SANJE  PONIŽNEGA  ČLOVEKA
Iz ciklusa Atomski vek
Matej   Bor
Retrospektina
O, če bi moč imel, da bi se vzpel kam^ više! Iii ko bi bil  tam više, še više bi se vzpel.
Tam gori vrh vrhov nadel bi zlato haljo in kričal nad drhaijo: Domov, vi psi, domov!
In ko drlial bi šla ko čreda ovc in ovnov, bi se smejal: To govno! Haha, haha, haha!
In ko nazadnje sam bi bil, bi rekel slugi: Naroči dekli kugi, naj skoplje tisoč jam!
Dol s svojega gradu bi gledal, kak opravlja svoj posel, ko pospravlja ljudi, ta smrad smradu!
Jaiz pa bi se simejal: Glej, same črne jame, za vse, samo ne zame, vse sem pod streho dal!
Potem bi smrt pozval: Opravila si dnino, zdaj pridi na sedmino! Izprazniva boikal!
207
Nalil bi do vrha ji vina kar v lobanjo, nato pa pljunil vanjo: Zdaj sva le še midva.
Kaj čakaš? Ni me strah. Potlej bi se dajala in rebra bi škripala in šlo bi mah na pah! —
dokler ne rekla bi polomljenih čeljusti ponižno^: Ah, odpusti. Prav res, močnejši si.
208