188                 Kako se jazbecu kuri
4>y4Juadi bralec! stopiva v hribovske kraje, kjer ob robu jelovega gozda "ifflKik P0^ kolovozno potjo zori sivo znije rudečkaste ajde. Najin šum pre-^Y Poc^ tropo divjih golobov, ki vzflofočejo ter se posedejo po šibkih vrhovih bližnjega gozda. Če se požeueva čez leseno ograjo, stojiva kraj po-toka, ki žuborf po strugi, obloženej s kamenjem ilovičaste boje, in melini visoki rob gorenjega laza. Na črešpi samevajočej pod sivimi, z grmiejem porastenimi skalinami se dere šoja, kakor nejevoljna, da jo sva prepodila iz dozrevajoče turšice. Zlekniva se v orehovo senco. Nad glavo smuka oprezno veverica okolo belkastega debla, pod nama šumi in se rahlo giblje koruzno listje. Oe z očmi greš od storža do storža, vidiš, kako so nekateri napeti in polni, nekafceri uže slečeni in prazni, a tam v senci 6nih dveh jesenov, kjer perje ni še jelo izgubljati svoje zelenine, najdeš stebla polomljena, storže orobkane, vse pregaženo in prehojeno. Na prvi pogled ti pride na misel za-nikarni pastir, češ, živino je spustil v laz, ali bolj pazno se ogledavši, spoznaš — jazbečevo delo.
Ptiči so legli počivat. Še čuješ flofot perotnic z veje na vejo, kak cik in vik prileti iz skrivnostne ternote mračnega gozda. Vodica v jarku cerla boječe in tiho, padaje na skalico daje tenke prelivčate glasove. Največji šum delaš sam, kadar lomiš osuhle smrekove vejice, in kadar preperelo bukovo dračje sestavljaš v k6po. Močno se ti užgana žvepleaka posveti v obraz, nežne vejice zafrle in ognjeni jeziček oblizne nanošeni les. Tvoje delo je storjeno: jazbecu je napravljeno sfcrašilo. Ali preprijetno je čepeti uad karjavo, prevabljivo zlekniti se po pokošenej grivi. Pod tabo plapola ia prasketa ogenj, osevaje in zlatš rudečkasto-zeleno koruzno perje. Lahen vetrič dune: pošumi listje po grmovji, zaziblje se vršič jeseuov v plotu, pošeptajo peresa po ko-ruzi. A vse to šumenje, ves ta šopot je pohleven, nekako otožno-zaspan, uprav večeren. In zopet obmolkne vse! Dim se zdaj vije po tleh, zdaj se kadi naravnost k višku. A to ni oni neprijetni dim, ki sili v oči in vzbuja solze ; na lehko se pomešava v kolobarjih z ambrozično voujavo sosedne jelkove gošče in ta vzduh je, kakor da bi pil nebeško pijaeo. Popolna tišina okolo tebe. Neb<5 je plavetno, posuto z nebrojnimi zvezdicami, katerih blesk je jedva viden v sivkastej modrini nepremičnega obloka. Meseca ni; to dela noč prijetnejšo, skrivnostnejšo. lz daljine se temnijo gore, porastene z gozdi. Da nisi v domovini, da ti ni znana sleheraa gora, slebern grič, težko bi v tmini razločil podobo njegovo. Jasneji so bližnji h61mci: izmed ovočnega dre^ja ti nasproti blestč bledo beli zidovi hiš in hlevov. Cuti so razai glasovi od sosednih bivališč : kak zategneni ,,e, hej!" veseli ,,juhe!" prileti v gozd, odmevae jedenkrat, dvakrat, razleti se ia poizgubi. Oglasi se čuk raz drobnico na pašniku. Vedno slabčje in slabeje prihajajo razni glasovi do tebe, zdi se ti, da sanjaš.... Kar te iz lahnega dreineža predrami šum po koruzi. Strah in mraz te spreletita: sedež, napneš uiesa, pridržavaš sapo, oči se ti razširijo, izstopijo, ali vender zaman gledaš, kdaj se prikaže valjasto truplo na kratkih nogah.   Bil je le veter, ki je z nova zapihal in kradel se med koruznimi
stebli. Ogenj j« pogorel, žerjavica se žari in pepeli, le ogorki tU okolo palčse. Naglo pomečeš neizgorelo dračje na tleči pepel, prostreš po vrhu kožuhovino, ki si jo prinesel z doma, napraviš križec iz dveh leskov poleg kurišča in — urno jo pobrišeš proti domu. Ce vrhu klanca dospevši, postojiš, ne vidiš več ognja, ali ako imaš oster nos in veter nasproti piha, prismrdi ti tleča kožuhovina, ki bo gotovo, vsaj za uocojšno noč ostronosnega jazbeca odvrnila od okusnega, sočnega zrnja. Ko tiho stopaš po trati, zaprhuta ti okolo glave podhujka, frče zdaj na levo in desno, zdaj sedaje na tla. Vedno si bliže doma, a vender ni slišati človeškega glasii; najbrž večerjajo domači. Hitro korakaš; ali glej, tam je nekaj črnega, videti je ropar, čakajoč ob cesti. Ni siie; le deblo one tepke je, ki jej je strela vrh odbila. Na robu pod njivo se nekaj belega giblje: tiho bi rad prišel rnimo ali kamen, na katerega si stopil, sprožil se je z ropotom in ti si malo da ne padel. Ona bela reč se spustf t tek. Potolaži se, ne boj se ! Domači maček belia je, ki tod *poljske miši lovi. Cerkveni zvonik se ti beli nasproti; le pogumuo stopaj! Res te pot vodi nrimo pokopališča ali umršega očeta prikazni ne bodeš videl. Oddehni se, še par korakov, pa sva pod hlevom ; hišue duri zaškripljejo, naglo jib. za-preš za seboj, 5eš, da se ne zinnznejo s teboj vred strahovi pod domačo streho. Luč nad mizo. okolo katere večerja družina, ti s prva bliščf v oči. Nisi jim še dobro voščil dobrega večera, uže se pred teboj v skledici kadi mlečna kaša, zabeljena, da bi lehko žabice plavale vrhu nje. Kako sladka je, kako rada se zrauza po giiu doli.    Želim  ti  lehko noč ifl sladko spanje!
Jos. Gradačan