Ivo Danic: In tistikrat . . .
431
harmonijo ... In panteizem, ki trdi baš nasprotno : ne miliarde majhnih bogov, ampak vse, kar vidimo : človek, živali, rastline, rudnine, vse je ena sama substanca, in ta je — bog; in še taka nasprotstva, kakor na primer osel, ki riga, in slaven govornik v parlamentu, norec v norišnici in profesor za katedrom, slaven matematik pa tepec, ki ne zna do pet šteti — vse, vse je ena sama božja substanca . . . Kako se vse to ujema z zdravo pametjo ? — Alfred je sprožil tudi vse ugovore glede čudežev; ugovor, ki je tolikrat na vrsti: „Iz nič ni nič" itd. Gospod vodja je z največjo ljubeznivostjo poslušal pomisleke ter jih razvozlaval premišljeno, modro, odločno. — Alfredu se počasi vrača telesno zdravje, pa tudi mir v srce, in vera njegove mladosti. Danes mi je razodel, da hoče svojo žalostno zgodbo popisati v premislek bodočim akademikom, da se morda vendar ta ali oni obvaruje istih zmot, uide isti nesreči1). Zlasti pa poudarja, kak6 se bo boril za  krščansko  vzgojo  mladine na
gimnaziji in visoki šoli. Končno trdi, da pripisuje le priprošnji Matere božje, da vkljub groznim blodnjam v teh dveh letih dušne propalosti ni zabredel v blato nenravnosti, umazanosti.
Kar žal mi je, da se bo treba kmalu ločiti od te nenavadne družbe. Več modroslovne izobrazbe potrebujem tudi jaz, to vidim; sama klasična filologija je premalo, mnogo premalo. Odpirajo se mi nove perspektive . . . Pričel bom resno in temeljito takoj po izpitu z Aristotelom, potem pa preštudiram na njega podlagi vse modroslovne sestave do Akvinca, da, do Kanta. Kakor Alfred, priti hočem tudi jaz sam po svojih potih do odgovora: Je li brez Boga možna avtoriteta, oblast? in dalje: Je li brez Boga, in če ni večnosti, je li vredno živeti? To bodi študij mojega življenja!   Z Bogom!
Ves Tvoj
Ivan.
l) To svojo   namero  je v resnici  izpolnil.   Primerjaj knjižico : Durch Atheismus zum Anarchismus.
Ein lehrreiches Bild aus dem Universitatsleben der Geg-enwart. Von Nicolaus Siegfried. (To je pseudo-nim.) Herder, Freiburg i. Br. 1895.
Op. pr.
In tistikrat . .
In tistikrat sem vzhrepenel po lepih mladih dneh in tistikrat začutil sem solze v očeh . . .
In tistikrat začutil sem, kako hudo nositi je vesel obraz ah, in srce težko . . .
In plavala je nad menoj srca radost — pozabljena, užaljena moja mladost . . .
Ivo Danic.