TONE GASPARI: Čiščenje. Na vsakem polju in od vseh strani hiti duh časa s polno paro, in kar ni zagrizeaega v trdo odtujevalno tradicijo ravnokar ubeglega avstriizma, se pridruži tem novim smeiem z veselim srcem in delavno roko. Na teh lazlienih postajah čiščenja pa stoji še velikanska stara stavba, okorna, pa tako nabito polna ljudstva, da je vsak trud, vsaka beseda presiaba niahoma potegniti tudi to maso za seboj v novi čas. Kdo izmed naših iantov in mož ni tičal v avstrijski uniformi in lomil vojaškega služebenega jezika? Kdo izmea teli pa je slekei z avstrijsko unitormo tudi ukoreainjene besede in izraze, zines raziiiii jezikov in naiečij! To je polje, kjer se še ni zastavilo pluga, kjer ni še novih, svežiii biazd, dasi je seme že pripravljeno! Slednja vas je poina »odpuščenih«, ki ne prinašajo s seboj le vojaških odpustnic, temveč tudi večhibne izraze prejšnjega siužbenega jezika, ki so tako ukoreainjeni v njihovem pogovoru, da je vsaka druga beseda oblečena v sinešno tuje krilo. Vsi ti izrazi prihajajo ob vsaki priliki med ljudi, tudi med mladino; š.e celo ponosni so na to, da so se »naučili nemško«. V vojaških uradih se sicer pometa, toda le po papirju! Skoro vsi, bodisi moštvo ali častniki pa lom.ijo še vedno stare bedaste izraze in celo take, za katere jim je slovenski izra_ blizu. Ne tajim, težko se je odvaditi temu, ker večkrat ni trenutno sloveaske besede na jeziku; poniislimo pa, da se v osebnem in uradnem občevanju ni storilo dozdaj niti toliko, kolikor zahteva ugled posameznikov, kaj šele čut narodnosti. Nekaj truda je treba, in pouk v vojaščnicah bo povsem drugačen — saj navadno poučujejo moštvo častniki, inteligenti, ki jini je treba le nekoliko pomisliti, da ne prestopijo mej pravega izraza. Prvi pouk pa, ki je najvažnejši, naj moštvu nudi priliko, da se tudi ono v odgovorih izraža ne samo vprašanju pravilho, temveč tudi slovensko. Zakaj če tu ne posežemo takoj s krepko rcko Vines -- ker le tako lahko upamo, da se sčasoma odpravi ta spakedrana govorica — potem bo vsak trud zr. leta zaman. Tako v vojaščnicali! Pa tudi naše vasi so v tem oziru še vojaščnice, oziroma voj. bolnice! Edini zdravnik, ki bi zajezil pot te.i reki starih navad, je poleg resnili izobraževalnih društev tudi učiteljstvo. Ni potreba šole in načrtov; v pogovoru sainein opozojrimo ljudi na hibe, v osebnem občevanju otresimo zdravo drevo s krepkim zdravilnim izrazom gnilega sadu, ki ga 3e rod.il prisilni jopič večletne vojne. Ziiabiti enkrat v mesecu pa povabiino fante in ltiože k sestanku in jim tam predočimc. vse posledice, ki jih rodi tak kvarjezik. Poudarjajmo posebno, da je v nevarnosti tudi mladina, ki pije take besede kakor goba in ne izpusti, dokler je ne iztisne odločna pest. Tako bi se odpomoglo zlu in sisteinatičuo vračalo zdravje našemu jeziku!