Velemir Gjurin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SOPOMENSKOST BESED CILJ, NAMEN IN SMOTER
v slovenskem knjižnem jeziku so besede cilj, namen in smoter sopomenske. Za to govorijo že dvojezični slovarji: Gradov italijansko-slovenski (1967) npr. z njimi razlaga gesli meta in scopo, Tomšičev nemško-slovenski (1938, 1944, 1954, 1959, 1964, 1974) geslo Ziel itd. Seveda pa so medsebojno zamenljive samo v nekaterih zvezah, v drugih pa se lahko upo-rablja(ta) le ena (ali dve) izmed njih; pa tudi različne starosti in izvora so.
Najdalj je izpričan germanizem cilj (iz srednjevisokonemškega zil); poznajo ga vsi slovan-skijeziki in tudi nekateri drugi (npr. madžarski in romunski). Etimološko je najbrž v sorodu s Zeit 'čas' in Zeile 'vrstica' (ustrezna angleška beseda je tili 'dokler') in je prvotno pomenil 'kar je odmerjeno, oddeljeno' (ide, koren 'da- 'deliti, razrezati'). - V tiskani slovenščini je prvič (?) uporabljen v Trubarjevi Cerkovni ordningi (1564): /nuje ima terdnu Verouati, De tudi te Proshne tih Vernih ja te vunane telejne, ja jdrauye, ja Myr, ja dobro leitino, nejo jabjtoinu vnuzne, Ino nemaio Bogu cila oli maj je jtauiti, kaku jzhim inu kadai bi nom imel pomagati, inu to oh vnu dati. (47 b.)' Vidi se, da je imel sprva širši pomen kot danes, namreč 'meja' (tudi časovno: 'rok'),- prim. pri Hipolitu en mejnik, zil inu konez pojld-viti, meyo sturiti, sameyti, okrayti; Interminatus .. pres zyla inu kdnza .. neograjen. Že pri Megiserju (1592) je dokazan tudi specializirani pomen 'tarča' (it. berjaglio); enako pri Hipolitu: Zil, nach welchem der schüz schiessen wil. zyl, ah tarzha, die scheibe, das schwarze ta zyl, zvek, ta tarzha, tu zhernu v' tärzhi, kjer je najti tudi pomen 'konec tekmovalne proge': Nekadaj jo tejkali ti tejkavzi sa vadle v' jhrangah k timu zylu.
Namen je sicer izpričan kasneje kot cilj (Gutsman, 1789: namien 'Meinung'; glagol name-niti pa ima že Megiser), je pa od obravnavanih treh sopomenk edini domač po izvoru. V sebi skriva ide. koren 'men- 'misliti', prim. kaj meniš.
Smoter je bil sposojen šele v drugi polovici 19. stol., deloma z namenom iztisniti nemško starejšo sposojenko. Narejen je iz glagola motriti 'opazovati', ki je nastal - verjetno prek nekega pridevnika s pripono -r kot v moker, moder, dober - iz ide. 'mal-, ki je v bistvu deležnik od 'me- s prevojno stopnjo *m5- 'težiti k čemu, goreče želeti', nahajajočim se npr. tudi v smeti, smel(ost). Smoter je s pripisom nach dem Altsl. slovarsko zapisal Cigale v Terminologiji (1880) pod geslo Ziel (pod Zweck ima še brezsmotren za zwecklos, smotru primeren, smotren za zweckmäßig, smotrenost za Zweckmäßigkeit in nesmotren, smotru neprime~ ren za zweckwidrig). Prim. še rusko smofr' (vojaški) pregled' in sh. smotra 'istO; revija' - prirejeno po franc. revue.^ Potrebnost te besede je (bila) mnogim sporna. Zupančič je za Izbrano delo pred ponatisom smotre v svojih člankih zamenjal s hotenji (A. Pirnat, Jezikovni pogovori, 1965, str. 270). Božo Vodušek je v polemiki O slovenskem pravopisu in o jezikovnih načelih (Slovenski poročevalec 27. VI. 1951, str. 2) pisal: »Morda prof. Bajec ni opazil.., kako se je zadnje čase razpasla po časnikih nepotrebna izposojenka smoter? Odkod je? Naravnost iz Pravopisa, ki jo priporoča obenem z besedo namen namesto cilja, omejenega tam samo na konkretni pomen. Ali naj zamerimo časnikarjem, če ne vedo, da je edino pisava namen za cilj v skladu z 'upravičenim terjanjem' /da naj časnikar ne piše
' PonazarjaJno gradivo je večinoma z izpisnih listkov Inštituta za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. ^ Tudi v slovenščini smotra -e v pomenu 'pregled (npr. psov na (lepotnem) tekmovanju ipd.)'; Osrednja prireditev je sejem,... smotra izdelkov (L), dnevnik 1961, ŠL 95, 3) in '(časopisna) revija', oboje redko, danes stilno zaznamovalno in skoraj povsem zastarelo. V pomenu 'vojaški pregled (enote v zboru, orožja)' živo v vojaškem žargonu zaradi vojaškega pouka v srbohrvaščini. - Prim. Bezlaj, Jezik. pog. I, 1965. 195: Ni potreba, da se .. pojmu smoter pridruži še vojaški izraz smotra.
122
tujke ali izposojenke, koder ima ustrezno domačinko/.« SP 1950 namreč za knjižno rabo ni dovoljeval zvez tipa doseči cilj, ampak samo zveze tipa dospeli do cilja = konca, kraja (zlasti v športu), nekako pod vplivom Breznikovega SP 1920: »cilj (nem.); smoter, namen«. Tudi zaradi Voduškove kritike je SP 1962 namesto smoter priporočil - v ležečem tisku - namen in cilj. - Svojčas se je pisalo tudi z- za s-.- Fanatiki so .. neustrašni mučenci za svoj zmoter (Mencinger, Abadon, LZ 1893, 464), Železnico sem kmalu ostavil in potoval brez pravega zmotra peš dalje (J. Stare, Lisjakova hči, 1920, 124). - V zvezi z etimologijo je zanimiva pojasnitev te besede pri Ušeničniku (Izbrani spisi X, 1941, 221): Smoter (finisj je tisto, kakor je dejal Aristoteles, »radi česar je kaj ali kaj nastane«, tisto,.. kar nagiblje tvorni vzrok na delovanje. Smoter se imenuje smoter, ker ga duh motri, nanj zre, ko deluje; ker S svojim delovanjem nanj meri, se imenuje tudi cilj; ker so misli duha na tisto naravnane, se imenuje smoter tudi namen (v objektivnem smislu); ker je zadnje, kar duh hoče doseči v kaki vrsti delovanja, se imenuje cilj tudi konec. Navedek je hkrati dokaz za možnost lunkcio-nalne izrabe pomenskih tančin znotraj obravnavane trojice besed; pa še to nakazuje, kam je v sodobni knjižni slovenščini težil njihov pomenski razvoj. Osvetlimo ga še malo:
Po Pleteršnikovem slovarju (1894) sta sopomenski zlasti besedi smoter 'der Endzweck, die Intention, das Ziel' in cilj 'das Ziel, der Endzweck', manj pa namen 'die Absicht, die Intention; der Zweck, die Bestimmung'. Vendar je drugopomenskost namena bolj navidezna, saj Absicht v bistvu tudi pomeni 'Zielpunkt' (absehen = 'ciljati, meriti'), Zweck pa je bil sprva klinec (cvek), ki je tičal sredi tarče oz. na katerega je bila tarča (cilj) obešena. Res pa se zdi, da namen praviloma ni mogel pomeniti končnega cilja (Endzweck) ali - po Ci-gale-Wolfovem slovarju (1860) - poglavitne namembe (prim. tam še Zweck, etwas Angestrebtes, ohne gerade der Endzweck oder letztes Ziel zu sein, namen).^ Bržkone je ravno to praznino lahko ustrezno zapolnila nova sposojenka smoter, prim. Modroslovje pa vpraša tudi: čemu je ta svet, čemu so te stvari, spremembe, ti pojavi? Torej skuša zvedeti tudi namen ali smoter (F. Lampe, Uvod v modroslovje, 1887); v tem pomenu je smoter ostal nadrejen drugima dvema vse do danes: njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal (Murn, Epitaf), svojega življenjskega smotra nisem uveljavila (Grum, Dogodek, 1930, 18), teorije, po kateri mora biti umetnost sama sebi smoter (B. Ziherl, uvod v Belinskega Članke in eseje o književnosti, 1950, XI), Organizacije Zveze komunistov bodo lahko pritegnile mlajše ljudi samo tedaj, če bodo resnična politična sila, ki.. uveljavlja socialistične smotre našega razvoja {IV. kongres ZKS, 1959, 245). Kot 'causa finalis' (F. Kovačič, Občna metafizika ali ontologija, 1930, 241) se lahko smoter (npr. v neotomistični filozofiji) pomensko pribhža besedi smotrnost 'načrtna urejenost, nenaključnost': misel, da ni vse slučajno, ampak da v vsem vlada smoter (A. Ušeničnik, IS I. 1939, 31). - Smoter si je torej utrdil razmeroma jasno pomensko samostojnost do namena; toda v ohlapnejši rabi sta se besedi vseeno uporabljali tudi brez razlike (prim. Pavlica, Frazeološki slovar, 1960, 266: dosegel je svoj namen (smoter); J. Vidmar je v prevodu E. V. Spektorskega Zgodovine socijalne filozofije, 1932, 155, napisal celo smoter opravičuje sredstva), tako da velikokrat ni mogoče biti prepričan, ali naj se smoter razume kot 'poglavitni namen' ali kot 'namen kar tako', npr. te vrste /Pregljeva/ del/a/. . . so skoraj vsa napisana s smotrom, vzbujati isto ljubezen in spoštovanje do katoliškega duhovnika (J. Vidmar, Literarne kritike, 1951, 307). Nekaj omahovanja je celo v strokovnem izrazju; v pravu je npr. smoter kaznovanja = namen kaznovanja (pravniki pametno dajejo prednost prvemu).
Teže se je smoter osamosvojil nasproti cilju, saj se je cilj že dolgo uporabljal tudi v pomenu 'Endzweck', zlasti v zvezi cilj in konec, in se ni dal kar tako izriniti. Možno pa je bilo, da bi bil kot germanizem izgubil bitko kar na vsej črti (saj je bil smoter deloma prav za to sposojen), in res menda Stritar »ni nikdar rabil besede cilj, ampak vedno le smoter« (Breznik, Cvetje iz domačih in tujih logov, z v. 19, 1944, 229), pa tudi druga velika imena so pisala
' Toda Vodnik ima ravno za Endzweck namen, namenik. namena: mogoče po njem ima Cigale-WoHov slovar Endzweck .. auch bloß namen, namenek.
123
smoter tam, kjer bi za današnji čut moral stati cilj: je ladja tavala po morju brez pravega smotra (J. Conrad-O. Župančič, Senčna črta, 1931, 65); Iv. Cankar celo za pomen 'predmet, ki se hoče zadeti'; In on je izvrsten kegljavec!.. A če je kroglja zgrešila svoj smoter, če je .. podrla levo damo namesto levega kmeta (Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček, Slovenec 26. Vili. 1896, str. 1), M. Vidmar pa za pomen 'kraj, do katerega se hoče priti': Če ti rečem, da je dva tisoč kilometrov do smotra, misliš nehote najprej na ravno črto do njega (Oslovski most, 1936, 159). Na koncu je vendarle ostalo, da se cilj nikakor - tudi z namenom ne - ne more zamenjati v »športnih« pomenih' konec tekmovalne proge' in 'predmet, v katerega se strelja (tarča) ali sploh meri' ter v pomenu 'kraj ali predmet, do katerega se hoče priti', npr. cilj potovanja. V drugih pomenih (izjema je prepovedani frazeološki predlog v cilju 'zaradi') je cilj še danes načeloma zamenljiv s smotrom, npr. smotri Svetovne sindikalne zveze /so/ zelo blizu ciljem organizacije Združenih narodov (Obzornik 1946, 120), gibi dojenčka so brez cilja, brez smotra, neobvladani (Mati in dete, ur. Pavla Jerina, 1946, 101), le da je smoter danes manj pogost in razen v pomenu 'poglavitni cilj', za kar ga paz-Ijivejši pisci praviloma uporabljajo, celo malo stilno zaznamovan. Tako je tudi v strokovnem izrazju: v agronomiji je zrejni cilj = z. smoter, v ekonomiji je gospodarski cilj = ekonomski smoter, v pedagogiki je učni cilj (manj ustrezno) = u. smoter. Posameznih poskusov terminološkega razlikovanja je bilo več, vendar se niso splošno uveljavili. Karel Ozvald (Osnovna psihologija, 1932, 186) je npr. pod tujim (Schelerjevim) vpHvom razlikoval takole: Cilj poželenja in pa smoter hotenja sta v tesni medsebojnosti. Nič ne more postati smoter (hotenju), kar bi že prej ne bilo cilj (poželenju). Smoter ima korenine v cilju. Cilj ti je sicer lahko sam brez smotra, nikar pa ne smoter brez prejšnjega cilja. /../ »Smotra« ni mogoče želeti, marveč samo hoteti."
Cilj in namen sta povsod tam, kjer ju je mogoče zamenjati s smotrom, praviloma zamenljiva tudi med sabo (stilno in pogostnostno so lahko razlike). Gre za pomen 'to, za kar si kdo prizadeva': dosegel je svoj namen (Pavlica, nav. m.): Ob zlomu Avstro-Ogrske . . se je zdelo, da bo Slovencem uspelo realizirati svoje narodne cilje (Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939, 5) - prim. Korak še - smoter bo dosežen (Tit Vidmar, Lirika, 1958, 43); Prva si je zadala za cilj: pomagati v osvobajanju ljudi (Perspektive 1963-64, 142): bratovščin/e/.. so si zastavile namen, gojiti češčenje sv. Rešnjega telesa (Gruden, Zgodovina slovanskega naroda II, 1910, 515) - prim. V prvih urah .. si je postavil za smoter, da bo najboljši /v šoli/ (H. Wouk-J. Gradišnik, Upor na ladji Caine, 1954, 65; v izvirniku: he had set his goal at Number One; v takih primerih je z rahlim pomenskim premikom mogoče vse tri zamenjevati z nalogo); cilj/namen posvečuje sredstva (nem. der Zweck heiligt die Mittel) - prim. J. Vidmar, nav. m.: smoter opravičuje sredstva (franc. la fin justilie les moyens; angl. the end justilies the means). Prim. še zamenljivost v (kopati jarke) v cilju (izsuševanja terena) = z namenom.
Namen je nezamenljiv v pomenu 'duševna odločenost storiti kaj, namera, načrt, naklep': Zakaj nijsem precej včeraj izveršil svojega namena! (Stritar, Zorin, Zvon 1870, 148), premišljeval je svoj namen (Trdina, Peter in Pavel, LZ 1884, 660), Bodi si naključje, bodi si namen, a sigurno je bilo vender, da je doktor Hrast redno ob istem času vsak dan zapustil svojo pisarno (Kersnik, Cyclamen, LZ 1883, 214); tako sploh v zvezah kot imeti namen storiti kaj, imeti skrivne/postranske/slabe/sovražne/dobre/čiste/resne... namene; dalje v strokovnih izrazih, npr. prislovno določilo namena ali v pravu izkoriščevalni/okoriščevalni/izsiljeval-ni/maščevalni/škodljivi/špekulacijski/špekulantski/žalilni/občekoristni/koristoljubni... namen. Nezamenljiv je tudi v klišejih kot izročiti objekt svojemu namenu, v/za (ta) namen(e): uporaba vode v tehnične namene, kamen za okrasne in gradbene namene (prim. zaznamovano in zastarevajočo sposojenko svrha).
Vse tri besede imajo torej v sodobni knjižni slovenščini svoja lastna pomenska polja, hkrati pa se pomensko prekrivajo. Sleherna medsebojna zamenljivost seveda ne pomeni
* v svojih prejšnjih spisih Ozvald te razlilce ne pozna: Tisto, kar hočeš, se imenuje smoler ali cilj (Psihologija, 1913, 125),
124
tudi absolutne istopomenskosti,' a omogoča natančnejšemu ubesedovalcu izbiro ravno na podlagi neprekrivnih delov pomenskih krogov. V povedi cilj/namen/smoter kreditov je v tem, da se poveča prodaja bo cilj zgolj konstatiral stanje, ki se hoče doseči s kreditiranjem, namen izpostavil usmerjenost v dosego tega stanja (tj. namen je cilj z vidika uper-jenosti proti njemu), smoter pa poudaril, da je to hoteno stanje tisto poglavitno, kar dela kreditiranje gospodarno, funkcionalno, umestno, smiselno.
125