Mohamed Al Fejturi
Izjave neke priče
Skozi dolge rove,
kjer se po njihovih temnih, ozkih sobanah
v vrstah naduto sprehajajo bogovi smrti,
ti, ki ugašajo življenja in zapuščajo tišino za seboj,
sem hodil kot obsojen
in se otepal spomina...
zaplesal sem svoj kruti, žalostni ples
Moja kri je bila minaret in moje telo mesto.
Zapel sem blaznosti, kakor se mi je zahotelo,
prisluhnil sem ji, kakor me je bila volja,
in ničesar mi ni bilo mar.
Jaz in zgodovina...
in ogenj, ki bruha iz moje lobanje,
kipi v nebo
Še nekaj,
zdaj priznam ...
Videl sem jih,
videl sem morilce,
šli so mimo mojih oči,
vreščali so kot ptice ujede,
videti so bili kot oboroženi sodniki
in žvečili so svete knjige.
Skorajda nisem razumel, kaj se dogaja
in kako hudo je, če ne razumeš, kaj se godi.
—	Kaj delate? Pridite bliže ...
pa so se mi približali...
Siva zora je dežela svinčenk in krvi
in drevesa so se pozibavala v božjem vrtu
in nebo si je zakrilo obraz
—	Zakaj ubijate semena, zakaj rujete skale?
Rekel sem, pridite bliže, pa so prišli
in poraz si je odstrl obraz in prišli so bliže
in mi obesili svoje križe za vrat kot talisman
V glavi se mi je prelivala revolucija z zločinom
Skorajda nisem razumel, kaj se dogaja
in kako hudo je, če veš, kaj se godi.
... Zatem so zažgali mojo krsto
in se začeli s pepelom obsipavati eden za drugim,
mahali so pred Bogom
s čevlji in noži
— Drugi zločin...
Zaman si že umivate roke,
ko pa še niste opravili s prvim zločinom
Povem vam,
jutri ne boste ušli
pred usojenimi bolečinami poroda
pred rojstvom velikega naroda
Krik se je zalepil v ustih, zločinci... barbari... žrtve... orožje...
zastave revolucije v blatu ... pankrti so nasilno zavzeli oblast, celo grobovom ni prizaneslo prekletstvo Priznam vam, ki pridete jutri,
da nisem premaknil niti ustnic niti rok, da sem bil sredi dneva priča temu pokolu
Stari dialog o Tisoč in eni noči
Kmalu...
bo na žalostne ceste pristal bajeslovni Ruh
in neplodne bo naredil može pod mestnimi oboki,
vsak mož bo vstopil v svoj stari čevelj
ali v prazno skrinjo
ali v zakrpan plašč
ali pa se bo spremenil v žabo,
ki začudeno obrača svoje oči
v praznino dneva in noči
Kmalu...
ljubljena, ki živiš v meni, ki bivam v mestih potovanj, v potujočih karavanah, na obalah odsotnosti in brcam v vrata svojega šotora... in jezdim svojega konja z dvignjeno zastavo žalosti in samote, prodiram skozi stare mestne ulice Nenadoma se pred menoj pojavi smrt
—	Ne vrnem se brez ljubljene Nenadoma stopi predme poraz
in svetloba pade in prikaže se stražarjeva čelada
—	Ne greš naprej... Ti tujec, ne greš tod mimo
—	Ne vrnem se brez ljubljene
Medtem ko stražar zapira vrata, prodiram v tvojem imenu, mimo stražarjev, zidov in okrašenih zastav In kot Bog zanetim življenje v stvari, v zelene grobove, v grozljive kletne grobnice in posadim zvezde v vrtu opoldneva, da vidim
reko Nil v tvojih očeh, ljubljena, da vonjam vonj tvojih prsi in kit
Kmalu se tatovi prikradejo
—	Glej jih, prihajajo
—	Prepoznal sem jih po podrhtevajoči blaznosti in po trušču
—	Želite mojo glavo? Vzemite jo ...
saj me utruja...
Prisežem pri njenem imenu, ki blešči
zdaj v moji samoti...
Ta glava me utruja,
vselej jo nosim med rameni,
kot bi jo nosil brez vzroka,
utruja me,
utruja me do izčrpanosti!
Vzemite jo, če hočete,
in jo vrzite na kalifovo preprogo
ali jo obesite kot zastavo nad njegov baldahin
ali kot redek eksponat
v njegov muzej
ali kot luno v njegovo spalnico in pojdite, že zamujate, zamujate sestanek z njim.
Ko so odšli...
sem te poiskal v svojem srcu in videl, da se kot jaz smejiš kalifovi nevednosti
Kmalu...
se bo sončna vrtnica spustila
na zidove dneva
in padel bo blazni Šahrijar
kot truplo na Šeherezadino posteljo
in konča se stari dialog
Dolgo bom molil zanjo
Če bi malo zažarel vate...
ne bodi začudena, ljubljena mojega srca
Ne dopusti, da ti plevel iluzije zapolni vsa polja
Nekega dne bom ugasnil
in tako kot ti ne vem,
kako mi sneg zastre oči
Kot ženska nosim sovraštvo...
Tako kot ti ne vem,
odkod me preseneti kamen ljubezni
Ne vem, kako pridem,
kako odidem
in kako ljubim
Kdo sem?
Ogenj je v mojem čelu, ne dotikaj se me, kajti zaljubljenca gorita Ne vprašaj me,
nevihta krvi in soli	f
polni usta in oči!
Nič slabega, če kri in sol
polnita usta in oči
O, midva,
o, tuji prikazni
v sanjah zemlje
o, žalostni luni
v orbiti smrti,
že zamujata, odpotujta
skrijta se
ugasnita
vzplamtita
zagorita
Kdo sem? Nasmehni se,
še preden ogenj sklene svoj krog Nasmehni se, ni še čas objokovanja ljubezni
— Blazna gospa odpleše svoj ples — Most blaznosti je bil kratek globok
in muka bo velika in globoka
Poslušaj,
smrt naju sliši izza vrtne ograje
Molil bom zanjo,
bila mi je kot domovina
Izbrala, iz arabščine prevedla in spremne opombe napisala Margit Podvornik Alhady in Mohsen Alhady
Mohamed Al-Fejturi (r. 1928) sodi med najbolj znane sodobne sudanske pesnike. Prevedene Pesmi so iz zbirke Izjave neke priče, ki je izšla v Kartumu leta 1988.