Potrkala sta na nizko okno.
»Pipan, vstani!«
čez čas se je prikazala na oknu ženska;
droben otroški jok je silil iz mraka.
»Ga še ni domov!«
Zazrla sta si plašno v oči.
»Saj ni nič, za družbo nama je! Poiščeva
ga.«
In   sta   šla;   po   dolgem  molku  je  dejal
Pahor:
»In je res šel! Tudi punca je šla!«
»Pa brez vsega!«  je dodal Merkuža ves
potrt,   »jaz  budalo  pa  sem  mu  zameril
kosa!«
FR, S. STIPLOVŠEK:   CERKEV.
KLIC IZ GROBNICE.
MIRAN JARC. Drama v enem dejanju.
Osebe:
Baron Klingenfels. — Hubert, njegov sin. — Strežaj Peter.
V grajskem stolpu. Visoka ozka soba. Na stenah dvoje slik — obraza mogočnih prednikov baronov Klingenf elsov. V kotu postelja, poleg stara skrinja s kupom knjig. Skozi ozko, obokano okno diha težak mrak, v katerem so zavite daljne gore. V naslanjaču sedi star gospod — baron Klingenfels. Truden in zamišljen.
Klingenfels: Nikogar ni. Vsi so me pozabili... Da, med menoj in njimi je razdalja. — Visoka, strma pot sem v grajski stolp ... Še ure ni na steni... laže slišim pojočo večnost. Večnost! Ta bolezen se me loteva spet... in spet sanjarim osamljen, truden, kot bi čakal smrti. — Z družino razdvojen, nad svetom, časom se sklanjam kakor kip iz davnih dob ...
Ne, — kot pozabljeno orodje v kotu... Celo moj sin, naslednik moj, moj Hubert molči, tujina ga mi je ugrabila ... Kako? Je res, kar zvedel sem skrivaj? Da mu ni več do doma?! Moj naslednik?! Kako bi mirno se predal k pokoju, brezskrbno zrl bi na preteklost silno, samozavestno snival bi bodočnost... tako pa ... (vstane in gre k vratom, zakliče:)
Peter, Peter, pridi gori! (Obstane pri oknu. Sam zase:) Samota ...
Glas (od spodaj): Koj, gospod baron!
Klingenfels: Samota ...
Samo nocoj še, saj se Hubert vrne.
(Skoro neslišno, počasi vstopi  stari  strežaj  Peter.)
Strežaj: Klicali ste, gospod baron... želite! Naj luč prinesem ...?
Klingenfels: Ne! Povej, si slišal voza drdranje? Saj je šel kdo ponj?
Strežaj: Da. — Gospod Hubert pride prav gotovo.
Klingenfels: A, če prekesno pismo je prejel? — No, pojdi, toda čuj, takoj, ko slišiš ...
Strežaj:
Vse prav, vse prav.-------Prinesem li večerjo?
Klingenfels: Ne zdaj, kesneje ... pojdi...
Strežaj  (se prikloni in odhaja):  Ne skrbite, gospod baron.
Klingenfels: Še to: naravnost k meni naj pride Hubert... da ne bo se vstavil pri onih spodaj ...
Strežaj: Saj ju ni doma. Gospa in gospodična sta odšli v obiske... Kdaj se vrneta, ne vem.
(Odide.)
Klingenfels (stoji pri oknu): Kako mirno bi razgledaval se nad to dolino, ki iz nje je zrastla ponosna stavba našega rodu ... In vendar!... O, pošastne slike zlobno se roga j o iz brezdna mi spominov ... O, da sem videl svoj obraz sedanji takrat že, ko sem v slavi in mogoti poveljeval, zavojeval in plenil, takrat že, ko sem pil razkošja bleske v dvoranah čarovitih, v družb sijaju, češčen in ljubljen! Zdaj pa: o samota, ki mi držiš zrcalo smrtne groze: Trohnivi moj obraz, oči ugasle roke ledeno mrzle, blodne misli... Živ mrtvec?! Ne in ne! Ha, še življenje tli v meni! Deca moja! Ta ponese besedo, misel, oporoko mojo v stoletje novo... O, stoletje novo? Grad, sem te zgradil, da kljubuješ vekom? Je moja volja v tebi zjeklenila v odpor se, ki ne zlomi ga bodočnost?!
235