ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ŽELEZARNA GRADAC V BELI KRAJINI POLOŽAJ ŽELEZARSTVA SREDI PRETEKLEGA STOLETJA Sredi preteklega stoletja je gradnja železnic močno dvignila uporabo železa. Vzporedno z že- leznicami so se naglo razvijale livarne in strojne industrije, ki so v svojih obratih potrebovale vedno večje količine livarskega in kovnega že- leza ter jekla. Močno je naraščala tudi predelava železa v obrti, poraba železa v gradbeništvu in prometu, pa tudi v kmečkem gospodarstvu. Iz- reden porast potrošnje je nujno zahteval, da se poveča proizvodnja železa. Povpraševanje in dobre cene so vzbudile interes podjetnikov za gradnjo novih železarn. Koncesije je podeljevala izključno dunajska dvorna ko- mora. Toda ta je s svojim dolgotrajnim postop- kom ovirala snovanje novih fužin. Proti vsaki prošnji za koncesijo nove železarne je bilo ne- šteto ugovorov in pomislekov, češ da bo ogrožala obstoj bližnjih fužin, da bodo ostale brez rud ter da bodo zaradi kuhanja oglja za plavže preveč trpeli gozdovi, da ni kvalificiranih mojstrov in podobno. Tako so obravnavali zadevo po cela leta, preden je prišlo do končne rešitve, ki je bila mnogokrat odklonilna. Pojmljivo je, da se ob- stoječe fužine pod takimi ipogoji niso trudile izpopolniti svoje naprave in izkoristiti pridobitve tehnike. Marčna revolucija 1. 1848 je likvidirala tudi ta nevzdržni sistem industrijske politike in oviranja podjetnosti. Proglasila je načelo svobodne izbire poklica, obrtne dejavnosti in svobodne tekme v proizvodnji. Gospodarski liberalizem in kapita- lizem sta dobila s tem polno svobodo razmaha. Posledice so se kmalu pokazale. Iniciativa v go- spodarstvu je začela prehajati na velika bančna podjetja, pri katerih se je zbiral velekapital za gradnjo železnic in za snovanje industrijskih podjetij. Povpraševanje po železu je ustvarilo ugodno konjukturo in dalo pobudo, da so podjetniki začeli iskati nove kraje za postavitev železarn in livarn. Na Dolenjskem je tedaj že pol stoletja obratovala slovita železarna in livarna kneza Auersperga na Dvoru pri Žužemberku, ki je pre- delovala in talila rudo iz vse Dolenjske. Pri iska- nju novih baz za industrijsko dejavnost so začeli tudi na Dolenjskem iskati primernih krajev za nove fužine. Vedeli so, da so na Dolenjskem sledovi železne rude in da je bilo že v prejšnjih stoletjih mnogo železarn (n. pr. v Pasjeku pod Polšnikom, v Zavrstniku pri Litiji, pri Zibniku v bližini Radeč, v Zagradcu ob Krki in v Cabru na kranjsko-hrvaški meji). Znano je bilo tudi, da ima Dolenjska veliko neizkoriščenih gozdov. Dva glavna pogoja sta bila s tem dana. Med indu- strijci iz severnih alpskih pokrajin, ki so se pri- čeli zanimati za Dolenjsko, sta bila vitez Franc pl. Friedau, ki je imel v Donawitzu na Gornjem Štajerskem svojo železarno, ter stari industrijski rod grofa Larisch-Monicha, ki je slovel po svojih bogatih izkušnjah v železarstvu. Franc pl. Frie- 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dau se je odločil postaviti novo železarno v Gra- dacu v Beli krajini, Larisch-Monich pa je pre- vzel naprave bivše železarne v Zagradcu ter sklenil zgraditi novo moderno železarno v Po- nikvah pri Dobrem polju. SUROVINSKA BAZA GRADAŠKE ŽELEZARNE Železne rude v Beli krajini so raztresene v di- luvialnem melju, ki je debel od 2 do 47 m in se razprostira na krednem apnencu. Po Erbenu je to lahko taljivi železnjak s 40 do SO^/o železa.1 Rude so raztresene v kepah, gnezdih, gomoljih in lečah ter v zelo nepravilnih skladih. Zato jih je bilo treba iskati pod rušami z razkopavanjem površine. Kjer so odkrili večjo količino rude, so napravili plitve rove ali jame v zemljo. Te dilu- vialne gline so pogosto natrosene z ledvičkami, to je gomolji do 20 cm premera, ki so v notra- njosti votli. Voss2 navaja, da se v Beli krajini nahaja rdeči železovec Fe203, rjavi limonit 2Fe203. 3H2O, že- lezna okra, bobovec in vivianit ter peščeni rjavi železovec. Mtillner' je sestavil obsežen seznam krajev v Beli krajini, kjer so kopali železno rudo, in ozna- čuje tudi vsebino železa v rudah, ki so bile v teh krajih izkopane. Ti kraji so: Dobavica, Dolenjce, Dobliče, Grm, Gradac, Griblje, Grosupelnik (70Vo Fe), dalje Hrast, Telečji vrh. Loka, Lokvica in Modruški potok (bC/o Fe), Metlika, Petrova vas, Kučer pri Podzemlju, Preloka, Primostek, Rosu- Ije, Semič, Sladki hrib (60°/o Fe), nadalje Topolica, Tribuče, Črnomelj, Veliki vrh, Vinji vrh, Vinja vas, Vinica, Belčji vrh in Zastava (80"/o Fe) in končno Železni hrib. Analiza žlindre s Kučerja je Miillnerju pokazala 52.8''/o železa. Miillnerjeve navedbe vzbujajo vtis, kakor da bi bila Bela krajina izredno bogata železnih rud, vendar so na posameznih krajih izkopane koli- čine zelo majhne. Pri iskanju rud so prerili skoro celo Belo krajino in pozneje tudi na drugi strani Kolpe vse bližnje in daljnje hrvaško področje. Pri tem so razkopali mnogokrat tudi obdelano zemljo in njive. Miillnerjeve navedbe glede vse- bine železa so pretirano visoke, ker je znano, da je odstotek Iffila že praktično najčistejša ruda. Podjetnik Friedau se je dobro zavedal, da bo treba zbirati rudo na vsem razsežnem področju Bele krajine. Zato si je že od vsega začetka za- gotovil pravico rudarjenja na 76 dnevnih merah v metliškem okraju z obsegom 2,093.643.9 kva- dratnih sežnjev ter v črnomeljskem okraju na 105 dnevnih merah 3,065.391.5 kvadratnih sežnjev ter končno še v novomeškem okraju na 9 dnev- nih merah z 282.735 kvadrat, sežnji.^ Pred Frie- dauom je v Beli krajini že leta 1814 kopala rude železarna z Dvora. Zaradi dragega prevoza in majhne izdatnosti rudišč pa je nadaljnje iskanje v Beli krajini pozneje opustila. Gradaška žele- zarna je v zadnjih desetletjih svojega obratova- nja dovažala železno rudo iz Pravutine, od Ne- tretiča in od Ozlja na hrvaški strani ter iz oko- lice Adlešičev. Po Miillnerju je zbirala rudo tudi ob Krki pri Novem mestu na področju Družin- ske vasi in Sv. Petra. Nadaljnja surovinska baza je bil belokranjski premog. Tega je na področju Dobliče-Loka že leta 1838 odkril Martin Mahin. Takrat ni bilo za premog nobenega porabnika, ker ni bilo niti železnic niti industrij, da bi ga mogle porabiti za parne stroje. V 'gospodinjstvih pa se je po- vsod iše kuhalo na odprtih ognjiščih in v kmečkih pečeh z drvmi. Zato odkritih premogovnih plasti vse do postavitve železarne in njenega parnega stroja niso mogli izkoristiti. Ob prihodu Frie- daua je bilo že splošno znano, da so v črnomelj- ski kotlini ligniti in rjavi premog v 14 plasteh, ki so bile pri Dobličah do 3 sežnje debele. V šestdesetih letih je bil premog že preiskan in je izkušnja po' Erbenu pokazala, da vsebuje 19.9 delov vode in 18.2 pepela ter da je po kalorični vrednosti 7.76 q enakovrednih 1.87 m^ drv'.' Končno je bilo za ustanovitev železarne odlo- čilno, da so h gradaškemu gospostvu spadali obsežni gozdovi, ki so merili 6.228 oralov,^ od tega 3.500 na Gorjancih. Te gozdove, dvorec in tovarniške parcele je Friedau kupil od zadnjega gradaškega graščaka Gusiča. Kuhanje oglja torej ni bilo težko organizirati. Friedau je zato prido- bil kot stalnega dobavitelja Martina Mazelleta. V lastnih gozdovih je žgal oglje v 12 kopah. Zgradili so ogljarske koče in napravili poti za dovoz oglja do železarne. Surovinska baza je torej nudila gradaški že- lezarni zadovoljive obete za uspešno obratovanje. ISKANJE RUD ODKRIVA PRAZGODOVINSKO ŽELEZARSTVO BELE KRAJINE Pri iskanju železne rude so odkrili stare utrdbe in sledove močne železarske industrije, ki je tu obstajala že sredi zadnjega tisočletja pred našim štetjem, in bogata grobišča prazgodovinskih na- selbin. Ze leta 1859'' so pol ure hoda od Gra- daca v bližini vasi Dolenjci odkopali talilno na- pravo, ki se nam je ohranila v risbi Julija Koh- lerja, tedanjega plavžarskega asistenta pri že- lezarni v Gradacu. Kijhlerjeva risba navaja na- slednje dimenzije talilnice: V sredini kotanje je bil podolgast, 11.5 m dolg žleb, ki je bil 95 cm širok in 80 cm globok ter nagnjen v kotu 30" proti vzhodu. Ob straneh so bile v razdalji 95 cm od vsake strani vdolbine in v njih plohe, eliptične glinaste cevi, katerih notranjost je bila deloma napolnjena z glino, deloma z žlindro. Zdi ise, da se je tu opravljal talilni proces s podpihom iz mehov in da je lega talilnega ognjišča nag- njena z namenom, da bi žlindra iz njega laže odtekala. Pozneje so leta 1867^ odkrili talilne peči za- hodno od Doblič na cesti, ki vodi proti Kopriv- niku, na kraju, kjer so bile pozneje štiri kme- tije, imenovane »pri vrtovih«. Od peči so bili vidni samo še borni ostanki, toda odkop je od- kril okrog 600 centov žlindre, kar priča, da je tu moral biti nekdaj močan talilniški center. Vso to žlindro so v teku zime na saneh izvozili v Gradac in jo tam v plavžu pretopili. Točka, kjer so odkrili ta veliki kup žlindre, je po opazovanju A. Miillnerja 30. avgusta 1890 izpostavljena moč- 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nim vetrovom posebno v zimskem času, ko veje sever iznad korita med Toplim vrhom in Pla- nino. Veter pričenja ob sončnem zahodu in traja pretežni del noči. Za prahistorično železarstvo so izredno po- membna odkritja na strmem hribu Kučerja iz šestdesetih let. Kučer je bil poln prahistoričniii zgradb in obdan z okopom, ki je bil zgrajen iz železne žlindre. Tudi to žlindro je gradaška že- lezarna porabila za svojo visoko peč. Miillner poroča, da so našli kose razne velikosti. Najza- nimivejša je bila 45 cm dolga, 40 cm široka in 18 cm visoka kepa.' Pod njo je bila še vidna oblika ognjišča. Najdeni kos je bil mešanica rude ter na pol staljenega železa, čisto zoglenelih kosov lesa in izgorkov oglja. Na južnem pobočju Kučerja so torej najbrž bila talilna ognjišča na veter oziroma na ročne mehove. Miillnerio je opazoval, da vlada na tem pobočju skoraj vse leto močan veter, tako da so se kmetje mnogo- krat bali za svoje slamnate strehe, da jih ne bi veter razrahljal in razpihal. Veter traja včasih nepretrgoma dva dni, mnogokrat pa po cele tedne. Kakor priča velikost najdene kepe, je mo- rala biti peč zelo razsežna. Ostali kosi, ki so bili odkopani, kažejo na manjše peči. Odkritja na Kučerju pri Podzemlju, kjer so izkopavali v letih 1886 in 1887, so dala v poznej- ših desetletjih pobudo za intenzivno" raziskova- nje belokranjskih mogil, v katerih so odkrili na 29 mestih bogata grobišča iz zgodnje hallstatske dobe, ki je že poznala in uporabljala železo. Glas o teh odkritjih je dal Kučerju in dolenjskim mogilam svetovni sloves. Pričelo se je divje raz- kopavanje,'- pri katerem si je centralna komi- sija prisvojila za dunajski prirodoslovni muzej največji del belokranjskih zakladov.Zadnje desetletje pred prvo svetovno vojno je meklcn- burška kneginja Pavla Friderika intenzivno raz- iskovala belokranjske prazgodovinske zaklade. Svoje najdbe je zbrala v 72 zabojih,'* ki so bili po prvi vojni dolga leta pod sekvestrom. Ker se jugoslovanska vlada, ki so ji bile zbirke ponu- dene, ni mogla odločiti za odkup, jih je kneginja poslala v Švico, kjer so jih proučili in uredili. Od tod je pošiljka romala v New York, kjer je bila kot »Treasures of Carniola« v Andersonovih galerijah na dražbi prodana. V ljubljanskem na- rodnem muzeju so torej ohranjeni le delni in skromni spomeniki. Glede tehnike predzgodovinskega železarstva nam manjkajo še mnogi podatki. Potrebna bi bila še izdatna raziskovanja. Veliki kupi odkopane žlindre pričajo, da so v zadnjem stoletju pr. n. e. znatno intenzivirali pridobivanje rud. Najdeni predmeti dokazujejo visoko stopnjo predelovalne tehnike in dekorativne umetnosti. Pittioni'' pri- haja na podlagi proučevanja teh kultur po naj- novejših dognanjih do utemeljene domneve, da so bili nosilci te naše mogilne kulture v predrimski dobi Iliri. USTROJ ŽELEZARNE Gradaško železarno so gradili dve leti (1856- 1857). Obratovati je pričela s 1. januarjem 1858. Po obsežnosti zgradb je bila tedaj za belokranj- ske razmere impozanten objekt. Iz arhiva Tr- govske zbornice v Ljubljani je znano, da je imela visoko peč za taljenje železne rude in 10 pražil- nih peči. O prebiralnih in drobilnih napravah železarne ni podatkov. Plavž je bil zgrajen po novi metodi ter je že imel škotsko napravo za Slika 1. Stara fotografija železarne v Gradacu 185 KRONIKA ČASOPIS t k SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO segrevanje zraka za podpih do 312» Celzija. Za pogon je bil instaliran parni stroj s 40 KS, ki so ga kurili s premogom. Pri napravi za segreva- nje zraka so tudi že uporabljali plavžne pline.i^ Naslednje leto so pri železarni zgradili še li- varno, ki je imela po Erbenu spočetka štiri ku- polne peči. Poznejša poročila Trgovske zbornice iz leta 1870 navajajo le tri. Poleg livarne so bile strojne delavnice za obdelavo litih izdelkov.!'' Premog za oljrat železarne so dobivali iz last- nega premogovnika pri Črnomlju, v katerem so bili zgradili štiri jaške in dva rova. Premogovnik so eksploatirali izključno za železarno. Leta 1860 je bil v obratu le en jašek in 1 rov. Premogov- nik se je moral stalno boriti z močnim pritiskom vode, ki je oteževala obratovanje.is Napravna glavnica železarne je po lastnih na- vedbah podjetja znašala pol milijona goldinar- jev. V Beli krajini pa krožijo vesti, da je bilo vanjo v celoti iuTCstiranih okrog 3 milijone gol- dinarjev. Obratni kapital 1. 1859 je znašal 140.000, leta 1860 pa 130.000 doldinarjev. Znaten del teh vsot so investirali pri gradbi livarne za opremo dodatnih zgradb in nabavo inventarja. Po Friedauovem načrtu je bil Gradac zamiš- ljen kot talilnica za izdelavo polfabrikatov za njegovo glavno železarno v Donawitzu, ki naj bi ji dobavljal surovo ter livarsko železo. Železarna je stala ob reki Lahinji na južni strani graščine v Gradacu. Danes o njej ni nikakega sledu več. Parcela, na kateri so stali tovarniški objekti, se še danes imenuje Tropinek. Nekateri razlagajo, da je to ime prišlo od tega, ker so domačini žlindro imenovali »tropine«. Pri plavžu in v livarni so bila važnejša opra- vila poverjena doseljenim Nemcem, ki jih je Friedau pripeljal iz gornještajerskih železarn. Mnoge družine teh doseljencev so pomrle, druge pa so se po ukinitvi železarne odselile.i« Doma- čini in doseljeni Hrvatje so bili zaposleni pri že- lezarni kot kopači rude ter kot težaki za izde- lavo in dovoz gradbenega materiala, opreme in instalacij in končno kot pomožni delavci pri gradnji in obratu železarne ter livarne. Kopanje in zbiranje rude je spričo prostra- nosti področja in zaradi rastoče oddaljenosti ru- dišč od vsega začetka povzročalo nesorazmerno visoke stroške. Železarno je pri tem močno ovi- rala rudarska desetina, ki je tudi po odpravi zemljiške desetine kljub protestom fužinarjev ostala kot fevdalna dajatev v veljavi. Plačevati jo je morala ne glede na uspeh dela. V železarni je bilo stalno zaposlenih 50 delavcev, s prido- bivanjem rud in zunanjimi deli pa si je služilo kruh še več ko 300 delavcev ter po 20 do 30 voznikov.20 PRVA KRITIČNA LETA OBRATOVANJA Prva doba obratoA-anja železarne ni bila uspešna. Ker je arhiv železarne uničen, ni mo- goče ugotoviti, ali je bil tega kriv talilni po- stopek ali pomanjkljivo metalurško obravna- vanje belokranjskih rud. Začetno obratovanje je bilo bolj podobno eksperimentiranju kot pravi proizvodnji. Več kampanj sc je ponesrečilo in so se končale z izgubo. Poskusi so povzročili škode na napravah in motnje v obratovanju. Tako v januarju prvega leta niso' nič produ- cirali. V februarju, juliju in avgustu pa je bila j)roizvodnja zelo majhna. Leta 1858 so izdelali 20.828 centov (po 56 kg) surovega železa. Znaten del tega železa pa ni bil sposoben za prodajo, morali so ga ponovno pretopiti in čistiti, preden so ga mogli prodati. Za pridobitev navedenih 20.828 centov surovega železa so porabili 60.794 centov železne rude, 1018 centov izpranega že- leza ter 21.882 centov apnenca, ki so ga dodali rudam kot primes. Pri taljenju rude so potrošili 33.018 sodov oglja. (Ta namera je bila v raznih krajih različna. Železarne so navadno uporab- ljale tako imenovani vordernberški sod in gre verjetno tudi tu za tak sod. V tem primeru bi držal 8 mernikov.) Za kurjavo parnega stroja so porabili 5671 centov rjavega premoga ter 85 sežnjev drv. Od pridobljenega železa so 12.830 centov prodali kot surovo železo štajerskim železarnam. Ze v drugem letu obratovanja se je pojavila kriza in zastoj. Gradaška železarna ni mogla prodati niti funta surovega železa. Pretila ji je popolna ustavitev obrata. Vodstvo je zato od- redilo, naj pretalijo rudo, ki jo imajo na zalogi, nato pa plavž ugasnejo. Dne 9. avgusta 1859 je železarna dejansko prenehala obratovati. Tega leta so bili izdelali 10.882 centov surovega železa in prebirovine. Za pridobitev so porabili 33.043 centov rud, 3165 centov izpranega železa in pre- birovine, 12.386 centov apnenca kot primes ter 17.799 sodov oglja. Ker železa niso mogli prodati v surovem sta- nju, je vodstvo železarne odločilo, da ga pre- delajo v lastni livarni v livarske izdelke. Livarna je pričela obratovati maja 1859 in je postopoma večala svojo proizvodnjo. Položaj je rešil šele odlok vojaškega erarja, ki je na prošnjo lastnika poveril železarni izdelavo nabojev, projektilov in municije iz litega železa. PREUSMERITEV ŽELEZARNE Z izdelavo topničarske municije (vojna v Ita- liji in na vzhodu) je dobilo delo tovarne novo smer, ki se ji je v desetletju 1860—70 popolnoma posvetila. Po nalogu vojaškega erarja je izde- lala železarna že v prvem letu 4798 centov litin v vrednosti 85.882 goldinarjev. Izdelava komer- cialnega blaga je bila zato omejena na neznatne partije, ki so jih pošiljali in prodajali na Reko. Leta 1860 so nakopali za gradaško železarno 54.543 centov železne rude v vrednosti 9621 gol- dinarjev in 38 krajcarjev. Proizvodnja topniških nabojev2i je v naslednjih treh letih dosegla na- slednje količine: 1861 11.273 centov 1862 13.611 1863 9.220 „ drugih livarskih izdelkov pa: 1861 897 centov 1862 2.911 1865 2.660 „ 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V pozncjšili letih je železarna izdelovala po- sebno trde projektile za preboj ladijskih okle- pov. Vlito munioijo je železarna dodelala za ne- posredno uporabo. Pri dobavah municije se že- lezarna ni omejevala samo na avstrijska naro- čila, marveč je kmalu pričela delati tudi za francosko armado. Najstarejši Gradačan Julij Mazelle22 se še spominja, da so prihajali fran- coski oficirji v pestrih uniformah in v popolni bojni opremi s topovi v Gradac, da preizkusijo prebojno moč krogel, ki so jih vlivali v gradaški železarni. Poskusno streljanje so priredili v bli- žini gradu na grajski parceli »Pri Kalu«. Stre- ljali so v železne plofičc. V letu 1863 so predelali 18.516 centov železne rude in 26.168 centov praženih rud, 1.818 centov izpranega železa in 11.988 centov »krišpanega« železa. Za taljenje so porabili 8.797 kubičnih čevljev kupljenega ter 79.932 vaganov (po 61.5 kg) oglja iz lastnih gozdov. V parnem stroju so pokurili 11.497 centov rjavega premoga.25 Plavž je bil v obratu le tedaj, kadar se je na- bralo dovolj rude in kadar je železarna prejela večja naročila za izdelavo municije. Povprečno je obratoval vsaka dva do dva in pol leta po osem do dvanajst mesecev, dokler ni bilo sta- ljenega dovolj surovega železa za livarno. Železarna je bila urejena za izdelavo municije vseh kalibrov. Izdelovali so topovske krogle do 150 mm premera. Ko so začela naročila municije pojemati, je pričela livarna proizvajati predvsem komercialno blago. Izdelovala je podobno kakor železarna na Dvoru železne ograje, vlite nagrob- ne spomenike, železne križe in razne vrste stroj- nih delov po naročilu in modelih. Erben poroča, da so v dobrih letih izdelali nad 10.000 centov surovega železa in 3200 centov livarskih izdel- kov v vrednosti okrog 70.000 goldinarjev. Po Erbenu je v ugodnih letih proizvodnja železarne Gradac celo prekašala produkcijo železarne na Dvoru. Vendar so imeli zaradi dragih nabavnih stroškov rude nestanovitno proizvodnjo. Po zborničnih arhivskih podatkih je znašala cena za cent surovega železa v Gradacu leta 1860 5.80 goldinarjev, livarskih izdelkov pa 10 goldinarjev. Bila je torej visoko nad povprečjem cen pri ostalih kranjskih železarnah. Iz nadaljnjih poročil TO zbornice i»snamemo, da je leta 1864 proizvodnja surovega železa padla in da je bilo tudi leto 1865 slabo. Do leta 1866 je cena surovega železa padla od 3.41 na 2.94 goldinarjev, ker se je tedaj ogromno tujega železa uvažalo v Avstrijo. Vojna 1. 1866 je po- vzročila, da je od 13 plavžev na Kranjskem samo 6 obratovalo. L. 1867 pa je povpraševanje zopet dvignilo ceno železu, 1867—1870 se je cena suro- vega železa dvignila od 3.40 do 3.74 goldinarjev, litega železa pa od 6.52 na 7.56 goldinarjev. Za- radi pomanjkanja delavstva pa železarna ni mo- gla izkoristiti ugodne konjukture, da bi povišala produkcijo. ZatO' niso niti po količini niti po vrednosti mogli doseči rekordne proizvodnje iz leta 1862.2* V železarstvu je nastal v tej dobi velik pre- obrat. Uvedba Bessemerjevih peči konec petde-; setih let ter martiuovk v sedemdesetili letih je imela za naše fužinarstvo usodne posledice. Male železarne se niso mogle prilagoditi novim za- htevam metalurške tehnike, ki je omogočala pre- hod na masovno proizvodnjo. Železarno v Gra- dacu ta razvoj sprva ni tako neposredno zadel, ker je bila oddaljena od velikih industrijskih centrov, sčasoma pa je postal zanjo enako uso- den kakor za druge fužine na Kranjskem, Šta- jerskem in Koroškem. O delavskih razmerah v Gradacu je ohranje- nih le malo' podatkov. Iz njih izvemo, da žele- zarna v tretjem letu svojega obstoja še ni imela lastne bratovske skladnice, ki bi jo sicer kot plavžarski obrat morala imeti. Večina fužinskih delavcev in rudarjev je delala na akord. Le dni- narji so prejemali dnevne mezde od 50 do 80 krajcarjev. Na posameznega delavca je prišlo leta 1870 od 280 do 300 delovnih dni.25 Ustno iz- ročilo pravi, da so delavci pri železarni dobro služili in je ljudstvo tuje mojstre ohranilo v do- brem spominu. liORBA ŽELEZARNE ZA OBSTOJ Gradaška železarna ni imela ugodnega pro- metnega položaja za plasiranje svojih proiz- vodov. Gradac je na teresah obeh bregov La- hinje-« na višini 159 m nad morjem. Bil je od nekdaj važno križišče lokalnih cest iz vseh smeri. Od Metlike je 8 km, od Črnomlja pa 7 km oddaljen. Najbližja železniška postaja je bila v dobi, ko so ustanovili gradaško železarno. Zidani most. Pot do tja je vodila čez Gorjance do sedla »Na Vahti«, kjer prestopi v višini 635 m Gorjance v smeri proti Novemu mestu. Vsak tovor je bilo torej treba dvigati po skrajno slabi. Slika 2. Skica položaja železarne 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO primitivno zgrajeni, strmi in nezavarovani cesti 482 m do vrha hriba. Težki tovorni vozovi so le s težavo in v vedni nevarnosti vozili preko klanca. Za prevoz izdelkov železarne in težkih instalacij je bilo stalno treba jemati priprego, kar je podraževalo stroške. Prevoz preko Gor- jancev je bil za 50 "/o dražji kakor po drugih potili na enake razdalje. Železarna v Gradacu se je od vsega začetka zavzemala za to, da bi cesto preuredili, razširili in preložili, da bi bila varnejša in zložnejša. Vprašanje te ceste je postajalo za železarno vedno bolj pereče in s časom prav življenjskega pomena za obstoj železarne. Od leta 1864 naprej si je vsa Dolenjska z Ljubljano na čelu pri- zadevala, da bi se zgradile dolenjske železnice, vendar je trajalo skoraj 30 let, preden je stekel vlak vsaj dO' Novega mesta. Od Zidanega mosta naprej je zgradila Južna železnica progo do Zagreba in Siska in jo izročila s 1. oktobrom 1862 javnemu prometu. Iz Zagreba do Karlovca pa je družba podaljšala železniško zvezo šele s 1. junijem 1865," toda Karlovac je bil še vedno 41 km oddaljen od Gradaca, Novo mesto pa 38 km. Tudi zveza na Reko, kamor je pošiljala železarna svoje izdelke, je bila čez Gorski Kotar in čez Kočevje dolga in težavna. Po Nagodbi z Avstrijo leta 1867 so Madžari pričeli graditi železnico na Reko, ki je bila odprta 1873. Toda Vrbovsko kot najbližja po- staja na novi progi je bilo oddaljeno od Kar- lovca 77 km, od Reke pa 99 km. Za zgradbo dolenjskih železnic so bili načrti predloženi dunajskemu- ministrstvu že spomladi 1. 1873. Izvršilo se je tudi komisioniranje vseh pred- loženih variant, toda splošna gospodarska kriza je za celi dve desetletji zavlekla uresničitev prvega dela dolenjskih železnic do Novega mesta in Kočevja. Bela krajina je ostala prav do maja 1914 odrezana od sveta ter je belokranjska proga stekla tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Odveč bi bilo pojasnjevati, da se nobena železarna v taki meri izoliranosti ne bi mogla obdržati in se uspešno boriti z železarnami, ki so bile ob železnici, ki jim je neposredno dovažala rude in premog ter odvažala izdelke. Tudi slabe poštne zveze so zelo ovirale poslo- vanje železarne. Vozna pošta je v tej dobi vozila dnevno iz Ljubljane do Novega mesta, naprej v Belo krajino in do Karlovca pa le trikrat tedensko. Kadar je železarna potrebovala kako orodje, instrumente ali druge tehnične pripomočke, ki bi jih lahko dobila po pošti, je zaradi pomanjkljive poštne zveze trpelo celo obratovanje. Poštni urad je bil oddaljen dve uri hoda od tovarne. Ta je morala pošiljati za pisma in poštne pošiljke posebnega kurirja. Ce je prispela pošiljka, je poštni urad kljub vsem prošnjam in jamstvom ni izročil kurirju, marveč so mu izročili le obvestilo, ki ga je bilo treba v železarni podpisati in vrniti pošti, nato so šele drugi dan izdali pošiljko. Ako je pošiljka prispela v četrtek popoldne v Ljubljano, jo je dobila železarna v najboljšem primeru šele v ponedeljek zjutraj, torej po štirih dneh, kolikor bi potrebovala iz Prage do Ljubljane. Uprava železarne je že februarja 1858 prosila poštno direkcijo v Trstu, da bi vpeljala vozno pošto od Novega mesta do Karlovca, da bi imeli tako direktno zvezo z Ljubljano. Prošnja je bila odbita, češ da bi ta zveza bila pasivna in da poštnemu erarju ne gre nalagati nova bremena. Tudi Trgovska zbornica se je zavzela za zadevo, toda prav tako brez uspeha. POSLEDICE GOSPODARSKE KRIZE L. 1873 Medtem ko so koroške železarne dobile že- lezniško zvezo že leta 1863, štajerske pa že 20 let poprej, so morale gorenjske železarne čakati do leta 1870 na otvoritev železniške proge Ljublja- na—Jesenice—Trbiž. Železarna v Gradacu pa ni imela niti železniških zvez niti izdatnih vodnih sil, ki bi ji olajšale konkurenčno borbo z ugod- neje baziranimi alpskimi železarnami. K vsem tem temeljnim razlikam v delovnih pogojih pa je okrog 1.1873 nastopil še nov moment, ki je imel za izolirano železarno porazne posledice. V letih 1848 do 1875 se je bilo število železarn in njihova zmogljivost v Avstriji več kot po- dvojilo. Dokler so v velikem obsegu gradili že- leznice in nova industrijska podjetja, so bile železarne polno zaposlene. Povpraševanje je utrdilo cene železarskim izdelkom. Tako sO' še konec leta 1872 plačevali surovo železo za livarne po 110 goldinarjev, belo surovo železo pa po 106 goldinarjev za tono. Na Kranjskem so železarne, ki so še delale z ogljem, pretežno izdelovale takO' imenovano zrcalno železo, ki so ga prodajali po 140 goldinarjev. To železo so v znatnih množinah pošiljali v Anglijo. Borzni polom, ki je izbruhnil pomladi leta 1873, je povzročil popoln zastoj pri gradnji že- leznic pa tudi zastoj pri ustanavljanju novih industrijskih podjetij. Privatna gradbena aktiv- nost je povsem zamrla in tudi povpraševanje po trgovskem blagu je čez noč prenehalo. Nastal je nesluten padec cen. Podjetja so morala vnov- čevati svoje zaloge pod lastnimi produkcijskimi stroški. Medtem ko so leta 1873 še gradili 835 km novih železnic, je leta 1874 dolžina novogradenj padla na 332 km, leta 1878 pa celo na 47 km in leta 1880 na 41 km.^** V teku štirih let od 1872 do 1876 je padla cena surovega železa za livarne od 110 na 47 goldinarjev, za presnano surovo železo od 106 na 45 goldinarjev,^' za zrcalno železo pa od 140 na 60 goldinarjev. Tudi pričetek vojne v Bosni in Hercegovini posledic tega ogromnega padca cen in zastoja v proizvodnji ni mogel spre- meniti. Pasivnost obratov in denarne izgube so vidno naraščale. Pritisk denarnih zavodov na dolžnike se je pojačil, breme mrtve režije pa je stopnjevalo brezupnost položaja. "Ta splošna situacija tudi gradaški železarni ni prizanesla. Podjetnik Friedau je zašel v finančne težave in upniki so proglasili nad njegovim premoženjem konkurz. V stečajnem postopku je prišla gra- daška železarna s celo posestjo v roke novo osnovanega železarskega koncema Alpinsko- montanske družbe. 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LIKVIDACIJA GRADACA ZARADI KONCENTRACIJE ŽELEZARN Za pravilno razumevanje nadaljnje usode gra- daške železarne moramo očrtati veliko pregru- pacijo železarn in vzroke za koncentracijo pro- izvodnje, ki je bila poverjena niontanski družbi. Alpinska montanska družba spada v krog koncernov, ki jih je ustanovil francoski fi- nančnik Bontoux. Ustanovljena je bila 1.1881 s spojitvijo devetih najmočnejših gornješta- jerskih in koroških železarn pod finančnim po- kroviteljstvom dunajske Landerbanke. Te žele- zarne so predstavljale kapitalno vrednost 73 milijonov goldinarjev in so prevzele tudi kon- kurzno maso Franca Friedaua, njegovo rudarsko posest ter železarno v Donawitzu in v Gradacu. S spojitvijo naj bi se obratovanje koncen- triralo tam, kjer so bili najugodnejši produk- cijski pogoji. Izvedla naj bi se delitev dela in proizvodnje med združenimi železarnami po načelu najcenejših proizvodnih stroškov. Obenem naj bi se zmanjšali izdatki za upravo z usta- novitvijo centralnega vodstva koncema. Cilj te pregrupacije je bil, da bi se avstrijske železarne mogle prilagoditi novemu položaju, ki so ga povzročili veliki tehnični preobrati v proiz- vodnji železa in ogromna konkurenca železarn v Porurju in v Angliji. Ce so avstrijske železarne hotele še naprej delati, so morale izdatno znižati produkcijske stroške. Tehnična revolucija v me- talurgiji je zahtevala velike kapitalne inve- sticije, ki jih posamezna železarna ni zmogla. Treba je bilo preurediti visoke peči na uporabo koksa namesto lesnega oglja, organizirati pro- izvodnjo litega jekla in zato zgraditi številne nove Martinove peči. Alpinka je bilo ogromno podjetje in njen ka- pital ji je omogočil, da je modernizirala zasta- rele obrate in pridobila v vodstvo najodličnejše strokovne moči. Spojitev režij in odstranitev teh- ničnih ovir sta omogočili, da se je produkcija železa, ki je znašala pri teh obratih leta 1871 110.000 ton, do leta 1885 povečala na 150.000 ton.'" Prav v času, ko je bila ustanovljena Alpinka, je pretila štajerskemu železarstvu nova nevarnost. S Tomaževim procesom pri izdelova- , nju jekla se je fosfornato železo iz čeških in moravskih železarn tako utrdilo in postalo upogljivo, da je pričelo konkurirati štajerskemu železu, ki ni vsebovalo fosfora in ki je vse dotlej daleč nadkriljevalo češkomoravsko železo. Češka konkurenca je postajala čedalje močnejša, ker so imele češke železarne v bližini izboren premog ter dobre in cenene prometne zveze, ki jih je v alpskih deželah primanjkovalo. Brez velike koncentracije pod okriljem Alpin- ke bi bile železarne na Koroškem in Štajerskem podlegle češko-moravski konkurenci. Alpinka je zgradila v Zeltwegu, Hieflau in Donawitzu viso- ke peči velike zmogljivosti, urejene na koks, in dosegla popuste na železnicah, ki so bili posebno za transport koksa odločilnega pomena. Ker ni potrebovala več lesnega oglja, je lahko prodala največji del gozdov. Na opuščenih fužinah so nastali veliki žagarski obrati in brusilnice lesa. Pri izvajanju svojega daljnosežnega programa je Alpinka ustavila desetine fužin in plavžev po Štajerskem in Koroškem. Friedauova železarna v Donawitzu je bila do- ločena, da postane v koncernu montanskc druž- be najvažnejši center moderne masovne proiz- vodnje železa in jekla. Nanjo se je osredotočil glavni interes Alpinke in v konkurznem postop- ku so to vprašanje kaj lahko rešili. POD REŽIMOM ALPINSKE MONTANSKE DRUŽBE Gradaška železarna, ki je desetletja kljubovala vsem številnim neprilikam, je postala žrtev usod- nega steka opisanih dogodkov ter je delila usodo Friedauovega premoženja. Alpinka je kupila ob- sežno veleposestvo v Gradacu in okoliščnih ob- činah, železarno z vsemi instalacijami ter Dvorec za 500.000 goldinarjev. Pri izvajanju svojega pro- grama ji je bila železarna v Gradacu preveč od rok, da bi jo zanimala ohranitev obrata. O obratovanju železarne v zadnjem desetletju pred dolfončno ustanovitvijo nimamo statističnih podatkov. Belokranjska železarna je bila čedalje manj rentabilna, ker je zbiranje rude povzročalo vedno večje stroške. V zadnji fazi obratovanja so vozili rudo že iz Netretiča, ki je oddaljen 28 km, in iz Ozlja, ki je oddaljen 30 km od Gradaca." Kljub temu bi se bila gradaška žele- zarna lahko ohranila kot livarna in strojna de- lavnica za Belo krajino in bližnjo hrvaško oko- lico. Končno pa bi bile njene zgradbe in naprave, tudi če bi se železarna likvidirala, lahko služile za kako drugo industrijo. Žal je v tej smeri manjkalo iniciativnosti. Ker ni bilo interesentov, je Alpina strojne naprave demontirala in pre- nesla v Donawitz, 1.1882 pa podrla stavbne ob- jekte. Material so razprodali domačinom. Samot- no opeko so mnogi porabili pri gradbi hiš. ^ Matija Mazelle je iz nje zgradil največjo hišo v trgu. Iz ogromnih klesanih kamnitnih klad, iz katerih je bil sezidan plavž, pa so Gradačani postavili most čez Lahinjo, ki je bil v narodno- osvobodilni vojni razrušen. Od nekdanje žele- zarne je ostal le preraščen kup nepredelane že- lezne rude, katero je Miillner ocenil na 60.000 i centov.'^ Domačini so izgubili zaslužek, ki ga jim je v 25 letih svojega obstoja direktno in indirekt-1 no nudila železarna. V Beli krajini so dolgo : krožile vesti, da je Alpinka dala podreti žele- \ zarno, le da bi se iznebila konkurenčnega pod- jetja. Stvarno pa gradaška železarna ni bila in ni mogla biti konkurenca velikemu koncernu Alpinke ter bi bila tudi brez konkurza industrij- ca Friedaua doživela enako usodo, kakor so jo imeli v onih letih plavži v Železnikih. Kropi, Kamni gorici, Tržiču, na Dvoru in v Bohinju. Ob spojitvi železarn je gozdna posest Alpinke narastla na 152.318 ha. Ko so pričele moderne železarne uporabljati namesto oglja koks, Al- pinka ni imela več interesa, da bi upravljala te velike komplekse gozdov, ki so zahtevali nego kultur in urejeno gospodarstvo. Da bi mobilizi- rala kapital za nadaljnje investicije v centralne 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Železarne, je pričela odprodajati svojo gozdno posest. Tako je v devetdesetih letih odprodala tudi gradaško veleposestvo zagrebškemu podjet- niku Henriku Griinwaldu. Griinwald je kupil zemljo in gozdove v špekulativne namene. Pričel je parcelirati grajsko zemljo v Gradaeu, poleg nje še Pusti Gradec pri Dragatušu in pri Vinici ter začel prodajati posamezne parcele doma- činom." KONČNA USODA GRADAŠKEGA VELEPOSESTVA Glavnino posesti je Griinwald prodal bivšemu lastniku cirkusa, poljskemu Zidu Emanuelu Kiihnelu. Kiihnel je računal, da bo po dograditvi belokranjske železnice lahko vnovčil bogate za- loge veleposestniških gozdov z velikim dobičkom. Bil je sila premožen, vendar je znal to svojo bogastvo skrbno prikrivati. On in njegova žena sta bila zelo skopušna. KUhnelova je rajši hodila bosa in nosila čevlje v roki, da ne bi obrabila podplatov. Za vzdrževanje dvorca in parka ni potrošila niti vinarja. Ko je začela streha dvorca puščati, je rajši odprla dežnik nad svojo poste- ljo, kakor da bi dala popraviti streho. Dvorec in park sta v tej dobi popolnoma propadla. Tudi bogata zbirka rud nekdanje železarne, ki je bila v dvorcu, se je porazgubila. Arhiv žele- zarne je Kiihnelova prodala trgovcem kot papir za zavijanje po 2 krajcarja za kilogram. Tako je bilo uničeno gradivo, ki bi bilo za raziskovanje tehničnega dela in proučevanje socialnih razmer gradaške železarne zelo. pomembno.^^ Premogovnik Dobliče-Loka, ki je spadal k že- lezarni in pričel obratovati leta 1857, je večkrat prekinil svoje delo. Sprva je hodilo okrog 15 de- lavcev na delo v premogovnik iz bližnjih vasi. Ko je leta 1879 zašla železarna v težave, so proizvodnjo omejili in nato leta 1884 popolnoma opustili. Po Erbenovih podatkih so pridobili leta 1862 90.000 centov premoga, kar bi pomenilo 5040 ton. Ta številka se zdi pretirana, ker pre- mogovnik niti pozneje pod Jugoslavijo, ko je že obstajala belokranjska železnica, ni dosegel tako visoke proizvodnje. Erben trdi, da je proizvod- nja črnomeljskega premogovnika znatno prese- gala kočevski premogovnik, ki je pridobil leta 1860 le okrog 40.000 centov, leta 1862 pa samo 12.000 centov.35 Te navedbe so dokaj verjetne, ker je bila železarna glavni odjemalec premoga, medtem ko kočevski premogovnik tedaj ni imel na mestu samem nobenega industrijskega po- rabnika. Zaradi ustavitve železarne je prenehalo delo v premogovniku in je leta 1886 voda zalila rud- nik. Pozneje je premogovnik kupil podjetnik Novotny iz Prage, ki ga je leta 1922 prodal Ru- darski združbi »Belokrajina«; ta je imela sedež v Črnomlju. Leta 1930 je prevzela eksploatacijo premogovnika Sentjanška premogokopna družba Andreja Jakila. Novi lastniki so povečali proiz- vodnjo, razširili odkrivanje premogovnih plasti ter v ta namen izvrtali 23 strojnih in 13 ročnih vrtanj v globino od 60 do 300 metrov." Ko je bila pri premogovniku zgrajena električna cen- trala in instalirane črpalne naprave, se je pri- čela proizvodnja zadovoljivo razvijati. Odkrili so štiri premogovne plasti z znatno množino premoga. Kraj sam ob premogovniku je dobil ime po Mihaelu Kanižarju, ki je umrl leta 1647 in ki je bil sezidal dvorec »Okljuko«, katerega ostanki danes že skoro niso več vidni. Pozneje je bil lastnik dvorca nemški viteški red, ki ga je uporabljal za žitnico. Zato se kraj, kjer je stal dvorec, še danes imenuje »V Kaščah«. Eksploatacija rudnika v prvih povojnih letih pod Jugoslavijo kaže naslednji uspeh:" Po prvi svetovni vojni je Kiihnelovo posestvo prišlo pod nadzor agrarne reforme. L. 1923 ga je s posebnim dovoljenjem kupil »Sumograd«,'^ ki je gozdove eksploatiral prvotno po neki zagreb- ški tvrdki, nato pa sam. Ko so zaradi ruskega dumpinga padle cene lesa," je »Sumograd« ure- dil na posestvu impregnacijo. Po vojni je z odločbo okrajne komisije za agrarno reformo" v Črnomlju z dne 31. januarja 1946 prešla lastninska pravica na splošno ljud- sko premoženje. V dvorcu je nastanjen deški vzgojni zavod in gradaška osnovna šola. Gradac sam pa je tudi po demontaži železarne ohranil svojo obrtno tradicijo in še danes prevladuje v njem obrtniška dejavnost. Ivan Mohoric OPOMBE i. J. Erbcu: Vojvodstvo kranjsko, Ljubljana 1866, str. 5i ss. — 2. W. Voss: Die Mineralien des Herzogtums Krain, 1895, str. 2* ss. — 3. A. Mullner: Gcschichte dcs Eisens in Krain, 1909, str. 78 ss. — 4. Bericlit der Handels- und Ge- werbekammcr fUr Krain, 1861, str. 22. — 5, J. Erben, o. c. str. 57. — 6. Bericht der Handels- und Gcwerbekanmier fur Krain, 1861, str. 43. — ?. A. Mullner, o. c. str. 82. — 5. A. Miillner, o. c. — 9. A. Mullner, o. c. str. 79. — 10. A. Mullner, o. c. str. 80. — 11. IMK, 1904, str. 188. — 12. G.MS 1934. Predzgodovina Slovenije v luči meklenburške zbirke. — 17. M. Hornes: Krainische Hiigelakropolen der jiingeren Hallstattzeit IX. Die Tumuli von Podzemelj, Du- naj 1915. — 14. Prehistoric Grave Material from Carniola excaveted in 1902-1914, New York 1939 (katalog). — 15. R. Pittioni: Die urgeschichtlichen Grundlagen der euro- paischen Kultur. Wien 1949, str. 213, 282, 339. — 16. gl. op. 6. — 17. Stat. poroč. TO zbornice 1870, str. 226 s. — 18. gl. op. 6. — 19. Podatki ravnatelja L. Zupanca iz Pod- zemlja. — 20. Bericht H. G. Kammer 1861, str. 44. — 21. Stat. poroč. TO zbornice 1870, str. 252. — 22. Podatki ime- novanega in ravnatelja L. Zupanca iz Podzemlja. — 23. Stat. poroč. TO zbornice 1870, str. 246 ss. — 24. Stat. poroč. TO zbornice 1870, str. 230 ss. — 25. Stat. poroč. TO zbor- nice 1870, str. 250 ss. — 26. Krajevni leksikon Dravske ba- novine str. 128. — 2?. Mohorič, Zgodovina železniške po- litike (rokopis, str. 69). — 28. Mohorič, o. c. str. 93. — 29. Statistischer Bericht der H. G. Kammer 1875, str. 85 ss. — 30. Compass 1912, str. 314 ss. — 31. Podatki J. Mazelleta iz Gradaca 1. c. — 32. A. Miillner, o. c. str. 78. — 33« Podatki ravnatelja L. Zupanca iz Podzemlja in J. Mazelleta iz Gradaca. — 34. Podatki industrijca A. Suteja iz Za- greba. — 35. J. Erben, o. c. str. 58. — 36. Krajevni lek- sikon Dravske banovine, str. 124. — 3?. Privredni Ahnanah Jugoslavije, Zagreb 1930, IV. glava, str. 11. — 38. Izpiski iz zemljiške knjige katastrske občine Gradac, vložek 374, 445. — 39. gl. op. 34. — 40. Izpiski iz zemljiške knjige katastrske občine Gradac. 190