V mrežah greha43 Duhovnik je odložil posodico na mizo. V roko je vzel križ in stopil k postelji. Nina je odprla oči, zakašljala in poljubila križ. Štefan je sedaj videl, da še živi. S. Benigna je molila očitno spoved. Nina je tiho za njo izgovarjala posamezne besede. Nato je gospod župnik molil: »Usmili se te vsemogočni Bog, odpusti ti tvoje grehe in te pripelji v večno življenje ... Oproščenje, odvezo in odpuščanje tvojih grehov naj ti podeli vsemogočni in usrailjeni Gospod.« Nato je s palcem in kazalcem desne roke prijel ev. hostijo, jo dvignil in pobožno rekel: »Glejte Jagnje božje, glejte, ki odjemlje grehc sveta!« »Gospod nisem vredna,« je šepetala Nina. Vsi navzoči so se globoko sklonili. »Sprejmi sveto Popotnico, sveto Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varuje hudobnega sovražnika in te pripelje v večno življenje. Amen.« Nina je odprla usta. Duhovnik ji je na jezik položil sv. hostijo. Bolnica je zaprla oči. Njen obraz je bil ozek in prozoren. Župnik ji je nato podelil sveto maziljenje. V obliki križa je mazilil oči, ušesa, nos, usta, roke in noge. Štefan je ves skrušen sledil svetemu obredu in medtem mislil: »Če nikdar ne bi bila slišala mojega glasu, videla v mojih očeh ognja ljubezni, čutila mojih poljubov, 6edaj ne bi ležala tukaj. Ljubi Bog, odpusti nama!« Pod težo spominov je tako sklonil glavo, da ni nikogar videl. Ko je čez nekaj časa dvignil oči, je z začudenjem opazil, da je sam. pri bolnici. Drugi sc mcdtcni tiho oclšli. Nina se mu je smehljala in ga z močnim, čistim glasom poklicala: »Štefan!« Ali je torej res, da se bolnikom po prejemu svetega maziljenja stanje zboljša? Hitro je vstal in šel k postelji. Ozrl se je v Ninin obraz. Zdelo se mu je, da je začutil dih smrti. Nato je pogledal Ninine roke. Bile so tanke, prozorne. Stresel se je, zgrudil na kolena in pokopal obraz v odejo. Ninina vela roka se je zganila in začela božati Štefanovo glavo. Mladenič se je zbral. Dvignil je glavo, prijel velo, mrzlo roko in jo začel poljubovati. »Nina, morda boš ozdravela!« je zašepetal. »Nočem ozdraveti!« je odvrnila Nina. »Tako sem trudna. Rada bi.. . »Kaj bi rada?« »Da bi oba na novo začela življenje. Oh, kako drugače bi vse bilo!« »Da, drugače!« je vzdihnil Štefan. Nina se je hotela nasmehniti, toda napadel jo je silen kašelj. Štefan je vedel, da ji govorjenje škodi. »Nina, sedaj moram iti!« je zašepetal. »A kmalu bom spet prišel.« Bolnica se je nasmehnila. »Morda takrat že ne bom tu!« »O, pač, Nina!« »Z Bogom, Štefan!« »Z Bogom, Nina!« Štefan je šel proti vratom. Pri vratih se je še enkrat ozrl v bolnico. Čutil je, da je prej resnico povedala. Njene oči so bile zaprte. Na obrazu" je počival mir. »Z Bogom, Nina!« je še enkrat zašepetal. »Na drugera svetu uiivaj srečo, ki ti je ta solzna dolina ni mogla dati!« Korec.