UDK 886.3 Tavčar I. 3.06:176 France Bernik SAZU, Ljubljana EROTIKA Y NEKATERIH TAVČARJEVIH PROZNIH DELIH Erotika jc bistveni sestavni del pripovedništva Ivana Tavčarja (1851 do 1923), enega najv idnejš ih predstavnikov s lovenskega romantičnega realizma. Najv i š jo stopnjo erotičnosti pa kažejo pisate l jeve pripovedi z avtobiografskim ozadjem. Razprava odkriva in razčlenjuje strukturo erotike v teh Tavčarjevih proznih delih. Eroticism is an essential component of Ivan Tavcar's (1851—1923) nar- ratives. He is one of the most obvious representatives of the Slovene romantic- realism. The highest degree of eroticism is shown in Tavcar's narratives which have an autobiographic background. The article reveals and analyzes the structure of eroticism in Tavcar's prose works. Malo znano, čeprav ne povsem neznano, je dejstvo, da je imel Tav- čar leta 1876, torej v začetnem obdobju svojega pisatel jevanja, javno predavanje z naslovom Zenstvo v slovenski narodni pesni.1 Predavanje, ki je še isto leto izšlo ponatisnjeno v samozaložbeni brošuri,2 priča, kako zgodaj je pisatelja miselno zaposlilo vprašanje erotike. Ce tuka j opozorimo le na tisto, kar je v resnici povezano s temo razmišl janja, ne moremo mimo izhodiščne trditve mladega pisatelja. Mimo trditve, ki se neznatno modificirana nekajkra t ponavlja v govoru. Tavčar pravi namreč, da je ženska tista, ki »uzroči tragiko, tisto velikansko tragiko, v katero je zavita naša zemlja od pričetka do denes. Ali z ženstvom in to tragično močjo prišla je pa tudi poezija na našo zemljo.« Te j izho- diščni misli dodaja pisatel j ugotovitev, da se okrog tragične moči ženske »suče narodna, kakor moderna poezija vseli časov«.8 Tudi če ne bi po- znali Tavčarjevih zgodnjih pripovednih del, bi glede na navedene izjave lahko domnevali, da gre za pisatelja, čigar literarno delo postavlja v središče pr ikazovanja življenja žensko in njeno »tragično moč«. Tako pa govor o »ženstvu v slovenski narodni pesni« samo pot r ju je Tavčarjev odnos do čustvenega življenja li terarnih junakov, kakršnega je formuli- ral v zgodnjih, pa tudi še v nekaterih kasnejših povestih in novelah. Ne- redke izmed njegovih povesti in novel, kot npr. Dona Klara 1871. Povest 1 Slovenski narod 27., 28., 29. in 30. aprila 1876. 2 Trije javni govori. Govorili prof. Fr. Šuklje. Iv. Tavčar in prof. Fr. Wiest- haler. V Ljubljani. Tiskala »Narodna tiskarna«. Samozaložba. 1876. Tavčarjev govor v brošuri je objavljen na str. 67 do 100. 3 Prav tam, str. 71, 72. D kleti 1872, Antonjo Gledjevič 1873, Madama Amalija 1875, Valovi živ- ljenja 1877 in druge, so močno sorodne temeljni ideji govora. Predstav- l jajo neposredno literarizacijo misli o ženski in njeni »tragični moči« — bodisi da ženska v teh pripovedih povzroča tragiko življenja, bodisi da postane sama žrtev svoje »tragične moči«. Koliko umetniških pr izadevanj je Tavčar osredotočil prav v obliko- vanje erotičnih tém in motivov, nain na jbol j neposredno kaže njegovo literarno delo. Če pa o erotiki že pustimo govoriti pisatelja samega, mo- ramo navesti vsaj še eno Tavčarjevo izjavo, in to izjavo iz njegove zrele dobe. Ko je Izidor Cankar leta 1920 izdal svoje Obiske v posebni knjigi in je vanje vključil tudi Tavčar ja , ga je prosil, n a j mu odgovori na vprašanje , k a j je hotel s svojim literarnim delom. Tavčar se je sicer izmikal odgovoru, češ da pr i pisanju povesti in novel ni imel »ka- kega posebnega namena«, izjavil pa je, da je bil tudi kot pisatelj po- vezan s politiko in da je hočeš nočeš v l i teraturi predstavljal liberalizem svoje dobe. »Tudi opozicija proti konservativnemu naziranju je živela v meni. To naziranje — njega glavni zastopnik je bil tiste dni moj rojak, Barbaričev gospod, pokojni Luka Jeran — je s posebno jezo preganjalo takozvano 'poltnost' v literaturi. Šlo je tako daleč, da je vse, kar se je pisalo o ljubezni, spadalo pod poltnost. Zaljubljene povesti niso bile všeč Jeranu in njegovim somišljenikom, zatorej smo jih s posebno vnemo pisali — ali pa pisarili, kakor se že ravno hočete izraziti.«4 Tavčar sicer ni bil izrazita avtorefleksivna osebnost, vendar njegova zavest o lastnem delu očitno ni mogla mimo erotike, ki na j bi bila, če sodimo po pravkar navedeni izjavi, celo poglavitno hotenje njegove literarne umetnosti. Upravičeno je torej in hkrat i nujno, da skušamo posebej osvetliti tudi to, če že ne vselej osrednjo, pa vsa j dovolj bistveno in za razumevanje cclote nepogrešljivo vsebinsko sestavino Tavčarjevega leposlovja. Erotika je sestavni del večine Tavčarjevih pripovednih del, čeprav seveda nima v vseh teh delih enako pomembne vloge. Nekje usmerja že zunanje dogajanje in določa zgodbo pripovedi, njeno tematiko in motive, drugje je močneje navzoča v psihološkem razkr ivanju in samorazkri- vanju oseb, spet drugje se nam kaže celo v drobnih detajlih literarne resničnosti, v opisih okolja itd. Najvišjo stopnjo erotičnosti, njeno pre- vladujočo navzočnost v vseh plasteh prozne umetnosti — v dogajanju, v osebah in okolju, pa najdemo tam, kjer je pisatel j črpal pobude ali jemal snovi iz svojega intimnega življenja. 4 Izidor Cankar. Obiski. Nova knjižnica 5. 1920. Založila in izdala Nova založba v Ljubljani (str. 146). Poznamo neka j del izrazito erotične vsebine, za katere je li terarna zgodovina ugotovila, da jih je avtor napisal pod močnim vplivom lastnih življenjskih izkušenj. Y nj ih je kot gradivo pisanja oblikoval isti splet osebnih čustvenih doživetij, isto realno osebo. Pisatelj sam je razkril Ivanu Pri jatel ju, da je v sliki Margareta postavil »spomenik neki svoji študentovski ljubezni, in sicer ljubezni z isto poljansko deklico, ki jo je opisal v poznih letih kot Meto v ,Cvetju v jeseni'«.5 Nadal je je Pri- ja te l j zapisal, da je ta poljanska deklica služila Tavčar ju še za model ženske osebe v noveleti Holekova Nežika.a Omenjena dela seveda niso pr ikladna za reševanje zastavljenega problema samo zato, ker jim je l i terarna zgodovina odkrila avtobiografsko ozadje. Primernost teh del, ki jih kot glavno dokazno gradivo pri tegujemo k razmišl janju, je prav tako v času njihovega nastanka. Prvi dve pripovedi, slika Margareta in noveleta Holekooa Nežika, sodita, čeprav nista nastali hkrati , v začetno dobo Tavčarjevega pisateljevanja, povest Cvetje v jeseni pa predstavlja s k u p a j z Visoško kroniko zaključek pisateljevega literarnega snovanja, njegovo zadnjo besedo. Omenjena prozna dela nam tako ne odpirajo le pogleda v erotiko, temveč tudi v spreminjanje erotike pri Tavčarju. Podobnost med umetnostjo in življenjem omenjamo tu samo v zvezi z navedenimi Tavčarjevimi proznimi deli, torej mimogrede, vendar z vso potrebno previdnostjo, ki jo zahteva sodobno pojmovanje tega raz- merja. Odvisnost l i terature od realnih dogodkov in oseb iz življenja je namreč mogoče gledati le v smislu dialektične povezave pojavov. Eden vodilnih predstavnikov strukturalizma Ju. M. Lotman trdi, ko govori o spoznavni funkci j i umetnosti, da umetnost spoznava življenje tedaj, ko življenje spreminja, ko ga preoblikuje. Resničnost umetniškega dela se potemtakem nikoli ne more mehanično pokrivati z resničnostjo zuna j umetnosti. Še več. Stopnjevanje istovetnosti življenja in umet- nosti samo poglablja razumevanje razločkov med njima.7 V okviru naše problematike bi torej lahko rekli: Pojav erotičnega čustva v omenjenih Tavčarjevih pripovednih delih se ne opira le na pisateljevo realno čustveno razmerje do nekega določenega dekleta — literarna zgodovina 5 Tavčarjevih zbranih spisov I. zvezek. Y Ljubljani 1932. Izdala in založila »Tiskovna zadruga« (str. 488). Isto j e Pri jate l j trdil v VI. zvezku Tavčarjevih zbranih spisov leta 1921, kjer je zapisal, da je pisatelj vzel snov za Cvetje v jeseni iz spomina »na neko svojo jetično sorodnico, v katero je bil v dijaških letih malce zaljubljen« (str. 399). 0 Tavčarjevih zbranih spisov I. zvezek. V Ljubljani 1932. Izdala in založila »Tiskovna zadruga« (str. 495). Prim, še Ivana Tavčarja Zbrano delo 111, 1953 (str. 372). i 7 Ju. M. Lotman, Predavanja iz strukturalne poetike (Uvod, teorija stiha). Zavod za izdavanje udžbenika, Sarajevo 1970 (str. 46. 48). je to osebo identificirala, se pozanimala za njeno zdravstveno stanje, dognala rojstno in smrtno letnico8 — ta erotika je dosti bolj zapletena in večplastna. Po eni strani je Tavčar pr i p isanju združeval personalno in časovno različna erotična doživetja v fiktivne literarne junake in junakinje , na kar je mislila tudi urednica njegovega zbranega dela, ko je zapisala, da je pisatelju poljansko deklico »tok časa ožarjal v vse idealnejši podobi, hkrat i pa prepletal tudi s potezami drugih deklet, ki jih je srečal v kasnejšem življenju«.8 Po drugi strani pa ima Tavčar- jevo erotično čustvo samo kl jub splošnim značilnostim toliko individual- nih, neredko globoko pr ikr i t ih sestavin, da mu po zunanji faktografski poti ne pridemo blizu. Bilo bi torej zgrešeno, če bi pripisovali avtobio- grafskim virom nastanka teh pripovedi previsoko ceno in če bi se pustili zavesti od množice konkretnih nadrobnosti, ki odvračajo po- zornost od bistva stvari. Pred nami so Tavčar jeva li terarna dela. Odkrit i v n j ih fenomen erotičnega doživljanja življenja, njegove glavne sesta- vine, medsebojno odvisnost sestavin in njihovo funkcijo, z eno besedo: odkriti s trukturo erotike — to je predmet in naloga našega razmišl janja. Črtica Margareta iz leta 1875 je prva avtobiografsko zasnovana pro- za, ki neposredno sodi v območje naše téme. V n j e j gre za skrajno pre- prosto ljubezensko zgodbo med visokošolcem oziroma mladim izobra- ženceni ter kmečkim dekletom, za zgodbo, ki se konča podobno kot po- vest Cvetje v jeseni z dekletovo smrtjo. Črtico izpolnjuje enosmerna in strnjena fabula, le tu in tam jo p rek in ja romantična liričnost, ki zgodbo tudi uvaja in zaključuje. Nekoliko bolj kot moška erotika je v črtici razčlenjena ljubezen kmečkega dekleta, ki izkazuje zanimivo protislovnost čustvovanja. Proti- slovnost v tem, da kaže dekle po eni strani precejšnjo iniciativnost v raz- krivanju čustev, čeprav ta njena pobudnost nima nič skupnega z neka- terimi Tavčarjevimi romantično usodnostnimi zgodbami, npr . z novele- tama Madama Amalija 1875 in Valovi življenja 1877. Po drugi strani pa energije ljubezenskega čustva v dekletu še niso osvobojene zavor, niso sproščene. Neka j okoliščin naravnost moti emocionalno življenje juna- kinje. Najmočnejšo blokado erotičnega razpoloženja v dekletu povzroča pač občutek, da se je njen pr i ja te l j iz otroštva dvignil v gospoda, v meščana, medtem ko je ona obdržala status kmečkega človeka. Ob- čutku o drugačnem socialnem položaju se pr idružuje strah pred »neje- 8 Tavčarjevih zbranih spisov I. zvezek. V Ljubljani 1952. Izdala in založila »Tiskovna zadruga« (str. 495). Ivan Tavčar, Zbrano delo I, 1966 (str. 479—480), 111, 1953 (str. 372), VI. 1956 (str. 357—360). 0 Ivan Tavčar, Zbrano delo VI. 1956 (str. 358). vernostjo« pr i ja te l ja in končno je tu še nekaj , kar je sicer zuna j obeli, kar pa zavira sprostitev erotičnosti: ozir na konservativno družbeno moralo, ki narekuje skrivanje čustvenih nagn jen j do človeka drugega spola. Erotika v črtici jc tako pr ikazana kot neko sicer dinamično proti- slovno, vendar še nekoliko zavrto, nesvobodno notranje hotenje. Ko se npr. junak zgodbe brani očitkov ljudi, da je »nejeveren«, začne dekletu pojasnjevati svoje pojmovanje cerkvene vernosti, naenkrat pa z razlago preneha, češ sa j dekle teh stvari tako ali tako ne bo razumelo. Kakor vidimo, je v območju miselnega označevanja samega sebe in svojega odnosa do sveta in življenja pustil junak črtice dekleta v položaju razdalje. Svoje razmerje do n je je reduciral na čustvenost, na notranjo intimno povezanost, in še to povezanost je utemeljeval bolj s spomini na skupno otroštvo, bolj z nostalgičnim istovetenjem dekleta in domovine kot pa z nenadnim, nerazložljivim čustvom ljubezni. Med junakom črtice in dekletom nikoli ne pride do tiste stopnje zbližanja, ki ukine vse zunanje in notranje pregraje med dvema človekoma in jc značilno za pravo erotiko. Čeprav je mlajša po nastanku, kaže noveleta Ilolekona Nežika iz leta 1876 precej nmnj psiholoških razsežnosti kot »obraz« Margareta. Depsihologizirano zgodbo z avtobiografskim ozadjem bi do neke mere lahko pojasnila kvečjemu pripovedna struktura novelete. Če je namreč Margareta prvoosebna pripoved pisatelja, je »slika iz Loškega pogorja« napisana kot avktorialna pripoved, kar pomeni, da dogodkov v n j e j ne pr ipoveduje fiktivni pisatelj, temveč neka druga oseba iz zgodbe, v našem primeru vaški kravar . Njemu ustrezna sta tudi slog in raven moralizirajoče pripovedi. Če že v Margareti pripovedovalec ni identičen z realno osebo pisa- telja, je razosebljenje pripovedi v Holekovi Nežiki toliko večje. Pripo- vedovalec stoji tu zuna j osrednje zgodbe kot opazovalec, zato se mu za razloček od pripovedovalca v Margareti odpira širše obzorje dogaja- nja, čeprav še vedno ni in ne more biti vseviden oziroma vseveden pi- satelj. Da bi dokazal verodostojnost svoje pripovedi, zlasti proti koncu novolete večkrat omejuje verjetnost pr ipovedovanja s prislovom menda ali pa preprosto ne želi vedeti k a j več kot poslušalci in bralci, na katere se obrača. Kl jub temu je fabula IJolekooe Nežike bolj razčlenjena in večsmerna, čeprav še vedno osredotočena na glavno žensko osebo. Tudi scenska pripoved je podobno kot v Margareti zapostavljena in močno podrejena poročanju, sporočilnemu pripovedovanju. V zapletu in razpletu zgodbe kaže tokrat večjo podjetnost moška oseba. Mestni gospod Erazem, lastnik rudnikov v neposredni bližini vaškega okolja, zmoti čustva kmečkega dekleta, ga navežene nase, za neka j časa zapusti, končno pa poroči in vzame s seboj v mesto. O psi- hološki motivaciji opisane zgodbe in obrobnega dogajanja v noveleti k a j p a k ne moremo govoriti. Kl jub navideznim razločkom je med obema deloma veliko skupnega. Srečen konec zgodbe v Ilolekovi Nežiki nas pri p r imer jan ju seveda ne sme motiti, saj v njem ni niti poudarka niti idejne teže. Še več! Ko pripovedovalec komentira konec novelete, izraža zadržke prav glede ugodnega razpleta dogodkov. O zakonu Holekove Nežike z gospodom Erazmom in o njeni preselitvi v mesto pravi : »Jaz pa vam povem, bolje bi naredila, če bi bila ostala med nami. Lejte, vse te lepe reči .Holekove' so se prodale in prišle v tuje roke. In Nežika, ali ni takšna, da bi jo čez pas obsegel s palcem in žugavcem in da bi ji obraz pokril z dlanjo prav lahko? Tak je ta gosposki svet.«10 Tako-stališče do živ- ljenjske odločitve Holekove Nežike, do negativnih posledic njene od- ločitve in tak odnos pripovedovalca do fizične pojavnosti kmečkega dekleta, ki se pogospodi — vse to noveleto približuje črtici Margareta, hkrat i pa jo povezuje tudi z idejo Cvetja v jeseni. Očitna je torej kon- tinuiteta med Tavčarjevimi zgodnjimi pripovednimi deli z erotično tematiko in njegovo najzrelejšo pa tudi umetniško najpopolnejšo po- vestjo Cvetje v jeseni. Povest Cvetje v jeseni, objavljena leta 1917, je kot črtica Margareta in še nekatera druga Tavčarjeva dela okvirna povest ali tako imeno- vana prvoosebna pripoved pisatelja. To seveda ne pomeni, da se fabula vložne povesti pokriva z empiričnim življenjem pisatelja in da so osebe, ki v povesti nastopajo, verodostojni posnetki realnih ljudi. Ven- dar odnos med umetnostjo in življenjem ni vprašanje , ki si ga zastav- ljamo ob Cvetju v jeseni. Tisto, kar nas v povesti zanima in k jer v res- nici odkrivamo identiteto Tavčarjeve osebnosti, je človeška vsebina te proze. Zlasti pri teguje pozornost razmišl janja najpomembnejša sestavina osrednjih človekovih likov v povesti — erotika. Pisatelj — skrit v osebi Janeza Kosma — pripoveduje zgodbo svoje ljubezni. In čeprav gre za ljubezen, ki po Tavčarjevih besedah ni rodila sadu, ker jo je usoda pretrgala, preden je dosegla svojo naravno izpol- nitev, je erotika v povesti predstavljena v vseh poglavitnih fazah spre- 10 Ivan Tavčar, Zbrano delo III, 1953, str. 21. minjanja . Hkrat i je ljubezen, o kateri pr ipoveduje pisatelj, drugačna od ljubezni mestnih ljudi. Ne motimo se, če rečemo, da je Tavčar želel opisati v Cvetju v jeseni prav zgodovino neke posebne, po njegovem prepr ičanju seveda edino resnične, edino prave ljubezni. Kakšna je torej ljubezen, ki je mestne gospe, poslušalke pisateljeve pripovedi, niso nikoli spoznale? Kdo sta protagonista »tiste vsemogočne ljubezni, katera ni dana vsakemu«?11 Tavčar je povest začel z glavnim junakom zgodbe. Teda j ko se je Kosem, l jubljanski advokat in poljanski rojak, zavedel »brezpomemb- nosti« svojega bivanja, ko je začel živeti' življenje brez »višjega pomena ali namena«, ko ga je mučila »dolgočasnost« in je iskal »sočutno dušo«, v katero bi izlil svojo otožnost. Skratka: pisatel j je predstavil osrednjega junaka povesti v fazi notranje osamljenosti, v fazi duhovne in čustvene krize.12 Če zda j preskočimo motivacijo, ki nam razloži Kosmov odhod iz mesta v Poljansko dolino, njegov obisk pr i bratrancu, premožnej- šem kmetu Boštjanu Presečniku na Jelovem brdu, in če opustimo obrobne, vendar umetniško močno sugestivno popisane dogodke in stranske človeške like v povesti, najdemo Kosma že v svetu njegovega otroštva. Tu je po petih letih spet videl Presečnikovo hčerko Meto, ki pa jo je zda j doživel drugače kot pred leti. Čeprav je bila zdaj, kakor pripoveduje, »še pol otroka, pol device«, ga je sedemnajstletnica na- enkrat prevzela. Porazila ga jc njena fizična pojavnost in začutil se je nemočnega, da bi jo opisal. Meta pa ni zaposlila le pogledov glavnega junaka. Predramila ga je tudi in zamajala v njegovi notranjosti. »V meni je vse zakipelo . . .«,13 s temi besedami je Kosem označil srečanje z Meto. ki je postalo usodno zan j in za dekleta. Tu se je namreč rodila ljubezen, o kateri govori pisatel j na začetku povesti, tista prava ljubezen, ki »pre- tresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne veš od kod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne o d d a h n e š . . .«.14 Na Jelovem brdu se je Kosem, sin kmečkih staršev, hitro vživel v vaško okolje, hitro se je vključil ne le v življenje, temveč tudi v delo svojih sorodnikov in rojakov. Predvsem pa je bila tu Meta, ki mu je odpirala nove možnosti v iskanju razmerja do sveta. Presenečala ga je zda j z naivno igrivostjo, zda j z gorenjsko odrezavostjo, z navdušujočo 11 Ivan Tavčar, Zbrano delo VI, 1956, str. 7. 12 Ko je prijatelj srečal Janeza Kosma na ulici, mu je dejal: »No vidiš, ali ti naj do sodnega dne trobentam, kako sam si!« (Prav tam, str. 10.) 13 Prav tam, str. 28. 14 Prav tam, str. 8. veselostjo pa spet z občutljivostjo, krhko samozavestjo in sramežljivim obnašanjem. »Z otrokom sem postal otrok, naravi sem slonel v na- ročju . . .,«15 pr ipoveduje Kosem o sebi in o Meti, in to pr iznanje nam hkra t i z nekaterimi drugimi izjavami v povesti kaže na vsebinsko spre- minjanje njegovega načina življenja. Če je p r e j živel sicer družabno živahno, a notranje nesvobodno, zaprto življenje, ki ga je dušilo, se je zda j povsem spremenil. Zda j ni bil več ujetnik lastne otožnosti, suženj občutka o svoji brezpomembnosti. Nenadno erotično čustvo, ki se ni oziralo na družbene konvencije in socialne razločke, ne na starostno razliko in sorodstveno razmerje, ga je rešilo eksistencialne stiske. Osvo- bodilo ga je notranje samote in zaprtega, nekomunikativnega odnosa do sveta. Podobno je začetek erotike doživljala Meta, čeprav take individu- alne osamljenosti kot Kosem in take neskladnosti oziroma neenotnosti s svetom ni poznala. Nič m a n j živa kot pr i Kosmu, vendar še ne docela prebujena pa je bila v n j e j eksistencialna potreba po združitvi s člo- vekom drugega spola. Drugače si ne moremo razložiti dejstva, da se je tako naenkrat in tako scela ujela s Kosmom v doživetju zaljubitve, v eksploziji nenadnih, a neubranlj ivih čustev. Med obema, ki sta si bila doslej tuja , so padle pregraje, nič več ni bilo med nj ima razdalje, ki ju je ločevala doslej. Prišla sta v položaj intimne bližine, ki sodi med naj - vznemirljivejša, najpretresl j ivejša doživetja. У Cvetju v jeseni najdemo več mest, ki pričajo, s kakšno notranjo skladnostjo sta junaka povesti doživljala bližino intimnosti. Že omenjena izjava Janeza Kosma, da je z otrokom postal otrok, kaže na eno izmed njih. Najznačilnejši prizor intimnega zbližanja med obema pa predstavl ja pot na Blegaš: Meti so v jesenskem razpoloženju škofjeloških gora iz oči sijali »žarki ljubezni in sreče,«16 Kosmu pa se je zdelo, da sta v kra tkem času, odkar sta bila skupaj , »zrastli n juni duši ena k drugi«.17 Čustva zaljubitve, o katerem smo govorili doslej, seveda ne gre za- menjat i s čustvom ljubezni. In v Cvetju v jeseni je dovolj opazen raz- loček med enim in drugim, dovolj viden je tudi prehod iz ene faze v drugo fazo erotike. Neka j mest v povesti kaže, da v odnosu med Kosmom in Meto ne gre več za začetek ljubezni, temveč se je njuno začetno zbližanje že razvilo v stanje, ki ga lahko označimo kot t r a j an je ljubezni. Na pr imer: Potem ko se je Kosem po nekajtedenskem bivanju 15 Prav tain, str. 34. iu Prav tam, str. 65. 17 Prav tam, str. 63. v Poljanski dolini vrnil v mesto, ni mogel pozabiti življenja pri Pre- sečnikovili. V svoji predstavni domišljiji se je nenehno vračal na Jelovo brdo. Neprestano je »mislil na svojega deklica na Jelovem brdu«, pri- poveduje v devetem poglavju, »in to še celo pri delu, ko sem koval najdolgočasnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi. V sanjah sva hodila na Goro, na Blegoš ter še enkrat preživela šest- tedensko skupno bivanje pri Preseenikovih. Časih so me ti spomini tako preobdali, da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog Rožnika in po njegovih plešastih gozdovih . . .«lfi Da pa se je Kosem dokopal do trajnega čustvovanja, do čustvenega korespondiranja z dekletom, do stanja, ko je bila Meta v njem navzoča tudi s svojo nenavzočnostjo, se je moralo zgoditi še marsikaj . Razvoj njune erotike je namreč nenehno težil k novim oblikam, pri tem pa jc zadeval ob ovire, ki so motile svobodnost ljubezenskih čustev. Te motnje so bile deloma specifične, deloma splošne in obema skupne. Meta se je npr. ozirala na starše, zlasti na očeta, medtem ko pri Kosmu takih po- mislekov ne zasledimo. Pač pa je pr i njem interveniral razum, ki ga je v nekem trenutku skušal odtegniti čustveni navezanosti na Meto. Obema skupni so pomisleki etične narave, neka jkra t samo kot oziri do druž- benih konvencij, torej kot nekaj zunanje formalnega, neka jkra t pa se jc v obeh oglasila prava etična tenkovestnost, najglasneje pač v Kosmu, ki ga je prevzel občutek krivde, da je »zagrešil neodpustlj iv greh«, ker je »motil ravnotežje mlade duše«.19 Vendar je vse te in take pomisleke premagala lista sila, ki se je neopazno, a vztrajno razvijala s samim čustvom in se je krepila tem bolj, čim močnejši so postajali upori proti n j e j — sila čutne privlačnosti. Element čutne oziroma spolne težnosti je postal s t ra jan jem ljubezni in z njenim stopnjevanjem vedno moč- nejši, v moški erotiki vedno silovitejši, da ne rečemo agresivnejši. Celo etično tenkoslušna Meta, ki je še ob slovesu s Kosmom povezovala lju- bezen z grehom, se je pod pritiskom čutnega elementa osvobodila te povezave. Njena človeška narava je zahtevala fizično potrditev ljube- zenske združitve. »Poljuboval sem jo na obraz, kjer sem jo mogel,« pri- poveduje glavni junak povesti, »na usta in povsod. Ni se branila. Ko sem se odtrgal od nje, pa je obstala na mestu kakor Lotova žena.«20 S kakšno čustvenostjo je Meta doživljala tako premagovanje fizične 18 Prav tam, str. 76. 10 Prav tam, str. 64. 20 Prav tam, str. 73. 4 — Slavistična revi ja samote, poroča pisatelj v naslednjem poglavju, k jer pravi, da je dekle »domu hodila, da ni vedela kako«.21 Erotiko v Cvetju v jeseni pa s trukturira še en element. Omenili smo že eksistencialno težnjo v človeku, da preseže notranjo samoto, se združi s človekom in na jde enotnost z zunanj im svetom. Omenili smo tudi čutno težnost ali spolno privlačnost, eno bistvenih sestavin erotike. To. kar še konstituira ljubezen, zlasti ljubezen med moškim in žensko, pa je tisto, kar spremlja silovito, nerazložljivo čustvo. Kako na j si sicer razložimo dejstvo, da si moški in ženska obljubita ljubezen za vse živ- ljenje, ko p a vemo, da je tudi čustvo podvrženo dialektiki razvoja, da se čustvo rodi, razvija, da doseže svoje vrhove in zapade v krize, dokler končno ne umre? Erotika po vsem tem ne more biti t ra jna , če vanjo ne vključimo nekaj , kar daje sicer vitalnemu, vendar spreminjanju izpo- stavljenemu čustvu večjo trdnost in ravnovesje. To pa je lahko samo dejanje zavestne odločitve, dejanje volje. »Za vse življenje bova mož in žena,« pravi Kosem Meti, ko ji sporoči, da se je vrnil na Jelovo brdo in da se vzameta v zakon. Vzklik »Mož in žena vse življenje!« so bile tudi zadnje Metine be- sede pred smrtjo. In z Metino smrtjo se povest zaključi. Zaključi se zgodba o Meti in Janezu Kosmu ter o njuni »vsemogočni ljubezni, ka- tera ni dana vsakemu«.22 Vse, kar zdaj še sledi zgodbi, kaže močno dru- gačno strukturo literarnega besedila. Razen v opisu svatbe Kalarjeve Ane in Skalarjevega Matička se Tavčar odslej nap re j omeji na način po- ročanja, in to tako dosledno, da postane mestoma kar neliterarno re- ferativen. V njegovo poročanje o nadal jn j i zgodovini Presečnikovih začno posegati tudi mestne gospe, kar p re j — razen v uvodu — niso delale. Med njimi in pripovedovalcem pride celo do dialoga in preteklost do- ga jan ja se vse bolj umika sedanjosti. Težišče zaključnega dela Cvetja v jeseni pa jc v komentar ju k ljubezenski zgodbi, v sestavini, ki sodi v okvir povesti, ne več v povest samo. S Cvetjem v jeseni se pr i Tavčar ju zakl jučuje reševanje zanimivega, za pisatelja izjemno pomembnega vprašanja , vprašan ja o možnostih oziroma nemožnostih erotičnega sožitja med izobraženim, mestnim člo- vekom in kmečkim dekletom. Vprašanje si je Tavčar zastavljal vse živ- ljenje, na jbol j neposredno, naravnost avtobiografsko prizadevno v obrav- navanih novelah in povestih. Fabulat ivno gledano se nam zastavl janje in reševanje vprašan ja kaže v treh obrazcih. N a j p r e j Tavčar ne na jde 21 Prav tam, str. 80. 22 Prav tam, str. 7. nobene možnosti v erotičnem sožitju dveh l judi z različnim socialnim statusom — kmečko dekle v črtici Margareta umre. Y drugem primeru pisatel j že tvega ljubezensko in celo zakonsko zvezo mestnega človeka s kmečkim dekletom, in to tako, da dekle zapusti svoje socialno okolje in odide v mesto. Vendar Tavčar ju taka rešitev ni po volji. Prav na- sprotno poskusi pisatel j v tretj i povesti, k je r si zastavlja isto vprašanje , v Cvetju v jeseni. Tu namerava izobraženec iz mesta spremeniti socialno okolje, se preseliti na deželo in poročiti s kmečkim dekletom. Pisatelja očitno tudi ta rešitev ne zadovoljuje preveč. Kot v Margareti tudi tu kmečko dekle pred uresničitvijo načrta umre. Y komentar ju k povesti pravi pisatelj, da se zakon Janeza Kosma z Meto sicer ni posrečil, vendar upa, da mu bo prihodnost prinesla »mnogo posnemovalcev«.23 Tavčar se je torej deklarativno, kar agita- cijsko neposredno zavzel za tesnejšo povezavo mestnega sloja našega naroda s kmečkim podeželjem, ki je meščanstvu vzor v trdnosti in v na- ravnosti življenja. Enega najuspešnejših načinov za strnitev vseh dru- žbenih plasti naroda, za mobilizacijo vseh njegovih obrambnih moči v trenutkih usodne ogroženosti, v času prve svetovne vojne, je zato videl prav v socialno mešanih zakonih in v močnih družinah. Toda Cvetje v jeseni nam kot l i teratura — ne kot narodno spodbudna agita- cija — sporoča še neko drugo, globljo resnico. Ko Tavčar razmišlja o zakonu, odkriva več vidikov te oblike člo- veškega sožitja — od notranje strukturnega, ekonomskega do narodno obrambnega vidika. Zakon je, pravi pisatelj , »predvsem tudi gospo- darska pogodba, ki daje s trankama enake pravice in enake dolžnosti«,24 in dodaja, n a j bo našemu človeku zakon »oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke n a j rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!«25 Nikjer in z nobeno besedo pa Tavčar ne omenja funkci je čustvenega življenja v tej obliki sožitja dveh ljudi. Nasprotno. Na nekem mestu ob koncu povesti izraža v implicitni obliki naslednje spoznanje o erotiki. »Da sem jo vzel,« modruje Kosem o Meti, »potrl bi jo bil zakon, potrlo bi jo bilo delo. Vse to bi bilo streslo cvet z njenega t e l e sa . . .«2e Nedvomno je Meta umrla v t renutku, ko bi s Kosmom začela živeti novo, drugačno življenje. To pa bi Meto po pi- sateljevem prepr ičanju potrlo in bi »streslo cvet z njenega telesa«. Uni- čilo bi torej tisto, kar je navdihovalo njuno erotiko, uničilo bi erotiko 23 p r a v tam, str. 95. 24 Prav tam, str. 95. 25 Prav tam, str. 96. 20 Prav tam, str. 91. sàmo. Tako nam Metina smrt odpira več možnosti razumevanja literar- nega besedila. Če jo sprejmemo kot definitivno dejstvo, jo je mogoče razložiti kot dogodek, ki je Kosmu prihranil doživeti negacijo erotike v zakonu. Če pa podvomimo v nujnost Metine smrti, je v n j e j mogoče videti pisateljevo ustvarjalno nemoč, da bi erotiko pripeljal do skrajne meje spremenljivosti, do vrhunca enotnosti protislovij, ki ga jc sicer slutil. Posebnost obravnavanih proznih del torej ni v tem ali samo v tem. da se je erotika v njih polagoma sprostila, osvobodila notranj ih blokad in zunanj ih ovir ter razkrila v različnih pojavnih oblikah. Tavčar je bil v primerjavi s svojimi vrstniki, zlasti v primerjavi s tradicionalno usmer- jenimi pisatelji, svobodnejši pri oblikovanju ljubezenske tematike, kar pa ni edina omembe vredna lastnost njegove literature. Osrednja vrednost v Tavčarjevem prikazovanju erotike je drugje — v celovitem obravnavanju dinamičnega odnosa med moškim in žensko. Struktura erotike v pisa- teljevem delu ni zreducirana na čustvo, ki sicer je in ostane glavni po- budnik in usmerjevalec ljubezenskega življenja. Ob čustvu je Tavčar razkril še druge, pogosto zelo vplivne elemente, ki spodbujujo in so- povzročajo erotičnost, se z n jo povezujejo, jo krepijo in podaljšujejo. Na začetku, pa tudi pozneje, je v tem pogledu odločilna zlasti eksi- stencialna težnja človeka, da premaga notranjo samoto in se združi z zunanjim svetom v skladno celovitost. Potem imamo čutnost, ki je zdaj vzrok, zda j nasledek čustvenega razmerja do človeka drugega spola, vedno pa njegovo dopolnilo in ravnotežje. In naposled, čeprav ne na- zadnje, nam Tavčar nakazuje kot protiutež dialektični spremenljivosti čustva težnjo, ki pomaga ohranjat i čustvo in z nj im vred vso strukturo erotičnega odnosa — zavestno odločitev o skupnem življenju s človekom drugega spola, etično hotenje, ki daje erotiki višjo duhovno vrednost in razsežnost. РЕЗЮМЕ Центральная ценность в изображении эротики у Тавчара заключается в целостной трактовке динимики отношений между мужчиной и женщиной. Струк- тура эротики в произведении писателя не редуцируется на чувство, хотя оно сохраняется как главное побуждение и регулятор любовых отношений. Наряду с чувством Тавчар раскрыл и другие, часто очень значительные элементы, которые побуждают и наряду с другими причинами порождают эротику, с которой они связываются, которую они усиливают и продлпняют. С самого начала, а и впоследствии, в этом отношении имеет решающее значение прежде всего экзи- стенциальное стремление человека победить внутреннее одиночество и при- соединиться к внешнему миру в единое целое. Потом встречается чувственность, которая является то причиной, то последствием любовного отношения человека к другому полу, но оно всегда является его дополнением и равновесием. И на- конец, хотя не как менее важное, Тавчар показывает как противовес диалекти- ческой непостоянности любовного чувства стремление, помощью которого со- рханяются любовное чувство и наряду с ним вся структура эротического отно- шения — сознательное решение о совместной жизни с существом другого пола, этическая воля, которая дает эротике высшую, духовную ценность и величие