V mrežah cjrrel-ici 17 Štefan je bil ves nesr.ečen. Zdelo se mu je, da je prišel iz vic v pekel. Tolažila ga je samo misel, da bo v nedeljo šel domov in bo videl Nino. A tudi te tolažbe je bilo konec. V četrtek mu je gospodar sporočil, da točilnica posluje tudi ob nedeljah, čeprav na videz ni odprta; gostje prihajajo namreč pri zadnjih vratih vanjo. »V nedeljo ne bom delal!« je odločno izjavil Štefan. »Domov bom šel k materi in nevesti.« Gospodar mu je hotel ostro odgovoriti, a se je premislil. Nekaj časa je tuhtal, potem pa dejal: »V nedeljo te ne bom mogel pogrešati. Če že hočeš iti domov, pojdi jutri zvečer in se v soboto opoldne vrneš.« Štefan je nekaj časa gubančil čelo in razmišljal. Potem je osorno dejal: »Naj bo!« Med prostim časom je šel domov in je Nini pisal. Sporočil ji je, da bo v petek zvečer prišel. To je bilo tisto pismo, ki ga Nina ni prečitala. Štefan je hitel, da bi prišel pravočasno, ker je mislil, da ga Nina pričakuje. Tema je že bila, ko se je ustavil voz v Pikertonu. Fant je šel naravnost k ilini. Sprejela ga je mati. Štefanovo srce je zadrhtelo, ko je videl, da Nine ni doma. »Kje je Nina?« . »Ni doma. Odšla je nekatn.« »Kdaj se bo vrnila?« »Mislim, da pozno. Takoj po obedu je odšla v spremstvu gospoda Pavloniša in se niti k večerji nista vrnila.« Štefanu se je zdelo, da se svet ruši. »Ali ni dobila mojega pisma?« je vprašal jecljaje. Mati je zmagoslavno pokazala na pismo, ki je še .vedno ležalo na mizi. »Pač, dobila ga je, a ga ni odprla. Zelo se ji je mudilo in ni imela časa za čitanje.« Štefan je dvignil pismo in ko se je prepričal, da je res še zaprto, ga je spet vrgel na mizo. »Prav!« je dejal topo in odšel, ne da bi se poslovil. Če bi bil kdo Štefana vprašal pred enim mesecem, kaj bi storii v položaju, v kakršnem se je sedaj nahajal, bi mu bil morda odgovoril, da bi ubil Kazimira ali celo oba. Gotovo pa je, da bi se bil vsaj napil. Sedaj pa ni storil ne enega ne drugega. Za jezo je bil prežalosten. Vsega je prevzela neka otopelost. Šele sedaj se je zavedal, kako ljubi Nino. Zdelo se mu je, da je njegovo življenje brez nje izgubljeno. A vkljub temu je sklenil, da Nini ne bo pokazal svojih muk. Mož bo ter bo šel svojo pot, ne da bi se dalje menil zanjo. Morda bo obžalovala svoj korak in se hotela vrniti, a njemu je ni treba. Naj ostane pri Kazimiru in oba naj gresta na dno pekla. V takem razpoloženju je prišel domov. Prevzela ga je misel, da ga tu vedno z veseljem sprejmejo/ Zadnji čas nasproti materi ni bil preveč Ijubezniv. Sedaj bo to popravil. Tiho je odprl vrata in vstopil. »Hvaljen Jezus!« je nehote pozdravil s pozdravom, ki ga Poljaki in Litvanci običajno rabijo. »Na veke!« se je slišalo iz kuhinje. V naslednjem trenutku je mati stala pred Štefanom. »Štefan, ti si! Hvala Bogu, da te spet vidim. Nekaj mi je reklo, naj spečem raedene kolače, katere imaš ti tako rad. Kakor da bi slutila, da boš prišel! Pridi k večerji!« Šla sta v kuhinjo. Štefan je sedel za mizo, mati pa je dala predenj medeno pecivo. Nato je naredila še jajčnik. Ko se je Štefan najedel, se je obrnil k materi. »Veselo novico vam povem: z Nino sem pretrgal zveze.« »Hvala Bogn!« je vzkliknila starka. »Naposled si jo vendar spoznal! Kaj je storila? Kaj se je zgodilo?« »Ne izprašujte! Pustil sem jo pač. In tudi gostilno bom pustil, ko dobim drugo mesto.« »O, kako dober je Bog! In sedaj ostaneš doma?« *Do jutri opoldne. Potem se bom vrnil in gospodarju povedal, da bom službo pustil.« Mati je bila tako srečna, da je začela peti neko Htvansko pesem, Štefan je vstal in hodil po kuhinji gor in dol. Dolgočasil se je brez dela. ; »Grem v mesta,« je dejal čez eas. »Kmalti se bom :vrnil.« Pesem je nenadonia^ utihnila. Štef an je odšel. Mati je žalostno zrta za njim. Fant je zavil v ulico, ki je vodila v središče mesta. Z opazovanjem mestnega vrvenja se je hotel raztresti. Kmalu je bil v glavni uliei. Nekaj časa je postajal in se oziral okrog, potem pa je stopii v neko večjo točilnico in naročii vrček piva. V. drugem koncu gostilniškegar prostora je bila gneča okrog človeka, ki je držal v roki zlnto uro in verižico. »Za deset centov ena srečka. Ura je vredna dvajset dolarjev, a jo lahko dobite za deset centov,« je vpil. Štefan je postal pozoren. Izpil je pivo in se pomešal med množico. »Zadnja ugodna prilika!« je vpil možakar. »Kupite srečko! Ob devetih bo žrebanje.« Štefan se je preril v prvo vrsto in je videl, da so že vsi imeli srečke. Ob devetih se je začelo žrebanje. Ker Štefan ni imel srečke, ga je mož prosil, naj seže v škatljo in potegue iz nje izmed lističev enega. Štefan je ustregel in izročil listič možu. »Devet sto štirideset!« je zavpil mož. Srečni lastnik izžrebane številke se je oglasil. Štefan ga je pogledal in spoznal v njem Kvinlana, predsednika socialnega kluba. Igre je bilo konee. Štefan se je vrnil na prejšnje mesto. Izpil je še en vrček piva, potern je plačal in odšel. V mestu ni našel razvedriia, zaradi tega se je vrnil domov. Mati se je začudila in razveselila. Takoj je šla kuhat čaj. Pri čaju se je mati razgovorila. Z živahnim pripovedovanjem je poživila vse lepe sponime iz življsnja v stari domovini. Štefana materino pripovedovanje ni zammalo. Nekaj časa se je premagoval, potem je pa začsl zehati. »Pozno je že,« je napcsled dejal. »Pojdiva spat!« Izčrpanost je Štefanu pomogla, da je kmalu zaspal in je trdno spal vso noč. V spanju se je Stefanu nenadoma zdelo, da je slišal svoje ime. Odprl je oči in z začudenjem opazil, da so ga pozdravljali že sončni žarki. Prisluhnil je. V naslednjem trenutku je ves preseuečen skočil iz postelje. Iz kuhinje ss je slišal dvogovor med materjo in — Nino. »Toda jaz ga moram videti!« Moram! Moram!« je ponavljala Nina. »Vzbudite ga! Žal vam bo, če ga ne boste vzbudili.« »Nina, počakaj!« je zaklical Štefan. Naglo se je oblekel in šel iz sobe. Nina je etala pri kuhinjskih vratih in bridko jokala. »Štefan, nekaj Bti"ašne»a se je zgodilo. Pridi, da ti bom covedala!« V dekletovem glasii je bilo nekaj takega, kar ga je sililo, da je vzel klobtik in ji sledil. Mati je žalostno strmela za njnna. Nina je tako hitela, da ji je Štefan komaj slediL Opazovalec bi mislil, da sta se skregala in dekle beži pred fantom. Sama se nlsta zmenOa za okolico in tako ništa opazila, da je tu in tam kdo začudeno zrl za niima. Med temi so bili: trgovka Paltensen, ki je ravno odpirala trgovino, ko sta hitela mimo, babica Dugan, ki je hitela na trg, ter mirovni sodnik Grenhut. Ko sta prišla iz mesta, je Štefan zavpil za Nino: >iKam me pelješ?« Nina se je ustavila. Obraz si je zakrila z robcem in začela jokati. štefan jo je začudeno gledal. »Nina, kaj se je zgodilo? Govori!« Nina je zadušila jok in jecljaje rekla: »Poslušaj, Štefan! Za božjo voljo te prcsim, 0« zapusti me! Nekaj strašnega se je zgodilo. Oh, moj Bog, kdo je storil ta zločin?!« »Kak zločin?« Nina je spet začela jokati. »Meni... meni... se zdi,« je jecljala. »da so nekoga ubili!« »Nekoga ubili?« je zašepetal štefan. Nina je z ubitim glasom nadaljevala: »Kazimira. Zdi se mi, da se je ustrelil ali pa ga ie kdo drug. ustrelil.« (Dalje sledl)