STANOVANJSKA ZAŠCiTA IN GRADNJA STANOVANJ V VAŽNEJŠIH DELAVSKIH SREDIŠČIH V SLOVENIJI OD LETA 1918 DO 1930 FRANCE KRESAL V pogojih revolucionarne povojne situa- cije v letih 1918—1919 in po borbi delavskih političnih in sindikalnih organizacij za za- ščito stanovalcev je bil uveden sistem začas- nih rekvizicij odvečnih in praznih stano- vanj, da bi se utišalo nezadovoljstvo, rešili največji stanovanjski problemi in prikazala skrb vlade za zaščito socialno šibkejših slo- jev prebivalstva. Rekvizicij a je zajela vsa prazna stanovanja, odvečna stanovanja in odvečne istanovanjske prostore ne glede na lastništvo. Vsak je imel pravico samo do ene- ga stanovanja. Po tem sistemu je imela vsa- ka odrasla oseba pravico na 1 sobo, dva otroka prav tako na eno sobo. Stanovanjski urad je mogel deložirati tako hišnega lastni- ka kot 2iakupnika in ga preseliti v drugo ustrezno stanovanje, ki bi mu pripadalo gle- de na število članov njegove družine, ali pa rekvirirati samo odvečni del stanovanjskega prostora in ga dodeliti drugemu stanovalcu ali podnajemniku, ki bi ga določil stanovanj- ski urad. Morali pa so pri tem upoštevati že- lje in možnosti stanovanjskih lastnikov in rekvizicij a le ni bila tako ostra, kot bi na prvi pogled kazalo po določbah prvega dela na- redbe narodne vlade o pravici občin do po- sega po stanovanjih z dne 6. decembra 1918.* Po določilih te naredbe je poverjeništvo za socialno skrbstvo lahko določilo in razgla- silo občine, za katere so veljali predpisi o po- segu po stanovanjih. Takoj po izidu naredbe in v prvih mesecih leta 1918 je poverjeni- štvo to tudi naredilo, najprej v važnejših de- lavskih središčih, potem pa tudi v drugih ob- činah. Za vse ljubljanske občine je tako na- redbo izdalo že 6. decembra 1918,^ za Mari- bor 20. decembra,' za Celje 21. decembra,-* za Kranj 23. decembra,^ za Jesenice 17. janu- arja 1919,« za Tržič 29. januarja,' za Zagorje 24. aprila 1919.» Za rekviriranje in razdelje- vanje stanovanj iSO bili ustanovljeni stano- vanjski uradi. Stanarine so bile maksimira- ne. Za osnovo so služile najemnine, ki so ve- ljale leta 1914. Te stanarine so pomnožili s faktorjem 4, za socialno šibkejše pa s fak- torjem 3.» Lastniki stanovanj, zlasti veliki hišni po- sestniki, ki jim je bilo prej oddajanje stano- vanj donosen posel in so vanj vložili tudi ve- liko svojega kapitala, so se borili proti take- mu omejevanju svobode, razpolaganja s svo- jim premoženjem. Zlasti je njihov pritisk na- raščal po uvajanju terorja nad delavskim gi- banjem, z uvajanjem izjemnega stanja po Obznani in zakonu o zaščiti države. Vlada- joči režim je vedno bolj popuščal pritisku hišnih lastnikov, »naj preneha boljševiška stanovanjska politika«, zahtevali so ukinitev vseh izjemnih ukrepov na stanovanjskem področju.i" Te zahteve so bile sicer samo de- loma uresničene že z novim zakonom o sta- novanjih z dne 30. decembra 1921." Prene- hala je zaščita podnajemnikov in ukinjen je bil sistem rekvizicij za vsa nova stanovanja, kar je omogočilo lastnikom novih gradenj ne- omejeno razpolaganje s stanovanji in izko- riščanje stanovanjske stiske v dobičkonosne namene. V na novo grajenih hišah ni bilo več stano- vanjske zaščite stanovalcev-najemnikov. Uki- njene so bile maksimirane cene stanovanj in njihovo določanje je bilo prepuščeno svobod- ni pogodbi med lastnikom in najemnikom, kjer pa je bil stanovalec seveda šibkejša stranka in je zaradi pomanjkanja stanovanj moral pristati na vsakršno ceno. Država je gradnjo spodbujala tudi s tem, da je lastni- ke na novo grajenih hiš za določeno dobo osvobodila plačevanja davkov zanje. Ker je bilo popraševanje po stanovanjih izredno ve- liko, zlasti v večjih mestih in industrijskih središčih, so investicije v stanovanjsko grad- njo naraščale; v Beogradu so se na primer od 65 milij. din leta 1921 povečale na 470 milij. din leta 1923." Gradnja stanovanjskih hiš se je imela za donosen posel in tudi pokojninski fondi raznih zavarovalnih ustanov so svoje premijske rezerve vlagali v tako gradnjo. V Ljubljani se je zlasti odlikoval Pokojninski zavod za nameščence'^ (Nebotičnik), pa tudi železniški humanitarni fond (Fondovi bloki za Stadionom).'* Sindikati so ocenili novi zakon o stano- vanjih za nov udarec proti delavskemu raz- redu, ekonomsko šibkejšim in nezaščitenim slojem, s katerim je režim velikemu številu ljudi odvzel streho nad glavo. Sindikati so zahtevali, da je gradnja delavskih stanovanj in stanovanj za siromašne občane dolžnost države in občine. Dokler obstaja pomanjkanje stanovanj, mora še naprej veljati rekvizicija odvečnega stanovanjskega prostora, stanari- ne pa bi morale biti še naprej maksimirane in določene v sorazmerju z delavskimi za- služki.'« Dne 1. januarja 1925 bi morala prenehati veljavnost zakona o stanovanjski zaščiti," kar bi po besedah ministra za socialno politiko Djuričiča pomenilo, da bi stanovanjski na- jemniki prišli v zelo neprijeten položaj, ker 105 bi izgubili zaščito, glede višine stanarin pa bi bili prisiljeni plačevati tako vsoke najem- nine, ki ne bi bile v nikakršnem sorazmerju z njihovimi dohodki in plačilnimi zmožnost- mi, kar vse bi izzvalo velike družbene pre- trese. To pa se mora preprečiti za vsako ce- no, ker bi sicer bil ogrožen red in mir v državi.^^ Vlada Pašič-Pribičevič se je tega problema v vsaj pomembnosti dn nevarnosti zavedala in je podaljšala veljavnost zakona o stanovanjski zaščiti do 1. maja 1925.*« Novi zakon o stanovanjih z dne 15. maja 1925 je ponovno omejil svobodno razpolaga- nje s stanovanji v starih zgradbah do 1. no- vembra 1926.1' Iz stanovanjske zaščite pa so bile izvzete vse nove stanovanjske zgradbe. O stanovanjskih zadevah je odločalo stano- vanjsko sodišče. Zakon je prepovedal spre- minjanje stanovanj v poslovne prostore. Ni- hče ni smel imeti v najemu dveh stanovanj. Lastnik hiše je moral prijaviti stanovanjske- mu sodišču vsako stanovanje, ki se je ob se- litvi izpraznilo. V izpraznjeno' stanovanje se je mogel vseliti samo tisti, ki ga je določilo stanovanjsko sodišče. V poštev so prihajali samo uradniki, vojni invalidi, vojne vdove, vojne sirote in delavci, katerih mesečni do- hodki niso presegali 3.000 din. Stanarina se je določala s pogodbo med najemnikom in lastnikom. Višina stanarine je bila odvisna od velikosti stanovanja in mesečnih dohod- kov stanovalca. Kot osnova je služila cena stanovanja, ki je veljala meseca julija 1914. Ta osnovna cena se je pomnožila s 6 za sta- novanja z do 4 sobami in z 9 za večja stano- vanja. Ce pa so dohodki stanovalca znašali od 40.000 do 60.000 din letno, se je osnovna cena pomnožila z 9 za manjša in s 15 za več- ja stanovanja, stanovalci z letnimi dohodki nad 60.000 din pa so morali plačevati 12 oz. 15-krat višjo osnovno ceno. Maksimirane ce- ne stanovanj so torej proporcionalno nara- ščale z velikostjo stanovanj in z višino do- hodkov stanovalcev. Za manjše stanovanje je moral stanovalec z višjimi letnimi dohodki plačevati še enkrat višjo stanarino kot tisti z dohodki do 3.000 din na mesec. Vse to je se- veda veljalo samo za istara stanovanja, zgra- jena še pred letom 1918. Stanovanje se je mo- glo odpovedati samo v primeru, če je lastnik potreboval stanovanje zase. Od 20. decembra do 20. januarja vsakega leta je bilo prepove- dano vsako prisilno izseljevanje stanovalcev. Zakon je stanovalcu prepovedoval oddajanje prostorov podnajemnikom. Po izteku stanovanjske zaščite 11. novem- bra 1926 je vznemirjenost stanovalcev zopet narasla zaradi pritiska hišnih lastnikov, ki so grozili z odpovedmi stanovanj in višali stana- rine. Delavski sindikati in društva stano- vanjskih najemnikov so odgovorili z množič- nimi protesti in zborovanji po vseh večjih mestih.^" Narodna skupščina je bila prisiljena sprejeti zakon, s katerim je bilo prepoveda- no prisilno izseljevanje stanovalcev, dokler ti ne bi dobili drugega ustreznega stanovanja, a najdalj do 1. maja 1928. Po 1. maju 192Ö je prenehalo oblastno dodeljevanje stano- vanj.^' V veljavi pa je še naprej ostala ome- jitev višine stanarin za enosobna stanovanja, le s to izjemo, da je mogel lastnik stanarino povečati do 25 »/o, če stanovalec po odpovedi v 3 mesecih ni mogel najti drugega stanova- nj a.^ä Stanovanjska zaščita je vedno bolj izgub- ljala svoj pomen, tako zaradi postopnega po- puščanja zakonodaje, kot zaradi vedno večje- ga števila stanovanj v novih zgradbah, ki pa niso sodila pod okvir stanovanjske zaščite. Ze- lo živahna gradbena dejavnost v prvem de- setletju po prvi svetovni vojni je zelo spre- menila številčno razmerje med starimi in no- vimi ter adaptiranimi stanovanji. Število novih in adaptiranih stanovanj se je v dvaj- setih letih močno povečalo. Stanovanjske zgradbe so gradile država, občine, industrij- ska in rudarska podjetja, banke in denarni zavodi, pokojninski fondi, stanovanjske za- druge in privatniki. II. Kakšno stališče do stanovanjskega vpraša- nja so zavzemali razredni delavski sindikati in komunisti? Socialisti so ostali pri pred- vojnem stališču, da so občine in država dol- žne voditi plansko izgradnjo cenenih delav- skih stanovanj z najnujnejšo higiensko ure- ditvijo. V zvezi s tem so prikazovali vzorne rezultate take stanovanjske politike, ki so jih dosegla nekatera zahodnoevropska mesta pod upravo socialistov in laburistov v Angliji.^' Tudi pri nas je bilo nekaj takih uspehov, še več pa prizadevanjKljub temu so nekatera mesta, zlasti Ljubljana, Zagreb in Beograd zgradila večje število delavskih stanovanj. Poleg zahtev, naj občine in država rešujejo stanovanjska vprašanja delavcev, so socialisti podpirali tudi ustanavljanje delavskih stano- vanjskih zadrug in pri tem zopet poveličevali vzore iz zahodne Evrope.^^ Pri nas se je po prvi svetovni vojni stanovanjsko zadružni- štvo razvilo izključno samo v Sloveniji. Leta 1924 je bila v Ljubljani ustanovljena stavbna in kreditna zadruga imenovana »Stan in dom«,^'' leta 1928 pa je Zveza stanovanjskih zadrug, ki se je opirala na socialistično za- družno gibanje in Kristanovo Zadružno ban- ko, vključevala že 21 stanovanjskih zadrug.-' Razne stavbne zadruge so organizirale tudi klerikalne in liberalne zadružne zveze v Slo- veniji. Število teh zadrug je v povojni dobi zelo naraslo; ob koncu leta 1918 jüi je bilo 106 18, leta 1930 84 in konec leta 1937 že 103. Vendar večina teh zadrug ni imela namena reševati stanovanjsko vprašanje svojih čla- nov na zadružni osnovi. Največ so bile v zvezi z gradnjo isokolskih, prosvetnih in ka- toliških domov.^'3 Le redke so bile med nji- mi ustanovljene z namenom graditi stano- vanja za svoje člane in so to nalogo tudi iz- polnjevale. Tako je bilo Slovensko delavsko stavbinsko društvo, ki so ga leta 1898 v Ljub- ljani ustanovili krščanski socialisti ob pod- pori in sodelovanju J. E. Kreka, ki je postal pozneje tudi predsednik društva. Zadruga je zgradila 103 delavske hišice v Novem Vod- matu, Rožni dolini, Stepanji vasi, Šiški in v Trnovem. Društvo je zašlo v velike dolgove in zadnja leta pred vojno prenehalo zidati.-'*> Komunisti so zavračali tak način reševanja stanovanjskega vprašanja. Priznavali so si- cer, da so v razvitih kapitalističnih državah mnogi bolje plačani delavci s pomočjo stano- vanjskih zadrug prišli do svojih stanovanj, opozorili pa so tudi na dejstvo, da stanovanj- ske zadruge ne morejo rešiti stanovanjskega problema proletariata v celoti in da mnogi taki hišni lastniki začenjajo sami izkoriščati svoje stanovalce in špekulirati s stanovanj- sko stisko proletariata. Kritizirali so tudi mišljenje, da je graditev delavskih stanovanj samo stvar kapitalistov. Zahteve komunistov so bile, naj država in občine same financira- jo gradnjo delavskih stanovanj po principih moderne arhitekture. Stališče komunistov je bilo, da je v okviru kapitalističnega družbe- nega sistema treba prek sindikatov in dru- gih organizacij stalno in neprekinjeno orga- nizirati delavske množice okrog stanovanj- skega vprašanja z zahtevami po cenenih in zdravih stanovanjih, proti izkoriščanju sta- novalcev, deložiranju brezposelnih delavcev in proti špekulacijam hišnih lastnikov s sta- novanjsko stisko. Komunisti so vedno po- udarjali, da se more stanovanjsko vprašanje dokončno rešiti samo na osnovi socializacije stanovanj in načrtne izgradnje nujnih sta- novanjskih objektov organizirane družbe v okviru socialistične izgradnje.^* V letih po prvi svetovni vojni se je stano- vanjska stiska zaostrovala predvsem iz dveh vzrokov. Prvič se med vojno 4 leta ni gradilo, prva leta po njej pa zelo malo, in drugič, po nastanku stare Jugoslavije se je Slovenija hitro industrializirala (razvile so se tudi no- ve industrijske veje — tekstilna!) in se je de- lavstvo v večjem številu zbiralo v industrij- skih središčih. Gradnja delavskih stanovanj , v Sloveniji je v prvem desetletju obstoja stare Jugoslavije zelo zaostajala za temi to- kovi. To nam prikazuje tudi tabela o številu na novo grajenih stanovanj v važnejših de- lavskih središčih od leta 1918 do 1926. Število zgrajenih stanovanj v važnejših delavskih središčih v Sloveniji od leta 191Ö do 1926.2» Tabela deloma prikazuje tudi stopnjo raz- voja posameznih industrijskih središč. Naj- bolj se je povečalo število novih stanovanj se- veda v Ljubljani, kar je predvsem posledica vloge Ljubljane kot upravnega in političnega središča Slovenije. Takoj nato sledi premo- govni revir Trbovlje—Zagorje, nato pa Mari- bor in Celje, medtem ko Jesenice in Tržič v prvem desetletju nista pridobila veliko. Zanimiva je tudi analiza lastništva teh sta- novanj. Skoraj polovico so jih zgradili privat- niki, tudi industrijska in rudarska podjetja so jih gradila veliko, občine pa dosti manj, medtem ko so jih banke in denarni zavodi ter država zgradili zelo malo. Podrobnejšo sliko nam prikazuje naslednja tabela. Značilno je, da je občina v tem obdobju v večjem obsegu gradila le v Ljubljani, dru- štva pa samo v Ljubljani in da industrija v Ljubljani ni zgradila nič stanovanj, pač pa so jih zgradili največ privatniki. Tudi v Maribo- ru je industrija v tem obdobju malo gradila, veliko pa je zgradila v Celju. Največ stano- vanj je zgradila TPD v premogovnem revir- ju. V Tržiču je zgradila največ stanovanj bombažna predilnica in tkalnica. 107 število na novo zgrajenih stanovanj (1918—1926) v važnejših delavskih središčih v Sloveniji po lastništvu.'" IV. Leta 1927 so se v gradnjo cenenih delav- skih stanovanj vključile tudi javne borze de- la. Pri teh ustanovah za posredovanje dela in podpiranje brezposelnih delavcev se je namreč od leta 1923 do 1927 nabralo 53,628.883 din nerazdeljenih sredstev. Iz ene- ga dela teh sredstev (53 »/o) je takratni mini- ster za socialno politiko dr. Andrej Gosar ustanovil fond za dajanje cenenih posojil za zidanje delavskih stanovanj." Iz tega fonda je bilo v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu in Sa- ■ rajevu zgrajenih 219 hiš s 411 stanovanji.'^ Javna borza dela v Ljubljani pa je iz svojih sredstev odobrila 4,3 milij. din posojila, s katerim je bilo ob sodelovanju občin Maribo- ra in Celja (2,5 milij. din) zgrajenih 200 de- lavskih istanovanj, in sicer v-Mariboru 147, v Celju 26 in Ljubljani 27 (v Delavskem do- mu). Stanarine v teh stanovanjih so znašale 360—700 din mesečno.'« V tem času je tudi Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani zgradil 92 stanovanj (23 v Ljubljani, 48 v Mariboru in 21 v Celju) v velikih poslovnih stavbah in 40 eno do tri- družinskih stanovanjskih hiš (samo v Ljub- ljani 32 hišic)'" vendar so bila ta stanova- nja zelo draga in niso bila namenjena slabše plačanemu delavstvu, pač pa bolje situira- nim slojem. STANARINE Stanarine so bile maksimalne samo v starih zgradbah. Za stanovanja, ki so bila zgrajena po 1. novembru 1918, omejitev glede višine stanarin ni veljala; določili so jo v svobodni pogodbi med lastnikom in stanovalcem. Za vsa stara stanovanja pa je bila višina stana- rin omejena in jih lastnik ali stanodajalec v nobenem primeru ni smel preseči. Za osnovo so služile najemnine, ki so veljale 1. julija 1914. Te osnovne najemnine so pri določanju stanarin pomnožili z določenim faktorjem. Ta faktor se je z leti zvišal, kakor so nara- ščale cene. Faktor ni bil enak za vsa stano- vanja, niti za vse stanovalce. Bil je različen: za manjša stanovanja nižji, za večja višji; za stanovalce z nižjimi dohodki nižji, za tiste z višjimi dohodki višji, za stanovalce, ki so presegali določeno višino dohodkov, pa sta- narine niso bile omejene. Kolikšne so bile osnovne najemnine, to je najemnine, ki so veljale 1. julija 1914? Po- datkov o tem nimamo na razpolago. Poma- gamo pa si lahko s podatkom za Ljubljano, ker domnevamo, da je bilo podobno stanje tudi v drugih večjih mestih. Poprečne najem- nine za enosobna stanovanja so znašale 10 K na mesec, za dvosobna 17 K, za trisobna 25 K, za štirisobna 40 K. Najvišje najemnine v no- vih hišah so znašale za dvosobna stanovanja 34 K na mesec, za trisobna 50 K in za štiri- sobna 80 K na mesec.'' Uredba narodne vlade o pravici občin do posega po stanovanjih z dne 6. decembra 1918 še ni nič predpisovala o določanju na- jemnin. Šele uredba o stanovanjih in najem- nih zgradbah z dne 21. maja 1921 je imela tudi poglavje o najemninah, v katerem je predpisala postopek za določanje najemnin in faktorjev za njihovo izračunavanje. Os- novna najemnina, pomnožena s faktorjem 4, je dala normalno stanarino. Pri ekonomsko šibkejšem najemniku se je faktor zmanjšal na 3, pri ekonomsko močnejšem pa se je zvi- šal na 6. Za ekonomsko šibkejše najemnike so razumeli najemnike brez premoženja, ki so živeli od mesečne plače ali pokojnine do 3.000 K. Med ekonomsko močnejše pa so so- dili tisti najemniki, katerih letni dohodki so znašali od 60.000 K do 100.000 K (5.000 K do 8.333 K mesečno). Najemniki z nad 100.000 kron letnih dohodkov pri stanarinah niso bili zaščiteni; njim je lahko stanodajalec dolo- čal najemnino po svobodni presoji s stano- vanjsko pogodbo. Letni dohodek so ugotav- ljali na osnovi odmere osebnega dohodnin- skega davka; podatek o tem so dajale davčne oblasti." Pravilnik o stanovanjih z dne 17. oktobra 1921, ki ga je izdala Pokrajinska uprava za 108 Slovenijo, je določal tudi najemnine podna- jemnikov. Za neopremljeno sobo so smeli za- htevati največ za 100 % višjo najemnino, kot je znašal ustrezni del normalne najemnine za to sobo, za opremljeno sobo pa največ 300 "/o ustrezne normalne najemnine.'^ Ponovno je določal višino stanarin zakon o stanovanjih z dne 15. maja 1925. Stanarine so se povečale. Stanovalci so bili razdeljeni v tri kategorije po višini mesečnih in letnih do- hodkov (do 3.000 din, 3.000—5.000 din na me- isec in nad 60.000 din letno; stanovalci z nad 100.000 din letnih dohodkov so ostali še na- prej nezaščiteni). Stanovanja pa so bila raz- deljena v dve kategoriji: stanovanja z največ 4 sobami in stanovanja z več kot 4 sobami. Konkretna stanarina je bila odvisna od obeh okoliščin, od velikosti stanovanja in od vi- šine dohodkov najemnika, ki je stanoval v njem. Pri prvi kategoriji stanovalcev se je osnovna najemnina pomnožila s faktorjem 6 za manjša stanovanja in s faktorjem 9 za več- ja stanovanja, pri drugi kategoriji s faktor- jem 9 in 15, pri tretji kategoriji pa s faktor- jem 12 in 15. Najemnino, ki je veljala 1. ju- lija 1914, so torej pomnožili z enim od teh faktorjev in dobili konkretno stanarino iz le- ta 1925. Stanarine so bile seveda lahko tudi nižje, zakon je predpisoval le najvišje na- jemnine. Pri računanju stanarin so jemali eno predvojno krono za en dinar.'* Zakon o izpremembah in dopolnitvah za- kona o stanovanjih z dne 9. aprila 1928 je ukinil omejitev višine stanarin za vsa stano- vanja, ki so bila večja od dveh sob. Pod za- ščito so ostale samo še stanarine enosobniii stanovanj, dvo- in trisobnih stanovanj pa le pod pogojem, če je v njih stanovala dvočlan- ska oziroma tričlanska družina. Stanarine so se zopet povečale. Tokrat je na zvišanje sta- narin vplivala velikost mestnega naselja. V mestih z do 100.000 prebivalci se je faktor za vsa stanovanja zvišal na 10, v mestih z nad 100.000 prebivalci pa na 12.'» Zakon o stanovanjih z dne 27. aprila 1929 je s 1. majem 1929 ukinil vsakršno stanovanj- sko zaščito in maksimiranje stanarin ter vsa stanovanja prepustil lastnikom na svobodno razpolaganje. Izjemoma so ostala pod zaščito manjša družinska stanovanja v krajih z nad 10.000 prebivalci. To so bila trisobna stano- vanja, če so v njih stanovale družine z več kot 5 družinskimi člani, dvosobna z več kot 3 družinskimi člani in enosobna, če je v njih stanovala dvočlanska družina. Zaščiteni pa so biH samo socialno šibkejši stanovalci, če skupni dohodek vseh članov družine ni pre- segal 2.500 din mesečno; če pa je kdo izmed njih imel še druge stalne dohodke, katerih znesek je presegal 24.000 din na leto, ni več veljala zaščita. Stanarine so se zvišale za 10 odstotkov. Ta zakon je veljal od 1. novembra 1929.« Ce sedaj sledimo stanarini trisobnega sta- novanja socialno šibke družine v Ljubljani, vidimo, da je leta 1914 znašala 25 K, od leta 1921 do 1925 75 din, do leta 1928 150 din, do 1. maja 1929 250 din (oziroma 300 din) in od 1. maja 1929 do 1. novembra 1929 275 din (oziroma 330 din). Ce pa je bilo stanovanje v novejši stavbi, so bile stanarine še enkrat večje, torej 50 K leta 1914 in so narasle na 550 din leta 1929. Pozneje so se stanarine prosto oblikovale. Kolikšne so bile stanarine, ki so se prosto oblikovale, to je v novih stanovanjih, zgra- jenih po 1. novembru 1918, ki niso sodila pod stanovanjsko zaščito? V zadružnih hišah sta- novanjske zadruge »Stan in dom« na Viču ob Tržaški cesti so od leta 1926, ko so bile zgra- jene, znašale stanarine od 500 do 750 din na mesec za dvosobno oziroma trisobno stanova- nje s pritiklinami.'" V hišah, ki jih je od leta 1927 do 1939 zgradila borza dela, so zna- šale stanarine od 360 do 700 din mesečno.''-' Te najemnine so se oblikovale na osnovi gradbenih stroškov, obresti za najeto posoji- lo, petdesetletne amortizacije in stroškov za tekoče vzdrževanje. Stanovanjska zadruga »Stan in dom« je izračunala stanarino na osnovi 10 "/o obresti za najeto posojUo, 2 "/o za amortizacijo in 2 "/o za tekoče vzdrževanje. Podobno je izračunaval stanarine tudi Pokoj- ninski zavod za nameščence v Ljubljani, ki je tudi veliko gradil stanovanja in v to vla- gal svoje premijske rezerve. V svojih poro- čilih je vedno ugotavljal, da so te naložbe do- nosne. Kolikor so stanovanjski lastniki izko- riščali še veliko povpraševanje po stanova- njih, so bile stanarine še višje. Za delavstvo s poprečnimi zaslužki, ki so bili nizki, so bile vse te stanarine previsoke in pogosto nedo- segljive. Večje število delavstva je stanovalo v tako imenovanih režijskih stanovanjih, to je v podjetniških stanovanjih, ki so jih podjetni- ki zgradili za svoje delavce v bližini tovarn ali revirjev. Tam je büo stanovanje brezplač- no, bilo je del mezde. Takih stanovanj je bi- lo največ v rudarskih revirjih in pri nekate- rih starejših večjih tovarnah (tekstilne to- varne v Litiji, Preboldu in Tržiču). Nekatera stanovanja so bila slaba in neustrezna, druga pa dobra in sodobna. Pri nekaterih stanova- njih je bila brezplačna tudi kurjava, elektri- ka in uporaba vrta za zelenjavo. Stanarine so bile navadno isamo zaradi notranjega ob- računa določene z internimi pravilniki, po- slovnimi redi podjetij, ali pa s kolektivno po- godbo. V Litiji so na primer v tridesetih letih računali vrednost samskega stanovanja 150 dinarjev, družinskega pa 200 din na mesec." 109 Odredba o minimalnih mezdah z dne 31. ju- lija 1937 pa je določala, da se sme pri de- lavcih, ki so dobivali na račun plače hrano in stanovanje pri podjetniku, za stanovanje ra- čunati 60 din na mesec."" Leta 1937 je Delavska zbornica v Ljubljani proučila stanovanjske razmere za vzorčno iz- branih 463 delavskih in nameščenskih družin iz raznih strok in krajev Slovenije. Med temi stanovanji je bilo 328 (71 "/o) enosobnih, 109 (23,6 o/o) dvosobnih in 26 (5,4 »/o) trisobnih. Za 304 stanovanj (65,6»/») so plačevali delavci stanarino v denarju, 93 (19,7 •'/o) družin je prebivalo v podjetniških stanovanjih, 65 (14,7 odstotka) družin pa je imelo lastne hišice. Kolikšna obremenitev mesečnega zaslužka so bile stanarine teh vzorčno izbranih družin? 37,2 "/o jih je stanovalo v lastnih in brezplač- nih stanovanjih in stanarine niso plačevali (kolikor ne upoštevamo odplačevanja kredi- ta v prvem primeru in isorazmerno nižjih mezd v drugem primeru), 32,4 »/o družin je dajalo za stanovanje manj kot 15 "/o zaslužka, 25,6 o/o družin je dajalo za stanovanje 15 do 25 "/o zaslužka, 4,5 »/o družin pa je dajalo za stanovanje več kot 25 "/o mesečnega zasluž- ka."5 MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA PRI REŠEVANJU STANOVANJSKEGA VPRAŠANJA Stanovanjsko vprašanje je bilo v Ljublja- ni po prvi svetovni vojni izredno pereče. Za- to je bil že 6. decembra 1918 ustanovljen sta- novanjski urad, ki naj bi reševal to vpraša- nje in se pri tem opiral tudi na določbe na- rodne vlade o pravici občin do posega po sta- novanjih z dne 6. decembra 1918."« Vendar je mogel ta urad v desetih letih poslovanja dodeliti stanovanje le 687 prosilcem (vseh prosilcev je bilo v tem obdobju 1989)."' Po štetju iz leta 1910 je bilo v Ljubljani 9.255 stanovanj (od teh je bilo enosobnih 9,5 °/o, dvosobnih 33,3 »/o, trisobnih 24 "/o, štirisobnih 10,2 0/0 in večsobnih 23 Vo). Poprečne stana- rine so znašale od 10 do 40 K mesečno, odvis- no od velikosti stanovanja; stanarine so zna- šale okrog 15 "/o mesečnih plač stanovalcev. V letih 1890 do 1910 se je gradilo v Ljubljani (samo mesto) poprečno po 140 stanovanj let- no."8 Ker se od leta 1914 do 1918 ni gradilo, v prvih letih po vojni pa premalo, je do leta 1926 samo za naravni prirastek zmanjkovalo okrog 1200 stanovanj, če pa pri tem upošte- vamo še velik dotok nove delovne sile v me- sto, je bil ta primanjkljaj še toliko večji. Mestna občina ljubljanska ai je prizadeva- la pri reševanju stanovanjskega vprašanja, vendar je do leta 1926 zgradila le 258 stano- vanj, do leta 1930 še okrog 500. Zgradila je večstanovanjske hiše za Bežigradom in dve veliki stanovanjski hiši na Poljanski cesti. Z«i topniško vojašnico'za Bežigradom je zgradila več dvo- in tristanovanjskih vil, ki so stale takrat sredi obširnih vrtov. Potreba po majh- nih cenenih stanovanjih je privedla mestno občino do zidave majhnih štiristanovanjskih hišic na Koleziji in ob Vodovodni cesti. Po- trebe po majhnih cenenih stanovanjih so bile še naprej velike in nastali sta še koloniji me- stnih barak ob Ižanski cesti in v Gramozni jami ob Vodovodni cesti. Občina je prevzela akcijo, da preskrbi delavcem tudi lastna sta- novanja. V koloniji na Galjevici je bilo zgra- jenih 224 hišic z enim ali dvema stanovanje- ma. Občina je za to kolonijo kupila zemljišče. Mestna hranilnica ljubljanska pa je dala in- teresentom kredit v znesku 600.000 din in ti so si hišice po večini sami zgradili z lastnimi rokami. Na isti način je nastala tudi kolonija majhnih hišic v Gramozni jami ob Vodovodni cesti z 52 enodružinskimi hišicami in dvema velikima večstanovanjskima zazidanima ba- rakama."' Večina delavstva, ki je prihajalo v mesto v zvezi z razvojem industrije, ni mogla dobiti primernega stanovanja. Veliko družin je bilo po ukinitvi stanovanjske zaščite tudi deloži- ranih. Te so si gradile na mestni periferiji zasilne barake in v njih stanovale. Stanovale so v kleteh in na podstrešjih. Večjih in draž- jih stanovanj pa je bilo v mestu dovolj na razpolago,'" a so bila zaradi izredno visokih stanarin nedostopna za delavstvo in socialno šibkejše sloje prebivalstva. STAVBNA IN KREDITNA ZADRUGA »STAN IN DOM« Konec oktobra 1924 je bila v Ljubljani ustanovljena stavbna in kreditna zadruga >^Stan in dom«; imela je 200 članov. Zadrugo je ustanovil Anton Kristan ob pomoči sociali- stične Zadružne banke in Zveze gospodarskih zadrug. Namen zadruge je bil >^zbirati člane, ki hočejo s skupno pomočjo in s podporo ob- čin in države graditi zadružna stanovanja, ki se bodo oddajala potrebnim članom v najem. Pomagati članom, da pridejo po možnosti do lastnega doma.* Zadružni deleži so znašali 250 din, vsak je imel lahko več deležev. De- leži se niso obrestovali in se nanje niso delile dividende. Zadružniki so jamčili za obvezno- sti zadruge s štirikratnim zneskom svojih deležev.'' Zadruga je najela 2,710.000 din posojila, za katerega sta prevzeli garancijo ljubljanska mestna občina in občina Vič. S tem denar- jem je začela zadruga poslovati. Na Viču ob Tržaški cesti blizu tobačne tovarne je kupila 25.600 m^ stavbnega zemljišča in začela zidati dve veliki zadružni hiši in 25 eno in dvodru- žinskih hiš z 59 stanovanji in 6 lokali.'^ Leta 1926 so začeli graditi še več zadružnih hiš in 110 leta 1930 je imela po švicarskem vzorcu usta- novljena stanovanjska zadruga Stan in dom že dve koloniji z okrog 200 stanovanji.'' V zadružnih hišah so bila dvo- in trosobna stanovanja s pritiklinami. Stanarina za ta stanovanja je znašala 500 do 750 din mesečno in so bila ta stanovanja slabše plačanemu de- lavstvu nedosegljiva. Za zidanje individualnih lastnih hiš so imeli zadružniki na voljo tri tipe hišic, vse z značilno visoko in koničasto streho. Tip I. s šestimi sobami je veljal 130.000 din, tip II. s štirimi sobami je veljal 105.000 din, tip III. s štirimi sobami je veljal 99.000 din. Interesenti so lahko zidali tudi v lastni režiji Zadruga je v tem primeru pro- dala gradbeno parcelo in načrte. Zadružnik pa je moral imeti najmanj 4 zadružne deleže in 1/3 potrebnih sredstev za gradnjo hiše, za ostali 2/3 je dala kredit stanovanjska zadru- ga z 10 "/o obrestmi.'" Tudi tovrstna gradnja je bila za slabše plačano delavstvo predraga. OPOMBE 1. Uradni list narodne vlade SHS v Ljubljani, št. XIX., z dne 9. decembra 1918, str. 39—40. Ci- tiram: Ur. 1. — 2. Ur. 1. št. XIX., str. 40 z dne 9. decembra 1918. — 3. Ur. 1. št. XXVII., str. 57 z dne 23. decembra 1918. —4. Ur. 1. št. XXIX., str. 65 z dne 31. decembra 1918. — 5. Ur. 1. št XXVIII., str. 63 z dne 28. decembra 1918. — 6. Ur. 1. št. XLIII., str. 110 z dne 28. januarja 1919. — 7. Ur. 1. št. XLV., str. 120 z dne 1. februarja 1919. — 8. Ur. 1. št. LXXXII., str. 271 z dne 28. aprila 1919. — 9. Ur. 1. št. 77., str. 379 z dne 6. julija 1921; Ur. 1. št. 130, str. 661 z dne 28. ok- tobra 1921. — 10. J. Cazi, Nezavisni sindikati (1921—1929), knjiga treča — svezak drugi. Za- greb 1967, str. 706. Citiram: J. Cazi, Nezavisni sindikati. — 11. Ur. 1. št. 28, str. 197 z dne 24. marca 1922. — 12. J. Cazi, Nezavisni sindikati, str. 707. — 13. Letno poročilo Pokojninskega za- voda za nameščence v Ljubljani za leto 1930, str. 22—23; Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 608. — 14. Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, arhiv Delavske zbornice v Ljubljani, fasc. 3 Citiram: Arhiv IZDG, arhiv DZ. — iS. J. Cazi, Nezavisni sindikati, str. 707. — 16. Cl. 2 zakona o stanovanjih z dne 30. decem- bra 1921, Ur. 1. št. 28, str. 197 z dne 24. marca 1922. — 17. Cazi, Nezavisni sindikati, str. 707. — 18. Službene novine, z dne 13. decembra 1924. — 19. Zakon o stanovanjih z dne 15. maja 1925, čl. 1, Ur. 1. 46, str. 297 z dne 23. maja 1925. — 20,- Delavska zbornica v Ljubljani je izvedla obširno anketo o stanju stanovanjskega vprašanja, o šte- vUu stanovanj, prosilcev in o gradnji novih sta- novanj ter o stanarinah. Sklepe s te ankete je 19. maja 1927 poslala minlstrsitvu za socialno politi- ko v Beograd. Zahtevala je, »da se stanovanjslü zakon ne sme ukiniti, ker bi bile vse posledice s tem v zvezi prenesene na rame socialno najšib- kejših slojev.-« Podobno akcijo je izvedlo tiidi Društvo stanovanjsldh najemniliov v Mariboru v sodelovanju s Savezom stanara SHS v Beogradu. IMlnistrstvu za socialno politiko so konec julija 1927 poslali peticijo, s katero so podprli vsa pri- zadevanja Saveza stanara SHS, ki je na konfe- renci 8. maja 1927 v Zagrebu obravnaval stano- vanjsko vprašanje. Zahtevali so, da je »stanovanj- ska zaščita potrebna tako dolgo, dokler država, ob- , čine in privatniki ne bodo zgradili toliko stano- : vanj, da bo prosta konkurenca mogoča.« — Arhiv IZDG, arhiv DZ, fasc. 3. — 21. Zakon o spre- : membah in dopolnitvah zakona o stanovanjih z ■ dne 30. aprila 1928, čl. 1, Ur. 1. št. 45, str. 309 z ' dne 9. maja 1928. — 22. Pravilnik za izvrševanje ; stanovanjskega zakona z dne 30. aprila 1928, čl. 3, Ur. 1. št. 52, str. 367 z dne 30. maja 1928. — i 23. J. Cazi, Nezavisni sindikati, str. 714. — 24. Ko- ', munalna politika, višina stanarin in gradnja ' majhnih in cenenih delavskih stanovanj v Ljub- ! Ijani so bile nekatere izmed točk mimmalnega ' komunalnega programa za občinske volitve 3. de^ ! cembra 1922 v Ljubljani, na osnovi katerega je \ nastala Zveza delovnega ljudstva, ki so jo sestav- i Ijali komunisti okrog Delavskih novic, sociali- stična frakcija zarjanov in krščanskosocialistična sindilialna orgamzacija Jugoslovanske strokovne zveze kot delavsko lirilo SLS. Tega programa Zveza delovnega ljudstva ni mogla uresničiti, ker je prehitro razpadla in je uspela le kot sred- stva, da je SLS prevzela oblast na ljubljanskem magistratu iz rok liberalcev. — France Kresal, Akcijska enotnost slovenskega delavstva, Pri- i spevki za zgodovino delavskega gibanja, VI, št 1- —2, str. 66, Ljubljana 1966; Delavske novice, 26. oktobra 1922. — 25. Cazi, Nezavisni sindikati, str. 714. — 26. Stan in dom. Zadružna knjižnica, zv. VI., Ljubljana 1924; E. Podkrajšek, Namen ; »Stan in doma«. Zadružna knjižnica, zv. XH., j Ljubljana 1926. — 27. Zadružni vestnik, 7. janu- i arja 1930, Ljubljana. — 27a V. Valenčič, Pregled | našega zadružnega gibanja in stanja, Spominsld j zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 458. — ; 27b. Fr. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja ' na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 107. — 28. I J. Cazi.Nezavisni sindikati, str. 714—715. — 29. Ar- ; hiv DZ, fasc. 3. Ti podatki niso popolnoma za- ; nesljivi. Tabelo je sestavila Delavslja zbormca v Ljubljani na osnovi podatkov, Iti jih je zbrala v anketi o stanovanjskem vprašanju v zvezi z ak- cijami za ohranitev stanovanjske zaščite letaj 1926. To niso statistični podatki. Glede števila : novih in adaptiranih stanovanj v Ljubljani ob- stajajo tudi drugačni podatki. Mestno načelstvo ljubljansko je v svoji statistiki novih in adapti- ■ ranih stanovanj v Ljubljani navajalo, da je bilo ; do leta 1926 zgrajenih 933 stanovanj, do leta \ 1930 pa 2.403 (Socialno zdravstvo avtonomnega \ mesta Ljubljane v letu 1930, Ljubljana 1931, str. ; 23), vendar se ti podatki mnogo ne razlikujejo \ od podatkov Delavske zbornice in nam za ori- \ entacijo stanovanjskega vprašanja navedena ta- bela lahko služi. — 30. Ibidem. — 31. Pravilnik o organizaciji posredovanja dela, dajanju nepo- sredne podpore brezposelnim delavcem in daja- nju cenenih posojil za zidanje delavskih stano- vanj z dne 10. decembra 1927, Ur. 1. št 127, str. 853 z dne 22. decembra 1927; N. Vučo, Agrarna kriza u Jugoslaviji 1930—1934, Beograd 1968, str. i 127. — 32. I. P. Peric, Rezultati Javne službe po- ' sredovanja rada i pomaganja nezaposlenih u ; kraljevini Jugoslaviji i njeni problemi u bliskoj \ budučnosti, Socijalnl arhiv, Beograd 1935, str.! 52. — 33. Pitanje radničkih stanova, Socijalnl ar- hiv, Beograd 1939, str. I. 174. — 34. Letno poi-o- čilo Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani za leto 1930, str. 22—23; Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 608. — 35. Arhiv IZDG, arhiv DZ, fasc. 3 (Stanovanjski po- j datki za Ljubljano). — 36. Uredba o stanovanjih in najemnih zgradbah z dne 21. maja 1921, čl. i 3—11 (Najemnine), Ur. 1. št. 77, str. 379 z dne ; 6. julija 1921. — 37. Pravilnik o stanovanjih z ' dne 17. oktobra 1921, čl. 5, Ur. 1. št 130, str. 661 ] z dne 28. oktobra 1921. — 38. Zakon o stanova- 111 njih z dne 15. maja 1925, čl. 12, Ur. 1. št. 46, str. 297 z dne 23. maja 1925. — 39. Ur. 1. št. 45, str. 309 z dne 9. maja 1928. — 40. Zakon o stanova- njih z dne 27. aprila 1929, Ur. 1. št. 47, str. 366 z dne 4. maja 1929. — 41. E. Podkrajšek, Namen »Stan in doma«, Zadružna knjižnica zv. XII., Ljubljana 1926, str. 6. — 42. Pitanje radničkih stanova, Socijalni arhiv, Beograd 1939, str. I. 174. — 43. Fr. Kresal, Razvoj predilnice Litija, Litija 1961, str. 80. — 44. Odredba bana dravske banovine o določitvi minimalnih mezd z dne 31. julija 1937, čl. 8, SI. 1. 421 z dne 1. avgusta 1937. — 45. Arhiv IZDG, F. Uratnik, Položaj delavstva v Sloveniji med dvema svetovnima vojnama, ela- borat v tipkopisu, str. 13. — 46. Ur. 1. št XIX., str. 39 z dne 9. decembra 1918. — 47. Arhiv IZDG, arhiv DZ, fasc. 3 (Peticija ministrstva za so- j cialno politiko z dne 19. maja 1927). — 48. Ibi- ! dem (stanovanjski podatki za Ljubljano). — 49. ; Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljublja- ne v letu 1930, Ljubljana 1931, str. 22—25. — 50. Ibidem, str. 22. — 51. Stan in dom, Zadružna knjižnica zv. VI., Ljubljana 1924. — 52. E. Pod- krajšek, Namen »Stan in doma«, Zadružna knjiz- i žnica zv. XII., Ljubljana 1926, str. 4—6. — 53. \ Zadružni vestnlk, 7. januarja 1930, Ljubljana. — i 54. E. Podkrajšek, Namen »Stan in doma«, str. i 6—10. i 112