter pazno motril sovražnega druga.

55

Ko pa je videl, da se oni več ne dvigne, ne vzbudi,
je zaplahotal s krili, se mogočno razkoračil pred mrličem,
stegnil lepi, lesketajoči se vrat, ponosno povzdignil glavo,
stresel rdeči greben, ki mu je še vedno krvavel, ter zapel
zmagonosno in slavodobitno:

»Kikiriki!«

Potem pa se je besno zagnal v mrtvega, ne branečega
se nasprotnika ter ga začel neusmiljeno obdelovati s krem¬
plji in krili. Vmes pa je kričal in klical svoje verne dru¬
žice z glasnim: »Kuru-kuru . . .«

In od vseh štirih dvoriščnih stranij so hitele kokoši
na klic svojega vodje ter se zbirale okrog njega.

One, ki so marno brskale po smetišču, so privzdigo¬
vale glave, in ko so se prepričale, da jih res kliče njih
načelnik, so opustile svoje delo ter sledile klicu. Druge, ki
so si iskale hrane v hlevih, so poletavale skoz okna. Jedna
je začela kokodakati nekje v parmi, nekaj jih je prihitelo
s skednja, jedna se je prikazala na senu nad listnjakom.
Par hipov je zrla na dvor, kakor bi se hotela prepričati,
se je li res pripetilo kaj posebnega in izrednega, kar bi
bilo sploh vredno, da zapusti seno. A ko je slišala, da
postaje kukurukanje in kokodakanje glasneje in glasneje,
je tudi ona zakokodaknila, počenila na trebuh, razprostrla
trda, rjavkasta krila, se odbila z nogami ter vzletela na
kup slame tik listnjaka. Potem pa je urnih in gostih ko¬
rakov drobila h kolarnici.

Tako se je malo ne vsa kokošnja obitelj zbrala ob
mrtvem petelinu, glasno kričeč.

Tonče je še vedno stal na prejšnjem mestu ter gledal
in motril ves prizor kakor okamenel, onemel. Bilo mu je,
kakor bi ga kdo udaril po glavi. Vrelo in šumelo mu je
v njej, kakor vre in šumi v kotlu krop, katerega vzbur-
kava mogočen ogenj, plamteč pod medenim kotlom.

»Kaj si storil!« se mu je začela očitajoč oglašati vest
Pomišljal je, kaj bodo rekli k njegovemu nesrečnemu činu
sosedovi, ki so petelina visoko čislali, in kaj oče in mati.
No, kaj dobrega se iz tega gotovo ne bode izcimilo. ^

jerica je istotako plaho zrla na mrtvo živalco. Tudi

ona se je začela bati zlih posledic.

Le Karlek je ostal povsem miren in ravnodušen.

»Glej, Tonče,« je besedičil ter kazal na petelina,

»glej, picek noče več vstati.«

»Ubil si ga!« je plašno vzkliknila Jerica.

56

»Ubil!« je kakor zvest odmev žalostno in pobito po¬
novil Tonče. V duhu pa je že videl, kako jemljejo oče
šibo raz polico za vrati.

Stopil je iz kolarnice, hoteč se popolnoma prepričati,
je li res ta nesrečni kos opeke prizadejal petelinu smrtni
udarec. v

»S-š-šuha,« je podil kokoši strani. Potčm pa je začel
potipavati in preobračati petelina, kakor bi iskal, še li
plamti kje kaka iskrica življenja.

Jerica in Karlek sta mu sledila.

Jerica je počenila ob petelinu, Karlek pa je pokleknil
na gola kolena v majhno, nekoliko rjavkasto travo. Oprezno
in vestno sta opazovala petelina in bratca.

»Mrtev je — res!« je slednjič žalostno in obupno po¬
trdil Tonče.

»Mrtev!« je tiho pritrdila Jerica ter vstala.

»Mrtev!« je pritegnil tudi Karlek. A kakor bi vendar¬
le še dvomil o tem, je začel tipati z majhno, mehko roko
petelina.

»Mati nam ga morajo speči — pojemo ga!« je resno
odločil po kratkem molku ter petelina prijel za desno nogo,
da bi ga nesel v stran, v kuhinjo.

»Kaj speči!« je skoro plakaje povzel Tonče. Bil si
je pač svest, da se bode iz tega res nekaj speklo, a kaj
dobrega ne. »S šibo bodemo dobili!« je tarnal.

»A!« se je zavzel Karlek ter od začudenja odprl mehke,
črešnjevordeče ustnice, da so se mu videli majhni, beli
zobje. Potčm pa je po svoji priljubljeni navadi vtaknil
palec med ustnice, kakor bi hotel iz njega izsesati kako
dobro in pametno misel, ki bi jih obvarovala šibe. Te se
je namreč izredno bal.

»Jerica, ni li res, ti ne boš ničesar povedala, niti očetu,
niti materi, niti sosedovim,« je prosil Tonče ter zaupno
upiral svetle, vlažne oči v sestrico.

»Gotovo ne, Tonče.«

»Tudi ti ne smeš povedati ničesar, Karlek, sicer bomo
vsi tepeni.«

»Ne bom!« je moško in odločno zatrjeval mali kratko¬
hlačnik ter po strani pogledaval petelina, zaradi katerega
bi naj bil tepen, dasi mu ni storil nič žalega.

»Ge bosta molčala, bode vse dobro. Jaz zanesem pe¬
telina na sosedov dvor, ali boljše bode, če ga zanesem za
hlev, na nasprotno stran. Nihče ne bode mislil, da smo

57

ga.  mi ubili. Je pač nesreča, jaz ga nisem namerjaval ubiti.«
Reče in pograbi petelina za trde noge. Skrivajoč ga za
hrbtom, se je kakor tat plazil z njim proti Kranjčevim,
kjer ni bilo, kakor je dobro vedel, nikogar domd, ker so
bili vsi na polju.

Jerica in Karlek pa sta kukala izza ogla ter gledala
z utripajočim srcem, kako izvrši Tonče svojo težavno in
usodno nalogo.

Ta pa se je srečno pritihotapil do plota pri sosedovem
hlevu. Visoko je zavihtel mrtvo žival ter jo hitil črez plot.
Potem pa je bežal, kar so mu le pripuščale kratke noge.

Jerica in Karlek sta si globoko oddahnila, ko sta vi¬
dela težavno delo dokončano. Tonče pa, ki je prihitel
nazaj ves zaripljen in rdeč kakor kuhan rak, jima je še
opetovano naročeval:

»A molčita, za božjo voljo, molčita! In ako bi vaju
kdo popraševal, če vesta kaj o petelinu, recita, da ne. Sicer
bode slaba .. .«

Jerica in Karlek pa sta mu svečano obljubila, da
bosta molčala.

o*. o v

Mico Kranjčevo ste gotovo poznali.

No, tedaj še ni bila dolgo Kranjčeva. Po veliki noči
istega leta je še le prišla na Kranjčevino kot gospodinja.

V postu je namreč stari oče Kranjec nagloma umrl
za pljučnico ter zapustil veliko posestvo sinu Tinetu. Mati
Tinetova je umrla že pred petimi leti. Sestri Tinetovi Dorici
je bilo še le štirinajst let. Teta Zefa pa, ki je po smrti
Kranjčevke gospodinjila bratu, je bila tudi že stara in je
bolehala. Pri takih razmerah se je moral Tine pobrigati
za gospodinjo.

In tako je prišla v hišo Mica.

Vrhovsko dekle je bila, hči starega Podgorelca tam
gori v Vinskem vrhu.

Ljudje so se čudom čudili, da si je izbral bogati 'Fine
tako revno nevesto, ter so izmišljali in razširjali marsikako
nepotrebno govorico.

A kar je bilo, je bilo: Mica je bila žena Iinetova.
No, lepa je bila Mica, da ni bilo v obližju take. A bila je
tudi ponosna in jezična. Poprej v svoji revščini teh slabih
lastnostij sicer ni mogla tako določno kazati, a sedaj kot
gospodinja na Kranjčevem domu, ki je bil izmed najboljših

58

v župniji, je lahko kazala svoj ponos in svojo prepirljivo
naravo.

Daši še torej ni bila bas dolgo v vasi, so morali so¬
sedje slišati od nje že marsikatero bridko in zbadljivo be¬
sedo. To jih je sicer žalilo, a zaradi ljubega miru in zaradi
poprejšnjega prijateljstva so molčali njej nasproti. Le ko
so bili med seboj, so se pritoževali črez novo sosedo.

»Ni si najboljše izbral Kranjčev Tinče, res ne,« so
govorili vaški možje ter zmajevali z glavami. »Ponosna je
in prepirljiva. Ne bo dolgo mini in prijateljstva med sosedi.«

Kakor Brumnovi, so želi tudi Kranjčevi omenjenega
dne. Tudi Mica je bila na polju. Proti večeru pa se je z
Dorico vrnila na dom, da bi pripravila večerjo za žanjice.

Kmalu potem, ko sta prišli domov, se je začel valiti
belkast dim iz visokega, belega dimnika lepe Kranjčeve
hiše. Dorica je kurila, Mica pa je mesila v sobi testo za
pogače, za gibanice.

»Dorica, pojdi in prinesi drv; v kuhinji jih je malo!«
je klicala iz sobe gospodinja, ki je ravnokar začela tanjiti
kos debelega testa. »Dorica, veš kaj, vzemi rajši za hlevom
par panjev. Debeli so in smolnati. Dobro bodo goreli, in
peč bode kmalu pripravna za pecivo.«

»Že grem, Mica, že grem,« se je odzvala iz kuhinje
Dorica. In že je hitela ven, brišoč si med potjo z modrim
predpasnikom znoj raz polno, rdeče lice in raz gladko,
nekoliko zagorelo čelo.

Mica pa je pridno sukala valek črez testo, ki je že
tvorilo veliko ploščo, katera je pod krepkim pritiskom
valka postajala tanjša, in tanjša. Ko je bila že malo ne
prozorna, je odložila Mica valek, dvignila previdno in
spretno z obema rokama pogačo ter jo dela v pogačno
skledo, ki je že bila pripravljena na mizi. Le-ta je bila
na dnu in ob strančh namazana in prevlečena z belim,
svežim vrhnjem. Na tanko sklad je z majhno kuhalnico
namazala zopet sira in vrhnja. Oni krog pogače, ki je
molel črez skledo, je razdelila z nožem v približno jednako
velike kose, katere je zgrnila v skledo ter pokrila z njimi
sir in vrhnje. Potčm pa je začela tanjiti drugo pogačo.

A še predno jo je dogotovila, je prihitela Dorica, vsa
prepadena in prestrašena, v sobo.

»Mica,« je klicala že v veži, »Mica, petelin je mrtev!«

»Kateri petelin?« se je zavzela Mica ter za trenutek
nehala mesiti.

59

»Moj Bog, kateri bi naj bil? Naš!«

»Naš?« je zajavkala Mica ter skočila po koncu. Že
je bila razburjena.

Obe sta hiteli s krikom in vikom za hlev, kjer je
ležalo petelinovo truplo.

»Mrtev je, res je mrtev,« se je togotila Mica ter obra¬
čala petelina s strani v stran. »In tako lep petelin, tako
lep! In kako je pel, že na vse zgodaj, oj, kako je pel!«

»Pel pa je, pel, Mica!« je pritrjevala Dorica.

»Sedaj pa je mrtev! Glej, Dorica, glava je vsa krvava,
koža na glavi mu je presekana. Nekdo ga je udaril.«

»Najbrž!« je jadikovala Dorica.

»Toda kdo? Kdo bi tukaj hodil? Pri sosedu Zelenjaku
ni nikogar doma, in drug na to stran vendar ne pride.«

Jeza, ki se ji je za čas nekoliko polegla, ji je začela
zopet vzkipevati.

»O, ko bi znala, kdo ga je — tožit ga grem!« je krik¬
nila. Obraz pa, že od narave rdeč, se ji je od razburjenosti
še bolj v  zalil s krvjo.

»Škodo mora povrniti, če zvemo, kdo ga je ubil!«

»Oj, smili se Bog — to so ljudje v tej vasi — kaj
pravim ljudje — razbojniki so, roparji, rokovnjači, morilci!
Ničesar bi človek ne smel imeti, vse mu uničijo! Danes
zakoljejo petelina, jutri nam lahko umorč prase ... ukradejo
kravo . . . naposled nam še upepelijo dom. Oj, da sem bila
toliko neumna ter šla med te razbojnike! Doma sem živela
v miru, tukaj pa mi zagrenč slednjo urico; oj meni revi,
oj!« In vpila je, da je odmevalo daleč po vasi, ter klicala
Boga na pomoč, naj jo vendar varuje, ter naj udari zlobne
sosede s šibo svoje jeze.

»Mica, kaj se boš jezila,« jo je tolažila Dorica. »To
petelina vendar ne oživi.«

»Seveda ga ne oživi, a mene ta zloba teh roparskih
ljudij naposled tudi še spravi v grob. Moj Bog, moj Bog!«

A Dorico je bolj skrbela večerja, kakor pa mrtvi pe¬
telin. In zat<5 je začela prigovarjati:

»Mica, večer se bliža. Hiteti morava, da pravočasno

pripraviva večerjo.«

»Seveda je takoj večer ... A kaj hočem, ko vendar
vidim, kaka krivica se nam godi. I ničiti nas hočejo, ti
preklicani, roparski sosedje. Saj vem, zavidajo me, ne
morejo me trpeti, sovražijo me; oj, oj!« Jadikovaje in kle-
vetaje je hitela v sobo, da dovrši pogače.

60

Ko je dovršila svoje delo, je nesla jedno na loparju
v kuhinjo, v peči zgrnila žerjavico raz ognjišče ter jo po¬
ložila na vročo opeko. Bil je to „krapec“, ki se je pekel
brez sklede.

Dorice ni bilo v kuhinji; bila je v hlevu, kjer je na-
stiljala živini.

Ker so smolniki, kar jih je prinesla poprej Dorica,
že vsi zgoreli, in ker je bilo navadnih drv že tudi povsem
malo, je brzela Mica k skladalnici ob skednju, da bi prinesla
nove zaloge. Takoj za skednjem je bilo konec Kranjčevega
dvorišča, in ob plotu je vedla glavna cesta. Na zelenem,
travnatem robu ceste pa je tedaj sedel slučajno sosedov
Karlek ter piskal na majhno piščalko, katero mu je podaril
brat Tonček, hoteč ga s tem do cela podkupiti, da ne izdd
njegovega zločina.

Komaj je zagledala Mica fantiča, ji bliskoma šine v
glavo misel, da nemara zve od tega kaj natančnejšega o
smrti petelinovi.

»Karlek!«

Z rezkim, hipoma pretrganim zvokom je nehal mladi
igralec piskati. Ustrašil se je, da mu je piščalka skoro
padla iz rok. Hotel se je obrniti ter pogledati nazaj, a
manjkalo mu je duševnih sil, potrebne hrabrosti. Predobro
mu je bil znan glas, ki ga je klical, pred duhom pa se
mu je hipoma kakor strašilo prikazalo otrplo truplo mrt¬
vega petelina. Hotel je vstati in bežati, a tudi za to ni
imel dovolj poguma. In tako je vdan v svojo usodo in
nemo čakajoč dogodkov, ki pridejo, mirno in tiho obsedel
na istem mestu — na „travici zeleni".

»Karlek!«

K drugemu mu je zazvenel isti glas na uho, glas so¬
sedove gospodinje. A ta glas ni bil — in temu se Karlek
ni malo čudil — ne osoren, ne karajoč, ne jezen, ne preteč,
ne, bil je mil, prijazen in ljubkajoč. Fantič si je oddahnil
ter začel upati, da še vendar-le ne pride sod in kazen za
uboj petelinov. Rdeči, polni obraz je okrenil v stran, in
po strani zroč v sosedo, ki je stala že pri pricestnem plotu,
se ji je odzval napol boječe, napol zaupno:

»Kaj je, tetica?«

»Karlek, če boš priden, nekaj dobiš!«

»Bom, tetica, dajte mi!«

»Pojdi sem, kos pogače ti dam. pšenične, mastne!«

Karleku se je razjasnil obraz.

61

Ko je slišal o pogači, je pozabil petelina, in prejšnja
bojazen mu je popolnoma izginila iz srca. Takoj je bil
pokoncu ter rogačkal črez cesto proti sosedovemu dvori¬
šču. Mica ga je prijela za mesnato, mehko ročico in ga
vedla s seboj.

»Tako, Karlek, kar tukaj na prag sedi,« mu je pri¬
govarjala Mica, ko sta prišla do veže. »Jaz pogledam, ali
je krapec že pečen. Potčm ti urežem kos.«

Karlek je res sedel na vežni prag ter poželjivo zrl v
kuhinjo, kjer je Mica gledala v peč ter trdila, da bode po¬
gača takoj pečena. Hkrati pa je napeljala govor na drug
predmet ter ga vprašala kar tako mimogredč:

»Karlek, ali si bil danes ves dan domd?«

»Da, tetica!«

»Sam? — kaj?«

»Ne, Tonče in Jerica sta tudi bila.«

»Kje pa sta sedaj?«

»Paseta.«

»Kje?«

»Na travniku pri mlinu.«

Mica je utihnila, potegnila z velikim loparjem lepo,
rumeno pogačo iz peči ter mu urezala velik kos. Daši je
bil krapec še vroč, ga je fantič vendar-le prijel z obema
rokama ter ga s slastjo začel tlačiti v usta. Pri tem se
mu je maslo cedilo po prstih navzdol po roki proti roka¬
vom že nekoliko umazane srajce iz domačega platna. Cedilo
se mu je tudi od ust ob straneh navzdol po bradi. Ko je
pridni jedilec čutil, da se mu zbirajo na bradici debele
maščobne kapljice, obrisal si jih je povsem mirno in po¬
lagoma z rokavom debele srajce, ne da bi pri tem prenehal
pridno in vztrajno žvečiti.

Hipoma pa je vprašala Mica hitro in odločno:

»Karlek, ali si morda videl kje našega petelina?«

Fantiču je pogača kar zastala v grlu. Desnica, s ka¬
tero je hotel ravnokar poriniti še krajec v usta, mu je ka¬
kor odrevenela obstala pod brado. Jasne, črnoijavkaste
oči pa so mu prestrašeno in boječe zrle v Mico.

»Kaj, ali si ga videl?«

Karlek je pogledal po strani, so h vezna vrata dovolj
odprta, da bi jo v slučaju nevarnosti pobrisal.

A Mica, ki je zapazila njegov strah ter se bala, da bi
ji fantek iz strahu ne hotel povedati resnice, mu je prijazno
prigovarjala:

62

»Nič se ne boj, Karlek! Le povej, če si ga kje videl.
Dobiš še jeden kos pogače.«

Fantek je začel omahovati. Poželjivo je gledal na
mastno pogačo. Bila je tako zapeljivo rumenkasta, tako
nekako vabljivo se je dvigal od nje topli par, in prijetni
vonj mu je tako dobrodejno, tako mogočno božal nosek.

»Torej, Karlek, si ga li videl?«

Izkušnjava in poželjivost sta zmagovala, in kratko¬
hlačnik je odgovoril neodločno in obotavljajoč se:

»Da, za hlevom je!«

Mica je odrezala velik trikot pogače, pomolila mu
kos in vprašala:

»Kdo pa ga je spravil tja?«

Karlek je prijel za pogače in, misleč le na prijetno
in vonjavo duhtečo jed, odgovoril:

»Ton če.«

»A!« se je zavzela Mica, »torej ga je on ubil?«

Fant je ostrmel pri tem zaključku in, zroč zamišljeno
in tiho pred se, predeval pogačo iz roke v roko.

»Povej no, Karlek, saj se ti nič ne zgodi, ga je li
res Tonče ubil?«

In otrok je, nevedoč si pomagati iz te zagate, tiho in
solzeč se, priznal:

»Da, tetica! Z opeko ga je zadel, ker je preganjal
našega picka in ga hotel usmrtiti.«

»Tako, tako . . . Glej, Karlek, priden si, da si mi tako
lepo in odkritosrčno vse povedal. Tako, sedaj pa le idi
polagoma domov — in priden bodi!«

In Karlek jo je tiho pobrisal, vesel, da se je stvar
tako dobro končala, in da ni imela zanj slabih posledic.

* *

V mraku pa je prinesel Kranjčev pastir k Ih*umno¬
vim mrtvega petelina, ga položil pri konjskem hlevu, kjer
je gospodar ravno napajal konje, na prag ter razlagal:

»Gospodinja me je poslala, naj zanesem petelina k
vam. Vaša deca ga je ubila, in zat6 ga obdržite vi, naši
ga nočejo imeti.«

»Tako?« se je začudil Brumen ter odložil veliki škaf,
v katerem je bilo še dno pokrito z vodo, na hrastov stol
za vrati. »Ko sem poprej prišel z njive, sem slišal, da
Mica zmerja, a nisem znal, da zaradi tega. Toda zaradi
petelina vendar ni treba toliko vika in krika. Povej ji,

63

da ji rad povrnem škodo, da bode le mir božji. Deca pa
že tudi dobi svoj del.«

»Naredite z gospodinjo, kakor mislite, da bode naj¬
bolje. Jaz sem storil, kar mi je bilo naročeno.«

Rekel je in šel.

Deca, posebno Tonče, ki je po kratkem obotavljanju
priznal zločin, katerega je povzročil po naključju, pa je
res dobila svoj del.

Drugi dan pa je Mica kakor besna preganjala z dolgo
rahljo Brumnove kokoši, ki so v svoji kokošji nezaved¬
nosti prekoračile domače meje in prešle na Kranjčevo
posest. In pri tem je vpila, da je slišala vsa vas:

»Ha, vse uniči, vse uniči, ta žival nenasitna. Ce pa
naša„stopi na sosedovo posest, jo ubijejo, kakor pravi prav¬
cati razbojniki.«

In tako je šlo dan za dnevom. Pri vsaki najmanjši
priliki je vpila Mica po cele ure ter obsula sosedove z raz¬
bojniki in morilci.

Brumen se je še enkrat ponudil, da plača petelina.
A o tem Mica ni hotela ničesar slišati, ker bi morala potem
molčati. Tako pa je zmerjala in kričala v enomer.

Vaščani so se muzali ter govorili:

»Aj, aj, zaradi petelina so se sprli!«

»Ah, zbog take malenkosti toliko krika!« so menili
drugi. »Saj vendar ne more niti jeden, niti drugi živeti
tako, da bi nikdar ne prestopila kaka stvar na ljudsko.
No, krava se že priveže, svinja se zapre v dvorišče, a ko¬
koši ne moreš privezati, niti ji zabraniti, da naj ne hodi
z dvorišča.«

»Kak mir je bil v vasi, dokler ni bilo te Mice tukaj!«
so govorili sivolasi vaški očaki ter zmajevali stare, upog¬
njene glave.

Toda to večno klevetanje, ta vedni prepir zaradi naj-
neznatnejših malenkostij še ni zadostoval Mici.

Brumen je dolgoval Kranjčevim dva stotaka, katera
si je izposodil še od Tinetovega očeta. Kupil je namreč
neko njivo, ki se je slučajno držala njegove posesti ter
bila zanj kaj pripravna. Za to je tedaj denar potreboval.

Ta denar je igral sedaj važno vlogo.

»Denar mora vrniti!« je dejala Mica odločno in kakor
neoporečno možu.

64

»Toda, Mica/ je posredoval Tine, ki bi rad v miru
in slogi živel s sosedom, »saj ga vendar ne potrebujemo
tako silno.«

»Kaj, potrebujemo! Pa ga daš v hranilnico. Tam
je varen! Kdo pa ti tukaj jamči za posest, za varnost?
Kdo — ha?«

»E, Mica, e, saj vendar veš, da nas Brumen ne bode
ogoljufal. In drugih dolgov tudi nima, da bi se nam bilo
treba bati za denar.«

»Naj ima ali nima. Denar mora vrniti,« je vsakokrat
h koncu takih pogovorov odločila Mica.

Da bi vendar enkrat imel mir, se je Tine slednjič
vdal ženi ter zahteval od soseda denar, češ, da ga sam
potrebuje.

Brumen je sicer vedel, kaj je pravi vzrok, da ga sosed
terja. A zaradi ljubega miru je molčal ter si denar izpo¬
sodil drugod, da ga je vrnil Kranjcu.

A tudi to je Mico jezilo in gnevilo.

»Glej,« se je hudovala napram možu, »glej ga no, saj
je imel denar, a ni ga hotel vrniti. Bog vč, ali bi ga sploh
bili kdaj dobili, če bi jaz ne bila priganjala, da ga izterjaš.
O ta Brumen , ta ti je pravi ... ta pa, ta ... to je cel ci¬
gan . . . brezvesten, goljufen.«

Tine pa je molčal ter gledal s težkim srcem, da se
spor med njegovo in sosedovo hišo bolj in bolj neti in
vedno više vzplamteva.

In res ni bilo več miru v vasi.

v

Ce je prišla Brumnova kokoš na Kranjčevo posest,
je bilo zlo in groza. Ce je svinja nevedč prestopila meje
sosedove, je takoj začelo bliskati in grmeti s Kranjčevega
dvorišča. Ce Brumnova deca ni vedno pazila na paši na
kravice, kakor na punčico svojih očij, in je nemara Bela
ali Maroga ali Rdečka ali Brezika ali katera druga izmed
teh rogatih stvorov utrgala par travic s sosedovega trav¬
nika, in je to videla Mica, se je takoj vsipala cela ploha
zabavljic in psovk iz njenega ogorčenega srca in njenih ust

»He, ho!« je kričala, »deca, kje paste?! Vi paglavci
ničvredni, ve žabe lene, razbojniška svojad! Hej, hoj! kje
pa tičite, kako pa pasete? Kje pa imate žival hej, hoj!«

In kričala in vikala je, kakor bi bila vsa vas v ognju.

Sosedje pa so zabavljali črez jezično ženo ter zago¬
varjali Brumnove, češ, da se poprej nikdo ni z njimi pre¬
piral, in da so vsi sosedje živeli v miru, dokler ni nesreča

65

prinesla v vas Mice. A to je Mico neizrečno togotilo. In
začela se je prepirati in pričkati tudi z drugimi sosedi,
dokler se ni sprla z vso vasjo.

Nekoliko mesecev po nesrečni smrti petelinovi, ki je
bila vzrok in začetek vsega prepira, pa je Mica hipoma
utihnila.

Vaščani so se kar čudili, ko je niso več slišali vpiti
po vasi. Skoro neverjetno se jim je dozdevalo, da bi se
kar hipoma zaprle zatvornice preglasni in jezični zgovor¬
nosti Micini.

A dasi vrlo čudno, je bilo vendarle res: Mica je
utihnila.

Vzrok tej nenavadni molčljivosti in tej nepričakovani
tišini pa je bil istotako nenavaden in čuden, kakor vzrok
prejšnjega klevetanja in zabavljanja.

Bilo je nekako sredi meseca kimovca.

Lep dan je bil, in solnce je še v vsej poletni vročini
sipalo svoje žarke na zemljo božjo.

»Žito za seme se bo danes izvrstno sušilo,« je že zjutraj
pri solnčnem vzhodu pripomnil Kranjčev Tine.

In res, takoj ko so topli solnčni žarki popili blestečo
roso, je pogrnil Tine po majhni, mehki travi na vrateh ob
njivi za hišo velike rjuhe iz debelega, hodnega platna. In
na nje sta nanosila s hlapcem v vrečah rži, da bi se pre¬
zračila in sušila.

v

Žito se je sušilo, dan pa je potekal.

Bilo je popoldne — tako nekako ob peti uri — ko
je v koruzi na njivi, ob kateri se je sušila rž, Mica žela
travo kravam za večerjo.

Zajedno pa je pazila na sušeče se žito, da bi se ne
prikradel vanje kak stvor božji ter ga zobal ali razbrskal
ali onesnažil.

A na nesrečo so prigagale tedaj po istih vrateh sose¬
dove goske. Polagoma, zibajoč se s strani v stran, z visoko
povzdignjenimi glavami, so stopale svojim potem.

Hipoma zapazi gosak — vodnik celi trumi — rjuhe
in rž. Ne sluteč, da je v bližini človeško bitje, ki z bi¬
strim in zavidnim očesom čuva žito, jo je kar brez vseh
pomislekov s svojimi spremljevalkami krenil proti rjuham,
veseleč se v srcu tečne piče. A komaj so začele goske
s svojimi širokimi kljuni rovati po rži, kar prilomasti iz

Večernice. 52. zv. 0

66

koruze Mica, zagrabi grablje, ki so ležale ob rjuhah, in s
katerimi so mešali zrnje, ter udari z njimi po gosaku.

»To imaš, ti požrešnost živinska,« je mrmrala trepe¬
tajoča od jeze. In dvignila je grablje k drugemu udarcu.
A predno je v drugič zamahnila, se ji je povesila roka, in
grablje so ji odpadle v travo zeleno.

Goske so kričeč in gagajoč bežale na vse vetrove.
Gosak pa se je zrušil na mestu, kjer je stal, prhnil par-
krat s perotmi, malce pobrskal z njimi okrog sebe, potčm
pa je mirno obležal v travi.

Mica je uvidela, da je mrtev. V prvem hipu je bila
osupla in kakor odrevenela. A polagoma se je zopet raz¬
jarila in razkačila ter siknila skoz stisnjene zobe:

»To bodi za petelina!«

Tako je moral Brumnov gosak, ki svoj živi dan ni
storil Kranjčevemu petelinu nič žalega, darovati zanj svoje
mlado življenje; — nesrečna žrtev krvne osvete!

Nekoliko dalje zgoraj na hribčku nad vasjo pa je oral
sosed Brumen. Ravno je na vrateh obračal konje in oralo,
ko je zaslišal gosji krik. Ozrl se je proti vasi ter opazoval
ves prizor. Ko je videl, kaj je naredila Mica, ga je v prvem
trenutku spopadla jeza. Sedaj bi bila priložnost, si je mislil,
da bi vrnil Mici njeno klevetanje in večno zmerjanje. A
vendar se je premagal ter zamrmral sam pri sebi, kakor
poprej Mica:

»To je za petelina! Sedaj pa ji nismo ničesar več
dolžni.«

Počil je z bičem.

Mica se je ozrla na hribček ter se prestrašila, ko je
videla, da jo opazuje sosed. Hitro in tiho je izginila v koruzo.

Brumen pa je zavihtel bič po toplem zraku ter zado¬
voljno del: v

»Hi, Črnka!« In mirno je oral dalje.

Na večer so Brumnovi našli gosaka mrtvega za do¬
mačim plotom.

Mice pa ni bilo več slišati. A tudi tega ni povedala,
da je ona prizadejala gosaku smrtni udarec.

Brumnovi so istotako molčali ter gosaka —^pojedli.

In mir je bil med sosedoma, vsaj za nekaj časa.

=yXll(l}xllit>Cllli)(lill^CIIII)\illl^villlXlllDQIIDOIIIXillD\lllOxllllXillDCIIIIXlll!XJllD(llll^CillCCllli:

ll>\l!IDOIIl>OlllXIII>QlllXllll)fllll)GlllXIIIDOIII>\llllXlllDOIIBCllllX] i

TjciiiBaiiDCiiiMiiDOiiDaiiDaiii^iiiooiiDfliiDaiiDaiiDaiiDaiiDciiiDaiiD«

U!IXIIIIXIIIIXIII!XIIIIX1I

]IIDC!III5CIIID(lllI5CIIID0IIDCI!ID(IIIIXIIID0!IDCIII!50l|IXr7?

Žganj e

naš sovražnik.

(Spisal Jurij Trunk.)

Delavec, ki je vdan pijančevanju, ne bo obogatel.

Sirah 19, 31.

Žganje dandanes bolj pustoši, kakor zgodovinske
šibe, lakota, kuga, vojska. Gladstone.

edno glasnejši postaja klic iz raznih slovenskih pokra¬
jin, da je skrajni čas, vzdramiti ljudstvo in ga svariti
pred pogubo, katera mu preti od žganjske kuge in
pijančevanja. Vsak rodoljub gleda s krvavečim srcem
vsakdanje strašne nasledke te kuge, ki preti uničiti naš ljub¬
ljeni rod. Prikrivanje resnice bi bilo v pogubo. Poštenost,
nravnost in ljudsko premoženje gre rakovo pot, raste pa raz¬
uzdanost, “brezznačajnost in revščina. Gotovo je, da sodeluje
tukaj več vzrokov, in da ni vsega krivo žganje in pijanče¬
vanje; ali trdimo, da je jeden glavnih vzrokov nazadovanja,
in da se mora proti temu skupnemu sovražniku obrniti vsak,
kateri ima srce za ljudstvo in za dušni in telesni blagor njegov.
Naš spis bodi nekak pouk, in tega je treba našemu ljudstvu,
katero zapeljuje najbolj nevednost, da si koplje pogubo; ho¬
čemo, da bi vse sloje naroda opozorili na skupnega sovraž¬
nika in jih z njim seznanili s tem, da opišemo strašne na¬
sledke žganjepitja in pijančevanja. Marsikdo bode morebiti
majal z glavo; predsodki so globoko ukoreninjeni, in navada
je postala železna srajca. Ali zmota mora prej ali slej izginiti
in se umakniti resnici, kakor megla solncu. Kar so vestni
možje, učenjaki, zdravniki, rodoljubi spisali in učinili, to ho¬
čemo v kratkem sestavku podati. Upamo, da bo vsak, ki to
čita, spoznal, da se mora tudi med Slovenci začeti boj zoper
žganje in pijančevanje.*)

*) Pri sestavljanju smo se najbolj držali izvrstnega delca: Dr. Karl
Mullendorff, Die Trunksucht und Branbveinplage, deren Folgen und
Heilmittel.

68

i. Pijanost in pijančevanje.

0 nevidni vinski duh! Ako nimaš imena, ki
te označi, imenuj se hudič. Shakespeare.

Neizmerno je zlo, katero povzročuje pijanost na duši
in telesu, na časnem imetju, v občini, družini in državi. Pi¬
jančevanje pustoši kakor požar, ki zapusti le okajene stene
bolezni in sramote, bede, obupnosti in smrti. Iz vseh krajev
Evrope in Amerike prihaja klic zoper to kugo, ki obsega vse
druge. Vsakdo ve, da je klic po pomoči opravičen, ker lahko
na lastne oči vidi, kaj dela žganje in pijančevanje.

Ali ko bi šlo pri tem samo za časno življenje, za ze¬
meljsko imetje, lahko bi se tolažili še z večnim veseljem:
upanje na srečno, drugo življenje nam pomaga mnogo hu¬
dega prenašati. Pijančevanje pa je smrtni greh in uniči nad¬
naravno življenje duše, zapre nebesa in pahne v pekel ne¬
srečnega pijanca samega in vse, katerim je postal zapeljivec.

Ni sicer najhujši greh, ali ta greh najbolj poniža človeka.
Kdor se pogrezne v grehe mesa in pijančevanja, greši, kakor
bi grešila žival, ko bi mogla grešiti.

Požrešnost spada med najpodlejše grehe in prekosi celo
greh mesa, v katerem se more najti še nekoliko ljubezni in
požrtvovalnosti.

Nikdo tega ne taji; vsi zaničujejo pijanca. In vendar
nismo do cela spoznali podlosti te strasti, drugače bi napravil
pijanec drug vtis. Pijanec se opoteka na cesti. Kakšen prizor!
Otroci se zbirajo in mu zabavljajo, odrastli majajo z glavami
ali se mu posmehujejo. Malo jih je pa, kateri bi občutili
svet strah in usmiljenje s takim grešnikom ter molili za njegovo
izpreobrnitev, ali ki bi od otrok odvrnili strašno pohujšanje.
Navadili smo se na to peklensko strast, tako se je že v nas
udomačila. Veliko jih je, kateri z nekakim ponosom pripo¬
vedujejo, kako so pili, in se smejijo, če se jim pripoveduje
o norčijah pijancev. Ali se ne nahajajo sicer zastopni možje,
ki se ponašajo s tem, da so tega ali onega spravili pod mizo?
Da, marsikatera cerkvena ali posvetna slavnost postane mno¬
gim povod pijančevanja, in če se veselijo na slavnost, pozdrav¬
ljajo ob jednem tudi priložnost, da »ga bodo prav pošteno (?)
potegnili«.

Otroci božji smo in kristjani. Naša sodba in obnašanje
proti pijančevanju se mora tedaj ravnati po sodbi božji v sv.
pismu. Sv. pismo pa obsoja najostreje pijanost in nezmer¬
nost kot vir mnogih drugih grehov in prišteva zmernost med

69

čednosti ter jo imenuje sad sv. Duha. V sv. pismu čitamo:
»Vino je že mnoge pokončalo.« (Sir. 31, 30.) »Ne upijanjajte
se z vinom, v katerem je zapravljivost.« (Efež. 5, 18.) »De¬
lavec, ki je vdan pijančevanju, ne obogati.« (Sir. 19, 31.)
»Vino, nezmerno zaužito, povzročuje kreg, jezo in druge ne-
prilike.« (Sir. 31, 38.) »Kakšno življenje ima ta, ki ga krajša
s pijančevanjem?« (Sir. 31, 33.)

Če sv. pismo tako govori o vinu, katerega zmerno uži¬
vanje celo priporoča, kaj si moramo še le misliti o strupu
žganja, ki veliko hujše upijani? Nezmernost mora biti slaba
priprava za dan sodbe, kajti nebeški zveličar nas svari tako
resno pred njo. »Varujte se,« pravi, »da vaša srca ne bodo
preobložena v požrešnosti in pijanosti, ... da tisti dan (sodbe)
ne pride nanagloma nad vas.« (Luk. 21, 34.) Tako kliče tudi
sv. Peter: »Bratje, bodite trezni in čujte!« (I. Petr. 3, 8.) »Pi¬
janci ne bodo posedli božjega kraljestva,« piše sveti Pavel
(I. Kor. 6, 10); brez časti bodo padli in bodo med mrtvimi
v večni sramoti.

Kako malo se zmenimo za te večne nasledke pijanče¬
vanja! In če bi le na strašne nasledke v tem življenju mislili!
Varovali bi se skrbno te strasti že zavoljo tega življenja, in
Bog bi nam dal milost, da bi se je še bolj varovali zaradi
večnosti.

Stari neverniki nas kristjane v marsičem osramotijo, kar
zadeva čednost zmernosti. Njih stroge zmernostne naprave se
dajo tolmačiti iz tega, da so prištevali zmernost najboljšemu,
kar more človek imeti. Špartanski postavodajalec Likurg je
dal vse trte izruti, ker druga sredstva zoper pijančevanje niso
bila dosti izdatna. V Mitilenah je kralj Pitak postavil za vsa
v pijanosti storjena hudodelstva dvojno kazen! (Pri nas je
olajševalni razlog!) Zelevk je Lokrom vino le v bolezni do¬
volil, če jim ga je nasvetoval zdravnik. Pitagor je prepove¬
dal vino svojim učencem, ker je sovražnik modrosti in pri¬
vede do norosti. Rimljanje so imeli začetkoma strogo postavo,
katera je dovoljevala možem še le v 30. letu vino, in še tedaj
le zmerno; ženskam je bilo popolnoma prepovedano. Stari
Grki so smatrali vsakega za barbara, ki ni primešal vinu vode!

V preteklih časih najdemo tudi krščanske kneze in ljud¬
stva, ki so v duhu krščanske vere pijančevanje kaznovali s
strogimi telesnimi in denarnimi kaznimi, ali kdo bi mogel
dandanes na take misliti, akoravno bi bile silno potrebne!

Nasledki te pogubne kuge so pa tudi v naših dneh
hujši, kakor le kdaj poprej, ker postaja nesrečno žganje vedno

70

bolj pijača delavcev in preprostega ljudstva. To čutimo pred
vsem mi Slovenci, katerih moč sta kmetski in delavski stan.

Sv. Avguštin piše: »Pijančevanje je mati vseh zločinov
in hudobij. Ono zmede glavo, občutke in jezik, ono se vrže
pogubno na celo telo. Najprej mu podleže sramežljivost, ono
potrati čas, je sramotna bolezen, mori nravnost, je nečast
življenja, poguba duše.«

»Žganje je v prijateljstvu z vsemi grehi,« piše slavni A.
Stolz. »Ako je v srcu le jedna iskra vere, žganje je prava voda,
ki jo popolnoma pogasi. Pijanec ne moli več, in nikjer se
zoper vero ne govori toliko, kakor med pijanci.« Mož ima prav!

Reči moramo, da pijančevanje onečaščuje vse božje za¬
povedi in odpira na stežaj vrata vsem strastim. Najhujše je
pa še to, da pijanec tako lahko pade iz jednega grešnega
prepada v drugega, in da se le redkokdaj izpreobrne.

Slovenec pravi: »Pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo
zvrne.« Francoz: »Kdor je pil, bo pil.« Nemec: »Nečistnik
se redkokdaj izpreobrne, pijanec nikoli.« Neki pijanosti vdan
mladenič je rekel po pretresljivi pridigi o pijančevanju: »Sto¬
krat sem to že slišal in še boljše, pa ni pomagalo in tudi sedaj
ne pomaga!« Marsikateri pijanec bi mogel ravno tako reči.

Ali ne smemo obupati. Kar ni mogoče ljudem, to more
Bog. Vse je pa odvisno od volje pijančeve; on mora resno
hoteti in bo rešen. In če bi bila rešitev v popolnem vzdržanju,
ali ne bo tudi tega hotel v trdnem zaupanju v božjo pomoč?
Cerkev in vera dasta k naravnim sredstvom še sredstva mi¬
losti vsem, ki so dobre volje.

Lažje je pa hudega se varovati, kakor se ga iznebiti.
Boljše se izplača obvarovati mladeniča pijančevanja, kakor
poboljšati pijanca. Naj bi tedaj naša mladež, ki ima bister
um in pamet, spoznala pretečo nevarnost; resno bi se ji naj
odtegnila ter se napotila na lepo in varno pot zmernosti.
Tako se bo ohranila narodu in bo postala deležna blagoslova
te čednosti v tem in onem življenju.

2. Razni glasovi o pijančevanju ih o žganju.

Vsa socijalna vprašanja se dajo združiti v
vprašanju O Žganju. Minister de Bruyn.

Za vse, katerim je ljudski blagor in gmotno blagostanje
narodov pri srcu, je postal boj proti pijančevanju in žganjski
kugi neobhodno potreben. Tudi med Slovenci ne manjka
mož, ki se borijo za narodni obstanek, in ki očitno pripo-

71

znavajo, da je tudi pri nas skrajni čas, da se začne proti
temu sovražniku splošna vojska. V vseh naših javnih glasilih
se nahaja odmev te potrebe. Pojavili so se tudi že razni po¬
skusi in nasveti, kako bi se dala zajeziti ta kuga. Priče tega
so nam tudi razna obravnavanja v deželnih zborih. Navedimo
tukaj še glasove nekaterih razumnih mož, kateri so večinoma
po lastnem raziskovanju spoznali, kako globoko sega to zlo!

Gladstone je rekel 1. 1880. v angleški spodnji zbornici:
»Žganje dandanes bolj pustoši, kakor zgodovinske stiske, la^'

kota, kuga in vojska_Vsa sredstva, s katerimi bi se dalo

omejiti pijančevanje, so vredne resnega razmišljevanja.« Nje¬
gov naslednik Rosebery je to potrdil ter izjavil pred svojimi
volilci: »Upam si trditi: ako ne bo kmalu država vladala
kupčijo z žganimi pijačami, bo v kratkem vladala kupčija z
žganimi pijačami vado.«

»Nezmernost,« pravi princ Leopold, »je jedini sovražnik,
katerega se imajo Angleži v resnici bati.« Kapucin o. Mathew,
neumorni apostol zmernosti, je rekel, da delajo opojne pijače
večjo škodo, kakor nesreče v naravi. »Nezmernost zavira
vsako politično in socijalno izboljšanje,« pravi govornik Kob-
den. Kardinal Manning piše: »Ako ne delate proti tej kugi,
zanemarjate bolezen, ki razjeda srce človeške družbe in uničuje
družbinsko srečo pri naših delavcih.« Tako misli tudi Stanley:
»V naših časih je gibanje proti alkoholu najpotrebnejše, naj¬
bolj praktično in najuspešnejše tako za skupino, kakor za
posameznika.« Papež Leon XIII. je že večkrat pohvalil An¬
gleže, da delajo proti pijančevanju.

Jednaki glasovi se slišijo tudi iz Belgije. Neki škof piše:
»Govoriti o zlorabi opojnih pijač se pravi, kazati na rano, ki
se vedno bolj širi, in opozarjati na jedno najhujših nadlog
naših dnij.« Medach pl. Kiele pravi: »Žeja je v naših časih
najbolj vzrok, da ljudstvo zdivja in postane surovo; ni huj¬
šega sovražnika . .. tukaj se mora nastaviti sekira .. .« Senator
Lejeune pravi v nekem govoru 1. 1895.: »Ne bo se vam po¬
srečilo rešiti socijalnih vprašanj, ki nas obdajajo, predno ne
bodete potlačili alkoholizma; že naprej razveljavi vse naprave.«
Alban Stolz je poznal ljudi prav dobro; on piše: »Ni je na
svetu stvari, ki bi toliko škode naredila na imetju, miiu, pa¬
meti, zdravju, veri, čednosti in zveličanju, kakor žganje.«

Slavni Windthorst pravi: »Rad bi videl, da bi šlo žganje

zopet nazaj v lekarne, iz katerih je prišlo.«

Kardinal Kopp je izdal pastirski list, v katerem pravi:
»Vaši dušni pastirji vidijo, kako gine v vaših družinah zado-

72

voljnost, red, pravica, mir in zastopnost, kako razpada domača
in družbinska sreča. Naj bi li mirno gledali, da vas požre pre¬
pad, ki se odpira pred vami ?« Dr. Siegfried pravi: »Gostilna
nadomestuje hišo božjo, potopi šolo in zadavi domačijo.«

Nekaj francoskih glasov. »Alkohol, to je naš sovražnik!«
zakliče slavni kemik J. B. Dumas. J. Simon piše: »Jaz sem
hud sovražnik alkohola, ki je škodljivejši od kuge, kajti on
je trajna kuga.« — »Kolere se bojite,« pravi Balsac, »žganje je
čisto druga kuga!« Rochard sklepa po pravici: »Francoska
je pod vlado onih, ki delajo alkohol in ga pijejo. Vse se
klanja alkoholu: jedni, ker od njega živijo, drugi, ker umrjejo
na njem.«

v

Švicarski škofje svarijo svoje vernike: »Naše ljudstvo
je na razpotju; vzdramiti se mora k novemu življenju, ali pa
bo hitro prišlo pogubljenje. Večina napak v občinah, mlač¬
nost mož, nesrečni zakoni, zanemarjanje vzgoje . . . ima svoj
glavni vzrok v gostilni in pri pijančevanju.«

Dunajski profesor dr. Nothnagel je izjavil: »Zločin je,
če trdi kak zdravnik, da vino redi. . . . Alkohol je sem ter
tja prijetna dražilna snov, ali strup ostane na vsak način, in
popolnoma prav imajo oni, ki trdijo, da človek ne potrebuje
alkohola.«

Minister Everette poroča iz Severne Amerike: »V letih
1860—1870. so samo žgane pijače narod stale neposrednjih
davkov tri milijarde in posreduj ih 600 milijonov dolarjev;
uničile so 300.000 ljudij, 100.000 otrok spravile v sirotišnice,
150.000 v kaznilnice, povzročile 2000 samomorov, 10 milijo¬
nov dolarjev uničile po požarih in naredile 200.000 vdov in
en milijon sirot.«

To so glasovi iz raznih krajev. Tudi pri nas jih ne
manjka. List »Slovenec« se je že večkrat hvalevredno prav
krepko potegnil za to, da bi se tudi boj zoper alkoholizem
vzel med točke našega programa. Bilo je tudi že več po¬
svetovanj. Bog daj, da bi prišlo do skupnega delovanja za
naš ljubljeni rod, ki trpi po pijančevanju neznansko gmotno
in nravno škodo, »katera — če se ne bo omejevala — nas
je v stanu uničiti prej, kakor katerikoli vnanji sovražnik.«
(»Slovenec« dne 13. prosinca 1899. 1.)

Vse to kaže jasno, da se mora pomagati, da boj zoper
alkohol ni samo opravičen, temveč neobhodno potreben in
vsakogar sveta dolžnost.

73

3. Kaj je alkohol; njegova zgodovina.

Veliko ljudij umrje, zastrupljenih po alko¬
holu, dan na dan, ne da bi vedeli.

Dr. Guli, osebni zdravnik kraljice Viktorije.

Nikjer v se ne greši toliko iz nevednosti, kakor pri pi¬
jančevanju. Človek sodi vse preveč po zunanjem. Ugaja mu
pijača, vsaj nekoliko časa, in on sodi, da mu mora biti dobra.
Vidi sicer tudi grozne nasledke, ali le malo je ljudij, ki bi
sklepali iz njih na škodljivost tvarine, katera povzročuje take
nasledke. Treba je pred vsem temeljitega pouka.

»Alkohol« je arabska beseda in pomeni lepotilo, rume¬
nilo, ker opojna prvina žganja po zaužitku porumeni lice.
Pred 900 leti so ga rabili arabski zdravniki kot zdravilo.
V naše kraje je prišel alkohol v 14. stoletju, in imenovali
so to tekočino »vodo življenja«, ker so mislili s tem izraziti
domnevno njeno moč za življenje. V 16. stoletju so rabili
žganje za krepčanje srca pri delavcih v rudokopih in v voj¬
skah. Na Nemškem so ga začeli rabiti najprej v tridesetletni
vojski kot pijačo in za uživanje; pili so ga pa samo razuz¬
danci, ljudstvo in knezi so se pohujševali nad tem. Hitro
pa so spoznali tudi njegovo škodljivost kot pijačo, in začeli
so že okoli 1. 1703. vojsko zoper žganje. Ali ni dosti poma¬
galo; v drugi polovici 18. stoletja se je žganje iz mest ugne¬
zdilo tudi na deželi; pili so ga začetkoma le ob nedeljah in
praznikih; pozneje se je priklatil tudi v hiše in družine; pili
so ga že pri delu in kakor dandanes, pri vsaki priložnosti
in vsak dan. Kot zdravilo je prišel alkohol v naše kraje in
je bil v začetku pod strogim nadzorstvom, sčasoma pa je
postal kuga, katera razjeda ljudstvu srce, odkar namreč ni
več pod nadzorstvom, in odkar ga točijo na milijone in mi¬
lijone litrov.

Alkohol (čisti, fini) je lahka tekočina brez vsake barve,
diši prijetno in ima oster, žgoč okus. Ce gori, je plamen
višnjev, kateri pa ne sveti dosti, ali tem močneje v  greje. Zmrzne
nikoli. V vseh odnošajih se zmeša z vodo. Ce ga zaužiješ,
se hitro čutiš močnejšega. Sestavljen je iz ogljika, ki je trd,
vodika in kisika, ki sta plinava. Rabi se alkohol mnogovrstno
v lekarnah in pri obrtu, posebno ker razveže mnogo tvarin.
Naša navadna žganja imajo alkohola 30 do 50 odstotkov,
drugo je večinoma voda. Ako je manj vode, se imenuje
tekočina navadno špirit; čisti alkohol je ta, ki nima vode.
Ta je močen strup in tudi v najmanjši meri jako škoduje

zdravju.

74

V navadnem žganju se pa nahajajo še druge tvarine,
posebno tudi takozvana patoka (fuzl), ki mu daje poseben
duh in okus; zdravju je navadno še bolj škodljiva, kakor
alkohol.

Alkohol je pa tudi v vinu, pivu in moštu ter jim daje
lastnost, da tudi upijanijo. Navadno vino ima 6—12 odstotkov
alkohola, močno 15—18; pivo večinoma 2—6, težko, angle¬
ško do 8 odstotkov; mošt ima alkohola 3—7 odstotkov.

Dolgo so poznali le alkohol, katerega so delali iz vina.
Zdaj ga žgo iz rži, krompirja, hrušek, češpelj, črešenj itd.,
v obče iz vseh rastlinskih tvarin, katere imajo v sebi sladkor
in škrob (Starkemehl). Okus in duh, kakor tudi druge last¬
nosti opojnih pijač so odvisne od tvarin, iz katerih se delajo.

4. Odkod izvira pijančevanje?

Vera mora biti prvi nauk in nauk
vseh dnij. Diderot.

Pijančevanje je postalo huda bolezen na našem narod¬
nem telesu. Tudi drugi narodi pijejo. Ali oni so bogatejši,
njim se je nekoliko tudi že pomagalo; ljudje so se poučili,
imajo zmernostne družbe itd, pri nas pa je razen nekih lepih
besed ostalo pri starem in gre zmeraj globokeje.

»Slovenec« poroča (dne 15. vinotoka 1898. L), da se je
neki tujec jako čudil, ko je med Slovenci ob raznih prilož¬
nostih našel toliko pijanih ljudij. Značilen je slučaj, da so v
neki občini na Gorenjskem štirje krčmarji več izdali za špirit,
kakor znaša davek cele občine! Kranjska dežela dobi od
davka na žganje okoli 400.000 gld. čistega dobička na leto,
in po proračunu 1. 1898. je plačalo ljudstvo v Avstriji za opojne
piiače 76 milijonov goldinarjev državnega davka brez dežel¬
nih doklad. To je pa davek ubogih!

Odkod pride tedaj ta kuga? Vzroki so različni, in po
teh se mora ravnati tudi pomoč.

Od vseh krajev se sliši in se vidi, da vera gine in po¬
nehava pravo, vzorno versko življenje. Kdor pa nima trd¬
nega prepričanja, da je to življenje le priprava na drugo,
boljše, bo izkušal uživati na tem svetu kolikor le mogoče.
Mesenost mu postane sreča, in on je išče v pijančevanju in
nečistosti. In če vidi, da se potaplja, se ne more rešiti, ker
nima vere; potopi se sam in potegne Še druge za seboj.
Lahko bi pa kdo rekel: Slovenci so pa vendarle še verni!
Res, večinoma. Kjer je pa vera prazna beseda in se ne kaže

75

v življenju, je mrtva. To se uresničuje pri vsakem pijancu,
ki je v nasprotstvu s samim seboj, in izkušnja nam potrjuje
resnico, da ravno pijanci tvorijo vrste naših verskih in dosti¬
krat tudi narodnih nasprotnikov. Kjer je pa vera živa in ne
samo prazna beseda, tam ni žganjske kuge. Pomoči nam
tedaj moreta prinesti vera in cerkev, in kakor v drugih de¬
želah, bi tudi pri nas najuspešneje delovale zoper pijanče¬
vanje zmernostne bratovščine na verski podlagi.

Drugi vir je nevednost. Njemu opomore pouk, ali ta
mora biti obširen in temeljit. Veliko ljudij ne vidi strašnih
nasledkov žganjepitja in misli, da alkohol greje, redi, krepča
itd., k večjemu meni, da škoduje le tedaj, ako ga preveč užiješ.
Zalibog, da je prišlo žganje v tako splošno rabo, celo po na¬
pačnih nasvetih zdravnikov, da ljudstvo ne more zadostno
soditi o njegovi škodljivosti. Gotovo bi se ga marsikateri bolj
bal, ko bi poznal slabe nasledke, in ko bi se njemu pove¬
dalo, da alkohol ni samo nepotreben, temveč celo škodljiv
pri težkem delu, za dušo in telo, za družino itd. Nevednost
bi se naj pobijala povsod in na vsak le mogoči način. Du¬
hovniki, učitelji, zdravniki, uradniki, šola, zbori, občina in
država bi naj pripomagali k temu, da bi se spoznal ta zmaj
in se začel proti njemu vsestranski boj.

Pravijo tudi, da je kriva revščina, ker si siromak ne
more privoščiti kaj drugega. Pa to ni zmeraj res. L. 1873.
in 1876. so na Angleškem povišali delavcem plače, dobiček
od tega so pa imeli — oštirji! V Holandiji snedo največ
mesa, popijejo pa tudi največ žganja! Celo socijalist Štern
je rekel: »Brez vojske zoper alkohol se bojim, da bode pri
skrajšanem delavnem času in pri povišani plači rastel tudi
obisk gostilenl« Prav je, da se pomaga nižjim stanovom;
pomagano jim bo pa le, če se vcepi v njih srca tudi vera,
varčnost, zmernost in zadovoljnost. »Kaj pomaga ljudstvu iz¬
boljšavah njegovo stanje, dokler se ne zamaši glavni vir bede?«
(»Slovenec«, 17. listopada 1898. 1.) Res je pa tudi, da hoče
marsikateri revež pozabiti svojo revo v — žganju! Kaj bi
nam pač vedela povedati marsikatera kmetska ali delavska
hiša? Dostikrat tudi ni zdatne, redilne hrane, revščina pri¬
vede do žganja, to pa zopet do še večje bede. Pri marsi¬
kateri kmetiji začne peti boben — pa ne vojaški in če
vprašaš, zakaj so prišli na kant, dobiš navadno odgovor: Po¬
sestnik ga pije!

Včasi manjka tudi v družinah domače sreče. Zakoni,
ki se v nebesih sklepajo, postajajo vedno redkejši. Zena za-

76

nemarja gospodinjstvo, otroci so razuzdani; mož pride z dela
spehan in utrujen, namesto mira in odpočitka najde doma
nered, nezadovoljnost. Nasledek je potem, da si poišče od¬
počitka v gostilni. Iz gole mržnje ga potegne malo več, in
če se taki slučaji ponavljajo, postane mož kmalu pijanec.
Naravnost vabljivo za ljudi je pa tudi veliko število gostilen.
Pri vsakem koraku zadeneš na njo. In kakšni ljudje so marsi¬
kateri gostilničarji? Navadno zdelani ljudje, posebno v mestih,
ki nimajo vesti in odirajo svoje goste na vsak le mogoči
način. Gostilne naj bi bile pod strogim nadzorstvom; njih
število naj bi se povsod zmanjšalo; le poštenim, vestnim lju¬
dem naj bi se dovolilo, točiti žgane pijače, da bi ne posta¬
jale ravno gostilne pravi krvosesi za ljudstvo. Neštevilno je
hiš in kmetij, ki so po drobnem romale skoz gostilno v po¬
gubo. Srečna vas, ki nima gostilne; poštenost in varčnost sta
tam še doma! Na Norveškem in v Severni Ameriki so od¬
stranili veliko gostilen, uspeh je bil velik.

Nekatere vrste delavcev, posebno v rudnikih in tovar¬
nah, morajo opravljati težavna telesna dela; telo je močno
oslabljeno po delu, in če je plača slaba, da si delavec ne
more privoščiti močne, redilne hrane, prime za čašo žganja,
ker je najboljši kup, da si s tem, kakor misli, nekoliko po¬
more k močem. Moči pa žganje ne da, temveč le razburi,
razburjenju pa sledi zopet oslabelost, treba je znova piti itd.,
in to je v mnogih slučajih pot do pijančevanja.

Prav je, da si išče človek razvedrila v družbi. Ali dan¬
danes si družbe brez pijače še misliti ne moremo, in več ko
se vliva za vrat, več ko se »žajfa«, tem veselejše je!

Pozabiti ne smemo dalje še zapeljevanj, slabih vzgledov,
nagnjenja, druge posnemati itd. Obiskovanje gostilen je po¬
stala tudi med Slovenci navada, in vsak misli, da mora iti
tja, da bi se pobahal, da je sam svoj gospod, ki sme svoj
čas in denar zapravljati po svojem. Piti se mora dandanes pri
vsaki priložnosti: jeden je žejen, drugemu je dolg čas, tretji
si hoče pregnati skrbi. Pije se, ker je vroče ali mraz, ker je
mokro vreme ali delo težko. Jeden pije, da bi mogel bedeti
ali zaspati, drugi, da bi laže prebavil, ali ker je lačen. V pi¬
jači se išče tolažba in veselje, pije se zaradi prijateljstva, iz
sovraštva, hvaležnosti; mladi pijejo, ker so mladi; stari, ker
so že v letih; ako se delo začne, se mora piti, in še bolj,
ko se skonča. K temu pridejo Še razne slavnosti v družini,
vasi, občini, cerkvene in posvetne — kdo bi mogel našteti
vse one povode, kateri se ne morejo preiti, ne da bi se pilo,

77

in navadno ne samo za potrebo, temveč do nezavesti?! De¬
lavec, kmet, hlapec pijejo, ker si »kaj drugega ne morejo
privoščiti«; boljši stanovi pa, ker mislijo, da imajo za to po¬
sebno pravico. Strašno je tudi nagnjenje, katero podedujejo
otroci od starišev pijancev!

Vsem tem vzrokom pijančevanja se pridruži nazadnje
še človeško nagnjenje in zapeljiva narava opojnih pijač.
Človeško srce je za srečo. Ali na svetu smo prokleti; z mno¬
gimi težavami se nam je vojskovati. Tolaži nas in pomaga
nam vera, ker nam kaže drugo življenje. Ali koliko ljudij
pa išče v bojih vsakdanjega življenja, v žalosti, zoprnosti opore
tam, kjer je jedina najti, namreč v veri? Le prepogostoma si
išče človek olajšave tam, kjer jo misli najprej najti, če tudi
le za kratek čas, in to je v pijančevanju, v žganju. Pijanost
omami človeka, da pozabi na hudo in na skrbi ter se čuti
olajšanega. Seveda je to le prevara, ali kes, ki sledi razbur¬
jenosti, pelje le redkokdaj k poboljšanju in na pravo pot;
oslabela narava zahteva novo razvedrilo, zopet se pije, in
navada je kmalu postala železna srajca. To je peklenska po¬
sebnost žganja! Podleže ji delavec, kmet ji ne more uiti, in
divjaka umori ta strup v kratkem času. In ta strup se dela
iz tvarin, ki niso za nobeno drugo rabo, celo iz cunj in iz
saj! Za nekaj beličev si ubogi človek lahko naredi za nekaj
časa žalostna nebesa!

Iz navedenih vzrokov vidimo, da je treba krepkega
zdravila in skupnega boja; le skupno delovanje bo moglo
zaceliti to strašno rano na narodovem telesu.

5. Vpliv alkohola na telo in na dušne moči.

Vse opojne pijače škodujejo.

Župnik Kneipp.

v v

Videli smo, kaj je alkohol. Cist je nevaren strup. Človek
bi mislil, da bi ta istinitost zadostovala, nas s strahom napol¬
niti pred njim. In vendar je večina ljudij, ki žganje in opojne
pijače pijejo, nasprotnega mnenja. Da, le prepričanje nekate¬
rih, da je alkohol v marsikaterih slučajih potreben, v mnogih
celo koristen, da on ne škoduje, temveč da ima redilno moč,
greje, krepča in oživlja, pomaga v raznih malih in večjih bo¬
leznih— to mnenje je vzrok, da se tako splosno uporablja. Ali
to mnenje je napačno in sloni na grozni zmoti. Treba je to
mnenje z vsemi sredstvi pobijati, posebno ker^ se neveščaku
na prvi hip zdi pravo in resnično, in ker izkušajo to mnenje

78

kot resnično in istinito vzdrževati vsi oni, katerim je za to,
da se prav veliko alkohola požre, ker raste s tem njih dobiček.

Ne moremo bolj zagovarjati resnice in pobijati zmote,
kakor da nekoliko opišemo vpliv alkohola na človeka; vsak
razumni človek lahko razvidi, ali zasluži, da se priporoča, ali
pa da se obsodi njegova raba.

Alkohol je in ostane strup, če ga zauživaš tudi le v mali
meri. Strup vpliva na živce in po živcih na vse telesno in
duševno življenje; živci se po njem razdražijo, in sicer v obče
na jako škodljiv način.

Okus v ustih pretresuje že vsakega, ki je zaužil alkohol
prvikrat. Živali bežijo že pred duhom. Pravi morilec pa po¬
stane v želodcu.

Najprej izpridi sline in jih stori nezmožne, da bi izvrše¬
vale svojo nalogo in postale pripravne za prebavljenje. V že¬
lodcu pokonča potrebni pepsin, beljakove tvarine se ne raz¬
topijo, in zabrani tudi prepotrebno vrenje; in vse te nedo-
statnosti ne more nadomestiti to, da alkohol raztopi maščobo
in sladkor. Povzroča sicer tudi, da želodec obilno oddaje
svoje šoke; ali to razdraženje želodca in črev je jako škod¬
ljivo, ako se ponavlja pogostoma. Dr. Komerell pravi, da
majhna čaša pijače (vina ali piva), ki ima le malo alkohola,
pospešuje nekoliko prebavljanje, ali ga vsaj ne zabranjuje. Ško¬
duje pa že, ako ima pijača 5 odstotkov alkohola, in prebav¬
ljanje prestane popolnoma pri 14 odstotkih. Obilno zaužite
jedi začnd vreti, nabirajo se sape, in to dela želodcu silo.
Žganje odpre želodec na zgoraj, sapa izbeži, in hrana se raz¬
lije nepripravljena v čreva. Človek se čuti olajšanega; zaradi
tega večkrat pije po kosilu jedno »čašo«, ali ob jednem si ško¬
duje tudi pri prebavljanju, ker je učinek preveč prisiljen, in
ker želodec zavoljo prevelikega razdraženja omaguje.

Žganje izpridi tudi želodčne sline, pači prebavljanje v
črevih in vpliva pogubno na veliki živec, kateri urejuje pre¬
bavo. Škodljiv je alkohol posebno tudi žolču in jetrom. Prav
ima dr. Grechen, ki nam svetuje: »Kdor hoče redno, hitro
in brez težave prebavljati, še bolj pa, kdor ima slab želodec,
naj se varuje alkohola med obedom ter pred njim in po njem!«
Alkohol izpridi tudi okus in naredi, da hoče jezik samo le
meso in kaj »finega, pikantnega«; mleko, sadje in vsa sladka
jedila so pijancu gnus!

Trpi pa posebno tudi kri, ker zabrani rdečim krvnim
telescem delovanje in vzame večinoma belim zmožnost, se
gibati in odstranjevati telesu škodljive tvarine. Alkohol za-

79

brani tudi otrplost febrina, in to more postati pri krvavenju
v veliko škodo telesu. Po izprijeni krvi pa vpliva pogubno
tudi na srce in pljuča, ker raztegne krvne posode. Poguben
je alkohol dalje za telesne Staniče in tkanine, ki tvorijo telesne
organe; navadno uniči tudi organe same, zlasti ledvice. Beljak
izpremeni v mast, kakor stori na pr. tudi mišnica (arzenik),
in povzroči s tem nenavadno debelost, ob jednem pa tudi
splošno slabost, bolezni na jetrih in pri srcu.

Razvidno je, da alkohol ne prizanese nobenemu delu
telesa, ker živci in kri so posredovalci reditve in celega živ¬
ljenja; v pravem pomenu besede je alkohol morilec in po¬
vzročitelj mnogih boleznij, kakor bodemo pozneje dokazali.

Škodljiv pa ni samo telesu, temveč tudi duševnemu
življenju. Čutni živci pogleda in posluha, kakor tudi oni, po
katerih v koži občutimo mraz in toploto, oslabe vsled al¬
kohola. Slabo vpliva na razumnost in čut, ali različno. Ce
začne kdo piti, postane gibčen, jezik se mu razveže, on po¬
stane razgovoren. Odkod to? To je posledek tega, ker al¬
kohol omrtvi višjo tvornost razuma, razsodbe, vesti, spozna¬
nja pravega, dobrega in lepega. Višji čuvaji spijo; kar pri
treznem človeku uravnava nespametno govorjenje in nesmi¬
selno kretanje, to je alkohol zavezal, razvezal je pa nižje na¬
gone; govorjenje in kretanje postane pri pijancu brezmerno.
Kdo ni še tega sam doživel v kaki gostilni, ako je opazoval
pijance ?

Alkohol oslabi krvne posode k možganom, kri vre tja;
zaradi tega se čuti pijanec močnega, in kdo ni že slišal ba¬
hati se nalitega človeka, da je močan, bogat, moder itd.?
Kdor bi pa ne mogel prav razumeti tega razmotrivanja, naj
poskusi sam, in videl bo, kaj dela alkohol!

Vzemi požirek žganja in drži ga 5 minut v ustih; čutil
boš žgoče bolečine, in vnela se ti bodo. Po 10 — 15 minutah
se naredijo na koži mehurčki, in ako si zavežeš oči, ne moreš
več najti razločka med vodo, kisom in mlekom; tako ti je
pokvaril alkohol čutne živce.

Preiskali so natančno želodce pijancev, in že podobe
onih boleznij, katere so se tam ugnezdile, nas pretresujejo;
ljudje, ki so videli te ostudne bolezni, ves dan niso mogli
zaužiti ničesar. Ko bi vsak pijanec videl svoj želodec, gotovo
bi za vselej dal žganju slovo.

A žganje in opojne pijače se hvalijo, ker nam menda
odganjajo skrbi in napravljajo dobro voljo. Saj se sliši po-
gostoma bahanje marsikaterega vinskega bratca, da je v »ne-

80

besih«, če ga ima prav pošteno »pod kapo«. Ravno v tem
je pa njih največja nevarnost, ker odstranjujejo na popolnoma
napačen način čute nevolje. Bolečina pravi, da v truplu ni
vse v redu; trudnost hoče počitek, vest mir; dolg čas nas
opominja na delo. To so naravni čuvaji, in krivo je, te od¬
stranjevati s pijačo in pijanostjo; po nekolikem času se itak
zopet obude in stavijo tem silneje svoje zahteve; treba jih je
tedaj zopet odstraniti, zopet se upijaniti. Žganje postane
osoljena voda, ki nikoli ne pogasi žeje.

Znano je, da pijanec skoro nima samostojne volje; čisto
mu oslabi. Da po tem takem ne more biti govora o vest¬
nem izpolnjevanju stanovskih dolžnostij, o tem nas pouči
vsakdanja izkušnja. Pijanec nima značajnosti; za čašo pijače
proda svoj rod in gre z nasprotnikom; da, za pijačo postane
dostikrat besen tlačitelj svojih lastnih rodnih bratov. Koliko
se govori posebno ob jezikovnih mejah o neznačajnosti, ali
kako malo se stori, da bi se odstranil nje pravi in prvi vir!

Slovenec, hočeš li ostati pri krepkem zdravju, ohraniti
si bistro pamet in trdno, jekleno voljo, napovej boj svojemu
sovražniku — žganju!

6. Alkohol in delavski stanovi.

Najodkritosrčnejši prijatelji delavskih mili¬
jonov so tisti, kateri delajo za zmernostno
gibanje. Govornik R. Kobden.

Kmetski in delavski stan sta temelj državam. Ta sta¬
nova sta tudi Slovencev ponos, ali gorje državam, ako se
izpridi temelj, in gorje nam, ako propade naš kmet in se
okuži delavski stan! Nikdo pa mi ne bo ugovarjal, če
trdim, da gresta pri nas ta stanova rakovo pot; več je temu
vzrokov, ali jeden glavnih je gotovo ta, da ju je izpridilo
žganje. Kmet izgublja svoja posestva, posebno ob mejah, in
delavec se potujčuje. Vsa naša skrb se mora obračati na
delavski in kmetski stan, da se otme pogina, in da okrepi
ves narod.

Kmet in delavec opravljata navadno težka dela. Uko¬
reninilo se je pa mnenje, da so za delavski stan žganje in
sploh opojne pijače neobhodno potrebne. To mnenje je pa
krivo in popolnoma napačno. To sledi deloma že iz tega, kar
smo povedali o vplivu alkohola na telesne in duševne moči.
Poslušajmo, kaj pravijo k temu izkušeni možje in razne iz¬
kušnje. Težko delo potrebuje moči. Delavec mora tedaj

81

skrbeti, da zauživa snovi, ki mu dajejo potrebno moč. Vpra¬
šam pa, ali daje alkohol telesu moči, ali redi človeka?

Dr. Bar piše: »Nobeno mnenje ni bolj pripomoglo al¬
koholu do splošne veljave, kakor to, da ima redilno moč;
ni nevarnejšega mnenja, in nobeno mnenje ni škodovalo ubo¬
gim ljudem toliko, kakor to, katero šteje žganje med živila.«
In zakaj ne prinese alkohol telesu moči ?

Jed in pijača morata telesu dati pri delu porabljene
moči. Utrujen človek se res čuti po alkoholu okrepčanega.
A v resnici to ni moč, temveč razburjenost, ki kmalu neha,
in njej sledi tem večja oslabelost. ^Dokazano je, da alkohol
nima trajnega učinka, da bi pomnožil moč za življenje, ker
je strup, ki omami in oslabi organizem; žal, da je obče na¬
pačno mnenje, da krepi zdravje in pomnoži moč. In ravno to
napačno mnenje je največje zlo. Fizijologija ali organsko pri-
rocloznanstvo nas sicer uči, da človeško truplo potrebuje dražil-
nih snovij, na pr. soli in marsikatere grenke stvari, a alkohol,
to najnevarnejše dražilo, se z istimi ^niti ne more primerjati.*)

Drysdal vpraša po pravici: »Cernu bi se jemalo žganje
kot živilo, ko imamo dosti drugih, ki nimajo zdravju škodlji¬
vih lastnostij? Alkohol bi bilo najslabše. Nikomur ni prišlo
še na misel, krmiti svojo živino z alkoholom!« Bog nam ni
dal rži in krompirja, da bi delali iz njiju žganje, katero ne
redi. Iz starih časov pripovedujejo: Ko so prvič začeli žgati
žganje iz rži, so se pošteni kmetje pritoževali in rekli, »da
se izpreminja dobro žito, božji dar, v brlozgo, po kateri
znorita človek in žival!« Alkohol tedaj ni živež ubogih de¬
lavcev, kakor se pogostoma imenuje, temveč njih sovražnik.

Ali pogostoma se sliši mnenje ravno med delavskimi
stanovi, da alkohol greje, razvedri, krepča, in da je zaradi
tega potreben. Je li to mnenje utemeljeno? Reči moramo,
da ni. Veda in izkušnja učita v ravno nasprotno.

Alkohol greje lažnivo! Čuti se po njem v želodcu to¬
plota, ker se razburijo želodčni živci, in ker alkohol v že¬
lodcu zgori. Omrtvi .pa ob jednem tudi želodčne živce, ker
zapre tanke krvne posode. Kri mora vsled tega proč in gre
v kožo, lica zardijo, čuti se toplota. V resnici smo pa le
ohlajeni, zakaj kri se na telesnem površju kmalu shladi in
truplo izgubi toplote. Lahko se da to izmeriti; na ta način
je marsikateri zmrznil, ki se je mislil ogreti z žganjem.

Žganje tedaj hladi? Pa temu tudi ni tako, ker posuši mišičje
in dela žejo; pijanci so, kakor kaže izkušnja, vedno žejni!

*)  Primerjaj: Šola v boju proti pijančevanju.

Večernice. 52. zv. * 6

*

82

Krepča pa vendar? Tudi ta je bosa. Dokazano je, da
alkohol ne obvaruje bolezni, temveč jih pospešuje, ker vzame
telesu moč, ki je bila v njem nakopičena. On je za truplo
to, kar je bič za onemoglega konja in vročica za bolnika.
Dr. Bimge piše: „Zmota, da alkohol krepča, postaja ravno za
ubožne ljudi pogubljiva. Reveži, ki itak nimajo za človeka
dovolj dostojnega življenja, se dado zapeljati, da izdajo znaten
del svojega zaslužka za alkohol, ne da bi si kupili močna in
tečna živila, ki jedina morejo krepčati k telesnemu delu.«

Dr. Arnold je dokazal, da sladkor veliko bolj krepča in
je delavcem priporočati. Tudi v mokroti škoduje žganje. V
Belgiji so dobili vojaki mrzlico, ki so v močvirnatih krajih
pili žganje. Alkohol tedaj nikakor ni potreben, tudi ne ko¬
risten, temveč v marsikaterem oziru škodljiv. To je potrdilo
1500 zdravnikov v Londonu. In 1200 nemških zdravnikov
je izjavilo: »Prepričani smo, da žganje in sploh opojne pijače
za človeško zdravje niso potrebne, temveč škodljive.«

Kmet, delavec, ali slišiš, kako te je žganje goljufalo?
Tedaj proč s tem zapeljivcem 1

To poglavje je za nas Slovence posebno pomenljivo, ker
smo delavski narod. Dodati mu hočemo še nekoliko podatkov.

Obče je razširjeno mnenje, da vsak dan malo alkohola
ne škoduje. Marsikateri ni pijanec, ali svojo čašo ga mora
imeti. Kaj je na tem resnice? Zdravniki niso tega mnenja.
Alkohol je strup in sčasoma postane, kakor na pr. drugi strupi
po tovarnah, vendar le škodljiv. Ni li res, da taki ljudje včasi
nanagloma zbolijo? Ali da se jih prime kaka bolezen, skr-
nina itd., katere se ne morejo iznebiti? Dr. Clark pravi, da
je bilo med 100 bolniki 70 bolnih zaradi alkohola, in noben
ni bil pravi pijanec, toda vsi so ga radi malo potegnili! Na
shodu proti alkoholizmu 1. 1895. v mestu Badenu je več zdrav¬
nikov znanstveno dokazalo v zanimivih podatkih, da škoduje
telesu tudi jako zmerno zauživanje alkohola, in >da ni bolj¬
šega sveta, kakor se popolnoma vzdržati žganja«.

J. Bardsly je rekel na nekem shodu o tem: »Človek,
ki pije mrzlo vodo, more vztrajneje delati, hitreje hoditi,
bistreje misliti, pobožneje moliti in zvesteje opravljati svoje
stanovske dolžnosti, kakor če zauživa opojne pijače.« Ne
smemo se čuditi, ako je po tem takem od 1. 1834. sem 12
predsednikov Severne Amerike podpisalo izjavo, »da bi bilo
v veliko korist zdravju, družbi in državi, ako bi se raba al¬
kohola popolnoma odstranila«. Zdravniki morajo alkohol
vendar dobro poznati, in oni pravijo, da je tudi v mali meri

83

škodljiv; kdor navzlic temu še vedno ostane prijatelj žganja,
neha biti prijatelj ljudstva.

Povsod razširjeno mnenje, da je malo žganja vendarle
dobro, ne obvelja; še manj pa se da opravičiti mnenje, da
mora žganje biti pri težkem delu. Večinoma sledi to že iz
prejšnjega. Za težka dela je treba izdatnih telesnih močij;
teh pa alkohol ne daje, ker ne redi, temveč le za nekoliko
časa razburi in potem še bolj oslabi. Ali pri nas smo že
tako navajeni, da se ne more izvesti nobeno težavnejše delo
brez tega čudnega in goljufivega pomagača, da, znana mi je
vas, v kateri že ženske za zajutrk naravnost zahtevajo žganje,
in če po naših kmetih ni pri vsaki malci te tekočine, se
lahko opazujejo dolgi obrazi. Kakšna napačnost! Ravno to
splošno razširjeno, a popolnoma napačno mnenje je pripo¬
moglo žganju do take veljave med kmetskim in delavskim ljud¬
stvom. Ali se pa res tudi varajo ljudje, bo vprašal marsikdo.

Gladstone pravi: »Menim, da ni večjega babjeverstva,
kakor mnenje, da dajejo alkoholične pijače večjo moč v pre¬
našanju težkega, telesnega ali duševnega dela; in v tem me
podpirajo najboljši zdravniki.« 106 nemških tovarnarjev, ki
imajo 103.500 delavcev, je izjavilo, »da so pivci za obrtno
delo naravnost nesposobni; hitro se utrudijo, in nadomestiti
jih morajo drugi«. Tak delavec mora svoje moči porabiti za
to, da izžene iz trupla škodljive snovi, za delo mu tedaj ne
ostaja ničesar. Naravnost pogubno je žganje za take delavce,
ki veliko sedijo ali so izpostavljeni škodljivemu vzduhu, na pr.
kožarji, mesarji, zlatarji itd. Pri nekoliko dobri volji gre vsako
delo tudi brez žganja jako dobro od rok, da, še boljše kakor
pri žganju. Kako je bilo pa prej v naših deželah, ko še
niso poznali alkohola?

Ali so se tedaj ljudje manj morali truditi in delati v
potu svojega obraza? Ni li tudi tedaj bil mraz, vročina in
neprijetno vreme ? Morda li tedaj niso orali, sejali, želi in
opravljali, kakor danes, vsa težka dela na polju? Vse brez
žganja! Poglej krasne stavbe iz prejšnjih stoletij, cerkve,
gradove, samostane, hiše; kako imenitno je vse sezidano in
kako močno. Pri tem delu so prelili zidarji veliko potu, a
žganja niso popili niti kapljice.

Tudi dandanes uči izkušnja, da gre brez žganja. Do¬
gnano je na pr., da vojaki v vojski in doma, v vseh pod¬
nebjih, v vročini, mrazu in dežju najboljše prenašajo utrudljive
pote in druga težka dela, ako se jim popolnoma odtegnejo
alkoholične pijače; in vojske v Afriki, Indiji, Kanadi itd. so

6 *

84

pokazale, da taki vzdržni vojaki najmanj zbolijo. To se je
pokazalo tudi na morju, na ladijah, v vročem in mrzlem
podnebju. Ribiči na kite (kitolovci) nimajo pri sebi ne kap¬
ljice žganja, in vendar je njih trud naravnost velikanski.
Slavni Nansen ni imel nobenih opojnih pijač na svojem po¬
tovanju, in dr. Aschaffenburg je izkusil več črkostavcev ter
dognal, da so opravljali svoje delo veliko spretneje, če so
sc popolnoma vzdržali alkohola. Na Bavarskem so korakale
3 stotnije vojakov na jednoisti kraj. Jedni so strogo prepo¬
vedali pijače; drugi dve sta smeli piti pivo. In kaj se je
pokazalo? Pri prvi je padel le en sam vojak, in še ta je pil
na skrivnem, pri drugih dveh pa 20 in 22! V Londonu so
se merili delavci, ki niso pili žganje, z drugimi, ki so ga bili
navajeni, kateri bi naredili v določenem času več opek. Stavo
so dobili prvi, ker so »pivce« prekosili za več tisoč opek!
Hribolazci, kolesarji in sploh oni, ki se bavijo s športom, so
prišli do izkušnje, da se morajo varovati opojnih pijač. Tega
prepričanja so pa bili že stari Grki in Rimljanje; njih gladi -
jatorji so se popolnoma vzdrževali vina. Rus Bernov, ki je peš
prehodil skoro ves svet, piše: »Ne kadim, ne pijem. Na
Bavarskem sčm tu in tam pil kako čašo piva; vedno sem
se čutil oslabljenega in moral sem to opustiti. Na potu
pijem le vodo in mleko.«

Večinoma smo govorili do sedaj le o alkoholu v žganju.
Kaj pa je z vinom in pivom? Lahko bi kdo rekel, daje tudi
v teh škodljivi alkohol, tedaj proč z njima! Na to omenim:
Prvič ima žganje veliko več alkohola, kakor te pijače; po-
prek desetkrat več, kakor pivo, in sedemkrat več, kakor vino.
Drugič je v vinu in pivu alkohol v čisto drugem razmerju,
da se njega škodljivost ne kaže tako strašno. Tretjič ima
žganje razen alkohola še druge jako Škodljive tvarine (fuzl itd.),
katerih vino in pivo nimata. Pivo in vino sta manj škodljiva
sama na sebi; ali če se použijeta v preveliki meri, sta tudi
nevarna in rabila bi se naj le zmerno. Popolnoma je pa tudi
napačno, da pivo imenujejo »tekoč kruh«, kakor da bi bilo
jako redilno. Ta je bosa.

Slavni kemik Liebig je dokazal, da ima jedna žlica moke
več redilne moči, kakor 4 litri najboljšega piva. I)e \Vilde,
profesor kemije v Bruselju, pravi: »Ce pije delavec pivo, da
bi se redil, bi boljše storil, ko bi iz varčnosti jedel prepelice
in jerebe; ti bi mu ne prišli tako drago!«

To velja tudi o moštu, kateri nima pomena, ki mu ga
pripisujejo navadno. Dobrega ni zlahka dobiti, slab in izprijen

85

je pa tudi v mali meri škodljiv; če se pa že mora kaj piti,
naj bi mošt nadomestoval škodljivo žganje. Stari Grki so
rekli, in ko bi prišlo v splošno veljavo, bi tudi nam hasnilo,
namreč: Najboljša je voda!

Kdo je po tem takem kmetom in delavcem najboljši
prijatelj? — Isti, ki jih svari pred alkoholom, ker jim s tem
pomaga ostati pri moči, zdravju in — denarju!

7. Pijančevanje in bolezni.

Zaradi nezmernosti jih je že
veliko umrlo. Sirah 37, 32.

v

Ze iz tega, kar smo povedali o vplivu alkohola na te¬
lesne moči, je razvidno, da izvira iz pijančevanja in žganj e-
pitja cela vrsta boleznij. Redno in posebno nezmerno uži¬
vanje alkohola položi v mnogih slučajih prvo kal dolgotrajnih,
navadno smrtnih boleznij, ovira njih ozdravljenje ali je stori
nemogoče. To je tudi lahko umevno, če pomisliš, da je al¬
kohol strup. Nekemu kmetu pade na travniku čaša z žganjem
iz rok in sc razbije. Nekoliko dnij pozneje pride kmet na
ravno isti kraj, in kaj vidi? Ves prostor, po katerem se je
žganje razlilo, je bil popolnoma rujav, in trava, katera vendar
toliko mraza, vročine in mokrote prenese, je bila požgana.
»Kako,« pravi modri kmet, „ako žganje tako dela s travo,
kako bo še le z mojim želodcem in z vsem telesom, ki
nisem tako trden kakor trava?« In celo življenje ga ni več
pil niti kapljice. Daj psu žganja, stresel se bo samega strahu
in letel, kakor daleč le mogoče. Zajček, kateremu so za po¬
skus dali vsak dan le jedno žličico žganja, se je začel viti in
je poginil že v nekolikih dneh. Ako pogledaš kapljico vode
s povečalom, zapaziš na stotine malih, vedno se gibajočih
živalic. Poglej pa kapljico žganja, v njej ne vidiš ničesar, vse
je mrtvo. In zdaj zmešaj vodo in žganje. Kaj vidiš? Male
živalice, ki so bile ravno še tako vesele, postanejo nemirne,
začne jih viti, in po kratkem smrtnem boju je po njih; zopet
je nastopila smrt.

To nam kaže, kaj dela alkohol, in tako si moremo tudi
tolmačiti, zakaj imajo živali tak stud pred njim.

Za človeško telo pa bi alkohol ne bil škodljiv? Kdor
bi hotel temu oporekati, ne bi imel nobene izkušnje in bi moral
tajiti, % kar jasno potrjujejo vsi izkušeni zdravniki. L. 1853. je
dal neki pijanec svoji triletni hčerki čašo žganja. Otrok izpije,
v treh dneh je pa trohnelo mlado truplo v črni zemlji.

86

Dr. Hufeland piše: »Vse alkoholične pijače krajšajo
življenje . . . One so tekoč ogenj, katerega žre človek. Po-
vzročujejo mu bolezni v želodcu, na koži, v prsih, in kar je naj¬
hujše, one oslabijo čut, celo moraličen; odtod pride, da
končno pijanec ne misli na nič drugega, kakor le na žganje!«

Posledice alkohola so bolezni v želodcu: oslabljenje,
izprijeni šoki, neprebavnost, vnetje čreves, rak, krvavenje.
Naravnost nespametno je, kar se pogostoma dogaja, če kdo
te bolezni zdravi zopet z — žganjem! V jetrih povzroči
žoltcnico ali zlatenico, oteklino in skrčenje. Ledvice začnejo
otekati, in dela se kamen. Pljuča se lahko vnamejo in začnejo
krvaveti, ali pa se poloti človeka sušica. Ravno tako pogubno
vpliva alkohol na srce, da začne utripati in se vname. Možgani
trpijo, ker jim doteka preveč krvi; nasledki so: omedlevica,
omotica, kap. Žganje popači stanične tkanine, izpridi kri,
oslabi živčevje, udje se začnejo tresti, in posledica je večinoma
blaznost. Človek more od alkohola tudi oslepeti. Dr. Deneffe
pravi: »Več tisoč jih poznam, ki so oslepeli vsled žganja.«
Opazovalo se je tudi, da je božjast, posebno v starosti, na¬
sledek alkohola. V Berolinu je bilo od 607 takih bolnikov
150 pijancev.

Tudi med nami Je razširjeno mnenje, da žganje obvaruje
nalezljivih boleznij. Čisto napačno! Profesor F. Adam piše:
»Ko bi mogel, bi zapisal z velikimi črkami na vsako gostilno:
Tukaj se v steklenicah prodaja kolera!« In zdravniki na pa¬
riškem vseučilišču so izjavili: »Zloraba opojnih pijač pospe¬
šuje razne bolezni, ovira celitev ran in operacije. Nalezljive bo¬
lezni, osepnice, legar, driska, kolera se otijo posebno pivcev.«

Posebno jedna posledica alkoholizma je znana vsakemu.
Kdo Še ni videl onih nesrečnikov, katerim se tresejo glava,
roke, noge, ves život! Nesposobni so za vsako delo, sužnji
svoje strasti. To je takozvani ,delirium tremens‘. V Rusiji je
od 1. 1862 — 1865. umrlo na tej bolezni do 35.000 ljudij, in
v Severni Ameriki je baje takih bolnikov okoli 40.000.

Nadaljnja posledica pijančevanja je navadno blaznost,
norost, in dr. Bar je našel, da je bilo na Nemškem 1. 1885.
takih ljudij 11.974!

Blaznost, norost! Koga ne pretresejo te besede? Ali si
moremo misliti večjo nesrečo za kako družino, ali zmeriti
množino solz, ki se pretakajo, če kdo znori, ako ga peljejo
v norišnico? Strah obide vsakega človeka, ki obišče kako
norišnico. Ko bi ne vedel, da so to nesrečni ljudje, bi mislil,
da so blazne živali v človeški obleki! In povzročitelj take

87

nesreče je v mnogih slučajih alkohol, pijančevanje! Lahko
je to umevno. Alkohol razburi živce, posebno v možganih;
tudi drugače vpliva jako pogubno na telo in, združen z dru¬
gimi vzroki, pripomaga več ali manj k tej strašni nesreči.

Razna opazovanja se strinjajo v tem, da spravi žganje
veliko ljudij v norišnice. To so opazovali posebno v deželah,
kjer se je pijančevanje najprej razširilo, v Ameriki, na An¬
gleškem in Irskem. V začetku tega stoletja so bili jedna tretjina
norih pijanci. L. 1851. jih je bilo od sto že 60, in v naših
deželah, pravijo zdravniki, jih je poprek 40—70 odstotkov.
V Parizu se je število takih norih od 1. 1889., tedaj v 10. letih,
podvojilo. V Avstriji jih je baje poprek 8 odstotkov. Na Du¬
naju je pa bilo 1. 1889. od 549, ki so prišli v norišnico, 135
norih samo vsled žganja, in 84, pri katerih je bilo žganje
glavni vzrok, tedaj 40 odstotkov. Profesor pl. Krafft-Ebing je
našel celo 55 odstotkov. V Rusiji jih ima od 100 blaznih 15 pri¬
pisovati svojo bolezen alkoholu. Taka nesrečna žrtev veči¬
noma uniči družinsko premoženje in hišni mir, lastno nravnost,
nravnost družine in naredi prostor surovosti in podivjanosti.

V nekem zavodu je bilo od 300 blaznih otrok 145 otrok
od pijancev. In če prinaša že jedna sama duševna bolezen toliko
bridkosti, kaj bi se nam še le odkrilo, ko bi mogli pregledati
vse te bolezni v jedni podobi ? Ce mislim posebno na one
otroke v norišnicah, o katerih ne veljajo Slomšekove besede:

M

Oh, blažena leta nedolžnih otrok,

Vi ’mate veselje brez težkih nadlog,

tedaj me zgrabi strah pred strašnim odgovorom in nesrečno
usodo, katera čaka mnoge stariše; kajti tudi ti otroci so ljub¬
ljenci božji in imajo neumrjoče duše, tudi oni imajo svoje
angeljce, ki gledajo obličje nebeškega Očeta; a ravno ti an-
gelji bodo vstali kot tožniki pred najvišjim sodnikom! Zares,
popolnoma se uresničujejo svetopisemske besede: »Radi hudobij
očetov hočem kaznovati otroke v tretjem in četrtem kolenu«.

Že Plutarhu je bila znana ta strašna posledica alkohola
na otrokih, ker piše: »Pijanec rodi pijanca.«

Kalbersch pravi: »Alkohol zastrupi otroke že pred po¬
rodom, gloda kakor črv na mladeniču in vzame moč možu.«
Profesor Nothnagl na Dunaju piše: »Velik greh je, če dajejo
otrokom piti žganja, vina ali piva. Do 14. leta bi otrok ne
smel poznati teh tekočin, in zločin je, če trdi kak zdravnik,
da vino redi, in otročje, ako pravi, da redi rdeče vino bolj
kakor belo!« To je vendar jasno!

Omeniti moramo še nekoliko o hudodelstvih in zločinih,
storjenih po alkoholu. Gotovo je, da se je vsled pijančevanja
izcimila prepirljivost in neumestna občutljivost, ki pripravi
človeka do prenagljenih dejanj. Nezmerno uživanje alkohola
je skoro brez izjeme jedini vzrok težkih in lahkih telesnih po¬
škodovanj, umorov in pobojev. In število teh se ravno dan¬
danes množi na strašen način. Ni skoro dneva, da bi ne poročal
ta ali drugi časnik o kakem pretepu, poboju ali umoru, in
navadno se pristavljajo poročilu besede: Nesrečno žganje.

A ne smemo se čuditi, da postane pijanec pogostoma
zločinec. Bistvo pijanosti obstoji v tem, da človeka oropa za
pamet, zavest in razumnost; nižji nagoni vladajo v človeku
brez ovire, kri vre, in vsi živci so razburjeni; žival je v člo¬
veku dobila oblast črez vse višje zmožnosti. Pijanec je na¬
vadno tudi predrzen, nenraven in nesramen človek, ki nima
izgubiti ničesar, ki je slep za to in ono življenje, on ima vse
lastnosti za pravega zločinca. Strokovnjaki trdijo, da povzro-
čuje pijančevanje jedno tretjino vseh zločinov, polovico samo¬
morov, tri četrtine raznih prestopkov in polovico zakonskih
ločitev. Grozno se dandanes množi število samomorov tudi
med Slovenci. Pravi se navadno, bolezen ga je privedla do
tega koraka. Ali se pa tudi preiskuje, odkod je prišla bo¬
lezen ? Pogostoma ima samomor svoj začetek v alkoholu.
Ta uniči zdravje, privede do uboštva, pokonča blagostanje
in časno srečo; življenje postane stud, pride nevera in ob-
upanje, in vrata do samomora so odprta na stežaj. Od petih
samomorov so navadno trije vsled alkohola. Na Norveškem
so uvedli postavo zoper pijančevanje, in samomori so se
zmanjšali za 22 odstotkov; v Belgiji so se pa v zadnjih 50
letih pomnožili za 140 odstotkov, in tako povsod, kjer se
širi pijančevanje.

Veliko zla prinese pijančevanje v življenju, ali navadno
tudi prerano in nesrečno smrt. Ono pripravlja že na smrt,
ker uničuje telesne in duševne moči, privede do uboštva in
povzročuje nesreče v družinah. Prezgodnja smrt pijancev je
delo božje previdnosti in pravičnosti, ki ne dopušča, da bi
še dalje gnili udje izprijevali človeško družbo. Za to dejstvo
ni treba izpričeval, potrjuje ga do cela lastna izkušnja. Dr.
Ogle pravi, da more človek, ki se popolnoma vzdržuje opojnih
pijač, pričakovati, da si bo za kakih 10 let podaljšal svoje
življenje. Zdravnik Heimer pa piše: »Daj 10 mladeničem v
starosti 20 let vsak dan le jedno čašo žganja, ne več, in 9 od
njih si bode skrajšalo svoje življenje za 20 let!«

89

Ljudstvo navadno sodi: Ta ne bo videl sivih las; zakaj?
On pije! Ta je moral mlad v hladno zemljo; zakaj ? On je pil!

Strašno pustoši alkohol pri divjakih. Velik del jih Ev-
ropci naravnost umorijo. Deblo , Indijancev — Lisičarjev 4  se je
skrčilo v 10 letih od 80.000 na 2000! To je storila ognjena
voda, katero so jim prinašali beli možje. Predno je prišlo
žganje na otok Haiti, je živelo tam 200.000 ljudij; zdaj, po
90. letih, le 8000.

Zaradi tega je opominjal neki poglavar Kanza-Indijancev
mlade ljudi: »Nikar ne pijte strupene ognjene pijače belih
mož; kajti zlobni duh jo je poslal, da bi nas Indijance po¬
končal.« In prav je imel Cetavajo, kralj Culu-Kafrov, ko je
rekel: »Kdor dovaža sode ruma in žganja v deželo, oropa
ljudstvo pameti!«

Skrčuje se tudi število Slovencev posebno ob mejah.
Kdor živi v teh krajih, ve, da je ravno tam žganje in pijan¬
čevanje doma. Ali ni morebiti ravno to migljaj, odkod bi
nam mogla priti pomoč ?

Z boleznijo pa pride v družine še cela truma križev,
bridkostij in težav kot posledice nesrečnega alkohola. Kal-
bersch živo opisuje take prizore: »Tu je oče, ki žaluje v
svojih starih dneh za sinom — pijancem, tam je sin, kateri
se sramuje, kjerkoli gre in hodi, svojega pijanega očeta. Tu
sedi bleda mati s peterimi otroki pri prazni mizi, med tem
ko popiva ali igra mož v gostilni; tam pretaka solze mati
za svojim sinom do polnoči, ali ga ne bo iz gostilne. Tukaj
čaka' nevoljno gospodar svojega posla, ki je v gostilni med
vinskimi bratci; če ga odpodi iz službe, mu stori drugi in
tretji ravno tako; tam izgubi zopet posel vse spoštovanje do
gospodarja-pijanca. Nesrečen je mož, ki ima ženo-pijanko,
a obžalovanja vredna je še bolj žena, katera ima takega moža!
Za ženo moramo obžalovati posebno otroke. Zastrupujejo se
že pred porodom; pri žganju se rodijo, krstijo, vzgojujejo in
rastejo. Že štiri- do petletnim otrokom se vsiljuje žganje za
— šalo! Ne smemo se čuditi, če srečujemo take otroke
blede kakor smrt; oče in mati sta bila pijanca!«

Kolikokrat bi se tudi med Slovenci ponudila priložnost,
ponoviti, kar toži prorok v sv. pismu: »Vsi umiramo razsuti,
kakor voda na zemlji. Naša dedščina je prešla na tujce. Si¬
romaki smo brez očeta, naše matere so kakor vdove. Naši
očetje so grešili, in mi trpimo zaradi njih hudodelstva!«

90

8. Pijančevanje in občni blagor.

Na dan, ko bo izginilo pijančevanje, bo
izginila polovica uboštva. Picard.

Nikdo ne more tajiti, da Slovenci ne zaostajajo v pijan¬
čevanju in žganjepitju za drugimi narodi; da, v nekaterih
krajih jih gotovo še prekosijo. Neki tujec, ki je obhodil
precej sveta, je naravnost trdil, da ni videl nikjer toliko pi¬
janih ljudij, kakor med nami. (Gl. »Slovenec« od dne 15. vi¬
notoka 1898.) Nimam sicer natančnih podatkov, koliko gre
pri nas denarja za škodljivi alkohol, ali to je gotovo, da
gledajo dežele in država z nekako zadovoljnostjo na vsakoletno
svoto žganjslcega davka. Kranjska dežela ima od samega
žganja okoli 400.000 gld. dobička na leto, in koliko ljudje
izdajajo za alkohol, nam nekoliko pojasni dejstvo, da so nekje
na Gorenjskem samo 4 krčmarji izdali več za špirit, kakor
cela občina za davek! Na Koroškem mi je znana občina, kjer
so pred kakimi 30 leti vsi občanje na leto popili okoli 50 li¬
trov žganja; sedaj bi pa ta mera ne zadostovala niti za 8 dnijl

Ali je treba dokazovati, da dovede pijančevanje do
uboštva? Pivec potrebuje denarja, veliko denarja; ako tudi
le malo izda vsak dan, sčasoma naraste malenkost v veliko
svoto. A navadno ne ostane pri denarju; z denarjem se iz¬
gubi tudi čas, delo stoji, pijača naredi človeka nesposobnega
za delo in nezadovoljnega s svojim stanom; ob jednem trpi
zdravje, pri čaši se navadno tudi igra, pride nemir v srce in
družino, in vse to je še večja izguba, kakor izdani denar.

»Imel sem priložnost,« pravi neki izkušen mož, »zasle¬
dovati, odkod navadno izvira uboštvo, in našel sem, da je
v 10 slučajih 9krat vzrok nezmerno pijančevanje!« Kdor živi
med ljudstvom, vidi to lahko vsak dan. Boben poje navadno
onim kmetom, kateri menijo imeti dosti denarja in časa, da
sedijo vsak dan pri čaši. Vse, kar se le da ločiti od hiše,
mora romati v žganju skoz grlo, končno gre tudi posestvo
samo; potem pride »pal’ca beraška — strgan rokav«. Nič
boljše ne ravnajo delavci, rokodelci in posli. Ob nedeljah se
lahko opazuje pravo tekmovanje v zapravljanju tedenskega
prislužka; in kar se v nedeljo še ne more opraviti, to mora
nadomestiti znani ponedeljek. Tako gre teden za tednom, leto
za letom; pride starost, bolezen in onemoglost za delo; potem
je pa pomanjkanje in revščina. Prav ima dr. Bar, ko piše:
»Pijančevanje je glavna zapreka, da se ne more odstraniti že
obstoječa revščina, in glavni vzrok, da se širi uboštvo.«

91

Dandanes živimo v takih gospodarskih razmerah, da je
posebno za manjšega kmeta in delavca prva zapoved, ako
hoče obstati, varčnost  A naj večji nje sovražnik je pijan¬
čevanje, ako tudi ni nezmerno, če je le redno. To nam lahko
dokaže preprost račun.

Kdor pije vsak dan, sam ali z družino le za 5 kr., za¬
pije v letu 18 gld. 85 kr., v 10 letih s 3 7 2 °/o obrestij 216 gld.
56 kr.; za 10 kr., v letu 36 gld. 50 kr., v 10 letih s 3 1 / 2 °/ 0
obrestij 433 gld. 86 kr.; za 30 kr., v letu 109 gld. 50 kr., v
10 letih s 3 1 / 2 °/o obrestij 1302 gld. 88 kr. In zdaj, vprašam:
kmet, delavec, rokodelec . . . kako moreš izdajati vsako leto
36, 40 ali še več goldinarjev za čisto nepotrebno pijačo, ne
da trpiš pomanjkanja na drugih potrebnih rečeh? Kako boš
preredil in oblačil svojih 5 ali 6 otrok, ako se ne zmeniš za
tako znatno svoto? Posebne prebrisanosti bo treba, če hočeš
izhajati brez dolgov; ali kjer je žganje v hiši, tam sploh ne
gre brez dolga, in če je na pr. že prej dolg na hiši, kakor
je navadno, tam ni upanja, da bi se poplačal. Vedno glo-
bokeje se vdiraš, in huda revščina je neizogibna posledica.
Ta revščina se kaže včasi na strašen način. Indijanci-Lisičarji
so prišli po žganju v tako uboštvo, da so morali v hudi zimi
s svojimi otroki namesto kruha jesti kožo z drevesi Predno
je na Irskem nastopil slavni apostol zmernosti o. Mathevv,
otroci že dolgo niso poznali kruha; njih jed je bil krompir.

Za občni blagor jako škodljivo je tudi prepogostno po¬
hajkovanje po gostilnah, in te so navadno, posebno ob nedeljah,
natlačeno polne. S popivanjem se druži igra, delajo se dolgovi,
in to je že marsikaterega spravilo na kant. Pri tem pijanec
čisto podivja. Ni skoro verjetno in vendar resnično, kar se je
zgodilo pred letom v neki vasi. Na smrtni postelji leži uboga
žena. Njen sin, znan pijanec, gre v izbo, zgrabi za jedino
odejo, jo odnese in proda v sosednji vasi za žganje! Po¬
divjani sin umrje kmalu za materjo v blaznosti zaradi žganja!
Zlodej v peklu ne more biti grozovitejši, kakor taki ljudje.
In niso na enkrat taki postali; leta in leta so pretekla, mar¬
sikateri je začel z malim in je še le sčasoma prišel na to
strašno pot.

Obupno pustoši žganje in pijančevanje med kmeti. Ko¬
liko je takih, ki so imeli prej lepa posestva, a danes so berači.
Marsikateri je podedoval po stariših lepo domačijo, hlevi so
bili polni živine, v kaštah je bilo dosti žita, a prišlo je žganje,
vse je romalo v gostilno in prodajalnico; danes je nekdaj
premožni posestnik najemnik ali cel6 le hlapec na istem po-

92

sestvu, in njegovi otroci, kateri so videli boljše dneve, morajo
sluziti kot hlapci in dekle. K župniku pride nekoč neka
vdova in mu pripoveduje s solznimi očmi: »Ko je moj mož
umrl, sem prevzela posestvo brez dolgov; a vdala sem se
žganju in vse lepo posestvo sem znosila polagoma v pred¬
pasniku v gostilno in sem ga zapila.« Neki kupčevalec z
žganjem pripoveduje sam: »Strašna je kupčija z žganjem!
Ko sem odprl svojo prodajalnico, so bili v celi okolici sami
premožni posestniki. Zdaj je skoro polovica uničenih, in ve¬
čina se ima zahvaliti za svojo nesrečo moji prodajalnici. In
ni žganjarije v celi deželi, katera bi ne delala jednako!«

To se ponavlja posebno na Slovenskem. Take beznice
so pravi krvosesi med našim ubogim ljudstvom. Kako hira
na tak način občno blagostanje, in kako gine narodovo
premoženje!

Pa ne samo posameznike privede pijančevanje v rev¬
ščino, po njem ubožajo tudi cele občine. Cisto naravno! Vsi
zdelani posestniki, za delo nesposobni delavci itd. pridejo
na občino, ona jih mora rediti. Komur so pa naše občinske
razmere znane, mora pritrditi, da so taki občinski reveži na¬
vadno strastni žganjarji. In koliko morajo občine posebno
v zadnjih letih plačevati davka za reveže? Znana mi je ob¬
čina, v kateri je pred 20 leti znašal ta davek 300 gld., sedaj
je pa narastel na 800 gld.! Prav ima neki angleški pisatelj,
ki piše: »V marsikaterem kraju se je začel davek za reveže
v času, ko so uvedli prodajalnice za žgane pijače.« V ame¬
riškem mestu Salem je bilo izmed 3000 revežev 2900 žga¬
njarjev! Ko so pa uvedli v tem mestu zmernostne družbe,
se je davek znižal za štiri petine!

A nekomu mora za žganje izdani denar vendar koristiti!

So ljudje, ki pravijo: prav, da se pije, ker s tem se spravi
denar med ljudstvo, gostilničarje , kupčevalce in prodajalce.
Dežela in država pobirata davek, imata tedaj velike dohodke,
in ni treba toliko drugih davkov.

Res, da prinese davek za žgane pijače nekaj denarja,
a še večja je škoda,  katero povzročujeta pijančevanje in
alkohol. Na jedni strani pahne pijančevanje ljudi v uboštvo
ter jih naredi za delo nesposobne, s tem pa zapre vir vsega
blagostanja; na drugi strani prinese bolezni, hudodelstva, ne¬
sreče, in tako naklada državi ogromne stroške za bolnišnice,
norišnice, jetniŠnice in sirotišnice. Občno blagostanje se ne
množi, temveč, kakor uči izkušnja v vseh deželah, hira in
gine. Nekateri mislijo, krčmarji morajo imeti dobiček. Pa

93

tudi to ni res. Poštenih gostilničarjev in prodajalcev je žalibog
malo, drugim pa ne hasne velikokrat nepošteni dobiček.
Znano je, da pride večina gostilničarjev sčasoma ob vse, in
tako gre tovarnarjem in vsem, ki iščejo pri alkokolu dobička.

A kmetu mora pa vendar koristiti, ker alkohol se žge
iz njegovih pridelkov! Res je, da bi imel kmet še največ
dobička, ali zgoditi bi se moralo jedno, namreč: kmet bi ne
smel sam piti alkohola! Vsi kmetje pa, ki so ga pili, so se
uničili, in vsi, ki ga pijejo, se uničujejo. Pravi se tudi: kme¬
tijstvu in živinoreji je pomagano z raznimi ostanki, ki pri¬
hajajo iz žganjarij in tovaren. A prvič bi se lahko porabilo
žito, krompir itd. na čisto drugi, boljši način, in drugič vpra¬
šam, kaj pomaga kmetu, ako pridobi njegova živina in polje,
on sam se pa s celo družino izpostavlja nevarnosti, vse iz¬
gubiti. Izkušnja uči, da navadno tudi izgubi.

Profesor Bunge meni: »Jako znaten del — morebiti
jedna desetina vseh omikancev — se trudi v potu svojega
obraza leto in dan, da bi delal strup in ga razdelil; vsi skupaj
ga potem požro, da uničujejo delavne moči, praznijo zaklad¬
nice, a polnijo sirotišnice, bolnišnice, ječe in norišnice!«

Zakaj bi se imeli posebno Slovenci ustavljati alkoholizmu?
Omenili smo že, in vsakdo ve, da se ga pri nas popije
ogromna množina. To stane ljudi denarja, in kam gre na¬
vadno ta denar? V žepe velikega kapitala, kateri dobiva to
obrt polagoma popolnoma v roke. Ta kapital je pa skoro
ves v tujih in večinoma nam sovražnih rokah. Skoro vse
žganjarije po Slovenskem imajo tujci, in ravno tako tudi
velike pivovarne; in koliko škode napravljajo na premoženju
in zdravju agentje s svojimi umetnimi in ničvrednimi vini
tudi domačemu, poštenemu blagu, to ve vsakdo. S svojim
ljudskim premoženjem in z ogromnimi svotami krmimo svoje
narodne nasprotnike, sami si pa jemljemo s tem peklenskim
in dragim strupom telesno in nravno moč, v neizmerno škodo
sebi in svojim potomcem. Kapital, denar se ne zmeni za
strašne posledice. Kapitalizmu je le na tem ležeče, da mu
nese. Kakor se veliki kapitalisti, ki dovažajo svoj strup div¬
jakom v Afriko in Ameriko, ne zmenijo za to, da se uni¬
čujejo ti nesrečni narodi, tako tudi za naš rod nimajo srca;
le veseli jih, če so dosegli s svojim strupom, da se polnijo
njih žepi in se krči narodovo premoženje. Spoznajmo, česa
nam je treba, in začnimo boj zoper svojega naj hujšega so¬
vražnika. Naš bojni klic bodi: Proč z alkoholom!

94

9. Pregled zmernostnega gibanja.

Vprašanje o boju zoper pijančevanje je vprašanje,
proti kateremu je marsikatero drugo, ki raz¬
burja stranke, skoro brez pomena, škof A. Egger.

Strašni nasledki alkoholizma in pijančevanja kličejo
glasno po pomoči. Da je pomoči treba, vidi pri nas vsak
rodo- in človekoljub. V drugih deželah so to že davno
spoznali in se začeli gibati. O tem gibanju naj sledi ne¬
koliko podatkov.

Najprej hočemo še nekaj omeniti o zmernosti in o popolni
vzdržnosti opojnih pijač. Kaj se naj priporoča? Kaj je boljše,
in kaj naj storijo tako posamezniki, kakor tudi družbe?

Vprašanje se tiče posebno vina in piva; o žganju je
itak gotovo, da se more odgovor le glasiti: Proč z njim,
ali čim manj, tem boljše!

Nekateri pravijo, da se naj opojne pijače le zmerno
uživajo, drugi pa priporočajo popolno vzdržnost.*)

Prvi pravijo: Opojne pijače so prišle v splošno rabo,
vsak se naj pokori navadi; postale so potrebne, da se člo¬
vek razvedri, razveseli in navdušuje; v vinu in pivu ni al¬
kohola v toliki meri, da bi močno škodoval zdravju; take
pijače tudi niso predrage. Zmerno uživanje nima škodljivih
nravnih in duševnih posledic. D&, družbinsko življenje na¬
ravnost zahteva pijače; človek postane vesel, dobre volje,
pozabi skrbi; razne slavnosti bi bile brez pijače nemogoče.
Sv. pismo samo pravi, da je vino za veselje, in tudi Kristus
je izpremenil vodo v vino. Kdor bi sedel pri čaši vode, bi
postal — posebneži Taki ljudje so navadno napuhnjeni in
nestrpljivi, ki hočejo zmeraj druge poučevati. Da se te
pijače zlorabijo, iz tega Še ne sledi, da bi se jih imeli po¬
polnoma vzdržati, ker najboljše se zlorablja. Vsak pametni
človek najde pravo mero. Tudi večina učenjakov je tega
mnenja, češ, tako so živeli naši očetje in so se dobro imeli
— tega se hočemo držati tudi mi!

To so razlogi prvih. Imajo nekaj zdse in opravičujejo
zmerno rabo.

Kaj pa pravijo prijatelji popolne vzdržnosti — abstinenti?

Po splošni rabi in navadi se ravna večina ljudij ; ali ta
navada sloni vendarle, vsaj deloma, na čutnem uživanju.
Človek se hoče omamiti, pregnati neprijetne misli; zategadelj
najdeš dandanes vse polno takih sredstev. Sem spada morfij,

*) Izvrstno je pisal o tem dr. Bode: „MaBigkeit und Entlialtung*.

95

tobak, kava, čaj, na drugi strani ples, godba, gledališče, ro¬
mani, igre itd. Splošni navadi se naj človek pokori, ako je
hvalevredna, drugače je pa njegova dolžnost, da se ji ustavlja.
Pivske navade, ali prav za prav razvade in obiskovanje go-
stilen je pa postalo dandanes prava kuga, in temu se je treba
ustavljati, kar se pa gotovo na najboljši način zgodi s po¬
polno vzdržnostjo, ker je popolnejše sredstvo od zmernosti.

Razvedrila potrebuje človek, to je res, ali za njega je
še boljše, če je zbran; on se naj išče zadovoljiti s samim
seboj, in zakaj bi si naj iskal razvedrila na tak nevaren način?
Naj čita, gre na izprehod, naj se zabavlja s prijatelji. Ali ni
mogoče dobiti drugega veselja, kakor pri vinu in pivu, po
katerem navadno še glava boli?

Dalje se težko določi mera zmernosti. Marsikateri misli,
da je zmeren, in je vendar že davno prekoračil mero. Ja¬
ponec pravi: »Najprej vzame človek jeden požirek, nato zopet
jeden požirek in potem, potem vzame požirek človeka!«

Res je tudi, kar pravi sv. pismo. Ali ravno ta sveta
knjiga svari na mnogih krajih pred nevarnostjo, ki je v vinu.

Jednako se odgovarja na vse razloge proti popolni
vzdržnosti.

Sploh naj si te dve stranki ne nasprotujeta! Skupno
naj delujeta in vplivata na vse, na katere je le mogoče, po¬
sebno s svojim vzgledom. Izkušnja pa uči, da se morejo
splošnega in zdatnega uspeha nadejati posebno ti, ki se po¬
polnoma vzdržujejo opojnih pijač.

Kaj so storile razne dežele zoper pijančevanje?

V naši domovini, Avstriji, je žganjepitje jako razširjeno.
Poprek pride v letu na osebo 9 litrov žganja, 35 litrov piva
in 13 litrov vina. Jedna gostilna pride na 220 prebivalcev!
Slovani smo še posebno na slabem. Kaj se je doslej storilo?
Skoro nič! Misli se na to, da bi prevzela država prodajo
žganih pijač; do sedaj se še ni zgodilo. Imamo tudi »družbo
zoper zlorabo opojnih pijač«, in ta izdaje neki časopis, to je
vse. Tudi na Kranjskem se je ustanovila »družba zmernosti«,
ki ima sicer veliko udov, ali malo uspeha.

V Rusiji prodaja v več okrajih država opojne pijače;
povišal se je davek za 25 odstotkov in tudi davek za točenje.
Število prodajalnic se je znižalo za polovico, in alkohola se

je popilo za jedno četrtino manj. Zmernostna družba šteje
3000 udov. Na Laškem prodaja le država žganje. V Nem¬
čiji se je zmernostno gibanje začelo okoli 1. 1830.; 1. 1846. je
dospelo do vrhunca; 1500 družeb je imelo jeden in pol mili-

96

jona udov. Najbolj so se odlikovali Bottcher  med lute¬
ranci in kaplan Seli  n g med katoličani. Zadnji je pridobil
v treh letih 82.000 udov. L. 1851. se je uvedla zmernostna
družba na cerkveni podlagi in je storila veliko dobrega.
L. 1883. se je ustanovila nemška družba zoper zlorabo opojnih
pijač, ki ima 33 podružnic; v tem zmislu delajo tudi družbe
»modrega križa« in takozvani »guttemplerji«. V Sleziji je kar¬
dinal K op p 1. 1895. v posebnem pastirskem listu priporočal
boj zoper žganje. V Rellinghausenu dela posebno duhovnik
Neumann. Povzdignili so 1. 1887. davek na žgane pijače, in
použila se jih je jedna tretjina manj. Imajo tudi postavo, da
se kaznuje pijanec z zaporom, in da se lahko prisili k delu.

Na Francoskem se kaznuje pijanec s kaznijo 1—5 fran¬
kov (& 45 kr.) ali z zaporom. Pijančevanje se je zadnja leta
strašno razširilo med Francozi. Na jedno osebo pride vsako
leto 5 litrov žganja, 112 litrov vina in 23 litrov piva; vse te
pijače stanejo na leto 400 milijonov frankov. L.  1895. so po¬
višali davek na čisti alkohol na 275 frankov. V šolah imajo
poseben pouk o zmernosti, in v tem zmislu dela tudi več
družeb, toda uspeh ni zdaten.

Strogo in uspešno so delali na Norveškem. V začetku
tega stoletja so bili tam jako na slabem; vsak kmet je imel
svoj kotel, in z žganjem so pogostoma izplačevali zaslužek.
Od 1. 1840. so pa jele razne družbe vplivati na državo; ona
je kotle pokupila, prodajalnice in žganjarije so sc visoko ob-
dačile; gostilničarji niso smeli dajati pijače pijancem in mla¬
deničem do 18. leta. Uspeh je bil, da se je na deželi užitek
alkohola znižal od 16 do 2 litra! Prodajo je prevzelo 51
društev, in ta nadzorujejo svoje prodajalce jako strogo. Pro¬
dajati se sme le od 8. ure zjutraj do 5. ure zvečer. Od jedne
ure popoldne v soboto in do 8. ure v ponedeljek se ne sme
točiti niti žganje, niti močno pivo! Imajo tudi družbo po¬
polnih abstinentov (t. j. ljudij, ki se popolnoma vzdržujejo
opojnih pijač), ki šteje 130.000 udov.

Na Švedskem je uničila postava iz 1. 1855. domače
žganjarije. Prodajo dovoljujejo ali odrekajo občine; dobiček
pripada njej. Vlada pospešuje zmernostne družbe; udov imajo
okoli 150.000.

Na Danskem delujejo le družbe; zmernikov je okoli
130.000, abstinentov 30.000.

V Luksenburgu imajo visok davek na opojne pijače.
Kdor hoče odpreti prodajalnico, mora plačati 70—300 gld.
in letni davek od 24 — 100 gld. Zapreti se morajo proda-

97

jalnice ob 10. uri zvečer; pijancev in mladeničev gostilničar
ne sme sprejemati. Kdor je pijan na ulici, se odvede v zapor in
dobi kazen. V gostilni narejen dolg se da zmanjšati in po
6 mesecih ne več iztožiti.

v

Na Švicarskem je vladala do 1. 1885. popolna prostost.
V tem letu so sklenili zmanjšati število gostilen, in dve leti
pozneje je prevzela država prodajo opojnih pijač. Posamezni
kantoni pa morejo prodajo popolnoma prepovedati. Izbolj¬
šalo se je za 40 odstotkov. Razen tega je še več, jako
uspešno deluj očihdružeb; posebno so 1. 1893. vsi škofje ver¬
nike opomnili na nevarnost, ki jim preti, in toplo priporočali
zmernostne družbe.

V Holandiji je postava, da sme še le v okrajih z 10.000
prebivalci na 250 ljudij priti jedna prodajalnica. Zaradi te
postave je od 1. 1881—1897. izginilo 20.000 takih beznic.
Strogo se kaznuje tudi gostilničar, pri katerem se kdo upijani.
Ze od 1.1842. dela jako uspešno družba za odpravo močnih pijač.

Na Belgijskem je alkoholizem strašno razširjen. Na
osebo pride tam 13 litrov žganja, 3 litri vina in 250 litrov
piva. Premalo se je do sedaj storilo. Davek za prodajalnice
se je povzdignil do 200 frankov; v 3 letih je izginilo 30.000
gostilen. L. 1890. so povišali davek pri litru žganja za 20 kr.
in izdali za boj proti alkoholu 30.000 gld. Dela tudi več
družeb, in v šolah je pouk o alkoholizmu.

Kaj so storili Angleži? Večinoma delajo le posamezniki
zoper to strast. Ze 1. 1830. seje ustanovila družba zmernosti.
Slavni kapucin o. Mathew  je deloval najprej na Irskem,
potem na Angleškem in v Ameriki. Pridobil je 6 milijonov
abstinentov. Med drugimi je delal jako uspešno kardinal
Man n in g. Njegove družbe sta pohvalila papež Pij IX. in
Leon XIII. Ali družbe niso bile dosti močne. Pokazalo se
je, da mora pomagati država. Sedaj se je nekaj storilo.
Gostilničarji so pod strogim nadzorstvom. Vsak pijanec se
kaznuje s kaznijo 10 gld. in oštir, ki je dal pijancu toliko pijače,
z 200 gld. Na Škotskem so gostilne ob nedeljah zaprte,
ravno tako na Irskem. V nekem predmestju glavnega mesta
Liverpoola, kjer je prodaja opojnih pijač že davno popolnoma
prepovedana, ne poznajo uboštva,  in število umrlih je
za 20 odstotkov manjše, kakor v ostalem mestu!

Še nekaj o Ameriki. Boj zoper alkoholizem sc je resno
začel 1. 1826. Ameriška zmernostna družba je uvedla popolno
vzdržnost, in uspeh je bil precej velik; 1. 1835. je štela 1,500.000
udov. Več ko 4000 žganjarij je izginilo, in zmernostno vpra-

Večernice. 52. zv. 7

98

sanje je bilo vedno velikega vpliva pri političnih strankah.
Večinoma imajo posamezne države posebne, v obče jako
stroge postave zoper pijančevanje. Država Maine na pr. je
1. 1851. prepovedala prodajo vsake opojne tekočine; pijanec
mora plačati 20 gld. kazni in je vrh tega še zaprt. Reči
moramo, da se v Ameriki najbolj kaže, koliko premore država
pri resni volji zoper žganjsko kugo.

io. Kako pomagati?

Kdor si prizadeva potlačiti podlo strast
pijančevanja, ta se vojskuje za vero,
za blagostanje svojega bližnjega in za
svojo domovino. Pij ix.

Naš sestavek nima in ne more imeti namena, podajati
popolnih in izdatnih navodil, kako bi se naj omejil ali od¬
stranil alkoholizem. Vsak kraj ima svoje posebnosti, in s
temi morajo računati merodajni krogi. Podati hočemo le ne¬
koliko mislij in glavne poteze.*)

Gotovo je, da se morajo v boju zoper tega skupnega
sovražnika porabiti vsa sredstva, katera je potrdila izkušnja,
in sicer ob jednem in vztrajno. Boriti se morajo posamezniki
skupno s cerkvijo, občino, državo in šolo. Sredstva, ki za-
branjujejo to kugo, so se izkazala uspešnejša od kaznij, in
ljudje se morajo najprej prepričati o potrebnosti boja zoper
alkoholizem, potčm bodo tudi imele postave uspeh.

Kaj naj storijo posamezniki in družbe?

V prvi vrsti naj pospešujejo vse, kar utrjuje vero, nrav¬
nost, dobro vzgojo, domačo srečo, delavnost, varčnost. Pri¬
pomoček k temu so cerkvene bratovščine, ljudski misijoni,
dobre družbe — pri nas pred vsem družba sv. Mohorja —
nadalje pouk v šolah, doma, nadaljevalne šole itd.

Priporočala naj bi se posebno tudi varčnost. Premalo
se hrani, kar bi se lahko dalo prihraniti. A ravno varčnost
zabranjuje kugo pijančevanja. Dokaz je sledeče. Ameriška
država Maine je odpravila gostilne in prepovedala vse opojne
pijače. Državi Ohio in Illinois sta pa polni gostilen in žga-
njarij. Maine je revna država in ima polovico manj prebi¬
valcev od imenovanih dveh, ki sta silno bogati. In vendar so
hranilne vloge v državi Maine za polovico večje od onih v državi
Ohio in več ko dvakrat višje, kakor vloge v Illinoisu! Ljudje
so premalo poučeni o važnosti in vrednosti varčevanja; kako

*) Glej Dr. Bar: „Die Trunksucht urni deren Bekampfung . 4

99

lahko bi se prihranile velike svote, ki gredo po grlu, kako
bi se množilo ljudsko blagostanje! Na Nemškem dajejo ne¬
kateri tovarnarji premije delavcem, ki nekaj časa niso pili
žganja in to še nadalje obljubijo.

Po urejeni varčnosti naj bi se dala delavcem priložnost,
pridobiti si lastna stanovanja; to naj bi pospeševale razne
zidarske družbe, kakoršno menda že ima Ljubljana. A go-
stilen bi ne smeli trpeti med takimi hišami. Gledalo naj bi
se pred vsem tudi na to, da bi bila hrana zdrava in okusna.
Pravijo, delavec je slab, in zato pije žganje. Res je. Toda
on je slab, ker nima dobre, krepilne hrane; on pije in s tem
postane le še slabši ter opeša pred časom. Na deželi naj bi
k dobri hrani pripomogla konsumna društva, v mestih pa
ljudske kuhinje. Priporočila jako vredne so gospodarske šole
za mlade deklice, kakoršna se je ustanovila v Ljubljani.

Pred vsem je pa treba snovati zmernostne družbe. Te
vplivajo na javno mnenje, odstranijo s poukom razne krive pred¬
sodke, napravljajo shode in poučujejo z besedo, spisi in vzgle¬
dom, vplivajo na občine, državo in postave. Uspešno delujejo
le, če priporočajo popolno vzdržnost; to je izkušnja vseh dežel.
Družbe naj bi se snovale že med šolarji, posebno še tudi med
ženami. Otroci in žene so po pijančevanju najbolj prizadeti.
Vse družbe naj bi se pa snovale na verski, cerkveni podlagi.

V mnogih slučajih je žena vzrok, da postane mož pi¬
janec. Ona bi si naj prizadevala možu tako gospodariti, da
bi našel on srečo na njeni strani in ne iskal kratkega časa
pri čaši v gostilni. Vera in nravnost bode sicer v tem oziru
največ pomagala; to pa ne izključuje, da si morajo deklice
pred vsem prizadevati, postati dobre gospodinje. Nesrečni
zakoni bi se lahko zabranjevali s tem, da bi nobena deklica
ne privolila v zakon z mladeničem, ki je pijanec, ali je v
nevarnosti, da postane pijanec. V hiši naj bi bilo vse v redu
in čedno, hrana okusna in po stanu; manjkati bi nikjer ne smelo
molitve v  in raznih pobožnostij, dobrih knjig in nedolžne za¬
bave. Žene naj pospešujejo zmernostne družbe. V Ameriki,
na Angleškem in Norveškem so največ žene pripomogle k
lepim uspehom v boju proti žganju. *

Boj se mora začeti tudi zoper razne pivske razvade.
Preveč se pije! Ni važnejšega dogodka, kjer bi smelo manj¬
kati pijače. Kdor se vzdrži opojnih pijač, ali pije le po pa¬
meti, ta se še zasmehuje, in v časti je le, kdor je pri vsaki pri¬
ložnosti natrkan! Krst, ženitovanje, cerkvanje ali semnji,
pogrebi, razni godovi . . . vse mora služiti nezmernosti v pijači!

100

Tako smo zabredli, da dandanes marsikateri človek ne pozna
dmgega veselja, kakor biti — pijanemu!

Tu naj pomaga, kdor in kar le more! Kar zadeva
gostilne, bi bilo treba prav korenitih izprememb, tako zaradi
ljudij, kakor tudi zaradi gostilničarjev samih. Gotovo je, da
so med nami gostilne kraji, kjer se dela uboštvo in beda;
gostilne delajo bolezni in napolnjujejo bolnišnice, norišnice
in ječe; one požrejo strašno denarja in delavskih močij; pravi
krvosesi so na ljudskem truplu; strup se odtod raztaka v vse
sloje ljudstva, in kar sezidata cerkev in šola, to podere zopet
gostilna. Ljudski pregovor označi to prav dobro, ko pravi:
Kjer sezida Bog cerkev, tam hudič gostilno!

Največji revež je navadno tudi gostilničar sam, ki nravno
in telesno propade; gostilne najbolj menjavajo svoje posestnike.
Delati bi se moralo na to, da bi postale gostilne kraj raz¬
vedrila, da bi se moglo tja zahajati, ne da bi bilo treba piti;
gostilničarji naj bi skrbeli za pijače, ki nimajo alkohola. V
tem oziru pa more zdatno pomagati le država.

V velikih mestih so se dobro obnesle in Še uspevajo
velike ljudske kavarne, kjer se dobivajo po ceni neopojne
pijače, kakor žitna kava, čaj, kakao, mleko itd. Pijančljivost
se ne da ozdraviti drugače, kakor če se dotičnik popol¬
noma vzdržuje vsake opojne pijače. To je pa mogoče le v
posebnih zavodih in zavetiščih; teh je treba. Povsod so se
pa osebna bolj obnesla, kakor javna.

Posamezniki in družbe morejo veliko storiti, ali njih
delovanje morata podpirati občina in država. Strašna nevarnost
preti državam od socijalnega prevrata. Zoper tega sovražnika
pa ne bo pomagalo orožje, temveč le pravične postave in
socijalne preosnove. Te pa zabranjuje zopet alkoholizem.
Vse preosnove in vsa izboljšanja v prid delavskim stanovom
ostanejo pomanjkljiva, dokler se ne zaceli glavna rana, iz
katere izvira splošna beda. To pripoznavajo vsi razumni možje,
ki se bavijo z javnimi vprašanji.

Kaj naj tedaj stori država?

Skrbi naj v prvi vrsti za pouk v šolah; razne države
so začele uvajati ta pouk, na pr. Francoska L 1897. Odrastli
si ne dad6 zlahka vzeti svojih predsodkov, navade se le
težko odstranjajo; v otroška srca se mora položiti seme pouka
o Škodljivosti alkohola in o ostudnosti pijančevanja. Posebno
veronauk mora porabiti v ta namen ves svoj nadnaravni vpliv.

Brezdvomno bi bilo najboljše sredstvo popolna pre¬
poved alkohola. Strup je, in kot tak naj bi romal z drugimi

101

strupi vred v lekarno! To je mnenje mnogih zdravnikov in
rodoljubov. Ali nismo še dosti zreli za to korenito sredstvo.

Neznanske škode so domače žganjarne. Zganjska kuga
postane pravi hišni križ in pogin za vso dužino.

Važno je tudi, da država ovira kupčijo alkohola z vi¬
sokim obdačenjem; delavcu se mora zabraniti, da se ne more
upijaniti že z nekaterimi krajcarji. Previsoki davek pa ni imel
uspeha niti na Ruskem, niti na Angleškem. V Avstriji je
davek na žgane pijače znižal použitek za 25—30 odstotkov.
Glavna reč pri tem je, da država ne sme gledati le na svoj
dobiček iz tega davka, temveč da se zabrani zlo! Dobiček
naj bi se porabil za dobrodelne namene.

Na drugi strani naj bi se pa znižal davek na pijače,
ki imajo le malo alkohola; posebno naj bi se popolnoma
odstranil davek na domače pivo (koritnjak). Brez davka pa
vino, pivo itd. ne smejo biti, ker se tudi zlorabljajo.

Največ pozornosti in skrbi naj bi obračale država in
občine na gostilne. Že prej smo omenili, da izvira odtod
strupena reka, ki se razliva v vse ljudstvo. Ne moremo na¬
šteti vsega, kar bi se moralo storiti v tem oziru; omenim le,
da se je povsod ravno to sredstvo pokazalo kot najbolj uspešno.

Pijančevanje naj bi se kaznovalo; pijanci se naj postavijo
pod varstvo, posebno skrb naj bi obračale občine na otroke
pijancev, in strogo naj bi se kaznovali oni, kateri se upijanijo,
zato da bi tem laže izvršili kako hudodelstvo.

Sklenemo z besedami kardinala Manninga. Posamez¬
nikom pravi:

»Zmernost je dobra, vzdržnost popolna. Vsi moramo
biti zmerni že po krstni obljubi, nikogar pa ne veže popolna
vzdržnost. Prosto si jo izvolijo oni, kateri hrepenijo po bolj¬
šem življenju. Srečne so hiše, v katerih sta se odločila oče
in mati za to življenje. Blagor otrokom, ki niso okusili opojnih
pijač. Srečni so oni, kateri so se pijančevanju odpovedali.
Blagor vsem, ki so obljubili vzdržnost ne iz lastne potrebe,
temveč, da bi druge rešili z besedo in vzgledom duševne
smrti. V takih družinah in srcih bo prebival mir božji!«

Celi družbi pa veljajo besede:

»Ako si ne prizadevate vestno, odstraniti to zlo, zane¬
marjate bolezen, katera razjeda človeštvu srce, uničuje delav¬
cem domačo srečo in povzročuje morebiti več nesreč, kakor
katerikoli drug vzrok naših dnij!«

Za denar.

(Povest. Spisal Josip Kostanjevec.)

L

amor seže oko, povsod vse belo! V jutranjem solncu
se svetlikajo bližnji holmci s svojimi borovci, ki
so po noči dobili praznično, belo obleko. Kar po¬
tegne skoz nje od zahoda močna sapa; borovci se stresejo,
kakor bi jih zazeblo. Po nasadih zasumi, in kakor bi mu
bila ta nova obleka pretesna in neprilična, začne se je
otresati borovec za borovcem. Ta si razgali najprej glavo,
oni prsi, tretji roke, a četrti začne pri nogah. Vse vrši in
šumi v neki hlastni naglici, in po belih vrhovih se hipoma
prikažejo svetlozelene lise, na katerih zadovoljno obvise
vzradoščene človeške oči.

Na prag male kmetiške hiše na samoti blizu vasi
Razpotje je ravno stopila brhka, kakor videti komaj dvajset¬
letna mladenka. Njeno lice je sveže kakor jutranja rosa,
njen stas srednjevelik, a gibčen in prožen.

Z rjavo desnico si popravi na čelo ji šileče črne lase,
in pogled ji vzplava po bližnji okolici, kjer se vse iskri
in svetlika.

„Kako lep dan!“ vzklikne sama pri sebi in stopi ne¬
koliko korakov dalje do prostora, odkoder se je videla
cela, nekoliko niže, v ozki dolinici ležeča vas.

Iz nizkih, večinoma s slamo kritih hiš se vzdiguje
gost, čadast dim, a že nekoliko nad njimi se razprši v
tanke, prozorne megličice, ki silijo vedno više, a se tudi
vedno bolj trgajo, dokler se popolnoma ne poizgubč v
brezbarvnem vzduhu. Izmed hiš se svetlikajo širokovejni
orehi, raz katere se usuje vsak hipec gruča snega. V
zlatih solnčnih žarkih se žarijo te padajoče kepe. kakor

103

utrinki zvezd v mehkotopli poletni noči. Od daleč je sli¬
šati veselo ukanje in vpitje otrok, ki delajo sneženega moža
na travniku za vasjo. Po zraku zafrči sem ter tja trda kepa,
od nasprotne strani druga; kmalu se ne morejo več sešteti,
tako goste so. Nalik kroglam v bitki frčijo, žvižgajoč po
zraku. Kadar katera zadene, se začuje gromek smeh; bučni
vik in bojni šum vedno rasteta. Vse je veselo, vse je našlo
danes ob prvem snegu zabavo, ki je za nekaj uric pre¬
kinila običajni mir in tihoto v vasi.

Deklica zre nekoliko časa tja doli v to vrvenje, z
rokama uprtima v bok. Oko se ji iskri zadovoljnosti, in
na obrazu se ji bere neka tiha sreča.

V istem hipu se naglo obrne. Za seboj je zaslišala
škrebljanje zvoncev. Na ovinku kakih petdeset korakov
oddaljene ceste se prikažejo sani, v katere sta bila vpre-
žena dva konja, in zdrče naglo nizdolu po visečem pobočju.
Deklica se hipoma strese ter prebledi. Roke ji upadejo
nizdolu ob život, in kakor okamenela stoji nekoliko časa
nepremično, strmeč za sanmi.

Ko so ji te že daleč tam doli izginile izpred očij, se
šiloma vzdrami ter se zravna kvišku.

„Kaj mi bode to tako hudo, saj ni nič čudnega! Ali
se ne sme * tudi on voziti v taki družbi ? Gotovo so ga
povabili, da naj prisedeP si je dejala deklica ter stopila
proti koči.

„Pa niti ozrl se ni semkaj,“ se je zopet spomnila, ko
je prestopila prag.

Na pritličnem ognjišču je gorelo nekoliko polenec, in
na začrnelih verigah nad njimi je visel z lesenim pokrovom
pokrit kotliček. Izpod pokrova, ki se je ob straneh vedno
jednakomerno privzdigoval, je vrela voda, kar se je čulo,
kakor bi jo kdo požiral glasno in šumeče. A kvišku je
silila sopara, ki je razširjala po kuhinji vonj po sveži repi.
Takoj si lahko uganil, da se kuhajo v kotlu oblice za
zajutrk.

Na nizkem stolu ob ognju je čepel sključen starec
ter držal vedno blizu plamena vele in koščene svoje roke
ter sem ter tja pomencal jedno ob drugo. Njegove drobne,
ugasle oči so nepremično strmele v plamen, in suh kašelj
je pretresal včasi njegovo že trhlo telo.

Na nasprotni strani je popravljala ogenj stara ženica
in v jednomer šepetala, kakor bi molila. Njen šilasti nos
in suha koščena brada sta se skoro dotikala.

104

Ko je stopila deklica v kuhinjo, je najprej privzdignila
pokrov nad kotlom, segla s prsti v kotel ter potipala
oblico na vrhu.

„Zdaj pa bodo,“ je dejala skoro natč ter odstavila kotel.

Odcedila je vodo v pripravljeni pomivalnik ter stresla
oblice na širok, lesen krožnik, katerega je postavila sredi

ognjišča na okrogel, štirinogat stol. Od oblic se je kadilo,
a spodaj se je na krožniku še vedno nabirala voda, ki je
curljala iz njih.

Starec je stegnil roko ter vzel med prste prvo
oblico. Zmečkal jo je takoj med obema dlanima, a videti
je bilo, da ga prav nič ne peče, tako mrzla in pičla kri
se mu je že pretakala po žilah. S tresočo desnico jo je
nesel nat6 k ustom.

Tudi starka je segla na krožnik, privzdignila glavo
ter dejala deklici:

„Vzemi no tudi ti, Lenčikat“

„Ne bom, le jejte!“ je odgovorila deklica ter odšla
skoz nizke duri v stanico.

Tam je sedla na koncu bele javorove mize na klop,
stoječo prav ob malem okencu. Naslonila je glavo v roko
ter zrla zamišljeno ven na piano. Nikakor ji niso hotele
iz misli one sani, v katere so bile šinile pred nekolikim
časom mimo nje. Se vedno jih je videla, kako so se pri¬
kazale na ovinku, še vedno in zdaj celč razločneje ji je
stal pred očmi obraz Vrtovčeve Metike, ki je sedela na
sprednjem sedežu zraven — njega — zraven Franceta
Pirjevca. V ozadju pa sta sedela mati in oče Vrtovec.
Vsi so bili praznično oblečeni, kakor bi se vozili v cerkev.

„Kam so neki šli, in čemu je France v njih družbi?*
Vedno ji je sililo to vprašanje na jezik.

In vselej si je odgovorila, kakor prvič:

„Gotovo so ga povabili, da naj prisede! u

Drugega odgovora si ni vedela, si ni mogla dati.

In kako tudi? Se pred dobrim tednom je bil France
pri njih, in vpričo njenega očeta, ki je bil uprav tačas
domd, ji je govoril, kako bi to bilo lepo in prav, ako bi
bila ona — njegova žena! In njenemu očetu, priletnemu,
ubožnemu, a poštenemu drvarju, ki je bil sicer vajen, da
se je držal vedno le resno, kako so se mu bile razširile
tačas ustnice na smehljaj, kako se mu je bil veselja razžaril
ves, sicer odurni obraz! In ona sama, kako ga je poslušala
vesela! Kako si je med njegovim govorom in pozneje

105

še, ko je bila sama, slikala bivanje na njegovem domu, v
njegovi bližini! Da, to bi bilo skoro prelepo!

In zdaj se vozi z Vrtovčevo Metiko in njenimi stariši!

„Gotovo so ga povabili, naj prisede,“ si je dejala
vnovič. „Morda je pa kje semenj, in skupno gredč česa
kupovatP Ali neki drug glas ji je šepetal:

„Kaj pa, ako bi bil sam iskal njene druščine? Kaj
pa, ako ... ako ..

Močno je stresla z glavo ter vstala, hoteč oditi na
delo, da bi se ubranila takim neprijetnim mislim.

Ali tedaj zagleda že blizu hiše potovko Mino, ki je
prihajala očividno iz Vodic, sosednje vasi, kjer so prebivali
Vrtovčevi in France.

„Ta ve vse, vedeti mora tudi to F si je mislila Len-
čika in je odprla okno.

„Kam pa, Mina?“

„Ej, k vam grem malo pogledat, k vam! Dolgo že
nisem hodila tod. Danes sem pa vendar hotela videti, kaj
delate. No, ali ste zdravi ?“

„Le noter stopite v kuhinjo! Ded in babica sta pri
zajutrku, in tudi jaz pridem takoj F

Kmalu nato je sedela potovka Mina v njih družbi.
Bila je petdesetletna, dolga in suha žena. Kadar je govorila,
se ji je čulo v grlu neko grgranje. To je delalo njeno
govorico skoro nerazumno onemu, ki je ni bil vajen.

,,Pa vzemite jedno,“ pravita babica in Bencika hkrati
po prvem pozdravu, kažoč na oblice.

„Ne, danes pa ne!. . . Ako hočete, pa vam jaz danes
nekaj ponudim,“ doda črez nekoliko časa.

Odprla je svoj košek in privlekla iz njega nekaj v
papir zavitega. Počasi in nekako svečano je odvijala za¬
vitek in smehljaje pogledovala okoli sebe sedečo trojico.

„Saj veste, vedno smo bili prijatelji. Moj Bog, prav

v V •

iz srca vam privoščim: Saj vem, niti v praznik nimate

kaj takega! Jaz pa vedno kje kaj iztaknem!^

Iz papirja se je prikazalo lepo, rumeno se bleščeče
puranovo stegno in precej izdaten košček teletine. Zraven
se je smehljal kos rahlega, maslenega kruha.

Dedu so nekoliko zažarele oči, in cmaknil je z je¬
zikom, kakor bi tlesknil z dvema prstoma.

Babica je, čudeč se, pogledala potovko in hotela vpra¬
šati, odkod ima vse to.

106

Mina pa je dejala:

„Kako je to mehko, to bodete videli! Daši nimata
zob, vendar se vama bode vse kar samo ob sebi raztopilo
v ustih, kakor zrela hruška. Na!“

In odtrgala je kar s prsti tri kosce pečenke ter prav
toliko koščkov kruha in jih razdelila. Puranovo stegno
in ostali kruh je pa zopet zavila v papir ter potisnila v košek.

Nastala je nekoliko časa tišina, toda kmalu je zopet
izpregovorila Mina:

„Ali veste, kje take reči jed6?“

Vsi uprč radovedno vanjo svoje oči.

Mina pa deje skrivnostno:

„Kaj takega se dobi samo pri Vrtovčevih v Vodicah.
Ko sem bila prišla včeraj popoldne tja, imeli so ravno —
snubače! Veste, tisti Pirjevčev France in Metika se vza¬
meta! vStara Vrtovčevka mi je takoj postregla prav dobro
in še to-le naložila v košek za pot. Bog ji povrni, dobra
žena je! Da bi le bil stari tak! In pa Metika, oh, ta
vam je skopa in ljudij se preveč ogiblje. Pa vedno gleda
najraje v tla. Jaz nočem reči ničesar, a ne vem, kako
bode opravil oni, ki jo vzame. “

Nobeden ni gledal na Lenčiko, torej niti zapazil ni,
kako je prebledela takoj pri prvih besedah potovkinih.
Trdno se je oprijela stola in krčevito stisnila ustnice.

,, Danes so se pa peljali v trg k notarju, da napravijo
pismo,“ je pristavila Mina.

Jej, jej, mladi so, pa se ženijo, “ je dejal ded, nepre¬
stano migajoč s čeljustmi. „Pa res, dober kruh! Saj
pravim, dobro maslo imajo tam doli, kar nič duha nima,
pa ga nima!“

,.Jej, pa tudi teletina je pečena na maslu! Kako se
to pozna! Vendar pa rečem, da bi več zalegla, ako bi se
bila pekla na slanini. Oh slanina pa, slanina!" je dodala
počasi s suhim svojim glasom babica.

,.Saj tudi jaz tako pravim," pritrdi Mina. ,.Pa, saj
bogatini ne vedo, kaj je dobro. Ako bi zraven vsega še
vedeli, kaj je dobro, preveč dobrega bi užili na svetu!"

Lenčika se je bila izmuznila med tem pogovorom v
stanico. • Tam se je naslonila na mizo in si zakrila oči.
Nekaj neizrečeno tesnega in bridkega ji je stiskalo srce.

Najraje bi se bila razjokala, ali nobena solza ji ni
hotela v oko.

107

„Ah, zato se ni bil danes niti ozrl proti naši hiši,
ah zatoL

Sklonila se je kvišku in se bridko nasmejala.

„Ne,“ je dejala črez nekoliko časa, „čemu bi me to
žalostilo? Saj morda res nisem zanj! In Bog ve, kako
bi me pozneje kdaj zaničeval ter mi očital, da mu nisem
prinesla ničesar k hiši! Res, morda je bolje tako!“

Izkušala se je pregovoriti, delala se je hrabro, a oni
črv ji ni hotel nikakor iz prsij. Vedno ji je še razjedal
osrčje, vedno jo je navdajala še nepopisna bolest.

Slišala je, kako se je potovka odpravljala. Naglo si
je poravnala nekoliko zmršene lase in stopila v kuhinjo.

„Pa z Bogom, Lenčika! Kadar bom hodila mimo, se
že še oglasim!“

Lenčika ji je odzdravila ter se lotila dela. Prišlo ji
je hipoma na misel, koliko huje bi ji bilo, ako bi vedeli
ljudje, v kakem razmerju je bila s Francetom. V takih
mislih ji je nekoliko odleglo.

„Res sreča, da stanujemo tako na samoti, da ga ni
videl nobeden, ko je prihajal včasi sem gori! Najino
razmerje je bilo sicer pošteno, a ljudje vedno mislijo in
govore rajši kaj slabega, nego dobro!

Nekoliko časa je bilo v kuhinji vse tiho. A skoro
se oglasi ded s svojim drobnim, hreščečim glasom:

„Pa je bil vendar nekolikokrat tukaj pri nas, ta France.
Mislil sem, da gleda kaj za tabo, Lenčika!“

,,Beži, beži,“ ga kara babica. ..Ali res ne sme nihče
v hišo, da bi ga že ne ženili?”

Lenčika je molčala.

Ko je pa stopila črez nekaj hipov zopet na piano, je
ni več tako veselil krasni dan, ki se je razpenjal črez
dobravo. Solnce ji ni svetilo več tako čisto, lahna sapa
ji ni šumela več tako ljubo, in razposajeno veselje doli v
vasi je ni več zanimalo.

S povešeno glavo je stopila zopet v hišo.

II.

Prva hiša na desnici v Vodicah je bila ona Franceta
Pirjevca. Ni bila niti velika, niti premajhna. Po dveh
stopnicah se je prišlo v vežo, v kateri so bile na levici
in desnici nekako v sredini po jedne duri. Skoz desne
si prišel v precej prostorno kuhinjo, katere se je držala
mala čumnata, a skoz leve si vstopil v Francetovo delav-

108

nico. Koncem veže so bile strme stopnice v gornje nad¬
stropje, ki je bilo na novo dozidano, z dvema še nedode¬
lanima sobama.

France je bil mizar in je prvotno poslopje podedoval
kot jedini sin po svojem, pred nekolikimi leti umrlem
očetu. V hiši mu je gospodinjila že priletna mati. vSin in
mati, oba sta bila varčna in delavna. Kazen tega pa
je bil France res spreten in vešč mizar, ki se je bil
svojemu obrtu popolnoma priučil po raznih mestih v tujini.
Ker ni bil predrag, je imel vedno mnogo dela, katero je
komaj zmagoval, in pri katerem sta mu pomagala po dva
rokodelska pomočnika. Tako si je bil nekaj prihranil in
takoj n at 6 je vzdignil hišo, katero je izdeloval uprav sedaj.

France je bil že v tridesetih letih, ko je začel misliti
na ženitev. Uvidel je, da materi ni mogoče sami vsega
zmagovati, kajti imela je oskrbovati razen njega in delavcev
tudi kravico in celo prašiča v hlevu. Po letu je bilo zraven
tega tudi še nekoliko dela na njivi in travniku, kateri
zemljišči sta bili že od nekdaj pri hiši. Materi pa so
začele pojemati moči, zato ga je silila tudi ona, naj se
ozre po kaki dobri gospodinji.

Mnogo je razmišljal France, kam bi se obrnil, kje
bi se dobila skrbna, varčna in delavna gospodinja.

Ko se je vračal neki popoldan iz trga proti domu,
je došel na poti drvarjevo Lenčiko, ki je uprav nesla iz
gozda butaro drv. Y rebru je počivala, z desnico podpi¬
rajoč butaro, ki je slonela na skali, da ne bi zdrsnila na
tla. Njeno lice je bilo razgreto, rdeče rože so cvetic
na njem. A njeno veliko oko ga je gledalo tako nedolžno,
da se je nehotč ustavil ter pristopil bliže nje.

In začel jo je izpraševati, kdo in odkod je, kaj je njen
oče, in ali ima še mater, ali ima kaj bratov in sester.
Beseda je dala besedo, in v kratkem sta vedela popolnoma
natančno vse razmere drug drugega. Ko sta stopala kmalu
potčm skupno proti vrhu, jima je bilo, kakor bi se poznala
že davno, in Lenčika ga je povabila celč v kočo, da si
nekoliko odpočije.

Mrak se je že delal, ko se je France poslovil od
Lenčike in od starih dveh, ki sta čepela v hladu pred kočo.

„Pa še kaj pridi,*' je dejala Lenčika pri slovesu ter
še nekoliko časa zrla za njim, ko je stopal lahko nizdolu.

V ovinku se je še zadnjič ozrl in mahal s klobukom
v pozdrav.

109

v _

Ze dolgo ni bil France tako dobre volje, kakor ta dan.
Kako lahko in veselo mu je bilo pri srcu, ko je hitel po
cesti nizdol mimo pisanih travnikov in lok, ko je zrl v
bistre valčke srebrnega potoka, ki je žuborel ob cesti.
Lahek mu je bil korak, lahka glava, lahko srce. A pred
očmi mu je vedno stal okrogli obraz Lenčikin, na uho
mu je še vedno ljubo zvenel zvonki njen glas in srebrni smeh.

Hipoma se je ustavil sredi ceste. Ozrl se je okoli
sebe, ali ga nikdo ne vidi, in prijel se je z roko za čelo

„Kaj pa bi bilo, ako bi postala Lenčika moja.

moja . . . žena!“

Ta misel mu je šinila hipoma v glavo, in usta so jo
takoj ponavljala glasno, tako glasno, da se je skoro ustrašil
svojega nenavadnega glasu.

Naglo je hitel potem dalje in kmalu je stopil ves
razgret v svojo hišo.

France je poz vedo val od tega dne o Lenčiki, kjer in
kolikor je mogel, toda tako, da nihče ni mogel sumiti,
čemu se zanima za njo. In v kratkem je dognal, da je
sicer popolnoma revna, toda poštena in delavna deklica.

Od sedaj je večkrat, posebno proti večeru, rad stopil
tja gori, dasi je bilo do koče skoro celo uro hoda.

Lenčika in France sta se sčasoma tako privadila
drug drugemu, da se jima je zdela cela večnost, ako se
nista videla štirinajst dnij. Včasi, ko je bil France gori,
je bil domd tudi drvar, ki je prihajal sicer le redkokdaj.
Drvarju je bil mladenič vrlo všeč, zlasti ker mu je vselej
prinesel in ponudil tudi tobaka. Med Lenčiko in Francetom
ni bilo doslej sicer govora o nikaki zvezi, a posebno
po pogovoru, ki se je vršil med njima zadnjič celč vpričo
njenega očeta, ni niti dvomila, da bode nekdaj njegova žena.

Ali prišlo je drugače.

Pri vsej svoji poštenosti in dobrosrčnosti je imel
France vendar neko veliko napako. Bil je namreč preveč
navezan na denar. Za goldinarček bi bil šel v ogenj.

Pred nekolikimi dnevi ga je poklical v hišo bogati
Vrtovec. Ponudil mu je neko delo, katero je moral delati
pri njem na domu.

Ni bil še dva dni v hiši pri Vrtovcu, ko zapazi France,
da se Metika, kadar le utegne, suče okoli njega, in da go¬
vori zelč rada z njim. Tretjega popoldne mu že kar na¬
ravnost sama reče, da ne bi bilo nič napačno, ako bi se
onadva vzela.

110

France je osupnil in ni vedel, kaj bi odgovoril. Mislil
si je, da se ona le norčuje, zato ga je to nekoliko jezilo,
in umolknil je. Ali kmalu se je prepričal, da govori ona
resno. Nikdar se ne bi bil nadejal, da gleda hči bogatega
Vrtovca za njim! To ga je pa storilo takoj nekoliko
prevzetnega!

Ali tedaj se mu je vsilila pred oči Lenčika, in začel
jo je primerjati z Metiko. Seveda je bila med njima razlika.
In pa še kakšna! Koliko grja in koliko bolj odurna je
bila Metika! Toda ona bode bogata, stariši ji bodo dali
gotovo več nego dva tisočaka! Kaj vse bi se dalo na¬
praviti s temi denarji! Človek bi si lahko postavil z njimi
temelj k bodočemu bogastvu.

Francetu se je kazala naj lepša bodočnost.

Crez nekoliko časa je že vprašal:

„Ali pa bode s tem zadovoljen tvoj oče?“

„Nič se ne boj! To naj te nikar ne skrbi; kar jutri
ga vprašaj, in videl bodeš, da se lahko hitro napravi F

Ko je France prišel domov, je razodel takoj vse svoji
materi. Starka pa, kateri je bil povedal prej tudi svoje
razmerje z Lenčiko, je dejala takoj:

„ France moj, poslušaj me! Nočem ti braniti, ali
celo kaj nasprotovati v taki zadevi. Toda morda bi bolje
opravil, da bi vzel ono tam gori, tudi ako bi ji moral celo
kupiti poročno oblačilo! 44

Francetu ni bil ta odgovor nič preveč povšeči. Kmalu
se je podal k počitku, a zaspati ni mogel. Celo noč se je
premetaval s strani na stran ter ugibal, kam bi se naj odločil.

Zdaj mu je stopila živo pred oči Lenčikina podoba,
gledala ga je prijazno in milo, kakor bi mu hotela reči:
„Vendar mi ne bodeš napravil take žalosti?'* In v srcu
ga je zaskelelo. Ze mu je zoril sklep, da je ne zapusti,
ko zasliši hipoma žvenket srebrnih goldinarjev. Zadremal
je bil nekoliko. Kar se mu vidi, da sedi pri mizi ter
meče goldinar za goldinarjem na njo. In kako prijeten
glas je to! Kolikor bolj šteje, toliko več jih je; na mizi
raste kup, a vedno se mu še siplje denar izpod roke. Sam
Bog vedi, kje se jemlje! Kup doraste do stropa, goldinarji
se večajo, in hipoma se izza njih prikaže Vrtovčeva Metika.
S smehljajem na širokih ustih kaže na kup ter pravi:

„ Vidiš, vse to bode tvoje, ako me vzameš F

France se strese veselja, pot mu stopi na čelo, pre¬
obrne se in se vzbudi. In še vedno mu stoji pred očmi

111

blesteči kup goldinarjev, in v tem blišču popolnoma za¬
temni podoba Lenčikina. A navzlic temu je vendar moral
še nekoliko misliti na njo.

„Saj ji nisem še ničesar obljubil,“ si je dejal naposled
ter si hotel s tem potolažiti svojo vest.

In dozorel je v njem sklep, da popraša pri Vrtovcu.

Se le črez dolgo je proti jutru nemirno zaspal, in solnce
ga je proti navadi našlo še v postelji.

O'-

'♦o

O'.

- 'M*

Popoldne tistega dne je stopal France s svojim ujcem
proti Vrtovcu. Oba sta bila pražnje oblečena, kajti šla sta
snubit. France je hotel stvar dovršiti, kolikor mogoče
hitro, da ne bi se morda še kako drugače premislil.

Vendar je, stopajoč nizdolu po vasi, še vedno nekoliko
dvomil, da bi se Vrtovec vdal in bi mu kar tako, meni
nič, tebi nič, izročil svojo hčer. Seveda mu niti v sanjah
ni prišlo na misel, da se je želi Vrtovec iznebiti, kakor
hitro mogoče. France je bil navadno vedno doma v svoji
delavnici in se ni brigal rad za druge ljudi. Njegov pre¬
govor je bil: „Vsak pometaj pred svojim pragom F Tako
večkrat ni vedel niti najbolj razširjenih govoric v vasi.
Vedel pa tudi ni, da je Vrtovec že marsikomu ponudil
svojo hčer, a da je nihče ni hotel, ker je šel daleč okoli
glas o njeni trmi in drugih nelepih lastnostih. Nekateri
so sicer poskusili pri njej, a še o pravem času so se umaknili,
spoznavši, kaj tiči v njej. Zadnji čas pa se je bila Metika
cel6 nekoliko preveč seznanila s hlapcem, in stari Vrtovec
jo je že hotel pognati iz hiše. Bal se je samo strupenih
jezikov, ki bi gotovo potčm raznašali sicer pošteno njegovo
hišo. Vrtovec je imel tudi sina Josipa, kateremu bode
nekdaj pripadlo posestvo, a ker je bil ta sin priden in
pameten, dasi še mlad dečko, bilo mu je toliko bolj na
tem, da odda hčer.

Ujcu Francetovemu tedaj ni bilo treba mnogo govo¬
riti za ženina. Vrtovec se je sprva sicer nekoliko obo¬
tavljal, a to samo zaradi lepšega. V resnici pa je bil zelo
vesel, kajti poznal je Franceta dobro ter ga tudi čislal.
Ker je bil pameten mož, je takoj uvidel, da bode njegova
hči pri njem bolje preskrbljena, nego bi bila morda v
kaki še tako bogati hiši. Kmalu se je tedaj vdal, in ukre¬
nilo se je, da se odpeljejo takoj drugi dan k notarju, da
naredč pismo.

112

Stara Vrtovčevka, katero je bila Metika že zjutraj
na to pripravila, je prišla tudi kmalu v izbo. Podala je
Francetu in ujcu roko ter veselja vzkliknila:

„No, to se je pa hitro napravilo! 44

In odšla je v kuhinjo, kjer se je cvrl ostanek tolstega
purana od nedelje. Ker se ji je videlo to premalo, pri-
dejala je še kos telečje pečenke. Maslen kruh je bil pečen
že zjutraj, kakor običajno vsak teden po enkrat.

In ostali so skupaj v razgovoru še pozno na večer.

'm*

o c •

'A' 't?

Po noči je bil zapadel prvi sneg, a zjutraj so bile že
zgodaj napravljene pred Vrtovčevo hišo sani, katere so jih
imele odpeljati v trg.

V hiši je bilo že vse živo. Vrata so se odpirala in
zapirala, vsak je imel še česa poiskati, predno je sedel na voz.

Pc asi nizdolu je prihitel France, a bil je videti ne¬
koliko bled, kakor bi bil prečul vso noč.

„Ali si kaj bolan ?“ ga vpraša Vrtovec.

„Ne ravno bolan, ali nekako pusto mi je v glavi! 44
odgovori France.

„To je dobro znamenje,“ si misli Vrtovec. „Kdor je
bolan že pri taki pijači, kakoršna je bila sinoči pri nas,
ta gotovo ni pijanec! 44

Ko je France sedel na sani k Metiki in se je pojavil
njen obraz neposrednje pred njegovimi očmi, ga je obšel
nehotč neki mraz, da je vidno vzdrgetal. Nikdar, niti
prejšnji večer ga ni videl tako natančno. A zdaj je zapazil
na njem ne samo nelepoto, pač pa tudi neke znake o trdosti
in surovosti, cel 6 o nebrzdani strasti. In nehotč se je zopet
domislil Lenčike. Toda zdaj je bilo prepozno! Nemoško
bi bilo in tudi nelepo, ako bi odstopil.

V tem hipu sta konja potegnila. Sneg jima je za-
pršel in zaiskril pod kopiti. Izza griča pa je prilezlo
mlado solnce, in njegovi zlati žarki so prepluli celo okolico.
In tudi v Francetovih prsih se je nekoliko zjasnilo, kajti
v istem hipu se je domislil vnovič, da odtehta nevestino
odurnost denar, ki bode kmalu žvenketal v njegovem žepu.

Ali ko so se sani pomikale bolj proti vrhu, proti
drvarjevi koči, ko so zavile okoli ovinka, odkoder se je
videla koča in je France zagledal Lenčiko zunaj, tedaj je
zardel kakor kri in glavo je obrnil na nasprotno stran. In

113

roka se mu je nekoliko tresla, in bil je v vidni zadregi,
ko si je popravljal odejo črez kolena.

Ali v tistem hipu so švignili konji, ki so do zdaj
vozili počasi, naglo nizdolu. Koča in Lenčika sta zaostali
za njimi.

France si je oddahnil.

III.

V tem so bila pretekla štiri leta.

Bilo je ravno na praznik sv. Rešnjega telesa popoldne.
Po vasi je bilo vse tiho, in sveti mir je plul nad hišami,
pred katerimi so šušneli v lahnem vetriču zeleni listi na
visokih vejah, ki so obdajale pot, po kateri se je vil še
pred nekolikimi urami dolg, svečan izprevod. Izpod streh
so plapolale in se svetlikale trobojnice, a dva visoka mlaja
sta molela svoja vrhova cel6 črez nizki vaški zvonik. Po
vzduhu so se preletavale lastovice, a pod strehami so Jvrčali
v varnih gnezdih njih mladiči ter kazali drobne kljunčke
pri ozkih odprtinah, da se je prikazovalo sem ter tja njih
malo, belo griče. Po pesku na dvoriščih so se kopale
kokoši, na bezgovih grmih so se prepirali vrabci, a pred
hišami so posedali vaščani v pisanih gručah, pomenkujoč
se o bodoči-letini in razpravljajoč medsebojne svoje križe
in nadloge.

Vse je bilo .svečano in praznično. Niti najmanjši šum
ni motil tega svetega popoldneva.

Toda — čuj!

Na koncu vasi so se s šumnim ropotom zaprle duri,
in ta zvok se je neprijetno razlegal po tišini; čulo se je,
kakor bi bilo v bližini ustrelilo.

In zopet!

A vmes je zahreščal oduren glas, in kletvica, ostudna
kletvica, ki je ušla uprav tačas nekomu preglasno iz ust,
se je razlegala do sosednjih hiš.

Pred nasprotno hišo so povzdignili ljudje svoje glave,
in debe v l glas je izpregovoril:

„Že zopet se kregajo!^

„In pa danes, na tak praznik!“ oglasi se drugi.

„Res, ni je božje nedelje, da bi potekla v tej hiši
mirno in kakor se spodobi,“ doda tretji resno.

V tem je rastel krik in vik. Kletvica se je vrstila
za kletvico, a vmes je včasi počilo, kakor bi se pretepali.

Gruča ljudij okoli hiše se je vekšala. Nekateri so se

Večernice. 52. zv. 8

114

jezili, da se tako oskrunja praznik, a drugi so pljuvali
pred se:

„Fej te bodi!“

In culi so se nadalje glasovi:

„0h, tak zakon!“

„Pojdi no branit, župan!“

„Ne puščaj takega pohujšanja!“

„Bog jih bode gotovo kaznovali

Med kletev in razsajanje se je mešal glasen, zategel
jok, ki se je včasi slišal, kakor rjovenje divje zverine.

Tedaj so se pa hipoma odprla vežna vrata, in v njih
se je prikazal — France Pirjevec. Njegov obraz je bil
rdeč in zabuhel, oči so mu bile krvavo obrobljene. Na
licu se je kazala velika krvava lisa; videlo se je, da so
jo prizadeli ostri nohtovi. Lasje so mu bili zmršeni in
prijemali so se potnega njegovega čela. A ovratnik mu
je bil odtrgan, da se je videl del njegovih rjavih prsij.

Ko je zagledal France toliko ljudstva, osupnil je ne¬
koliko, a takoj nat6 se je topo nasmejal ter viknil v nekem
divjem obupu:

„Tako se godi onemu, ki se ženi za denar!“

Naglo je korakal mimo ljudij ter izginil izpred nji¬
hovih očij. *

V hiši pa se je tedaj potajil jok, in nastala je zopet
tišina. Ljudje so se razhajali, a njih razgovor se je vrtel
odslej samo okoli Pirjevca in njegove žene. Ugibali so,
kdo je kriv vednega prepira. Različna so bila mnenja.
Nekateri so hoteli vedeti, da je žena kriva vsega, a drugi
so obsodili Franceta, češ, dovolj je bil star, kose je ženil;
lahko bi bil prej vse natančno premislil, predno je storil
tako neumnost. Ni ga bilo v vasi, ki ne bi bil vedel, kaki
peklenski nastopi so se pogostoma dogajali v Pirjevčevi hiši.

,Jedino dobro je to,“ je dejal čestokrat župan, „da

nimata otrok!“ #

s v

Mračilo se je. Hladen mrak je legal na zemljo,
in na travi se je začela delati rosa. Na nebu se je prižgala
prva zvezda tam v nedosežni daljavi, in njena luč je vztre¬
petala v svetlozelenkasti boji. V bližini je zardela druga,
tretja, četrta — v kratkem je bil posut z njimi ves sinji
obok. In v človeška srca se je tedaj vselilo hrepenenje
po nečem višjem, po nečem slajšem in nedosežnem, po
nečem, kar jim ne more dati zemlja, po nečem, kar slutijo

115

ta srca samo tam nad zvezdami, tam za ono zlato zaveso,
za katero še ni pogledalo človeško oko. Oj, ta večer, ta
krasni večer!

France je zavil za hišami po travnikih navzgor, ne
meneč se za pot, niti za stezo. Pod njegovimi težkimi
koraki se je upogibala trava, izpod njegovih nog so po¬
skakovale preplašene kobilice, se umikali črički. Ob strani
se je kvišku dvignil škrjanec, ki je do zdaj mirno ležal
in grel v gnezdu drobni svoj zarod.

Toda France ni videl in ni čutil ničesar. V njegovih
prsih je vrelo in kipelo; bil je nesrečen, silno nesrečen.

Noge so ga zanesle nehotoma proti vrhu, više,
vedno više.

Pred njim se je zasvetlikala drvarjeva koča, ona znana
koča, v katero je nekdaj tako rad zahajal, ona koča, v
kateri je stanovala in še zdaj stanuje njegova nekdanja
— Lenčika.

Stresel se je.

Uprl je svoj pogled v kočo in videl, da je zaprta.
In spomnil se je, da so odnesli deda in babico že davno
iz te koče tja doli na zeleno njivico med štiri zidove, kjer
se vrsti križ ob križu, kjer pripogiblje v kotu svoje veje
nizko, tako nizko ona samotna, ozkolistnata vrba.

Drvar pa je gotovo po svoji navadi zopet v gozdu.

V Francetu se je pojavilo neko hrepenenje, da bi
opazoval to kočo vnovič od blizu, da bi videl, ali je okoli
nje še vse po starem.

Naglo, skoro hlastno stopi bliže, a kmalu se zopet
oddalji. Tam, kakih dvajset korakov od drvarjeve koče,
pa leže za grmom v mehko, visoko travo. Ta rosa, ki
mu je takoj omočila praznično obleko, da je njeno vlago
čutil na svoji polti, ta rosa ga ni motila niti najmanj. Ne,
še mislil ni, da bi mu utegnila škodovati, tako mu je hla¬
dila razburjeno kri, tako mu je prijal strupeni njen hlad.
In mrak se je spuščal čimdalje niže, in zvezde so zabliščale,
a France je ležal še vedno nepremično na svojem ležišču.

Kar se zaslišijo drobni, rahlo odmevajoči koraki.
France privzdigne glavo in zapazi Lenčiko, ko stopa z
malim detetom v naročju proti koči. Takoj za njo prihaja
njen mož, srednje velik, zagorelega, lepega obraza. Oba
sedeta na klopico pred kočo. Dete se nasloni materi v
naročje ter obrne drobni svoj obrazek kvišku in izteza

8 *

116

nežni ročici, kakor bi hotelo doseči svetlo zvezdo. Mati
se mu smehlja, ga poljubuje na belo čelce, na črešnjeva
ozka usteča ter pritiska njegove šibke, kratke prstke k
svojim ustom. A njen mož je položil roko okoli njenega
pasu, in obema sije raz obraz žar najsijajnejše sreče, žar
popolnega zadovoljstva.

Crez nekoliko časa deje ona:

„Zdaj pa moliva!“

In začela je moliti rožni venec, a mož njen je od¬
govarjal počasi, pobožno, zaupno.

Dete je v tem zadremalo v naročju.

France je zrl ta prizor z ginjenim srcem. Uvidel je
veliko nasprotje med svojim življenjem in med življenjem,
katero je zrl tukaj. Pri njem domd prepir in kletvina, a
tukaj rajski mir, tiha .sreča in molitev. In šiloma je za¬
dušil bridka čuvstva, ki so mu vstajala in silila na dan:
ustnice so se mu začele gibati, in tiho, a srčno je molil
za njima, dokler ni rahlo zamrl zadnji glas v tihi noči.

Kmalu potčm so se zaprla kočna vrata za malo in
srečno družinico. France je ostal vnovič sam.

In v očeh mu je zablestela solza, polzela po licu, a
kmalu za njo se jih je udrl cel potok, in tekle so ... tekle ...

Zadnjič se je še ozrl na kočo ter takoj nat6 stopal
počasi nizdolu proti svojemu domu.

IV.

Kolika izprememba se izvrši včasi v jednem samem
letu! To, kar nam je bilo morda še pred kratkim naj¬
dražje in najljubše, leži pozabljeno za nami, strto in uničeno
na veke. To, po čemur smo hrepeneli, za kar smo žrtvo¬
vali srčno svojo kri, pobegnilo je mimo nas brez sledu,
brez najmanjšega vidnega znaka, in srca naša so ostala
nezadovoljna, v njih se je nastanil razpor, nastanilo se
novo hrepenenje po nečem, kar bode izginilo istotako.

Se ni bilo preteklo dobro leto po Francetovi poroki,
ko je bilo tudi v njegovi hiši vse drugače. Njegov dom,
prej tako miren, je postal dom najljutejših prepirov, in
denar, ki ga je bila prinesla v hišo nevesta, je prinesel
hkrati s seboj prokletstvo. In prav denar je bil, ki je delal
med zakoncema največje razprtije. Žena je očitala možu
uboštvo, iz katerega ga je bila potegnila, toliko časa, to¬
likokrat in na tak način, da je nastal med njima nepre-

117

mostljiv jarek. Zraven tega se tudi ni hotela poprijeti no¬
benega resnega dela, marveč je raje pohajkovala po hišah,
prepuščajoč Francetovi materi ves trud. France je vsled
takih razmer tudi začel zanemarjati delo in dom, a žena
je začela piti, sprva skrivaj, a kmalu očitno. Namesto
blagostanja se je v kratkem naselila v hiši beda in po¬
manjkanje. Po preteklih štirih letih je bila njih last samo
še koča, a še ta zadolžena, in majhen laz v rebri.

Francetova mati je bila umrla že drugo leto po po¬
roki. Stari Vrtovec je sicer poskušal par krat, da bi po¬
sredoval, a ko je videl, da je vse zastonj, ni prestopil več
praga Pirjevčevega.

Med tem pa se je bila omožila tudi Lenčika gori na
vrhu. Njen mož je bil sicer samo navaden ogljar, a živela
sta srečno in zadovoljno, ker nista hrepenela po drugem,
nego po potrebnem, ker sta bila našla v medsebojni lju¬
bezni to, kar iščejo drugi zastonj v razkošju življenja.

Ko je stopal France oni večer od Lenčikine koče
proti domu, mu je stopilo vse prošlo življenje pred oči.
Uvidel je, da je tudi sam obilo kriv svoje nesreče, da bi
bil morda marsikaj popravil z večjo potrpežljivostjo proti
svoji ženi. In ali bi se zdaj, dasi je stvar zašla že tako
daleč, ali bi se zdaj res ne dalo nič več popraviti? Ta
misel mu je šinila v glavo, kakor svetel žarek, in zadobi-
vala vedno določnejšo obliko. Predno je dospel do svoje
hiše, je bil trdno sklenil, da se zopet poprime dela, da
morda še reši, kolikor se da.

Ali ko je hotel odpreti vežna vrata, so bila od znotraj
zapahnjena.

To ga je silno zbodlo.

„Torej, zdaj mi je začela zapirati že vrata,“ dejal si
je trpko.

Potrkal je nekolikokrat s pestjo, da je votlo zabobnelo.
Ali oglasil se ni nihče. Tedaj je stopil okoli poslopja in
zapazil, da je bilo slučajno odprto neko okno. Ker ni
bilo visoko od tal, vzpel se je kvišku in kmalu je stal v
svoji delavnici. Oko mu je splavalo po tem prostoru, ki
je bil medlo razsvetljen po mesecu, ki je ravnokar pri¬
veslal izza gričevja. In tam, kjer je bilo nekdaj nako¬
pičenega toliko začetega in dovršenega dela, kjer so stale
v starih časih omare, postelje, naslanjači, tam, kjer so se
nekdaj vzdigovale skladanice belega in črnega lesa, tam

118

je bilo zdaj vse prazno. Pajčevina se je delala po kotih,
na nizki polici pa je prhnelo nekoliko zarjavelih obličev.
France se je stresel in hitel skoz prazni prostor.

Kmalu natč je stopil v svojo spalnico.

Nihče ga ni pozdravil ob vstopu, niti ura na steni,
kajti njeno nihalo je stalo nepremično, in kazalci so kazali
na tretjo uro popoldne.

Ozrl se je po sobi.

Na mizi v kotu je dogorevala sveča, in njen debeli
utrinek mu je žarel naproti. A po sobi se je razlegalo
glasno smrčanje.

Pristopil je k postelji.

Tam je ležala njegova žena razkuštrana na vrhu
postelje. Desnica ji je visela nizdolu črez stranico, a okoli
ustnic so se ji držale posušene belkaste sline. Dihala je
težko, nejednakomerno. Na licih so ji rdele široke lise;
videti je bilo, da se je bila napila, in da je zaspala v neki
omotici.

France je z gnusom opazoval nekoliko časa svojo
ženo. Kmalu bi bili splavali po vodi vsi prejšnji sklepi!
Ali čudno, ko se je spomnil Lenčike, je oni prizor gori v
koči vplival toliko blažilno nanj, da se niti razjezil ni.

Usmiljenje, nepopisno usmiljenje se ga je polastilo.
Sklonil se je, popravil ženo v postelji ter jo zagrnil.

Nat6 se je prekrižal, malo pomolil ter legel tudi sam
k počitku. :; v


Jako zgodaj je še bilo, ko je France vstal. Oblekel
si je naglo vsakdanje oblačilo, pristopil k ženi, ki je še
spala; ter jo vzdramil.

„Oni oreh gori v lazu grem posekat, veš! Porabil
ga bodem, da naredim iz njega lepo omaro, katero hočem
prodati.“

Zena odpre oči, a bile so motne in zakidane. Čudno
se ji je zdelo, da govori mož danes z njo tako prijazno,
a videti je bilo, da njegovih besed ni prav razumela. Na¬
slonila se je zopet v posteljo ter v tem hipu dalje smrčala.

France si potolče s pestjo ob čelo:

„Ali je vredno, da storim še kak korak k izboljšanju?

— Cernu? — Ha, ha! — Ali bi ne bilo bolje, da umrem?

— Kar ima priti, pa naj pride! a

119

Toda delati hoče vendar; morda si z delom olajša
to neznosno trpljenje, morda pozabi vsaj za nekoliko tre¬
nutkov nesrečno svoje stanje. Saj je bil včasi tako
srečen pri delu!

In res, v veži vzame sekiro ter stopa počasi in za¬
mišljeno gori v laz, da poseka oreh.

Dopoldne ga je oklestil in očedil. To delo ga je
tako zadovoljilo, da je ves srečen sedel k počitku v senco,
prav ko je zazvonilo poldan.

Neko upanje ga je začelo navdajati ter mu kazati
boljšo bodočnost. V svoje sanjarjenje zamaknjen, niti ni
zapazil, da hiti nekdo navzgor proti njemu.

Se le ko je stal pred njim, videl je France vaškega
župana. Ta je bil ves zasopel in hlastno je izpregovoril:

„Pojdi hitro domov, tvoja žena vpije in razgraja po
vasi. Prav gotovo je zblaznela!“

France ni odgovoril niti besedice. Z odprtimi usti
je stal in strmel pred se. Hkratu so mu udje otrpnili in
imel je občutek, kakor bi ga kdo polival s studeno vodo.
In v tem hipu je njegovo bodočnost zakrila najtemnejša
noč . . .

Francetova žena je res zblaznela, preobila pijača jo
je uničila. Ali prišla je zopet iz blaznice, v katero so jo
bili spravili. Vendar je to ni spametovalo; pila je še vedno
in odslej še več. Tako je prišla na Studenec tudi drugič,
in zdaj, ko to pišem, je še tam. Kdo ne ve, kako se bo
končala ta povest?. . . .

v J* -  "Jr “Jr -Jr -yir  -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr- ^ -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -Jr -^r  -Jr -Jr ->^ -JU'  "Jr -X- -Jr -Jr i/

c jtf SiMm rniirn im im ^ ^ im im im im im  ibj p Ti^Im i m m lini im 1 m imim im im im mi mi  L^fHFt

O) Q ® a d ti O* 0> ® Q>

WW*

- fCi Q(i> (J (5> Q G*0)  (j

Tl 1111111111111111111111111111111111


Dar sprave

(Legenda. Zložil Anton Medved.)

isoke gore apeninske

Poljublja solnce zlatožarno,
Veččr se zgrinja po dolinah,
Šumf zelena reka Arno.

Pobožen brat hiti zapirat
Nad reko samostanska vrata
In molit v cerkev, kjer počiva
Tel6 mučenca Minijata.

»Gospod, po dnevi in po noči
Sreč Te vsako hvali verno!«

Menihi, zbrani pred oltarjem,

Molitev pojejo večerno.

»Dejanjem našim bodi vselej
Začetek Ti in srečen konec!«

Čuj — zdajci nekdo hitro
Potegne samostanski zvonec.

Umolkne zbor. Vprašanje leže
Na lice sivega opata.

»Molite dalje!« mirno reče,

»Jaz pojdem gledat sam pred vrata.«

Iz cerkve stopi na hodiŠče
Med tesne in debele stene,

Do vrat železnih k zvoncu pride,
Oprezen samostan odklene.

Uzre pred sabo — kaj? O čudo!
Mladenič lep kleči na pragi
In roke dviga, milo prosi:
»Sprejmite me, oh oče blagi!

Sprejmite me v samotne sobe,
Živim naj, molim v vaši družbi.
Odrekel sem se vsemu svetu,
Posvetil sem se božji službi.«

Opat ga rahlo dvigne z roko,
Obraz pogleda in postavo,

Ob boku meč, na prsih jeklo,
Odeva šlem junaško glavo.

Oči mu živo lesketajo,

Kot prstani na rokah zlati.

Zamisli se opat in vpraša:

»In oče tvoj in tvoja mati?

Odkrito mi povej, mladenič,

Kaj v samostan in kdo te mora?
Če nimaš svetega poklica,

Ne žali svetega prostora!«

Mladenič reče mu ponižno:
»Ne kliče me nobena zmota.
O mož častitljivi, poslušaj,
Kak6 so čudna božja pota!

Prijatelja sem strastno ljubil,
(Na veke naj počiva v miru!)
Pred leti ga je neki vitez
Prebodel nagloma v prepiru.

Iz mesta v noči je pobegnil,
Ko delo kruto bil je storil —
A jaz — iskati ga in najti
Pred Bogom sem se zagovoril.

Svoj dom zapustil sem razjarjen,
Tovarišev nabral krdelo,

Orožje nase del in nanje
In zdirjal z njimi na deželo.

Iskal sem ga po temnih lesih,
Pretaknil mesta in vasi sem,
Povsod ga verno opisaval,

Nikjer ga najti mogel nisem.

A danes, veliki baš petek
Crez dolgo sem morilca srečal.
Ves divji jaz sem meč zagrabil,
On pak pokleknil in zaječal:

,,V imenu Kristusa te prosim,

Ki za sovražnike je molil,

Odpusti mi dejanje moje —

In on te bode v raj izvolil.

Saj nisem vedel, kaj sem delal —
Solze polijejo mu lice,

Ne more dalje govoriti —

Jaz vtaknem meč nazaj v nožnice.

In kakor prvi sneg pred solncem,
Ves srd se v moji duši staja.

,,Odpuščam ti,“ velim mu tiho,
„Le miren pojdi s tega kraja! u

In jaz takoj se sam odpravim,

Ne da poslušal bi zahvale,

In stopam in hitim in dirjam,

Kot bi me tajne sile gnale.

Obstanem končno sredi gozda,

Ni druga jednega ob meni.
Kapelico uzrem pred sabo,

Okoli vrat bršljan zeleni.

Prestopim prag, odkrijem glavo.
Očem pokaže se razpelo:

Pri steni na lesenem križu
Visi telo mrtvaško belo.

Oči ugasle in zaprte,

Z napol odprtimi pa usti
Izreka še — tak6 se zdi mi —
,,0 Bog, sovražnikom odpusti I a

Zamaknem se v obraz trpeči —
Srce sočutno mi zajoče,

Le zanj živeti, zanj trpeti
Zahrepenim iz duše vroče.

Zahrepenim in precej sklenem
Posvetni slavi se odreči
In v vašem tihem samostanu
V redovno haljo se obleči.

Nebeškomilo se nasmehne
In Kristus nagne svojo glavo,
Poklic vzbudi in sklep potrdi —

O kolik dar za mojo spravo!

In zdaj sem tukaj, blagi oče.

Tvoj duh naj miren sam razsodi,
Kaj od sveta in rodne hiše
In kdo me v vašo hišo vodi.«

»O brat po Kristusu, pozdravljen!«
Opat mladeniča objame.

»Le pojdi, pojdi k nam v samoto,
Poslan od božje volje same!

Le pojdi sladki mir uživat,

Ki svet ne more nam ga dati!«
Trenutkov nekaj le — in v cerkvi
Obddva molita med brati.

. O

* - o

Visoke gore apeninske
Poljublja solnce zlatožarno,

V dolinah vstaja mlado jutro,
Šumi zelena reka Arno.

Vstajenja velika nedelja!

Poslednja zvezda se utrne,

Od stolpa cerkve Minijatske
Izliva glase zvon srebrne.

Presladka pesen »Aleluja«

Slovesno dokonča daritev.

Menihi, zbrani pred oltarjem,

Topč se v tiho Še molitev.

In zopet zvonec samostanski
Molilce nagloma razburi,

In zopet miren se napoti
Opat odpirat vežne duri.

Kdo hoče noter v ranem jutru?

Obide slutnja ga na poti.

Morda je oče . . . Ključ zabrne,
Pogleda — slutnja ga ne zmoti.

„Moj sin, moj sin! Tu mora biti! u
Zavpije vitez nad opatom,

„Jaz hočem ga, če ga odkupim
Z orožjem ostrim ah z zlatom.

Trdč tovariši njegovi,

Da k vam je šel — tu mora biti!

Jaz pojdem noter, da ga vidim:

Gorjč mu, kdor ga kani skriti!

Moj dragi sin, moj sin jedini! u
Zmehča se vitezu beseda.

,,0 dobri, miljeni duhovnik,

Nazaj dobodem ga — kaj ne da?* 4

Opat na rameni očetu
Uvelo položi levico:

»Tvoj sin je tukaj in ostane,«

Veli s povzdignjeno desnico.

»Prišel je k nam — ne sam od sebe,
Sprejet je bil — a ne zaplenjen.
Predvčerajšnjim je vstopa prosil,
Naravnost od Boga odmenjen.

In starec resnemu očetu
Povč, kar slišal je od sina,

In vitezu pripoved segne

V globino srca in spomina.

»A naj ti sam pove vse boljše!
Pokličem ga, da k tebi pride.«
Prijazno se opat prikloni,

Zaklene vrata in odide.

Ne mine polovica ure,

In pred očetovim pogledom
Stoji otrok njegov, med brati
Najmlajši vnuk prastarim dedom.

A k&košen? To ni več plemič.
Obličje mu na prsi klone,

In v tem očesu, tem prosečem
Vsa radost do sveta mu tone.

Nekdanji kodri svetločrni
Ne sipljejo se več po vratu,
Uborna halja mu pokriva
Telo, zavito nekdaj v zlatu.

Drži razpelo v jedni roki,

Ima prižgano v drugi svečo,

In ustnice mu šepetajo:

,,Dobil sem pokoj, našel srečo."

»Moj sin,« zakliče oče ginjen,

»Je li mogoče? O govori!«
Objame ga in tiho dahne:

»Kar Bog želi od tebe — stori!

A hiti z mano, ti in bratje,

V kapelo gozdno čudotvorno,

Naj tam teld presveto vidim,

Ki mu je tvoje zdaj pokorno!«

Opat veselega obraza
Pripomni: »Vitez moj, ne hodil
Prenesli smo razpelo včeraj
Iz gozda v dolgem izprevodi.

126

V oltarju našega svetišča
Kraljuje naj odslej svetinja,

Do smrti nas in vse menihe
Za nami čuda naj spominja.

Tja pojdimo in zahvalimo
Še jedenkrat nebes Gospoda;

Zakaj usmiljenje njegovo
Od roda širi se do roda.«

Vsi zmolijo molitev svojo
Pred križem v cerkvi na kolenih.

Pred vsemi potlej sin očeta

V besedah odslovi iskrenih:

»Moj oče, nikdar ne pozabi,

Da služim višjemu očetu —

Očetu, pri katerem nekdaj
Na lepšem snideva se svetu.«

MolČč podasta si desnici,

Kot bila bi si davno tuja;

Po duši le zveni obema
Presladka pesen »Aleluja«.

In kdo je srečni bil mladenič? — —
Preslavlja cerkev ga še danes.

Mi tudi ga častimo — bil je
Svetnik poznejši — Gvalbert Janez.


mM

mimisrmm


Izkoriščevalci.

(Dogodbica. — Spisal J. M. Dovič.)

a  a Kraševčevem hribu je Koreninec klepal koso.

Jednakomerno je udarjal s kladivom po jeklu, da
se je razlegalo doli po podolju. Daši je postavil klepišče
pod hrastovo senco, kapal mu je vendar le znoj raz čelo.

Soparen poletni dan je bil. Pokošeno seno se je zvi¬
jalo pred solnčnimi žarki, in travnati ogrebki so se sproti
sušili od jutranje rose.

Mož v hrastovi senci je bil mlad. Črni lasje so se
nepočesano spuščali po temenu in tilniku, in brke pod
kratkim nosom niso kazale, da jih gospodar pridno gladi
in više. Sicer pa je bil čedno opravljen, in rdeča ruta se
mu je podajala, viseča od vrata črez prsi.

„Ah, še bi kosil, še dva dni lahko! Tako pa bode
moje košnje kmalu konec. In vendar gleda Cink^ kako
bi se polastil še druge polovice travnika! Pa ne, če Bog
da, ne! Dovolj mije, da ne morem imeti četvero govedij
v hlevu. Naj mi Čink vzame še ta del, potčm nimam dati
kaj niti dvema kravama. “

Tam za grmom je tičal devetleten fante. Na hip lahko
spoznamo, da je kosčev sin.

,.Oče, ščinkovec ima mlade v tem grmovju.“
".Tonček, pusti ščinkovce, naj se izležejo. Pokaži, da
imaš več usmiljenja do živalij, kakor Cink do človeka."

„Oče,“ prihiti deček h koscu, „kdaj bodemo zopet
mi kosili po celem travniku?"

128

„Se dve leti, sin! Dolgi sta, toda dočakali ju bodemo,
ker smo dočakali že deset let.“

Na dečkovih trepalnicah je solza zablestela. „Kar
grablje vzemi in razmetaj travo v ograbkih.“

Sin gre za delom, oče pa udarja po kosi, da odmeva
po dolini.

Koreninec je bil dober gospodar. Ali oče njegov je
bil zapravljivec. Vdal se je pijači in se je zadolžil do
vratu. Skrajni čas je bil, da je izročil gospodarstvo sinu
v roke. Že je preteklo pet let, odkar je počival njegov
oče pod zeleno rušo. Sin se je oženil, in žena mu je pri¬
nesla 800 gld. dote. Ali kaj je bila ta svota za 3000 gld.
dolga? Ženitnina, odstotki, prepisi in drugi taki stroški
so mu vzeli črez 200 gld. Obrestij je plačal za tri leta
kakih 600 gld. Mlademu gospodarju ni ostalo ničesar,
ostal mu je le dolg. Orodja je bilo malo, hlev prazen,
žena slaba gospodinja. Najbolj pa je peklo Koreninca, da
je njegov oče zastavil krčmarju Cinku polovico najlepše
in najboljše senožeti za celih 12 let.

A vendar je mladi gospodar ril in ril, da se je preril.
Pridno je delal, varčeval, vodil gospodinjo; sosedje so mu
šli na roko, v  živel je v miru, le krčmar Cink ni bil njegov
prijatelj. Želel je tudi njega dobiti v svoje pesti, in sko¬
minala ga je tudi druga polovica senožeti na Krašev-
čevem hribu.

II.

Jesenski dnevi so nastopili — dnevi veselja za kme¬
tovalca, ako se letina obnese dobro. Pa se ni tisto leto.
Krompir je pognil vsled deževnega vremena, turščico so
vrane hudo obdelale ob saditvi in ob zoritvi, pšenica je
bila snetjava, rž je pozebla. Le oves se je obnesel, in repa
je obrodila.

Koreninec je računil, koliko dobi za pšenico, odločil,
koliko proda krompirja, a jeseni je bil njegov račun pre¬
križan. Čink je težko čakal na obresti in nekega dne
okrog sv. Uršule je poklical Koreninca na obračun.

S težkim srcem in praznim žepom je stopal dolžnik
k upniku.

Nekaj pivcev je sedelo okrog Cankove mize. V kotu
je sedel mož zabuhle glave in mračnega pogleda, pridno
potegujoč žgano pijačo. Poleg njega je premikal v jednomer
svojo steklenico mladenič tridesetih let, rjave kože in rdečih

129

las. Tema nasproti se je vsedel vstopivši Koreninec k rdeče
pobarvani mizi. Cink mu je prinesel merico vina.

„Rad bi vedel, čemu piješ vino, Koreninec, ki je tako
drago. Treba ga je vliti vdse najmanj dva litra, ako ga
hočeš občutiti. Tč-le kapljice pa je dovolj nekaj požirkov,
da se človek okrepi in pogreje . 44  Tako je izpregovoril
mož z zabuhlo glavo.

„Hočejo, da bi vino pili, a zakaj? Ali ni v vinu
ravnotako alkohol, kakor v žganju? Le manj ga je v
vinu, ki je pa vendar dražje, ne ceneje. In zakaj bi ga
pili? Kdo nas more siliti, da bi pili vino ? 44  poprašuje
mladenič rdečih las.

„Toda vino je zdravo, žganje škodljivo ,' 44  pripomni
Koreninec zamišljenega obraza.

„E, kdo pravi, da je žganje škodljivo? Poglej Murjeka
tii-le, kakšen korenjak je, zdrav kakor riba, a pije žganje
vsak dan. Smetovec pa pije vino, a je taka tršljika, da
mu škoduje vsaka sapica , 44  odgovarja mladenič.

„Murjekova sreča je ta, da težavna dela opravlja,
ker dan na dan vlači drva s hriba. Starosti pa vendar
ne bode dočakal . 44

„Seveda je ne bodem, ker trpim, kakor živina . 44

„Delo ti ne škoduje, Murjek, žganje pa.“

„No, modrijan, kaj pa porečeš o Smetovcu ? 44

„On je bolehen, in njemu je zdravnik priporočil, naj
pije vino . 44

„Pa naj pije žganje, bode še prej zdrav , 44  vtakne se
vmes krčmar Cink, in pivca se zakrohotata:

„Dobro, dobro, Cink jo je zadel . 44

„Zganja ne prenese Smetovčeva narava , 44  nadaljuje
mirno Koreninec. „Sicer pa veš, kaj so gospod župnik
povedali ono nedeljo na prižnici ? 44

„E, župnik lahko razgraja črez žganje, ker ima vina
dovolj. Mi ne zaslužimo tako lahko krajcarjev, kakor on,”
odreže se mladenič.

„Veš kaj, Kvakovec, tega pa ne govori o našem
župniku. Obče čislan gospod so, in ako si morejo pri¬
voščiti kozarec vina, naj si ga le, saj so šestnajst let hlače
trgali po šolah, predno so prišli do svojega kruha. Ti pa
služiš že iz mladih let, in vendar nič nimaš . 44

„No, Koreninec, ti že veš, ki so te župnik gotovo že
večkrat povabili na kosilo , 44  odgovarja Murjek z zasmehom.

Večernice. 52. zv. 9

130

„Mene niso, tebe še manj, ali moj brat je služil več
let v župnišču in ve, kako je.“

,,Ino, seve, 44  poprime zopet besedo Kvakovee, »ti z
gospodom držiš, mi pa si ne damo ukazovati, kaj bodemo
pili. Župnik naj ostane pri svojem in razlaga krščanske
resnice, ne pa našteva, kakšne tvarine so v žganju.«

„E, Kvakovee, pusti župnika pri miru! v On že vč,
kaj je njegova dolžnost/ 4  poseže-vmes krčmar Cink. Nato
zašepeče Korenincu nekaj na uho, in odšla sta v po¬
stransko sobo.

v

„Prosim vas, boter Cink, počakajte do sv. Pavla, da
prodam voliča. 44

„Koliko pa si namlatil ovsa? 44

„Nekaj črez petdeset mernikov. 44

„ Torej pripelji 50 mernikov ovsa, jed n ega prašiča
zakolji doma, jeden bo moj. To bi zneslo polovico obrestij,
za polovico pa te bodem čakal do sv. Pavla.  Zabičim ti
pa: ako se bodeš izogibal moje hiše tako, kakor doslej,
ako slišim tudi najmanjšo besedico, ki bi jo ti ali tvoja
žena ali otroci izustili zoper našo hišo, izročim te takoj
dohtarju. Odlazi. 44

Koreninec odide, Cink pa se primaje s sladkim na¬
smehom na ustnih v pivsko sobo, kjer sta Murjek in Kva-
kovec še nadalje opravljala Koreninca.

III.

Koreninka in otroci v so željno in plašno pričakovali
očeta. Kako tudi ne? Cink je bil strog in neizprosen
človek, kadar je šlo za njegov žep in za njegovo čast.
Sicer pa je bil dobrovoljen in blagohoten mož, ki je znal
kaj izvesti in o svojem času tudi mnogo žrtvovati. Tudi
pri župniku je veljal za spoštovanega in za cerkev rado¬
darnega moža, dasi je župnik na tihem dostikrat želel, da
bi ta krčmar ne imel toliko vpliva. A tega je imel več
kakor župnik, ker je imel denar in zadolžene ljudi okrog
sebe. Dostikrat je župnik izkušal vplivati na soseskine
može, da odpravijo to ali ono slabo razvado pri mladini.
Toda Cinku ni kazalo odpravljati takih razvad, ker so mu
nesle — zatč njegov skrivni odpor proti župnikovemu
delovanju. Možje so imeli dobro voljo, toda bali so se
Cinka, ker so bili nanj navezani po denarju in veljavi. Le
on je veljal pri gosposki, župan malo. In če se je ta

131

zavzel proti volji Cinkovi za kako stvar, ni je izpeljal.
Zat6 je bil pregovor: Brez Cinka se ne naredi nič.

Bilo pa je v  zlasti mladih gospodarjev zmeraj več ne¬
zadovoljnih s Cinkovo komando, in pomenkovali so se,
kako bi se osvobodili njegovega jarma. Nekateri so čitali
v časnikih marsikaj, kar se je godilo drugod po svetu, in
zanimala jih je zlasti gospodarska združba potem kmetijskih
posojilnic in zadrug, kakoršne so se že po mnogih drugih
krajih osnovale z večjim ali manjšim uspehom.

Med temi nezadovoljneži je bil tudi. Korenin ec. Ker
je znal dobro čitati, je večkrat pojasnjeval iz časnikov,
kako se posojilnice snujejo. Brat njegov je imel bajto v
vasi ter se je še posebno zanimal za posojilnico. Sel je
v Ljubljano, zvedel vse potrebno, in misel, da ustanovč
posojilnico ter se otresejo vaških oderuhov, je dozorela
do kraja. Vse se jim je zdelo izvedljivo, le za začetno
vodstvo jih je skrbelo.

Božja volja pa je hotela, da je prišel v župnijo nov
kaplan, ki ga že davno poprej ni bilo. Ta jim je takoj
obljubil pomoči, in črez pol leta je posojilnica že dobro
in srečno poslovala navzlic velikim zaprekam in oviram.

Ko se je tedaj Koreninec vrnil tistega jesenskega dne
domov, mu je žena začela takoj pripovedovati, kako novico
je prinesel brat Joško od župnika. Crez toliko let dobijo
v Košari zopet kaplana, ker je župnik že prileten in bolehen.

,Joško je dejal: zdaj smo pa s posojilnico na konju/*

„Hvala Bogu! Morda me je Cink danes zadnjikrat
pestil. Takoj jutri mu popeljem oves in prašiča v njegovo
nikdar polno kaščo. Do sv. Pavla pa se ga že lahko otresem
— za vselej, ako Bog dd. c -

In Koreninec je takoj hitel k bratu, da se natančneje
domenita o posojilnici.

IV.

Joško je pred svojo bajto na dvorišču stiskal sadje.
Imel je lep vrt, nasajen z mladim drevjem, ki mu je do-
našal lepega dobička. Lepo sadje je odprodal v mesto,
slabejše pa je porabil za mošt, ki ga je znal prav okusno
pripraviti.

„Saj vem, kaj te žene semkaj,“ pozdravi Joško svo¬
jega brata ter se dobrovoljno nasmehne.

..Torej je resnica, da dobimo kaplana?”

„Resnica je, resnica. Gospod župnik imajo že napovedan

dan prihoda ter so se izrazili, da se novi gospod zanimajo

za gospodarska vprašanja . 44

#

„Moška je ta! Zdaj pa, Joško, le hitro na delo . 44

„Ti, ljubi brat, bodi le tiho. Zakaj Činku visiš na
vratu, in dokler te ne odrešimo, niti črhniti ne smeš, da
se kaj zanimaš za domačo posojilnico. Drugače bode Cink
dal nate dežiti ogenj in žveplo. Doslej si Ginkov hlapec:
kadar pa bodeš sam svoj gospodar, tedaj bodeš tudi ti
govoril. Zame je drugače. Jaz sem sicer bajtar, toda dolžan
nisem nikomur nič in lahko nastopim v javnosti . 44

„Prav imaš, Joško! Toda hiti, da bodem enkrat prost
te moreče more. Res da bi me trška posojilnica osvobodila
od Cinka, toda kaj mi je pomagano, ker je Cink le prva
oseba, ki jo v trgu kaj poslušajo . 44

,,Nekaj drugega ti imam povedati , 44  obrne Joško besedo.

„Ali veš, kako je z dedščino tvoje žene ? 44

„No, kako bode ? 44

„Bil sem dopoldne v trgu ter pozvedel, kako je s
stvarjo. Povčm ti pa, da je stvar že tako zamotana, da
je najbolje, ako se z Veravsom pobotaš. Nekaj ti naj plača,
in njiva naj ostane njemu. Toliko let je že pri hiši —
ostane naj še dalje. Ti pa si denarja bolj potreben kakor
zemlje . 44

„Potreben bi bil tudi njive, toda če je stvar dvomna,
sem pripravljen se pogajati. A koliko bi bil Veravs
volje dati ? 44

„Ne vem še tega. Upam pa, da v  pojde, ako le- ta
pijavka od Racmana ne poseže vmes. Cul sem, da že za¬
sleduje Veravsa, kako bi ga potegnil v svojo mrežo . 44

„Ako Veravs meni plača polovico njivine vrednosti,
sem pripravljen odstopiti od vseh pravic. Boljše je košček
kruha v miru, kakor cela grajščina v prepiru, pravi pregovor. 4 *

„Dobro. Jutri grem do Veravsa ter mu razodenem
tvojo voljo . 44

In Koreninec je odšel domov.

Koreninka je namreč podedovala po svoji materi
veliko njivo, katero je imela ta za užitek. Toda njen
brat kot gospodar na domu se je tudi lastil te njive, češ.
da mu pristoji po ženitnem in izročilnem pismu. Ker pa
pismo ni strogo ločilo te njive od drugega posestva in je

133

*~AT / • • - » . • • t

* *.-•. ;• '  - y’ •

r  ; • ^

Racman našel vrh tega neko malenkostno vnanjo (formalno)
napako v oporoki stare Veravsovke, se je začela pravda.

Racman je bil poseben prijatelj Cinku — njegova
desnica. Imel je v bližnji vasi lepo posestvo iz samih
prikupnin ter je veljal za bogatega moža. Daši ni hodil
v šolo, bil je vendar silno prebrisan, zlasti v sodnih
stvareh. Vedel je za vsakojake postave in iztaknil vsa
pota, ako je bilo treba nasititi njegovo častihlepnost in
skopost. Mogočno se je vozil okrog z lepimi konji in je
imel pristop do najvišje gospode. Pri sodišču so cenili
^,gospoda“ Racmana, pri notarju je bil priljubljena oseba,
pri glavarju se je čutil kakor doma.

Zlasti rad se je bavil s prekupovanjem zemljišč. Skoro
vsak do vratu zadolženi kmet se je zatekal k njemu. In
če je bila pravda še tako zamotana, on je vedel najti
vozel, ki ga je razvozlal vselej tako, da je kmetu zapel
boben, njemu pa odpadle dobre obresti in še tak6-le kak
košček zemlje za nameček. Ljudje so ga sovražili v srcu,
toda bali so se njegovih krempljev.

Tudi Koreninca je že večkrat vabil na svoje limanice.
A ta mu ni zaupal. Zato je Racman črtil Koreninca. Ker
pa ga je črtil on, črtil ga je tudi Cink.

Kaj čuda, da je Racman kmalu speljal Veravsa na
led, kakor hitro je slišal o Koreninčevi dedščini. Dal mu
je toliko upanja, da je bil Veravs čisto preverjen v svojih
mislih. Po Racmanovih pojasnilih je spoznal, da mu ne
more izpodleteti, in da bode Koreninec še vrh tega moral
plačati stroške.

Hudi časi so se poostrili za Koreninca. Pravda je
bila dolga, kakor vsaka, ki jo je Racman vodil. Mogočno
je hodil okrog sodišča in dohtarjev z Veravsovim pooblastilom,
in poleg časti, ki se je izkazovala „gospodu~ Racmanu,
se je debelil tudi njegov mastni mošnjiček.

V.

Sv. Pavel je bil pred durmi. Koreninec ga ni več
pričakoval tako težko, kakor poprej. Že je bila poso¬
jilnica osnovana. Zaupno so se kmetje oklepali nove
naprave. v in Koreninec je nesel že pred sv. Pavlom zaostale
obresti Cinku.

Bil je lep zimski dan. Pri Cinkovi mizi najdemo stare
znance.

134

„Kar je prišel ta kaplan, ni več miru v župniji.
Ljudje pa der6 k njemu, kakor h kakemu bogu. O bodo
že videli, kam jih privede ta posojilnica! Boben bode pel
za bobnom, in kleli bodo zavarovanci rojstvo te trosil niče
— ne hranilnice. 44  Tako je modroval krčmar Cink.

,Jaz mu že pokažem, kaj je njegova dolžnost. Le
pomisli, boter Cink, kaj je naredil z mojim fantom? Zaprl
ga je do noči, da sem moral iti ponj. Gospod Franc pa
se je odrezal: Vi ste zanikaren oče, ki bolj skrbite za to,
da napolnite svoj želodec s špiritom, kakor da bi skrbeli
za vzgojo svojih otrok. Racmanu razložim vse, in dala
mu bodeva, kar mu gre, 44  konča Murjek.

v

„K škofu morate iti, gospod Cink, 44  svetuje mu žganjar
Kvakovec.

„E beži, vrana vrani očij ne izkljuje, 44  odvrne Murjek
in izprazni kozarec.

„Skofa pustimo na stran. Drugače se je treba lotiti
kaplana. S tožbami ga moramo obsuti. Pri vladi najdemo
več zaslombe. Ti, Murjek, se domeni z Racmanom, jaz
pa poskrbim v trgu, da se napiše o njem dopis v »Rodu«,"
svetuje krčmar.

„E, ta pa ta! Muljavka je pravila, da je gospod
Franc zadnjič obhajilo zamudil. 44

„0, tako? Zdaj ga pa že imamo. Toda molčita o
tem, da ljudje ne zvedč. 44

„Nekdo gre, 44  reče krčmar in položi prst na usta.
Kvakovec je zagledal skoz okno Koreninca.

„Kje pa ta človek dobi denar? Vidva že vesta, ali je
pri posojilnici? 44

„Menda je ona podedovala po rajni materi. 44

„Oho, s tisto dedščino ne bode nič, kakor mi je
Racman pravil. 44

„No, saj ga zdaj-le dobimo v pest.* 4

„I)obro jutro, boter Cink! 44

..O, Koreninec, ali si prišel iz železne kaše? 44  zbode
ga Kvakovec.

,.Zakaj pa ne? Saj bi se tudi tebi prilegla, ako bi
ti imeli na kaj posoditi. 44

„Bore revež! Jaz nimam nič dolga, ti pa se iz njih
ne vidiš. In ti bodeš meni očital, ti, ti, Koreninec?"

Kvakovec je pretil s pestjo.

135

Toda Koreninec namigne krčmarju, in oba odideta v
drugo izbo.

„No, kaj bi rad, potuhnjenec ?“

„Prosim, da mi daste ves račun, ki ga imava midva.
Hočem nehati biti potuhnjenec.^

„Kaj? Ali misliš, da se tako-le račun daje? Dal ti
ga bodem že, a danes ne.“

„Doklej ga bodete izdelali ?“

„Bodem že povedal. Pa čemu ti bode račun ?“

„Plačal vas bodem.“

„Aha, kaplan me bode plačal. Le vzemi pri njem,
ker imaš večje zaupanje do pritepenca, kakor do domačega
človeka in največjega dobrotnika.“

„Boter Cink, povem vam, da je .silno grdo, zmerjati
svojega dušnega pastirja za pritepenca. To se vam bode
vračalo. Vaših dobrot sem pa jaz sit do grla, kakor še
marsikdo drug. Očeta mojega ste pokopali, mene pa ne
bodete. Z Bogom!“

In Koreninec je odšel.

„Pojdi pit,“ mu kliče Murjek.

„Ne pijem strupa,“ odvrne mu Koreninec.

„Torej, Cink, ti prodajaš strup? Ali si slišal?“

In vsi trije skočijo za odhajalcem; toda ta je že iz¬
ginil po cesti.

„Naravnost gre h kaplanu, ali menita, da ne?“ mo¬
druje krčmar.

„E, pustimo norca Koreninca, in povej nam ti, Cink,
zakaj so žganje tako obdačili,“ prekine Murjek pogovor.

„Kaplan pravi, da je to prav. Tisto naj obdačijo, kar
človek lahko opusti in ne potrebuje za vsakdanji živež,
ne pa tega, kar vsak dan rabimo, da se ohranimo, kakor
sol, moko in sploh živila, ki jih kmet in revež potrebujeta/*

„Ali ni žganje pijača revežev? Naj obdačijo kapla¬
novega psa, ki ga mu ni potreba, ne pa žganja,“ odgovarja
Kvakovec.

,,Kako pa bi gospoda živela, ko bi davkov ne po¬
birala ?“

„Kako pa je živela poprej, ko jih ni pobirala ? u

„Zmeraj jih je, a v drugačni obliki. Ali ni^ bila
nekdanja tlaka to, kar je zdaj davek ?“ odvrne zopet krčmar.

,.E, kaj, takrat kmet vsaj ni stradal; zdaj, ko je dosti

136

v

šol in prostosti na vse strani, pa strada. Ti, Cink, si sicer
dober za nas, a z gospodo pa vendarle držiš,“ ugovarja
Murjek.

„Gosposka mora biti, Murjek! Toda vedi, da jaz ne
držim križema rok, in da se moram tudi truditi, da pre¬
živim svojo družino. “

„E, beži no! Tvoj trud — pa nič! Ti sediš po letu
v senci, jaz se belim na polju. Ti zlahkoma dobiš kraj¬
carje: naprežeš konja in zletiš v Ljubljano po blago in
pobiraš krajcarje. To ni težavno. Tebe gosposka ceni
in ti postreže, mene pa pusti stati pred vrati.“

„Murjek, ne zabavljaj, ti si že pijan,“ ustavlja ga
Kvakovec. „Cink je čislan in zaupen mož. On je za reveže. a

„Kaj? Za reveže je, res, za reveže, ki pri njem ku¬
pujejo in pijč! Ali pa ne živi on od nas?“

„Murjek, tiho! Drugače pojdeš za Korenincem.“

„Pa naj grem. Toda ne bojim se te ne. Slepar si.
kar te je.“

„No, no, Murjek, saj ni tako hudo? v Saj smo pri¬
jatelji, u  pogovarja ga Kvakovec. ,,Boter Cink, prinesite
še jedno merico.“

In Murjek je pil, dokler ni zadremal za mizo.

Kvakovec in krčmar pa sta kovala tajne načrte.

Murjek je spal, toda — poslušal.

VI.

Murjek je bil pijanec, zaverovan ves v svoje žganje.
Toda hudoben ni bil. Že dolgo časa mu je presedalo
Cinkovo zabavljanje, in da je imel trdno voljo, otresel bi
se ga bil. Daši je žganje ugonobilo vse dobre misli v
njegovem srcu, vendar čut vere in pravice ni zaspal v
njegovi duši. Zat6 je na tihem pritrjeval kaplanovemu
delovanju in nesel marsikaj na uho kmetom, ki so bili pri
posojilnici. Ni bil sicer časten ta posel njegov, toda člo¬
veška slabost se poslužuje včasi tudi takih sredstev, da
doseže svoje namene.

Tudi tisti dan je Cink pravil Kvakovcu, da bode
Koreninca hipoma tožil za vso dolžno svoto, češ, da mu
napravi stroškov. Vrh tega se vknjiži še za nevknjiženo
svoto. Kvakovec pa je kot stari fant razodel Cinku, da
razbije po noči tablo z napisom: Posojilnica in hranilnica
v Košari, registrovana zadruga z neomejeno zavezo.

137

Murjek je še pridno zabavljal črez nove naprave, potem
ko se je bil prespal. Na večer pa je ustavil Koreninca,
ki je napajal živino pri koritu, ter mu razodel tajne naklepe
— seveda s prikritimi imeni.

Murjeku se je ta posel dobro izplačal. A tudi Koreninec
se je za časa zavaroval pred nepotrebnimi stroški, ki mu
jih je namerjaval krčmar Cink narediti. Prisilil je upnika,
da je položil račun, in izplačal mu je obresti z glavnico vred.

Le senožeti je kosil Koreninec tudi tisto poletje le
polovico.

Kvakovec je izvršil svoj načrt. Toda ko je snel tablo
raz steno, stopita k njemu dva možaka ter ga odvedeta
k županu.

Zagovarjati se je moral pred sodiščem, in obsodili
so ga na tri mesece ječe.

Koreninec se je rešil oderuha ter je zopet prosteje
dihal. Z veseljem je plačeval male obresti od dolžne svote
v posojilnico in vsako leto je izplačal nekaj glavnice.

Posojilnice ugled je rastel, Činkova slava je pojemala,
Racmanu je zmanjkalo dela. Kmetje so se ga izogibali,
ker so našli pri posojilnici varno zavetje. Zadnji njegov
junaški čin je bila pravda za Veravsovo njivo. Crez leto
dnij je bila pravda končana. Njiva je bila vredna tri sto
goldinarjev. Veravs je res dobil naposled pravdo. Toda
sodišče mu je prisodilo vse .stroške, katerih je bilo do
250 gld.

Leto pozneje je Koreninec zopet klepal koso pod
hrastovo senco na Krasovčevem hribu. Veselo je zrl po
dolini, in jednajstletni deček je pasel goved v nižavi.

Govedi pa so bile štiri, in še dva telička sta skakala po

zeleni ruši.

..Tonček, ženi živino domov! Sita je. Potčm pa se
vrni z grabljami in pokliči še strica Joška, da mi pride
pomagat; zakaj senožet je velika, v in solnce je že visoko
izza gora. Ne trudimo se več za Cinka, ampak zase.* k

Prijetna je zavest, da človek uživa sam sadove svo¬
jega truda gospodar na svoji zemlji. Kolikega pomena

si ti — kmetski dom!

#

s

Dobro se je izvil.

(Šaljiva dogodbica. Spisal Podvranski.)

labo sc jc pač godilo kmetom v onih časih, ko so
še morali hoditi grajščakom na tlako, kjer so trpeli včasi
res nečloveške krivice. Pa ne mislite morda, da vsled tega
ni bilo tedaj še prebrisanih, neustrašenih mož! O ne! Le
poslušajte, pa sodite.

Prav zadovoljen sam s .seboj in z vsem svetom je ko¬
rakal nekoč v tistem času obče znani krošnjar Jakec proti
domu tja v samotno goščavo. Majhne oči mu žare samega
veselja, široka usta se mu držijo na smeh, tako da preti
starikavi pipici nevarnost, da pride v neljubo dotiko s trdo
zemljo. Pa kaj briga danes našega Jakca sicer tako ljub¬
ljena pipica! Krošnja je prazna, žep pa poln, torej srce
krošnjarjevo, kaj hočeš več? Vrh tega si je privoščil tudi
kapljico pristnega dolenjea — češ, da se ne bi zameril
krčmarju — in ta mu je začel nekako privzdigovati lase.
Vršele so mu raznovrstne hudomušne misli po glavi, kakor
sitni cestni prah, ki se je dvigal v ogromnih oblakih izpod
okornih njegovih škorenj. Kar ga zmoti v teh sladkih
sanjarijah konjski peket, in v trenutku stoji pred lastnikom
bližnjega gradu, znanim zaradi svoje surovosti.

„No, Jakec, semenj je bil dober, kaj? u  ga vpraša
jezdec, ki je bil danes izvenredno dobre volje.

„Nisem ga okusil!" se zareži naš krošnjar, precej nevo¬
ljen, da ga moti grajščak v sladkem premišljevanju.

..Je li bilo mnogo ljudij?** pozveduje dalje gospod iz
grada, in že se začne jezno grbančiti njegovo čelo, kajti
takih odgovorov ni bil vajen od svojih podložnikov.

„Nisem jih štel!" se odreže zbadljivo naš Jakec in jo
urno zavije v najgostejšo hosto. kamor mu grajščak na
konju ni mogel slediti.

139

„Pr.pes! a  sikne ta skoz zobe. „Kesal se boš!“

In razljučen zavihti bič za Jakcem ter zabode ostroge
konju v bok, da oddirja skokoma proti trgu.

Ubogemu Jakcu so se pač ježili lasje pri misli, da
je morda razjezil strogega grajščaka, da se bodo zdaj
končali vsi krasni načrti, o katerih je sanjal, v temnici
na gradu. In začel je preklinjati semenj, denar, dolenjca
ter naposled samega sebe. Prišedši domov, je oštel prav
pošteno ubogo svojo Jero, ki mu je ljubeznivo postregla
s kavo. Ko pa ga je zraven radovedno popraševala, je li
bil semenj dober, ji reče: „Spravi se mi! Idi vprašat graj¬
ščaka!“ Pa sčasoma je vendar pozabil ves dogodek, in z
vinskimi duhovi so ga zapustile tudi neprijetne misli.

Toda glej, drugi dan pride grajski sluga z ukazom,
naj se po južini takoj odpravi v grad. „Pa,“ pristavi še.
„ne smeš priti ne peš, niti prijahati, niti pripeljati se; ne
smeš priti ne bos, ne obut!”

To povelje je bilo za našega Jakca, kakor strela z
jasnega neba. „Oj ti prismoda precepljena! Kaj naj storim?
V grad naj grem, da bo gospod zopet nahujskal pse na
me, kakor zadnjič, ko se je splašil njegov neumni konj
pred mojim novim dežnikom, ki je tako lepo rdeč! — Pa
peš ne smem, jahati pa itak ne morem, peljati se tudi ne.
— In ne obut, ne bos! Capa kosmata, kako pojde to?”

Tako je javkal ubogi naš grešnik v kotu za mizo in
klical vseh štirinajst pomočnikov na pomoč, in glej
šlo je! Ni bil tako neumen naš krošnjar ne! Bil je pri
svoji kupčiji že v hujših zadregah, iz katerih se je znal
vselej gladko izmotati, in tudi zdaj je našla zvita njegova
glavica pravo pot.

Brž po južini, katero si je dal posebno dobro zabeliti,
ujame domačega zajca ter ga dene v vrečo. Nato obleče
dolgo, široko suknjo — Bog ve, od katerega pradeda jo
je podedoval — v katero bi lahko zlezli trije Jakci, in si
obuje stare črevlje, katerim je bil odrezal podplate. Torej
ni bil ne bos, ne obut. Tako opravljen privleče svojega
kozlička iz hleva, mu položi jedno nogo na hrbet, dočim
stopica z drugo po tleh, stisne vrečo z zajcem pod pazduho,
in — hajdi proti gradu!

Od daleč ga že zagleda grajščak, ki je ravno slonel
na oknu, in grozen smeh ga posili, tako da mora mahoma
sesti. Ves prejšnji srd je bil pozabljen. Čudni naš jezdec
pa zapodi, dospevši do vrat, kozlička proti domu nazaj.

140

sam pa korači prav junaško po stopnicah navzgor ter po¬
trka, seveda ne posebno lahno, na vrata gospodove sobe.

„Kdo je zunaj?" oglasi se ta, brišoč si od smeha
solzne oči.

„Tisti, ki ga notri ni!" dobi v odgovor, in komaj po¬
tolažena jeza mu zopet vzkipi. Odpre vrata na stežaj in
nahujska svoja lovska psa na zunaj stoječega Jakca. Toda
ta je bil na to že pripravljen. Smuk! spusti zajca iz vreče
in — viuk! viuk! — in psa stečeta v diru za njim po
stopnicah doli naprej črez dvorišče noter v bližnjo hosto.
To je bilo grajščaku odveč. „I)vakrat mi je izpodletelo,
a v tretje mi ne bo!" misli si sam pri sebi in, navidezno
prav prijazen, reče Jakcu, naj gre doli v klet, kjer sme
pokusiti od vsakega sodčka kozarec vina, zatč ker je znal
tako prebrisano izvršiti dano mu nalogo; sluga da pride takoj
za njim. Zvitemu Jakcu pa sladke besede nočejo prav do-
pasti, pritisne torej uho k vratom in sliši grajščaka govoriti:

„ - ko pa pride do zadnjega sodčka, kjer

imam najboljše, tedaj pa bij in klesti po njem, dokler — !"

Slišal je dovolj. Bliskoma pograbi metlo, ki je stala
v kotu, in smukne v klet, kjer prav nedolžno čaka na
slugo. Začneta pokušati vince za vincem, kajti dokaj lepa
vrsta sodov je stala tukaj. Kozarec za kozarcem je stekel
že po grlu krošnjarja, ki se je čutil čimdalje močnejšega,
in kapljica je postajala čimdalje boljša. Tu pride osode-
polni sodček. Urno priskoči Jakec, izdere pipo, zgrabi
metlo ter udriha prav hitro po plečih sluge, ki je, pozabivši
povelje gospodarjevo, vtaknil hipoma palec v luknjo na sodu.
da bi tako rešil sladko vince. Zraven pa rjove zviti lisjak
na vso moč: „Avbe, avbe! Pusti, potep ti grdi! Saj so go¬
spod dovolili. Za Kriščcvo voljo, gospod, pomagajte, sluga
me hoče ubiti! U-u-u!" ter tuli in kriči tako, da prevpijc
popolnoma slugovo klicanje, (lospod pa stoji vrh stopnic,
se drži od smeha za okrogli trebuh in, meneč, da padajo
mastni udarci res Jakcu na hrbet, vpije: ..Tako je prav!
Le naprej, le udrihaj ! i£

Naposled vendarle veli: „I)ovolj!" in še jedno osoljeno
naloži Jakec slugi na pleča, sleče hipoma suknjo, seže po
polovici teleta, katero je opazil med popivanjem na zidu.
jo vrže črez ramo, suknjo na njo in hiti glasno kričeč po
stopnicah navzgor. Ko ga vidi grajščak tako sključenega
prikrevsati iz kleti, si misli, da se drži zaradi bolečin tako,
ter ga vpraša škodoželjno: r No, si li dovolj odnesel?"

141

Ihtč mu odgovori Jakec: „Oh, dovolj, dovolj, da komaj
nesem!“ In povedal je resnico, kajti tele res ni bilo lahko;
pa vendar še sam ni vedel, kdaj je prišel domov; tako
hitro je izpodmikal pete.

Kako pa je grajščak gledal vinsko, povodenj v kleti,
in kje je iskal polovico teleta, tega nam povestnica ni
zabeležila. Tudi ne, ali je použil Jakec v miru telečjo
pečenko ali ne. _

Narodne pripovedke.

(Zapisal J. Krenčnik pri Sv. Duhu pri Lučah.)

1. O čudoviti piščalki.

Živel je nekdaj oče, ki je imel jedinega sina. Ta je
služil na cesarskem dvoru za strežaja že precej časa. Kar
se spomni na očeta, in srce mu ni dalo mini, dokler ga
ni videl še enkrat. Odpravi se torej na pot, ali od dolge
hoje utrujen, se vleže v senco ter zaspi do trde noči. Ko
sc vzbudi, koraka počasi naprej, a zaradi silne temote ne
more dalje. Natd spleza na drevo in zagleda v daljavi luč.
Z dolgo palico tipajoč, pride do lesene, z mahom obrastle
kočice starega puščavnika. Ko stopi v sobo, ga sprejme
puščavnik prijazno ter mu postreže s sadjem in koreninami.
Natd mu pripoveduje, da pride ob polnoči hudič, ki ga bo
izpraševal o raznih rečeh, pa da naj pazi, da bo takrat
molčal, sicer ga odnese s sebčj. O polnoči pride res hudič
in izprašuje puščavnika, a mladenič molči, zat6 ga ne zapazi.

Ko se zdani, odpravi se mladenič na pot, in puščavnik
mu dd piščalko, češ, kadar bi bil v nevarnosti, more za¬
piskati na njo, in takoj bo rešen. Nat6 se poslovi ter se
napoti proti domu. Ali pot ga pripelje v temen gozd. Ko
nekaj časa tava po gozdu, sreča ga roparski poglavar ter
mu zapovč, naj mu izroči svoje denarje. Mladenič dene
denarje na štor, in ropar jih začne šteti; ko pa se je pri¬
pognil, potegne mladenič rahlo meč iz nožnic ter ga porine
roparju v vrat, da ga pritakne k štoru.

Nat6 koraka dalje ter pride v roparski grad, kjer je
bila poglavarjeva žena sama doma. Pa strah ga je obhajal,
ko je prišel v grad, kajti pred njim so bile vedno duri;
tiste duri pa, skoz katere je prišel, so izginile. Tako je

142

prišel v najspodnj^ kieti, nazaj pa ni mogel, ker naprej
so bila vrata, nazaj pa ne. Iz več sob dospevši, pride v
sobo, kjer so imeli roparji zaprto kraljevo hčer. Kraljičina
mu pove, da je že dve leti ujeta in sedaj so šli še po nje¬
nega očeta. Komaj je nehala govoriti, že so se slišali
koraki prihajajočih roparjev, ki so privedli ujetega kralja.
Deček smukne pod veliko kad ter tamkaj čaka roparjev.
Ko ti priženejo ujetega kralja v sobo, sesekajo oba na
drobne kosce; ko pa kralju odsekajo prste, odskoči prst,
na katerem je imel zlat prstan, naravnost pod kad, kjer je
bil skrit mladenič. Jeden roparjev se spravi pod kad iskat
prstana ter najde mladeniča; zato ga brž izvlečejo izpod
kadi in ga hočejo umoriti. Na veliko žalost se spomni, da
je pozabil piščalko pod kadjo; zatč jih začne prositi, naj
mu prinesejo piščalko, češ, enkrat pred smrtjo bi še rad
piskal na njo. Ko mu jo prinesejo in je začel piskati, pri¬
leti toliko krokarjev, da jih je bilo vse črno ter raztrgajo
roparje na drobne kosce. Nat6 preiskuje po sobi ter najde
na polici majhno škatlico, na kateri je bilo zapisano: Ce
je kdo na drobne kosce razsekan in se namaže s tem ma¬
zilom, sprimejo se kosci, in oživi. Potem pobere kosce
obeh ter jih namaže s čudovitim mazilom. Kralj in hči brž
oživita; natč odidejo in pridejo v sobo, kjer je stanovala
poglavarjeva žena. Mladenič jo prosi, naj bi mu odprla
vrata, da bo videl, kakšno vreme je zunaj. To prošnjo mu
usliši, a ko so stopili vsi trije iz gradu, zapiska mladenič,
in grad se pogrezne z ženo vred v zemljo. Kralj se mu
je zahvalil za rešitev ter mu obljubil svojo hčer v zakon.
Potem so potovali v kraljev grad in ondi pripravili veli¬
kansko gostijo, kjer so jedli in pili, da ni bilo kaj videti.

2. Sv, Miklavž.

v

Živel je oče, ki je imel mnogo otrok, premoženja pa
nič. Ko nekega dne premišlja svoje uboštvo na nekem
hribu, pride k njemu zeleno opravljen lovec, kateri ga
vpraša, zakaj je toliko zamišljen. Zakaj bi ne bil zamišljen,
ker si ne morem pomagati iz uboštva. u  — „Ce je pa tako. u
reče lovec, ,.daj mi to, kar ne veš, da imaš, in ne potre¬
buješ, pa ti dam denarja, da boš lahko živel." Kmetič
vesel pritrdi, in lovec mu da, kar je obljubil. v  Ko domov
pride, povč ženi, kako srečen je bil ta dan. Zena pa mu
odvrne, da je prodal svoje še nerojeno dete. Po šestih

143

mesecih mu je žena porodila sina, ‘katerega so krstili za
Miklavža. Ko je začel hoditi v šolo v  in mu je rezal oče
kruha za šolo, vselej se je jokal. „Ce vam je toliko žal
za ta košček kruha, pojejte ga pa sami, 66  dejal je deček;
Jaz bom pa brez kruha šel v šolo. 66  — „0 moj ljubi sinek, 6t
reče oče, „ni mi žal za kruh, ampak za te, ker sem te
pred rojstvom prodal peklenščku. 66  — „Nič ne skrbite, ljubi
oče, vse bo izteklo na dobro. 66

V šolo grede je mali Miklavžek vsak dan molil v
mali kapelici matere božje z Jezuškom, ki je držal v rokah
kroglico sveta. Ko neki dan prav goreče moli, vzame
Marija Jezušku kroglico iz rok ter jo da dečku, rekoč:
..Kamorkoli se bode ta kroglica kotala, pojdi za njo, in
kjer obstane, ostani tudi ti. 66  Deček spusti kroglico na tla,
in kotala se je dalje in dalje, dokler ni obstala pred ro¬
parsko kočo. Trikrat jo je potočil mimo, ali vselej jc pri¬
letela nazaj k hiši. Nat6 jo pobere, dene v žep ter gre v
hišo. Tu ga vprašajo tolovaji, kam je namenjen. „Y pekel bi
moral iti po svojo dušo. 66  — „Za božjo voljo, 66  reče roparski
ooglavar, „če je že tvoja duša v peklu, kje je pa moja.
3odi tako dober, kadar prideš v pekel, vprašaj, kje je duša
tistega silovitega roparja. 64  Deček mu obljubi, da bo vprašal,
ter prenoči pri njih, in roparji mu postrežejo z dobro večerjo.

Ko dan napoči, poslovi se mladenič, potoči kroglico,
in kotala se je, dokler se ni prikotala do peklenskih vrat.
Ko je priletela v vrata, priteklo je peklenščkov kakor listja
in trave, pa nobeden ni vedel za njegov krstni list. Potoči
kroglico v drugič, in še enkrat toliko jih je priteklo. ,,Ce
mi ne daste lista, 66  zagrozi se jim mladenič, „pa potočim
kroglico v tretjič in vam razsipljem pekel. 66  Crez nekaj
časa prišanta hrom peklenšček ter prinese njegov krstni
list. Deček ga še vpraša, kje je duša onega silovitega
roparja. ,,Oho, 6 v 6  reče mu peklenšček, Jaz sem boter nje¬
govih otrok. Če se pa hoče rešiti, mora tisto palico, s
katero je prvega človeka ubil, vsaditi ter toliko časa kle¬
čati in jokati, da bo od solz ozelenela in rodila sadje; tedaj
bo rešen. 66  Mladenič se odpravi na pot ter se oglasi pri
roparju in mu naznani, kaj je zvedel. Ropar pa jc vzel
palico, vsadil jo v zemljo, zraven pa dejal na robe koso,
pokleknil na njo ter toliko časa jokal, da je palica od solz
ozelenela ter cvetela in rodila tri jabolka / katera ima še
sedaj sv. Miklavž. / b  * c /( w

Ivazalo.

Nehvaležen sin. (Povest. Spisal Mal o grajski.) . . . Stran 3—3&

Krivica in dobrota. Igra v treh dejanjih. (Spisal Anton

Medved.) .36—47

Petelin in gosak. (Črtica iz vasi. Spisal Fr. Ks. Meško.) „ 48—66

Žganje — naš sovražnik. (Spisal Jurij Trunk.)  . . . „ 67—101

Za denar. (Povest. Spisal Josip Kostanjevec.)  ...  „ 102—119

Dar sprave. (Legenda. Zložil Anton Medved.) . . . „120-126

Izkoriščevalci. (Dogodbica. Spisal J. M. Dovič.) ... „ 127—137

Dobro se je izvil. (Šaljiva dogodbica. Spisal Pod vranski)  „ 138—lil
Narodne pripovedke. (Zapisal J. Krenčnik  pri Sv. Duhu

pri Lučah):

1. O čudoviti piščalki .„ 141 — 142

2. Sv. Mikavž . „ 142—143

%

.' i ;: '■ ■





• Vir'?






\





-

i *"



V


v ;

' '* ' • - i c. -.^-V

v < .i/ u.

» - r e  *

P -- • ' . ■ ;


Tl -  v’
















■* 1

COB1SS


narodna IN univerzitetna

" KNJI2NICA

■ m ■ 11 ■ _. ,— ■ |“Ti i i

711711/1 L/1 H H {  • ‘ D b d