Za poduk in kratek čas. Iis Crradca do Sarajeva. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XXI. Solnce se je bilo uže skoro za gore skrilo, le zadnji žarki so še zlatili vrhe aosednih hribov, ko se vrnem 7 tabor, kjer so bili vojakiknbarji ravno scvrlili menažo, ktere se mi je uže precej ljubilo. Res mi prinese sluga v kositrenej skledici juhe rekoč : gospod ! take juhe še pa nijsmo imeli, kakor je ta-le. Glejte, kake mastne srage pla^ajo na njenem po7raju. To je pra^a župa, 6e 61ovek ro6i" na njej vidi. Nate! vem da Vam bode dišala — a teh besedi še dobro izrekel nij, in že je odskočil daleč od raene, skledica pa je ležala narobe 7 pesku in mastne oci ao zginile v prabu. Trdnega premagovanja mi je trebalo, da mi nij ušla 6rez plot mojih zobi kaka žal beseda. Vendar na tibem 8em djal: 7ea ti Janez Schorkmeier, da bi ti bil mojemu očetu tako norčarijo 8toril, povedali bi ti bili koj v obraz: Janez ne bodi bud! pa ti si teležnjek. Se ednega izmed mojih 8osedov je ta dogodek tako izuemiril, da se je 7 ta-le izrek zakadil: Ko bi se bilo sedaj meni kaj takega prigodilo, jaz bi bil okornežu glavo odtrgal in mu jo v lice pognal. Druga ne bi zaslužil. Hm! re6em jaz, to bi prvič ne alo tako lehko in drngič, kdo Vam potem prinese fažola in mesa? Vae treba preudariti in še le potem delo za6eti, svetuje Efiraa, eden 7 gr6kih modrijanov. Po obedu — zajedno ve6erji — šla je ura na de7et — pripravim si postelj na pokritem vozu, na kterem sem še vedno bolje in varneje po6i7al, ne- go na hladnej, mo67irnej zemlji. Bil sem uže 7 mižavej deželi, ko me poprosi neki tovarš, da mu odstopim svoj prostor, ker ue sme vsled bolezni, ki ga je danes napala, pod milim nebom preno6iti. Težko mi je bilo, 7 tako poznem 6a8u izpolniti želje proailčeve, ali misle6, da si zdrav človek Jaglje poiš6e za avoje krepke ude primernega Iežia6a, nego bolebav, odstopim mu nrno svoje mesto. Med tem mi v glavi zabliska misel, kaj? ko bi znovič potrkal na vrata župniko^a in poprosil, da me 7zeme pod streho. Vzdignem se takoj in ob VjlO. na 7e6er korakam, v plaja6 zavit, urno 6rez Zeniške ulice tje na konec mesta, kder je stal farovž. Pri vsakej bajti me je pozdravil kak kodrast, mraav psiček z grdim tuljenjem, kazaje mi ostre zobe. Pred vsakim pragom ležita najmanj po dva, 6e ne ve6. Paziti moraa, da ne stopiš kteremu na rep, druga6e imaš 780 drubalj proti sebi, ki laja in cvili, kakor bi v precipu tičala. Eo se tako na desno in levo tem ponočnjakom akrbno izogibljem, srečam sredi trga (čaršije) moža visoke korenjaške postave z ovco, na meh odrto na ramah^ in z debelo gorjačo 7 rokah — pravi slovanski Štempihar. Dobarvečer! brate, kako se imaš, nago^orim ga krepko. Hvala Bogn! dobro. Eako ti ? odvrne in vpraša zajedno. Je-li turcin, hriš6anin ali latin? nadaljujem vprašanje, na ktero se odreže: kaj turcin — ni6 tnr6iD, jaz sem katolik. Vrlo dobro! sedaj te prosim, da me spremiš do 7ašega očeta župnika. In mož me je peljal z veseljem do žnpnijske hise in je tamo glasno kričal, naj brzo odpro, ker je došel nek nttjak" duhovnik, ki bi rad tukaj prenočil. Vse prileti iz koče, radovedno, kdo tako pozno nemir dela. Zahvalivši se svojemu voditelju za toliko postrežljivost, jameni ae izgovarjati in oproačevati 8vojo nadležnost. Ali dobrosr6ni župnik nij botel besedovanja poslušati, nego me ravnim potom potisne v obednico, kjer je ae bila miza pogmena. Doael je namreč ravnokar še gost iz Mostara in zato sta bila domača gospoda še na nogab, da postrežeta tujcu, kolikor le moreta in kakor le vesta in znata; vsaj je ravno pri Bošnjakib gostoljubnost doma, kakor malo pri kojem drngem narodu. Sedli smo iz nova za mizo in se živahno pogovarjali 0 teb in onih rečeb, za me podu61jivih in zanimivih. Med tem se je še na mizo prinesla: pita (povitica), kos ljubenice ali melone, kisele muike in močnik in jajc iz braana. Da se jeziki nijso posnšili, prali smo jih z oatro Neretvansko črnino. Židane volje, kakor smo bili, krilili bi še bili dalje, da bi meni ne bilo misliti na po6itek in okrep6anje za pribodnji dan. Razidemo se torej veak v svojo sobico. Preden se vležem v snažno mebko postelj, kakoršue še nijaem videl, se manj pa v njej spal, odkar sem na turaki zemlji, najdem med drngimi župniko^imi knjigami, kterih je bilo lepo atevilo in nekaj jako dobrih, imeuitno delo: ,,Zemljopis i poviestnica Bosne, ktero je pisal Slavoljub Boanjak (0. Franjo Jukid, rojen 7 Banjiluki 1. 1818, umrl 7 Be8u 1. 1857). Pri Sitanju te 7ele7ažne, z mnogim tradoni in požrt7O7anjem seata^ljene ali redko se nahajajoce knjige, zabil sem skoro, da je čas počivanja. U^ide^ši, da je nemogoče prečitati 78eb pogla^ij 7 tem kratkem času, pregledam le naj7ažnejae to8ke 8la7ne pa prežalostne zgodo^ine bosanake zernlje. Moj Bog! koliko bede, koliko trpljenja, koliko bridkostij, žalostij, nesreč je šlo preko te, od nara^e nikakor ne zanemarjene dežele, rea 8uda, da nij popolno postala kaka Mungolska pua8a7a, kaka Se^erijska pustinja. Skrajni 8a8, da se odpra^i to 81o7eka ne^redno stanje. Na teža^nem potu ukradla se mi je na tihem nekokrat tožba, kaj treba naaej aimardi toliko trpeti in še kri preli^ati za to hribo7je, ali pri pregledo^anju te knjige spie^idel sem, kako neopra^ičeno je tako godrnjanje, in kake pritlika^e so 7ae bole8ine, ktero so Arstrijanci prenaaati morali v nasprotju z onimi, ktere je zatiiana, zasramovana, skorpijoui bičana raja bosanaka od ijutib poturic prebiti morala. Odtekel je uže lep del pribodnjega dne, ko odložim knjigo in tako na pol zadremljem, boječ se, da ne bi zamudil ure skupnega odhoda. Ob '/sE) 7stanem, se zab^alim hišneinu očetu za uljudni sprejem in hajd! niahnem jo naglih korako7 7 tabor, kjer ae je ra^nokar pr?i 7oz jel iz mesta poiuikati, ko prisopisem do 87ojih to7aršev. Spoeil se sicer nijsem preobilo, a zato sem z^edel o Bosni in Hercego^ini reči, ki 80 mi ponujale bogatega gradiva za premišlje^anje in kratkočasenjc na daljnem potu do Sarajeva. (Dalje prih.) Smešničar 20. Nek hlapec jekupil pri urarju no7o uro. Ali uže drugi den jo prinese urarju nazaj reko8: urar, 7i ste mene goljufali, ura ne gre! Urar ga 7praaa: kako dolgo je pa šla? Hlapec: 24 ur in potem je postala. Urar: no glejte, idite 7i 24 ur zmirom na okolo in 7erujte mi, da bodete radi postali!