Z velikim posluhom za ustreznost znanstvenega aparata izrablja Boris Paternu (Prešernova osebnost, 1974) Jakobsonove ugotovitve o razmerju med jezikoslovjem in poetiko. Operativno vrednost potegne iz njegovih razprav Typological Studies and their contribution to historical comparative linguistics (1957) in Linguistik und Poetik (1960), medtem ko Jakobsonov dvom o možnosti dokončne definicije realizma zadene v Paternujevem pojmovanju reči na afirmativen ugovor (Prelom med romantiko in realizmom v slovenski literaturi 19. stoletja, 1980, op. 2). Mlajšemu slovenskemu slovstvenemu pisanju v Slavistični reviji ugaja pri Jakob- sonu zlasti modelna podoba komunikacijskega akta. Njegovo šestfunkcijsko shemo besednosporazumevalnega dejanja uporabno prenaša v interpretacijo konkretnih lite- rarnih del (Katja Podbevšek, Menjavanje izraznih prvin v sodobni slovenski drama- tiki, 1981: Miran Hladnik, Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke, 1980; Miran Hladnik, Pripovedovalec in pripoved, 1980). Razmerje navedkov Jakobsonovih tez in del na straneh Slavistične revije naj ponazorijo številke: jezikoslovje literarna veda skupaj razprava ali članek 5 7 12 ocena ali poročilo 6 4 10 skupaj 1 1 1 1 22 Delež Jakobsonove misli v Slavistični reviji je količinsko skromen, vendar pomem- ben: njegovo izvirno pisanje je posvečeno zgolj zahodnoslovanski zgodovinski verzo- logiji in poskusom rekonstrukcije starocerkvenoslovanskega verza. Kljub časovni za- mejenosti sega v generativno poetiko (citat kot vir in del besedila). Ko Jakobson postane tema tuje predstavitve, si ta izbere njegovo bolj poznano in vplivnejše razisko- valno področje: poetiko in estetiko. Kadar pa njegova teza ali ugotovitev postane izhodišče ali argument domačega slavista, se aktualizirajo spet nove Jakobsonove znanstvene dejavnosti: fonologiju, morfonologija, komunikacijska teorija, diahrona stilistika in interpretacija besedila ter primerjalna slovanska verzologija. Tone Pretnar in Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani D R A G O C E N PRISPEVEK K SLOVENSKEMU IMENOSLOVJU Polni dve leti je v tržaški reviji Mladika v nadaljevanjih izhajala Merkujeva abecedno urejena zbirka priimkov z zahodne slovenske meje. zdaj pa jo je knjižna oblika približala širšemu krogu brulcev, in sicer ne le slovenskih in ne le ljubiteljskih. V knjigi gre za priimke, ki jih je najti v treh pokrajinah Furlanije: v goriški, vi- demski in pordenonski. Zbirka po piščevih besedah žal ni popolna, saj je nastala le na podlagi telefonskega imenika, vendar pa je dopolnjena s podatki iz nekaterih zgodo- vinskih virov in z etimološkimi pojasnili. Slednja so redko kdaj nepopolna, npr. pri Hadalič, Berne, Bordon, Zbogar, očitno pa kažejo piščevo kritično stališče (npr. pri Ban, Bele, Taočar, Terčon, Trinko itd.); precej je tudi njegovih lastnih razlag, kar je spričo dokaj obsežnega korpusa razumljivo. Čeprav je knjiga nastala predvsem kot pomagalo pri sestavljanju oddaj o sloven- skih imenih v Furluniji na tržaškem radiu, pomeni po gradivu dragoceno in po razlagi kakovostno dopolnilo slovenske imenoslovne literature. Za preučevanje slovenskih pri- imkov smo imeli doslej na razpolago predvsem zbirko sodobnih priimkov z naslovom »Začasni slovar slovenskih priimkov (dalje ZSSP) ; izdala ga je SAZU leta 1974. vendar (a delovni pripomoček zujemu samo priimke, izpričane na ozemlju SR Slovenije, ne pa tistih, ki jih nosijo Slovenci zunuj republiških meiu. Prav to pomanjkljivost pa za zahodno mejo deloma odpravlja Merkujeva knjiga. V njej najdemo poleg priimkov, znanih še drugod po Slovenskem — nekaterih med njimi predvsem po Goriškem — tudi take, ki jih ZSSP ne izpričuje, npr. Lupnič, Proonja (ZSSP ima Ргоапја, Proano- oič, Proinšek), Pinaočič, Antonšič, Rubič, Radica, Loroik itd. Na to, ali kak priimek prinaša že ZSSP uli ne, opozarja sam Mcrkù, vendar teh podatkov ne podaju dosledno; manjkajo predvsem tedaj, kadar je priimek znan iz več slovenskih krujev. Ni pa povsem jasno, zakaj včasih locira priimek izrecno na zahod, čeprav je znan tudi drugod, npr. Keber. Prav ugotavljanje pokrajinske omeje- nosti oziroma neomejenosti priimkov je zelo potrebna zadeva, saj so žarišča priimkov na Slovenskem velikokrat zabrisana. Na Slovenskem je to prvo delo, ki tako temeljito obravnava priimke razmeroma majhnega območja. Taka zasnova omogoča osvetljevanje njihove zapletene socio- lingvistične in kulturnozgodovinske problematike na stičišču treh svetov: roman- skega, slovanskega, germanskega. O tem sicer Merkù v uvodu ne razpravlja, toda pri konkretnih razlagah jasno pokaže, da se zadev dobro zaveda. Za podano priimkovno gradivo lahko trdimo, da je slovensko v malem, če pod tem razumemo raznorodnost (pisanost) glede pomenskih tipov podstav in številnosti pripon, s katerimi se tvorijo. Ti priimki seveda kažejo največ slovenskih/slovanskih jezikovnih lastnosti; precej je tudi nemških, furlanskih, italijanskih/beneških, nekaj celo madžarskih priimkov. Izmed slovanskih so najpogostejši balkanski slovanski (Merkù jih včasih šteje za hrvaške, drugič spet za balkanske). Po pomenskem tipu podstave se delijo na več skupin: najpogostejši so priimki iz osebnih imen in vzdevkov, iz poimenovanj za poklice, iz rastlinskih in živalskih poimenovanj, poinenovanj po kraju itd. Tudi med »neslovanskimi« priimki prevladujejo tvorbe iz tujih (oblik) osebnih imen, npr. Cenda (iz nem. hpk. hgn. Vinzenz/Vincenc), Lampreht/Lampe (iz nem. os. i. Lantperaht), Gergolet (iz furl. hpk. Gregorèt), Lojk (iz furl, atrpn. Loi); sledijo tisti iz poimenovanj za poklice. Posebej je treba omeniti priimke, ki so nastali iz izposojenih, a (v narečju) splošno rabljenih občnih imen. iz nem. npr. Znidar-o, -čič, -ič, -šič, šušter-šič, Cigl-ič, Speh-ar, iz furl. Campa, Pelicon, Oštir (priimek pa vendarle ni nastal v Furlaniji); čeprav gre za prevzete podstave, pa ti priimki kot priimki niso prevzeti. Taka podo- mačitev osnove je tudi okrepila dodajanje slovenskih pripon, gl. zgoraj; mnogo red- kejši so primeri, ko naj bi se tuje pripone dodajale slovenski osnovi, npr. Čern-et.1 Tu seveda ne upoštevamo primerov, kjer je tovrstna prepletenost nastala zaradi za- vestnega poitaljevanja. Srečujemo se celo s priimki, ki kažejo madžarske glasovne last- nosti, npr. Ferenčič, Kelemina. Precej močna je plast priimkov, ki so jih v teku sto- letij prinašali priseljenci z juga. Merkù nanje večkrat opozarja in dodaja, da se danes čutijo domači, tj. kot nevtralna sestavina zahodnoslovenskega priimkovnega fonda. Zanimivo je, da Merkù ugotavlja sopomenskost tudi pri priimkih, npr. Čare — Bajec, Ciglič — Forznarič, Keber — Košon, (morda tudi) Lovo — Volk / Vouk/Vuk. Sopomenskost seveda ni omejena le na zahodnoslovenske priimke. Pri skrbnem prebiranju knjige sem dobila vtis, da je Merkù dobro opravil svoje delo; popravljati ga ne bo treba kaj dosti, mogoče pa dopolnjevati, predvsem s sploš- noslovenskega in slovanskega stališča; ravno za to dopolnjevanje danes še ni pravih pogojev, saj preslabo poznamo celotno imensko gradivo (predvsem vzdevke in mikro- toponime), ki je bilo pomemben vir za priimke. Kar zadeva »neslovansko« gradivo, bi bilo dopolnjevanja manj. Številu »nemških« priimkov bi lahko dodali še nekaj takih, ki jih avtor zaznamuje kot nejasne ali temne ali pa jih sploh ne pojasnjuje: priimek Keber je iz neke starejše stopnje današnjega nemškega Käfer, ki je tudi nemški priimek (pri nas ga poznamo kot Kefer, Keferle, Kafer, Kaferle, Käffer). Tudi priimka Zomer verjetno ne smemo povezovati s priimkom Zamar, temveč kar z nem- škim Sommer. Pri priimku Bajs — na Dolenjskem (Vavta vas pri Novem mestu) je znan tudi kot hišno ime — je verjetno izhodišče nemški priimek JVeiss, ne pa občno ime bajs »debeluh«, ki se zdi izposojeno iz srvn. vei$, oei^e, nem. feist »tolst, rejen«. Tej skupini bi luliko pridružili še priimek VesnaDer; podstava Sicer ni povsem jasna (po krajevnem imenu?), ie pa z glasovnima različicama VeznaDer/Vežnaver precej pogost v J Z delu hrvaške Istre. Večina slovenskih raziskav, posvečenih osebnim imenom in priimkom, se je usmer- jala v etimološko identifikacijo imenskih podstav, manj pozornosti pa posveča besedo- tvornim vprašanjem,2 npr. tvorbi ljubkovalnih, slabšalnih ipd. imen iz starih slovan- skih in krščanskih, a to dvoje je bilo zelo pomemben vir za slovehske priimke. Ome- njena pomanjkljivost se včasih zrcali tudi pri razlagah v obravnavani knjigi. Vze- mimo pripono -šič. Prepleta se s pripono -čič, in je lahko nastala tudi z nizanjem 1 J.Toporišič, Prevzete prvine slovenskegu knjižnega jezika, SR XX , 1972/3, str. 307, ugotavlja nekaj podobnega za knjižni jezik. 2 Izjema je delo F. Jakopina, zlasti še njegov članek Struktura slovenskih pri- imkov v statistični osvetlitvi, SR X X V , 1977 (kongresna). obrazil -š in -ič; pomena oziroma slogovne vrednosti obrazila ne poznamo dobro, vemo pa, da se je lahko dodajalo tudi skrajšanim osebnim imenom, ki so prešla med priimke, Med osebnimi imeni je moralo biti kar pogostno, tvorno pa še v času sprejemanja krščanskih imen, če sodimo po današnjih priimkih Janša/Janše, JakšfJakša/Jakše, Tomš/Tomše, Perš/Perša/Perše, Pavša (kot normalnega ga uporablja še Prežihov Vo- ranc, npr. Lipš Košat — iz imena Filip —, ni pa povsem jasno, ali je tam treba izha- jati iz Lipuš ali Lipš). Vzporedno s (skrajšanimi) osebnimi imeni na -š nastopajo tista na -c ali -č, ki so tudi prešla med priimke, npr. Janc/Janč, Perč, Pere, Jakc/Jakec/Ja- kac, PavcJPavec, Tomc/Tomec, Lipec. Zaradi povedanega ne vidim pravega razloga, zakaj bi morali priimek Ton-čič razlagati iz Anthonius, Ton-šič pa iz Thomas. Zato je mogoče tudi priimek Paviz šteti za izpeljanko (s pripono -c) iz imena Paulus, in ne nujno iz *(V)ipavec. zlasti zaradi hrv. priimkov Pav. -o. -ec. Seveda pa se je ob teh š-jevskih priponah treba zavedati možnosti, da se v njih skrivajo tudi prilagojeni konci tujih imen, npr. Janš — Janež (iz Johannes), Tomš — Tomaž/Tomaš (iz Tho- mas), šumevec morda prek nemščine. Pri razlaganju priimkov z ožjega prostora se moramo ves čas zavedati celote jezi- kovnega ozemlja, saj nam ta lahko (včasih) vso zadevo osvetli drugače. Ko Merkù govori o priponi -oh — opirajoč se na Bajčevo Besedotvorje — pravi, da preborna priimkovna kazuistika ne dopušča njene osvetlitve. Po podatkih M. Lorenci3 ima ta pripona na Koroškem slabšalni pomen; prek občnih imen je prodrla tudi med vzdevke, npr. Kramoh. Za pripono -et je v knjigi rečeno, da je romanska. Vprašanje je, ali mora biti romanska tudi v priimkih Doberlet, Koret. Kuret, Pernet, Stanet, Zupet, ki ne izvirajo vsi s slovenske zahodne meje. Iz okolice Raven na Koroškem poznamo še hišni imeni Vohnet (Vohneča domačija) in Janet (na Janečem). To pripono bi sicer lahko prispe- vali (ustaljeni) italijanski ali furlanski delavci/rokodelci, mogoče pa jo je razložiti tudi kot na im. ed. posplošeno osnovo stranskih sklonov, tj. Jane, Janeta v Janet, Janeta. Natančnejša raziskava o tem bi bila vsekakor še potrebna. Priimka Paludnjak (ZSSP ga nima) ne moremo izpeljevati iz * p o / i d j n j ; verjet- neje se v njem skriva mikrotoponim iz lat. palüde, prim, še Paludnik »prebivalec Pa- ludja« v Prežihovi Požganici. Nekatere temne priimke bi bilo mogoče pojasniti tudi iz okrajšanih slovanskih dvo- členskih ali drugih imen. Priimek Našič bi bil lahko iz osebnega imena s svojilnim zaimkom v prvem delu, prim. č. Našomir/Našimir, sh. Našmarič in alpskoslov. Naše- myslb (iz leta 864); podobno bi tudi priimek Pahor lahko izpeljali prek okrajšanega РаЬъ iz dvočlenskega *Pakoslavъ/*Pakomilъ; v priimku Panič je (prek okrajšanega Pane) mogoče videti osebno ime Pantaleone, pri priimku Babič pa že zaradi pogost- nosti ni mogoče popolnoma izločiti izpeljave iz skrajšanega Bab- k *Babonègъ. Zaradi precejšnje razširjenosti priimkov Trojan-e, -ovič in Metlik-a, -ovič po Hrva- škem se postavlja vprašanje, ali moramo slovenska priimka Trojan in Metlika res izpeljevati iz ustreznih krajevnih imen; verjetnejše izhodišče se mi zdi kako osebno ime. Posebno pozornost zaslužijo številni priimki, pogosto osamljeni na slovenskem zahodu, ki jih najdemo še v hrvaški Istri in za zdaj še niso ustrezno osvetljeni niti glede kulturnozgodovinskih niti glede jezikovnih okoliščin. Naj jih omenim nekaj: priimek Mladenič ima vzporednico v hrv. Mladenič z žariščem v južni Istri in v okolici Reke; priimek Medoeš (Merkù ga z dvomom zaznamuje kot narečnega za Medved) najdemo prav v tej obliki tudi na Hrvaškem; priimki s podstavo Luš- so zelo pogosti v Istri in Dalmaciji, npr. Luš-ič, -a, -ica, -etic, a podstava etimološko ni jasna. Tudi te zveze še čukujo na raziskovalce. Naj sklenem: zaslužni tržaški slavist in javni delavec Pavle Merkù nam je s to knjigo, ki je pravzaprav le nekakšen uvod v sistematično preučevanje slovenskega (srednjeveškega) imenskega gradiva, podaril dragoceno delo, mimo katerega ne bo mogel noben raziskovalec slovenske antroponimije. Nazadnje pa naj opozorim tudi na zgledno opruvljeno tiskarsko in korektorsko delo, saj je napak malo; morda še najbolj moti dosledna zaznamba praslovanskega ъ s številko »sedem«. Alenka Šioic-Dular Filozofska fakulteta v Ljubljani ' M. Lorenci, Koroški fužinar 1966/4, str. 30.