ZANIMIVOSTIIZOBRTNIH DELAVNIC UUBUANE
Sredi drobnih srebrnih žic
Pred triintridesetimi letlje šestinpetdesetletni Luka Simoni odprl na Mlklošičevi cesti v Ljubljani filigran-sko delavnico. Leta 1971 se mu Je prldružil še sedem-najst let mlajši brat Štefan.
Filigran je stara krasilna te-hnika sestavljanja okrasnih motivov nakita iz zlatih oziro-ma srebmih žic, spajkanih na kovinsko osnovo ali samo-stojnih, pogosto v kombinaci-ji z zrnci. V leksikonu najde-mo zapisano poleg izvora be-sede filigran (izhaja iz latinšči-ne: filum nit, granum zrno) še: bosenski, makedonski, pri-zrenski filigran.
»Rojen sem v Prizrenu, v družini, kjer nas je bilo osem otrok,« pravi Luka. »S to sta-ro obrtjo se je ukvarjal že moj ded, vendar se ga ne spomi-njarn. Kako se dela filigranski. nakit, pa sem prvič videl v očetovi delavnici. Danes smo v tem poklicu trije bratje, na nek način pa tudi vse štiri se-stre, ki pomagajo svojim mo-žem pri zlatarskih delih. Ven-dar pa sva z bratom edina v Ljubljani, ki izdelujeva nakit iz filigrana. Ta je zanimiv predvsem za tujce. Zato je ve-liko delavnic prav ob morju. Ceprav so to majhni kraji, je izdelovalcev filigrana veliko. V Poreču jih je kar 28 in vsi dobro živijo, v Umagu 7, Por-torožu 4, Kopru 5 do 6, Izoli dva do trije... V Ljubljani manj kupujejo novo in več prinesejo v popravilo. Če pa že kupujejo, potem je to naj-večkrat srebrnina. Mladi išče-jo tanke prstane, lahke viseče uhane, starejši pa nekako bolj cenijo filigran. Zlato je danes drago, in ni malo tistih, ki pri-nesejouv popravilo ali čiščenje star zlat prstan, ki je dolga le-ta ležal pozabljen v kakšnem predalu.«
Pravimo, da je danes vse drago in da za marsikakšno stvar nimamo več denarja. Da je to res, občuti marsikakšen trgovec, in tudi zlatarjem ni prizaneslo.
»Iz zlata delajo okrasne predmete, kar je luksus. To si lahko privošči tisti, ki ima ve-liko denarja. Ljudje hočejo, da je poceni, toda material je drag. Med zlatim in srebrnim prstanom je lahko velika ra-zlika vceni. Prvi stane na pri-mer 70 jurjev, drugi 200, 250, čeprav sta enake oblike in imata   enako   drage   kamne.
Delo je tudi enako, material pa ne. To se pozna tudi pri popravilih, saj je spajkanje zlata enkrat dražje kot spajka-nje srebra, čeprav je tudi tu delo isto. V zadnjem času močno primanjkuje materia-la. Zato delamo tudi iz prine-šenega blaga, to pa so lahko stare srebrne žlice, kgvanci ipd.«
Delo je zanimivo in privlač-no. Kot vsak poklic ima tudi
ta svoje dobre in slabe strani.
»Ob delu lahko poslušam glasbo, se pogovarjam, res pa je, da precej trpijo oči. Po-membno je, da je človek zbran in da ni živčen. Včasih, ko sem nemiren, pustim za nekaj časa delo, se spreho-dim, šele nato začnem spet delati.«
Kakšna je prihodnost tega poklica?
»Ob obali še ne bo krize, v velikih mestih pa je že. Pred tridesetimi leti je zlatar bil po-jem, danes pa ni več, čeprav ljudje še vedno mislijo tako.«
Milica Gojanović