Tečaj
XV.
List
30.
spodarske, obertnijske in narodske
Tfbajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po posti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po posti, sicer 1 fl. 30 kr.
Ljubljani v saboto 16. maja 181ti.
SnetDjavo žito in sredstva, ga snetja obvarovati.
Podpisanega so že večkrat storjene skušnje prepričale, da tište leta, kader so se spomladi io v začetka poletja spadline iz ozračja pogostorna nahajale, se je bolezen na žitu, ki jo kmetovavci snetje ali rija na žita imenujejo, kaj rada přikazovala.
Ta prikazen se je zopet iz novega poterdila, da se snetje na žita največkrat spremiujenim vremenom in zemlji pripisaje. Razun vremen pospešijo bolezen snetja tudi slabo seme, pozna setev, sirov ali frišen gnoj itd. Med vsemi sredstvi, kar jih je bilo do zdaj po raznih časnikih zoper snetje priporočevanih , so se nektere po več krajih kaj dobro obnesle, na druzih pa prav slabo. Iz vsega tega smo popolnoma prepričani, da nimamo do zdaj se nobenega gotovega sredstva, po kterem bi se dala suetjava bolezen na žitu odpraviti. Po mnogoverstnih skušnjah se je zvedilo, da naravno obdelovanje žita pred snetjem skoraj najbolj ob-varje, zato pa podamo kmetovavcom následuje vodila, po kterih naj se ravnajo pri sejanji, da se bodo, kar bo le moč, snetja znebili.
1) Ne sej semena, ako je bilo snetjavo, na priliko:
v	v
Ze vec let namakajo v Hoenhajmu pšenico v medenem vitrijolu, preden se seje; in napravljene skušnje so se zoper snetje dozdaj prav verlo obnesle. Omenjeno namako pa takole napravljajo: Pred setvijo ta dan vzamejo za 14 vagánov pšenice 1 funt medenega vitrijola (Kupfer-Vitriol), ga v prah stolčejo, in ga dajo v 8 ali 9 bokalih vode raz-topiti. Ko je pa vitrijol do dobrega raztopljen, poškropijo s to vodo pšenico in jo mešajo tako dolgo, dokler je vse zernje dovelj namočeno. Potem zgrabijo zernje nekoliko bolj
skup, da se osuši. Drugi dan ga pa sejejo.
Ondi, kjer je žito zeló snetjavo, je tudi moka slaba torej tudi kruh iz nje ni tako dober in bel, kakor iz čiste-ga in zdravega zernja. Zato so jeli umni kmetovavci zernje,
9
preden ga v malen dajo, ga snetja na mnoge vize snažiti. Pri nas perejo ml i na rj i snetjavo pšenico v kadih, ali pa v nalaš za to napravljenih skrinjah, ki imajo na duéh mreža-ste sita, da voda proti odteka ; v take posode nawujejo pšenice, pa ne prav do verha, in jih z vodo nalivajo, zernje v njih tako dolgo mešajo, dokler zernje do čistega opero,
potem denejo oprano pšenico na susivnico susiti, preden jo melejo.	Šlik, učenik kmetijstva v Hoenhajmu.
pšenice, pire ali pa ječmen* na lake njive, ki so vedno
močirne.

Bombaž (pavola) in njegova domovina
Domovina bombaža je topli pas zemlje na izhodni in globoke jameljče, v ktere se bo zemlja bolj in bolj in ur- zahodni strani. Aleksander Veliki ga je v Indii na-
Plini piše, da se tudi v Egiptu nahaja, in da so
2) Glej, da boš njivo na vozke ogone izoral, ureži
Ji
niši odtékala.
3) Orji njivo bolj globoko kakor plitvo. V globoki bra
postane, ka
sel.
Kaferčani v južni Afriki bombažaste oblačila nosili
zdi se setev vedno bolj ukorenini in čversteja
i
kb
so Portugizi v letu 1516 k njim prišli, in Kolumb ga je
kor v plitvo orani; potem takem ji tudi mokrota nebo tako tudi na izhodnih otokih v južni Ameriki narajmal. Kor škodovala, kakor na plitvi rali. Tukaj namreč setvi zdaj mo- tec, premagovavec Meksičanov, je poslal Karolu V.
krota, zdaj pa susa v rasti nadlegova.
4) Sej vselej le v lepem vremenu.
nekoliko bombažastih plajšev in sukna ondašnjih prebivav
; tudi Picaro in Almagro naznanjata, da so Inka
cov
Pazi
i
da ne bos leto za letom semena enega ple- ji v Peru v letu 1532
V
ze
bombažaste oblačila nosili.
Iz
mena na ravno tisto njivo sejal, ampak versti ga kolikor toplega pasa se je sčasoma v druge kraje zaplodil. Nien-moreš. Po raznih skušnjah se je zvedilo, da se ozimina, hof, ki je leta 1655 v Kino přišel, piše, da se Kitajci
ako se po krompirjevšči, repešči, pesešči itd. seje, večidel slabo obnaša in je tudi rada snetjava. Koristniše je tedaj, ako se na enake njive jaro žito seje,
V
ze
od dvanajstega stoletja z bombažem pečajo, in da se je ondi že do 41. stopnje širokosti razprostil bil. Kabeka de Vega ga je bil pa pri Taksasih in Kaliforničanih v letu
6) Nikar ne gnoji ozimini s frisnim še le izkidanim 1536 najdel. Na Laškem, kjer se je bombaž v starejih ča
, peso itd. sih bolj pogostorna přiděloval, sega sedaj do Napolitan
gnojem. Bolje storis, ce ga za krompir oberneš.
repo
--y	-	—	—	•
skega; na Spanjskem se nahaja v južnem in izhodnem Odloči seme že pred žetvijo na polji, ktero se ti primorji do 41. stopnje širokosti; na Gerškem se skorej najbolje zdí, za setev. Pusti ga, da do dobrega dozori, dobro po celem kraljestvu prideluje, ravno tako tudi na Tur-
jga posuši, preden ga omlatis. Shrani ga na zračni in suhi škem in se vlece na severni strani noter do Carigrada;
celo v Krimu ni bela vrana. Na azijatiškem primorji
žituici.
Ja
V
se
8) Omlačeno seme jemlji za setev tisto, ki je najtežje, sredozemeljskega morja, v Mali Azii, Siriiin bližnjih namreč tisto, ktero pri vejanji na podu v kot letí; spravi otokih je bombaž domá. V Egiptu je Mahomed Ali ga na žitnico, razsuj ga po tléh, pa ne na debelo, preme- bombaž na prav visoko stopnjo povzdignil, in kmali se bo
9
šuj ga od začetka večkrat na dan.
kakor se kaže, po celem severuem afrikanskem primorji raz
9 ) Preden ga seješ, prepôli ga, da ga prahu odpra- prostil.
vis in nasuj ga v ciste zaklje.
Kadaj se je bombaž v severno-amerikanske kraje za-10 j V več krajih so se kmetovavci na Virtemberškem nesel, se natanko ne vé, vendar je bilo že leta 1609 v
prepričali, da pire snetje ne napada, ce se med njo neko- Virginii od njega govorjenje in se popřed so ga v iz
u*	hodnih krajih na vertih vMarilandu, Virginii, Kar o
liko reži
p o s ej e
Omenjene vodila so se v Hoenhajmu do zdaj poterdile, lini in Georgii za domačo rabo přidělovali. Bombaževo in kmetovavci te okolice se ne pritožujejo, da bi jim ondi seme se je okoli leta 1785 iz Đahamanovih otokov v
snetje žito kvarilo, kar se po več krajih pogostorna sliši.
Savanaške kraje zaneslo. V letu 1747 ga je pa
ar
154
le stou (Charleston) pervič v Evropo v 7 žakljihzbom-bažem zanesel; v letu 1784 se ga je pa le 71 žakljev iz dežele izpeljati zamoglo. Tako malo se je, kakor se v Pe-termanovem zemljopisu bere, se pred 73 leti pavole přidělalo, ktera zdaj rokam na milijone opraviti dá. Od 1400 rnilijonov funtov, kar se sedaj pridela, je napravijo same združene amerikanske deržave okoli 1000 mil. funtov, od koder se je leta 1855 na Angležko 681.629.424 funtov ; iz izhod-nih Indij pa 145.179.216 fuutov pripeljalo.
Slovanské narodne pesmi.
Leta 1850 je izdala slavnoznana ponemčiteljica Serb-ekih narodnih pesem, gospa Talvj pregled literature vseh slovanskih narodov v angleškem jeziku v Novem Jorku pod naslovom: Historical view of the languages aud literature of the Slavic Nations with a sketch of their popular poetry. Te bukve je poněmčil iu na světlo dal 1852 dr. B. K. Briihl. Na koncu knjige je pri-
djau občert narodne poezije slovauskih narodov. Iz tega bomo nekoliko posneli za naše častite bravce.
Prava národua poezija pri vseh evropejskih narodih umira. V kakem samotném kotu se še kaka skrita cvetka dobi. Pri narodih slovanskega plemena pa še živi, zlasti pri Serbih. Dolgo časa učeni niso vedli za ta zlati zaklad. Nemec Herder ga je pervi zasledil iu nekoliko odgeruil, ali še le zadnje leta je bilo mogoče, ga nekoliko bolj na tanko pregledati.
Národna poezija slovanska je še nima zgodovine. Do-kaj skrivnosti poluih donov se nam glasi cio iz starodavnih časov paganstva kakor zvonjenje zvouov od daleč brez med-sebnega vjemanja in kakor da bi v zraku na pol obernéli. Druge pripovesti nas pa precej opomiujajo, da so iz Azije domá. Ohranile so se pa iu ohranujejo se tako, da jih rod od roda prejema in toraj pozabljivosti varuje.
Znano je, da so narodi slovanski že od uekdaj radi prepevali. Pro kopij pripovedovaje, da so Gerki napadli Slovene, pravi, da se Sloveni niso nadali napada, ker so se s petjem omamili (bell. goth. 3. 14.). Ruski zgodoviuar Karam zin pripoveduje, da je našel pri bizantinskih zgodo-viuarjih zapisano, da so nekdaj Gerki v vojski z Avari okoli 590. leta vjeli tri Slovene, ki so bili poslani h kanu Avarskemu. Imeli so uamesti orožja nekake gosli. To je pa sploh znano, da so Slovani jako muzikalni. Safařik pravi: Kjer je le kaka Slovanka, tam je gotovo tudi petje; hišo in dvor, goro iu dolino, travnike in loge, verte in nograde, vse vse uapolnujejo z glasovi svojih pesem. Trudni, potni, lačni in žejni na večer od delà gredoči, oživljajo tíhoto večernega mraka s svojimi melodičnimi popěvkami. Národua poezija med narodi slovanskimi se je pa zato tako čisto ohranila, ker njih slovstvo ni preveč bogato in ker priprosto ljudstvo le malo pozná to slovstvo.
(Dalje sledí.)
(Dalje.)
Kulu zidje crni Arapiu pokraj morja ravuoga. Gda ju je lepo zezidal ter visoko podigel, ovak nji besedi: lepo, moja kula, lepo sein te zezidal ter visoko podigel, ar nemam oca ni majke, ni brata, ni sestre, niti moje ljube, koji bi se po tebi prošetali. Neg imam jednu ljubu, kčer cara Solirnana. Ja mu budem pisal list knjige bele, pak mu pošljem po črnem Tatarinu, ar ako mi ju ue če dati, naj mi se na mejdan postavi. Piše list knjige bele, pak mu po-šilje po črnem Tatarinu. Gda je prečtel list knjige bele, grozno suze lije ter dolazi k njemu carica Solimanica, pa ga zapita: kaj se plačeš, car Soliman? višeput su ti listi dohajali, ter nisi grozne suze lejal. Kakova nevolja tebe obuzima?
A on ji ovak govori, da mu piše crni Arapin, da, ako mu ne dá svoju kčer, mu se na mejdan postavi; a kak bi se mu na mejdan postavil? A ona mu veli, naj piše list knjige bele Kraljevicu Marku, naj on dojde, da bude mu dal sedem tovorov blaga. Piše list knjige bele, pak mu pošilje po črnem Tatarinu. Gda prečteje Kraljević Marko list knjige bele, vrlo se nasmeje: aj Boga tebi; car Soliman, kaj bu meni tvoje blago, gda mi skine crni Arapin z ramena glavu? i nit ne veli pojti ili nejti. A car Soliman željno do-čekiva Tatarina, koj mu je donesel glasove, da Marko rekel je, da niti pojti niti nejti. Nato bil je žalostěn car, da nema takovoga cloveka, koj bi mu jedinu kčer oslobodil. Dojde drugi Ust od crnoga Arapina, da mu dade kčer, da ako, mu jene dade, postavi mu se na mejdan. A ov čteje, grozne suze leje. Nato dojde njegova jedina kćerka, te ga popita: da kaj se plačeš, car Soliman? višeput su ti listi dohajali i nesi grozne suze lejal. A on ji odgovori : draga ćerka, vidiš da mi piše crni Arapin, ako te mu ne dadem, naj mu se na mejdan postavim, a kak ocem se mu postaviti ja siromak. Znaš, dragi oče, da je jeden junak Kraljević Marko. Piši mu, da mu daš devet tovorov blaga, naj dojde i naj mu se on na mejdan postavi. Piše car Soliman Kraljeviću Marku list knjige bele, pak mu pošilje po črnem Tatarinu. Gda je prečtel list knjige bele, vrlo se nasmeje: ei, Boga tebi, car Soliman, da kaj bu meni tvoje blago, gda mi skine crni Arapin z ramena glavu? Na to ne reče pojti ili nejti. Gda je došel črni Tatarin, veli, da Marko kaže niti pojti niti nejti. Na to žalostěn car ne zna, da kaj će činiti. Dojde pak tretji list od crnoga Arapina, da bu on došel i naj se pripravi, da mu dade kčer dobrum ili zlum voljum, i da 'si mejani i dućani moraju biti pred njegvim strahom zaprti. Na to car Soliman čteje, grozne suze leje. Dojde čerka: kaj se plačeš, car Soliman? višeput suti listi dohajali, ter nesi grozne suze lijal. Kakova te uevolja po-pada? Vidiš, draga čerka, da mi piše črni Arapin, da, ako te mu ne dam, postavim mu se ua mejdan; a kak ocem se
mu postaviti, ja siromak. Piši, dragi oče, Kraljevicu Marku, naj on dojde, i obećaj mu dvanajst tovorov blaga i takovu košulja, koja ne je předena, uiti tkana, niti izlejana, neg samo iz suhoga zlata napravljena, i takovu guju. kaja drži balčak vu zubi' in na balčaku zlatuu košaricu, v ovi košarici dragi kamen, poleg kojega more se večerati o pol noci kak o pol beloga dana.
On napiše list knjige bele pa pošilje po črnem Tatarinu Kraljevicu Marku; i ovo mu je se obečal, kaj mu je čerka kazala. Gda Marko list knjige bele čteje, vrlo se smeje pa besedi: ei Bog tebi, car Soliman, da kaj bu meni tvoje blago, gda mi skine črni Arapin z ramena glavu. I onda niti veli pojti ili nejti. Na to dojde list knjige bele od crnoga Arapina, da je vre Arapin spravil tristo juuakov samih srebrnjakov i to zbirnih juuakov. Onda besedi Kraljević Marko svojemu šarcu konjiću: ei šarec konjić, dobro moje, zuaš dobro, da mi moraš biti. veren, ar ako mi ne buš, odsečem ti vu kolenih noge, i da se mi držiš junački. A šarec mu odgovori, da brže sedla i vuzjaše, da idu brže, i daje vre črni Arapin blizu. Marko ga obsedla i vuzjaši i ide vu grad, gde caruval je car Soliman. Nu gda je vre doznal, kojim putem dojdu Arapini, postavi se k jednemu mladomu mejaudjiji, govori kucajući na vrati': odpri i nosi vina. A ov se vustavlja, da ue sme točiti, ar moraju biti 'si mejani i dućani pred čruoga Arapina strahom zaprti. A ov mu delija veli: ti meni moraš donesti, ar ako mi nedoneseš, odsekel bum ti glavu do ramena. Mejandjija vidil je, da ne bu drugač, moral je donesti kupu vina. Marko pol izpije pol pa šarcu dá. Onda nosi dve kupe, jednu Marku, drugu šarcu. A zatim odišel je Marko vu bašču, da si rezvidi.
Gda dojde, vidi poleg potoka devojku vuzbuje mu misleći, kaj ji je, da se tak milo plače i besedi: ei, moja vodica, voliša ja vu tebi prebivati, neg crnomu Arapinu za ledji ležati. Marko gde vidi, da je čerka Solimanova, veli:
155
pa da kaj ti je, devojka, da se tak nježuo places? Ona mu odgovori: idi od ovud, nezoati delija, kaj me pitaš, ipak mi pomoči nemreš. Nu, samo mi poveč morti ti pomognem. Došel bu crni Arapin i oduzel me mojemu ocu i majki; neg imela sem jednoga cloveka, koj bi me osloboditi mogel, neg neče. Ponujala sem mu dvanajst tovorov blaga i jednu košulju, koja ne je niti předena, niti tkana, niti zlejana, neg je iz suhoga zlata napravljena, i takovu guju, koja ima vu zubi' balčak a na balčaku zlatu košaricu i vu košarici dragi kamen, poleg kojega more večerati o pol noči kak o pol beloga dana; ali neče; sunce ga ne vidio, niti mesec po njem svetil, niti nigda više majke ne vidil, niti vtica mu pevala. A Marko nji odgovori: ne budali ne budali, neg idi i kaži, da sem ja došel; ja sem ti Marko. Otec naj te lepo odpravi i naj ti 'se da, kaj mu trebalo i kaj zahteval bude.
(Konec sledi.)
lludodeliiik.
Žalostěn izgled napačne otroške odreje.
IV.
V	Y
Stari Stefan Adnadjev v V.....ru je pošten in častit
rokodelec; to vé vsak človek v mestu in po bližnjih selih. Možiček je delaven in se pošteno s svojem zaslužkom živi.
Bogat ni ravuo stari Štefan, ali vendar se ne ozirajo njegovi lonci za pomoč v hiše sosedev. Akoravno pa je starček dost dobrega, je vendar.še več hudega skusil v svojem življenji: roditelje je zgubil že v otročjih letih, sinove in hčere namést da jih udomi, oženi in pomoži — vse do eue same hčere moral je poslati pred seboj na drugi svet; tudi marljiva gospodinja je sledila otrokom, samo on
ostane s svojo najmlajšo hčerko.	) c
AI v hiši Štefanovi še ni bilo take tuge in žalosti, od-kar mu gori ogenj na lastnem ognjišču, ko zdaj* —
Adnadjeva lepa hčerka je bleda, objokanih lie, v tugi
veliki, v težki žalosti! —
Nedavno še je bila Minka cveteča devica, kine svojega spola, ponos in dika svojega starega očeta; sleherni jo je ljubi! in z njo se rad družil. Al zdaj celo mesto kaže z perstom za njo, kjerkoli se očitno pokaže. —
Kaj je vgasnilo žareči ogenj njenih modrih oči, ktere so se blisketale, kakor zvezdice ponoči na vedrem višnje-vem nebu? kaj je zbrisalo in odneslo rudečico z njenih le-pih lie? kaj ji je vgrabilo pokoj blage njene duše in mir Djenega mladostnega serca? kakšen červ je spodgriznil ta lepi cvet nježnosti in lepote deklice?
Jefrem Ačimov je tisti gadni červ, ki je spodgrizel lepoto device, ki ji je ostrupil serce, ki je njo, milo najmlajšo hčerko in jedinico njenega starega očeta, potegnil za saboj v svojo propast; on ji je vgrabil njeno nedolžnost, njeno uajdražje blago, vso njeno srečo! —
Zdaj pač vidi in zapopade nesrečna deklica popolnoma, da greh cloveka nesrečnega stori in pahne ga v propast. Zdaj nesrečna deklica zdihuje in mre žalosti, kadar pomisli na srečne in blažene dneve svoje nedolžne mladosti ; kadar pomisli, kako je srečna bila v krogu svojih tovarsic, dokler jo je njena krotka in krepostna mati vodila poleg sebe po stezi življenja — mila njena majka, ki zdaj z nezadovolj-nostjo gleda na njo iz unega sveta. Nadložna deklica se zdaj umiva v toplih solzah in neprestane jokati podnevi iu ponoči, al zastonj! Solze njene nikakor in po nobeni ceni niso vstáni popraviti razrušene in razvaljene sreče! —
Požar vniči domovja, potop požrč premoženje in blago al poškodovani ljudje si malo po malém z časom zopet opomorejo, ker čas, trud in delavnost so vstáni zaceliti mar-sikako rano; al kadar se člověku vgrabi nedolžnost in sreča dusna vzame, za to rano ni leka. Zatoraj se pa tudi prav govori, da človek ne more svoje prave sreče nikjer razun sam v sebi najti.
Razun objokane deklice pa je v njeni hiši še eno ne-
y	y	^
srečno in žalostno bitje, stari Stefan namreč. Sivi starček je onemagal in onémil od težke žalosti. Poglejmo in premi-slimo ga nekoliko! Lasje so mu beli kakor gorski sneg, al lice ima pošteno. Ta človek je zmed mnogih druzih ljudi zastran svoje vrednosti in poštenja zaslužil boljšo osodo; al zdaj ga eno z obupnostjo navdaja: zakaj ona po Jefremu zapeljana in oskrunjena deklica je njegova jedinica. Odkar mu je umerla zvesta in serčno vdana ženka, mu je bila postala mila hčerka edina tolažbe in edina podpora njegove slabotne visoke starosti ; al nečloveški Jefrem oropa starčka te tolažbe, izterga mu iz onemoglih in nemočuih njegovih rok podporo, na ktero se je revček opiral. Glejte ga, kako sedí starček ném od žalosti, včs vničen od sramote, nane-šene na njegovo sivo glavo. 0, da bi pač zamogel jokati in tako saj nekoliko olajšati britkosti prežalostnega serca ! Al tudi to polajšanje mu ni dano, — tuge so mu okam-nele in odervenele vsahle persi. Nesrečni starček! al nimaš nikogar, kdor bi tebe žalujočega in tvojo jokajočo hčer saj količkaj vtolažiti poskušal? In kje je tisti malopridnež in hudodelnik, ki vaji je pahnil iz zemeljskega raja v toliko žalost? Ga li ne zbadajo temi obžalovanja, kadar gledana svoje žertve? — Res je, zbode ga vest včasih zastran njegovih hudobij al čutstva lahkomišljenega in pokvarjenega mladenča utopljene so v strasti in neobčutljive za pravo ob-žalovanje hudobij. Glej ga hudobnega Jefrema! med tem ko starček in hči žalujeta in obupati hočeta, sedí nečlovek v svojem navaduem družtvu med potepúhi in pijanci, med ma-lopridneži in hudobneži — on se veseli; zakaj zdaj je on v tem družtvu tako reči pervak. Pervi pije, pervi psuje, pervi meša preklete kvarte. 0, kako je lahkomišljen, kako napčen, kako brezdušen, kako brezbožen in brezvesten postal: pi-jančeva, kvarta, psuje, poje in veselí se v blatu svojih hudobij , med tem, ko njegove žertve in njegova nesrečna mati jokajo in zdihujejo, tarnjajo in žalujejo, mrejo in ob-
upujejo. —
Clovek se ne rodi hudoben in napčen, ampak zane-marjena odreja ga tacega stori! —
Naj dražje blago, premoženje in dobro, ki ga roditelji zapustiti zamorejo svojem otrokom, je: dobra odreja in žlahtni poduki!
(Dalje sledi.)
firatkočasno berilo.
Lakomili kmet.
(Pravlica.)
Ako popotnik potuje po veliki cesti, ki od Celja v Konjice pelja, pride tudi v kakih 3 urah na Frankolovo. Ondi vidi iz ceste na pečovji pod goro razvaline nekdanjega grada „Stermstan" (Landek) proti nebu moleti, od kterega si naši ljudje mnogo pripovedujejo. Bil je ta grad v 15. stoletji lastnina mogočnih in ponosnih celjskih grofov. Poprej pa so nek roparski vitezi v njem bivali in memogre-doče ljudi ropali, terpinčili in gerdo mesarili, kakor naši kmetje še dandauašnji pripovedujejo. In ravno ti vitezi so uek mnogo mnogo zakladov naropali, kteri še sedaj pod razvalino pokopani ležijo, in ktere bi nek lehko „zadovoljen kmetu našel. Okoli razrušenega zidovja pa raste sedaj beršlenj in drugo zeleno germovje, pa tudi majhne njive si je bližnji kmetič ondi napravil. Pripoveduje se, da je nekdaj en kmet tii oral in naenkrat kamnje med razvalino v zeleno travico spremenjeno in dve košate lipe se čez-nj razpenjati zagledal. Pod eno lipo pa je bila velika škrinja odperta in svitle sreberne dvajsetice in pa solnčnorumeni cekini so se mu nasproti zasmehljali! Pa oj! zraven je tudi grozen čern maček sedel in z repom migljal. Kmetič je bil od začetka tako vesel, da se mu je kar serce smejalo. Pa ko je černega mačka zapazil, se mu je veselje v mocen strah spremenilo, tako, da ni vedel, kje da je in je mislil,
156
g»
da ga že vrag v krempljah ima! Ta strah pa je kmalo z nil, ko se maček v zemljo pogrezne in namesto nja lep
mládenec pred njega stopi govoreč: „Pojdi le sčm, nič se
teh besedah mladenča, se bliža
menom v Berolin poslal, da bi ta to reč zopet na gladko pot napeljal, in slišati je, da je princ Napoleon tadi tana-
V sardinském deržavnem zboru še
reče dalje : „Vzemi tu
men dosegel J. vedno na eni strani straši. Ali ministerski predsednik Ca-vour ima, skorej da iz Pariza opominjan, že toliko serca
ne boj !" Kmetic, osercen po škrinji, pa čerkice ne zine. Mládenec
kaj dnarjev, kolikor jih v žepe spraviš in uesi jib domu. da začne nepokojne duhove, kakor pravijo, panati. Tako Znaš tri dni zaporedoma enkrat na den po nje priti, pa ni- je poslednje dni nekege gospoda Brofferio, ki je z vsako-koli jih ne smeš več vzeti, kakor jih v žepe gre!u Pri tej verstnimi obrekbami tuje vlade, zlasti pa cesarsko, obkla-
dal
zavernil, da se ne spodobi in da nikakor ne gré
ita
priči mládenec zgine in macek sopet sedi pri škrinji. Kme-
tič se ga ne boji več, akoravno hudo gleda, ampak le hitro liansko reč zagovarjati in vlado razžaljevati, s ktero v miru
in s ktero so pogodbe sklenjene, kterih nihče ne smé
Sv. Očeta, papeža sprejemljejo povsod s pre-
žive
začne žepe polniti z zlatom in srebrom. Ker je pa bil lakomen , bi bil naenkrat vse rad odnesel. Gre toraj po voz k	prelomiti zaram in meni škrinjo z zakladom zbasati. Sedaj pa maček	serčnim veseljem. 9. t. m. so bili v Perugii. — V mnozih čudno zarenči in vse hitro kakor prah mine. Mládenec pa	mestih na Nemškim in tudi v Švajci so pretečene dni za-zopet pred kmeta stopi govoreč: „Nesrečuež! Zakaj nisi	čéli rokodelski družeti vkljubovati. Delati so nehali in več storil, kakor sim rekel! Lahko bi bil živel brez zuoja in	placila od mojstrov terjati. To je dalo očetu katoljških roko-truda! Ker si pa tako. lakomen, nimaš čisto uič. Sedaj bode	delskih družtev, gosp. Kolbingu priložnost, v prav očetov-
zopet zaklad na dolge čase pokopau, zadovoljen kmet, kakor si ti!u To izgovori vši zgine
dokler ne pride bolj skem pisanju, imenovane družtva opomniti
da
Kme
škim družetom ne spodobi in da naj bodo svojim mojstrom
• V
tič se za ošesmi praska, in se na dom podá vesel, da ga pokorni čern maček pobasal ni! — Čeravno take pravlice le za Sandor
čas beremo in pišemo, vendar le tudi marsikteri nauk v njih oblast.
V Seged
je přišel strahoviti tolovaj Rosza

zav kterega je bilo 10.000 gold, postavljenih, v Cernogorci se še vedno v žalostuih homatijah
najdemo. Glejte, dragi bravci, ta nam kaže, da nihče ne sme skopuh biti! Drugikrat zopet drogo! Jauko Vijanski. skemu poglavarju v Kotaru izročili.
motajo in preganjajo. Luka Radonica so 11. t. m. kresij
Neki gosp. Ferdi
avstrijanskih krajev

nand Montesanto je znasel umetnost, da telegraf njemu iz ročene poročila na mestu, kamor so namenjene, popoinoma černo natisne. V telegrafišu v Mantovi se je ta znajdba
. _ ' • 1
Iz Ljubljane. V saboto večer med 11. in 12. uro so
prišli trije možki na vežne vrata mlinarja Blaža Demšarja
v Bukovšici v Selski soséski terkat. Kojimodprč, ga veržejo
prav praktično skazala
Iz Petrograda se piše : Cesar
na tla, povezejo mu noge in roke in z vervjó goltanec zaderg
razodeva svojo blagovoljnost tudi s tem, da veliki množici iztirancov in v Sibirio poslanih privoljuje, se v domovino verniti. Poslednji čas je posebno več Poljakov in Litavcov ta milost doletela.
nejo. Potem so mu pobrali, kar jim je dopadlo in so odšli. — Te silne moritve se natolcujejo trije, že več časa zasledovani
Iz švajcarskega mesta Berna
pise,
da je papežev poslanec v Svajci rekel, da ne bo nič na
potepúhi.
Pred nekterimi dnévi so peljali piramido v Po
potovalo, švajcarski kanton T
od duhovnega sodništva
Milanske in Komeške škoíije ločiti, če popred avstrijanska
stojno, ktera bo v spominj v Postojuski jami stala, da so viada in Milanski in Komeški škof v to do
Kanton
Nj. c. k. velicastva, Cesar in Cesarica, mesca marca to jamo obiskali. Ljubljanski kamnosek gosp. Toman jo je iz doma-
Tesin se namreč že več časa poganja,
to ločitev doséči
čega cernega marmorja kaj lično izdelal. — C. k. minister- Senlis navado imel, živim živalim kri stvo za uk in bogočastje je A. Janežičevo: „Sloveu-
Razni časniki tío pisali, da je nek pastir v franeozki vasi
izpivati, ko jim je
sko slovnico za slovenske učence" kot šolske bu kve na slovenskih gimnaziih priporočilo.
Novičar iz raznih krajev

vrat prerézal. Te dni je stal ta mladi kervoserkovec pred
sodniki. Prašan, zakaj je tako neusmiljeno délai, je odgovoril, da v celem životu strašne bolečine čuti, in da je misiil,
da se bo z gorko kervjó ozdravil. Sodnija je bila misli, da je treba na fanta ojstro paziti, iu zaperla ga je za dvé
léti
da se poboljš
Nj. c. k. Veličastvo, Cesar je přišel v tvorek ob 10. uri v kmetijsko razstavo. Sprejet po spodobnosti od odbora razstave je pregledal vse natanko in ostal ondi do treh po poldne. Še tisti dan zvečer se je nazaj na Ogersko vernil.
cesarjeva hčerka, Gisela je v Buda-Peštu
Mlajši
zboléla; zavoljo tega bodo Nj. Velicastva deset dni pozneje glavno mesto ogerske dežele zapustili in dalje po Ogerskem
V spominj razstave je Duuajski profesor K.
Nj. c. k. Veličastva
potovali.
Radnički kaj lepo medaljo naredil. Cesarja in Cesarico spremljejo v Buda-Peštu z resničnem
>
5
serčnem veseljem. Ako je že pomilostenje političnih zaslep
Ijencov, kterega je poslednji novičar omenil, cesarju serca vsih prikupilo, so sledéče cesarske djanjašebolj hvaležnost in vdanost céle ogerske dežele vnele. Za izzidauje gradu v Budi je bilo namreč
Z najvišjem pisanjem od 9. t. m. ima plačevanje tega na-davka s koncom leta 1857 nehati. Ti dnarji in kar jih je bilo že poplaćanih, se imajo za deželne potrebe in naprave porabiti, namreč za kmetijstvo, gojzdnarstvo, Stipendije,
2 y4 miliona gld.
k davkom naloženih.
premije itd.
Tako imenovano Neuenburško vprašanje dá
se enkrat od sebe govoriti. Razglašenje pogodbenega na-čerta po švajcarskih časnikih je bilo krivo, da je pruski kabinet nove spodtike delati začel. Bere se, da ne odjenja več ne ta ne una stranka, in da je franeozki cesar bratranca z na-
Morska tihota

Na visini Tarkankub
(Sonet Mickievičev.)
V
Ze stežki se zibljajo komaj od vetrova, Igrá si z nedrom mirnim voda nebučeča,
M
Kakor nevesta mlada, ktere san je sreća Zbudi se da zazdihne in zadremlje znova.
y
In jadra ko bandera po koncanem boji
Dremljó na drevcih nagih; barka lahkokrila Zibljá se ko přikuta bi z verigo bila, Zdihne mornar, popotnih zasmehnó se roji.
0 morje med živaljo tvoj o tak veselo
Polip na dnu počiva, ko nebó se mrači, Al roke dolge stega, ko ga mir obdaja.
0 misel, hidro spomen ima tvoje zrelo Ki spi. ko kriva sreča in vihár divj
i
Al, ko je serce mirno, kremplje va-nj zasaja
V v
Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis.
Natiskar in založnik: JoŽef Blaznik.