Glasnik SED 54|3 2014 92 Odmevi Sandra Jazbec Prepričana sem, da režiser z lastnim zgledom in poudarjanjem pomembnosti vzajemnega delovanja ni »okužil« zgolj avtorice teh vrstic, pač pa kar vse sodelujoče posameznike po vrsti. Zato si Samo M. Strelec – »nor vizionar steinersko-kojčevskega tipa in marlenovskega srca« – tako se je o njem posrečeno izrazil Boris Svrtan, za sklep nedvomno zasluži nekaj besed, ki si jih sposojam od Jeana Giona: Pri iskanju človeka z resnično izjemnimi značajskimi po- tezami moramo imeti veliko sreče, da lahko mnogo let opazujemo njegovo delo. Če je to delo zares nesebično, če je prežeto z izjemno velikodušnostjo, če smo popolnoma prepričani, da ne pričakuje nikakršnega plačila in je povrh vsega v svetu zapustilo vidne sledi, tedaj zagotovo vemo, da je pred nami nepozaben značaj. (Giono 1998: 13) Turniška »Trnuljčica« je torej le dočakala viteza donkihotskih vrednot, ki je v svojih prizadevanjih vse prej kot osamljen. So- botne sledi v gradu so neizbrisne in zagotovo se bo v njegovih sobanah še GRADilo življenje – živahno (kulturno) življenje! Literatura BIBIČ, Polde: Velika igralska družina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013. GIONO, Jean: Mož, ki je sadil drevesa. Branik: Založništvo Abram, 1998. Vir STRELEC, Samo M.: Franc Vezela. Pita/Kuchen. Ptuj: Novi Zato, 2014 (gledališki list). Spletna vira Spletni vir 1: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_ testa&expression=ge=kultura, 10. 8. 2014. Spletni vir 2: http://www.delo.si/arhiv/za-nas-je-tudi-najhujsi-mafijec-clove- sko-bitje-v-navidez-najbolj-svetniskih-bitjih-pa-lahko-uzremo-mafijca.html, 10. 8. 2014. * Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, silvo.torkar@zrc-sazu.si. Odmevi Silvo Torkar* ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Magozd in Samotorica V slovenskem imenoslovju imamo na voljo številne primere, ki dokazujejo izjemen pomen pritegnitve historičnih zapisov. Brez njih ne bi vedeli, da krajevno ime Andol izvira iz *Landol, Vevče iz *Belče, Pržan(j) iz *Prežganje, Rašíca iz *Vranščica, gorsko ime Kojca iz *Kozica, Krim iz *Kurim itn. Magozd Mágozd je ime manjše vasi pri Drežnici v občini Kobarid. To krajevno ime je skušal na podlagi dveh nezanesljivih historičnih zapisov (1409 Namabisgonden, 1439 Na mali gosden) razložiti Dušan Čop (2007: 119). Menil je, da se v zapisih (za katere pa ni navedel vira) skriva krajevno ime *Mali gozd, kot se po njego- vem vas imenuje v 18. in 19. stoletju. Marko Snoj (2009: 249) je v celoti prevzel Čopovo razlago. Toda pregled dosegljivih historičnih zapisov pokaže drugačno sliko. V Kosovem kartotečnem gradivu za Historično topografijo Primorske v Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki obsega zapise pred letom 1500, Magozd ni izpričan. Obe Čopovi navedbi historičnih zapisov sta sporni zlasti glede datacije, mor- da pa tudi glede lokalizacije. Za Magozd je mogoče v literaturi in virih najti naslednje zapise: leta 1566 Amagost (Vale 1943: 140), 1570 Domagost (Bartolomeo de Portia 2001), 1 ok. leta 1570 2 1 Za posredovani podatek se zahvaljujem Janezu Höflerju. 2 Letnica 1535, ki jo navaja avtor objave vira, je iz več razlogov verjetno napačna. Namabisgonden (De Toni 1922: 30), 3 1648 Damagost (Premrou 1930: 4), 1751 Gost (Attems 1994: 164), 1780 Magost (Jožefin- ski 1997: 14), 1798 Magost (Capellaris), FK 1822 Magost (kata- strska občina Drežnica), 1869 Magost (Orts–Repertorium 1873: 16), 1882 Magozd (Rutar 1882: 312). Oblike *Mali gozd, ki naj bi bila izpričana v 18. in 19. stoletju, v virih ni zaslediti. Če pogledamo imenske oblike v izgovoru domačinov, vidimo, da se naglas v stranskih sklonih in izpeljankah premakne na drugi zlog: 4 v Magózdu, Magóščani (tudi Mogóščani), magóški (tudi mogóški). 5 Ime je bilo že konec 19. stoletja standardizirano na podlagi oblik v stranskih sklonih, ki so rezultat zvenečnostne premene: *Mágost, Magózda (prim. nar. Blegaš, pod Blegažam, zaselek Grgarja *Biteš, rod. Biteža, danes imen. Bitež, priimek Bratuš, rod. Bratuža, odtod različica Bratuž). V drežniškem na- rečju se za občno ime gozd sicer uporablja leksem host (rod. ho- stí), kar je enako kot v Livku (Šekli 2008: 109). Stanovniško ime Magóščani in pridevnik magóški govorita za prvotno imensko obliko na -gost in ne na -gozd, podobno kot Čagoščáni in čágoški pri krajevnem imenu Čágošče (< osebno ime *Čagost) ali Dražgošáni in dražgoški pri krajevnem imenu Dražgoše (< osebno ime *Dražigost) ter Zgóšani in zgóški pri 3 Lokalizacije v objavi vira ni, je pa glede na vrstni red krajev mogoča. 4 Priročnik Slovenska krajevna imena (Jakopin idr. 1985: 159) daje napačno informacijo o stalnem naglasu. 5 Za podatke o narečnem izgovoru imena in izpeljank se zahvaljujem Danilu Bergincu, Mirku Kurinčiču in prof. Jožefu Kurinčiču iz Drežnice. Glasnik SED 54|3 2014 93 Odmevi Silvo Torkar krajevnem imenu Zgoša (< osebno ime *Zgost). Glede na ve- rodostojne historične zapise je za Magozd najverjetnejša rekon- strukcija *Domágostъ (hribъ), po odpadu nenaglašenega prvega zloga in elipsi jedrnega samostalnika *Magost. Krajevno ime iz osebnega ni bilo izpeljano s priponskim obrazilom, temveč je nastalo iz pogoste pridevniške rabe osebnega imena, enako kot krajevno ime Čadrg iz osebnega imena *Čadragъ (Torkar 2007: 260). Osebno ime Domagost je izpričano v 13. stoletju tudi v stari češčini (Pleskalová 1998: 131), v 11.–12. stoletju v stari rušči- ni, posredno tudi v ruskih toponimih Domagošč in Domagošča (Vasiljev 2005: 143). V staroslovenski oz. alpskoslovanski an- troponimiji (Kronsteiner 1975: 35–36) je bilo več drugih oseb- nih imen na Doma- (s pomenom ‘domáʼ), npr. Domagoj (12. stoletje, Štajerska), Domanega (12. stoletje, Štajerska), Doma- slav (12. stoletje, dva na Koroškem, eden v Zgornji Avstriji), Domamysl (leta 864, na Koroškem). Šmihel pri Žužemberku je bil v listini iz leta 1136 imenovan domus Laussdorf ad sanctum Michaelem, kar se rekonstruira kot *Domaslavlja vas (Kos Gr. IV: 80). Toponim Domžale je izpeljan iz osebnega imena *Do- mažal (Snoj 2009: 119). Nastanek krajevnega imena *Domagost (danes Magozd) seže globoko v srednji vek, ko so naselbine še poimenovali po rodovnih starešinah oz. županih. Nekatera krajevna imena so dolgo časa ostajala brez prepričljive razlage, ker so raziskovalci pri etimologiziranju premalo upo- števali besedotvorne modele in niso v zadostni meri pritegnili imenskega gradiva iz drugih slovanskih jezikov. Samotorica Samatórca, it. Samatorza, je slovenska vas v občini Zgonik ne- daleč od Trsta. Pridevniška oblika je samatórski, prebivalci so Samatórjani (Merkù 1999: 65). V historičnih virih se pojavlja s temi zapisi: leta 1327 in villa Samotoriçe, 1328 Samatorice, 1401 Samatoriça, 1494 Samatoricz, Samatoricza, 1525 Sama- toriza, 1593 Samotforza, 1780 Samatorza, Samatorcza, 1819 Samatorza. Vas z imenom Samotórica je tudi v občini Horjul pri Ljubljani. V starih listinah najdemo zanjo zapise: leta 1340 Sa- maturnicz, 1498 Samotoritz, 1526 Samatoritz, 1689 Samaturez, 1780 Sametorski Berg (hrib nad S.), FK 1823 Samatorce, ledin- sko ime Samatora (katastrska občina Vrzdenec), 1843 Samator- za. Zapis Samatorce iz leta 1823 kaže na težnjo k množinski rabi imena, ki pa očitno ni prevladala. Valvasorjev zapis Samaturez pa izraža variantno rabo imena, ko namesto ženskega obrazila -ica (ki se nanaša na vas ali njivo) nastopa moška različica -ec (ki se nanaša na hrib, vrh). Čeprav je Bezlaj (1970: 70) menil, da je to krajevno ime nejasno, in čeprav je Snoj (2009: 366) omahoval med Skokovim izvaja- njem iz hrvaškega občnega imena samotvor ‘naravna tvorbaʼ in domnevo o izpeljavi iz osebnega imena *Samotvor, je prav na podlagi slovanskega onomastičnega gradiva danes mogoče reči, da je ime Samatorca zelo verjetno nastalo s posamostaljenjem starejšega sestavljenega imena *Samotvor(j)a vas, njiva, izpe- ljanega iz staroslovenskega osebnega imena *Samotvorъ. Zapis 1593 Samotforza za zgoniško Samatorco očitno izraža še obstoj nekdanjega v, ki so ga izgovarjali nezveneče (*Samotforca za *Samotvorca). Z enakim posamostaljenjem so nastala krajevna imena Sodraži- ca (*Stojdraža vas, osebno ime *Stojdrag), Hotedršica (*Hote- draža vas, osebno ime *Hotedrag), Kozmeríce (*Gostomir(j)a vas, osebno ime *Gostomir), Radovljica (*Radovlja vas, osebno ime *Rado), ime zaselka Drabóslovica (*Dobroslava vas, oseb- no ime *Dobroslav) idr. O obstoju slovanskih osebnih imen na Samo- priča priimek Sa- mobor, krajevno ime Sanabor pri Vipavi (leta 1499 in 1780 še Samobor), krajevno ime Samobor pri Zagrebu, krajevno ime Samobor v Bosni, krajevno ime Samoborci na Hrvaškem, sta- ročeško osebno ime Samodel (13. stoletje), makedonsko osebno ime Samohran (15. stoletje), poljsko krajevno ime Samogoszcz, izpričano 1198 kot Samagost (iz osebnega imena*Samogost). Osebno ime *Samotvor pri drugih Slovanih res ni izpričano, vendar nam imenotvorni model primerjalnih slovanskih antro- ponimov in toponimov omogoča, da v krajevnem imenu Samo- torica prepoznamo nekdanje osebno ime *Samotvor, ki je po nastanku vzdevek. Glede antropoleksema *tvor- prim. še prii- mek Toroš v Goriških Brdih (iz *Tvoroš, prim. priimke Radoš, Dragoš, Miloš), krajevno ime Torovo pri V odicah (iz okrajšanega osebnega imena *Tvor), staropoljski osebni imeni Tworzymir in Tworzyslaw, staročeško osebno ime Tvořimir (Malec 1971: 120), moravski krajevni imeni Tvořihraz (iz osebnega imena *Tvoři- rad) in Tvorovice (iz osebnega imena *Tvor) (Hosak in Šramek 1980: 622) in starorusko osebno ime Tvorimirъ iz 11. stoletja (Tupikov 1989: 388). Literatura BEZLAJ, France: Slovensko Dežno, Zid in sorodno. Onomastica Jugoslavica II, 1970, 64–77 (ponatis v: Metka Furlan (ur.), Zbrani jezikoslovni spisi I. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003, 428–440). ČOP, Dušan: Imenoslovje in etimologija imen. Jezikoslovni zapiski 13/1–2, 2007 (Merkujev zbornik), 117–125. HOSÁK, Ladislav in Rudolf Šrámek: Místní jména na Moravě a ve Slezsku I–II. Tom 2. Praga: Akademia, 1980. KRONSTEINER, Otto: Die alpenslawischen Personennamen. Dunaj: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung, 1975. MALEC, Maria: Budowa morfologiczna staropolskich złożonych imion osobowych. Wrocław idr.: Zakład Narodowy im Osolińskich, 1971. PLESKALOVÁ, Jana: Tvoření nejstarších českých osobních jmen. Brno: Masarykova univerzita, 1998. SNOJ, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan in Založba ZRC, 2009. ŠEKLI, Matej: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. TORKAR, Silvo: O neprepoznanih ali napačno prepoznanih slovanskih antroponimih v slovenskih zemljepisnih imenih. Čadrg, Litija, Trebija, Ljubija, Ljubljana, Biljana. Folia onomastica Croatica 16, 2007, 257–273. TUPIKOV , N. M.: Н.М. Тупиковъ, Словарь древне-русских личных собственных имен. С.-Петербургъ: Тип. И.Н. Скороходова, 1903 (ponatis Köln in Dunaj: Böhlau Verlag 1989). V ASILJEV , Valerij L.: В.Л. Васильев, Архаическая топонимия Hовгородской земли. Великий Новгород: Новгородский государственный университет: Новгородский межрегиональный институт общественных наук, 2005. Viri ATTEMS, Carlo M.: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije 1750–1759. Gorica: Istituto di storia sociale e religiosa, 1994. BARTOLOMEO DE PORTIA: Vizitacijsko poročilo Bartolomea de Portia, opata v Možacu in apostolskega vizitatorja oglejske dieceze za avstrijski del, Biblioteca Civica Udine, 1570. V: Janez Höfler, Gradivo za historično Glasnik SED 54|3 2014 94 Odmevi Silvo Torkar topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 2001, 54. CAPELLARIS, Giovanni A.: Carta topografica di tutto il territorio del Friuli Goriziano ed Udinese. Benetke: Lodovico Furlanetto, 1798. DE TONI, Ettore: Variazioni dei confini del bacino del Natisone. Rivista della Società Filologica Friulana III, 1922, 24–49. FK: Franciscejski kataster; http://www.arhiv.gov.si/, 2011. JAKOPIN, Franc idr.: Slovenska krajevna imena. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1985. JOŽEFINSKI: Jožefinski zemljevid. Slovenija na vojaškem zemljevidu 17631787. Zv. 1–7. Ljubljana: ZRC SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1995–2001. KOS, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta 1246). I–V . Ljubljana: Leonova družba, 1902–1928. MERKÙ, Pavle: Slovenska krajevna imena v Italiji. Priročnik = Toponimi sloveni in Italia. Manuale. Trst: Mladika, 1999. ORTS–REPERTORIUM: Orts–Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca und Istrien. Dunaj, 1873. PREMROU, Miroslav: Una descrizione della Contea di Gorizia del 1648. Dall' archivio segreto vaticano. Gorizia: Tipografia Sociale (Studi Goriziani; 7), 1930 (separat). RUTAR, Simon: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: J. Devetak, 1882. V ALE, Giuseppe: Una statistica goriziana del 1566. Ce fastu? 19, 1943, 238–241. * Dr. Silvo Torkar, dr. znanosti s področja jezikoslovja, mag. znanosti s področja slovenskega imenoslovja, prof. ruščine in sociologije, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 4, silvo.torkar@zrc-sazu.si. Odmevi Silvo Torkar* ODSTIRANJE SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Trojane in Mislinja Raziskovalce krajevnih imen lahko pri etimologiziranju zapelje na stranpot prehitro pristajanje na nekatere ekstralingvistične predpostavke. Trojane. Slovanska adaptacija antičnega Atrans ali izvirno domače krajevno ime? Toponim Trojane velja v slovenski historični slovnici za šolski primer glasovnega in besedotvornega podomačenja substratne- ga zemljepisnega imena. Ramovš (1924: 264, 1936: 27), Skok (1929: 181), Furlan (pri Bezlaju 2005: 231), Snoj (2009: 439) razlagajo Trojane s slovenskim glasovnim prevzemom antič- nega, po izvoru domnevno predkeltskega, toponima Atrans, ki se v historičnih zapisih pojavlja v lokativu: Adrante (dvakrat), Hadrante, Atrante. Zapisi, pravi Ramovš, odražajo splošno znano vulgarnolatinsko zvenečnostno premeno tr > dr, ki pa v lokalnem govoru, sklepajoč po slovenski obliki, ni delovala, medtem ko je bila sekvenca nt izgovorjena kot nd, kar je po Ramovševem mnenju posledica ilirske izreke. Antični Adrante naj bi dal slovanski *Trǫd-, s stanovniškim priponskim obrazi- lom -jane pa *Trǫd-jane, to pa je v skladu s slovenskim glasov- nim razvojem dalo Trojane. Skok je Ramovševo razlago sprejel, le da je skušal premostiti glasoslovne težave pri domnevnem prevzemu antičnega imena z metatezo dentalov d – t > t – d (Adrante > *Atrande). Ramovš je pri svoji razlagi slovenskega glasovnega prevzema izhajal iz ekstralingvističnega dejstva, da Trojane pač ležijo na mestu nekdanjega Atransa in je zato treba računati s kontinuite- to imena. Dve glasoslovni težavi je hipotetično rešil s skliceva- njem na domnevni vpliv (t. i. ilirskega) jezika staroselcev, dokaz obstoja tega vpliva pa naj bi bila imenska oblika Trojane. Toda teza o kontinuiteti antičnega imena Adrante in današnjega imena Trojane ni nujno pravilna, njuna relativna glasovna podobnost je lahko samo naključna. Ime Trojane lahko uspešneje razloži- mo na čisto slovanski podlagi. Poglejmo si imenske oblike: na Trojánah, trojánski, Trojánci. Historični zapisi so: 1229 ville Troye, 1400 Troyn, 1446 in 1496 Troyan, 1507 Trojana (Kele- mina 1950: 3), 1689 Trojaner Berg (sonst Trojaine), 1744 Tro- janerdorf, 1778 Troiane, 1780 Trojan, Trojana, 1826 Troiana, 1843, 1873, 1894 Trojana. Toponim smemo izvajati iz slovanskega osebnega imena *Trojь, izpričanega v češkem krajevnem imenu Trojovice (Profous 1957: 383). S starim svojilnim obrazilom -jь je bilo najprej iz- peljano zemljepisno ime, najverjetneje *Troj-jь (hribъ), iz tega pa s stanovniškim obrazilom -jane naposled še krajevno ime. Iz števniške osnove troj- so izpričani stari antroponimi: pri Poljakih Troja (ž. sp.), Trojak, Trojan (SEMSNO 2000: 324), pri Ukrajincih Trojan (Hudaš 1995: 210), pri Slovencih pa priimek Trojak. Antroponimi na Troj- so vsebovani še v toponimu Trojno pri Laškem, češkem toponimu Trojany (dvakrat), moravskem toponimu Trojanov, poljskih toponimih Trojanów, Trojanowice in Trojany, podkarpatskem ukrajinskem toponimu Trojany ipd. Na ponemčenem Štajerskem najdemo toponim Draiach (1494 Trayach), ki je najverjetneje čista vzporednica našim Trojanam, Lochner (2008: 96) pa ga izvaja iz slovanskega antroponima *Trojanъ. Za toponim Trojno v občini Laško so izpričane imenske oblike na Trójnem, trójenski, Trójenčani, historični zapisi pa so: 1436 in 1437 Troyn, 1450 Troyen, 1780 Troin, 1822 Troino, 1825 Trojina (katastrska občina Lahomšek), 1937 Trojno (zaselek Lahomška). Ime lahko podobno kot Trojane rekonstruiramo iz antroponima *Trojь kot *Troj-ьno (bьrdo).