i
Listek.                                                          187
In dalje zopet piše: . . . »Denn von Ragusa am adriatischen Meere an, nord-\varts bis an die Ostsee und das Eismeer, ost\varts bis nach Kamtschatka in der Nahe von Japan hin, trifft man iibcrall slavische Volker. Kaum hat je ein Volk der Welt seine Herrschaft oder Sprache weiter ausgebreitet. Ueber 50 Mil-lionen Menschen zahlt der slavische Volksstamm heutzutage« .. . (Schlozers Nordische Gesch. Halle 1771). — Odprimo še njegovo slovnico na 205. strani: »Lasst uns Slaven alle ein und das nemliche Alphabet gebrauchen: fiinfzig Millionen Menschen einer Sprache und eines Alphabets! Welches Volk \vird dann sein, wie das Slavische!!« ... To so tedaj Kopitarjevi »der Slaven Schlozerische Millionen«. —
Konec soneta: »zajel je enkrat mož iz svoj'ga blata« meri na Kopitarjev surovo netaktni citat: »quotics cum stercore certo«. - Pravi odgovor na omenjeni citat je pa dal pesnik v četrti zabavljici, ki je tudi sonet, zložen v nemškem jeziku.
»Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo« —je naslov četrte za-bavljice v Prešernovem dodatku: »Literarische Scherzc in A. W. Schlegels Manier«. V prevodu slove ta sonet:
Nemerodajna naša sodba pravi,
Da se na zemlji, v zraku in povsodi
Le, če je stvar s stvarjo si kaj v sorodi,
Med njima le tedaj združljivost javi,
Kristal ni z blatom družen po naravi, Zlato in biser z brnjo vkup ne sodi; Naj čisti lik karkoli kaj oškodi, Nesnage sled se hitro spet odpravi.
Kaj morejo pač tebi vsi porogi, Ki jih napisal je v terzitskem slogi, Ki je neplemenit izbruh zavida? —
Vse blato Nilovo na kup naj skida, Prijatelj, tebe s tem pač ne omaže, Marveč le svojo svinjsko čud pokaže. —
Ta sonet je dostojen odmev na brezstiden zaključek znanega Kopitarjevega pisma do Metelka, ki je bilo pod naslovom »Ein Wort iiber den Laibacher ABC-Streit« objavljeno v 27. št. Ilirskega lista z dne 6. julija 1833. 1. Dotično polemiško pismo se je končalo s citatom sledečih besed Leona Srednjeveškega:
»Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo, Aut vinco aut vincor, semper ego maculor.« — »Vselej oblatim se pač, naj zmagam li, ali podležem, Kadar se z blatom borim, — prav za gotovo to vem.«
Prešeren hoče reči: »Tebe, prijatelj Čop, in plemenitega tvojega značaja ne more omazati in onesnažiti s tako brezstidnimi nadevki, kakor je »stercus« (govno). Kdor tako piše, kaže s tem le svojo govnaško čud.« —
Peta in zadnja teh zabavljic se glasi v prevodu;
188
Listek.
Prijatelj, ti strmiš, kako li in od kod Je boj nasprotnikov zašel na tako pot? — Kdor si pač že pomagati ne zna drugače, Navadno se pošluži naposled — gorjače.              L. P.
Akrostihida pri Prešernu. Razen akrostihide sonetnega venca »Primicovi Julji« in akrostihide v sonetu: »Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje«, katera obsega dedikacijo »Matevžu Langusu« (cf. Lj. Zv. IX. 305) je najti pri Prešernu še eno, četudi nepopolno, in sicer v nemškem sonetu, o katerem je že bilo pod naslovom »Korni volkovi« govorjenje v Lj. Zv. XVII. 123. in 377. Ko sem zadnjič priobčil prevod omenjenega nemškega soneta in potem prevodu v dodatek napisal opombe, še nisem slutil, da obsega nemški original akrostihido, katera nam na prvi pogled pojasni, kam da sonet meri. Razlaga sicer ni bila napačna, in akrostihida jo samo   potrjuje.   Besedilo nemškega soneta pa
je sledeče:
An bosen Wunden leidend muss entsenden
/"biantos Sohn die Pfeile, die vom Bogen
^-llcides' sicher stets ihr Ziel erflogen,
Um  Wolf   und  Schlangen  von   sich abzmvenden.
Sckvjer wird es ihm sie also  zu verschwenden, iirliegen, wenn der Seher nicht gelogen, .Afann Troia nicht, bis er nicht hingezogen Und seine Pfeile nicht den Kampf beenden.
6'teht ab von mir, dem schmerzdurchwuhlten, wunden, -&probet nicht des Liedes sichre Pfeile, Z-asst den das bess're Ziel, das sic gefunden.
Zahmt euren Muth, auf dass cuch nicht ereile /hr Wurf, ich warnc euch in guten Stunden, ChorvvolP! euch wird Lvkambes Tod zu Theile. Čudno se mi je zdelo   vselej,   kadar sem ta sonet   čital, to, da je pesnik podčrtal začetno besedo v prvem, osmem in štirinajstem granesu, zlasti ker sta videti prvi dve podčrtani besedi (An in  Und) precej malovažni. Da je v zadnjem granesu beseda  Chonvolf podčrtana, to se  nikomur ne more zdeti tako čudno, ker je to samostalnik in velepomembna beseda. In res je to že Levstika napotilo, da je pesmi, ki ima v rokopisu samo   naslov »Sonett«, dal naslov »Chorwolfe«, kar sem  tudi jaz sprejel. Če pa stvar  natančneje   preudarimo in si mislimo, da vsako podčrtavanje mora nekaj pomeniti,  tedaj uganemo, da spadajo podčrtane besede  v  polnem   obsegu   v   akrostihido,   dočim nam  je pri  ostalih granesih v besedilo akrostihide vpoštevati   samo začetnice   (in to tudi zložene, n. pr. sch v začetku petega granesa).
Potemtakem dobimo med podčrtano besedico »An« v prvem in podčrtano besedo »und« v osmem granesu iz zaporednih začetnic do sedmega granesa ime »Pauschek«. Zaporedne začetnice med podčrtano besedico »und« v osmem granesu in podčrtano besedo »Chorwolf« v štirinajstem, to so začetnice 9. do 13. granesa (SELZI) nam ne dajo nikakršne zveze, nikakršnega pomena. Iz tega se da sklepati, da Prešeren svojega soneta glede akrostihide še ni bil opilil in dovršil. — Jaz bi sodil, da je nameraval predrugačiti še predzadnje tri verze tako, da bi bil dobil  akrostiško   zvezo (SEINE).   Če je moje domnevanje