—    187    —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Berna 3. junia. (Konec.) Kar me je v Pragi močno veselilo,  je pa bilo to,   da sena  vidil,   kako   veliko veljavo slavensko-česki jezik tukaj ima;   po ulicah, po sprehajalisih,   po gostivnicah in kavarnah se le malo druzega sliši kakor češki, ki ga govore vsi stanovi, niski in visoki, in si v čast derže, kramljati jezik svoje ljube matere.    Gotovo je tudi lepši, lepi materni jezik popolnoma govoriti kakor popačeno drug jezik, po kterem se človeku že od delječ pozna, da „bi rad,   pa ne more \u Še moram omeniti  veselih  dni,   ki jih je obhajalo naše mesto perve dni tega mesca ob prihodu Nju Veličanstev presvitlega cesarja in cesarice.    Cesta od kolodvora, kjer Ju je  mestni  odbor  s  slovesnim   ogovorom sprejel, noter do hiše deželnega poglavarja so vse ulice, koder sta se cesar in cesarica peljala, bile tako zalo okin-čane, da se nek celo na Dunaju ni dosto lepšega vidilo, kakor tukaj. Ljudstva brez števila je iz cele Moravije ta dan v Berno privrelo. 1. in 2. junia zvečer je bilo mesto krasno razsvetljeno.    V petek o poli osmih je imela vsa tukajšna vojašina  pred   IVju   veličanstvoma   svoje   vaje,   s kterimi so b';li cesar prav zadovoljni; dopoldne so obiskali cesar vse učiliša,  cesarica   pa   bolnišnice   in  hranilnice  otrok. Popoldan ob petih pa je bila nar večja slovesnost.  Blizo mesta je velika loka wAugartencc imenovana, tukaj so bili zbrani mladenči  in  dekleta iz vsi h krajev   Moravske in Šleske v svoji narodni obleki. Kakor naKrajnskem, tako se tudi tukaj  na Marskem narajmajo  na majhnem prostoru mnogoverstne obleke in narodske navade,   kte-rih se ljudje že veliko sto let nepremakljivo derže.    Za cesarja in cesarico je  bil posebno lep  šotor  napravljen, iz kterega   sta   zamogla   pregledati vse  igre,   in   memo kterega so kmetje   v  mnogoverstnih  oblekah  tako  eden za drugem šli,  da  so  cesar in cesarica lahko vsacega dobro vidili. Naj pervi so bili kmetje iz okolice B e r n s k e, peljani od svojega župana; jezdili  so na  lepih domačih konjih, v rokah so imeli male bandera s sulicami, kakor »lani, in pokriti so bili   s   široko-krilnatimi   klobuki;   za nji.ni so prišli rudokopi iz Rosice, za njimi Slovaki, Horvati, Hanaki itd., vsaka versta s svojo domačo  muziko. Naj lepši so se meni   zdeli  Horvati  tistega rodu,   kteri se je že pred 250 leti iz Horvaškega na  Marsko  blizo Mikulovega (Nikolsburg) naselil in še dan današnji her-vaški govori in horvaško obleko ima, kakor sem jo blizo svoje domovine okolj   Zagreba vidil;   prav  lahko  sem ž njimi govoril. Najbolj pa je ljudem dopadla neka Ha n aška svatba.    H a na se imenuje en kraj marske dežele, kteri zavolj rodovitnosti  zemlje  se  sme  naj  srečnišim  v celi Europi prištevati; rodovitnost tega kraja, pravijo, ni nič manjši kakor v Egiptu  in izhodni Indii;   pa tudi  prebi-vavcom se  na licih vidi,   da  pomanjkanja  ne   poznajo; govore slavjanski jezik, in okleka njih je tako razločna od vsih druzih, da je skorej popisati ne morem.   Moški imajo rudeče hlače  in plave mnogoverstno  pisane jope, na glavi pa majhne  niske s  cvetlicami in pisanimi  trakovi preprežene klobučke; ženske nosijo okolj vratu tako
velikansk kreželjc iz špic, da se glava le malo vidi. In ti Hanaki so obhajali pred cesarjem in cesarico svatbo: pripeljali so štiri vozove z ženskami natlačene: na dveh so bile družice, na dveh tete nevestine, potem nevesta; za njo en voz s kolačem tako velikim, da nikdar še nikjer nisem kaj tacega vidil; za tim vozom so se pripeljali moški, kakor tovarši in svatje ženina, in za njim ženin. Nevesta je cesarici, ženin pa cesarju nekaj od pridelkov svojega kraja daroval, in cesar so se ženina v česko-slavjanskem jeziku, ki ga dobro govore, za veselje zahvalili, ki jim ga je ta slovesnost naredila, in mu, kakor slišim, 50 svitlih cekinov podarili. To versto je sklenil mož v smešni obleki na starem kljusetu sedeč, z neznano velikimi očali, in je burke vganjal, da se mu je vse smejalo. — V saboto 3. junia ob 9 zjutrej sta presv. cesar in cesarica Berno zapustila in se po železnici v Prago podala.       Janez Tomše, vojaški duhoven.
Iz Tersta 9. junia. * Oznanujem Vam žalostno novico, da po dolgi boiezni umeri je včeraj gosp. J oš t Se mer 1, bivši profesor slovenščine na tukajšnej gimnazii in vrcdnik slovenskega deželnega zakonika. Bil je umna glava, in kako gladko mu je tekla slovenščina, priča deželni zakonik dovolj. Naj v miru počiva! — Slovenščino je po njem začel učiti, mladi profesor zgornje gimnazie, gosp. Legiša, ki je na Dunaji slovansko fi-lologijo Miklošiča poslušal in se sedaj na stolici slovenski kaj marljivo obnaša. — Želimo že viditi od gosp. Ja-nežiča izdani „Glasnik slovenskega slovstva"; ali v Terstu ga menda še ni, ker se po bukvarskih razstavah zastonj po njem oziramo, in ker ga naročniki zastale „Bčele", ki jim je za odškodbo obljubljen bil, še tudi prejeli niso.    Z Bogom!
Iz Gradca. Lepa zvezda je bila prisijala na naše obnebje, prijazno je svetila, nadepolne žare razlivala. Veseli smo jo gledali in se je radovali, — ali Bogu bodi potoženo — naša mila danica je prerano ugasnila: Jo-sepine Turnogradske ni je več, kakor so „No-vice" že oglasile. Hipoma se je raznesel po Gradcu žalostni glas o smerti njeni. Neznanci pomilujejo mlado — v 20. letu urnerio gospo, ČJJavjani pa objokujejo nedo-mestljivo zgubo. Vse polno jih pride k pogrebu, srojej miljenki zadnjo čast skazat. Bivša družba slovenska se zdi znovič zedinjena, omlajena, pomnožena. Po cerkvenem blagoslovu jej pred odvožjo zapojo rojaki latinsko otožnioo. Trije duhovni in žalostna glasba spremlja številni sprevod. Po ukopu na št. Lenarskem pokopališča pak jej v slovenski pesmi odpojo otožno slovo in mir večni! Nje grob tukaj bo našincem predrag kraj, nje mili spomin bo nam v blagoslovu živel.                         Dr. M.
Od sv. Lorenca v Pušavi 3. junia. Naj „No-vicea spomnijo enkrat tudi tega kraja, ki je kotlu podoben, kterega okoli in okoli visoki hribi obdajajo, posebno na izhodno-južni strani imenitega Pohorja. Stanujejo tukaj dobroserčni ljudi. Večidel Pohorjancov teržuje z deskami do turške meje; zdaj pa ta kupčija nekoliko peša zavolj rusovsko-turške vojske, vendar se po svoji stari navadi na pot podajajo, in tak svoje edine vire pridelkov obiskavajo, ker jim pri vsem prizadetju poljo-delstvo nikakor ne zadostuje. Tudi se marljivo s sad-jorejo pečajo, ki marsikteremu kos kruha nadomesti« Serčno me je razveselilo viditi miloserčno navado, da premožniši gospodarji v koših kruh k cerkvi donašajo in med uboge delijo. Da jim Bog stotero poverne! — Poslednje še omenim, da farovža pri Divici Marii v Pušavi še ni, — kar visoke časti vrednemu gospodu župniku veliko terpljenje vzrokuje.                          Jančar.
Iz Sevnice na Štajarskem. Strašna nesreča je 4. dan t. m. zadela Sevnico QLichtenwald) poleg Save. Nek fante se je igral z vžigalicami in prižigajo klinčiko je napravil oginj, ki je pokončal celi lepi terg popolnoma,
le nektere hiše bo ostale« Pogorela je tudi cerkev, šola, srenjska hiša in žandarska kosama; pokončano je vse premoženje, veliko živine je poginilo; k sreči ni pogorel noben človek. Nepopisljiva je revšina, ki je mahoma zadela toliko družin in jih pripravila na beraško palico. Zares usmiljenja so reveži vredni! Koliko nesreč so že napravile tiste vžigalice, ktere le prelahko otrokom v roke pridejo! Pa slišali smo tudi, da so se žali Bog! pogrešale dobre gasivne naprave! Kako malo skerbi je pri nas sploh za to: jok in stok je še le potem, ko je krava iz hleva!
Iz Dolenje vasi pri Ribnici 6. junia. Okol polnoči me zbudi posebna svetloba iz spanja, skočim k oknjn, kar vidim, da v sredi vasi neki skedenj ves v plamena stoji. Strah in groza med prepade — silno velika vas (šteje 113 hiš), hiše ena pri drugi silno tesne in večidel vse s slamo pokrite — pomoči ob tako pono-čnem času pa ne koj zadostne! In res ob kratkem je 45 hiš v tako groznem plamenu gorelo, da še nikdar ta-cega nisem vidil! Plat zvona je po celi ribniški dolini bilo, ljudje so od vsih krajev k strašnemu požaru derlL Milemu Bogu, da nam ni poslal nasprotnega piša, in ljudem, ki so prihiteli na pomoč, gre hvala, da ni cela vas pogorela. Al 45 hiš z vsimi skednji in hlevi je do tal preč! Moje pero je preslabo popisati nadlogo nesrečnih pogorelcov, ki osmojeni, raztergani in lačni jokajo okoli pogoriš in vpijejo: kaj bo, kaj bo! Nesreča je pa tolikanj večja, ker polovico pogorelcov pri vsemopomino-vanju nima zavarovanih pohištev, drugi pa le za majhne krajcarje, da še ne bojo mogli svojih poslopij postaviti v prejšnji stan. Obernem se tedaj v imenu tolikšnih siromakov na miloserčne Ljubljančane in vse Slovence v daljnih in bližnjih krajih: usmilite se, usmilite se sila revnih pogorelcov v Dolenji vasi! Vsaki naj manjši dar, naj je v dnarju, v obleki ali hrani, bode sprejet z nepopisljivo hvaležnostjo.
Kdo je te strašne nesreče kriv, se še ne ve.
Jože Jereb.
Iz Ljubljane. Kakor je znano, je za ljubljansko mesto bila sedanja rekrutirenga na 19. in 20. dan tega mesca predpisana, pri kteri bi bil imel magistrat oddati 35 rekrutov. Po natančnem obravnanju tega opravila pa je mogoče bilo, da je ljubljanski magistrat že 10. dan t. m. celo število dopolnil, tako, da je ta rekrutirenga že dokončana. Med oddanimi 35 novinci je, kakor slišimo, 25 prostovoljcov, kar očitno pričuje, da se Ljubljančani vojaškega slami ne boje. Magistratu se pa sme v gotovo zaslugo šteti, da opravila rekrutireng v tako natančnem redu spolnuje, da vsaki dotični rekrut mestu na dobro pride. Mesto Line in Ljubljana ste tedaj menda pervi, v kterih so mestne gosposke sedanjo re-krutirengo že dopolnile.
—    188   —