Pustna
jFIlcktričnc luči gore
in v plesu sc maske vrte. —' Kar pisanih-noš~??e^rokem ™ jc svetu, tu vidiš nocoj jih po gladkem parketu . . .
»Lepa maska, Črn ogorka, pojdi z mano, scmlc sedi v kotič tukajle prijetni! Pij šampanjca, trči z mano, Črn ogorka, maska lepa!
Vse so lepe, vse so mične: Turkinje in pa Spanjolkc in Ciganke in Zamorkc, Rusinje iti Hrvatice in Kitajke in Japonkc, Srbitije in Korošice, Čehinje in pa Bolgarkc, Italjankc in Kranjicc in .Metulji in pa Škrati, Geniji in Fantazije: toda ti si vsem kraljica, maskaradi vladarica! Ti carujcš in zmaguješ. Pobedila tudi mene
.»Ljubljanski Zvon« 3. XIX. 1S9C>.
balada.
vitka tvoja jc postava,
lepa maska, Črnogorka!
Trkaj z mano, pij Šampanjca) —
Nisem prišel z žepom praznim.
Pijva, pijva! Hej, natakar,
daj buteljko novo! . . . Pijva!«
V mazurki sc maske vrtijo, električne rože gorijo . . .
p i Toda prstan tvoj poročni! Ti oženjcn si, moj ljubček! Kje nocoj jc žena tvoja r Kaj bi rekla, kaj bi rekla, ko bi prišla zdajle semkaj pa te našla v družbi s tujkoj, ki s šampanjcem jo napajaš ?! —««
»Nič nc maraj, maska lepa, lepa maska, Črnogorka! Ženka moja je bolehna. Ni hotela iti z mano; glava hudo da boli jo, rekla mi je ženka moja . . . Brez skrbi >sva lahko tukaj, brez skrbi ti stiskam roko in objemam tc krog pasa;
10
brez skrbi me ti poljubiš, lepa moja Crnogorka! Ženka moja zdaj ne vidi . . . Kak lepo ta rdeči fesek ti sedi na glavi majhni kakor nežna knežja krona! In pa kiti tvoji črni, na katerih koncu vpletla svilenih si modrih pentelj — dražestno črez prsi bujne ti visita kakor kači, dve debeli, dolgi kači! Ljubim te ... in iz ljubezni bi najraje se obesil — pa na tehle kitah tvojih!« . . .
Po parketu se pari vrte in električne tulpc žare . . . In roko spet stiska ji roka, ZamaŠek šampanjski pa poka . . .
»Pijva, lepa Črn ogorka!
Oh, kako sem radoveden! . . .
Snerni, snemi vsaj za hipce
žametasto tisto krinko,
tisto črno si z obličja,
da te vidim in poljubim
samo enkrat, samo enkrat
na oči in pa na usta!
Oh, saj slutim, da si krasna!«—
»»Ti galantnež zlobni, mali! No, pa bodi, no pa bodi! Volja tvoja zdaj se zgodi!
No, poznaš li — ženko svojo, lepo masko, Crnogorko?«« . . .
In električne tulpe gore, po parketu se pari vrte . . .
A. Aškerc.

Jose Rizal.
' sveto solnce, luč božanska! Poslcdnjikrat tc gledam zdaj... Poslcdnjikrat z očmi in z dušoj naj pijem, vživam tvoj sijaj!
O luč, o solnce, vir življenja, o ti mogočna, svetla moč! Težko poslavljam se od tebe, težko v brezdanjo padam noč...
Vso to svetlobo, vse tc žarke in ves ta jasni dnevni soj — o, da bi mogel to popiti ter vzeti v temni grob s seboj!...
Oj occan moj neizmerni, ti sinji, večni ocean! Poslcdnjikrat ta hip te gledam... Ločitve je napočil dan!
A. Aškerc: Jose Rizal.
135
Ti bil si moj tovariš zvesti, bil moj idol si, ideal; ti križem si sveta mc vodil do tujih, daljnjih tja obal.
ITej, streljajte! Saj to vi znate, to znate vi od njega dni .. . O, kaj poslali že mučencev vi v raj iz naših ste ljudi!
Opeval sem krasoto tvojo in veličastvo tvoje jaz . .. Prijatelj izza dni mladostnih, zdravstvuj, zdravstvuj na večni čas!
Priplavali ste k nam črez morje v imenu vere in Boga .. . A vaša vera — nam jc jarem.. Bog vam — malik jc iz zlata..
Ko v črni spaval bom gomili, opevaj ti mc, ti mi poj! Ti Šumi, buči okrog mene, poj večni rekviem mi svoj! . .
In vi rojaki dragi moji, nikar nc objokujte me! Junaku ne pristoja solza; le z delom vi maščujte me!
In ti, o domovina moja, ti zemlja krasna, ti moj raj, ti, ki si me rodila ... z Bogom! V naročje sprejmi me nazaj!
Svoboda nc prisije sama . . . Bog sam nas ne osvobodi. Lc z umom jasnim, z rokoj hrabroj junak prostost si pribori . . .
Bil nisem zadnji sin tvoj, mati! Boril sem se za tvojo last, boril sc za svobodo tvojo; boril sem se za tvojo čast . . .
Oh, idi v stran, nevesta moja, še predno smrtni poči strel! Ne plakaj, ljubica!... OtidiS Da mir bo imel moj pepel. .
Boril sem se, ker sem tc ljubil, ljubezen ta je moja smrt. .. Glej, puške zijejo že vame . .. Tik mene grob je že odprt. . .
Kaj Čakate, krvniki bedni? Pogumno držite roke! Pomerite mi dobro v prsi! . . . Izprožite ... tu sem ... v' stcc!
A. Aškcrc.
Opomnja. Dr. Jose K i zal je bil rojen na Filipinih. Kil je zdravnik in znamenit pesnik. Obdolžen, da so je udeležil vstaje proti Spancem, jo bil lani ustreljen v Manili. Časniki so s sočutjem pisali o njegovi mučeniški smrti . . .
Boj z naravo.
Spisal Fedo Nikolajev.
I.
o peronu "neke večje postaje ob Južni železnici jc korakal ob dveh popoldne veličastno gori in doli laj tenant Kveder, čakaje brzovlaka in vihajoč si brke, kateri so se bujno razvijali v senci oblastnega lajtenantskega nosu. Poznalo se jim jc na prvi pogled, da jih njih gospodar neguje in ravna s posebno ljubeznijo in z različnimi pomadami. Gospod lajtenant sc jc sedaj pa sedaj zmagovito razkoračil. Prezirljivo je motril uboge civiliste, kateri v njegovih vojaških očeh niso bili ljudje, še manj pa možje, in obžaloval je vsako punco, ki jc bila toliko zaslepljena, da jc občevala z njimi. Nasprotnik oženjenih civilistov pa nikakor ni bil, posebno čc so imeli le-ti polne mošnje in pa lepe žene in hčere; a ker jc bil grozno praktičen, kakor jc zagotavljal sam s svojo častno besedo, so mu bile prve — to je lepe zakonske polovice — mnogo ljubše . . .
Ko je končno vendar pridrdral vlak kmalu po danem signalu, jc hitro stopil nasproti svojemu tovarišu in prijatelju Mačku, kateri je bil skočil iz kupeja II. razreda.
»Aaahl Hvala Bogu, da sem rešen tega soparnega zaboja«, je zdihnil Maček po iskrenem pozdravu. »Kako si se imel, brate — duša prijateljska, govori — govori, da tc poslušam spet enkrat po dolgem prestanku 1«
»Sediva malo na vrt kolodvorske restavracije, da se okrepčava. Potem pa je sploh vrsta pripovedovanja na tebi: kako si se imel v kopališču, kolikim ženskim si zmešal kratko pamet, koliko čifutov si dal »pospešeno« spraviti črez stopnice, koliko dvobojev si imel s prevarjenimi . . .«
»Beži, beži, K veder! Kdaj se boš vendar poboljšal? Ne delaj se tako ciniškega!«
»Hm . . . nc delaj se! . . . Pa saj si že navajen mojega zlobnega jezika. Pustiva to! Danes bom pripovedoval torej jaz . . .
Pri baronu Rabnerju so imeli piramidalne skrbi. Lc pomisli, stari, plavokrvi lisjak, ki se tako drži svojega aristokraškega debla kakor stara grča drenove veje, je moral vendar dovoliti, da je te dni njegova lepa hčerka dala roko »pred farjem, pred oltarjem« lajtc-nantu Frangežu. Stari je pa moral sprejemati pred poroko in pozneje v privatnih avdicncah različne krivonose »prijatelje«, kateri so preje ustrezali Frangežu tem raje, ker jim je bil namignil, da bo baronova hčerka kmalu njegova in z njo tudi lepa dota.«
»Veš, Kvcdcr, da jaz ne bi bil čital poročnega lista, ne bi ti verjel! A povej, kako sta pa dobila na limanice starega plavokrva?«
»Hahaha . . . haha . . . Frangcž je bil pač fant za to in je vez med seboj in bogato Ado zavozlal s tako umetnim vozlom, da bi ga niti Aleksander Veliki ne bil mogel razvozlati na drug način, nego da bi ga prosil, naj reši sam čast njegove hiše. Vidiš, človek mora biti praktičen. Živeti in dulce jubilo, dokler čifut pusti, potem pa bogato nevesto, katera se že naprej zastavi.«
»Oh, žc spet isti cinik! Čuj, Kvcdcr, a meni se vidi, da Frangež ni ravnal častno!«
»Pojdi, pojdi! Zakaj ne? Tedaj pa tudi vojne zvijače niso častne, kaj? In vojna je bila njiju ljubezen nasproti staremu baronu, katerega sta končno z zvijačo premagala. Ada je ljubila Frangeža, on njo; baron je po cele dneve in noči strašil divjačino po lesovih, tista stara teta, njena duena, je pa itak napol slepa in gluha in spričo starosti otročja. Komentarja ni treba, saj veš, kaj pravi Prešeren .. »Če včasih sta po dva sama« . . . Dolgo se pač ne da igrati z ljubeznijo, ki tudi zahteva svoj tribut. Seveda ti, ki se lc »par distance« klanjaš svojim boginjam in omedlevaš v platonski ljubezni kakor stara devica pred podobo svojega patrona, ti mc ne razumeš, jaz pa tebe nc. Samo želim ti, da bi te srečala pamet, takrat ji pa lepo salutiraj, in okleni se je. Jaz sem ti vendar tako popoln zgled! Zakaj ne posnemaš mene, svojega prijatelja?« . . .
II.
Lajtenant Kvcdcr je bil mlajši sin bogatega vlastelina. Njegov starejši brat si je bil izvolil brez notranjega poklica — svoji materi na ljubo —■ duhovski stan. Kakor človek, ki je izgrešil pravo pot
svojega življenja, je živel pravzaprav kakor avtomat Premeščali so ga redno iz župnije v župnijo, ker je vzlic svojim tesnim okovani najrajši zahajal v družbe, kjer so se klanjali pesmi, vincu in ljubezni. In dasi poleg tega vendar nikoli ni pripogibal oči svojemu stanu, se je gotovo našla kje kakšna rahločutna spletkarica, kateri se ni videlo vse prav v njegovem vedenju. Tožbe, anonimna pisma — vse za hrbtom ubogega kaplana, vse zavratno, ne da bi se mogel zagovarjati, kakor je to dovoljeno najhujšemu hudodelcu na zatožni klopi . . . Posledica takih tožb in ovadb je bil vselej dekret kam v hribe, kjer naj bi sc mu ohladila vroča kri.
»Vse bi še bilo«, je dejal večkrat, »da bi le tiste svetnice in pa kuharice ne imele tolike moči in vpliva . . . Oh, in pa da ne bi bilo učiteljic!« . . .
Gospa Kvedrovka, videč svojega prvenca tako nesrečnega, jc pač obžalovala, do je s svojimi prošnjami zakrivila njegovo nesrečo; zatorej je trdno sklenila, da pusti mlajšemu cclo svobodno voljo. Kar je pregrešila pri starejšem s silo, to je menila popraviti s popustljivostjo pri mlajšem sinu, kateri jc žc lepo število let koketiral na Dunaju z »mater almo«, šc bolj pa z dunajskimi krasoticami. Bil jc čvrst in zdrav junak, in ker je bil edini otrok, katerega je še bilo možno osrečiti, je dobival od doma, kjer so imeli vsega na obilo razen ptičjega mleka, denarjev, kolikor jc potreboval. Užival je torej akademiška leta, brez skrbi za bodočnost, z vso mladeniško nebr-
vendar naposled naveličal na Dunaj pošiljati stotakc ter še plačevati neplačane račune dunajskih obrtnikov in čifutov ter se odrekel, dasi s težkim srccm, najlepši očetovski želji; in sin jc moral slovo dati priljubljenemu vseučilišču z dvajsetimi semestri in pa — brez izpita ter se za stalno preseliti domov.
Ker se je bil itak že skoro preobjedel velikomestnih naslad, sc je kmalu sprijaznil z novim življenjem v domači hiši, tem hitreje, ker jc poleg postarne njegove matere gospodinjila sestrična Dorica, katera se jc bila po smrti svojih starišev za stalno preselila h Kve-drovim. Stara Kvedrovka jo je bila tem raje sprejela v svojo hišo, ker je bila sirota Dorica podedovala bogato doto; gojila je skrivno željo, da brhka mlada nečakinja napravi globlji vtisk na njenega bladranega sina, ter delala še daljnje načrte . . .
Sestrična Dorica jc bila ravno v onih letih, ko puncc žc sramežljivo in ncvoljtio nosijo kratko krilce in ko starikavo - pametno
prctresavajo človeškega življenja skrivnosti. Pri stricu in teti se jc skoro žc popolnoma udomačila še pred prihodom svojega bratranca Petka ter potem nanj kar najboljše vplivala s svojo naravno naivnostjo. Bila je ljubljenka vse hiše in uživala jc vse ugodnosti, ki si jih more požcleti mlado dekliško srcc. Imela je svoj voziček in ponija. S Petkom sta se vozila na izprehode ter kmalu postala nerazdružna tovariša . . .
Na jesen pa se je odločil Petko Kvcder, ki je bil reservni častnik, da se da aktivirati ter se posveti vojaškemu stanu. Ni nam treba poudariti, da je bila tega ukrepa Petkovega najbolj vesela Dorica. Petko je res odšel v svojo garnizijo, Dorico pa je doma teta vvajala v gospodinjstvo in ji dovolila, da je prirejala zabavne jour-fixe s čajem za svoje tovarišice . . . Da pa bodeta Dorica in Petko prej ali slej par — lep par — o tem ni nihče dvomil, najmanj pa Kvc-drovka.
III.
»Teta! ker pride jutri Petko na dopust, bodi jour-fix danes. Saj se udeležiš tudi ti, kaj nc da, zlata tctica?« jc začela nečakinja po obedu.
»Nc«, jc rekla teta; »muči mc malce migrena, no, in ve mlade punce se itak bolje zabavate, ako ste same med seboj. Dobro se izkaži kot gospodinja, Dorica; jaz pa pojdem v svoj budoar, če mc boš kaj potrebovala . . .«
»Modra, zlata teta«, jc menila sama pri sebi Dorica ter šla pripravljat za jour-fix . . .
Druga za drugo so prihajale njene tovarišicc, in toplo zakurjena sprejemnica je bila kmalu polna drobnega smeha in objestnih govorov mladih deklet.
»Jutri torej pride tvoj Petko, kaj ne?«
»Da, radi tega smo se zbrale danes namesto jutri. Jutri teden pa bo z nami tudi on, oh, to bo jour-fix, puncc, to bo!«
»Ali ti jc zvest?« jc vprašala mlado gospodinjo sodnikova Marica. »Meniš, da ne dvori v mestu nobeni drugi?«
»Hm, to bi bil častnik, ako ne bi, kaj? Saj vendar ne more živeti kakor menih. No, pa čc jim tudi dvori, saj jih ima samo za norce; žena bom pa vendarle jaz njegova. — Sploh pa niti nc bi hotela takega moža, za katerega nc bi marala razep mene nobena druga. In veste, kaj sem čitala ondan?« je dejala važno Dorica.
»Kaj, kaj ?« so radovedno vprašale prijateljice.
»Oh, srečno dekle, ki lahko čita, kar hoče«, je zdihnila ena izmed njih.
»Oh, moja teta« . . . je dejala druga . . .
»Da, da in moja sestra učiteljica . . .«
»Oh, in moja babica, saj veste, da moram vedno čitati »Dušno pašo«!
»Kaj si torej čitala r« . . .
»Čitala sem francoski roman« . . .
.»Saj ne znaš francoski!«
»Počakaj, da izgovorim! Citala sem francoski roman v nemškem prevodu. Kdo ga je pisal in prevedel, ah, to je vse eno — ime jc ime — le kako je pisan, to mi je glavna reč. Ljubiti se morajo — najbolje, če je več takih parov — in pa končno se morajo dobiti zaljubljenci.«
»Oh, seveda!« se je oglasila ena! »Jaz žc vselej naprej pogledam, kakšen je konec, če se dobita ali ne; ako se ne, položim knjigo kar iz rok, pomilujoč nemilo usodo takih zaljubljencev in pa pisatelja, ki ima tako slab okus.«
»O«, je dejala druga, »jaz pa nc smem konca videti naprej. Niti ene strani ne pogledam naprej, nego zasledujem lepo počasi, kako se stvar razvija. Na lepših mestih, kjer sc n. pr. poljubljata, kjer sta v nevarnosti, pa se rešita ... se pomudim dalje časa; kjer pa so tisti dolgočasni popisi, kakšno jc bilo vreme, nebo, okolica i. t. d., tisto pa preskočim navadno. Na koncu povesti se mi pa vselej inako stori ter potoČim nekoliko solzic — ako sc dobita, od samega veselja, ako se pa ločita, pa še celo ne morem zadržati solz« . . .
Zdajci se je oglasila druga ter povedala, kako praktična in zvita je naproti svoji sestri učiteljici; lc-ta pa jo jc bila sama zvijače navadila, ker ji je često pripovedovala, kako si je ona pomagala pri nekem zrelostnem izpitu. Na krilo si jc bila namreč prisila narobe nad koleni prostoren žep v velikosti šolskih knjig in vanj si je na-tlačila listov, iztrganih iz šolskih knjig.
»Glej, glej! sein si mislila po bliskovo. Jaz tudi poskusim tako. Našila sem si takoj žep in notri vedno nosim poedine liste iz romanov ali pa tudi po cele zvezke ... Po noči pa skrijem seveda vse liste pod priposteljnjak, da hišna ničesar nc najde, kadar krila snaži . . .«
»No, pa sedaj smo te cclo zmotile! Kaj si torej čitala v tistem francoskem romanu?« jo je vprašala ena izmed tovarišic.
»Da, da! Čitala sem, da jc celo dobro za ženo, ako se njen mož iznori pred zakonom, češ, da je potem bolj soliden. Vsaka kri mora enkrat izkipeti, če ne prej, pa slej; naj torej divja moj Pctko, potem bo pa pameten.«
»Cuj, Dora, pa ga li res ljubiš?« so jo vprašale spet radovedne tovarišice.
»Seveda! Meni se vidi, da mi je ravno tako pri srcu, kakor se to čita o junakinjah v romanih.«
»Sta se že poljubovala ?«
»Ilm, kakšna pa bi bila ljubezen brez poljubčkov!«
»Ali si se že kdaj tega izpovedala?«
»Slišala in čitala sem sicer, da ljubezen ni greli, a izpovedala sem se vendarle že parkrat; vest me je vendarle nekoliko pekla, in rada bi bila zvedela, kaj poreče izpovednik!«
»No, kaj pa ti je rekel? Oh, kako interesantno!«
»Joj, povej, povej«, jo jc priganjala druga.
»Prvikrat je bilo v samostanski cerkvi«, jc začela važno Dora. »Težko mi je bilo povedati; a ker meje vprašal tako, da sem morala povedati, sem rekla, da ljubim. Vprašal mc jc več reči, tudi koliko sem stara; odgovorila sem mu na vsa vprašanja, in ko sem mu povedala svojo starost, me ni dalje vpraševal.
Drugikrat — v farni cerkvi — je bilo pa mnogo hujše; izpovednik jc bil grozno hud ter me prisilil obljubiti, da nc pogledam Petka več« . . .
»Pa si obljubila?«
»Seveda, drugače mi nc bi bil dal odveze, a obljubo sva sncdla, Pctko in jaz, še isti dan na vrtu v tisti utici, ki je vsa obrastena z divjimi rožami. Petko me je kregal, zakaj pravim take neumnosti pri izpovedi . . .«
»A kje ima tisti gospod v samostanski cerkvi svojo izpovednico ?«
»Veste, tam na hodniku, ki drži zadaj za velikim oltarjem.«
»Oh! jaz bom odslej hodila lc k temu!«
»Ja'i tudi, jaz tudi«,, se je slišalo zaporedoma . . .
IV.
»Saj sem ti vedno pravil, da bo naš garnizijski ples najsijajnejši v vsi sezoni! Hm — priprave velikolepe in razkošne — in pa ta piramidalna ideja, da se aranžira ples na čast vrnitvi novoporo-čenccv, Frangeža in Adc!« . . . Tako je zatrjeval lajtenant Kveder svojemu prijatelju Mačku. Stala sta ob vhodu v kadilnico in motrila
krasno razsvetljeno in okrašeno dvorano, kjer se je gibalo vse kakor na mravljišču.
»Ali, Kveder, kaj tako zanemarjaš nocoj svojo nevesto?«
»Ah, beži, beži! dekle je zelo zmešano, odkar občuje s tisto eksotično učiteljico, ki je prišla, ne vem, ali iz Rusije ali Francije, kjer je študirala — hm, hm, hahaha — žensko vprašanje«, je odgovoril krohotaje se Kveder. »Glej, saj ves večer tičita skupaj. Prej jc Dora mene res smatrala za to, kar sem, namreč za moža, ki jc cvet stvarstva; sedaj pa misli o našem spolu celo napačno . . . Jaz bi samo rad dobil v roke tisto amazonko — pa kako?« . . .
»Ti, Maček, glej, da izvabiš Doro iz njenih krempljev, jaz pa sc lotim nje same« . . .
»Ravno prej sem šc videl v Vaši družbi svojo sestrično Doro — dovolite, jaz sem lajtenant Kveder — a za hipček, in že se mi j c izmaknila.«
Samozavestno in nekako prezirljivo ga je pomerila od nog do glave gospica Vida Strelova ter mu tudi povedala svoje ime.
Videl je Kveder njeno visokostno in prisiljeno ponašanje proti njemu, a vdal se ni. Saj je bil Častnik! Če mu ne pomaga iz zadrege duhovitost, pa ga reši drznost. No, in ta Vida Strelova je bila poleg svoje prenapetosti in učenosti vendar lepa, interesantna dama.
»Ah! čast mi je, gospica! Laskam si z naključjem, ki me je seznanilo z Vami. Iskal sem že prilike, da Vas zasačim pri svoji sc-strični, a usoda mi je bila do danes nemila . . . Mnogo imenitnega sem že slišal o Vaših obširnih študijah in o Vašem potovanju! Vi ste pač izjema med našimi damami, s katerimi se ne more nič pametnega . . .«
»Prosim, nič, nič slabega o njih, kajti s tem delite zaušnice svojemu spolu.«
»O, gospica Strelova, ali bi vam bilo žal, da bi trpel pod njimi moški spol?«
»Gospod laj tenant, s tukajšnjimi damami se pa vendar da resneje govoriti nego z Vami. Saj Vas poznam po ustnem izročilu Vaše sestrične že dolgo. Oprostite! Glejte, ravno tu pride Dora!«
»O, o, Vida, kako pa sta se vidva sešla? — Petko, ves večer te ni! Teta pravi, da se ne žrtvuje nikoli več tebi na ljubo. Meni pa tudi ni za te plese in velikomestne zabave. Teta se meni vrniti domov pred sklepom sezone, in moja Vidica pojde z nami . . . Oh, Petko! ta zima! Jaz sem grozno srečna, da si teto zvabil v mesto, kjer sem našla resno prijateljico — to-le svojo Vido!«
Ravno so hoteli Vida in Dora, Kveder in Maček, kateri je bil prišel z Doro, nastopiti skupno promenado, kar se je dalo znamenje za drugo četvorko. Po dvorani je postalo gibanje živahnejše; ta si je iskal para, ona dva sta lovila svoj vis-a-vis - . . Kveder in Maček sta se poklonila vsaki svoji dami, a baš v tem trenotku je teta naznanila Dori, da je voz že naprežen; grozno da jo muči migrena. Maček se je takoj poslovil, Kveder pa je spremil vse tri dame domov, kajti Vida Strelova je stanovala v ravno isti hiši kakor Kvedrovka z Doro.
»Do svidenja, Petko! Jutri se vidimo pri čaju. Vida tudi pride, ti pa lajtenanta Mačka pripelji s seboj!«
»Klanjam se, gospica Vida! Sladko spavaj, Dora, na lavorikah današnjega plesa . . . Čakaj, mama — na roko; jaz te spremim črez stopnice, celo do sobe, ako hočeš! Ne bodi huda, da sem vaju z Doro zanemarjal nocoj; saj sem ti žc pravil o naših obligatnih, erarnih damah na garnizijskih plesih« . . .
»Fidonc Petko, kje pa pobiraš take grozne izraze? ... Ne vleči me tako po stopnicah . . . moja migrena . . . Kakšne dame so torej te tvoje obligatne in celo erarne dame?«
»Eh*, mama, oficirske dame! . . . Daj ročico, da ti jo poljubim, lahko noč!« —
»Oh, moja migrena, migrena«, je zdihovala Kvedrovka nekaj časa v naslanjaču — »in pa ti častniki! Dora! . . . Jaz ne vem, kaj mu je do te prenapete Vide! — Dora!« . . .
V.
Bolniška soba doma pri Kvcdrovih . . . Duh po kloroformu . . . Na mizi bandaže, na postelji z obvezanim čelom lajtenant Kveder. ..
»Jaz si še danes ne morem raztolmačiti, kako sem se mogel tako razvneti za čast Vide Strelove, da je prišlo do dvoboja«, jc dejal s sitnim glasom Kveder svojemu tovarišu Mačku, ki ga je bil prišel posetit.
»Ti si sc odzval svoji viteški dolžnosti in . . .«
»Smešno! . . . Seveda, ker sem se potegnil za čast ženske, ki nima niti pravega pojma o časti, sc ti vidi moj dvoboj upravičen na podlagi viteške dolžnosti; sicer pa si bil ti drugih misli o ti stvari.«
»Cuj, Petko, če bo jutri tako krasno, kakor jc danes«, je krenil Maček na drugo pot z govorom, da bolnika nc bi razdražil s svojimi ugovori, »pojdeva na izprehod . . . Oh, ta krasni pomladni dan! Jaz na tvojem mestu pač ne bi tratil življenja, denarja in časa pri vojakih. Prevzemi gospodarstvo, oženi se . . .«
»In postani filister, kaj ne da?« mu je segel Kvcdcr v besedo.
»Dora je vendar tako lepo in pametno dekle« . . .
»Poskusi svojo srečo ti pri nji; saj je bogata, da si hahko kupi oficirja«, je dejal spet K veder. »Ko, sploh pa pojde Dorica študirat in Vida z njo. Odkar se pajdaši s tisto prenapeto, eksaltirano žensko — oh, jaz bebec! kako sem se vendar mogel dvobojevati radi nje! — od tedaj smatra nas moške le za tlačitelje in suroveže, iz katerih sužnosti hoče iztrgati svoj spol. Ah! beži, beži s tistimi modrimi ženskimi, ki se dvigujejo nad moškega. Ženska bodi lepa, to ji zadostuje: modrost je pa tribut moškega spola.«
»Torej samo lepoto upoštevaš ti pri ženskih?« je prekinil tovariš tok Kvedrove teorije.
»Da, ker lepoto zna ženska vsaj prav izkoriščati, modrosti pa nc. No, in končno . . . hm — zakaj jc Bog ustvaril žensko ? Le nam za uteho in užitek; čim dražestnejše je nje telo, tem vrednejša jc ženska moškega! . . . Modrosti, duha? Tega išči v knjigah, nc pa pri ženskih.«
»Kveder!« jc zaklical nekako neverno vprašaje Maček, a oni je nadaljeval s ciniškim sarkazmom:
»Čakaj, čakaj! Onima dvema puncama sem tudi to povedal. Z Vido se grizeva zaradi tega, kolikorkrat se snideva skupaj; takoj sva si v laseh ... In ona mi je zadnjikrat rekla, da mc obžaluje, ker sem izgrešil pravo svoje zvanje, Češ, da bi bil moral postati pravzaprav — hahaha! — mesar, mesar! . . . hahaha . . . Dora nima več lepega očesa zame — Vida pa kar piha kakor mačka, če me kje sreča. Tako je bilo pred dvobojem.«
»Kaj ve, da si se dvobojeval za njo?«
»Pač ne vem. Hm, veš, da ženska radovednost ne pozna nobenih zaprek, da le doseže svoj smoter ... Če bo jutri tako lepo... Sploh kaj bi čakala na jutri; rana mi nc dela nobenih neprilik več ... Apropos, koliko je 'ura? . . . Ravno je še menda časa dovolj, da napravim toaleto za obed.«
»Kveder, ostani še v postelji danes!«
»Ne, ne, jaz že pogrešam tistih sarkastnih debat o moških in o ženskem vprašanju. Vida in Dora sta mi pa obe napovedali boj, odkar sem jima razlagal, v čem obstoji vrednost ženske. Odkar sem bolan, ni nobena niti z enim očesom poškilila v mojo sobo.«
»O pač«, je dejal Maček, »dokler si ležal v deliriju, sta bili obe vedno ob tvoji postelji; potem pa sta skrbno povpraševali po
tvojem stanju. Prikazati se pa zaradi tega ni hotela nobena, ker sta se bali, da bi tc razdražili, ker ste se preje vedno pričkali.«
»Po obedu se popeljemo na izprehod — po dva in dva! Hahalia!« »Ti seveda z Viclo, da se bosta spet lasala«, jc dej Al hudomušno Maček. »Ti sovražnik modrih punc!« . . .
Stari Kvedcr jc zmajeval z glavo, Kvedrovka sc jc kujala tri dni, Maček pa si jc laskal s svojo bistrovidnostjo v spoznavanju človeških src; kajti njegov Pctko jc vendar dokazal s svojo nepričakovano zaroko, da je nosil sarkazem in cinizem lc na jeziku . . .
Kaj pa Dora? Strmela jc in strmela in obžalovala Vido zaradi njene slabosti in neznačajnosti; kajti baš ta njena Vida, ki jo jc s svojimi nazori dovedla na pravo pot in ji odprla oči glede na ljubezen do Petka — do moških sploh, se je prelevila v njenih očeh v celo navadno slabo žensko.
Oj ti moški, kateri se ustij o, da iz samega usmiljenja in človekoljubja rešujejo dekleta zarjavelega devištva! In sedaj pa se poroči ta Vida, ki jc vedno govoričila, da je zakon samomor za oba, in da je ljubezen le lepa, vabljiva krinka, pod katero se skriva mati narava . . . Hahaha — Vida in Pctko — zaročcnca! . . .
Prcccj let pozneje se jc mnogo govorilo in pisalo o svetovno imenitnem romanu izpod peresa drja. Dorc Klemen . . .
Pctko in Vida sta v glavni osebi tistega romana takoj spoznala svojo ljubeznivo znanko in kumico svojih malčkov.
Junakinja v tem romanu se tvega ljubezni in rodbinske sreče — nekaj iz egoizma, nekaj iz predsodkov, največ pa radi tega, ker se hoče žrtvovati za trpeče človeštvo, sosebno za ženstvo. Krasni uspehi so ji trosili lavorike na pot!
A nečesa ji jc vendar vedno nedostajalo, in njen roman se jc okončeval z besedami:
»Svoboda je najdražji blagor na svetu — in zakaj ? — Ker se mora plačati z rodbinsko srečo!«
*
Priobčila Pavlina Pajkova»
i že katera novica tako globoko in bolestno presunila vsega omikanega sveta nego nepričakovana vest o grozni smrti avstrijske cesarice. A tudi nobeno bitje ni v nas vzbudilo toliko iskrene simpatije, toliko občudovanja in zanimanja nego njeno; saj je bilo tako čudesno, cclo izredno, V njenem nežnem, idealno-krasnem telesu, ki sc je zdelo ustvarjeno samo za, to, da bi krasilo ccsarski prestol in očaralo vsakega., ki mu bi bila dana sreča, se ji približati in jo zreti — v tem telesu je bivala duša, ki ni bila samo rahločutna in blaga, ampak tudi krepka in junaška, in bival je v tem telesu bistroumen, samostojen in globok duh < , .
Kako napačno jc svet sodil in tolmačil skromno* molčečo, sami sebi živečo cesarico Elizabeto! »Duše nima«, so rekali; »živi samo za svojo lepoto in za svoje — konje!« (Znano je.y da je bila vneta in najspretnejša jahavka svoje dobe.) Sele po njeni smrti se jc pokazalo., da je baš njen silni, neodoljivi nagon po samotarstvu in vse nje toli nenavadno ponašanje izviralo iz prirojene ji filozofske naravi.
Veliki, znameniti duhovi ljubijo, iščejo in hočejo samoto, ker oni sami sebi zadoščajo in sc baš v samoti njih krepka individualnost najbolje razvija in popolnjuje. Genialni ljudje so bolj ali manj vsi originalni; in celo originalen, zanimiv ter preučevanja vreden se ml vidi značaj naše pokojne cesarice po vsem tem, kar smo zvedeli o njem Iz najverodostojnejših virov.
Njena zanimiva vnanjost in prikupljiva notranjost, njena pre-menljiva usoda, ki je vedno zigravala med srečo tn nesrečo, med
mešanica najvišje veličastnosti in največje trpkosti, ki je usojena člo-veku-trpinu, jc vzbudila sočutje in sožaljc po vsem izobraženem svetu. Pisatelji vseli narodov so pohiteli, da bi ji v iskrenih, laskavih spisih postavili častne, trajajoče spomenike.
A nobeden spis izmed vseh, kar jih je bilo nji v spomin spi-sanih, nobena knjiga, nji v proslavo izdana» ni označila pokojne cesarice tako resnično in živo kakor najnovejša z naslovom: »C. Christo man os: Tagebuch-Blät ter«. Citatelj, ki se vanjo zaglobi, skoro meni, daje sam visoko gospo osebno poznal in z njo občeval;
in ni se čuditi, da jc ta knjiga, ko jc o božiču zagledala beli dan, zbudila med izobraženim dunajskim svetom veliko senzacijo.
Pisatelj teh znamenitih spominov jc mladi Grk C. C bris toni an os, ki je imel čast in srečo, da je več let bival okolo cesarice; imel jo jc utrditi v znanju grškega jezika, a obenem jc bil nje družabnik in spremljevavec na izprehodih in na potovanju. Ta mladenič, od prirode telesno zanemarjen, toda duševno obdarovan z ostrim umom, možatim značajem in navdušenim srcem, je užival pri ccsarici veliko zaupanje; njemu jc ona kot najboljšemu prijatelju dala zreti v bogati zaklad svoje duše. In to krasno dušo, združeno s čarobnim životom, jc duhoviti, izobraženi Grk z divnim vznosom ter v sijajnem slogu opisal v omenjenih »spominskih listih«. Ko sem jih dočitala, sem nehote priznala in globoko čutila, da je res, kar je pred nedavnim časom izrekel Max Nor dau o naši ccsarici, da jc namreč »z njo ugasnil fenomen, ki bo v bajkah in tradiciji večno živel v spominu človeštva.«
Christomanosova knjiga nam ne kaže cesarice v blesku cesarske veličastnosti, temveč nam jo predstavlja kot človeka, ki misli, ki čuti, ki se radujc in trpi kakor navadni zemljani. A baš v ti podobi se nam visoka gospa šele vidi prav čarobna, mila, nepopisno prikupljiva in občudovanja vredna. Da, občudovanja vredna!
Ker sodim, da Christomanosova obširna, a za nas Avstrijce toliko dragocena knjiga ostane večinoma Slovcncem neznana, naj posnamem iz nje najvažnejša mesta, katera pokojno cesarico najbolj označujejo. Da vznosite pisave mladega helenskega potomca s skromnim svojim posnetkom nikakor nisem popolno izrazila, tega se sama najbolj živo zavedam; a zadovoljna sem, če te moje vrstice čitatclju zbude vsaj nekaj tistega globokega čuvstvovanja, ki ga gotovo zbude vsakemu čitatclju Christomanosovi »spominski listi« »Kadar Grki grški govore, doni njih govor kakor godba«! je trdila cesarica; a jaz bi šc pristavila: kadar Grki pišejo, je njih pisanje poezija! Christomanosovi spomini v resnici niso nič druzega nego venec, spleten iz cvetk najvznesenejše poezije, dostojen kronane glave.
Cujmo, kako Christomanov opisuje ccsarico in svoje prvo snidenje z njo! »Prvo, kar sem začutil, je bilo presenečenje. Pred menoj j c stala cclo druga oseba nego ona, katero sem čestokrat občudoval na slikah, in vendar je bila ista, namreč cesarica. V resnici je lepša, mnogo lepša, nego jo slike kažejo; vprav nepopisna je. Čutil sem namah, da to nežno in veličastno bitje pred menoj ni samo cesarica, temveč najidealnejše in najžalostnejše bitje človeško« . . .
»Glava sc ji vzdiguje iznad ramen z ono nežno zanimivostjo, katera je cvcticam na dolgih steblih lastna. !3olj nego pri drugih ljudeh se čuti, da jc nje glava krona in ubrano soglasje nje muzi-kalnib črt . . .«
»Kje obraz je bleščeče bled; vsi ljubosumni žarki južnega solnca ga niso mogli preobladati . . .«
»V istem milem lesku se odpirajo nje ustnice, tanko izražene in tako malo vidne bagrcnc kakor razkol skrivnostne granatke . . .«
»V okrožju njenih ust sc zbira vsa grenkoba neprelitih solz... V modrosti svojega molka jc torej ona videti kakor trpka boginja Atcna . . .«
»Njene obrvi so visoko zaokrožene, čudovito fino izražene. Sila njenih krasnih načrtov, junaštvo njenih ponosnih misli, nje porog-ljivost napram vsi trdi, neizprosni istinitosti, nje nebrzdana svobodo-ljubnost in neustraŠenost, nje veličastnost in labodja čistost, nje visokost, nedosežna kakor oblaki nad nižinami . . . vse to jc skrito pod nje temno izklesanimi obrvmi . . .«
»Vsa njena tenko-vitka postava zdihuje kakor cipresa proti nebu, se giblje kakor valovje, kadar počivaj c diha . . .«
»Ona bolj leti nego hodi, ali pravzaprav plava — z gorenji m delom života lahno nazaj upognjena in v tankih bokih sc zibajoča — podoba plovočcga laboda . . .«
»Cist in jasen je nje govor kot tok počasne in šepetajoče godbe; zdelo se mi jc, da me blizu samotnega vira stoječega obkrožujejo glasovi samotne mladosti in dih tihomile tožnosti . . .«
»Nje cluh jc tekoč in globok kakor morje; njene misli pa so kakor gorski vrhovi ali pa kakor nedogledne planjave . . .«
»Ona se skoro nikoli nc smeje — vsaj nikdar, kadar živi svoje navadno življenje; samo tedaj, kadar se življenje navadnih ljudi ali realno življenje, kakor pravimo, njenemu premišljevanju približuje, kadar ljudsko gibanje sega do nje in se je dotakne — tedaj se smeje — poluglasno ali krčevito, do solz, kakor da bi bila kaj prav smešnega zagledala, ali pa kakor da jo obhajajo bolestni občutki . . .«
»Bolestno zaokrožena usta, mogočni pogled njenih oči, ki so videti pogreznjene v nepredorno daljino, dviganje nje šijnjaka in čela, s katerim se takorckoČ upira nekemu neznosnemu bremenu, in z vsem tem spojeno gibanje njenega obraza, kažoče, da si je v svesti ncizreČnc bolesti . . . sploh vsa postava nje tankega kraljevskega života, zvonkost nje glasu in ubranost njenih besed — vse to mi je odkrivalo celi posebni notranji svet otožnosti, tako neizmeren
in čudovit, kakor jc neizmeren vnajni svet, ki nas obsipa s tisočerimi čudesi . . .
Krasni sliki je pristojen dragocen okvir. In res jc v tem krasnem telesu bivala tudi lepa duša. Oboje se jc družilo v lepo barmonsko celoto.
Le poslušaj mo, kako sc jc ona v zaupnih pogovorih razodevala svojemu grškemu učitelju, in brez tolmača spoznamo nje duševno bitje skoz in skoz.
Govorila sta o emancipaciji ženskih in o ženski učenosti.
»Svobodne naj bodo žene!« je dejala cesarica; »včasih to bolj zaslužijo nego možje. Ali kar se tiče ženske učenosti, sem ji jaz proti vna. Čini manj so žene učene, tem dražestnejše so; same od sebe vse vedo. Učene študije jih pravzaprav samo odvračajo od njih notranjosti; one tako pozabljajo in zanemarjajo en del svojega bistva, hoteč se zaglobiti v slovnico ali logiko, dasi je to njih delo lc površno. V onih deželah, kjer so žene manj učene, so duhovitejše nego nase uČenjakinje. Motijo se prijatelji emancipacije, ko menijo, da učene matere utegnejo duhovitejše sinove človeštvu poroditi. Ravno nasprotno: tiste učenjakinje bi lahko dosti več blagega storile kot matere, ako bi bile proste vsakega umetnega nasilja kakor drevesa v prirodi pod milim nebom. Ženskih dolžnost ni, može nadomeščati pri lijih poslih ter jim dajati novih misli in nasvetov, ampak samo izpodbujajo naj moške k iniciativi, k proizvajanju novih idej . .
ff	s
Svetovno znani so bili ccsaričini lasje; bili so nenavadno dolgi in gosti, in treba jc bilo spretne in izurjene roke, da jih je počesala iti uredila. Kadar jc ccsarica sedela na stolu, da jo jc časavka počesala — in to je vselej trpelo po dve uri — tedaj so se ji lasje do tal usipali ter odevali nje život kakor plašč. O vsakdanji izgubi toliko dragocenega časa se je cesarica pritoževala proti Christoma-nosu: »Med tem, ko imam z lasmi toliko opravila«, mu je dejala, »počiva leno moj duh. Bojim se, da mi duh iz las uhaja skoz čc-saveinc prste. Zato mc glava tako močno boli. Midva lioČcva med tem čas porabiti ter prestavljati Shakespeareja; pri tem je treba, da se duh napenja. Jaz sem sploh sužnja svojih las. Morda se jih vendar kdaj iznebim . . . Toda naj pride, kar hoče . . . Človek ne sme svoji
usodi nasprotovati, siccr ga šc huje udari s tem hujšim udarcem ..
# *
*
»LjuMjnnski Zvo»r 3. XIX. 1509.	11
O politiki ni rada govorila, in šc ono malo, kar jc povedala, jc omenila s tako malomarnostjo, kakor cla predmet ni vreden, da bi se z njim bavila. »Ministri so samo zato, da padejo; potem pridejo zopet drugi«, jc nekoč dejala s Čudnim, nekako porogljivim naglasom. »V Franciji ministri komedijo vsaj bolje igrajo« . . . »Sploh« — jc nadaljevala — »vsa politika ni nič nego sama prevara; politiki menijo, da oni vodijo dogodke, a dogodki jih vedno presenečajo. Vsako ministrstvo nosi kal svojega propada samo v sebi kar od prvega početka . . . Diplomacija jc samo zato, da sosedu ugrabi kak plen. Toda vse, kar se godi, se vrši iz notranje potrebnosti in dozorclosti; diplomatjc tc dogodke samo registrujejo . . .«
* *
O narodih je modrovala takole: »Cesar si je duh narodov v svesti, to ostane neznano poedincu; česar nobeden sam o sebi nc ve, to vedo množice. Drevesa cveto ali pa ovočje neso po istih zakonih,
po katerih prospevajo celi narodi . . «
* *
*
Cesarica je trdno verovala v mogočnost usode: »Ženske žive zlasti pod zvezdami svoje usode«, jc dejala čestokrat . . .
»Večina ljudi nc želi, da se jim razvežejo spone usode in življenja; tako, menijo oni, bodo rešeni nevarnosti, katere jim pretijo. Toda zaman! Nikdar nc nehamo v senci usode živeti, in ta senca preži za vsakim žarkom luči. Ni duh, ki-veže vse ljudi, ampak skupna njih usoda« . . .
»Na vsakem mojem potovanju po morju slede pticc tonovŠčice — beli galebi — mojo ladjo, in vsakikrat jc kateri izmed njih temne, skoro črne barve. In ta edina črnica me spremi prav do Krfa. Neka-terekrati me je Črna tonovščica skoz ccli teden zasledovala od celine do ccline. Jaz mislim, da jc to moja usoda.«
ä if *
»Večina ljudi je nesrečna, ker se mora vedno boriti z edin-ščino in bedo. Ce pa človek ne more po svojem okusu srečen biti, mu nc ostaja nič drugega, nego da ljubi svoje gorje. Samo to mu daje mir; a mir je lepota sveta. Lepota namreč je mir in konec vseli stvari . . .«
* s *
»Nesreča je močnejša nego življenje, in blaženost jc resničnejša nego življenje . . .«
■t ifi *
»Veselje jc minljiva reč, slabo nadomestilo tega, kar želimo s hrepenenjem. Hrepenenje je pričakovanje usode, katero doseči jc namen našega življenja . . .«
»Smeh in jok sta pepel, ki ostaja od žara naše duše, in pod katerim se ona duši.«
»Naše sanje so vselej lepše, čc sc nc uresničijo.«
fr-	%
S
»Samota jc tečna hrana; zato mi jc ljuba.«
* *
»Na vseh mrliških obrazih se izražujeta gorje in pa poroga — poroga zaradi zmage, dobljene nad življenjem, ki jc toliko zalega provzročilo.«
-1: j: *
»Občutek časa jc vedno bolesten, ker nam daje občutiti, da živimo.«
* .. *
»Ne verujem v zdravilstvo, kvečjemu v homeopatijo. Ljudje hote tako ali tako biti osleparjeni od zdravnikov, in manjše ko so množine sleparskih zdravil, manj Škodujejo.«
£ # iS.
»Vsaki pozdrav ima svoj namen, vsaki nasmehljaj jc vreden svojega plačila.«
*
»Naša notranjost jc več vredna nego vsi naši naslovi in naše časti. To so same cunje, v katere se ljudje zavijajo, da svojo nagoto zakrivajo; a tiste cunje nič nc izpremene njih bitja. Kar je v nas vrednega, smo že prinesli s seboj na ta svet od svojih duševnih prabitij« . . ..
ž * *
Čudil
se je Christomanos, da cesarica tudi po večurni, utrudljivi hoji ni nikoli kazala najmanjše izmučenosti. Na to mu je dejala: »Jaz nisem nikoli utrujena. Zato se imam s svojimi sestrami vred očetu zahvaliti. »Človek se mora tudi hoje naučiti«, nam je često dejal oče in nam najel vrlega učitelja za to. A ta učitelj nam je za-bičcval: »Pri vsakem koraku, ki ga storiš, se je treba spočiti od prejšnjega, in čim manj se plazi po zemlji. Za zgled imejmo pred očmi — metulje. Moja sestra Alcngon in kraljica neapolitanska sta
11*
imenitni spričo svoje hoje. — Burboni, ki skoro nikoli peš nc hodijo, so dobili neko posebno hojo — ponosnih gosij1 hodijo prav kakor
—	kralji.«
* *
Kadar je po zimi burja najhuje tulila in razjarjeno metala na zemljo sodro, takrat sc jc cesarica najraje izprehajala po gajih svojih gradov. Christomanos se jc čudil. »Meni jc tako vreme najljubše«, je ona zatrjevala. »Tako vreme ni za druge ljudi, in tako ga jaz lahko sama
uživam. Pravzaprav jc tako vreme samo zame — liki gledališke igre,
-	- • - • • - - •-••--•_•" •
je zunaj — v prirodi — vse veličastnejše. Pravzaprav bi smela vihra šc huje razsajati; tedaj sc človek vidi vsem stvarem tako blizu, kakor bi se z njimi pogovarjal« . . .
* *
*
Cesarica je strastno ljubila potovanje, morje in prirodo. Potovala je mnogo, potovala je neprestano, toda da bi se dalje Časa mudila v enem in istem kraju, tega ni strpcla. »Konec vsakega potovanja«, jc rekala cesarica, »jc samo radi tega prijeten, ker je bilo potovanje pred njim. Ko bi kam prišla, a bi vedela, da nikoli več nc pojdem odtod, bi se mi zdelo cclo bivanje v raju — pekel. Misel, da kateri kraj skoro zapustim, je vzrok, da ga ljubim. In tako vselej pokopljem en sen, in brž ko lc-ta preide, že zdihujem za novim snom« . . .
Hrepenenje po morju pa izražajo cesaričine besede: »So trenotki — da! cclc dobe — da ne morem drugje živeti nego ob morju ali pa na morju.« — »Na morju se mi sapa širi, in valovanje morja mi daje globlje dihati.« — »Kadar burja dviga valove, si često zdim sama penast morski val« . . .
»Morjeje moj izpovednik, katerega obiskujem vsaki dan. Mladi me, ker mi jemlje vse, kar jc tujega, in mi daje svoje misli, ki so edina neumrjoča mladost. Samo ne more umreti, zato pomlajuje«...
Ko je Christomanos navdušen opisoval morje, bleščeče se v solnčni svetlobi, jc dejala cesarica: »Pečinam pod vodo taka sreča ni dana, da bi žarki solnca in sreče prodirali do njih. Ob teh pečinah se luč odbija. Taka pečina sem jaz. Sreča si ne upa do mene. In ko bi tudi prišla — so take tminc, v katerih sc izgubi vsaka svetloba, ki popijejo vso svetlobo in jc nikoli več nc dajo od sebe.« 1—
Cesarico je navduševala tudi najpreprostejša stvar v prirodi: »O tc skrivnosti samotnih travnikov!« je nekoč vzkliknila. »Tu so planjave, čisto bele samih marjetic in kamilic, ki nosijo v sredi zlata srčeca. Ne vem, zakaj mi tc zvezdice toliko pomladi in luči vlivajo v prsi« . . .
* *
Ko sta korakala skozi skupino mandljevih dreves, katera so se v cvetu belila kakor kamenen otok, je zdihnila: »To bi bila zibel, kjer bi se človek iznova narodil, ako bi bilo vredno.«
»Kako brzo oblaki divjajo za solncem«, jc rekla nekoč pri solnčncm zahodu. »Kakor coprnice, ki zlatolaso dekle zasledujejo.« Potem jc pristavila: »Nebesne strasti, katere gledamo vsaki dan, delajo, da pozabljamo sami svoje skrbi.«
if
Ko jc s Christomanosom stopila na visoko goro — Ajei Ky-riaki — jc dejala: »Vidite, zdaj sem za eno željo ubožnejša, a za deset drugih bogatejša. Jc kakor pri ljudeh: za enega mrliča deset novorojencev. Vselej, ko ena želja v naši duši ugasne, umre del nas samih, a porajamo se k novim željam — kakor človeštvo k novim bolestim. Vendar želeti in trpeti nikoli ne prenehamo.« —•
Povedala je cesarica dalje, da jc bila, ko jc prvikrat polezla na ono goro, sama, bre; spremstva; njena spremljevavka da jc bila mlada in lepa in se je silno bala žgočega solnca zaradi svoje nežne polti, a cesarica je ni hotela mučiti. Christomanos sc jc temu zelo čudil: »Vaše Veličanstvo je bilo torej že takrat neustrašeno«, je dejal. »Tedaj šc bolj nego sedaj«, je odvrnila cesarica; »česa bi se bala, kjer ni ljudi? In katerekoli sreča vam, vsi so tako izobraženi! — Opazila sem pozneje, da je angleški glavar poslal za menoj nekatere žandarje, a jaz sem jih brž nazaj poslala. — Jaz tako postopam, kakor da bi iskala svoje usode; vem, da jo srečam tisti dan, na katerega mi jo jc usojeno srečati. Vsi ljudje se morajo neki čas odpraviti na potovanje svoji usodi nasproti. Usoda dolgo preži, naposled nas pa vendar zaloti. Ravno tiste stopinje, katere ne bi smeli storiti, da ne zapademo usodi, ravno tiste stopinje pobiramo. In te stopinje pobiram jaz že od nekdaj.« -	'
»Ali ni čudovito? Kadarkoli sem v Švici, nikoli ne čutim potrebnosti gora — menda zato, ker jo drugi ljudje čutijo. Najljubše mi jc v Švici korakati'po mestih, posebno po Ženevi; tu mi je najljubše bivališče, tod hodim vsa razmišljena med kozmopoliti — sta-novniki vsega sveta; tu je možno premišljevati o bistvu živih stvari.«
}js
S Christomanosom jc čitala razne priznane pisatelje. Iz njih je potem izbirala zanimive odlomke ter jih prelagala za vajo na grški jezik. »Pri Shakcspcarju«, je opazil Christomanos, »so blazniki edini pametni ljudje. Tako so tudi v življenju ne ve, kje se neha pamet in začne blaznost; takisto nc, ali je istinitost sen ali sen istinitost.« — Na to je cesarica dejala: »Vaša opomba jc jako globokoumna. Naše življenje je od konca do kraja tragedija. Mi vedno predstavljamo sami sebe na odru. Ta igra na odru jc naša žaloigra« . . .
a. *
■s
Čitala sta spise Carmen Sylve — rumunske kraljice; cesarici so ugajali. »Njih mladenski duh jc Čudovit«, jc dejala. »Carmen Sylva jc še vedno nemški »bakfiš« vkljub svoji eksotni kraljiški kroni in svojim belim lasem. In tudi nje čuvstveni obseg je ostal isti, dasi je medtem žc postala nesrečna mati. Še vedno jc enako sangvi-niška, se hitro razvname, a tudi hitro omrzne. Ta nje temperament vpliva tudi na njene spise. Ona nima potrpljivosti, da bi pri svojih mislih vztrajala in se vanje vglobila; takorekoč žeje omagujc, hoteč doseči, kar jc nedosežno. Zato nikoli nima miru, ki jc vendar končni smoter vsega« . . .
o
# # *
Govorila sta o nesrečnem koncu Ane Karcnine, ki si jc (v Tolstega romanu) po nepravem potu dokopala do sreče. Cesarica jc dejala: »Sreča, katero ljudje iščejo izven resnice, je usodnim zakonom podvržena. Živimo ob robu prepada, katerega tvorijo trudi in bolečine, koplje ga pa lažnivost človeške morale. To je brezno med našim dejanskim stanjem in onim, v katerem naj bi bili. Brezno jc in ostane brezno. Čc ga hočemo prekoračiti, pademo in se razbijemo« . . .
£ *
Christomanos je vprašal ccsarico, katere izmed Heinejevih poezij ji najbolj ugajajo. »Vse«, jc dejala; »vse so ena sama pesem — ena in ista. Njegova nevera v lastno otožnost in v lastno navdušenje je
lof~*
tudi moja vera. Slovstvcniki mi v čast štejejo, da častim Heincja; a reči moram: v njem samo častim njegovo zaničevanje samega sebe
in otožnost, s katero ga napolnjujejo posvetne reči.«
* #
*
Govorila sta o sistemih moderne filozofije, osobito o Nitzsche-jevi. Cesarica je rekla: »Mi smo del sveta. Čemu hočemo toliko vedeti in premišljevati? Mislite (bila sta na Krfii), da oljike tuhtajo, zakaj je makov cvet rdeč, ali zakaj oblaki zvečer žare ? Tudi pečine ne pomišljujejo o vrcmcnoslovju. Vse stvari žive v neki globočini, kjer ni skrivnosti, zato ker vse žive skupaj in med seboj same sebi; samo. mi smo sc postavili izven sveta; mi smo vse mostove razdrli za seboj. Pravi »nadčlovek« bi bil oni, ki bi pozabil, da jc človek. Naš dull in um naj bi nam povrnila oni čut sveta, katerega imajo druge stvari v svoji nezavednosti.«
H«
Znano je, da v svoj grad Aliilcj na Grškem ni cesarica nikoli vabila ljudi! Živela jc tu kakor v tujem svetu, daleč od hrupa in bleska sveta, sama zase, s svojimi mislimi in čuvstvi. »Tu sc čutim bolj domača nego na Dunaju«, je trdila svojemu sprcmljevavcu. »Ta grad jc ves moj v pravem pomenu besede. Dala sem ga sezidati po svojem okusu, vsaki košček pohištva in okrasek je na moje povelje naročen in postavljen. Ko bi goste vabila, bi mi ga popolnoma skvarili. Čudno je, a resnica: kamor ljudje pridejo, vse uničijo. Ljudje vedno delajo rečem silo; samo kjer so reči same, ohranijo svojo lepoto. Zato ljudem tudi ne kažem svojega gradu. V nekaj mcsecili ne bi bil niti en kamen več nedotaknjen; povsod čečkajo svoja imena, kakor bi hoteli samim sebi pečat svoje ničnosti vtisniti in vse stvari v svojo pogubo za seboj potegniti. Le poglejte, kjer so bila nekdaj mesta, tu so zdaj razvaline! V mestih so cclo drevesa pohabljena, a vrhovi gorski so taki, kakršne je Bog ustvaril.«
Ko se jc nckcč cesarica na Grškem izprehajala, jc čula, idoč mimo neke hiše, grozno plakanje in tuljenje, ki jc prihajalo iz ženskih grl. Prestrašena je poslala Christomanosa v hišo, da zve vzrok obupnega krika. Ko se je le-ta vrnil, je dejal: »Nekdo je umrl, in to vpitje jc grško tarnanje za mrličem. Zdi se mi, da neko staro ba-bišče leži na odru.«, Ni hotel povedati resnice, da jc mrtev sin, katerega objokuje mati, ker ni hotel buditi ccsat'ici bridkih spominov. Toda ccsarica se ni dala prevarati.
»Vi sc motite«, jc dejala poluglasno, in pri tem so sc pojavile na nje obrazu bolestne poteze — »otrok je gotovo one žene, ki jc grozneje kričala nego vse druge — menda jc nje sin. Pojdite še en Krat vpi IHEPIF Oy/rPT^BBiTčaiir ".rU/.fij- " '"Vir -, "JVJ pi I3UL V licij "lil treba; vem, da je nje sin.« In šla je dalje.
Za nekaj časa je pretrgala molk: »Za to ženo ni ničesar več na svetu nego togovanje; ona nima za nič druzega več prostora v svojem srcu . . . Zdaj zajemlje vso svojo prejšnjo dušo iz sebe.« Po teh s stresočim glasom izgovorjenih besedah jc umolknila za celi večer.
* *
O neki priliki, ko bi imela cesarica z nekom italijanski govoriti, jc prosila Christomanosa, naj govori on namesto nje. Le-ta se jc' začudil: »Vaše Veličanstvo nc zna italijanski ? Saj ste kraljica Benetk?«
»Tega je že dolgo«, je odvrnila ona dobre volje. »Cesar še vedno govori prav dobro italijanski. To je edino, kar nam je ostalo od našega laškega kraljestva — več nego potrebujemo. Jaz sem se morala italijanski učiti, toda nisem se mogla s tem jezikom nikoli
sprijazniti. Ves trud je bil itak zastonj.«
* *
V gradu Lainzu pri Dunaju je posebna soba, v kateri vise slike vseh cesaričinih nekdanjih konj. »Glejte, koliko prijateljev sem že izgubila, a nobenega nc pridobila«, jc dejala Christomanosu, tiste slike kažoč. »Mnogo jih je žc zame šlo v smrt, česar nikoli nobeden
človek ne bi bil storil; raje bi me preje kateri umoril.«
* *
Na nje rojstni dan je podaril Christomanos ccsarici vijolice in starinsko stekleniČico za solze, katero je bil prinesel iz Aten. Blagohotno je sprejela te »darove žalosti in solz«, kakor jih jc sama imenovala. Christomanos jc dejal: »Vaše Veličanstvo blagovoli v ti ste-kleničici shranjevati same solze veselja!«
Na to pa jc ona odvrnila: »Potem bo vedno prazna ostala; za solze žalosti pa je premajhna.« —
O drugi priliki je dejala: »Pravih solz človek nc more preliti, a katere tečejo, vse tečejo zastonj.« — Koliko globočino bolesti je razkrila s tema kratkima opazkama o solzah! Ona, pravi Christomanos, ni nikoli neposredno potožila, nikoli z besedami odkrila rane svojega srca, obupa svoje duše; a kadar je slučajno pogovor nanesel na gorje življenja, je v kratkih, pretrganih stavkih razgrnila svojo
notranjost bolj, nego bi jo mogla s šc tako dolgimi jeremijadami. Iz skrivnostne svoje notranjnosti je črpala ccsarica čudovito grozo; dostikrat ji j c stopil v oči izraz obupnosti, ki jc bil neizrečeno strahoten.
Nekaterim se bo menda dozdevalo čudno to ccsaričino prezi-ranje vsega posvetnega bleska kakor sploh vsa njena bolestna zamaknjenost in otožnost, kateri se je s slastjo vdajala ter jo gojila. A zabiti se ne sme, da je ona, dasi kraljica in cesarica, prebila najhujše, kar more zadeti nežno žensko srce. S temi njenimi nepopisnimi bridkostmi pa sc je družila otožnost, ki je, po mnenju vclcumncga pisatelja, dediščina in usoda vseh v resnici znamenitih duhov. In da jc rajna cesarica bila v resnici izrednega duha, to potrdi vsakdo, ki je le količkaj zasledoval nje življenje, motril nje značaj ter premišljeval globokost in prcmišljenost njenega govorjenja. Tudi Dunaj-čanje, dasi toli ljubijo in čislajo svojo vladarsko rodbino, sc nikakor niso mogli sprijazniti s ccsaričinim nenavadnim vedenjem, z njeno mržnjo proti blesku in šumu, ko se jc ogibala hrupne prcstolnicc ter zahajala v tuje samotne kraje.
Dunajčanjc bi bili radi imeli večkrat ccsarico v svoji sredini, da bi jo bili občudovali, oboževali ter se z njo ponašali kakor se s cesarjem; užaljeni so bili in ji za zlo šteli nje nemirno, skromno življenje. Sele po njeni smrti so izprevideli, koliko krivico so ji delali s svojo sodbo o nji; zdaj stoprav so spoznali nje narav in razbrali nje značaj, in zdaj jo omilujejo, občudujejo, častijo in obožujejo kot vzvišeno bitje. Da je cesarica vedela, kako svet sodi in tolmači nje ahasversko in samotno življenje, se razvidi iz sledečih opazk:
»Ljudje nc vedo, kako naj bi z menoj ravnali, ker sc nc ujemam z nobeno njih tradicijo niti z njih davno priznanimi pojmi; ljudje lic puste, da bi kdo motil njih tesno opredeljeni red. Zato sem čisto osamela. Na izprehodih nimam dosti prilike, srečavati izobražence; kajti oni nc hodijo za menoj v samoto; imajo pač kaj boljšega početi. Moje dolgo samovanjc me je izučilo, da človek težo svojega bitja najbolj čuti, kadar je v dotiki z ljudmi. Morje in drevje pa nam snemata vse zemsko mišljenje, in v njiju družbi postanemo sami eno izmed onih ncŠtevilnih brezosebnih bitij ... So pa tudi ljudje, ki mi ugajajo ravno tako kakor drevesa in morje, ker so liki drevje in morje; to so ribiči, kmctovavci in selski norci — ljudje, ki malo žive med ljudmi in se dosti bavijo z večnimi stvarmi. Oni meni več
dajejo, nego jaz njim morem dati kot cesarica. Zato jih vselej zapuščam z veliko hvaležnostjo; kajti oni me osvobojajo nečesa, kar mi je tuje, in kar mi provzročujc tesnobo, kar visi ob meni, in kar m c obtežuje.«
* * *
O resničnosti svojih sodb je imela ccsarica jako visoko mnenje; en pogled na novo osebo, in takoj jc bila nje sodba gotova, in kar so ji drugi o tisti osebi pozneje povedali, ni nanjo napravilo nič vtiska. Christomanos je enkrat z njo govoril o neki osebi, o katere vdanosti jc ona dvomila.
»Mene jc nemožno prepričati o katerega človeka dobroti ali hudobi«, je odgovorila ona. »Jaz vse prepuščam svojemu notranjemu glasu in pa usodi.« —
Drugikrat je dejala: »Na mene ne vpliva nič. V ti moji pri-slovici tiči vse moje modrovanje.«
Iz tega njenega reka je razvidna vsa samostalnost njenega mišljenja, skoro bi rekli, njene trmoglavosti. In ni ji li bila ta trmoglavost usodna? Preveč je zaupala svoji usodi in dobrohotnosti ljudi; odločno jc odklanjala vsako spremstvo in vsakega čuvaja, ki so jih ji ponujali za izprehode in potovanje, in v onem cvetočem mestu, kjer jc najrajša bivala, ker jc menila, da se ondi nje osebnost izgublja med kozmopolitiškim prebivavstvom, je padla kot žrtev svoje prevelike zaupljivosti!
Preminila je prerano! A ker jc ona vsaki trenotek svojega življenja izkoristila in ga nc samo telesno, temveč duševno preživela, je mnogo več živela, nego kaže število njenih let.
Christomanos pa nam jc podal tako čudovito sliko njenega izrednega duha, da cesaričina podoba ne izgine iz svetovnega okrožja liki meteor, ki nc zapusti nič sledu, nego bode vedno živela v spominu človeštva.
Vaclav Slavec: Gojko Knafcljc.	1S9
Gojko Koafelje.
Povest. Spisa! Vaclav Slavic. IV.
©JIjOt
ojko Knafeljc je prebil nekoliko d«; v sitni negotovosti: Vsako jutro je bit sicer zgodaj vstal ter odšel na graj-MMm Ščinski
vrt, a deklic ni našel nikdar več tam. To sc mu M-** je videlo sumljivo» in čutlL je, da se ga gotovo nalašč ogi bijeta.
Nekega jutra, ko je bil sopet na vrtu, se mu je •zardelo od daleč, da se blestita izmed grmovja rjiju svetli krili. Btir.no mc je utripalo srce, ko je pospeši*, korake, da se jima približa. A ko je bil zavil okoli ovinka, ju ze ni bilo nikjer več.
Tedaj se je pa začel kesati, da se je morda prenaglil., ko je napade* Ano tako nujno s svojim;, ljubezenskimi naskoki že takoj drugi dan potem, ko jo je spoznal Uganil je, da si je veliko škodovat s to svojo naglico in silo . . . Zvečer tudi ni bi), od tistikrat več v G rahorjev: družbi, ker je bila družina napravi k že nekaj cr.i zaporedoma izlete v okolico, odkoder so se vselej vrnili precej pozno ter takoj odšli v svoje stanovanje . . <
Gojko je razmišljaj, kaj rm jc storiti. Kolikor bolj se ga jc zoglbala Ana, tciiko boij je bil vanjo zaljubljen, toliko bolj ga je gnalo njegovo samoijubje, da si jo mora pridobiti Že jc hote: nekega dr.e posesti Grahorja ter ga presiti roke njegove hčere« Ali po dolgem razmišljanju je zavrgel to misel, ke-i je izprevidel; dr. bi to bilo tudi prenaglo. irc da jc treba vendar prej vedeti natančno mnenje Anino. Toda kako bi se dalo stopit: z njimi v ožjo dotiko?
Dan za dnevom jc Gojko nestrpnejše stopal po svoji prodajalnici. Vsako malenkost je hotel videti; reči, ki so že dolgo klale zaprašene v kakem kotu, so se morale te dni zračiti. Na tehtnicah ni smelo bšti nobenega najmanjšega praška, ljudje so morali biti postrežem' naglo, in vse se je sukalo- in gibalo, kakor bi bilo na zmeteh. Njegov: pomočnik: so na večer javkali vsi, da ne bodo mog&i več dolgo prenašat! takih sitnosti; ako hitro ne neiha, so sklenili, da jo popihajo prej ko mogoče drug za drugič:.
Prav tako je pa bil skUenil tudi Goj k 9, da bode odslej prav gotovo zgleden gospodar, da bode imel vedno red v svoji prodajalnici ter da si tako zagotovi brezskrbno bodočnost . . .
V soboto popoldne sc oglasi pri njem Šaliar.
»Za jutri sem napravil Grahorjeve, da se udeleže izleta v Velo polje. Ali pojdeš z nami?«
»Kdo pa še pojde?« vpraša Gojko, veselo presenečen.
»Kdo? — Vsi Grahorjevi, vsi uradniki od sodnika in davkarja do zadnjega diurnista s svojimi družinami, menda tudi vsi učitelji, vsi kramarji — sploh vse, kar ,leze ino grede4.«
»Dela imam sicer prav jutri obilo«, de Gojko s komaj prikritim veseljem, »vendar pojdem z vami. Kdo pa je priredil ta izlet?«
»Kdo drugi r« vpraša Sahar in se potrka po prsih. Takoj pa pristopi bliže h Gojku ter mu šepne na uho:
»Ali nc bodeš še poskusil? Meni sc vidi, da bi bilo zate prav! In vedi: nalašč sem zbobnal vse skupaj, da v ti zmešnjavi jutri lahko napelješ vodo na svoj mlin!«
Gojko skomizgne z ramami ter se topo nasmeje, rekoč:
»Ne vem, če bo kaj!« . . .
Po obedu j c Gojko poslonel po svoji navadi šc nekoliko časa v naslanjaču. Počasi je srebal čašico gostega črnca ter zraven pušil drobno cigareto, spuščaje kolobarčke dima proti stropu. Pri edinem na cesto obrnjenem oknu so bile od znotraj zelenobojne lopatice vetrnic napol zaprte, da je bil v sobi prijeten hlad, kateri je vplival pomirljivo na nekoliko razdražene Gojkove živce, da je v nekaki slasti napol zaklopil oči ter se vdal sladkemu sanjarjenju, ki sc posebno rado polašča po dobrem obedu ljudi, ki so vdani telesnim užitkom. In Gojko jc posebno ljubil dober obed! . . .
Slonel je tako precej dolgo. Na tolstem obrazu se mu je prikazal večkrat blažen nasmeh, izpod napol zaklopljenih vek so se bliskale oči, in njegovo telo mu je rahlo podrhtevalo, kopajoč se v opojnem blaženstvu. Ali v tem hipu je bilo videti, kakor bi ga bila nemilo prebudila iz tega stanja neka sitna misel. Njegova tolsta roka je naglo šinila preko čela, kakor bi hotela z njega prepoditi veliko, črno muho. Stresel sc je, in oči so se mu odprle na široko. Ali takoj se je hotel pomiriti. Pomilovalno se je nasmehnil sam sebi ter stresel z glavo in hotel zopet zamižati; toda to se mu ni sponeslo, ona sitna misel ga ni hotela nikakor popustiti; moral jc vstati. In korakal je bučno po sobi gori in doli.
»Kaj pa je tega treba? In prav zdaj?« je sikal sam pri sebi poluglasno, in obrvi so se mu jezile . . .
»Pošta je tu!« sc oglasi pri vratih Neža ter mu pomoli v sobo kupček listov in dopisnic.
Gojko jih vrže na mizo. Bila so večinoma poslovna pisma z rumenimi, modrimi, sivimi ali rjavimi zavitki, na katerih so se šče-per.ila odzgoraj velika tiskana imena različnih mestnih tvrdk. A med njimi je bilo tudi drobno pisemce z rjavkasto-belim zavitkom, na katerem je bil napisan z drobnimi, neokretnimi črkami samo naslov Gojkov.
Ko Knafeljc zagleda ta list, vzklikne:
»Ah, ta slutnja! Vedel sem takoj, da pride nekaj!« In jezno vtakne list v žep.
»Ne, pomiriti se moram! Citati ga nočem in nočem!
Ali bilo je, kakor bi bil vtaknil Gojko v žep žive žerjavice mesto pisma; čutil jc prostor, kjer jc tičal zavitek, Čutil, kako ga ta zavitek peče — vedno huje peče — čutil neko neznosno bolečino na onem delu prsi, ki sc jc dotikal onega žepa v suknji, kjer jc tičal list. In mehanski je iztegnil roko v žep, potegnil iz njega pismo ter ga zagnal daleč od sebe v nasprotni kot. —
Sedel jc zopet v naslanjač ter zamižal, da bi se umiril; toda njegove napol zaklopljene oči so nehote silile v oni kot, kjer je ležal narobe obrnjeni list, kažoč od daleč svoj temno-rdeči pečat na sredi. In zdajci sc je zazdelo Gojku, da se ta list pregiblje sam ob sebi, da raste in raste, da dobiva glavo z drobnim, nežnim obrazom in svetlimi, temnimi, od joku vlažnimi očmi — da dobiva roke in noge — da dobiva glas, kateri mu govori jasno in odločno, a tudi žalostno in potrto: »Citati mc moraš«! In v ti podobi jc strahoma spoznal — njo — njo, ki ga zastonj pričakuje v mestu — njo, kateri je bil obljubil zvestobo do smrti ... In Gojko se jc stresel vnovič . . .
Šiloma odpre oči popolnoma, prikazen izgine, a iz kota mu blesti nasproti samo neznatni listič s svojim velikim temnordečim pečatom ... A Gojko ga gleda strmeč, z nekim strahom . , .
»Blede se mil« je vzkliknil poluglasno ter se prijel za glavo. »A čitati ga nočem in — nočem!«
S težavo je vstal z naslanjača ter se odpravil v prodajalnico, in niti drugih pisem ni pogledal . . .
Toda tudi v prodajalnici ni našel miru. Iz vsakega kota se mu je videlo, da ga gleda ono pismo; iz vsakega ovitka, kjer se jc blestela kaka črka, so ga gledale one drobne, neokretne naslovne Črke.
»Nočem ga čitati«, si je ponavljal venomer v mislih, a noge so ga zanašale nehotoma nazaj proti sobi. In predno je hotel in se zavedel, jc žc tiščal v roki zavitek in ga pretrgal z drhtečimi rokami.
»Nočem ga citati«, je mrmral vnovič, a oči so mu bile že preletele onih par neznatnih vrstic.
»O joj, o joj!« jc vzkliknil, in list mu jc padel iz rok pod mizo. V nekaki nezavesti in omotici jc pograbil klobuk ter odšel z naglimi koraki iz sobe, na ulico, sam nc vede kam . . .
Kmalu potem jc stopila v sobo Neža. Videla jc bila, kako jc gospod nekam naglo odhajal ob ti nenavadni uri, in to se ji jc videlo čudno.
S prtom v roki jc začela snažiti mizo in zložila neodprte liste na kupček.
»Kaj mu jc, da jih niti ni odprl?« si jc mislila ter zmajevala z glavo.
Na mizi je bilo še nekaj špargljcvih ostankov, a v Gojkovi kupici šc nekoliko vina.
»Hm, kaj bi to zametala?« si jc mislila Neža. »Sparglji so dobri, in gospod mi jih privošči lc redkokedaj!«
Nato se je vrgla v naslanjač, si otrla usta z nekoliko zamazanim predpasnikom ter prijela s koncem kazavca in palca za prvo špargljevo stebclce ter ga privlekla rahlo iz olja in kisa. Stebelce sc je zvilo z glavico nizdoli, a Neža je dvignila roko više, pokazala rumene zobe, približala usta stebelcu ter počasi in slastno srkala sok iz podolgovatih celic. Neužitne ostanke jc polagala na mali krožnik, ki je bil žc ves poln reeljev; a prsta je takoj zopet vtaknila v usta in ju oblizala po vrsti — najprej kazavcc, a takoj za njim še palec. Kmalu nato jc privlekla z oblizanima prstoma s krožnika še drugo stebelce, takoj potem tretje, Četrto . . . dokler ni ostalo na njem samo Še malo olja in kisa.
»Ali to jc tudi zdravo — kis pa olje«, si je mislila Neža, privzdignila krožnik k ustom ter začela šumno srebati rdečkasto-rumeno tekočino.
V tem hipu je zadela z nogo pod mizo ob pismo, da je le-to rezko zaškrtalo. Brišoč si s predpasnikom mastne ustnice, sc jc pri-pognila ter pobrala list.
»Kaj pa je to?« je huŠknila ter začela odvijati pisanje. »To pa moram videti! Bržkone je padlo pod mizo kateremu komiju . . . Haha, to bode pa morda kaka skrivnost!«
Neži od radovednosti zatrepečejo ustnice. Toda pisava je bila tako drobna, da daljevidna Neža ni skoro nič videla, zlasti ko itak ni bila Bog ve kako učena in izurjena v čitanju. Treba se jc bilo seveda pripraviti na trudapolno delo! Z zlobnim smehljajem je segla
po Gojkovo kupico ter jo izpraznila v dušku. Ali tačas jc zagledala za kupico ključ do kleti; usta so se ji raztegnila skoro do ušes od samega veselja.
»Joj, vendar ga jc zopet pozabil!« jc radostno vzkliknila. Naglo jc stlačila pismo v žep, pograbila ključ ter hlastno odšla skozi vrata.
V kuhinji je potegnila iz omare dve zeleni steklenici, v katerih jc bila preje kisla voda, ter je stopila z njima po temnih, ozkih stopnicah v klet.
Kmalu nato je bilo zopet vse v redu: ključ na prejšnjem prostoru na mizi, a stcklcnici sta tičali v njeni globoki, starinski skrinji.
»Saj mu opravljam vse v redu in brez godrnjanja prenašam vse njegove sitnosti, in to za tako borno plačilo!« si jc Neža tešila vest. »Tako zveste kuharice nc bi dobil nikjer več! Res mi da vsaki dan kozarček vina; toda pri kuhanju se človek tako grozno užeja, da nihče ne bi verjel. In vodo piti jc tako nezdravo!«
Neža si je obrisala pot s čela ter sedla v kuhinji za mizo na nizek, slamnat stol. Takoj potem je privlekla zopet pismo iz žepa ter začela zlogovati: »P . . re . . . pre . . . d . . r . a . . dra . . g . i . gi mo . . j . . moj . . . Go . . . j . . ko . . . Gojko!«
»Aha, to se pravi: predragi moj Gojko!« jc vzkliknila Neža ter od osuplosti pozabila, da bi zaprla usta.
Naglo jc vtaknila nos zopet v pisanje ter zlogovala dolgo, strašno dolgo ... A pri vsakem stavku so se ji bolj kremžila usta, in ko je vse prečitala, je prasnila v glasen in gromek krohot.
»Jej, jej, to je pa nekaj vredno! Gospod bode pa imel sina... majhnega sinčka . . . ljubeznivega sinčka . ! . ali pa — morda hčerko — lepo malo punčico . . Joj, joj — pa jc menda nc bode preveč vesel . . . Zato je bil videti tako prepadel. Hm, hm! — Toda nc-simo pismo na prejšnji prostor, da nc bode kaj sumil! O priliki pa žc morda porabimo to skrivnost — utegne nam morda šc kedaj koristiti!«
Ko jc položila pisnio zopet pod mizo, se je vrnila v kuhinjo.
»Oh, spodobi se«, je mrmrala med zobmi, »kaj se spodobi?... Spodobi sc, da ga na to srečo in bodočemu prvorojencu na čast zvrnem kozarček! Ha, ha!«
Potegnila je steklcnico iz skrinje in natočila kupico; izpraznila jc prvo, drugo čašo ter izpraznila steklcnico že nad polovico.
Tedaj jc pa namah začutila neko drugo potrebo. V kotih ob očeh so se ji prikazovale solze, debele kakor leščniki. In polzele so
ji nizdoli po licih, preko slinastih ust, po mastni bradi, na umazano jopo . . .
»Ah, uh, in jaz sem ga tako rada imela našega gospoda — tako rada«, je jecala glasno in stopicala po kuhinji. »Gradila bi bila hišo nanj, a zdaj vidim, da jc tako velik — tako velik grešnik! . . . Uh, uh, tako rada! ... In včasih sem mislila, da gleda morda kaj za mano! . . . Uh, tako rada! ... A zdaj pa bode imel že otroke... uh . . . nezakonske otroke! Uh, uh, tako rada! ... In tako mi jc plačal mojo zvestobo . . . ah!«
Po ti lamcntaciji je sedla zopet na stol, naslonila glavo na laket svoje dcsnice, in v hipu jc sladko zadremala . . .
V.
Drugi dan, v nedeljo popoldne, se jc bila zbrala v Velem polju v gostilnici poslanca Bratoviča mnogobrojna družba. Pred gostilnico raste na peščenem, kamenitem in puščobnem svetu mlad, vsako leto sproti obsekan divji kostanj, da nc more napraviti nikdar poštene senčne krone, da mu vsako leto požene le po nekoliko kratkih in šibkih vejic, katere potrga burja večinoma že takoj pod jesen. Pod tem zglednim kostanjem jc bilo danes pogrnjenih nekaj podolgovatih miz z rdečimi, belo obrobljenimi prti; okoli miz pa je sedela trška gospoda, dozdaj šc nekako resna in tiha.
Od daleč so izza oglov nizkih, zunaj od deževja izpranih hiš iztezavali Vclepoljci svoje vratove ter gledali, kako gospoda je in pije. Nekateri otročaji so se celo približali mizam ter s palci v ustih zrli topo po družbi in požirali sline, kadarkoli jc kdo od onih srečnežev nastavil čašo na ustnice ali rumeni rogljič prigriznil k čre-šnjevo-rdeči svinjski gnjati.
Pri manjši mizi, takoj pod kostanjem, je sedela vsa družina Grahorjeva, a pridružili so se ji bili Sahar, Gojko in Weber.
»Tako je bilo že tistikrat«, je nadaljeval Grahor započeti razgovor. »Živelo se je in tudi nekaj prihranilo. Ali pomogle so k temu tri reči: prvič je bilo takrat še malo prodajalnic, v okolišu po več ur morda samo ena; drugič so bile dobre letine, in ljudje so imeli denar ter plačevali sproti; in tretjič, mi smo bili varčni, zelo varčni, gospoda!«
Grahor si je pogladil sivo brado in sc ozrl samosvestno po drugi družbi. Gojko jc zardel ter povesil oči; mislil je, da zadnje besede lete vprav nanj, da ga jc hotel Grahor z njimi samo ščipniti.
Ali ta nanj res niti ni mislil.
»Sploh jc varčnost zelo redka čednost«, je govoril Grahor. »Kmet se trudi in ubija celo leto, to se pravi spomladi, po letu in jeseni; a ko kaj pridela in večino svojega pridelka proda, tedaj ga vidiš po zimi dan za dnem v gostilnici, kjer pije, jc, kriči in se bnha, dokler se mu mošnja popolnoma ne izprazni in šc nekaj dolga napravi. Pri tem pa vedno stoka, kako slabo se mu godi, kako velik revež je, kako ga tarejo davki. A najhujši in največji davek, ki mu uničuje dušo in telo, si naklada sam! — Nič nc verujte, skoro vsaki kmet bi si lahko pomagal sam, ako bi le hotel varčiti! Nc pravim, da bi obogatel, ali živel bi lahko skromno in mirno. Najžalostncjšc je pa to, da zapravljajo najhuje taki, ki tiče najbolj v dolgovih!«
»To je pa res«, pritrdi Sahar; »one, ki kaj imajo, jc videti lc redkokdaj v gostilnici, a oni, katerim jc eksekutor vsaki dan na durih, sc jih drže kakor klop kože.«
»Kaj pa delavec? Ali ta ni prav tak?« pristavi Weber. »Po cele dneve se trudi in muči, a ko pride sobota in potegne one borne groše, katerih tako težko čaka doma obila družina, ali mislite, da jc prva njegova pot domov? Kaj šc! Po poti se mora ustaviti tam, kjer »Bog roko ven moli«. In tako je sredi tedna že zopet suh. — Ali kaj je šele to proti učinku alkohola! Ali ni tak človek v pijanosti sposoben za vsako hudobijo, ali ga njegove druge strasti ne premagajo v takem stanju vse bolj nego v treznosti? Pretep, pre-šeštvo, izdajstvo, in kar jc takih lepih čednosti — odkod izvirajo vse te?«
»Kaj pa mi vsi?« vpraša resno Grahor. »Ali nismo tudi mi taki? Kjer moremo, obsojamo kmeta, delavca, sploh nižje stanove: ali smo pa morda mi sami kaj boljši ? — Ako imamo lc prosto uro, pa jo najraje ubijemo v gostilnici; ako nas vabi lep dan na prosto, takoj smo pripravljeni, a pot nas navadno vodi zopet v — gostil-nico! Koliko bi se prihranilo in obrnilo po potrebnejših potih, ako bi se znal človek ubraniti izkušnjave! — In pustimo sebe, pa poglejmo v višje stanove! Koliko ogromnih vsot se ondu potrosi za alkohol, kake orgije obhajajo bogatini pri alkoholu, dasi rafinovanem in požlahtnjenem! Kako bi se s tistimi vsotami dalo razpolagati v blaginjo človeštva! — Toda, pustimo to, prežalostno je! Ako hočemo poboljšati kmeta in delavca, tedaj mu morajo dajati najprej zgled višji stanovi, dajati mu ga moramo tudi mi!«
Posledica tega razgovora je bila, da ni bil gostilničar nič prav zadovoljen z Grahorjevim omizjem. Grahorjeva družina jc imela vsa pred seboj še vedno prvi poluliter in še tistega jc mešala vedno z
»Ljubljanski Zvon« 3. XIX. 1S99.	12
vodo. A Gojko, Weber in Šahar so jo posnemali nehote; vedno so še čepeli pri prvi četrtinki.
Toda ena sama čctrtinka ne vzbudi pravih misli, ne privede človeka do potrebne zgovornosti. To je dobro vedel Gojko, a prav danes je potreboval najbolj tega daru. Ob ugodni priliki je tedaj zdrsnil v vežo, kjer je našel gostilničarjevega sina.
»Janez, pojdiva v klet, in tam mi daj pol litra najboljšega, da nc bode videl nihče. Pred temi šČipavci tam pri naši mizi si človek niti žeje nc more ugasiti!«
In Janez ga je odvedel po temnih stopnicah v hladno klet ter mu natočil »od zida«. Hlastno ga jc zvrnil Gojko zaporedoma tri čase ter hotel plačati.
»Že clobro, že dobro«, jc velel Janez; »tukaj ne plačate danes ničesar, pa prihodnjič! Ali ga hočete še kozarec?«
»Naj pa bo«, pravi Gojko, brišoč si mokre brke.
Vse to sc je izvršilo v nekolikih minutah, in skoro nato jc žc sedel Gojko na svojem prejšnjem prostoru, kakor se ne bi bilo nič zgodilo; samo v lice je bil nekoliko bolj rdeč, in oči so sc mu za spoznanje bolj svetile.
Toda kmalu zatem je izginil na nekoliko hipov Sahar, in tudi on se je vrnil z nekim živahnejšim izrazom na mastnem obrazu. Samo Weber se ni ganil nikamor, a s porednim smehljajem okoli ustnic je opazoval svoja tovariša, kakor bi hotel reči: »poznam vaju!«
Druga družba je postajala glasna, in semtertja je že kdo natihoma tudi poskusil, kako bi se dalo kaj lepega zapeti; a nekateri so skoro preglasno pripovedovali zanimive in pikantne anekdote iz življenja svojih znancev in prijateljev. Mladi gospodje so se šumno smejali, a gospodične so se muzale, povešale oči ter se drezale s komolci, s koleni ali z drobnimi nožicami pod mizami.
Polagoma pa jc mladina zapuščala svoje prostore ob mizi ter odhajala po veži na vrt. Nekateri so sc razkropili po stranskih potih, vodečih po bližnjih- njivah med zelenim grmovjem in drevjem, drugi so odšli po vinogradih, ležečih na obronkih položnih' brežin. Samo priletnejši gospodje so ostajali pri mizah in pogrevali ter oživljali z rujno kapljico zastarele spomine.
Grahor tudi ni mogel več sedeti. Vstal jc z družino ter krenil po ccsti navkreber, a zavil kmalu na ozko pot. Z njim so odšli tudi Gojko, Sahar in Weber. Kmalu se je napravilo tako, da so Grahor, njegova soproga in Sahar zaostali, nekoliko pred njimi pa sta stopala Pavlina in Weber in pred tema Ana in Gojko.
Pot sc jc vila 7. nizkega vrha v dolino, od začetka med samim laporjem, ki se jc kršil in škripal pod vsako stopinjo ter je bil opolzcl in slinast kakor polž. A polagoma jc svet prehajal v ilnata tla, ki so bila suha in trda, kakor bi bila od cementa. Ob straneh se je prikazovalo nizko gabrovo grmovje, med katerim jc počepal v malih presledkih črni trn. Kolikor so šli niže, toliko je postajalo grmovje gostejše, in v njegovi senci sc je ščeperila bujna, visokorasla, ostroroba trava; a doli v ozkem jarku je žuborel čist, srebrn potok, vijoč se proti malemu malinu. Onkraj potoka se je vila pot zopet navkreber ter jc tu zašla med gosto, bujnoraslo rastlinje, za katerim so se pričenjali velopoljski vinogradi . . .
Ana in Gojko sta stopala dolgo v prisiljenem, vsaki hip zasta-jajočem razgovoru; oba sta bila razmišljcna. Ko sta pa prišla v ozko dolinico do potoka, črez katerega ni bilo brvi, ampak jo je nadomeščalo nekoliko opolzlih kamenov, okoli katerih se jc penila voda, da je pljusknila včasih cclo čreznje, tedaj jc stopil Gojko prednjo ter ji podal roko. Kako mehka, kako prožna jc bila ta roka, katero jc celo nekoliko prekrepko stisnil v svoji desnici! Ana jc stopila na prvi kamen, stopila na drugi, a Gojko je bil vendar za kamen pred njo. Ko je pa stopila na zadnji kamen in je Gojko žc stal na drugi strani, sc jc kamen nenadoma zazibal pod njenimi nogami, in noga ji je hotela zdrkniti v vodo; zavpila jc. Tedaj se jc Gojko naglo ozrl proti vrhu, a ko je videl, da ni še nobenega blizu, jo jc v tistem hipu krepko potegnil k sebi, in preden se jc zavedela, je bila na kopnem — v njegovem objemu. In pozabil je vse, jo stiskal k sebi ter poljubljal nje usta, oči, čelo, vrat — strastno in kipeče. Zastonj se mu je izkušala izviti. Sclc, ko so se začuli izza ovinka glasovi, jo je izpustil ter hotel stopati dalje po poti . . .
Toda Ana se ni oddalila. Stopila jc k bližnjemu grmu, in s tresočo roko je trgala zelenje z njega. Razburjena jc bila, kakor šc nikdar v svojem življenju. Odkar ji jc bil Gojko razodel svojo ljubezen na grajšČinskem yrtu, jc vedno razmišljala, kaj naj bi ukrenila v ti zadevi. V svojem srcu ni čutila zanj prve dni ničesar, a vendar jc morala čestokrat nanj misliti. In premenila je svojo sodbo o Gojku ter ga začela nekako spoštovati, ker se je znal vesti vljudno, ker je v družbi prej premislil vsako besedo, preden jo jc izgovoril, ker jc bil črez dan vedno delaven in videti tudi zmeren in resen, a pred vsem nji docela vdan. Zraven ga jc začel hvaliti tudi Grahor kot pametnega in delavnega človeka; le-to jc močno vplivalo nanjo . . .
12*
Ana jc bila že v petindvajsetem letu svoje dobe, in dozdaj sc ji ni bila pokazala šc nobena resna prilika, da bi sc mogla omožiti. Zdaj se jc to zgodilo prvič. In bila jc dovolj praktična in pametna, da ni hotela takoj zavreči ponudbe, kakršna se ji morda nc prikaže več tako hitro. Gojko je bil videti v dobrih odnošajih, in dasi bi tudi nc živela pri njem kakor velika gospa, pa bi bilo njeno življenje menda vendar dovolj ugodno. — Kolikor bolj jc vpoštevala tc razmere in jih tehtala, toliko bolj sc ji jc začelo nekaj gibati v njenem srcu, in nazadnje žc ni več s strahom mislila na to zvezo kakor prvi dan.
In ko jo jc danes tako burno objemal in poljubljal, se ji jc razrahljalo srcc, in vzklilo jc nekaj v njem, kar jc bilo podobno ljubezni . . .
Gojko ji je govoril s tihim, rahlim glasom:
»Ali smem upati ?«
Ona sc je samo ozrla in mu podala molče roko.
»Kdaj smem vprašati gospoda očeta r«
»Kadar hočete!«
Zopet jo je hotel potegniti k sebi, a Pavlina in Weber sta ju ------- že videla.	-------------------—-— - . —
»Ali nc pojdeva dalje r« jo jc vprašal ter hotel naprej.
»Ne — bolje jc, da počakava«, jc odgovorila ona.
Kmalu nato sta nadaljevala svoj pot skupno s Pavlino in Wcbrom.
Pavlina je bila tudi videti nekam razburjena, a Weber raztresen in vsaki hipec bolj melanholski.
Ko so bili dospeli proti vrhu vinogradov, sc jim je odprl lep razgled po dolini, a tudi na belo okrajno ccsto, ki sc jc vila v ključih proti vrhu.
In tja na to ccsto je bil neprestano obrnjen pogled Wcbrov. S palccm in kazavcem si jc nervozno vihal in natezal rjavkaste brčice ter zrl sanjavo tja doli. Ali v tem hipu se je stresel, se obrnil proti družbi ter dejal hlastno:
»Gospoda, oprostite!«
In izginil je z naglimi koraki na desno doli v jarek, a takoj se je prikazal na nasprotnem robu in hitel črez kamenje proti ccsti.
Zrli so za njim.
Tam po cesti je počasi lezel navzgor rjav konjič ter vlekel za sabo nizek koleselj; na vozu sta bili videti dve osebi, voznik in zadaj gospodična z belim slamnikom in rdečim solnčnikom.
Weber je bil kmalu pri vozu. Videti je bilo, kako se jc gospodična obrnila, iztegnila roko proti njemu, kako jo je ta takoj nesel proti ustnicam, a potem naglo izpustil, se obrnil ter sc, hiteč črez kamenje, zopet vrnil kakor brezumen . . .
»To je učitcljica Dcmctrija, ki se seli«, je opomnil Gojko. »Z Webrom sta se imela rada!«
Ana ni odgovorila ničesar, a Pavlina je prebledela in črtala s solnčnikom po pesku velike črte in kroge . . .
t * *
Ko sc jc vrnila Grahorjeva družba h gostilnici, so bili že vsi drugi tamkaj zopet zbrani. Gospodične so si bile nabrale velikanske kite pisanih cvetlic, a tudi gospodom so gledale cvetice iz gumbnic. Sedeli so zopet okoli miz, si pripovedovali, se smejali, nekateri tudi peli in ukali. In gostilničar jc zopet nosil pijačo . . .
Pozno je že bilo, ko so stopali proti domu, in mesec jim je razsvetljal cesto, po kateri so celo tekali in se vrteli kakor otroci. Nekateri pa so se držali pod pazduhami in se zapletali črez ccsto ter se hvalili, kako so se danes dobro imeli . . .
Najbolj mirna in tiha jc bila družba Grahorjeva, ki se je vračala skoro molče.
VI.
Pozno v noči jc šc taval Gojko po svoji spalnici. Na mizi jc dogorevala sveča ter lc nejasno obsevala sobno opravo, ki je vztre-petavala pod tresočimi, bledo-svetlimi žarki ponočne luči, kakor bi bila oživela. Postelja v kotu jc bila napol odgrnjena in jc kazala bele, po svežem perilu vonjajoče rjuhe, a okno na vrt je bilo odprto na stežaj.
»Kako jc zdaj še vse pusto, kako žalostno po mojih sobah«, si je mislil Gojko in obračal svoj pogled po koteh. »A v kratkem bode vse to oživelo, vse bode zadobilo izraz zadovoljnosti; kajti pride ona, ki donese s seboj novo, čilo življenje — ona, ki izpremeni s svojo navzočnostjo to puščavo v najbujnejši vrt ljubezni!«
Gojko je bil srečen, ali vsaj mislil je, da je srečen. Spolnila sc mu je bila njegova želja; ona mu jc dovolila, da sme prositi očeta njene roke . . .
In zaveroval se je v svojo srečo in si zidal zlate gradove v oblake, in zadovoljnosti si jc mel roke. Naslonil se jc na okno ter zrl doli na vrt, kjer so metala drevesa dolge, temne scncc po potih in vrtnih zidovih v bledem, trepetajočem mesečevem svitu.
Toda hipoma ga jc nekaj streslo. Spomnil sc jc bil pisma, katero jc prejel pred dvema dnevoma. In oglasila se mu je vest.
»Kako moreš biti srečen, ko kupuješ to svojo srečo z nesrečo drugega bitja, ki te jc ljubilo tako srčno, ki tc ljubi še zdaj, in na katero si navezan cclo s krvno vezjo! Koliko jih jc na svetu, ki so grešili še manj nego si ti, a so vendar skrajnjc nesrečni ! — Zapomni si: vsaki greh se maščuje — maščuje posebno greh, kakršnega si storil ti! Nikdar nc bodeš srečen, zapomni si to. Izprcglcj ter popravi, dokler je še čas!«
Tako mu jc govorila vest. A Gojko jc stresel z glavo.
»Ne — prepozno jc! Plačal jo bodem, kolikor vem, da ji gre, pa jc stvar pri kraju! Kdo bi me mogel siliti, da naj jo vzamem?! In ako jo plačam, bo vse poravnano; mislim, da bodem srečen!«
A domišljivost mu jc pričarala proti njegovi volji pred dušo nekdanje lepe čase, in preživeti jih jc moral danes zopet v duhu, kakor jih jc žc večkrat prej . . .
Kako jc bilo šc pred letom v mestu! Zahajal jc slednji večer tja ven v malo predmestno hišo, kjer je s svojo materjo prebivala ona — lepa, skromna Ivanka — ki ga jc pričakovala vedno tako nestrpno . . . Obljubil ji je bil zakon, dasi je vedel, kako jc ubožna, da nima drugega nego pridne roke, katere znajo jako spretno vbadati šivanko. A on jo je ljubil z vsem srcem, in ona se mu jc bila vdala z vso dušo, z vsem telesom! In še pozneje, ko je bil že v trgu, jo j c posečal večkrat v mestu ... In ti njegovi obiski so ji nakopali — sramoto ... V tem pa sc je on vedno bolj ohlajal, začel razmišljati bolj praktično, in nazadnje ji cclo ni nič več pisal . . .
V te spomine se mu je vrivala podoba Anina, in Gojku jc prihajalo vroče; začelo mu je vreti in kipeti v glavi, da si je moral tiščati vroče sence . . .
Zaprl jc okno, se naglo slekel in legel v posteljo, da bi zaspal, da bi zadušil v spanju te spomine, da bi si utešil vest; toda dolgo ni mogel zatisniti oči. Naposled je sklenil, da odpotuje v nekolikih dneh v mesto do nje, da tam najprej uredi to stvar, a šele potem stopi pred Grahorja.
Ko je pozno zadremal, so ga trapi lc grozne sanje, da jc vstal zjutraj z mučnimi bolečinami v glavi . . .
Črez dva dni se je odpravil Gojko v mesto, odkoder se je vrnil takoj dan pozneje zelo slabe volje. Nekaj dni potem je stopal vedno Čemeren in s povešenimi očmi po svoji prodajalnici ter vedno go-
drnjal. Ogibal sc jc družbe, vsaki večer jc odšel v svojo sobo takoj, ko so zaprli prodajalnico, ter sploh mnogo razmišljal . . . Neki večer ga obiščejo Sahar, Weber in Bindišar. »No, kaj ti jer Ali pojdeš v samostan, da vedno čepiš doma? Kaj ti je, duša ?« je vpil Sahar. Gojko sc jc držal kislo.
»Sc li ogiblješ Grahorjevih ?« jc vprašal Weber. »Oj, gotovo jc dobil — košek«, pripomni Bindišar. Gojko jih odvede v sobo zraven prodajalnicc, in kmalu jc stala steklenica vina pred njimi.
»Gospodje, to ni šala, ako se človek ženi«, meni počasi in važno Gojko. »Dobro jc treba prej premisliti, preden si obesiš jarem na vrat!«
»A, ženiš se! To jc pa kaj drugega!« de Weber. »Torej to premišljevanje te muči ? — Hm, videlo se mi je, da jc Ana jako molčeča, odkar tc ni v njih družbo«, omeni Sahar.
Gojko je zardel; pri teh besedah mu jc začela kri nagleje krožiti po žilah. Zvrnil je naglo čašo vina, takoj nato drugo, in tako se je šiloma otrescl melanholije, ki ga je trla.
»Dobro, nocoj pojdem z vami v »hotel!«« jc dejal nato. »A takoj jutri sc odpravim k staremu Grahorju ter zasnubim!«
»Bravo, tako jc prav«, mu pritrdijo vsi in izpraznijo na to srečo šc nekoliko steklenic . . .
Ko se jc bil vrnil Gojko pozno iz »hotela«, jc potegnil iz omare steklenico žganja, natočil ter zvrnil zaporedoma nekoliko čašic. Ves omamljen, a nekoliko bolj miren jc legel v posteljo.
(Dalje prihodnjič.)
Tam	zunaj je sneg.
Mr
.l.am zunaj je sneg	Ni več na vrteh
in burja nezvanka,	lepih rožic razvitih,
a tebe, nevgnanka,	vijolic ni skritih,
lc radost in smeh.	lilij belih kot sneg.
Ah, vse drugo jc šlo,	Toda ti si krasna,
lc tvoj pogled žari še,	tako strastna in vroča
tvoje licc rudi še	in sredi naročja
kot nekdaj lepo.	ti vsa si moja.
Dragotin Kette.
Na blejskem otoku>
©d dalj njih, zapadnih strani, od senčnatih, tihih lok prihajam sem k tebi, Marija, na blejski otok.
Ne žene, oh, grešnika semkaj kesov mc nemirnih vihar, lc s prošnjo prav tiho poklekam pred zlati oltar.
Ah, čuj me, Devica Marija, usliši mi prošnjo to: V tem srcu tak temnem presvetla naj luč zopet bo.
Kak lahko pač to mi storiš! Obdaja te zvezd milijon — oj, stemne še naposled ti lahko presvetli tvoj tron.
GLcj^A' srcu je iuo^eui uoč zla, .Med njimi .posebno še ena
in jezero misli prcČrnih v njem prostora ima.
Zavzdihnem, zaklenkam nato, da me čula, uslišala boš, in v pušico medno spustim tja enajsti svoj groš.
ah, čuj mc, to vrzi na zemljo v to temo srca . . .
Aleksandrov
Saba.
A
raljica Saba ima krilo kot mehek pajčolan, kot svod nebesni polunočni, ves z milijardi posejan.
Kraljica Saba ima čašo, prelestno čašo od zlata, na dnu te čaŠe spijo slasti vesoljnega sveta.
Oči ima kraljica Saba, oči kot dijamanta dva — vsakdo, ki v nje pogleda, obsodbo svojo tam spozna.
In vsak dan se obleče Saba v čarobno krilo žalostna in vsak dan z belo roko privzdigne kupo od zlata.
In lepe nje oči hitijo, kjer ljubi cedra Libanon — vsi narodi pred njo klečijo in čuvajo drhteč nje tron . . .
Aleksandrov.

Romanca.
T
z sprednje mračne, tihe sobe solzeče harfe glas zveni, na divanu ob lepi ženi sloni ljubimec mlad.
V boli šc neizrečeni mre mu pogleda živi žar, poln sreče in tesnobe izvijc zdih sc vroč.
»Do polnoči, čuj, luna čaka, do polnoči, čuj, spi bridkost — sklonila se je, tiho plaka, prostost, prostost . . .
Aleksandrov.
.vezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč pod seboj.
Mir.
Vse Inez glasu, polno miru . . . In bolj žari se plašč Bogu.
Aleksandrov.
Pri stricu.
.Sestradan in žejen, z dolgom ogromnim namerjal sem ravno popiti strup . . . tedaj se bogatega strica spomnim, in dušo kot blisk mi prešine up.
Spočetka sem čutil nekako tesnobo, a srčno bil zmogel sem dušni razdvoj. Potrkal, k sorodniku stopil sem v sobo pogledal me jc in mc spoznal takoj.
Sedel mi je sam pri široki mizi in usta nabral v prisiljen nasmeh; okoli so spale daleč in blizi pobožne knjige po stolih, po tleh . . .
Začel sem. Glasno mu vse potožil, kako mc obup razjeda pekoč., Na prsi sem burno roko položil in milo zaprosil: ,0 stric, pomoč!'
»Pomoč? Hm, lc neumen ne hodi! Pomoč? Hm — meni je jako žal! Odkodi ndj jemljem, te prašam, odk*odi ?« ... Z verižico zlato se je igral.
»Da nisi potreben, nc rečem ravno, berač pa vendar še nisi vsaj. Vse to so drugi trpeli že davno« . . . Mašil si je v usta prav tolst založaj.
»Železu obliko zada udarec,
baš preje sem bral tam v knjigah nekje,«
popil je hitro vina kozarec — »tako i moža udarci store.«
»Siccr pa, kdor sam je v bedo zabredel, trpi naj jo sam — to vedno velim.« Na mehkem divanu sc je presedel, in pokala so peresa pod njim.
»Jaz tudi mislim, da moliš premalo. Vse, kar imamo, deli nam Bog. Le njemu prošnjo, njemu zahvalo.« Vrtel j c pridno palca okrog.
»Le pojdi! Pokora je pač pokora. Kaj maraš — zdrav si kot ptič. Vsak človek na svetu trpeti mora. Brez zatajevanja, ljubček, ni nič.«
Jaz pa sem bežal brž črez stopnice — In komaj prišel sem do vežnih tal, na dvoje mi zlezlo je bledo licc, in na vse grlo sem se zasmijal.
Anton Medved.
O poezijah Jenkovih.
Spisal dr. Janko Bczjak. (Dalje.)
*n dru2ih P0d°frn0St* Pa nc smemo trditi, da Jenko ^Cl^V^ nC k** Sam SV0^'	c'a ^ ^ samo posnemavcc;
take sličnosti nc kratijo njegove pesniške vrednosti. Saj je naravno, da nam ostane marsikatera misel in podoba v spominu, prebirajočim čestokrat poezije pesnika, ki nam
<?>'	če jo porabimo, kaj to der Lc v tem, kako
jo porabimo, se kaže ali duhovitost in izvirnost ali pa nesamo-stalnost in slepo posnemanje. In tu se vidi Jenkova izvirnost ter prava pesniška nadarjenost; nikoli nc posname popolnem in nepremišljeno, ampak vsekdar zasuče misel malcc drugače nego Ilcine, o-vsekdar predrugači —podobo—z_malimi polezami, da postane polcg_ vse sličnosti popolnoma nova. O tem se lahko vsakdo prepriča sani^ a vidi se to tudi že v zadnjih, gori navedenih vrsticah Jenkovih, če se njih vsebina primerja z mislijo, ki jo je Meine izrekel v onih dveh verzih. —
Oglejmo si šc dalje nekatera sredstva, katera rabijo Jenku, da doseže poetiški smoter!
Posebno rad uporablja, da bi povišal učinek svojih poezij, 11 a-sprotje. To sredstvo jc hvaležno, ker močno vpliva na čitatelja ter poslušavca; saj služi tudi drugim umetnostim, zlasti tudi slikarstvu. Toda dočim v ti umetnosti nasprotja zremo ter gledamo, jih v poeziji slišimo ter si jih predstavljamo. Dve nasprotni predstavi namreč druga drugo pojasnjujeta ter izmed drugih in nad druge povzdigujeta, po nasprotnih predstavah pa se zbujajo tem močnejše čuti bravčevi.
Pesnik vzporeja in protistavlja žalostne in vesele položaje, tožne in radostne slike, prijetne ter neprijetne pojave, posamne reči ter njih lastnosti.
Kako čuda lep ter po svojem kontrastu ginljiv je primeroma deseti izmed »Obrazov«!
Mati, katera jc izgubila svojo mlado hčerko, kleči ob črni jami, krijoči hčerino truplo, in bridke solze lije; krog in krog pa jo obdaja cvetoča narava. »Pomlad po grobovih cvetje rszsipava«, pravi pesnik ter nas čudno gane s tem nasprotjem. Predstavljamo si tukaj cvetoče lice* pomladi, cvetje sipajoče, tam grobove, krijoče trohnobo in gnilobo. Naposled še čitamo slično nasprotje:
»V joku svojo zgubo Človek Bogu toži, , Slavec, drobni slavec ' Pa vesele kroži« . . .
Prva kitica pesmi »Na grobeh« se glasi:
»Po grobeh sem hodil, kjer trava zelena Z trohljivosti, znamenje upa, poganja, Po grobih, kjer starost leži položena, Kjer v prahu počiva lepota nekdanja.«
Dalje najdeš sličen kontrast v pesmi »Gori«, v kateri bereš sledeča dva verza:
»Ivo jaz v gomili črni bom počival In zelen mah poraste nad menoj —
In šc enkrat ga zaslediš malo drugače v prvi sliki 7. »Obraza«:
»Zelen in a h obrasta Zrušene zidove; Veter skozi diha Žalostne glasove.«
Ali vzemimo pesem »Pri oknu«! Zima je. Ledene, bele cvetice pokrivajo okno, h kateremu pritika goreče lice svoje zapuščena deva. Srce ji poka žalosti; kajti po snežni cesti se pomikajo vrste sani, na katerih sede sva tje; med njimi »lep in najlepši ženin jc mlad«, ki bo v malo trenotkih drugi zadal svojo zvestobo. Pri teh mislih nesrečno clcklc obupno vzklikne:
»Večni Bog, mili Bog, drži mc Ti, Da mi ubogo srce nc skopni?«
Ali nas ne pretrese globoko ta obup, ki ga riše pesnik v nasprotju z brezskrbno radostjo veselih svatov?
Oglejmo si drug prizor! Spet jc zima. Tam vidimo vesele vaške otroke, ki se vozijo na saneh po debelem snegu, četudi »tenek veter zunaj piše« — tukaj starčka v gorki sobi, ki si »na tihem solze briše, zroč veselo mladino in spominjajoč se lastne minole mladosti. Sicer pa bodemo »Zimski dan« pozneje še nekaj natančneje analizovali.
Prav tako dobro je pogodil naš pesnik oni prizor, katerega nam predstavlja v prvi svojih »Obujenk«. Citajoč te kitice, sami čutimo neko dobrovoljnost in dobrodejno vesclost: nasprotja med dežjem ter zunaj razsajajočo nevihto in pa sladkim veseljem, katero uživa pesnik v topli sobici poleg svoje ljubice, nc bi bil mogel risati ljub-kcjc. Na um nam prihajajo nehote besede Tibulovc:
Quam iuvat inmites ventos audire cubantem Et dominam tenero detinuisse sinu. Aut gelidas hibernus aquas cum fuderit Auster, Securum somnos irabre iuvante sequi . . .
V	drugem »Obrazu« stoji trdi lira s t mehki lipi nasproti. K ti pesmici se pozneje vrnemo še enkrat.
V	šestnajstem »Obrazu« čitamo spet nasprotje v naravi: drobna mravlja si zida na zemlji varno mravljišče, orel pa si stavi gnezdo na višine,
»Svet s perotjo meri Čez vrhe, globine.«
Ako šc naposled čitatelj evo pozornost obrnemo na gori navedeni dve kitici pesmice »Moja pesem«, kjer pesnik vesele solze svoje ter rože v nasprotje deva otožnim solzam ter vijolicam, tedaj smo menda dovolj dokazali, kako Jenko izkorišča to pesniško sredstvo, katerega se je posluževal tudi Heine v obilni meri. Iz Heineja naj zadostujejo tile primeri:
»Mein Herz, mein Herz ist traurig,
Doch lustig leuchtet der Mai.« — (»Die Heimkehr«, 3.)
»Mag da draußen Schnee sich thürmen, Mag es hageln, mag es stürmen, Klirrend mir ans Fenster schlagen: Nimmer will ich mich beklagen, Denn ich trage in der Brust
Liebchens Bild und Frühlingslust.« (»Die Heimkehr«, 53.)
»Es liegt der heiße Sommer Auf deinen Wängelein; Es liegt der Winter, der kalte,
In deinem Herzen klein.« (»Lyrisches Intermezzo«, 48.) Der Tod, das ist die kühle Nacht,
Das Leben ist der schwüle Tag.« — (»Die Heimkehr«, 89.)
Že doslej smo mogli opazovati, kako zna Jenko čudesno lepoto v naravi uporabljati v okraševanje svojih pesmi.
Obrnimo torej svojo pozornost na to sredstvo njegove modricc!
Marsikateri pesnik je že slikal krasoto narave, a mnogo jih jc,
katerim velja Prešernova puščica:
»Kdor pevcev peti kaj ne ve, O letnih časih kroži.«
A Jenkove slike, dasi očrtane le s preprostimi potezami, so vendar umotvori v najlepšem pomenu besede. Ppsmi njegove, semkaj spadajoče, so prave, slikovite in žive podobe narave in njenega življenja; narava pesniku ni mrtva stvar, ampak polna jc najzanimi-
vej šega, tajnega ter očitega gibanja. Rožice, krasne ter dehteče, šumeča drevesa, zeleni gaji, svetlo solncc, tiha luna, jasne zvezdice, bučeči vetrovi, sivi oblaki, ptičje petje — vse, vse vabi, mika, navdušuje pesnika. On pa vse navdaja in navdiha z življenjem, vsa narava živi, govori, vsa narava čuti z njim, poje z njim.
V ta namen mu služi splošno sredstvo pesniško: personifikacija. Evo nekoliko primerov:
»Roži mlado lice
Zarudi kot zarja,
Fanta njeno listje
Tiho nagovarja.« (»Obrazi«, l.)
»Mehka lipa plaka,
Trdi hrast se smeje. (»Obrazi«, 2.)
»Ko je solncc vstalo,	Solnce mi jc reklo:
Dajal sem mu hvalo,	»Tebe, rož ni bilo,
Da na oknu rože	Ko mogočno z neba
Mi jc obsijalo.	Zemlji sem svetilo.«« (»Obrazi«, 5.)
»Kar oko doseže. Smeje se narava, Pomlad po grobovih Cvetje razsipava.« (»Obrazi«, 10.)
»Čudno govorico	»Tod grede stopila
Kamenje oglaša,	Jc devica name!«
Piš večerne sape	»»Name tudi, name!««
K meni jo donaša:	Glasov sto povzame.« (»Obrazi«, 11.)
»Pesem glasna stresa Pisane glavice, Sestra k sestri stiska Zarudelo licc.« (»Obrazi«, 25.)
»Zarja dan pripelje,
Dan darove razne,
S sabo nam prinese
Tožne in prijazne.« (»Obrazi«, 19.)
»Solnce rumeno Goro zeleno Zadnjič poljubilo jc; V krilo temine Ilribje, doline
Tiho zavili so sc.« (»Slika«.)
»Tak' si lepa kakor zora,
Ko pripelje beli dan,
Da vzbudi zelena gora
Se iz težkih nočnih sanj.« (»Obujcnkc«, 9.)
Ne bi bil posebej navedel tega sredstva, ker jc splošna last pesnikov, da ga ni Jenko rabil tako preprosto, resnično in povsem naravno, v popolnoma narodnem duhu in mišljenju. Baš v teh slikah svojih jc nekam podoben Homerju. —
Drugo sredstvo, s katerim oživlja naravo v tvorih svoje domišljivosti, in katero izvira iz prejšnjega, jc ogovarjanje neme prirodc. Tako n. pr. govori mogočni gori v štirih krepkih vrsticah; lc-teh zadnjo, naslanjajoče sc na misel, da bodo narodu slovenskemu prišli jasni dnevi, jc zavrŠil takole:
»Takrat moj narod, gora, mi pozdravi,
Nov rod ponosnih sinov in deklet!« (»Gori«.)
Sorsko polje svoje pozdravlja, vrnivŠi sc v rodni kraj, z ljubezni polnim srcem, vprašujoč ga:
»Al' sem ti šc znanec, Sorsko polje, Ker dolgo se nisva Videla žc?«
Pesnik nagovarja zvezde, vetrove, morje, slavca, škrjanca, razvalino; nagovarja pa tudi druge reči", n. pr.: »In srce, ti se ne vzbudiš! In jezik ti nc govoriš! Zdaj klijc tebi dvojni cvct: Pomladi cvct, čas mladih let. Poglej, obrni se okrog« i. t. d.
Tudi pesmi svoji govori:
»Pesem, pojdi miloglasna, V noči splavaj tja do nje« — (»V tihi noči«.)
Dasi nas torej pesnikove slike o naravi navdajajo z nežno radostjo, s čutom popolne zadovoljnosti; dasi nam pesnik predstavlja naravo živečo ter delujočo; dasi s tem zadostuje zahtevam strogega Lessinga, ki je bil hud nasprotnik slikajoče poezije; dasi bi nam tedaj Jenkovi umotvori, sem spadajoči, zadoščali sami ob sebi: vendar tc slike pesniku niso končni smoter, niso zgolj sredstvo, s katerim hoče delovati na domišljivost čitateljevo ter ga tako razveseljevati; te slike so mu le sredstvo v dosego drugega višjega smotra.
To nam potrjuje kratko premišljevanje »Obrazov«, ki smo jih že tolikrat navedli.
Niso zgolj obrazi narave; v njih najdeš globlji pomen: iz njih ti done naproti mehki, otožni glasovi o dvojni ljubezni pesnikovi: o njega ljubezni do dcvicc in domovine; iz njih ti dijejo globoke rc-snicc in žalostni prizori resnega života človeškega.
Pesnik v v vodni pesmi sam pravi:
»In srce umeje ' Čudne govorice, Ki jih govorijo Zvezde in cvetice.«
Sivemu oblaku, z vetrom plavajočemu v daljnje kraje slovenske, naroča pesnik v tujini, naj mu pozdravi ljubico, šetajočo v ljubem, domačem kraju po vrtu, prav preprosto govoreč: »Draga, zdrava bodi!« (III.)
Po mogočnem Dunavu plava ladja s pesnikom mimo logov, nesoč ga vedno dalje. In kakor nosi mogočna reka njegovo ladjo tako nosi njegovo srce vročo ljubezen:
»In mogočna reka Nikdar nc usahne, Pa ljubezen moja Nikdar nc omahne.« (XVII.)
O večerni uri stoji poleg Save. Bistri val mu pravi, da hiti v južne kraje med njegove brate: pesnik pa mu da kratko, a tem srČnejšc naročilo, v katerem jc krepko izraženo vse njegovo iskreno bratoljubje:
»Srčno jih pozdravi!« (XII.)
Mehka lipa plaka večernemu mraku, da, četudi vsako pomlad iznova požene zelene veje, vendar pod kožo redi črva, kateri ji je vsekal krvavo rano. Trdi hrast pa se oholo smeje ter čaka njenega pada. Kdo ne bi vedel, katero žalostno resnico s politiškega neba našega je pesnik hotel označiti s to resno alegorsko sliko! CII.)
Mlada breza raste sameča med temnim borovjem, »v rodnem
svetu tuja«:
»Tuja dolga leta	Veter nosi listje
Raste sredi lesa,	Sestram v daljne kraje,
Vetra moč jo maje,	Tam jim o samici
Listje ji otresa.	Poročila daje.« (XIII.)
Ni li ta breza najlepša, najznačilnejša podoba samečega naroda slovenskega, tujca v rodnem svetu svojem ? Ta pesem pa nas močno spominja Ilcinejeve:
>Ein Fichtcnbaum steht einsam Im Norden auf kahler Höh', Ihn schläfert; mit weißer Dcckc
Umhüllen ihn Eis und Schnee« i.t.d. (»Lyrisches Intermezzo«, 35.)
Lepa roža sramežljiva govori ubogemu mladeniču, da jo bo danes njegova ljubica nosila v rumenih kitah, ko se bo poročila z drugim; potem za vrši svoj ogovor:
»Ko ljubezni pal o Bode zagrinjalo, Mojc zadnje perje Bo na tleli ležalo.« (I.)
Nasprotni, a slični dogodek iz življenja ljubezenskega riše pesnik v XX. »Obrazu«. Ves dan čaka dekle svojega ljubimca pri oknu, dokler nc posije »bleda luna«, ki ji pove, da jc zunaj mesta hodil z drugo ljubico ter jo vodil za roke. Po teh besedah pa se hitro skrije za oblake,
»Da solzic nc vidi, Ki jih dekle Kje.«
Sc razne druge snovi se vrste v teh »Obrazih«. Pesnik nam slika pobožno sosesko v cerkvi (VI.), ničevost in puhlost življenja (VII.), mogočnost solnca in slabost človeško (V.), izgubljeno bitko in izgubljene nade mladega junaka (VIII.). — O drugih mislih in prizorih v »Obrazih« smo že drugod govorili (o materi, ki joka ob grobu svoje hčerke, o želji pesnikovi, da bi bil pokopan na visoki Tatri i. dr.). — A večkrat ko čitamo te »Obraze«, bolj se nam omiljujejo, in vselej najdemo kako novo stran, ki je vredna našega občudovanja; na zadnje niti ne vemo, kateremu »Obrazu« naj bi dali prednost.
A ne samo v »Obrazih«, tudi v drugih pesmih, ki slikajo naravo ali prizore v nji, zasledimo tisti višji smoter, ki nam kaže čuteče srce ali resno stran življenja. Izmed drugih pesmi, ki so nam v mislih, naj tukaj označimo dve: »Zimski dan« in »Sliko«! Vzlasti le-ta jc krasna!
Rumeno solnce je že zadnjikrat poljubilo vrhove zelenih gora, hribi ter doline so se žc zavili v nočno temino. Zdajci tam na iztoku luna prikaže svojo svetlo glavo. Vetrič pihlja in rahlo maje črnoze-lcnkasto jezero: semtertja se zibljejo majhni valčki, v katerih leskeče sto in sto mičnih zvezdic. To je tako krasna slika, kakršnih čitamo lc še v Goetheju in Heineju. Čitatelj vidi takorekoč pred seboj in občuti v sebi ta nepopisni, divni večer. In kako čudovito uporablja pesnik to podobo spet v etiškem zmislu! Čujmo!
»Nočna temina,	Jezero krasno,
Slika spomina	Temno al' jasno,
Srečnih in žalostnih dni!	Ti si podoba srca;
Zvezdam bleščečim,	V tebi odseva
Zvezdam brlečim,	Vsakega dneva
Dnevi, enaki ste vi!	Svit se-mi ali tema.«
(Konec prihodnjič.)
»Ljubljanski Zvon« 3. XIX. 1S99-
13
LISTEK.
Ivan Kunšič f- »Ljubljanski Zvon« jc izgubil zopet, čvrsto, čilo, mnogo obetajočo mladeniško moč izmed svojih sotrudnikov. Po mučni, dasi kratki bolezni je umrl dne 16. februarja t. 1. v dunajski občni bolniščnici stud. phil. Ivan Kunšič. Rojen v Mcvkšu pri Gorjah — v onem delu našo zemlje, ki s prirodno krasoto nadkriljuje vse drugo, in ki je Slovencem poslal že toliko nadarjenih mož — dne 27. junija 1. .1874.. je dovršil srednje šole v Ljubljani I. 1805., prebil eno leto v celovškem semenišču, potem pa odšel na vseučilišče v Prago, da se popolnoma posveti vedi, katero je že na gimnaziji goiil s posebno marljivostjo in vzgledu o vztrajnostjo - slovanski tilologiji. Odtod jc krenil lansko jesen na Dunaj, da hi sc tu še bo>j popolnil v svoji stroki pod izkušenim vodstvom Jagičevim, a prišel je semkaj — unirel:. .
Zanimaj o č se za najrazličnejšo probleme svoje razsežne znanosti,, je napolnil —- obdarjen z izredno bogatim zgodovinskim čutom • svojo pozornost v prvi vrsti slovstveni zgodovini in zgodovinsko-jezikoslovni raz'.agi krajevnih imen. Žal, da mu ni bilo dano dokončati svojih študij na tem polju in ga je pobrala neizprosna smrt prej, nego je mogel dovršiti celo prvo večje delo »Spomenik o češki in slovenski knjižni vzajemnosti*. -— za katero je zadnja leta nabral imenitnih in za našo slovstveno zgodovino neprecenljivih listin v praških. Ivovskih in krakovskih zbirkah. Prijateljska roka bode mora Ja zastaviti pero tam, kjer je moral nehati on.
Malo imamo Kunšičcvih študij tiskanih, a kar jih imamo, vse so lepi pri-nosi k naši jezikovni, slovstveni in zgodovinski preteklosti. Razen v jfeljtonih naših političnih listov je razpravljal slovstveno-zgodovinskc drobtinice v >Zvonove m« listku l}, pisal »lmenoslovue pnberke* v »Izvestja muzejskega društva-1, sodeloval pri »Narodopisnem Sborniku«j, pri »Vestmkn slovanskih starožilnostis pri »Novi Dobi« i. dr.
Koliko lepih načrtov, koliko uvaževanja vrednih idej se jc porodilo v njegovem vedno delavnem, nikdar mirujočem duhu, ve Je oni, ki je — kakor podpisanec —- dolgo vrsto let živel z rajnim Kunšičem v tesnejšem prijateljstvu in znanstvenem kontaktu. Še nekaj dni. preden je legel na smrtno posteljo, sva govorila o svoji skupni ideji, izdaji »Zgodovinskega imenika krajev na Slovenskem«, mi je pravil o doneskih k zgodovinski slovnici slovenskega jezika, ki jih je namerjal pisati, da bi nadaljeval, kar je bil tako lepo začel Vatr,os!av Oblak^
l) Uredništvo »Zvonovo« še hrani nekaj Kunšičcvih doneskov za listek, med njimi natančno in obširno poročilo o lanjskem časnikarskem shodu v Pragi, pri katerem je pokojnik zastopal »Ljubljanski Zvon« na prošnjo urednika samega, ki je bil službeno zadržan (tega poročila uredništvo samo spričo pomanjkanja prostora ni bilo priobčilo). Iz te pokojnikove ostalino smo za to številko nalašč v vrstili v listek sledeči članek, koteč z njim v našem listu posvetiti njegovim manom skromno spominščico, ki bodi obenem preludij k naimenitnejšemu dosedanjemu delu Kunšičcvemu, zgoraj imenovanemu >Spomeniku o češki in slovenski vzajemnosti«, kateri izide v prihodnjih publikacijah Slovenske Matice. Hkratu opozarjamo prijatelje Kunšiceve na lep nekrolog v podlistku »S-ov. Naroda* z dne 22. m. m., ki bodi s to opombo otet c ferner nos ti.
Sedaj pa so ga po »osli rta dunajsko osrednje pokopališče, sagrebii v tujo sem?; o daleč dedi ob ogrski cesti. In ? njim so omjf.e vse njegove lepe namere, umrli m ego vi vzorni naprti .
Z žalostr.vm, potrtim srcem smo stali ob rijegovt krsti kot prijatelji in tovariši, morda se s težjim kot znanstveniki. ICaj |c bet »rti«, tc? vemo, to čutimo seda*, ko ga m več v naši dražbi, vedno prijaznega ti» posirežljivega, vedno veselega, vedno žbijajočega š&le In dovtipe; kaj je v. njim izgubilo snanstvo, tega se osvestimo, ko iside omenjeno njegovo delo.
Bodi ti lahka seinlje odeja in mirno počivaj v tihem, mrsiem, oskem grobu, dragi prijatelj; na^iii srcih pa č'; bodi ohranjen trajen Sponsin?
Vladimir Ij&ee.
Doneski k češki h\ slovenski književni vzajemnosti. Nikjer sc no zrcal; tako jasno srtača; posameznega človeka kakor v iis'dli. kateri s&so'bMi namere eni javnosti, ampak le dobrem« prijatelj« ali s«anco. Taka pišroa s o za spoznanje tega a'j onega človeka posebno tedaj vaina, če jo dotičnik rtosiJ v glavi večje ideje ivego vsakdanji ijadje. Nihče ne r.oore pod&f.i verne podobe tega al i ornega človeka, idhče ne more napisati popolnega., vsestransko natančnega žive-(opisa n. pr. kakega pisatelja» učenjaka itd. samo na podlagi njegovih tiskanih del — poxnati mora njegovo domače življenje, zasebno mišljenje, ki se v spisih, namenjenih javnosti, cesto kaše drugačno, nego je v resnici. -
Dopisi slavnih mož h starejših dob pa so tudi drugače pomenljivi: časnikarstvo še ?>i bilo tako razvito kakor dandanes, in potreba pismenega ob-č evanja učenjakov z učenjaki je bila zelo ve'.ika, ker ie tem potem je feil o mogoče sveder: najsti&reje o literarnih novostih m vobče o duševnem življenj« tujega naroda.
Samo ei» primer! Oglejmo si samo pisma Kopitarjeva in Miklošičeva. Kopitarjeva pisma so cele raspr&vc/ ki obsegajo pogosto več pol, Miklošičev?! pa so ie kratka prijateljska poročila ter obsegajo večinoma le par vrstfc-
7.z sp'.sevate Ija siovsčvene zgodovine so taka pisma prave fisiine, najzanesljivejši vm. Rasne literature imajo še cele vrste zbirk, ki obsegajo zasebno korespondenci jo važnih pisateljev, "zmed vseh slovanskih, je gotovo najvažnejši sbornrk, katerega ie začela fsdajafi r«sfca akademija znanosti !. 1885. pod naslovom; »Istočnik- d Ija istori? sHavjaaskoj filologii«
Z a Rusi ne zaostajajo v tem ozira: Čehi, in t&di Slovenska Matica pripravlja podobno sbirko, k: bo obsegate zanimive vire za slovensko literatii.ro. V prvem svezko Izidejo slasti medsebojni dopisi slovenskih in čeških iiter&tov kot »Doneski k sgodovmi literarne zveze med Čehi in Slovenci«. Največ za. nas važnega blaga, ki Ir.lde v prvem zvezku Mstičmega sbornika. hrani muzej kraljestva češkega. Tu. je večina Kopitarjevih pisem do Dobvovskega, katera je izdal V, Jagič v prvem zvesku »Istočnikov«, ia takisto 134 listov Kopitarjevih do Hanke, ki so natisnjeni v 2- zv. »Istočnikov« (3. XS97.)» iti vrhu tega že 26 drugih (od 20. jul. dalje), o kaieriV» je Jagič podal v imenovani zbirki samo vsebino. Teb. 26 Hsfcov sem prepisal meseca decembra K 1 SS$. in pridejal v celoti zbor-aifca Slov. Mas., dočim sem drugih, že v I. in II. sv. Tstcčnikcv natisnjenih, priobčil samo regeste.
Poleg Kopitarjevih listov do Dobrovskegs. Hanke so chnsuieni »ajbräe šc dragi, katere je pisal Kopitar Fes5n, v neurejeni Teslovi g&pnšČbiL Toda teh doslej n» dobil še nihče v roko.
Največje važnosti za našo literaturo bi bili gotovo listi, ki jih je pisal Prešeren Čclakovskcrau. Xa te me jc opozoril takoj, ko sem prišel v Prago, g. predsednik Slovenske Mjtticc, prof. Kr. Leveč. Pa v muzeju jih sedaj ni; da pa so tam nekdaj bili, jc priča rajni ruski profesor Ko tlj a revs kij, kijih je naj-bržc odnesel, vsaj kakor se jc meni zatrjevalo, v Rusijo.
Letos sc mudi v Pragi magister varšavske univerze Vladimir A. Franccv; temu se jc posrečilo, dobiti pri prof. Čelakovskcm več zanimivih stvari iz zapuščine Lad. Cclakovskcga; med temi slovensko pisan list Prešernov do Čcla-kovskega z due 13. sušca 1833 (priobčil v lanjskem Lj. Zvonu) in pismo Vrazovo do Cclakovskcga, ki je bilo žc prej natisnjeno v Djelih V, 204. toda samo kot koncept — po originalu pa v Viencu l. 1898.. št. 22., str. 334,, 335. - Po Prešernovih listih jc povprašal prof. Cclakovskcga žc pred leti gospod Jan Lego. pa Čelakovskv takrat ni mogel ustreči njegovi želji. -
Za zbornik Slov, Mat. sem prepisal v muzeju kralj, češkega tudi list Metelkov do Dobrovskega z dne 29. avgusta 1. 1826.. kateri jc bil med tem natisnjen v vvodu k 2. zvezku »tstočnikov« na str. XX. XXIII. — Drugih listov Metelkovih nisem mogel najti; čc sc hranijo listi do Šafafika, izidejo gotovo v -zbirki korespondence Šafafikovc, katero pripravlja Konst. Jirečck. Pač pa sem videl Metelkov rokopis krajevnih imen slovenskih (9 pol fol.) iz I. 1S36. (o tem obširneje v Matičini knjigi).
Podoben rokopis krajevnih imen jc poslal Šafafiku tudi Stanko Vraz z obširnim pismom z dne 24. majnika 1838. Vrazov spis obsega 6 pol z razpravo: »Geo- ethno- und topographische Uebcrsicht der Slaven in Steiermark«, ki sc natisne s pismom vred v zborniku. Vrazova zbirka krajevnih imen jc veliko važnejša nego Metelkova, ker so navedena tudi imena potokov, rek, gora, v Met d ko vem pa samo mesta, trgi, vasi.
Zanimivi so listi, katere jc pisal Cop Šafariku. Privezani so Čopovemu rokopisu o zgodovini slovenske literature. So pa to sledeči: z dne 9. majnika 1831, k temu jc priložen tudi kratek list Kopitarjev do Šafafika; z dne 24. junija 1831; z dne 27. junija 1831, k temu je pridejan list Kopitarjev z dne 9. julija 1831 — s tem listom z dne 27. julija 1831 je odposlal Čop svoj rokopis Kopitarju za ŠafaHka; z dne 10. julija 1831, zopet z listom Kopitarjevim z dne 12. julija 1831 — kos tega Kopitarjevega lista se hrani v Šafatukovem prepisu v ljubljanskem muzeju; Šafafik ga jc namreč prepisal za Čopa, ki je bil radoveden, kaj misli Kopitar o Cojzu; natisnjen je bil v Ljublj. Zvonu 1889, str. 763. -- z dne 7. novembra 1831, z dne 13. januarja 1832, z dne 15. oktobra 1832, z dne 21. dcccmbra 1832.
Iz Jircčckovc razprave »Safari k mezi Jihoslovanv« (Osveta 1895, str. 793 pod črto) sem zvedel še o nekem pismu Čopovem z dne 6. januarja 1S34; trudil sem sc, da ga dobim v roke, pa zastonj; bolj srečen jc bil med tem dr. M. Murko, ki jc list priobčil v lanjskem »Ljublj. Zvonu«.
A najvažnejši rokopis, ki se hrani v češkem muzeju, je za nas gotovo Čopova zgodovina slovenske literature, ki je izšla pod Šafafikovim imenom po njegovi smrti bistveno neizpremenjena, kakor jo jc napisal Čop. Rokopis jc zanimiv toliko bolj, ker hrani mnogo opazk, Čopovih pa tudi Kopitarjevih, namenjenih samo Šafafiku. Kopitar jc dobil namreč rokopis od Čopa, ga prebral, obogatil z mnogimi krepkimi in dragocenimi opazkami ter poslal Šafafiku. Rokopisu, ki jc pravzaprav veliko pismo, obsegajoče 26 pol fol. (104 str.), jc napisal
Šafarfk naslov: »Literatur der Winden von Prof. u. Bi bl. Math. Z h 6 p in Laibach 1831. Jan. — Juny, versendet den 27. Juny, erhalten 28. July 1831. P. J. Schaffarik«. Čop sam pa je naslovil svoj spis na začetku prve pole »H. Dr. Schaffarik (P. J.) zum windischen Abschnitt seiner Geschichte der slaw. Sprach- u. Lit.« Pregledal sem ves rokopis in sestavil natančno vse, kar je zapisal Čop in je izpuščeno v posmrtni SafaKkovi izdaji — z opazkami Kopitarjevimi vred. Čop govori obširneje o slovenskih narečjih pod naslovom: »Variaeteten der krainiseh-windischen Mundart«. — Priložen je tudi list Doli-narjev (pri njegovem životopisu kot dokaz Čopove sodbe o njem) in list Sta-ničev do Čopa (z dne 29. marcija 1831), v katerem odgovarja Stanič Čopu na vprašanje, ali so se tiskale v Gorici poleg Staničevih tudi druge slovenske knjige. —
Pridno sta si dopisovala tudi Oroslav Caf in VeČcslav Hanka. Listi Cafovi, katere sem prepisal, so: z dne 19. oktobra 1846, 7. novembra 1846, 16. novembra 1846, 22. januarja 1S47, 13. januarja 184S, 26. febr. 1850, 16. marcija 1850, 25. julija 1852, 5. febr. 1853, 9. avg. 1S53, 16. maja 1857, 4. julija 1857, 22. junija 1858, 21. julija 1858, 23. avg. 185S, 16. okt. 1858, 28. dec. 1858, 8. junija 1859, 22. maja I860. — Od začetka jc pisal Caf slovensko, potem pa v nekakem vse-slovanskcm jeziku, ki se jc menjal z vsakim listom; naposled jc pisal nemški. Caf jc bil glavna podpora Ilanki v boju z Miklošičem; Ilankovc polemike so v resnici le Cafove. — Pisal jc Caf tudi bibl. Vrt atku, cn list vsaj se hrani v muzeju z dne 29. nov. 1865 in cn list, katerega je napisal Jernej Francelj dne 25. septembra 1859. — Drugih listov nisem našel, tudi nc onih, katere omenja dr. M. Murko v latijskcm »Zvonu« (Kopitar ŠafaHku dne 18. aprila 1836, D. Trstenjak istemu dne 22. septembra 1858, Dainko dne 21. junija 1827). —
Safafik je liste redno prilagat spisom onega pisatelja, od katerega je list dobil. Večina knjig v njegovi knjižnici (sedaj v Češkem muzeju) jc imela take liste, kar jc tudi zabeleženo na dotičnih kataloških listkih. Poslednji čas so pobrali iz vseh knjig dotične dopise in jih spravili .v posebnem rokopisnem oddelku. Omenjeni Trstcnjakov list je bil najbrže priložen h knjižici Fest-Programm des k. k. Gymn. zu Marburg (Šaf. knjižnica, sign. 75. B. 70), kjer je bila natisnjena Trstcnjakova razprava.	Ivan Kunsič.
Vabilo k družbi sv. Mohorja. Zopet se obračamo po stari navadi do dragih Slovencev in Slovenk, do vseh svojih rojakov sirom sveta ter jih vabimo, naj se zopet pridružijo naši družbi! Do prelepega števila udov se je družba povzpela lani. Tudi letos naj bi ostalo tako, zakaj geslo naše za Mohorjevo družbo mora biti: »Ne nazaj, marveč vedno naprej in navzgor!«
Gg. poverjenike nujno in iskreno prosimo, naj tudi letos trudoljubno zbirajo po posameznih krajih krdela Mohorjanov ter jih vneto vabijo v kolo naše družbe. Ta trud naj pa podpirajo vsi rojaki. Nc lc da naj ostanejo družbi zvesti vsi njeni dosedanji udje, marveč vsaki Mohorjan naj postane nekak apostol naše družbe s tem, da jo priporoča znancem svojim, vabi k nji prijatelje in nam tako pomaga približevati se smotru: da je nc bo več slovenske hiše in rodbine, kjer nc bi čitali Mohorjevih knjig!
Za mali donesek' 1 gld. ponuja družba svojim udom sester o lepih knjig, po katerih si bistre um, blažijo srcc, iz katerih zajemajo toliko zlatih naukov, premnogo prijetne zabave. Zato, rojaki, na delo, da se nas zbere zopet
častno in. ako Bog da, še večje število udov. To bode vsemu narodu v največjo srečo in čast ter tudi v ponos pred vnanjim svetom.
Knjige, katere v družbeni tiskarnici že marljivo pripravljajo, izidejo sledeče:
1.	»Zgodbe sv. pisma«. VI. snopič. Te dragocene knjige Slovencem pac ni treba iznova priporočati. Vsaj ona naj primora vsakega uda. da vztraja pri družbi, da po nji sčasoma dobi v roke vse sv. pismo, ki nam prav odpira hram božji, ki je edino varno zavetje zmedenega človeškega življenja.
2.	»Premišljevanja o prosvete m Rešujem Telesu«. Knjiga obsega 31 premišljevanj pobožnega laškega duhovnika Paganija tcr~popoln-mo-litvenik s posebnim ozirom na presveto Rešnjc Telo. Knjiga, se je zelo omilila rojakom pisateljevim in je prestavljena tudi že v mnoge druge jezike.
3.	»Jagode«. Knjiga za odraslo mladino. — Stritarjeva knjiga »Pod lipo« se je jako omilila slovenski mladini. »Jagode« nadaljujejo to delo s tem, da podajajo bolj odrasli mladini mnogo lepe zabave in zdravega pouka. Nanizanih je v knjigi 56 pesmic, za temi se vrstijo 4 igrolcazi, katere bodo lahko predstavljali na domačih odrih. Knjigo zaključuje poučna povest: »Janko Božč«. Ta knjiga naj vabi v Mohorjevo družbo zlasti naše mladeniče in dekleta!
4.	»Postrežba bolnikom«. Tc koristne knjige naj bi ne manjkalo v nobeni hiši! Kolikokrat nastopi hitro nevarna bolezen, a zdravnik jc oddaljen in ga je težko dobiti. Ta knjiga bode učila, kako treba streči bolnikom, povedala potrebne stvari o hrani in pijači bolnikov, o prvi pomoči v sili in raznih nezgodah.
5.	»Avstralija in nje otoki«. Kakor smo Mohorjanom podali opis Kitajcev in Japoncev, jim podamo po ti knjigi opis Avstralije in njenih otokov. Zanimivo opisovanje bode gotovo ugajalo.
6.	»Koledar« za navadno leto J900. Koledar bode uravnan, kakor je bil v zadnjih letih. Potrudili sc bomo, da mu bo vsebina kolikor mogoče raznovrstna in zanimiva.
To je književni dar, ki" ga družba letos pripravlja svojim udom. Slovenci, sezite po lepih knjigah, vpišite se v Mohorjevo družbo!
Posebej se tem potom obračamo šc do gg. slovenskih pisateljev z iskreno prošnjo, naj nikar ne zabijo naše družbe, marveč naj jo pridno zalagajo s plodom svojega uma in truda!
Dostavljamo, naj se nam vpisovalnc pole gotovo pošljejo do dne 5. marcija, kakor zahtevajo društvena pravila, da sc ogromno delo v tiskarnici nc zavleče, in da bo mogoče knjige ob pravem času dodelati in razposlati. Lc one. ki v pravem času pristopijo in obenem pošljejo udnino, bodemo šteli za ude. Neudje pa morajo plačati za knjige kakor po knjigarnah, namreč 3 gld. 50 kr. — Bog blagoslovi na priprošnjo sv. Mohorja skupno naše delo v prospeh družbe in napredek naroda slovenskega.
V Celovcu, dne 2. februarja 1899.1.	Odbor.
Ivan Trinko, Italšti Slovinci. Vrla praška revija »Slovanski pfehled« se pridno ozira tudi na narodne razmere Slovcnccv. Že v prvi številki (mesec fjjcn) je prinesla »Listy z Korutan«, ki opisujejo narodne meje koroških Slovencev, s pridejanim zemljevidom »Hranicc Slovincuv korutansktfch a italskych« (po Kozlerju), in potem I. Trinka dopis iz Vidma o »italskih Slovencih«. V petem broju te revije pa nam podaja omenjeni pisatelj točen in zadosten popis tako
imenovane »Beneške Slovenije«, kakršen bi lahko stal v vsakem naučnem slov-niku. Vseh Slovencev v Italiji šteje g. I. Trinko 40.778. Pomisliti pa jc treba,
Slovenci. Italijanska statistika ne pozna razdelitve po narodnosti, zato se ne ve, koliko Italijanov stanuje po slovenskih občinah. Pisatelj sam priznava, da občini Brdo in Čczcrjc nista čisto slovenski. Tako je treba odšteti od onega števila tudi vse državne funkcijonarjc, zlasti nehrojno finančno stražo in zavod za učiteljice v Št. Petru, da o posameznikih ne govorimo. Tudi potrjuje g. pisatelj, »da mlajša gcncracija silno odpada.«
Glede krajepisa se jc ravnal g. pisatelj očividno po priloženem zemljepisu, ki je posnet po Taraincllijcvi karti, ako se nc motim. Na ti je pa tudi več pogreškov, n. pr. Indernizza mesto Jutrnica, kar je tudi g. Trinko sprejel v svoj popis. »Laški plae« se mora pač glasiti Laški plaz. Monte Maggiore ni »tar-četski Matajur« (izpeljano po analogiji s kobariskim Matajurjem), nego Brcški vrh, po vasi Brezje, it. Montemaggiore. Ne vem, zakaj ga Kozlcr imenuje »Golovec« i na zemljevidu i v Pregledu slovenskih dežel. Debele ž (ne »Debcllis«) je ob Karnahti, a nc v stran od nje, kakor jc na zemljevidu zaznamenovano. Zatrjujejo mi, da ljudstvo govori Oskorša (Oskoruša, od »oskorš-a« = Sperberbaum), in nc samo »Škorša«. Ali ni Uča pravilnejša pisava od »Učje«? Med Bregom in Terom jc tudi še vas Pod brdo (na Kozlerju zaznamenovana), kar se menda italijanski imenuje »Cesariis*. — Nekaj malo tiskovnih pogreškov vsaki čitatelj lahko sam popravi.	-S". A*.
Stavbni črteži s proračuni in kratek nauk o projekcijskem, situva-cijskem in perspektivnem risanju. Z 71 podobami pojasnil Jos. Bezlaj, strokovni učitelj na meščanski šoli v Krškem. V Ljubljani 1899. Založilo »Pcdagogiško društvo« v Krškem. Natisnila »Narodna tiskarna«. — Cena 1 gld. Na prodaj pri društvu in pri knjigotržcu L. Schwcndtnerju v Ljubljani. V stvarnem oziru jako dobro sestavljena knjiga je namenjena zlasti stavbnim obrtnikom, vrlo pa bode rabila tudi obrtnim nadaljevalnim šolam kot učni pripomoček. Vsaki slovenski obrtnik, ki ima s stavbami opravka, naj si omisli prekoristno knjigo; priporočamo pa jo zlasti tistim podjetnikom, ki se štejejo, za izvrstne narodnjake, pišejo pa ponudbe, črteže, proračune in račune — nemški — Slovencem. Naj omenimo, da se jc g. pisatelj pri terminologiji oziral posebno na narodne izraze in sorodne jezike. Glede terminov bi svetovali g. pisatelju, naj v bodoče nc rabi po več izrazov za eno in isto reč, zlasti ne, če niso pristni. Tudi bi želeli, da bi dal na pogled in ogled prihodnjo izdajo te knjige več bistrim očem baš zaradi jezika, da se ne zatrosi nepravilno ali nerodno iz-raževanjc med čitatclje.
»Naše modroslovje«. Pod tem naslovom je priobčil dr. Lampe v 20., 23. in 24. štev. lanjskega »Dom in Sveta« obširno protikritiko o moji kratki oceni njegovega »Cvetja s polja modroslovskega«, katero bi jaz lahko pustil brez odgovora, ker so one moje opazke, nad katerimi se pisatelj spotika, doslovno navedene, tako da si razsoden čitatelj lahko sam ustvari svoje mnenje o nasprotujočih si nazorih in se odloči za eno ali drugo stranko. A ona proti-kritika je pisana z očitno namero, ne pustiti čitatelju samostalnc sodbe, ampak mu vcepiti neko zaničevanje do mene, tako rekoč" nahujskati ga proti meni in to v spisu, katerega drugi odstavek se začenja z besedami: »Tako mirno in stvarno oceno našega lanjskega spisa ... je objavil letos »Zvon« s podpisom
A. Š.« V odgovoru na to »mirno in stvarno« oceno, polnem nekega robatega apostrofovanja, mi pa pisatelj očita, da sem se poslužil zavijanja in sofistikc; ironski mc imenuje duhovitega in malo trdnega v presojevanju zgodovinskih razmer . . .
Kje se dobi ključ za rešitev tega protislovja? — Na str. 630.; tam jc izrečena slutnja, da pripisujem pisatelju sebičnost, da sem torej njegov nepri-jatelj — ter pristavljcn zdihljaj: »Kdaj pride vendar čas, da se nc bodo nauki cenili po ljubih in neljubih osebnostih, ampak edino po dokazih?« In odkod ta sklep? Ker sem trdil, da pripada tcndenciozno obravnavanje kakega predmeta govorništvu, ne modroslovju, da pa je modroslovjc tcndenciozno, ki hoče vplivati
IHSnpörmSff^PSSfff
znavam«, vendar trdi, da mu namišljam slabo tendcncijo. To pač spominja Gocthejevih besed: »Im Auslegen seid frisch und munter; und legt ihr's nicht aus, so legt was unter!«
Ali naj šc enkrat razložim svoje nazore o tendenciji ? Čc oče svoji družini pripoveduje povest o izgubljenem sinu zato, da bi jo družina poznala in se naslajala z njeno lepoto in ganljivostjo, tedaj jo je povedal brez tendcncijo; čc pa jo jc povedal zato, ker ima med otroki lahkomiselnega, vetrnjaškega in zapravljivega sina, na katerega naj bi povest poboljševalno vplivala, tedaj jc pripovedoval s tendcncijo. Ali s tem očetu očitam sebičnost, sem mu li radi tega neprijatclj? In kar se tiče mojega razločevanja med modroslovjcm in govorništvom! Mislimo si n. pr. odvetnika, ki pred sodiščem zagovarja obtoženca; denimo, da so zagovorniku znana kaka obteževalna dejstva, katerih pa tožitelj ni omenil, ker mu slučajno niso znana; ali jih bo zagovornik na dan spravljal, da bi obtožnico dopolnil v škodo obtoženčevo ? To bi bil lep zagovornik, ki bi pomagal tožiti! Nc, on bo o teh dejstvih prav previdno molčal, kajti njegov smoter jc, koristiti, nc pa škodovati obtožencu. Le od sodnika zahtevamo objektivnost in nepristranost, sodnik pa ne nastopa kot govornik. Ali če bi slovenski poslanec v državnem zboru, kadar se debatuje o ljubljanskem vseučilišču, v svojem govoru enako obširno našteval vse pomisleke proti stvari kakor razloge zanjo, kakšen bi pač bil njegov govorniški uspeh, in kaj bi rekli k temu njegovi volivci ?
Zdaj pa vzemimo modroslovca, ki vedoma na stran pušča dejstva, ki so za objektivni zaključek merodajna, zato, ker so na poti takemu zaključku, kakršnega hoče 0:1 dobiti: ali ga nc bomo imenovali sleparja, ako nam svoj zaključek proglaša kot plod modroslovja? In sta li res ona govornika postopala nepravilno in nekoristno, ako sta prešla ter zamolčala argumente, ki so njiju smotru nasprotni? Res jc, da bi pomirjenju bojujočih sc strank koristilo edino le dognanje rcsnicc, ki jc navadno med strankama v sredi. Toda prvič navadno nobena stranka noče tako objektivno rcsnicc poznati, ampak zahteva svojo korist in nasprotnikovo škodo, in dobrohotnega posredovavca pahneta obe stranki od sebe, tako da jc posredovanje navadno jalov in nehvaležen posel; nasproti pa vsaka stranka obožava govornika, ki zna pravico na njeno stran obrniti. Drugič pa, če nc bi bilo tako, bi si moral posredovavec vsaj izbrati za predmet svojega razmotrovanja baš oni konkretni predmet, kateri jc preporno jabolko med strankama, nc pa kake abstraktne modro slo v nc rcsnicc, ki bi take poslušavcc lc dolgočasila. V tem zmislu sem izrekel svoj dvom, da
hi moglo »Cvetje« v sedanjih bojih, ki so bolj ali manj vsi politični, kaj koristiti . . .
Posebno samosvestno zavrača pisatelj mojo opazko o mešanju vere z mo-droslovjem. Ker sem tolmačil njegove besede: »s temeljitim modroslovjem in verskim poučevanjem« tako, da on hoče mešati vero in modroslovjc, vzklikne: »O logika! Gospod A. Š., tako pa vendar ne gre.« In potem pride primera: »Ako se reče, da župan dobro gospodari v svoji hiši in v občini, s tem vendar ni rečeno, da meša svoje hišno gospodarstvo z občinskim.« — Dobro, jemljem tudi z zadovoljstvom na znanje, da se pisatelj glede nedopustnega mešanja vere z modroslovjem z menoj strinja. A vzemimo drugo primero: »Solato si dam vselej napravljati z jesihom in oljem.« Tukaj spet nobeden nc bo besed tako razumel, da o petkih z jesihom, o svetkih pa z oljem; oni kopulativni veznik »in« pomeni tukaj, da se oboje in še celo s solato vred prav temeljito pomeša. Tako pa vendar tudi gre. Da sem pa jaz na onem mestu vzel veznik »in« v prvem zmislu, to sem ondi tudi opravičil, omenjajoč dokazovanje o neumrlji-vosti duše, ki sc nahaja v »Cvetju«. Na mojo trditev, da je ta ncumrljivost predmet vere, a ne modroslovnega dokazovanja, odgovarja pisatelj, naj mu dokažem, da njegov dokaz ni zadosten. Naj bo.
Mislimo si človeka, ki si jc napravil čoln, a ko ga jc spustil v vodo, se mu jc potopil. Rečem mu: »Zgradil si čoln nepravilno!« On nato: »Dokazi mi to nepravilnost!« Ako mu nato odgovorim: »Ker ni plaval, ampak se potopil«, jc pač menda moja trditev zadostno podprta. Kakor pa čoln ni za nič, ki ni zmožen za plavanje, tako jc ničev dokaz, ki ni zmožen, da bi ustvaril trdno prepričanje in razpršil vsaki dvom o dokazovani trditvi. In to pač menda g. pisatelj tako dobro ve kakor jaz, da glede na dušno ncumrljivost dvomivccv nc manjka; in najmanj jih manjka ravno med onimi omikanci, ki so se urili v proučevanju dokazov, ki so tedaj zmožni slediti izvajanju dokazovavca. Da je temu dvomu vzrok zla volja, bi bilo pač absurdno ugovarjanje; kdo se nc bi veselil gotovosti, da ga s smrtjo nc bo vsega konec, ampak da ga tam čaka lepši in boljši svet? — Ko jc svoje dni nastopil Kopernik in za njim Galilej z novo teorijo, da se zemlja vrti, in da kroži krog solnca, je bilo vse polno dvomivccv, celo protidokazov ni manjkalo, in takrat je bilo nasprotnikom veliko do tega, da bi novo teorijo izpodbili; in kdo izmed onih slojev ljudstva, ki hodijo v takih stvareh v poštev, dandanes še dvomi o nje resničnosti ? Tukaj so pač liorcn-tinski in rimski peripatetiki dokazovali, Galilej pa jc dokazal. Točen znanstven dokaz ima prepričevalno silo, kateri se nihče ne more upreti, in zato sc mu tudi vsakdo pokori, in sicer rad, ker jc popolna gotovost in jasnost v spoznanju sama na sebi prijetna.
Ako morda velika večina ljudi smatra dušo za neumrljivo, se to pač godi deloma iz vernosti nasproti cerkvenim naukom, deloma iz onega psihiškega nagona, spričo katerega nahajamo vero v trajnost duše po smrti žc pri najstarejših paganskih narodih, ker namreč človek potrebuje tolažila nasproti grozi, ki mu jo provzročujc misel na neizprosno, kruto smrt. Kdor spada k tem vernikom, ta bo gotovo z radostjo čital razloge, ki so v prilog njegovi veri; a človeka, ki bi rekel: »Kar cerkev uči, mi nič ni mar; jaz verujem lc zato v ncumrljivost duše, ker se /mi je neoporečno znanstveni dokazala« — ako uživa sploh prostost za odkrito govorjenje — takega Človeka bi bilo treba z Diogenovo svetiljko iskati. Mimogrede naj omenim šc to: akoravno jc v zmislu cerkvene
vere vzeta smrti mimo telesnih bolečin vsa grozovitost ter je umiranje le nekaka preselitev v drugi in sicer srečnejši kraj, sta vendar strah pred smrtjo in hrepenenje po (|olgem življenju tudi pri najvarnejših ljudeh tolika, da se ta vera s tem nc kaže kot Bog ve kako trdna; in celo Sokrat rabi pri dokazu. da se smrti ni bati, pomenljivo alternativo: »Ali smo po smrti, ali pa nas ni . . .« —
Naše dokazovanje jc dovolj jasno in nc bi drugod potrebovalo nobenega tolmača; toda, ker poznamo naše razmere in vemo, da bi nas utegnili na podlagi gorenjega izvajanja vreči med tajivce neumrljivosti duše: tedaj pripominjamo izrecno, da z gorenjimi besedami nismo nič druzega povedali, nego da se g. dr. Lampetu tisti dokaz ni posrečil, kakor se ni doslej šc nikomur, in da sploh vprašanje o neumrljivosti duše spada med tista transcedcntalna vprašanja, katerih golemu človeškemu razumu ni dano razrešiti, in o katerih veljajo svete besede: »Praestet fides supplcmcntum sensuum dcfectui!« . . .
O postanku krivih naukov vkljub nepremičnim zakonom mišljenja, pravi pisatelj, da »lahko poseže vmes volja, prevrže red, premeni pojme, besede in njih pomen in porine pamet v zmoto«; na to moram odgovoriti, da kadar poseže vmes volja, ki prevrže red, takrat se pač nalašč zavija resnica; in to pa ni več modroslovje, in ona zmota ni več zmota, ampak goljufija. Tako sum-ničenje nasproti kaki modroslovski šoli zbuja vedno sum, da ima služiti kot nadomestilo stvarnih argumentov, in da ima zakriti lastno šibkost . . .
Moji opazki, da modroslovje sloni na sadovih empiriške vede, da ima torej tc za podlago, nc pa narobe, in da torej pride kot šolski predmet na vrsto šele po drugih predmetih, odgovarja g. pisatelj, da mi jc zavijanje čislano orožje; kajti že v ljudskih šolah da čujejo učenci marsikaj o Bogu, o duši in nje neumrljivosti i. t.ti.: »Ako se (modroslovni nauki) nc obdelujejo vednostno, nič nc dc«... Ako to resnic nc de, tedaj sc moram res g. pisatelju pokoriti; toda tam, kjer jc on našteval različne prave in krive modroslovcc, ni našteval dečkov abecednikov, ampak učenjake, ne ljudskih učiteljev, ampak pisatelje in učitelje na najvišjih šolah. To pač kaže, da je tam bilo g. pisatelju v mislih modroslovje kot vednost, torej v istem pomenu, v katerem sem si je mislil tudi jaz. V odgovoru na mojo opazko pa je dal pisatelj hipoma pojmu »modroslovje« tak obširen pomen, da mu jc samo imenovanje kakega predmeta ali stavka, s katerim se peča modroslovje, žc modroslovje, zlasti pa imenuje to modroslovje, kar vsi drugi ljudje imenujejo šolski veronauk. Tako sc na mah telo njegovega mo-droslovja izpremeni v gosto meglo nedoločnega obsega, češ: zdaj pa me prebodi, čc moreš . . . Siccr pa tukaj velja: »Qui nimium probat, nihil probat«. Kajti čc naj sc otrokom n.. pr. razloži, kaj vse jc Bog ustvaril, morajo vsaj te stvari že od poprej poznati; vedeti morajo, kaj jc solnce, kaj zvezde in luna, kaj jc riba, ptica i. t. d.; kdor jim jc vse to pokazal in imenoval, jih jc torej učil astronomije, prirodopisja i. t. d. Torej jc empirsko znanje res predpogoj in podlaga modroslovju. Res, da sc tc stvari z otroki niso razpravljale vednostno; a saj »to nič ne de« . . .«
V obsojo od g. pisatelja toliko čislanega sholasticizma nc bom trosil besed. Čemu bi vodo v morje nosil? A to trdno nado naj izrazim, da se vara oni, ki bi ga izkušal širiti med nami, češ: na tako deviški ledini, kakršna jc modroslovno polje pri Slovencih, bi bilo kaj lepepa prostora za kako srednjeveško cvetje.
Končno še odgovor besedam (str. 630): »Zato niti nc bero cele knjige, ampak lc nekaj odlomkov, in po tistih obsodijo vso«. Prav je uganil g. pisatelj; res nisem bral »Cvetja« do konca. Naj mi verjame, da sem imel voljo, da sem se silil, a ni šlo. Se pa li more od človeka, ki mu jed preseda, ker nahaja pri vsaki žlici ocvirke, ki se mu zde žaltavi — zahtevati, da naj izprazni skledo do dna, preden izpregovori, da mu jed ni všeč? . . . Sicer pa sc jc zadnje dni oglasil drug ocenjevavec »Cvetja«, kateri ga jc menda pač do konca čital, v tržaški »Edinosti«, a ni bil proti g. pisatelju tako prizanesljiv, kakor sem bil jaz.
A. Š.
Pripomnja uredništva. Že pred leti smo mi svarili g. pisatelja (v članku »Malo kritike« v »Slov. svetu« 1. 1893.) pred nenasitnim faustovstvom ter pred razcepljanjem sil, katerega neizogibna posledica bode površnost in di-letantovstvo. Naše tedanje prorokovanje se je popolnoma izpolnilo. In sedaj je enega tistih psevdoznanstvenih plodov, s katerimi se šc vedno pita naš narod, zadela ostra, a pravična kritika. Ali preostra? Nikakor nc! Kakor jc po pravici Stritar neizprosno zahteval, da bodi tudi pri nas konec oni vrsti slovstva, ki jc dobro samo za nas, a bi ga nas moralo biti sram pred inim svetom (v »Triglavanu s Posavja«), takisto mora nestati med nami tistega psevdoznanstva, ki bodi dobro dovolj za nas — »in usum plebis« — katero pa bi morali skrivati pred tujim svetom, da se nam ne bi smejal. Tiste vrste znanstvo takisto kakor ono slovstvo je podobno hišicam, ki si jih grade otroci za — igrače; našemu slovstvu in znanstvu pa hočemo in moramo zgraditi vsaj trdno hišo, če ne moremo palače. Ako pa si ne upamo ustvariti v slovstvu ali znanstvu kaj takega, kar bi imelo veljave tudi pri naših sosedih, ko bi se prevedlo v njih jezik, tedaj pustimo raje popolnoma tako slovstveno in znanstveno delovanje, ki bi bilo samo slepilo, ter izkušajmo narodu koristiti s tem. da mu pribavimo v domačem jeziku istinite zaklade svojih naprednejših sosedov.
Slovensko gledališče. Izmed predstav, ki smo jih imeli poleg Ganglovcga »Sina«, o katerem smo govorili žc zadnjič, v dobi od 15. decembra pr. 1. pa do 15. januarja t. 1., zasluži pač v prvi vrsti Tucičcva drama »Trhli dom«, da izpregovorimo nekoliko natančneje o nji.
To jc žc drugo delo nadarjenega mladega hrvaškega dramatika, ki se je uprizorilo na našem odru, in gospodu Govekarju smo hvaležni, da nam jc prevedel to dramo, kajti reči moramo, da Tucičcvi proizvodi kar nič ne zaostajajo za naturalističnimi plodovi mlajših nemških pisateljev, h katerim bi se sicer najbrž v prvi vrsti zatekali, ako bi se hoteli natančneje seznaniti z umotvori tc slovstvene struje.
Vsebina »Trhlega doma« je ob kratkem ta:
Upravnik Fedor Ivanovič Dobrinov ima z cdcnindvajsetlctno Katjo, lepo. živo in po uživanju hlepečo hčerko Ignatija Pavloviča Oroskojeva in Marie Nikolajeve, skrivno ljubavno razmerje, ki nc ostane brez posledic. Fedor, da bi obvaroval Katjo sramote, še bolj pa, da bi rešil sebe iz zadrege, pripravi svojega štiridesetletnega pisarja Ivana, kateremu je zapisana bolezen na obrazu, da zasnubi Katjo; le-to pa tudi pregovori, da privoli, dasi skrajnje nerada, v to zvezo. Fcdor ji obeta, da bo tudi poslej njegova, češ. da ji jc nalašč izbral takega moža, ki gotovo ne bo dolgo živel.
Prvo dejanje nam kaže, kako se vrši snubitev, ter nam nudi priliko, da spoznamo natančneje posamezne osebe. Razni pogovori — zlasti n. pr. kratki
pogovor med Fcdorom in Katjo, ko stojita na strani ob oknu — nam pojasnijo ves položaj ter odpro razgled v bodočnost. Da bode ta žalostna, o tem smo prepričani žc naprej. «
Drugo dejanje se vrši šest let po prvem na Ivanovem domu. Ivan torej ni umrl tako kmalu, kakor jc pričakovala Katja. A tudi Fedora ni več tu, kajti žc davno je v višji službi v daljnem mestu. Misliti se da torej nesreča Katje, ki jc mlada, lepa, še vedno po užitku hrepeneča, navezana na trhlo truplo bolj in bolj hirajočega moža, ki ga jc že takoj izpočetka sovražila. Njena edina tolažba je Fcdja, nje šestletni sinek, sad one prepovedane ljubezni. Toda danes bode videla po dolgem, dolgem času tudi Fedora zopet enkrat. Prišel je pre-glcdavat urade, in zdaj poučuje Katja svojega Fedjo, kako naj se vede nasproti svojemu — botru. Ivan in Fcdor prideta. Katja veli Ivanu, naj gre iskat piva, da postrežejo gostu; Ivan poslušno odide. Ko Fcdor ugleda brhkega Fedjo, začuti nekaj kakor očetovsko ljubezen; obenem pa se mu hipno ponovi tudi ljubezen do Katje. Katja mu očita, da jo jc sklopil s starccm ter jo zapustil. Toda čas, ko jc lahko sama z njim skupaj, jc kratek in škoda ga je tratiti z očitki! Šc enkrat hoče okusiti slast ljubezni, šc enkrat vztrepetati v objemu ljubljenega moža... oklene se ga in ga poljubi, in za trenotek sc pogrezneta oba v lepe, davno minole čase . . . Fedja opazi to, in všeč mu je tako, da začne ploskati ter siliti mamo, naj šc poljubi Fedora. V tistem hipu vstopi oče, in Fedja mu ves srečen pove, kar jc videl. Ivan ostrmi, a žena njegova in Fcdor mu zagotavljata, da deček laže. Mati okrca Fedja in ga zapodi za kazen v drugo sobo.
Ivan se potolaži za malo časa; sedejo za mizo, da bi pili. Toda hkratu se zbude Ivanu spet dvomi. Fedja, da bi legal? On vendar nikdar ni legal! Zdajci postane Ivanu vse jasno. Srdit plane pokoncu. Fcdor, razjarjen, da si mu upa povedati resnico takov človek, udari Ivana v obraz, da se ta opoteče, a sam odide. Ivan, v groznih srčnih mukah, izkuša premotiti sam sebe; očita si, da je storil Fcdoru in ženi krivico; samega sebe hoče prepričati, da jc Fedja res legal, in da on ni bil pri pravi pameti, ko mu jc verjel. Toda njegovi trdo-srčni ženi de dobro moževa bol. Porogljivo ga vpraša, kaj potem, če Fcdja ni legal? Ivan plane kakor besen proti nji, a ona ga sune z obema rokama tako silno v bolne prsi, da se zgrudi ob mizi na tla. Katja zbeži iz sobe, k očetu pa pride Fedja, poklekne poleg njega, in oba se zjokata.
V zadnjem dejanju vidimo Ivana na smrt bolnega. V naslanjaču sedi in kašlja. Katja sc odpravlja na neko svatbo. Ivan jo milo prosi, naj ga nocoj ne pušča samega; odgovor njegovim prošnjam so surove besede ženine. Ona odide; tudi dobrohotni Peter, ki je bil priča tem prizorom, se poslovi, in sedaj jc Ivan sam s Fedjo v tihi noči. Ivan zadrcmljc, a hkratu se zdrzne ter zbudi iz mučnih sanj; dvojbe, ki so ga mučile bdečega, mu tudi v spanju niso dale miru. Iznova jame premišljati o tem, kar jc bilo. Ali jc bilo to res samo slučajno, da jc zagledal Fedja že sedem mesecev po poroki luč sveta?. . . Dečka, ki že spi, skliče ter zvabi k sebi. Opazuje ga, gleda mu v oči in hipoma se zave grozne resnice, hipoma jc prepričan docela, da ta otrok, katerega jc ljubil z vso dušo, ni njegov . . . Besnost se ga poloti; zgrabi dečka za vrat in ga zadavi. Začuje se trkanje od zunaj; vrnil se je bil Peter. Ivan se skloni pokoncu in izkuša spraviti dečka v posteljo. A preveč jc oslabel; s težavo se priplazi do vrat, tam pa sc zgrudi mrtev na tla . . .
Razen prvega dejanja, v katerem ;e zabredel po našem innmiu gospod pisatelj nekoliko preveč v podrobno slikanje mUIeua» ;e vsa vsebina te igre veledrainatiška. Z lapieavnimt potezami nam rise in slika gospod pisatelj življenje: takšno., kakršno je, in z neusmiljeno roko nam razgrinja njjega žalostne strani. Gospod Tucič ima nenavadno tin čut za to. kaj >me povedati, in kaj se modro — zamolči. Pr: njem ni nobene puhlice; on r.o zapiše nobene besede, ki ne bi bila na svojem mestu, in vsaka beseda, katero zapiše., zaleže in isda. Nikdar ne krene brez potrebe v stran, temveč kodi vedno listo pot, ki mu je najbližja do smotra, katerega hoče doseči. Ziačajj njegovih i enako v so nam popolnoma jasni, m vsem vidimo uarav&ost v srce.
V prvem dejanju nas sicer nek-Viko moti. da je Ivan tako zaslepljen, da nič ne opazi, kaj počenja njegova nevesta, in da tako maio občuti njeno odurno vedenje. Tudi to nam nore precej v glavo, da se Katja tako lahko odloči ter vzame moža, poJeg katerega vc. da ne bo nikdar srečna, da ne sili malo bolj Ijubčka. da bi jo rešil na drug način sramote. Toda gospod pisatelj ie znal tudi to protislovje spraviti v skiad. m naposled ne dvomimo čisto nič več. da mora biti baš vse tako. kakor je.
Vprav mojstrsko je slikano duševno stanje nesrečnega Ivana od tistega trenotka. ko se mu zbudi prvič sum, in ko se začne zavedati, da nima niti tiste tolažbe več, ki ga je edina še krepila ter bodrila zadnjih sest let. v katerih k: prebil toliko žalosti, toliko srčnih muk poleg svoje brezsrčne žene. Vse. kar se godi v ti igri, je dobro utemeljeno, tudi ■ konec. Po naravnih zakonih -in ti so naturalistiškim pisateljem edino odločilni, za cstet&ke se ne meni-o je umor, ki završuje dejanje te igre. prav možen. Pozabiti "e smemo, da je Ivan j etičen, in da so bas taki ljudje iako iogottih pomiriti moramo, koliko jc J vart zadnje čase pretrpel: kako mu ie še zadnji večer odbila žena prošnjo, ki bi mu jo bila morala uslišati.. ce bi bita imela le količkaj človeškega čuvstvovanja v svojih prsih; vpoštevali moramo psihološko resnico, da se baš ljubezen često preobrača v s k raj nje sovraštvo, in kako je pač zavrelo Ivanu v glavi, ko mu je prešinila možgane misel, da baš ta otrok, na katerega ie bil osredotočil vso svojo ljubezen in skrb, je bil pravi vzrok one prevare» katere žrtev je postal on; ako preudarimo vse to, se ne bomo čudili nečloveškemu činu . . .
In vendar, ali nas zadovoljuje ta konec r Ne in ne! Tudi mi smo izmed tistih, katerih živci ne preneso takih prizorov. In pa še nekaj: tudi naš okus se upira temu. Mi stojimo prej ko slej na stališču* da se mora pisatelj kolikor toliko pokoriti priznanim estetskim načelom. So sicer tudi ljudje, katerim je veselje, gledati v resnici, kako se pobijajo in koljejo živali. Toda mislimo, da jc malo takih, i:» vsekakor nimajo ti nikakršne pravice, zasmehovati nas druge, ki ne iščemo in ne prenesemo enake zabave.
Mislimo si, da se vrši umor, kakršnega nam je predočil gospod Tucič v zadnjem dejanju svoje igre. na kaki cesti ali sploh na kakem nam pristopnem kraju. Kaj bodemo storili? Čc smo pogumni, bomo skočili tjakaj ter napel» vse svoje moči; da iztrgamo morivcu iz rok nedolžno žrtev; ce pa nismo pogumni, ali če vidimo, da bi bila naša pomoč sploh prepozna, bomo bežali, kolikor nas bodo noge nesle, od strašnega prizora. Tako bi stori? vsaj vsakdo, ki ima nekoliko srca! V gledališča pa naj trpimo, da se nam kaj takega »udi? Sicer je zvršil gospod Inemann jako diskretno svoj poseJ. in tudi Fedja je umrl na odru jako diskretno, toda to spet ni naturalistično in gotovo ni po intencijah gosp.
pisatelja . . . Šestleten otrok se ne zadavi kakor mlado mače, in kako bi se cclo to borilo za življenje! Mislimo si torej, da sc umor z vrši prav po pravilih moderne igravske umetnosti — fiziološki resnično. Kdo bi zdržal to? — Zdaj ncdostajc samo še, da nam spravi kak pisatelj na oder prizor, kako nezakonska mati zadavi svojega novorojenčka; tudi vtem činu bi bilo dosti tragike, toda...
Kaj zahtevamo torej? Naše mnenje je to: Ako si jc hotel gospod pisatelj od vseh koncev, ki bi jih bil svoji drami lahko dal, izbrati že najstrašnejšega, potem naj bi se grozno dejanje vsaj ne vršilo tako neposredno pred našimi očmi; deček bi lahko utekcl v drugo sobo, in tam naj bi sc zgodilo, kar sc mora zgoditi, ali pa, ako naj glcdavec od tega že vsekakor nekaj vidi, naj bi Ivan Fcdjo zadavil v njegovi postelji, kjer ostane najgroznejše očcin lahko prikrito. Čim več se v takih stvareh pripušča domišljiji vsakega posameznega, tem boljše jc; vsakdo naj vztraja v svojih mislih pri strašnem dejanju, kolikor mu to dopušča njegova narava, njegova čud ... V Ibsenovi »Divji raci« vlada med očetom in hčerjo isto razmerje, kakor v Tucičevi drami med očetom in sinom. Tudi ondi mora otrok s poti, ker se je Ibsen najbrž bal, da bi bil drugače koncc njegove igre premalo dramatiški; a kako je znal Ibsen to narediti, kako lepo j c vse to napeljal! . . .
Dne 3. decembra l. 1. in dne 1. januarja t. 1. se jc igral po dolgem premoru spet enkrat Linhartov »Matijček«, igra, ki mora spričo svojega pomena za naše slovstvo buditi vsakemu rodoljubu naj prijetnejše zgodovinske spomine.
Svetopisemska igra »Jožef v Egiptu« F. E. Vetterleina, katero jc v slovenščino prevedel znani pisatelj Finžgar, in katero so igrali dne 3. in 6. januarja, nas navzlic temu, da se nam nudi v nji prilika, spoznati Egiptovskega Jožefa od popolnoma nove strani, to je kot ljubimca in srečnega ženina, ni mogla zanimati posebno. Putifarko smo imeli za bolj demonsko žensko, nego se nam jc predstavljala ta večer. Na smeh nas je silil Putifar v tistem trenotku,. ko s tako vidnim veseljem pove Jožefu, da mu je žena žc umrla ... Za odrasle bi morala biti ta igra vsekakor prirejena drugače, nego jc, a za mladino že taka, kakršna jc zdaj, ni prav pripravna, ker se toliko oddaljuje od svetopisemske povesti, da se otroku lahko razprše one iluzije, katere si jc ustvaril v svoji mladi domišljivosti o svetopisemskih zgodbah.
Dne 15. januarja je imel zaslužni režiser, igravec in učitelj dramatiškega društva, gospod Inemann, svoj častni večer. Predstavljali so Schillcrjcvc »Razbojnike«.
Opernih predstav smo imeli v gori označenem času petero: 21. dcccmbra so peli »Trubadurja«, 26. dcccmbra »Marto«, 30. decembra »Aido«, v kateri jc ta večer nastopila odlična hrvaška umetnica in primadona zagrebškega gledališča, gospa L. Brucklova, 1. januarja »Traviato«, a dne 5. januarja spet Parmovi skladbi »Staro pesem« in »Ksenijo«.	Z.
Nova Iskra. Namesto »Iskre«, ki jc prestala izhajati, je izšel v Bclgradu nov srbski ilustrovani list: »Nova Iskra« v veliki četverki. Lastnik in urednik ji jc Rista Odacvič. Naročnina se pošilja »Parni radikalni štampariji v Bclgradu, Kncžev Spomenik, br. 7.« Naročnina znaša 10 fl. ali 20 frankov v zlatu za inozemstvo. — Prinaša pa različne leposlovne članke in življenjepis Stojana Novakoviča. V listku so zaglavja: Naša pisma, kronika, nauka, književnost, umetnost, razno, bibliografija. — »Nova Iskra« prinaša v prvi številki lepo vrsto slik srbskih umetnikov.
Pismo pokojnega notarja dr. Jerneja Supanza iz 1. 1846.1)
Paris 9. Septembre 1846.
Carissimc!
Wer sagt es mir, was doch im Schalle des Posthorns, in dem muthigen Knalle
der Peitsche für Zauber liegt! und im Brausen des Dampfwagens —.
Fortsetzung des Briefes an Mr. Zhop.
Am zweiten Tage meiner Ankunft in Paris nahm ich mir Privat-Wohnung Rue Richclieu la placc Louvois, an dem am 13. Jänner 1820 der due dc Berry als er aus der Opera ging vom Louvel gcmcuchclt wurde; wir haben 2 Zimmer und Einen Salon mit der Aussicht auf eine hcrrliche fontainc und zahlen per Tag 5 Francs. Das Theater wurde nach der Ermordung demolirt, eine Capelle errichtct an deren Stelle später die erwähnte fontainc erbaut wurde die vier Haupt flüssc Frankreichs darstellend; vom früh Morgens bis 5 Uhr Abends bcsch ich ununterbrochen die Merkwürdigkeit, mach Ausflüge in die Umgebungen von Paris, bcsch die königl. Lustschlösser; um 5 Uhr wird dinirt, verschieden bei Vefour die Person 5 fr. — bei den trois fr&res provinceaux die Person 13 frs. Cafe Anglais 7 frs.; dann wird ein Spaziergang in die Champs-Elysees oder den Palais royal oder die Boulevards des Italiens gern acht; cndlich begebe ich mich in irgend ein Theater, deren es über 33 gibt. - Neue Stückc die viel Aufsehen machcn sind: Theatre du Vaudeville »Les chansons populaires dc la France«; Th. du Gymnasc dramatique »Clarissc Harlowe«, Hauptrolle meisterhaft ausgeführt par Mademoiselle Rose Chčri; Th. dc la portc St. Martin »Doctcur noir« meisterhaft gegeben, es kommt unter andern die Erstürmung der Bastilc vor; Theatre d' Ambigu-Comiquc »Lc marche dc Londrc«, ferner habe ich die Theater dc palais royal, Theatre francais, den Hippodrome, den Cirquc-Olympiquc. das Th. de Varietes, die grandc Opera, die Opera Comiquc besucht. —
Tud enga Kranza lim naidcl rojen is Lubljane, der jetzt in Paris viel Aufsehen macht, durch seine musikal. Compositioncn den Mr. Miheuz er hat schon sein 42stcs Werk herausgegeben, man reißt sich nach seiner Aussage in den Salons um ihn. Talent hat er auf jeden Fall wenn nicht zum Componircn, koku sc sna dobro bahati und dazu gehört auch Talent. Ich will Dir in Kurzen die Route, die ich gcmacht angeben. Von Wien über Linz Passau nach Rcgcns-burg, besah die Walhalla ctc., von da nach Nürnberg rcich an deutscher Kunst, und selbst der Typus einer alt deutschen Stadt; von da nach Münchcn das in Paläste und Kunstkabinctc umgewandelt worden ist, von da nach Augsburg Lindau am Bodcnscc, von hier machtc ich einen Ausflug nach St. Gallen in der Schweiz, zurück nach Constanz von da nach Schaphausen zum Rheinfälle, einen Ausflug nach Zürch zur Tagsatzung, von dort über Basel nach Straßburg — von da nach Manncheim. und Karlsruh in die Kammer der Abgeordneten, über Heidelberg nach Frankfurth von da nach Mainz den Rhein hinunter nach Coblenz, Bonne Düsseldorf, zurück über Köln nach Achen, Lüttich, Mechcln. Löwen nach Brüssel von da eine Excursion auf das Schlachtfeld Waterloo dann nach Antwerpen von da nach Paris. — Den 10. Sept. reise ich über Ostcndc
') To pismo pokojnega notarja dr. Jerneja Supanza, poslano iz Pariza rojakom, med njimi tudi Čopu, nam jc drage volje prepustil v porabo g. stotnik Fridolin Kavčič, kateremu s temi vrsticami obenem izrekamo toplo zahvalo na izkazani ljubeznivosti.
in den Haag, ferner Amsterdam und nach Besichtigung Hollands nach Hamburg und von da aus durch Deutschland, wahrscheinlich Berlin Dresden Prag nach Wien wo ich den letzten «September einzutreffen hoffd Alle herzlich grüßend ahbc ich die Ehre zu verbleiben
Euer (deiner u. Zhops) aufrichtiger Freund Dr. B. Supanz
Od »Podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju« smo prejeli »Deseto letno poročilo«, iz katerega ponatisnemo tu v opozoritev in izpodbudo narodnjakov-dobrotnikov sledeči:
Oklic slovenskemu občinstvu. Daleč od domovine, v tujih mestih je primorana naša visokošolska mladina tešiti svojo žejo po višji dušni izobrazbi
—	naša mladina, »naša nada in naš ponos« — naša bodočnost. S kolikimi vsestranskimi težavami se mora boriti slovenski dijak v tujini, ve popolnoma samo oni, ki je prestal isto borbo. Od vseh pravic odrivan, preziran od kolegov go-spodujočega naroda kot vsiljivec, brez moralne podpore od faktorjev, ki bi mu jo morali nuditi, je slovenski visokošolcc tudi gmotno v veliki večini navezan sam nase in na dobro srečo. Koliko dragega časa, zdravja in energije se mu pogubi v skrbeh za vsakdanji kruh! Koliko idealnih načrtov mora pasti samo vsled materij al nega pomanjkanja! In koliko mladih duš plače za temi prekrižali im i načrti!
Slovenci, ne pozabite svoje mladine, ki sedaj šc nima v domovini ognjišča prosvete, ob katerem bi se zbirala z navdušenjem, in katerega hrepene pričakuje. Nc pozabite te naše sadike na tujem, gojite jo s požrtvovalno ljubeznijo
—	njen sad bo trgal narod!
Podporno društvo za slov. visokošolcc na Dunaju ima lepi namen, lajšati bedo naših dijakov, ki študirajo na dunajskih visokih šolah. Z-veliko vnemo je deloval odbor s pomočjo občinstva vedno v dosego te svrhe. Letos pa se je število prosivcev izdatno pomnožilo, in pokazalo se je, da dosedanji zneski več nc ustrezajo potrebam podpiranih dijakov. Podpisani odbor se zato obrača do vseh slovenskih mladinoljubov z nujno prošnjo: Spominjajte se naše vedeželjne visokošolske mladine, spominjajte se podpornega društva za slov. visokošolcc na Dunaju ob vsaki priliki, zbirajte zanje pri vseh shodih in sestankih — vaša j c hvaležnost slovenske mladine in zavest, da ste pripomogli mnogemu vzoru do uresničenja!	Odbor podpornega društva za slovenske
visokošolce na Dunaju.
Corrigendum. V februarski štev. »Zvonovi« se mi je v članku »Hrvaški Salon« na strani 131. vrinila pomota glede števila hrvaških siikaric, zastopanih v »Umetniškem domu«. Nc dve dami, ampak šest umetnic jc bilo razstavilo umotvore svoje.	Aškerc.