ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 4 657 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE KREKOV SIMPOZIJ V SPOMIN NA STOLETNICO »RERUM NOVARUM« Slovenik, Rim, 16.—21. september 1991 • Slovenska teološka akademija, papeški zavod Slovenik in ljubljanska teološka fa­ kulteta s svojim Inštitutom za zgodovino cerkve že deset let prirejajo v Rimu simpo­ zije o nekaterih ključnih problemih in ljudeh iz slovenske zgodovine. Na izbiro kraja je vplivalo Več vzrokov. Tu je sedež glavnega organizatorja, prostorske možnosti Slo- venika in izredni organizacijski talent njegovega rektorja mgr. dr. Maksimilijana Je- zernika; prireditve so se lahko udeležili tudi ljudje, ki do nedavnega doma niso bili zaželjeni. Temo simpozija določa prvoimenovana. Letos je bil v središču pozornosti dr. Janez Evangelist Krek. 2e samo zaradi stote obletnice papeške enciklike Rerum novarum je bila taka odločitev več kot razumljiva. Če prištejemo k temu še poznanje, da je ena največjih osebnosti slovenske preteklosti še vedno premalo prisotna v zgo­ dovinskem spominu našega naroda, pa je potrebno temu izboru glasno pritegniti. Re­ ferente je po posvetovanju z nekaterimi sodelavci izbral dr. Walter Lukan z Dunaja, ki je najboljši poznavalec Krekovega življenja in dela. Izhodišče letošnjega simpozija je bilo spoznanje, da je Krek premalo in preveč enostransko prisoten v našem zgodovinopisju. To se je kljub Kardeljevim stališčem prizadevalo, da bi ga postavilo na primerno mesto, vendar je bila vsa zadeva še do­ datno zapletena zaradi političnega in fizičnega obračuna z njegovimi političnimi de­ diči med NOB. V slovenski zavesti je zato živel predvsem kot organizator zadružništva in pristaš jugoslovanske ideje. Vodstvo simpozija se je odločilo za kompleksno obrav­ navo njegove osebnosti in delovanja: referenti so se ga morali lotiti kot človeka, du­ hovnika, vzgojitelja, socialnega in političnega delavca ter literata. K sodelovanju so bili pritegnjeni psihologi, filozofi, sociologi, teologi, zgodovinarji in slavisti. Napoveda­ nih je bilo 29 referentov, vendar jih je 5 iz različnih vzrokov sodelovanje odpovedalo, obljubili pa so, da bodo referate objavili v zborniku, ki bo izšel do naslednjega sim­ pozija, ki bo ob letu v Rimu. Zanimivo je, da je na neudeležbo dveh vplivalo politično dogajanje na Hrvaškem. Tamkajšnja vojna je enemu onemogočila potovanje, rimski senator in vnet zagovornik naših interesov Flaminio Piccoli, pa je moral sodelovati na sejah, kjer so razpravljali tudi o dogajanju pri nas. Rimski simpoziji so koncipirani tako, da od obravnavanja splošnih svetovnih in evropskih, cerkvenih in svetnih razmer prodirajo čedalje bolj v podrobnosti. K osvet­ ljevanju širših vprašanj so prispevali dr. Ernst in Irena Bruckmüller z Dunaja, p. Pier Alessandro Vanzan iz Rima, dr. Vasilij Melik in dr. Janez Sraka. Prvi trije so prika­ zali razvoj in specifičnosti razvoja krščanskega socializma v Avstriji in Italiji, Melik je govoril o političnem razvoju pri nas, Sraka pa je predstavil poglavitna duhovna strujanja v takratni Cerkvi. Do polnega izraza so prišle nekatere specifičnosti Kreko­ vega delovanja predvsem glede delavstva in obrtnikov, zaradi česar ni mogoče govoriti zgolj o presajanju idej in delovanja iz tujine v domače razmere. Iz nekoliko oddaljene sivine preteklosti se je začel luščiti kot izrazito sodoben, teoretično dobro podkovan praktik, v verskem pogledu neproblematičen katoličan, v socialnem pa radikal, vendar ne prevratnik. Njegovi politični uspehi ne izhajajo iz njegovega poklica in socialne demagogije, ki začenja v tistem času postajati vse močnejši magnet, nekako premo- sorazmerno z neizvedljivostjo političnih obljub, ampak iz stvarnosti in prepričljivosti analiz ter konkretnih rezultatov pri izboljševanju razmer. Njegovo politično delovanje je bilo sredstvo za dosego socialnih sprememb, ne pa oblasti, njegov cilj je bila demo­ kracija in socialna pravičnost, ne pa socializem leninističnega tipa, kar so mu nekateri hoteli pripisati. Ce priključimo temu sklopu še izvajanja dr. Ivana Stuheca, ki je ana­ liziral razmerje med svobodo in avtoriteto od izida enciklike Rerum novarum do da­ nes, gornjo podobo zaokrožimo s spoznanji Krekovega zasidranja v krščanstvu in zve­ stobi Cerkvi, ki so jo pretresala različna duhovna strujanja, zlasti pa modernizem, ki so ga zagovarjali zlasti razni diletanti teoloških študij in ki mu Krek ni nikoli pod­ legel. Njegovo delovanje ne spominja na Lutra, ampak prej na Frančiška Asiškega. Zato njegovo delo pri tistih, ki cenijo zgolj nasprotovanje in rušenje obstoječega, ne cenijo pa praktičnega izboljševanja človeka nevrednih razmer, ne bo nikoli cenjeno. Krekovo osebnost je najprej predstavil dr. Walter Lukan. Ta koroški Slovenec, ki je o Kreku na dunajski univerzi obranil tudi disertacijo 1984. leta, se je moral zaradi Časovne stiske omejiti predvsem na nekatere poudarke iz njegovega življenja in dela. Opozoril je na njegovo vraščenost v domače in širše avstrijske razmere. Te so mu od- 658 ZGODOVINSKI ČASOPIS iS • îSâi . i pirale mnoga vprašanja, ki so se doma sede porajala. Razgledanost v takratnem evrop­ skem prostoru mu je pomagala, da ni ponavljal napak krščanskih socialistov v neka­ terih drugih državah. Pri nas je na primer organiziral približno toliko delavstva kot socialna demokracija; v celi avstrijski polovici pa je bilo to razmerje 6 : 1 , na Dunaju pa celo 10 :1 v korist »rdečih«. Polemično je ocenil Lukan tudi nekatera, na Sloven­ skem razširjena mnenja o Kreku, zlasti ga je čudilo dejstvo, kako malo upoštevajo njegovo nezlomljivo vero v demokracijo, in kako nekritično so si ga nekateri hoteli lastiti. Krekovo osebnost so osvetljevali še dr. Janez Juhant, akad. Anton Trstenjak, dr. Vinko Brumen (njihove referate so prebrali drugi), dr. Vinko Potočnik in dr. Tone Mlinar. Soglasno so bili mnenja, da je kot duhovnik, ki se je zavestno odločil za ta poklic, neprestano deloval za prevlado krščanskih načel v vsakdanjem življenju. Kljub tej popolni predanosti poklicu in nauku pa je ohranil vrsto osebnostnih potez, ki so ga opredeljevale kot Kreka-človeka z vsemi slabostmi vred. Referenti se teh niso prav nič izogibali, pa naj je šlo za verižno kajenje, določeno mero osebne zanemarjenosti, ne- zmemost ali celo slabosti glede nežnega spola. Poudarjali so, da je pri ocenjevanju njegovega dela treba gledati predvsem praktično delovanje, ne pa iskati tisto, kar ni bil. Nevarnosti, da bi zašli v nekritično poveličevanje Kreka, so preprečevale njegove znane afere, ki že tedaj niso bile tako neznane, kot so domnevali nekateri. Že takrat so uvideli, da niso takšne in tolikšne, da bi umazale ali zmanjšale pomen njegovega dela. Kljub vsestranskemu ostremu luščenju njegove osebnosti pa navzoči niso našli odgo­ vora na vprašanje, zakaj se je odločil za duhovniški poklic. Poudarjanje materinega vpliva se je velikemu delu navzočih zdela razširjena literarna šablona, ki več pove o tistih, ki jo razširjajo kot o tistih, za katere naj bi veljala. Pripravljeni so bili le do­ pustiti možnost, da je mati vplivala nanj glede občutljivosti za socialna vprašanja. Krekovega političnega delovanja, vpliva in ugleda so se še posebej lotili rimski Idrijčan dr. Jožko Pire, dr. Janko Prunk, dr. Branko Marušič in mag. Jure Perovšek. Ugotovili so, da na vrsto vprašanj še vedno ni mogoče odgovoriti, ker nam manjka nekaj temeljnih raziskav o nekaterih drugih vidnih takratnih osebnostih. V mislih so imeli dr. Ivana Šušteršiča, dr. Evgena Lampeta, dr. Andreja Kalana . . . Najbolj decidi­ ran je bil zato lahko Pire, ki je specialist za Ušeničnika. Sicer pa so na konkretnih pri­ merih pokazali, kaj je pomenil že sodobnikom, zlasti socialnim demokratom, ki so ga med političnimi nasprotniki gotovo najbolj cenili. Krekovo delo je presegalo strankar­ ske okvire, njegova osebnost je mirila ostrino političnih strasti. Marušič je postavil celo hipotezo, po kateri naj bi njegovi goriški politični nasledniki vplivali na nekatere specifičnosti političnega razvoja na Goriškem. Praktično Krekovo delovanje so analizirali dr. Metod Benedik, dr. France Oražem, Bogdan Kolar, mag. Irena Gantar-Godina, Anka Vidovič-Miklavčič, dr. Vincenc Rajšp in Stane Granda. Ugotovili so, da je kot vzgojitelj izhajal iz vere in slovenstva. Za­ vzemal se je za stike predvsem s Slovani v monarhiji, prednost so imeli rimski kato­ ličani in unijati. Rad je imel Ukrajince. V nasprotju z nekaterimi sodobniki, zlasti iz liberalnega tabora, ni imel posluha za romantičen panslavizem. Poglavitna pozornost je veljala Slovencem. Rajšp je opozoril na pomen njegovega kulturnoprosvetnega dela, ki je skoraj enako pomembno zadružništvu, in ki je Kardelja verjetno najbolj sililo k negativnim stališčem. Zadružništvo je bilo namreč samo osnova za kulturno in so­ cialno preoblikovanje človeka. Praktičnim vzgojnim ciljem je bilo podrejeno tudi Kre­ kovo literarno delovanje, ki ga je prikazal Jože Zadravec. Očitno bo v slovenski lite­ rarni zgodovini ostal bolj znan po svojih vplivih na Cankarja, Župančiča in Finžgarja. V nasprotju s številnimi simpoziji so rimski znani po obširnih diskusijah, za ka­ tere je rezervirano razmeroma veliko časa, pogosto pa neformalno trajajo še pozno v noč. Na to ne vpliva rimska klima, ampak predvsem dejstvo, da so udeleženci prak­ tično prisiljeni preživeti ves teden skupaj. Referenti so izbrani, publike ni, večina ude­ ležencev je predelala isto literaturo in iste vire. Vsaka stroka vidi probleme na svoj način. Taka interdisciplinarnost ni samo zelo koristna, ampak tudi nadvse vzgojna, saj zgodovinarji lahko dokaj hitro ugotovimo meje naših individualnih spoznavnih spo­ sobnosti, pa tudi stroke kot take. Vedno znova se tudi izkaže, kako pomembno je kon­ tinuirano arhivsko zasledovanje problematike. Za pravo presenečenje je poskrbel Bog­ dan Kolar, ki je prikazal Krekovo delo za izseljence. Slovenski arhivarji so namreč v Nemčiji našli policijska poročila o Krekovem potovanju med westfalske Slovence. O vzorni skrbi Slovenika za udeležence simpozija, udeležbe na javni avdienci pri papežu, ne bi izgubljali besed. Veliko pomembneje je namreč dejstvo, da bodo referati v enem letu objavljeni. Zbirka Simpoziji v Rimu, ki jih tiska Mohorjeva družba in je v njej doslej izšlo 8 knjig, postaja ena velikih serij v našem zgodovinopisju. Tako je trajna vrednost v Rimu opravljenega dela zagotovljena. S t a n e G r a n d a