VALEČ. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe za vojvodino kranjsko. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na vsi strani 90 K, na */» strani 60 K, na '/, strani 30 K, na '/«strani 15 K in na 7,s strani 8 K. Pri večjih naročilih rabat. Družabnikom 20 70 popusta. Vsaka vrsta v »Malih naznanilih" stane 30 h. Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, Turjaški trg štev. 3. Ponatisi iz »Kmetovalca« so dovoljeni le tedaj, če se navede vir. Obseg: Naznanila kmetovalcem. — Korenine od pirnice izborno krmilo. — Nazaj k pridelovanju prediva in olja! — Oblike sadnega drevja. — Ne sitnarite zaradi visokih cen za pujske! — Zborovanje predsednikov in tajnikov avstrijskih kmetijskih družb, oziroma deželnih kulturnih svetov. — Škropljenje trt proti peronospori v letošnjem letu. — Vojne naredbe. — Vprašanja in odgovori. — Družbene vesti. — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Tržna poročila. — Inserati. kap le največ mogoče, kajti on bo prihodnjo jesen, zimo in pomlad naš poglavitni živež, ker bo prav gotovo moke še manj na razpolaganje. Varčujte s krompirjem do skrajnosti, da ga prihranite dovolj za seme, kajti semenskega krompirja ni od nikjer is tujine dobiti. Županstva naj semenskega krompirja nikar ne naročajo pri družbi; tozadevna objava je prišla v liste brez vednosti kmetijske družbe in preden se je vedelo, če bo mogoče semenski krompir kje kupiti. je pričela c. kr. kmetijska družba polagoma razpošiljati, in sicer le v posameznih partijah, ker jo tudi ona le polagoma dobiva. Vsi razdeljevalci državne modre galice naj zato nikomur ne dajo vso nanj odpadlo državno modro galico naenkrat, ampak tudi le v posameznih partijah, kajti precejšnji del galice pride v deželo šele za drugo in tretje škropljenje in če bo naročil na državno modro galico preveč, se bodo ta naročila tudi morala skrčiti in je ne bo vsak toliko dobil, kolikor jo je naročil. Prvi delež modre galice bo vsakdo, ki jo je pravočasno naročil, tudi pravočasno dobil in prosimo, da se družbe ne nadleguje z nepotrebnimi urgencami, saj je še dovolj časa do prvega škropljenja. Imejte p< vsi oni gg. udje, ki pri družbi naročite kako gospodarsko potrebščino, kakor semena, umetna gnojila, modro galico itd. Kmetijska družba še nobeno leto ni imela toliko naročil, kakor letos, primanjkuje ji pa delovnih sil, in z oddajo po železnici so velike težkoče, zato se naročila ne morejo tako hitro zvrševati kakor druga leta in kakor bi družba sama želela. Korenine od pirnice izborno krmilo. Na njivah imamo občeznan, silno nadležen in hud plevel v rastlini, ki se imenuje pirnica ali tudi pirika, ornica, grana, rava, skrada, bored, železna trava itd. Pirnica sicer rase tudi na travnikih, kjer ni plevelna rastlina, temveč daje zelo dobro seno; na vlažnih travnikih je pirnica skoraj najboljša trava, ker vlaga ne umori tako hitro njenih korenin. Na njivah je pa pirnica zelo nadležen in škodljiv plevel, ki se razrašča v zemlji in pošilja pritlike na vse strani. Te pritlike so njene belkaste korenine, ki vsako pomlad nanovo poganjajo in počasi vse površje preprežijo. S pirnico je na njivah veliko truda, preden se vsa uniči. Kjer poljščina hitro poganja, ni pirnica tako škodljiva, ker jo senca duši; ona namreč zahteva dovolj svetlobe in zraka. Med okopavinami in fižolom je zatorej največ pirnice, ker je površje izprva golo in poljščina počasi rase. Pirnica izsesava zemljo tako silno, kakor nobena druga zel; zlasti vzame iz zemlje veliko dušičnatih hranilnih snovi. Vrhu vsega tega je jako trdoživa; niti suša, niti moča ji ne škodujeta, če ima le dovolj svetlobe in zraka. Pirnica cvete meseca junija in julija. Najbolj je nadležna na peščeni zemlji, ker se tamkaj najlaže razrašča. Vsak razumen kmetovalec bo pirnico z vso silo zatiral, in sicer v prvi vrsti ob spomladanskem oranju in temu sledečemu brananju, ker takrat nabere cele kupe pirničnih korenin, ki se jih mora skrbno uničiti; posamezni deli korenin se namreč ob deževnem vremenu ožive, poganjajo stebla, narede nove rastline s semenom, ki prehaja zopet na njivo. Pirnico moramo torej z vso silo zatirati, a pri tem imamo lehko dvojen dobiček. Njive očistimo močno škodljivega plevela in zbrane korenine so pa izborno krmilo in jih torej ni zametavati. Od prsti izprane korenine pirnice so sveže, kakor-tudi posušene, najmanj tako dobro krmilo kakor otrobi, kajti imajo v sebi veliko škroba, raznih rastlinskih sluzov ter tolščobe in znatno množino prebavljivih beljakovinastih snovi. Korenine od pirnice je torej šteti naravnost med močna krmila. Pirnične korenine so kot krmilo veliko več vredne, kakor n. pr. sedaj veliko predragi posušeni zrezki sladkorne pese in tudi celo kot sirov sladkor, ki nima v sebi nič beljakovin in je v zdravstvenem oziru za živali omejene vrednosti. Pirnične korenine prav posebno prijajo konjem, ki jih morejo napol posušenih in dobro zrezanih dobiti na dan 5 do 6 kg. So pa ravnotako dobro krmilo za vse druge domače živali. Ob časih draginje in pomanjkanja moke se je delala iz pirničnih korenin krušna moka za človeško prehrano; iz te se je delal kruh prijetnega duha in okusa. 6 1/l kg suhih pirničnih korenin da 4 '/4 kg bele, 1 kg črne moke in 1 kg otrobov. Na Francoskem rabijo pirnične korenine kot krmilo za konje že odnekdaj in tudi takrat, če je dovolj drugih krmil. Skupaj zbrane pirnične korenine je v čisti vodi dobro izprati in jih je potem na slamoreznici kolikor mogoče nakratko zrezati. Tako očiščene in zrezane korenine je na solncu, v krušnih pečeh ali s kako drugo sušilno napravo vsaj toliko posušiti, da se dajo brez nevarnosti pred plesnobo in gnilobo hraniti. Za porabo majhnih množin doma, ki se kmalu pokrmijo, zadostuje rezanico od pirničnih korenin kolikor se da na solncu posušiti in jo potem hraniti na zračnem in suhem prostoru. Povsodi pri nas so njive s pirnico silno zapleveljene. V korist vsakega kmetovalca je, če vse izorane in skupaj zbrane pirnične korenine odstrani; pri sedanjem silnem pomanjkanju in draginji krmil naj jih pa ne zavrže, temveč jih kot krmilo doma porabi. Kjer pa nočejo pirničnih korenin doma porabljati, tamkaj naj županstva, kmetijske podružnice, šolska vodstva itd. organizirajo zbiranje pirničnih korenin in naj jih ponudijo Centrali za krmila deželnega odbora v Ljubljani v nakup, ki bo zanje plačevala 8 K za 100 kg. Zbirati je oprane, zrezane in dovolj posušene korenine, ki se morejo odpošiljati omenjeni centrali v vrečah, ki jih lehko od nje dobe, če jih sami nimajo. Skupiček ne bo neznaten; kmetovalci bodo imeli od njega nov dohodek in če dajo te korenine zastonj, ki so jih poprej zametavali, poplača se s skupičkora delo, preostanek se pa more porabiti za občekoristne in dobrodelne vojne namene, za ktere se sedaj itak na vseh straneh zbira. Nazaj k pridelovanju prediva in olja! Danes nam manjka preje in olja. Za oba pridelka je nastopila zaraditega izredno visoka cena. In ta draginja bo trajala, dokler bo vojna, dokler ne dobimo potrebne preje in oljnega semena zopet iz inozemstva. Ves čas vojne in še dlje! Spričo tega pomanjkanja smo dolžni, da skrbimo za potrebno predivo in olje doma, da se povrnemo nazaj k pridelovanju predivnatib in oljnatih rastlin. Na pridelovanje bučnega semena in solnčnic zaradi olja sem opozarjal v enem zadnjih spisov. Danes pa opozarjam na veliko važnost lanu, ki nam daje p re d i v o in olje obenem. Lan smo po naših krajih v prejšnjih časih pridelovali v večji meri, dokler ga niso izpodrinili inozemski bombaž in druge predivnate in oljnate rastline. Danes pa zasluži, da ga po naših krajih zopet sejemo. Kako drago je postalo iredivo, vidimo iz sledečih številk. Prej se je dobilo 1 kg dobro otrtega prediva za 60 h, lani je cena poskočila pri prodaji na debelo za nekaj časa celo na 3 K in sedaj se je ustanovila na 2 K 20 h. Seveda mora biti predivo čisto in otrto. To so silno visoke cene, posebno če mislimo, da se na oralu njive lehko pridela do 400 kg prediva in več, in razentega še 300 litrov lanenega semena, ki sicer ne daje jedilnega olja, toda jako dobro in važno olje za raznovrstno rabo; 'lanene tropine, ki jih dobimo kot odpadek, so pa izvrstna močna krma za našo goved. Zato je nujno priporočati, da se gospodarji po vseh tistih krajih, kjer so se prej pečali s pridelovanjem lanu, zopet poprimejo tega pridelovanja in da že letos posejejo nekaj lanu. Pri nas imamo gotove lege, ki so izvrstne za lan. Po teh legah naj se lan zopet seje, ker se danes taka setev bolj izplača kakor setev kake druge rastline. Ako dobimo doma potrebno seme poletnega lanu, je še zmeraj čas, da ga sejemo. Sicer se bo dalo seme pa tudi še od drugje dobiti. Pozni poletni lan se lehko seje tudi še meseca maja noter do srede junija. Ker ostane laneno semo po par let kaljivo, lehko rabimo tudi starejše seme, če je bilo dobro spravljeno. Leto staro seme se bolj hvali kakor novo, ker daje boljše pridelke, baje daljša stebelca in finejše predivo. Gospodarji, ki ga želite sejati, se dajte takoj pobrigati, da pridete pravočasno do semena. ______ Rohrman. Oblike sadnega drevja. Glede oblik sadnega drevja še marsikdo izmed naših sadjarjev ni prav na jasnem. Da se v bodoče izognemo vsakemu nesporazumljenju, hočem prav nakratko pojasniti nektere pojme v tej zadevi in dognati tudi slovenske izraze, ki se jih bomo potem dosledno držali v besedi in pisavi. Deblo je tisti del sadnega drevesa, po kterem določamo njegovo obliko. Po današnjih sadjarskih nazorih razločujemo vobče tri temeljne drevesne oblike, in sicer visokodebelno, nizkodebelno in pritlično sadno drevje. 1. Visokodebelna drevesna oblika je najnaravnejša in za kmetijsko sadjarstvo najprimernejša. Glej pod. 12. Deblo takega drevja meri od tal do prve veje najmanj 150 cm do 220 cm tuintam tudi čez. S kmetijsko-gospo-darskega stališča se nam navadno zdi ta drevesna oblika seveda nabolj ugodna, ker najmanj ovira gibanje pod grevjem (košnjo, oranje, pašo itd). Kolikortoliko zadržuje tudi tatvino in razne poškodbe od tal. S strogo strokovnega stališča ima pa ta drevesna oblika tudi svoje zelo slabe strani, zlasti, ako je deblo visoko precej čez dva metra. Golo visoko deblo je velika ovira za pretakanje soka, ki ga rastlina črpa po koreninah v nadzemeljske dele, zlasti v krono. Čim višje je deblo, tem daljšo pot ima sok, vsledtega je ovira tem večja, in vpliv na splošen razvoj rastline in najbrže tudi na rodovitnost tem neugodnejši. Pri visokodebel-nem drevju pride vejevje razmeroma visoko od tal in je vsledtega v veliko manjši meri deležno gorkote, ki jo izžariva zemlja, kar zopet neugodno vpliva na razvoj in dobroto sadu (droban, manj okusen sad). Da je visokodebelno drevje viharjem močno izpostavljeno, je samoobsebi umevno. Končno tudi visoko deblo neznansko otežuje in podraži oskrbovanje in obdelovanje drevja in spravljanje sadja. Za visokodebelno drevesno obliko so najbolj primerne izmed jabolk in hrušek močno rastoče, gospodarske vrste, torej predvsem moštnice ter razne druge neobčutljive navadnejše vrste in pa oreh in črešnje. Seveda drevesničarji v tem oziru ne de lajo nobenih izjem, ampak vzgojujejo vsevprek v visoko debelno drevje, dasi bi bilo jako koristno, ko bi pr bolj žlahtnih, občutljivih in slabo rastočih vrstah nikda ne vzgajali debla čez 1 m 80 cm. To je še vedno dovolj visoko za naše potrebe, za razvoj in rodovitnost drevesa pa dosti ugodnejše kakor višava 2 m, 2 m 20 cm ali celo več. 2. Nizkodebelno drevje se vobče razločuje od vi-sokodebelnega v toliko, da je njegovo deblo samo 1 m do ll/s m visoko. Glej pod. 13. V rasti, rodovitnosti, v kakovosti sadja in v oskrbovanju je pa med obema oblikama precejšen razloček. Vsled krajšega (nižjega) debla tako drevje boljše rase in je splošno rodovitnejše kakor visokodebelno. Ker je krona blizu tal, dobiva več gorkote in zrase sad vsledtega debelejši in bolj okusen; večkrat ima tudi lepšo barvo. Nizkodebelnemu drevju tudi manj prizadenejo viharji in ob zgodnjem snegu ga lahko otresamo. Ker Se pri nizkodebelnem drevju na- Podoba 12. Podoba 13. vadno tudi krona ne razvije tako obširno kakor pri visokodebelnem, ga sadimo lehko razmeroma bolj na gosto. Največje važnosti je pa neprimerno lažje oskrbovanje. Skoro vsa opravila lehko izvršimo od tal. Tako drevje lehko od tal osnažimo, škropimo, zatiramo razne živalske škodljivce in od tal oberemo veliko sadja. Kar pa se ne da doseči od tal, brez nevarnosti lehko opravimo s pomočjo lahkih, nizkih lestev. Slaba stran nizkodebelnega sadnega drevja, se pokaže najbolj pri obdelovanju zemlje pod drevjem, pri košnji in paši. Tudi tatvini je veliko bolj izpostavljeno kakor visokodebelno. Zato nizkodebelno sadno drevje ni primerno za take razmere, kjer je sadjarstvo le postranskega pomena in se goji samo poleg drugih glavnih kmetijskih panog; ne da bi te kaj oviralo (ekstenzivno sadjarstvo). Nasprotno je ta drevesna oblika neprecenljive vrednosti za take kraje, ki imajo izvrstno podnebje in zemljo za sadno, drevje in kjer bi moralo biti sadjarstvo glavni vir dohodkov, druge panoge pa bolj postranskega pomena (intenzivno sadjarstvo). V nizkodebelno drevje bi se moralo vzgajati samo sadje najbolj žlahtnih vrst, torej najboljša namizna jabolka in hruške, n. pr. kanadska, ananasova reneta, rumeni belle-fleur, Koksova oranžna reneta, Dielovka, Bos-, kova steklenka, Klap-)povka, Williamovka, I Gellertova maslenka i. t. d. Končno moram še pripomniti, da zahteva nizkodebelno drevje veliko več in izdatnejše oskrbe kakor visokodebelno. Posebno glede ,, varstva pred zajedalci Podoba 14. in glede gnojenja ni da bi ga zanemarili, ker potem smo veliko na slabšem kakor pri Visokodebelnem. V dobrih legah in primerni zemlji nizkodebelno drevje dobro uspeva tudi še na travnatem svetu, dasi mu sicer bolj ugaja odprta, vsako leto obdelana zemlja. Nizkodebelno drevje ne doseže take starosti kakor visokodebelno. 3. Pritlično sadno drevje — pritlikavce — raznih oblik imenujemo tisto drevje, pri kterem se razcepi deblo v vejevje prav blizu tal, torej kjer je deblo komaj 20, 30, k v e č j e m u d o 50 cm v i s o k o. Glej pod. 14. Sorazmerno z visokostjo se tako deblo tudi nikdar tako ne zdebeli kakor visoko. Prav tako se krona ne razvije tako razsežno, ampak ostane več ali manj v skromnih mejah. Oblika krone je lehko jako različna, kakor pač gojimo tako drevo ali na planem v ravni piramidasti, ali grmičasti obliki, ali tako, da razpeljujemo veje v eno ravnino in jih pripenjamo na primerno ogredje (brajde) ob zidu ali pa tudi na planem. Rast pritličnega drevja je v mladosti vobče precej bujna, pozneje pa navadno močno odneha, kar dosežemo s primerno podlago, ali pa tudi s slabo rastočo vrsto. Pritlično sadno drevje začne navadno prav kmalu roditi in je potem ob dobri oskrbi vseskozi zelo rodovitno. Posebno važno je pa to, da rodi neprimerno debelejše, lepše barvano in veliko okusnejše sadje kakor visoko-ali nizkodebelno drevje. Zato se pa tudi glede oskrbovanja ne da primerjati z visokodebelnim drevjem. Po-voljno rase in rodi samo v dobri, redno gnojeni in obdelani zemlji. Nikdar pa ne uspeva na suhem, pustem, s travnato rušo preraslem svetu. Poleg tega moramo pritlično drevje vsako leto kolikortoliko obrezovati, kajti brez tega podivja vsako drevo v kratkem, posebno pa špalirno drevje. Tudi glede starosti se pritlično drevje močno razločuje od visokodebelnega, kar dosežete kvečjemu povprečno 30 do 35 let. Pritlično sadno drevje se more v večji meri uspešno gojiti samo pri najboljših podnebnih in talnih razmerah in ob zadostnem strokovnem znanju. Izplača se samo tedaj, ako pridelano sadje lehko primerno drago prodamo. V naših gospodarskih razmerah spada tako sadno drevje v večjem številu le na zagrajene vrtove posameznih premožnih posebnih prijateljev sadjarstva, torej n. pr. na šolske, graščinske, župnijske vrtove in na razne stene z ugodno lego. S tem seveda nočem reči, da bi tudi preprost kmetovalec-sadjar ne mogel na zelenjadnem vrtu imeti par lepih pritličnih dreves, ki ga sicer ne bodo obogatila, pač pa so mu lehko bogat vir nedolžnega veselja in razvedrila. M. Humek. Ne sitnarite zaradi visokih cen za pujske! Pri nas so bile za odstavljene pujske že pred vojno veliko prenizke cene in vobče za polovico manjše, kakor drugje. Taki pujski so se v nekterih krajih prodajali po 10 do 20 K, seveda večinoma le šesttedenski, kakršni niso veliko vredni, ker so bili premalo ali še nič odstavljeni, so prekratek čas sesali in zato se nikdar niso dobro razvijali ali so celo poginjali. C. kr. kmetijska družba je oddajala take 10- do 12-tedenske pujske za polovično ceno; pa še pri takem znižanju cen se je družbi očitalo, da odira, ker je bila polovična cena še vedno znatno višja, kakor cela cena domačih pujskov, na kakršno so bili vajeni naši prasičerejci, ker niso vedeli, kakšne cene veljajo drugje. Vsled pomanjkanja pujskov in velikega povpraševanja po njih, so seveda cene odstavljenim pujskom znatno poskočile; že se pa sliši krik in vik od mnogih strani, kličejo se oblasti na pomoč, zahtevajo se maksimalne cene itd. Prosimo Vas, ne sitnarite! Sedanj e cene pujskom morajo biti višje, saj že pred vojno niso bile primerne; imejte pred očmi, da je dandanes kupna moč denarja za polovico padla! Od 1. decembra 1. 1. do 6. marca t. 1. je na Kranjskem padlo število prašičev za celih 72.000 komadov in je popolnoma naravno, če je malo blaga, da so naravna posledica višje cene. In kdo sitnari? Kmetovalci sami v škodo svojim tovarišem, ki rede prašiče brez vseh tistih nevarnosti in škod, ki jih ima prasičerejec, ki vzgaja svinje in se peča s prašičerejo. Kdo pa prasičeiejcu povrne škodo, če se svinja ne ubreji, če pogine, izvrže, če večino storjenih pujskov pohodi ali požre, če namesto 8 do 10 mladičev stori samo dva ali tri in so še ti slabiči? Tisti majhni posestnik ali celo kočar, ki ima le eno kravico v hlevu se zgraža nad resnično prenizko ceno mleka; če pa mora on pujska drago plačati, je pa ogenj v strehi in hitro leti prodajalca ovadit zaradi navijanja cen. Seveda, pujska napol zastonj dobiti in potem krmo za prašiča pobirati po tujih tleh, tako zna vsak z velikim dobičkom kmetovati! Ni čuda, če gre od gotovih kočarskih prašičev govorica, da so kakor lilija na polju ali kakor ptica pod nebom. Pri nas so po višji ceni plačani pujski še vedno cenejši kakor drugje, zato jih prekupci z velikim dobičkom v velikih množinah izvažajo na Primorsko. Ce boste sitnarili, prodajo se pujski v druge dežele, prihodnjo zimo bo pa še večja stiska za špeh! Prekupec je dovolj prebrisan; navidezno kupi pujske poceni, da mu sodišče ne more blizu, zato pa prodajalca na drug način odškoduje. Kakšna cena pa je danes primerna za odstavljene pujske? Na to vprašanje se nikakor ne da določno odgovoriti, ker je v vsakem slučaju vpoštevati vse okoliščine posebej. Naša družba se je zaradi nakupa pujskov obrnila na vse strani izven dežele, kamor je vedela; dobila pa ni niti ene ponudbe izpod 10 K za kg žive teže ali izpod K 7*50 za vsak teden starosti; na Ogrskem je eden celo zahteval za 10- do 12-tedenske pujske po 160 K. Mi trdimo brez vsake obveznosti, da je primerna cena za odstavljene pujske, če so res kaj vredni in niso slabiči, z ozirom na različno starost in kakovost kakih 6 do 7 K za kg žive teže ali 7 do 8 K za vsak teden starosti. So pa tudi okoliščine, v kterih je ta cena previsoka, ali znatno prenizka. Zlasti bo krepke pujske priznano dobre reje, ki so namenjeni za pleme, znatno draže plačati. Za pujske zahtevati po 10 ali celo do 20 K za kg žive teže je pa seveda nekaj nezaslišanega, in kdor to stori, zasluži, da ga prime roka pravice z vso strogost j o. Pujske kupuje kmet od kmeta, zato je še veliko bolj grdo, če kmet kmeta neupravičeno odira ali dolži navijanja cen in ga v nesrečo spravlja; saj že drugi dovolj na kmeta preže. Držimo skupaj in ne bodimo v zasmeh drugim! ___ Zborovanje predsednikov in tajnikov avstrijskih kmetijskih družb, oziroma deželnih kulturnih svetov. Že nekaj let obstoji zveza vseh glavnih kmetijskih korporacij v Avstriji kot samostojni kmetijski zastop, kterega udje so vsi predsedniki in tajniki teh korporacij. Naslov tej zvezi je ».Konferenca predsednikov" in ima namen ne oziraje se na kaj drugega, zastopati edinole koristi kmetijstva ter zlasti odvračati ovire upravičenemu agrarskemu gibanju. Dne 26. februarja 1.1. je imela konferenca predsednikov svoje zborovanje, h kteremu je prišel kmetijski minister Zenker s svojimi strokovnjaki, da je čul in vzel na znanje želje in sklepe zastopnikov avstrijskega kmetijstva. V imenu c. kr. kmetijske družbe kranjske se je zborovanja udeležil družbeni podpredsednik, g. kanonik msgr. dr. E. Lampe, ki je o poteku zborovanja poročal družbenemu glavnemu odboru v seji dne 16. t. m. To poročilo slove: Pri zborovanju se je priznalo, da kmetijsko ministrstvo v svojem delokrogu pač zastopa opravičene interese poljedelskih krogov, da pa izvršitev po nižjih inštancah mnogokrat ne odgovarja namenom kmetijskega ministrstva. Govorilo se je o nevarnosti, da ne bi postopanje raznih oblasti v kmečkem stanu povzročilo nezadovoljnost s kmetijskim delom, s čemer bi seveda trpela vsa država. Nikdar ni bilo še tako potrebno kot sedaj, da ravno kmetski stan z veseljem vse moči zastavi v obdelovanje zemlje. Navajale so se različne sodbe o navijanju cen in se je zastavila zahteva, da naj sodnik zasliši pred vsako sodbo izvedence v kmetijskih zadevah in cenah. Omenila se je cenzura, ki dopušča napade na kmetijski stan, a zaplenjuje odgovore na te napade, tako da je danes poljedelstvo brez vsake časnikarske brambe. V tem oziru je velika razlika med Nemčijo in Avstrijo, kajti v Nemčiji dopušča cenzura, da se taka vprašanja s strokovnega stališča svobodno rešujejo. Dalje se je govorilo o načinu, kako se rekvirira živina in seno, o plačilu pri rekvizicijah, in se je zahtevalo, da se kmetje v tem oziru varujejo vsake škode. Državne oblasti naj v vseh zadevah gospodarskega značaja zaslišijo poljedelske izvedence, preden izdajo kako naredbo. Zahtevalo se je, da se za osebe, ki opravljajo poljsko delo, zviša dovoljena dnevna množina kruha, kajti prehrana pri težkem telesnem delu mora biti vsekako drugačna, kakor jo poznajo drugi sloji. Zbor se je izrekel za to, da se v najobilnejši meri vojni ujetniki pritegnejo k poljskemu delu in se kmetom uporaba vojnih ujetnikov olajša. Mnogo se govori o domovih za invalide, in se to vprašanje mnogokrat rešuje na način, ki kmečkemu stanu ni primeren. Zato se želi, da pride to vprašanje v resort kmetijskega ministrstva, kolikor se tiče kmečkega prebivalstva. Ministrstvo naj pa skliče zastopnike kmetijskih korporacij in se naj ta zadeva reši samo v sporazumu z avtonomnimi deželnimi zastopi. Dr. Lampe, kot zastopnik c. kr. kmetijske družbe kranjske je opozarjal na važnost, da ostanejo kmečki župani in potrebni občinski svetovalci na svojih mestih, da morejo voditi pomladanska kmečka dela. Samostojni kmetovalci naj dobe za kmečka dela daljše dopuste, in sicer takrat, kadar si ga kmet sam izbere, da ne pride na dopust ravno tedaj, ko mu nič ne hasne. Kmetijski minister je priznal važnost kmečkih županstev in žetvenih komisij, ki se naj povsod uredijo, in je izjavil, da je kmetijsko ministrstvo zaradi županov in kmečkih dopustov že storilo svoje korake pri vojni upravi. Dovoljevali se bodo na lastno prošnjo kmetom izjemoma tudi več kakor 4tedenski dopusti, in sicer v zaželjenem času, in če je potrebno tudi v večkratnih rokih. Dr. Lampe. je omenil rekvizicijo živine, sena in poljedelskih pridelkov na Kranjskem in je predlagal, da se naj v zmislu zakona za vojne dajatve vojna bremena enakomerno razdelijo na vse dežele monarhije, da ne bodo nektere dežele prehudo zadete. Pri rekvizicijah pa naj državna oblast postopa sporazumno z deželnimi odbori in kmetijskimi korporacijami. Ta predlog je bil soglasno sprejet. Dalje je dr. Lampe predlagal, da naj zbor predsednikov glavnih kmetijskih. korporacij izreče nnjno željo, da državne oblasti z ozirom na to, ker je Kranjska, kot prva dežela za soško fronto, po vojski že silno prizadeta, njene vojne dajatve znižajo. Tudi ta predlog je bil soglasno sprejet. Dr. Lampe je opozarjal na to, da je v barakah za begunce mnogo slovenskega kmečkega prebivalstva, iz goriške okolice, ki si žele iz zaduhlega življenja v barakah vun na prosti zrak in na deželo. Med njimi jih je mnogo veščih v vinarstvu in zelenjadarstvu, in zato se jim naj da prostost, da po lastni izberi poiščejo dela v krajih, ki so primerni delu, kterega so navajeni. Tudi ta predlog je bil soglasno sprejet. Ker je vsled pomanjkanja bakra, nastalo tudi veliko pomanjkanje modre galice, je kmetijsko ministrstvo si zagotovilo neobhodno potrebno množino bakra za izdelo modre galice. Ta množina se razdeli na razne kronovine. Na vprašanje, ali se bo obljubljena množina tudi dobila, se je dalo zagotovilo, da bo obljubljena množina gotovo izdelana. Seveda se bo oddala samo od časa do časa, kolikor je bo izdelane. Perocida se je sicer precejšnja množina nabavila, ampak vinogradniki se malo zanj zanimajo. Po žveplu je velika zahteva, ampak ni upanja, da bi se ga dovolj dobilo. Kmetijsko ministrstvo se je naprosilo, naj vpliva na deželne vlade, da se prevelika različnost v maksimalnih cenah v posameznih delih monarhije odpravi. Vsaki določitvi maksimalnih cen se naj pritegnejo strokovni izvedenci, in se naj opusti vsako nepotrebno otežavanje prometa. Obširno seje bavil zbor predsednikov s centralo za krmila, ki jo je ustanovilo kmetijsko ministrstvo. Zahtevala so se pojasnila o razdelitvi krmil in o raznih cenah. Kmetijski minister Zenker s svojim strokovnim referentom je na razna vprašanja odgovarjal. Zbor predsednikov je nato sklenil, da se izvoli ožji odbor, kteremu se naj da vpogled v vse poslovanje centrale za krmila. Ker bo treba že sedaj pripravljati gradivo za bodočo zakonito ureditev gospodarskih razmer v m onarhij i, se je sklenilo, da se iz zastopnikov glavnih kmetijskih korporacij naše države sestavijo odbori, ki naj proučujejo naloge našega kmetijstva po vojni v zakonodajnem, tehničnem in finančnem oziru in sestavijo primerne predloge, ki se bodo izročili vladi in javnim zastopom. Škropljenje trt proti peronospori v letošnjem letu. Največjo skrb povzroča vinogradnikom vprašanje, kako bodo letos ob splošnem pomanjkanju galice škropili trte proti peronospori ali paležu. Ker je to vprašanje za obstoj našega vinogradništva največje važnosti, namenil se je podpisani, da ga temeljito pojasni in da kritično navede vsa sredstva, ki so nam v tem oziru na razpolaganje in ki se od raznih poučenih in nepoučenih strani priporočajo ali grajajo in končno omejiti situacijo, ki jo zavzema v tej zadevi dežela Kranjska. 1. Bistvo bolezni. Trtno bolezen, ki jo naš vinogradnik najrajše imenuje palež, povzroča glivica, ktera se imenuje s tujim imenom peronospora ali plasmopara viti c o 1 a. Dasi je ta bolezen .pri nas znana že skoraj trideset let, je še vedno mnogo vinogradnikov, ki niso o njenem bistvu prav podučeni. In vendar velja enako kakor v vojski tudi tukaj: če hočemo sovražnika uničiti, ga moramo predvsem dobro poznati! Da je peronospora največji sovražnik vinske trte, je splošno znano. Vsaj zamore, če je vreme zanjo ugodno, v najkrajšem času uničiti vso letino in listje, in v dveh ali treh letih na ta način tudi trto samo. Peronospora je glivica. Drobno njeno seme, trosi imenovano, leta ob pričetku rasti, to je kadar trta ozeleni, po zrakn in pada na trto, kjer na zelenih njenih delih, zlasti na listih in grozdkih (zarodu), če so pogoji za to ugodni, izkali. Treba je le, da je dovolj vlage (rose, dežja) in gorkote (vsaj 12° C). Če pa je vreme suho, če ni ne dežja, ne rose, ne morejo trosi izkaliti in se zasuše. Zato je v suhih letih manj te bolezni kot v mokrih, in zato tudi v težki, ilovnati zemlji, v nizki legi, v plevelnatem vinogradu bolezen trte najrajše napada, ker je tu dosti vlage. Ce je vreme bolj gorko (vsaj 20° C), izkali tros peronospore že v pol ure in se zarije klica v notranjščino zelenega dela trte, n. pr. v list, kjer se razrase v micelij ali podgobje. Podgobje so drobne, finim koreninicam podobne nitke, ki imajo sesalne ustroje, s kterimi izsesavajo vsebino listnih stanic. Napaden list dobi nato na gotovih krajih, zlasti v bližini žilic, rumene, pozneje rjavkaste madeže in se kmalu nato na spodnji strani lista na istih mestih prikažejo bele lise, ki jih imenujemo glivično rušo. Ta obstoji iz vejic pod-gobja, na kterih rase neštevilna množina poletnih trosov (konidij) peronospore. Od časa, ko pričnejo trosi kaliti, do časa, ko se prikaže na spodnjih straneh listov glivična ruša, preteče gotova doba, t. z v. inkubacijska doba. Ta je različno dolga. Ob hladnem vremenu krajša kot ob gorkem. V začetku ali sredi maja znaša 15—18 dni, koncem maja 12—15 dni, začetkom junija 11—13 dni, sredi junija 9—11 dni, koncem junija 6—7 dni in julija 5—6 dni. Tako si lehko razlagamo, zakaj vkljub škropljenju prične bolezen trto napadati, ako smo škropili šele tedaj, ko se je klica peronospornega trosa že zarila v list. Kadar konidije dozore, se odluščijo, letijo po zraku in okužijo zopet novo izrasle zelene dele trt, če niso bili poprej s škropljenjem proti temu zavarovani. Klica peronospore se v list ali drug zelen del trte zarase najrajše tam, kjer so v njem kake odprtine, torej zlasti na spodnji strani listov, kjer se nahajajo dihalne reže ali pa skozi rane. Zato napade peronospora najrajše trte, ki so nepovezane in vise mladike s spodnjimi stranmi listov navzgor, trte, ki so ranjene po toči itd. Iz tega vidimo, kako potrebno je, da trte po toči takoj poškropimo, kakortudi, da mladike vedno pravočasno povežemo. V zarod (grozdičke) se zarijejo peronosporne klice skozi jagodove pecljičke, zato je treba vselej tudi grozdje temeljito poškropiti. Na napadenem grozdju jagode počrne in odpadejo. Koncem leta napravi glivica posebne zimske trose, ki prezimijo na odpadlih suhih listih ali grozdih, na mladikah itd. Spomladi se iz teh zimskih trosov razvijejo zopet prvi spomladni trosi in okužijo trte vnovič. Iz vsega, kar je tu rečeno o peronospori, vidimo, da moramo trte dovolj zgodaj in večkrat ter pravilno proti peronospori škropiti, če jih hočemo pred boleznijo obvarovati. 2. Način pokončevanja peronospore. Peronosporo pokončujemo na ta način, da uničujemo njene spomladne in poletne trose. To se godi v trenutku, ko trosi na trti kalijo. Če je v tem trenutku, ko tros na trti, n. pr. na listu, kali, list že poškropljen in dobro zavarovan s kako klico zastrupljajočo snovjo, potem se izkaljena klica zasuši, se ne more zariti v list in list ostane zdrav. Pokončevanje peronospore je tedaj preprečevalno ali odvračujoče, ne ozdravijevalno! Če poškropimo list, v kterega se je klica peronospore že zarasla, ne dosežemo nikakega aspeha več, kajti strupena tekočina ne gre v notranjščino lista ali grozda, da bi tam podgobje glivice zastrupila. Pozno škropljenje torej nič ne koristi. Obvaruje pač lehko še neokužene dele trte pred boleznijo, okuženih pa ne more več ozdraviti. Kdor pozno škropi, ta ne more nikdar pričakovati popolnega uspeha in zato je poglavitno načelo, pri pokončevanju peronospore: Škropiti zgodaj in večkrat, v ne predolgih presledkih. Po mnogoletnih izkušnjah v naših krajih, ki slove po vlažnem, soparnem spomladanskem in poletnem vremenu, je treba škropiti trte proti peronospori najmanj trikrat, če pa je poletje hudo deževno pa štirikrat na leto. Prvo škropljenje se mora zvršiti zelo zgodaj, to je takrat, kadar trta požene približno na dobro ped ali čevelj dolge poganjke in kadar se zarod dobro pokaže. To škropljenje je največje važnosti zlasti za grozdje. In vendar se ravno tako zgodnje škropljenje zdi neveščim ljudem za prerano in nepotrebno. Večinoma slišimo opazke, kakor: „Kaj bom kolje škropil?" itd., a kadar pride huda peronospora se vidi, kako prav je imel tisti, ki je „kolje škropil". Prvo škropljenje je pri svoji veliki važnosti za trto tudi lehko in ceno izvedljivo. Galice se porabi le malo in delo gre hitro od rok. Zato vsakemu nujno priporočam, da se ga poprime. Vrši se koncem maja, ali koj prve dni junija, kar je odvisno od tega, kdaj je pričela trta poganjati. Drugo škropljenje se mora vršiti kmalu za prvim. Prvič zato, ker takrat trta hudo rase in drugič zato, ker se na njej v tem času razvijajo najbolj važni njeni deli, to je grozdje in oni listi, ki stoje okoli grozdja in ki jih trta najbolj potrebuje. Vsi dobro vemo, da ni tako hudo, če se opalijo na trti le vršički, samo da ostane spodnji del mladik, to je grozdje in listje v njegovi bližini, zdravo. Drugič je treba škropiti 10 do 14 dni po prvem škropljenju, najbolje tikoma pred cvetenjem. Neki marljivi dolenjski vinogradnik mi je rekel, da gre najrajše takrat v drugič škropiti, ko vidi prvo trto cvesti. Če pa takrat ni vreme ugodno, lehko škropimo tudi med cvetenjem, kajti tudi to trti nič ne škoduje. Drugo škropljenje je zelo važno. Ne samo po listju, ampak tudi po grozdju je treba škropiti, kajti gorje, če napade peronospora zarod (grozdje) v tem času, to je v cvetju. Naseli se na grozdnih pecljičkih in takoj po cvetju jagode počrnijo in se osipljejo. Dvakratno škropljenje pred cvetenjem je trti neobhodno potrebno. Kdor ne škropi pred cvetenjem trto dvakrat, ta ne bo dosegel nikdar pravega uspeha, če bo pa vreme deževno, bo imel gotovo popolen neuspeh. Toliko časa, dokler se naši vinogradniki vsi ne nauče škropiti pred cvetenjem dvakrat, toliko časa naj ne pričakujejo popolnega uspeha. Nobeno škropilno sredstvo ne bo delalo čudežev! (Dalje sledi.) VOJNE NAREDB E. Cene za semenski krompir. Glasom odloka c. kr. kmetijskega ministrstva z dne 11. marca t. 1., štev. 10.711., more vsak kmetovalec, ki dobi dovoljenje od c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani, ne da bi sporočil, komu proda krompir za seme, in ne da bi bila množina tega krom- pirja omejena, prodajati semenski krompir po 6 K čez določene maksimalne cene, in sicer oziraje se na vse tozadevne določbe. _ Jajca za valenje. Vsled ministrske naredbe (glej 5. št. »Kmetovalca«) je izvoz in uvoz jajec v tujezemstvo in iz dežele v deželo urejen tako, da obstoji na Dunaju posebna centrala »Miles« imenovana, ki ima ves promet z jajci glede izvoza v svojem monopolu in se ta dovoljuje potom deželnih političnih oblasti. — Izvzeta so tu le jajca za valenje. Te sme vsak trgovec s perutnino poljubno razpošiljati v tujezemstvo in druge dežele, samo dokazati mora, da so to jajca za valenje. Tozadevna dovoljenja izdajajo politične oblasti potom političnih oblasti prve inštance, ali pa neposredno. Brez dovoljenja pa ne sme nihče pošiljati jajec v tujezemstvo ali druge dežele, jajec za konzum pa še celo ne. — S to odredbo je gotovim špekulantom odvzeta možnost navijanja cen. Dobava ovsa za državne žrebce, ki so v zasebni oskrbi. Da se omogoči rednikom državnih žrebcev, kteri sploh niso nič ali pa premalo pridelali ovsa, dajati žrebcem 14 dni pred skakalno dobo in potem tekom štirih mesecev po 5 kg ovsa na dan, je c. kr. kmetijsko ministrstvo sporazumno z vojnim in notranjim ministrstvom odredilo sledeče: Navedene rednike žrebcev ima okrajno glavarstvo opozoriti, da se pri njem oglasijo za nakazilo potrebnega ovsa, in sicer po 5 kg za vsakega žrebca na dan skozi štiri mesece, ker toliko časa traja skakalna doba. Temu zaprosilu je treba priložiti: 1. Potrdilo pristojnega županstva o tem, koliko žrebcev ima prosilec na reji, dalje koliko ovsa ima na razpolago, ozir. da ga sploh nič nima. 2. Potrdilo pristojnega državnožrebčarskega postajališča, koliko in ktere (imena in številke temeljne knjige) žrebce ima prosilec po pogodbi v oskrbi. Ta zadnja potrdila smejo državnožreb-čarska postajališča vsled ministrskega naročila prosilcem izdajati na posebno prošnjo, če se pa izvrši kaka izpre-memba v številu teh žrebcev, morajo to naznaniti politični oblasti. "Prošnje za oves morajo okrajna glavarstva, če ni nikakih pomislekov, nemudoma odposlati podružnici vojno-žitnega prometnega zavoda. Ta zavod potem prosilca obvesti, pri kterem komisijonarju more oves dobiti. V to potrebne vreče priskrbi prosilec. Hkrati se mu naznanijo tudi plačilni pogoji za dobavljeni oves. Kadar politična oblast izve, da se je skrčilo število žrebcev, za ktere se je oves dobavil, mora to nemudoma sporočiti vojnožitnemu prometnemu zavodu. Državnožrebčarske postaje so političnim okrajnim oblastvom že naznanile, kteri posestniki imajo v oskrbi državne žrebce. Vprašanja in odgovori. Na vsa kmetijsko-gospodarska vprašanja, ki dohajajo na C. kr. kmetijske družbo kranjsko ali na uredništvo .Kmetovalca*, se načelno odgovarja le v .Kmetovalcu*. Odgovori, ki so splošno poučni, se uvrste med .Vprašanja in odgovore*, na ostala vprašanja se pa odgovarja pismeno, če je priložena znamka za odgovor. Odgovarja se edinole na vprašanja,ki so podpisana s celim imenom; brezimna vprašanja ali taka, ki so zaznamovana le z začetnimi črkami, se vržejo v koš. V .Kmetovalcu" se pri vprašanju nikdar ne natisne vprašalčevo ime, ampak vedno le pričetne črke imena in kraja. Redno se v vsaki številki odgovori le na tista vprašanja, ki so prišla vsaj 4 dni pred izdajo lista; na pozneje došla vprašanja se odgovori v prihodnji številki. Kdor takoj želi odgovora na kako kmetljsko-gospodarsko vprašanje, mora priložiti znamko za odgovor. Na vprašanja, ki niso kmetljsko-irospodarska, se ne odgovarja v »Kmetovalcu., ampak le pismeno, 6e Je pismu priložena 1 K r znamkah kot prispevek k družbenemu pokojninskemu saJcladu. Zadnje zlasti velja za pravne odgovore, ki seveda morejo biti le splošne vsebine, kajti uredništvo ne more poznati vseh včasih zelo važnih okoliščin in zato za take odgovore ne prevzame nikakega jamstva. Vprašanje 38. Pri rezatvi sem opazil, da se v prerezani trtni mladici semtertja nahaja črv; tako ob- jedeno srce sem našel na slabih, pa tudi na močnih trtah. Prosim, je li to za trto škodljivo in kako odpraviti ? (A. Z. v D.) Odgovor: Črv, ki ste ga našli v trtnih mladikah, je ličinka kakega hrošča, ki se ne da dognati, če črva ne vpošljete k preiskavi. Zato prosim, da mi pošljete nekaj mladik s tem škodljivcem. Ce so trte mlade, ni izključeno, da so to ličinke hrošča, ki mu pravi ljudstvo kovač ali pokalica. Te ličinke, ki jih imenujemo strune, se rade zajedajo v mlade trte. Da trtam škoduje, če jim črv svr? (srce) izje, je gotovo. Prej ali slej se bodo take mladike posušile. B. Skalicky. Vprašanje 39. Pri nas je več prasičerejcev ovadenih zaradi navijanja cen, ker so odstavljene pujske, kakor se trdi, predrago prodajali; nekteri so bili tudi že kaznovani. Ali velja za odstavljene pujske kaka maksimalna cena in če ne, zakaj so bili kaznovani? (R. G. v N.) Odgovor: Maksimalne cene so na Kranjskem določene samo za klavno živino in torej ne za plemensko, med ktero je šteti tudi odstavljene pujske. Ker pa cesarska naredba iz 1. 1915., drž. zak. štev. 228., preti s kaznijo tistim, ki za potrebne predmete zahtevajo pretirane cene, zato se lehko prodajalce plemenskih pujskov toži in kaznuje zaradi navijanja cen. Po mnenju kmetijske družbe se pri nas vobče z ozirom na sedanje razmere ti pujski ne prodajajo predrago, zato je družba predložila deželni vladi spomenico, v kteri prosi, razmere vpoštevati in le tedaj kaznovati, če kdo v resnici cene pretirava. V današnji številki »Kmetovalca« objavimo posebni tozadevni spis, v kterem so navedene približno primerne cene, seveda brez vsake obveznosti za družbo, oziroma za uredništvo lista. Vsakdo, ki je tožen zaradi navijanja cen pri prodaji pujskov, naj zahteva pri sodišču pojasnila c. kr. kmetijske družbe kranjske, če je bila cena upravičena; pri prizivni obravnavi naj pa zahteva zaslišanje kmetijskega strokovnjaka, ki zna iz-računiti produkcijske stroške odstavljenih pujskov. Vprašanje 40. Kako naj na svojem zemljišču zatrem preslico, ki jo doslej navzlic pridnemu obdelovanju in pletju nisem mogel uničiti ? (J. P. v L.) Odgovor: Preslica le tamkaj uspeva, kjer najde v zemlji dovolj vlage, bodisi če je zemljišče močvirnato ali če se pod vrhnjo plastjo nabira voda, ki ne more odteči, če zemljišče nima odtoka ali če je spodnja plast prsti za vodo neprodorna. Ako preslice navzlic pridnemu obdelovanju in pletju ne morete zatreti, je edino sredstvo zemljišče osušiti, oziroma v spodnjih plasteh stoječo vodo odpeljati. Vprašanje 41. Za kakšno boleznijo bolehajo prašički, ki sicer rasejo in se debele, toda ne morejo hoditi in le težko stopijo na nog-e? (I. P. v Č.) Odgovor: Ce pujski niso prehlajeni, kar bržkone niso, ker se drugače dobro razvijajo, potem bodo rahitični. To je bolezen, ki prihaja od krmljenja s krmili, ki so premalo tečni in nimajo v sebi dovolj rudninskih hranilnih snovi. Ce doječa svinja nima primerne krme, tudi nima dovolj redilnega mleka, in zato sesajoči pujski lehko dobe to bolezen že za časa dojitve. Vsled neprimerne krme se kosti ne morejo okrepiti, kostni členi so mehki in se zdebele, zato govore ljudje o »dvojnih glidih«, ker pomotoma domnevajo, da so členi dvojni. Doječe svinje je torej krmiti z dovolj tečno krmo in jim je pokladati klajnega apna. Istotako morajo dobivati tudi odstavljeni pujski dovolj tečno krmo, ki ima v sebi dovolj rudninskih hranilnih snovi ter jim- je tudi pokladati klajnega apna. Poleg pravilnega krmljenja je dobro kopati prašičke v slani vodi. Slana voda se naredi z morsko soljo, ki ima v sebi jodove spojine. Pri takem kopanju je pa biti silno previdnim, da se prašiči ne prehlade. So tudi zdravila, ki Vam jih more zapisati živinozdravnik, toda z zdravili je pri prašičih velik križ, ker jih jim je težko dajati in je edina pot jih mešati med krmo. Vprašanje 42. Bi se li izplačalo travnik posejati z deteljo pred pomladanskim obdelovanjem, ker ga bo treba prebranati in krtine razmetati, ker je močno od krta razrit? Ktere trave in detelje bi kazalo posejati r (A. K. v Z.) Odgovor: Za sejanje travnika z mešanico od detelj in trav pred spomladanskim obdelovanjem, t. j. preden krtine razmečljete in travnik z brano prevlečete, je gotovo zelo umestno. Kakšno mešanico trav in detelj Vam je vzeti, najdete podrobno popisano v knjigi »Sestava travnih in deteljnih zmesi«, ki jo dobite pri naši družbi. Vprašanje 43. Krava daje mleko, ki ima grenak okus in slab duh ter vprašam, kaj je temu vzrok in kako naj to odpravim ? (M. Z. v G.) Odgovor: Grenko mleko s slabim okusom in duhom dobi krava, če se ji poklada preveč strniščne repe, ki samanasebi povzroča slabo mleko in vrhutega škoduje z neko glivo, ki se čez zimo na repi zaplodi. Tako mleko pa more krava tudi dobiti ne da se poklada repa, če se v hlevu, oziroma vimenu zaplode škodljive glive. V tem slučaju je predvsem hlev dobro razkužiti, skrbeti je za redni odtok gnojnice ter je gnojnične jarke redno izplakati z 1 °/„ lizolovo ali kreolinovo vodo. Če je gliva v vimenu, tedaj je seske izbrizgavati z raztopino od borove kisline. Vprašanje 44. Kupil sem šesttedenske pujske, ki so čez kakih 5 dni pri meni poginili; že ko sem jih na dom dobil, je bilo videti, da niso zdravi. Ali je prodajalec pujskov dolžan povrniti kupnino? (A. O. v L.) Odgovor: Prodajalec pujskov je dolžan povrniti kupnino, če dokažete, da so bili pujski že pri njem tako bolni, da niste bili v stanu, jih s pravilnim ravnanjem ozdraviti, oziroma jih pri življenju ohraniti. Kaj takega Vam dokazati bo pa bržkone težko, kajti pujski menda niso bili bolni, ampak so bili še premladi in- za njih starost ne dovolj alj sploh še niso bili odstavljeni. Ne dovolj odstavljeni pujski so pri Vas naenkrat dobili krmo, ki je niso prenesli in j