179 Sergej FLERE Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Emile Durkheim Moralna vzgoja: kurz iz sociologije na Sorboni leta 1902/03 Založba Krtina, zbirka Temeljna dela, Ljubljana 2014, 237 strani, 25.00 EUR (ISBN 978-961-260-081-5) Dela socioloških klasikov, pa tudi kasnejših sociologov, so bila še do pred kratkim bolj malo prevedena v slovenščino. To velja tudi za dela Emila Durkheima. Vendar ni vseeno, katero sociološko delo se prevede, tudi kadar so mnoga že prevedena. V nedavno prevedeni Durkheimo- vi knjigi je mogoče zaslediti nekatere bistvene značilnosti njegove analize človeške družbe – kar lahko prepo- zna samo tisti, ki Durkheima že do- bro pozna. Naslov knjige je povezan s tem, da je bil Durkheim, ki je opra- vil doktorat iz obče sociologije (O delitvi družbenega dela leta 1893), prisiljen oditi v provinco in tam pre- davati pedagogiko. Vprašanja vzgoje si je prizadeval postaviti v sociološki kontekst, čeprav nekih empiričnih ra- ziskav pri tem ni izvedel. Je pa pisal o vzgojnih idealih, ki so nujno družbe- nega značaja, in izvajal sklepe po lo- gični poti. Pri obravnavi socioloških tem je imel v Franciji konec 19. stoletja glavno besedo Gabriel Tarde. Kadar je bilo treba pojasnjevati dvig krimi- nalitete, so se v Franciji nanj obračali vsi. Tarde jim je odgovarjal z zaplete- nimi psihološkimi razlagami. To pa je Durkheima vodilo v nasprotno smer, kar se kaže tudi v pričujoči knjigi: v sociologizem oziroma dojemanje, da je družba tista, ki vlada posamezniku in njegovim dejanjem. Čeprav je Dur- kheim spreminjal mnenje o tem, ka- ko se ta prevlada uresničuje, v njeno uresničevanje nikoli ni dvomil. Varii- ral pa je med družbeno delitvijo dela in kulturo kot družbenimi vzvodi za zagotavljanje premoči družbe nad »egoističnim« posameznikom. Tako pristopa tudi k pojmu in pojavu morale: »Resnično moralni so zgolj kolektivni smotri. /…/ Kajti čeprav je družba nekaj drugega od posameznika, čeprav je nihče ne vse- buje v celoti, je vendarle v vsakem od nas njen odsev« (str. 74). Kaj je pravzaprav morala (ali je pravilo, vrednota, vrsta vedenja in zlasti, kaj so moralne sankcije) – tega Durkheim v knjigi izrecno ne pove. Je morala povezana z navezanostjo posameznika na družbo? »Nad posa- meznimi družbami lebdi isti ideal, ki jim služi kot skupno središče moral- ne dejavnosti« (str. 71), kar je podob- no temu, kar bo v Osnovnih oblikah verskega življenja (1912) Durkheim napisal za religijo. Morda se Durk- heim najbolj približa opredelitvi moralnega pojava, ko piše o tem, ka- kšno je razmerje med prestopkom in kaznijo: »/…/ občutje, ki ga vzbudi postopek [prekršek] in katerega po- sledica je kazen, ki je učinek dejanja in duša kazni« (str. 151). Tukaj imamo opraviti s spiritualističnim dojema- njem družbenega življenja. TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 PRIKAZI, RECENZIJE 180 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 raziskovanja, 1964). Durkheimova sprtost s kasnejšimi empiričnimi do- kazi velja zlasti za njegovo trditev iz doktorske disertacije, da je retributiv- no (strogo kaznovalno) pravo pred- hodilo restitutivnemu pravu (pogod- benemu, z odškodnino kot glavno vrsto kazni). Torej, pričujoča knjiga je zelo ilustrativna za Durkheimov na- čin razmišljanja: označujejo ga drzne trditve, logično povezane in uteme- ljene ena z drugo. Ne vsebuje pa izku- stvene utemeljitve. Knjiga za slovenskega bralca so- ciologa, pedagoga in druge ni brez vrednosti. Žal so za slovenskega bral- ca v slovenščini nedosegljiva vsa Dur- kheimova temeljna dela, razen Samo- mora. Tudi občasne objave fragmen- tov ali člankov tega klasika ne morejo nadomestiti primanjkljaj prevodov njegovih glavnih del. LITERATURA Erlich, Vera St. (1964): Porodica u trans- fromacij: studija u tristotine jugoslo- venskih sela. Zagreb: Naprijed. Matija JAN Michel Foucault Družbo je treba braniti: Predavanja na Collè ge de France (1975–1976) Studia Humanitatis, Ljubljana 2015, 319 strani, 25.00 EUR (ISBN 978-961-6798-58-7) Vtis, ki ga bralec dobi ob branju klasičnega besedila Družbo je treba braniti, enem izmed sklopov preda- vanj, ki jih je Michel Foucault imel V knjigi so izražena tudi Dur- kheimova negativna stališča. Tako trdi, da so dezintegrativne plati druž- benega razvoja nekoliko širše od njegove teorije anomije, ki moderni- zacijo povezuje z njeno pojavitvijo. Tako pravi, da »alkoholizem razsaja zato, ker intenzivnejša kultura pre- buja potrebo po dražilih, in to človek zadovoljuje z alkoholom« (str. 76). To je primer tipičnega Durkheimovega razmišljanja, ki je oprto na določeno logiko. Z izrazom »razvitejša kultura« Durkheim verjetno meri na splošni družbeni razvoj (sicer tisto, kar se običajno imenuje kultura, imenuje »kolektivne predstave« oziroma »ko- lektivna zavest«). – Torej, ne samo modernizacija družbe v 18. in 19. sto- letju, temveč celoten družbeni razvoj slabi stabilnost posameznika. Nikjer pa izrecno ne zapiše, da slabi tudi družbeno integracijo. Podobno je njegovo razmišljanje o telesnemu kaznovanju. V primitiv- nih družbah naj ga ne bi bilo ali pa naj bi bilo redko. Šolska ustanova ga vpelje zaradi svoje organiziranosti, členjenosti in brezosebnosti. Sicer Durkheim dovoljuje telesno kazno- vanje »le tako dolgo, dokler otrok ni drugega kot majhna žival« (str. 154). Na splošno velja, da do telesnega ka- znovanja pride v okviru diferenciaci- je družbe, saj kompleksnost družbe lahko poraja tudi takšno družbeno odzivanje. Gre za drzne trditve, ki utegnejo biti logično smiselne, ven- dar ne vzdržijo izkustvenega preiz- kusa (morda to ni popolnoma netoč- no, kot je ugotovila Vera St. Erlich, ki je opravila tovrstna empirična