217
Zabavne stvari.
Janče mora mesti.
(Po „T. T." Bedenek.)
Le enkrat imel je Janče toliko poguma, da se je svoji ženi vstavil; le samo enkrat potem pa nikdar več ne! Zgodilo se je bilo pa tako-le:
Takoj drugi dan po poroki ustala je Meta po za-jutreku izza mize in šla po smetano, s katero je pinjo do vrha napolnila. Tisto je potem Jančetu tako v na-potje postavila, da bi bil moral pač slep biti, ko bi ne bil videl, česa bo treba. Prvi teden se človek vendar-le še ne sme prepirati, toraj Jančetu pač ni druzega ostalo, kakor da se je nad pinjo spravil in je medel, da je vmedel.
Meta se mu za to ni niti z besedico zahvalila, pač pa ga je med izpiranjem mleka tu pa tam tako prijazno in ljubeznjivo smehljaje se pogledovala, da se je Jančetu uže to zadosti zdelo.
Kaj je bilo toraj bolj umevnega, kakor to, da se je Janče drugo jutro zopet k pinji vsedel, katero je Meta predenj postavila, kakor včeraj. Opozoriti moramo, da so imeli toliko krav in tako razvito mlekarstvo, da so morali vsak dan mesti. Tako je bilo toraj tudi tretji in četrti peti in šesti dan; pri tem ostalo je tudi drugi, tretji in četrti teden. Janče je medel hote ali nehotć, ker je moral, če tudi mu ni nihče ukazoval.
Vse bi še bilo, le to mu ni šlo v glavo in ga je silno jezilo, ker je njegova žena pinjenje smatrala za nekaj, kar se samo po sebi razume, da Janče opravlja, in da mu ni nikdar ne lepe besede, še manj pa kake zahvale v tem smislu vedela.
Da bi ji pokazal, kedo je gospodar v hiši, sklenil je, da prihodnjič ne bo več medel, če ga Meta ne bo prosila, naj bo kar hoče!
Drugo jutro je pinja uže zopet do vrha napolnjena na svojem mestu Jančeta čakala. Janče je ravno kar zajutrek pod streho spravil in je še nekoliko posedel, češ, žena bo uže videla, Kako in kaj, in ga bo morda vendar-le prosila. Toda nič! Meta ga ni, ali pa ga ni hotela razumeti.
Klobuk je vzel in na dvorišče je šel. Ondi je zopet malo počakal, morda ga vendar-le še pokliče, — pa nič — ne besedice ne !
Ne vede, kaj bi storil, krevsa po vasi; tu pa tam nekoliko postoji in se obrne, češ, morda bo za njim prišla in mu rekla, da naj gre mest. Ni je bilo. Kmalu je bil konec vasi in vest ga je pekla.
Zdelo se mu je, kakor da bi bil kako hudodelstvo storil in čez polje jo proti gozdu vreze. Sam sebi se je zdel podoben večnemu popotniku.
Rad bi bil uže zopet doma, ali kje je še poludne in kosilo; brez tega bi pa Janče na noben način ne ostal, da dvakrat na dan bi rajše medel, kakor pa enkrat ne kosil.
Oziral se je okoli, toda zastonj. Nič ga ni veselilo, še za svoje lastno imetje se ni zmenil.
Jezil se je nad celim svetom, jezil se je nad svojo ženo, pa tudi, če Vam smemo zaupati, sam nad svojo budalostjo. Nikdar še, odkar uro nosi, ni še tako pogosto na-njo gledal, kakor ravno danes, in se je v dnu srca razveselil, ko je konečno poludne zvoniti slišal.
Sedaj pa le domu!
Čem bližje pa je bil doma, tem tesneje mu je krog srca prihajalo; konečno jelo ga je nekaj tiščati v prsih, kakor hudodelca, kedar porotniki čezenj sklepajo svoj „kriv" ali „nekriv", o življenji in smrti.
218
Kaj bo ona rekla, ni mogel vedeti; zdelo se mu je pa vendar-le, da se prav gladko ne bo izteklo. Nekaj zakonskega viharja bo na vsak način. Joj, kako se je zmotil!
Še nikdar, odkar sta mož in žena, se mu ni žena sladkeje smehljala; še nikdar mu ni tako dobrega kosila pripravila, kakor ravno danes.
Pinja, oh, še vedno je stala, kakor jo je pustil. Meta ni prav nič rekla, tem več očitanja kazala mu je pa še vedno ondi stoječa pinja.
Dalje, ko jo je gledal, tem bolj zmeden je postajal in jed mu kar doli ni hotela! Ona pa, Meta namreč, se za pinjo še zmenila ni, in je ven in notri memo nje hodila, kakor bi nič ne bilo.
Niso še prav dobro odkosili, in uže je Janče nekaj vkrenil.
„Umedeno mora biti in najbolj pametno bo, Janče, če se boš takoj nad pinjo spravil."
Od mize je vstal in se k pinji vsedel. „Štrbonk, štrbonk, štrbonk, štrbonk", pelo je kolče uže celo uro, unfbsti se pa le ni hotelo.
To je pa vendar od sile! Odkar je medel, še nikdar ni toliko časa potreboval.
„Ker je smetana dolgo tukaj stala, se je pregrela in zato se neče umesti" — misli  si Janče in še bolj hiti.
„Strela božja!" Večer se uže dela, Janče pa le še ni umedel! Vtrujen si nekoliko oddahne. Sedaj pa tudi Meta eno zine:
„Pojdi Janče, pojdi in ne bodi neumen, pinjenega mleka ne boš nikdar vmedel, če tudi celo noč pri njem sediš!"
Posmejala se mu je in venkaj je šla.
Janče je pa zazijal, kakor žejin kapelj in zabliskalo se mu je, kakor bi mu bili elektriko v glavo napeljali.
Ona sama, njegova Meta, je toraj uže dopoludne umedla in je njemu, upornemu Jančetu pinjenega mleka v pinjo nalila — za pokoro!
„No, tolikošnemu razumu ženske glave naj se v bodočnosti ustavlja, komur drago; jaz, Janče, se uže več ne bom."
Tako je Janče sklenil in pri tem je ostalo.   Odslej je Janče Meti brez ugovora medel.