f Katehet-opat Janez Smrekar. Dne 6. maja smo bili obveščeni, da kateheta Janeza Smrekarja ne bo v šolo, ker ga boli glava. Hipno nismo pripisovali tej bolezni hudih posledic, vendar nas je zaskrbelo, ker smo znali, da pokojuik ni izostal od poučevanja od svojega prihoda — 17. septembra 1886 — do tega dne niti ure, kajti njegova točnost in gorečnost za šolo je bila obče znana. Pa t;jdi njegovo zdravstveno stanje je pričalo, da nnož ne nosi 67 let na svoji!i ramah Saj je prestopal po tri stopnjic2 z mladeniško gibčnostjo, kadar se je v kakeni razredu spodnjega nadstropja dalj časa zamudil. Toda iz glavobola je nastalo vnetje možganske mrene, združem s rljučnico. Sleherni dan njegove bolezni smo ga obiskovali po večkrat. Dne 16. maja, na njegov godovni dan, smo mu šli čestitat, a ni se več zavedal, dokier se ni dne 19. maja preselila njegova blaga duša v rajske višave po zasluženo plačilo! Da, po zasluženo plačilo! Vse njegovo delovanje je obsevala neizmerna dobrota, popolna resnica in plemenita lepota. Kot veroučitelja se ga še prav živo spomijam iz svojih otroških let. Kot duhovnik je bil nad vse goreč za čast božjo in izveličanje duš trpečega človeštva. Sleherni petek, o postnem času pa vsak delavnik je maševal pri Božjem grobu pri Ljubljani. In to delo je opravljal za borih tristo kron na leto! Pač pa mu je podelila sv. stolica za njegovo neumorno pastirsko delovanje opatsko čast. Vse svoje nekdanje precejšnje premoženje pa je posvetil dobrodelnim napravam in. božji časti. O tem priča župna cerkev pri Sv. Heleni in zavod na Rakovniku. S posebno vnemo se je posvetil tudi Dejamju sv. Detinstva. Zato je pa tudi živel in umrl po besedah velikega Učenika; ,,Vse razdeli med uboge in hodi za menoj!" Bil nam je pa tudi nad vse zvest tovariš in prijatelj. Saj nas je ljubil s polno dušo. Vedno je bil pripravljen slehernemu ustreči. Otrokom je ob vsaki priliki naročal naj molijo za svoje učitelje. Ko smo mu Iansko leto ob štiridesetletnici njegovega mašništva in triintridesetlet- nici injegovega uspešnega delovanja na II. mestni deški šoli .priredili pontifikalno sv. mašo, se nam je s solznimi očmi zahvaljeval, za to njega vredno počastitev. Tudi letos smo nameravali o priliki njegovega godu prirediti slovesno sv. mašo, toda bolezen ga je položila na mrtvaško postelj. Sam je rekel nekaj dni pred svojim godom: ,,Moji gg. učitelji mi hočejo prirediti slovesno opravilo, pa mi bodo peli ,,Libero". Res smo Ti peli ,,Requiem", a Tvoja duša peva veselo ,,Hosana" v rajskih nebesih! Pogreb njegov je pričal, kako spoštovan je bil nokojnik. Mnogo odličnih oseb ga je spremljalo. O njem pač veljajo besede: Glejte, kako umira pravični, pa nihče v srcu ne čuti. Žrtev sveti možje so, pa mar ni nobenemu. Iz kroga je ljudij hudobnih odstranjen pravični. In večno bo živel v preslavnem spominu. Mi pa; Tvoji hvaležni učenci in zvesti tovariši Te ne pozabimo nikdar! Aloizij Potočnik.