Fr. Ks. Steržaj: Ob vse bogastvo . . .                                              329
In tak večer je bil tisto nedeljo. Mož z lajno je sedel pod starikavim gabrom. Množica ljudi se je vračala z izleta. Hiteli so, brzeli, da se umaknejo grozečemu nalivu. Vendar jih le-ta ni strašil preveč, ni jim jemal dobre volje, ki jo pripravi prijetna, zabavna družba, dobri grižljaji in rumena,
cekinasta vinska kapljica. Hiteli so v najboljši volji proti domu. Njihov glasni smeh se je mešal med pojemajoče glasove — starčeve lajne.
„ Kar naprej ti sitni berači! Človeku zagrene sleherno dobro voljo!"
Nežne dame so se zgražale, gospodje pa— vedno galantni, uslužni — so ž njimi vred zabavljali na glas, in se jezili nad predrznostjo" nadležnega beraškega »mrčesa"... Niti ob večerih nima človek miru pred nadležnimi „ pijanci".
Starec je čul zabavljanje — in molčal. Včasih je ponavljal svoj: „Usmilite se reveža!" — danes je pa kar nemo vrtil lajno. Mogoče je mislil, da se bo le dobila kje
kaka dobra duša, ki mu bode podarila še kak novčič. Celo popoldne je sukal kljuko, toliko ljudi je šlo mimo, gospodov, gospe —- in vendar ali bode za večerjo, za prenočišče? Molčal je in trpel. Da ni bilo tema
Srce  Jezusovo
—• lahko bi bili brali na njegovem bledem, tožnem obrazu, koliko je trpel pod težo svojega trudnega življenja — — —
Naposled je vse utihnilo. Stopinje izletnikov so se izgubljale, oddaljevale v parku.
Zadnjič je zasukal lajno. Tožen, disonančen akord — kakor zadnji vzdih. Nato pa je vstal, prijel palico in odhajal trudnih, izmučenih korakov proti predmestju, da dobi prenočišča.
Tako   samotno, tako trudno je odmevalo drsanje njegovih stopinj v gozdni tišini.
Tuintam se je zagnal veter v vrhove, tuintam so padale posamezne kaplje. Sam je bil, docela sam s svojo lajno.
Ne — za njim so se začule stopinje, zamotane, neenakomerne. Nato troje hripavih glasov, ki so se zaman izkušali združiti v lepoglasje. Prihajali so bliže. Branili so se z ravnotežjem. Vsa pot je bila njihova.
Starec se je bil
umaknil   vstran   in
stopil k robu jarka.
Oni trije  so ga
zagledali in se ustavili pred njim; držali so
se za roke in se zibali semintja.
„Starec,  zaigraj   nam",  je dejal eden s hripavim, zamolklim glasom.
»Gospodje, domov moram — — *
Slikal Grohar