Krakovo — Ijubljanske Benetke
Na prvi pogled naselje morda še najbolj spomi-nja na nekakšno holandsko predmestje: stare, na gosto natrpane hišice s pokončnimi strehami in ozkimi dvorišči, tesne in kratke uličice, zelenjavni vrtovi nekje ob strani, ki kot nekakšni zeleni priveski razbijajo sivo monotonijo malih zgrad-bic. Anahronistični vrinek sredi moderne Ljublja-ne, bi kdo porekel, pa vendar edinstveno zlitje starega in novega sredi mesta - priča neke davne preteklosti, ki bi sicer že zdavnaj skrepenela v prahu pozabe.
O krakovskem naselju med Ljubljanico in Mir-jem, ki mu pripisujejo že nad 700 let, in o njegovih znamenitostih so pisali že številni ugledni Ljub-ljančani. Poleg starega Valvazorja, je o Krakovu pisal tudi dr. Janez BIeiweis, ki mu je v ljubljan-skih »Novicah« leta 1851 namenil pravcati slavo-spev:
»Vrtovi naših Krakovčanov so, kar se tiče mno-govrstne zelenjave, morebiti najbolje obdelani na vsem svetu... Kaj more pridno in umno obdelo-vanje, se tukaj očitno vidi. Kar se le more iz zemlje pridobiti, se tukaj iz nje pridobi, in ljub-Ijansko mesto in še druge kraje oskrbujejo pridnc Krakovčanke skozi vse leto.«
Krakovski in trnovski zelenjavarji so bili pravi mojstri. Rodbina Jakopičev je denimo pošiljala »kislad« celo v Aleksandrijo in na Ognjeno zemljo (v Punta Arenas), repo pa na Ogrsko in v »južne kraje«. Najboljši naj bi bili vrtovi »za hišami na severni strani Krakovske ulice, tja proti grabenski šoli,« kakor piše krakovski in trnovski kronist Ivan Vrhovnik. Tu naj bi že cela stoletja pridelo-vali vso mogočo zelenjavo — od »motovilca in berivke do trdoglave krhljike (ajsarice), pa ohrov-ta. zelja, raznega sočivja, čebule, česna, zelene, peteršilja, redkvice, korenja, pese, drobnjaka, pehtrana in drugega...«           *
Nič manjši ugled niso uživali tudi krakovski ribiči. Ti so imeli svojega »fižmaštra« (ribiškega mojstra), ki jim je odrejal, v katerih potokih smejo loviti, zato so jim dejali tudi »potokarji«, ribičem ki so lovili v sami Ljubljanici, pa »lovni-čarji«. Kot piše Ivan Vrhovnik, so ribiči pri svo-jem delu uporabljali v glavnem »škatle« - čolni-če, ki navadno niso presegli dolžine štirih ali petih metrov. »Z njimi so švigali po Ljubljanici, nastav-Ijali mreže, zaganjali vanje ribe, jih vlekli na suho in devali v ,poltarje' (ribarnice). Jako živahno je bilo ob četrtkih zvečer, ko so se vračali s plenom
in so jih čakale na obrežju žene. Marsikatera je dobila tedaj z veslom po zadnji plati. Ribiči so si potem privoščili kaj dobrega za želodec in zalili z obilno pijačo. Petek pa je bil njihov svetek ...«
Toda kakor so že bili stari Krakovčani prešerni in veseljaški v ribiški in drugih bratovščinah, pa so znali biti tudi neizprosni do svojih zlikovcev. Ko-menda se je obvezala, da bo vsakega nepridiprava tretji dan potem, ko ga bo prijela, pred svojo hišo izročila mestnemu sodišču. Tisti. ki ne pridejo pred sodišče, pa so obsojeni na »prangar« - sra-motni oder. Tako je kraj nekdanje Tinatove hiše v Krakovski ulici vzniknil 60 ocentimetrov visoki kamen, pokrit s kvadratno ploščo. na katerem so morali vkenjeni stati »manj grešni« zlikovci. Greš-niki so bili na ta način izpostavljeni zaničljivim pogledom mimoidočih. Krakovske »čarovnice«, ženske, ki so jim očitali »copranje«. pa so morale na tem kamnu stati kar tri dni.. .
Kdaj so to žalostno inkvizicijsko dediščino do-končno ukinili, ni povsem znano. Kakor ni čisto zanesljivo tudi, kdaj so morali podložni Krakov-čani zadnjič priskrbeti ribe za »postne dni« za svojo gosposko. O tem bi lahko pričale le stare krakovske hišice in tamkajšnji še vedno zeleni in bogati vrtovi. Toda ti molčijo . . .
BRANKO VRHOVEC