Fr. Ks. Meško: Črna smrt. 9 »Bolna?« se je trudil, da bi zbral blodne misli, a jih je lovil le s strašnim naporom in silno počasi. »Bolna? Aha, tedaj umrje. Vsi umirajo, vsi bodemo umrli . . . A počaj! Pa nisem nekomur nekaj obljubil, če Rozka zboli? . . . A komu? Počaj — ali ne gospodu Sagadinu?« Nejasno mu je blisknilo skozi težko, neurejeno razmišljanje, da bi brž moral krese zakuriti. A jasno se ni zavedal. »Kaj, če bi vendar šel in zakuril? Škode ne bo!« A ko je vstal, je takoj brez moči padel nazaj na klop. »Pa sem tako pijan?« se je čudil. Ni še verjel, da že stoji tik ob njem črna smrt, ga žc drži s svojo težko roko in ga nikdar izpustila nc bo. Nikoli več ne bo kresov kurill Mrak se je že povsem v noč zgostil, kar je nastal v vasi vik in krik. Goreli so obsežni hlevi in gospodarska poslopja tnrniške graščine. Poslopja so bila polna snopa in sena. Veličastno-pošastno je raz6vetljeval ogenj vse polje. Ljudstvo, tako že vse zbegano, je požar še huje razburil in preplašil, Znanilec še večjih nesreč se jim je zdel. To se je zdel tudi župniku Rajavcu. V mraku je poslal brat ponj. Šel je takoj in vzel s seboj zdravila. Na deželi so jih imeli in delili bolnikom večinoma duhovniki. Kajti zdravnik ni mogel k vsakemu bolniku, k mnogim bi prišel tako prepozno. »Pošlji takoj po mestnega fizika v Ptuj«, je ukazal župnik bratu. »Ali se naj oglasi hlapec tudi pri Sagadinovih?« »Ne!« je odločno odbil župnik. »Kaj hočeš sedaj s tem tukaj? To bolnico le vznemiri. Pomagati pa ji tako ne morc« Čez nekaj minut je hlapec odjezdil. Po poldrugi uri se je vrnil s sporočilom: »Gospod fizik je v Turnišču. Graščakinja jc na porodu, pred časom, prestrašila se je tako. K nji je moral. Pride pa ali še ponoči ali jutri zjutraj.« Duhovnik se je prestrašil. — »Glej, z ognjem nam je Usoda posegla vmes. Zdaj vem, da je dopolnjeno. Prepozno bo prišel zdravnik, umrla bo.« Nedolgo potem je prišel še kaplan Hauptman. Ves dan je hodil po vaseh, spovedoval, svetoval, dajal pogum bolnim in umirajočim, delil tolažbo šc zdravim, a vendar trpečim, ker ie troelo vse, vse trcpetalo pred prihodnostjo ali za umrlimi žalovalo. Kdo ni bil tedaj sočutne besede in tolažbe potreben? Proti polnoči sta se z župnikom vrnila v župnišče. A župniku ni dalo ostati v sobi. Zdaj je čutil, da je nečakinjo bolj Ijubil, nego je kdaj maral priznati sebi, pokazati drugim. Pa mu je bilo srce polno skrbi in bolesti, ko je videl deklico tako trpeti in sehniti, in \i ni mogel pomagati. In bolelo ga je, ko je videl izumirati stari, bogati rod Rajavcev. Kaplan ga je slišal, da je čez kratko šel spet po stopnicah dol. Začudil se je, kam bi bil tako pozno nainenjen. Stopil je k oknu in oprezoval v poljasno noč. Pa je videl, da gre župnik v cerkev. »Res, tamle najdemo še edino nekaj tolažbe in miru«, je pomišljal iz trpke žalosti in utrujenosti. — »Saj bi človek obupal in si sam želel smiji, če mora vse to gorje gledati, pomagati pa ne more. Kakšen dan je bil spet današnji!« Ko je razmišljal, kaj vse je danes spet videl, z Ijudmi sam pretrpel, se je zgrozil in stresel, kakor bi ga napadala mrzlica. Tako polno tega ljudskega gorja mu je bilo srce, da mu navzlic pozni uri ni dafo leSi in zaspati. Kakor v nekaki omotici je sedel za mizo in si pripravil papir in črnilo. In ko je zunaj v prirodi božji in tukaj v tesni kaplanski sobici saniala tiha noč, .ki pa v nii ni sni- va^Ia in počivala črna smrt, in ne počivali stoteri in stoteri, temveč so drhteli ob bolniških posteljah, jokali ob umirajočih ali že umrlih, v bolečinah vso noč pretrpeli in prefečali, je kaplan v zneseni latinščini opisoval grozo črne smrti, ki jo je videl z neomejeno samosilniško in samovladarsko močjo po dcželi gospodariti.* Dolgo v noč je sedel za mizo, goreč v pesniški vznesenosti, ves pogrezn-jen v svoje delo. Že so na vasi petelini peli, ko je luč ugasnil in h kratkemu pokoju legel. V prevodu bi se ta popis glasil: »Tam, kjer Drava, ponos prelepe naše dež.le, svoje valovje podi in ptujske livade napaja: tam sta mnogo nesrečnih v Hades (v podzemlje, na drugi svet) pahnila Srart in Pomor, žrtev tisoč in tisoč zahtevaje. Ako imel bi peres čez sto in toliko jezikov, del le prav majhen nezgod bi opevati mogel. Vsak je dohod zaprt, zaprte so ceste, mostovi, v me_tu zaprt je promet, zastajajo v domu opravki. Straža zastavlja vstop s pogledom in kopjem prete.im, vsakega tira nazaj, ki pokazati pisma ne more, ki bi mu dalo oblast, da smc prekoračiti meje. Da, celo na razpotjih so križi, povprečni tramovi vedni stražarji. In karaor ni moči postaviti straže, tam pa podtaknjen plamen vpepehl je sirehe predmestne. Slišiš nesrečnežev stok, ki se dviga do neba obokai* Klic je njihov zastonj, da so zvesto Kristusu vdani, verni nie.ovi. in krst iih oblil ie z milostio svoio Na vse zgodaj so Jjoklicali župnika, zakaj usoda Rozkina se je morala vsak trenotek dopolniti. A tudi na materi so se pokazali znaki črne bolezni. Ves potrt in uničen je govoril Ra*javec bratu župniku: »Da bi mi Bog pustil vsaj eno! Ko bi 8v. Rok, ki sem vedno tako zaupal vanj, izprosil pri Bogu zdravje vsaj cni! Polovico premoženja bi daroval in postavil sv. Roku kapelico, ne, cerkev, ki bi naj še poznim rodovom naznanjala, kako dobroto mi je storil.« »Premisli, brat, kaj zaobljubljaš«, je strogo Vse store, da le grob jih ne bi prerani pogoltnil. A to kazen in bič smo mi sami si spletli. S svojim življer.jem Pomor za lase smo privlekli v te kraje. Slepo je bilo oko. In zdaj, ko straža z orožjem lunaj pred durrai stoji in spominja nas jeze Gospoda ter zabranjuje vsak shod, le malokdo zanjo se brfjja. Shajajo se, pijo in jedo pri obloženih mizah, vabijo in vabila tako pošiljajo — smrti. Kakor nastavljena jed kače privabi in jih ugonobi, prav tako ljudem bil. so gostije nastava. Ko praznujejo pir, glej, se Črni pomor prikaže, mnogo takoj umori jih ogenj v prsih pekoči, drugim upihnejo luč življenja ulesa nevarna. Loge prijazne, polje rodovitno pokrivajo trupla ter razširjajo smrad, ker je pogrebcev premalo. Trudijo se zastonj vsi zdravniki z gosposko, Hilo odganjajo s silo, pa vse prizadetje je prazno. Bmrt s svojo koso kosi povsod, ne dela razločka. Dete se orsi drži matere drage, že mrtve, opomnil starejši brat. »Ako res narediš obljubo, skrbi, da jo izpolniš!« »Gotovo jo bom. Kaj mi naj premoženje, če mi obe umrjeta in ostanem na svetu sam! Če ostanem — morda pokliče Bog tudi mene«, je pristavil tiše; zmagovala ga je bridkost, solze so mu tekle. »Kakor bo Bog naredil, bo. On je Gospod«, je župnik resno-vdano zaključil. Ko je v prvih jutranjih urah prijezdil mestni fizik, je smrt bila »Rožo Ptujskega polja« že utrgala. Vsaka pomoč je bila zdaj nepotrebna in brezpo- ustnice suhe na njih gladne še iščejo hrane, mamico kliče na glas, stoka in bridko se joče, mleka od nje ne dobi, strup le vsesava moreči. Glej, tam s tresočo roko umrlega moža objema žena in zadnji poljub prrtiska na blede ustnice. Dolgo ne traja nje jok, obmolkne in dušo izdihne. Tamkaj pa prosi soprojj pomoči, ko ženo na rokah, breme predrago, drži, kmalu sam zgrudi na tla »e. Hotla Usode je moč, da smrt ju naj ne razdruži, Jala obema je grob taisti za posteljo večno. Ali dovoljl Nebeščani, zadeti od božje smo jeze. Bodi o Bog milostljiv temu mestu in ti pokrajini, meč, ki je poln že krvi Cloveške in pota, odtegni! Vsi svetniki, ki skrb vam je sa du. odrešenje, prosite vi za nas pri v«emog_.nem Očetu! Koka njegova Pomor prežene iz tega naj krajal Zložil in spisal Pomora popis ta je Jurij Hauptman. (Prevod Fr. Korošca v knjl_l: Slekovec »Škofiia In nadduhov- nlia v Ptuju«^ mcmbna: ovenelemu cvelu *hc da nihče več življenja in zopetnega razcveta . . , S Hajdine je gospod mestni fizik jezdil v turniški grad, da pogleda po bolni graščakinji. Šele ko se je od tam vrnil v Ptuj, se je oglasil pri Sagadinovih, da jim javi žalostno vest. Takoj zatem je Dominik v divjem diru drvel proti Hajdini. Kako je prišel na vranca, sam ni prav vedel. Ob groznem sporočilu, ki ga je gospod fizik skušal z lepimi besedami vsaj malo omiliti, mu je zašumelo v glavi, kakor bi bila zahrumela čez svet in čezenj strahota poslednje sodbe. Nič ni več poslušal, po konja je planil, iz mesta z njim zdivjal. Ko je pred Rajavčevo hišo s konja skočil, je stopil iz hiše Rajavec, upognjen in postaran. »Stric, kje je Rozka?« Molče je pokazal kmet na pokopališče: bili so jo že pokopali. Dominik je postal v lice bled ko platno. Sunkoma se je obrnil. Molče, s trdnim korakom, nekako grozeče je stopal v dom mrtvih. Rajavec je šel sklonjen za njim, da mu grob pokaže. Trd in nem je stal Dominik nekaj časa pred grobom, srepo zroč v svežo, rjavo gomilo, kakor bi šele premišljal, je li res, da krije in mu za vedno zakriva najdražje bitje. Nenadoma je poltiho zaječal, se zgrudil pred grobom na kolena in se z vsem zgor- _jim telesom vrgel na gomilo, kakor bi nameraval objeti in poljubiti pokojno-molčečo postelj nje, ki je ni mogel in smel za slovo pred ločitvijo za vedno. Rajavec je stal nem, v otožne misli zatopljen, za mladeničem. Dolgo je čakal in poslušal bolestno ječanje, hrepeneče zdihe in ljubeče klice nesrečnega srca. Pa je pomislil, da bo najbolje, ako trpečega ne moti. »Naj se izjoka in iztoži! Tako se morda še najprej umiri, najbolj potolaži.« Tiho je odšel k bolni ženi domov. A Dominik ni jokal. Ni mogel. Izprva povsem iz uma, da ni mogel spočeH in zamisliti ne cne jasne misli, se je polagoma zavedel. Pa se je začel — kakor mnogi drugi v tistih hudih časih — z Bogom prepirati. »Čemu si mi jo ustvaril, če si že od vekomaj sklenil, da rai jo tako kruto vzameš? Saj ustvaril si jo vendar raeni! Čutil sem: njeno srce mojemu srcu, moje njenemu! Življenje življenju! Kakor dva potoka, daleč narazcn izvirajoča, ki pa se združita, se zlijeta drug v drugega in se ne ločita nikoli več, da končata svoj tek v morja neskončnosti — tako midva . . . Pa ci naju tako ločil! Ali si res Bog brez usmiljenja, samo strašnega, nepreprosljivega srda Gospod? . . % (Konec prihodnjič.)