8 Odmrla lesna biomasa in veliki lesni ali drevesni ostanki zvenijo tako, kot bi bilo v okolju odveč, da je odmrlo, mrtvo in nepomembno. Dejansko je odmrla lesna biomasa v gozdnih ekosi- stemih in izven njih še kako živa, mor- da celo središče življenja in biotske ra- znolikosti v s strani človeka vedno bolj spremenjenih, osiromašenih in mono- tonih ekosistemih. Odmrla drevesa in odmrla lesna biomasa imajo v gozdu pomembno vlogo, ki se je največkrat ne zavedamo in ji ne damo prave vre- dnosti. Odmrlo lesno biomaso v gozdnih eko- sistemih predstavljajo odmrla stoječa drevesa ali njihovi deli (sušice in štrclji), podrta ali ležeča drevesa, veje, panji, seč- ni ostanki in po nekaterih kriterijih tudi odmrle korenine v tleh. Na globalni ravni ocenjujemo, da je v svetovnih gozdovih skupaj okoli 59 gigaton odmrle biomase, kar je povprečno 14,5 ton na hektar in pri oceni 606 gigaton žive biomase predsta- vlja okoli 9 % celotne biomase v gozdnih ekosistemih. Če je na globalni ravni zalo- ga odmrle lesne biomase od 90. let prej- šnjega stoletja naprej relativno stabilna, pa se po ocenah in periodičnih monito- ringih gozdnih ekosistemov v Sloveniji ta delež rahlo povečuje že več desetletij, oziroma je zaradi sprememb v načinu go- spodarjenja na tem območju v zadnjem stoletju bistveno narastel. Po priporočilih Svetovnega sklada za naravo (WWF – The World Wide Fund for Nature) bi morali v Evropi do leta 2030 količino odmrle lesne biomase povečati na 20–30 m3 na hektar. Po nekaj let starih podatkih Slovenija za to ciljno vrednostjo še vedno zaostaja, z okoli 13 m3 na hektar pretežno ostan- kov tankega drevja. Delež debelih lesnih ostankov je manjši od 10 %. Med bistve- nimi pozitivnimi vplivi na povečevanje puščanja odmrle lesne biomase v gozdnih ekosistemih gresta z roko v roki zako- nodaja in vse večje zavedanje o pomenu odmrle lesne biomase. Zakon o gozdovih tako ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in rabo gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem zago- tavljanja trajnostnega sonaravnega ter večnamenskega gospodarjenja z gozdom. Slednje vključuje načela varstva okolja ter naravnih vrednot in zagotavlja trajno ter optimalno delovanje gozda kot ekosiste- ma ter uresničevanje funkcij gozda. Po- drobneje odmrlo lesno biomaso v gozdu opredeljuje Pravilnik o varstvu gozdov, ki predpisuje načrtno in ustrezno prostor- sko umeščeno puščanje biomase v gozdu na načine, da le-ta ne predstavlja nevar- nosti za prenamnožitev glivnih, rastlin- skih ali živalskih vrst, ki bi lahko povzro- čile destabilizacijo gozdnega ekosistema. Delež puščene biomase določa razmerje med količino odmrle biomase in lesno za- logo gozda ter v osnovni ureditveni enoti znaša od 0,5 do 3 %, pri čemer je v starej- ših gozdovih z lesno zalogo do 200 m3 na hektar delež načrtno večji od navedenega, v sestojih z lesno zalogo nad 200 m3 na hektar pa manjši. Glavni namen načrtnega puščanja od- mrle lesne biomase v gozdnih ekosiste- mih je ohranjanje biotskega ravnovesja v gozdu in zagotavljanje ter vzdrževanje biotske raznolikosti in s tem povezanih ekosistemskih storitev gozda. Funkcija ohranjanja biotske raznolikosti je med pomembnejšimi, saj je jasno opredeljena tako v nacionalnih kot mednarodnih re- sornih dokumentih in strategijah. Evrop- sko omrežje posebnih varstvenih območij Natura 2000 (http://www.natura2000.si) opredeljuje varovana območja po direktivah o pticah in habitatih, v katerih Večnamenskost habitatnega drevesa kot vira hrane in življenjskega prostora za mikroorga- nizme, glive, živali ter mahove in višje rastline. (ilustracija: Petra Muhič) Pragozd Krokar – bukovo-jelov pragozdni rezervat na jugu Slovenije z lesno zalogo več kot 600 m3 na hek- tar in 145 m3 na hektar mrtvega drevja. (foto: Živa Hanc) Odmrla lesna biomasa – vroča točka življenja in biotske raznolikosti gozdnih ekosistemov Besedilo: Tine Grebenc 9 izpostavili možnosti prenamnožitve ško- dljivcev, mašenje strug vodotokov, fizične nevarnosti za ljudi in vpliv na intenziteto gozdnih požarov. Ob ustreznem sodelova- nju lastnikov gozdov ter gozdarske in na- ravovarstvene stroke lahko večino naštetih težav z upoštevanjem obstoječe zakonoda- je in ustreznim gospodarjenjem z velikimi lesnimi ostanki brez težav vsaj omilimo, če ne tudi povsem preprečimo. je poudarjen pomen odmrlih lesnih ostan- kov za zagotavljanje habitatov, vira hrane. Odmrla lesna biomasa je tako pomemben življenjski prostor za številne skupine ži- valskih vrst, tako za netopirje, ptice in ne- katere druge vretenčarje kot tudi številne hrošče in druge nevretenčarje. Poseben pomen za biotsko raznolikost gozdnega okolja pripisujemo t. i. habita- tnim drevesom, posameznim še živim ali mrtvim izbranim drevesom, ki jih, v skla- du z načrtom gospodarjenja gozda in v do- govoru z lastniki, v naravi ohranimo in tu- di ustrezno označimo. Relativno dobro se zavedamo pomena odmrle lesne biomase za nekatere zavarovane ali redke rastlin- ske, mahovne in glivne vrste, dosti manj pa pomena odmrle lesne biomase kot di- namičnega in kompleksnega habitata, ki zagotavlja življenjski prostor za organiz- me vseh kraljestev, začenši z mikroorga- nizmi. Odmrla lesna biomasa je dinamično okolje, ki od svojega nastanka do zadnjih faz razkroja opravlja več različnih funkcij. V Sloveniji smo slovenski partnerji na evropskem projektu Nature based management of beech in Europe a multifunctional approach to forestry pred okoli dvajsetimi leti opravili obširno štu- dijo pomena odmrle lesne biomase veli- kih gozdnih ostankov bukve na primeru dveh pragozdnih rezervatov. Med bistve- nimi ugotovitvami lahko povzamemo ve- lik pomen lesnih ostankov vseh dimenzij ter izjemen habitatni pomen ostankov premera nad 50 cm za nekatere redke gli- ve, žuželke in mahove. Povečevanje količi- ne odmrle lesne biomase večjih dimenzij pozitivno vpliva tako na raznolikost in številčnost saprotrofnih gliv ter mahov kot tudi na funkcionalno in taksonomsko pestrost mikrobnih združb. Odmrla lesna biomasa v gozdnih ekosistemih ima poleg pozitivnega vpliva na biotsko pestrost tu- di druge pozitivne učinke na ekosistem; od dolgotrajnega shranjevanja ogljika, saj se – v odvisnosti od položaja (stoječe/ ležeče) in mikroklimatskih razmer (pred- vsem vlaga) – lahko na primer veliki le- sni ostanki bukve ohranjajo v zgodnejših fazah razkroja v povprečju tudi več kot 30 let. Počasi razkrajajoči se lesni ostan- ki skupaj z organizmi, ki živijo v njih, predstavljajo poleg ogljika tudi pomem- ben zalogovnik in dolgoročen vir dušika, fosforja in žvepla. S stališča ekologije tal odmrla lesna biomasa ob ustrezni posta- vitvi pozitivno vpliva tudi na zadrževanje površinskih voda, deluje kot zalogovnik vode (akvafor) ter zmanjšuje erozijo in ščiti mladje pred objedanjem. Kljub številnim pozitivnim vplivom odmrle lesne biomase na gozdne ekosisteme pa še vedno prihaja do odklonilnega odnosa do njenega ohranjanja tako s strani lastnikov gozdov kot nedavno tudi s strani zakono- dajalcev, ki so s spremembami zakonodaje poskušali olajšati oziroma omogočiti pose- ganje v z velikimi lesnimi ostanki najboga- tejše sestoje pragozdov in gozdnih rezerva- tov ter njihovo potencialno odstranjevanje. Med prepoznanimi nevarnostmi, ki jih veliki lesni ostanki lahko predstavljajo, bi Poseben pomen za biotsko raznolikost v gozdu pripisujemo t. i. habitatnim drevesom, posame- znim še živim ali mrtvim drevesom. Na sliki habi- tatno drevo smreke (Picea abies). (foto: Ajša Alagić) Označeno habitatno drevo – podrto deblo doba (Quercus robur) na območju Notranjskega regijskega par- ka v Rakovem Škocjanu. (foto: Tine Grebenc) POPRAVEK: V zadnji številki Trdoživa se nam je v naslovu prispevka na str. 10 zgo- dil tipkarski škrat. Obravnavan je bil seveda ilirski meček (Gladiolus illyricus) in ne mleček, kot nas je opozoril pozoren bralec. (hvala!) Ilirski meček z BioBlitza Slovenija 2021. (foto: Maja Ferle)