PREVOD
Josip Osti
Plamen, zanos, pepel in nasprotno
Letijo glave, veter odnaša klobuke
spominjaš se, kako je propadla klobučarna tvojega deda ki je celo med okupacijo še naprej delal klobuke za svoje stranke ki se nikoli niso vrnile iz taborišča
spominjam se, kako je moja mati govorila:
če bi kape delala
bi se otroci brez glave rojevali
kljub temu ali prav zato se, draga, brezglavo ljubiva
ker letijo glave, veter odnaša klobuke
Še eno navadno popoldne v katerem je vse nenavadno
odhajaš na sprehod na rožnik po nebu plava vijoličast nasmešek vse globlje, v gozd, te vodi mladi veter iz gozda, kjer si izgubila občutek za čas, stopaš s čašo polno svetlobe s požarom na licih se vračaš domov z levo roko se igraš s svetlim kodrom ne vem ali meni pošiljaš skrivne znake v očesu ti je ostala krošnja odcvetelega kostanja
Tako se že poznava da ti veš kaj bom jaz, kot jaz vem kaj boš čez sto let naredila ti
v otroštvu sem se dolgo učil zajokati kadar bi to hotel in že dolgo lahko zajokam kadar hočem
v otroštvu si se dolgo učila zajokati, kadar kdo joka in že dolgo lahko jokaš, kadar kdo joka
pogosto skupaj dolgo, dolgo jokava
Brezmadežno spočetje ali vsakokrat, ko sva odhajala v cirkuški šotor s smešnimi ogledali, sva jokala od smeha
kadar te gledam skoz solzo v očesu se ti trebuh zaobli
82
literatura
Od prevelike žalosti sva se smejala glasneje kot kdajkoli ali samo na razglednici je ljubljanica zelena in globoka
nekega dne ti je telefoniral mož da bo tam in tam, takrat in takrat zaradi tebe skočil v ljubljanico
ti si telefonirala meni
in skupaj sva ga šla potegnit iz vode
nekega dne sem ti telefoniral da bom tam in tam, takrat in takrat zaradi tebe skočil v ljubljanico
ti si telefonirala možu
in skupaj sta me šla potegnit iz vode
tretjega dne si telefonirala možu in meni da boš tam in tam, takrat in takrat zaradi naju skočila v ljubljanico
midva sva telefonirala drug drugemu in te šla skupaj potegnit iz vode
in to seje ponavljalo dan za dnem
ob istem času in na istem kraju imeli smo že stalno občinstvo
ne da bi se menili za aplavze in žvižganje zbranih smo skupaj hodili na vrt gostilne ob ljubljanici pili, nazdravljali drug drugemu na soncu sušili obleko in se dolgo in glasno smejali
postajali smo legenda
čeprav je ljubljanica plitva
in se v njej že dolgo ni nihče utopil
številni niso vedeli
nekateri od tistih, ki so, pa so že zdavnaj pozabili
da je dr. ivan liri bar
med drugim dolgoletni župan ljubljane
ob novici o nemško-italijanskem napadu na jugoslavijo
leta 1941
v devetdesetem letu življenja naredil samomor s skokom v ljubljanico
literatura	83
Z ljubeznijo je kot z veverico - zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš
ko sva se vzpenjala na šmarno goro si kriknila: glej, veverica
pogledal sem tja kamor si kazala ničesar nisem videl veverice ni bilo več
ko sva kasneje po stezici ob morju stopala proti zaostrogu sem med boroma zagledal veverico in slišal tvoj glas
obrnil sem se tja od koder je prihajal ničesar nisem videl tebe ni bilo več
Pesem je kot ljubezen: izpljunjen strdek krvi, iztegnjen jezik smrti
neprenehoma se poljubljava kot dva utopljenca ki
drug drugega
rešujeta z umetnim dihanjem
Ali bova še enkrat vstala od mrtvih
tudi najin zadnji poskus samomora ni uspel
sedaj se poljubljava sredi bolniške sobe in drug drugemu stojiva na cevi za kisik
84	literatura
Boža te morje, poljublja sonce, moja gola deklica, z vejico v roki na kateri visijo pravkar zrele češnje
slačiš obleko, odlagaš skrbi
za trenutek ti uspe pozabiti
ljudi ki si jih ljubila in ki so ljubili tebe
ki si jim ti in ki so tebi zadajali bolečino
znova si deklica
boža te morje, poljublja sonce moja gola deklica
z vejico v roki na kateri visijo pravkar dozorele češnje vate zaljubljeno
odrašča morje, se pomlajuje sonce
morska dlan ti boža stopalo, meče, stegno ...
sončeve ustnice se dotikajo tvojih senc drsijo po vratu, spustijo se na ramena žarijo pod levo dojko ...
mlajša si od sebe na stari fotografiji
širijo se ti zenice, rdečijo lica panično utripa srce ...
prvič letos si do pasu zabredla v morje
prešinjata te mraz in vročina obenem
drhtiš
kot vedno pred tistim kar se prvič dogaja
boža te morje, poljublja sonce moja gola deklica
z vejico v roki na kateri visijo pravkar dozorele češnje nepremično stojiš boš prestrašena
prhnila v nebo, korajžno zaplavala ali pa stopila na obalo
se oblekla in se vrnila po poti po kateri si prišla bosta morda morje in sonce stopila za tabo
literatura	85