^^^^ LITERATURA
Problemi, št. 123—124, marec—april 1973, letnik XI.
Glavni urednik Milan Pintar, odgovorni urednik Rastko Močnik, tajnik ured-
ništva Andrej Medved, lektor U. V., likiovni urednik Tomo Podgomik.
Uredniški odbor: Branko Bošnjak, Peter Božič, Niko Grafenauer, Spomenka
Hribar, Tomaž Kralj, Lev Kreft, Matjaž Maček, Andrej Medved, Jure Mikuž,
Rastko Močnik, Milan Pintar, Matjaž Potrč, Braco Rotar, Marko Slodnjak,
Ivo Svetina, Marko Svabič, Ivo Urbančič, Ivo Volarič, Franci Zagoričnik,
Ifigenija Zagoričnik, Aleksander Zom in Slavoj Žižek.
To številko je uredil Franci Zagoričnik.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel. 20-487. Tajnik uredništva
posluje vsak ponedeljek, sredo in petek od 12. do 14. ure, uprava pa v če-
trtek od 14.30 do 16.30. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme.
Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, dvojne 8 din.
Izdajata predsedstvo RK ZMS in IO SŠ LVZ. Tiska tiskarna PTT v Ljubljani
Revijo sofinancira KSS in je po sklepu RSPK št. 421-1/73 dne 30. 5. 1973
oproščena prometnega davka.
KAZALO
1	Jean François Вогу: AAAART
2	Franci Zagoričnik: Kazati jezik
5	Matjaž Hanžek: Poetika
6	Zvonimir Mrkonjić: 3 vizualni
teksti
9 Tamara Jankovič: vizualni tekst
10 David Plut: 7 pesmi
17 David B. Vodušek: Pesmi za
Vesno
21 Lev Kreft: 5 pesmi
25 Boris A. Novak: 5 pesmi
23 Jure Perovšek: 3 pesmi
31 Pavel Lužan: Ta dan, ta noč,
Marija
33 Branko Novak: Od kod pa ti,
ogabna psica
46 Milan Osrajnik: Dogodki
49 Milan Knizák: AKTUAL na Če-
škoslovaškem
52	Timm Ulrichs: Kartonski so-
drugi
53	Sarenco: Achtung Dichter
54	Milan Kniždk: Sprehod
55	Tadeus Kantor: Tadeus Kantor
dirigira Baltiškemu morju
56	Jifí Valoch: Histologija pesni-
štva
57	Emilio Isgrò: Izbris
58	Milan Osrajnik: Prostorsko-ča-
sovno gledanje
60 Zlatko Naglic : O znanosti.
O'glej, O a-becedi
65 Ifigenija Zagoričnik: 5 pesmi
70	Ivan Volarič Feo: Zuidema
71	Franci Zagoričnik: Nobel lovci
nobel ovc
72	Orest Zagoričnik: vizualni tekst
73	Milan Osrajnik: vizualni tekst
74	Aksinja Kermauner: vizualni
tekst
75 Blaž Ogorevc : 2 vizualna teksta
77 Dreja Rotar: 7 pesnvi
80 Igor Likar: Sangama v vetru
85 Matjaž Potrč: Die Gegend
87 Miha Avanzo: Pravica skazica
90 Lado Planico: Konec zavesti
94 Milan Kleč: Songi
97 Srečko Lorger: Prvep dne
100 Pavel Lužan: Resnejši res
104 Lev Detela: Zolca in nič dru-
gega
112 Uroš Kalčič: Proces
120 Vladimir Gajšek: з proze
126 Milena Meriak: Navodilo za sa-
distično lupljenje krompirja
129 Franca Buttolo: Kierkegaard in
pdeta
131 Zdenka Klevišar: 3 pesmi
134 Ivan Volarič Feo: The beauty
of sub-inscriptions
137 Franci Slak: Zrno stražarjevih
tros
143 Jože Slak: 6 pesmi
145 Slobodan Tišma: Medtem (Jona)
148	Otto Tolnai: vizualni tekst
149	Zoltán Magyar: vizualni tekst
150	Bálint Szombathy: Nontextua-
Uté
151	Emildo Isgrò: Kaj je vizualna
poezija
155 Sarenco : O vizualni poeziji
157 Jožef Paganel: Kerubini, sedmo
in osmo poglavje
176 Vitomil Zupan : Preobrazbe brez
poti nazaj
203 Primož 2agar: Pisatelj in muzik
kot naravna zrezka
217 Jifi Valoch : Street poem
jean françois bory
Franci Zagoričnik
KAZATI UEZIK
An Euridika!
O tekstih. Napisani teksti. Teksti v predalih. Usoda tekstov v
predalih uredništev. U-red-ništvo : v red in/ni/čenje tekstov. Funkcija
urednikovanja: kovanje reda — red kovanja — tekstov. Delitev funk-
cije urednikovanja glede tekstov na afirmacijsko in negacijsko. O
nujnostih ali ne selekcije. Kakšnost selekcije! Dopuščanje drugačnega
v kontekstu že uveljavljenega, v škodo le-tega, v korist pojmovanju
celote. Literatura kot/in Pismo sveta. Kot vsako posamično — posa-
mično vsega. Tudi tukaj najvišji kriterij — vse. Funkcija urednikova-
nja — aranžiranje vsega. Katalog. Popis papirja. Popis popisanega
papirja. Popis popisanega vsega. V red sklad-išče ništva tekstov. Kri-
terij v red ni/in kovanja in/ni/čenja. Nič/enje kot nič nenehno ponav-
ljajočega se posamičnega. Dih smrti in smrt smrti. Revija o-belo-danja-
-nja dokončnosti tekstov in avtorjev. Izpolnjevanje njih poslednje
volje kot ponovljene volje po belem dnevu, po jemanju dane danosti.
V sistemu razpadajočega papirja. V sistemu iluzije in razkrivanja
(razkrajanja) iluzije. Ki terja samo še odhod v drugačno življenje
(smrt). Tekst sam — že terjatev drugačnosti. Mimo ne/in deklarira-
nega za. Mimo deklarirane ne/in angažiranosti. Prostor revije je/ni
posesten. Prostor revije je/ni javen. Prostor revije je prostorje literar-
nega dogajanja resnice. Je čas ali trenutek (hip) resnice. Resnica kot
izstopanje iz vsega. Odločevanje od vsega kot njegova razlika. Pro-
tuberanca težeča k usahnitvi — v ponovno izenačitev z vsem. Kot
upor proti vsemu, ali zgolj proti določenemu posamičnemu. Klicanje
in iskanje Evridike. Pogled na svet (svetovni nazor) skozi obzorje
zore (zobovje sveta).
O naslovu.
O poeziji. Tako kot povedano ni nujno v povedku, tudi
nem ne, tako tudi v govoru o poeziji ni poezije, tudi v
ne (lahko je tudi izpuščen!). Vprašanje o poeziji je zgoij
lastni poti, na poti lastnega vpraševanja, tako kot pomeni >
vpraševanje vprašljivost vpraševanega (vprašanca) kakor tudi vprab
Ijivost vpraševanja (vpraševavca). Vpraševanje o poeziji je vedno bolj
razbohoteno. Dalj ko je vpraševavec od poezije, bolj je to vpraševanje
pogosto in nestrpno ali sovražno. Začne se najprej pri samih pesnikih,
v trenutkih, ko to niso: bodisi, da je njih nadarjenost izčrpana ter
so pri tem dejstvu nujno pred vprašanji o prehojenih poteh in na-
daljnih možnostih, bodisi, da so poklicani (ali prijazno povabljeni)
na odgovor (odgovornost) glede takšnega početja, ki se imenuje pes-
njenje. Navadno imajo več kakor pesniki o poeziji povedati njeni
kritiki ter se dostikrat zdi, kako imajo le-ti veliko več konkretnih
2
misli o poeziji od pesnikov samih. Se več: njihove razprave o poeziji
so dostikrat zanimivejše od izjav posameznih pesnikov ali celo od
poezije same. Seveda je nasledek takšnega stanja prav lahko nenor-
malen in nemoralen. Kritik poezije, ki več ve o poeziji kakor pesnik,
je tedaj že eo ipso v večji meri pesnik od samega pesnika, v kolikor
ne gre že za nadrejenost kritika poezije poeziji sami. Zdi se, da je
takšna nenormalnost v vsem času poezije nujno prisotna. Kar pom-
nim, je bilo treba mnogo tega požirati. Vse preveč redki so kritiki, ki
bi bili kljub svojemu imenu odprti za nove pojave v poeziji. Ti so
po večini muzealci. Medtem ko smo se pesniki vpraševanju o poeziji
dostikrat nagonsko ali premišljeno ogibali k postranskim temam, ali
pa se vpraševanju sploh nismo odzivali. Tako se primeri, da je ustvar-
javec poezije dosti skromnejši v svojih strokovnih izjavah v primeri
s tistimi, ki si lastijo sodbo nad njegovimi proizvodi. Tisti, ki je
s poezijo najtesneje povezan, je na ta način lahko v trajni opoziciji
pred tistim, ki se razmetuje z zahtevami in vednostjo o tem, kaj je
poezija in kaj to ni. Omenjena problematika je dokaj obsežna in
zajeta v splošno, tako je seveda zaradi možnosti, da bi bil kdo po
krivem prizadet, nujno upoštevati tudi izjeme.
O naslovu.
O poeziji. V lestvici možnih vprašanj o poeziji so gotovo možne
nekatere skrajnosti, ki utegnejo biti blizu poezije same, ali pa so
že povsem v njenem območju. Eno takšno vprašanje je vprašanje:
kaj je poezija? oziroma, kaj ni poezija? Predstavlja pa neko nujno
razpotje in delitev. Seveda ta delitev prihaja iz nasprotne strani
(smeri) in predstavlja nevaren, mehanicistični pristop do poezije.
Takšen pristop je poeziji sovražen. Kritik (ali ljubitelj) poezije hoče,
da bi bila poezija po njegovi podobi, da služi njemu, da je izraz
njegovega hotenja in blagoglasja o njem, da je izraz stanja njegovih
želja in potreb. Poezija pa tudi ni po pesniku. Tega se ta v največji
meri zaveda. Odtod njegova (domala) nestrokovnost v razpravljanju
o poeziji. Pesnik se o poeziji vprašuje v manjši meri iz izkušenj
svojega pesnikovanja, saj se zaveda, kako proizvod njegovega dela
ne bo izključno tudi proizvod njegovega mišljenja o poeziji, ko vklju-
čuje v svoje delo (proizvodni proces) tudi takšne elemente, o katerih
ni nujen kakršenkoli premislek, ker so le-ti, recimo, že dognani v sebi,
tako kot pri dihanju ne misli na zrak, ampak misli nanj ob drugih
pojavih, lahko da so ti elementi tudi nezavedni in je pesnik nanje
zgolj pripravljen, zanje odprt, tako da se le-ti bolj ali manj vključujejo
sami (od vsega, mislim, da je delež teh »samoupravnih« elementov
pesniškega procesa kar poglaviten). Tisto, kar v resnici odpada od
poezije, recimo, zaradi nujnega selekcioniranja nekega prostora, od-
pada bolj mimogrede, nič kako posebno utemeljeno, tako, kakor tudi
tisto, kar je pri selekcioniranju ostalo, ni tega doseglo na kakšen
posebno poudarjen način. To pač zaradi tega, da bi bil nek nujni
poseg po tekstih kar najmanj vnanji. Kljub vsemu vpraševanju in kljub
vsem odgovorom na vprašanje, kaj je poezija? moramo namreč ve-
deti, da ta proces vpraševanja in odgovarjanja še daleč ni dokončen
zaradi neustreznosti vprašanj in neustreznosti odgovorov, v najbolj-
šem primeru so možnosti samo delne in še to zgolj kot samo delne
zadovoljitve, kar bi lahko pomenilo, da nam gre pri vpraševanju
o poeziji največkrat za njeno prileganje in priležnost nečemu, kar
poezija po vsej verjetnosti niti ni. Tu se nam samo od sebe ponuja
vprašanje o prostoru in sploh razsežnostih poezije, po čem se te raz-
3
sežnosti merijo, ali po naših čustvih in naših željah, po našem mišlje-
nju o stvareh in jih tedaj merimo s temi (z našimi lastnimi) merami.
Odgovor na to je dovolj jasen in ni prav nič potrebno, da bi namesto
tega pograbili najbližjo možnost.
O naslovu.
O poeziji. Druga takšna skrajnost, za katero mislim, da zadeva
samo poezijo, je to, kar smo imenovali nadarjenost. Ne da bi poznali
odgovor na poglavitno vprašanje, ki je pač eno samo, namreč, kaj
je poezija? govorimo o nadarjenosti, torej, o danem daru za nekaj
in manj o obdarjenosti z nečim, ter se pri tem vendarle vedemo tako,
kot da poglavitni odgovor tudi že poznamo, le povedati ga nič prav
ne moremo, in tako, kot da je nekomu dana zmožnost pesnjenja
v dar z obveznostjo ali brez obveznosti vračila. V kolikor bi do vra-
čila prišlo (bi poezija, teksti bili), bi ta dar s pesnikovo um(et)nostjo
poplemeniten in obogaten bil potem izročen ostalemu nenadarjenemu
ljudstvu. Jasno je, v kolikor gre zgolj za domneve nekega izključnega
vprašanja in prav tako zgolj za domneve nekega edino veljavnega
odgovora, tedaj je nujno dvomljiva tudi vrednost pojma nadarjenosti
in v resnici je ta tudi vedno manj v rabi, oziroma, mirno lahko re-
čemo: saj vemo, kako je s temi rečmi! Za vse se je treba nemalo
truditi, ne da bi bilo treba to kakorkoli posebej poudarjati, saj je
stati osem ur za stroji ali sedeti pred neštetimi številkami prav tako
utrudljivo, navsezadnje pa je to za sodbo o poeziji zgolj neka vmesna
in manj pomembna podrobnost. Ce smo na ta način prišli do zaključ-
ka, da so nekatere zelo bistvene stvari karseda nerazvidne, nejasne
in celo oddaljene od nas, skratka neodgovorljive, potem smo najbližje
temu, da bi bila kakšna pretirano pametna in premišljena ločitev
poezije na to, kar je ali kar še je poezija, od tistega, kar ni več ali
sploh ni poezija, prav tako in nadvse nesmotrna in škodljiva, saj
bi si na ta način zakrivali dobršen del resnice. Ta del resnice bi bil
po moje vsebovan v tem, da je poezija neogibno v območju resnice
sveta, tako v primeru, ko poezija to resnico samó opisuje, se pravi,
z vsemi mogočimi ustreznimi in primernimi (zaželenimi) besedami, iz-
javami, dokumenti, mišljenji, protesti itd. usmerjenimi v naša čustva,
misli, akcije in reakcije, in še bolj v primeru, ko poezija zapusti
neposredno služnost resnici ter se obrne proti njej kot proti-resnica
in s tem kot resnica sama.
O naslovu.
matjaž han2ek:
poetika
poetika
peotika
peoitka
peoitak
keoitap
5
zvonimœ mrkonjic:
ah / perspektivno razvitje grba
6
prostorsko razvitje starega verza
7
poševno in navpično
101 pluzke od Sidovov prijel
tu 30 puta na vuzta shakom vu
hise 7 puta na zemlyu opal
1 szem 40 vuderczev na glavu
e jeszem 30 puta od zemlye z
za jeszem 199 puta zdehnul od
a bradu szem 75 puta povlechen
Prijel szem jeden szmrtni vud
ah prijel szem 6666 bichev
s ternove korane 1000 ran na
Na krisu prijel szem 3 szmrt
Na licze pluvano mi je 73 puta
telu napravilo sze je 5466 ran
atov, koji szu me vlovili 508 ,
razbojnikov pako	38
koji szu me noszili bilí szu tri
iz mojega tela zakapale bilo je 3043
tamara jankovič
9
David Plut
NGC2666
Na oni strani tega (tega kot vsega),
kar bi še vedno lahko bilo to kar ni —
pač ravno zaradi tega — je bilo to
še bolj bolj.
Ta bolj bolj se je seveda dal nivelizirati
po kotacijski sprostitvi tipa RHEW /40—7+S,
četudi se je v odsevu ogledala resnica
videla bolj sebi podobna, kar je
v resnici resnica resnično o resnici bila.
»Posthumno« se resnica vedno spopada s
seboj, kot se Pan spusti z Olimpa,
da obračuna s sabo v zatohlem gozdu
antičnega praesensa.
Pa vendar je ime (Ime) vedno v stanju, ko
podaja samemu sebi ugled — na podlagi
preteklega obujanja spomina nase.
To pa je zabloda par exellence, tj.
uničenje Imena, ki ima s preteklostjo
le in samo le slovnično relacijo.
Pretekla debilnost bo tudi v bodočnosti
to kar je, pa četudi bo bodočnosti priznan
status same sebe ali ne. Drugače bi se reklo :
imeti edino možno propustnico za javno kopališče.
Uvodno-ekliptična naravnava na NGC (+,—) oo
f = 20 mm
Zahotelo se mi je, da bi ga našel.
Odpravil sem se na pot.
S culo in — brez ur.
Ne prenašam namreč kopij, epigonstva
in aplikabilnosti v izmišljen res.
(Mogoče bo dolgo, dolgo to potovanje
in nočem, da mi ga kdorkoli očita
kot zapravljanje tistega, kar naj bi
sploh načel.)
Za prvo goro je bila lepa,
z vzhajajočim soncem še ne
obsijana dolina. In v njej — tema.
Za drugo goro je bila lepa.
10
z ravno vzšlim soncem
ovekovečena dolina. In v njej — mrak.
Za tretjo goro je bila lepa,
s soncem že kar lepo
obsijana dolina. In v njej — kance čustev.
Za četrto goro je bila lepa,
s soncem v zenitu obokana
dolina. In v njej — upanje, ki je grozilo.
Za peto goro je bila lepa,
z zahajajočim soncem
oplâzana dolina. In v njej — zahrbtna negotovost.
Za šesto goro je bila lepa,
zaradi zašlega sonca precej
nenavadna dolina. In v njej — pokljajoča mračnost.
Kar je bila za sedmo goro
zopet lepa, zaradi hlepenja
po soncu sočutje zbujajoča
si skrivnostna dolina. In v njej — hreščeča tema.
Za sedemnajsto goro . .
Kot sem že omenil, je bila
za neko goro, kot vedno, zupet
lepa dolina, katere opis je moč
najti v prerokbah za bodočnost
že izgubljenih civilizacij. Utrujajoče.
Hotel sem se vrniti. Obrnil sem se.
Tedaj sem zagledal sledca, ki mi je sledil
vse potovanje. Imel je ogromne roke,
ta nenavadnež. Ko sem ga hotel obiti,
jih je goltajoče razprl. Ni mi želel
zlega, le nazaj me ni pustil. Nato me je
s prijetno govorico oči povprašal, zakaj
ga ne pustim dalje. Drug drugega sva ovirala.
Kajti sledeč sebi sem bil jaz sam.
In tudi če bi našel, ne bi mogel niti
pokazati niti opisati tega somišljenikom,
kajti sam sem se dokopal do tega in to varoval
celo pred samim seboj.
Videz NGC (+,—) co
Iskanje v (končnost) še nevpetega časa
In pogledal sem preko pokromanih rešetk v zarjavel dan.	21
Na nebu ni bilo sledu od zarje. Lepo, še neskaljeno citron
sko barvo neba, se je namenilo pohabiti turkizno sonce, f
rotimo izoblikovano, s svojimi kamikazno razpoloženimi ž
11
arki. Oblaki so bili slani, skorajda preslani in prebarvani
z barvo živčnega morja, butajočega v iznakažene rte sveta,
ki se izogiba slavnostnim prepadom. Ves ta spekter neum	21b
nosti je pognal mojo, doslej nenadzorovano misel, občudo
vanja vredno misel, k dejstvom. Tedaj sem zapazil, mrvica
sekunde je bila dovolj, da sem zapazil, a zapazil sem le,
da sem svoboden. Jaz, gledajoč v zelenje, svoboden. Zamo
Ikla slutnja me je prevevala in možganski vozliči so se mi
izoblikovali v eno samo vprašanje. Kot da se je zgodil ču
dež! Bilo je to vprašanje v prvotnem stanju — pravpraša
nje.	21C
kaj naj bo z menoj
Sem svoboden lastnik samega sebe; torej suženj. Lastnik
sem svojega obstoja. Sem suženj lastnika — svojega jaza,
od katerega hočejo samo kolkovano misel, strah pred spo
mini, ki čakajo name v prihodnosti, čakajoči (prihodnosti)
name. Želel bi ji reči: »Will vou be so kind, miss Future,
and live me alone, will you?« Križ božji, in če me ne bi p
ustila, bi jo, bi jo ... a ... kar pljunil bi jo, zares. Nato b
i stopil v krčmo in vljudno poprosil za kozarec hladne, iz
zdravih neder matere zemlje, izšle vode. Zato se mrzim. S
ovražim svojo voljo, voljo drugih, ne mojo, voljo, ki pop
ušča pred samo seboj in dela sramotne kompromise s pe
to dimenzijo in brhko gospodično Prihodnost, se pusti za
sužnjiti, se podrejati svojim spačenim željam drugih, izma
ličenim potrebam vsakdanjosti, podnevi in ponoči nadzoro
vati svojega sužnja-paznika, ki naj pazi nase.	21d
mrzim
Na prsi sem si pripel tablo popisano z belino. In glej, vse
v prostoru je razumelo ta težki jezik moje notranjosti. Ne
kdo je pristopil k meni in z grozo sem opazil, da sem to
jaz.	22
jaz
Sem edini in nič vredni sin, prvi in deseti brat matere, ki
je 150 1. hodila po črti zla, a vendar poznala samo začet
ek. Jaz pa sem se odpravil na pot. Bil sem gol. Tabla popi
sana z belino je prozorno odmevala v moji prazni okolici.
V vsaki trafiki sem si kupil lu'o in imel sem 50.000 novih
ш-. Vrh Triglava je objel dan v pravem pomenu besede.
Ker sem mu videl srce, sem se ga bal. In bil sem edini, ki
je obstajal na tem svetu. Kričaril sem: »Huiiii, heoooo, n	22b
ja, nja, nja!« Ob cesti je bila tabla. Na njej je pisalo, naj
nekaj uporabljam. Rekel sem: »Prav, bom.« Cesta je bila
prašna in ni imela dolžine. Vzpenjala se je in vendar ni bi
lo nikjer vzpetine. Zaželel sem si prave, pradavne rimske
ceste, po kateri so nekoč korakale rimske legije in z usnj
enimi sandali vdano poljubljale njeno slastno kožo. Drug
ače je bila pa široka 5 milijonov milj. Leva stran je bila
brezbarvna, desna pa je bila njena senca. Usedel sem se
12
na sredino in gledal. Hiša, ki je bila na končevanju nesk
ončnosti, je imela eno sanio sobo. Zavlekel sem pogled va
njo in videl stopnice, ki so se spuščale. Nenadoma so se
pojavili pastirji. Bili so podobni Kristusom in palice, ekso
tično bele, so imele na koncu krogle. Kot v prvih dneh so
bili oblečeni v dolge, rjave raševinaste halje, prosto vise
če ob telesu. Govoril sem: »Da, da, da.« Edini sem bil, ki
je obstajal na tem prekletem svetu in vendar sem videl Ij
udi, ki so hodili ob robu ceste. Bili so v drugem svetu in
videti je bilo, da jih nekaj priganja. A jaz, jaz sem bil v
svojem. Tam je vladal čas in pri meni zvezde. Namignil s
em nekemu pastirju, naj mi da svojo haljo. Tedaj sem za
čutil težo svojih ur. Vsakemu pastirju sem dal eno uro. B
ili so čudni ti pastirji. Smejali so se mi z bolestno radostj
o in ko so dobili ure, so izginili. Odšli so v nazaj, v bodoč
nost. Svoje halje so pustili pri meni, v preteklosti. Tako s	22c
em imel mehko posteljo. 50 m daleč sem skakal. Tako se
m bil vesel, tako tako rad sem užil to svoje robustno vese
Ije. A postalo mi je vroče. Odvrgel sem uro. Veliko sem ji
h še imel. Neko čudno bitje jo je pobralo. Vprašal sem g
a, kaj misli o tem, kaj naj bo z njim. Odšel je. Zopet sem
bil sam. Za seboj sem slišal vonj zahval. Bil je to goltajoč
izraz nemih čustev. Mrzel veter, ki je prihajal iz temno h
ropečih globin preteklosti, mi je mršil lase. Kri pa mi je л'
rela. Iz brezna so prihajali zatohli zvoki. Razveseljevali so
me in rjovaril sem: »Heeaaaa, hiuuuu, eaa, eaa, eiii, eiii
. ..«	23
Metal sem bil ure, metal sem ure, mečem ure, metal bom ure, metal
bi ure, naj bi bil metal ure, naj mečem ure v to brezno.
In tako sem bil gol na koncu sveta. Iz neskončnih daljav,
od iz-a je veval veter. Tukaj ne vem nič. Ure pa so se vr
nile... Smrt pa mi je sledila. Lahek, Najlažji Posel Sem
Ji Nalagal. Nato Me Je Izgubila.
Zopet naj mečem ure, naj bi bil metal ure, metal bi ure, metal bom
ure, mečem ure, metal sem ure, metal sem bil ure v to brezno.
Vrnile so se. K meni je prihajal čas-snov. NAŠEL SEM K
OVNICO Casa. Oblekel sem se in stekel iskat smrt, ki m
e je izgubila. Nisem si maral prilaščati privilegijev božan
stev. Zato sem jim odnesel cvetja na grob. Upal bom, da
me ne sovražijo. Nekdo me je nekoč vprašal, koliko je u
ra. Preštej vse cvetlice, sem mu dejal, jih pomnoži s števi
lom zvezd in deli s sekundami svojega življenja. In videl
boš, da ne živiš več. Zato nikoli ne sprašuj, koliko je ura.
Vprašaj raje, kaj naj storiš s seboj v tem času, po katere
m sprašuješ — sicer bodo to stôrjali drug drugemu drugi.
Pa sem navil uro Sonca in neznanskokrat neznano snov iz
postavil čaščenju. Zakoračil sem med končna tisočletja.
13
NGC266 (7, 8, 9 ...)?
Čakal sem. O, slepota. Že dolgo ne kaj takega.
In upal, seveda.
Potem sem zvedel: čakaš zaman stop —
Nisem se čudil, sicer pa kipi ne hodijo.
Jaz pa sem čakal in...
In upal, seveda.
Hey, ali se kip premika?
Jaz sem upal.
In predvsem — čakal sem na to.
Na premik kipa.
Rotil sem kamen. Potem ukazoval.
O = O.
Nekjenauliciješerifustrelilkavboja.
Konicaprstajedrselapozemljevidu.
Fonisojiukazovali : Là, là, là.
Nekje tam je tisto neizpolnjivo.
Nikomur dosegljivo.
Nekje tam je tisto večno.
Ljudem neznano.
Nekje tam je tisto večno neobstojno.
I.judem potrebno.
Tiho sem šel mimo kipa.
Nasmehnil se mi je in stopil proti meni.
O. K. Ali mi bo sedaj zaželel dober dan?
Čakal sem
In upal, seveda.
NGC2S65
Vedno sem bil sam. Torej tako ...
Ljudje so mi stali na levi, levi pa na desni.
Nekoč sem nekomu rekel, naj bo — lev — saj sem, je rekel.
Odlično sem se počutil med to obojestransko samoto.
Nàkar so levi šli na desno.
In zavolj tega se je poteklo dokaj krvi.
Pa ne zaradi ostrih kočnikov, blodnih oči, dolgih griv.
Sploh ne.
Kajti to je, bo in je bilo — (pravzaprav je važno to, da Je Bilo, da
je in bo — to je njihova stvar) — prepovedano,
kot je prepovedano z bazooko v opero ;
tankisti namreč še vedno žvečijo svoje plašivce iz usnja.
Ne imeti opravka z bazookas.
Ne v gobcu, a tudi ne izven gobcljajočega oklepa.
Tako sem torej na drugi strani samote sam s celotnim vzorcem
osamljevanja kot odvečnosti.
Pa naj še kdo reče, da nisem za konformnost med uglašenimi
ploščami vesoljne žvečljavosti.
14
NGC2567
Na Jugu SeveroZapadnega dela
najVzhodnejšega otoka Zapadnega
Severa glede na Coma Berenices
Je ležal počen groš.
No, še sedaj leži tam. Kopajoč se
v bojazni na svojo preteklost.
Počasi se mu je že pričela spreminjati
v prihodnost.
Po njegovem obstoju so namreč stregli
nabrekli členki. Razpokani členki.
Vsiljujoči se kot pretekla dobrota.
Ena sama želja jih je družila.
Pohlepno hotenje jih je razdvajalo.
Mati roka se jih je sramovala.
Telefon je zaščebetal.
It. kakšnega lesa so listi
moje čekovne knjižice? A?
Esesovski srebrnkastokovinski glas.
Bitje na štirih kolesih se je zadovoljno
potrepljalo po listnici.
Ni vedelo, kaj pomeni št. 3000.
Toda vedelo je, da breze
danes ne rastejo več.
Nad gumbom je bila storjena sila.
Bitje na štirih kolesih je nemudoma
ostarelo.
Iz lepo izoblikovane ranice je pritekla tekočina.
Iz malcene ranice tekočina zelene barve.
In zelena barva je bila ravno takrat v modi.
Členki so dobili somišljenike.
Vsi skupaj so s« stegovali po razpokanem grošu.
NGC?
Nemoč, ki želi ubijati ali CAS se brani sam
Zanimivo je, da JE BILO to ravno tri dni potem, ko se bo bilo konč
alo obdobje novega. Takrat me je namreč po neskončnih poskusih obi
skala Nemoč. Vsa galantna je stopila iz oranžne kočije, iskri vranci
so razžarjeno hrzali v jutranji mraz, v daljavi je bilo slišati odsotno
tuljenje psov, ki bodo vsak čas planili po uzrtem plenu in v nedolžno
rosni travi je kot sfinga ponosno ležala črna mačka. Pa sem se vsee
no veselil temu škrlatno ranemu obisku. In pospremil sem Nemoč v
svojo sobo, z jutrom orosena trava pa nama je ponižno božaje hladila
razgaljena meča. V sobi ni bilo ravno najbolj svetlo, a nisem hotel u
govarjati gostji, ko me je poprosila, naj zagrnem tisočerna okna s tež
kimi, slonokoščeno obarvanimi žametnimi zavesami. To mi je narekov
ala gostoljubnost pradavnih ljudstev, ki niso sovražili. Tema, ki je ne
nadoma vsiljivo napolnila prostor, je hlastno hitela, da se dotakne v
sake stvari v tej pokvečeni sobi. Vse je zamolklo utihnilo, a jaz sem
odsotno spregledal. Videl sem vse stvari, ki so tesnile prostor, z lahko
to sem prebiral naslove težkih foliantov na polici, in nekoč v medlem
15
ugasnjena sveča je vdano samevala v skrbno posrebrenem svečniku,
lovski rog je poslušno molčal na steni in premrla mušica ga je s sate
litsko voljo obletavala. Želel sem pristopiti к rogu in izpihati vanj vso
nenavadnost tega sveta, ki je pritiskala name iz nevidnih daljav. Tod
a Nemoči nisem videl. A kljub temu sem se usedel na grobo iztesan
stol za mizo iz grobe hrastovine, ki je nahranila že prenekatera usta.
Čakal sem. Opazil sem pramenček svetlobe, ki je zdel na težki hrasto
vini in nehote izdajal njeno prisotnost. Pa je bil tako šibak dokaz obs
toja, da sem se zbal, da bo moja zaupljivost zmotena z osamljenim
razočaranjem. Previdno sem pričel razgovor, ki se je izvil v radostno
kramljanje. Razveseljeval sem se vse bolj. Z nemo govorico sva se uje
mala v mnogih stališčih, luščila boleče dvome problemom in se opaja
la z njihovimi bistvi, razpravljala o neosofizmu (ki so ga zagovarjali
premnogi v tem obdobju), o sramotno izgubljenih generacijah, o ne
gotovih časih minule stvarnosti, o posledicah našega merjenja burkal
ca zaklete končnosti, ki buri vode momljaje luročenega kosmosa, o pr
eteklosti, ki se bo zdaj zdaj spremenila v prihodnost, ki z vsemi mogo
cimi sredstvi izziva neskončnost — zli izvržek bivanja. Ob prenekateri
stA'ari sva se sešla, ob prenekateri odločno razšla, a sem se kasneje
čudil, od kod ta soglasnost s samim seboj. Hey, vedno si želim take
ga sogovorca!
Tedaj sem se vprašal, zakaj je Nemoč ravno meni posvetila toliko po
zornosti in me počastila s pravzaprav dolgo pričakovanim obiskom. S
repo sem se zazrl v mesto, ki ga je popreje zlatil nežni pramen svetlo
be in zagledal dvoje velikih zubljev, ki sta kot biriča objemala težki
stol in vršički so jima poplesovali kot viteški perjanici. In tedaj sem
spoznal umazano igro pritajeno prijetne gostje. Hropeče sem spoznal,
da sem ustvarjal alibi najgrozovitejšemu morilcu. Nemoč je s pomočj
o najostudnejšega pomočnika hotela umoriti — CAS. Prisilila me je,
da sem vizualno zaznaval stvari, čeprav jih je objemala zahrbtna te
ma. Zato sem videl naslove foliantov, ki so bili vtisnjeni v staro zato
hlo usnje, mušico, ki je neštetokrat obletavala svoj dom v lovskem
rogu, svečo, ki jo že rodovi uporabljajo le za okras. Nenadoma sem
zaznal, da ne slišim šumljenja, ki je vedno tako prijetno napolnjevalo
sobo. Nepopisni občutek tišine me je streznil. In zbal sem se, da je z
ločinska nakana že storjena. Planil sem proti kotu in stegnil roko na
iwlico, ki je bila pritrjena na vlažno steno. Hlastno sem tipal po njej,
dokler nisem zagrabil — peščene ure. Nisem je videl, a sem jo stilnil
k sebi kot razposajenega otroka. Tedaj je sobo napolnila blagodejna
svetloba in zazdelo se mi je, kot da slišim etudo štunenja peska, ki se
pretaka v uri. Častil me je kot pravljičnega rešitelja iz podlo nabrek
lih prstov teme.
Odprl sem okno in nasul hrane pticam. Zdelo se mi je, da bo lep dan.
Spraševal sem se, le kdo je prevrnil peščeno uro, da je pesek osuplo
zastal na svoji že davno utirjeni poti. In pomil bom kupe, kajti naz
draviti moram pomembnemu obiskovalcu.
16
David B. Vodusek
PESMI ZA VESNO
uporabi
kako je to lepo
če si nesrečen in imaš
izgovor
lahko počneš to in ono
in drugo kar si si že dolgo želel
ker gre svet k vragu
kmalu bo prost dan
kmalu bom slabe volje
osvoboditev
za vse pozabljive
malenkosti
vse male radoživosti
velike zapravljivosti
časovne brezbrižnosti
za brezciljno posedanje
leno premikanje lagodno
čohanje in prikrito zehanje
si podarim dan
za rojstni dan
včasih mora porabiti človek
svoj denar za sladkarije
2 — Problemi	17
ljubim te 1 2 3 4
ljubim te 1 2 3 4
prvič zato ker si vesna
pomlad imam rad
drugič zato ker si ker si dekle
dekleta imam rad
tretjič zato ker si ljubka
jaz sem estet
četrtič zato ker si ti
pa si užaljena
da si šele na zadnjem mestu
to je varnostni pas
če greš
(greš v konec v kraj)
bom rekel pa naj bo
saj mi še nekaj ostane
vrtim prste
lepa deklica s pokvarjeno fantazijo
lepa deklica s pokvarjeno fantazijo
lepa deklica s pokvarjeno fantazijo
tako bi si danes želel
valovanje v brezvetrju
modroblede misli blodijo po glavi
ko sem sam
ko sem s tabo ko sem sam
moje ustnice drhte mimo vsega
moja otožnost meri v prazno
občutki se mi odbijajo
od stene v čelo
če bi videl zemljo na obzorju
ni tak dan
da bi padel srečen z jambora
čas je za sinjebrade misli
18
na žalost
vidim te v daljnogledu
seveda ne veš da te opazujem
da te opazujem
vsa si mi blizu
lasje po vratu
noga pod krilom
gladka skoraj dišiš
skoraj te držim
imam te
vidim te v daljnogledu
skozi nasprotni konec
daleč si
daleč si na oni strani
seveda ne veš
da te skoraj ne vidim več
ob ljubezni
če sem te sedaj ranil
si tudi ti že ugotovila
treba te je ustreliti
na tej poti ne morem puščati ranjencev
včasih sem
vem
pride rdečica z vrtnice
pride pogled z dekleta
pride daljava z morja
utelesi svoje občutke
bodi otožen
za kratek sprehod
za malo pivo
za lepo pesem
19
skrivavček
vidim te čez rob belega v očesu
mešam jaz to tvojo omako
ti si majhen zamorček
ti si rilček
postavil si si zid
svoj zid pred svoje obzorje
puščam ti vodo obenj
igra
dobil sem te vso svežo
sem mislil da boš dolgo trajala
dal sem ti cevko skozi nos
te napihnil
tako si bila lepa
okrogla
vsa lahka deklica
midva pač ne greva skupaj
jaz sem oster kot britev
nak
če mislite da ste me ujeli v pest
da me imate celega v mezincu
da me držite kot piščanca za golo nogo
jaz vam planem v bok
jaz vam pljusnem čez palubo
zapiham vam skozi okenske križe
tikam te kompanija
panorama
če bi prišli
prvikrat
v veliko mesto
nekje daleč
bi se začudili
ko bi srečali toliko
znanih obrazov
tujci so povsod
20
Lev Kreft
Sprevodniške
I.
jaz sem sam sebi vstopnica
v sajast vagon
na temni sedež
v trdi noči
sem se usedel
ves mračen
pa so me našli
in preščipnili
II.
poln vagon zlatih telet
vozne karte, prosim
pravi mojzes
III.
drvenje skozi tunele
topotanje čez mostičke
vriskanje vseskozi zateglo
štirje v kupeju
gosta žolča
tišine
med njimi
IV.
dvesto enaintrideset spočitih
umitih in dišečih
z dvesto enim kufrom
vstopi
in sprevodnik
dvesto enaintrideset utrujenih
umazanih in smrdečih
z dvesto enim kufrom
izstopi
in sprevodnik
21
Pesem petih čutov
Vonj vrtnice icot ananasov sok s kakaom iz avtomata na faksu.
Pogled pust in neprebavljena zmeda se kopiči v njem.
Poslušanje namernega škripanja mize.
Tih okus po papirju, nekakšna fotografija (čigava le?).
In tipanje navznoter, ves kot struna.
A šesti čut? Ta piše pesem.
Zagovor
dvanajst junakov pri večerji
grčava lipa lončeni vrči
v prsti korenine kot v pesti rženi kruh
pod rženim kruhom je železni kruh
pod železnim kruhom je zlati kruh
a pod zlatim kruhom je kri
a pod krvjo je zlati kruh
pod zlatim kruhom je železni kruh
pod železnim kruhom je rženi kruh
in korenine ga vklepajo kot v pesti prst
grčava lipa lončeni vrči
dvanajst ajdov pri večerji
Gazelica
kmet pa reče
o moja kmetija
župan pa reče
o moja župa
guverner pa reče
o moja provinca
minister pa reče
o moja dežela
kralj pa reče
o moj bog
bog pa reče
ti hudič ti
vse pa šiba okrog sonca
ko noro
22
Podlistki
I
danes si oglejte besedo
ki je niste videli že dolgo
trikrat jo preberite
tretjič na glas
in jutri si morate reči
kako dobro da sem se spomnil
te besede
beseda
II.
ni prav da ste tako neurejeni
preveč ste živčni in razrvani
danes
preveč trepetate in se zajedate
vase
pomirite se vse je v redu
na voljo vam je sto vrst čajev
naslonjač svetloba dneva
okno s pogledom na karkoli
in tale pesem
III.
vem radi bi pobegnili
zamenjali spol kravato družbo
nehali čebljati štrikati se umivati
postremi sorodnike sodnika mačke
pogum : jaz sem tu
iV.
napiši pesem in teraj dalje
nato teraj dalje in napiši pesem
nato napiši pesem in teraj dalje
nato teraj dalje in napiši pesem
nato napiši pesem in teraj dalje
to je tO: teraj dalje in napiši pesem
23
V.
popazite nase žužki
jutri bo prepozno
da bi se spomnili
da ni nikoli prepozno
jutri vas bom že izobčil
VI.
prijateljčki, hočejo nas okrog prinesti
pravijo: nič nimamo za bregom
ne napetnajstimo vas
ne vržemo vas na šajbo
verjemite
ampak mi smo bizgeci
ne damo se
VII.
človeka imamo
imamo človeka
imamo človeka
imamo človeka
imamo človeka
na vesti
VIII.
tudi vam se to dogaja
usedel sem sam sebi se na rame
in nato sva oba se naslonila name
ti trije smo na glavo mi stopili
in ker že štirje smo bili, smo čili
vsi skupaj mirno name se zvalili;
ne boste več verjeli, a nas pet
je res odšlo spet meni živce žret
nadalje složno v šestokraki kompaniji mi
smo meni sedmemu na jetra šli
da bi se mi priliznili ko samega sem sebe bil že sit
je končno vseh nas sedem družno zlezlo meni v rit
24
Boris A. Novak
MOJE BOLEZNI
jaz sem zelo bolan
imam: zasenčena pljuča
šum na srcu
težave z jetri
stalne migrene
bolečine v ledvicah
nizek pritisk
alergijo na prah
hormonalne motnje
in nagnjenje k melanholiji
razen tega pa imam še
hipohondrijo
Pesem o ježku, ki se v pesmi imenuje Jožek,
o krajcih, ki so omenjeni v drugi vrstici,
o srajci, ki srbi Borisa A. Novaka, ki je
junak druge polovice in avtor obeh polovic
te pesmi, o srhu, ki je srhljiv, o čemer pa
v pesmi nič ne piše, o glagolih zjajcati in
zrajcati, ki se rimata z rimo -ajcati, ki je
daktilska rima in še o štirih dokaj nepomembnih
besedah, ki so besede ko, si, do in me, ki pa
bi jih lahko v pričujočem naslovu brez večje
škode za razumevanje pesmi tudi izpustili
Ko ježek Jožek
krajca si zjajca,
srbeča srajca
do srha me zrajca.
25
PESEM O TREH BOLEZNIH IN ENEM ROBCU
če se usekneš
in ti robec ostane poln smrklja
pomeni da si prehlajen
kar je hudo
a nikakor ni najhujše
če se usekneš
in ti robec ostane poln krvi
pomeni da si hemofilen
kar je hudo
in hujše od prehlada
a nikakor ni najhujše
če se usekneš
in ti robec ostane poln nosu
pomeni da si gobav
kar je hudo
in hujše od hemofilije
in hujše hujše od prehlada
a nikakor ni najhujše
le pomisli
kako bi bilo
če bi ne imel robca
PESEM O BRANJU PESMI
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
berete pesem
prebrali ste pesem
26
BLA
bla
blabla
blablabla
blablablabla
blablablablabla
blablablablablabla
blablablablablablabla
blablablablablablablabla
blablablablablablablablabla
blablablablablablablablablabla
jaz sem en bla
blabla
27
üure Perovsek
iz2eni Zeni Celo, zadrži srd, kraljica!
Mlačev tekmuje za krokarjeve svisli,
na rebri je hiša iz ljubljane, kraljica —
mizo iz drobnice hujšaš v pešhojo, tvojo —
nuno delaš v stopalo plemstva.
Prisežeš v stražo preže,
vodárju naročiš vlom žezla :
Portretirana obveza
gre v žep žilavosti,
v laz odteščane senožeti.
Pravljico spleteš v lubje,
značaj znoja položiš
v razor pajčolana.
V izbi je izdatek mlačve
iz previsa zaupnik zapeljevanja:
nosnica ola je glaž hotljivke,
mož je meljava sredogorske škofije, kraljica.
• » »
odklenjeni so prsti poštarja brez strani,
dota klepeta z velikega očesa kentavra,
na čuku lovi pepel in na stezi nosi v beznico satira.
lourdski čudež kupuje lokale,
tam, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime.
zaigral je kamnolome v jetičnih muftijih,
v silnih romarjih, kjer brblja sokrvica zaštetih razlogov.
jasni se na nebu nerazjašnjene bolehnosti
razkošna večerja goni živino na planino,
cdinci ličkajo rezidenco z nepriznano dolžnostjo.
godi jim / zvežbanim samoglasnikom ahilove pete,
godi jim / kosmatim pričam pontonov,
z odjemalci držijo kolke pred nosači gležnjev, ki
imajo sekire s toporiščem iz tisoč in ene noči.
davke pobirajo s plugom še z novega leta,
sejme režejo v katakombah, uničili so
korziške kretničarje, brez obrazca za vzpodbudo.
28
pogani v službi.
vihra brezdomca na helebardi.
spreten podeželski strah čara pred dvema dekličema,
toži za hripavim psoglavcem, ker je zamajal rojstvo diplomacije.
GRANICARJI SO V JANUSOVEM OBRAZU
imperij priča sprehod
s parsekom na hetêri,
kar samovar drgeta po zvezanem fakirju,
kar se je spraznila hrana
prekopa, ki se je dal
za trup grka,
vzgibajočimi z intruzijo
јоскеуа, v toledo,
z evnuhi in hlačami cigančic,
s krilom rojstva
na drži druida, v
nosečem telesu svete hermendade,
šelesti inkvizicija, očetje,
križarji s križanimi rokami,
z volneno vojsko
krušijo dih srednjeveškega usnja,
eulenspiegel zanemarja
oskrbnike barve tistega dne,
ko se posest bori z
oranžnimi kodri primipare —
ko poljublja stoti prst
smisla,
ko kralji ubijajo,
ko angeli balinajo z
pohotnimi pogledi sionskih hcerá,
ko Sion v menhirju
uživa lastno seme
in visi bog na mrtvoudni
prostitutki z
zaklanimi hlapci obdavčenimi z
streliščem stanovitnosti
čez mejo bežijo uporni
zažigavci grmad,
s samostani krožijo v sapnik
ku klux klana,
nevihta nastopa v španske mule,
cerkev ureže rakavo leskovko
odločeno za plodilno moč strahú
tod poveljuje telo,
skoraj nikoli ne odneha
z mašno knjigo nad zlátom,
ko na toleških trgih kažejo
timona atenea
29
španski kralji imajo madžarono
2 ušes
svoje doge zapodijo za
kronologijo eshatologije
kurjači so poglavarji:
v Španiji španskih koles
v Španiji španskih škornjev,
zemljo jedo zamahnjeno
z zapahom
david prodaja kose svojega telesa,-
pohabljenim prerokom užitka,
sesipa se blesk križa
slovenstvo je siva eminenca
španske smrti
s španskim poljubom njihovih
belih zidov
s španskimi nočmi tlakujejo
gorovja zob kronanja
z zvijačo krepčajo trpljenje
razgibavajo se tihi tolažniki,
dokazujejo moč in nemoč
ah, Španija vstaja zjutraj,
pripenja inkovsko krilo poti,
išče kralje, nadarjene,
samostanarje podtika na
pogoj ljudstva
fantiči rastejo, zrcala
postavljajo v nihalo,
ki se spušča s položnice
tistega, ki se je rodil z mamilom v žepu
in nagnil škilaste bakle v
letošnjo desetino,
v ljubezen pazljivosti,
kakor se je vodil
k dojilji, ki spi.
30
Pavel LuâÉan
TA DAN, TA NOČ,
MARiaA
Janez Kranjc, rojen 1913, v Kranju, visok 174 centimetrov, sam-
ski, brke brije, posebnih znamenj nima, sedi v gmajni, na iglicah pod
borovci. Noge ima skrčene in s petami Sava škornjev oprte v zemljo,
da ima lahko komolce trdno oprte na kolena in roke prekrižane
med koleni. Tako ni videti toliko sključen, kot бе bi sedel v ravnini,
saj se za njegovim hrbtom dviga pobočje, da sploh ni videti temno-
sivih oblakov, ki so zdaj nad gmajno, ampak se tam njegovo zrenje
konča v ogromnem kupu iglic, rjavega listja in stelje, iz katerega
molijo mušnice, lisičke, leskove vejice in veje in borovčeva debla.
Sploh pa redko pogleda sem za svoj hrbet, saj je v njegovem zrenju
grabnat svet, ki se spušča in neha biti gozd, a ni travnik, ker je na
oni strani nizkega kotla že ozara.
Počasi diha in tako globoko, da je videti, kako je ponosen Var-
teksov suknjič v ramenih preozek. Nasploh je cel Janez zelo neopa-
zen v rjavem gozdu, iz katerega pa zbodejo v oči njegovi dolgi beli
lasje z enako ostrino kot bel mustang iz prerije na kakšnem film-
skem platnu.
Tu tak mir, mrmra, tu bi lahko v miru umrl, mrmra, potem pa
tudi leže na hrbet in se oooh privije k iglicam in zemlji, v njegovem
zrenju pa so široka dna krošenj, ki jim ja, ja sploh ne vidi konca.
Ah, tako, reče, kar duša neha boleti, se obrne na trebuh, da je
suknjič razpet kot krila, tako je, skrči roke in si dlani dà pod brado,
da lahko zre gmajno čisto pri tleh, pri suhih rjavih iglicah, pod kate-
rimi se navadno naselijo tudi mravlje.
Sliši razločne ptičje glasove in zaletavanje borovčevih krošenj,
ker veter prinaša zvoke avtomobilskih motorjev in tiste nedoločne
iz naselij, ki se odbijajo od hriba, le kakšen hip.
Res, res, žužnja, vstane ooh, o in gre po gmajni, z rokami tipaje
od debla do debla, da začuti to gmajno, to svojo zaveznico, to svojo
prisluškovalko, to svojo prijateljico, to svojo menzo, ki izdihava ki-
sik, da postane bolj okreten, poskočen in sploh lažji, zato zapešači
hitreje, da še bolj ja res začuti borovce, potem pa tudi smreke, ko-
stanje, bukve, hraste in potem še hitreje in cikcakasto, ko zre kro-
šnje, ko zavoha smolo, ko tipa in trga listje in vršičke in vejice in
eeeh odgrinja veje, grmičevje, se drgne ob debla, lomi lubje, smuka
praprot in pohodi jelenove jezike, duuš se mu škornji vdirajo v
luknje, potem pa že sliši lomljenje in šelestenje in pokanje teh od-
mrlih gozdnih reči pod škornji in trganje mečastih ostrih trav, ki
se piskajoče oglasijo, če potegne gornji del stebla s suhim klasom iz
prizemne, temnozelene nožnice, ampak že naslednji hip je drugje,
'ker se nič več ne ustavlja, kot se ne ustavlja čas.
31
Táko lomastenje in hrup povzroča, da prepodi ptice, divjad, go-
lazen, vendar jasno sliši, ko debele kaplje padejo na listje in iglice
in se razširi neskončno škrobotanje, kot če bi nenaden ogenj požiral
to slamo in listje in lubje in smolo in krošnje in sploh vse te mrtve
in žive gozdne stvari. S prvimi debelimi kapljami v blagu pride do
ozare, potem naenkrat in čisto kratek hip vidi mejduš le belo svet-
lobo in joj sliši tak pok električne eksplozije, ki ga ojej prilepi k
zadnjemu deblu, ko je v njegovem zrenju že njiva in nizka oh rja-
vordeča streha, v ušesih pa grom.
Vsaj do tja, reče, se odžene od debla in kar čez njivo kar se da
hiti proti hiši in nič ne pazi kam stopi, zato se prst lepi na škornje
in potem med koraki škornji mečejo v zrak kepe, ki za njim padajo
dol in je videti ko kakšen stroj, ki obrača zemljo.
Ko je spet na travi enkrat, dvakrat eeh udari s škornjem ob
škorenj, potem odpre vrtna vrata v ograji in hiti k hiši pod streho.
Zdaj je mirnejši, nemir pa se vrača v vodenem ozračju, kjer ga
delajo strele, grom in veter, ki povzroča, da debele kaplje padajo
v neenakomernih nalivih kot goste, kadeče zavese, ki pa se na strehi
razbijejo in se nato s strehe zakadi od drobnih kapljic, ki pršijo po
njem in steni. Ojduš vidi, da je vode več kot strehe, zato gre k vhod-
nim vratom, ki so odprta, da zlahka vstopi. Koj ga ustavijo nagačene
glave živali, pritrjene na stenah, posebno odprti gobci, ki kažejo
zobovja; sicer pa tudi trojna zaprta vrata nasproti vhoda. Gleda po
veži, kjer ni čevljev, copat, obešalnikov, igrač, dežnikov in sploh no-
benih vežnih reči. Celo teracasta tla so čista in imajo lesk, da ob-
stane in gleda ja ja lisičjo glavo, medvedove zobe, velike črne bun-
kice oh v srninih očeh, rdečo črto na ruševčevem vratu, veverico z
orehom, glej no podlasičine podočnike, v kupu čmorjave glavine
prašičeve čekane; vse odprte gobce teh reči, ki manjšajo vežo in so
prašne, to vidi, a tam skozi svetlo odprtino vrat vidi hmm naliv ve-
tra in vode, ki pada tudi na prag, zato naj-bo-kar cè, stopi do belih
vrat, ki so najbolj desno in potrka. Caka. Ooo. Posluša za vrati ko
kakšen udbovec. Mejduš. Nobenega glasu ni, ne ropota, sploh nič
takšnega, kot če so ljudje v prostoru. Kljuka pokljuka, vrata ostane-
jo zaklenjena. Čudi se, ja kaj pa je to. Takoj gre naj-bo-kar če. k
drugim vratom; levica spet trka, desnica drži črno kljuko iz mase
in čaka nekaj hipov, potem pritisne in vrata se odpro v nekaj kora-
kov dolg temačen hodnik, ki ima stene iz samih vrat: na desni so
dvojna standardno velika, ena so pol iz stekla, skozi katerega sveti
svetloba v hodnik, na levi pa so dvojna manjša. Za prvimi vrati
vidi kuhinjo, zato naj-bo-kar če, potrka in odpre tja.
Halo, a je kdo doma? Halooo! A je kdo doma? Med vrati se
hmm obrača in ne vstopi, čeprav je notri toplo.
A ni nikogar, odmeva po prostorih in ven, a ni nikogar, halo,
stojé občaka v tišini na hodniku.
Blisk bliska za bliskom, grom je vsakokrat rezek, potem se od-
dalji, ko da se kdo z motorjem brez izpušne cevi vozi pred hišo sem
in tja. Tudi vlago in vodeni mraz čuti na hodniku, kjer ooh sloni na
steni, z rokami v plitvih žepih, vendar vežnih vrat ne zapre, ker je
že brez tega dovolj temačno, saj je nebo čisto do tal.
Nenadno se odpro druga vrata, da je takoj bolj svetlo, a v svet-
lem pravokotniku med korakoma obstane ženska.., ki aaa krikne,
da je precej konec halucinacije, saj se svetloba in prozorna spalna
32
srajca in njene obline jooj skrijejo za priprta vrata, od koder glas
glasi, kaaaj pa vi delate tukaj, kaj?
Oh, gospa nič se ne bojte, reče, dež me je prignal, reče, le ve-
drim, nič se ne bojte, reče, saj nič nočem, reče in sliši, kako pa ste
noter prišli, ja pa kdaj?
Saj sem spraševal, če je kje kdo, reče, bi vprašal, če lahko po-
vedrim, a ni bilo nič, sem pa čakal, nikar ne zamerite, saj bo kmalu
nehalo, reče, in bom šel. Nič se ne bojte!
Joj, ste me prestrašili, reče, ko stojite tu, jaz pa nisem vedela,
reče, ah, saj drugače ni hudega, a tujec je tujec.
O, dobro vas razumem gospa, reče, danes so ljudje vseh sort,
ampak vrata so bila odprta, sem pa vstopil, ko tako hudičevo lije,
da nisem imel kam.
Ja, je že boljše, reče rezek glas, ampak prec sem bila čisto paf,
joj, ko sem mislila, da so vrata zaklenjena kot navadno, joj, pa v
mraku zagledam postavo!
Nikar ne zamerite gospa, reče, menda ni to tako hudo, reče, a
ne! Ce vam je prav, reče, bom še pet minut počakal, a ne!
No ja, reče, zdaj kar ostanite, ko vem, reče, če boste tam, me
nič ne moti, je konec besedi, a tista vrata ostanejo odprta za trak
svetlobe, ki je nekaj hipov pravi magnet za Janezove oči.
Ja, ja, mrmra in potem skozi steklo v vratih in oknu, tam na
sivozelenem okolju vidi, da še aah zelo dežuje.
Tako mine precej hipov, ko je tišina in je tudi sam kot tišina na
hodniku, dokler ne stopi bližje k tistemu traku svetlobe, ki je ostal
za žensko.
Gospa, reče.
Ja, kaj pa je, reče.
Bom kar šel, veste.
Oh, zakaj pa, ko še lije, reče.
Ja, ne več tako, reče.
Zaradi mene lahko še ostanete, reče.
A-a, bom kar šel, veste.
No ja, če nočete, reče.
Kaže, da ne bo nič bolje, reče.
O, počasi se bo zlilo kot vedno, reče.
No, saj toliko je že, reče.
Ja, kakor veste!
Hvala, pa adijo, reče.
Adijo sliši, ko gre skozi vežo mimo odprtih gobcev tistih reči na
steni. Zunaj si suknjič potegne čez glavo, in pod brado stisne re-
verje skupaj, da zlahka zre pot, a ovratnik še vedno štrli naprej ko
šild. Potem, ko gre čez travnike do prvih kmetij in mimo v vas in
nato po Skokovi ulici, kjer strašno smrdi, ker se na ulici mešajo
voda, gnojnica in smeti, saj tu Komunala ne izvaja komunalnih del,
je Janez Kranjc videti ko kakšna črnogorska starka s pletom. Tak
je šel tudi petdeset metrov naprej, ko na križišču savski škornji do
robu izginejo v smrdljivem bajerju, da reče prekleta svinjarija in
komunala in zavije proti Delavski cesti. Po asfaltu gre hitreje in ne
da bi koga srečal, prehodi široko cesto do konca in lahko oh končno
vstopi v kletni Vinotoč; skozi ozka vrata po stopnicah v hladen
betonski prostor.
Tu se vinsko žvepleni vonj razširja od betonskih tal do surovo
obdelanega stropa, do koder sega tudi gosta megla cigaretnega di-
3 — Problemi	33
ma; vmes zavoha znoj iz Borovih škorenj in kravarski smrad hlev-
skih fertahov in olje, bencin, nafto, terpentin z delovnih oblek in
sveže pečen kruh in salamo v cekarju; a kakšenkrat napolnijo obi-
čajni zrak tečni parfumski hlapi in brionski losion s pravkar obri-
tega lica postaranega gospoda, največkrat tovariša poslanca, ki rad
diskutira, veselo kima in govori z rokami in je z belo srajco in kra-
vato dobro viden med od zraka rdečimi obrazi in modrimi delovni-
mi oblekami, med katerimi se Janezova bela glava in Varteksov
suknjič zrineta k pultu. Prostor je tesen, napolnjen z vsevprekglaso-
vi, kašljem in drobci sline, ki z besedami špricajo iz ust.
O, Janez, a je tebe tudi žeja pripeljala, reče Mici v modri halji
in v micastem nasmehu, ko kasira.
Danes me je dež, reče.
Ja, res je svinjsko, reče, hitro povej, kaj boš I Ze gleda vstran
in vpije o, ti pa stran, vpije, marš, udari po roki, ki treplja micasto
zadnjico.
Eno žganje mi daj, reče Janez.
A velikega, a malega, reče in v desnici drži steklenico, ja, da-
nes so vsi podivjani! In je slišati množičen hahaha.
Dedca poglej, reče Janez in ima desnico s pettisočakom na pultu.
Ja, kaj zdaj dam, reče.
Oh, Mici, velikega a ne, reče.
Mejduš ste vsi enaki, reče; natoči v deci kozarec in mu ga da,
Janezova desnica pa se nà, stegne proti njej, a zaman, ker reče, oh,
boš poj!
Tja na desno gre, z levico si majčkeno-majčkeno dela prostor,
desnica nese kozarec. O, pozdravljeni sede za mizo, ki je pod suk-
nenimi in golimi komolci. Pivci besedujejo, da besede zadevajo in
udarjajo brez prestanka kakor gumijasta krogla, ki je je vse več
in se nič ne odkrhne na nobeni strani:
Hej, Janez, a si bil v gmajni?
Ja, iz gmajne sem.
A si videl kaj gob?
Sem, sem, a me je dež.
Saj so napovedali dež, kaj pa greš od doma.
Jaz sem na placu videl takšnele, naredijo prsti velik krog.
Vsak dan bolj uganejo.
Jaz ne mečem denarja stran.
Ce si bil v gmajni, boš že vedel.
On pa kar doma čepi, zato je ves bolan. Gnije.
Umrl boš v tistem brlogu, pa še nobeden vedel ne bo.
Mici, daj mi še dva deci !
Na stara leta se pač zgodi tako.
O, pri nas se dela, dela!
Jaz pa vsak dan eno škatlo Drava, dva deci in vžigalice.
Ja tule še nekam gre, drugače je »glih za glih«.
To ni tajna javnost!
Mica ima vsak dan večjo rit!
To je socializem.
Saj cel dan skače okrog sodov s Štefani, s kozarci.
O, gre, dobro nese!
A še hodiš okrog štihat?
Ja, za hrano, poj pa doma ležim.
34
Tvoja hiša je vsak dan lepša!
Eh, ta stara cè, moram pa še jaz!
V grob ne boš nič nesel.
Marija, ti ga imaš dosti!
Dddddd, se oglaša mutasta Marija, ima ves čas odprta usta, iz
katerih ddddd kakšen hip odteče slinasta nit do karirastih prsi, ka-
mor potem tudi gleda in d d dd d z desnico ihtavo podrgne, da se
slinasta nit pretrga in se karirasto oprsje premakne gor in dol; z
levico pa pocuka za suknjič poleg sebe in dn dn dn sikasto reče in
vleče suknjič in telo k sebi, u-ba-e, uba-ae, dn dn pee p-pee mm,
mm, moli kozarec.
Daj mir kurba, saj komaj sediš !
Kje je pa Jaka? Kdo ve !
A že en moški glas zapoje: I proplakat če noči,
i proplakat če zora,
a kako ne bi človek, koj' živi kao ja!
Sinoči jo je Jaka odvlekel.
Uba ba ba baaa, glasno glasi iz Marijinih prsi, desnica tolče
s kozarcem po mizi, pee dn dn pee-mm, mm, napol zleze v bližnje
naročje, peedn dn ddn.
Marš, proč!
Sem dal pet tisoč za sekurant.
A se bojiš umret?
Ddd dn, se nasloni na mizo in kolca.
Saj smo vsi na tem.
Ko nič več ne moreš !
A ti boš rekel?
Ha, ha, ko nisi za nobeno rabo!
Sem hlode furai po dolenjskih gmajnah, mejduš, sem vsako pasti-
rico flk na hrbet v travo.
O, zato si takrat res bil Medved, zdaj imaš pa le ime, ha, ha!
Ampak Jaka pa še zmeraj more vsak teden.
Ja, ja takrat pri tridesetih niso mislili, da bomo moč pustili
tam. Zdaj pa dohtar reče: si prestar!
Ni denarja!
Je hudič!
Sem se oženil ta dvanajsto uro pa sem se še prezgodaj!
A veš, da je Pavle umrl?
Zdaj je pa pravo žganje samo še na Javorniku.
Kdo bo hodil gor, a?
Sto metrov grem, pa mi pride zacrknit.
Mici, pridi sem!
Fantje, dež je nehal !
Oktober je ponavadi lep.
Zdaj pa jemlje naše letnike.
Le glejte, da ne boste vsi šli!
Ce boš slabo stregla, se v rit piši!
Dn ddn ddn pee dn ...
Daj še eno žganje. Mici! Pa Mariji enega, reče Janez.
Je že čisto na tleh!
Spodaj nima nikdar nič.
Kar daj roko pod kiklo !
Naprej zastava slave! A še znaš?
37
To je en larifari, daj no, mlad človek je lahko neumen I
Jaz imam pa rad konzerve.
No, daj roko pod kiklo!
Ko je bilo vojne konec, smo se zaprli v barako in pili iz so-
dov. Tri dni. Ni šel nihče domov!
Daj, daj, za tisto poscanko!
Ja no, življenje gre!
Na, Marija, reče Janez in sliši dddd uba-ee aa u-ba dn ddn, ga
primejo dlani za vrat in zobe čuti na temenu, u-ba-ddn, mu razmrsi
bele lase ko kakšen veter, potem njegovo glavo mmmn, mmn, poriva
v svoje karirasto oprsje, mmmn, mmn, mm.
Ha, ha! A te hoče?!
Ha! Ha!
Daj mir, jo podre na klop poleg sebe in reče pij, in jo name-
sti k mizi, da ima komolce gor in glava Mone do kozarca, Janez
pa na zdravje izpije do do dna in zavpije Mici!
Ha, ha! Je že taprava, Janez!
Pravijo, če so kurbe vesele, je cel mesec sonce.
Vraga bo, mene povsod trga.
Ko bi še komu lahko kaj verjel!
Jaz nič ne dam na besede.
Kar plačaš, to je še.
Spet bomo lahko rekli, da kruh spi.
Mmn, mmmnnm, stisne skozi zobe in se nn nn z glavo med ro-
kami nasloni na Janezova kolena, slinaste niti pa se potegnejo po
hlačnicah in na tla.
Prašiča, a kar pljuje!?
Marija, daj mir, zavpije in jo spet nasloni na mizo, nà pij!
U-ba mmm, ji glava niha do mize, u-ba u-ba ba bba, desnica v
loku in dolgem hipu nosi kozarec k odprtim ustom, odkoder glasi
u-ba bba in ima rdeče oči zaprte. Enkrat srkne, odloži kozarec in
obsloni s slinastimi nitkami, ki visijo iz napol odprtih ust, odkoder
ves čas glasi u-ba bba in mmmn in ddn.
Vse gre naprej.
Zdaj bom jaz dal za en liter!
Ta stara me bo spet prišla iskat, reče in pogleda proti vratom,
za katerimi je že noč.
Ja, no, jaz sem pa spet sam kot včasih.
A ima kdo kaj za brusit: za žago računam petsto, za sekiro tri,
za škarje pa dvesto.
Vse se bo podražilo!
Si videl parte na cerkvenih vratih?
Nikoli nimam očal s seboj.
Vsak dan jih je najmanj pet.
Mejduš, saj ne upam več čez cesto, tako drvijo, koj ga imaš za
ritjo !
Ja, vsak ima svoje; ta mladi pa spet svoje.
Saj smo mi tudi živeli pa živeli, pa živeli pa delali, pa delali
pa delali.
Na zdravje!
To je še najbolj prav.
Mici!
Kaj bo še, reče in pobira prazne kozarce, kozaröke, steklenice
od piva, vina, a bo še kaj, reče, oh, njo mi spravite domov, reče s
36
polnimi rokami kozarcev in s steklenicami pod pazduho, še vedno
nagnjena nad mizo, da ima prècej eno roko z zelo živahnimi prsti na
zadnjici o, tole je pa dobra peč!
Boos, reče, domov pojdi in vtakni roke I
Nič več!
Gremo. Noč je.
Njo mi spravite domov, reče in kasira, liter vina — osem din
in ti liter, a nimate drobiža, reče, ja, res, to revo spravite domov
in sliši ja, saj nismo njeni, zato reče joj, ste čudni ljudje! in ob ves
drobiž me boste spravili !
Janez, ti si mi dolžan, reče, šestkrat po dva in enega zanjo, šti-
rinajst, reče, oh, Janez, daj, ti spravi revo domov.
Naj tu malo prespi, reče, a sliši, kaj tu, mi zapiramo, tu je tre-
ba še pomesti, saj je ko v svinjaku, sliši še prijaznejši micast glas,
daj, spravi jo domov, te bom še rajši imela, čuti roko na svoji rami.
Ja, prav, reče, ne čuti več njene roke, ker zdaj spravlja denar-
nico v žep, hej, Marija, Marija, jo trese za rame, hej, Marija, vstani,
pojdi domov, zapirajo, daj, daj, zbudi se, premakni se, saj nisi do-
ma, mejduš si nadelana!
Dd, dddd, jamra in je lutka, a Janezove roke zgrabijo okrog pasu
in jo dvignejo, čeprav se ddd dd updra in noče na noge in je težka
kot cent, a še Micine roke primejo in prestavita lutkasto Marijo ven
na zrak, v noč, kjer jo Janez obdrži na nogah.
Ddn, ddn ddd, se roke oprimejo suknjiča in zamajejo še njegovo
telo, a on se razkorači, popravi prijem in gre s karirasto postavo na
cesto, kjer jo pol nese, pol gre sama, da se oba majeta v neonski
svetlobi vzdolž Delavske ceste, kjer imata zelene obraze, dokler ne
zavijeta v mračno prečno ulico proti cerkvi.
U-ba u-ba, čuti roke okrog pasu in da postaja lažja, zato popusti
prijem in ima čas, pa zre okrog in vidi jasno nebo in zvezde nizko
in nikjer nikogar, o, ga veseli ta svetla noč, ko dobro vidi moker
svetleč trak ceste in svetle zidove hiš in ograjo pokopališča in reči,
ki so, do koder seže zrenje.
Dddn dn nnn, sliši Marijin stisnjen glas in čuti, kako ga uuu uu
roke izpustijo, kako ga dd d odrinejo in se primejo za ograjo, da se
karirasta postava zamaje, se nasloni in bruha. Za hip gleda ah, ah,
potem gre naprej do vogala ograje in zre cerkev: polna luna sije,
da je stena svetla in v njegovem zrenju koj bel okvir petmetrske fre-
ske in bel konj in svetle jezdečeve oči in svetel klobuk in svetla
konica meča in potem nižje svetel plašč, ki ga dajejo roke k belim
lasem in beli bradi in svetli, napol goli klečeči postavi. Tu so nekaj
hipov njegove oči, potem pogleda ob ograji tja dol k Mariji in vidi,
da čepi, in sliši šumenje šššš, ko ji voda teče iz mednožja, zato še
postoji s svetim Martinom v svojem zrenju, ja, tako je to.
Tudi jaz bi dal plašč, če bi ga imel komu, mrmra in pogleda
nižje, v vhod, kjer je pod napuščem čisto temno, ko da tam ni no-
benih vrat in kljuke in ključavnice.
Ddn, ddn, pocukajo njene roke za suknjič in se ga oklenejo
okrog pasu, ko reče, pa pojdiva, če ti je bolje. In gresta.
Ddn, dddn, sUši.
Ja, tako je to, eno svetovno sranje, Marija, reče in sliši mmmn
nnn mn in čuti, kako ga roke še tesneje stisnejo okrog pasu, zato
jo tudi njegova levica objame okrog ramen, oh, vseeno me vse ne-
kam veseli, desnico pa pritisne na karirasta prsa.
37
U-ba u-ba bba u-bba eee, se oglaša.
Ah, ko ne moreš govoriti z menoj, ti si reva Marija, reče in sliši
aaad, ddd, dd.
A veš, še to ne vem, če me razumeš, reče in z desnico pritisne
na prsa, to je hudič!
Rezek a-dd sliši, zato reče, saj sem jaz ravno tako sam. Besede
nič ne pomagajo. Tiste svoje reči imam, to je vse, reče, ko hodita.
Poglej, tule sem doma, jo potegne s seboj k pritlični hiši ob ce-
sti. Tule. Pojdi še ti noter, reče, boš skuhala kavo predno greš na-
prej, jo izpusti pred vrati in vtika iključ, odpira vrata, prižge luč
in stoji v veži, ja, pojdi noter, potem odpre še ena vrata in je v
veliki sobi, kjer ima ležišče, štedilnik, kredenco, mizo in te reči.
Ja, pridi no noter, stopi na prag, kjer sliši ddn, ddn in vidi Ma-
rijo, ki z rokami maha in odkimava.
A misliš, da nisem vreden, da greš pod mojo streho, a?
Abb bb, se maje karirasta postava, potem vendarle stopi čez
prag in v sobo, kjer zre stvari.
Nà, tule je lonček, voda, na štedilniku je kuhalnik, tule so še te
reči, reče, nà, skuhaj kavo!
Marija pa zre, obraz ima miren, v mokrih očeh ima lučke, ko
odkimava dddn, ddn. Njene roke ga ujamejo za suknjič in povle-
čejo k sebi, da zavoha kisel vonj po vinu in hrani in slinah in so-
kovih iz telesa, da zastane o, Marija, a ti pa hočeš to!
U-ba ee u-ba, hitro zadiha, pritisne vanj, da čuti roke pod suk-
njičem in da s silo odpenja gumbe, čuti roke v kocinah na prsih in
na trebuhu in pri hlačnem pasu, ki ga odpnejo, da hlače in gate
naenkrat potegnejo dol, in oh, čuti roke na mošnji in penisu, ko sliši
ee bba bbad bad bad, in čuti, kako se trese pod karirasto obleko,
kako roke vlečejo, kako praskajo in zbadajo z nohti o, o, čez nekaj
hipov začuti, kako se mošnja polni in v ud postaja trd in srce mu
hoče uiti in življenju jfe drugačno in ves gori in spomini so sedanjost
in kaj takšnega pa še ne!
Marija, Marija, jo stiska, hitro diha, je ves znotraj, v telesu, s
katerim pritisne vanjo, jo prevrne na ležišče aaah, pritisne nanjo,
globoko diha, ji odgrne obleko pod vrat in prime za prsi, ko ga ona
zarine vase in je konec besed in teh reči, je pa še dihanje, je gorenje,
so sokovi in toplota; je globok mir, v katerem potem ležita drug ob
drugem.
Veš Marija, ti si zlata ženska, reče, tebe bi hotel imeti za zme-
raj, reče. Nekaj hipov je samo dihanje.
Da bi se vsak dan sukala tule notri pa okrog teh reči, reče, ja,
ja. Zdaj pa vstani in skuhaj dober čaj, si vleče hlače gor, a Marija
hitro vstane, obleka pokrije telo, da je spet karirasto, in se oglaša
bba bba bba bb in z roko trka na čelo.
A nočeš, reče, a nočeš čaja, reče, a nočeš skuhati?
Bba, bba, bb bbb, stopi k mizi in bbb vrže emajliran lonček, da
zadene v steno in potem na tleh pk, pk, poka emajl, ko Janez reče
mejduš, s teboj je še slabše, kot pa če sem sam.
Bbb bb, gre ven. Uu uuu.
Vrata tresknejo nazaj v svoj okvir.
S teboj je pa en hudič, reče in obsedi za mizo, z dlanmi med su-
himi drobtinami in muhami na mizi. Pred pragom sliši korake, ki se
zgubljajo v tišino, ki je nekaj hipov povsod; potem prične na tleh
pk, pk, pk, pk spet pokati emajl in odpadati z lončka.
38
Branko Novak
OD KOD PA TI, OGABNA
PSICA
Pognal je požirek po grlu. Ostro zagatna tekočina mu je spačila
obraz. Želodec se je divje obrnil. Ah, se je umiril. Umiril se je,
zaplaval nekajkrat navzgor, navzdol, vseh strani se je mehko do-
taknil. Opnasto je obkrožil votlino, se mehko usedel, mirujoče po-
zibaval. Vzgon se je preselil po telesu. Se en požirček. Se en po-
žirček je napravil. Vsak ga je domače prepojil. Večerček. Ljudje so
svetlo brbljali. Misel je spala. Kako mirno je spala. Zvila se je v
klobčič. Majhna puhasta živalca se je zakopala v varen kotiček.
Nenevarna mehka zverinica. Ljubo mu je postalo ob misli, da ji je
treba tako malo. Se en požirček. Brez bojazni, da bi se zbudila in
izbočila grebljivi trebuh. Se požirček. Kaj bi ne. Ljudje so tako
brbljivi. Lepo so govorili. Smejal se je jalovemu naporčku. Kakor-
koli je poslušal, ničesar ni razumel. Zakaj bi razumel. Ljudje tudi
niso razumeli. Verjetno niso razumeli. Brbljivost je bila igriva. Nih-
če ne razume brbljivosti. Samo opazuje se. Prisluškuje se brbljivosti
in jo blagohotno draži. Kakšno dobrohotno otroče je bila. Pretegoval
se je in se ji izpostavljal. Slap niti ga je žgečkal. Kot prijemljiva
sapica na ne prevročem soncu. Spustil je pogled nizko in se počasi
sprehajal. Kot na ne prevročem soncu. Izpod neba je brbotalo in
mrmralo. Vsenaokrog so bila posejana mirno pijoča telesa. Nako-
drana ravnina teles. Segala je prav do njega. Brbljanje je vsakega
nežno in mehko otipavalo. Telo pri telesu. Vse do njega so segala.
Tik ob njem se je neopazno pretegovalo mehko in sočno. Stisnil
se je obenj in čutil mravljinčasto bodljikavi slap. Izrezljani prstki so
brbljali po njem. Ob nekem hitrem dotiku ga je spreletelo. Zagoma-
zelo mu je po udih in ga streslo. Želodec je silovito zapljuskal.
Puhasta kepica se je grozeče dramila. Mrmrajoče se je prebujala.
Potisnil je brbljivost v oddaljen hrup. Ni bilo dobro. Ni bilo. Obup-
no se je podprl. Požirek. Krepek in dolg je stekel. Želodec je za-
drhtel, se potresel, umiril in pričel nihajoče lebdeti. Zverinica se je
zakroglila in obrnila kožušček navzven. Udje so posesali gomazeče
mravljišče. Trdno je stal, potisnil še en požirček v grlo. Praskajoče
ga je umirilo. Mehko je predel klobčič. Spal je. Dolgo časa je bilo
treba. Dolgo dolgo spanje je bilo potrebno. Zlepa si ne bo odpočil.
Odpočivanje je bilo večnostno. Cela večnost je prebrzela. Celo več-
nost je bilo puhasto. Eno celo, skoraj vso večnost, je bilo puhasto,
je odpočivalo. Med časom je napravil še en požirček. Kaj je hotel.
Spustil je še enega. Kaj enega. Kaj požirček. Požirek. Vsi so zlivali
požirke. Smehljajoče so požirali. Vsak smehljaj je bil širok. Široko
so se smehljali. Široko so zlivali. Kaj zlivali. Natakali so. Tako ra-
39
zumevajoče so se gledali. Razumljivo so dvigovali. Casa na pretek.
Niso hiteli. Kaj bi hiteli. Točili so. Bratsko so natakali. Počasi. Drug
za drugim. Vsi skupaj. Da. Drug za drugim. Počasi. Potem enkrat
vsi skupaj. Prekrasno. Kam pa bi. Nikamor. Enkrat vsi skupaj. Ne
velja. Se enkrat vsi skupaj. Sam zase tudi. Zakaj pa, ne. Od takrat,
ko vsi skupaj.. Pa do takrat.. Ko.. Ko vsi skupaj.. Do takrat, ko
nost. Prava večnost. Vsi skupaj. Da. Vsi skupaj. Ha. Najlepše je bilo
vsi skupaj. Ampak. Ampak od takrat, ko vsi. Od takrat. Od takrat,
ko vsi skupaj.. Pa do takrat.. Ko.. Ko vsi skupaj... Do takrat, ko
vsi skupaj... je cela večnost... Neznansko dolga... Neznansko dol-
ga večnost... Med tem ... Vsak zase lahko ... Zakaj pa ne ... Vsak
zase lahko še sam... Vsi skupaj. Vsak skupaj lahko sam.. Vsi sku-
paj pa še sami... Ja — aa.. On sam... On pa še vsi skupaj...
Potem pa še vsi sami... E — eh., Pa še on sam... Pa še tisti
sam ... Lej ga ... On sam ... Ti sam ... Onadva sta ... Sama...
Tista dva .. Se onadva .. Se enkrat... Bratsko vsi... Vsi skupaj...
Si ga videl... Si videl... Sam ... Skupaj... La la .. Smo mi vsi..
Mi.. Vsi.. Skupaj... Naaen — krat... Naenkraa — tt vsi.. Sku-
paj... Da da ... V kro — guu ... Vsi skupaj... V krooooguuuu ...
V krogu ... Fantje vsi v krogu .. Vsi skupaj.. Takoo .. Po bratsko ..
Tako.. Vsi bratsko. Skupaj. Po bratsko vsi skupaj.. Enkrat po
bratskooo ... Lejte ... Naenkrat... Ti tudi.. .V krog... Ti... ti
tudi... ti tudi v krog ... on v krogu ... vidva ... vidva ... po brat-
sko ... jaz v krogu ... kar naenkrat... Vsi... Naokrog ... vsi na-
okrog ... bratsko naokrog... Kar okoli... okrog in o — okrog...
O-oopaa .. Lepo počasi. Poo-ooočaaasii-ii... Ne-ee tako-ooo ... Po-
časiii naokrog ... Kozarrrcee .. Kozarrce-ee ... Kvišku ... Kozarce
kvišku. Dajmo ... Da-ajmooo ... N00 ... no-000... kvišku ... Ne-
ee ... Neeee taakooo ... Vsi... Vsii-i kvišku ... Vsi kvišku ... Na-
enkrat ... Na-enkrat vsii... Ha ha ... Ne bojte see ... Pa nič...
Pa nič ... Ni treba vsi... Ni treba vsi na-enkrat... N0-00... Saj
ni treba na-enkrat... Vsi... vsi pa ... vsi pa ja-a ... Saj ni... Saj
ni važno ... kje ... Saj ni važno kje-e ... Ni važno kje ... Ni-iii...
Sploh ni važno kje ... Ja saj sploh ni-ii... splooo-h ni... Ne ne-
ee ... Ni važno kje ... Ni-i... Brez ve-zee... Brez veze ... Hha-
ha ... Kje pa-aa ... Haha ... Ja sploooo-hh ni... N0-00000 ... Niiiii
... važno ... Kje-e ... Kje ... Niii... Ni-ii... Sploooh ... Splo-
0000-h ... Nii. Splo-000... Splo-ooo-ooo ... Ooo-h ... OOOOOH ...
Najprej se ni hotela ljubiti med borovci. Imeli so tako trdo in
hrapavo skorjo, tako grobo in praskajočo. Med ljubljenjem so ne-
usmiljeno odirali kožo. Lezla sta v bodičevje in potratno teptala
zeleno razkošje. Nikakor ni mogla splezati na star borovec. Smešno
je naskakovala debelo deblo, z razkrečenimi nogami. Potem je od-
nehala in skupaj sta sanjarila, kako visita na najdebelejši veji, ki
se ječe upogiba pod njunimi telesi in njuna alabastrno bela obraza
sijeta trpljenje nesrečnih zaljubljencev, ki sta končala v čudoviti
harmoniji na veji.
Spomnil se je, kako bledo je bilo dekletce, ki je stopalo za
očetovo krsto. Mati ji je usahnila kakšna dva tedna prej. Župnik
ni pustil zvoniti. Mogoče, če bi bil kdo pripravljen potrditi, da se
je staremu zmešalo.
Ogledoval je njen razpraskan trebuh in ga grizljal. Kakšen bi
bil otrok, ki bi ga vsadil vanj.
40
Otroci so hitro zvedeli, da se je stari obesil. Zbirali so se iz
vseh koncev. Radovedno so se motali okrog dvorišča in vlekli na
ušesa. Ženske so jih s tihimi, pretečimi glasovi odganjale.
Ležala sta s prepletenimi nogami in se smejala dolgi, listnati
travi z ostrimi robovi, ki je silila in se prepletala, vsa lepljiva in
kislo cvileča, med prepotenimi stegni.
V nosnice je silil duh po zatohli mrvi in stari je baje še vedno
bingljal na vrvi. Starejša hči se je zaprla v sobo in skozi stoletne,
presušene, zidove so slišali potresanje njenih mogočnih prsi. Sin je
bil nekje v gozdu in bog vedi, kaj je počenjal.
Drobne, črne mravlje so napadalno begale po njegovem trebuhu,
ona pa ga je zadrževala, da se je vznemirljivo in sunkovito krčil
in jih s hitrimi udarci mečkala.
Hčerkica se je stiskala k staremu štedilniku, njene oči so begale
kot pri prestrašenem piščancu, ki ga otroci strašijo s papirnatim
letalcem, ki ga napada s svojo smešno senco, in usteca so ji krivila
obrazek v čudno neumen smeh.
Njuni telesi sta v podivjani slasti pomečkali za pest drobnih,
črnih, mravelj, razstresenih med kleščami njunih hlastajočih trebuhov.
Ženske so vztrajno kimale z glavami in zavijale oči, kot bi jim
zdaj zdaj stekle, glave pa se začuda niso hotele skotaliti z ramen
po mrtvih zizah. Otroci so od časa do časa stekli v gručo, kot
po nesporazumu so se hitro razprhnili v mirna pročelja in polkrožno
dvorišče in z mirno radovednostjo so pogledovali roke žena in nji-
hove oči.
Hrbtenici sta prepustila bodljikavi zemlji in razkazovala črno
krvave pikice zmečkanih mravelj, sopečemu zraku, ki je leno odna-
šal lepljivost pare iz njunih teles in zavlačeval iztreznitev v vlec-
Ijivo sladkobo. Prepodila sta se v najhladnejši kotiček bodičevja in
se prepustila namišljenemu dremežu, s skorajšnjim dotikovanjem
teles.
Zagonetno mirni otroški hrbti so se obračali v steklene obraze,
ki so zmrznili na okenskih steklih in sesali gobavost stark v kamnite
mejnike. Hodili so s pogledi po lastovičjih gnezdih na lesenih ostreš-
jih in belkasto vodene oči so se jim spuščale do kotičkov ustnic, se
povzpele nazaj v očesne dupline, potem pa jih je ogrel bliskoviti
spust veke.
Ležala sta nepremično in se prepuščala srhljivosti srbečice suhe
kože, tehtala razdaljo, ki je ločevala njuni telesi, se potuhnjeno pri-
kovala v mirovanje, da bi v navidezni malomarnosti uživala do
onemogle vzburljivosti, ki so jo povzročali mehki dotiki njunih dlačic.
Potegnila se je do torbice, vzela cigarete, si eno zelo vsakdanje pri-
žgala in jo z neznanskim užitkom zakadila, drugo pa mu potisnila
do zob.
Redki so stopili v kuhinjo. Zadrževali so se v dvojicah ali po
trije in po moško mrmrali. Izogibali so se korakov, ki bi jih pripe-
ljali v večje skupine. Včasih je kdo odšel proti gostilni, zlil z mirno
roko kozarec belega ali črnega, pomembno molčal, se včasih od-
hrkal, obrnil glave vase, rekel pa ni naposled nič. Ženske so večno
stale na svojih mestih in se pojavljale brez premikanja kot duhovi
zdaj tu, zdaj tam .
Vlačil jo je za noge, da je vreščala, se hihitala in ga zaman
skušala objeti krog pasu. Opazila sta dolge sence in si vzajemno
trla kožo, ki je potratno oddajala toplino v pihljanje.
41
Mršavo ženšče je stopilo brezobzirno v kuhinjo, narodila je
enajst otrok, potegnilo preplašenega piščanca k sebi in ga odpeljalo
med mrzlo redkimi, okamenelo molčečimi stebrički proti domu. Val
tihotnega mrmranja je vzplaval čez slemena. Doma je deklica za-
spala. Verjetno ji je bilo toplo.
Drobencljanje njenih nog je postalo brezglavo. Z objemom od-
daljenosti med njima jo je grozeče potiskal proti bodičevju. Razšir-
jene oči so iskale izhod, ne da bi se premaknile levo, desno, ga
izpustile. Mišice so mogočno napenjale lesketajočo kožo, nosile brez-
težno telo v otrplo grozo. Odvrgel je razdaljo med njima čez ra-
mena, ji mehko prepustil surovo varen objem v odrešujočo zanko,
da sta se zadrgnila. Ribje telo ga je plosknilo, da je zadrhtel.
Lestev na podstrešje je grozila s svojo pokončnostjo. Cma, hi-
teča vrsta otrok jo je prikovala v odtok. Temna zijajoča lina jih
je prikovala v obešeno slutnjo. Jih z gotovostjo izbruhala pod milo
nebo. Razpršila na domove. Pretresla pajčevino v osamljenih dvo-
jicah. Zdrevila v brezglavo čredo trepetajočih ovac.
Stopala sta po stezi navzdol. Nekaj časa sta poskušala z roko
v roki. Steza je postajala ožja in strma. Sla sta drug za drugim in
se posvetila prebadanju mraka. Postalo je že skoraj popolnoma tem-
no. Lovila sta se za grmovje, počasi prispela do manj strmega,
zlagoma nadaljevala v ravnico, se znašla pred naseljem, negotovo
potiskala noge v temo. Kratek pozdrav jima je obrnil hrbta. Z beže-
čimi koraki sta porivala tla izpod sebe in postajala vsa manjša.
Starejša hči je pogledala skozi vrata v kuhinjo, potegnila glavo
nazaj med zidovje in hladila lica ob grobem beležu. Iz gostilne je
prišel zgrbljen in pijan, se oborožil s petrolejko, pograbil nož, stopil
skozi visoka vrata, se korajžno pripognil in pogledal lestev. Možje
so stopili za njim, žene so pritisnile zadaj. Pramen svetlobe je tre-
petajoče bežal skozi lino po strehah. Stali so ob lestvi, sočutno
vklenjeni v sočutno pričakovanje, trepetali ob raztegnjenem priča-
kovanju olajšanja. Topo je padlo po starih podnicah, da so zaječale.
Sklonili so glave, skozi lino se je počasi in lahno dvigal droben
prah, dišeč po starem senu. Med razumevajočim prerivanjem jih je
nekaj, obotavljajoče se, stopilo na podstrešje. Prinesli so truplo v
kuhinjo, kjer jih je osvetljena sled vrvi oslepila. Med opravljanjem
mrtvega so ostali do jutra.
Vsi ljudje so drli na pokopališče. Srečevali so se znanci, si toplo
stiskali roke in se smehljali. Frklje so kazale nove plašče in se tra-
gično nasmihale. Mulci so nabirali vosek, včasih pa pobrali kakšno
celo svečo. Neznansko so ga žgali nasmeški deklin, ki so zvečer
vedele povedati, kdo jih je gledal. Mama je pripovedovala svojim
znankam o hčerki, ki so že neštetič poslušale zgodbo. Predaleč je
bilo, da bi se pogovarjala z grobom, ostala pa je navada. Bila je
njena slabost. Pevci so nekajkrat presunljivo zapeli v veter. Čeljusti
so miele za verne duše v vicah. Pokopališče je bilo praznično. Tisti,
ki S0 pinišli od daleč, so šli v gostilne, da bi se pokrepčali, ostali
pa na zalivanje dolgo pričakovanih srečanj. Nekateri med njimi so
se videli enkrat na leto, na dan mrtvih, na pokopališču. Bil je to
poseben dogodek. Na mize so gospodinje nosile pripravljenih dobrot,
ali pa pripravile postelje. Mlade vdove so tulile, manj mlade so
iskale, stare babe pa so se izgubljale na kolenih, in imeli so jih za
trape. 2upnik je blagoslavljal grobove, se pomudil tudi pri grobnici
partizanov in škilil po farankah.
42
Izgubljal se je v tem tihem, z načrtovanjem nabitim sejmom,
se izognil nekaterim histeričnim krilom in mirno sprejel nekaj ob-
tožujoče tihih in vabljivih pogledov. Med kimanjem znancem je pri-
vršala kakšna spokojno afektirana mamina znanka in ga povprašala
po njej, po tem in onem. Pristopicala je, po mašnem kadilu zaudar-
jajoča, deset let mlajša mamina znanka, ga pobožno pograbila pod
roko in odpeljala proti domu. Neprenehoma je govoričila, se vedno
bolj smehljala in ga vlekla proti gostilni. Trmasto se je uprl, potem
ga je vlekla k neki svoji znanki, potem k starim prijateljem, potem
sta šla domov, potem je hotela v kino, v kinu ga je prijemala, ho-
tela ga je odpeljati, ugotovila, da se je zelo spremenil, ga nagovar-
jala, mu obljubljala, bila utrudljiva, bila enolična, bila Je neznosna,
bila je nesramna, bila Je avša, bila je ubijajoča, bila je vsiljiva, duh-
teča, utripajoča, potem se je le naveličal, potem Je šel z njo v po-
steljo, potem se je zadovoljno hahljala, potem je šel ven in na po-
kopališču pokradel nekaj sveč in jih dal frkolinom.
Ko se Je vrnil. Je bila tako mesena in topla. Smehljala se je po
vsakem ljubljenju in pripovedovala o njegovi mami. Spominjala se
je dogodkov iz svoje mladosti, ko Je bila njegova mama že dekle,
ga ujčkala kot mala deklica, ga ujčkala kakor otroka, kuhala kavo
in migala s klobasasto ritjo. Ponoči jo Je porinil golo na prag in zaprl
vrata, se ji režal skozi okno, gledal, kako se s trebuhom stiska h
ključavnici in ga prosi naj odpre. Grozila Je, da bo ostala zunaj,
ali pa vpila, se zvito nasmihala, igrala trpljivost, se gladila po njenih
ubogih zizkih in neprenehoma čakala, kdaj se bo igra končala. V
vami temi si Je želela, da bi se nadaljevala, z užitkom mislila na
njegov trebuh, ki Jo bo premrlo sprejel in uživala kot trpinka. Spra-
vil se je v posteljo, krepko zaspal in se zbudil, ne da bi karkoli,
med svojim nenehnim gruljenjem, opazila. Planila Je v kuhinjo, ga
vsa premrla divje ljubila, medtem ko se Je umikal njenim ledenim
objemom, neznansko uživala v tem plesu, dokler nista vsa pareča
čakala, da bo za revico skuhan čaj.
Zjutraj se je odpravil na postajo in se odpeljal. Mahala mu je
in zavila na obisk k njegovi mami, stari prijateljici.
Oče se jim je lepega dne stegnil v gostilni. Neznansko hudo mu
Je bilo zaradi nje. Verjetno bo hotela, da še naprej spi pri njej. Mali
so Jokali. Ateka so tisti večer nesli vaški fantje na lestvi domov.
Ni se še vrnila iz tovarne. Kot prašič se Je zibal na lestvi in opletal
z eno roko po snegu. Ljudje so drli iz hiš na vrata in gledali. Krvavi
in mastnih rok, december je rezal koline, so spremljali čudno po-
vorko. Revež se je stegnil in skoraj v vsaki hiši so klali.
Mali niso smeli z ostalimi otroki v vas po ocvirke. Jokali so,
ko so prinesli ateka domov. Mama se Je gotovo nekje ustavila, da je
ni bilo domov. Potem se Je nekdo le spomnil, da ura še ni deset.
Hvala bogu, bila je še v tovarni. Ženske so brskale po omarah.
Treba bi ga bilo obleči in opraviti. Nesrečna revščina, saj ga ni bilo
v kaj opraviti. Se obleke ni imel. Križ je s pijanci. Gotovo Je zapil.
Kaj drugega. Otroci si niso upali povedati, da atek obleke ni imel.
Neznansko so se bali. Radi bi Jokali. Nekaj žensk Je znosilo stole
na kup. Sedli so. Obriti bi ga bilo treba. Križ božji, fabrika še vedno
dela. Ženske so bile obupane. Ena je svojega pamža poslala po
pijačo. Ljudje božji, saj ni bilo s čim postreči. Potem so vsakemu
43
natočili kozarec vina in sedeli. Prišlo je še nekaj mož in fantov iz
gostilne, spili vino, eden ga je pa obril. Sploh ga ni porezal. Potem
ga je začel umivati. Ženske so se spogledovale. Ena je s treskom
odprla vrata in pisano pogledala svojega. Doma je bilo še toliko
in tako nujnega dela. Tiho se je odpravil delati klobase. Tisti iz
gostilne je še vedno umival. Otroci so hoteli po brisače. O, križ
božji, otroci naj gledajo kako opravljajo očeta. Skomigovale so z
rameni. Našle so dve ali tri brisače. Male je hotela ena odpeljati.
Radi bi bili pri ateku. Revčki. Ura je pokazala deset. Nekdo se je
spomnil, da bo hodila še kakšnih dvajset minut, preden pride domov.
Pa po takem snegu je treba. V tem snegu je hudič. S fičkom pa tudi
nikamor ne prideš. Potem je hotel eden s folksvagnom ponjo pa je
že prišla domov. Hvala bogu.
Šele potem, ko je prišel domov, je zvedel. Sel bi pa je vedel, da
je vse narobe. Po pogrebu jo je videl. Pogledala ni levo, ne desno.
Mali so hodili smrtno resni ob njej. Hitro so pozabili. Učiteljica jih
en mesec ni vprašala. Na polletju so ostali neocenjeni. Začeli so se
nekoliko bolje učiti. Nič več ni grozil, da bo nategnil učiteljico kot
zločinko. Spal je raje z njo. Mali pa so ponoči kradli iz omare, do-
kler se ni skurbala. Kruh so imeli radi.
Nihče ni dojel stvari, potem, ko se je že skurbala. Videh so nje-
nega malega s cigareto v ustih. Petletni smrkavec je vlekel. Bolje
kot nič. Kje pa naj bi dobil kruha.
Po kakšni besneči noči mu je dala denar. Oba sta se neznansko
bala stopiti v dan. Imela je tri pokavce, on pa rajsko bitje, ki se
je prelepo nasmihalo. Ce bi bila njegova mati, bi jo s takšnim užit-
kom preklel. Stiskal jo je v objem in jo materinil.
Med hlastanjem sta poslušala cviljenje polomljene omare. Sinko
je iskal kruh. Šepetala je o uboščku. Rožljal je po omari za marme-
lado, mogoče za smetano na mleku. Požrl je paradižnikovo omako.
Pa saj drugega ni bilo. Pankrt požrešni. Ležal ji je v objemu nog,
dokler da se je mali najedel. Mater, s kolikimi je že ležala. Njene
roke so padale po hrbtu kakor bukove deske, ki jih je prenašala na
voziček v fabriki. Starejša dva sta bila v šoli spet slaba. Mater ji
je videl. Kaj je učiteljico brigalo, s kom se mati goni. Pridušal se je,
da jo bo nategnil kot nacistko. Potem je zahtevala, da raje njo tako
nategne. Ne, s šoferji pa ni imela opravka. Drvijo v svojih mašinah
po cesti in trobijo. Zato s šoferji ni imela opravka. Pa tudi umazani
so. Ni vseeno ali je človek umazan od prahu ali pa je masten. Šoferji
so bili mastni. Vsi po vrsti so mastni. Tisti mizar pa je kurba. Ni
zamenjal gnile deske v kuhinji. Pa sta se že zmenila. Šla bi k njemu
in mu zabrusila v obraz. Pa kaj bi proti moškemu. Ženska je vedno
ženska. Proti moškemu ne opravi nič.
Spominjal se je maminega joka. Ni vedela, da ne bo odšel.
Ženska ni vedela, da ne bo odšel z drugo. Vedela je, da ne bo več
prihajal, ko bo enkrat izostal. Pri njej se je spominjal tistega joka.
Ko se je mali vrnil na posteljo, se je potopil v njegov dremež.
Takrat se je spominjal, da so imeli, ravno tako razbite omare, kre-
denco, mizo in črn pločevinast in pregorel štedilnik. Njegov oče je
sedel ob njem in velikokrat pripovedoval pravljico o črnih konjih.
Pred očmi mu je bila vprega črnih konj in steklena gora. Mišice so
se tako igrajoče napenjale. Pokrite so bile s črnim žametom. Lep
44
je bil žamet. Tako lep je bil žamet. Njegova mama je imela črno
žametno bluzico. Tako lepo so dojke napenjale žametno bluzo. Lepa
je bila mama. Mali pa ni imel očeta. Dremež malega je bil tako
čudovit. Vsakokrat, ko je spal z njo, se je potapljal v njegov dremež,
potem, ko je mali pojedel marmelado ali paradižnikovo omako. Rad
je hodil k njej spat. Njeni trdi prsti so tako jedrili njegova bedra.
Mali so kradli marmelado in kruh. Ponoči so vstajali. Potem se
je skurbala. Kurbala se je s sezonskimi delavci. Dobro so plačevali.
O ja, dobro so plačevali.
Nihče ni razumel. Med filmom je mislil na stanovanje, ki bi ga
opremil. Njegova fidididika bi bila vsa iz sebe. Premišljeval je, kako
bi spoznal vse lepe pravljice, ki pravljičijo siromaka med telesenjem.
Za trdno je vedel, nekje se je z gotovostjo svitalo, da bi se položaj
izboljšal v primeri s sedanjim.
Je čisto mehko stopal iz kinodvorane. Je bila njegova ljubica
zelo daleč od njega. Je jasno čutil, da ne preklinja. Je vedel, je
čisto gotovo vedel, da bo lepega dneva svinjski gospod. Je bil ne-
znansko in hromeče miren. Je bil neznansko in hromeče miren. Je bil
neznansko hromeče miren.
Po ljubljenju, sta se srhljivo poslovno gledala. Električna pečica
je mrzlila sobo. Pripravljena sta bila kot dva popadljiva psa. Sta
drug drugega čakala, da bi se kateri od njiju zganil. Sta kot dva
popadljiva psa gledala prazno kavno vrečko. Sta gledala nepomita
krožnika. Sta gledala prežgani kabel na skorjastem kuhalniku. Sta
gledala njuna plašča, vsa pocunjena. Sta gledala svoja režeča rebra.
Sta gledala svoja po udobju vpijoča spolovila. Sta bila dva psa. Sta
bila dva psa. Sta bila dva psa.
Včasih se ji jasni, da so bila njena stegna jedra. Včasih se ji
tudi jasni, da jih ni škarjil on. Včasih jasni meduzaste kravatnike,
ki so se pobalinsko scejali v rjuhah. Jasni njegove kocinaste krače,
ki ne bi bile vredne poljuba. Jasni njegove ozeblinaste prste med
nažrtimi mošnjami. Bi skočila na cesto. Bi bila kot marmelada na
kruhu. Bi ga pojedel. Bi stegnil pete. Pogreb bi bil lep.
Pričrvičilo se jima je skozi trebušno opno. Pričrvičilo se jima
je, da se morata pretepati, ker nimata mehke preproge. Praskala sta
se s scefranimi nohti, ker nimata jogi vložka. Z zobmi sta si razkr-
vavila tilnika, ker ni bilo puhastih blazin. Neusmiljeno sta se ko-
stila s koščenimi pestmi, ker nimata vseh tistih barvic na difuznih
tapetah. Metala sta si v kolke posteljno nogo, ker ni bilo bazena na
vrtu. Brcala sta se v gležnje, ker ni bilo vrta z angleško travico.
Bila sta ulična perverzneža, ker sta zagnala nažicane ficke za kino.
Kino bil je lep. Lepši je bil film. Najlepše je bilo njuno zaudarjajoče
otipavanje. Bila sta ganljivo lep par na sončni ulici. Stopicala sta
v razigranem plesu po dišeči angleški travici. Sta se v elegantnem
tjulenjem loku vzpenjala na površje bazena. Sta se brezšumno sen-
čila na toplih tapetah. Sta se poredno hrčila med njivo puhastih
blazin pšenične barve. Sta se božansko dihljajoče zaktirala na mehko
napravljeni postelji. Sta začarano gledala v čarobno vzorčasto pre-
progo pri težko vestnem poslavljanju. Sta vsak v svoji jedilnici
sentimentalno ignorirala svojo božansko papico.
Niso razumeli. Lepo sta se igrala. Se sanja se jim ne.
45
Milan Osrajnik
DOGODKI
strah
Najprej so bili vsak zase. Hodili so v službo, nakupovali in se
sprehajali. Srečavali so se slučajno. V lokalih, dvoranah, uradih ali
pa kar na cesti. Skupaj so bili samo toliko časa, kolikor je pač tre-
jala filmska, gledališka predstava ali pogovor ali konferenca. Nič več.
Večina se je celo rada kmalu umaknila v svoje stanovanje. Včasih
tudi kam drugam. Zato, ker so hoteli biti sami. Vse gruče in skupi-
ne na ulicah in drugod so nastajale povsem slučajno ali zato, ker so
se določeni ljudje pač morali za nekaj časa sestati.
Potem pa se je nenadoma, brez vidnega vzroka, začelo spremi-
njati. Najprej ni bilo opaziti ničesar posebnega. Vsak običajen spre-
hajalec ali človek, ki gre po svojih opravkih, bi lahko mislil, da so
gruče na cestah še vedno kup slučajno zbranih ljudi. Vendar ni bilo
tako. Kmalu se je pokazalo. Kajti gruče so postajale vse pogostejše
in se zadrževale v mestu ves dan. Tudi na noč se niso spremenile,
kakor običajno. Res je, da so nekatere hitro razpadle, da so se ne-
kako razgubile in bi kdo lahko mislil, da je vse še vedno naključje.
Toda vsak dober opazovalec je kaj hitro videl, da so se isti ljudje,
ki so bili prej v takšni gruči, pojavili drugje. Na drugem koncu me-
sta. V drugi gruči. Bilo jih je vedno več in na ulicah so ostajale tudi
čez noč. Pričakovati je bilo, da jih bo pohcija razgnala, čeprav ni
nihče kričal ali razgrajal, vendar je bilo med njimi videti tudi mo-
dro oblečene, uniformirane ljudi. Od nekod kot iz skrivališča so se
mednje priplazili celo starci in otroci. Kdor ni bil v 'kakšni izmed
gruč, ni vedel, kaj ljudje govorijo. Govorili so ves čas. Govorili so
hitro in šepetaje, le gibi z rokami so včasih izdajali nekakšen nemir
ali strah. Zagotovo tega ni vedel nihče, ki ni bil poleg.
Nekega dne pa so se pričele gruče združevati v skupine. Nastalo
je čudno, šepetajoče valovanje. Skupine so se pomikale po mestu
podnevi in ponoči. Izgledalo je, da bo nastala ena sama velika šepe-
tajoča skupina ljudi. Kmalu se je pokazalo, da je v drugem delu me-
sta, zelo odaljenem, tako, da se ljudje z obeh koncev sploh niso po-
znali ali pa niso vedeli drug za drugega, prav takšna skupina. Obe
sta se kot po nekakšnem nagonu pomikali proti središču. Počasi in
vztrajno šepetajoče, kakor da pričakujeta rešitve prav v središču.
Ko sta se zagledali, sta najprej obstali. Kot bi bilo v prostoru med
njima začudenje. Mrmranje, šepetanje in nemirni gibi so za trenutek
ponehali. Tako, da je bila v mestu naenkrat popolna tišina. Izgledalo
je, da bosta mirno odšli druga mimo druge. Ali pa se bosta zlili. Te-
daj pa je nekdo zakričal. Krik je bil, kot da je iz človeka vdrl ves
46
občutek strahu in nemira. V istem trenutku sta ga povzeli obe sku-
pini in se v divjem zaletu pognali druga v drugo.
Čez nekaj časa je bilo v središču, kjer sta se spopadli, samo še
nekaj ljudi. Vsi drugi so ležali po tleh. Razbiti, krvavi, mrtvi. Ljudje,
ki so ostali, se niso gledali. Tudi vedeli niso več, v kateri skupini so
bili prej. Izgledali so popolnoma utrujeni. Odvlekli so se v stanova-
nja, ki so ostala nepoškodovana. Na ulice jih je prignal vroč smrad
po truplih in razpadajoči krvi. Nekaj dni so, ne da bi govorili ali
kogarkoli pogledali, vlačili trupla v veliko jamo na robu mesta. Po-
tem so se spet zaprli v stanovanja, daleč drug od drugega in se še
bolj zapirali in skrivali in izogibali.
Kljub temu pa je ostal nizko ob tlaku in zidovih gost, lepljiv
smrad.
pasj eglavci
V velikem mestu ob reki je nekoč živel človek. Kljub temu, da
je bilo tam veliko ljudi: moških, žensk in otrok, je bil zelo sam.
Nekega dne pa se je naveličal samote, zato si je kupil psico.
Lepo, čistokrvno psico. Od takrat sta bila povsod skupaj. Skupaj
sta se sprehajala, hodila v kino, gledala televizijo, jedla in spala.
Kmalu pa je opazil, da je zanosila. Zbal se je, da bodo ljudje
spoznali njegove blodnje, zato jo je sklenil ubiti. Toda psica je za-
slutila nevarnost in pobegnila.
Neko noč je v zapuščenem delu mesta skotila njune mladiče
in takrat so se po zemlji pričeli širiti pasjeglavci.
podgane
tekel sem. bežal sem. hitro sem tekel, še hitreje bi moral bežati,
z mano so bili še trije ali štirje, ne vem točno, bili so trije ali štirje,
tudi oni so bežali, najprej smo samo tekli, nisem vedel, zakaj, toda
moral sem bežati, čim hitreje sem moral bežati, potem nas je teklo
veliko, zelo veliko, najprej smo bežali, vsi. toda potem so se tisti za
nami spremenili v podgane, kljub temu sem bežal, občutil sem, da so
za trenutek obstali, natanko sem občutil, da so za trenutek obstali
in se spogledali, sedaj vem, zakaj so se spogledali, potem so pričeli
teči za nami. zasledovali so nas. bežal .sem, kajti tekli so za mano
in čutil sem njihov cvileči vonj. natanko sem čutil njihov cvileči
smrad in moral sem bežati, moral, zasledovali so mene. sedaj vem,
da so tudi najprej tekli zato, da bi me zasledovali, zato, da bi me
ujeli, ne vem, zakaj so me hoteli ujeti, toda moral sem bežati, in ko
so videli, da dobro tečem, so se spremenili v podgane, da bi me
prestrašili, teklo nas je samo še nekaj, vse sem poznal, bili so moji
znanci, posebej eden. ne spomnim se dobro, morda je bila ženska,
morda moški, toda bežali smo. bežal sem v velik strm gozd, ki ga
prej nikoli nisem opazil, bilo je čudno, da ga nisem, saj je bil čisto
blizu mesta, bežal sem v strm zelen gozd in z mano so bežali še trije
ali štirje, čutil sem jih za sabo. bežali smo skupaj, opazil sem, da
zasledovalci navkreber težko napredujejo, da so počasni in previdni,
kakor bi se česa bali. bili so zelo daleč za nami. morda jih je spod-
našala zelena barva, ves gozd je bil zelen, zelo zelen, tako, da smo
47
tudi mi težje tekli, tako, da smo tudi mi težje tekli skozi zelene rove
navkreber, dobro smo tekli in zasledovalci so bili daleč za nami.
samo cviljenje je bilo hitrejše, bežal sem v zeleni navkreber in ne-
nadoma sem začutil, da so se tisti, ki so tekli ob meni, spremenili
v podgane, najprej ne vsi. ob meni je še vedno tekel nekdo, ki se ni
spremenil, šele tedaj sem opazil, da je bila moja ženska, toda, ko
sem že mislil, da je dobro, da je ostala vsaj še ona, se je spreme-
nila v podgano in se pridružila ostalim, začutil sem smrad in cvi-
ljenje in njihovi repi so divje udarjali v listje, ko so se pognali
za mano.
hitro sem jim ušel. presenetilo me je, da sem jim ušel tako
hitro, najbrž sem se že naučil teči v strmino in zeleno, bilo je vedno
bolj zeleno, zeleno ni bilo samo listje na drevesih, ampak zelena
so bila tudi debla in tla in ob drevesih je rastlo čudno zeleno gr-
movje, ki ga nisem videl nikjer prej. še vedno sem slišal njihovo
cviljenje, toda bili so daleč za mano. še vedno nisem vedel, zakaj
me lovijo, morda pa me niti niso več zasledovali, morda so mislili,
da se bom utrudil, da bom postal lačen in sam prišel k njim. če so
mislili tako, so imeli skoraj prav, kajti sedaj imajo najbrž že vse
oni. najbrž že razpolagajo z vsem, kar smo imeli prej.
toda kljub temu sem tekel in nenadoma sem brez prehoda ali
meje v zelenem vpadel skozi neka vrata v velik prostor, ogaben
smrad po podganah mi je udaril v pljuča, torej so bili že tukaj,
toda te niso bile nevarne, bile so zaprte vsaka v svojo kletko, bile
so mirne, kakor da jih je vkalupil njihov smrad in njihove velike
rjave oči (oči so bile človeške — pri vseh popolnoma enake in so
me spominjale na oči tiste, ki je najdlje tekla z mano.) so me
prosile, naj jih izpustim, niso cvilile ali se premikale, bile so čisto
mirne in natanko vem, da so me prosile naj jih izpustim, bilo je,
kakor da postaja smrad vse gostejši in hoče vkleniti še mene. bila
je past. planil sem skozi vrata v zeleno in bežal.
bežal sem in vedel, da me ne bodo dobili, vse globje in globje
sem prodiral v zeleno, niti dreves se ni dalo več razločiti, vse je po-
stalo kakor valujoča zelena pena, ki jo je nekdo razlil ali odvrgel po
hribu, celo napredoval sem. v načinu, tehniki, to ni bil več navaden,
stihijski, spontan, nezaveden beg. bil je zavesten in hoten, toda
nenadoma sem opazil, da napredujem počasneje, niti zavedal se
nisem, kako sem se počasi nižal in krčil, kako sem se spustil k tlom,
kako se mi je iz glave izvil dolg rilec in kako sem pričel cviliti.
V trenutku, ko sem se tega zavedel, sem občutil zlobno zado-
voljstvo. Imeli so prav. Prepričan sem, da imam prav takšne člo-
veške oči kot vsi moji prijatelji in to je najbrž edina slaba stvar,
ki je ostala od naših prejšnjih podob. Tudi tega se bomo iznebili.
Kajti sedaj je vse v naših rokah. Prepričan sem in pomagal bom.
Sedaj, takoj sedaj pa bom odšel iz tega ogabnega zelenila v dolino.
Poiskal jih bom in potem bomo polovili še druge ubežnike. Najbrž
jih je še nekaj. Natanko vem, kje bomo dobili posebno dragocenega.
Poznam ga in vem, kam se je zatekel.
4S
Milan Knizáic
AKTUAL NA
CESKOSLOVASKEM
So ljudje na Češkoslovaškem, ki jim ne zaupam. In so ljudje na
Češkoslovaškem, ki Jim zelo zaupam; rad jih imam. Pri nas ni takšne
umetnosti, ki bi bila zame pomembna. Niti Je ni kje drugje. Mogoče
me zanima okolje umetnosti. V aktivnostih večine ljudi Je veliko
pomembnejših stvari, ki zanimajo mene in moje prijatelje. Lahko
je napisati dolg članek o današnji češkoslovaški umetnosti, ampak jaz
tega ne morem in tudi nočem storiti. To me ne zanima. Tudi tisto,
kar sem že naredil, me ne zanima in tega nočem omenjati. Usmiljenja
vredno in neumno je, da sem se lotil česa takega. Ampak k sreči
ne počnem tega pogosto.
Tudi pri nas se pojavljajo gibanja, ki so v svetu znana kot
happeningi, vendar se ti zelo razlikujejo od aktivnosti v drugih de-
želah. Zakaj? Mislim, da Je tu drugačen začetek, drugačno ozadje.
Pri nas vse to nima nobenih starih očetov, nobenih sorodnikov, no-
benih imen, nobenih naslovov. Prišlo je naenkrat. Padlo Je z neba.
Ali bolje, razpredlo se Je vsepovsod, zraslo je iz ljudi, tudi iz ljudi,
ki so začeli to sovražiti, ko se je pojavilo. Ampak bilo je nujno
začeti takšne stvari. Bilo je nujno. Ustvarjanje umetnosti je bilo brez
cilja. Bilo Je samo način komuniciranja. Način kako se učiti in kako
učiti, kako pripravljati ljudi, da bi poslušali, mislili, eksistirali. Eksi-
stirali resnično. Popolno. Zakaj smo uporabljali tak način govorjenja?
Najbolj vplivajo na ljudi tiste stvari, ki niso normalne in tudi
ne zelo izjemne. Izjemne stvari takoj postanejo redke. Padejo v tok
reda, vsakdanjega življenja. Najbolj vplivajo tiste stvari, ki so samo
malo drugačne, stvari, ki Jih ne moremo povsem vključiti v znane
kategorije. Včasih se dve stvari zdita popolnoma različni samo zaradi
etiket. S tem, ko se odločam, ali stvar spada v znano kategorijo ali
ne, se širijo tudi kategorije. Neka stvar, ki nima imena, ki ni uvrščena
v znano kategorijo, sama ustvarja svoj efekt, ko v nas odkriva polno
asociacij v vseh smereh, kajti vedno iščemo prostor zanjo v svoji
predstavi sveta. In to »iskanje« je najbolj pomemben del odkrivanja,
ker je odkrivanje.
Nihče ne obsoja takšne aktivnosti, takšnega dela. Nobenega de-
narja se s tem ne da narediti. Ce hočeš čakati, da bo kdo skrbel za
vse to, lahko kar umreš. Kajti, to ni delo, so rekli. Prav imajo, to ni
delo. To je način življenja. To Je bolezen. Za nekatere ljudi Je biti
bolan biti zdrav. Sovražiti je ljubiti. Ubijati Je živeti. Govoriti res-
nico je živeti. Ljubiti je živeti. Živeti je ljubiti.
V Ameriki moraš povzročiti že peklensko zmešnjavo, predno
lahko pričakuješ maščevanje. Na Češkem Je dovolj, če izrečeš pre-
49
t — Problemi
prosto besedo. In vice versa. Vice versa. In domala brez izjeme. Prav
zaradi tega je toliko enakih stvari (enakih po strukturi), ki dajejo
toliko različnih rezultatov. Kaj je rezultat? Ali je slika rezultat sli-
karja? Kip kiparja? Knjiga pisatelja? Ne mislim tako. Mislim, da so
to sredstva, neke vrste most med tistim, ki govori, in tistim, ki po-
sluša. Po moje se rezultati spreminjajo v vsakdanjem življenju vsa-
kega posameznika, ki je prizadet s temi stvarmi. Ne da se izmeriti
teh rezultatov. Ne moreš se postavljati z njimi. Ne da se jih zabele-
žiti. Treba je samo verjeti vanje. Zaupati vsemu. Preživeti kot meteor.
Živeti drugače kot drugi ljudje.
Lahko se uporablja vse vrste sredstev. Ampak v vsaki situaciji
je treba najti najbolj efektnega. Kristus, Elvis Presley ali policaj so
lahko tvoji sodelavci. To ni nič v zvezi z umetnostjo ali antiumet-
nostjo. Dokazovanja o vrednosti so irelevantna. Ni treba, da nekoga
ponižaš ali da ga poveličaš. Vsa realiteta ti je na razpolago.
Ljudje po vrsti stopajo po zelo ozkem drogu, ki leži na tleh in
lovijo ravnotežje. Ko ga vsi prehodijo, naletijo na gozdno jaso, sredi
katere je kup belih rokavic. Ustavijo se pred kupom.
Vsak izmed njih vzame eno rokavico. Natakne si jo in gre na
rob jase. Ko so vsi na robu jase, ležejo na tla in se kot kače začnejo
plaziti proti središču jase, dokler ne dosežejo svetle vrvi. Vsak se
je dotakne in potem skušajo priti skupaj vzdolž nje. To traja, dokler
niso vsi skupaj.
Sprehod se nadaljuje po stezi, ki vodi med drevesi k nekemu
določenemu drevesu, ki ima vejo toliko nad tlemi, da se lahko vsak
udeleženec enkrat ali dvakrat zaguga na njej. Ko vsi to naredijo,
grejo h kupu kamenja. Vsak vzame en kamen. Potem odidejo v raz-
lične smeri. Ko najdejo trhel štor, ga izpulijo iz tal in ga prinesejo.
Namesto prinašanja štorov lahko počnejo tudi kaj drugega, na primer,
stojijo nekaj časa z roko v roki.
Na koncu dajo rokavice na kup, s katerega so jih vzeli, in se
razidejo. Vodja Sprehoda mora izginiti pred vsemi.
To zagonetno in goreče zaupanje je postalo temelj aktivnosti
neke skupine, ki je prerasla v majhno ilegalno gibanje: AKTUAL.
Hladna logika in naglica kompjuterjev bosta brez tekmecev. Vse
bo zavtomatizirano. Človek bo prisiljen uporabljati druge, nematema-
tične metode, da bo določil kvaliteto traktorja po njegovem vonju.
Da bo ljubil. Da bo zmešal dva plina. Da bo učil, kako pobožati
mačko.
In AKTUAL hoče usposabljati ljudi za take poklice.
Naredili smo mnogo papirnatih avionov in jih dali ljudem, ki so
se neko nedeljo sprehajali po Hradčanskem trgu. Bile so čudovite
igre.
Jan Mach, ki je bil takrat v vojski, je iz telefonskega imenika
izbral naslove neznanih ljudi in jim poslal razne stvari.
Robert Wittman se je sprehajal po mestu in opozarjal ljudi na
stvari, ki jih navadno ne opazijo.
Jaz sem izvajal otroške igre za udeležence vseh let.
Ali se je Marx znal frnikolati?
Ali stane moja glava toliko kot tvoja?
Ali se je kaj spremenilo z mojim rojstvom?
Kje je začetek neskončnosti?
Ali jajca lahko pojejo?
Zakaj ne morem napisati novega Svetega pisma?
50
Kdo je enak nebu?
Ali imam lahko telo iz vrvi?
Katero morje ima samo zlate ribice?
Ali na kratko: izvedli smo več anonimnih dejanj, anonimnih zato,
ker so neklasificirana.
Prebivavcem hiše, zbranim po naključju, smo poslali več zavitkov
z različnimi stvarmi. Stvari so bile ilegalno puščene v zgradbi: knjige
raztrešene naokrog, obleke, obešene po stenah, koledarji in pai^rnati
avioni, zlate ribice, ki se premetavajo po tleh, na posteljah in stolih,
prebivavci dobijo po pošti vstopnice za kino in to take, da lahko
sedijo vsi skupaj. Veliko stvari se je zgodilo. Bilo je v zvezi s pošto,
s policijo, z lastniki hiše Vaclova 26 v Pragi, z vsemi njihovimi sosedi,
sorodniki in prijatelji.
Van Gogh in Picasso sta predstavila najbolj avantgardne forme
pri nas leta 1950. Po tistem se je malo ali komajda dalo okusiti
abstrakcijo. Sledilo je obdobje svobode, v kateri je bilo mogoče po-
slušati (ampak samo poslušati), kaj se dogaja po svetu. Potem, na
vsem lepem in presenetljivo ta veliki val ljudske ali pop umetnosti,
happeninga ... in nato zmeda. Vihar.
To je stanje, v katerem se je rodil in razvijal AKTUAL. Na za-
četku so se ljudje zanimali za naše delo, ne kot za umetnost, pač
pa kot njeno nasprotje. Mi smo umetnost razgalili in se iz nje norče-
vali. Zelo smo se zanimali za njeno regeneracijo. Mislili smo, da se
to lahko dela. Zelo počasi smo odkrivali neki očarljiv krog, iz kate-
rega se ne da uiti. Beseda umetnost je zagovor za posvetitev tistega,
kar jo dela profano. Iskali smo kakršnekoli možnosti. Ugotovili smo,
da imajo vsakodnevna odkritja stokrat večji pomen za naše življenje,
kot ga imajo galerije, gledališča in zaprašene knjižnice.
Stoj mimo v gneči. Razprostri kos papirja, stopi nanj, sleci svojo
obleko in obleci nekaj nenavadnega, na primer pol rdeč pol zelen
jopič, čipkast robec pripet na hrbet.
Razvij plakat, na katerem piše: Prosim mimoidoče, naj krakajo,
če je mogoče.
Lezi na kos papirja, beri knjigo, prebrane strani trgaj ven.
Nato vstani, zmečkaj papir, sežgi ga, previdno pomedi pepel. Pre-
obleči se in odidi.
In spontani cestni rituali.
In konflikti. Konflikti morajo biti sprovocirani tako, da se lahko
poravnajo.
In osebne vaje za telo in dušo. Vrsta samonadzorovanja. Odkri-
vanje svojih bližnjih z odkrivanjem sebe.
1.	dan: vsi kosi tvoje obleke morajo biti enake barve (tudi peri-
lo, če nimaš vsega tega, pobarvaj tisto, kar imaš).
2.	dan: molči ves dan.
3.	dan: najmanj eno uro glej svoje golo telo v ogledalu (to počni
zelo pazljivo).
4.	dan:
5.	dan: poj ali žvižgaj eno in isto melodijo ves dan (vsak hip
moraš misliti nanjo).
6.	dan: pojdi na izlet z vlakom, ampak ne kupi vozovnice.
7.	dan: pojdi na sprehod brez vsakega cilja za ves dan (čisto
sam je najbolje).
Tako da postaneš oblak prijaznih, pobarvanih plinov. Njihovo
gibanje ti omogoča objeti ves svet. Prevedla: Ifigenija Zagoričnik
51
TIMM ULRICHS:
KARTONSKI SODRUGI
SARENCO
53
MILAN KNI2AK: SPREHOD
54
TADEUS KANTOR	t
DIRIGIRA	'
BALTIŠKEMU MORJU
JIftl VALOCH:
HISTOLOGIJA PESNIŠTVA
36
EMILIO ISGRÒ: IZBRIS
57
Milan Osrajnik
PROSTORSKO-
CASOVNO GLEDANJE
1.
nekdo mi je rekel, naj prepišem iz osnovnošolskega učbenika vse
o delovanju očesa, bilo bi dobro, vendar bom naredil drugače.
2.
povedal bom govorico vseh, tako tudi sebe, kaj o vizualni poeziji
mislim, povedati tako se mi zdi potrebno, kajti če sem se naučil (jo
delam) govorice poezije, ki ji pravijo vizualna, sem se naučil tudi
jezika, ki ga uporabljamo vsak dan povsod, mislim, da je prevod
v obe smeri možen, poleg vsega pa govorim o vizualni poeziji, ki je
govorica (za nekatere lahko tudi kaj drugega; kakor že želijo!), v
splošno veljavnem (vsaj pri nas — v Sloveniji) jeziku zato, ker si
nikakor ne morem predstavljati, kako bi kitajec razumel Slovenca, ki
bi mu razlagal o lastnostih, delovanju, izgovarjavi, nastanku in raz-
voju slovenščine, pri tem govoril slovensko, kitajec pa o tem jeziku
ne bi imel pojma.
3.
določeno zvrst umetniške dejavnosti imenujemo vizualna poezija,
takšno je torej ime dejavnosti, dejavnost je še vedno imenovana
»poezija« ter s to besedo vezana na vso tradicijo, torej izhaja iz nje,
je popolnoma naravna stopnja v njenem razvoju, jo potrjuje (nekateri
trdijo: zanika!), in izpeljuje ter usmerja v posebno, svojo smer. način
dejavnosti pa je imenovan kot »vizualen«, takšen torej, ki je vezan
na gledanje, ki gledanje zahteva in ga omogoča, dejavnost torej, ki
zahteva od nasprotnega pola (gledalca, bralca, potrošnika itd.), da
čimbolj izostri in naravna eno čutilo, oko, vendar drugače kot pri
sliki, ki jo naredi slikar, drugače pa zato, ker njen način (»vizualna«)
izhaja iz besede (»poezija«),
4.
beseda ima več lastnosti in plasti kot barva, poleg svoje zvočne,
pomenske in drugih, ima tudi golo vizualno, vidno, zapisano, res je,
da lahko besedo samo zapišemo, lahko pa jo tudi zarišemo, narišemo,
skiciramo, nabarvamo itd. isto lahko naredimo s posameznim zna-
kom, črko, z več besedami, lahko sestavljamo besede in znake v ne-
kakšnem svojem vidnem (»pojavnem«) redu, odvisno od našega zna-
čaja, energije.
58
V.
S tem, ko besedo ali znak ločimo iz zvez (sistemov, struktur), v ka-
terih jih srečamo vsak dan kjerkoli, jo prenesemo na drugo mesto,
v druge zveze (jo, ga, narišemo, izrišemo, kombiniramo, sestavljamo,
drobimo, spreminjamo...) dobi tudi drugačen pomen,- spremenijo se
torej tudi druge plasti.
6.
beseda (znak) je torej snov, material, ko spremenim njeno vidno plast,
jo postavim v zvezo z drugimi takšnimi besedami ali znaki, se spre-
menijo tudi njene ne-vidne plasti.
7.
besedni material lahko sestavim (organiziram) na veliko načinov,
tako nastane slikanje z znaki, besedami; nastanejo nove vidne zveze
znakov, topografska poezija; preko vidne plasti besed lahko razisku-
jem npr. pomensko plast besede itd.
poleg vizualne plasti ostane najbolj očitna zvočna plast, to spet
združujem, kombiniram v nove celote, nastane tako imenovana zvoč-
na poezija, možnosti novega je torej neskončno; vsaj toliko kot je
ljudi, znakov, besed ter variacij.
8
nova vrednost, lastnost, možnost, ki nastane z vizualijami je ta, da
ne potrebujejo prevajanja, vidiš, kar vidiš; vidi pa vsak človek na
tem planetu razen če nima pokvarjenega čutila (oko) ali pa centra
za oko v možganih, seveda v povezavi z drugimi centri.
9.
dana je možnost (dela se, vzpostavlja), da se naučimo nove komuni-
kacije, nove govorice, novega jezika: jezika vsega planeta, vseh ljudi.
10.
od izhodišča, ko postane beseda (znak) ločena (neobvezna) od svojih
ostalih plasti, ko torej postane snov, material, vodijo poti k topo-
grafski poeziji, k besednemu, znakovnemu slikanju, signalistični poe-
ziji itd.
zdi pa se mi, da vse te smeri vodijo v nekakšno zaprtost, vodijo do
točke, ko samo sebe onemogočijo glede na sredstva, material, iz
katerih so.
11.
predlogi :
a)	povezati vse te »delne« »poezije«, ki nastanejo, ko se loči vidna
plast besede v nove celote, sisteme, strukture.
b)	jih prenesti s ploskovne pred-stavitve v prostorsko
c)	jih v prostoru združiti v gibanje, svoj proces
d)	jih gledati.
nastale bi vizualne skulpture, kipi, prostori...
12.
vse to pa je seveda povezano z zavedanjem sveta in sebe, s poznava-
njem možnosti takšnega delovanja ter s tem, koliko je delovanje
(»umetniško«) posameznika zavestno ali ne-zavestno.
59
Zlatko Naglic
O ZNANOSTI, O ZNANEM
(najsi kot vzpodbuda najsi kot premislek)
Kaj počne znanost, kaj ji je znanega, kaj zna o znanem?
Se zaveda — ne znam?!
Znanost frapira, manipulira, masakrira. Se sramuje reka o o
sveta preproščina. Sedi nečimerna na veji in racionalizira delovna
orodja; žago, sekiro.
Znanost se spodžaguje, se sekira.
Pa udarimo po žebeljni glavici in pokažimo znanosti, kje je to,
kje najde kaj znanja o znanem.
»Najin izrek«
Vsaka absolutnost je relativna in edino relativnost je absolutna.
Che Lado, vaz
Znanost je transformacija čutnih podatkov v miselne; transfor-
macija preko človeka. Kaj bi lahko rekla antropologija o človeku?
Človek je živo bitje, ki mu mišljenje nadomešča pomanjkljivo razvita
čutila, nagone, samoohranitvene mehanizme. Intelekt služi človeku
za to, da si kaj neumnega izmisli.
V znanosti imperativ ali kaj drugega: izmišljajmo si kaj ne-
umnega.
Zelo sržno vprašanje v psihologiji, kajpak: posebej v klinični
diagnostiki, je razlikovanje med zdravo in patološko osebnostno struk-
turo; ali bi lahko trdili, recimo na nivoju 0,01, da se kaže patološka
osebnostna struktura pri osebi, ki je izgubila grški čut za mero?
Kaj ve znanost o Zemlji. V klasičnem delu o dobrem vojaku
Svejku je mogoče izbrskati misel, da je Zemlja znotraj večja kot
zunaj. Kaj ve o tem geologija!
Osnovno pravilo v geografiji je: orientirati se. A danes nismo
več tako skromni. Hočemo poiskati sever, zahod, tudi jug. Pa se
obrnemo z obrazom proti severu: na desni vzhod, na levi zahod, za
hrbtom jug. In je? Vemo, da je na jugu tudi morje. Pa se ozrimo
za hrbet, na jug. Mar bomo ugledali morje???
Saj to spodbija celo geografsko znanost.
Prekaterikrat govorimo o »gosti«, »trdi« temi. To bi moglo kazati
na fizikalno veličino GOSTOTO. Tema je torej lahko gosta (trda),
vmesnih stopenj in negosta. Po osnovnih fizikalnih zakonih bi moralo
biti gibanje trdnega telesa skozi gosto temo otežkočeno ali onemogo-
čeno zaradi upora sredstva. V tem primeru bi bila tema tekočina ali
trdna snov. Ker pa poskusi kažejo, da je gibanje trdnega telesa skozi
temo vselej enako možno ne glede na gostoto teme, smemo sklepati,
da je tema plin.
60
Nadaljnji poskusi kažejo, da podnevi temo nadomesti dan. Hipo-
tetično tudi za dan veljajo iste ugotovitve o gostoti kot za temo.
Kaže, da gre za dve identični fizikalni strukturi, ki se razlikujeta le po
zunanjih znakih (barva, prozornost — neprozornost, temperatura).
Kaže, da je tudi dan plinasta snov.
Vsiljuje se nam misel, da človek poleg kisika... vdihava tudi
noč in dan. S čimer dobi dihanje še časovne razsežnosti.
Kemiji se obetajo pomembne raziskovalne kozje stezé! Da ni čas
zgolj kemijska prvina?
Možganski ventrikli se nadaljujejo v spinalni kanal, ki se kon-
čuje nekje v bližini ledvic. Do danes še nihče ni dokazal anatomske
zveze med spinalnim kanalom in ledvicami, toda tudi nihče ni ovrgel
take trdnjave. Potemtakem je hipoteza o pretočni poti, ki vodi cere-
brospinalni likvor v ledvica, docela sprejemljiva. In ni izključeno, da
se človekove najboljše misli preprosto izločajo. Kaže pa, da skrbi
posebni hormon (morda kar antidiuretični ali pa kateri nepoznanih)
za reabsorbcijo, saj bi človek brez te ostal domala brez misli.
Potrebno bi bilo najti načine (elektrolitične, filtracijske ali dru-
gačne) za izločanje miselnih substratov iz urina.
Tudi biološka znanost eksperimentira. Tudi, prav tako. Poglejmo
eksperimentalno metamorfozo.
Poskusna'oseba — moški, prostovoljec, je okoli pete ure popol-
dan pogoltnil 40 cevitaminskih tablet (0,5 g), le čez eno uro so se
začele prve spremembe: poskusna oseba je dobivala vse bolj temno-
zeleno barvo, vzbrstelo je listje in koncentracija O2 v eksperimental-
nem prostoru je naglo narasla na 27%; ni bilo moč dvomiti: poskus-
na oseba je začela izvajati fotosintezo. Do trde teme se je poskusna
oseba razvila v normalno limonovo drevo, ki je zaključilo rast v
80-odstotnem obsegu. O božiču ga je eksperimentator otrgal prvih
sadežev.
Ali zna znanost vsaj kaj o čem drugem, o vsem tem?!
Kje je neskončnost? Imam grafični dokaz.
Kaj je A? A je še kaj drugega, a?
Kako uvedemo eno neskončinko in dokažemo, da je vsako de-
ljenje z nič neskončno?
Da je Kristus prva, Napoleon druga in Boris Križan, geograf,
le tretja pojavna oblika ene same osebe?
Da sem bog? Ce je kdaj kako mrakobno popoldne in ni kaj
početi, verujte.
Je imel maček Murr prav, ko je rekel, da je življenje navada?
Ali zna znanost vsaj kaj o čem drugem, o vsem tem?!
O'GLEU!
Nekega dne so prišli pred 0'glej !
Zakaj tisti dan. Zakaj takrat. Niso spraševali. Morali so priti,
enkrat so morali priti in nihče ni spraševal in se ni začudil. Bili so
tU; in to je bilo.
Centurij je sredi koraka obstal. Obstal je Aar. Stotnija je obstala.
Dan je obvisel na nebu; zelen in zgoraj moder. Pač dan.
Iz močvirij se je dvigala sopara, sluzava, lepljiva. Ampak tisti tre-
nutek, ko je centurij sredi koraka obstal in Aar, stotnija, je sopara
zastala, obvisela v dnevu.
61
Nebo, polno dneva.
Dan, poln sopare.
Sluzav, lepljiv dan. In tisti trenutek, ko je centurij obstal sredi
koraka in Aar, stotnija, so oljke prenehale drhteti; le vročica; listje
in vejevje je zmirovalo v nenadni solegi. Bil je le trenutek, najbrž
že nekoč davno odločen.
Molčali so, oklepi so dušili sopenje. Centurij je negotovo stopil
med drevje, naslonil se je na oguljeno oljko. Oskubljene veje so raz-
pirali odsevi z neba in oklepi so hlastno vpijali sončno bledico.
Aar je nagnil čutaro. Prisluhnili so.
Pod oljkami je zaklokotalo.
Še vedno je bilo vse mirno, še vedno dan, napolnjen s soparo,
a zdaj je bilo bolj res kot poprej: O'glej! Blizu, še vseeno daleč,
med bičjem in ogabno močvirsko travo, med nebom in zemljo. Crta,
najbrž obzidje, pravokotniki, najbrž hiše.
Koliko sončnih zahodov jih je ločilo od dne, ko je utihnilo bu-
tanje Črnega morja, vzkliki galebov.
Koliko sončnih zahodov jih je ločilo od dne, ko so si sprali sol
z obrazov.
Koliko sončnih zahodov jih je ločilo od dne, ko je sonce zadnjič
zašlo na pravi strani neba.
Bila je zgodnja pomlad, sevé: zelena, sevé: brsti. Zdaj? Poletje;
sredi, morda h koncu. Kdo ve. Le to je: so tu.
Potem je centurij odvrgel šlem in Aar, stotnija.
Potem je centurij odvrgel oklep in Aar, stotnija.
Zamolkli udarci kovine so ob od suše izvotleno zemljo budili
ptice; scefrane, z razpadlinami iz močvirij na krempljih. Blatni kljuni,
pol priprti, pol odprti, pol zaprti. Zatrepetale so pod nebo; so se ga
dotaknile, niso se ga. Blizu soncu, pa si niso osmodile kril. Mimo
so se spuščale v krošnje, ko se je polegel boben šlemov, boben okle
pov. Topo so udarila telesa na tla. Izsušene trave so se drobile, lepile
so se na preznojena telesa. Je bil zrak poln znoja, je bil poln moč-
virij.
Ko je postajalo sopenje tišje in ko je postalo tišje, potem se je
centurij dvignil; na komolce, prevalil telo na trebuh, na kolena, vstal
je: stopil je iz pajčevinaste sence, se obrnil proti soncu, pokleknil
in Aar, stotnija. Mrmrali so molitev. Oljčni listi so se pregibali med
besedami in mogoče je res zavela zatohla sapa iz močvirij.
Vročica je zagomazela po telesih, postala nemir, mrmrala, valo-
vila, na čelih rosa.
Vstali so, se ozrli proti mestu; nem, siv, mrtvaški je ždel O'glej!
na robu neba, na robu zemlje. Potem se je zgodilo, bilo je tako zelo
neogibno, najbrž že nekoč davno določeno, naplavljeno na obalah
Cmega morja, prekrito s peskom, algami, бе s čim? To:
Nekam čudno! je rekel Aar.
Kam? je tiho vprašal centurij.
O A-BECEDI
IN DRUGIH BECEDAH
Beseda je sitem črk. Imenujemo jo po prvi črki: A-beceda, Be-beceda,
B-beceda, Ha-beceda, eL-beceda ...
62
Crka je simbol za artikuliran glas. Lahko simbolizira en glas (črke
A, E, I, O, U) ali dva glasova (črke B, C, C... in Be, Ce, Ce...).
Ločimo dve skupini črk;
1	samoglasniki (A, E, I, O, U) in
2	soglasniki: a) s polglasnikom (B, C, C, D, F, G, H, J, K, L, M, N,
P, R ,S, S, T, V, Z, 2) in
b) s samoglasnikom (Be, Ce, Ce, De, eF, Ge, Ha, Je
Ka, eL, еМ, eN, Pe, eR, eS, eS, Te, Ve, Ze, 2e)
Becede uvrščamo v štiri becedne skupine :
1	samoglasniske : A-beceda (A, B, C... do 2 ali A, Be, Ce... do 2e)
E-beceda (E, A, B... D, F... do 2 ali
E, A, Be ... De, eF ... do 2e)
I-beceda (I, A, B ... H, J... do 2 all
I, A, Be ... Ha, Je ... do 2e)
O-beceda (O, A, B... N, P... do 2 ali
O, A, Be... eN, Pe ... do 2e)
U-beceda (U, A, B ... T, V... do 2 ali
U, A, Be ... Te, Ve ... do 2e)
2	soglasniške: B, C, C, D, F, G, H, J, K, L, M, N, P, R, S, б. T, V, Z
in 2-beceda
3	polsoglasniške: Be, Ce, Ce, De, Ge, Ha, Je, Ka, Pe, Te, Ve, Ze
in 2e-beceda
4	pseudosoglasniške : eF, eL, еМ, eN, eR, eS in eS-beceda.
Pripomba 1: za začetno črko, po kateri se beceda imenuje, se zvr-
stijo po običajnem becednem redu vse ostale.
Pripomba 2: samoglasnike uvrščamo v vse becede ; prav tako uvr-
ščamo v samoglasniske becede črke iz vseh drugih beced, toda hkrati
samo soglasnike s polglasnikom ali samo soglasnike s samoglasnikom.
Po črkovni zgradbi delimo besede v:
1	enostavne besede-becedne sestavljenke L reda (sestavljene so iz
črk samo ene izmed štirih becednih skupin; taka je beseda V-I-R:
V in R sodita v soglasniški V- in R-becedi, I pa, ker je samoglas-
nik in sodi v vse becede, ne more vplivati na homogenost ali
heterogenost besedne črkovne zgradbe)
2	sestavljene besede —
a)	becedne sestavljenke IL reda (sestavljene iz črk dveh becednih
skupin; beseda Ka-P-I-T-A-N)
b)	becedne sestavljenke III. reda (sestavljene iz črk treh becednih
skupin; beseda Pe-K-eL).
Po začetnici delimo besede V:
1	samoglasniške becedne sestavljenke (beseda 0-Pe-Ka)
2	soglasniške becedne sestavljenke (beseda K-O-N-J)
3	polsoglasniške becedne sestavljenke (beseda Ka-M-eN) in
4	pseudosoglasniške becedne sestavljenke (beseda eN-A-C-A-J)
Po začetnici razvrščamo besede v 45 besednih vrst; besedo S-E-Ka-T-I
v becednem sistemu opredelimo kot soglasniško becedno sestavljen-
ko II. reda iz becedne vrste S.
Pripomba 3: razstavljanje besed na črke ni podrejeno nikakršnim
zakonitostim; najracionalnejši pa je princip delitve na najmanjše
mogoče število črk. Primeri:
ješpren
element	eskadra	Je-Š-P-R-eN
eL-eM-eN-T	eS-Ka-D-R-A	J-eS-P-R-eN
63
s prekombinacijami becednih elementov — črk — dobimo besede,
ki jih imenujemo becedne sestavljenke. Besede nastanejo na dva
načina :
1	naključno vzorčenje s ponavljanjem-, najprej določimo število enot-
črk v vzorcu-besedi in sestavimo črkovno populacijo (iz različnih
beced in becednih skupin), iz katere po naključju izbiramo črke
(uporabimo loterijsko metodo ali Fisherjeve tabele slučajnih šte-
vil ali...) ; vsako izbrano črko vrnemo v populacijo, da je verjet-
nost izbora vselej enaka — če pa upoštevamo pogostost posamez-
nih črk v jeziku, sestavimo proporcionalno črkovno populacijo.
Teoretično lahko dobimo iz populacije neskončno število besed,
zaradi prakse pa postavimo omejitve, ki izhajajo iz ustaljenih je-
zikovnih načel (upoštevamo običajno število črk v besedah, izgo-
vorljivost črkovnih skupin ...)
2	nove besede dobimo s spreminjanjem besed iz ene becede v drugo;
npr. beseda De-L-0 sodi v polsoglasniške De-becedo; s spreminja-
njem začetne črke, kar je praktična oblika spreminjanja v druge
becede, dobimo vrsto novih pomenov in nepomenov:
De-L-O	D-L-O		
		A-L-0	
Be-I^O	B-L-O		
Ce-L-0	C-L-0		
Ce-L-0	C-L-0		
		E-L-O	
	F-L-O		eF-L-0
Ge-L-O	G-L-O		
Ha-L-O	H-L-0		
		I-L-O	
Je-L-0	J-L-O		
Ka-L-0	K-L-0		
	L-L-0		eL-L-0
	M-L-O		eM-L-O
	N-L-O		eN-L-O
		O-L-O	
Pe-L-0	P-L-0		
	R-L-0		eR-L-0
	S-L-0		eS-L-0
	S-L-0		eŠ-L-0
Te-L-0	T-L-O		
		U-L-0	
Ve-L-O	V-L-0		
Ze-L-0	Z-L-O		
2e-L-0	2-L-O		
Pripomba 4: seveda je mogoče spreminjati tudi katerokoli črko ali
več črk hkrati. Primeri:
osel osel Z-R-eL	0-S-A-T
O-S-eL 0-S-E-L O-Te-P	O-P-A-T
Ve-S-eL O-S-E-Ka (0-Je-J)
0-K-eL Pe-S-T
O-S-eM
Ka-Ze-N V-R-A-T
Ka-Z-eN
«4
Ifigenija Zagoričnik
PESEM O ŠTIRIH KNJIGAH
EDICIJE GONG
1.	štirideset del oresta zagoričnika
2.	navodilo za uporabo francija zagoričnika
3.	osnutek (knjiga) matjaža hanžka
4.	in
5.	knjiga s tečaji egista zagoričnika
PRIPOMBE K PESMI O ŠTIRIH KNJIGAH EDICIJE GONG
IN O ŠTIRIH KNJIGAH EDICIJE GONG
1.	orestov verz je berljiv samo na en način: gre za štirideset del, ki
so orestova, vsako delo posebej je ves orest, vsakokraten, vsako
delo v knjigi štirideset del je samosvoje in samoorestovo ter ima
svoje mesto, neodvisno od mest naslednjega ali kateregakoli dru-
gega dela v knjigi, knjiga (določeno število mojstrsko zlepljenih
strani — del) je edina celota, v katero se vključuje vseh štirideset
del.
2.	pri franciju gre za cikluse, za obsežnejše projekte, ki niso enkratni,
enkrat za vselej rešljivi, prvi strani knjige navodilo za uporabo
sledi druga, njej tretja... in težko bi bilo prenesti odstopanja od
danega reda. drugi verz pesmi o štirih knjigah edicije gong je
upravičeno berljiv na dva načina: gre za navodilo za uporabo fran-
cija in za francijevo navodilo za uporabo.
3.	tretji verz je berljiv na tri načine: osnutek matjaža, matjažev
osnutek in osnutek knjige.
osnutek (knjiga) je totalen osnutek; vsak znak je osnutek samega
sebe, vsaka stran je osnutek same sebe, ni strani brez znaka in ni
znaka, kjer ni strani, znak je osnutek strani in stran je osnutek
znaka.
matjaževa knjiga nastaja »iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz
meseca v mesec, iz leta v leto« (glej osnutek str. 35) kot matjaž,
kot svet (glej osnutek str. 15) in to ne pesem za pesmijo, ampak
stran za stranjo od 1 do 64, ko odrešujočemu koncu knjige veselo
(nečimrno) doda poučen dodatek k osnutku.
65
5 — Problemi
4.	in
5.	stvarem določam posamezne funkcije.
pokrov od škatle je pokrov od škatle, ko pokriva škatlo.
robec je robec, ko ga imam v žepu.
vendar.
robec je obveza, ko si z njim obvežem prst.
ležalnik je sedež, ko na njem sedim,
klešče so kladivo, ko z njimi zabijam žebelj.
pokrov od škatle je knjiga, ko ga berem,
pokrov s tečaji je knjiga s tečaji, ko ga berem s tečaji,
hkrati s knjigo s tečaji so tudi tečaji egistovi.
GLEDAM TAPETE
TO SO VIZUALIJE FRANCIJA ZAGORIČNIKA
GLEDAM GA
1.	uvod
hrbet je upognjen.
roke so skrčene v komolcih, ti so rahlo odmaknjeni od telesa.
stoji v copatah.
sedi v zelenem fotelju.
modra halja na njem že nekoliko cvete.
in kakšen je dan?
lahko je sprehod ali igra ali navaden delovni dan.
vsega se ne da razbrati iz zvezd in oblakov.
2.	jedro
raziskovanje pisalnega stroja: znamenj, razma-
kov in presledkov
a)	eno znamenje, en razmak, en presledek
b)	eno znamenje, en razmak, brez presledka
c)	eno znamenje, en razmak, dva ali več presledkov
(pri čemer je dva ali več lahko dva, nemara tri, štiri ali več pa
zaenkrat še ne)
č) eno znamenje, brez razmaka, en presledek
d)	eno znamenje, brez razmaka, brez presledka
e)	eno znamenje, brez razmaka, dva ali več presledkov
f)	eno znamenje, dva ali več razmakov, en presledek
g)	eno znamenje, dva ali več razmakov, brez presledka
h)	eno znamenje, dva ali več razmakov, dva ali več presledkov
66
i) odloča se za levi kazavec
j) odloča se za desni kazavec
k) odloči se za enega izmed obeh
(pri čemer ne sme pozabiti na razmake in presledke, za kar na-
vadno uporablja oba kazavca, levega za razmake in desnega za
presledke, to pripominjam zato, da imam priložnost poudariti,
kako so razmaki in presledki pri raziskovanju stroja: znamenj,
razmakov in presledkov prav tako pomembni kot znamenja: za-
polnjena mesta na nekoliko obrezanem aštiri formatu)
1) dve ali več znamenj, en razmak, en presledek
m) dve ali več znamenj, en razmak, brez presledka
n) dve ali več znamenj, en razmak, dva ali več presledkov
o) dve ali več znamenj, brez razmaka, en presledek
p) dve ali več znamenj, brez razmaka, brez presledka
r) dve ali več znamenj, brez razmaka, dva ali več presledkov
s) dve ali več znamenj, dva ali več razmakov, en presledek
š) dve ali več znamenj, dva ah več razmakov, brez presledka
t) dve ali več znamenj, dva ali več razmakov, dva ali več presledkov
u) odloča se za levi kazavec
v) odloča se za desni kazavec
z) odloča se za desni in levi kazavec
ž) odloča se za levi in desni kazavec
x) odloči se za eno izmed odločanj pod točkami u, v, z, ž
(pri čemer odloča predvsem lega tipk, ki odtiskujejo izbrana zna-
menja)
y) udarja po stroju, kot bi bil stroj
3. zaključek
kaj nastane?
po mnogih poskusih, ki so lahko :
a)	uspeli
b)	neuspeli
se končno nabere določeno število potipkanih listov
(pri čemer konec ni pravi konec in določeno število nikakor ni dolo-
čeno število ampak
ravno obratno
gre za nekonec in za neskončno število
vendar
to je nerealizirana možnost
pri čemer pa ne gre prav za nerealizirano možnost ampak
skoraj obratno
gre za realizirano možnost
pri čemer ne gre ravno za možnost ampak
za nekaj kar je
in ni nekaj ampak
čisto določena stvar),
ki jih imenuje tapete
(i tappeti)
in jih po potrebi pošilja na uredništva, na razstave
ali pa jih odnese osebno.
67
kaj ne nastane?
a)	nič znamenj, en razmak, en presledek
b)	nič znamenj, en razmak, brez presledka
c)	nič znamenj, en razmak, dva ali več presledkov
č) nič znamenj, brez razmaka, en presledek
d)	nič znamenj, brez razmaka, brez presledka
e)	nič znamenj, brez razmaka, dva ali več presledkov
f)	nič znamenj, dva ali več razmakov, en presledek
g)	nič znamenj, dva ali več razmakov, brez presledka
h)	nič znamenj, dva ali več razmakov, dva ali več presledkov
i)	kar je seveda vse skupaj tako kot sami razmaki in
sami presledki ali če sem odkrita,
nekoliko pristrižen prazen aštiri format.
bogato kot morje
veliko je pomembnih stvari,
(so za nekoga in niso.)
naslovi so med njimi, so velike (velike) stvari.
naslov je odločilen za tistega, ki izhaja iz naslova, brez naslova ne
more izhajati iz ničesar, samo nahaja se in je odveč samemu sebi.
(kriza.) brez naslova ni nič. nič ni (je) nič. nič ni, nič. dokler ni
naslova, najde ga in je sit, zadovoljen, pripravljen na vse (tegobe
raziskovanja).
naslov je odločilen (in) za tistega, ki se orientira po naslovu, temu
ne primanjkuje naslovov, ima jih, vse, kar jih je. nepregledno, ne-
verjetno se mu zdi (lahko), naslov ga tolaži, če gre proti pravi zvezidi
ali pa ga pravočasno ustavlja, da ne zaide, čas je zlato, kako na-
stajajo naslovi, to je otročje vprašanje (kako nastanejo drevesa, če
niso že od nekdaj) (zrastejo?).
treba se je truditi, isikati je treba, izbirati, odločiti se. (treba je veliko
vode, veliko zraka, veliko volje in miru.) torej ne nastanejo sami
od sebe. kljub temu naravnost in odkrito presenečajo, ali se vendar
ne pripravimo na to, da pridejo, naslovi presenečajo sami s sabo.
(od kod se je vzel, od kod ga je vzel), (kako posrečen naslov, kako
nesrečen naslov), (ali presenečamo sami sebe z naslovom),
kaj vse ima v sebi neki naslov (ali nič), kaj vse je izbrskano iz
njega (ali nič)!
kaj vse ima v sebi neki naslov (ali nič), kaj vse se je natrpalo vanj
(ali nič)!
odvisno, ali je vse iz naslova ali je naslov iz vsega.
naslov naj ustreza vsemu, vse naslovu, (red, ki je naučen že v
košku).
naslov lahko vse pokvari ali pa sploh ne. (praksa)
vse je vse, kar si lahko zamislimo.
naslove naslanjamo na vse, kar si lahko zamislimo, (red, red, kje je),
naslov zadovoljuje in teži k temu, da bi zadostoval, (za vselej, za
vsakogar, sam zase.) da bi se ne dogajalo, da sam po sebi nič ni,
da je brez naslova, dokler se nekam ne nasloni, (ko delaš stavbe
68
s kartami, ne moreš nasloniti asa na sedmico, nasloniti moraš asa
na sedmico in sedmico na asa. karta je karta — navaden papir.)
TRI NALOGE IZ POEZIJE
1.	napiši elemente množice naravnih besed
abeceda, abonent, absces...
... azijski, babjeveren, bacil...
... cikorija, cilinder, cilj...
... čmilo, crnogorski, črta...
... čvrstost, da, da...
... dobaviti, dober, dobeseden...
... evropejec, evropski, fabrika...
... filmati, filozofija, filter...
... gnojiti, gnus, gobec...
... gverilec, hajduk, halo...
... ihta, ihteti, ilegalen ...
... jetra, jez, jeza ...
... kolektiv, koleno, kolera...
... laik, lajati, lajšanje...
... minuli, minuta, mir...
... muzika, na, nabadanje ...
... nuna, o, oaza...
... pekarna, pekel, peketanje ...
... puščavnik, puška, rabarbara ...
... rž, s, sablja ...
... šolski, šop, šopek...
... trak, traktor, trakulja ...
... ubiti, ublažiti, ubogati...
... vžigalnik, z, za ...
... župnik, žužek, žvižg
2.	izračunaj
bliž + a bližina
kr + ka = krinka
pri — kovati =1 primanjkovati
pre . ek = prekratek
en . en =' enkraten
raz : t = razdeljenost
3. okrajšaj ulomek
Ш0.1 otrok + tvo.i otrok _	otrok _
najin	n^ ^
69
IVAN VOLARIC-FEO
70
FRANCI ZAGORICNIK
71
OREST ZAGORIČNIK
72
milan osrajnik
73
BLA2 OGOREVC
Kamele
EnogrbjA. kamela
Dvogrb-A. k.A.mela
75
hla2 ogorevc
76
Dreja Rotar
Na
bregu
ob
reki
stoji
žalosten
ribič.
Pa
priplava
ribica
in
ga
vpraša,
kaj
ga
teži.
On
pa
jo
poje.
Bil
Je
mož,
ki
je
imel
veliko
hišo.
Ko
je
umrl,
je
tudi
hiša
postala
stara.
77
Pa
smo
tam.
Kaj?
Tam
smo.
Zakaj?
Zato.
Večkrat
berem
časopis,
če
je
kaj
novega.
Večkrat
pogledam
k
nebu,
kakšno
bo
vreme.
Ali
je
Soča
najbistrejša?
Ali
so
gozdne
jagode
najboljše?
Beži,
beži.
78
Bilo
je
zdavnaj
nekoč.
Zgodilo
se
je
Ivanu.
Tudi
Ivan
je
bil
majhen
in
velik
tudi.
Najprej
se
je
zgodilo,
ko
je
bil
velik.
Spomnim
se
strašnega
dneva,
ko
je
močno
pihalo
in
ko
se
je
podražil
kruh
in
ko
se
je
podražilo
maslo.
Bil
sem
obupan.
79
Igor Likar
SANGAMA V VETRU
1.
komaj slišne zvoke sipljejo preplašeni peskovniki
pod večerne stolpe, nerazumljive v preglaševanju,
nerazumljive oddaljenemu sangami.
2.
preden se je položil v krike poljskih ptic, je sangama
otipal rastlino, ki je pohlepno rasla in se debelila v
skorji, skril se je v seštevek njenih por, pred sunkovitimi
gibi vetrovih prstov in jih opazoval skozi kambijsko
tkivo.
skoraj neznaten,
ozek kot list.
3.
pesek tvojega vratu je sam sestavil govor, ti, sangama,
pa si odvrgel prazne igre v gradovih in se s puhom
povzpel v nebo.
kakor si vedel in znal, si se spustil po njegovih
razlomljenih črtah do bledičnih obrazov,
zdaj se ljubkuješ z njimi.
4.
stopi preko svetlih pomarančnih pečk, sangama, na visoke
ude gričev, sedi in premišljuj do mravljinčne kisline,
zakaj premišljevanje razmoči gorske ograde in stori
samo dobro.
povzpni se še više. šestkrat, na zanimive obrazne
pentlje, ko zagledaš oblak prahu, klepetavega proti
veUkonočni potici, se vrni. vrni v grme okoli
prijaznega ščegetavčka.
in pozabil boš svoje dolgonoge blodnje v večerih,
ko so se v vaseh zapirale težke, lesene duri.
sam pripoveduj, s prstom na soncu.
5.
črnilo skozi ploskve v očeh. do sangaminih mostov,
prebodena pest skoči preko, teče pod prikloni
brejih žitaric in izgine v izbočeno pisavo,
v razmršena podeželja.
80
6.
sangama je videl, kako so vzcvetele črte nebesnih barv,
se v loku spustile v peskovnik drobnih življenj in
modrovale ob svojih prožnih stičiščih, stopil je bliže,
skozi topla notna črtovja, si nabral v naročje že
oprašenih plodovnic in se razlezel v njihovem nitju,
ko je tako počival pod skorjo, je zamahnil z ročnimi
gibi in vrgel zgodbe proti stičiščem.
7.
meglena lica mestnih uHc, stopljena v pokašljujočih
zvonovih, oglušeli golobi tonejo v patinasti vlagi, za
ploskve rimskih številk.
izza zaspanih svetilk, v spanje ljubkih, materinskih
ustnic.
8.
dolgčas je strmel v mehka vrata, ki so ostala odprta za
dobronamernim sangamo, izostren v gorišču rodovnikov je
razgrinjal trakove različnih plesnih obdobij,
z njimi je zastrl nemočna, mrežasta okna visokih nadstropij
in se preložil v pot.
9.
bajeslovke so privlekle na dan orumenele vezave pokončnih
rokopisov in šuštele s podstrešij, stari gramofoni, z osjo,
ki se je obračala oseminsedemdesetkrat v minuti, so zamižali
v izrezljanih ročicah.
nizko po stekališčih ulic, med popoldanske sprehode, je veter
zanesel sangamo v tulcu, padel je na izhojene steze parkov
in se razvezal.
dolga, neustavljiva nit je vodila v mrzlooko gričevje,
mimo prastarih razlagalcev, mimo topljivih ustnic na
okenskem steklu.
10.
do polhograjskih trikotnikov lahko seže opisovanje po
površini spečega prta.
par glinenih grlic v sredini opisujočega kazalca
navija kolobarje orehovega lesa, sangama pa udarja z
bijočim kladivcem še stoječih gradov.
11.
kar na silo so oživele razpoke na nebu, potresle v toplih
barvah, da so se splašile jate zavetnih ptic in odletele
iz slik v zamolklih glasovih, podolgovate roke so
prihajale, nemirne izpod kovinskih lesketanj, skrivat
polprazne sanjske mehove pod jezersko kamenje,
potem se je nebo zaprlo vase, obrnilo svoje oblike v
pepelno svetlikanje in skočilo z jermenic.
6 — Problemi	gj
12.
pojoča grla prašnih zm, povihana proti robovom svojih
zavetij, z uroki vabljivih usten pripeta ob neurejeno
ozadje.
široko zevajo vaze z vrhov ogolelih platan, iz močvirskih
kotov.
da bi že prišla nočna, vilinska bitja in spila njihovo
izsanjano vodo.
13.
v jarkih sangaminega prihoda
so bedeU pedenj-možici iz trdinovih bajk.
preko njihovih čepic je tekla pesem otrok
in gladila zrcalne podobe.
pravljičarji večernih kmetij,
zleknjenih ob ogrodja krušnih peči,
so izbirali prste za zgodbe,
nad napušči,
trgajoč zadnje slovo sonca.
čisto poleg kramljanje večernih pozdravov,
preprostih oblik za miren počitek.
14.
dolga so izvodila sluha do vinskih kleti lepega čela.
dolge so matere,
razvrščene v štirivrstičnice,
ob čutnicah cortijevih kanalov.
sangama, z rezgetom v grivi,
je oče sluha,
oče vseh dvoriščnih tihožitij,
pa ne, da bi ne poznal picassa
v prsih fontainebleaujskih treh muzikantov.
končno je bil to le en velemož
in se je njegovo oko dolgo obračalo.
toda sluh je sangami prestol šuma
popoldanskega gozda,
sangama najprej sHši.
15.
sladko smejoče vešče, izginjajoče v jutranji hlad.
noč je vzdignila svoje zaležano naročje in se odpodila
z vsem, kar je vsrkala in stkala v svojih kovinskih
urah. lepoglede deklice so vstajale, potresale s kožnimi
porami kakor morski prašički in prepletale svoje
utripe s sinjemodrimi zankami lepotičja v laseh,
noge do meč so bile brsti, prožni do oči sanjskih
ljubimcev.
16.
v vetru, ki te je nosil s seboj, si padel s kril velikih
sinic, dobri sangama. spletel si svoje ozke, neobarvane
nohte in nam jih daroval take, kakor smo jih otipali v
nočeh, dolge, božajoče verige.
nosili smo jih v podkrožju počesanih stopal.
da bi nas varovale pred neprepričljivimi sunki spominskih
brazd, pred žejnim pizarrom z brati.
82
12.
polži se slečejo ven iz pozabljenih hišic
in prostor je pesem razvozlanih žic
in ve,
kam se odpira.
lepa jadrovina v njej pa se utrudi v požirek,
ki je lahko zelo dolg.
18.
iz ust so padala vsiljiva dvopičja, prislanjala so se
ob ramena mimoidočih (basovskih ključev) in se prerivala
za prijetnejše tone.
izbrana z nasmehom, plešoča pod lepe slušne oboke,
pobil si jih z gibčnimi prsti, sangama, in otresel v
pozabo.
širna je bila v tvojih očeh, ta dežela sprijetih
bombažnih polj.
širna v krogu, do glavičaste plesni.
19.
po živalski konici se je zvijačni sangama zavrtinčil v
žilnate stožce ljudskega uma. z žarometi se je mučil v
čas, ki je prešteval preplašene drobce do zalih deklet
ter jih tiho priprl za vrata rojstev,
toda gradišča staroselcev so ostala tam, kjer so bila
postavljena, nepremična, neprožna.
20.
iz zvočnih zavojev sangaminih vraž so padale kavarniške
pevke z visokimi toni, praskale po svojih pevsko zamaščenih
prsih, da so popokaU obešalniki spečih samot, in se napele
v grlu. samo za njih so se odprli damski vložki in jih
posrkali vase.
poslušalstvu so izdavile že pozabljene in izpete
živalske glasove.
poslušalstvu, z ušesi v rezbarijah zvoka.
21.
preko nekrofilskih ustnic, vpetih v mlado zemljo se
je razrasel ponižni bršljan. v tipajočih brstih je
izkašljal stotero parov ganljivih ljubimcev, jih
ovil v staniolske trakove poskočnic in vse dodobra
premešal.
22.
prožne v tišini so stene nizkih atrijskih hišic,
prebudil si se ob popkovem vozlu njene pobite polti, jo
po vsem, kar ti je dala na gologlave bregove, pobožal po
vabljivem loku obrvi in zlogoval pramene njenih vonjavih
las. odišavil si se v potokih njenega vlažnega diha, se
obrnil na bok in napel v telesu.
tedaj pa je veter potresel v dlan svoj izziv, njene kožne
brazde so se skrčile v molk, utrujene in nepotešene. vse.
83
kar je svetlelo na njih, se je razvozlalo v seme dolgolase
živali, suhljat svetlobni žarek je rezal v njen klicni
list.
poševno, v sunkih je prihajal iz tvojega čela in dražil,
kar je ostalo na dlani.
23.
iz razvlečenih iztočnic spomina so letele drobne črke
in se usedale utrujene v pasu po pristriženi dolžini
oblačil.
nepregibne v vzorcu, smo jih tolkli z verigami sangaminih
nohtov, da se vendar že zganejo in spredejo razločno
pripoved.
24.
izrabljene kaplje v ošabno roževino.
taborniki z zvito hrbtenico so se skrili za varljive
plotove, režali z zobali po preteklih glagolskih oblikah
ter se za vedno zamolčali.
svetovje kristalov se je smehljalo z ogljišč,
skozenj so skakali jamski ščurki in nosili trpeče
izraze.
težki časi prebujanj mlina.
25.
v ognjenih harfah krvi majskih ljubimcev
najdeš sangamo.
biljeter v ostenju obrednih spolovil,
vroč v tolmunskih zavitkih,
majhen šepetalec v peclju.
za dečke in deklice, okoreli naglas.
84
Matjaž Potre
DIE GEGEND
so po vratu trzale živali po glavi po glavi drsi zgrbančen nož prehoda
v luči v temi za in v prsi v prsi se giba se pne rezilo in kamen in
zanka in zguba črv postelja se pne v meso se udavi ker dolgo
zaveznik drsenja iz stožca in glava krmilo rezilo zasika ter jutri za
včeraj in danes prehode lepljivo grmovje obraza skrčitev in zanka
zelena po udu se v pesek zavleče oh že raz mene se plazi in roka ki
krči in roka ki davi rezilo prereže mi žilo hlepečo pred ognjem se
hrbet ponosni ne ustavi kriče se razprsne mi roka kremena že tu so
že tu so že teče mi pena iz ust se na tla in listje mi šviga rdeči
obrati na nebu ne bo jih in trga z obale se koža obraza in nož ta je
oster in nož ta je strašen v daljavi se bočijo rdeči obloki ker kri tam
zastava pogreza se v praprot po polju se vozi očetna beseda le glej
tu telesa drhteča v strasti že dolgo že dolgo noge se šibijo in siva
koprena se grudi v naročju krogle iz zdaja se v ploskev valijo
zapisala roka mi usta je zašita udarja na kamen v vrhovih mi
prstov se kruši nohtovje rdeča so vrata in dlake lasje se mršijo
v vetru ter tenka se opna v telesu prepoči a usta v kožo hlepeče
sesajo počasi mire se sovraga udarci uklenjene roke v vodi kopnijo
kjer vrv se železo v kožo pogreza mi gleda nasproti neskončna
votlina zobovje se koža mi krči od groze zdaj dlake neskončno sivijo
iz nje pa izvira iz nje pa pretaka se kri in kamen kot klešča
neskončno udarja zavrni izpuli in ogenj prižiga odlačje smodi se in
koža se krči zaudarja po zemlji meso pa odpada kremenec se kruši
telo zdaj drhti zdaj tu roka tu noga tu glava tuleča na niti obronka
se želja ustvarja tu ud zdaj odsekan odtrgana glava v ritmu vsemirja
neskončno brzijo in koder odpre se jasnine svetloba podijo po dračju
v nebo se hrupeče zdaj praska zdaj grize z nohti zabada oči zdaj se
zlivajo v usta plazeče in sok se votline premeša razlika ki nikdar
dopolnjena zdaj se usipa in dolgo se širijo noge v ritmu to ritem je
smrti zaudarja trohneče na vse se smejoče jasnina zdaj zgrinja se
glave navzdol iz teles kotalijo in kri se nabira v zemljah kotanje
hlepeče jo usta lokaje dušijo vmes se zvoki po nebu podijo po nebu
podijo se njih zdaj ozadja meči pa sekajo spodaj pohotno meša s
krvjo in urinom se blato ki padajoč od zgoraj prši se v usta odprta
ni jih še konec ne bo jih nikoli zaprta zaprta zaprta so vrata zaprta
so vrata raja za vedno usta izmečke sesajo ki iz ozadja se nemo talijo
noge in roke telesa in prsi zadnjice trejo se v diru pohlepnem tiste
ki mrtve so spet se budijo bodo telesa se vendar združila druži telo
se a to ni mogoče v tihi skušnjavi jih vrsta po zidu s svojimi izmečki
piše besede to je vse kar je izreči mogoče v usta v usta v usta v usta
v usta si drugi njih ude tiščijo a ni nikoli a ni nikoli a ni nikoli konec
drvenja večno vračanje je vračanje tistega kar se izvorno ne more
85
združiti in kaj naj bi se sploh bilo možno združiti v tem neskončnem
ponavljanju cepitve telo s svojimi izmečki otroci prav takimi izmečki
kot človeško blato in urin in to je edino kar bi zaslužilo ime človeško
neprestano dokazuje nemoč kakršnekoli združitve prav tako telesa v
spolnem aktu neprestano se hoteča dopolniti pa jih že najmanjša
možna napolnitev pouči da je kot taka nevzdržna pa zahteva
ponovitev in ravno tako v neskončnost ta poteča se telesa ki bi na
vsak način rada prišla do zadovoljitve pa kaj je večja zadovoljitev
zanje kot to da se raztreščijo porabljajo trosijo v besnem neprestanem
aktu ponazarjajočem nevarnost zgube lastnega najvrednejšega objekta
pa kaj je lasten pa kaj je predmet spolovilo izmeček otrok oh kaj pa
jim na to pravi zakon živali napenjajoč se trgajo drobovje ljudje
ponosno vzravnani živalsko počepajo in njihovi izmečki padajo na tla
in to je tisto kar jim dovoli da mislijo erekcijo spolovila katero če
ne moško kot svoj vzor kar naj bi dokazovalo njihovo razliko po
kateri se ločijo od živali in to in to jim naroča njihovo naravno
naravnano postavno vertikalno držo pa kaj je vendar bolj naravnega
od čepečega položaja v katerem me živali opravljamo vse svoje
poglavitne funkcije po katerih sploh smo kar smo se pravi živali to
je naš spolni napor pa naš napor spalni v katerem se skrčimo kot
v maternici pa naš napor iztrebljanja pa naš napor ko sedimo ko
pišemo ko smo na najvišjih prireditvah duha drugače pa če hočemo
koga počastiti vstanemo s tem mu želimo neskončno neprestano
erekcijo pa komu jo želimo če ne sebi poleg tega se bojimo potrošnje
in se bojimo v obeh smereh pa kaj ko ima samo eno smer čez usta
noter čez zadnjico ven vsaj kar se tiče kompaktnega pa kaj je
kompaktno bojimo se vsake porabe najnavadnejše linearne poti tudi
spolovilo se iztroši se iztroši pa kaj bi človek je po naravi nag ja ja
on je čisto gol morda se oblači ker se boji razlike pa tistega pojava
da zdaj je zdaj pa nekaj ni pa kaj bi bilo to česar ni le povej kako
se telesa hlepeč udarjajo stiskajo se za grla noži imajo ostra rezila
noži režejo pa se lasje odpadajo pa zobje so votli pa spolovilo je
votlo od znotraj nič od zunaj nekaj pa kaj bi s tem ko je pa še manj
kot kakšen nič neporabno kdo se zna smejati pa kdo zna brati pa
zobje odpadajo zemlja je zemlja je naša pa kamenje pa tisto pa tisto
kar piše v kamenju kar piše kar črta skozi kamen skozi vodo vedno
na robu ves čas v zaostanku zob ah kakšen zob to je tisti neizbežni
nož ja ja tisti neverjetni nož pa naj bo tudi zob časa pa kaj je
drugega pa kaj je drugega ta nož ki te vedno čaka ki te že vedno
čaka pa kje pa kje na koncu poti pa to je tista lobanja ki dve očesi
pa kaj očesi se svetita gorita skozi noč našega napenjanja kot ekran
a njegova površina ni tako enostavna se reže se reže in divji konji
topotajo po glavi nebu nam dajo kar smo videli na poti glave same
brez peroti na travi na nebu navzdol vedno samo navzdol pa v galop
nenasitna odprtina požira mi gledamo smo tu kaj je to nas ni drevo
se pne breza koraka nikoli ne bomo te videli več nevarna ograda ne
pride nazaj več trenotek se zdaj
86
Miha Avanzo
SUPPORT YOUR LOCAL POET
prideš domov
tečeš po stopnicah
na vratih je listek
a na listku
piše: bila sem tu
m
UGANCICA
ko se zjutraj zdani
rečeš
bodi dan
in je dan
ko vidiš
da bo sijalo sonce
rečeš
naj bo sonce
in je sonce
zvečer ukažeš
bodi noč
in je noč
ali si bog
ali kaj
87
GOBAMARJETICA
in nato cepetaš
z rokami v žepih
marjetica
pridi no gor
vpije glas z balkona
kosilo
je že pripravljeno
igrice je konec
ti pa praviš
ni res ni res
reče se:
gobamarjetica
RAMADAN IN DRUGI PRAZNIKI
a vendar
ko bo ramadan
bom spil
samo dve kavici
eno v ljubljani
eno v radovljici
ZAKAJZATO
zakaj imaš tako
velikanske oči
zakaj imaš tako
neznanska usta
zakaj imaš tako
čeladasta ušesa
zakaj imaš tako
počesan nos
zato
88
KAKO NAPISES pesmico
to gre čisto takole:
najprej si nagrmadiš
velikansko množico stvari
predmete
iz omar iz predalov
s sprehodov iz pisem iz naslovov
in take besede
ki so fine
in ki se fino rečejo :
pravica skazica
kapa s cofom
in ljuba deklica živžav
potem se usedeš za mizo
potem se usedeš za pisalni stroj
in rečeš :
pesmica pogrni se
89
Lado Planko
KONEC
ZAVESTI
(Treba je)
izstreliti oko
v penečo se rodovitnost kroga,
v vračajoči se trenutek moža
v prvi krvi.
(Darijev diarij)
V teku rezila,
v zarezu
se poravnava
podarjena kri.
Zaris smrti
se nerojenega orlovskih las:
na trgu zaprtih resnic je možnost,
da si.
90
Vse krvi se ne ulovi
v granitne vrvi,
v topli, južni sad telesa,
v predrto opno.
Odkritosrčno vabi bakrena podrast
v razprtost,
v beg vračanja,
v radost bega.
Prazno,
ki sem jaz,
je smrt sama.
Za to ni imena :
91
Vem,
vse vem,
muka je tok resnice,
Hermes.
Privezan,
na skali pribit.
S pečine dolg, umikajoč pogled
v sonce,
v brezno povedanega.
Zrcalo sem,
odmev :
vračanje vase
kot drugi,
sled.
92
In muka in govorbeseda
odrekata,
zato Da Bo
smrt.
Črni baker muke
je zagotovo neka bit;
zabrisana je meja
sedmih smrtnih pesmi,
sedmih prepadov.
Ko bomo lahko govorili,
bo konec igre,
knjiga bo zaprta.
Spisana.
93
Milan Klee
SONGI
do ovinka gugalnice oddana soba
ne vidi prav za smrček rajanja
in že misli kopitno senco
na zapiranju polken puščeno
prevozi stolp
s pentljo jezika
in boš videl kako rase
od jutra do večera
zasedeno baronovo koleno
umiva končano golo ptico
mojega konja zvezdo lepotico
vaza je sabljala
gospod
zgubi se mi izpod nog
preveč potuhe dajem nazaretu
in merim preprogo streh
če so podplati jezuitov
pogledam v smeh
bradata postava petja
če ukradem krave s polja
jim pojem
svet zavije na levo
še hitreje na desno
in pade veliko ovac
in še več pšenice
potem ne zaupam več odeji
in je julij
in se pokrijem z njivo
94
deček se spusti
po obrvi do oči
in vpraša
če ima črka osem strani
oči se dajo v vodo
in je jutro
in s€ vstopi v glavo
gre popotna solza
iz oči med lasmi
za vrat
in je veselje
oj počitek doma
sprejme goro na mizo
in se spomni ko zaspi
če gledam ribo
mi jezik popravi lase
in kaj naredim z mamo
če spoznam deklico na drevesu
očetu oblečem zlate čevlje
in mama ima zlate čevlje
in je veter na razpolago
in spim
in preveč krilim z rokami
in odrinem petrolejko v grb
in je obala očesa
slepim ni treba spati
in je srce v vsem telesu
in kopja vedo
95
prižigajo ustnice galebi
za sprejem norca v poljub
kjer vihtijo lica v čudodelnost
na kramljanje slinčkov vseh muh
naj jo v pegi vidi
kupljeno lenobo
in požre
poslušam vesti zimzelena
in ženem ramo na prepih
ko orjem ud graščine
da sunem čakanje v barabijo
snami metanje naslovov kril
in se hitro obrni
da ne bi kaj ušlo
škrat že v rjuho zavije reko
in pelje čez svetlo kočijo
potem spusti veter vesel
ki naju sleče brez opominov
bela zaplavata jezika
nežna razdražita vodo
da vzamem svoj plašč gostobesedni
in ogrnem reko
da ti ne bi bilo hladno
že pete pokažejo sonce
in žarijo beg
zdaj se vidi dežela nasproti
kot ogrlice rine med zobe
če primem njeno roko
naredim most čez grapo
potem poiščem prostor v veselju matere
ko z zvezdami narišem milino
poslušaj školjka
ne zakoplji meča
če ti je do bližine
96
Srećko Lorger
PRVEGA DNE
ko sem se približeval, so besede izrekale že
dvakrat rečeno, muko podpornih misli, prav
to se je dogajalo, hiše so stale pobeljene
Don Rodrigo pa je govoril: prisluhnil bom naporu vašega življenja
in z vznemirjenjem o potovanju k t. im. Velikemu Mlinu na veter
jaz sem rekel da je ta igra dobra
in še je rekel : čas smrti je sleherni trenutek
pozneje — sem razmišljal o tistem udeležencu ki je zadal smrtni
udarec (boril se je na konju vendar pa
sicer sem, ukvarjajoč se z nekimi efemernostmi in lahko bi se reklo,
izgubljen v mnogopomenskosti svetlobe, ločil to od ostalega in storje-
no se mi je zdelo dobro, toda zdaj terja vse to nekakšno utemeljenost
torej
Moja pozornost je sledila črti rogov in rezila espade. Toliko
krvi se izlije med lakotnice, ne da bi opazil, kako mineva dih,
homtxre. Sonce nad temenom preliva meglico joda. Ko so ga
prinesli ven, je tisti odblesk nazadnje oblikoval ostrino, ki je
pričela vdirati v mojo zavest. In tako oslepljen z mislijo na
pesek, sem zaklical, kako prevara ni mogoča. Porušeno ravno-
vesje dneva se krči v ničevi trak svetlobe,
(bila je fiesta)
ko nobeden nima letine v puščavi vrta
pač pa s preostalim izpostavljen
pričakujoč
(bil je praznik, zli čas)
prava zemlja bo prišla
kot prah iz notranjosti
(to je napoved ali je vsaj tako zapisano)
obrisi so bili zeleni in megla je bila številna
razgovor ki ga nisem nikoli vodil danes nisem zmožen razumeti —
glasu zemlje in slaboumni kamen in kačo svojih korigiranih misli
7 — Problemi	g/
— to propadanje, to pretvarjanje, to puščavo ki javka z razpoko
in v magmi so počasi izginjali ognjeni robovi
ni treba pridobiti moči za pogrebne molitve, a čas je še neprimeren,
treba je stopiti
in skriti so se prikazali na dan in njih poreklo se je
razjasnilo
z mislijo da bom karže sdntetiziral
v času opoldneva
npr. rumenilo ki gre mimo ljudi
(oporekate)
ali
Bolezen v obliki telesa nam poklanja smrt, v obliki duha pa nezavest.
Zato jo je treba ceniti.
(oporekajte)
Biti ubit z lastno besedo — ali je v tem usoda
pesnikov?
(to ni strah in ne obup — to stanje ki je pred
vsem bi lahko imenoval VZHiCENJE)
Upoštevajoč trojnost besed:
1.
V trenutku samega razmerja z besedami nas ni.
(Ce imamo v mislih, da človeka najpogosteje definiramo kot misleče
tj. zavestno bitje, tedaj nam mora biti jasno, kako smo pri nekaterih
dejavnostih mrtvi.)
Četudi priznavam molk mnogih mistikov, menim, da prerok v času
preroštva ni prerok.
(Prepričan sem, da človek lahko premika gore, in prav tako, da tega
ne more doseči z besedami.)
2.
Izrečena beseda je bolj odtujena beseda od napisane, ki je očiščena.
Pisanje je izpolnjevanje praznine.
(Včasih nas izleti pripeljejo do vzhičenja.)
3.
Četudi je res, da dosežemo svojo polnost edinole v molku, pa nočem
govoriti o neslišni besedi, ker je neslišna beseda — beseda z dvojno
močjo.
98
dan ko se je slabo zastavilo
okamenelo
trhlo kot z obliko
preklano z dvema smrtima v dveh prašnih časih
a z docela določenim ciljem:
ugotoviti da je moral v baskovski pokrajini Guipuzcoa živeti Don
Rodrigo Diaz de Vivar ali v Sevilli nikakor pa ne na Via Appia
(rekel sem: bila je fiesta)
zaječi in se premakne kakor jezdec, ki je bil pripravljen s po-
krovom. Pozneje, ko so ga še kar naprej nosili ven, sem se
domislil barve peska. Mislil sem na zatemnitev. Jod izhlapeva
v času krampa in prsti. Skozi dolge in vlažne hodnike si hodil,
hombre, da bi videl vso nečimrnost la muerte. Moja pozornost
je slodila črti rogov in espade.
bilo je sivkasto od jutra) ko sem razmišljal še o nekih podrobnostih
— pozneje
Don Rodrigo pa je govoril: prisluhnil sem vašim prečiščenim moti-
vom, ampak zakaj pomnožujete te točne formulacije, ko je vse vaše
blebetanje doživelo obsodbo
jaz sem rekel da je zaradi dne izpolnjenega z nemirom
in še je rekel : zdaj preostane samo še na pot
bolj bledo od neizprosne prevare, prav to se
je dogajalo, poznano in navsezadnje, besede
so bile podobne veliki arabeski, vendar na po-
vratku, kar je napovedovalo
SPOMINUAN^E
IMA SMRT
Prevedel Franci Zagoričnik
99
Pavel Luzan
GRABONOSA
nasproti nas na
ivana iva
zahodni zahod
in bolnišnica bol
bo grabonoša
RAZISKOVAL RAZISKOVALNE
trofeje
umetnikov umet
prejmejo prej
neposredno
diplomatski proizvodi
pro-arte
a samostojni samo
organizacije organi
alkoholnih alko
oh
obrazloženi obraz
obrazlože
uporabo up
in pogoj po
neposrednem ne
pismeno pismo
odgovorno odgovor
in samostojno samostoj
ti samostoj organ!
100
KULT
kultura kult
krompirjev krom
stol stoletja
v vodoravno vodo
upogne uporabnikov up
in tretjino tretji
kot vinogradniki vino
PRAVO
pravosodje pravo
vprašanje vpraša
preobremenjene preobremene
učinkovito uči
po posledicah posle
poslali po področju
učinkovito uči
dolgotrajni dolg
dolgotrajni dol
RESNEJŠI RES
poostrijo po
ureditvi ure
in posvetijo posvet
katere ka
poldrugi pol
umrl um
zveznih zvez
in milj
mi
resnejši res
res naslednjih naslèd
predvidevajo predvide
pred opremljanjem oprem
in poligonov
101
ČARTERSKI ČARI
manjše manj
namreč nam
navzven na zaključke
za razmerje morje
mora revolucija rev
slediti sledi
oseki osi
in čarterske čare
NAJPOPOLNEJŠI NAJ
zdravnik zdrav
športniku šport
naslov na:
prepričanega
preočitno OČI
psihično psi
vseeno vse
KATERI KA
kateri ka
kateri
kkkkkkkkkk
prihajajo
pridobljeni
za prodajo pròda
in stopnjo stop
temelj plačila
vsebovanega vse
odmerjenega odmer!
povečanega pove:
pogrebna povorka
kateri ka
102
REDAR in RED
sodelovanje v sode
vključuje ključe
izreden red dela
ta redni redar
spremi spremembo
v blago blato
103
Lev Detela
ŽOLČA IN NIČ
DRUGEGA
ZOLCA SE POJAVI
Prvotno je bila ZOLCA brez možganov. Vendar gre zgodovina
svojo pot, tu so neki predpisi in tu so neka načela! Tudi evolucija
je bila na delu. ZOLCA se je ubitjila. Prvotna sluzasta godlja, neke
vrste močnik iz razpadlih konjskih kosti in prašičje tolšče, je zaži-
vela življenje, ki je bilo po nezapisani svetovni postavi in ustavi
predpisano. Svinčeni oblaki, ki so dušili zemljo, da se ni mogla spro-
stiti, so se preklali in silno je zagrmelo, da si videl vseh tisoč zvezd.
ZOLCA na krožniku našega očeta se je pohotno potresla. Ni hotela
v očetova usta, temveč doli, pod klop, v svinjarije in smeti. Oče je
odpiral usta, gnili zobje so se črnili v deževnem jesenskem dnevu,
ZOLCE pa ni bilo. Potresni sunek jo je vrgel pod očetove noge, tresla
se je v pričakovanju in grozi, da jo bo oče s težkimi okovanimi čevlji
do konca pohodil. V boju za življenjski obstanek je ZOLCA napela
vse sile, da bi se rešila pasti življenja. Uiti je hotela očetovemu me-
sarjenju. In ker je zakon narave tak, da iz malega raste veliko, je
ZOLCO popadla svojevrstna obsedenost. Neprijetna žverca je štrbun-
kala po tleh, se izprijeno stegovala in sprenevedala. Pri tem pa se je
njena notranja telesna zgradba od sile utrdila in odebelila. ZOLCI
so tako rekoč čez noč zrasli možgani. ZOLCA ni bila več od muh,
temveč od pameti. ZOLCA je mislila, delala in trpela. Svojevrstna
jeza jo je popadla. Gospod oče so še vedno sedeli na stolu in pri-
čakovali, da jim bo ZOLCA zlezla v usta. A nič takega se ni zgodilo.
Kot nekakšen brihtni gonokok se je ZOLCA pomikala čez očetove
irhaste hlače. To je res od sile, si je ZOLCA v pravkar rojeni du-
hovnosti mislila. Očeta je sicer ščegetala po hlačah, a vendar se ni
zavedal, da se dogaja nekaj nadvse bistvenega. ZOLCINA subverzija
pa je že bila na delu. Oče je odpiral usta, da bi pohrastal nečedno
žverco. Te pa tja ni bilo. Kar naenkrat ga je sluzasta packa udarila
po nabuhlem licu, čeprav ne vemo, ali poseduje ZOLCA roke ali
noge. Zgodilo pa se je tisto, zagotovo se je zgodilo. Ker ZOLCA živi
in tega dejstva ni mogoče preklicati.
OCE SI PRIZADEVA
Pravkar smo sicer spoznali, da oče ljubi ZOLCO, toda ne erotič-
no, temveč lukulično. To pa ne gre, zakaj očeta ljudožerca ne ma-
ramo imeti pri sebi. Zato se ga moramo iznebiti. Toda kako, kako?
104
Oče še vedno sedi pri mizi; ker je v izbi temačno, ga ne moremo
dodobra uzreti. Kaj oče res sedi za mizo? Preje je verjetno, da se
tamkaj košati debelušna pivovska steklenica, tisti nepridipravi
SCHWECHATER RECHT HAT ER. Ne smemo namreč pozabiti, da se
nahajamo v Avstriji. Čeprav je že aprilski dan, je še vseskozi jesensko
in okoli pivovarne zavija turobna burja in se vrtinči črn oblak iz ječ-
menovega slada.
Cof, čof, udarjajo koraki po avstrijskem pločniku. Očeta ni več
mogoče videti. Pivo pa še vedno klokota po žejnem grlu. Se vedno
smo na cesti in mračne misli nas preganjajo. Tako res ne gre več
naprej! Oče nam bo pojedel ŽOLCO, ta pa mora živeti in ne sme
umreti !
Oče je požrešen in nesramen. Prava steklenica, ki se nikoli ne
nasiti. Kdo sedi tamkaj za mizo? Oče, steklenica, čebula, ščepec soli?
Oče je res nesramen. Iznebiti se ga moramo. Toda kako, kako, ko
pa je steklenica in ne človek? Zamašek mu je že odletel z glave, sedaj
moli svoj nesrečni rjavi neumiti vrat proti jesenskemu avstrijskemu
vremenu, slaba volja ga daje, pivo mu šumi po trebuhu in pod ste-
klenimi hlačami. Steklenica klokota in se spreneveda na mizi, to je
nekakšno pobalinstvo, to so nekakšne norčije, mi pa takih stvari
enostavno ne prenesemo dobro, slabost nas obdaja, hlače se nam tre-
sejo, blazno smo jezni na očeta, ki se steklenici v pivu, dajmo ga,
dajmo ga, zamašek mu je odletel z glave, vpijemo, pohladiti ga bo
treba, toda kako, kako, ko je steklenica in ne človek, vpijemo, in
očetovo pivo klokota pod rdečim schwechatskim trebuhom, le pijmo
ga, le pijmo ga, vrešči oče — steklenica in pivo se peni iz odmaše-
nega vratu in že nas obdaja slabost in že vidimo očetove imaginarne
zobe, kako hlastajo po zatohlem zraku, kako nam hočejo ukrasti
našo zgodovinsko ZOLCO, lepše bi bilo reči ŽOLICO, zakaj tu je
ZOLCA že več kot karkoli tvarnega, tu je ZOLCA že res ZOLICA,
nekakšen nepriznani doktor brez doktorata. Doktor ZOLICA, branili
te bomo, ljubkovali te bomo, oče te ne bo pohrustal s svojimi ko-
smatimi zobmi, to ti obljubimo iz vsega srca, obljubimo pa ti tudi
zvestobo do groba, skupaj bomo udarili na očeta — trinoga, dol
s pivovsko steklenico, dol z alkoholiziranim špekulantom in preva-
rantom, dol s kapitalističnim pivovarniškim fabrikantom, dol s po-
žrešnim nepridipravom, ki hoče pohrustati ŽOLiCiN DOKTORAT, ki
hoče izničiti prelepo ZOLCO, to krasno debelušno živalico, to lepo-
dušno dušico, to najboljšo sestrico, to rajsko devičico, to božjo kra-
Ijičico, to sanjsko lepotičico, to začarano nožico, to našo zgodovinsko
pravico! ZOLCA, pazi, oče odpira usta, steklenica čofota po mizi!
Cok, cok, na cesti leži mrtva podgana. A tu je tudi njena požrešna
sestrica, debela podganja kraljica, ki v pivovarni krade najfinejši
ječmenov slad, podganica cmoka z jezičkom, ko hrusta okusno in
hranljivo pico, rosne kapljice ji drse po sivem kožuščku, trebušček
je ves lep in tudi napet, tu je hrana dobra, in kar je važno, zastonj
je, ni potrebno garati za pičli denar, ni potreba krasti in poneverjati,
ni potreba špekulirati in za denar ubijati! Samo jeziček iztegneš in
ham, ham, že klokota sočni slad preko mičnih drobnih zobkov po
nežnem rožnatem požiralničku proti gibčnemu želodčku, ham, ham,
podganica, ti nežna kraljičica!
Oče pa se s tem nikakor ne strinja.
»Tudi podgano bom žrl,« vrešči rezki in neprizanesljivi glasek iz
odmašenega vratu. »Podgano bom žrl, žrl..., vi pa ne!«
105
Potne srage se nabirajo očetu na rdečem trebuščl^u. Ici ga krasi
prekrasna nalepka, prekrasna reklama za zelo odlično avstrijsko
pivovarno. Poleg tega nas neznani pisatelj istočasno obvešča o zgodo-
vinskem pomenu tistega mesta, v katerem delajo to znamenito pivo.
Vidite, in tamkaj sedi naš oče za polito mizo in odpira požrešna usta
in tamkaj je mrtva podgana in tamkaj je prelepa podganica kraljica,
ki odpira nežni gobček in okuša prijetni čar najboljšega uvoženega
slada.
»Brez potu ni medu!« se dere oče iz steklenice in mi mu vračamo
milo za drago :
»Tebe pa že bomo, te bomo!«
In ZOLCA poskakuje po krožniku in miza se trese, da je veselje,
in pivo se cedi čez stole na preprogo, da je že prava žlobodra v za-
tohli sobi.
ZOLICA I
ZOLICA prefinjena,
ZOLICA namaziljena,
ZOLICA močna vsa,
ZOLICA usmiljena.
Tvoji smo podložniki,
tvoji smo, prisegamo,
čuvamo te ganjeno,
lepo je tvoje telo zasanjano.
ŽOLČA JE IN NE UMRE
Tema je in v temi se dogajajo čudne stvari. Tudi ZOLCA mora
živeti, tudi ZOLCA ne sme umreti. V temi cmoka od jedilne mize
proti vaškemu smetišču. Joj, tam so debele podganice doma, tam je
tečne, krepčilne hrane tako rekoč povsod na pretek. ZOLCA se po-
mika čez nočne ceste, lepo je odišavljena, lepo je začinjena, tudi
jajček se rumeni v njeni pametni sredici, nekoliko je tudi okisana,
a pojedli je ne bomo, mi spoštujemo ZOLCO, končno je to doktor
ZOLICA, in to ni kar tako, posebno v današnjih časih, ko so dokto-
rati prava redkost, in ZOLICA je celo častni doktor, doma visi na
vidnem mestu v zlatih črtak natisnjena diploma, ne, ZOLCE mi ne
bomo pojedli in ne bomo jedli, preveč zaslug ima za narod in domo-
vino, ZOLCA nam je v resnično oporo, če ne vemo, katerega dne
se je narodil naš največji pesnik, nam ZOLCA, kot da bi usekalo iz
avstrijskega topa, to takoj pove. To pa je vsekakor veliko, celo to ve,
da sta živela Cmokavzar in Ušpema, celotno zgodbo ti pove v dveh
minutah, to pa je vsekakor rekord, in pri tem zasmrdi, kot da bi se
pravkar okopali v resničnem Mencingerjevem gnoju. Vse to zna naša
ljuba ZOLICA. Toda sedaj je na delu. Sedaj se pomika proti sme-
tišču, kjer so debele podganice doma, sedaj gre tja, kjer se bo ma-
stila in debelila, možgani bodo lahko predli nove misli, spet bo po-
gruntala kaj novega in novi doktorat ji bo priletel tako rekoč zastonj
106
pod noge. Toda, zakaj gre doktor ŽOLICA proti smetišču, zakaj jo
vleče tja z magnetno silo, kot morilca na kraj groznega zločina.'
Dobro meso je tam doma, dragi bralci, dobro podganje meso — in
to popolnoma zastonj. 20LICA pohrusta kot nič nekaj podganic na
dan, iz podganjega mesa je narejena, podganja ŽOLICA je to, a zato
nič manj okusna. Včasih opolnoči me sprelete pregrešne misli, takrat
bi ŽOLICO res rad imel, tedaj bi jo kljub podganarstvu kar krepko
objel in pohrustal, a to vsekakor ne gre, takoj se zavem, da so take
misli kar se dà nečedna zadeva, tako se misliti ne sme, za kazen se
z vso silo udarim s pestjo po čelu, da vidim tristo zvezd, in ker je
temu tako, ker sem zares stanoviten, pustim, da se doktor ŽOLICA
hrani s podganjim mesom. V globinah noči slišim pretresljivo podga-
nje cviljenje, drobne kosti pokajo, ZOLICA cmoka in se veseli do-
brega kosila. Res je lepo v taki noči, vse je sito, vse prežvekuje,
lakote res ni. Nam osebno ta trenutek podgan ni treba jesti, zato
pa moramo garati in delati, konjsko meso je drago, plačati ga je
treba s težko pridobljenimi šilingi. ŽOLICA živi zastonj, modruje in
jé podganje meso, ki ga je obilo na razpolago. Je in filozofira in slabi
časi so na obzorju, zato nam ŽOLICA pravi, tudi vi, moji dragi pri
jatelji, boste žrli podgane, pečene in nadevane, in to niti ni tako
slabo, moji ljubi prijatelji, podganje meso ima svojevrstno moč, pre-
drt je smrti obroč, če ga uživaš v veliki meri, postaneš močan kot
Samson in moder kot Salomon, podgane prihajajo, ali bodo požrle
vas ali pa bosti vi nje, eno ali drugo, toda brez podgan v prihodnosti
ne bo šlo in amen. To je ŽOLiCiNA prevažna modrost. Gledamo jo,
sivo, z rumenim jajčkom v sredini, jajček je njeno čisto srce, ne, ne
bomo ga pojedli, tudi jajčka ne bomo pojedli, mi branimo ŽOLICO
pred vsakršnim napadalcem, naj se nas bojijo kot še nikoli, mi ŽO-
LICE ne damo in ne prodamo, nikoli, do smrti je to naša ŽOLICA,
tudi oče je ne bo pohrustal, pa naj mu ŽOLICA še tako diši. ŽOLICA,
Bog te čuvaj, smeti je vedno več in podgan tudi, in ti si tako velika,
toliko podgan si pohrustala, da si se odebelila v nekakšen ŽOLICNI
bohinjski sir. Sedaj si bogata in mesnata, ti naša kraljevska ŽOLICA
zlata! Slabi časi prihajajo, ŽOLICA, a mi smo s tabo, in potem nam
slabi časi prav nič ne morejo!
ŽOLICA II
ŽOLICA vse prekrila je,
čez svet se zdaj razlila je.
Pred hišami zapela je močno,
silno je njeno sluzasto telo.
Dve lepi očesci na poprčku ima,
postavna je, lepa, blagega srca.
Pri ŽOLICI mi je tako prijetno,
da je že skoraj neverjetno.
V ŽOLICO se zaljubil sem,
pri ŽOLICI se izgubil sem,
oj, ŽOLICA, kaj bo z menoj,
če bom čisto tvoj nocoj.
107
NASA DOMAČIJA, NAŠA LEPOTIJA
Pa so to nekakšne blodnje, nekakšne fantazmagorije?
Je to resnica, je to naša pravica?
Pravkar smo v tem znamenitem mestu in pravkar pijemo to
znamenito pivo in resnični dvomi svetnik Nagi je z nami in dvorni
svetnik je že pijan in zato pravi: To pivo pa ni od muh! In potem
rečem, da pravzaprav ne živim več v tem Schwechatu, v tej zapiti
zgodovinski lumpenproletarski luknji niti me ni v nižjeavstrijskem
vinu, vinorodni aristokratski Gumpoldskirchen, kjer so si špekulantje
napolnili vreče s cekini, nima me več niti velemesto Dunaj, kjer me
je ottakrinško pivo butnilo na tla. Ne, gospod dvorni svetnik, sedaj
sem tu čez, čez lužo, na levem bregu Donave, iz Schwechata se je
treba pognati čez glavno dunajsko smetišče do rafinerij in žabjih
močvirij in potem si pri največjem smradu, ki se imenuje modra
Donava. Mosta pa tam ni, samo veter zavija in galebi vrešče pod
sivo turobno nebo. Kako torej priti čez? Čez dunajske mostove je
treba ali pa čez hainburški most ob češki meji ali pa z brodom na
ono stran ali pa kot Kristus čez vodo, če te bo ta gnila dunajska
kloaka sploh držala, če boš lahko hlačal tja čez, proti novim nižin-
skim močvirjem in proti kurjim vasem, tja čez, med zadnje donavske
želve in vso žabjo in ptičjo svojat mojstrov novega naravoslovja.
Potem pa si le tu, v zadnji vasi, vabim vas sem, gospod doktor Nagi,
moja miza se šibi pod vsemi dobrimi avstrijskimi dobrotami, večerjo,
kot je še niste imeli, vam dam, gospod Nagi, resnični dvorni svetnik,
in vino bo klokotalo po grlu, da bomo res veseli, in češke Karpate
bomo občudovali in rekli bomo, vidite, to je bila naša skupna do-
movina, moj oče žandar jo je ril globoko čez Moravsko, tra ra, hu-
zarji niso bili od muh, slovaške kuharice so obogatile cesarski Dunaj,
oj Bratislava, ko smo še s tramvajem jadrali proti tvoji donavski
lepoti. In potem, gospod dvorni svetnik, greva čez ves širni Marchfeld
in rečeva si, ti habsburški gradovi pa že res lepo propadajo, opeko
buta veter čez zanemarjene grajske parke in gospod doktor Nagi je
kar rdeč v obraz in res bi bilo treba habsburške prince poklicati
v gradove nazaj, ti bi že naredili red, poglejte, kako propadajo ti
najboljši gozdovi, to se imenuje državno gospodarstvo, preje, v skupni
domovini, tega ni bilo! Zelo sva že pijana, doktor Nagi in jaz, o
Avstrija, o domovina, toda glavno presenečenje šele pride. Poglejte,
družinska mati prinaša ZOLCO in Nagi je rdeč v obraz in nekakšne
pomisleke ima in zato reče: Ne, ŽOLICE ne bom jaz jel, ne bom je
jel, ne bom je jel!
In vsi smo si v tej zadevi enakih misli in vsi grmimo preko po-
grnjene mize, ki se šibi pod najboljšimi dobrotami, obteženimi s pet-
sto šilingi in obdavčenimi z novopečenim davkom po znameniti pre-
sežni vrednosti, vsi torej grmimo, ko piha močan vzhodni veter in
vreščijo češke štorklje, ki lahko edine preletavajo milo za drago hudo
mejo, res piha veter, kaj ste mislili, da vetra tu ni, to je bilo napak,
tu je podnebje bistveno vetrovno, hudo vetrovno, sto kilometrov
piha tu kot nič, odnese ti klobuk z glave in zamašek s steklenice,
tudi fičkota prevrže kot nič v obcestni jarek, tu so potrebna stabil-
nejša vozila, od Morave piha, s Karpatov piha, od Dunaja piha, z
Gradiščanskega in z Madžarskega piha, od povsod piha, da ni miru
nikoli in da smo vsi kar se dà nervozni in tečni, težave imamo z grli,
stalne prehlade, obloge v sapniku, angine, sneg in prah, cvetje in
108
semena, vse požiramo tako rekoč stoje in ZOLCA se trese, nekaj, ker
je nervozna, nekaj, ker je pijana, in nekaj, ker je veter tako močan,
da ni več pomoči. Kaj takega sploh ne poznate, tu lahko letaš tako
rekoč po zraku, ZOLCA vsekakor občasno leti čez pokrajino, čez ta
moj ljubi Untersiebenbrunn, tja do gozdov, v katerih je veter podrl
drevesa, tam se lahko izgubiš v dva metra visoki travi in ZOLCA
je tudi tam in vsi se smejimo, ko nam veter odnaša klobuke z glav.
Toda doktor Nagi ZOLCE in jé, to je bistveno, to je osnovno,
tudi jaz ne jem ZOLCE, mi vsi tako rekoč ZOLCE ne jemo. Zato
smo pri steklenicah piva in vina zadovoljni kot nikoli in s pestmi
butamo ob mizo in naši glasovi izgovarjajo odločilno misel: »Ne,
ZOLICE mi ne bomo jeli, ne bomo je jeli, ne bomo je v želodcu
imeli!«
Zato pa je ZOLCA nadvse vesela, pri nas je vama, pri nas živi
v nekakšnem raju, pri nas je res doktor ZOLICA, čeprav odpira oče
svoja prostaška usta in skuša pohrustati našo dobro tovarišico, našo
ljubo ŽOLICO, pravično kraljico, našo lepotico, lepšo kot podoba
raja, našo ŽOLICNO dušico sredi cvetočega maja.
ZOLICA III
Prišla si, ZOLICA mladenka,
prišla si, ti začinjena mesenka,
zapelo je nebo, zaihtelo je oko,
videl sem tvojo dobroto vso.
Prišla si, zvesta ti mesenka,
prišla si, dobra ti pečenka,
in videl sem tvoje nasoljene oči
in sanjal sem pesem, ki ne izzveni.
KDO JE ŽOLČA?
Pred zelo važnim problemom stojimo. Razmisliti namreč mora-
mo, ali je ZOLICA moškega ali ženskega spola, gospod doktor, gospa
doktorica ali celo gospodična. Preiskujemo in proučujemo jo, tipamo
in božamo jo, njeno rumeno jajčece vidimo, kako se iskri na sredi
sluzaste godlje. ZOLICA nam je vsem na razpolago, na krožniku sredi
mize se trese v pričakovanju, da bomo vendarle odkrili njeno zakrito
skrivnost. A pojedli je ne bomo, ne, ZOLICE zagotovo ne bomo po-
jedli !
»Gospa je, gospa,« kriči naša hišna mati. »In še doktor je povr-
hu,« dostavlja v sveti grozi in spoštovanju. »Vidite, gospa doktor je
res nekaj lepega dosegla v življenju. Uživa vsesplošno spoštovanje,
na dnevnem redu so mednarodna priznanja in družbena čaščenja,
znanstveno je zelo prizadevna, iznašla je nove, doslej popolnoma ne-
znane in zanemarjene stvari. Poglejte, tudi ženska lahko veliko do-
seže. In to ni kar tako.«
»Ja, res, mati,« dostavljamo. »A temu res ni tako. Zakaj doktor
ZOLICA je gospod. Prožen, čvrst intelektualec. Izredno razgledan, sen-
zibilen, z razgibanim duhom, načitan in podkovan v vseh vrlinah da-
našnje civilizacije. In tudi plačica je velika. Lepe nagrade, mednarodni
ugled. To ni kar tako.«
109
»Ja, to ni kar tako.« pristavlja naš najmlajši Cefizelj. »A ZOLICA
ni ne moški ne ženska. Res je sicer, da je doktor filizofoje. In to ni
kar tako. A 20LICA sploh ni človek. Niti bitje ni. Morda je ideja,
morda utvara, nekaj takega verjetno zagotovo. ZOLICA je navadno
oné, ne ptič ne miš. Onikajmo jo. Vikati in tikati je ne smemo. Oné
zaslužijo posebno obravnavo in posebno proučevanje. In to ni kar
tako.«
»Ja, to res ni kar tako,« grmi jeznoriti oče. »A dajte že mir. Se-
daj bom ZOLICO jedel in konec. In doktor gor ali dol. V vsaki du-
najski gostilni lahko naročim okisano ŽOLICO, s čebulo in oljem. In da
ne bi smel ZOLICE jesti doma, dajte mi že mir! ZOLICO sem!«
Nezaslišano. Doktorja ZOLICE se ne sme nihče dotakniti! Ne^
ZOLICE ne bom jaz jel, ne bom je jel, ne bom je jel.
ZOLICA IV
ZOLICA, kako je danes lepo,
kako je zasanjano tvoje oko,
ZOLICA, kako gibko se k meni privijaš,
v kako zlate sanje me danes povijaš.
ZOLICA. jej, to boli, to boli,
hude so zdaj tvoje ostre oči,
ZOLICA, bodi dobra in voljna,
moja notranjost je danes vsa bolna.
ZOLICA, na pomoč, na pomoč,
okoli mene je smrti obroč,
ZOLICA, to ubija, to grozno boli,
polomila si mi vse kosti.
O ZOLCI SMO SE UČILI
Zares smo se učili. Toda, smo se česa naučili? Kako se je ZOLCA
pojavila? Zakaj je ZOLCA nastala? Zakaj ZOLCA sploh biva? Ali res
biva? Kaj dela in hoče oče? Hoče ZOLCO res jesti? Zakaj oče ZOLCE
ne sme jesti? Zakaj je oče steklenica piva? Zakaj je ZOLCA doktor?
In zakaj je ZOLICA? Zakaj smo v Untersiebenbrunnu in pri umazani
luži? Zakaj se ZOLCA hrani s podganami? Zakaj je to podganja
ZOLCA? In zakaj je nastopil dvomi svetnik Nagi? Zakaj leti ZOLCA
tudi po zraku? In zakaj jo moramo onikati? Ja, smo se sploh česa na-
učili? Se nismo ničesar naučili?
ZOLCA DOKONČNO NASTOPI
Zdaj pa oče zares prihaja. Rdeče volčje oči se mu svetijo v elek-
trični grozi. Toda ni človek. Preje steklenica piva na ponesnaženi mi-
zi. V zasedi prežimo. ZOLCE nam ne bo pojedel! Umorili ga bomo
in konec! Ze prihajamo proti tej preneumni črepinji, že vihtimo gor-
jačo, da bi ga ugonobili. Podoba pa je, da je oče zdaj iz stekla, zdaj
i2 železa, zdaj iz saj. Well, slithy means Hthe and slimy. Prekleti kru-
hovec, prekleta vreča moke. ne moremo prodreti v globine tvoje iz-
prijene notranjosti, do pošastnega dna tvojega pokvarjenega srca.
110
Oče, ta nagnusna muha, ta čudni stvor, prihaja! »ZOLCO bom jedel,«
grmi do našega najglobljega jedra. Presneta sladkorna glava, presneti
poprnjak, presneti kruhovec, nagnusni krušnjak, putrček in prtiček,
neumiti striček, zapiti metulj, nekoliko neobrit, duševno nerazvit,
kruh in maslo, a žaltavo na žalost. Bread-and-butter-fly, presneto ži-
vinče, neumiti sladostrastnik. Mister Butterfly osebno, nikakor pa ne
človek! Sedaj bomo udarili, iz zasede bomo prišli, nihče ti ne bo po-
magal!
A tu je tudi naša zvesta tovarišica, doktor ŽOLICA osebno. Iz-
redno se je odebelila, rejena je in napitana, podganice so ji teknile,
tukaj je, pet metrov je visoka, pravkar smo jo fotografirali, večja je
kot najdebelejši slon sveta, ZOLCA je gora, vsa rebrca nam bo polo-
mila. Hiše se podirajo, tanki se spreminjajo v potlačeno pločevino,
cerkve se rušijo, zemlja se trese. ZOLICA prihaja in tako je velika, da
ji oče niti do popka ne sega. Na vse strani sveta bežimo, ZOLCE se
zdaj bojimo bolj kot hudega groznega očeta, zapite steklenice na sredi
mize! ZOLCA je na pohodu, ZOLCA ima mračne misli, ZOLCA ni
dobre volje, jezna je na ves svet, noče biti ZOLCA, noče biti doktor,
temveč bržola. Oče je ne more pojesti, vidimo ga, kako je prebledel
do dna svojega droba, ZOLCE ne bo pojedel nikoli v življenju in
tudi mi ne bomo imeli ŽOLICE. Tako je to! In nič drugače.
Doktor ŽOLICA je zelo slabe volje. Presneto, kako se vali čez
pločnike in pri tem poslu podira mostove, ograje in institucije. Oče
se trese kot cerkvena miš in pivo mu pljuska iz vratu, da je nadvse
neprijetno. Sedaj je ŽOLICA pri očetu, mečka in stiska ga, da je ve-
selje, ves je že utonil v ZOLCNI sluzi, ŽOLICA ga stresa in mikasti,
stiska ga in pritiska, objema ga in izžema, da sploh več ne vemo, kaj
bi. Hude stvari so to, sedaj, ko je po njem, se nam oče globoko za-
smili, a prepozno je, ŽOLICA mu je polomila kosti. Tudi nas je že
dohitela, vali se preko naših glav in trebuhov, pritiska in potiska nas,
da pokajo kosti. ŽOLICA nas ima v oblasti, da vidimo tisoč zvezd,
vsi smo že utonili v njeni nasoljeni sluzi, okisalo in popopralo nas je
do obisti, ŽOLICA nas buta sem in tja, drugega proti drugemu, ro-
vari in spletkari, in še sami se lasamo, da je veselje, obleke se ce-
frajo, duše se sprenevedajo, POZOLICALI smo se za vse večne čase,
ŽOLICA je edino zveličavna postava sveta in neba, samo ŽOLICA
je še, ničesar drugega ni več, tudi nas ni več, o očetu niti govora,
brez ŽOLICE se ne da več živeti, zaradi ŽOLICE se splača umreti.
111
Uros Kalcic
PROCES
KRI V m-AMENIH
ČLOVEŠKA GLAVA
NA DNU MORUA
MAXWELLOV
DRAZESTNI ZAPETLUAU
(večerniška povest)
Maxwell se je nahajal sredi rjavih njiv, iz pozadine pa ga je
čuval pes Tom. Bila je težka soparica, pa sta oba negibna stala,
lopata je mirovala zapičena v vlažno prst, tudi vse okoliške hišice
so tiho bile, sonce je hudo pestilo pusto Alabamo.
Gospod kot pes sta se nekam zagledala, že itak pusta obraza
sta žarela še mnogo večjo praznoto, kot sicer. Včasih so v Brightonu
čebljale kobilice in cvrčali škržati, vendar so se očitno preselili v
kakšno drugo združeno državo, kjer imajo več od življenja. Saj je
res smešno, ampak ambient in situacija sta bila res do kraja za-
vržena, zato ni nič čudnega, da se je Maxwell že rodil s pustim
obrazom, tako da noben ni hotel govoriti z njim, kajti če bi že
poskušal, se ne bi mogel vzdržati zdehanja, ali pa bi celo zaspal.
Maxwell je bil pač spočet v samem središču alabamskega pekla —
na Dulwitch street.
Zato je bilo tohko bolj čudno, ko se je pred njegovimi vrtnimi
vrati ustavil avtomobil in ugasnil svoj motor. Iz njega je kmalu
prišel mlad policaj in se naslonil na vrtno ograjo. Privzdignil si je
policijsko čepico in si izpod nje spretno pobrisal pot z malo že
ničkolikokrat uporabljeno policijsko cunjico.
»Hej, ali vrtnarite,« je na videz zdolgočaseno zavpil stražnik.
»Ja, sem, ampak ne morem več.« je komaj slišno odvrnil Max-
well.
»Ne morete več?« Stražnik se je ozrl okrog sebe, kot da bi se
bal, da ga kdo prisluškuje, in rekel: »Kaj pa ste, nadrobno vzeto,
vrtnarili?«
Maxwell je nekoliko premaknil noge, da je lažje videl prijaznega
stražnika, in nekoliko bolj veselo odvrnil: »Moral sem razkopati
voluharjeva gnezda. Le-ti bi mi sicer požrli ves moj pridelek.« »Pa
se ne bojite, da bo šel voluhar zdaj delati drugo gnezdo?« »Ne, ne
bo šel,« se je zasmejal Maxwell in skomignil z rameni. »Ali bi lahko
videl vašo ženo?« je rekel mladi polioist, pripravnik po vsem sodeč.
112
»Zakaj?« se je začudil ubogi gosp>od.
Stražnik, še vedno sloneč na živi meji, si je iz srajčnega žepa
zvlekel zmečkan zavojček cigaret, in si eno izmed njih v zelo lenih,
razpotegnjenih gibih prižgal. Puhnil je velikanski dim iz pljuč in se
ozrl na sonce, če še veliko manjka, da se skrije za sosedovo hišico.
»Ali smem noter?«
»Seveda, kar noter.«
Policajec je odpahnil male lesene dveri in negotovo zakorakal
po kamenčkasti stezici, ki je vodila po vseh krajih vrta, ki je bila
čudovito domiselno speljana, in ki je bila skrbno negovana, ne da
bi to kriče izdajala.
Policajec je zavil na stransko potko, na kateri je po nerodnosti
ležalo nekaj drevesnih cvetov in listja, in se ustavil kakih dva jarda
pred gospodom in psom, pes pa se je ulegel na tla.
»Narednik 0'Brian,« se je predstavil miličnik.
»Maxwell.«
»Res bi rad Videl, vesel bi bil, če bi mi pokazali vašo ženo.«
»No, dobro, vam jo bom pa pokazal, če vam je že toliko do
tega,« je rekel Maxwell, »vendar ne vem, čemu vse to.«
»Kje je?«
»V kuhinji čisti krožnike.«
»Gremo.«
Zdaj bi se mož upiral brez vsake koristi, saj ga je miličnik trdo
držal za komolec, in ga rahlo porival po stezici proti hišici. V krat-
kem sta se znašla na zasenčeni, kamniti verandi, kjer ni bilo več
tako vroče, ampak hladno. Na pragu hodnika, ki je vstopal v sta-
novanje, je miličnik obzirno spustil gospodov komolec, a dosti ni
pomagalo, ker je bil komolec zdaj plavkasto rdeč, in sosedje z ženo
vred se bodo spet spraševali, kaj neki je storil ubogi Alfred. To je
Alfred mrzil, to je mrzil .
Vstopila sta v ne preveč razkošno, vendar čisto in prijetno vežo,
lepo mračno in dišečo po perunikah.
»Kje je kuhinja?« je vprašal policaj in se ustavil.
»Prva vrata za kipom. Sandy, Sandy ...«
Policajec se je bliskovito pognal vzdolž kipa, z eno bliskovito
kretnjo odprl duri in takoj nato, s pogledom na kuhinjsko notra-
njost, obstal, s spočitim smehom na obrazu.
»Kaj pa je?« je začudeno vprašal Maxwell in si nadeval copate.
»Kar poglejte,« je rekel uniformirani miličnik.
Maxwell je stopil do vrat in pogledal, na kuhinjskih tleh pa je
ležala njegova žena z velikim kuhinjskim nožem za kruh v hrbtu.
Maxwell je prebledel, omahnil na podboj in vzkliknil:
»To je preveč!«
Policaj mu je takoj nadel lisice, mu vmes povedal, zakaj z vso
pravico sumi, da ga bodo sodili za uboj prve stopnje, in da je v
Alabami smrtna kazen.
Alfred se seveda ni upiral, preveč je bil v šoku, preveč ga je
prizadelo, potrlo, osupnilo, na tla zbilo in zatemnilo um, da bi lahko
na to pomislil.
»Dobro, da nič ne govorite, sicer bi jaz to povedal Morganu in
bi prišlo v zapisnik, kar bi vas lahko prekleto drago stalo,« mu je
dejal stražnik, ko ga je pehal proti policijskemu avtomobilu.
8 — Problemi	113
Sedel je v visoki, valoviti travi, ki je že malo rumenela, nobe-
nemu se ni ljubilo, da bi jo ob priliki pokosil. Sicer pa je bilo tako
še bolje. Visoka trava mu je božala suho lice. Vmes je bilo veliko
travniških cvetlic, vendar bodo čez kakšen teden že uvele. Trava
bo vsa rumena in skrivljena. Travne biljke pa bojo umrle. Cešnjevo
drevo tamle na desni se bo tako bolje videlo, ampak tedaj bodo pa
njemu začeli odpadati listi. Po dolini je pihal lahek veter. Ali pa ni
visoka trava nekam hudobna? Zakaj pa naj bi bila? Tako se krivi
in valovi, biljke zakrivajo druga drugo, vse se prikriva, tudi šum vse
prikriva, vse je le videz, znotraj, znotraj v travi pa je mogoče nekaj
grdega. Kakšne sluzaste oranžne živale ali pa z mahom zakrite meter
globoke luknje, ki ti polomijo nogo. Na primer. Mogoče se pa samo
ti bojiš visoke, v vetru krivenčaste trave? Mogoče, toda ne verja-
mem. Res pa je, da sem, ko sem bil otrok, često posedal znotraj
takih trav, pa se mi ni nič zgodilo. No, vidiš. Ja, ampak to mogoče
samo zato, ker se hudobija boji nedolžnosti.
Poleg njega je stal sivolas, ali ne toliko star mož, ki je kar na-
prej pogledoval na svojo srebrnkasto zapestno uro, drugače pa ves
čas strmel nekam v modrikaste hribe, kjer se je začel Idaho, in ki
ni spregovoril besedice z njim, je vedel, da je ta človek dober po
srcu. Nekoč mu je z desne češnje prinesel pest divjih, temno rdečih,
skoraj črnih češenj, ki jih Maxwell na žalost ni mogel pojesti. Bile
so preveč trpke, poleg tega pa so imele premalo mesa, sama koščica
jih je bila. Ko mu je podaril češnje, se je spet obrtnil stran proti Iđa-
hu, in kar naprej gledal na urico, saj mu je njegov poklic gotovo že
presedal, in bil bi zdajle rad kje diiigje. Ko je ura udarila štiri, je
mož pogledal na svojo urico, nadel Maxwellu lisice in ga odpeljal
do nekega travniškega kolovoza, ki je peljal v dvesto jardov odda-
ljeno kaznilnico. To je bila neznana kaznilnica, ne preveč velika, in
bi bilo v njej biti kar dobro, če pazniki ne bi bili tako grobi, in če
jetnikov ne bi pretepali. Poleg tega so jih vedno znova petnajstih za
hrano in jim po krivici zmanjševali že tako pičlo hrano. Jetniki pa se
niso nikoli preveč upirali, ker je bila klima v tej dolini nekaj poseb-
nega. Veter, zrak in klima sta uspavalno in pomirjujoče vplivala na
jetnike, ki so kljub vsemu besnenju paznikov ostali prijazni in po-
hlevni. Treba je še povedati, da je bilo to v Carboroughškem okraju.
Danes je moral Maxwell v pisarno h gospodu Petersu.
»Ohoho, gospod Maxwell, ne morem se čez vas pritoževati. Pore-
dili ste se, lica vam žarijo... Pa menda ja nimate vročice?« je vzkli-
kal Peters, zelo debel mož, in se sprehajal po pisarni okoli Maxwella.
»Ne, to je od vetra,« je otožno rekel Maxwell in še bolj zardel.
Gospod Peters ga že zdavnaj ni več poslušal, po tipični ameriški
navadi je šel do okna, razprl polivinilast rolo, in pogledal skozenj
Nato se je obrnil, dal desni palec v telovnikov žepek in se zastrmel
Maxwellu nekam med obrvi.
»Dobili smo prošnjo za pomilostitev nazaj od senatorja. Pravi,
da ne more pomilostiti človeka, ki je ubil svojo ženo.«
»Ampak jaz je nisem ubil,« je kriknil Alfred in zahlipal.
»Človek! Človek, še imaš upanje! Lahko se obrneš na predsed-
nika Združenih držav!« je malo glasneje, kot je ponavadi s svojimi
strankami delal, oponesel gospod Peters in namrščil čelo.
»Saj vem, kaj vas muči, dobro vem, nisem tak teleban, brez skrbi.
Nisem tak teleban.«
114
Maxwell kot da ga ni več poslušal, kot da bd mu bilo že vseeno.
»Človek, tebi je vseeno, ali te scvrejo na stolu ali pa celo mučijo,
to dobro vem. Gre ti samo zato, da ne bi bil po krivici obsojen, saj
nisi ti umoril svoje žene. Za to ti gre, da ne bi bil po krivici.«
Petersova sicer nadvse simpatična navada ponavljanja zadnjih
stavčnih zvez je tokrat na Maxwella zelo slabo učinkovala, tako da
mu ni mogel čisto vsega, kar je rekel, čisto verjeti.
Maxwell je tistega septembrskega dne prvič podvomil v gospo-
da Petersa.
Odprla so ise vrata in v pisarno je stopil mlad fant v beli suknji.
Petersu je izročil neke formularje in ga prosil, če lahko v svoji delav-
ni sobici vključil ventilator.
»Maxwell, tu imate papirje za novo prošnjo za pomilostitev. Sa-
mo podpisati vam jih je treba. Izvohte,« je rekel Peters in sedel konč-
no na svoj pisarniški stol.
Maxwell ga je čudno pogledal in se ni premaknil. Pa tole! Kaj
pa tole tudi ni že vse naprej pripravljeno? Kako naj zdaj še kaj ver-
jamem temu človeku?
»Lahko tudi podpišem, a zelo zelo dvomim, da bo kaj zaleglo,«
je prostodušno dejal Maxwell in se nasmehnil.
»Naš predsednik, bog ne daj, da rečem, da je slab, vendar od
njega res ne morete pričakovati, da bi koga pomilostil,« je z nale-
zeno prostodušnostjo rekel Peters, potem pa se je zamislil.
»Kaj naj tedaj?« je vprašal Maxwell in zmajal z glavo.
»Zaenkrat počakajmo, potem bomo pa videli, kaj bo.« Peters se
je obis'ka kar naenkrat očitno naveličal.
»Samo nekaj bi rad,« je rekel Maxwell odpravljajoč se. »Da ti-
sti, ki je umoril mojo ženo, nikoli ne bi tako trpel kot jaz zdajle.«
in je odšel v svojo celico.
Ali je pravica na svetu? To se sprašujejo ljudje po mnogih kra-
jih sveta, odkar ta stoji. Ce je pravica na svetu, ali pa jo je treba
potem na vsak način uresničevati, realizirati, ji dati zunanjo podobo.
Ce na primer kakšen kriminalec koga zabode in mu potem vzame šc
denar, ali ni potem, ko ga pravično kaznujejo in ga scvrejo na stolu,
tako, da potem zanj ni več pravice na svetu? Ali pa še hujše: če
nekdo ne umori nekoga, pa ga vseeno preganjajo in ga hočejo obe-
siti, potem pa se izkaže, da je nedolžen, in bi bil po nedolžnem obe-
šen, in pride pravica. Nedolžni sicer lahko veselo živi naprej, mi pa
se lahko vseeno upravičeno sprašujemo, kakšna neki pravica je to.
Saj, če pravica že izbira med ljudmi, zakaj jo je treba potem še na
novo upredmetiti. Ali ne bi bilo boljše, da bi ostala še naprej, redmo
preprosto, v knjigah, ljudje pa bi še naprej jokali in vzdihovali.
Vendar ni temu tako. Tako si lahko te reči predstavlja nekdo v
Alabami ali pa denimo v New Yerseyu, ali koder že bodi, vendar o
teh rečeh po vsem sodeč nima pojma.
Zjutraj se je pred državno kaznilnico ustavil lahek gumen voz,
ves lakast in izrezljan. Nad kozlom je imel razpeto svileno strehico,
oje so bile pozlačene, notranjost z dvema klopcama pa je bila žamet-
na. Notri je bil tudi baldahin. Poleg voza je stal velik rožnat ptič
in prhutal s krili. Dva bela pikčasta konja sta mulila visoko travo.
Iz ozadja je prišel kričeče oblečen možic, gladko obrit in namaziljen,
in stekel h gospodu Petersu, ki je stal pri vratih kaznilnice. Za vrati
115
so se sprehajali kaznjenci in izmenično stiskali roke z odhajajočim
Maxwellom.
»Zapomni si, Alfred,« je rekel Peters, ko sta se srečala pred dver-
mi, »ni še vse izgubljeno. Predsednikova pomilostitev lahko pride
vsak hip. Lahko pride vsak hip.«
Maxwell se je samo nasmehnil. Petersa je bil vseeno vzljubil.
Ozrl se je na okoli. Kakšna kočija! Nobene kočije ni bilo niko-
der, nobenega možica v kričeči obleki, le ravno travnato polje s kolo-
vozom. Tedaj je opazil temnordeč avto in policista v njem. Ali ni bil
to čisto isti policist kot tisti, ki je našel njegovo ženo mrtvo? Resda,
bil je. Sedel je poleg njega, tudi on ga je spoznal, in že sta drvela
po široki in ravni deželni cesti.
Kako pol milje stran od Cortezovih slapov, Nevada, na nežni
planšarski travici, okoli dvajset jardov od globokega prepada, kjer
je kakih sedemsto čevljev od spodaj, besnela peneča se gorska reka,
sredi sem ter tja posejanih macesnov in smrek ter borov, v zdravem
visokogorskem soncu, je bila razprostrta rumena in rjava odeja. Dvaj-
set inčev proč je igral prenosni radijo z dolgo, radijske žarke lovečo
anteno, njemu nasproti pa je stala košarica s sadjem, češnjevim zavit-
kom, kompotom, obloženimi kruhki, hladnim konzerviranim pivom,
šampanjcem, ostrigami in slanimi oreški. Miličnik O'Brian, ki je za-
vzemal levo polovico odeje, je v tem času govoril takole :
»Kakšen slap!«
»Da. Ali pa si opazil,« je s polnimi usti dejal Maxwell, »da se
one drobne meglice pen, ki vstajajo nad slapovim pregibom, povsem
enakomerno, v pravilnih intervalih raztegujejo in dvigajo.. Opazuj
jih kaki dve minuti. Toliko traja približno eno obdobje intervalov.
V tem času se ti bodo zvrstile vse mogoče figure iz vodnih kapljic.
To je narava! To večno ponavljanje. Zato ljudje sami nikoli ne mo-
rejo doseči popolne lepote.« Maxwell je malo premolknil, grižljaj mu
je zastal v grlu. »Zdaj sd pa predstavljaj, da na vodno gladino malo
pred slapom vržeš droben kamen. Ves slapov sistem bi se podrl.
Voda bi se sproščala v novih, drugačnih kapljičastih oblakih. Spet v
določenem zaporedju, kajpada. In tako do konca sveta, ali pa dokler
ne bi kdo drug zalučal kamenja nad slap. Lepota je ravno v tem,
da je nezdrobljiva, neuničljiva.«
»Res je, Maxwell,« je rekel O'Brian in umolknil.
Maxwell se je stegnil in začel vrteti gumb na brezžičnem radij-
skem sprejemniku. Iz njega so hitele razne muzike in človeški gla-
sovi, vse skupaj se je zlivalo.
»Kakšna glasba!« je dejal O'Brian. »Samo nabijanje. MisHm, da
sodobno glasbo uničuje ritem. Ritem sam po sebi še ne.«
»Točno.«
»Ritem je že v redu. Samo ne bi ga bilo treba ubijati z bobni.
To je svetoskrunsko. Le bobni: gor in dol. Poglej Vivaldija: Jaz imam
doma italijanskega skladatelja Vivaldija, najbrž ga ne poznaš. Tam
ni nobenih bobnov, vendar te ritem kar ubija, ne pa da bobni ritem
potolčejo. In tak »bobnasti« ritem potem še naprej omejuje glasbo.
Druga glasbila morajo igrati znotraj njega. Ne morejo ga presegati,
preplavljati, preraščati in obenem tudi poudarjati. Spet druga skraj-
nost, ki pa je nastala samo zaradi tega, ker ni našla pravega odgo-
vora na prvo, pa je popolna anarhija, brezzvočje in turobnost, ki iz
sebe kar seva zmedenost. Zdaj je, žal si ga bodi, že tako daleč, da
116
si mora vsak posameznik kar sam izmišljevati glasbo, če hoče kaj
imeti od nje. Mislim, da bo glasba, kot katera druga umetniška veja,
šla nazaj noter v človeka, kamor spada.«
»Vse je res.« Maxwell je jedačo, ki jo je prej še jedel, že pospra-
vil. Odprl je pivo in si poplaknil grlo. Globoko v nebu so krožile
majhne jate črnih ujed in skovikale.
Moža sta se naslonila na komolce in nekaj časa brez besed pol
miže gledala proti drugemu bregu, kjer so se belile ostre skale in je
le kdaj pa kdaj kje stala kakšna vihamiška smrekca.
»бе dve leti, pa bodo tudi iz Cortezovih slapov naredili Niagar-
ske. Reflektorji, umetna mavrica, restavracija, cipe, bencinski oblaki.
Srečo imava, da sva prišla zadnji čas. Sicer pa mislim, da so tudi
drugače Cortezovi slapovi stokrat lepši od Niagarskih. Upal bi si
reči: najlepši na svetu. Le še eni so lepši.«
»Kateri?«
»Viktorijini.«
»Sem je prišel slavni Cortez pred tristo leti. Ko je prvič prišel do
slapov, je tu še živelo pleme Kairi. Divjaki so ga nadvse gostoljubno
sprejeli. Izmenjali so si darila. Skupaj so živeli kakih mesec dni.
Moški iz te odprave so se ljubili z domačinkami, ki so bile baje čudo-
vite. Potem je Cortez vzel svoj kanu in odplul dalje po reki...«
»Da, vem, potem pa se je čez teden dni vrnil, ker mu je zmanj-
kalo živeža.«
»Tokrat so ga iz nerazumljivega razloga napadli in v spopadu
zabodli.«
»Ja,« je tiho in otožno rekel eden izmed obeh.
Po dolgem premolku je miličnik 0'Brian pogledal Maxwella in
dejal: »Se nikoli mi ni bilo tako lepo. kot danes, Maxwell.«
»Potem bi za ostanek potovanja lahko šla v kako kočo na viso-
kih »črnih« gorah Dakote, odkoder bi lahko delala vsakodnevne gor-
ske ture.«
»O bog, kakšno poročno potovanje!« je vzkliknil Maxwell.
»Seveda pojdeva v Dakoto, če bo čas pa še v Arcansas.«
»Sitno je edino to, da bi naju utegnih kje imeti za buzeranta,«
je rekel miličnik, in obraz mu je prekrila mržnja do človeštva.
»Kar naj si mislijo, kar hočejo,« je zamišljeno del Maxwell in
se ozrl proti košarici. »Ali naj sedaj odpreva šampanjec?«
»Lahko,« je rekel policajec in lice mu je bilo veselejše.
»Upam, da bo dobro počilo.«
»Malo poklumpaj.«
Maxwell je začel odvijati zamašek, policajec je pripravil in na-
stavil dva kozarca. Se malo, in je usekalo čez Cortezov kanjon. Pena
se je zlivala v kristalni čaši in puščala za seboj bistro tekočino.
»Na zdravje Cortezu,« se je zasmejal 0'Brian.
»Na zdravje, dragi O'Brian.«
»Na zdravje.«
Moža sta prižgala prenosni sprejemnik, muzika je napolnila
prostor, nagibala sta kozarce, pijoč to krasno francosko pijačo.
»Le nekaj me skrbi,« je rekel Maxwell z rahlo zaskrbljenostjo.
»Ne bi mogel prenesti, če bi se tebi kaj zgodilo.«
»Daj no mir, kaj pa se mi če,« se je zasmejal miličnik.
Neka smreka je skrila krhelj sonca, mehka senca je padla čez
travnat griček in zakrila odejo in košarico. Nad Alabamo pa se je
spet obetala sopara in potne srage.
117
Ker pa se še zdaj ni nič zgodilo, še nekaj iz Slovenije:
Na robu velikega gozda je živel maček Guliver. Nekoč je imel
babo Taro, da je kolikor toliko skrbela zanj, kadar je ubolel. Sedaj
pa je bil torej sam prepuščen milosti in nemilosti. Tako je premišlje-
val, kako bi dobil spet kakšno zaščito, kakšno oskrbo, kajti bil je
izredno nagnjen k vsem vrstam raznoterih bolezni, in skorajde ni
minil teden, ko ne bi dobil kakšnega ostrega prehlada ali angine ali
gripe ali vnetja mehurjev ali bronhitisa. Kako pa bo dobil kakšnega
človeka, ki bo pripravljen prevzeti nepotrebno proebremenitev?
In je začel premlevati.
»Mi mački smo znani po svoji zvitosti in prebrisanosti. Jaz bi
lahko na primer delal tudi drugače. Na primer poznam kovača Bar-
tolomeja, ki ponoči kuje denar. Tako bi ga lahko izsiljeval in bi me
moral vzdrževati do konca mojega življenja. Toda ne, pustimo Bar-
tolomeja za drugo priložnost. Nisem tako grobjanski in nesposobni,
da bi uspeval na tako primitiven način. So tudi dosti lepše, plemeni-
tejše in drznejše poti, kajne. Samo, da zdajle še ne vem, kaj naj sto-
rim. Najbolje bo, da se prepustim čistemu slučaju, improvizaciji, na-
ključni igri duha. Kof, kof, kof...« in je jel strašno krehati, da ga
je vsega zvijalo. Ves potrt si je sklenil kuhati lipovega čaja. Prista-
vil je lonček in zakuril ogenjček.
Tak je bil ubogi Guliver, popolnoma brez pomoči, zima pa je
bila že pred durmi, zato je kar nekaj snega poveznil v lonček, ga
stalil, zavrel, notri čaja vrgel, povrel, posladkal, udušil, premešal,
precedil, vzel medeninasto žličko, in po požirkih nosil k ustom čaj.
Tedaj se začuje kako nekaj taca pred kočo in vohlja in pljuje na
okoli. Tedaj pa začuje, kako nekaj zabevska in je pes!
»O marija,« se prestraši maček Guliver in steče k oknu, da si
psa ogleda.
»Ogromni pes. Oj, ojoj.« Maček ni prav vedel, kaj mu je storiti,
jasno pa mu je bilo, da nima pravega orožja proti velikemu, hudob-
nemu psu edincu. Spet ga je posilil kašelj, in pes se je ozrl v okno,
v oknu pa Guliverjev na smrt obledeli in prestrašeni obraz.
»A tam si, zalega mačja,« je kriknil pes in se obliznil. In že je
jel z rokami udrihati po vratih.
»Vidiš, če bi imel zdajle babo Taro, to bi ga ugnala!« je pri sebi
zavzdihnil maček Guliver in otrplo čakal, kaj bo. Brez zaščite pa je
zelo hudo, je videl ubogi maček.
Pes zunaj. Kost po imenu, pa je vedel le to, da hoče mačka Gu-
liverja čim prej pojesti, to še preden pride njegov gospodar lovec
grof Vlado ponj, kajti grof Vlado je smrtno sovražil mačke, pa bi ga
utegnil kar sam snesti, še preden bi ga Kost pojedel. Tako prestrašen
in v navalu lakomnosti je jel pes vedno močneje udrihati po starih,
trhlih vratih. Vmes pa si je dal duška s tem, da si je predstavljal,
kako okusno bo meso, in kakšen véli užitek bo mačku zaviti vrat.
Vmes pa ga je z veseljem navdajala zavest, da maček kreha kar na-
prej, in tako ves izmučen ni sposoben dati kaj odpora, da bi ga
opraskal po smrčku (tega se je najbolj bal) ali kaj takega. Zdaj je že
precej počila ena deska v vratih, in zdaj zdaj naj bi se vdala cela
vrata. Od notri pa je prihajalo čudno ropotanje. Maček bržkone dela
kakšne barikade, je pomislil Kost, toda ha ha mu ne bodo prida po-
magale, in je jel spet strašno razbijati po ubogih vratih, ki so bila
že z mahom in plesnijo na mestih posejana, tako gnila so že bila.
118
Tedaj je Kost z levo roko strašno zamahnil in vrata so se končno
povsem vdala. Pes je brzo odstranil nekaj desk in že planil v no-
tranjščino. Tu je malo obstal, da bi se mu oči privadile temačnosti.
In 'ko so se mu privadile, so mu ugledale nerazumljiv prizor.
Cmi maček Guliver je bingljal na vrvi, privezani okoli tramu.
Crni kosmati udi so mu voljno padali proti tlom. Ves pa je bil tiho,
mrtev in ni več krehal. Pes Kost je kar zijal v ta nerazumljivi prizor,
in čim dlje je zijal, tem manj je razumel in tem bolj neprijetno mu
je postajalo pri srcu. Da pa se ne bi povsem zamoril, in da bi še
kakšnega fazana danes ujel, je pes Kost odšel iz hišice po potki, ki
je vodila k njemu domov.
Danes je tako svetla noč, mamica,
pa mi povej pravljico o mačku
Guliverju, boš?
Pa saj si jo ravnokar slišala.
Vem, pa nič hudega. Povej jo še
enkrat.
Ekibro, bom pa povedala stotič.
119
Vladimir Gajsek
TRI PROZE
LUTKOVNO SMETIŠČE
Kanta za smeti v preddverju spominja na podolgovato spužvo,
vrinja se v spominjanje, grize tla in se včasih celo premakne; če kdo
misli, da ima spolne odnose, se globoko moti; zakaj kante za smeti
so obsojene na stensko vlago, na premočrtno srce, na pozabljeni nož.
Preddverje seveda ni podobno ničemur. A stopnice so podobne polžu.
Spužva zaniha in ne premakne svojih lovk, čeprav bi hotela požreti
vse, vse bi spravila v svoje notranje smetišče. Ne premaknite se,
konec sveta je blazno blizu! Robovi niso več robovi, zunaj sneži,
potihoma se svet spreminja v papirnato barvo. Potem se svet spre-
meni v barvni papir, potem srednješolec odvrže papir v naključno
kanto za smeti.
Mogoče v tej kanti, v tej smetišnici leži celo kakšna človeška
glava in migota. Glava se je naučila migotati: migota z ušesi, z no-
som, z lasmi, s kostmi, z možgani, s trepalnicami, sploh z vsem.
Prah si bil in v prah se povrneš. Lovke grabijo po tleh in grizejo nove
glave. Nihče ne bo več v nebesih, preveč so očistiH zunanje prostore.
Zato zgradbe ne grabijo denarja, ampak požirajo kante za smeti.
Crni red kartuzijancev na behh sencah. Amnezija v krogu: smetišče
in vrani, ki se drobijo s prahom. Vse mesto pade iz kante. Strašno,
strašno. Vsi prebivalci tega sveta bežijo in kar spotoma oprašijo cve-
tožerke. Tla niso več čista. Umazana so. Sonce ne sije več, ker so ga
spremenili v delovne nadure. In glava — čigava glava naj bi migotala
tukaj? — še zmerom vztraja in si umišlja, da mora premisHti vso
stvar znova. In obratno. Onemela je.
Saj res, kanta za smeti ni živa. Tudi glava je izmišljena. Celo
stopnic in polžev ni. Zakaj potem govorim, zakaj zaupam brezpotju
svoj vsakdanji kruh. Cas sem si izmeril, da, ne pozabite, tukaj sem še
jaz, ki vam pripovedujem, ki želim, da bi se vživeli tudi v zgodbo
o kanti za smeti. Ne vem, če se mi je to posrečilo. Nesrečen sem, ka-
dar ... in nič me ne razdeli... veste ... saj bom potisnil bolj sem ...
ta prostor, ki ga omejujejo ledvice s pasjim gobcem... res ... nič
več ni... zato ... za to ...
Kanta za smeti se je pokazala v vsej notranji svobodi. Umrla je
brez mame in ni pogrešala nagrobnika. V resnici je kanta za smeti
nagrobnik sama sebi, čeprav so jo nekoč celo obstrelili. Ste vi trkali?
Kako to? Ste vi stiskali pesti, da bi me naskrivoma ubili? Ah, shizo-
freniki, ostanite v svojem mitičnem svetu, v svojih kantah za smeti,
kričite za kupčki smeti, smejte se do konca. Brezpogojno se smejte.
Nedvomno ni več konca.
120
Glasovi, ki skrbijo za vaše zdravje, uspavajo vaše zdravje: kanta
za smeti vam ne pomaga. Medtem bom tipkal na pisalni stroj in pri-
sluhnil očarljivi besedni glasbi, ki jo bom izvabljal iz možganov, ne-
koliko zaspan in še bolj utrujen, ne da bi vedel, da bo kanta za smeti
Shakespearova grobnica in moj nagrobni govor.
Trtram, trtram, trtram,... drdranje.
MANDALA
V mandali se nenehoma nekaj dogaja, v resnici pa se nič ne
zgodi. Kamor se že obrne oko proti obzorju, išče le svojo notranjo
senco, odsev zunanje teme. Tisočero sonc. Tisočero vdihov na krožni
poti od zunanjega do notranjega krožca, dokler se točke ne strnejo
v enem samem vsemirju. In ko zagledam prvo stopnjo, se mi podrejo
vse zemljepisne karte. Otroško letam z nočnimi metulji po svežem
zraku in ugotavljam, kako sem nesrečen. Obup se me loteva, ker iz-
gubljam vse, celo sebe.
Na levi so proste vse tri bele poti, zaključene s črto do devetero-
kotnika. Smer praznine je čisto vsakdanja, skoraj bi rekel, nizka. Kot
da bi z ribami siknil tik pod gladino, vendar še vedno pod gladino.
Kaj se skriva na dnu, kaj nad gladino? Včasih razmišljam o tem, do-
kler ne zaspim, dokler se moje telo ne spremeni v barviti sanjski
spanec. Kam bi naprej: na tla, na desno, ali nad gladino, na levo? Se-
daj sem še prost in se lahko odločim, ne glede na čas in obratna so-
razmerja. Naj le omenim, da me nihče ne spremlja. Cisto sam sem.
Ta zunanji rob me resnično vznemirja, rad bi razrušil hišico iz zgodo-
vinskih kart. Čutim, da se gibljem, vendar glava ostane na svojem
mestu, noge se ne premaknejo, telo miruje, popolnoma miruje. In
vendar se gibljem. S čim? Z vsemirjem, ki ga ne spoznam. Le čutim
ga kot neizprosno izbrisno usodno naključje, ki me sovražno peha
iz niča v nič. Še nisem obupal. Ce trezno premislim, imam še mogoče
kje zavetišče... tamkaj, kamor ne bom prispel nikdar, ker je pot
brezsmerna. Je le devetero kotov in to je nad dnom. V očeh se mi
cedi pepel, na jeziku se tresejo solzice. Živim s to tiho skrbjo, s tem
umazanim časom, ki ga preživljam, kot da bi bil arnika. Iščem vsaj
primere.
Seveda, uspel bom. Pod dvema plastema sem na dnu. Pravzaprav
so le tri vzporedne plasti. Pred mano ni nič drugega kakor črta. Lah-
ko bi si mislil, da je neskončno črt..., a kaj bi navsezadnje imel od
tega? Talna plast je razpolovljena po sredi. Nenehno se torej delim,
ko se gibljem, ko drvim zunaj notranje dvojne pomenske črne, ali bele
točke. Tam je središče sveta, kjer bi si rad odpočil. Ampak okoli je
deveterokotna krožnica, napolnjena s čisto belino, s pozabo.
Mogoče pa je ta mandala stroj. Mogoče pa je ta mandala zemlja,
nebesno telo sredi teles. Mogoče pa je ta mandala točka med točka-
mi, življenje med življenji, hkrati navzven in navznoter. V mandali
je vse točno odmerjeno, celo sanskrt. Moj pradavni jezik, ki ga slutim
na ustnicah nerojenih mrličev. Sanskrt med kriki, ki se razlegajo one-
melo in povsod. Mandala, kako naraščajo meje, kako se tanjšajo ob-
zorja v samoto.
121
In tu se začne prihodnost: tretja vzporedna plast, ki je svobodna
in bela čisto na vrhu, medtem ko sta obe spodnji vmes znova pre-
črtani. Tu se začne zlogovanje, abeceda, kasarniški zid, ali preprosto,
polet na luno. V cigaretnih zavojčkih se skriva prav tukaj marihuana
in pustinja s presekanimi rokami, kjer stanujejo okostja, že povsem
bela okostja izumrlih praživali, bele kraste in bele rane na samodej-
nih cvetovih. Tu se začne pagoda križati s katedralo, sneg s snegom.
Da, brzim naprej, čeprav tega nočem sam, zakaj v meni je življenje,
ki me zapušča polagoma in zagotovo. Molčim, da bi preskusil vzdrž-
nost in ravnotežje. Molčim, da bi se znašel v mimi napetosti. Ru-
mene rože, podobne mesečni barvi in sanjarjenju, vse skupaj je kar
popustilo, omahnilo, padlo, se izgubilo. Ničesar več ni: samo dušev-
nost tava tod okoli in išče izvor strele.
Sem že na desni, sem že na desni! Točno nasproti prvemu začet-
ku. Na začetku sem bil v trikrat presekani belini v pasu od leve proti
desni, torej le vzporedno, sedaj pa sem trikrat razpolovljen v prese-
kani belini v pasu od leve proti desni. Presekan s črto, ki je podobna
globini in ki seka moj svet na dve polovici, ali na tisoč polovic, ko-
likor bi si zaželel. Scela presekam to razliko, to otožno počutje, ta
spokojni nevidni zid, to črno strjeno kri. Potem se šele zares pomi-
rim, ker vem, da se ne more zgoditi nič usodnega, nič očiščujočega.
Dokler zmorem, moram naprej, po zatemnjenih predorih. Srečal bi
rad združeno notranjo in zunanjo praznino v strmi napetosti, rad bi
bil znova prestrašen kot fazan na polju, rad bi se sprehajal z obla-
kom v hlačah in s tisoč in eno nočjo. Neki že izumrli liki me niti ne
vznemirijo več. Ne morem se pač ponižati, ne morem popolnoma iz-
gubiti občutka za čas, kot je to pri živalski igri, čeprav izgubljam
prostore, čeprav stopam vedno na nova tekoča območja, nekam proti
končnemu začetku. Tukaj je dan ponoči. Jutro se začne z mlečno
bledico na nasmehu. Večer je mavčno zmrznjen. Tukaj je tuje vroče.
Smrt? Vse, kar ni v času niti v prostoru, nič v energiji.
Osvobodil sem se tudi tega pasu. Stopil sem v zgoraj razpolov-
Ijeni dvojni pas, vse bolj sem postajal podoben samemu sebi. To je
torej šesti pas, šesta možnost z belim dnom. Kakor da bi bil zgoraj
prisekan. Ne, nisem častihlepen, ne borim se za škatlice z nakitom in
dragimi kamni. Neverjetno! Spet bi rad poimenoval predmete, stvari,
bitja, človeka, boga. Ampak vse se mi sproti ruši. To ni poslednje
oko na bistveni širini. Crta je vse bolj izgubljala svoj pomen, svojo
lego, svojo hitrost.
Sedmi pas, sestavljen prav kot vsi ostali, vzporedno iz treh tra-
kov, je razpolovljen na srednjem poltraku; če gledam namreč zgoraj,
ali spodaj, sem v belini. Med gornjim in spodnjim trakom pa slutim
možnost, da sem nekaj drugega. Tu je črta.
Z žeblji in sekirami ne bi opravil ničesar, samo prihajam in od-
hajam kakor v sanjah, pod potjo, pod pasovi, ki se ne vijejo niti
v nebo niti v zemljo; ti pasovi se nadaljujejo v pasove. Kje sem ži-
vel tako dolgo? Saj je v sedmem pasu pretrgana zlata sredina. Znova
je pretrgana s črto. Tako je to, obronki se razprostirajo v premočrt-
no, ravno krivuljo. Ko torej spoznam ta pas, opazujem osmega, sem
že v osmem, odpiram se vse bolj in bolj kot leopardova šapa, kot
amulet, kot večna lučka, napolnjena s sijočo krvjo. Nikjer ni več no-
benega bitja. Samo gornja plast je pretrgana, najbolj se približujem
torej neopredeljenemu spodnjemu belemu traku, po katerem bi se lah-
ko gibal večno, ne da bi pri tem kaj izgubil. Nihče ne ve, kako je
122
v enem samem popotnem belem dnevu, ki je in ostane neprekinjen.
Vprašujem se, zakaj hočem označiti vse z vnaprejšnjo smerjo, zakaj
hočem nič zaznamovati s časom, čas s prostorom, prostor z gibanjem,
gibanje s telesom, telo s pozabo, pozabo z belino... Lahko bi razvijal
globine. Sedaj, ko sem skoro rešen, sem znova vključen v dosegljivo
mejo prvega kroga, ki bi lahko bil deveti pas. Po možnosti stopim
v prvi prostor in grem znova po vseh opisanih presekanih poteh.
Včasih niti ne grem, tako se mi samo dozdeva. Strašno je biti v man-
dali. Jaz sem vsekakor mandala.
Na črno-belem polkrožnem protislovju gradim belino in črnino.
Gradim prvo noč in prvi dan, zgradim prvo jutro in prvi večer. Po-
globim se v obzorje, spreminjam se v črno ali belo piko. Je to kaj
pomembno? Iščem svoje ime, svoj sanskrt, da bi izgubil sram pred
odločitvijo. Nekaj ledenega in velikega je včasih v mojem jeziku. Ne-
kaj neskončno opuščenega, samotnega, a opredeljivo zarisanega.
Ne bom izbrisal črt v mandali. Uredil bom svet, vse bo mandala.
Magi in magistri bodo prodajali megatonske bombe in se utapljali v
blatnih ribnikih, v žarčenju brez rib. Tu ostanem, ker imam dovolj
časa. Iz senc in skorajšnjih sanj tkem nove, nizke in visoke like. Tao-
isti in budisti zaverovano sledijo kontemplaciji. A boga ni in ni. Vsak
govori iz navzoče samote proti še bolj samotnemu vsemirju.
AVTOMAT ZA GENERALE
V posebnih kotih med tisočerimi opazujočimi gledalci so svetli-
kala velika zrcala in zrla s slepimi zenicami na revni prostor, spre-
jemala so vse pregibajoče krče, vse nasmejane in vendar brezbrižne
obraze, da, zdelo se je celo, da se kar sama premikajo po neskončno
razvrščenih labirintih igralnice, da skratka oživljajo,- a vendar je
bilo vse skupaj pretveza, nič mističnega ni moglo biti, bivati v živo-
srebmem premazu, nič nenavadnega se ni premikalo med svetlobo
in sencami; to so bila čisto navadna ogledala, kot jih srečate na
primer pri brivcu in se smehljate samim sebi kot opica, čeprav prav
dobro veste, da bi lahko vaše nesramno in že kar nagonsko obnaša-
nje opazil tudi tisti, ki gre z britvo čez vaš obraz. Nič hudega, nikar
se ne vznemirjajte, četudi le za hip pomislite, da bi bilo lepo in na
ravnost okusno tekati po zrcalnih dimenzijah in bleščati v lažni
svetlobi. Najsi bi torej kdo pomislil, da bo v ogledalu oživel —
takšno samoopazovanje je podobno veri v večno življenje, amen —
in se lahko izgubil nekje za sovrstniki, bi le začutil slepo lakoto,
zaželel bi si bližine svojega bližnjega, skratka, še zdaleč ne bi bil
zadovoljen sam s seboj. Dokler pa ni človek srečen sam s seboj,
ne najde miru, ampak mora bežati kot tujec, ki je pozabil na toplino
domačega ognjišča, mora bežati vse dneve in noči, vsak trenutek
ga zasledujejo bele miši z alkoholnimi gobčki in ljudje z velikimi
kolajnami na čelih. Kdo?
Sicer bi postalo komu nerodno, če bi mu začeli razkrivati mi-
stične podobice iz usedline, ko je z velikim užitkom popil turško
kavo, in še niti pomislil ni, da bi ga lahko čakalo na vsakem koraku
123
toliko nesreč; sedaj pa strmi v obraz preroka za mizo, kot da bi
mu kdo zbrisal otroške barvice iz ličnic; zavzeto posluša omamlju-
joče in prežeče stavke, ukaze, povelja, kar žene se, da bi spoznal
že za naprej svojo usodo, in vendar je z usodo na koncu vedno ne-
kako tako kot z jutranjim mačkom, ki diši po lužnem kamnu in
lizolu. Če pa se kdo le ozre v zrcalo, tedaj mu postane nenadoma
jasno, da lahko opičje poskakuje in lahko celo pričakuje, da bo
podoba v ogledalu kazala ravno narobe, vse bo izpridila, in če bo
šel naprej, se mu bo lastna podoba odmikala, če bo hotel pobegniti,
pa ga bo ogledalo z bleskom ujelo.
Med hruščem in truščem so svetlikali obrazi, smehljali so se s
pasjo vdanostjo v očeh, lizali so si rane na nogah in rokah — ah,
ubogi Lazarji, z vašim krščanskim prepričanjem, da ne smete ubi-
jati, je pač zmeraj križ!, ljubeče so se spogledovali in mislili na pri-
hodnost, čeprav so bili navezani na vsakdanjost kot na mamo. Ne-
kateri so pošiljali poljubčke in pozdrave mladim srnicam in so si
vročekrvno želeli, da bi legli z njimi v temno in razžarjeno slo, ki
je dišala po ujetih zvereh. Nekateri so se postavljali k avtomatom
in ostro poskakovali sem in tja, dokler se niso utrujeni zgrudili na
tla, kar telebnili so v nezavest. In nihče jih ni pobral.
Celo najboljši avtomati, ki so kričali, cingljali, rožljali in žužnjali
pod pritiskom dveh kazalcev proti ogledalom, celo ti so pozabili,
da še nekje zunaj sije sonce z okusom po jutranji megli, z roso v
nosnicah. Hrušč se je razlegal po vseh prostorih, tako da ni bilo
mogoče razbrati posamičnih krikov, še posebej pa so oglušeli tisti,
ki so upali, da jih bo odrešil njihov prerok in pijani oznanjevalec
Abram. Ali ni prav ta Abram nekoč zašel z ulice v to zatohlo spiralo
jazbin, ali ni v čisti in deviški amneziji sanjal o nekem boljšem
in iztreznjenem svetu? Mar ga niso proglasili na tihem celo za boga,
čeprav so ga preklinjali do kosti? Ne, Abram je sedel tam, kamor
so ga nekoč po naključju postavili; ničesar ni zahteval od njih, pa
tudi ni nikomur zaupal, saj je bil večno žejen, prav tantalsko žejen
je bil in nikomur ni mogel vrniti dobrote, kaj šele, da bi komu
plačal steklenico piva, ali celo žganje. Ne, Abram, pijani in shujšani
bog je čakal, da le umre, smrt bo tako ali drugače morala nekoč
zasikati skozi možgane, si je mislil Abram, to upanje ga je še vzdr-
ževalo pri sanjarenju in pri srčastih upih, to ga je še ob čistem
alkoholu le moglo prizadeti; da, saj ni bil ničesar kriv, zakaj je
torej obsojen na večnost, na svoj obstoj, zakaj se spoveduje v za-
vestni globini, v deliriju in v skupini belih mišk, da bo nekoč zmagal.
In komu se bi sploh navsezadnje mogel zares spovedati, če je v
sleherniku spregledal brata, ki ga ne bo nikdar razumel in mu po-
magal. Nihče ne bo pomagal, nihče ne bo nikomur pomagal. Sele
tako bi morebiti lahko zluščil storž lastnega mesa in se zazibal v
spokojni, poslednji, črni spanec.
Da, takšna je bila igralnica: neusmiljena, gologlava in bosa,
podobna osiroteli norišnici, kjer ne strašijo strašni duhovi, marveč
kjer se umor spremeni v čisto poveličano dejanje, za katerega je
seveda treba sprejeti kolajno in hvalo; usluge za ubijanje pa so
naj pripravne j še za tiste, ki se bojijo samih sebe v ogledalih, ki se
skrivajo, da bi ubežali svojemu bridkemu nožu, ki so ponosni zaradi
milijontih križev; pod križi se pač ne skriva nič drugega kot kupček
ogljenih, že dolgo razbitih kosti. In v teh mrliških kosteh vendar
124
piskajo črvi in druga golazen, devet klafter pod zemljo. In pod križi
ni več nobenih zemeljskih dobrotnikovih razpetih rok. Tega se odlič-
no zavedajo nekateri, ki so si ukrojili obleke čisto svoje in so si
izmislili psevdonime za ponižnost in ponižanje; naredili so si avto-
mat — bogvedi, če so si ga izmislili sami, če spet ni vsega kriv ta
nesrečni zakonodajalec in pijani bog Abram —, vehko in močno je-
kleno ohišje, v katerega so lahko spravljali na stotisoče igralcev, da,
v skoraj neskončno dvorano so dali postaviti neuničljive igralne
avtomate, potlej pa so silili navadne igralce, češ vstopite, saj se ne
bo nič zgodilo, niti bolelo ne bo, so prepričevali; in če gre naprej
en kozel, lahko steče za njim še tisoč drugih kozlov, pa četudi bi
zdrveli v prepad; takšna je pač človeška sreča. Tisti, ki so vstopali
v avtomat, so se slovesno zaobljubili, da bodo častili ohišje velikega
avtomata, da se bodo urili v igranju na navadne avtomate, da bodo
skratka pridni in ubogljivi kot otroci. Pa tudi samo to še ni bilo
dovolj. Obleči so se morali po modi nekaterih posebnežev, zave-
dati so se morali, da bo to odslej njihova domovina, zapriseči so
morali najiprej sebi in še kasneje drugim, da bodo vedno igrali na
avtomate in da se ne bodo razburjali, ali počenjali neslanih neum-
nosti, pa naj se zgodi že kar koli, zaobljubili so se torej, da bodo
v posebnem prostoru posebej oblečeni, da bodo dobivali hrano iz
zraka, ki jim jo bodo spuščali iz visokih nadstrešij. Saj jim je bilo
navsezadnje vseeno, pa naj se svet poruši. Biti poseben je vseeno
bolje, kot pa igrati zmerom na eno in isto karto.
Stopali so v vrstah in strašno so se razveselili neuničljivih avto-
matov, bratovsko so se poljubljali — o, prekleta hinavščina —, za-
prisegah so v tisočerih vrstah... in f>otlej so se duri, težke in
svinčene sive duri iz gladkega jekla za njimi zaprle in prepuščeni
lastni usodi so hitro odšli na svoja mesta; vsak je odšel kamor
se mu je pač zljubilo, nihče ga ni silil, da mora prav sedaj na pri-
mer zaužiti dnevni obrok hrane ali pa oditi na WC. Svobodni so
tekali sem in tja kot divje živali, tukaj ni bilo veČ videti nikakršnega
ogledala, človek je lahko počel, kar se mu je pač zljubilo, svobodno
si je lahko izbral poklic, službo in celo svoji ženi je lahko pisal,
čeprav ni nikdar vedel, ali bo pozdrave žena sploh kdaj sprejela, ne,
vsak je bil sam s seboj čisto zadovoljen, ni več videl zunanjega sveta
pod bliščem močnih halogenih žarnic. Kdo bi si sploh mislil, da se
bodo pare joda še nekoč zlile na njihove mrtve in posebej pristrižene
glave, na njihove obledele roke. Kdo bi vedel, kakšna je cena za
njihovo svobodo?
125
Milena Merlak
NAVODILO ZA SADISTIČNO LUPLJENJE KROMPIRJA
ALI KAKO LAHKO PRIZANESEŠ ČLOVEKU
Najprej mu vzameš notranji kletni mir,
potržeš mu kali, bele v podzemeljskem mraku,
nato se podaš na potovanje z nožem,
zlezeš mu pod tanko, hrapavo kožo,
enakomerno drsiš pod njo z rezilom,
s premišljeno spretnostjo od časa do časa
urežeš v živo meso, zdaj plitvo zdaj globoko ..
Včasih ti žrtev že uhaja iz rok,
rezilo se obrača proti tvoji dlani,
(lahko bi začel sam krvaveti),
hlastno napraviš kratke kožne olupke,
onemoglo žrtev vrtiš navzgor in navzdol,
kosi kože padajo v vedro za odpadke ...
Potem iztakneš omotični žrtvi oči,
slepo, do srčike razgaljeno,
po potrebi razrežeš na prebavljive kosce,
vržeš v slan krop.
Oba v miru pojesta
vsak svoj krožnik
krompirja.
126
MOJA NEANDERTALSKA POMLAD
Z ledenega stropa kapne name:
predramim se	—	planem iz votline,
blešči se mi	—	pomanem si oči,
pretegnem si kosti	—	po dolgem in počez,
oprem se na stopala	—	tla so segreta,
zaužijem zalogaj zraka —	poplaknem ga s studenčnico,
stegnem gole roke	—	stisnem zimo za zverinski vrat,
—	zaukam ...
Na plan se prikobacajo neandertalski otročiči:
prevračajo kozolce	—	plezajo na drevesa,
grizejo se v zadnjice	—	valjajo se po tleh,
pojedo dolg nos	—	koren sneženega moža,
krešejo vsak svoj ogenj —	kres za skupni ples...
Preživeli smo zimo	—	radioaktivno Kajnovo civilizacijo
premagan smo jo s kamnito bojno sekiro.
ADAM AUTOMATIQE
Avtomatični raj, mavrica magnetnih očesc,
v neprogramiranih computerjih
ujeta eksplozija — prepovedano jabolko,
programirani avtomati v raju podatkov,
aksiomov, edinozveličavne poštevanke,
tostransko plačilo za programirane ...
Computer ADAM,
z alarmnim zvoncem nad srčnimi zaklopkami,
mi ponuja emajlirano kovinsko ročico:
Vrtim jo, suvam naprej, vlečem nazaj,
kroglica skače proti reaktivnemu centru,
rdeče magnetno oko utriplje,
me gleda v oči, ADAM tipka :
--do you love me---STOP
Merilni aparat kaže rast električne napetosti,
v avtomatičnem srcu se užigajo bliski,
alarmni zvonec nad zaklopkami zvoni,
ADAM je zelo razburjen, hlastno tipka :
--tvoji naboji me privlačujejo---STOP
--stopi bliže---STOP
127
ORNAMENT MINOTAVRA
I.
Udoben naslonjač pred jedilno mizo :
tvoja pravica do počitnic na Kreti;
v rokah ravnokar zleženo jajce,
rumenjak bodočnosti iz še toplega gnezda,
v glavi lupine bajeslovnega jajca.
Prijetno razburjenje; na rožnati hotelski steni
temnozelen ornament Minotavra,
bajeslovnega bika — človeka, vladarja labirintov,
zastrašljivega, ker je bik, uganka, ker je človek,
pošast, ker je oboje.
II.
BibHofilska izdaja grške mitologije:
črne krivuljaste vinjete, ilustriran učinek,
ornament Minotavra ob robu, preteklost,
njeno odmaknjeno tuljenje med vrsticami,
tema prihodnosti, labirint brezizhodnosti,
Minotaver, ki stopa z roba vsake strani.
III.
Hotel Kreta. Na vsakem hodniku stikalo
na začetku, pri srednjih vratih, na koncu,
elektrika — Ariadnin klobčič epohe TEHNIKA,
južno sonce v kletki hotelskih verand,
sončenje, vrženo iz bajke v zgodovino sedanjosti,
mitološka preteklost —
— v glavi pozabljena jajčna lupina,
na kateri je nekoč legel zmaj.
128
Franca Buttolo
kierkegaard in žveplo
moja duša spi
kierkegaard
zjutraj ob šestih
je strupa več kot preveč
kierkegaard
moja maša spi
spi
ob šestih jo moram peljati
skozi žveplo
kierkegaard
niti vojne ni
vsestansko
kierkegaard
ne hodi ob šestih
skozi žveplo
v otroški vrtec
moja duša spi kierkegaard
nobenega otroka več
kierkegaard
vsestransko
čeprav še ne gre za
smrtne doze
kakor pravijo
kierkegaard
9 — Problemi	129
pietà 1972
ne vem
če solza ko kane
ob žrtveni dar
še za spoznanje ne poglobi
potuhnjene struge
ki mi naplavlja kruh
in drobne bele lobanje
ne vem
če krožijo naše solze
nad nemimi tokovi
če zadrhtijo
ljubezni
ljubezni
ko obvisijo tik nad
zrcalno gladino
preden kanejo
ne vem
če je kruh lobanja
če je lobanja kruh
reke ne naplavljajo spoznanja
a nekaj je treba nadrobiti
otroku v mleko
130
Zdenka Klevìsar
NEKAJ DOBRIH MISLI
Thanke Gad
tvoje poti ki so zgrešene v nezgrešljivosti včerajšnjih jutri
o Bog
vlečeš ga po najrazdejanih poteh naročij norih
in dan ki prihaja in ga ni
in dan ki se bledo smehlja v zrcalu v vsej
svoji pegavosti
amen
za zakurjenimi vrati spotikajočih lukenj in v deževje
vlažno brez konca za sadeže neobrojenih sadik
zakaj Zdaj se vlečejo sence medlo in poskakujejo
v brezvetrju časa
v novi in stari čas in še nerojeni čas
in čas ki ga ni bilo in ga ne bo
ali Je en sam
ali So vsi skupaj
in to je tisto
da sem zdaj tu
Za postajanja v delčkih časa za minuto
večnost gledanja s terase v nebo
takrat naenkrat močno odprto in nekoliko
nagnjeno v obliki zajemalke
ki jo raztegneš
nenadoma navaden jeklen ptič v zarjavo nebo
tu je zdaj večnost s terase gledana
ure in ure
za tisti čas
za prosti čas
dišeč po mleku v prahu in ukradenem sladkorju
v iglicah
naenkrat temen pas
v nov čas
v rumeno jesen
v slučajno glodanje pečenih kostanjev
v smreko zelo zeleno
in burja s sivino
požrešna in sikajoča mimo spomenika
Rdeče otroško kolo
srebrna štirioglata ura z rdečim paskom
voženje kolesa brez rok
zgodnje bruhanje bele kave s kruhom po klavirju
nošenje kaki jabolk
v plastičnih torbicah pravkar modemih
razdeljena cesta in nov material
131
duh po vseučiHščih
in vonjavi duh gojenih cestnih vrtnic
pravkar spečen kruh po primorsko
tavanje v netavanje
v hotenja
nekaj dobrih misli
nenačrtovanje
Grem spat
MOKRO
Roke tvoje obljubljajo nepoznano jesen
zakaj ko so
in
ko je kamenje mokro
Droben mozaik v pisanih barvah redkih rib
na lužnati nekoliko nagnjeni cesti
in zjutraj ko posije sonce ravno tu
si mokro tu
nisi tu kot ti
in si tu
si v restavraciji s podobnim stenskim mozaikom
si tu in tam obenem
In to je tisto da govorim o tem
Čeprav si tu ker si jaz in ne-jaz
pa je nekaj v teh kamenčkih da si nekoliko jaz
nekako pred 10 in 100 leti
ob nekako tem času
nekje drugje oziroma tukaj in •
zares vseeno je kje
In zgrabiva to za vekomaj
če moreva
ANA MARIJA
Zakaj
tvoje oči Ana Marija
se srečujejo med tistimi dolgimi zvoniki
v neizogibnih stezah naklučij
Čeprav tečeš, breztežna tam mimo
ko se znoči
ko se zde hiše postavljene na kupu iz kartona
ko barvni napisi reže na staro mesto
132
na smetne ulice
na poslednje ljudi
in vsiljujejo neko namišljeno resničnost
neko vangoghovsko vizijo laži
Zato udarjaš s peto močneje po tlakovanih kockah
da lahko bolj zaslutiš neko drugo resničnost
ki je tudi tu
in ki se poraja v tebi
Ana Marija
tvoja reka teče spodaj umazana
in stari most se še vedno ne ruši
in pride neki čas ko tu zamenjajo nekaj stvari
ali kaj dodajo da se čuti posiljenost
In vendar si zdaj breztežna tu
zakaj neizmerna je tvoja globina
Ana Marija
za češnjami tvojih prs
zakaj sramnice tvoje smrde po še nerojenem otroku
v sončen in usran dan
v rojstvo in smrt
in v hribovje ki ga zdaj gaziš in ne-gaziš
izgubljaš poslednja tla
medtem
ko osamljena sončnica raste mimo vsak čas
Zdaj tebi tako sluteče
in nesluteče v novi dan
ki ga zaključuješ in pobijaš
in ne ti — tako močno domiselno
133
Ivan Volarič Feo
the beautY of sub — inscriptions
1
severnoameriški prerijski peteHn (tympanuchus cupido)
že zelo redek zlasti zaradi komercialnega lova nanj
za divjačinski trg
bizoni pobiti zaradi njihove kože za usnje meso
so zavrgli
za nepremišljenim človekovim početjem ostaja gola
opustošena narava (črna na koroškem)
severni jeleni masovno pobiti ob prehodu čez reko
pred hidrocentralo moste se vsa nesnaga steka v vodo
ribiški čuvaj zbira poginule ribe iz sušice (iz arhiva ribiča)
onečiščenje rek z detergenti njihova pena na
površini vode je strupena (seina pri suresnesu)
v okolici cinkarne celje se je zaradi plinov
posušilo drevje
trbovlje črna voda iz separacije teče v savo
železarna jesenice polni kotlino z dimom in plini
lakota v aziji
2
bodeži siriono Indijanaca u boliviji
bacanje bumeranga
lovačke zamke gore preistorijske dolje savremene
vertikalni tkalački stan
kameni novac sa ostrva jap
nošenje vode u belgijskom kongu
plovidba na deblu (nova gvineja)
čamac sa pomoćnom gredom (mikronezija)
tetoviranje (nova zelandija)
maskirani igrač kod kvakiutla
preparirane neprijateljske lubanje (nova gvineja)
pećinski crtež bušmana
drvena kuća in totemski stup kod haida Indijanaca
134
3
lenirli in Stalin v filmu lenin v letu 1918
Stalin opazuje operacije pri caricinu
v i lenin in maksim gorki
vorošilov na čelu čet v bitki pri caricinu
slika iz filma suvorov
4
norberto fuentes (premio de cuento) en abril de 1963
cuando estuvo como poriodista en las operaciones de la
lucha contra bandidos en el escambray
las simpatías generados por el heroico ejemplo del
comandante ernesto guevara son visibles en todos los
niveles de poblacion
palos y mas palos hasta donde se pierde la vista
el musico rossini nacido el 29 de febrero de 1792 hombre
mimado por el éxito y la fortuna muestra la cara optimista de la
fecha
vista panoramica de una siembra de citricos y cafe
cítricos de incredibles rendimientos
una de las casas de la calle hoang van thu bombardeada
el dia 4 de enero de 1968
LAS ESCASAS VICTIMAS DEL NAPALM QUE SOBREVIVEN
QUEDARAN HORRIBLEMENTE MUTILADAS PARA SIEMPRE
pedaleando sin cesar sobre 2 193 kilómetros a lo largo de
quince etapas pavimento llantas pedales y musculos en tension
combaten los artilleros vietnamitas en quang binh junto a la costa
a la derecha fila de infantes de marina prisioneros en gia lai
EL PODERIO imperialista abatido en viet nam
ADELAIDA (TERESA) RAYMAT su presencia rural eruptiva
JULIO MARTINEZ cirquero aparcero guerrillero
en roma el pueblo alza el retrato de ho chi minh y la
bandera vietnamita
doctor jorge ruiz ramirez que pago con su vida
la defensa del herido a su cuidado
5
PRIČAKOVANJE alian shepard uro pred pristankom
VZKLIK james me divitt vodja poleta včeraj ob 1018 v houstonu
TRETJI SPREHOD alian shepard koraka in vozi samokolnico
po površini lune
PROTI LAOŠKI MEJI množica južnovientnamskih padalcev se
pripravlja na pohod proti laoški meji kjer te dni divja velika
ameriško saigonska ofenziva proti osvobodilnim silam po poročilu
UPI sodeluje v njej kakšnih 50 000 vojakov
DOBRI PRIJATELJI ponekod na primorskem so prejšnji teden
zacveteli zvončki potem pa je pritisnila burja toplo vreme je bilo kot
nalašč za prijetno igro otrok na prostem še zlasti če so se lahko
zavrteli s kužkoma kot tile trije na naši fotografiji
STANE KAVCiC
OSKAR DOLENC PO NAKUPU
135
MILJENKO PEGAN UZiTEK
PAPE2 PAVEL VI
MNOZiCNO romarski shod katohčanov v czestochowi
HAUKELANDOV KIP V DOLINI STORDAL
TOMAS MARAIS SEXY SEXO
STO JAN KERBLER DUET
PRIJATELJA pisatelj ivan ribič s svojim psom
SVETOZAR VUKMANOVIC TEMPO
FRANC MOHORIC leta 1933
GENERALIFE V GRANADI
ANDALUZIJSKA PLESALKA
ZGOVOREN SPOMIN albert Speer
NAMESTO OBIČAJNEGA UVODA POSTARICA SE PREDSTAVI
136
Franci Slak
ZRNO STRAŽARUEVIH
TROS
roman
prva knjiga
prvi del
prvo poglavje
je nepotrebno ali postane kmalu celo odveč
če pomislimo da bi roman lahko samo pokvarilo
kolikor bi bilo preveč dolgočasno
ali pa bralcu ne bi povedalo tistega
kar je pričakoval od naslova
drugo poglavje
nas z bliskovito naglico popelje
na prizorišče pričujočih dogodkov
nas formalno seznani z glavnim junakom
in njegovimi dobrimi ter slabimi stranmi
nakar nemudoma zaplete dejanje
da mu sploh nikakor ni mogoče več slediti
ker je tako zelo pretresljivo
da se mojemu dragemu bralcu trga srce
in mu le v zadnjem trenutku preprečimo
da bi si populil lase kolikor jih še ima
tretje poglavje
ima neljubo dolžnost da pomiri bralca
in ga odvrne od samomora s tem da pove
kako je glavni junak te zgodbe
sedel na svoj običajni stol
popil dva deci mrzle radenske
potegnil iz žepa svoj umazan robec
si obrisal svoj nepravilen nos
segel po škatlici ljubljanske drave
si prižgal eno taistih cigaret
požvižgal natakarici pljunil na tla
si ogledal reklame na vzhodni steni
segel v žep potipal svoje spolovilo
137
nesramno zaklel in plačal račun
nakar nam to poglavje
izda tudi grozoviti naklep
tega človeka ki mu je ime krištof
namreč da bo umoril svoje starše
četrto poglavje
sicer noče ponovno vznemirjati mojega bralca
vendar je njegova dolžnost povedati
da se je zgodil zločin ki se je v prešnjem
poglavju porodil v glavi glavnega junaka krištofa
vendar zamolči način
kako je krištof svoj naklep izpolnil
ker bi to bil prav gotovo handikap
celo za avtorja tega edinstvenega dela
ki je že zdaj na dobri poti
da postane bestseller
peto poglavje
je nenavadno kratko to pa zato
ker pisatelj ni imel dosti časa
da bi se ukvarjal z njim
in opiše samo na kratko kako je krištof
odkopal svoje starše iz družinske grobnice
in jih poslal v nebesa
šesto poglavje
je še posebno zanimivo zato
ker ima opravka celo s policaji
tako imenovanimi čuvarji javnega reda in miru
ki napravijo neprebojen obroč okoli železniške postaje
in tam aretirajo spečega krištofa
tako da postane roman še 100 % bolj napet
s tem da išče krištofa po vseh mestnih zaporih
seveda brez kakršnegakoli uspeha
in niti na koncu ne ugotovi
da je krištof med tem pobegnil v tujino
kjer bi ga bilo pa sploh nesmiselno iskati
ker počenja to že interpol brez uspeha
celih pet mesecev
sedmo poglavje
si v zadnjem trenutku izmisli pravljico
za katero pa je pozneje povsem očitno
da je prepisana iz tisoč in ene noči
vendar je dovolj prepričljiva
da ohrani že tako utrujenega bralca pri knjigi
predvsem zato ker se srečno konča
in je edina povsem verjetna stvar v tej knjigi
ker njen glavni junak ni krištof
in sploh nihče ki bi bil njemu podoben
ampak so to opice iz centralne afrike
ki nimajo nobenih posebnih ambicij
138
in opravljajo svoje
biološke potrebe brez svečanih obredov
osmo poglavje
naj že takoj na začetku bralca opozori
da je njegova podobnost s katerimkoli prejšnjim
poglavjem povsem slučajna kar je ugotovila
tudi posebna komisija uglednih javnih delavcev
po posvetovanju ki je trajalo več ur
kajti opisuje samo to kako je krištof
potem ko je na svojem običajnem stolu
popil dva deci mrzle radenske
sklenil da bo umoril svoje starše
deveto poglavje
čisto po nepotrebnem izgublja čas s tem
da pomaga iskati pisatelju vžigalice pod posteljo
in še to brez smisla ker je prepričano
da jih ima pisatelj v žepu zimskega plašča
naposled pa mu prižge cigareto
z aladinovo čarobno svetilko
ki jo je našlo v nepomembnem romanu
povsem neznanega pisatelja
ki je po verodostojnih virih napravil harakiri
ko se je nekega lepega dne
nepričakovano znašel v središču pozornosti
deseto poglavje
po čudnem in sumljivem naključju spet
najde krištofa vendar bi bilo zelo nesramno
in za slovensko literaturo nečastno
če bi avtor povedal v kakšnem položaju je našlo
glavnega junaka zato naj samo namigne
da je v dejanje vpletena tudi pohotna ženska
zmota matere narave
ki bi nas njeno dejanje in nehanje dragi bralci
samo v zadrego spravilo zaradi česar je jasno
da zapustimo zgoraj omenjeno prizorišče
nekulturnega obnašanja in se preselimo
v romantičen večer slovenske popevke
v halo tivoli ker menim da s tem roman
ne bi prav nič izgubil na svoji kvaliteti
temveč bi postal še bolj moderen in zabaven
enajsto poglavje
je čisto brez veze vendar ravno zaradi tega
sili mojega spoštovanega bralca k razmišljanju
kar je v današnjem času zelo potrebno
sploh če pomislim da je človek neprestano
tarča gospodarskih in političnih spletk
pa o tem ne bi veliko govoril
ker bi me družba prav gotovo zapisala obtožila
obsodila in izobčila kot garjevega psa
13f
kar pa si zaradi svojega zelo pomembnega položaja
nikakor ne morem in ne smem privoščiti
še posebno če pomislim na mojega
ubogega krištofa ki se mora skrivati v alpah
ker je zaigral svojo preteklost in prihodnost
da ne govorimo o tem
kako je pijančeval v zanemarjenih lokalih
in vsako jutro nadlegoval smetarje
dvanajsto poglavje
živi v znamenju težkega dihanja
predvsem zato ker je roman že povsem zašel
in se mora boriti za svoj obstoj s tem
da daje reklame po televiziji
in se ukvarja celo s prostitucijo
kar ga komaj a vendarle obdrži na površini
poleg tega pa neutrudno proučuje psiho
glavnega junaka krištofa čeprav je ta
v tem trenutku že povsem out of his mind
ali kot bi se nor temu reklo po domače
zaradi česar ga je seveda zelo težko razumeti
da ne govorimo o tem
da počenja tako neumne in nepomembne reči
da spravlja v nevarnost celo uglednega
pisatelja kakršen sem jaz
ki sem mu podaril življenje in mogočno slavo
sicer pa še enkrat poudarjam da je ljubi moj
krištof že tako prepričljiv idiot
da mu celo preiskovalno sodišče ne more
dokazati krivde umora svojih staršev
ker je to zagrešil v trenutku popolne
neprištevnosti v vinjenem stanju itd
pa čeprav je že prej omenjena
posebna komisija ugotovila
da je popil samo dva deci mrzle radenske
trinajsto poglavje
bi že samo po sebi spravilo
vse prisotne najbrž v hudo nesrečo
ker je 13 pač nesrečna številka
in se vljudno opravičuje dragemu bralcu
da ga pušča v negotovosti kajti sedaj
se je zgodilo nepričakovano nekaj odločilnega
kar lahko spremeni vse kar vam izpričuje
vaš tedenski horoskop vendar
zaradi tega prosim vas ne izgubljajte prisebnosti
ki jo boste lahko še hudo potrebovali
kajti tale roman bo zadovoljil vas
in vašo družino
in če hočete obdržati mir v njej
takoj si preskrbite še šest izvodov pričujoče knjige
katere prvi del se s tem poslavlja od vas
140
drugi del
prvo poglavje
bi se rado najprej zahvalilo prijaznemu
bralcu da je še vedno tako dober in vztraja
pri knjigi ter mu obljublja da ga gotovo
tudi vnaprej ne bo razočaralo zaradi česar
naj si pri svojem prodajalcu
še ta trenutek zagotovi tudi drugo knjigo
ki bo prav kmalu v prodaji
in bo če ne drugega vsaj
krvavo lep okras v vaši knjižni omari
drugo poglavje
zapusti krištofa v zelo kritičnem stanju
ne da bi posvetilo le besedico
nečloveškim razmeram v norišnici b ...
kjer vlada splošna anarhija
in si izbere čisto drugo zgodbo
ki pa je še bolj pretresljiva
in bo gotovo doživela ekranizacijo
v kakem jugoslovanskem filmu predvsem zato
ker dopušča režiserju da jo prilagodi
svojim seksualnim in drugim potrebam
obenem pa mu daje obilo možnosti
do umetniške izpovedi ki mu že po
tradiciji pripada
tretje poglavje
nam izpričuje kako je krištof prišel
do naslova avtorjevega ter ga še isti dan
obiskal na domu mu povedal svojo žalostno zgodbo
kar je imelo težke posledice ker se je pisatelj
pri priči zaljubil vanj molči pa poglavje o tem
kako je pisatelj prišel do svoje nagnjenosti
proti moškemu spolu in kako sta preživela
prvo noč polno ljubezni in nebrzdanih strasti
nakar je krištof ugotovil po dveh mesecih
da že sedem tednov nima menstruacije
kar je seveda neznansko ganilo znanstvenike
predvsem pa ginekologe ki so poklicali
na pomoč celo who ki naj bi razrešila
pričujoči problem
četrto poglavje
raje še ne pove kako je na koncu
vsa stvar izgledala ker je to nekaj fantastičnega
in bi gotovo noben bralec zgodbi ne verjel več
pa čeprav je to prosim vas
the truth and nothing but the truth
141
druga knjiga
prvi del
prvo poglavje
pravi da je druga knjiga napisana
le zato ker so tako zahtevali bralci
založnik si je prizadevno potrudil
da je doživela več izdaj v različnih jezikih
drugače pa je že vse skupaj brez smisla
kot pravi to poglavje
in vam le še na posebno prošnjo pove
da krištof in pisatelj živita hvala
srečno če med tem nista seveda umrla
drugo poglavje
vas pa sploh ne jebe več
in se zaradi njega lahko postavite na glavo
p. s. tretje poglavje
vas ima namen opozoriti
da je naš glavni junak krištof zdaj
na enem izmed vodilnih položajev
našega sistema in bi bilo vsakršno delovanje
proti njemu (ali proti pisatelju ki je
zdaj njegov kuhar op. f. s.) popoln brezsmisel
ker bi vas to kvečjemu stalo glavo
ali v najboljšem primeru dvajset let ječe
ali na kratko premislite v bodoče
vsak svoj korak najboljši nasvet
ki vam ga lahko dam pa je da ne
berete več knjig sploh pa ne slovenskih romanov
142
Uože Slak
šoja leti v hosti
sape mahajo ptičem
morje pokriva mesečevo pogorje
bele stene puščavskih hiš
petje ptičev pragozda
prozorna jezera med gozdovi
razvaline mesta tichuanaco
modrina snežnih viharjev
topel dih tarzanovih nozdrvi
beli vulkani v oblakih mrčesa
plima in oseka
kamorkoli koliko
kamorkoli kam?
kam koliko istotam
želva ima štiri noge
vsaka noga ima svojo želvo
štiri želve imajo eno nogo
eno nogo leseno eno nogo motorno
komar pije katar
krmar je tudi mornar
143
3
na pamet nauk
meja
vstati
opomnjeno neznano dvoje troje
7
metanje pa kocka
pred začetkom mnogo prej
da poje dogovor
brez zavesti nezavest
8
štiri vprašanja
spominjanje drugo na drugo
preštevajo
trava
9
ogledalo (v) ogledalo
ampak vedno na drugem kraju
ampak nikoli na istem mestu
odpreti se poravnati
10
zvedeti
oddaljevati se
prezgodaj
brez besed razumljivo
11
kaj
potešiti in zgrabiti
mnogo da pomagajo
ne — kar se da več
12
vreči
videti
sebe
zatišje
146
13
veslati
konec
ne da se priti
kaj šele bližje
14
razviti razvijajoč
zaradi
ne eden
razmetati glasove
15
vzeti
nehati
od tam
in kaj vrniti
16
bati se tedaj
napraviti
principi
pravice
Prevedel: Miha Avanzo
147
ottó tolnai
') Il miracle Bortieffli^.
') avec qui il se serait trouvé eo rapport mit bentit et ctoo telannt jcœefen шаг.
ä) accuser ђа! ђ1СС ben ®inn bon rendre saillant ^etUorltclen laffen, ÇeiDorÇebcn.
') il tient de son père er fllciíit feinem SJatet.
148
zoltAn magyar
149
BALINT SZOMBATHY: nontextualité
Emilio Isgrò
KAU %JE VIZUALNA
POEZIJA
ne bom govoril o metafiziki in o »totalnosti«, ker sem pesnik —
in razen tega še vizualni — vam raje povem, kako nastane vizualna
poezija, odkrijem vam skrivnosti svojega poklica, tako boste lahko
tudi vi v prostem času sestavljali vizualno poezijo: in čez mesec ali
dva mi boste odkrivali vaše skrivnosti, poezija ima to dobro lastnost,
da jo je lahko ustvarjati in da jo je lahko izpopolnjevati.
omejimo najprej prostor našega razgovora — kaj je vizualna poe-
zija. najbolj preprost odgovor je, da je vizualna poezija »predmet, ki je
vizualno strukturiran in v katerem besede in predstave nastopajo
sočasno kot poskus življenja estetsko organske manifestacije, toda
s tem še vedno nismo povedali dovolj.
negacija se mi kot metoda raziskovanja ne zdi privlačna; toda v
tem primeru ne vidim druge možnosti, kot da nadaljujem z izključe-
vanjem. tako se bomo lažje in hitreje približali področju našega
raziskovanja.
vizuahia poezija ni konkretna poezija, v začetkih brazilske kon-
kretne umetnosti (1958) dajejo bratje de campos in décio pignatari
čistim črkam namen ustvarjanja poezije kot »osnovne umetnosti
besede«, to je tipična potrditev devetnajstega stoletja, ki bi ji lahko
bili avtorji Valéry, d'annunzio in še vsi drugi italijanski hermetisti.
umetnost besede, čeprav smo dolžni priznati pogum in žilavost vsem
tistim (gomoing, rot, kolar, mon in brazilci), ki se niso obotavljali
zagnati se v zadnji brezupni poskus, da bi ponovno odkrili mit
besede.
konkretisti, ki so izčrpali zgodovinski ciklus verza, so prevzeli
prazen list (in v tem je bil mallarmé njihov učitelj) kot idealni
prostor, v katerega so lahko postavljali kompozicije, vizualna dimen-
zija (skoraj neizkoriščen prostor, v katerem lahko raztresaš besedni
material) je nato prenehala določati nujnost novega meroslovja
in nove kompozicijske tehnike: to je točka, v kateri lahko vidimo
aktivnost konkretizma. toda beseda, ki jo vrtiš in obračaš v sto-
letnih preizkušnjah in eksperimentih, ne more dati več kot toliko,
in slepi pesnik havel nam je jasno pokazal, čeprav se sam tega niti
ni zavedal, omejenost konkretne umetnosti, izbral je besedo »vpred«,
ki pomeni »naprej«, in z njeno obliko, grafično, prikazal iskanje brez
izhoda, iti dalje pomeni vrteti se v neskončnem krogu : to je usoda
konkretne poezije, tu je njena meja. meja, ki si jo sami konkretisti
postavljajo — konkretno gappmayr — ko trdijo, da njihovo delo
zavrača vsak metaforičen razgovor, nekoliko prisilen odpor, ki ga
povzroča relativna revščina sredstev, ki jih ima pesnik na razpolago.
151
kaj žal?« Jasno je bilo, da bo vsak njen odgovor ali izraz brez po-
mena, a vendar je čakal, kaj bo rekla v tem položaju. Lahko bi iz-
rekla kakšno besedo, ki je nekaj veljala, kakšno dogovorjeno besedo.
Odgovoril je Pirih, ki se je gnal za razpoloženjem tega dneva: »Veste
kaj, gospod Valenta, to ni prav, da nas zapuščate, ko ste navsezadnje
prav vi pripravili celotno proslavo v tej hiši. Zdaj pa kar naenkrat
adijo, to vendar ne gre, kaj?« Valenta je dostojanstveno sprejel tak
način: »Ne gre drugače. Sicer pa bo glavna proslava danes dopoldne
pred tovarno ,31. december'. Govoril bo Mum.« Prijel je Milančka
okrog pasu in ga vzdignil k očem. »Ti bi ga torej rad videl?« Milanček
je nekaj rekel. »Mama, pokrijte se no,« je zakričala Pirihova s pre-
tirano skrbjo, na oguljeni zofi se je premaknila odeja in žilasti, mo-
drikasti nogi sta se drgnili druga ob drugo ; kot v kakšni zvezi s tem
je Valenta opazil, da ima starec, ki je odhajal v spalnico, na sebi
dolge spodnjice. Postalo je zatohlo, še posebej ko je Pirihova začela
zagrinjati nogi z nekimi volnenimi krpami in klobčiči. »Tako je to,
gospod Pirih,« je rekel Valenta, »da, da. Pridejo dnevi, ko človek res
ne ve, kje se ga glava drži.« Pirih se je sramežljivo nasmehnil, ver-
jetno je mislil, da govori o starcih, ki so najbrž res tečni. Bil jim
je podrejen in jih je moral ubogati, ali biti vsaj obziren do njih.
Valenta je položil Milančka na tla. »Pojdi, pojdi,« je rekel in brez
misli segel v žep, a se je zaustavil, malo je manjkalo in bi mu bil
stisnil čričke v roko. Prekleto, kam človeka pripelje navada; še starim
trem bi moral reči, naj gredo ven. Pirihu je tako vseeno, če gleda,
kako nateguje njegovo ženo, njihovo hčer ali snaho. Saj Pirih že ve,
saj mora vedeti, da ga vara!
»Kaj pa vinčka, mi ne date?« je vprašal in prijel Pirihovo okrog
pasu. Resno se mu je zazdelo, da mora storiti kaj takega, kar bo
Pirihu razpršilo še zadnje dvome, jo poljubiti ali kaj ; toda v zadnjem
dnevu leta se vsaka taka reč zdi ponarejena, novoletna laž. Položili
so potico v peč. Pirih je zavrtel vratca. Velik dogodek za te skromne
ljudi, celo starka na zofi je vzdignila podganji obraz. Da je bil on
dostikrat s Pirihovo in da ona popolnoma resno živi v tem stanova
nju, se mu je zdelo čudno, čeprav ni točno vedel, kje je tu nasprotje.
»Danes bom šel po avto,« je kmalu rekel, ker je opazil — če molči,
če ne posega v njihovo peko potic, v starce, ki so kdove kako po-
vezani med seboj, je vse bolj sam pred njimi in njihovo skupno
življenje začne prav nasilno padati predenj, tako da so v premoči,
ko lahko delajo reči brez njega, in vse manj možnosti je za vesel,
miren dan. »Vplinjač mi je nekaj nagajal, in sem ga dal popraviti,
zdaj je že šest dni tega, menda so nekaj že naredili, saj to je državna
ustanova. A kdo bi vedel v teh časih! Vsi šušmarijo, bolj se zanimajo
zase kot pa za druge. Ce bi bil jaz predsednik, bi jim danes že kaj
povedal. Enostavno bi ustanovil komisijo, razdelil polnomočja...«
Starca nista ničesar razumela, Valenta se je prijel za grlo in se od-
kašljal. A nadaljeval ni; videl je, kako ga gledata z ostudno spoštlji-
vostjo, in postalo mu je jasno, da so se tu že vse pomenili o njem;
kdo je, kaj pomeni za stanovalce s svojim vplivom. »Oho,« je vzklik-
nil Pirih, »na vince smo čisto pozabili!« in dolge trenutke govoril
o vinu. Njegove besede so razgibale kuhinjo, nekako neopazno so
se začeli šaliti, kar naenkrat se je Valenta zalotil, da stoji sredi vesele
družbe, ki je trkala s kozarci in vpila: »Srečno novo leto!« Nikogar
posebej ni videl, kot žolica so se raztezali po kuhinji s svetlikajočimi
se očmi. Tu sta bila starca. Trčil je s Pirihovo in še z neko roko, za
158
hrbtom je rekel visok glas: »Prvo je zdravje.« Valenta se je obrnil,
ker se mu je stavek zdel skoraj geslo: nekaj je pač hotel reči nazaj,
najbolj pomembno pa je bilo, da se je odzval. Spogledal se je s star-
cem v spodnjicah in privzdignil kozarec v višino njegove glave; potem
je govoril o mnenju svetnika za zdravstvo Vozliča, da prav zaradi
novoletnih zabav zboli januarja dosti več ljudi za rakom; s starcem
sta bila zadovoljna, ker pozna Vozliča. Kdaj pa kdaj se je položaj
razjasnil. Sedeli so okoli mize. Medtem ko je Pirihova natakala vino,
je Valenta lahko ugotavljal njene prsi pod puloverjem. V njih in
v tem, kako so si nazdravljali, je bil prijeten red, ki je zahteval, da
ostane kar naprej tu, dasi je bil starec nedvomno otročji, Pirih pa
izredno nenavadna pojava, kot značaj nekaj perverznega, in o Pirihovi
bi se dalo tudi marsikaj reči; ker preprosto ... kot kaj naj bi bil
Pirih perverzen? In kaj je pravzaprav pomenilo, da je starec otročji?
Delovali so kot družba, kot država, in veljal je le njihov seštevek.
Da bi se lahko štel k njim, ni mogel reči, a tudi ni bilo jasno, ali
je kaj bolj sam kot oni, posebno ker so bili urejeno povezani le v tre-
nutkih zdravljic in nezahtevnih voščil-šal, torej v tem, v kar jih je
povezovala priložnost sama; in konec koncev je mogoče starec v spod-
njicah imel enake pogoje, da bi takole primerjal, sklepal in tuhtal, ali
so drugi res celota. Obenem je starec rekel: »Saj se lahko vrnete, in
bi se še z avtom peljali...« Valenta je malo pomolčal. Ampak zelo
pripravljeno je dvignil roko nad omizje. »Seveda, to je zmenjeno. Ob
kakšnih štirih bom tu, in lahko se odpeljemo na Golovec.« »Ne vem,«
je rekla Pirihova, ni ga pogledala. »Ali ni že malo pozno?« je rekel
Pirih, verjetno je govoril o četrti uri popoldne. Valenta ni hotel, da
bi šlo njegovo povabilo kar nerazjašnjeno mimo, pripravljal se je, da
ga dopolni, potem je pomislil, da vse vejo. Bržkone nočejo tega izleta.
Starci so prišli z dežele, da bi se s hčerko pomenih o Valenti in jo
z grožnjami odvrnili od njega. Zato ga Pirih gleda le v prsi, ker ga
je sram. »No, potem bom kar zdajle odšel, da se čimprej vrnem,« je
rekel, pozdravil proti mizi in Pirihovi z roko pomignil proti predsobi.
Gib je bil preveč ukazovalen in še isti čas, ko se je zavedel Pirihovega
strmega pogleda, konca doslej nepretrganega gibanja v prostoru, ga
je omilil, zatresel s prsti in rekel: »Klobuk, klobuk.« Oziral se je po
mršavih stenah, se prestopil, vse to z namenom, da bodo videli, zakaj
je vabil Pirihovo v predsobo. Nič se ni spremenilo, njegovih gibov
si menda sploh niso razlagah, gledali so ga nepremično kot prej in
tudi zgodilo se ni nič, Pirih je obsedel, ni kazalo, da bi imel sovražne
naklepe; če ga je prej, kakor se je Valenti zazdelo, res mislil udariti,
se je kar hitro pomiril; Pirihova je šla za njim v predsobo, in ko mu
je podajala klobuk, jo je v strahu, da se misli vrniti v kuhinjo, ne
da bi ga poslušala, prijel za roke in jih stisnil. Čutil je veliko potrebo,
da ji mora nekaj docela razložiti, še posebno, ker je pretrgal z njo.
»Rad bi še izvedel, kdo bo še šel, preden gremo,« je rekel. »Ne vem,
kako bi jih vse stlačil v avto. Razen, če bi si izposodil še en avto.
Samo kdo bi vozil? Kdo bi ga vozil, ne verjamem, da zna kdo voziti.«
»Ne gremo na izlet,« je rekla Pirihova in stopila k neki omari. »In
sploh te prosim, Oton, mirno pojdi ven.« »Veš kaj, nisem cunja, ki
bi jo lahko mečkala po svoji volji. Jaz imam svoje želje. Predvsem
se mi zdi nesramno obnašanje tvojih staršev. Kaj naj to pomeni, da
me najprej prosijo za izlet, potem pa kar na lepem odklonijo mojo
ponudbo?« Nič ni rekla. Sla je na drugo stran predsobe, tako da so
ju ločevala odprta kuhinjska vrata, od koder so zdaj verjetno vsi
159
gledali in se molče suvali s komolci v pričakovanju zabavnega do-
godka. Imeli so ga za norčka, ki lazi za kiklami, ampak v kakšni
zmoti živijo! Tepci si mislijo, da ga njihova hčerka vleče za nos, a
v resnici se je on sam dolgo igračkal s to mucko; res, res, vlekla ga
je za nos, samo za katerega? He he. To je vprašanje. Ko je korakal
čez plano proti njej, se je za hip obrnil proti kuhinji in za zabavo
spačil obraz, oni pa so se zasmejali. Pirih mu je zaklical: »Ravno
zdajle ata pripovedujejo, kaj je rekel sprevodnik, ko so prišli na
postajo.« V klicu je bilo očitno vabilo, in če ga ne bi Pirihova začela
nestrpno vleči za plašč, bi gotovo prisedel, a tako se je nejevoljen
pokoril njeni volji in ji sledil v zatemnjen prostor. »Ti me ne boš
nikoli pustil pri miru,« je zašepetala z vdanostjo. Valenta je bil po-
polnoma zbran, Pirihova je noro zaljubljena vanj, to je vedel: njen
pogled, niti ne pogled, ampak to... te oči, ki jih je potem zaprte
ponudila. Bežno jih je obliznil in čez njeno glavo spoznaval prostor:
bila je spalnica, v kateri sta preživela toliko lepih trenutkov. Potrep-
Ijal jo je po naslonjenemu ramenu. »Sama si kriva. Lahko bi šla
z mano. Lahko bi bilo tako dobro ... A trenutno moram pretrgati
najino razmerje, to je nevzdržno, Ana, jaz bi znorel.« Pokimala je in
častno zajokala. Valenta je v žalosti začutil delček opoja, ko je tako
stal z njo v temni spalnici, obogaten z njenim čustvom, ki ga je vse
bolj prevzemalo. »Premislila bova še,« je rekel. »Videti morava, kako
je, kadar sva eden brez drugega dalj časa. Zdaj ti pa voščim.« Dvakrat
jo je poljubil na drgetajoči obraz. »Srečno novo leto.« »Enako...«
je rekla. Potem sta že šla v kuhinjo, v kuhinji so še nekaj govorili,
Valenta je vse pozdravil, vsakega krepko stisnil za roko in mu voščil
novo leto. Z užitkom je pomislil na svoj popravljeni avto in na
mehanike v zamazanih kombinezonih, ki so v delavnici na robu mesta
razgibano delali, dva sta bila vidna le do prsi, ker sta stala v jašku,
kjer sta tolkla po odbijaču, in dolgo nista slišala klicev. Končno je
eden od njiju zagledal mojstra, ki se je bil spustil na kolena in mahal,
splezala sta iz jaška in prišla v zatohlo barako, oblepljeno s foto-
grafijami nagih deklet, od koder ju je Valenta že dolgo opazoval.
»Franci, avto tovariša komisarja,« je napol vprašal mojster, »to je
črn Laurens 60, kajneda, tovariš komisar,« in ne da bi počakal, si je
začel nekaj zapisovati v rdečo knjigo. Valenta se je zasmejal v go-
stem bencinskem vonju, ki je polzel po delavnici. Delavca sta odšla
do garaž, mojster si je z mastnimi rokami prižgal cigareto in ponudil
Valenti. »Kako je kaj na komisariatu? Boste kmalu ulovili Kerubine?*
»Brez skrbi,« se je zasmejal Valenta, obšel mizo in se usedel na-
sproti. »V kratkem.« »Ja, to je hudič,« je dvignil glavo mojster, kakor
da se je spomnil nečesa, kar je danes že premišljeval, »te organizacije
so trdovratne, to so fanatiki, ko je naposled jasno, da nimajo nobe-
nega upanja.« »To je tudi res. Je pa ravno v tem njihova možnost,
ravno obupanci nikoli ne odnehajo.« Mojster je prikimal; Valenta
je videl, da z zaostankom — obenem mu je namreč že potisnil račun
čez mizo. »Ce tu podpišete, prosim,« je rekel, »jaz pa pošljem kar
gor.« »Oh, to pa rad,« je malo glasneje rekel Valenta, »no, kje se
ovekovečim?« Poiskal je prostor na papirju in zadržal pero — šele
zdaj je zaslišal, da radio pravzaprav igra: koračnica se je v sredini
odsekala in Murn je spregovoril: »Tovariši in tovarišice, delovni ljudje
Svobodne plameničarske republike Slovenije, želim vam srečno novo
leto.« Ogromna množica je morala vpiti, da se je telesno približal
vzklik MURN PLAMENICA, ki je oba prisilil, da sta vstala in si pre-
160
nesla stole bliže k radiu. Tiščala sta se drug drugega, s koleni, in
kadar se je mojster premaknil, je Valenta začutil njegov mehki kolk.
»Vesel sem,« je rekel Mum, »da lahko vsi skupaj sodelujemo pri pro-
slavi petletnice naše največje tovame, ne le mi, kar nas je tukaj
zbranih, temveč tudi vsi tisti tovariši, ki nas poslušajo po radiu in
televiziji širom naše dežele. Posebno primerno in srečno naključje je,
da imamo to proslavo prav v času, ko moramo narediti obračun leta,
ki se izteka, in ko začrtujemo nove črte v razvoju naše vse boljše
in trdnejše dmžbe. Tako je moj govor obenem tudi novoletna posla-
nica. Še večje bo naše veselje, če se spomnimo, da je bila pred osmimi
leti naša zemlja steptana in požgana. Mi smo verjeli, da bo iz ne-
štetih kapelj krvi, ki so jo za svobodo in neodvisnost prelili tisoči
slovenskih junakov, zrasla nova pšenica, novi gozdovi, nove tovame,
nov — človek!« Valenta je zagledal oljnate vijake na steni, poleg
slike prsate črnolase ženske, različno obhkovane železne reči: tu je
stal francoz, bilo je še nekaj kladivc, vsako s svojo vlogo. V povezavi
s temi predmeti je bilo vpitje množic še močnejše, dobilo je udarniški
prizvok, tako da sta se govor in soba zlila v popolno podobo napred-
ne dražbe, razvoja, sodelovanja. »Nmur, Nmur, Rnmu, Murn, Mum,
Murn!« V barako je prišel Franci in si brisal roke, mojster je z roko
preprečil vsake motnje in Franci je tiho obstal. »Grozeči oblaki. Pov-
sod okoli je sovražnik, ki bolj aH manj samozavestno pričakuje na-
šega konca. A dokler bo stal Triglav, do takrat bo stala Svobodna
plameničarska republika Slovenija!« Neko določeno čustvo — brez-
skrbnost in lahkotnost — je zajelo Valento: videl je gorske pokrajine
in lepe potoke, pastirice pod vrbami, a tudi mesta v daljavi; prizore
iz svojega življenja, ljudi na večemih oknih, otroštvo. Bilo je res,
potreben je vsakodneven boj, boj za napredek, za pravilno življenje,
edino na ta način se ne bo več zgodilo to strašno, da ti nekdo vrže
denarnico v glavo in da so ljudje brezbarvni, in da je potem vse, kar
počneš, umazano in malenkostno mučenje. Dokler bo živel brez smi-
sla, se mu bodo dogajale te stvari, ki sploh niso čudne, in za katere
sploh niso drugi (Marija, Pipan, Razboršek...) krivi, ampak on sam,
ki živi brez smisla. Ta trenutek, ko se je Murn sklanjal nad ljudi, ko
si je Franci brisal lopataste roke v hlače, ko so se oglasili nežni
glasovi otroškega zbora, se mu je zdelo, da so vsi začutili, da vsi
vejo, kje so se zmotili v svojih življenjih. »Toda močni v svoji zavesti,
da delamo prav in da čas dela za nas. Se nas pričakujejo preizkušnje,
vendar jih bomo premagali dmgo za drago, s poštenim delom in pravo
mislijo. Prav te dni smo lahko videli besnenje kapitalističnih plačan-
cev, ki se obupno bojujejo, da bi zastrupili našega človeka z lažnivimi
letaki. Ampak zaman je njihov boj. Naši ljudje so imeli priložnost
v dnevnem tisku prebrati njihove pamflete in spoznati njihovo revšči-
no in zlaganost. Kapitalisti so spoznali, kako močna je naša pove-
zanost in kako smešna so njihova prizadevanja.« Mojster je s poseb
nim poudarkom pogledal Valento, najbrž je prav tako kot Valenta
začutil, da je pred nekaj minutami sam govoril isto. Nekaj časa so
se še vrteli pod vtisom govora; mojster je zgrabil kladivce in se trkal
po dlani, Franci ni počel nič posebnega pri mizici v kotu, a Valenta,
ki bi moral pravzaprav že oditi v avto pred oknom, je sedel na stolu
in se pretegoval. V peči je ogenj buhtel, in nepričakovano se je raz-
raste! skozi neko luknjico tam. Franci je kdaj pa kdaj brcnil tja.
»Torej zdravo in hvala. In srečno novo leto.« Valenta je prijel meha-
nika za rame in potem odšel v avto. To je velik užitek, sedeti v vozu!
11 — Problemi	161
Prijemal je krmilo, ovito v črno usnje, s stopali je pritiskal na sklop-
ko in na mehko zavoro; prijelo ga je, da bi se sezul in z boso kožo
čutil njun hlad! Potem se je spomnil, kaj bi rad delal; z veselo ne-
strpnostjo se je odpeljal po zimski cesti med belimi polji in si izbral
primeren gozdiček, bilo je vznemirljivo tiho in sneg se je vsipal z
obloženih vej. Pod neko smreko se je ustavil, v tišini je počakal na
čisti vtis tega gozda. V vozu je bilo toplo, zunaj pa mraz. Cigareto
je vzel iz pomečkanega zavojčka, ki ga je kdove kateri mehanik pustil
v predalčku, zaradi nečesa je bilo bolj prijetno kaditi kot ne. Prihajal
je trenutek napetosti — zelo počasi je vključil radio in ga nastavil
na dvanajsti val. Zaslišal je kmečkega fanta: »Moloh, Moloh, me
čuješ?« »Tu Moloh, čujem.« Valenta se je zasmejal in začel poskako-
vati na sedežu. »Nahajam se na Ihrski, tu je gosenica. Čakam pred
šolo Mihe Hudnika.« »Dobro, gosenica. Drži ta položaj. Predsednik
prihaja po ulici 22. septembra v smeri Golovca. Vendar pričakujte,
da se ustavi pred Narodno zbornico.« »Pozdrav,« je rekla gosenica.
Moloh je preklopil, ta drugi voz je moral že dolgo časa khcati. Bil
je razburjen in je vpil: »Moloh, Moloh, me slišiš? Tu bomba, Moloh,
me slišiš?« »Sprejemam te, bomba. Tu Moloh. Bomba, javi se!« »Tu
bomba. Dante se je zaletel na Krefljevi. Pošljite rezervo. Konec.«
»Hvala, bomba. Kje si? Konec.« »Na Redarski 21, to je Pri pelikanu.
Danteja smo spravili sem. Konec.« »Pozdrav.«---»Riba, čuješ?
Tu Moloh. Javi se. Tu Moloh. Riba, čuješ? Tu Moloh.« »Da, Moloh,
čujem te. Tu riba. Vse v redu. Pravkar mimohod. Ljudi ogromno,
vendar so prve tri vrste vse naše. Cisto naprej smo postavili otroke.
Konec.« »Dobro, riba. Pozdrav.«---»Moloh, zaboga, Moloh!!!«
»Tu Moloh, kdo tam?« »Tu slon in kobila. Murn je stopil iz avta,
hodi med ljudi, pozdravlja se. Kaj naj ukrenemo? Konec.« »Takoj za
njim. Ne pustite ga predaleč v množico. Pozdrav.« Valenta se je za-
baval s poslušanjem, dokler se ni predsednik končno odpravil domov.
Zdaj, ko so bili redarji prosti, je prišel čas za racijo. Vključil se je
in rekel hladno in veljavno. »Moloh, oglasi se. Govori Oton Valenta,
pripravi vse vozove za akcijo Zeleni strelec — ne ne, rajši Nevidni
bataljon!« »Da, tovariš komisar. Torej je racija danes?« »Da, Moloh.
Nemudoma pošlji načelnike; kobilo v C3, slona v območje C4, bomba
in gosenica naj gresta na Sever in Jug, da preprečita izhod. Začetek
ob trinajsti uri. Razumel?« »Razumem, tovariš komisar. Konec.« »Po-
zdrav.« ---Potem se je odpeljal v mesto, množica se je cepila po
mokrih ulicah, prihajali so z govora; marsikdo z napisom nad gla-
vo... Hodili so in so bili videti povsem zadovoljni. Zakaj pravzaprav
ne bi Pirihovi odnesli česa? je pomislil, peljal se je ravno mimo Dr-
me, manj sive kot ponavadi, z barvastimi lučkami nad okni. Kakšne
pudrnice ali dišeče vodice. To bi bilo prijetno za oba, če bi kar na-
enkrat prišel, ko ga nihče več ne pričakuje. Vendar bi bilo tudi ne-
umno, in ne samo neumno, ampak prav mučno; še enkrat priti v tisto
natrpano kuhinjo, kjer se starka razkriva, in zapletlo bi njuno raz-
merje še bolj nevzdržno, tega pa tistih nekaj minut začetnega olajša-
nja ne odtehta. Mogoče je Valenta tepec. Saj ne gre za starce, gre
za njo. Njuno razmerje se sploh ne bi poslabšalo, če bi prišel k njej.
Sploh ne, kvečjemu zboljšalo bi se, in to precéj, precéj. In v celoti
— treba je prihajati z natančnimi predlogi, treba ji je ponuditi neki
nov svet v zameno za hišnikovega: ah se bo ločila ah ne? To bi
moral že zdavnaj narediti; kako naj se Pirihova sploh kaj odloči,
162
kako naj sploh kaj reče, če on prihaja k njej brez sporočila, kot
nategovalec?
Ni vedel, zakaj se je zaljubil v hišnikovo ženo, do neke mere
inteligentno, sicer pa zelo neizobraženo; ampak saj ga ni motilo to.
Pač pa je njena inteligentnost sploh koristila le njeni preprosti pre-
vidnosti. To pa ni nič: kaj pomaga Ciganki inteligentnost, če je še
vedno Ciganka, kaj ji pomaga inteligentnost pri zbiranju cunj? To bi
moral Valenta krepko prijeti v roke, oženiti bi se moral, drugače
sploh ne bo šlo. Ustavil je in preskočil brozgo pred vhodom v Drmo,
notri se je drenjal z velikim številom ljudi v svetli dvorani, ki ga je
begala z raznolikostjo prodajnih pultov, dokler ni naletel na senzala,
ki je kupoval zimske čevlje z zadrgo. Senzal je takoj zaklical, naj
pride zraven. »Ne morem se odlepiti od tega preklemanskega pulta,
dajte mi roko, boste?« Vsi naokrog so se začeli smejati, zdelo se je,
da senzal že dalj časa zabava množice v tem delu prostora. Valenta
je opazil: nekateri sploh ne kupujejo, ampak se le vrtijo naokrog.
»To je moj partner iz cirkusa,« senzal je potegnil Valento za pult in
slovesno z roko obkrožil njegov trebuh. Valenta se je smejal in gledal
po mladih prodajalkah, ki so se zardele stiskale ob police. »Dobro,«
je nekdo zavpil, »ali bo kdo kaj postregel? Tu čakamo že pol ure!«
»Seveda, gospod,« je zavpil senzal in prestrašeno pogledal naokrog.
»Ljudje,« je rekel, »čakajte, čakajte, kdo bi rad med?« Ljudje so se
nasmihali in se mu celo umikali, kadar je prišel preblizu, tisti ne-
strpni potrošnik s košatimi obrvmi je edini ostal na svojem mestu.
»Jaz hočem čevlje... in hitro!« je rekel jezno. »Ne,« je rekel senzal
in ga odločno prijel za ramo, »kaj mislite, da smo v Afriki? Med
vam jaz dobim poceni z neke kmetije.« Zakrilil je in zašepetal: »Po
tajnem kanalu. Tri čričke kila.« Valenta se je zganil, ampak tudi
drugje je zadnja ponudba naredila slab vtis; velik prodajalec časo-
pisov je stopil k senzalu: »Tovariš, ne norčujte se iz našega kmeta!
Prosim, drugače bom jaz nekaj storil.« Senzal se je resnobno zazrl
vanj in rekel: »A hočeš, da te poščijem?« Smeh prodajalk je segel
do takih višin, da so Valento zabolela ušesa, in tudi drugače so se
mu precej zagabile: prej je mislil, da so kar v redu dekleta, a so le
Capudre, candre. Senzala je hotel odpeljati stran, ni ga mogel pustiti
samega med ljudmi. Navsezadnje sta bila soseda, in on predsednik
hišnega sveta. Šale ga niti niso motile, saj je bilo Silvestrovo, a ven-
dar ni dobro vedel, kaj naj počne, še posebej, ker je bil predstavljen
kot nekakšen prijatelj ali družabnik senzala. Opazil je, da ljudje po-
gledujejo vanj, kakor da pričakujejo norčije tudi z njegove strani...
Bil je v zadregi, ki mu je bila zoprna; prestopal se je in gledal na
senzala s pokroviteljskim pogledom kakor otroka, in tako so ga gle-
dali tudi drugi. Vendar je Valenta vedel, da ima edini med njimi pred-
nost senzal in da ni narobe, kakor je bilo videti na prvi pogled. Sen-
zal se je sprostil, oni pa so bili še vedno brezbarvni potrošniki, in ker
jim je bilo nerodno, so se prenarejali. To je bilo že neznosno in Va-
lenta je po kratkem notranjem boju zavpil: »Srečno novo leto!« Sen-
zal, ki se je verjetno že malo dolgočasil, je zgrabil čevlje, prijel Va-
lento pod pazduho, in med hojo vpil: »Zdrav'ga, zdrav'ga. Ta zdrav
in ta bolan sta pila en bokav, ta zdrav je più, ta bolan je pa liu!«
»Kam greste danes, gospod Valenta?« »K Murnu grem, mislim, da bo
zabave zadosti, med samo smetano bom ... Program je, po mojem
bo kar v redu. Kaj pa vi v hiši, kako ste pripravili? Bo v redu, m?«
»Mislim, da bo v redu. Ogromno stvari imamo, razne šale, pesmi, si-
163
cer pa, saj veste, poglavitno je, da je družba. Ce je dobra družba, je
tudi voda dobra.« »To je popolnoma res, ja,« je resno prikimal Va-
lenta in si nadel klobuk, ker je spet snežilo. »In Skorzeny bo preoble-
čen v velikana!« »Hudirja!?« se je zasmejal Valenta in odklenil Lau-
rensa. Potem je odprl senzalu na drugi strani, senzal je pokazal na
težko nebo in rekel: »Tega ne bo kmalu konec, dedek Mraz je to leto
hud,« usedel se je in jima prižgal cigareti. »Kam greste?« je vprašal
Valenta. »K Janežičevim,« je rekel senzal in Valenta si je začel nekaj
obetati, »to je na koncu Koblerjeve, tam bodo vsi, Skorzeny in drugi.«
»Ja, ampak kdo?« »Ja, vsi, Skorzeny v glavnem. In družina od Po-
pajeve punce. Oče je odličen. Saj greste tudi vi, če imate čas.« »Ne
vem,« je rekel Valenta, a obenem je v njem vztrepetala radoživost,
»saj nikogar ne poznam, ne morem kar takole priti.« »Zakaj ne,« je
rekel senzal, »saj jaz sploh še nisem spregovoril, ko sem bil tam. Kar
z mano pojdite!« Peljala sta se po starem delu Ljubljane, s strmimi
ulicami in z nagnjenimi hišami. Vse je šlo kot po maslu. Nasproti so
jima prihajali drugi avtomobili in žvenketali z verigami. V avtu je
bilo toplo. Valenta je ugasnil cigareto in si zamazal prste.
Hiša Janežičevih je bila revna, edino premoženje v njenem por-
talu sta bili dve okrušeni kamniti krogh, veža je bila podobna pro-
gasti mački, ki se breja vlači po dvoriščih. Na stopnišču ni bilo nič
topleje, a vendar se je tam igralo nekaj na golo ostriženih otrok v
tankih muslimanskih oblačilcih. To je bilo območje C3, turška četrt,
šli so mimo vrste vrat s turškimi imeni (Bambula, Hurkji, Cišček) ; na
koncu prehoda na drugo, temnejše stopnišče, ki je verjetno vodilo na
podstrešje, je bil na vratih slovenski napis vis. UCiTELJ v POKOJU
J02E JANEZiC — senzal je trikrat živahno pozvonil in vrata so se
skoraj isti trenutek odprla; bila je starejša gospa z brisačo na glavi
in z vonjem po krompirju. Senzal se je vljudno priklonil — to je bila
bolj šala, ker gospa se je v poltemi nasmejala, potem je predstavil
Valento, z mogočnimi besedami, v katerih je »mimogrede« in »na krat-
ko« orisal njegovo življenjsko pot. Sli so po temačni predsobi, kjer
so po vseh stenah viseli nekakšni plašči, na tleh so bili čevlji, Valenta
sc je spotaknil ob nekaj, za kar se mu je zdelo, da je tok za violon-
čelo, ah mogoče kakšno bivališče za mačko, a spoznal je, da so škor-
nji, Skorzenyjevi škornji. Prišli so v sprejemnico. Valenta je v vzne-
mirljivi rdeči svetlobi — vse luči so bile ovite s celofanom — zagledal
Skorzenyja, ki je ob kaminu bral časopis in migal s prsti v volnenih
nogavicah; Popaj in Marjana sta na že nekoliko oguljeni medvedji
koži tesno sklonjena drug nad dragega pregledovala lanskoletni za-
pisnik sej mladinskega aktiva, a na široki postelji je osamljeno, na
drugem koncu sobe, ležal upadel mož. V začetku je bil Valenta nekam
razočaran; pričakoval je bil veselje, mislil je tudi, da bo njun prihod
sprožil določeno gibanje, kot na primer tek po vino, smeh z več stra-
ni; a tu se ni tako rekoč nič spremenilo, Popaj in Marjana sta ga
sicer zelo prijazno pozdravila (Popaj mu je pomahal z roko), Skor-
zeny je vstal, zdelo se je, da nekaj namerava, potem je žal kar stal
tam. Bolnik — ali je spal? — njega je na vsak način razumel; saj ni
mogel kar poskočiti v zrak in se zadreti srečno novo leto, ko je bilo
že s praga vidno, da je mogoče zapisan smrti. In tudi to, da so —
milo rečeno — izrabljali njegovo hudo bolezen za zbirališče, mu ni
moglo biti všeč, in ukrepal ni najbrž zgolj zaradi izčrpanosti duha in
telesa, ki ji je bil zapadel zadnje mesece. Tak položaj je zavrl tudi
senzala, nič se ni spomnil, usedel se je na neki stol in rekel: »A be-
164
remo?« Bolnik, ki je bil zelo shujšan, se je privzdignil na komolcih
in pogledal senzala z vročičnim nasmehom: »Po pravici povedano, že
več mesecev ne berem. Ne tega ne onega. Višji učitelj v pokoju —
Janežič.« Senzal in Valenta sta mu stisnila roko — bila je drobna —
in vse ju je strašno zanimalo. »Hudirja?« je rekel Valenta, senzal pa
je razprl OČI, kot da se je zgodilo nekaj nerazumljivega. »Učitelj? Viš-
ji? V pokoju? Ne tega ne onega?« »Nič, nič, nič več,« je rekel bolnik,
»zdaj nisem nič več, kajti gotovo drži trditev, da smo, kar bomo, in
ne, da smo, kar smo bili — saj drugače razvoj, zgodovina, ali življenje
ne bi imeli smisla. Ta graditev naprej je edini smisel, zame, žal, pre-
pozna. A vendar sem nekaj naredil v tem življenju. Učil sem mlade
ljudi, ki bodo takrat, ko me več ne bo, nadaljevali življenje — in
v tem smislu bom tudi jaz še vedno živel.« Valenta ni mogel kaj dosti
storiti, spodobilo se je, da je bolniku pritrdil in zamišljeno sédel na
turško blazino pred knjižno omaro. Zdaj je prišla gospa in poskušala
z različnimi stavki: »Vi pa kar na blazini sedite? Vzemite, vzemite,
kolačke. Marjana, postrezi gostom, kaj delaš tam?« zakriti tišino.
»Kako je, Popaj,« je rekel senzal, »končno sta se le pobotala, kaj?«
Iz Marjaninega giba je Valenta spoznal, da se bo moral Popaj še pre-
kleto truditi. Se prav nič zanesljivega ni bilo. »Ha,« je rekel Popaj,
vstal in naredil nekaj korakov. »Drugo leto bo že bolje.« Fantu je bilo
grozno, tresel se je na sredi sobe in se kar naprej slaboumno smeh-
ljal. »Zdaj bi pa jaz kaj pojedel,« je rekel Valenta, ki mu je bilo dosti,
in odkrito je pogledal po vseh — bolnik je očitajoče gledal gospo,
prsi so se mu hitro dvigale in spuščale pod debelo odejo, senzal je še
sam poskočil na stolu in pokazal zobe: »Točno to.« Potem se je pribli-
žal še Skorzeny, brez odvečnih besed zajel v pest kolačke, in se po-
stavil ob kamin. Marjana, ki ji je bila iz razumljivih vzrokov name-
njena vsa pozornost v sobi, se je začela obnašati koketno. Na široko
je odpirala oči in se malo smehljala. Valenta je dolgo časa govoril
z njo, nalašč samo o službi — vedel je, da bo naredil vtis. Delal se je
resnega in obsedenega z delom, večkrat je že opazil, da to ženske
privlači. »Da,« je rekel, »lovimo jih. Po kvadratih delamo. Danes sem
ukazal pregledati kvadrata C3 in C 4. Za ostalo bom še premislil.
Težav sploh ne bi bilo, če ne bi imel tepcev okoli sebe.« Nasmehnil
se je in Marjana je rekla, da ga popolnoma razume. »Tudi pri nas
v aktivu je podobno,« je rekla. Valenta je primaknil nogo nekoliko
bliže. »Hudirja?« Bil je še dobro ohranjen. Oči zelenkasto sive, pri-
vlačne, nekoliko okrogel, vendar hudomušnost vedno mika... »Torej
imate težave?« je rekel in komaj razprl ustnice. Prinesli so vino, gospa
ga je položila na mizo. »To je naša teta,« je rekla. Pri vratih je stala
debela gospa v gumijastih copatih. »Vina si želimo,« je rekel senzal.
Zdelo se je, da bo Marjana odšla, Valenta jo je prijel za roko, pope-
ljal jo je k mizi, galantno. »Speljal ti bo punco,« je rekel bolnik, to je
bil njegov prvi poskus, da bi se vključil v zabavo. Vsi so se zasmejali,
senzal pa je začel veselo pokimavati. »Ja, Valenta je tak tič.« »Ni
dvakrat za reči,« se je brez sramu smejal Valenta, »ni dvakrat za
reči...« Pričeli so igrati tombolo, mizo so prestavili k bolnikovi po-
stelji in se zbrali okrog njega; pri igri je vsakdo skušal povedati čim-
več šal in domislic, najbolj so se smejali nezgodam iz šolskega življe-
nja, ki jih je bolnik kar stresal iz rokava, živahen, razveseljen in z
rdečima pegama na licih. Valenta je dosti govoril o življenju na ko-
misariatu in o Murnu, Marjano je vse to zelo zanimalo. Murn se ji je
zdel izjemen človek. Zanjo je bil eden redkih, ki se trudijo kaj storiti
165
za človeštvo. Nazdravljali so na bolnikovo skorajšnje okrevanje in na
Mumovo dolgo življenje. Valenta je imel terno, bolnik tombolo, drugi
so ostali praznih rok. Končno so bih pijani. Vsi so se smejali. Valenta
je rekel Marjani: »Lahko vas zdaj odpeljem k Murnu. Morate videti
njegov solarij. Tam ima opice, geparde, aligatorje; sploh takšne živali,
da bi v živalskem zblazneli od veselja, če bi oni imeh take. In jezero
ima, jezerce z otočkom ... Tam se bova kopala — zdaj, pozimi ! Son-
ce vedno sije. Samo pomigneš in služabnik prinese pijačo.« Držal jo
je za roko in z okrepljenim stiskom rekel: »Si predstavljaš hladno
oranžado?« »To je krasno,« je rekla Marjana — ptičica mu je kar
sama letela v roko. Sedela je in se smehljala kot kakšna krasna žen-
ska. In telo je imela izredno, kolikor je lahko presodil, je imela ge-
nialne prsi. Uh, kako je v redu! »Kaj je, Marjana,« je rekel, »greš?«
Popaj, senzal in Skorzeny so zavpili: »Tema!« Bolnik je z roko od-
klanjal njihovo občudovanje. »Pokaži mi, kje je stranišče,« je rekel
Valenta. Sla sta v predsobo in se ustavila pri obešalnikih. »Skril se
bom med plašče,« je rekel in se pokril s haljo. »Ne, ne, ne morem,
se bojim,« je govorila. Potegnil jo je k sebi: »Kaj se boš bala, ne se
bati, saj je Oton ob tebi, tvoji dišeči lasje... Hudirja, kakšno telo
imaš!« Stopila je stran: »Dajte, pojdite na stranišče, za hrbtom ga
imate. In dajte mir.« Odšla je v sprejemnico; Valenta je šel za njo,
a se mu ni kaj dosti ljubilo, mimo je obsedel in pil. Dobil je še eno
temo. Vse skupaj je bilo precejšnje sranje. Človek hoče navezati raz-
merje, potem je vse skupaj tako čudno, čudno. Kaj je hotel tejle Mar-
jani? Nič. Hotel je samo malo človeške topline z njene strani. Ona pa
je to sprejela kot kakšne blazne izpade slinastega starca. Dobil je še
neko zaporedje, imena mu niti ni vedel. Ta Marjana je bila velika
goska, objemala se je s Popajem, in nepoučen človek bi si mislil, da
ga ima rada. »Pa grem,« je rekel. »Obleko si moram pripraviti. Oble-
ko, obleko.« Vsem je prav lepo voščil srečno novo leto. V predsobi
mu je gospa zašepetala: »Gospod, prosim vas, pridite še kaj. Tako si
želi tega. Pridite, vi ga znate razvedriti.« Valenta je vzdignil roko:
»Dobro, gospa, zdaj pa — novo leto.«
Ples snežink ga je zanimal. Med tisoči si je izbral eno in ji hotel
slediti, a mu je kar ušla. Eno je pa le ujel, čeprav je na jeziku skoraj
ni čutil. Pozneje je divje vozil po cestah, nalašč je brizgal plundro
po ljudeh in se jim smejal skozi okno. »Srečno novo leto!« Pri neki
pregraji je stal slon in ga hotel zaustaviti, a Valenta mu je zavpil-
»Daj mir, slon, zabavaj se. Srečno novo leto!« Okna pri Pirihovih
so bila že razsvetljena, mrak je padal ob stenah. Valenta je stal na
cesti in gledal navzgor. Gor ni mogel, ker ji ni kupil darila. A tudi
drugače se mu je mudilo, čas je bil, da odide, zabava je bila pred
vrati.
Osmo poglavje
Ko se je zvečerilo, sta Skorzeny in senzal zapustila hišo Janeži-
čevih in dobro razpoložena šla proti domu, smejala sta se na praznih
cestah, pred razsvetljenimi okni s plešočimi sencami in z oddaljeno
melodijo. Drsala sta se na zglajeni skorji snega, pred vrati gostiln,
včasih sta se ustavila in precej prizadeto gledala vesele premike za
ledenimi rožami — v dvorani krajevne skupnosti Stari Breg — potem
sta šla naprej in se kepala: eden je vrgel kepo nad njuni glavi, in
166
morala sta korakati naprej, ne da bi se menila za padajočo nevar-
nost. Zanimiva igra — vedno je zadelo Skorzenyja, ki je dobro vedel,
zakaj je srečen. Pogovarjala sta se o Marjani in jo ocenila za tičico.
Mraz je hudo pritiskal. »Ta ga bo dobro zavrtela,« je rekel senzal,
»zaenkrat še skriva svoj pravi obraz, toda verjemite mi, Skorzeny,
pokazala ga bo ob pravi priložnosti. Ko bo čas za to. Ze zdajle vam
povem — Popaja kar odpišite, ta fant ne bo več delal pri vas. Na-
gnala ga bo v šolo, preveč častihlepna je, da bi se zadovoljila z va-
jencem, ki bo pozneje kvečjemu kak trgovec.« »Ali ste opazili,« je re-
kel Skorzeny in stisnil lica k očem, »kako je Popaj kar izginil. Tako|
ko konča z delom, kar izgine... Včasih smo odigrali kakšno partijo
taroka, zdaj pa — adijo.« »A vendar je vse precej razumljivo. Oblike
življenja si ne nasprotujejo, dasi so različne: kakšnega zanesljivega
merila, ki bi zagotavljal stalnost enega pred drugim, pravzaprav ni.
Ne moreva reči, da bi bil Popaj zdaj kaj na slabšem, živi v določenih
prostorih — kar je edini pogoj za življenje. Prej je bilo enako. Reci-
mo vi — ali ne bi pustili točilnice in teh prostorov?« Skorzeny je
pomislil, čeprav ni vedel, kako se senzal pogovarja: je to bolj resno
ali bolj tako... ker bila sta že blizu doma; v zadnjih metrih hoje je
še zadnja priložnost za resnobo, mogoče je pa senzal dal le snov, ki
bi trajala ravno do vrat. »Saj veste, kako je s tem. Tako, ne: v točil-
nici precej garam, tega sem se navadil. In ne, tudi okolja sem se
navadil. Verjetno bi lahko odšel, če bi mi bilo točilnice dosti, ker še
ne vem, če mi je drugih reči dosti — ko dragega še nisem delal, sko-
raj.«
Domenili so se, da bodo praznovali pri Pekovih. »Ampak mi
smo se zmenili ob sedmih,« je rekel Peko, očital jima je. Stal je sre-
di kuhinje in odkimaval. Stari Goričar in Pirih za mizo sta se raz-
živela, natočila sta še dva kozarca. Pogled je pritegnila okrašena
jelka v sosednji sobi. Peko je v hipu spremenil obraz. »Veste kaj,« je
rekel, »fantje, dokler se ne vrnejo ženske, se ga še malo napijmo.
Pozneje...« In gibčno je mahal z rokami in se kremžil. Goričar je
sedel ob mizi, bil je oblečen drugače kot po navadi, v žametast suk-
njič in lepe črtaste hlače, smehljal se je in molče nazdravljal. Prijeli
so za kozarce in vstali. »Horak, fantje.« Potem so se smeje se usedli.
»Kje so ženske?« je vprašal senzal. Pekova je s Pirihovo peljala otro-
ke v Pionirski dom, kjer jih bo obiskal dedek Mraz s svojimi zajčki.
Nekdo je predlagal; vrgli so karte, a bolj zato, da so lahko nemoteno
pili in se pogovarjali, in nihče se ni jezil, kadar je izgubil. Pravzaprav
je senzal kar nalašč izgubljal, oni so se zabavali s tem, da so mu
skušali zmago vsiliti s svojo slabo igro. »Ampak Popaja še ni?« je
rekel Goričar in od senzala zahteval pojasnila. »Od nikoder ga še ni,«
je rekel potem. »Na punco čaka,« je rekel senzal na glas, naredil je
nekaj kretenj čakanja, »dekle se lipša.« »Kaj pride k nam?« je vpra-
šal Goričar. »Pa kdo je to? A ima punco? Kakšna pa je?« Senzal je
hotel približno razložiti, pripravil se je, s kazalcem je potrepljal Skor-
zenyja po dlani, ampak Goričar je rekel: »Ne vem, kaj je s tem fan-
tom. Pride domov, še vprašati ne smem, kje je bil. Takoj gre v svojo
sobo in sploh ne spregovori z mano, in jaz mu moram s tako nogo nosi-
ti čaj v sobo.« Vstal je in pokazal zelene vene. »Ne, prosim?« »Se bo
že unesel, se bo že unesel,« je rekel Peko prešerno. »Kakšni smo bili
pa mi, ko smo bili mladi? Daje ga.« »Ne vem,« je reker Goričar »do
staršev, ki jih sicer nisem imel rad, sem bil vedno korekten.« Skor-
zeny je bil blizu temu, da bi spregovoril. Hotel je reči, da je Popaj
167
Zbor navijačev: Naprej! Vojno hočemo! Smrt sovražniku! (Hrup)
Zbor naricalk: Blaga mati je prosila,
roke okrog vrata vila
plakala je moja mila
tu ostani, dragi moj !
Zbor navijačev: Na boj zastava slave
na boj junaška kri
za blagor očetnjave
naj puška govori!
Zbor naricalk: Plakala je moja mila
tu ostani, ljubi moj !
Zbor navijačev: Z orožjem in desnico
nesimo vragu grom!
Zapisat v kri pravico
ki terja jo naš dom!
(Slika se spremeni: živah, same živali na desnem ekranu, sesalci in
metulji, ptice in žužki — ribe na levem ekranu)
Oba zbora (mrmrata v zmedi).
Bariton: Možno je, da se je človek razvil iz živali.
JAZ: Tolikokrat z vso jasnostjo začutimo žival v sebi. A ji ne verja-
memo.
Bariton: Možno pa je, da smo ljudje samo proizvod eksperimenta, ki
so ga napravila bitja z drugega planeta... ki so neko vrsto živali
dvignila v razumno bitje.
JAZ: Poizkus se ni posrečil.
Bariton: Ker so vzeli napačno žival.
(Na obeh ekranih veliko mesa, mesnica, kjer visijo za noge ubite ži-
vali, razpolovljene, drobovje, udje živali... veliko mesa v rdečih in
rožnatih barvah... pri tem visoki zven tanke sirene; v to se oglasijo
zvonovi, zvonovi; sllka na ekranu se spremeni: na desni cerkveni do-
stojanstvenik v veličastni opravi — na levi procesija z banderi, veliko
zlatih barv)
Zbor naricalk: Oče naš, kateri si v nebesih ...
Zbor navijačev: Hočemo nebesa na zemlji!
Zbor naricalk:... in odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo
našim dolžnikom!
Zbor navijačev: Oko za oko! Zob za zob!
(Na obeh ekranih okostnjaki živali, kakor v muzeju; oba zbora zme
deno utihneta, mrmrata zoper sliko.)
Bariton: Velikanski napor, da bi izvedeli, kaj je spodaj... spodaj...
pod vsem videzom!
JAZ: Za trenutke zagledamo, kaj je na dnu... a takoj pozabimo...
Kakor sanje... Nikoh se ne moremo ustaviti za trenutek in po-
gledati okrog sebe, vase ... na dno dogodkov...
Zbor navijačev: Fuj! Faul! (Žvižganje in negodovanje)
(Na levem ekranu velika zbirka bogato aranžiranih jedi, puran, svinj-
ska glava, stegno, sadje... Na desnem cela zmeda golih teles, kakor
lepljenka iz sex-revij... močne električne kitare.)
Zbor navijačev: (zadovoljno navija).
(Oglasi se pesem kričača.)
Zbor navijačev: (prekipeva od navdušenja: kriči, valja se, razbija).
Zbor naricalk : Srčne napake ... infarkti... angina pectoris...
Rak ... rak ... rak ...
Diabetes... Želodčni čiri... sifilis...
Nevroze ... Krvne bolezni...
192
Debelost... celulitis ... staranje ... umiranje ...
(Njihov recital se meša v pesem kričača po taktu.)
(V hipu vse prestane, ko se na levem ekranu pojavi GOSPOD v ne-
koliko starinski, a zelo elegantni obleki in s cihndrom ... na desnem
pa vehk, »lep« pogreb; sprva tiše, potem glasneje se oglasi žalna ko-
račnica.)
JAZ: Same obHke... sama iskanja izraza ... želja po nesmrtnosti...
kult žalosti... v našem spominu boš živel večno... v naših vr-
stah je nastala vrzel... onstran čaka tehtnica, ki bo stehtala tvo-
je življenje, tvoja dela ... Stehtan si — najden si lahak ... naj
v miru počiva...
Naricalke : Gospod, bodi milosten njegovi duši !
Navijači: (razočarani) Ne, to pa res ne gre! Denar nazaj!
De-nar na-zaj, de-nar na-zaj !
(Levo — namesto GOSPODA — človek v krpah, desno vrsta postre-
ljenih ljudi, čeznje velik napis BANDITI; žalna koračnica pa se raz-
valovi v hrumenje posameznih godal; navijači so še bolj razočarani,
naricalke umolknejo, vijejo roke v tihem joku.)
JAZ: Vem za njegov zadnji trenutek, za njegovo zadnjo misel...
(Cez oba ekrana srednjeveški »mrtvaški ples«, smrt s koso za kraljem,
škofom, rokodelcem, vojakom, beračem... Tolkala igrajo; navijači so
obupani, naricalke oživijo in pojoče govorijo :)
Zbor naricalk: Pred smrtjo smo vsi enaki
kralji in berači
ženske in moški
beli in črni
tirani in sužnji.
(Spet se na levi pojavi človek v krpah, na desni pa sam promet: lad-
je, avtomobili, letala, železnice, hehkopterji, ghserji... In hrup pro-
meta. Človek v krpah začne teči, teči... čez oba ekrana; navijači oži-
vijo, navijajo čedalje bolj bučno ; naricalke utihnejo.)
Zbor navijačev: Dajmo! Dajmo! Se dvesto metrov! Spurt!
(Na levem ekranu teče človek z zadnjimi močmi, na desnem se po-
javi belo platno z napisom CILJ; silovito navijanje... za ciljem stoji
človeški okostnjak; tekač ga ne vidi, teče z zadnjim naporom.)
(V zvečanem tempu si slede naslednji prizori:
Na levem ekranu bakrorez — neko nekdanje hudo mučenje človeka,
rablji in ujetnik; na desnem ekranu neko sodobno mučenje ujetnika,
fotografija.)
Zbor navijačev: Smrt božjim sovražnikom! Smrt rabljem! Smrt!
Smrt!
Zbor naricalk: Usmiljenje!
Vsi smo ljudje!
(Na obeh ekranih: tekač, ki teče z muko in zadnjim naporom v cilj,
za katerim stoji človeški okostnjak.)
Zbor navijačev: Tempo! Tempo!
Zbor naricalk: Usmiljenje! Milost!
(Na levem ekranu govornik, ki govori v mikrofone, na desni mno-
žica, ki ga posluša.)
Govornik: Samo v dejanju je pozabljenje!
Samo v malih rečeh je vidna vesoljnost!
V svojih delih sam boš živel večno !
Zbor navijačev: (ploska)
(Na obeh ekranih velika praznina — dvorane, trga s stopnicami — in
nekje čisto majhen — v perspektivi — osamljen človek.)
13 — Problemi
Zbor navijačev: Fuj!
Zbor naricallc: Zgradil je mesta in palače — in ostal v njih sam..
Piramide in zlate mavzoleje si je sezidal —
in v smrti ostal sam ...
(Osamljeni človek izgine — čez ekran velik križani Kristus.)
Zbor navijačev: Križaj ga! Križaj ga!
(Filmska animacija Kristusovega obraza, zbora utihneta.)
Glas: Oče, zakaj si me zapustil...!?
JAZ: (končuje opravljanje v novo obleko). Nekateri znorijo
drugi si pridobijo vero
nekateri si jemljejo življenje
drugi se vdajo mamilom
bežijo bežijo
ker ne vedo, kaj je onstran cilja.
(Oba ekrana belo migotata; slišati je tope udarce bobnov.)
Nekje je neka napaka.
Kje je napaka?
Kdo ustvarja smrtno grozo?
Kaj ustvarja strah pred smrtjo?
(Na levem ekranu: redovnik z dvignjeno roko.)
Klic: Bog!
(Na desnem ekranu : zamišljen filozof.)
Miren govor: Bog ali drugače rečeno — narava.
(Na levem ekranu: Rodinov mislec.)
КИс: Narava!
(Slike izginejo, oba ekrana belo migotata.)
Zbor navijačev: (se razdeli v dva tabora). Bog! Narava! Živel bog'
Dol z naravo! Živela narava! Dol z bogom!
Zbor naricalk: Vem, da je smrt vsem živim gotova ...
(V zaporedju si sledijo slike in pripadajoči stavki :)
Govornik v zlati opravi: Samo v bogu je večno življenje.
Govornik v over-allu: Človek večno živi po svojem delu v dražbi!
Mračen mož: Nobenega življenja ni onstran. Onstran čaka praznina,
vesoljna tema, groza nebivanja ... nič ... pošastni nič ...
Buddha: Nirvana je tam, kjer nisi... Nebivanje je sreča. Vsako deja-
nje je bolečina. Vsako dejanje poraja novo dejanje, novo bole
čino.
Grški mislec: Človek v boju z usodo fizično propade, a moralno zma-
ga!
Mračen mož: Ničevost ničevosti... in vse je ničevost!
Govornik v over-allu : Samo uspešno delo s pravičnim plačilom lahko
reši človeka iz blodnjakov tisočletnih zablod! Življenje je vredno,
da ga živimo!
Zbor navijačev: (je nezadovoljen) Kraha in iger! Kra-ha in i-ger!
Zbor naricalk: Vanitas vanitatum ... et omnia vanitas... Usmiljenje!
Urar z razstavljeno uro pred seboj: Vse je ena sama mehanika snovi.
Marx: Pri tedanjem stanju fizike nisem mogel vedeti, da materija ni
zadnja substanca.
Filozof z dvignjeno roko : Svet je samo privid ... čisto slepilo ...
Bertrand Russell : Psihologija je razduhovila duha
fizika je razsnovila snov.
Marx: Negacija negacije — zanikanje zanikanja — zrno umre, ko po-
stane rastlina ... rastlina umre, ko postane zrno ...
Urar z razstavljeno uro pred seboj: Ah, kaj — vse je ena sama me-
hanika snovi! Tudi naše živčevje. Naši možgani.
194
Mao tse-tung : Priznavamo, da v splošnem procesu zgodovinskega raz-
voja materialno določa duhovno ...
... a hkrati priznavamo, in moramo priznavati, nasprotno delova-
nje duhovnega na materialno. S tem se izognemo mehaničnemu
materializmu.
Urar z razstavljeno uro : In vendar vam pravim : vse je ena sama me
hanika snovi... in duh je samo sposobnost snovi, da misli...
Filozof z dvignjeno roko: In vendar vam pravim: svet je samo slepi-
lo... snov je samo ena od oblik duha... (Slike izginejo)
Zbor navijačev: Fuj, sudac! Dajte mu eno po glavi!
Zbor naricalk: Shizofrenija, prosi za nas...
paranoja, usmili se nas...
ciklofrenija, prosi za nas...
JAZ: (je opravljen, stopi na estrado) Prišel je čas.
(Vse utihne)
Človek sem. Živim. Sem.
Sestavljen sem iz nečesa, kar je že bilo pred menoj.
Iz tega, kar sem jaz, bo nastalo nekaj drugega.
(Brnenje, tiho, prisluhne)
Prihaja.
Pripravljen sem.
Bariton: Ali te ni strah?
JAZ : Da, strah me je.
Bariton: Ali te ne obhaja jeza?
JAZ: Brez jeze ni poguma.
Bariton: Občutiš slo?
JAZ: Občutim slo življenja.
Bariton: In žalost?
JAZ: In žalost. Celoten sem. Ničesar mi ne manjka. Tudi svoje upe
imam s seboj. Svoje ljubezni. Svoja zadoščenja. In svoje veselje.
Premagal sem svoje polovičarstvo.
(Brnenje se poveča.)
Bariton: Ali veš, kaj prihaja?
JAZ: Ne vem, slutim.
Bariton: Kaj slutiš?
JAZ: Ne morem se izraziti z besedo — Morda — fluid?
Bariton: Morda fluid? Morda očiščenje? Spoznanje? Ali občutiš bo-
lečino?
JAZ: Da, bolečino. Hlad in toploto. Vonj vetra. Tipam zrak. Slišim.
Vidim. Čutim svoje telo. Čutim težo svojih udov. Okušam. Cu
stvujem. Utrip žil deluje. Vsi organi služijo pravilno. Zleze. Zivč
ne napeljave. Hrbtenica. Možgani. Vsa tkiva so živa. Volja usmer-
ja gibe. Hodim. Ali je to dovolj?
Bariton: Ne, to ni še dovolj.
JAZ: Kaj naj torej storim? Živel sem, umrl, in spet živel, spet umrl.
Bariton: A zmeraj si se vrnil!
JAZ: To je res: zmeraj sem se vrnil. Spomnil sem se prvega občutka
in prve misli. Zavedel sem se najbolj skrivnih vzgibov v sebi.
Sprejemal sem in oddajal. Ničesar nisem zamudil — in vendar
nisem prispel nikamor.
Bariton: Tega ne veš. Kot v čolnu na morju ne veš, koliko si se pre-
maknil.
JAZ: Da, morda sem se res nekoliko premaknil naprej. Dolgo sem
živel lahkomiselno in hlastno.
195
Bariton: A tudi bojeval si se.
JAZ: Nosil sem v sebi vse svoje in tuje smrti, vsa svoja in tuja roj-
stva. A včasih sem pozabil na vse — in se vrnil v prvinsko ne-
spoznanje. Zdaj se moram domisliti vsega, kar je bilo v meni.
V vseh smrtih in v vseh srečnih trenutkih. Sprejemaš?
Bariton: Sprejemam. Slišiš?
(Brnenje se veča.)
JAZ: Shšim. To je — fluid. Moj čas prihaja.
Zbor navijačev: (zdolgočasen) Dajmo, dajmo! To ni nobena igra!
Bariton: Zelo se bojiš?
JAZ: Človek se najbolj boji neznanega. In izgube. Ločitve od ljubega.
Spet sem pozabil vehko tistega, česar sem se razveselil: in sem
se vrnil nazaj v zmedo. Nikoli ne smem niti za hip pozabiti treh
stvari : da naravna smrt ni strašna, temveč blaga in sladka... da
človek pride iz neznanega in odide v neznano konfiguracijo... in
da tisto neznano pred njim ni nič... temveč bivanje onstran ni-
ča ... kot nekaj, kar je bolj prvinsko od te snovi, ki jo tako lju-
bimo ... In da si ničesar od tega ni mogoče predstavljati, ker je
predstava vezana na splošno in preprosto telo ...
Bariton: Težko se odpoveš svojim ljubeznim, priznaj!
JAZ : Priznam. Vendar — moram poiskati rešitev... za otroke ... za
prijatelje ... za bitja, ki so podobna meni... Odločil sem se —
zdaj ni več poti nazaj. Sicer se mi pa čedalje bolj zdi, da ljubezen
ne more umreti. Vsi mali delci sveta imajo svoje privlačnosti...
sončni sestavi kot da živijo od privlačenja... Zvezda, ki se iz
trga ... zablodi in se sežge ... kot meteor... Privlačnost raz-
množuje bitja ... V tem je velik up ... zadoščenje ... in tiho ve-
selje ... Ljubezen je!
(Brnenje se nevarno zviša in poveča, na ekranih se pojavijo svetleče
krivulje in bežeče točke v raznih barvah, čedalje bolj živo se gibljejo.)
JAZ: (se zravna, dvigne roke, se vzpne) Pripravljen sem. Naj se zgo-
di!
(Metež gibanja na ekranih, do mučnosti zvišan glas brnenja)
Zbor navijačev: (zaploska) Tempo! Tempo!
Zbor naricalk: (zajoka in si mrši lase).
Konec TRETJE STOPNJE (intermezza)
ČETRTA STOPNJA
(Sivo v sivem, polmrak. JAZ leži iztegnjen na dolgem položnem stolu-
mizi, poševno od tal. Ob njem stojita dve visoki postavi v sivem, v
haljah z maskami na obrazih, podobni kirurgom ali inkvizitorjem.
Dva visoka aparata z ventili in cevkami, ki »dihata«. Medlo je slutiti
tu oba ekrana, levi in desni. Žarki utripajo v polmraku, iščejo in naj-
dejo ležečega, je v opravi, ki si jo je oblekel v »intermezzu«, obsta-
nejo na njem, se ugašajo in prižigajo. Na levem ekranu se začno pri-
žigati svetlobne pikice, ki se združujejo in razhajajo, se zlijejo v kri-
vuljo, tečejo kakor diagrami. Visoka aparata delujeta kakor črpalki.)
JAZ: (ugotavlja z mirnim glasom) Stehtan sem, zmerjen sem, pregle
dan sem, ugotovljen sem, imenovan, opisan, registriran, prijav
Ijen, preštet, zapisan. Živim, sem, pripadam..
Podpisujem izjavo: s polno odgovornostjo, pri zdravi pameti, d-ne
tega in tega ... leta tega in tega...
Odločitev je brez preklica ... kar koli že to pomeni... Za čnimo.
(Ena od postav v sivem ga pregrne z veliko sivo ponjavo, v tem se
196
prikaže njegov obraz na levem ekranu med svetlobnimi diagrami.
Druga postava poklekne k njegovim nogam, sezuva mu čevlje. JAZ
na ekranu govori:)
JAZ: Človeku je redkokdaj dano, da gleda samega sebe. Tudi v sobi,
napravljeni iz ogledal, se ne vidi — ker gleda množico podob
hkrati. Enako se človek redkokdaj občuti — ker je razpršen v
množico občutij, ki so vsa JAZ. Morda je vsako samo slepilo sa-
mega sebe samemu sebi, vsi skupaj — kot eno — pa so nedo-
stopni. V prejšnjem trenutku — sem bil JAZ, v tem trenutku sem
JAZ, in v naslednjem trenutku bom spet JAZ. Tu na ekranu sem
JAZ — in oni, ki leži pod mano — kateremu sezuvajo čevlje iz
neznanega razloga — sem tudi JAZ. Čevlji so bili še hip pred
tem — del mene ... kaj so zdaj?
(Čevlji so sezuti, postava jih odloži. Na desnem ekranu, ki se je za-
bleščal v trepetajoči luči — prazen — se pojavijo odloženi čevlji.)
V sedmih letih se obnovijo vse celice mojega telesa: in vendar ve-
nomer pravim: to sem jaz. Skušam se videti kot jajčece, kot za-
plodek, kot novorojenec, kot dojenec, kot otrok, kot deček, kot
mladenič, kot mož — ali sem vse to bil jaz? Ali sem vse to še
zdaj — JAZ? Nekdaj in zdaj — tu in drugje, v tej in drugačni
obliki, speč in buden? Se ne rojen — in že umrl? Ah so ti čevlji
za vekomaj nehali biti JAZ? (Prva nogavica se na desnem ekranu
pridruži čevljem.) Ena nogavica je nehala biti jaz, druga še ne.
Enako sem pozabil veliko ljudi, ki so bih važni v mojem življe-
nju, nekateri pa so ostali del mene, živijo v meni kar naprej...
(Na ekran bodo prihajali deli njegove garderobe v naslednjem samo-
govoru kar po vrsti: srajca, telovnik, pas, hlače, ovratna verižica z
obeskom, majica, spodnje hlače, suspenzor... Postavi v sivem delu-
jeta komaj vidno v polmraku, kakor gibanje senc, balet duhov,- deli
obleke prihajajo na platno in ostajajo tam v nekem zaporedju.)
Človek stoji sredi svojega vrta in pravi: vse to je moje; se pravi:
vse to je del mene. Tako stoji v svojem stanovanju, tako stoji
sredi izdelkov svojih rok... sredi čred živine, ki mu pripada —
in ima morda njegov žig na koži... Kje se neha JAZ? Tudi ta
srajca je bila JAZ ... brez dvoma ... skrbno sem jo izbral, si jo
ogledal, jo položil predse in oblekel... postala je del moje zu-
nanje obhke... enako tudi ta telovnik, ki mi je prijetno stiskal
oprsje... in mi dajal občutek moči, gibčnosti in varnosti... Vrh
sveta sem stal in rekel: moj svet! Svet je bil del mene, tudi ves
svet je bil del mene ... zdaj ga odlagam ... hkrati s pasom ... Kje
so bile moje meje? Bil sem neomejen... segajoč v vse... tudi
zvezde in galaksije so bile del mene... A bile so tudi del tebe
in del njega in del nje ... del vsakega človeka ... Tudi jaz sem
bil del tebe ... del njega... del nje ... Meja med nami ni mogoče
ne videti, ne mishti, ne občutiti... Vse prehaja v vse ... Hla-
če ... si je nekdo izmislil... To verižico in obesek je nekdo za-
mislil v sebi in skoval s svojimi rokami... in prodal meni za de-
nar ... ki ga je potreboval... kupil si je hrano in jo pojedel...
Ta obesek pa ni nikoh prenehal biti del njega... čeprav je postal
del mene... In del tebe, ki si ga gledal na mojih prsih ... Vse je
vekomaj živelo v vsem... tudi zlato, iz katerega je skovan obe-
sek, je od vekomaj živelo v zemeljski žili... In nikoh ni bilo nič
preveč in nič premalo ... samo obliko je menjalo, kakor ta bom-
baž, iz katerega je stkana moja majica... ki bo nekoč segnila
na smetišču ... ali bo sežgana v uničevalcu smeti... Spodnje hla-
197
če ... ki so se oprijemale mojega mesa, moje kože, mojih občut-
ljivih delov... za katere vsi vemo, vsi jih molče čutimo, ne mo-
remo se iznebiti predstave ... suspenzor, ki sem ga skrbno oble-
kel... ko sem odhajal na pot onstran sebe... morda k tebi...
morda k njemu ... k njej... Zdaj sem nag, kakor sem bil nag, ko
sem se rodil... ko sem se odcepil od nekega telesa... in vendar
na nek način ostal povezan s tistim telesom... in tisto telo je
bilo zvezano z mihjardami teles za sabo v dolgi vrsti... ki skozi
mene teče naprej... živi in umira vsak hip... občuti in misH
vsak hip... obstaja brez omejitve... v malodušjih in napuhu
mojega telesa ...
(Desna noga se pridruži obleki na desnem okranu.)
(Kot da se ni zgodilo nič izrednega.) To je moja noga, desna no-
ga... Urez ima na kolenu — tam sem se ranil s sekiro, ko sem
bil deček ... sekal sem drva ... peto imam zlomljeno ... in zace-
Ijeno... od skoka na spolzek kamen... Prezgodaj sem odložil
mavec ... zato se je zarasla nekoliko poševno... Kadar se je pri-
pravljalo k slabemu vremenu, me je kost bolela... Zdaj je odšla
od mene — nehala je biti del mene... Jaz pa sem kljub temu
ostal JAZ — kakor da nisem okrnjen... Ravno tako piše v do-
kumentih: visok 183 centimetrov... Nekoliko je različna od svinj-
ske gnjati... a samo po obliki... Spominjam se starega portu-
galskega bakroreza, sramotilne podobe zoper ljudožerce: v mes-
nici vise človeški udi... tudi taka noga je zraven ...
(Leva noga se pridruži desni.)
Moja leva noga je bila zelo prožna, močna — ker je to morala biti
ob nekoliko pohabljeni desni. In vendar sem to okrnjeno telo še
zmeraj JAZ ... obe nogi sta samo moja bivša dela ... Visok ni-
sem več 183 centimetrov, to je res. Videl sem majskega hrošča,
ki so mu zlobni dečki potrgali noge ... in vendar je bil to majski
hrošč »ta in ta«... Samo hoditi ni mogel več. Tudi jaz ne bi mo-
gel hoditi... teči... skakati... plesati.. . Lahko bi si dal napra-
viti proteze ... Baje izdelujejo že zelo uporabne proteze ... ki bi
postale del mene ... Lahko bi celo hodil... če bi pa sedel — in
držal predse oblečeni protezi, bi bil čisto celoten JAZ, Govoril bi,
gibal z rokami in se smehljal... Kdor bi ne bil poučen, sploh ne
bi vedel, da nisem čisto cel...
(Desna roka se pridruži nogam.)
Tudi roko se da nadomestiti... Izguba je samo formalna... če
ne prizadene čustvovanja o samem sebi... Seveda je bila moja
desnica zelo uporabna... najlaže sem delal z njo, se bojeval,
božal sem z njo, grabil, obračal liste knjig... kazal sem z njo v
daljavo, zajemal vodo ... trepljal konja ... veslal... držal krmilo,
odpiral vrata, pozdravljal... kaj vse je znala! Zdaj je samo kos
odmrlega mesa, kit in kosti, tkiva in ožilja... ki bo razpadlo...
postalo nekaj drugega... Ko so nekoga razudih, je prosil rablja,
naj za božjo voljo pokopljejo vse dele skupaj... Zelo važno se
mu je zdelo, da ostane v smrti celoten... za vsak primer, če bi
se obudil od smrti.
(Leva roka)
Ce bi me zdaj stehtali, bi bil precej lažji... Krajši sem, ožji in
lažji... moji telesni podatki ne držijo več. In vendar sem še
JAZ. Nobenega dvoma ni: še sem JAZ. Spominjam se vojaka s
Koreje, ki je izgubil vse štiri ude ... in je vendar živel... in celo
postal uspešen ... napisal je knjigo, ljubil je svoje življenje ...
198
Včasih je ležal... in nenadoma je občutil vse štiri ude, ko da so
res ... gibal je z nogo, z roko... bil je celoten ... Vem za inva
lida, ki ga včasih srbi podplat odrezane noge... Lezi in si pred-
stavljaj, da nimaš udov ... Samo predstava je važna ...
(Notranji organi začno prihajati na platno, eden za drugim, mehur,
sečni organi, ledvica, jetra, vranca, črevesje, želodec, srce, pljuča, po-
žiralnik ...)
To so torej moji notranji organi. Nikoli jih nisem videl... zato
nisem vedel, kakšni so, zato jih ne čutim kot svoje... Samo vem,
da so moji, da so del mene, bivši del mene... V vojni sem videl
odprta telesa ... kakor v mesnici... meso ... kri, tkiva ... op-
ne ... mišice ... pokostnica ... žile, kite ... Včasih sem se spom-
nil na ta telesa, kadar sem jedel meso in organe živali... saj ni
nobene razlike ... Vse je zelo preprosto, čeprav skrbno sestavlje-
no in spleteno... Kdo ali kaj je vse to sestavil ali sestavilo? Bog,
Narava, Iz relacij najvišjega sistema nastala nujnost... ki ustvar-
ja relacije nižjega sistema ... in te spet nujnost nižjega sistema ...
Intelektualno bitje — ali slepa sila... vseeno je, kako se to ime-
nuje ... Priznati je treba, da je v vsakem najmanjšem žužku ce-
loten sistem sprejema in oddaje, nastanka in nehanja, razvoja in
kvalitetnega preskoka... In da ima vsak organ svojo funkcijo v
vsem... da je določeno gibanje v vsakem atomu snovi... enako
kakor v gibanju galaksij... kakor v neeksistentnem gibanju on-
stran nič ... ali kakor se že tisto imenuje ... Zanimivo je samo,
v kakšnem sporu so ljudje, ki TISTO imenujejo različno... in
se pobijajo med seboj zaradi imena ...
(Organi, dalje)
Raziskujemo tuje planete — sebe ne poznamo... in ne tistega,
kar vodi dogajanja v našem telesu in v naši duševnosti... kar
pač ta beseda pomeni. Moja jetra... moje ledvice ... moje čre-
vesje ... možno ga je izmeriti v dolžino ... moja pljuča ... moje
srce ... enako moje kakor planeti sončnega sestava ... Tudi rast-
line živijo podobno... vzkalijo, rastejo, dihajo, cveto, poganjajo
liste, rodijo, odmirajo. Živijo v plodnih zemljah in v puščavah.
Strela udari v gorski macesen in ga prekolje čez pol... Pojem
jabolko pojem njegove organe, izpljujem njegovo jedro, pečke .. .
Vsi živimo .. ne vedoč, kaj je to ... (K drugim delom pride poži-
ralnik.) Skozi ta požiralnik sem požiral organe jabolka ... tele-
ta ... prašiča ... zelenih rastlin ... Rastline bodo rastle iz mene ...
Vsi smo vse ... Brez meja... In tega ne moremo razumeti! Treba
je veliko izgubiti, da si pridobimo majhno vednost, ki nikomur
ne koristi. Najbolj srečna so plemena, ki živijo v kameni dobi...
kakor rastline, kakor ptice, kakor žužki... A če nam je že dan
ta aparat za razmišljanje... če smo že razvili svojo sposobnost
za razčlenjevanje in razumevanje ... zakaj ostati na pol poti...
onesrečeni od polovične vednosti... v zavesti minevanja ... zore-
nja v smrt... kot begunci... kot otožni kavarniški filozofi...
kot polmisleča bitja... polna vznemirjajočih vprašanj brez od-
govorov ... duševni invalidi s pobožnimi bergljami vseh vrst...
Zakaj ostati na sredi poti?
(Prsni koš s hrbtenico)
Zdaj sem veliko lažji, veliko ožji, veliko krajši, zdaj merim sa-
mo eno ped ... in vendar vsi podatki ostanejo neizpremenjeni,
razen prstnih odtisov... spremenili so se samo zunanji znaki —
posebni znaki... Veliko telesa je odšlo od mene, in vendar: ostal
199
JAZ: Zdaj vem, zakaj je bitjem dan strah.
Bariton: Tudi biologi to vedo: zaradi samoohranitve. Roka prime za
žareč ogel in se naglo odmakne ... reši se. Tako se bitja morajo
bati smrti.
JAZ: Verjetno sem se tudi jaz zelo bal smrti? Sovražil sem jo, izzival
sem jo in bežal pred njo. Tega se jasno spomnim. Zato sem tudi
ljubil telo. Ali sem prešel v nič?
Bariton: Se ne. Se si privezan na peščico gmote tkiv, ki jih napajajo
črpalke. Poglej!
(Svetloba pade na bel pladenj z gmoto, podobno možganom ... iz njih
vodijo cevke v oba aparata. Sivi postavi stojita zravnani v mraku,
negibni.)
JAZ: In kaj je tisto, kar gleda mojo gmoto?
Bariton: To je sposobnost tvojega sprejemanja in oddajanja... Zdaj
se boš odrešil... in videl boš še drugače... ker ne boš več se-
stavljen iz delcev snovi...
JAZ: Prek niča?
Bariton: Nič je samo beseda, pomagalo... Saj tudi sedanjosti ni —
samo preteklost in prihodnost je — sedanjost je samo beseda,
pomagalo... sedanjost je košček preteklosti in košček prihod-
nosti ... vse je pa tek in dogajanje brez meja...
JAZ: Moja snov kot obHka energije se razstavlja v gibajočo se konfi-
guracijo nečesa neznanega... Kako sem mogel verjeti v nič?
Bariton: Ker so te vse življenje učili, da so meje. Meje dežel, držav,
kontinentov, morij, ljudi, živali, rastlin, misli, občutij... In tudi
če rečemo: »vse, kar je« — zagrešimo dve hudi napaki; »vse« ni
uporabno, ker svetu samo v nekaterih oblikah pripada pojem ko-
likšnosti... »je« pa ima nasprotje »ni«, ki je tudi nezdržno... in
vodi v misel na »nič« ... in v grozo.
JAZ: Spomin prihaja enako kakor brnenje kril čebele tisoče kilome
trov oddaljene od tod.
Bariton: Ali »tukaj« pomeni nek kraj?
JAZ: Ne, nek val, nek val oddaje ... in sprejema ...
Bariton: Zdaj imaš še maso in energijo in magnetno polje... zdaj te
še marsikaj privlači in odbija ... marsikaj te še veže ...
JAZ: Ali »zdaj« pomeni nek čas?
Bariton: Ne, nek val, nek val oddaje... in sprejema ... Med »tukaj«
in »zdaj« ni nobene razlike ... razen v polju, ki ga tvori misel.
Naš duh ima zelo naivno predstavno moč. Zato se tudi ne more
zavedeti svojih sposobnosti... in svojega položaja v ustroju vse-
ga, kar biva pozitivno in negativno ...
JAZ: Izključite aparate!
(Sivi postavi z gibom ustavita aparate, ki se umirijo, desni ekran se
močno osvetli, priključi se gmota možganov in nekakega živčnega tki-
va, luč na ekranu ugaša, obraz na levem ekranu zbledi, vse utone v
siv polmrak, bariton spregovori.)
Bariton: Energija nima več oblike snovi... prešla je v neznano kon-
figuracijo ...
(Drobna iskra na levem ekranu se prižge in rahlo utripa)
JAZ: (hladno, jasno) Jaz ... jaz ... jaz ... Poizkus je končan ... (hkra-
ti z utripom iskre na levem ekranu) jaz... jaz... jaz ...
Bariton: Nobeno sporočilo v besedi ni mogoče... sprejemate sporo-
čila preobražena v občutja... sprejemate sporočila preobražena v
občutja ... fluid ... fluid ... fluid ...
(Konec. Prvi zapis. Ni za izvajanje.)
202
Primož Žagar
PISATELJ IN MUZIK
KOT NARAVNA ZREZKA
NA MATEMATIKO VEM
KROŽNIKU
Matematik Mišo Trstenjak-Benlevy je sin zdaj že pokojnega
znanega mariborskega slikarja Andreja Trstenjaka in zdravnice, češke
Židinje, rojen pred 38. leti v Pragi, od koder se je po vojni kot deček
preselil v Maribor. Študiral je matematiko najprej v Ljubljani, pozne-
je pa v Angliji in ZDA. Pred nekaj leti se je preselil v Izrael, dobil
izraelsko državljanstvo in se zaposlil v nekem matematično-fizikalnem
računskem inštitutu v Tel Avivu. Veliko se je ukvarjal z Einsteinovo
teorijo relativnosti, v golem matematičnem smislu pa s teorijo mno-
žice in njenimi aksiomi. Mož je mnenja, da bi morala v dobro člo-
veške civilizacije nekoč vzeti osnovne gibalne smeri življenja v roke
peščica redkih človeških bitij, ki jim pravimo kreativni ljudje ali
duhovi. Kaj čaka v taki svetovni rešitvi pisateljevanje, komponiranje,
pesnjenje, slikanje in kiparjenje? Ali bo takrat prišlo na dan resnično
spoznanje, ki ga zdaj kakšen vehk ali manjši duh samo sluti — spo-
znanje, da umetnost ni kreativna?!
»Deset milijonov dobrih ljudi ne more napraviti toliko dobrega,
da bi s tem odtehtali tisto, kar lahko stori deset zlobnih ljudi, ra-
zumete?«
—	Razumem. V zlu je torej največja energija, se pravi, da je
to faza naše energije.
»Da, verjetno je to način, kako sodoživljamo prostor in čas.«
—	Najmočnejše energetsko stanje človeka sta zloba in zlohotnost,
kaj ni to pravzaprav čudno?
»Da, po vsej verjetnosti gre za nekaj podobnega, kot če je kon-
denzator poln in se iz njega izbija napetost. In zdaj smo pri tistem,
kar sem vam hotel že prej povedati, da namreč tisti ljudje, ki sem
jih v neki prejšnji debati imenoval kreativne, tisti redki ljudje, ki jih
je dandanes na vsem svetu morda devetsto ah tisoč, tisti ljudje zme-
raj, kadar nastopi končna stopnja kondenzacije energije, pretvarjajo
in usmerjajo to energijo zgolj v dobro ali pa so vsaj prepričani, da
je to dobro. Povsem zavestno želijo doseči zgolj dobro.«
—	Zdaj pa imam vprašanje. Določite merila, po katerih se krea-
tivni ljudje razlikujejo od nekreativnih, od milijardne množice ne-
kreativnih, da se bo vedelo, za kaj gre, kadar se bova o tem pogo-
varjala. Ali gre na primer za razliko v stopnji intehgence?
»Nobene statistike nisem delal o tem, od katere številčne stopnje
inteligenčnega kvocienta naprej bi lahko šteli človeka za kreativnega.
203
v razvoju. Nobena revolucija ne bo potrebna za to, nič, to bo prišlo
samo po sebi, časovni razvoj bo te ljudi po splošni nuji odstranil.
Preprosto izločeni bodo. To lahko že opazujete. Vedno bolj pametni,
izšolani in inteligentni ljudje prihajajo vsepovsod v vlado pa na
oblast.«
—	Mislim, da ste prej v zvezi s kreativnostjo omenili tudi mo-
ralo. Ali mislite, da so visoko kreativni ljudje že sami po sebi tudi
moralni?
»Domnevam, da so tisti najkreativnejši med nami praktično zme-
raj moralni.«
—	Zakaj?
»Veste, to je težko povedati, ampak mene žene intuitivno nagnje-
nje do tega, da trdim, da nam visoka izobrazba, ogromna prirojena
inteligenca in nadpovprečna sposobnost kombinacije pojmov, ki jih
okrog sebe opažamo, dopušča, da zmeraj opravimo selekcijo, tisto
selekcijo, ki nas nujno vodi k dobremu.«
—	AJii ,je potem slabo za nas, kot sva že rekla, zgolj izvor
energije?
»Slabo je tisto, kar se kaže v materialni obliki, tisto, kar se kaže
v eksaktni obliki duha, pa je dobro, vsaj jaz mislim tako.«
—	Ali se bo pri visoko kreativnih ljudeh morala kazala kot dolž-
nost in ne kot čustvo?
»Mislim, da ne bo niti dolžnost niti čustvo, ampak, da bo to
samo spremljajoč pojav njihove dejavnosti. Oni se tega niti zavedali
ne bodo, preprosto delovali bodo v smislu, ki jim ga narekuje njihova
skrita energija in želja, da to, kar ustvarijo, dokončno ustvarijo v do-
vršeni obliki.«
—	No, nekoč prej sva rekla, da bo tista nekreativna množica
uživala zaradi materialne blaginje. Kaj pa bo povzročalo občutek
sreče oziroma sproščenosti kreativnim ljudem, katero početje, ali
drugače, ali bo takrat morda obstajal kakšen drugačen občutek?
»Ja, veste, to je težko povedati. Mislim, da so ti občutki utelešeni
v njihovem lastnem delu. To delo jih že samo nekako zadovoljuje,
in ravno v tem je morebiti skrivnost tega, da lahko ti ljudje tako
veliko dajejo od sebe in imajo tako neizčrpne možnosti za uveljavitev
teh svojih zlata vrednih lastnosti. Kajti med nami je dosti ljudi, ki
so verjetno izredno nadarjeni, ki so nadpovprečno nadarjeni, samo
nihče jih še ni pripeljal do te točke, do takega položaja, v katerem
bi lahko svojo nadarjenost aplicirali, kjer bi jo lahko izrabili, obe-
nem pa ni nujno, da imajo, če so že nadarjeni, istočasno tudi tisti
občutek, da kadarkoli s svojo nadarjenostjo kaj ustvarjajo, da jih
to navdaja z osebno srečo, z zadovoljstvom. Tako, vidite, da je
končno izoblikovani pojem kreativne tvorbe, tiste osebnosti, tistega
redkega bitja med nami, ki ga bomo imenovali kreativno, da je to
pravzaprav kombinacija zelo mnogo elementov, da to ni samo na-
darjenost in potreba po delu. Imeti moraš namreč še občutek sreče
pri tem delu, tu mora biti domiselnost in še ogromno takega.«
—	Poslušajte, ali bodo pri teh visoko razvitih ljudeh v prihod-
nosti še obstajala čustva? Kajti obstajajo tehtne trditve, da so čustva
atavizmi?
»Saj so v nekem smislu atavizmi, ampak po mojem mišljenju
so čustva kot taka normativi, ki nas psihično nujno morajo sprem-
ljati, ne telesno, ampak psihično nas nujno morajo spremljati, da
206
sploh imamo kalcšen odnos, vsaj v tem stadiju razvoja človeka, odnos
do vsega, do česarkoli. Poslušajte, brez čustev tudi vi ne boste mogli
nič delati, vsaj jaz tako mislim. Poglejte, če ne bom imel veselja do
tega, kar delam, pa naj bo to še tako preprosto delo, se bom eno-
stavno pogreznil v nekakšno nirvano, ne bom nič več delal, ne bom
ničesar ustvaril, ne bom imel tistega gibalnega momenta, inercije, ne
bom imel prave spodbude.«
—	Ali mislite, da niso čustva samo vidni izrazi razhčnih člove-
kovih energetskih stanj?
»Jaz tega ne bi tako definiral. Človekova energetska stanja so
namreč v teh definicijah, ki smo jih doslej uporabljah, negativna
stanja.«
—	Ali pa tako, da bo preprosto povedano: najprej je mišljenje
in potem kot njegova posledica — recimo toplotna, kalorična posle-
dica — čustvo; čustva so torej posledica procesa mišljenja. Ali se
ne bi to nekako ujemalo s tistim, ko ste rekh, da bodo občutek
sreče imeli kreativni ljudje pri svojih stvaritvah, kaj pravite?
»Poglejte, niso vsa čustva vezana zgolj na srečo. No, če pa vi
jemljete srečo kot neko nevtralno točko, od katere potem merimo
na levo in na desno, bi se to dalo tudi tako izraziti. Ampak, to je
že geometrijska abstrakcija, veste, geometrijska abstrakcija pa v tem-
le primeru morebiti ni povsem zaželena, to pa zato, ker vse skupaj
prevajamo zgolj na dve dimenziji ali pa na tri dimenzije. IVIishm,
da so čustva kot taka vseobsežna, to je multidimenzionalna, polidi-
menzionalna ali pa neskončno dimenzionalna, torej nekaj, česar ni
mogoče natančno prevesti v nobeno geometrijsko obUko. Ampak,
v neki skrajni aproksimaciji bi se čustva pač dala prikazati grafično.
To bi bila potem stanja, tista energetska, vaša razpoloženja. To sicer
lahko tako definirate, če želite, samo jaz nimam nobene predstave
o tem, kako naj bi to izgledalo, preprosto nimam je.«
—	Ali se potemtakem prepuščate valovom čustev?
»Ne, ne prepuščam se čustvom. Ali pa naj se jim ne bi prepustil
niti v trenutkih, ko gre za resne odločitve ali za soodločitve, zgolj
moje...«
—	Tu pa ni čustev, ali ni to zanimivo?
»Ne, ni čustev; seveda so čustva, samo mi naj bi se jim izognih
zaradi tega, ker pač skušamo biti nepristranski, objektivni in tako
naprej, in naša odločitev naj bi bila zasnovana na neki preciznosti
matematično kompiliranih dejstev ali pa dejstev, ki so matematično
kvantitativno opredeljena. No, vidite, po drugi strani pa je res, da
se v nobenem primeru ne moremo izogniti tistim subjektivnim čini-
teljem in potem ravnamo tako, da zmeraj vnesemo neko osebno
noto, kar seveda izzove negodovanje vseh tistih, ki to kasneje izrabijo
in pravijo : vidiš, to je bila pa napačna odločitev...«
—	Ali bi zdaj lahko našteli nekaj ta čas živečih kreativnežev?
»To je zelo težko, ker bi lahko komu storil krivico. Ne poznam
vseh ljudi tega sveta in navsezadnje ne vem, kako se bo kdo izkazal
pred zgodovino. Resnica pa je, da izmed teh, ki jih osebno poznam,
in od drugih, o katerih sem prepričan, da so res ustvarili nekaj ne-
smrtnega, postavljam v ospredje recimo slavnega fizika Paula Wig-
nerja, matematika Paula Cohena in Paula Levija, fizika Feinemanna
in fizika Schwingerja iz Harwarda.«
—	Je še kje drugje možna kreativnost? So kreativni zgolj ma-
tematiki in fiziki?
207
»Tisto, kar jaz osebno pojmujem kot kreativnost in kar pelje
k dejanskemu napredku, je možno zgolj na področju eksaktnih ved,
tam, kjer odkrivamo osnovne resnice o okolici, o svetu, ki nas ob-
daja, in iz česar kasneje izpeljujemo pomembne in manj pomembne
zaključke. Te uporabimo v tehnologiji in tako ustvarjamo civilizacijo,
materialno civilizacijo. V največji aproksimaciji pridemo do enega
samega izvora, to je do matematike.«
—	To je torej vrhunec kreativnosti?
»To je tista stopnja, kjer se je, če se izrazim poetično, človeški
duh najbolj približal temu, čemur pravimo iskra božjega razuma, kjer
je človek našel samega sebe v odsevu boga ah pa obratno.«
—	Veliki pisatelji niso kreativni?
»Veliki pisatelji so lahko kreativni v tem smislu, da dajejo člo-
veku moralne vrednote in podporo. To ni eksistenčna, ampak moralna
podpora. To je tista podpora, ki daje moč, da preživiš.«
—	Potem lahko rečem, da je za mišljenje potrebna energija, ki
prihaja s to podporo, kaj?
»Glejte, moje mnenje je, da se umetniško ustvarjanje poraja iz
občutka utesnitve. To je normativ lepote, ki smo si ga ustvarili zato,
da si olepšamo življenje, da ga prikažemo v obliki, v kakršni si ga
zamišljamo, da naj bi v resnici bilo. Ko kaj berete, gledate shko,
skulpturo ali arhitektonsko stvaritev, vaš duh zanese k vzvišenosti.
V tistem trenutku pozabite na tegobe in umazanije in na blato ; toda
to so fraze, bedarija, ki jo lahko pove vsak. Vendar pa je res nekako
tako. Sam si tega ne morem zamisliti drugače. Po drugi strani pa je
resnica tudi ta, da so kreativne tvorbe, ki naj bi se kazale v tem,
samo vzporednega pomena. Človek, ki se ukvarja z umetniško stva-
ritvijo, je človek, ki je vezan bolj ali manj na čustveno sliko sveta.
Čustvena slika sveta pa je neprecizna, ker niha od človeka do člo-
veka. Ta slika v večini primerov umetniku ni dostopna tako, da
bi jo kvantificiral, a matematični okvir, kvantitativni okvir je edini,
ki nam lahko predstavi realna razmerja med vrednotami tega sveta
ali tega, kar nas obdaja. Tako si on ustvarja svojo subjektivno sliko,
ki jo s tem, da jo napiše ah ponazori na sliki, vsiljuje drugim. S tem
nekako daje nujnost sprejetja in nimate možnosti absolutne korekcije.
Lahko jo samo odklonite ah sprejmete, kaj drugega ni mogoče. Med-
tem pa v matematiki, eksaktni stvaritvi, kreaciji, kot jaz to imenujem,
nekje vzporedno sicer tečejo čustva, nimajo pa bistvenega vpliva na
končno stvaritev.«
—	Tam so čustva torej le posledica mišljenja?
»Lahko, da so. O tem jaz ne razmišljam, samo trdim, da so
v matematiki možne neke korekcije in se imate relativno pa tudi
absolutno moč prepričati o izrazni formi, ah je pravilna ali ni. Kot
dober matematik lahko srednjemu ali slabemu matematiku dokažem,
da nima prav, če je postavil napačno trditev, pa jo matematično do-
kazuje, kajti v matematiki je samo ena pot. In zdaj smo prišli
k temu, kar je morebiti povezano z najglobljim aksiomom človeškega
razmišljanja in celotnim gibalom njegove dejavnosti. Vsi ljudje se
zmeraj trudimo, da bi vsako stvar postavili v okvire, da bi bilo vse
v škatlicah, po vrsti, v knjižnicah in diskotekah, filmotekah in tako
naprej, da bi bila vsaka stvar postavljena natančno na svoje mesto.
Edino matematika je znanost, ki nam to natančno in zmeraj brez
ostanka dopušča. Tam lahko vsako stvar postavimo tako, da je mo-
goč samo en rezultat.«
208
—	v umetnosti pa je več rezultatov?
»V umetnosti je to stvar individualnega gledanja, to je subjek-
tivizem. Matematika pa je objektivna. V nobenem primeru ne more-
mo trditi, da bi lahko nekdo opisal stvar rožnato, drugi zeleno, tretji
modro, četrti črnobelo, peti pa plastično. To je nemogoče. Ce smo
tam podali precizno sliko, ki edina sama po sebi ustreza resnični
reprodukciji tega, kar smo videli, mora dobiti sto matematikov isti
rezultat.«
—	Predstavljajva si, da smo dosegli stanje relativnega napredka,
ki se kaže v tem, da o bistvenih zadevah sveta odloča skupina krea-
tivnežev. Rad bi vas vprašal, ali stojijo v tem stanju slikarji, pisa-
telji in glasbeniki v množici nekreativnih?
»Po mojem mišljenju da. To so ljudje, ki doprinašajo zgolj k
moralnim vrednotam tega sveta, niso pa ustvarili nič za dejanski
napredek, katerega daljnosežne posledice bodo vidne šele v mnogih
poznejših generacijah, ki ga bodo lahko izkoristile. Ni naša težnja,
da bi se veselili s prebiranjem lepe pesmi ali čudovitega romana,
z gledanjem kake skulpture ali Modighanijeve slike. Naša težnja je,
da ohranimo homo sapiens, civilizirano vrsto v prostoru in času, po
možnosti v neskončno dolgem časovnem razdobju in v čim večjem
prostoru. Ta naš časovno-prostorski ekspanzionizem je pogojen z našo
materialno, dejansko eksistenco na tem svetu. K tej dejanski eksi-
stenci ne bodo prav nič pripomogle niti Rilkejeve pesmi niti Solženi-
cinov Krog. Ce pa se ne bomo ravnali po matematičnih aksiomih, ki
jih je odkril Cantor ali Neumann ali kdorkoli drug, in po tistih aksio-
mih, po katerih lahko kasneje ali pa že sedaj odkrijemo način, kako
najhitreje izračunati orbito ladje, ki bo spravljala ljudi na druge
planete, ne bomo nikoli mogli teh planetov kontrolirati in tako najti
drugega sveta za človekovo življenje. Nekega dne se bomo tako raz-
množili in biološka eksplozija prebivalstva je danes že zelo močna,
da obstaja bojazen, kaj bomo jedli čez 50 let. Ce nočemo na nasilen,
nenaraven način zadržati razmnoževanja prebivalstva, potem je edina
možnost, da povečamo (in to ima spet skrajne meje) produkcijo tistih
dobrin, od katerih živimo, ali pa se preseUmo na druge svetove, ki
so še prosti in nenaseljeni, ki so še godni za kolonizacijo kot nekoč
Amerika in Avstralija. Prepričan sem, da bodo Rilkejeve pesmi kveč-
jemu pomožen balast v raketi. Ampak raketo bodo upravljali po
Neumannovi enačbi in Wienerjevih elektronskih možganih.«
—	Zakaj pa ste prej omenjali moralo pri kreativnih ljudeh in
rekli, da bodo visoko moralni. Po drugi strani pa naj bi bila zdaj
morala zadeva, kot sva ugotovila, nekreativnežev, umetnikov, litera-
tov ah kaj?
»Zdaj smo pri tistem vprašanju, na katerega ni prav nič preprosto
in lahko odgovoriti, ker mislim, da nobeden ne pozna pravega od-
govora. Kulturni in moralni precedens, se pravi etični normativi člo-
veka, so pogojeni z njegovo civilizacijsko stopnjo. Ker pa je vsak
ubral svojo individualno pot do te stopnje, ki smo jo dosegli, in
čeprav so glede na te stopnje posamezniki kot kaste približno izena-
čeni, ampak samo zelo približno, nismo mogli priti do enakih ciljev.
V detaljih in včasih v zelo bistvenih stvareh so razlike. Vsak drugače
gleda na umor ali na tatvino ali pa na to, kaj smeš narediti prijatelju,
znancu ali sovražniku. Zato ob teh moralnih prerogativih, ob tako
imenovanih kodeksih mislim, da je še najbolje, če se držimo pisanih
pravil, katerih praosnova mora biti in naj bo deset božjih zapovedi.
14 — Problemi
209
To je še najbolj enostavna razlaga. Sicer pa imamo to nekako priro-
jeno. Dobro vemo, četudi nismo pismeni in četudi ne poznamo za-
konov, česa ne smemo. Zato je že v anglosaksonskem in celo v rim-
skem pravu obstajala klavzula, ki pravi, da neznanje zakona ni
opravičilo. Kreativni ljudje pa bolj hitro in na višji stopnji evolu-
cionirajo razne kodekse in z njimi potem operirajo. Mislim, da so
prišh do enega samega prepričanja, da se zlo ne splača! O tem nisem
trdno prepričan, ampak zdi se mi tako na podlagi podatkov, ki sem
jih zbral v svojem kratkem življenju. Ne bom prodajal za zlato,
ampak osebno sem prepričan, da se je človek, ki ima visoke intelek-
tualne in kulturne norme, prepričal, da se ne splača delati zla. Edino
tisti ljudje so hudobni, ki brez razloga delajo zlo.«
—	Hotel sem reči, da se bodo ti visoki kreativneži hranili s pri-
mernimi moralnimi izdelki umetnikov. Mislim, da bodo umetniki iz-
delovali hrano zanje?
»To je hrana, morala je hrana. Ali mislite, da bi umetniki po-
stavljali moralne norme?«
—	Ne, oni bodo pač ustvarjali.
»Ce bodo ustvarjali. Ce bodo ustvarjah, bodo s tem postavljali
kodekse, zakonike, toda to bi bila tragedija. Potem bo lahko nekdo
po absolutnem ali kakršnemkoli merilu rekel, kateri izmed umetnikov
ima prav.«
—	Kreativneži, recimo matematiki, bodo te umetniške stvaritve
pač jemali zato, da bodo laže delovali na svojem področju. Pravim
tako: umetnost je videz, ki daje moč, da lahko deluješ, misliš ab-
straktno, teoretično v matematično-fizikalnem smislu.
»Ze že, če stvar posplošite, pridete do paradoksnih zaključkov.
Poglejte pisatelje, začenši z Machiavellijem, ki nagovarja na nadna-
ravne svinjarije. S Hemingweyem bi se nekako strinjal, on kdaj pa
kdaj opravičuje dezerterstvo, jaz ga tudi, v brezizhodnem primeru,
ko junak sploh ni vedel, za kaj se je prišel borit. Potem je prišla
velika ljubezen; bil je prepričan, da bo rešil sebe in vsaj nekaj, kar
je vredno, pa ni našel nobenega cilja. Nazadnje je srečal dekle, postal
dezerter in pobegnil, da bi živel. To je stvar, ki ga je opravičevala.
Vsako vojno sodišče, če bi le bilo sestavljeno iz količkaj razmišlju-
jočih ljudi, ki bi jim dezerter znal razložiti stvar v taki obliki, kot
to pisatelj razlaga v svojem romanu, bi ga milo kaznovalo. Vsako
dezerterstvo v primeru vojne pomeni smrt.«
—	Ampak vi bi vendar izračunali, kateri videz potrebujete? In
nadaljnji učinek tega bi bil, da bi imeli umetniki predpise, predpisana
bi bila formula, po kateri bi morali ustvarjati.
»Tisto pa ne, to je ždanovstvo.«
—	Tako ozko nisem mishl, to je politična zadeva, vanjo se ne
spuščam.
»Nobenih normativov in predpisov ne bo moglo biti za umetniško
stvaritev, kajti umetniška stvaritev se izmika vsakemu kvantitativ-
nemu merilu. Vsak ustvarja po svoji želji.«
—	Ali mi lahko odgovorite na prvi del vprašanja: visoko krea-
tivni ljudje, matematiki po vaše, bi vendar lahko izračunali, kakšen
videz potrebujejo, kaj pravite? Z videzom označujem umetniški izde-
lek; to boste lahko izračunah, kaj?
»Umetnost bo povsem neodvisna od tistega, čemur mi pravimo
kreativnost, taka, kot je danes.«
210
—	Ali kot matematik ne boste potrebovali te hrane?
»Seveda jo bom, morebiti jo bom nujno potreboval. Ampak
v tem primeru bi spet nastopila moja čustva, tu se prilagodim osebni
svobodi umetniškega ustvarjanja. Preberem deset knjig, ena mi je
všeč. Ampak zame ni normativ, da ustvarjam kakršnekoli družbene
precendence ali da svoje lastno delo temu podredim; to je popolno-
ma neodvisno od tega.«
—	Zakaj pa bi si tako jemali čas, da bi morali prebrati deset
knjig, preden bi dobili pravšnjo? Mislite, da se res ne bo dalo izra-
čunati, kakšno umetnost potrebuje visoki kreativnež, da bo lahko
ustvarjal naprej svoje?
»Ce naj bo to umetnost v takem smislu, v kakršnem jo danes
razumemo, torej da je svoboda umetniškega ustvarjanja absolutno
zajamčena in se nihče nima pravice vpletati v avtorjeve umetniške
stvaritve, potem ne bomo mogli nikomur predpisati, kako naj bi rav-
nal pri pisanju ali umetniškem ustvarjanju. Mogoče pa je nekatere
izmed stvari, ki so napisane aH ustvarjene, postaviti v matematične
formulacije. Toda formulacija je od stvaritve do stvaritve celo pri
istih avtorjih različna. Najdemo lahko kvečjemu osnovne črte.«
—	Kaj pa rezultat?
»Rezultati so pa različni. Vprašali ste me za matematično for-
mulacijo. Elektronski računski stroj lahko postavi neke zakone o na-
tančni analizi pisateljevega dela in poudari, da se tolikokrat in toliko-
krat pri njem ponovi ta in ta beseda, ta in ta stavek, taka in taka
formulacija, pač lingvistična dejstva. Stroj tako čisto kvantitativno
karakterizira posameznega pisatelja. No, to je spet povezano s krea-
tivno sposobnostjo stroja. Nisem trdno prepričan, da bi bili stroji
nekega dne sposobni sami ustvarjati umetniška dela. Mogoče je ven-
darle. Absolutno pa izključujem možnost, da bi stroji lahko kreirali
matematična dela, tista, ki jih jaz imenujem kreativna. To je dano
samo človeku. Stroj ne more biti bolj popoln od njega, zlasti ne v ti-
stem najosnovnejšem smislu.«
—	Na kateri najosnovnejši smisel pa mislite zdaj?
»Na tistega, da človek ustvarja popolnoma nove stvari. To je tisti
enkratni duh, to je preblisk genialnosti, to ni dano strojem.«
—	Pa bom vprašal tako: ali bodo kreativni ljudje potrebovali
umetnost?
»Mislim, da do neke mere da, zaradi potrebe po ogledalu, kot
to imenujem. Edino ogledalo je za njihova pojmovanja nepristransko.
Tam bodo oni sami sebe iskali aU se poskušali najti.«
—	Zakaj pa bi hoteli sami sebe gledati?
»To pa povzroča tisti neopredeljeni faktor čustev; mislim, da je
tako.«
—	Mi lahko to malo natančneje razložite?
»Ne morem. Jaz o tem nič ne vem, to je zgolj moja hipoteza,
to je beseda, ki mi je po morebiti podzavestnem tuhtanju padla na
jezik in sem jo uporabil, pa zdaj ne vem več natanko, kaj pomeni
in kaj sem z njo hotel povedati.«
—	No, omenili ste čustva: ali bo kreativnež zaradi čustev hotel
sam sebe opazovati?
»Morebiti zaradi čustva osamljenosti kreatorja, morebiti tudi za-
radi tega, ker želi samega sebe predstaviti v obliki nečesa, kar je
bilo drugod ustvarjeno, pa se zdaj s tem primerja. Morebiti tudi
zaradi tega, ker drugod išče napake, da bi sam bolj izstopal, morebiti
211
zaradi kombinacije manjvrednostnih kompleksov. Vse možnosti so
dane.«
—	Ce smo upoštevali vse te možnosti, ali se vam ne zdi precej
verjetno, da bi lahko kreativnež sestavil formulo, po kateri bi teklo
umetniško ustvarjanje?
»Mislim, da je to mogoče. Bil sem celo priča takemu poskusu.
Je pa to zelo tvegano, ker bi ljudi dezorientirah, da ne bi imeh več
nobenega pregleda, nastala bi zmešnjava, ne bi se vedelo, kaj je
produkt čustvenega ustvarjanja, doživetja, kaj pa stvarna in razumska
preračunljivost. Take možnosti so. Mislim, da formula dejansko ob-
staja in da so nekateri to celo že izkoristili.«
—	Ali potemtakem po vaši domnevi umetnost izvira iz čustev?
»V večini primerov resničnih umetnikov da.«
—	Resničnih matematikov?
»So pa nekateri umetniki, ki so preračunljivi, pa niso obenem
matematiki. Tisti se lotijo stvari iz preračunljivosti in obenem tehnič-
no virtuozno. Obvladajo stil pisanja ali stil slikanja, ampak mislim,
da taki ljudje niso sposobni dati originalne stvaritve. To so samo
posnemalci, postkreativni ljudje.«
—	Torej matematične stvaritve ne izvirajo iz čustev, kaj?
»Matematične stvaritve izvirajo, prej bi rekel, iz potrebe.«
—	Medtem ko se meniva, da bi se morda dalo po matematični
formuli proizvajati tudi umetnost, sem se pravkar spomnil, da je
Baruch Spinoza, ki je bil Zid in ki je imel gotovo v sebi tudi sinte-
tični matematični duh, pisal svojo Etiko v strogo geometrijski obliki
in njegovi izrazi, čeravno so besede, so kot matematični simboli.
»Danes mislimo, da Spinozova Etika ni samo etika, ampak je za
nas tudi osnovni učbenik logike. Zanimivo pa je, da se včasih vedé,
včasih pa nevede marsikatere filozofije modernega prava, zlasti ame-
riškega, in to predvsem v zadnjem času, sklicujejo na Spinozovo
Etiko. Zanimivo je prav to, da je izrekel nekaj misli glede moralnosti
tistega, kar on imenuje tradicionalno ustvarjanje. V tistem času bi
lahko to bilo zgolj umetniško ustvarjanje, ker matematike takrat niso
šteli za abstraktno znanost. Spinoza pravi, da je to vezano na dolo-
čene zakone, ki so podobni geometričnim aksiomom. Nekako doka-
zano je, da je mogoče umetniško stvaritev oponašati na način, ki
nima s čustveno platjo mišljenja nič skupnega. Sam sem napravil
poskus, ko sem izdelal svoje slike na kompjuterju. Ko sem jih pokazal
v Izraelu, so mi tam na moje vprašanje, kaj menijo o njih, odgovo-
rih, da vzbujajo estetsko ugoden občutek. Poglejte, te slike so bile
narejene tako hladnokrvno kot na primer preračunan umor. To je
bila matematična stvaritev. Kompjuter je sprejel enačbe, ki sem jih
vstavil vanj, nato pa je dal neke rešitve teh enačb, grafični ali risalni
aparat kompjuterja pa jih je prenesel na papir, privezan na vrteči
se plošči. Tako smo dobili zelo zanimive geometrične oblike. Dodal
sem še fantazijsko komponento, da sem namreč slike naredil hkrati
z več barvami. In tako so nastale stvaritve, ki so stvaritve v geo-
metričnem smislu. In poglejte, tudi današnja umetnost se bliža ne-
kemu abstraktnemu smislu, ki naj bi bil čista geometrija. Dosegel
sem učinek, ki je bil sam po sebi hladnokrvna matematična ali teh-
nična stvaritev, brez vsakega dodajanja čustev ali kakršnekoli pred-
stave, razen čisto strogo tehnične. To je bil takrat malce huliganski
posikus. Želel sem namreč ljudem pokazati, da ni vse samo tisti
212
občutek, tisti razmršeni lasje, potno čelo in vzkliki strasti nad umet-
niško stvaritvijo. Dokazati hočem, da se da to storiti tudi na pisalni
mizi z računskim strojem in seveda z nekaj znanja matematike.«
—- In od kod ta občutek moči, ki izhaja iz te risbe, temu se
čudim.
»Veste, to je morebiti vprašanje, ki zadene točno v čelo. Občutek
moči, kot vi to imenujete, ob pogledu na tako risbo je tisto, kar
v vsakem človeku ostane skrito, to sta strah in začudenje nad popol-
nostjo stvari, ki jih ustvarja zgolj razum in ne čustvo. Čustvo ustvarja
pretrgane, diskontinuirane pojave, medtem ko ustvarja razum kon-
tinuirane pojave. To so pojavi, ki so med seboj povezani nazaj in
naprej, in tu nekje v taki risbi že vidite, kako bi se pravzaprav dalo
videti celotno stvar v nekem njenem izseku ali delčku. Tako na pri-
mer vidite v nekem delu akademskega slikarja ali kiparja le izsek,
vidite nekako pod kotom, nekako projekcijo njegovih lastnih čustev.
In včasih si iz ene slike ali pa iz vse razstave njegovih del ne morete
ustvariti prave podobe o tem človeku, pa tudi ne o tem, kaj je hotel
z delom povedati. Imate nepopolno podobo vsega. V tem, če tako
rečem mojemu primeru, pa slutite, da je f4>dan izsek nečesa, iz česar
bi se dalo izračunati vse, celotna slika, od začetka pa do konca, ker
je ta slika determinirana s svojim izsekom in obratno.«
—	Slika česa?
»Slika česarkoli že, karkoli si predstavljate pod tisto popolnostjo.
Ker to so geometrični, matematični zakoni, ne? In ti matematični
zakoni pripeljejo do končnih posledic in do trditev, ki so povezane
ena z drugo in tako lahko zgradimo celotno sliko sveta, kajti ta
izsek, ta majhna geometrična slika je predstava celotne slike, pred-
stava celotne matematike. In potem zaslutite, da je v taki sliki po-
dano nekaj, kar ne predstavlja omejitev. In če bi se vsaj malo po-
trudili, če je to sploh mogoče, in mislim, da je, bi si verjetno lahko
ustvarili celotno sliko sveta.«
—	Toda potem bi bilo tudi konec vsega iskanja, ker bi bila
samo ena slika dovolj, ali kako? In če bi iz te slike lahko razbrali
celotno podobo vsega, ali bi lahko ustvarjalec potem sploh kaj delal
ali pa bi mogel samo spreminjati oblike, končni izid pa bi bil vedno
enak?
»Da, končno oziroma neskončno veliko ne morete nikoli imeti.
Taka slika, da bi bilo v njej vse zajeto, ne obstaja in je nemogoča.
In tudi če bi obstajala v majhnem merilu, bi moralo biti znanje,
ki bi jo lahko dojelo, neskončno veliko. V tem primeru bi opustili
komponento estetskega dojemanja in bi na stvar gledali kot na znan-
stven produkt. To pa je vprašanje, o katerem ne morem izreči natanč-
nejših mish, ker se s tem nisem ukvarjal, ampak sem naredil samo
svoj eksperiment. Ker se mi je zdel poskus zelo zanimiv, sem hotel
vedeti, kaj bo nastalo. Še danes sem prepričan, da sem dokazal ne-
kaj, česar do zdaj še nihče drug ni dokazoval. In prepričan sem tudi.
da je veliko ljudi, ki bodo nasprotovali temu, kar sem dokazal.«
—	Kaj pa mislite, da ste dokazali?
»Dokazal sem, da je moč narediti s strojem nekaj, ob čemer na-
stajajo isti občutki kot ob nečem, kar nekdo ustvari v znoju svojega
obraza. Pri tem se sploh nisem trudil niti nisem v to vložil nobenegn
čustva. Ustvarjal sem s logičnim razmišljanjem in tehničnim občut-
kom. Seveda nikakor ne trdim, da sem postal viden umetnik, res pa
•je, da so ljudje sliko gledali in jim je bila všeč. Sicer ne bi dali
213
250.000 dinarjev (preračunano v naš denar) za sliko, ki jim ne bi bila
všeč. To sliko pa sem ustvaril s pritiskom na gumb in je nastajala
vsega približno 7 minut. Uporabil sem neko enačbo, ki je znana štu-
dentu drugega ali tretjega letnika matematike. Res pa je, da je di-
namika, ki jo vsebuje ta slika, vzbudila pri ljudeh estetske občutke.«
—	Naj torej strojem še naprej omogočamo, da bodo slikali, pi-
sali pesmi, simfonije? Treba jim je dati samo ustrezno formulo, kaj-
ne?
»Ko ste me že pripeljali na to, mislim, da je bilo v prvotni obliki,
še preden je človek začel eksistirati tako kot danes, morebiti čustvo
celo pred mišljenjem. Toda tu morate kvalitativnost in kvantitativnost
čustva in mišljenja postaviti vsako na svojo platformo in ju primer-
jati. Domnevam, da so ostala čustva praktično na istem nivoju, ker
se čustva ne morejo tako hitro razvijati kot mišljenje. Čustva osta-
jajo nekako bolj statičen gledalec vsega tega. Čustva se ne razvijejo
tako kot mišljenje. V metafiziki, v abstraktnosti mišljenja smo na-
pravili ogromne korake naprej. Kaj pa se je spremenilo v čustvu so-
vraštva ah ljubezni med ljudmi iz časov pred Kristusom pa do danes?
Nič? Pa poglejte, kaj se je spremenilo v načinu mišljenja. V beletri-
stiki so glavni produkt čustev umetniške stvaritve. V romanih in
sploh v vsej hteraturi je vodilni motiv vsega ljubezen. Ta pa se ni
spremenila od Shakespeara do danes in še od prej. Vse se vrti
okrog tega, kakšen je odnos človeka do človeka. Saj so včasih glob-
lje psihološke prispodobe, toda tudi te so povezane s čustvi in nači-
nom, kako ob njih reagiramo na dojemanje sveta. Medtem pa imamo
v matematiki in fiziki vedno nova polja akcij ali zapuščamo stara.
Danes nam niti na misel ne pade, da bi se ukvarjali s klasično teori-
jo etra itd. Opustili smo vračanja nazaj. Vodilni motiv medsebojnega
odnosa dveh ljudi se nepretrgoma pojavlja skozi ves čas obstoja lite-
rature. V literaturi se ni nič spremenilo. Mislim, da so čustva kot
taka sicer globoka, vendar zelo statična in nespremenljiva. Čustva so
zelo nedinamična komponenta človeške duše. Medtem pa je mišljenje
tista dinamična komponenta, ki nam naravnost vsiljuje napredek. In
mislim, da je bolje, da je svet zasnovan, ah naj bi vsaj bil zasnovan
na hladno razmišljajočih umih kot pa na čustvenih izhvih. Kajti če
bi prevladovali čustveni izlivi, bi slejkoprej prišlo do medsebojnih
nasprotij in morda tudi do fizičnih obračunavanj.«
—	V tem hipu se mi je porodilo vprašanje, če bi lahko stroj na-
pisal Shakespearovega Macbetha ali kaj podobnega.
»Ne, seveda stroj ne more napisati Macbetha.«
—	Mislil sem še na nekaj drugega, in sicer na to, da je taka
mojstrovina, kot so na primer Shakespearove drame, tudi matemati-
ka, kajti v strukturi takega dela je vendar razmerje med elementi,
to pa je že matematika, ali ne?
»2e, toda tam so podani vsi odnosi zelo čustveno, vi pa jih mo-
rate najprej sprejeti v trenutku, potem pa vso stvar dojeti hladno in
logično. Šele nato lahko razvrstite elemente, se pravi karakterje, ki
sestavljajo dramo. Potem pa seveda dobite črnobelo sliko, kar ni več
umetniška stvaritev.«
—	Dobro. Toda pri Shakespearovi drami je čustvo posledica
tiste vzpostavitve razmerij med posameznimi stvarmi oziroma ele-
menti, ki je že matematična metoda. Kajti zelo je čudno, da bi tak
sintetični duh, kot je bil morda Shakespeare, stvar, kjer je mogoče
214
zaznati navzočnost matematike, kljub temu povrhu še pobarval s
čustvi.
»Tega ne znam razložiti, ker premalo poznam to znanost. Mislim
namreč, da je razglabljanje o možnostih primerjanja med eksaktno
znanostjo in umetnostjo še čisto v povojih, zato tega zaenkrat še ne
moremo postaviti v neke kvantitativne oblike. To se bo mogoče zgo-
dilo šele v prihodnosti.«
—	Mislil sem pravzaprav reči, če ne bo v tisti prihodnji, kreativ-
ni dobi pravi umetnik le tisti, kdor bo pokazal tudi formulo svojega
dela, njegovo natančno matematično zgradbo? Kaj pa, če je pravi
umetnik sploh samo tisti, v čigar strukturi dela je navzoča matematič-
na sintetika?
»Tega ne vem. Vem pa to, da se ustvarja določene umetniške
stvaritve nečustveno, vendar noče tega nihče priznati — to pa zato,
ker bi se v današnjem času in pred sedanjimi ljudmi izključil iz vrst
umetnikov.«
—	Ali mislite, da je matematika sploh značilnost človeka in da
je globoka, izvorna človeška lastnost imeti v sebi matematično sesta-
vino mišljenja?
»Prepričan sem, da je matematika aksiomatične narave, vsaj ka-
že tako. Matematični aksiomi so tisti, ki jih morda vsebuje celo naše
biološko ali materialno bistvo. Tako jih pač odkrivamo, kadar se po-
glabljamo vase. 2e veliki matematik Hilbert je rekel, da aksiomi iz-
birajo stvar, ki je neposredno povezana z načinom našega mišljenja,
oziroma je vsebovana v načinu mišljenja. In če na podlagi ugotovitev,
ki smo jih zbrali v zadnjih desetih, dvajsetih letih na področju gene-
tike, citologije in drugih fizioloških ali bioloških znanosti, malo pre-
mislimo, bi lahko mnogi med nami prišli do prepričanja, da so ma-
tematični aksiomi vsebovani v sami geometrični strukturi naših mož-
ganov; tako lahko v nekem trenutku sami sebe introvertiramo in se
opazujemo na neznan način. To je sicer fantastična hipoteza, a je
morda resnična. In ko se zamislimo nad tem, kako smo prišli do ne-
kih sklepov, odkrivamo aksiome, ki so že prisotni in jih odkrijemo
šele zdaj. Vsebina aksioma vam daje vselej možnost izbire, možnost
dopolnitve nekega predmeta, ki je že dan in ga lahko dopolnite z ne-
kim drugim elementom iz množice ter tako dobite par. Na svetu je
bilo dosti matematikov, ki so trdili, da omenjeni aksiom nima no-
bene podlage in da ga je nesmisel sploh upoštevati. Vendar pa se je
izkazalo, da je to eden izmed najbolj trdnih in bistvenih aksiomov
v matematiki sploh Dokazujemo medsebojno neodvisnost aksiomov
m s tem je dokazana konstruktibilnost celotne teorije, ki temelji na
takem sistemu.«
—	Preprosto povedano: mislite, da je ustroj možganov že sam
po sebi matematičen oziroma geometričen, o čemer so v zvezi z ne-
kim teoremom v klasični teoriji nebesnih gibanj razpravljali kozmolog
Whitrow pa matematik Haldan in astrofizik Austin. Spominjam se,
da sem nekaj podobnega bral.
»O geometrični strukturi molekul, ki sestavljajo možganske ce-
lice, s katerimi mislimo, bi lahko rekli, da nosi v sebi nekako aksio-
matiko, ki je nujno povezana z dejstvom, da vsi matemitični modeli,
ki so na takšen način grajeni, vsebujejo te aksiome. Z neke višje ma-
tematike gledano lahko sklepamo, da se vse, kar se v možganih do-
gaja, dogaja po načrtu, ki ga narekujejo aksiomi, ki so že sami vse-
bovani v konstrukciji tega sistema. Potemtakem znotraj takega kon-
215
struktivnega sistema ne more priti do drugih zaključkov, kot so tisti,
na katerih bazi je ta zgrajen. Tako bo npr. človek, ki živi v gotsko
grajeni hiši in je obdan samo z gotsko zgrajenimi hišami, začel misliti
samo gotsko, kajti zanj bo vsaka druga arhitektura popolnoma tuja.
Generacije se meniajo, on pa še zmeraj trdi, da je edini eksistirajoči
sistem arhitekture gotski. Sistemi arhitekture lahko obstajajo samo
na bazi nekih aksiomov, ki pogojujejo gotski sistem gradnje. Vse
drugo je izven aksiomatičnih sistemov ali pa je nekaj, kar je meta-
sistem.«
—	Torej je že v sami zgradbi stvari, iz katere mishmo, aksiom.
»Ja, nekaj takega.«
—	Zakaj pa so nekateri ljudje tako rekoč čisto gluhi za matema-
tiko, a so za to morda vseeno sposobni na svojem intelektualnem
področju?
»Seveda so nekateri gluhi, ampak tega ne bi znal pojasniti, ker
se s tem nisem nikoh ukvarjal. Morda je matematični talent izjemna
stvar, sam se s tem nisem ukvarjal in ne vem.«
—	V pogovoru ste večkrat omenili božanske iskre, prebliske in,
zdi se mi, božanski izvor. Kako to?
»Ker sva že ravno pri božanskem izvoru, vam bom povedal tole:
človek se nikoli ne sme truditi, da bi bil preveč popoln. Na Japon-
skem živi sijajna legenda: V srednjem veku je neki japonski cesar
povabil na svoj dvor umetnika, ki je bil v tistem času največji in
najslavnejši rezbar, in mu naročil, naj mu izrezlja iz lesa devet vhod-
nih vrat, kolikor jih je cesar imel. Rezbar se je lotil dela in čudovito
izrezljal vsa vrata in povsod so bile figure čisto simetrične. Ko so si
cesar in spremljevalci rezbarjevo delo ogledovali in ga hvalili, so pri-
šli do devetih vrat in tam opazili, da stoji v nekem krogu samo ena
figura z glavo navzdol. Pa so mu rekli, da se je zmotil in naj napako
popravi. On pa jim je odvrnil, da je to storil nalašč, češ da s svojo
lastno popolnostjo noče izzivati bogov, ker bi utegnili postati ljubo-
sumni.«
216
JIRI VALOCH: STREET POEM