Za poduk in kratek čas. Iz Gradca do Sarajeva. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XIII. Veselega srca smo zapustili zjutra 15. avg. na sopraznik sv. Roka ta neprijazni kraj, ki je bil prvi tako osodepoln za našo armado, da njej ostane za večne čase 7 nekako bridko-žalostnem spominu. Sicer emo bili tudi danes prisiljeni poto7ati brez podpore, 7 takih razmerah in okoljnostih 78akako potrebne, ker je bila posadka 7 Maglajskem taboru itak premajbna in preslaba ter nikakor nij kazalo, da bi se še zmanjšala, 6e tudi le morebiti za kratek čas. Ne daleč zunaj Maglaja poslovili smo se od reke Bosne, ki se zvija zadi za visokim bribom, po kterega goščevim hrbtu smo jo mi dalje sekali noter do Žepeč, kder smo se z drago nam prijateljico Bosno zopet soali. Cesta je bila vseskozi ozka, vijugasto, močno zvožena. Zadeli smo redko na kako uborno bajto in še ta je bila navadno prazna in zapuščena. Bolje tam v 8trani blizu Bosninega obrežja pa so biše dovolj goato nasejane. Tu najdes za hanom (turško gostilnico) Lisničkim sela: kakor Brankovič, Zavidovič, Viništje, Lupoglava. Trajalo nij dolgo, da smo dosegli tesni neprijetni klanec, v kterem so bili busarji pod vodatvom stotnika Malinkovica zavratno napadeni, nazaj 7 Maglaj potisneni in tukaj brez uamiljenja posekani ali postreljeni. Kakor preanje dni, tako smo šli tudi danes mirao sila prostornib taborov, v kterih so naši počivali. Naznanjali so nam navadno uže krokarji taka mesta. Varali smo se redko kedaj ali nikoli, ako ginu sklepali, da je moral tamo tabor biti, kder je eedela truma 6rnib krokarjev. V takej okolici je bilo zmirom obilo živeža in še najslajšega za te tice roparice, kteie so pa v Bosni tako ndoma6ene, kakor pri nas golobje. Bosanski gavrani 80 mnogo krotkejši od naših. Oni posedavajo po strehab, pred bišami, med kokošmi, se spuščajo drobnici na hrbte, se meaajo med golobe, od kterih se dajo aemtrtje težko Io6iti. Ker jib je povsodi obilo in so tako krotki pa udomačeni, nij cuda, da se njih narodne pe8mi kaj rade spominjajo. Kitica, kakor naelednja, nabaja se stalno v narodnih bosanskih pesmib: nPoletila dva vrana gavrana, — Sa Kosova polja širokoga, — Krvavieb noguh do kolienah — I krvavog kljuna do učiuh — Poletili, pa su besedili: — Radi bismo dober glaa donieti, — Ali pravo valja kazivati .... Med Maglajem in Žepčami morala jc naaa armada prestati hade are, bridke ure, ker smo skoro pri vsakej koci, pri vsakem bregu, za vaakim klancem, za vsako šumo zadeli na vidne sledi ljutega bojevanja, kakor: obstreljena drevesa, zvotljene hišne stene, požgana poslopja. Posebno na vrhu Žepe6kega brda tik vesice Ravane stresla je marsikterega od nas po vseli ndib močna zimica, ko smo gledali reči. ki so le preočitno in prerazumljivo pričale o krva^em, brezobzirnem pobijanju, klanju, uni6evanju. Ravno štajerska polka Havtung št. 47. in Belgier št. 27. sta todi mnogo krvi prelila dne 7. avg. Vsled tukaj prestanih. neznanib nadlog in težav oslabelo je mnogo mož, ki so bolehali in hirali še dolgo časa v Žepčab, preden so okrevali. Na posameznib krajih so se morali v resnici grozni prizori vršiti, ker so nam pri samem pogledu lasje kvišku 78tajali, in nam je srce tolklo, kakor kladivo, posebno pri vbodu v mesto Žepče, kder so imele prve hiše na svojih stenah luknjico pri luknjici, ktere je zvital svinec iz pušek našib vojakov. Ne daleč od tega neveselega kraja na zeleni trati stal je na frišnem grobu majben leseni križec, kterega nemški, z olovko napravljeni, napis nam je razodeval, da počiva ondi nadčastnik polka Hartung, Viljem Kubin, rojen Gradčan, ki je bil v boju pri Žepčah od turake kroglje smrtno zadet v trenotku, ko je botel obistu plem. Kinnartu neko povelje izročiti. Skromni spomenik mu je postavil lastni brat, tudi vojak. Spavaj torej sladko in mirno, brate mili! dokler te ne zakliče trobeute glas na zasluženo plačilo h Gospodu vojskinih trum. V tabor zadi za meaticem Žepčami prikresali smo proti ednajstim. Vozove smo postavili na visoko obrežje tukaj počasi tekoče Bosne. Prostor je bil prav lep, dolg, širok, za taborenje kakor pripravljen in odločen. Od izhoda, juga in zapada krožili so ga ne previsoki bribi, od severa pa mesto Žepče in reka Bosna, tako, da se nam je dozdevalo, da sedimo v kakošnem globokem kotlu, iz kterega ti je pogled le kvišku v zrak odprt in sloboden. V taboru smo nasli razne oddelke vojakov p. ulane, pijonirje, kanonirje, voznike, 2 kompanije Jela6ič-evega polka in druge menjše cete. Vsak si je poiskal, kakor je najbolj vedel in znal, primernega kraja za ležišce, kamor je znosil vse avoje promoženje in ga razvesil po zemlji, kamenju in grmovju, da se nekoliko prezrači in presuši za dalnje potrebe 7 slabem, deževnem vremenu. Jaz si nijsem botel nove domačije za kakanim plotom, ali pod košatim dreve8om iskati, nego sem mirno ostal na pokritem vozu, kteri mi je bil mesec dni vse: stanovanje, obednica, spalnica, pisarnica, zavetje pred vsaktero nevibto. Bosna tece skozi Žepče, tako, da deli mesto na 2 strani, levo in desno, kteri pa nijste z nobenim mostom zvezani. Kdor boče preko potoka, ta mora se na majhnej ladjici prepeljati. Prebivalcev bode v Žepčah kakih 2500, največ mohamedanov, nekaj grčko - iztocnih in najmanje katoliškib kristijano7. Koče so 7se lesene, nijedna nij zidana; vsaj meni nij nobena zidanica znana. Kder bivajo turčini, je vse umazano, razdrapano, v silnem neredu; kder pa kristijani, posebno rimo-katoliaki, kakor v ulici Riačanluk, je vse kolikor tnliko čedno, snažno, uredjeno, tako, da 61oveka lazveseli, ko pride iz drugih temnib, slokib, blatom in smetjem nastlanih ulic k sicer siromaanim, revnim hišam še revnejših krs6ano7, pa 7idi, da imajo 7saj ti reveži veselje in um za red, čistoat, ki je že polovica ljubega zdravja. Njihove koče so uže vsled tega mnogo prijaznejaega izgleda od turakib, ker nimajo na svojih okencih pustib, žalostnib, vso avetlobo zabianjajočib rešetek (mušerabi8.) (Dalje prib.) Smešuičar 11. Nemskemu oficirju je neka Labinja rekla: nKar je res, se mora priznati — Nemci ste čvrsti korenjaki in brabri vojniki; le vaa jezik je trd in okoren, da je groza. Sta^im glavo, da 8e je Bog poslužil nemškega jezika, ko je izganjal naše prve staiše iz raja, jim o6ital pregrehe in grozil a kaznijo." — ,,Vse labko da", odgovori Nemec, ,,toliko pa je gotovo in brez dvombe, da se je zvita kača, hudi duh, poslužila prilizljivega vaaega laakegajezika, ko jih je 7 greh zapeljavala." Blaž Tominc.