run l IN i n a i i. ii v. 2\ * ic * mcmxxxviii letnik v ŠTEVILKA 1 JZHAJA ČETRTLETNO - LETNA NAROČNINA DIN 80— MESTNA ELEKTRARN UUBU ANS V svoji prodajalni na Mestnem trgu št. 2 ima bogato zalogo lestencev, namiznih svetilk, grelnih aparatov, likalnikov motor¬ jev in električnih štedilnikov, žarnic in sploh vsega električnega materiala. Za popol¬ noma elektrificirana gospodinjstva nudi električni tok po izredno nizkih cenah Izvršuje vse električne instalacije in moč najsolidneje in po najnižjih Posebna cena za ogreval- jike vodeino nočni tok 5ar zdUSJovatno uro) Ravnateljstvo Mesine elektrarne: Ljubljana, Krekov trg šh 10 Prodajalna Mestne elektrarne v Ljubljani, Mestni trg št. 2 (magistr. poslopje) BIBLIOTEKA UNIVERZ- V Ljubljani .JI RIJ ŠrBIC: MARIJI A' OBISK PRI TETI ELIZABETI (KUŽNIK V LJUBLJANI) biblioteka univerze v Llubljaui kronika SLOVENSKIH MEST številka l Q v Ljubljani, meseca februarja 19 as L E T N I K V ITALIJANSKA URBANI STIKA FOTOGRAFIJE: . 1 . SCIIKRH. DUNAJ Malokaj popotnika v novi Italiji tako preseneti, kakor ogromna, po jasnem sistemu zasnovana, veliko¬ potezna gradbena delavnost. To posebno občuti tisti, ki je poznal predvojno Italijo in ki ve, da je bila ta najprivlačnejša dežela turistike, umetniškega užitka in plemenitega počitka vsaj na videz gradbeno več ko nasičena in je zanešeni opazovalec gledal v nji celo primer največje gradbene popolnosti. Saj druži zem¬ ljo in umetnost, pokrajino in stavbe prav v Italiji nenadkriljiva enotnost in je harmonija njenega zu¬ nanjega pojava tako popolna, da je potnika že pri najmanjši misli na kako spremembo objemal strah pred oškodovanjem tistega, kar je tako instinktivno in brez kritike ljubil, če pride danes tja, vidi, da je prav v Italiji gradbena delavnost tolika in tako ve¬ likopotezna, lahko bi se reklo, celo univerzalna, da ni problema gradbenega organizma človeškega selišča in bivališča, da bi se mu izogibala. Prvo in najbližje, kar popotnika starega kova zanima, je, ko opazi, s kakšno skrbjo, potrpežljivostjo in znanstveno orga¬ nizirano vestnostjo odkrivajo, urejajo, ohranjajo in občinstvu približujejo arheološke, zgodovinske in umetnostne spomenike. Povsod se vrše izkopavanja, odkrivanja, anastiloze (zopetno sestavljanje arheol. ostankov), restavracije itd. vseh vrst spomenikov. Tako nudi nova Italija tujcu, ki ljubi umetnost in ga zanimajo dokumenti njene preteklosti, pa tudi njih lepotni mik, višek, ki je danes mogoč. Z začude¬ njem bo pa opazil isti tujec, kako drugod z naravnost brutalno naslado in brezobzirnostjo podirajo cele sku¬ pine hiš, da, cele mestne dele, ustvarjajo nove, udobne ulice, trge in monumentalna osrčja mestnih delov, če pa pogleda bližje in se informira globlje, vidi, da se za to navidezno brezobzirnostjo skriva dobro pre¬ tehtan načrt in da vodijo graditelje nove Italije pred¬ vsem trije cilji: želja, da v čim popolnejši obliki pokažejo svetu spomenike velike, posebno cezarsko rimske preteklosti, potem želja, da sanirajo, ozdra¬ vijo nehigiensko zazidane skupine hiš, in končno želja, da ustrežejo zahtevam blazno naraščajočega so¬ dobnega prometa, če se bo potrudil dalje, bo videl, da tudi tu še ni konec gradbenih prizadevanj sodobne Italije, ampak da ona z isto vnemo, s katero ureja podedovano, po enotnih, sodobno zasnovanih načrtih ustvarja cela nova mesta, ki jih leto za letom, postav¬ ljena sredi doslej nekultiviranih pokrajin, z največ¬ jimi slovesnostmi izroča življenju. To obsežno delo ima šele dobrih deset let trden, izgrajen sistem in pravilno vodstvo, ki omogoča, da najde vsak izmed neštetih posameznih problemov in¬ dividualno zadovoljivo rešitev. Rezultati, kakor Piazza dela Vittoria v Bresciji ali nove stavbe v okolici Dan¬ tejevega groba v Ravenni kažejo toliko obzirnosti do stare okolice, da značaja starega mesta prav nič ne motijo in se v primeri z njimi kažejo nove stavbe, ulice in trgi iz XIX. stol. v kaki Padovi ali isti Ra¬ venni kot dolgočasen ponesrečen poskus, ki moti iz¬ ročeno lepotnost italijanskih mest. Kot poklicni zastopnik varstva spomenikov, ohra¬ nitve domačijskega značaja ter umetnih in prirodnih lepot pa tudi kot prijatelj neizčrpne poezije italijanske domačije sem s precejšnjim nezaupanjem in skrbjo zasledoval poročila o ogromnih načrtih, ki jih patro- nizira sam Mussolini. Ali ne bomo v kratkem doživeli smrti stare, lepe Italije, ki naj jo nadomesti železo- betonsko dolgočasje? V zadnjih letih sem imel pri¬ liko, da sem osebno videl najvažnejša teh del v Rimu in na podeželju, v velikih in manjših mestih, imel sem priliko, da sem se na raznih razstavah v Italiji in ob svetovni razstavi v Parizu seznanil z načrti, prin¬ cipi in izkušnjami dosedanjih prizadevanj; imel pa sem nazadnje jeseni 1. 1937. tudi možnost, da sem videl sistematično prirejeno razstavo italijanske ur¬ banistike v Secesiji na Dunaju — in tako sem sc polagoma vživel v načela, projekte in rezultate tega gibanja ter se prepričal, da gre za globoko kulturno zasidrano delovanje, katerega poznanje bi moglo ko¬ ristiti tudi pri reševanju podobnih problemov v naši domovini, kjer so mutatis mutandis problemi končno isti. Kot varuh spomenikov in domačijskega značaja priznavam predvsem liste glavne temelje, ki odliku¬ jejo italijansko sodobno urbanistiko: 1. Vsakemu, na videz še tako revolucionarnemu problemu je treba brez strahu pogledati v obraz, da ga spoznamo tako KRONIKA 1 po njegovi relativnosti, kakor po stopnji njegove nuj¬ nosti. 2. Vestno je treba ločiti vrednote od nevrednot, da se najde tista pot, ki bo ustregla potrebi sodobnega življenja, pa tudi ohranjevala do največje možnosti po¬ dedovane vrednote, lepote in zanimivosti. 3. Vsa dela izvršujejo zreli, sistematično usmerjeni arhitekti spo¬ razumno s strokovnjaki arheologi, umetnostnimi zgo¬ dovinarji, varuhi spomenikov itd. Dunajska razstava je nudila popolno sliko sodobne urbanistične kulture v Italiji. V projektih, skicah in plastičnih modelih je nudila res nazorno sliko o pro¬ blemih, uspehih in ciljih tega gibanja. Za propagando pa je bila izdana dvojezična italijansko-nemška bro¬ šura Italienische Stadtebaukunst im faschistischen Regime, 1 ki je kratko in zelo jasno vsebovala vse, kar je za razumevanje razstave potrebno. Razstava je po¬ kazala najizčrpnejše gradbeno delavnost v Rimu, ki služi s tem za zgled drugim mestom. Predvsem je bil podrobno ilustriran največji projekt antično - sodob¬ nega Rima, kompleks Kapitola, Forumov in tzv. Vie imperiali (Via deli’ impero, Via dei trionfi, Via dei cerchi, Via del Mare, Piazza Venezia), dalje nove ure¬ ditve dohoda k Trgu sv. Petra in okolice tzv. Mole Adriana (Angeljski grad), ter končno preureditve okolice Avgustovega mavzoleja. Izmed novih pred¬ 1 Urbanistica italiana in regime fascista, izd. Societa editrice di Novissima, Roma 1937 XVI. mestnih zgradb se odlikuje veliki kompleks Musso¬ linijevega foruma, univerzitetno mesto in načrt za novo stanovanjsko predmestje, preračunano na 100.000 prebivalcev. Veliko pozornost so vzbujali načrti za nova mesta, Littoria, Pontinia, Aprilia, Sabaudia, Gui- donia in regulacijski načrti za abesinska mesta Addis- Abebo, Dessie in Gondar. Zanimiv vpogled v indivi¬ dualizirano problematiko so nudili regulacijski in sa¬ nacijski načrti ter slike izvršenih projektov za razna mesta od največjih do manjših. Tako: Bologna, ki skrbno varuje staro mestno jedro, širokopotezno gradi nove stanovanjske dele in univerzitetno mesto; Tre- viso, ki rešuje kočljivi problem regulacije mestnega dela S. Nicolo in problem kmečkih naselbin na robu mesta (aktualno tudi za Ljubljano!); Tarent, ki za¬ nimivo in brezhibno rešuje problem regulacije sta¬ rega mesta in smotrne razširitve v novo mesto; Reggio Emilia, ki regulira staro mesto; Aosta; Milano regu¬ lira na velikopotezen način notranje mesto in rešuje problem ogromnega vozlišča zvez z daljšo in bližnjo provinco; Bari je pokazal zelo zanimiv splošni regu¬ lacijski načrt; Turin se bavi s podobnimi problemi ka¬ kor Milano; Neapelj rešuje energično in velikopotezno problem sanacije zasmetiščenega starega mesta; Sal- somaggiore nas seznanja z regulacijsko osnovo, ki vse¬ buje kompleks zdravilišč, vrtov in sprehajališč; Cor- tina d‘Ampezzo rešuje problem mednarodnega šport¬ nega središča; Corno je pokazal regulacijsko osnovo; 2 KRONIKA Brescia regulira staro mesto in jp uspela z ustvaritvijo novega osrčja mesta na Piazza della Vittoria. Raz¬ stavljeni so bili tudi razni načrti za otok Rodus in rezultati raznih podjetij za zgradbo sodobnih stano¬ vanjskih hiš, Istituto Nazionale Assicurazioni, Istituto Nazionale per le čase degli impiegati statali in Istituto autonomo fascista per le čase popolari di Roma. Razstava, posebno pa spremljajoči jo že omenjeni propagandni spis sta prav jasno prikazala obseg in problematiko sodobnega italijanskega urbanizma. Ker so urbanistična vprašanja na dnevnem redu po vojni tudi pri nas, in ker o njih razen v ozkem strokovnem krogu ni pravega pojmovanja, mislimo, da je prav, če se malo pomudimo pri njih. To tembolj, ker ni dvoma, da se moremo prav od italijanske in nemške urbanistike marsikaj naučiti. Pravočasna zavest tega, v čem je resnična urbanistična problematika, nas more obvarovati tudi marsikaterega prenagljenega koraka. Zgoraj omenjeni spis nas prav dobro seznanja s težnjami in metodami sodobne italijanske urbani¬ stike. Kakor povsod v sodobnem kultiviranem svetu je tudi v Italiji na enem prvih mest problem prometa. V starih kulturnih deželah zadeva prav ta stran mo¬ derne civilizacije na vprašanje, kako ustreči zahtevam sodobnega življenja tako, da ne uničimo kulturnih spomenikov preteklosti. V tem namreč smo si v na¬ čelu vsi edini, da ne smemo uničevati starih mest in umetnostnih spomenikov. V Italiji, ki je vsa nasičena starih slikovitih in umetnostno pomembnih selišč, je to vprašanje posebno kočljivo. Kjer je položaj dopu¬ ščal, so Italijani rešili prometno vprašanje tako, da so staro mesto pustili ob strani, prometne žile pa speljali ob njegovem robu (n. pr. regulacijski načrti za Bari, Bergamo, Tarent). Kjer to ni bilo mogoče. so prodrli z najpotrebnejšimi zvezami staro mesto, toda tako, da so pri tem žrtvovali tiste mestne dele, ki so kazali slabe zdravstvene razmere in ki so imeli malo ali nič zgodovinskih spomenikov. Izrazita je v tej zvezi tudi težnja, da se spomeniki, ki so zakriti po brezpomembnih objektih, osvobode in da se jim ustva¬ rijo okolice, v katerih bodo bolje učinkovali. Največji primer te druge vrste predstavlja sodobni Rim, ki pod novim režimom bujno procvita in narašča. Višek teh prizadevanj pomenja ureditev teritorija antičnega mesta, ki je bilo dobesedno preraščeno z deloma prav bednim srednjeveškim in novodobnim naseljem. Jedro te preureditve predstavljata Kapitol in Palatin, okrog katerih je položen monumentalni prometni pas tkzv. Vic Imperiali. želja po oživitvi spomenikov velike preteklosti cesarskega Rima se tu druži s prometnim problemom; cesarska tora, Trajanova tržišča, Maksen- cijeva bazilika, tempel Venere in Rome, cesarske pa¬ lače, srednjeveški spomeniki, vse vstaja iz razvalin, zazidav in tal; novi Rim se spoštljivo umika s tal ve¬ like antične kulture in uklepa njene spomenike s svo¬ jimi v nov organizem. Zelo poučen primer, kako obzirno rešujejo itali¬ janski urbanisti prometni problem v zgodovinsko, umetnostno ali urbanistično pomembnih starih me¬ stih, nam kaže rešitev Corsa del Rinascimento. Pri¬ merjanje stanja pred začetkom del in po izvršitvi pro¬ metnega predora je tudi za laika poučno. Na prvi po¬ gled se ni skoraj nič spremenilo. Vsi glavni objekti in bloki hiš so v svoji gmoti ostali dozdevno kar ne¬ spremenjeni. Predvsem pa velja to za značilno lice dane mestne celote. Na levi se med gosto zazidanimi bloki kakor poprej širi eden najlepših trgov Rima Piazza Navona s cerkvijo sv. Neže. V ospredju leži enako kakor prej cerkev Sant’Andrea della Valle, na Rim, Via deli' Impero In Forum KRONIKA 3 Rim, Corfto del Rlnaaclmento pred preureditvijo desni v sredi razmika s svojo pravilno obliko ostale nepravilno zidane bloke Sapienza, bivša rimska uni¬ verza, takoj naprej je Palazzo Madama, sedež ital. senata, in tudi stavba, ki počez zapira konec prometne žile od sv. Andreja do sebe, je ostala kakor je bila. Z majhno spremembo pred cerkvijo sv. Andreja, ki jo opazimo pri podrobnem pregledu modela regulacije, je bil prometni cilj dosežen. Hiše med cerkvijo in Sa- pienzo se namreč nadomeste z novim, ožjim, nekoliko na desno pomaknjenim blokom, s čimer se ta del ceste bistveno razširi. Lepotno se ne bo dosti spre¬ menilo, celo nasprotno, cerkev S. Andrea, ki je stala sedaj ob strani ozke ulice, bo odslej s svojo fasado monumentalno zapirala razširjeno cesto. Ako si vso operacijo ogledamo na celotnem načrtu Rima, jo ko¬ maj opazimo, kljub temu pa je bil dosežen za smer jug-sever zelo važen prometni predor v spomeniško najbolj nasičenem delu Rima. Nič manj poučna ni ureditev okolice Angelskega gradu, kateremu se vrača višek spomeniškega učinka, in s to preureditvijo zvezana preureditev dostopa na Trg sv. Petra. S tem, da podero pogled na cerkev za¬ stirajoči Borgo nuovo, ustvarjajo širok, proti Trgu sv. Petra lijakasto se razširjujoč dostop, ki ga ovla- duje fasada cerkve sv. Petra. Po dolgih poskusih so se pa nazadnje le odločili, da ga neposredno pred vstopom na trg prekinejo z arkado in tako ohranijo tudi del tistega mika, ki ga je potnik doživljal ob ne¬ nadnem prestopu na monumentalni trg. Po smernicah Rima se rešujejo v enakem duhu pro¬ metno urbanistični problemi po drugih mestih, vselej z vso pronicavostjo v posebno problematiko danega položaja. Nam najbližje je to, kar se godi v Trstu, kjer radikalnih ukrepov v starem mestu ne narekuje toliko prometni problem, kakor higiensko sanacijski in želja po obuditvi k življenju prič antične preteklosti Trsta, katere je srednjeveško mesto do skrajnosti preraslo. Kako je mogoče celo malenkostnim in individualno malopomembnim ostankom dati značaj tujsko pro¬ metne privlačnosti in jih urbanistično lepotno izra¬ biti, kaže ureditev okolice stolnice sv. Justa in gradu. Stolnica sv. Justa s svojo zgledno urejeno notranjščino pa je danes odličen primer za to, kako je treba rav¬ nati s starimi spomeniki. Italijanska urbanistika se ne ustavlja niti pred ta¬ kimi vrednotami, kakor so Benetke s svojim lagunskim zatišjem. Danes mesto ni več zvezano s celino samo po železniškem mostu, ampak tudi po novem mostu, ki dovaja najživahnejši avtomobilski promet do ogromne garaže na robu mesta samega. Pa tudi pro¬ met v mestu naj se pospeši! Zato ustvarjajo nov pro¬ metni kanal, tkzv. Rio Nuovo, s katerim bo skrajšan ovinek, ki doslej slikovito vodi po Velikem kanalu. Novi kanal bo vodil od avtomobilske garaže pri ko¬ lodvoru po najkrajši poti do Palazzo Foscari. Drugi problem, ki podobno kakor nemško urbani¬ stiko živo zanima tudi italijansko, je problem sana¬ cije gradbeno preobloženih, nezdravih mestnih delov. Dve akciji se pri zasledovanju lega cilja izpopolnju¬ jeta: Da je mogoče stanovanjsko preobremenjene mestne dele razbremeniti, se smotrno ustvarjajo novi stanovanjski deli na nezazidanih zemljiščih in prebi¬ valci revnih delov selijo vanje. Pri saniranju starih delov pa gre stremljenje za tem, da se starim blokom omogoči za zdravo življenje potrebni dostop svetlobe in zraka, a da se pri tem kolikor mogoče ohrani zna¬ čaj urbanistične enotnosti, ki jim ga je dala prete¬ klost. Postopek ustreza istim principom, po katerih danes obnavljamo stare cerkvene stavbe. Očistimo jih moteče, nelepe navlake, prahu in smeti, iz arhitektur in sten pa skušamo pridobiti in oživiti tiste lepotne elemente, s katerimi je bila kaka stavba prvotno, pred stoletji ustvarjena. 1 Pri metodi, ki jo Italijani imenu¬ jejo »restauro urbanistico«, kar so Nemci prevedli s Stadtbild-Restaurierung in ki jo po istih principih goji nemška urbanistika, 2 gre za sledeče: Blok ali mestni del, ki ga je treba sanirati, ki pa ima zgodo¬ vinsko ali umetnostno vrednost, je treba ohraniti v njegovem bistvu. Predori in trgi naj se odpirajo tam, kjer je stanovanjska beda največja; iz dvorišč, ki so bila nekdaj vrtovi, se odstranijo prizidki, barake in pod., vse, kar je prvotni stavbi vzelo svetlobo in zrak. Prometne zveze se ustvarjajo brez ozira na veliki pro¬ met, samo za lokalne zveze, ki naj odkrijejo kako zakopano zanimivost ali nadomeste prejšnje zasine- tiščene, ozke ulice — kako se to vrši v Rimu, kaže že zgoraj opisana regulacija Corsa del Rinascimento v Rimu. V velikem se to izvršuje z regulacijskim na¬ črtom za tkzv. renesanske dele Rima, ki je v tem oziru izredno poučen: Graditelj sledi, podobno sodobnemu gradbenemu restavratorju vestno gradbenemu sestavu starega dela mesta. Za nujni promet odpira nova pota, 1 Prim. o tem Načela in rezultati restavracije notranj¬ ščine v opatijski cerkvi v Celju. Kronika III.. str. 81 87. 2 Prim. Problem varstva spomenikov v slovenskih me¬ stih. Kronika III., str. 31—37. 4 KRONIKA obenem pa odkriva zastavljene pomembne zgradbe in odstranjuje nezdrava gnezda. Pri svojih regulacijah pri sv. Florijanu ali ob stari cerkvi v Šiški jc po istem edino pravem načinu postopal J. Plečnik. Sicer pa je ves problem naše stare Ljubljane kakor Maribora, Ptuja, Kamnika, Kranja, Radovljice, škofje Loke, Že¬ leznikov, Kamne gorice, Tržiča in Krope, Celja in drugih naših starih mest temu enak: V okviru, ki smo ga opisali, bo restavrator mestne podobe podobno svojemu tovarišu iz upodabljajoče stroke tipal od retuše do retuše; tu bo nekaj razširil, tam ustvaril majhen trg ali slikovit kot, da s temi sredstvi, ki ustre¬ zajo staremu mestnemu značaju, povzdigne učinek kakega posameznega spomenika, palače, cerkve. V tem duhu je mogel biti z vso doslednostjo izdelan regulacijski načrt za stari Bari, ki jc popolnoma lo¬ čen od sodobnega prometa. Zazidan se osvobodi eden najlepših spomenikov Barija, cerkev sv. Nikolaja, od¬ pre se pogled na morje, vrsta mikavnih dvorišč in sa¬ mostanov pa se zveže v lepo enoto. Tako ravnajo tudi v gornjem Bergamu, na Reki, v Sieni in drugod. V okrajih, kjer ni spomenikov, pa postopajo Itali¬ jani nadvse radikalno. Na veliko podirajo nezdrave stavbe in take mestne dele na novo po enotnih načrtih zazidujejo. Omenili smo že Piazzo dclla Vittoria v Bresciji. Isto velja za okolico novega kolodvora v okraju S. Croce v Firenci. Radikalno se vrši sanacij¬ ska regulacija tudi v Neaplju, ki je klasično mesto kar le mogoče zanemarjenosti, zvezane z mikavno sli¬ kovitostjo. Isto velja za Palermo in deloma za Trst. Dotaknili smo se že skrbi, ki jo italijanska urbani¬ stika posveča spomenikom zgodovinske, posebno an¬ tične preteklosti. Tudi tu daje zgled Rim z velikopo¬ teznimi odkritji v okrožju novih Vie Imperiali. Cilj tu ni nič več in nič manj, kakor poskus, ostanke kul¬ ture starega sveta dvigniti v novo urbanistično živ¬ ljenje, v bistven del živega lepotnega organizma novega Rima. Omenili smo že grajski hrib sv. Justa v Trstu. Tako naj zaživi znova tudi grad »Maschio Angioino« v Neaplju. Ravenna pa jc ustvarila z že omenjeno zgledno urbanistično preosnovo okolice Dantejevega groba delo, ki zasluži s stališča varstva miljejskega genija loči vso pohvalo. Z opisanimi problemi pa italijanska sodobna urba¬ nistika še daleč ni izčrpana. Kakor je velikopotezna pri regulacijah starih mest, tako je še bolj velikopo¬ tezna pri snovanju čisto novih mestnih delov, novih tipov sodobnemu življenju ustrezajočih javnih zgradb, pa tudi celih novih mest. Kar je pri nas še teorija, ker manjka gospodarskih podlag za uresničenje ve¬ likopoteznih načrtov, jc pri Italijanih bujno procvita- joče dejstvo. Pri takih nalogah je sodobni urbanistiki dana možnost, da uresniči svojo sanjo o zdravem, smotrno urejenem mestu. In prav ta res samozavestna delitev urbanističnih nalog v oživljanje starega in ra¬ dikalno ustvarjanje novega je ena najvažnejših potez sodobne italijanske urbanistike. Kljub radikalizmu, ki vlada v celoti v pojmovanju nalog, je zato mogoče, da potnik, ki ljubi lepo staro Italijo, ne opazi nasilnih sprememb, ampak ima vtis, da vse organsko nastaja in se preraja kakor se je vedno prerajal vsak zdrav organizem. Kljub revolucionarnim geslom, ki smo jih pogosto slišali v zadnjih desetletjih prav iz Italije, razdirajoče revolucionarne delavnosti prav v Italiji Rim, Corso del Rlnasdmento po preureditvi mnogo manj opazimo kakor doma ali po drugih de¬ želah. če pa se uveljavlja kot revolucionarna novost, se uveljavlja v dobro organiziranih skupinah in ne kot motnja starega dobrega okvira. Delovni radij območja italijanske urbanistike je iz¬ redno velik. Razpeta med urbanistično še nenačeta ozemlja zamorskega Imperija in naselja s stoletno, ako ne kar tisočletno urbanistično tradicijo, je ta pa¬ noga italijanske sodobne kulture resnično univer¬ zalna. V Abesiniji ustvarja pogosto šele osnovna pro¬ metna, tržna, obrambna in upravna središča in po¬ navlja civilizatorična načela helenističnih držav ali rimskega imperija. V Pontinskih močvirjih ustvarja smotrno zasnovano mrežo naselij in mest s trdno do¬ ločenimi funkcijami. V Littoriji se uresničuje tip so¬ dobnega glavnega mesta province z vsemi arhitekton¬ skimi izrazi takega mesta. Po enotnem načrtu so bili zasnovani in razporejeni vladna palača, mestna hiša, dom fascia, sodnija, šole, cerkve, tržnice, poslovnice sindikalističnih organizacij, kasarne, športni prostori, parki in podobno. Podrejene naloge provincialnih sre¬ dišč nove pokrajine prevzemajo manjša, enako smo¬ trno izgrajena mesta Sabaudia, Pontinia, Aprilia in Poinezia. V tej osnovni mreži se razvijajo poljedelska in podobna naselja, tako da se iz doslej neporabnih močvirnih tal dobesedno poraja smotrno povezan, ur¬ banistično izražen življenjski organizem, kakor so po¬ dobne ustvarjala le najsmelejša kolonizatorična pod¬ jetja. Urbanistično delo v starih kulturnih naseljih smo opisali zgoraj, ni pa še s tem zaključeno, ker se KRONIKA 5 skrbi za sodobni promet, higieno, kulturne spomenike in urbanistično restavracijo teh mest smotrno pridru¬ žuje skrb za njih izpopolnitev v smislu sodobnega živ¬ ljenjskega, kulturnega in civilizacijskega občutja. Na¬ zorno ilustrira to stremljenje Piazza della Vittoria v Bresciji, kjer ni šlo samo za saniranje zanemarjenega dela starega mesta, ampak je bil v neposredni bližini starega glavnega trga ustvarjen nov monumentalni trg z reprezentativnimi poslopji kot simbol sodobnega življenja. Skrb za sodobna javna poslopja, športne naprave, šole, bolnice, tržnice, cerkve je splošna in za vso Italijo ni nič manj značilna kakor izvajanje osnovnih načel, o katerih smo zgoraj razpravljali. že zgoraj sem opozoril na to, da so urbanistični problemi v Italiji mutatis mutandis zelo podobni na¬ šim. če bi naši urbanisti prodrli v te probleme s tisto resnostjo, obzirnostjo in predvsem tudi ljubeznijo do podedovanega, kakor italijanski, bi v sedanjem grad¬ beno razgibanem času tudi pri nas lahko marsikaj vrednega ustvarili. Predvsem pa pogrešamo enega: Gospodarskih pogojev za načrtno izgrajevanje novih mestnih delov, naselbin, ki naj odpravijo stanovanj¬ sko bedo, in velikopoteznih javnih zgradb. Tu je tudi vzrok, da so naša nova predmestja tako brez značaja in da mesto nezdravih barak v zakotjih in po zasme- tenih dvoriščih dobivamo na periferiji na pol dogra¬ jene, mogoče še bolj od starih nezdrave nove provi- zorije, koče sedanjosti sem in tja preseljujočih se karavan socialne bede. Prezreti pa ne smemo tudi, da kljub dozdevni nadprodukciji inženirjev in arhi¬ tektov stalež naših urbanistov v državnih, banovinskih in mestnih službah še zdavnaj ni toliko izgrajen, or¬ ganiziran in problematično usmerjen, pred vsem pa dotiran s potrebnimi sredstvi za velikopotezno, od vsakdanjih nalog v neko akademsko sfero povzdig¬ njeno delo, da bi ustrezal nalogam, ki jih nanj stavi taka, univerzalno zrela urbanistika. Tu je uspešna samo pot, ki vodi proč od gradbene birokracije v ur¬ banistični laboratorij in nanj oprto zatišno konstruk¬ cijsko delavnico. Smotrno organiziran, bi na videz nadproduktivni inženirski stan, ki razdrobljen v in¬ dividualni borbi za življenje grozi postati življenjska nadloga, lahko postal pri pravilni razdelitvi vlog naj¬ večja opora kulturnega napredka. 6 K R O N K K članku : Italijanska urbanistika. Rim. regulacijski načrt za okolico cerkve sv. Petra in Angelskega gradu IMENA VAŽNEJŠIH STAREJŠIH GRADOV NA SLOVENSKEM NEKDAJ IN SEDAJ IMENOSLOVSKO ZGODOVINSKA RAZPRAVA LEOPOLD P E T T A TJ E R V skrčenem obsegu priobčujem v sledečem razpravo »Imena starejših gradov na Slovenskem nekdaj in se¬ daj«, za katero sem prejel izredno nagrado mesta Ljubljane za znanstvene razprave o njenih zgodovin¬ skih in drugih problemih. Izmed imen gradov navajam v prvi vrsti ona, ki so v kakršni koli zvezi s pripada¬ jočimi večjimi krajevnimi imeni (imeni mest in tr¬ gov), od ostalih pa omenjam le važnejša, pri čemer pride do večjega izraza Kranjska kot pa štajerska. Najprej razpravljam o nastanku gradov pri nas, nato pa o njihovih imenih, o pravopisu, sestavi, pomenu, izvoru in spremembi imen. Zgolj razlaga imen me ni mogla zadovoljiti. Zanimali so me vzroki, ki so pri¬ vedli do takšnih imen. Končni namen pa mi je bil, pokazati, v koliki meri je ali ni dal Nemec s svojo nomenklaturo grajskih imen pečat slovenskim krajev¬ nim imenom. Zavedam se, da je spričo težkega pred¬ meta, kot je proučavanjc krajevnih imen, lahko ostalo tudi v moji študiji marsikaj nerešenega, mogoče celo izpodbitnega, a moj cilj je dosežen, če sem vsaj delno uspel, časovno segam do inkl. 13. stol. Razpravo sem razdelil v dva dela; prvi je posvečen splošni obravnavi, drugi pa detajlni, od primera do primera. I. NASTANEK GRADOV NA SLOVENSKEM Slovenci so kot del velike slovanske družine pre¬ živeli le kratko dobo samostojnosti na ozemlju, ki so ga zasedli že do 6. stol. Neznosne krutosti s strani Obrov, do katerih so bili ponekod v odnosu zavezni¬ štva, drugod podaništva, so privedle do tega, da so Karantanci — ime, ki je takrat, v 8. in 9. stol., re- prezentiralo celotno slovenstvo — prosili za oboroženo intervencijo sosedstvo, Bavarce, za pomoč, ki je imela za Slovence naravnost epohalne posledice. Ta orienta¬ cija na germanski zapad je diktirala Karantancem sprva le rahlo odvisnost od Bavarske, toda preko nje je sčasoma zahtevala priključitev vse slovenske zemlje k mogočni frankovski monarhiji. Nesrečno uspeli upor Ljudevika Posavskega je pokopal za več kot tisočletje svobodo slovenskega naroda. Res je, da je bil Slovenec sredi 9. stol. v posesti najširših meja, kakršnih ni imel ne prej ne pozneje, a vendar on ni več odločeval o svoji usodi; usoda njegova je bila v rokah frankovsko- nemškega vladarja. Naravno je, da so bili centralni predeli slovenske zemlje kot najbližji zapadu prvi izpostavljeni procesu KRONIK A kristjanizacije, ki sicer ni bila nasilna, ali je vendar služila političnim ciljem, nemški kolonizaciji in s tem germanizaciji. Ta prva faza kolonizacije nemštva je zajela tudi periferijo slovenske grude, tu v večji, tam v manjši meri. Toda na teh obdonavskih in panon¬ skih tleh je bila k 9. stol. s prihodom Madžarov v srednje Podonavje prekinjena, dočim je v Karanta¬ niji, čeprav v zelo skrčeni obliki, še nadalje trajala. Po odvrnitvi madžarske nevarnosti pa sc pričenjajo za Slovence tužni dnevi. Od druge polovice 10. do srede 13. stol. je slovensko ozemlje izpostavljeno dru¬ gi, veliki nemški kolonizacijski poplavi. Nemški cer¬ kveni in svetni gospodi zasedajo s svojim življem slo¬ venske kraje in vsilijo slovenski naciji priznavanje zapadno-evropskih institucij socialnega, gospodarske¬ ga, pravnega, političnega in verskega značaja. Malo¬ številno domače plemstvo, ki je bilo seveda drugač¬ nega nastanka kot zapadno fevdalno plemstvo, je mo¬ ralo pristopiti k novim uredbam, če je hotelo obdržati svoj stan. Slovenski narod predstavlja odslej le še slovenski kmet. Nemec si je postavljal gradove po eni strani na stra¬ teško važnih pozicijah kot čuvarje komunikacijskih potov, po drugi strani pa na takih krajih, ki so nudili s svojo lego in terenom zgolj nedostopnost in neopaz¬ nost. Moment dvojne nevarnosti, zunanje in notranje, združen s pravno in socialno ločitvijo gosposkega od ostalih kmetskih prebivališč, je bil merodajen pri na¬ stanku gradov. Od kdaj datirajo zidani gradovi na Slovenskem? Ob pregledu diplom, nanašajočih se na nemško pene¬ tracijo v slovenske dežele v predmadžarski dobi, opa¬ zimo, da še ni moglo biti zidanih gradov, kajti v tem času nikjer ne naletimo na »castrum« in »castellum«, termina, ki sta tako značilna za pozni srednji vek. Po mnenju prof. Kosa 1 2 je bilo vse, kar se do 12. stol. na¬ ziva grad (castellum, castrum, urbs, munimen, civi- tas), večidel le utrjen gosposki dvor ali staro gradi¬ šče. Meni ne gre na tem mestu za vsebino pojma »grad«, marveč le za naziv sam. Kot tak se nam prvi omenja grad »Bosisen« iz druge polovice 10. stol.'- Temu sledi iz zač. 11. stol. blejski grad. 3 4 Iz listine iz 1. 1004. bi sledilo, da je obstojalo že več gradov v »Kranjski pokrajini (in pago Creina)« najmanj že v zač. 11. stol; 3 toda nanjo ne bomo pola¬ gali pažnje, ker je mesto, kjer je govora med drugim tudi o gradovih (castelli), le običajna formula. Od 12. stol. dalje se nam dokumentarično javljajo gra¬ dovi v vedno večjem številu, ki doseže v 13. stol. svoj vrhunec. Pripominjam takoj, da je eksistenca gradov z zgoraj navedenima označbama, h katerima lahko pridenemo še »burg(um)« in na redkih na nemškem jeziku pisanih listinah »(ge)schloss«, številčno raz¬ meroma malo in časovno po večini kasno izpričana. So pa zato druge okolnosti, s pomočjo katerih ugo¬ tavljamo razsežnost in starost gradov. Bolj in prej kot gradovi sami se običajno omenjajo njihovi last¬ 1 Zgodovina Slovencev, 122. 2 973 castrum quod vulgo Bosisen vocatur. Gradivo li¬ st. 445, Schumi UBI št. 9. Ta grad se omenja tako še 1. 989. (Gradivo II., št. 490, Schumi UBI št. 10), potem izgine vsaka sled za njim. Več o tem gl. Gradivo II., str. 339, op. 6 3 1011 castellum Veldes Gradivo III., št. 28. Schumi UBI št. 15. 4 Gl. Gradivo III., št. 17, Schumi UBI št. 14. niki ali upravniki, pripadniki najrazličnejših stopenj srednjeveške socialne lestvice. Oglejmo si nekoliko te gospode, ki nastopajo v do¬ kumentih najčešče kot priče s svojimi osebnimi in krajevnimi (sc. grajskimi) imeni. V prvi vrsti so to oni, ki jih dičijo naslovi mejnih grofov, grofov, ple- menitnikov, svobodnih gospodov in gospodov vobče, v drugi vrsti pa grajski grofje, gradiščani, kar je isto, ministeriali in vitezi. Ni dvoma, da je s pojavom čla¬ nov prve kategorije že vezan obstoj gradov. Pri drugi kategoriji je jasno, da si ne moremo misliti funkcij grajskih grofov in gradiščanov — brez gradov. Težja pa je taka ugotovitev za ministeriale in viteze. O mi- nisterialih pravi Stegenšek 5 sledeče: Upoštevati mo¬ ramo, da imajo ministeriali, t. j. nadzorniki gospodar¬ stva podložnikov, v 13. stol. svoje sedeže ob rekah, v vaseh in ne v hribih, in svoje kmetije, ki so jih uživali kot plačilo, v ravnini in ne na obronkih. Iz te teze posnemam, da je kmetski način življenja ininisterialov izključeval potrebo po posesti gradov, ki so bili de iure ločeni z ozirom na lego in obliko od vaške nasel¬ bine. No, sprva je bil i stan vladajoče gospode pre¬ prost in na drugih mestih, kakor pa one mogočne, trdne zgradbe, ki si jih predstavljamo običajno pod izrazom grad; tem primitivnejši je bil dom njihovih ininisterialov. Za nas je preciznejšc drugo mišljenje, po katerem so se ministeriali kot vojaški stan naselili pod gradovi. 6 Nastop ministerialov je s tem v relaciji z eksistenco gradu. Kot tretje pa stopa pred nas dej¬ stvo, da je moral biti tudi grad sam sedež ministeria¬ lov. 7 Isto, kar velja za ministeriale, velja tudi za vi¬ teze, ki so bili prav tako kot oni prvotno največ ne¬ svobodni. Poklic viteštva je predvsem vojaštvo (mi- lites), dalje poljedelstvo, tudi oni se imenujejo po gradovih. Ti nesvobodniki sc s socialnim dvigom — posledica politične moči —, ki ga opažamo že v 13. stol., 8 uvrščajo z vsemi pravicami v čin plemi¬ škega stanu (s tem pridejo med ostalim tudi do prav¬ ne posesti gradov) in niso redki primeri, ko prevze¬ majo imena izumrlih starih plemiških rodbin. Končno naj še omenim, da nastopajo često v listinah kot priče osebe brez označbe stanovskega pripadni- štva. A tudi te nam je iskati le v krogu že navedenih gospodov, predvsem druge skupine. Zato manifestira tudi njihova navzočnost po vsem tem, kar smo slišali, že za obstoj gradov, po katerih so se imenovali. 0 Marsikje pa so gradovi direktno sami, ki govore o svoji starosti. Marsikje povedo s prvim dokumenta- ričnim nastopom celo več kakor samo o svoji eksi¬ stenci. Naj navedem le nekaj primerov! Grad Podklo- šter (Arnoldstein) se prvič omenja 1. 1106., a je ob- 5 O najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja v ČZN 1910, 26. 8 Za Ljubljano domnevata to Vrhovec, Topografski opis Ljubljane LMS 1885, 180 7, in Gruden, Zgodovina sloven¬ skega naroda, 123. 7 N. pr. iz k. 12. stol.: gradovi Blumenstein, Heckenberg. Minnenberg, kajti ta imena so omejena le na grajske na¬ selbine. 8 V teku 13. stol. se imenujejo ministeriali domini (go¬ spodje); zdaj so to maiores et meliores terrae« (deželni stanovi). Fr. Krones MHVST XLVII. (1899), 65. Seveda je šlo to na štajerskem hitreje kot drugod. 8 Svobodni sovneški gospodje, poznejši mogočni celjski grofje, so prvotno brez vsakršnega stanovskega naziva; tudi njihov grad se v moji dobi ne omenja. (Gl. Sanneck.) 8 KRONIKA stojal najmanj še ok. 1. 1060. 111 Ptujski grad je izpričan po 1. 1131., toda takrat je bil že renoviran. 11 Grad Kunšperk (Konigsberg) pa stopa pred nas 1. 1167. že v ruševinah. 12 Gradovi! Le malo teh gradov, ki so bili tako tipični za srednjeveško slovensko pokrajino, se je ohranilo do današnjih dni. Po ogromni večini so to danes le razvaline, neme priče nekdanje fevdalne dobe, ko je Slovenec tlačanil tujcu Nemcu. Kot žive priče nem¬ škega gospodstva na slovenskih tleh pa so ostala nem¬ ška grajska imena, ali vsaj njihova sled, v premnogih naših krajevnih imenih. Grajska imena v srednjeveški ortografski luči Listine, nanašajoče se na slovensko ozemlje, so ves zgodnji in visoki srednji vek pisane izključno v la¬ tinskem jeziku. Šele od srede 13. stol. zasledimo v njih prve znake nemškega nacionalnega jezika. Inte¬ resantno pa je, da se pišejo tudi v latinskih listinah krajevna imena in imena gradov, ki so hkratu rodbin¬ ska imena njihovih stanovalcev, razmeroma že zgodaj v nemškem jeziku z nemško, redko z latinsko termi¬ nologijo. Našteta imena germanske nomenklature so kot oaze sredi sicer vseskozi latinsko se glasečega teksta. Ker je bil nemški naselitveni živelj v pretežni ve¬ čini bavarski, 13 je umevno, da je tvorba nemških imen pri nas v glavnem zrcalo bavarščine, bavarskih dia¬ lektov. Od ostalih nemških plemen je dalo le še naj- 10 Gradivo IV. št. 13, Jaksch MG III št. 536. 11 Gl. Gradivo IV št. 109. 12 Gl. ibidem št. 490. Krones, Die deutschc Besiedlung der ostlichen Alpen- lšinder, 446 [146]; frankovski, švabski in saški le neznaten. več kolonistov frankovsko pleme (Spanheim), 14 ki je, naravno, s svojimi narečji tudi dalo pečat slovenskim krajevnim imenom. Zato je jasno, da spočetka še zda¬ leč ne more biti govora o enotnem pravopisu imen. Raznolikost oblik grajskih in krajevnih imen gre na račun številnih svetnih in cerkvenih velikašev, oz. njihovih pisarjev, ki so sprva uporabljali vsak svojo domačo govorico. Da, še celo listine, izstavljene v eni in isti pisarni od istega pisarja, ne poznajo v tem oziru doslednosti. Po potrebi in v ilustracijo navajam v dru¬ gem delu svoje razprave poleg prvotne še nekatere druge značilnejše oblike grajskih imen. Pomen grajskih imen Grajska imena na Slovenskem niso omejena le na slovensko ozemlje, ampak najdemo taista v precejšni meri vsepovsod, kamorkoli je prodrla nemška kolo¬ nizacija in s tem germanizacija. Domovina naših graj¬ skih imen je, v kolikor niso slovenskega izvora, južna Nemčija, predvsem Bavarska. Svojevrstnost grajskih naselbin je pojav, da se ime gradu vzame s seboj v tujo pokrajino in se to tam zopet uporablja, če si rod ali kaka njegova veja pridobi v tujini nov sedež. Razlaga krajevnih imen zahteva poznanje kraja in stvari, kritično uporabo zgodovinskih virov in teme¬ ljito znanje jezika ter njegove zgodovine, kakor tudi obvladanje dotičnih narečij. Uspešno proučavanje kra¬ jevnih imen more biti le tam, kjer sodelujejo filolog, zgodovinar, geograf in arheolog. Kar velja za krajevna imena, velja tudi za imena gradov, saj so ta hkratu večinoma i krajevna imena bodisi tako, da je grad prevzel ime od že obstoječega zemljiškega imena (taki « M. Kos o. c. 116. K članku 1 Italijanska urbanistika. Aprllla, regulacijski načrt za središče mesta KRONIKA 9 primeri so česti, kot borno v nadaljnjem videli), ali pa obratno. Z razlago imen sc je pečal že Valvasor v svojem monumentalnem delu. 15 To je pojav, ki je vsekakor interesanten za njegovo dobo (druga pol. 17. stol.). Njegove razlage so mi nudile poleg zabave ponekod vsaj kak namig, dasi so v ostalem preveč naivne. Iz¬ boren kažipot k moji Študiji pa so mi bila dela Eberla, 10 Lessiaka 17 in \Vallnerja. ls Običajno sestoji vsako grajsko ime iz dveh delov, temeljne in določilne besede. Za temeljno besedo slu¬ žijo najčešče burg, berg, eck in stein. »Burg« je označevala že v rimskih časih manjše utrjene kraje ob donavski in renski meji (burgi). Germanski jezikovni zaklad je prevzel to ime za naziv večjih rimskih naselbin, ki so bile po večini obdane z zidovi, v obliki, da se je beseda uporabljala kot te¬ meljna beseda številnih rimskih krajevnih imen. 10 Burg se pojavi v frankovski dobi i v obmejnih mar¬ kah in predstavlja obrambno zgradbo. V' tej zvezi in v te svrhe se javlja burg pozneje vsepovsod, kamor je segala nemška organizacija in kolonizacija. Od »berg« si ne smemo vedno misliti bog vedi kako visok hrib, goro; višina je lahko bila relativno prav neznatna. Berg je pri grajskih imenih ne le morfološki pojem, ampak izraža hkratu i to, kar burg. Berg in burg sta v našem primeru sinonimna izraza; iz listin moremo to lepo ugotoviti. Grad na kameniti vzpetini, kameniti osnovi si prisvaja ime stein, tudi fels. Stein je poleg temeljne besede tudi samostojno grajsko ime (n. pr. Stein — Stari in Mali grad [kamniški] in Stein — Kamen pri Begunjah). »Eck« pomeni vzpe¬ tino na splošno, brdo, obronk, vršič. Mnogo bolj pestre od temeljnih besed imen gradov so določilne besede grajskih imen. Pri razlagi teh je treba opreznosti. V te namene se uporabljajo osebna imena, v katerih nam je iskati osnovatelja ali enega izmed prvih lastnikov gradu. Imena oseb stopajo vedno v drugem sklonu, ki je pozneje odpadel (n. pr. Mannsburg — Mengeš, Radkersburg - Radgona). Zelo česta so imena živali (n. pr. Auersbcrg — Turjak, Zobelsberg — Cušperk); prav tako imena iz rastlin¬ skega sveta (n. pr. Lilienberg Limberk, Gerlach- stein — Kolovec). Gradovi se imenujejo tudi po rekah, nad katerimi so bili zgrajeni (n. pr. Drauburg -- Dravograd, Lauenstein Boštanj, Kankcr — Kokra). Itd. Tudi lastnostne besede nahajamo kot določilne be¬ sede grajskih imen. Izmed teh je največ takih, ki ka¬ žejo na značaj talne zgradbe, bodisi neposredno na teren, na katerem je stal grad, bodisi njegove okolice (n. pr. Gutenberg - - Hudi grad [pri Tržiču], Nasscn- fuss — Mokronog, Scharfenberg — Svibno): dalje lego (n. pr. Obcrburg — Gornji grad, castrum infe- rius [et superius] de Stain) 20 ; starost (Altenburg — 15 Die Ehre deB Hertzogthums Crain XI. 10 Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Sied- lungsgeschichte I. in II. 17 Die kartnerischen Stationsnainen. 18 Altbairische Siedelungsgeschichte. 19 Eberl o. c. I., 71. 20 Schumi UB II.. št. 174, Jaksch MC IV., št. 2441. Delavska k..;. Vrbovec, Neuburg — Novi grad); vrednost in lepoto (n. pr. Landpreis Lanzpreš, VVerneck Bernck) itd. Pri marsikakem grajskem imenu je možnih več razlag. Pri takih, zlasti izmišljenih, je pač težko po¬ goditi pravo — zasnovateljsko idejo. Marsikaj ostane tako le last sive davnine. Izvor grajskih imen Imena gradov na Slovenskem so predslovenskega, slovenskega in nemškega izvora. Pustimo ob strani prvo skupino. Grajskih imen, ki nosijo pečat slovenske imenske tvorbe, je veliko. Pri njih se da še danes kljub dolgemu in stalnemu procesu germanizacije utrditi, da je bil Slovenec tisti, ki jim je dal svojo nomenklaturo. Navajam tu le nekaj primerov: Gort- schach — Goričane, Gonowitz — Konjice, Lack — Loka (Škofja), Flodnig — Smlednik, Reifnitz -- Rib¬ nica. Važneje od te ugotovitve se mi zdi naslednje: Gruden 21 namreč pravi, da je lahko dokazati, da so imeli mnogi stari gradovi pri nas prvotno slovenska imena in slovenske posestnike. Kakor je slovensko plemstvo izgubilo stik s svojim narodom, se vrglo po tuji, nemški gospodi ter sc ponemčilo, tako so tudi gradovi pozneje dobili nemška imena. Na to odgo¬ varjam oz. vprašujem: 1. po Grudnovem mišljenju bi moralo kazati vsako današnje pristno slovensko ime gradu na prvotno slovensko ime gradu. Kje imamo dokaz, da se je med drugim n. pr. Pusti grad, ki ga avtor tudi navaja, že nekdaj tako imenoval, že pred nemškim imenom Waldcnbcrg? 2. ali more pričati že zgolj slovenski izvor imena gradu, da je grad zgradil in imenoval le Slovenec, slovenski plemič, o katerem vemo sicer, da je znal še v 13. stol. slovenski govoriti? Možno in verjetno! Toda lahko ga je zgradil tudi Ne¬ mec, ime zanj pa prevzel od že obstoječe, v bližini ležeče večje slovenske naselbine, pri čemer je seveda slovensko ime prikrojil svoji izgovarjavi in pisavi, kakor to kažejo pisani viri. — Ogromna večina graj¬ skih imen pa je naravno nemškega izvora. Spremembe grajskih imen Razvoj nemških in germaniziranih slovenskih oblik grajskih imen moremo zasledovati daleč nazaj, do ko¬ der pač segajo viri. Kako pa so se glasila slovenska in slovenizirana nemška grajska imena v srednjem veku, ne moremo točno ugotoviti, saj niti slovenskih spo¬ menikov in tekstov, ki so starejši od prvih protestant¬ skih tiskov in knjig, skoraj ni. To moremo le z večjo ali manjšo gotovostjo rekonstruirati. Gotovo je, da je slično kot Nemec slovenska, Slovenec nemška imena prilagojeval svoji govorici. Pred očmi moramo torej vedno imeti dvojen proces imenskih transfor¬ macij : s strani Nemcev in s strani Slovencev. Kakor vsak govor, tako se spremene v teku časa tudi grajska imena. Vršil se je proces odpiljevanja, skrčevanja in preoblikovanja imen. Mi živimo zdaj sredi napak, pravi Zahn, 22 ki jih je zakrivilo 16. oz. 17. stol. v jeziku in pisavi. Danes imamo množico imen, ki ne odgovarjajo več stari pravilni obliki in s tem čestokrat i pomenu. Uradne označbe na spe¬ cialkah so nezanesljive. Hujšo usodo od nemških kra- 21 O. c. 121. 22 Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, str. XII. ... v Ljubljani 10 KRONIKA jevnih imen so doživela slovenska od srede 19. stol. dalje; pačili so jih z neverjetno predrznostjo. Najširše idoč primer spremembe je popolno izpod- rinjenje starega z novim imenom, tako da le vestno preiskavanjc pokaže, da gre ob danem primeru cesto le za en in isti grad — kljub dvema različnima imen¬ skima označbama. Vzroki temu leže v številnih po- vzdigih v plemiški stan v 16. in 17. stol. in novi ple¬ mič je hotel dati gradu svoje ime.* 8 V koliki meri je sledil novim razmeram Slovenec s svojo nomenkla¬ turo, je vprašanje zase. Pa tudi druge okolnosti so vplivale, da se je prvotno grajsko ime vsaj delno spremenilo. Z novim vekom se pojavijo gradovi ali bolje: graščine, ki niso stra¬ teškega pomena, so bolj v dolinah, in treba je bilo regulirati imenski odnos teh novih do starih grajskih naselbin. To se je zgodilo najčešče tako, da je gra¬ ščina prevzela ime od starega gradu (seve, če je bil kje v bližini), s pridevkom »Novi (Neu)«, s čimer je prejšnji grad avtomatično postal »Stari (Alt)«. Pa niti novega gradu ni bilo treba; kajti domačini, pre¬ bivajoči v območju kakega starejšega, že razpadlega gradu, ga nazivljejo večinoma Stari grad, včasih samo Grad, neredko celo Gradišče. In tudi drugi atributi so znani, n. pr. »Pusti«, »Hudi«, »Zgornji« in »Spodnji« (»Ober — Unter«), če ju prvotno ni bilo, so uradne označbe novejšega datuma, kot »Stari« in »Novi«, prav tako tudi imenovanje gradov po krajevnih ime- 28 R. B., Ober Annderung von Schlossernamen in Steier- mark v Blatter f. Heimatkunde (izdaja Historischer Verein f. Steiermark) III. (1925). št. 1/2, 10. nih, ki mnogokrat ne stoje v nikaki zvezi s starim grajskim imenom. Mnogo naselbin, nastalih v nepo¬ sredni bližini gradov, je prejelo z ozirom na svojo lego do gradu imena kot Pod-, Pred- ali Zagrad ali -gradeč, ime, ki se je pozneje razširilo tudi na grad sam. Končno še nekoliko o današnjem pravopisu graj¬ skih in krajevnih imen. Slišali smo že, da je srednje¬ veška imenska ortografija zelo neurejena. Niti današ¬ nja ni na tem poprišču enotno izvedena. Največ so k temu doprinesli različni dialekti. Tako pišejo Nemci poleg Ncideck tudi Neudeck, poleg Herberg tudi Hor- berg; sufiks eck tudi egg, itd. In nemška imena v slo¬ venski redakciji? N. pr. nemški Marenberg sem zasledil na različnih zemljevidih poleg Marenberg tudi Marbeg in Marbek; nemški Wcrneck slov. Vernik, Vernek, Bernek. Kaj je pravilno? Pred vprašanjem smo: ali naj gre proces transformacij nemških imen v sloveni- zirana dosledno enotno po gotovih normah, ali naj bo pri tem merodajna ljudska govorica, torej krajev- nost? Sem za zadnje, kajti v živem ljudskem govoru so se ta imena razvijala, ohranila in sporočila, zato naj bo le ljudska govorica kompetentna pri dajanju uradnih oblik krajevnih imen. II. GRADOVI NA SLOVENSKEM Kranjska Auersberg — Turjak na Dol. Turjačani, ki se po¬ javijo šele sredi 12. stol., so bili le bivši ministeriali starih, izumrlih turjaških gospodov, 1162 liber homo Engelbertus de Vrsberch: 1 1220 castrum Owersperch* K R N I K A 11 V turjaškem grbu je figura tura (Auer). Da bi slov. ime Turjak nastalo iz nemškega »drei-eck (= trikot)« 3 — ker v taki obliki je bil grad zidan — je nesmiselno. Slov. ime (sorodno Kozjak, Kravjek itd.) me zavaja na misel, da so se morali nekoč tod potikati v večji množini turi, ki so bili v srednjem veku znani po vsej srednji Evropi. Zato bržkone pri imenovanju imena Auersberg — Turjak ni bila merodajna heraldična figura — ki je za nas potemtakem le sekundarnega pomena — ampak živi turi. 4 Billichgraz - Polhov Gradec sz. od Ljubljane. Ok. 1215 Her(manus) de Gratze ct filius suus Hort(ol- fus) ; 5 1261 Heinricus de Pilchgrez. 8 »Graz«, »grez« od slov. Gradec radi bližine stare utrdbe, gradišča. Prvi del nemškega imena je nerodna izpeljanka iz slov. imena, če bi šlo za žival polh, kakor si to tol¬ mači ljudska tradicija, 1 bi se ime moralo glasiti Polšji gradeč (kakor n. pr. Volčji potok, Račja vas, Med¬ vedji vrh). Tu je zveza le z osebnim imenom Povh. 3 Bischoflack — Škofja Loka. Že 973 (daritvena li¬ stina) se omenja locus Lonca," pri čemer moramo misliti na Staro Loko, 10 poljedelsko naselbino, poleg sedanje škofje Loke, nastale pod gradom, omenjenim prvič c. 1202: častnim Lonca; 11 1262 castrum Lok. 12 Ime slov. izvora; stsl. lo n ka = loka. Bila je dolgo vrsto stoletij sedež in last freisinških škofov. Flodnig — Smlednik blizu Medvod na Gor. 1136 Wdalricus de Fledinich. 13 Na nemško obliko imena ne bomo polagali pažnje, ker je ime prevzeto od Slo¬ vencev. Po prof. Ramovšu iz korena mlčd — (kot v besedi »omleden«) po pomenu najbrže »slabo porasel gozd«. Pintar 11 je tolmačil to ime kot »svetel, listnat gozd«. Gallenberg - Gamperk pri čeinšeniku na Gor. 1248 Chunradus Gallo; 15 1300 castrum Gallenberg. 18 Ime po plemiškem rodu Galle, Gallo, ki je prišel k nam iz Bavarske. 11 Gerlachstein Kolovcc pri Kamniku. 1303 Tybald von Gerlochstein. 18 Razlogujmo nemško ime: ger- lach (loch) - stein. Ger = drog, kopje; loch — grmov¬ je, drevje, gozd. Za drevje, ki s hitrim vznosom do visokega debla dorasc, ki se razmeroma tankega stasa do vrha potegne in vstromi, imamo različna imena, n. pr. ranta, rata, gol, kol, drog itd. 1 " Torej odgovarja nemški Gerlach (-loch) popolnoma slov. Kolovec. Gortschach — Goričane pri Medvodah na Gor. 1178 villa Gorzach;'-" 1256 castrum Gortschach; 21 1261 ca¬ strum Gorizach. 22 V imenu tiči beseda gorica = maj¬ hna gora, hribček. Izhodišče obliki Goertschach je slov. lok. »pri, v goricah«. Oblika Goričane pa pomeni »naseljence ob goricah«, je naseljeniško ime. — L. 989. se omenja neki plemenitaš Pribislav (Pribizlauus), 23 ki je bil brez dvoma slovenskega rodu in je dobil od cesarja Otona III. nekoliko posestev blizu sedanjih Medvod. 24 Schumi 25 misli pri tem na grad Goričane, ki naj bi potemtakem obstojal že v 10. stol. Grailach — škrljevo pri št. Rupertu na Dol. 1044 villa Chrilouua; 28 1130 Fluens (potok) ChriIowe; 2T 1163 purerauus (grajski grof) Mcgnardus de Crilog. 28 Slov. ime, pravi Valvasor, 2 " prihaja od kamenja, ki leži tam okoli in se drobi v skriljah kot škriljavec; etimologija nem. imena pa mu ni znana. Seveda je ta ista kakor pri slov. imenu, saj je nem. Grailach, kot kažejo prvotne oblike, le germanizirano slov. ime. Gurkfeld — Krško na Dol. 895 Gurchevelt; 30 c. 1141 Perhtolt de Gurkuelde; 31 1189 castrum Gurkeuelt. 32 Grad se imenuje po Krškem polju (Gurkfeld), t. j. polje ob reki Krki. Gutenberg pri Tržiču na Gor. 1156 dominus Albero et fratres de Gvolenberch. 33 Grad je bil zgrajen na dobri »gut«, trdni, kameniti osnovi. Domačini ga na- zivljejo Hudi grad bodisi zato, ker so v njem nekdaj prebivali razbojniški vitezi, bodisi da znači »hud« pri krajevnih imenih toliko kot »majhen, slaboten, neznaten, zanikrn«. 34 Hoflein ■— Preddvor svzh. od Kranja. 1070 - - c. 1080 Nivnhovun; 35 1147 locus et curtis (dvor(ec]) Niwcn- houen; 38 1262 Lazarus de Pred\vor. 31 Doslovna pre¬ stava pri prvih dveh primerih: Novi dvor (ec). »Hof« — »dvor« je označeval sprva le skromno zgradbo za prebivališče gospodujočega sloja. Dvore poznamo žc v slovenski dobi, poseben značaj pa je dala tem fran- kovsko-nemška doba. 38 Slov. ime Preddvor kaže na naselbino, nastalo pred dvorom. Taisto ime sc je, kakor vidimo, pri Nemcih že v 13. stol. uradno upo¬ rabljalo i za dvor (grad). Igg — Ig pri Ljubljani. 1249 in Yge; 3 " 1261 castrum Ighc. 40 Etimologijo tega imena podaja Valvasor 41 ta¬ kole: V času rimskega gospodstva se je kraj imenoval magnus Vicus; iz Vicus je nastala oblika Ic, Ig, ime, ki si ga je nadela naselbina in grad. Kanker — Kokra svzh. od Kranja. 1147 nobilis mi- les Meinhardus Schabab agnomine de Chocher, mini- sterialis comitis Bertholdi de Stain; 42 1267 Reimber- tus de Goker. 43 Rečica Kokra je dala gradu ime. Kleinfeste — Mali grad v Kamniku. Med 1143—1147 comes Bertoldus de Stein, Karolus eiusdem minister; 44 1202 duo castella de Stcine (Stari in Mali grad); 48 1250 capella superior castri inferioris de Stain. 40 Ime dobil po kamenitem terenu. Dočim je bil ta grad ne¬ koč karakteriziran po legi »spodnji«, je sedaj po ve¬ likosti »mali«. Krainburg — Kranj. 1221 burgenses (meščani) Bernhardus, Eberhardus, Volbertus de Creinburg. 41 Krainburg pomeni toliko kot »grad v Krajini — Kranj¬ ski«. Podloga k nemškemu imenu Krainburg in slov. Kranj sta keltski Carnium in slov. Krajina, ki se v virih 11. stol. imenuje Creine, Kreine kot označba za deželo (Kranjsko) in kraj (Kranj) hkratu. 48 Zato so podatki o Kranju v dobi nemškega gospodstva sta¬ rejši od 13. stol.; kajti če je bil neki dokument med 1. 1050. in c. 1. 1065. actum Kreine, 40 se more to na¬ našati le na kraj Kranj, in tem bolj malo let pozneje, med 1070 in 1080, quaedam munitio loco Chreine sita. 50 Laas — Lož. 1218 castellum Lossi; 51 1244 castrum Los. 52 Lož »brlog«, zato »kraj, kjer prebiva divjačina: gozd«. 53 Laibach Ljubljana. 1144. Odalricus frater ducis (sc. Carinthiae) de Laibach; 54 1146 ministerialis Wo- dolricus de Lmvigana; 55 1220 palatium (grad) de Lai¬ bach ; 50 1256 castrum Laybach. 51 Gotovo je, da je ime Ljubljana starejše — čeprav ni izpričano — od imena Laibach. Ime Ljubljana še danes ni filološko rešeno. Veliko je onih, ki so skušali tolmačiti ime naše prestolnice. Ni moj namen, podati na tem mestu izsledke prav slednjega filologa in nefilologa. Valva¬ sor, ki je sicer rad etimologiziral, se ni lotil imena Ljubljana. 58 Prvi se je ojunačil Metelko. 5 " Pri njem 12 KRONIKA je deblo lub (»ljub«) = amoenus (zato Aemona) = prijeten, ljubek: Laibach (Laubach) je slov. lok. Lju- bah od nom. pl. Ljube, Stanovnik v Ljubah pa se zove Ljubljan, odtod Ljubljana. Orel 00 piše Loblana, češ da so Slovenci, ko so zagledali emonski grad (!?), rekli mu Lob = čelo, krona, mesto pod njim pa Lob¬ lana (= kronana). Sledi Blehveis, 61 ki ne prinese nič novega. Napravil je le sintezo Metelkove in Orlove raz¬ lage: Laibach ali Laubach je slov. lok. v L’bah (v Lo- bah ali Lubah). Preskočimo modrovanja Coste, El- zcja, Kluna, Poženčana, Trstenjaka, ki za nas niso pomembna. Pri Miklošiču 82 je najvažnejše, da je ovrgel lub (»ljub«) = amoenus, ker se sufiks -jan praviloma pritika le na take osnove, ki zaznamujejo krajevne pojme. S pridržkom ugotavlja, da lub ne po¬ meni samo »čelo, lobanja«, marveč tudi »holm, hri- bec, višino«. Schumi 00 prinaša poleg omenjenih (lub = prijeten; lub, lob = čelo, gol) še novo možnost od »lupina (drevesna) ali lubje«. Naj omenim v tej gru¬ paciji še Tumino enačico: lub = žleb. 01 Pintar 03 je že prepričan, da je čelo = holm, lub = čelo = holm (v našem primeru Grajski hrib), opirajoč se tudi na Vrhovca, 00 ki išče najstarejše naseljence Ljubljane na Grajskem hribu. Pintar vzame za deblo lib, zato Li>bljane »naseljenci ob lubu (holmu)«. Odlični filo¬ log prof. Ramovš 07 zavrača deblo lib, ker kako bi mogel nastati diftong v Laib. Zanj je osnova »ljub« (slično kot je Ljubelj, Ljubno), *L’ub, ki je po nje¬ govem mnenju najbrže predslovenskega izvora; so torej to prvi Ljubljančani ob svojem prihodu le pre¬ vzeli od prebivalstva, ki je prebivalo v teh krajih pred njimi. Na kaj se nanaša ’L’ub? Prvotna Ljubljana je morala biti vsekako v tesni zvezi z Ljubljanico in s prometom na njej. Najverjetnejše bo, kar domneva prof. Melik, 68 da je Ljubljana dobila svoje ime po reki Ljubljanici, katere glavni izviri so danes Velika in Mala Ljubljanica ter Ljubija. Dejstvo je, da so nastali mnogi kraji ob izviru, izlivu rek in tam, kjer prehaja le-ta v ravan, in da so prejeli imena od rek. Tu sta imeni Vrhnika, nem. Oberlaibach in Ljubljan¬ ski vrh, ki ni nikoli spadal k Ljubljani. Historično- topografski razvoj Ljubljane kaže, da sprva ni bilo naslonitve naselja na Grad (s tem je omajana Pintar¬ jeva razlaga). Dejstvo je tudi — kar podpira indi¬ rektno Ramovšova razlaga (neslov. izvor »ljub«) — da so imena večjih vodovij predslovenskega porekla. Vse to so momenti, ki močno govore za to, da je reka Ljubljanica dala ime glavnemu mestu Slovenije. »Ljubljana« je feminizirana sing. oblika za nom. plur. *L’ub’ane »naseljence v kraju ‘L^b«. 00 Izprememba L’ub’ane v L’ub’ana se je morala izvršiti, kakor vi¬ dimo, že zelo zgodaj. Nanjo so vplivale analogije z drugimi kolektivnimi singulari (n. pr. deca, gospoda, družina). 70 Landstrass — Kostanjevica ob Krki na Dol. 1220 Adalbertus plebanus de Landestrost; 71 1228 VVlricus de Landestrost; 72 1235 castrum Landestrost; 70 1267 fratres de Landstrass. 7 ' Svn. tr6st »upanje, obramba, pomoč«. Očividno se je pozneje nadomestila nemška beseda trost s »strass« iz slov. straža, s čimer je po¬ men ostal isti. Grad je stal kot čuvar nad vpadnimi vrati na spodnjem teku Krke proti hrvatski strani. 73 Mannsburg — Mengeš jz. od Kamnika. Ok. 1155 Dietrichus de Meingosburg; 70 1250 castrum Mengos- burch. 77 Takrat, ko še ni bilo publiciranega gradiva za srednjeveško zgodovino Slovencev, je bilo mogoče, da je P. Hitzinger 78 izvajal »manns« iz mansio (sc. Ro- manorum), ker je v bližini tega kraja baje stala rim- K članku i Italijanska uibanlitlkai Trevlio, regulacijski nažrt za maatnl okraj S. Nikolo KRONIKA 13 ska postaja. Ni težko razbrati, da je v imenu Mengos burg — iz česar je nastal slov. Mengeš — staro nem¬ ško osebno ime Men (in) go. T! ' Meichau — Mehovo pri Novem mestu. Ok. 1162 Hartsvic (de) Micho; 00 ok. 1215 castrum Michow. M »Michow« je nastalo čisto naravno iz slov. Mihovo, Mehovo »kraj«, poraščen z mahom (meh, m‘bhl>)«- na Je to ncutrum snovnega pridevnika. Michelsletten — Velesovo svzh. od Kranja. Ok. 1147 Gerlacus de Michelsteten. 83 Svn. michel = velik, ste- tel = mestece, selo. Torej Michelstetten = Veliko selo. Današnja oblika Velesovo bi nas zavedla na posesivni adjektiv. Starejša oblika Velesalo (= Veleselo), 84 ki priča za substantiv, je nastala iz veFeje, vePoje selo, t. j. starejše oblike za »veliko selo«. sr> Brez dvoma je slov. ime starejše od nemškega, kajti izraz selo, prvot¬ no se-d-lo, kaže na zelo stare slov. naselbine. Nassenfuss - Mokronog na Dol. 1137 Heinrich de Nazvoz; 80 1256 castrum Nazzenluz. 87 Daši leži kraj Mokronog v kotanji in so njegova tla v deževni dobi res dolgo časa mokra, vendar pomeni prvotno, zrekon- struirano ime makronmiovo »zatišje«. 88 To je dokaz, da so Nemci — in sicer nerodno - prevedli pozneje nastalo obliko Mokronog v »Nassenfuss«. Po domnevi prof. J. Kelemine 8 ” znači »mokronog« kako vodno nimfo, isto bitje, ki ga poznajo ponemčeni Slovenci srednjega štajerja pod polslovcnskim imenom Lahn- waberl, kar znači »močvirno babo«. Neudeck — Mirna sz. od Mokronoga. 1211 Duringus de Nidegge;”" 1250 castrum Nidech.” 1 Svn. nid(c) = neid »zavist, mržnja, ljubosumje«. Grad, čigar stano¬ valci v bojnem in junaškem razpoloženju svare in prezirajo sovražnike. Oberstein — Stari grad nad Kamnikom. Ok. 1145 comes Bertoldus de Stein, Karolus eiusdem minister; 92 1202 duo castella de Staine (Stari in Mali grad). 93 Naselbina, danes mesto Kamnik, se nemško imenuje tudi Stein. Vprašanje je, kaj je starejše, grad ali na¬ selbina pod njim, kdo je od drugega prevzel ime in katero ime je prvotno, slovensko ali nemško? Gruden 91 je mišljenja, da nam je iskati v Kamniku prvo selišče pri razvalinah Starega gradu, ki da je nekdaj nosil ime Kamnik. No, »Kamnik« najbrže ni bil nikoli označba za kamniški Stari grad. Pod »Kamnik« se mora razumeti le naselbina pod Starim gradom, za katero se sicer šele 1271 pojavi ime Kainnieh 93 Moja domneva je sledeča: 1. Na tem kraju (Kamniku) je obstojala že pred prihodom Nemcev slovenska nasel¬ bina s slovenskim imenom Kamnik. 2. Nemci, ki so prišli semkaj, so postavili grad, katerega so kakor tudi že obstoječe slovensko naselje nazvali Stein. 3. Stari grad je eksistiral že sredi 12. stol., v dobi, iz katere imamo prvo zanesljivo sled o imenu Stein, in 4. Kamničani so imenovali današnji Stari grad sprva -— ko je bil še obljuden, zlasti pa, ko še ni bilo Ma¬ lega gradu — morda Kamen (kakor n. pr. grad Stein — Kamen pri Begunjah) ali pa samo Grad; oni so že vedeli, katerega imajo v mislih. Osterberg -- Sostro pri Zalogu vzh. od Ljubljane. 1256 castrum Osterberch. 90 Po Valvasorju 97 ima grad Osterberg ime po zgraditelju in pomeni toliko kot »Scharffenberg«, kajti slov. oster se pravi po nem. scharf. Ravno tako pomeni — pravi —- »Sostro« ali »Oster verh« v nemščini »Scharffenberg«. Vzemimo najprej v pretres drugo Valvasorjevo tezo, ki abso¬ lutno ne drži. Slov. ime Sostro se ne da tolmačiti niti iz »Osterberg«, niti iz »Ostri vrh«. L. P. 98 izvaja Sostro od socon (kot sostek štirih voda: Save, Ljubljanice, Kamniške Bistrice in Besnice) in korena ‘srii z vri¬ njenim t, v pomenu »fluere«; torej Sostro = con- fluens, t. j. sovodenj. L. P. gre še dalje: Od »Sostro« se je napravil nemški izraz Sosterberg (t. j. Sostrski vrh), ki sc je po glasovnih pravilih spremenil v Zoster- berg, Z’Osterberg, t. j. zu Osterberg »na Ostrem vrhu«. Piscu se zdi umevno, da je Osterberg vprav Sosterberg (Sostrski vrh), to je višina nad sovodjem imenovanih voda. Da na kratko povzamem: L. P. trdi, da je »Sostro« osnova za »Sosterberg«, »Sostrski vrh«, »Osterberg« in »Ostri vrh«. Njegovemu preciznemu izvajanju se ne upiram, vendar bi rad pripomnil še nekaj svojega. Ni namreč neobhodno potrebno, da izhaja »Osterberg« od »Sostro«, kajti Nemec si je postavil grad Osterberg na takem kraju, čigar značaj v resnici odgovarja Ostremu vrhu. že obstoječe slov. ime Oster vrh za najvišji vrh Kašeljskega hrbta, na katerega svzh. pobočju je stal nekdanji grad Oster¬ berg, je prišlek lahko le prikrojil svojemu jezikov¬ nemu čutu. »Oster« mu ni tuje zvenel, ker ga je po¬ znal njegov jezikovni zaklad (seveda v drugem po¬ menu) in »vrh«, »verh« je akomodiral v svoj toliko¬ krat slišani in govorjeni »berg«. Preiseck Prežek pri št. Jerneju na Dol. Ok. 1200 Albertus de Priseche:” 9 1301 burg Preysekke. 100 Prei¬ seck je pristno nemško grajsko ime, ki ga srečavamo kot tako tudi izven slovenske zemlje, in pomeni bodisi toliko kot »grad, zgradba, ki je v ponos in čast de¬ želi«, bodisi da se nanaša na ime Pris — Preis, nekdaj mogočne kranjske plemiške rodbine, ki je imela na tem kraju svoje ministeriale. 101 Rain - Brežice. 1241 apud Rein; 102 1249 castrum Rayne. 103 Etimologija imena Brežice je »majhen breg« = »rain«. Mestni grb kaže tri brda (tri brežce) nad tekočo vodo (Savo); na enem izmed brd stoji grad. Kdor je mislil le na grad, je rabil ednino Bre- žec; na grad in naselbino pa Brežci, Brežice. 104 Danes ni več »treh brežcev«. Brez dvoma je bil teren nekoč z ozirom na Savin tek drugačen od današnjega. Fr. Ilešič 105 domneva, da je slov. ime starejše od nem¬ škega (torej nem. le prevod [ slab j slovenskega), in sicer — zelo staro. Reifnitz — Ribnica na Dol. 1220 dominium (go- spodstvo) in Reiveniecz; 100 1263 castrum Reiuenz. 107 Ime po ribah, ki jih je veliko v tamkajšnjih vodah. Sauenstein -— Boštanj pri Sevnici. 1197 Otto et filius Wlringus de Sovvenstein. 108 Grad na skalnatem hribu nad Savo (Sau). Scharfenberg — Svibno pri Radečah. 1169 Conradus de Scherffenberg; 109 1182 Heinricus de Scarphem- bere; 110 1248 castrum Schorphenberg; 113 Scharf = oster. Na zelo strmem, ostrem hribu je bil dom nek¬ daj mogočnih in slavnih Ostrovrharjev. Schonberg — Sinmberk zap. od Trebnjega. 1141 Me- ginhardus de Sconenberge: 112 1266 castrum Schonen- berch. 113 Razlaga odveč. Stein - - Kamen (Lambergerjev grad) pri Begunjah na Gor. 1263 castrum Lapis. 114 Ime samo govori. Treffen — Trebnje na Dol. 1163 plebanus Riitardus de Treuen; 115 1241 Clricus de Treuen. 110 Pristno slov. ime od »trebiti«. Spomin na kulturno udejstvovanje Slovencev. 14 K 11 N I K A K članku I Italijanska urbanistika. Rim, načrt za tipične stanovanjske mestne dele na periferiji Veldes — Bled na Gor. 1004 dominium, praedium Ueldes; 117 1011 casteliuni Veldes; 118 med 1050 in ok. 1065 castrum Ueldes. 118 Valvasor 1 -" si razlaga Veldes od Fels (skala), ki da je bilo prvotno ime gradu. Kar se tiče drugega, sploh ni dokazov. Pred nas stopa od vsega početka le oblika Veldes, tudi Ueldes. Res je, da se pozneje tja pa sem pojavi ime FelB, a to nima za nas pomena. Res je dalje tudi, da nas zavede pogled na visoko skalovje, na katerem stoji grad, na razlago imena od Fels. Vendar kaže, da je bil Slovenec tisti, od katerega si je grad izposodil ime. Iz dialektičnega Bles’c, pravilno Bledeč (tako se imenuje grič sredi vasi) si je Nemec sformuliral svoj Veldes. 121 Pred kratkim je prof. S. L. 122 izvajal ime Bled, torej tudi Bledeč, iz beled, avarskega izraza za vojvodo, kneza, češ da je verjetno, da je bila na Bledu obrska vojaška posadka (našli so — poleg predzgodovinskih izkopa¬ nin na blejskem gradu — v bližini starega grajskega kopališča tudi znamenito grobišče iz dobe preselje¬ vanja narodov in naselitve Slovencev) na vzvišeni te¬ rasi, za katero se dviguje Bledeč. S filološke strani - Beled — Bled — mu ni oporekati. Toda, ali ni čudno, da se krajevno ime Bled ne javlja nikjer drugje, niti ne na obrobnih predelih slovenske zemlje, kjer je bilo gospodstvo Obrov nad slovenskim življem vse dru¬ gačno od goratih, za avarske konjenike težko dostop¬ nih krajev? Možno, da je stolovala na Bledu avarska konjenica, tem bolj, ker je bil kraj strateške važnosti. Vendar hudo dvomim v avarsko poreklo imena Bled, Bledeč. Waldenberg Pasli grad pri Radovljici. 1228 Fri- dericus de Waldenberch; 123 1268 castrum Walden- berch. 121 Grad na kraju, kjer kraljuje samo gozd s svojo zapuščenostjo in divjino. Domačini ga nazivajo Pusti grad, kar naj znači »zapuščen, razdejan grad«. \Veichselburg — Višnja gora. 1152 Meginhalmus de Wisilperc; 123 1154 castellum VVichselberg; 128 Svn. wisel, \vihsel = \veichsel »višnja ([sadno] drevje)«. Tudi potok je tega imena. Werneck — Bernek sz. od Litije. Ok. 1155 Uuoldus de Uernich; 127 1250 castrum NVerdenech; 128 1261 ca¬ strum Guerdeneche. 128 Opravka imamo tu z »\verden« = »ceniti (z ozirom na vrednost, lepoto)«. Wdrdl — Otočec pri Novem mestu. 1252 Heinricus de Werde; 130 1256 castrum de Werde. 131 Doslovno stoji grad na otoku »werde« sredi Krke. Zirklach — Cerklje svzh. od Kranja. Ok. 1150 plc- banus de sancta Maria; 132 1239 ecclesia sanete Maric in Cirkelach; 133 1248 Cunradus miles dictus de ecclesia sanete Marie. 131 K Marijini cerkvi v Cerkljah so po¬ zneje prizidali še dvoje kapel, tako da je zgradba do¬ bila podobo, kakor da so tri cerkve, in odtod po Schu- miju 133 Zirklach iz slov. »v, pri cerkljah«. Toda tu nc gre za singularni kolektivni substantiv »Cerklje«, nego za »cerkevljane« — »naseljence ali prebivalce pri cerkvi« —, torej naseljeniško ime, ki je moglo biti v veljavi, še preden so prizidali k Marijini cerkvi ome¬ njeni dve kapeli. 138 Cerkev obdaja močno zidovje s štirimi grajskimi stolpi, ki naj bi bili rodni grad vi¬ tezov cerkljanskih. 137 Zobelsberg — čušperk jvzh. od Višnje gore. 1220 dominus Hart\vicus de Czobelsperch ; I3S 1248 castrum Zobelsperc. 130 Krones 140 kategorično odklanja pri tem imenu zvezo z živaljo sobolom »zobci« ter misli na osebno ime Obil, Obel (lok. z’Obilsperch). Jaz sem obratnega mišljenja, kajti ime kake živali kot dolo- čilna beseda grajskega imena ni redko, in razen tega je bil sobol nekdaj tudi v naših krajih znan. Bržkone so se kje v bližini gradu zadrževali v večji skupini — v grbu niso upodobljeni. K It O \ I K A 15 KRATICE ČJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodo- ČZN = časopis za zgodovino in narodopisje. Gradivo — Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. 1MDK = Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Jaksch MC = A. v. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae. LMS = Letopis Matice Slovenske. LZ = Ljubljanski Zvon. MI1VK = Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain. MMVK = Mittheilungen des Museal-Vereins fur Krain. Schumi A = Fr. Schumi, Archiv fur Heimatkunde. Solnimi VB — Fr. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthumes Krain. Zahn VB = J. v. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steierinark. Stsl = staroslovensko. Svn = srednjevisokonemško po M. Lexerju, Mittelhoch- deutsches Taschenworterbuch. OPOMBE 1 Gradivo IV. št. 441, Schumi UB I. št. 125, Jaksch MC III. št. 229. - 2 Gradivo V. št. 310, Schumi UB II. št. 34. — 3 Valvasor XI. 26. — 1 Spomin na ture izpričuje še ne¬ kaj drugih takih in podobnih krajevnih imen. Gl. Kazalo krajev na »Zemljevidu slovenskega ozemlja«. — 5 Schumi UB II. št. 29. — 8 ibid. št. 286. — 7 Gl. Valvasor XI. 32. - 8 Pintar IMK 1908, 100. !> Gradivo II. št. 444, Schumi UB I. št. 8. — 10 Zvvitter, Starejša kranjska mesta in me¬ ščanstvo, 11—12. -- 11 Gradivo V. št. 11, Schumi UB II. št. 4. - 12 Schumi UB II. št. 299. 13 Gradivo IV. št. 129, Schumi UB I. št. 80. Jaksch MC III. št. 675. 14 LZ 1915. 322. — 15 Schumi UB II. št. 151. — 18 Schumi A II. 247. 17 Schumi UB II. 359. — 18 Schumi A II. 263. — 19 Pin¬ tar, Kolovec (Gerlachstein) Carniola IV. 73 d in LZ 1914, 4 64. — 20 Gradivo IV. št. 614, Schumi UB I. št. 141. — 21 Schumi A I. 78, Jaksch MC IV. št. 2627. — 22 Schumi UB II. št. 291. — 23 Gradivo II. št. 490, Schumi UB I. št. 10. 24 Gradivo II. 382. — 25 A I. 114. — 20 Gradivo III. št. 129, Schumi UB I. št. 33, Jaksch MC I. št. 17. — 27 Gra¬ divo IV. št. 99, Schumi UB I. št. 77, Jaksch MC I. št. 58. — 28 Gradivo IV. št. 462, Schumi UB I. št. 128. — 29 XI. 223. — 30 Gradivo II. št. 309, Zahn UB I. št. 11, Jaksch MC I. št. 40. — 34 Schumi UB I. št. 89, Zahn UB I. št. 197 k »c. 1140«. — 32 Gradivo IV. št. 760, Schumi UB I. št. 152. — 33 Gradivo IV. št. 366, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/X. — 34 Pintar ČZN 1912, 119. — 33 Jaksch MC III. št. 379. — 38 Gradivo IV. št. 235, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/1. — 37 Schumi UB II. št. 301. — 38 M. Kos, Zgodovina Slovencev, 121. — 39 Schumi UB II. št. 162. — 40 Schumi UB II. št. 290, Jaksch MC IV. št. 2761. — 41 XI. 576—7. — 42 Gradivo IV. št. 235, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/L — 43 Schumi UB II. št. 37 7. — 44 Gradivo IV. št. 195, Schumi UB I. št. 93, Jaksch MC III. št. 770. — 45 Gradivo V. št. 15, Schumi UB II. št. 7. — 48 Schumi UB II. št. 174 str. 139, Jaksch MC IV. št. 2441. — 47 Gradivo V. št. 348, Schumi UB II. št. 42, Jaksch MC IV. št. 1829. — 48 Gl. M. Kos o. c. 109. — 49 Gra¬ divo III. št. 159. — 50 Gradivo III. št. 258, Jaksch MC III. št. 376. — 51 Gradivo V. št. 228. — 52 Gradivo V. št. 836, Schumi UB II. št. 128, Jaksch MC IV. št. 2285. — 83 Prim. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. Gl. podobna krajevna imena v Kazalu krajev o. c. — 54 Gradivo IV. št. 201, Schumi UB I. št. 95, Jaksch MC III. št. 7 82. —- 55 Gradivo IV. št. 222, Jaksch MC III. št. 806; Lubigana Schumi UB I. št. 111, Zahn UB I. št. 253. - 58 Gradivo V. št. 311, Schumi UB II. št. 35, Jaksch MC IV. št. 1220. — 57 Schumi UB II. št. 223, Jaksch MC IV. št. 2627. — 58 Vse, kar je o tem na¬ pisal, je tole: Nemci pravijo Laibach po reki Ljubljanici (Laibach), Italijani Lubiana, Slovenci Lublana, Latinci Labacum XI. 665. — 59 Lehrgebaude der slovenisclien K Članku t Italijanska urbanistika. Rim, nafrt za stanovanjsko naselbino državnih natnaižsncsv pri Plazzale Matronlo 16 KRONIKA RIM. IREIMTEV PODNOŽJA KAPITOLA IN ZAČETEK I LIČE VIA DEL MARE Sprache, 190. 9 No' ; 1843, 36. 1 Novice 1853, 375. Vodnikov spomenik, 182 . 03 A II. 71. 1,4 Imeno¬ slovje Julijskih Alp, 55, op. 4. 05 LZ 1908, 310 d. im Di e wohIlobliche landesfiirstliche Hauptstadt Laibach, 5. « 7 Archiv f. slavische Philogie XXXVI (1915), 451—2; Historična gramatika II, 62. 98 Geografski Vestnik 1930. 126_8. 99 Ramovš, Hist. gram. II. 62. - 70 Pintar LZ 1908, 313. 71 Gradivo V. št. 311, Schumi UB II. št. 35, Jaksch MC IV. št. 1816. - 72 Gradivo V. št. 489, Schumi UB II. št. 61. 73 Schumi UB II. št. 87. 74 ibid. št. 371. _ 79 Daši je vodila tod, kakor vodi še danes, najmanj že v srednjem veku cesta, vendar se »strass« ne more nana¬ šati na »strasse« - »cesta«, ker je svn. oblika za to straže. Razen tega imamo še en primer grajskega imena, kjer moramo izvajati »strass« iz slov. besede straža: Strassberg — Stražperk sev. od Mokronoga. 1169 Engelschalcus et Purchardus castellani de Strazberc (Jaksch I. št. 225); 1254 castrum Strazperch (Jaksch MC II. št. 617). Tu nas sicer »straž« lahko zavede preko »straže« na »strasse« - a bilo bi nesmiselno, ker o kaki cesti tam ni govora. 7,1 Gra¬ divo IV. št. 338, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/VIII. 77 Schumi UB II. št. 174, Jaksch MC IV. št. 2441. - 78 Einige Notizen liber Gegend von Mannsburg MHVK 184 8, 18. 79 Forstemann, Altdeutsches Namen- buch I (Personennamen), 928. so Gradivo IV. št. 451, Jaksch MC III. št. 1041. 81 Gradivo V. št. 245, Schumi UB II. št. 30. 82 Pintar LZ 1914, 566. 83 Gradivo IV. št. 246, Schumi UB I. št. 113. Jaksch MC III. št. 1377/11. 84 Valvasor XI. 365. 85 Prim. Fr. Levstik LZ 1882. 480 d; L. Pintar LZ 1913, 659; Fr. Ramovš, Histor. gram. II. 6. 80 Gradivo IV. št. 142, Schumi UB I. št. 84, Jaksch MC III. št. 686. 87 Schumi A I. št. 78, Jaksch MC IV. št. 26 27 . 88 Gl. L. Pintar LZ 1914, 570 in Ramovš o. c. 161. 89 CZN XXIV. 119 d. 90 Gradivo V. št. 177. Schumi UB II. št. 21. Zahn UB II. št. 114. 91 Schumi UB II. št. 174. Jaksch MC IV. št. 2 4 41. 92 Gradivo IV. št. 195, Schumi UB I. št. 93. Jaksch MC III. št. 770. 93 Gradivo V. št. 15, Schumi l'B II. št. 7. 94 Zgodovina slovenskega naroda, 181. 05 J. Parapat LMS 1876, 127. — 90 Schumi A I. št. 68, Jaksch IV. št. 2627. - 97 XI. 4 33—4. — 98 Sostro Osterberg IMDK IX (1899), 133 d. — 99 Schumi UB II. št. 1. 100 Schumi A II. št. 253. 101 Krones, Die deutsche Besiedlung der ostlichen Alpen- liinder, 430 [130]. — 102 Jaksch MC III. št. 38. — 103 Zahn UB III. št. 51. 194 Fr. Ilešič, Brežice, Solčava CZN XVIII, 6. 105 ibid. 7. — 109 Gradivo V. št. 310, Schumi UB II. št. 34. 497 Schumi UB II. št. 317, Jaksch IV. št. 2805. 108 Gradivo IV. št. 898, Schumi UB I. št. 162, Jaksch MC I. št. 369. — 109 Schumi UB I. št. 113. 110 Gradivo IV. št. 657, Schumi UB I. št. 174. Zahn UB I. št. 619. 1,1 J. Parapat LMS 1878, 181. 1,2 Gradivo IV. št. 169, Schumi UB I. št. 90, Zahn UB I. št. 208. 113 Schumi UB II. št. 361, A II. 19, Jaksch MC IV. št. 2895. 114 Jaksch MC IV. št. 2805. 115 Gradivo IV. št. 462, Schumi UB I. št. 128. 119 Schumi UB II. št. 116. 117 Gradivo III. št. 17. Schumi UB I. št. 14. 118 Gradivo III. št. 28, Schumi UB I. št. 15. — 119 Gradivo III. št. 164. — 129 XI. 611. 121 S. Rutar MMVK IV (1891), 70. 122 »Jutro«, 17. avg. 1935. —- 123 Gradivo V. št. 489, Jaksch MC I. št. 520. Grad se imenuje tudi Wallenberg = grad z nasipom. 124 Jaksch IV. št. 2805. — 125 Gradivo IV. št. 312, Schumi UB I. št. 106, Zahn UB I. št. 350. 129 Gradivo IV. št. 336, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/V. 127 (; ra divo IV. št. 338, Schumi UB L št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/VIII. 128 Schumi UB II. št. 174, Jaksch MC IV. št. 2441. 129 Schumi UB II. št. 290, Jaksch MC IV. št. 2761. 139 Schumi UB II št. 189. 131 Schumi A I. 26. — 132 Gra¬ divo IV. št. 246, Schumi UB I. št. 113, Jaksch MC III. št. 1377/11. Tako se je sprva imenovala fara Cerklje. 133 Gradivo V. št. 718. Schumi UB II. št. 104, Jaksch MC IV. št. 2183. Nekdanje ime za Cerklje je bilo Trnovlje (Tir- novlacli) ibid. 134 Schumi UB II. št. 155. - 133 A II. 124. 139 L. Pintar, Imenoslovske črtice Carniola I (1910), 76- 77. 137 Schumi A II. 124. 138 Gradivo V. št. 310. Schumi UB II. št. 34. 139 Schumi UB II. št. 156. 149 O. c. 461 [161;. ZGODOVINA KRAMARSKIH HIŠIC V PREŠERNOVI ULICI » K . sv dol Prešernovo ulico obroblja na desni strani, od fran¬ čiškanskega samostana do palače Kreditnega zavoda, sklenjena vrsta 23 pritličnih, 3—4 m širokih, zidanih prodajaln, ki imajo kot posebnost vsaka svojo hišno številko (4 — 48), tako da predstavlja vsaka izmed njih, tudi če bi ne bilo stiliziranih pilastrov med njimi, že na zunaj stavbo zase. Nad vsako ležijo podstrešni prostori; njih nizka, nekdaj polkrožna okna so se šele v novejšem času nadomestila (z izjemo nekdanje vhodne veže št. 26 in spodnjih prodajaln št. 4—18) z večjimi, štirikotnimi okni. Dolga vrsta teh 23 prodajaln je pokrita z eno samo enakomerno streho, nad katero se vzdiguje 10 majhnih mansardnih izgradkov, po pet na vsako stran. Začetek in konec stavbe sta označena s trikotnim, nad 4 pro¬ dajalnami položenim slemenom. Arhitektonsko ni na celi stavbi nič posebnega: na¬ sprotno, na gledalca učinkuje danes, dasi stoji pra¬ vilno v regulacijski ulični črti, kakor ostanek iz mi¬ nulih časov in kar nič se ne sklada z ostalimi, po ve¬ čini dvonadstropnimi hišami in palačami Prešernove ulice. Tem zanimivejša je zgodovina poslanka teh zdru¬ ženih hišic, ki nam pove, da so se pred skoraj 100 leti sezidale kot nadomestilo za lesene kramarske kolibe, ki so stale nekoč na starem čevljarskem in špitalskem mostu. Kako in zakaj je prišlo do tega, naj bo po¬ jasnjeno po arhivalnih virih, 1 ki se tu prvič priobču¬ jejo, v naslednjem. 1 Arhi vatni viri: I. V ljubljanskem mestnem arhivu: 1. Sodni protokoli mesta Ljubljane 1652. 1659.; 2. Knjige o izdatkih (Ausgabe Buch) mesta Ljubljane 1657.; 3. Der landesfiirstlichen Haubt-Statt Laybach Cammer Zins Urbarium: a) Crammer Ladlein auf der Schuster - Prukhen (1620. 1752.); b) Crammer Ladlein auf der Spittal Prukhen (1659. do 1752.); 4. Statt Crammer Urbarium de anno 1652 1770: a) Cramer Laden auf der Schuster Prukhen. b) Cramer Laden auf der Spital Prukhen; 5. Handurbarium der Stadt Laibach von den Kram- hiitten auf der Schuster- und Spital Briieken 1795 bis 1799. KRONIKA 17 Špitalski most za Valvasorja (1680). Lepo se vidijo mo¬ stna vrata, na koncu rokimi Špitalskimi vrati so kramarske 1. KRAMARSKE KOLIBE NA ČEVLJARSKEM IN ŠPITALSKEM MOSTU DO LETA 1785. Najstarejša ljubljanska mostova sta bila Čevljarski in špitalski (pozneje Frančiškanski) most. Prvi je gotovo toliko star kot Ljubljana sama in je bil do 14. stoletja, v katerem se je zgradil špitalski most, edini dohod v mesto. Od takrat so ga imenovali »Gor¬ nji most « v nasprotju s »Spodnjim (špitalskim) mo¬ stom«. II. V mestni registraturi: 1. Konvoluti: Briickenbau und Kramerladen, zlasti akti pod 20/7 ex 1835; 2. Notbuden (zasilne lope), akt 7/1625 ex 1840; 3. Krambuden im Hause No. 57 Kapuziner Vorstadt, akti: 7/5097 in 7/6798 ex 1840. 7/2651 ex 1847. III. V arhivu Narodnega muzeja v Ljubljani: 1. Grund- und Satzbuch von den Liiden auf der Schuster und Spitalbriicke, Hauptbuch IV; 2. Listinska zbirka zemljepisnih prepisov (Umschrei- bungen), zvezki T 1—28 (1786.—1840.); 3. Grund- und Satzbuch der Giilt Neuvvelt und Jamnig- hof, glavna knjiga 1786. do 1830. in dodatek 1830. do 1850. IV. V arhivu Frančiškanskega samostana: Spisi o zidanju kramarskih hišic v Slonovi ulici in od¬ stopu samostanskega vrta v ta namen; V. Konskribcijske pole ljudskih štetij 1834., 1857. in 1869., 1880., 1890. in 1900.: Slonova ulica; 1910., 1921. in 1931.: Prešernova ulica. VI. župne matice frančiškanske, stolne in šentpetrske župnije. VII. Tiskani seznamki ljubljanskih hišnih posestnikov 1802. 1840. VIII. Obrtne knjige in obrtni registri ljubljanskega mest¬ nega magistrata in mestnega poglavarstva od 1850.—1937. Postanek kramarskih kolib na »Gornjem mostu« sega nazaj v čase cesarja Maksimilijana I. (1493. do 1519.), ko je mesto na cesarjevo pobudo odpravilo z mostu dotedanje mesarske stojnice in jih nadome¬ stilo z 32, tesno vsaksebi zgrajenimi tržnimi koli¬ bami, po 16 na vsako stran. V te kolibe so se vselili po večini zastopniki kožarskih obrtov: jermenarji, torbarji, čevljarji, tako se je Gornjega mostu s časom oprijelo ime čevljarski most. Kolibe na čevljarskem mostu so bile 1. 1837., ko se začenja naša razprava, gotovo najmanj 300 let stare. Ta most je v noči od 16. na 17. februarja 1654. po malomarnosti nekega nožarskega pomočnika z vsemi kolibami vred pogorel. 1 Na novem lesenem mostu, ki so ga zgradili med 1657.—1657., pa je bilo odslej le še 26 kolib. Najbrže je bil to vzrok, da je mesto dalo takrat na Spodnjem (špitalskem) mostu postaviti 12 novih kolib (glej spodaj), da namesti v njih kramarje, ki niso več mogli dobiti prostora na Gornjem mostu. Ta Gornji most z njegovimi kramarskimi in čevljar¬ skimi kolibami opisuje prvič podrobneje Valvasor 2 1 Opomba v Canuner Zins Urbarium 1648. 1656.: »Die Obere Prukhen ist laider durch Vervvarlosung eines schlechten Mensehen und Messerschmidts Gesellen den 17. Monats Febr. vervvichen 1654 Jahrs mit denen darauf gestandenen Laden nach Mitternacht abgeprunnen.« 2 Valvasor , Ehre des Herzogthums Krain, XI., str. 672: »Zwo Briicken sind in der Stadt Laybach zu sehen: einc bey dem Spittal Thor, iiber vvelehe man in die Stadt gehet; die andere aber, oder sogenannte Obere Brucke ist mitten in der Stadt, auf beyden Seiten mit gemeinen Kauffmans- und Schuster-Laden oder Kriimen ungefiillt und auf jeder Seiten in der Mitten ein schoner Gang oder Gallerie, vvo- rauf man spatzieren gehen und ins Wasser schaucn kann.« Prim. tudi Stele, Valvasorjeva Ljubljuna, 1929., str. 12 in tam priobčene slike str. 22 in 33. 18 KRONIKA ter omenja, da stoje kolibe na obeh straneh mostu. V sredi mostu je na vsaki strani »čeden hodnik ali galerija, po kateri se lahko sprehajaš in gledaš v vodo«. Podoba mostu iz te dobe je ohranjena v Val¬ vasorjevi »Slavi vojvodine Kranjske« natančneje, ka¬ kor v njegovi grafični zbirki, kjer je most označen le v glavnih potezah. Most je počival na treh lesenih stebrih. Na sliki (pogled na Ljubljanico z juga) sc vidijo v sredi mostu omenjene galerije, desno in levo od njih pa lesene lope, s katerih gleda na vsako stran po 6 majhnih lin na vodo. Nasprotno pa špitalski most za Valvasorjevih časov po večini še ni bil obdan od kramarskih kolib. Na njegovi veliki sliki Ljubljane od severozapadne strani (XI. knjiga, med str. 666—667) je špitalski most sko¬ raj prazen, le pred špitalskimi vrati ga obroblja na vsaki strani 4—5 kolib, združenih v podolgasto, pri- tlično poslopje. Te kolibe je dal mestni magistrat leta 1657. zgraditi v mescih juliju in avgustu. Tesarska dela je izvršil tesarski mojster Hanže Kramar (Khra- mer) za 84 fl. 34 kr., železo in pločevino pa je pre¬ skrbel Gregor Brtoncelj (Wertanzel) za 14 fl. 23 kr. 1 V te kolibe so se takoj vselili kramarji, strugarji, glav- ničarji, še celo en slaščičar (Hans Khirchstetter, Zukherpacher), ki se pa je okoli 1668. preselil v novo, od dotedanjih kolib ločeno prodajalno (dem vor denn Spitalthor neu erpauten Laden), ki je bila zidana in obokana. Po vrstnem redu v urbarjih smemo sklepati, da je bila to predhodnica poznejše Bučarjeve proda¬ jalne na Marijinem trgu tik ob levi strani špitalskega mostu pred mestnimi vrati. Kirchsteterjeva slašči¬ čarna je tu obratovala do 1688. V prvi polovici 18. sto¬ letja se stanje kolib na špitalskem mostu ni znatno izpreinenilo. To nam med drugim dokazuje oljnata slika sv. Florjana v cerkvi sv. Petra, na kateri nam je nje slikar, Valentin Metzinger, ohranil podobo zgor¬ njega šentpetrskega predmestja s špitalskim mostom vred. Postanek slike stavljajo v 1. 1738. Tudi tu sta prve dve tretjini mostu še prazni, le na koncu proti špitalskim vratom vidimo, podobno kakor na Valva¬ sorjevi sliki, kolibe. S temi dognanji sc ujemajo tudi spisi v starih davčnih urbarjih mesta Ljubljane. Med 1. 1658. do 1763. je vpisanih na čevljarskem mostu 26 kramarjev, število, ki je ostalo od 16. stoletja neizpremenjeno do I. 1840., na špitalskem mostu pa jih je samo 12. To stanje traja do 1. 1769., ko sc v urbarju špitalskega mostu nenadoma podvoji število kramarjev. V leta 1768. do 1770. smemo torej postaviti zgraditev novih kramarskih kolib na špitalskem mostu, tako da je bil ta most odslej na vsako stran popolnoma zakrit s kolibami. Kramarske kolibe so bile, kakor mostova, na ka¬ terih so stale, lesene in v bistvu vse enako zgrajene. Slonele so deloma na mostnicah, deloma pa na po¬ sebnih pilotih, ki so jih podpirali izza struge. Bile so od treh strani obdane z lesenimi stenami, spredaj pa proti mostnemu cestišču odprte. Tla so bila iz desk; nad lesnim stropom je bilo majhno nadstropje (Ober- boden), ki je bilo seveda primitivnejše, ko v poznejših zidanih hišicah v Slonovi ulici, a je služilo v glavnem istim namenom: shranjevanju blaga in če treba tudi za delavnico. Streha kolib je bila vsaj že od konca 1 Ausgabe Buech za 1. 1657., fol. 109 (Ausgaben auf Ge- ben, No. 122). 18. stoletja iz opeke. V vsako kolibo so držala s srede mostu v močnih lesenih podbojih vdelana vrata. Pra¬ vih oken menda ni bilo, če je bila kakšna lina, se je čez noč in ob praznikih zapirala z močnimi lesenimi zaklopi. 2 V teh kolibah se je prodajalo raznovrstno blago. Najmočnejše so bili zastopani čevljarji, zlasti na čev¬ ljarskem mostu. (Jožef Spatz, Matija Pogačnik, Janez Jurij Tavčar in njegov sin Anton, Jožef Killer, Simon Franc Lcdenig, Pavel Miihleisen, Martin Urbančič, Franc Sark), pa tudi na špitalskem mostu jih je bilo mnogo (Jurij Kraxner, Andrej Lederer, Jakob Sprib, Jurij Terier, Gregor Sorčan), za njimi sedlarji (Ber¬ nard in Fortunat Novak, Filip Knerler, Volbenk Le¬ derer, Franc Weinhardt), potem jermenarji (Jožef Gladek, Janez Langcrholz, Pavel Žlebnik). Imeli pa so svoje kolibe tudi milarji (Jurij Gambs, Dominik in Andrej Fock, Peter in Marija Venazzi, Franc Ruda. Jožef Stfelba), vrvarji (Bernard Mayer, Tomaž Sihel, Miha Tomažin in Tomaž Ziegler), strugarji (Matija Schonauer, Franc in Simon Ungelcrth), glavničarji (Uršula Gutschein), pa tudi prodajalci soli in žganja (Franc Zollner), tobačni trafikanti (Alojzij Hoff- mann) itd. Močno so bili zastopani tudi kramarji. Med njimi najdemo tu pa tam imena starih trgovcev (Anton Mi¬ ha Kukh, Jeroman Janez Batistini). Mnogi kramarji so se izza I. 1786., ko so bile po odloku cesarja Jo¬ žefa II. odpravljene meje med bogatimi kramarji in trgovci, prešli med trgovce, n. pr. bivši kramarji Ja¬ nez Krstu. Primic, Janez Dežman, Martin Sonc, Anton Miha černot in dr. Bili pa so med njimi tudi taki, ki so ostali vse življenje kramarji, čeprav so obogateli, bodisi, da so bili iz starejše generacije pred 1786., bodisi da niso marali poslužiti se novih pravic. Med njimi je Andrej Alič, bivši (1796.) tiskarski pomočnik pri Kleinmayrju, še 1. 1809. vpisan kot »postuliran« tiskar in kramar. Hiša na voglu špitalske ulice na¬ sproti Meščanskemu špitalu (poznejša Dežmanova hiša št. 270) je bila od 1752. do 1768. njegova. Janez Zavrč (Sauritsch) je bil od 1740. do 1794. hišni po¬ sestnik v Kapucinski ulici 52 (danes \Volfova ulica 10); od njega je kupil mladi kramar Janez Krstn. Pri- 2 Opis take kolibe je ohranjen v dražbenem zapisniku Venazzijcve kolibe štev. 20 na čevljarskem mostu z dne 14. oktobra 1841. Čevljarski moli m Valvasorja (1680) z Južne strani KRONIK A 19 mic, ded Primčeve Julije, 1. 1769. prvo svojo kolibo na špitalskem mostu. Tomaž Matevž Dudič je bil do 1. 1761. lastnik hiše št. 46 na Marijinem trgu, v kateri je bila tudi dobro obiskana gostilna. To hišo je po¬ zneje (1762.) kupil kramar Gašper Prebiv (Prebiu), sprva mežnar pri samostanu klarisinj na Dunajski cesti. Njegovo veliko premoženje s hišo št. 46 (danes Seunigova hiša, Marijin trg 2) in zidano kramarsko prodajalno na Marijinem trgu ob levem koncu špital¬ skega mostu je 1. 1792. prešlo na njegovega zeta Ja¬ neza Ev. VVutscherja, katerega potomci so tu trgo¬ vali do I. 1877. Večina teh kramarjev so bili Slovenci, saj so se razvili iz podeželskih sejmarjev, ki so se naposled ustanovili v Ljubljani. Skoraj vsi doma izven Ljub¬ ljane, so bili v časih, ko je bilo osnovno šolstvo komaj v povojih, po večini še nepismeni. Tem višje je oce¬ njevati njih trgovske uspehe, ker so bili plod njihove pridnosti in darovitosti. Ljubljanski kramarji so bili konec 18. in v začetku 19. stoletja oni živelj, ki je prodiral iz neizčrpnega zbirališča sklenjenega narod¬ nega ozemlja od zunaj v vrste tujega (nemškega in italijanskega) ljubljanskega trgovstva. Izišli iz kmet¬ skega rodu in po naravi svojega obrta v stalnih stikih z domačim kmečkim prebivalstvom, so si po nujnosti razmer samih, bolj kakor iz narodne zavednosti, ohra¬ nili svoj jezik ih svoje navade tudi v mestu. V rod¬ bini Janeza Krst. Primca in tudi še njegovega sina Antona se je tudi potem, ko so Primci postali trgovci in stopili v socialne in rodbinske stike s prvimi trgov¬ skimi rodbinami, govorilo po slovenski. Veliki trgovec Miha Dežman, ki je začel kot kramar, je bil prijatelj in podpornik Metelkov ter je dal na svojo hišo na voglu špitalske ulice napraviti pred 120 leti prvi slo¬ venski napis »Bog blagoslovi naše delo«. Kramarske kolibe na čevljarskem in špitalskem mostu so bile do I. 1785. mestna last: kramarji in obrtniki v njih so bili le najemniki, ki so plačevali mestu za kolibe 6—10 fl., pozneje pa 12 fl. letne na¬ jemnine. Konec 1. 1784. pa je izdal nofranje-avstrijski gubernij v Gradcu na povelje cesarja Jožefa II. na- redbo z dne 25. oktobra 1784., po kateri je moralo mesto vsa svoja zemljišča in donosne stavbe prodati, da s tem poplača svoje ogromne dolgove. Ta naredba je zadela tudi kramarske kolibe, ki jih je dala cesar¬ ska kresija v navzočnosti mestnega magistrata na ljubljanskem rotovžu dne 27. januarja 1785. na javno dražbo, in sicer tako, da so izdražitelji kolib postali njih pravi lastniki, prosti prenosnine (laudemija) »za vse večne čase« in da se odslej kot lastniki vpisali v posebno zemljiško knjigo. 1 Na osnovi družbenih za¬ pisnikov je sklenil nato magistrat z izdražitelji vrsto kupnih pogodb, ki so izdelane vse po enem kopitu. V teh pogodbah' 2 se je magistrat izrečno zavezal, da bo »nove lastnike ,quoad existentiam‘ prodanih jim ko¬ lib zmirom ščitil in da bo vsa popravila mostov sam opravljal; če bi pa bilo potreba most popraviti in bi se zavoljo tega morale kolibe deloma ali sploh odpra¬ viti, potem je magistrat dolžan, jih po izvršenem po¬ pravilu takoj zopet postaviti in jih spraviti v prejšnje dobro stanje.« Na tej dražbi 1. 1785. so se skoraj vsi stari najem¬ niki kolib umaknili novim izdražiteljem. Obdržali so svojo staro posest na špitalskem mostu samo kra¬ marji Andrej Alič (stara št. 4, konskribc. št. 16) in 1 Grund- und Satzbuch von den Liiden auf der Schuster- und Spitalbrucke; zbirka starih zemljiških knjig ljubljan¬ skih (Hauptbucli IV). ' 2 Prim. Kupno pogodbo med mestnim magistratom in Janezom Krst. Primcem z dne 13. januarja 1786. glede ko¬ libe stara št. 14 (konskrib. št. 6). knjiga zemljepisnih pre¬ pisov (Umschreibungen) Tom. 5, Kol. 19 20 v arhivu Nar. muzeja. Primic jo je izdražil za 321 fl.; dvojno kolibo št. 16/17 (konskrib. št. 4) pa za 642 fl. Fran£ISkanBkl (prej Špitalski) most leta 1890. Pogled z Marijinega trga. Levo Mayrjeva hlia ln predzldana JI prodajalna „Prl Bučarju 41 20 DBlavska v Ljubljani KRONIKA Razpelo, ki Je najbrž prej stalo na Špitalskem mostu, sedaj pa stoji vrh stopnliča k frančiškanskemu samostanu Janez Krst. Primic (stara št. 5, konskribc. št. 15), na Čevljarskem mostu pa kramar Matija Žlebnik in čev¬ ljarji Matija Pogačnik, Jožef Spaz in Simon Ledenig. Izdražilo se je 1. 1785. na čevljarskem mostu 26, na špitalskem pa 19 kolib, med temi ena dvojna (št. 16/17). Leto za tem (1786.) so na špitalskem mo¬ stu padla špitalska vrata, z njimi pa najbrž tudi tiste mostne kolibe, ki so se jih držale, tako da je bil odslej dohod z mostu tudi na desno (Za zidom) in levo (Za vodo) prost. S špitalskimi vrati vred je bil porušen tudi močno zidani prednji vhod na špitalski most z Marijinega trga. Izza Valvasorjevih časov se je bil ohranil kot polkrožen, zelo širok, do 8 m visok baročen portal s tremi stolpiči na slemenu; podobni so bili majhnim kapelicam; v njih dolbinah so bile najbrž podobe svetnikov (prim. Vrhovnik, Prešernovega spomenika stavbišče in okolica 1. 1788., I. M. I). 1905., 171—172). Tega portala se je držala na desni strani enonad¬ stropna hiša mestnega ranocelnika in cerkvenega ključarja Jožefa Puchfinka, ki je bila do 1. 1805. vpi¬ sana pod šentpetrskim predmestjem (konskribcijska št. 115), od 1. 1805. pa pod Kapucinskim (konskribc. št. 17). Ostala je odslej brez zveze z drugimi poslopji na samem pred mostom do 1. 1840. Nje lastniki so bili od 1. 1786. naprej Puchfinkova hčerka Jožefa, poročena z mestnim ranocelnikom Francetom Zoll- nerjem, po njeni smrti (1838.) pa trgovec Ignac Bern- bacher. Ko je bilo 1. 1840. sklenjeno sezidati nov, kamnit špitalski most, je mestna občina hišo št. 17 kupila od Bernbacherja dne 15. novembra 1840. za 3000 fl. z obojestransko ustanovljenim pogojem, da sc v regulacijske namene podere in da se na njenem mestu ne smejo sezidati nobene nove stavbe, niti po¬ staviti kakšne kolibe. Mesto se je teh pogojev v resnici držalo, hišo 1. 1841. podrlo, nje prostor pa porabilo za razširjenje Marijinega trga. Da razumemo, zakaj se je zadnji lastnik Puchfin- kove hiše št. 17 tako prizadeval, da ne vzrasejo na mestu te hiše nove stavbe ali kramarske kolibe, si je treba ogledati še nasprotno, levo stran Marijinega trga, kolikor je mejila na špitalski most. Tu je stala, naslonjena na hišo trgovca Antona Jakliča (Sv. Petra cesta 1, pozneje hiša lekarnarja Jožefa Mayrja) že od srede 17. stoletja pritlična obokana stavba (Hand- lungsgevvolbe), v kateri je bilo prostora za dve pro¬ dajalni. Prvo je imel od 1. 1733. kramar in krčmar Tomaž Dudič, drugo pa strugar Janez Jurij Obern- dorffer, od 1. 1759. pa prvo vdova Marija Katarina Dudič, drugo pa pletilec (Stricker) Anton Schober. L. 1765. je kupil prvo prodajalno od Dudičeve vdove kramar in gostilničar Gašper Prebiv (Prebiu), druga pa je hitro menjala lastnike, dokler ni 1. 1783. prišla v last kramarju Francetu Schneiderju (glej davčni urbar mesta Ljubljane 1779.—1786. Kapucinsko pred¬ mestje št. 46). Vrsta lastnikov obeh prodajaln je od 1783. naslednja: Prva prodajalna (rektif. št. 46 1/2), od 1765. Gašper Prebiv, od 1789. njegova hčerka Ivana, od 1790. njen mož, bivši trgovski pomočnik pri Antonu Domianu, Janez Ev. Wutscher, za njim od 1. 1827. njegov sin Franc Miha Wutscher, od 1. 1862. pa tega sin Viktor Wutscher. Drugo prodajalno rektif. št. 46) pa so imeli v lasti trgovci: 1. 1783. Franc Schneider, od 1. 1791. njegov sin Gašper Schneider, od 1799. Jakob Apej, od 1. 1811. Ignac Bernbacher, lastnik bivše Puchfinkove hiše št. 17, od 1. 1848. Jo¬ žef Bernbacher. Od tega je 1. 1810. kupil drugo prodajalno sosed Viktor Wutscher in s tem prišel v last celega poslopja. L. 1865. je odpravil staro strmo streho in dvignil po¬ slopje na eno nadstropje, nad njim pa napravil (naj¬ brž z ozirom na sosedno Mayrjevo hišo) ravno streho, prvo te vrste v Ljubljani; na vsakem koncu strehe je postavil veliko kovinasto bučo (namet na ime tvrdke Špitalski most I. 1738. (Po Val. Metzlngerjcvl sliki v cerkvi sv. Petra v Ljubljani). Lepo se vidijo mostna vrata In znamenje na mostu. Kramarske kolibe ie ne zakrivajo mostu K H O N I K A 21 Čudodelni kip Odreienika, ki Je nekdaj stal na Čevljarskem mostu; sedaj Je v cerkvi sv. Florijana na listni strani »pri Bučarju«), ki se je sčasom prevlekla z lepo ze¬ leno patino, špecerijska in železarska tvrdka »pri Bu¬ čarju« je ostala v rokah Wutscherjeve rodbine do smrti Viktorja Wutscherja (1877.); za njim jo je prevzel trgovec Viktor Schiffer. Stari Ljubljančani sc še vsi dobro spominjajo te značilne, nekam na južne kraje spominjajoče stavbe, ki se je po potresu v re¬ gulacijske namene podrla. Danes stoji na njenem mestu Prešernov spomenik. Na špitalskem mostu je stalo, še preden so se nanj postavile kramarske kolibe, staro znamenje, ki ga vi¬ dimo že na Metzingerjevi sliki št. Petrskega pred¬ mestja iz 1. 1738. Razpelo, stoječe na levi strani mo¬ stu, gledano z Marijinega trga, je bila obdano od dveh svetniških kipov, B. I). Marije in Janeza Evangelista. Ko so se po 1. 1770. postavile kolibe po vsem mostu, so razpelo premestili na desno stran; najbrž je stalo med kolibama Janeza Primca in Mihe Tomažina. Ker pa so si ponočnjaki ob luči pod razpelom radi prižigali svoje pipe, je sklenil magistrat v sporazumu s franči¬ škanskim konventom 1. 1796. prestaviti razpelo z mo¬ stu. 1 To je ono razpelo, ki stoji danes v stenski dolbini vrh levega stopnišča poleg vhoda v frančiškansko župnišče. Podobnost z razpelom na Metzingerjevi sliki je očitna. Tudi na Čevljarskem mostu je stal v sredi na levi strani, gledano s Tranče, v leseni lopi star čudodelni kip mučenega odrešenika (ecce homo). Ta kip je oskrbovala na račun posebne ustanove kranjskih de¬ želnih stanov ubožna komisija v Ljubljani. Ko so jeli 1. 1841. most podirati, so hoteli kip prestaviti v po¬ sebno kapelico, ki naj bi se za ta namen sezidala med novim mostom in tedanjo Možičevo hišo št. 169 (danes Medenova hiša, Jurčičev trg 1). Načrti za to so bili že pripravljeni, med tem pa je ubožna komisija v za¬ četku 1. 1842.'- kip že premestila v cerkev sv. Florijana, kjer še danes stoji v prvem stranskem oltarju na desni (listni) strani. 1 Vrhovec, Die \vohllobe landesfurstl. Hauptstadt Lai- bach, 1886., str. 130, in po njem: Nestor (— Vrhovnik), Iz stare Ljubljane, Jutro, 22. nov. 1923. Vrhovčeva trditev, da se razpelo ni postavilo nazaj, velja morda za dobo do 1810. Iz razpravnih spisov poznejše dobe, zlasti iz 1. 1837. do 1842., pa izvira, da je stalo razpelo še 1. 1838. ob kolibi št. 10 (to je skrajni kolibi na koncu mostu pri Bučarjevi prodajalni. Nje tedanji lastnik trgovec Janez Jurij Scribe utemeljuje namreč svoje zahtevke za zvišano odkupnino (1200 fl.) kolibe s tem, da ima kot prva ob razpelu naj¬ boljši položaj in je torej dražja ko druge. Scribe je v resnici prejel terjano odkupnino. Verjetno je torej, da se je razpelo pozneje zopet postavilo na konec mostu in da so ga dokončno premestili k frančiškanom še le 1. 1840. 2 Glej spis 7/5481 ca. 1840. v fasciklu »Bruckenbau«. Navedba H. Coste (Reiseerinnerungen aus Krain, 1848., str. 17), da se je kip premestil 1. 1844., je torej netočna. EMONSKI TRGOVCI V SAVARIJI l> R. n A L J) U l X S A 1< I A že preden je rimska vojska osvojila naše ozemlje, je italski trgovec prepotoval naše kraje. Prometne poti, katerih so se poslužili, so opazne že ob koncu neolitika (mlajše kamnene dobe) in v začetku bro¬ naste dobe v legi naselbin ob robu Ljubljanskega barja (znanih stavbah na koleh) ter sc ohranjujejo skozi stoletja in stoletja. Posebno očividen postaja trgovski promet v hall- stattski dobi. V kranjskih nekropolah srečavamo po¬ vsod iz Italije uvoženo blago, zlasti predmete iz gor- njeitalske venetske Este-kulture, ki stoji pod spod- njeitalsko grškim vplivom ter se odlikuje po svoji posebni keramiki in krasnih bronastih posodah (si- tulae). Italska trgovina na našem ozemlju doživlja težko prekušnjo po keltskih vpadih. Po osvojitvi gornjeitalske ravnine in zlasti po bitki pri Telamonu, ki je bila za nje nesrečna, se vrivajo Kelti z juga v naše kraje in presekajo stare trgovske zveze. Ob 22 KRONIK A istem času vdirajo tudi s severa manjše keltske čete na ilirsko ozemlje. Prekinitev, ki jo doživlja trgovinski promet po tej keltski invaziji, pa ne traja predolgo časa. Za zadnjo predkrščansko dobo imamo celo literarno poročilo o naših starih prometnih potih in o načinu trgovanja po njih. Antični geograf Strabo, ki živi za časa Avgu¬ sta, ki pa črpa iz starejših virov, razpravlja v svoji geografiji na dveh mestih o teh trgovskih cestah. Prvič govori o njih v 4. knjigi: »Okra (t. j. Postojn¬ ska vrata) je najnižji del Alp, tam, kjer mejijo na Karne. čez njo prevažajo blago na vozovih iz Akvilejc v Nauportus; ta razdalja znaša nekaj več ko 400 sta¬ dijev. Odtod ga odpravljajo po vodi naprej do Istra (Donave) in v tamošnjc pokrajine. Mimo Nauporta leče namreč plovna reka, ki prihaja iz Ilirija in se izliva v Savus, tako da je blago lahko spraviti v Se- gestiko ter k Panoncem in Tauriskom.« Dalje pripo¬ veduje Strabo v 7. knjigi svojega dela še enkrat o teh starih prometnih potih. To drugo, natančnejše poro¬ čilo se glasi: »Segestika (t. j. Sisak) je panonsko mesto ob sotočju več rek, ki so vse plovne. Je to ugo¬ den kraj za vojno z Daki: leži namreč ob vznožju Alp, ki segajo do Japodov, mešanega ilirsko-keltskega plemena. Iz njihovega ozemlja prihajajo reke, ki do¬ važajo mestu med drugim tudi blago iz Italije. Pot od Akvilejc preko gore Okre v Nauportus, ki so ga ustanovili Tauriski in kamor dovažajo tovore po suhem, je dolga 350 stadijev, po nekaterih celo 500. Okra je najnižji del Alp, ki se raztezajo od Recijc do Japodov. Tu, v deželi Japodov, se pogorje zopet dviga ter se imenuje Albia. Tudi pot iz Tergesta (Trst), neke karnijske vasi, do jezera Lugeona drži preko Okre. Blizu Nauporta je reka Korkoras, ki prevzema tovore; ta se izliva v Savus, Savus v Dra- vus, slednji pa pri Segestiki v Noarus (Mura ?!). Tu sprejema že plovni Noarus reko Kolapis (Kolpa), ki teče skozi ozemlje Japodov in se izliva v deželi Skor- diskov v Danuvius. Vožnja po rekah gre večji del proti severu, pot od Tergesta do Danuvija pa znaša približno 1200 stadijev (čez 200 km).« Strabo je tu, na koncu svojega poročila, dokaj zmešal geografska dejstva, v kolikor se nanašajo na reke. Zgodilo se mu je namreč, da je zamenjal Ljubljanico (Nauportus) s Krko (Korkoras). Kako treba dalje razvozljati to pokvarjeno mesto, nas tu ne zanima (prim. o tem moj članek v »Glasniku Muzejskega društva« XIV, 140 sl.). Vsekakor pa jc to mesto važno, ker nam omenja dve prometni poti od severnega Jadrana v Panonijo. Stara vodna prometna pot in njeno nada¬ ljevanje preko Krasa je našla svoj odsev tudi v bajki o Argonautih. Sicer imamo šele iz kasnejše dobe, pri starejšem Pliniju poročilo, da so Argonauti ob svoji vrnitvi dospeli po Donavi, Savi in Ljubljanici do Nauporta, odkoder so potem ladjo Argo spravili po suhem potu do Jadranskega morja. Toda viri, ki jih uporablja Plinij, so mnogo starejši. Ako je grški geograf Timaios res vir za geografske podlage argo- nautskih voženj proti zahodu, sega poročilo o stari prometni poti Donava—Sava—Ljubljanica—Kras- Jadran najmanj v začetek 3. stoletja pr. Kr. in je gotovo odsev starih trgovskih zvez. Leta 183. pr. Kr. sklenjena in leta 181. dejansko izvršena ustanovitev rimske kolonije Akvileje na gornjem Jadranu je sicer prvotno namenjena obrambi Posvetitev boginji Ckornl Iz Somba* telja Italije proti Japodoni in drugim narodom na Krasu. Mesto je služilo vedno kot vojaško oporišče in izho¬ dišče za razna podjetja, s katerimi so Rimljani pod¬ jarmili Podonavje, vendar je postalo kmalu tudi iz¬ hodišče za mirno trgovino z našimi kraji. V prvih dveh stoletjih po vojaški osvojitvi so služile stare prometne poti zopet le mirnemu trgovskemu pro¬ metu, ki je bil precej živahen. Vloga starega Nauporta (Vrhnike) je sčasoma prešla na Emono, ki se je raz¬ vila iz starejše ilirske naselbine in iz rimskega vo¬ jaškega tabora (glej »Kroniko« IV, 46 sl.). Emonski trgovci so prišli daleč naokrog in so se tudi v tujini družili v svojih rojaških zvezah, kar nam lepo priča napis, ki so ga poleti 1929 odkrili v nekem že zasu¬ tem studencu v občini Ondod, okrog 6 km zapadno od Sombatelja (rimske Savariae). Gre za ploščo iz belega marmorja, visoko 0'63 m in široko 0'43 m (sl. 1). Napisno polje obroblja prepro¬ sto profiliran okvir. Plošča sama pa je morala biti vzidana v podstavek kake kapelice (aedicula) ali na kakem podobnem mestu. Napis sc glasi: Aecornae / Aug(ustae) . sac(rum) I Emonienses / qui / consistunl / finibus / Savar(iae) I v(otnm) . s(olvernnl) . l(ibentes) . m(erito). Vzvišeni Aecorni so to ploščo postavili Emonci, ki so nastanjeni na ozemlju Savarije. Zaobljubo so iz¬ polnili radi in kakor je (boginja) zaslužila. Po značilnosti pisave črk, med katerimi so posa¬ mezne višje od ostalih, in iz tega, da sc Savaria še ne imenuje colonia, kar je postala za časa cesarja Klavdija, se da sklepati, da izvira naš napis iz prve polovice 1. stoletj po Kr. Gre torej za posvetitev boginji Ekorni (Aecorna), ki so jo častili Emonci, priseljeni v Savariji. Posta¬ vili so spomenik svoji lastni domači boginji, kajti KRONIKA 23 ime boginje Aecorna, Aequorna ali Aecurna naha¬ jamo drugače le v sami Emoni in v sosednem Nau- portu. V Ljubljani je imela svoje svetišče najbrž na gradu, kjer so sc našli 1. 1820. pri odkopavanju starih okopov trije spomeniki (sedaj v Narodnem muzeju v Ljubljani). Lokalna omejenost njenega imena go¬ vori najbolj za to, da gre za domače, morda ilirsko božanstvo, a ne za kako staroitalsko boginjo trgo¬ vine, katere ime bi bilo v zvezi z latinsko besedo aequor = gladka površina, morje. Mogoče je Aecorna samo latinizirana forma podobno sc glasečega doma¬ čega imena. Iz napisa je torej razvidno, da je v 1. stoletju po Kr. prebivalo v Savariji tudi nekaj Emoncev. Vprašanje je, s čim so se ti stari Ljubljančani tam bavili. Mogli bi misliti na odslužene in upokojene vojake. Nasel¬ bine veteranov v Savariji so namreč večkrat izpri¬ čane. Na nekem fragmentu iz Sombatclja sc omenja celo neki vojak iz same Emone, ki je tam umrl. Ven¬ dar je bolj verjetno, da so ti »Emonienscs, qui con- sistunt in finibus Savariae«, ki so korporativno po¬ svetili spomenik svoji domači boginji, bili trgovci. To dokazuje zlasti izraz »qui consistunt in finibus Sa¬ variae«. »Consistere« (nastaniti se, naseliti se) se rabi tako pri posameznikih kakor pri združbah, col- legia, ter pomeni tehnični izraz za one prebivalce, ki pravno niso pristojni v dotični kraj in ki jim ne pri¬ pada ius domicilih »Consistere« velja le za naseljence, ki bivajo v kraju samo prehodno ali dlje časa, pred¬ vsem torej za trgovce, ki so podvrženi samo krajev¬ nemu sodstvu. Zato nahajamo pri latinskih napisih često izraze »negotiantes« ali »qui negotiantur« na¬ mesto »consistentes« ali »qui consistunt«. Ustreza¬ joči grški izrazi so »katoikountes, pragmateuome- noi, sympragmateuomenoi, ergazoinenoi«. V prvem stoletju po Kr. se poslužuje panonsko trgovstvo še stare predzgodovinske trgovske ceste iz Akvileje, tkzv. jantarske ceste. Od oglejskih trgov¬ skih hiš so igrali v trgovini s Podonavjem glavno vlogo Barbii. Njihove podružnice, ki so jih vodili osvobo¬ jenci te družine, so nam znane po mnogobrojnih ime¬ nih teh ljudi. Srečamo jih povsod ob cestah, ki izha¬ jajo iz Akvileje. Tako tudi v Ljubljani (CII. 1 III 8846), Celju (CII. III 5144, 11697), Savariji (CII. III 4156, kjer je poreklo iz Akvileje radi navedbe oglej¬ skega tribus-a popolnoma sigurno) itd. Med velike trgovske hiše v Akvileji je treba šteti najbrže tudi Caesernii. Tudi člane te familije imamo v Ljubljani (Glasnik Muz. dr. XVI, 124 sl., zelo zgoden napis: CII. III 8850), v Savariji (CII. III 4201) itd. Emonski trgovci so imeli pri trgovini iz Akvileje v Podonavje važno posredovalno vlogo. Eden med tistimi, ki so se naselili v Savariji, je najbrž bil I.(ucius) Maximi fil(ius) dom(o) Emon(ae), ki je znan iz nagrobnika v Sombatelju (CII. III 4196, sedaj v muzeju v Som- batelju, sl. 2). Postavil je sebi in ženi še za časa živ¬ ljenja krasen nagrobni spomenik z napisom: L(ucius) Maximi fil(ius) I dom(o) Emon(ae) an(nonim) / ... vi(vus) si (bi) et siiis / el Saloniae Marcellae condugi) pi(issimae) an(norum) XXX. Za števila let je izpustil potreben prostor, vendar so samo po smrti žene dopolnili število XXX, dočim je prostor pri samem Luciju ostal prazen. Kamen sega gotovo 1 CII. = Corpus inseriptionum I.atinoruni. še v 1. stoletje po Kr. Savaria je bila ta čas v nekem oziru tudi važno središče Panonije. Sedež uprave je bil sicer vsakokratni glavni tabor cesarjevega legata, ki je bil obenem tudi poveljnik vojske, in se takrat ni več nahajal v Petoviju, marveč že v Karnuntu. Vendar pa je Savaria pomenila nekak sakralen center za Panonijo, kakor dokazujejo od posameznih mest postavljeni posvetilni oltarji (Scarabantia CII. III 4192, Siscia 4193). Najbrž je bil v Savariji tudi za vso provinco skupen oltar cesarskega kulta in pro- vincijskega genija, kar je razvidno iz napisa, v ka¬ terem se imenujejo »magistri collegii Genii provin- ciae Pannoniae Superioris«, ki posvečajo Viktoriji nek kip (signum). Razen tega so tu bili uradi civilne uprave province Panonije, kakor n. pr. uprava cesar¬ skih domen Gornje Panonije itd. V Savariji je zbo¬ roval najbrže tudi conventus, deželni zbor province. Vse to je naravno privlačilo mnogo ljudi iz Italije. Na napisih iz Savarije srečujemo veliko več italskih imen, kakor v drugih panonskih mestih severno od Drave. Naselbina trgovcev iz Emone je torej lahko uspevala. Z intenzivnejšo romanizacijo zapadnih rimskih provinc in vsled ekonomskega propadanja same Ita¬ lije, ki se začenja že zgodaj, sc pa sčasoma spremeni dosedanji položaj in smer trgovine. Iz gornjepanon- skih nekropol, zlasti iz Akvinkuma in Brigetija je dobro razvidno, kako nadomeščajo proti koncu 1. sto¬ letja po Kr. gornjeitalsko trgovsko blago z zapadnim blagom. Najbolj je to razvidno iz ostankov keramike, ki so se našli pri izkopavanju raznih rimskih taborov ob Donavi. Dočim imamo od začetka fino terro sigil- lato iz Arecija in potem iz gornjeitalskih tovarn (tkzv. padovansko keramiko), se pojavljajo proti koncu 1. stoletja predvsem keramični izdelki iz Ga¬ lije. Za časa cesarja Vespazijana se utrjuje donavska meja v Reciji, gradijo sc kasteli in prirodna trgovska pot iz zapada proti vzhodu se zavaruje. Produktiv¬ nejše galske tovarne preplavljajo sedaj Panonijo s svojo robo (terra sigillata, steklo, slikano posodje itd.). Na raznih galskih spomenikih vidimo visoko natovorjene vozove polno posod. Ti »fictiliarii« ali »negotiatores artis creticae« iz Galije so postali resna konkurenca za italsko trgovino in seveda tudi za naše trgovec iz Emone, ki so pri tem posredovali. Kako intenzivno in sistematično so galske tovarne delale, se vidi najbolj po tem, da si je tovarna sigilat v Rlieinzabernu specialno za trgovino z vzhodom usta¬ novila v \Vesterndorfu (pri Rosenhcimu na Bavar¬ skem) posebno tovarno, ki je v ogromnih količinah Nagrobni spomenik Lucija sina Maksima z Emone v Savariji 24 K R O N I K A eksportirala izdelke v Panonijo in še dalje v Dacijo, dočim so njeni izdelki na zapadli neznani. Radi novih kupčijskih zvez se sedaj naseljujejo v Panoniji tudi trgovci z zapada, n. pr. trgovci iz Triera (Augusta Treverorum) v Daciji ali meščani iz Kolna (Colonia Agrippina) v Akvinkunui. Galska trgovina z vzhodom pa se ni poslužila samo obdonav- ske ceste, ampak je šla tudi čez Akvilejo, kar se da domnevati iz nagrobnega napisa nekega kolnskega trgovca iz Akvileje (CIL V 1047: domo Cl(audia) Agrip(pina) negotiator Daciscus). Emonci so imeli seveda pri tej trgovini še dalje svojo posredovalno vlogo. Trgovci z zapada, ki so prišli v Panonijo, sc prav tako združujejo v rojaških društvih (collegia) kakor Emonci. V Akvinku je bil najden nagrobni spomenik (CIL III 10.548) iz 2. stoletja po Kr., na katerem je h koncu zapisano »cives Agripinenses Transalpini« in je najbrž treba dodati »contulerunt ad hoc sepulerum denarios...«. Ti so namreč pri¬ spevali svojemu rojaku za nagrobnik, podobno, ka¬ kor to lepo izpričujeta dva nova v Akvinku izkopana nagrobnika. Priobčil ju je L. Nagy v časopisu »Ger- mania« XV, str. 261, in XVI, str. 289 sl. V prvem primeru gre za posebno ploščo pri grobnici za napi¬ som: »ad hoc se / pulerum / contuler(unt) cives Agri /pinens(es) (denarios) LXXII«, v drugem je na koncu napisa dodano »Agrippinenses Transalpini cont(ulerunt denarios...)«. Kakor pri napisu iz Savarijc, tako gre tudi pri onih iz Akvinka očividno za korporativna posvetila od¬ nosno postavitev od strani organiziranih društev. I)a bi imeli opraviti s posvetili posameznikov, ki bi se morda slučajno ad hoc sešli, izključuje vsaj pri na¬ pisu iz Savarije že koncepcija teksta. Razen tega imamo iz dobe rimskih cesarjev tudi drugod sledove podobnih rojaških društev. čeravno se je v rimski državi za časa cesarjev po¬ tovalo tako lahko, hitro in varno, kakor v Evropi mogoče šele od začetka 19. stoletja, vendar je odhod iz domovine pomenil tedaj veliko več kakor danes. Ljudje v tujini so bili radi tega veliko bolj navezani na svoje rojake, kakor danes. V prestolnici, v Rimu, so se stalno ali pa samo mimogrede mudili provin- ciali z vseh strani rimskega sveta; ti so pač že davno skušali priti do nekakega združenja na rojaški pod¬ lagi ter so snovali taka društva. Direktnih poročil o tem sicer nimamo, pač pa celo vrsto zanimivih na¬ pisnih spomenikov, ki jih je mogoče spraviti v zvezo s tem. Ti dokumenti nam kažejo, da so imeli rojaki gotovih provinc ali mest v prestolnici celo lastne uradne lokale, nekake pokrajinske cehovske hiše, v bližini Volkanala in templja Concordije ob gornjem Forumu. Med drugimi so dokazane take »stationes« za Tarsos, Sardes, Tiberias in naš Noricum (CIL VI 250). Tudi v antični literaturi se omenjajo take »sta¬ tiones municipiorum«. Po ravnokar omenjenem na¬ pisu noriškega lokala so bile te pod upravo »statio- nariusa«. Toda te stationes, se zdi, niso temeljile na privatni podlagi, ampak so posamezne civitates ozi¬ roma municipia same najemale za svoje municipes posebne lokale v bližini Foruma (stationes za raz¬ liko od lokalov privatnih društev, tako zvanc scholae). Združenja v provincah, kakor n. pr. naša Emonska rojaška zveza v Savariji, pa so brez dvoma temeljila na privatni iniciativi. Podobna rojaška društva, kakršna so imeli Emonci v Savariji ali kolnski trgovci v Akvinku, najdemo večkrat omenjena v naših napisih, posebno v podo¬ navskih deželah. Tako so gotovo udruženja trgovcev na rojaški osnovi oni »negotiatores Cisalpini ct Trans¬ alpini« in »negotiatores Britanniciani«, ki se javljajo na napisih iz Kolna odnosno Bordeaux-a, in »nego¬ tiator corporis splendidissimi Cisalpinorum et Trans- alpinorum« iz Lugdunuma. V velikem trgovskem mestu Puteoli (danes Pozzuoli pri Neapolu) so izpri¬ čani razni trgovci iz vsega sveta. »Berytenses qui Pu- teolis consistunt« so tam posvetili neki spomenik ce¬ sarju Trajanu. V istem mestu so imeli svojo »statio« tudi trgovci iz Tyrus-a, kakor to kaže lep grški napis. Morda gre tu za oficielen fondaco, trgovsko faktorijo, ki so jo ustanovili »Tyrci stanojoči v Puteolih, kate¬ rih je mnogo in veliko«. Leta 174. po Kr. pa jih je bilo le še malo in domovinska občina Tyros prosi svojo statio v Rimu, naj podpira rojake v Puteolih z letnim denarnim prispevkom. Gotovo so tudi imeli trgovci iz Aleksandrije na vseh važnejših trgovinskih točkah svoje rojaške zveze. V Perinthos-u so tam trgujoči Aleksandrinci postavili neko statuo. Dalje omenja neki grški napis iz Španije nekega predstoj¬ nika društva Sircev v Malagi itd. V ta okvir spadajo tudi društva kolonistov v Daciji. Razlagamo jih iz posebnega načina naseljevanja v Daciji, kamor so prihajali ljudje iz vsega rimskega imperija. Prav to naseljevanje najrazličnejših deželanov je pospeševalo ustanavljanje društev rojaškega značaja. Tako ome¬ nja neki napis iz Napokc (Napoca = današnji Cluj) »Galatae consistentes municipio«, a drug napis iz Al-Gyogy-ja (antična Germisara) celo izrečno »col- (legium) Galatarum«, torej »društvo Galatcev«. Tu v Daciji poznamo tudi neki collegium Asianorum, društvo priseljenikov iz rimske province Asije (iz leta 235. po Kr.). V poznejši dobi pa stopijo, kakor drugod v rimski državi, tudi v Daciji na mesto ro¬ jaških društev zveze po poklicih in ne več po roja- štvu. Tudi radi tega smo upravičeni, da postavimo napis Emoncev v Savariji v kar najbolj zgodnjo dobo. Saj je tudi sicer združevanje po načelih rojaštva imelo največ pomena vprav v prvih dobah naselje¬ vanja in romanizacije, ko je bil čut za domovinsko skupnost še živ. Zanima nas seve, kako je rojaška zveza naših starih Ljubljančanov v Savariji izgledala. Iz samega napisa to seveda ni razvidno, vendar je morala organizacija take rojaške ali domovinske zveze biti po vsej ver¬ jetnosti slična organizaciji ostalih društev (collegia' v cesarski dobi. Podlaga ji je bila zasebna zasnova. Ustanovljena po privatni iniciativi je skušala posne¬ mati nekako municipalno organizacijo v malem. Tako so te zveze imele po vzoru pravih mestnih občin svoj statut, lex collegii, pravilnik, ki nam je v nekaterih primerih ohranjen. Na čelu društva so bili magistri, predsedniki, navadno dva, trije ali še več. Ti so zra¬ ven sakralnih funkcij, kakor je n. pr. pripravljanje skupnih daritev itd., sklicevali in vodili skupščine, nadzorovali društveno disciplino itd. Podpirali so jih še nekateri drugi društveni funkcionarji, n. pr. cu- rator, quaestor (blagajnik) in drugi podobni. Kakor danes, tako so imeli tudi takrat častne člane, pokro¬ vitelje ali protektorje, ki so jim pravili patroni. Obi¬ čajno so to bili možje uglednega socialnega položaja, K It O N I K A 25 ki so mogli društvu v marsičem koristiti. Dostikrat so to bili tudi bogati osvobojeni sužnji, na katerih radodarnost so člani računali. Društveni prostor se je imenoval schola. Tukaj so se vršila glavna dru¬ štvena zborovanja, conventus. Konvent je volil dru¬ štvene funkcionarje in njemu so morali magistri po poteku službovanja polagati račune. Zgoraj imenovani napisi iz Akvinka pa nam omo¬ gočajo še več pogleda v žitjc in bitje teh rojaških društev, kakor so jih imeli med drugimi tudi Emonci v Savariji. Ni jim šlo edinole za shajanje in združe¬ vanje v tujini živečih rojakov, niti ne le za gojitev domačih kultov, — ta društva so bila tudi nekaka pogrebna društva, collegia funeraticia, ki so plačevala pogrebne stroške za umrle člane ali so k temu vsaj prispevala. V’ starem Rimu ni bilo mestnih ali pri¬ vatnih pogrebnih zavodov, kakor danes, nego so sc za to brigala razna združenja, kakor cehi in stanov¬ ska društva; tudi mlado krščanstvo in razne pogan¬ ske verske družbe so v tem pogledu nadomestile da¬ našnje pogrebne zavode. Zelo zanimiv je napis koln- skih trgovcev v Akvinku, ki omenja prispevek od 72 denarjev za spomenik. Ker gre tu za večjo sezidano grobnico, so bili stroški seveda večji kot 72 denarjev. Vsota, ki jo je plačal kolegij civium Agrippinensium, se pa zdi, da je normalen pogrebni prispevek, ki so ga plačevala tudi druga collegia funeraticia, n. pr. tudi collegium cultorum Dianae et Antinoi v Lanu- viju, čigar društvena pravila so nam ohranjena v napisu (CIL XIV 2112). Imenovana bratovščina plača svojim članom v primeru smrti (izjema samomor) 300 sestercov = 75 denarjev za pogrebne stroške, pri čemer je odšteta majhna vsota, ki se je razdelila kot prispevek za stroške društvenim članom, ki so se udeležili pogreba. Arheološke najdbe nam lepo kažejo, da so bili ravno trgovci pionirji rimske kulture. Ne samo, da so že pred rimsko vojsko prišli v najbolj oddaljene kraje, nego so bili, kakor smo videli, tudi med prvimi naseljenci v novo osvojenih provincah. Iz njihovih naselbin ob velikih vojaških taboriščih (canabae) so se razvila često velika mesta. Bili so pa tudi prvi, ki so trpeli, če so se še ne popolnoma pomirjeni pro- vinciali uprli rimskemu jarmu, kakor ravno v Pa¬ noniji ob začetku velikega upora leta 6. po Kr. Udru- ženje emonskih trgovcev v Savariji pa je cvetelo v mirni periodi rimskega cesarstva. Trgovina je gotovo uspevala, kar lahko domnevamo po lepem nagrob¬ nem spomeniku Lucija, sina Maksima v istem mestu. Zanimivo bi bilo vedeti, ali niso Emonci imeli tudi drugod svojih trgovskih postojank. Odgovora na to sicer ne moremo dati, ker nam manjkajo dokazi, je pa malo verjetno, da bi bili igrali v rimski trgovini izven ožjega ozemlja kako posebno vlogo, kakor n. pr. Sirci ali Afrikanci, ki jih srečujemo celo v Celeji. Iliri so sloveli bolj kot odlični vojaki, kakor kot trgovci, in tako srečujemo Emonce pogosto v vrstah rimskih pretorijancev, v cohortes urbanae in v ostali vojski, ne poznamo pa do zdaj izven Panonije nobe¬ nega napisa, ki bi omenil kakega privatnika iz Emone. RAZSTAVA SLOVENSKEGA NOVINARSTVA A N T E C, A B E II Razstava je imela namen proslaviti kar dva važna jubileja, namreč 1401etnico prvega pravega časnika na slovanskem jugu, Vodnikovih »Lublanskih Noviz«, in tridesetletnico pričetkov organizacije slovenskih poklicnih novinarjev. Pripravljalni odbor s predsednikom Sašo Železni¬ karjem so sestavili z novinarji vred tudi njih sta¬ novski sosedje, organizirani v Društvu tiskarnarjev v Sloveniji, v Zvezni organizaciji Zveze grafičnih de¬ lavcev in delavk Jugoslavije ter v ljubljanski podruž¬ nici Udruženja grafičnih faktorjev, prav tako pa glavna podjetja, ki tiskajo ali izdajajo časnike in ča¬ sopise, ter odlični zastopniki naše znanosti in gospo¬ darstva, predvsem seveda Ljubljanskega velesejma. Kar se zadnjega tiče, smemo podčrtati brez pretira¬ vanja, da je g. dr. Fran Windischer kot zastopnik ve¬ lesejma s svojo razsodnostjo odločilno spodbujal ma- Iodušne, ravnatelj gosp. dr. Milan Dular je pa s svojo organizatorno in razstavnotehnično rutino v zvrhani meri izpolnil svojo dolžnost kot tehnični vodja raz¬ stave. Dosedanjo šablono častnih odborov so novinarji takoj v začetku zavrgli in sklenili poiskati dignitarje med seboj. Samo poklicni novinarji, torej sami redni člani slovenske novinarske organizacije naj reprezen- tirajo slovensko novinarstvo pred svetom! In na edini novinarski praznik v letu, 1. majnika, je razstavo v vseh listih napovedal oklic »slovenski javnosti«, ki so ga podpisali trije redni člani ljubljanske sekcije Ju- goslovenskega novinarskega združenja torej poklicni novinarji, ministri dr. Anton Korošec, dr. Albert Kra¬ mer in dr. Fran Kulovec. Oklic je prirediteljem povsod odprl vrata: v mini¬ strstvih in poslanstvih, na banovini in pri županih, v škofiji in proštiji, samostanih in župniščih, v javnih in privatnih knjižnicah, muzejih in zbirkah, v tovar¬ nah in delavnicah, skratka, vse civilne, vojaške in cerkvene oblasti, zavodi in ustanove ter podjetja in vsi sloji, ki so jih prireditelji prosili za to ali ono, so radi ustregli in pomagali. Spet je prva prihitela z naj¬ večjim darilom Mestna občina ljubljanska. Kar se inozemstva tiče, moramo biti posebno hva¬ ležni Nemčiji. Ko so jeseni 1. 1936. nemški novinarji obiskali Jugoslavijo in tudi svoje slovenske tovariše, je vodja nemške ekskurzije, vladni svetnik Wilfrid Bade iz Drž. ministrstva za ljudsko prosveto in propa¬ gando, pripravljalnemu odboru obljubil svojo podporo in v kratkem smo od predsednika Nemške novinoznan- 26 K R O N I K A ske zveze tajnega svetnika univ. prof. dr. Walther- ja Heide-ja dobili zagotovilo, da nam nemška stro¬ kovna znanost da na razpolago vse, kar bi želeli, zlasti pa tudi svoj veliki vpliv za posredovanje. Hkrati se je ponudil tudi znameniti univ. prof. dr. Karl d’ Ester, direktor Instituta za novinoznanstvo na univerzi v Monakovem, ki je menda vodilno sodeloval pri vseh podobnih razstavah. S tako protekcijo je bilo skrom¬ nemu slovenskemu novinarju mogoče, da je v Berlinu z uspehom obiskal dolgo vrsto raznih referentov v petih palačah treh ministrstev v enem dnevu! Odlo¬ čilni ministerialni svetnik je celo zagotovil, da bi ne imel ničesar proti posojilu »brizinških spomenikov«, toda nismo si upali prevzeti odgovornosti ter je zato Bavarska drž. biblioteka v Monakovem našo skrom¬ nost nagradila s posojilom vseh dragocenih unikatov in redkih tiskov 16. stol., kar smo jih ji našteli, ter nam za nameček seznam naših želja še dopolnila z najredkejšimi originali. Podobno je bilo pri višj. inž. Gotschu v Wernerwerkih svetovnega podjetja a. d. Siemens & Halske, pri filmski družbi Tobis, pri taj¬ niku Wilkensu Drž. zveze nemških novinskih založ¬ nikov, pri Scherlovem direktorju Zimmermannu, pri vodstvu NSDAP, v tiskarni Steiniger, v Drž. poštnem ministrstvu, posebno pa v veletiskarni J. Miiller & Sohn, ki v Monakovem in Berlinu tiska »Volkischer Beobachter« in je kar podarila 9 tako ogromnih foto¬ grafij, da so se paviljoni velesejma izkazali mnogo prenizki in sploh premajhni za njih namestitev. Skrat¬ ka, novinarski tovariši vladni svetnik Bade in uradni svetnik Giese v Drž. ministrstvu za ljudsko prosveto in narodno propagando, zlasti pa tajni svetnik dr. Heide so nam povsod tako pripravili pot, da je bilo za raz¬ stavo na razpolago preveč gradiva in smo ga morali hvaležno odklanjati, ker za tako množino nismo zmogli stroškov niti za prevoz. Vseh teh uspehov bi pa seveda ne bilo brez vplivnega priporočila beograj¬ skega nemškega poslanika, gospoda von Heerena, in brez simpatij njegovega tiskovnega atašeja dr. Ilri- bovsehka, zlasti pa tudi ne brez naklonjenosti našega berlinskega poslanika, pooblaščenega ministra dr. Aleksandra Cincar-Markoviča in njegovega tiskovne¬ ga atašeja Miloša Crnjanskega. Pozabiti tudi ne sme¬ mo, da je bila po posredovanju Ljubljanskega vele¬ sejma med prvimi pomagači uprava velesejma v Kolnu. Kako požrtvovalen je idealizem za mednarodno znanost, je pa pokazal učenjak svetovnega slovesa, univ. prof. dr. Karl d’ Ester, ki je zares vsestransko podpiral prireditelje s svojimi izkušnjami in nasveti. Poslal je stotine raznovrstnega gradiva, med drugim tudi model rotacijskega stroja, ki ga je izdelala sve¬ tovna tovarna M. A. N. Pomagal je z več svojimi pomagači in je s svojim asistentom dr. Willgjem Klu- tentreterjem žrtvoval celo počitnice, naposled je pa ob svojem večdnevnem obisku preštudiral vse podrob¬ nosti razstave in jo naposled dobrohotno opisal v osrednjem mednarodnem strokovnem glasilu »Zei- tnngswissenschaft« in na drugih mestih z najlaska- vejšo pohvalo kot prireditev mednarodnega pomena in koristi, hkrati je pa prirediteljem razstave in pi¬ scem razstavne knjige izrekel zahvalo mednarodne znanosti. Pri študiju katalogov dosedanjih podobnih razstav in po primerjanju programov sem se odločil za raz- Nj. Vel. kraljica Marija na razstavi. Na levi dvorna dama ga. Franja dr. Tavčarjeva, poleg Njenega Veličanstva predsednik Ljubljanskega velesejma g. Fr. Bonač delitev razstave na danem prostoru po novinoznan- skih vodilih. Prvi paviljon je bil določen za govorjene in pete novine ter za novine v živih slikah, v drugem paviljonu so bile prikazane novine v podobah, trije paviljoni so bili pa za prikaz in obdelavo pisanih in tiskanih novin. Toda takoj sc je pokazalo, da je mno¬ go premalo prostora in časa, zato pa tudi mnogo pre¬ malo delovnih sil, a v glavnem je bilo mnogo, mnogo premalo sredstev. Drugje take razstave pripravljajo čete strokovnjakov po več let z milijonskimi krediti! Ljubljanska sekcija JNU je sicer šla do skrajnosti, ko je sklenila za razstavo tvegati velik del pokojnin¬ skega sklada. Ta skoraj prevelika žrtev je pa najmoč¬ nejši dokaz za idealizem slovenskih novinarjev in bi bila morala zato na razstavi imeti najčastnejši pro¬ stor. Neprestano darovanje slovenskega novinarja za narod je bilo itak dokazano z zgodovino našega no¬ vinarstva. Kdor koli je pri ogledovanju razstave tudi mislil, je moral videti, da napredek in uspehi našega naroda temelje na novinarskih žrtvah. Od Trubarja, onemoglega od žrtvovanja, mimo Valvasorja, barona na beraški palici, pa do vpokojenega Valentina Vod¬ nika, Levstika, Jurčiča, Tomšiča, Lipeta Haderlapa brez groba in do dolge, nepretrgane vrste drugih, z imenom in brez njega, do dandanašnjih dni. Najstarejša in tudi prvotna oblika novin ter obe¬ nem najmodernejši načini poročanja novic bi bili po načrtu morali biti prikazani v paviljonu »K«, ker je bil ta precej odročni paviljon namenjen govorjenim in petim ter novinam v živih slikah. Na žalost iz prej navedenih vzrokov in zaradi pomnoženih poklicnih nalog ob velesejmu in razstavi novinarji niso mogli prirediti »ustnih novin«, ko bi bili svoje prispevke sami govorili pred občinstvom. Zato je pa ljublj. ra- dijsko-oddajna postaja, ki je na razstavi v paviljonu »J« uredila svojo zares poučno podružnico in oddajo na kratke valove, redno oddajala dnevna poročila in tudi pete novine, namreč odlično predvajane epske narodne pesmi in moritate, ki so jih z razumevanjem za folkloro in stil pripravili nekateri člani Akadem¬ skega pevskega zbora. Nameravani ali vsaj v načrtu so bili tudi koncerti in gledališke prireditve, toda vse to je bilo nemogoče, ker so do otvoritve trajale po¬ čitnice, ko v Ljubljani ni mogoče zbrati niti kvar¬ teta k skušnji. Navzlic temu smo se pa postavili, ka¬ li H O N I K A 27 Po otvoritvi so sl gostje ogledali razstavo Od leve proti desni: predsednik Ljublj. velesejma Fr. Bonač, častna predsednika minister dr. Fr. Kramer in minister dr. A. Korošec, zastopnik Nj. Vel. kralja ge¬ neral Dodič, tajnik A. Gaber in nadškof Ujčič kor sc niso še na nobeni drugi taki razstavi, kar še posebno naglaša inozemska kritika. Da, »es \var ein guter Gedanke« in Akademski pevski zbor naj ne po¬ zabi na to spodbudo in prav hvaležno nalogo! Kaj pa, če bi kdaj poskusili s takim novinarskim koncertom s solisti, zborom in baletom? Sicer pa ne maramo po¬ segati v delokrog našega narodnega gledališča, ki ima ves aparat za praznovanje najrazličnejših jubilejev. Slovita nemška filmska tvrdka Tobis je dala na razpolago sijajno »Zrcalo iz papirja«. Ta zvočni film je kakor nalašč ustvarjen za tako razstavo, da se je lahko vsakdo poučil, kako nastane časnik, a Cen¬ tralni presbiro je preskrbel toliko dobrih reportažnih filmov in žurnalov, da so bile zastopane tudi domače novine v živih slikah. NajpopolncjŠc predvajanje mi¬ kavnega in zanimivega sporeda je pa omogočila splo¬ šno znana tvrdka Philips s posojilom najmodernejše dvojne zvočne filmske aparature. Paviljon »M« je pokazal raznovrstne oblike novin v podobah in z njimi v zvezi tudi reprodukcijske teh¬ nike ter njihov zgodovinski razvoj pri nas. Ker je pa novinoznanstvo pri nas še nova veda, zavzemanje za novinoznanska načela in za znanstveno višino raz¬ stave ni moglo imeti popolnega uspeha ter so zato n. pr. odpadla dela živopiscev in freskantstvo, da je ostala v skladišču celo fotografija v Evropi edinstve¬ nega gregorijanskega Krista iz Crngroba s prizori iz vsakdanjega življenja tedanjih naših prednikov. Zato v skromnem kotu niso prišle do zaslužene veljave naše zgovorne končnice panjev, ki jih znanost ceni za posebno pomembno odkritje na novinoznanskem polju in za najzanimivejše ljudske novine s podo¬ bami, kakršnih ne premore ves svet. Slavna bakrena tabla, ki je stoletjem poročala o naši zmagi pri Sisku, si je naposled priborila časten prostor v kulturno¬ zgodovinskem oddelku, kakršnega pač zasluži ta ča¬ stitljivi paladij naše dežele. In prav te ovire pri pri¬ zadevanju za znanstveno višino so mi najlepši spo¬ min na razstavo, ker so predvsem tako priborjeni eksponati dosegli največje strokovno priznanje in celo zahvalo mednarodne znanosti, dvomljivce pa spreobrnili v vnete pristaše novinoznanstva. Prav to spreobrnjenje je pa najtrajnejši uspeh razstave, ki je nje mednarodni uspeh v čast vsemu slovenskemu novinarstvu in v prid tudi Ljubljanskemu velesejmu. še mnogo obsežnejša v tem oddelku bi bila lahko razstava votivnih slik, vendar je pa že njih malo šte¬ vilo pokazalo, da smo tudi pri nas o pomembnih do¬ godkih poročali s podobami. Na razstavi smo poleg table z zmago pri Sisku videli Herrleinovo sliko po¬ žara ljubljanskega trnovskega predmestja, a tudi po¬ žare v Škofji Loki, Radovljici in drugod, požig pri Mokronogu in padec graščakinje s konja, ranjenca v šotoru na bojišču, vihar na morju, procesijo na Bregu pri Kranju, ko so se od strele ustrahovani vaščani zaobljubili, da ne bodo nikdar več plesali. Posebnost je tabla s cenami živil in korcem za Rumfordovo juho, obešena v cerkvico sv. Petra pod šmarjetno goro za sporočilo poznim potomcem o strahotah lakote 1. 1816. Zgodovinski razvoj grafičnih oziroma reprodukcij¬ skih tehnik v naših krajih je bil ponazorjen od leso¬ reznega tiska na ploh mimo bakroreza, jekloreza, ko- vinoreza do litografije in do modernih fotokemičnih postopkov, hkrati je bil pa s temi listi prikazan tudi razvoj naše ilustracije od nemških lesorezov v sloven¬ skih protestantskih knjigah pa do današnjih ilustra¬ cij. Upravičeno se lahko ponašamo z izdelki Valvasor¬ jeve delavnice na Bogenšperku in javnost je bila na razstavi prvič opozorjena, da so bili stebri tedanjega razcveta tudi domači grafični umetniki: novomeški sodnik Ivan Koch, Andrej Trošt in Matija Grajžar, ki mm * 2?oi! @rc$erun(£ ttt anfdjfldjoi 'Scftcn ©!$£$ / SBclcf c ter Vttrrftf.t Sfmff(r0o[mmiiufl/3 m 3 £lr 1 s 6 6 - bm 7 . @(pt(tnbri« / ciiiamoincti/ ctfiiirf) trni ttnem atif<£ild)tn Dtf .fjfrmOrmifii floti 0 tr(n Wlamifli{titriiiffraf>attf( 6 cr 0 pra(f)btf(^rib(ti. ono temi fo Hiter) mit fltntD bet; grtuefm in IMKInlfcj) i 3 <(?l flbtr tem flumitim nmn onDfutiftinetilgffrtuf) jttjjcftillcm (tPJttttfcjt •iranaffffm. ©cimtcfc 5u 2B(etminO|kmtdj DimjjStafpar ©Mftifcofnv m 0,21 ti« rjof. d , crvnTT Samuela Budine poročilo o smrti Nikole Zrinjskega pri Sigetu 28 KRONIKA se je tudi signiral »Carniolicus«. V tej zbirki smo videli več doslej neznanih, predvsem Troštovih del. Posebno so zanimali primitivni lesorezi anonimnega ljudskega umetnika, ki je po letu 1800. vrezal dolgo vrsto raznih podobic in tudi nekaj karikatur ter nas s svojo preprostostjo prestavil daleč nazaj v dobo prvih samcev (Einblattdrucke). Bolj obrtniški so na¬ božnim in celovškim mladinskim knjižicam priloženi kovinorezi, dokler se leta 1844. v zadnjem letniku »Carnioliae« ne pojavijo ročno kolorirani bakrorezi po Kurz-Goldensteinovih originalih narodnih noš iz Korytkove še do danes neizčrpane zbirke. Najpopu¬ larnejše in najbolj razširjene v H), stoletju so pa ka¬ rikature v »Brenclju«, čeprav jih visoko presegajo Kličeve naslovne strani Levstikovega »Pavlihe«, a naj¬ višjo stopnjo sta v minulem stoletju tudi v ilustraciji dosegla Janez in Jurij Šubic s prilogami dunajskemu »Zvonu«. Sicer so dela domačih grafikov kaj skrom¬ na, n. pr. ob pompoznih »tezah« ljubljanskega jezuit¬ skega kolegija, ki so jih rezale v baker zlasti bavarske delavnice, vendar moramo z ljubeznijo do domačega zbrati tudi najpreprostejše podobice, čeprav nimamo Diirerjev, pa lahko s svojo ljudsko likovno umetno¬ stjo, predvsem pa s končnicami in podobicami, doka¬ žemo svetu, da se je naš narod tudi na tem polju tako močno umetnostno izživljal, kakor malokateri. Za splošno povprečno višino zadostujejo že končnice, ki se drugi narodi ne morejo ponašati z njimi! S tem pa seveda še ni rečeno, da bi ne imeli »visoke umetno¬ sti«, saj vendar poznamo stensko in sploh cerkveno slikarstvo ter bomo pač še precej odkrili pri siste¬ matskem raziskavanju grajske in meščanske likovne umetnosti. S pomočjo g. Pavla IVintra je bila sestavljena iz¬ brana zbirka domačih grafičnih listov, božjepotnih po¬ dobic in sličnega, z namenom, da opozorimo na velik kulturnozgodovinski pomen te vrste tiskanih del. Poseben oddelek je bil odmerjen tudi moderni ilu¬ straciji, nastala je pa prav obsežna razstava, ki bi bila napolnila tudi Jakopičev paviljon. Udeležili so se je naši ilustratorji skoraj brez izjeme in vsak s tako množino del, da je bil aranžer g. prof. Saša šantel vidno v skrbeh pred zamero na vseh straneh. Obisko¬ valci so morali spoznati, da imamo dosti dobrih ilu¬ stratorjev za vse potrebe, zlasti pa tudi več izvrstnih in duhovitih karikaturistov. Tako je posebno France Podrekar presenetil gledalce, koliko odličnih karika¬ tur je že napravil. Ker je zaradi preobilega gradiva tega oddelka podrobnejši oris nemogoč, poudarjam samo to, da so ilustratorji morali prepričati tudi naj¬ širšo javnost, da nam ni treba ilustracij iskati drugje in jih naročati v inozemstvu. Posebno gospodarski krogi se večkrat pritožujejo, da ne morejo dobiti za reklamne namene primernih risb, zato naj pa grafiki prirede veliko posebno razstavo svojih del, ki bo go¬ tovo dosegla nameravani uspeh. Da še vedno nimamo trajnega šaljivega in satiričnega lista, nam ni treba in tudi ne smemo naštevati vzrokov, ker pri nas glede dovtipa in karikature še vedno vlada popolna svoboda abderitstva. Skoraj enakega pomena, kakršnega je bil Guten- bergov izum tiska s premakljivimi črkami ali novo¬ dobni izum stavnega stroja za tisk in novinstvo, je bil za ilustracijo izum fotografije in iz nje izvirajočih reprodukcijskih postopkov. Naglo razmnoževanje je bistvo uspehov novinske velesile. Tudi na tem polju je razstava pokazala, da smo prav tako med prvimi, saj je k razmnoževanju foto¬ grafije silno mnogo pripomogel slovenski pesnik in komponist, risar in izumitelj Janez Puhar, ki je pre¬ nesel negativ fotografije na steklo in pozitiv na papir ter tako pokazal pot k razmnoževanju. Predsednik Ljubljanskega fotokluba, g. Janko Hrane, je zbral prav vse o tem slovenskem izumitelju epohalnega pomena in ga na razstavi z vseh strani predstavil tudi mednarodni javnosti, sam Fotoklub je pa prevzel nalogo, da pokaže razvoj fotografije v naših krajih do svojih svetovnih uspehov. To sicer zaradi počitnic in premajhnega prostora ni uspelo, zato nam pa Ljubljanski fotoklub na jesenskem ve¬ lesejmu priredi veliko mednarodno fotografsko raz¬ stavo, kjer spet dokaže svoje prvenstveno mesto v umetnostni fotografiji na svetu. Kakor so bili vsi paviljoni poživljeni s stroji in apa¬ rati v obratu, tako naj bi bili tudi v tem oddelku gra¬ fični umetniki vsaj pokazali, kako nastaneta lesorez in bakrorez. Odškodovala nas je Jugoslovanska ti¬ skarna, ki je postavila popolno najmodernejšo kli- šarno, kjer je njen vodja znal vsakemu pojasniti in gt»o seimmg/ ijrunCMcfjc ©o fcbic6c/|ici> adxai|3i uitiarOu (*a» b«d)^st5»£tetir( fun&cn wo*en/ju rir Stari/inu f ifcnttrtiflcn t>crn/vrtince gereri/pnb wunrirbarlicn EPunrirjeKbcn/Pnt' iTtig0eburf/ywcvcrXy)riuiSc. fcfetjjcmnn rir 5u JU#f«jpjr§/rin 8« 3cnner/t>ife6 3« f ** KRONIKA 29 '!in fktlre ' fijtn nffUt .<>*>* iu< mabmliK mtiua-M^hU *>* *f-r«*'* ' W- /""*«/'•* t, „11 imbi n »,fi >„ <■*$' *•*'* •'»/« I', >/ -*»> W' as.*,,// «»*»Jflm?« W/f.. iW* •'A' fe * " •‘ - l V ^- rM*~' ■*»*+ ***“»'«• "»*'«'*• . i .» ' v., .« ' inc.' ,A7*i/W> * ^ pOJlill.lu ,* M' 1 H n^tulhimu y\ ,, .(Mn &fcrt. sJUel*—**»**■» fi/»*>*. »»/i . , ,. ,J*/k UsnMlMM.« f M M M V»•*•—-'■*"' J / H*/ /Ai- fifa /< >A/t m.une m biihkta iilniifi nja mn tu Ur,- bilCtj i o lakoti 1.1816. pokazati, kako nastane kliše, tako, da ga je razumel inteligent in tudi preprost človek, saj je bil pouk v lem pogledu obema enako potreben. Jedro vse razstave je bilo v velikem paviljonu »J«, ki je bil s paviljonom »N« in s paviljonom Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (»L«) odmerjen za razstavo pisanih in tiskanih novin z vsem, kar je z njimi v zvezi. Kulturnozgodovinski oddelek je predočil novinstvo in novinarstvo na naših tleh od 15. stoletja do današ¬ njih dni. Najstarejše pisane novice na razstavi so bile iz leta 1471. in so se ohranile v benediktinskem samo¬ stanu Tegernsee na Bavarskem, ki je dobival tudi iz naših krajev za denar naročena poročila o važnih do¬ godkih. Za Ljubljano je posebno zanimivo poročilo o potresu 1. 1511., druga pa z večino poročajo o raz¬ sajanju Turkov po naših krajih. Te najstarejše no- vine iz naših krajev hrani Bavarska drž. biblioteka v Monakovem v dveh debelih »Tegernseeških fasci¬ klih«, ki je nanje razstava prvič opozorila naše znan¬ stvene kroge. Da je tudi ljubljanski magistrat imel naročene pisane novine, nam je odkrila beležka v knjigi izdatkov za leto 1620., ko je graškemu poštarju Evstahiju Khanu, njegovemu pisarju in gospodu Kri¬ štofu Khaltenhauserju za take novice — novalia plačal 40 fl. 50 kr. kranjske veljave. Mnogo novega so domov pisali tudi naši protestantski pisci in na razstavi smo videli Trubarjevo pismo z novicami, prav tako pa tudi nekaj »Fuggerjevih novin«, ki jih je zbrala svetovna trgovska hiša Fuggerjev in jih je ogromna množina ohranjenih na Dunaju in v Augs¬ burgu. Hrvatski zgodovinarji so deloma že črpali iz dunajskih Fuggerjevih novin, naposled pa mora tudi naša znanost pričeti z ukoriščanjem obeh omenjenih bogatih virov naše zgodovine. Če ne upoštevamo lepaka, ki ga je leta 1482. po Baslu nalepil preganjalec krivovercev in inkvizitor čarovnic Henrik Kramer proti nekemu domnevno kranjskemu nadškofu Andreju (ker ta »Craynensis« gotovo ni bil niti škof, še manj pa nadškof kranjski ter najbrž niti Kranjec), smo pa na razstavi prvič videli tudi najstarejše tiskane novine, namreč samca iz leta 1515. s poročilom v verzih o slovenskem kmečkem uporu ter s prvimi slovenskimi tiskanimi stavki: »Stara prauda .. Leukhup, leukhup ... woga ginaina ...«. Največje skomine so pa pri poznavalcih zbujali dra¬ goceni tiski, z večino unikati, iz Bavarske drž. knjiž¬ nice, ljubljanske Drž. študijske knjižnice in Narod¬ nega muzeja, ki mi je z njimi, v zvezi s pisanimi no- vinami, uspel dokaz, da se je v časih turških bojev razvila v naših krajih važna poročevalska centrala, ki je z novicami zalagala Evropo. Peter Štern iz Ljub¬ ljane, Nikolaj Jurišič, Benedikt Kuripečič, Samuel Budina, Jurij Kisel s Studenca, Gregor Bregant i. dr. so bili zelo uspešni novičarji ter so njihova poročila ponatiskavali in posnemali v najrazličnejših oblikah in več jezikih. Primerjava črk raznih Mandeljčevih in drugih ti¬ skov nam je pa napravila tudi malo presenečenje. Čudno se mi je zdelo, da na znanem tisku »Newe Zeg- tung.. Wie der Turek ist.. fiir die Stati Medlinge gezogen .. .« poleg letnice 1578. ni natisnjeno niti tiskarjevo ime niti ime kraja, kakor imajo te po¬ datke vsi Mandeljčevi tiski. Tudi lesoreznih ilustra¬ cij ni Mandeljc rabil pri drugih svojih drobnih tiskih, naposled sem pa še ugotovil, da ta prvi ljubljanski tiskar sploh ni imel takih črk, s kakršnimi je tiskan ta letak, ki je doslej še pri vseh avtorjih in biblio¬ grafih z vso gotovostjo veljal za Mandeljčev tisk ter sem ga tudi sam že nekajkrat opisal za prvi ljub¬ ljanski ilustrirani list. Ta po najzanesljivejših in naj¬ večjega zaupanja vrednih prednikih podedovani greh HERBARDIAVR. STETŠJjT BATŠfiNlS ETC. 'RprunSDoniMilitueniieTraclare gefia- rumglomTrajlanttfiim, Vitaet Mor s, adfalulcmtt commodumTatrk tramaSa, et inCoruati*cxtrcmisfinibus adTudatsb- kpmX. (jlend. 03: in pretilo adutrfut Turcaifimnis memorta crudelifi: Q>rifiemrumjalutis oppu- sU* ; . gnatorcj,glorhJifume /lij:'' | j#,- Georgio Kb)fl de Kaltenprim 'Haredi - tario amplifs:Didonis Goritzienfis Dapifero properanter & turbulence delčripta. LABACI E X OFFICINA IOAN- nis-Manli/,. M. D. LXXV. Prva novice domačega plača, ki so Izile v Ljubljani 30 KRONIKA moram popraviti in zanimivi tisk vzeti Mandeljcu ter ga prepustiti drugemu tiskarju, najbrž Widmanstet- terjevi tiskarni v Gradcu. Preden se ločimo od teh častitljivih redkosti, se moramo zahvaliti Bavarski drž. biblioteki, predvsem pa direktorju oddelka, znamenitemu strokovnjaku dr. Karlu Scholtenloherju, avtorju velikega dela »Flugblatt und Zeitung« in drugih del, ki je prvi opisal tudi Tegernseeške fascikle kot pisane novine ter nam z vso ljubeznivostjo zbral in izbral toliko po¬ membnega gradiva ter s svojo dobrohotnostjo uspešno posredoval tudi posojilo unikatov. Pri poznejših predhodnikih pravih časnikov in ča¬ sopisov je bilo na razstavi še marsikaj doslej neopa¬ ženega in nezabeleženega, vendar pa dosti o tem, ker sem že za razstavno knjigo napisal nekak vodič po lem oddelku z naslovom »Skozi stoletja za našim no¬ vinarstvom «. Najhuje je pa zaradi premajhnega prostora trpel oddelek, ki naj bi bil po dr. šlebingerjevem, tudi v razstavni knjigi objavljenem bibliografskem pregledu pokazal vse slovenske časnike in časopise, poleg teh pa tudi njih drugojezične spremljevalce, rokopise urednikov in glavnih sotrudnikov, portrete, razno¬ vrstne druge tiske in sploh gradivo, ki bi ilustriralo posamezne dobe in dogodke, če pa pomislimo, da dr. šlebinger navaja 1074 slovenskih časnikov in ča¬ sopisov, lahko izračunamo, koliko bi samo za to zbir¬ ko potrebovali prostora, če za vsak list računamo samo četrt kvadratnega metra. Vsaj pri glavnih listih bi morali pokazati razne spremembe velikosti in oblike, njih vabila na naročbo s programi, razne zgodovinske razglase in dogodke itd., da bi bili neka¬ teri najstarejši časniki tudi na 5 in celo na 10 kv. metrih le skromno prikazani, kaj šele tudi nazorno novinoznansko obdelani. Edino jubilantu Valentinu Vodniku in njegovim »Lublanskim Novizam« je bilo mogoče posvetiti precej prostora in za silo je šlo tudi še z dobo do leta 1850., vse poznejše gradivo je bilo pa stisnjeno do skrajne mere, a povojno povodenj našega periodičnega tiska je sila zajezila le na naj¬ pomembnejše in najzanimivejše pojave. V tej stiski so pa prihitele na pomoč tiskarne ter so v svojih od¬ delkih razstavile impozantne komplete Bleiweisovih »Novic«, »Slovenskega naroda«, »Slovenca« in drugih časnikov in časopisov, ki so jih tiskale in jih še ti¬ skajo ter nekatere tudi izdajajo. Posebni oddelki so zaokroženo pokazali in deloma tudi prav dobro obdelali mladinski, dijaški, dobro- voljski, uradni, emigrantski in izseljeniški, ženski, nabožni, tujskoprometni in sokolski periodični tisk. Naš inozemski izseljeniški periodični tisk je zgledno obdelal dr. Branko Vrčon. Razmere so krive, da večina naših starejših časni¬ kov in časopisov skoraj nikjer več ni ohranjena. Celo posamezne številke so že redke, kompleti so pa pri nekaterih že prava rariteta, a tržaški in sploh pri¬ morski listi so izgubljeni, če se morda niso ohranili v tržaški ali dunajski knjižnici. V Sloveniji vse knjiž¬ nice skupaj ne bi mogle sestaviti popolne zbirke slo¬ venskega primorskega periodičnega tiska, a za naš ameriški tisk ne moremo več dognati niti vseh po¬ polnih in točnih naslovov. Brez odlašanja moramo organizirati iskanje in zbiranje, da rešimo vsaj še ne¬ kaj, zato je pa treba naročila komur koli, ki bi imel samo to nalogo. Da se ta za večino obiskovalcev papirnata puščava, ki je bila zaradi preobilice gradiva tudi za ljubitelje utrudljiva, vsaj nekoliko poživi, je bila dvorana okra¬ šena z nekaterimi slikami, ki so hkrati ilustrirale po¬ samezne dobe. Najživahnejše in najbolj veselo bi bil moral delovati odrček s prizorom sejma, kjer pevec poje moritate, novičarka prodaja novine in relacije ter sejmarji gledajo strahotne dogodke tudi v kukalcu ter kupujejo na stojnicah razne letake in podobe pri¬ kazni na nebu ter drugih groznih dogodivščin, čas in prostor sta bila spet vzrok, da lutke niso bile dosti pripravljene. Herrleinovc slike so nas peljale v Vodni¬ kovo Ljubljano in poleg portreta Zoisa, Vodnika in drugih sta vzbujala občudovanje obiskovalcev in obi¬ skovalk krasna portreta dr. Lovra Tomana in njegove mlade žene Josipine Turnograjske, ki sta bila zlasti v romantičnih viteških kostumih pač ideal svojega časa. Najbolj je pa ustregel prirediteljem akad. slikar prof. Matej Sternen s svojima nalašč za razstavo na¬ slikanima, po 3 m širokima in po 2 m visokima sli¬ kama, ki sta zamišljeni kot osnutek za dve monumen¬ talni freski. Na prvi sliki »leta 1575.« v svoji tiskarni tiskar Janž Mandeljc z Jurijem Dalmatinom izroča meceim slovenske knjige Janžu Kislu, graščaku s Fu¬ žin in ustanovitelju papirnice, prvo v Ljubljani ti¬ skano slovensko knjigo, njemu posvečeni Dalmatinov prevod »Jezusa Siraha«. Nasproti skupine ljubljan¬ skih, za slovenski jezik vnetih veljakov pa ob oknu prisostvujeta zgodovinski svečanosti rektor Adam Bo¬ horič in mecenov sin Jurij Kisel z odtisom svojega letaka »Herbarta Turjaškega življenje in smrt«, ki je prvo v Ljubljani latinsko in tudi v nemškem prevodu natisnjeno novinsko delo domačega pisca. Na drugi sliki smo pa spet priča, ko Žigo barona Zoisa in nje¬ gova prijatelja, Valentina Vodnika ter nakeljskega dekana Julija Japlja »ob novem letu 1797.« presenetita nadzornik Blaž Kumerdej in njegov svak, tiskar Fri¬ derik Eger s krtačnim odtisom 1. številke »Lublan- skih Noviz«. Glej, pravkar sluga postavi na mizo vino in potico, toda Vodnik se postavi: KRONIKA Delavska knjižnica v Ljubljani 31 Matej Sternen: oanutek za fresko „1575“ »Sa nov let potizc She take ni blo!« Naj bi se baronoma Janžu Kislu in žigi Zoisu pri¬ družil še tretji mecen ter stopil k mojstru Sternenu in mu naročil, naj podobi naslika na steno nove pa¬ lače Univerzitetne knjižnice! Tam bo po dvoranah in na stopnišču gotovo dosti primernega prostora tudi še za fresko z Akademijo operosov ali za prizore iz Prešernove dobe, iz leta 1848. itd. Prav tako bi se pa ta ali oni za slovensko kulturo goreči veljak oveko¬ večil ali bi si postavila trajen spomenik ta ali ona družba ali zavod, če bi naročila, da kipar Tone Kralj ulije v bron ali pa izkleše svoje tri odlične kipe Tru¬ barja, Herbersteina in Valvasorja, ki je z njimi okrasil reprezentančno dvorano razstave. Tudi akad. kiparja Nikolaja Pirnata graditelji slovenskega novinstva Vodnik, Bleiweis, Cegnar, Einspieler, Levstik in Jur¬ čič čakajo na izdelavo v žlahtnem materialu. Posebno bi se pa te herme podale Novinarskemu domu, kamor naj bi postavili tudi bronastega »Desetega brata«, ki je z njim akad. kipar Lojze Kogovšek tako duhovito simboliziral slovenskega novinarja. Ker smo že pri umetnosti, pa nikakor ne smemo pozabiti akad. sli¬ karja Rajka Šubica, ki so bili po njegovih načrtih in pod njegovim vodstvom izdelani vsi diagrami in gra¬ fikoni tako, da so v resnici zaslužili najlaskavejšo splošno pohvalo. Zlasti se je ta mojster izkazal s svo¬ jim vsestransko imenitnim frizom, ki je z njim tako učinkovito in smotrno opasal dvorano za poročeval- stvo in ponazoril vso zgodovino poročevalstva tako živo, da so se Davorinu Ravljenu starinsko šegavi verzi kar sami ulili iz peresa. Sodelovanje imenovanih slikarjev in kiparjev, mojstra Plečnika in arh. Jožeta Mesarja, ki je kolikor mogoče lepo opremil vso raz¬ stavo, ter skoraj vseh slovenskih ilustratorjev in ka¬ rikaturistov, ki sta jih zbrala akad. slikar prof. Saša šantel in akad. slikar prof. Mirko Šubic, to splošno sodelovanje naših umetnikov pač najlepše odkriva, kako tesno je naša umetnost povezana z novinar¬ stvom. Edini prostor razstave, kjer je tudi pri največjem navalu vladal svečan mir, je bila pa samo z že nešte¬ timi kipi in s slikami najbolj zaslužnih novinarjev okrašena okrogla dvorana, kjer so današnji novinarji Matej Sternen: osnutek za fresko „1797“ počastili svoje umrle vzornike, od živih kolegov pa samo častne predsednike, ministre dr. Korošca, dr. Kramerja in dr. Kulovca. Razen kipov in velikih fo¬ tografskih reprodukcij novinarskih portretov v črnih okvirih ter zelenja ni bilo v tem svetišču hvaležnosti nobenih drugih eksponatov, ker bi bili lahko motili resnobo prostora, saj je na delo in zasluge teh mož opozarjala vsa razstava in je bila celo obsežna zbirka njihovih rokopisov zato razstavljena v kulturno-zgo- dovinskem oddelku. Dolga in težavna je bila pot od Trubarja in Herbersteina mimo Valvasorja do Vod¬ nika ter njegovih »Lublanskih Noviz«, toda speljana v pravo smer, da je njih nasledniki kljub najtežjim oviram niso zgrešili nikdar. Z neprestanimi žrtvami so gradili cesto dalje k idealom in ciljem svojega na¬ roda ter ga pripeljali v svobodo, svoj stan pa od »de¬ setega brata« k Novinarskemu domu! Za kipom »Desetega brata« in za modelom ter na¬ črti Novinarskega doma, ki ga nameravajo graditi nasproti Narodnemu domu v Tomanovi ulici, kjer jim je prostor poklonila mestna občina ljubljanska, je pa obiskovalce sprejel veliki oddelek z zgodovino in vse¬ mi pripomočki poročevalstva do najmodernejših iz¬ umov. Kakor že rečeno, je bila zgodovina poročeval¬ stva od golobčka z oljkino vejico pa do radijskih po¬ ročil upodobljena na pičlo 50 m dolgem frizu akad. slikarja Rajka Šubica in pojasnjena z imenitnimi verzi urednika Davorina Ravljena. Skoraj preveč podrobno je pa dr. Josip Birsa, ki je uredil ves oddelek za po- ročevalstvo, obdelal poslovanje agencije Avale, ker si je s tem v svojo škodo prikrajšal prostor na drugi strani, kjer bi bilo njegovo znanje prišlo mnogo bolj do veljave. Tega mu seveda nikdo ne bo očital, saj se je prav za prav žrtvoval za Avalo kot vodja njene ljubljanske podružnice. Slike, fotografije, načrti, gra¬ fikoni, modeli in drugi taki pripomočki so prikazali današnje poročevalstvo in tudi njegovo zgodovino ter njegove naloge in težko delo z vseh strani. S Hellovim aparatom, ki brezžično sprejema poročila in jih hkrati tudi piše, nadalje z aparatom za telegrafsko prena¬ šanje slik in rokopisov ter s čudovitim daljnopisom in podobnimi pridobitvami moderne tehnike, ki jih je izdelala in dala na razpolago svetovna tvrdka Sie¬ mens & Halske, je razstava pridobila tudi za širše 32 KRONIKA kroge najbolj učinkovite privlačnosti. Daljnopis, ki je v Nemčiji že uveden, kakor pri nas telefon, ima pred telefonom še to prednost, da lahko isto pismo pišeš več adresatom hkrati, ko po telefonu lahko govoriš samo z enim. če n. pr. bančna centrala javlja svojim podružnicam kako okrožnico, jo tipkarica v centrali tipka na svoj stroj, stroji v podružnicah po raznih mestih jo pa pišejo. Pri Hellovem aparatu, ki jih ima Avala že več in bi ga celo potrebovala tudi ljubljanska podružnica, pa loviš razne oddajne po¬ staje in čitaš poročila, namesto da bi jih poslušal. Zveza daljnopisa s stavnim strojem, ko bomo tako rekoč tiskali po telefonu, ni več daleč, a za cilj sma¬ trajo izumitelji brezžični stavni stroj. Ko bodo sve¬ tovni narodi dosegli ta cilj, si bodo pa slovenski iz¬ umitelji morali pričeti beliti glavo z brezžičnim pre¬ vajanjem iz vseh svetovnih jezikov v slovenščino. Največ nebeške potrpežljivosti, marljivosti, truda in težkega, skrajno natančnega dela je bilo pa v statistič¬ nem oddelku, kjer je vse ogromno, za statistiko po¬ trebno gradivo zbral in obdelal sam Ivo Lapajne. Za to delo bi bila vsaka hvala premajhna, vsak superlativ samo medla prispodoba! Samo majhen del tega je Ivo Lapajne lahko opisal in objavil v razstavni knjigi pod naslovom »Razvojne smeri slovenskega novinarstva «, kar pa lahko sedaj brez večjih težav izpopolni v težko, debelo knjigo z vsem, kar s te strani potrebuje novi- noznanstvo. Vse to je pa ponazoril z odličnimi mo¬ deli, sijajnimi diagrami in grafikoni, da je bilo ra¬ zumljivo, kolikor je pač pri takih prikazih mogoče. Pozabiti namreč ne smemo, da so diagrami in grafi¬ koni tem težje razumljivi, čim manj jih je in čim več hočejo povedati. Spet smo torej pri jezovih časa, pro¬ stora in sredstev! Splošnega priznanja sta bila po za- služenju zlasti deležna oba velika modela, ki je bila z njima prikazana razširjenost raznovrstnih naših časnikov in časopisov v dravski banovini in po vsej Sloveniji, poleg tega pa hkrati tudi višina načitanosti po raznih deželah in okrajih. Ta dva modela, kakor tudi grafikoni in diagrami, ves kulturnozgodovinski oddelek in sploh vsi oddelki razstave so bili pa naj- očitnejši dokaz, da je gnezdo, središče in glavno to¬ rišče slovenskega novinarstva in slovenske kulture od nekdaj bilo, je dandanes in bo še nadalje — edino Ljubljana! Prav zelo so se potrudile in z velikimi stroški aran¬ žirale svoje posebne razstave naše najbolj znane ti¬ skarne, ki tiskajo časnike in časopise. Vse so prav krepko izpopolnile posamezne oddelke razstave ter dokazale, da so kos tudi najtežjim nalogam. Posebno pa moramo še pripomniti, da imajo naše tiskarne prav mnogo smisla za umetnostno opremo svojih izdaj. Tudi tujci so pohvalno opozarjali na opremo in izvedbo naših tiskarskih izdelkov ter pristavljali, da so slovenske tiskarne ne samo kos, temveč tudi za zgled mnogim drugim državam. Narodna tiskarna je v prvi vrsti počastila Vodnikov jubilej z dolgimi vrstami letnikov najstarejšega slo¬ venskega dnevnika, »Slovenskega naroda«, in naj¬ važnejšega literarnega časopisa »Ljubljanski Zvon«. Oba lista je obdala s slikami urednikov in sotrudni- kov, ki so med najbolj zaslužnimi delavci za napredek naroda na najrazličnejših poljih. Seveda je razstavila tudi letnike »Jutra«, »Domovine«, »življenja in sveta« in drugih listov, toda s svojo razstavo je hotela v prvi Tone Kralj ■ Primož Trubar vrsti izkazati čast svojim slavnim urednikom in so- trudnikom ter na ta način proslaviti jubilej sloven¬ skega novinarstva. Nasprotno je pa Delniška tiskarna šla mimo svoje slovite zgodovine in razstavila samo sedanje svoje edicije, saj je na polju družinskih in ilustriranih ča¬ sopisov danes vodilna v Sloveniji. Prav širok delokrog je pokazala tudi tiskarna »Merkur«, ki tiska uradne časopise in tudi naša strokovna glasila. Z vso upravičenostjo je pa poudarila svojo tradicijo Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl. Svoja naj¬ pomembnejša dela je razporedila v posebno zgrajenem prostoru, ki je po zamisli arh. J. Plečnika napravil zanj načrte ing. arh. Ravnihar. Nizka kamrica z lese¬ nim stropom je ustvarila pristno starinsko okolje, kjer so prišli do popolne veljave vsi razstavljeni dra¬ gulji naše književnosti, kakršni so Prešernove in Lev¬ stikove pesmi ter beletristična dela iz dobe prvega razcveta našega leposlovja. Prav tako so mikali let¬ niki »Carnioliae«, »Slovenskega cerkvenega časopisa«, ki je iz njega izšla »Zgodnja Danica«, slavna Cigale¬ tova »Slovenija«, Malavašičev »Pravi Slovenec«, prvi slovenski uradni list »Ljubljanski časnik« ter naš najbolj razširjeni časopis — »Pratika«, predvsem pa seveda nadaljevanje Vodnikovih »Lublanskih Noviz«, ki so se leta 1843. prerodile v »Kmetijskih in roko¬ delskih Novicah« ter izhajale pri Blasniku prav do 1. 1902. četudi ne omenjam vsega drugega periodič¬ nega tiska in knjig, ki jih je tiskala ta tiskarna, ven¬ dar nas je tudi še s pomočjo starih ilustracij, zlasti pa koloriranih in nekoloriranih bakrorezov, lesorezov, kovinorezov in litografij poučila, da se v Blasnikovi tiskarni najjasneje odraža zgodnji razmah sloven¬ skega novinarstva in književnosti sploh, če pa pri tem še upoštevamo, da je po najnovejših izsledkih dr. Jan¬ ka šlebingerja ta tiskarna tudi prava naslednica May- rove tiskarne in zato daleč najstarejša tiskarna v Ljubljani, lahko trdimo, da je njena zgodovina naj¬ tesneje povezana z zgodovino našega duhovnega živ¬ ljenja že nad 250 let! Zato je bila njena razstava tudi pietetno zamišljeni kabinet najdragocenejših rokopi¬ sov in mnogovrstnih zakladov našega tiska. Kdo bi v tem malem muzejčku pričakoval knjigo v čipevskem jeziku Indijancev? Baraga jo je napisal v Ameriki in dal tiskati Blasniku v Ljubljani! V paviljonu »J« je bila nasproti Blasnikove kamrice urejena podružnica radijsko-oddajne postaje Ljublja¬ na, kjer so obiskovalci lahko opazovali vse življenje v 33 K It N IKA študiju. V celoti je pa radijsko-oddajna postaja s svo¬ jimi petimi in govorjenimi oddajami predvajala naj¬ modernejše novine, ki že tekmujejo s tiskanim časni¬ kom in časopisom. Njen vodja univ. prof. dr. Marij Osana je sicer daleč čez mejo sloveč strokovnjak, vendar pa menda še ne namerava novinarjem odjesti kruha, temveč bi jim rad samo pomagal z izpopol¬ nitvijo pripomočkov za prenašanje novic. Tudi v paviljonu »N« so se še nadaljevale razstave posameznih tiskarn, saj je tu razstavila svoja lepa dela tiskarna sv. Cirila iz Maribora, ki se zlasti postavi z najstarejšim časnikom v Sloveniji, namreč s »Slo¬ venskim gospodarjem« in njegovim nekdanjim ured¬ nikom, častnim predsednikom vse razstave — mini¬ strom dr. Antonom Korošcem. Seveda je fotografirala tudi njegovo uredniško sobo. Poseben oddelek je imel tu tudi sokolski tisk, ki se je porodil v Sloveniji in razširil po vsej državi v najrazličnejših oblikah. Drugače je pa ta paviljon predočil, kako nastane časnik. Na velesejmu so v tem paviljonu namreč iz¬ hajale jubilejne » Ljubljanske Novice«, urejevane, stavljene, tiskane in razpošiljane kar pred očmi gle¬ dalcev. Uredništvo je poslovalo ves dan, saj je nekega dne moralo pripraviti celo dve izdaji. Največje zani¬ manje na razstavi je pa vladalo za delo in stroje v tiskarni, ki jo je po zamisli izkušenega načelnika tega oddelka g. Maksa Hrovatina opremilo ljubljansko za¬ stopstvo zagrebške tvrdke Chromos z najmodernej¬ šimi stroji nemškega, angleškega in ameriškega iz¬ delka. Tiskarji, ki so imeli vse dni polno gledalcev in poslušalcev, so neprestano razlagali čudeže stavnega stroja in drugih postopkov pri tisku, da so se v tem oddelku gledalci v resnici naučili prav mnogo potreb¬ nega. S svojimi vodstvi in razlagami so se člani zvezne organizacije Zveze grafičnih delavcev in delavk Jugo¬ slavije s predsednikom g. Sternadom na čelu izkazali za izvrstne in najbolj pridne predavatelje na razstavi. Prav učinkovito je bil urejen tudi oddelek za oglas, ki je prepričeval gledalce o velikem pomenu oglaše¬ vanja v listih. Tudi ta oddelek je po originalni zamisli g. Lojzeta Novaka in s sodelovanjem ljubljanske po¬ družnice Udruženja grafičnih faktorjev opozoril našo javnost na dosti novega in upoštevanja vrednega. Ker pa tiskanih časnikov in časopisov ni brez papirja, zato so Združene papirnice Vevče-Goričane-Medvode ure¬ dile na razstavi pravo papirnico v obratu, ki je imela tudi ves čas polno hvaležnih gledalcev. Vsa razstava v malem je bila pa v paviljonu Zbor¬ nice za TOI (paviljon »L«), kjer je imela svojo po¬ sebno razstavo Jugoslovanska tiskarna. Edino to vo- Oddelek Blatnikove univerzitetne tiskarne 34 K It O N I K A dilno podjetje je upoštevalo novinoznanska načela pri ureditvi svoje razstave in v resnici vzorno pokazalo svoje velike zasluge za širjenje tiska med sloven¬ sko ljudstvo. Impozantni skladi vseh letnikov »Slo¬ venca« ter premnogih tednikov in mesečnikov so ne¬ pristranskemu gledalcu prepričljivo ponazorili pri¬ znanja vredni delež tega podjetja pri načitanosti na¬ šega naroda. Vzorno, kakor novinstvo, je bilo pona¬ zorjeno tudi delo tiskarne, predvsem so pa presene¬ čali njeni uspehi na polju reproduktivne tehnike, zla¬ sti pa barvnega bakrotiska iz vdolbenine. I)a tudi pri vezavi knjig lahko tekmujemo z inozemstvom, je pa dokazal knjigoveški oddelek te razstave, ki jo je vso s posebnim znanjem pripravil in uredil ing. Jože Sodja. Nikjer pa ni bilo Družbe sv. Mohorja. Vsak objek¬ tiven človek mora obžalovati, da ta edini slovenski knjižni in tudi novinski zavod ni razgrnil svoje mo¬ gočne razširjenosti in svojih veličastnih številk, ki pri tako malem in revnem narodu morajo imponirati vsemu svetu. Razstava slovenskega novinarstva je na najdostoj- nejši način proslavila jubilej »Lublanskih Noviz« ter počastila prvega slovenskega urednika Valentina Vod¬ nika in tudi njegove prednike in naslednike, ki so s svojo požrtvovalno vztrajnostjo pomagali narodu na vseh poljih in ga pripeljali do svobode, ko enakovre¬ den z drugimi narodi gradi kulturo človeštva. Nazorno je pojasnila novinarsko delo ter razložila vse njegove pripomočke in s tem razširila znanje tudi najširših plasti naroda, hkrati pa je opozorila na pol tisočletja staro tradicijo slovenskega novinarstva in tako dvig¬ nila ugled našega naroda v svetu. Delu novinarjev je pomagala do veljave in 30 letnim prizadevanjem nji¬ hove organizacije do zasluženega priznanja ter do spoštovanja novinarskega stanu. Razstava je sloven¬ skim novinarjem prinesla tudi pohvalo in zahvalo mednarodnih strokovnih krogov, ki je v čast vsemu narodu. Dokazala je, da je v Ljubljani osredotočeno Razstava Jugoslovanske tiskarne \sc novinarsko delovanje, zato pa moramo poslušati tudi klic mednarodne znanosti, da v čim najkrajšem času v Ljubljani ustanovimo zavod za novinoznanstvo. LUBLANSKE N O V I Z E vfih Kraj‘ov zgliga frpjta VLEJTI l 7 <, 7 . Nro. I. VLUBLANI, tridribu E*«. n» IMuuh Nio/b- KRON K A 35 OTON ŽUPANČIČ - ŠESTDESETLETNIH Med najpomembnejšimi dogodki zadnjega časa je v našem kulturnem življenju šestdesetletnica Otona Žu¬ pančiča. Pred desetimi leti se je za pesnikov petdeseti rojstni dan, dne 23. januarja, slovensko ljudstvo v vseh plasteh živahno razgibalo, da je dostojno poča¬ stilo največjega živečega mojstra naše besede. Takrat se je pokazalo, da le ni resnično, da bi Slovenec ne bil hvaležen svojemu velikemu rojaku, ki zna kakor nihče v prečiščeni, visoko ubrani, požlahtnjeni besedi iz¬ raziti svoja najgloblja spoznanja in najtišja doživetja. Praznični so bili tisti dnevi pred desetimi leti in vsakdo, ki ga je opajala Župančičeva pesem, je bla¬ groval mojstra, da more s ponosno zavestjo meriti dalje, ki jih je prehodil na svoji umetniški poti, pa tudi narod je blagroval, ki mu je pel pevec v njegovem jeziku in ga poveličal. In nič manj gorko ni letos iskala misel pesnika, ki se je umaknil hrupu čaščenja v tiho samoto. Spet bi se mu rada izpovedala, spet bi mu rad slovenski narod pokazal, da ga spoštuje, da je ponosen nanj, da se veseli njegovega zdravja in da je še žejen lepot, ki mu jih odkriva le on. Ime Otona Župančiča je za vse čase spojeno z žit jem in bitjem Slovencev. Ni nas toliko, da bi s številom obračali nase pozornost. Naša vloga pod soncem ni sredobežna; nikoli nam ne bo pristojala machiaveli- stična bojevitost. Naš glas v zboru narodov ne bo pre¬ teč in grmeč. Ne bomo se nikdar uveljavljali s koli- kostjo. Mi bomo morali polagati na tehtnico kakovost, vrednost, če bomo hoteli, da nas bo svet priznaval in uvaževal. In kaj naj polagamo v skledico, če ne kul¬ turnih vrednot, če ne neumrljivih del svojih največjih mož? Zato je pesnikovo ime za zmerom povezano z našo bodočnostjo. Tragika dr. Franceta Prešerna je bila, da je njegov čudoviti glas prevpil povprečen stihotvorec, da se niso sodobniki dokopali do zaklada njegovih Poezij, šele mladina z Levstikom, Stritarjem in Jurčičem na čelu ga je dvignila na bojni ščit zoper potvare in laž in vzdela pesniku venec, a kosti so mu počivale že davno v domači zemljici. Župančiču se vsaj v tem pogledu ne godi krivica. Glasovi vpijočih v puščavi so šli pred njim v noč in čar njegove besede je prevzel že pesni¬ kove vrstnike, da so nevede ponavljali v najtišjih tre¬ nutkih njegove stihe, ko da so vzrasli iz njihovih src, tako zelo so ga sprejeli vase. In četudi pravi pesnik nagajivo kritiku, ki razbira njegove obraze, naj išče globlje, da bo našel resnico, je vendar vedel, da se ljudje z ljubeznijo pogrezajo v njegovo delo in da je zrnje, ki ga je razsejal, padlo na zemljo, ne na kamen. Morda bodo res šele rodovi, ki bodo sledili nas, od¬ krili pravi pesnikov obraz, ki ga zdaj šele slutimo. Strma je pot do zvezd, ali pot je . .. Župančičevo delo še zmerom rase. Prve njegove pesmi, s katerimi se je oglasil nekako pred pet in tridesetimi leti, so obetale, da veje k nam mladosten vihar. Kako tesen je bil oblikovni oklep pesnikov starejšega rodu, kakor utrujen izraz, kako obrabljena in prisiljena misel! Pomlad je zavela v de- ALFONZ GSPAN želo z nastopom moderne. Cankar, Kette, Murn in on so bili kakor otroci iste božanje matere Poezije. Nji¬ hovi cilji so bili visoko posajeni in kaj zato, če jih je često obiskovala siva beda! Vsakdo izmed njih je dal v našo književnost kaj svojega: Župančič zvrhano mero optimizma, ljubezen do slovenske narodne pesmi in bogastvo belokranjske govorice. Ta čas je pel pesem smejočega se življenja, cvetoče mladosti. Bridka misel je bila kakor zvezdni utrinek, ki utone v gorko po¬ mladno noč. Luči! Luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo, polno svetlobe — Ex! To se pravi: do dna. Svetlobe se mu hoče, enaindvajsetletnemu pesniku prve zbirke čaše opojnosti (1899.). Vse je novo: misel, ritem, oblika; drzno je, vedro in kipeče. Pet let ka¬ sneje ni več sledu o rožah mogotah in bolnem cvetju. čez plan (1904.) je zbirka »dozorevajoče moškosti«. Pesnikova duša vzdrhteva ob smrti batjuške Murna. Strahotni grobovi, ki goltajo in terjajo nedožita živ¬ ljenja, in iz teme zroči prijateljev mrliški obraz mu pokažejo trnjevo pot, ki mora po njej umetnik. Po¬ gumno sprejme boj in zori, dviga se v višave, »ki jih pred njim še ni dosegel slovenski pesnik« — kakor pravi Ivan Cankar. Ta zorni sad so Samogovori (1908.). Razgibana mladost sc je umirila, misel se je potopila v neznane globine, presijala je vse globine človeškega srca, iskala Boga in slednjič našla na mor¬ skem dnu školjko z biserom — bolečino, ki jo je ro¬ dila ljubezen do rodne zemlje. S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko ... izpoveduje sin svoji materi, domači zemlji. Visoka pe¬ sem te zbirke pa je Duma, ki je žarišče vsega pesni¬ kovega dela. Tu si podajata vesolje in človek roke, tu utriplje vsa bolečina in radost naše zemlje, človeštvo, narod in pesnik si prepevajo in odpevajo v čudovito, zdaj na dur zdaj na mol ubranih zvokih. Umetnina je to, ki njenih lepot ne bo mogoče nikdar izčrpati; vsak trenutek nahajaš v njej nov dragulj nedojmljive vred¬ nosti. Med svetovno vojno je poet s tesnobo spremljal grozne dogodke okrog sebe. Te pesmi, ki so priklju¬ čene povojni zbirki V zarje Vidove (1920.), so kljub časovnemu poudarku strahoten dokument gorja, ki ga je pz-etrpelo človeštvo v letih 1914. do 1918., in večen opomin tistim, ki derč čez trupla očetov, mater in otrok za svojimi nečloveškimi cilji. Pesnik je šel glo¬ boko vase: Ijubavna pesem je temna in poduhovljena, pogled mu išče med delovnimi množicami, iz katerih bo vstal silen kladivar in prekoval usodo trpečega člo¬ veštva. Vsem, ki jih tišči jarem življenja, bi dal rad dobro besedo. Župančič je dosegel v umetniški rasti svetal, nedosežen vrhunec. Njegovi poeziji se častno pridružuje dramatično veledelo Veronika Deseniška (1924.), velika epopeja 36 KRONIKA iz naše preteklosti, umetnina, ki ji še dolgo časa ne bo moči postaviti kaj enakovrednega ob stran. Glavne osebe nihajo med osebnim hotenjem in ukazi usode, krivda junakinje je dvignjena v tragično veličastje, krasni simboli se prepletajo s pojočo muziko čudovitih stihov. Zavedaš se, kakšen lirik je oče tej tragediji. — Med večjimi Župančičevimi izvirnimi deli je dra- inatska slika Noč na verne duše (1904.) in nedodelana epska pesnitev Jerala. Prav posebno pa je obogatil Župančič naše mladinsko slovstvo z zbirkami Pisanice (1900.), Lahkih nog naokrog (1912.), Slo ugank (1915.) ter Ciciban in še kaj (1915.). Pesnik se smeje in igra z deco, ji kaže prirodo, ki jo odeva v pisane podobe, in razlaga v otroškem jeziku skrivnosti stvar¬ stva. Te pesmi živijo z našimi otroki, saj so vse pre¬ žete z vonjem po domači grudi. Pomembno delo opravlja pesnik tudi kot prevajalec iz svetovne književnosti. Največji zaklad je zakopan v prevodih Shakespeareja (kakih 12 del), kjer je po¬ slovenil stare angleške stihe, kakor da so od nekdaj naši. Tudi v prozi tekmuje za izraz z Dickensom, Maupassantom, Flaubertom, A. Franceom, Voltaire- jem, Sha\vom, Merimejem, Gals\vorthyjem, Hamsu- nom, Duhamelom in drugimi. Z nenadkriljivim ovla- dovanjem našega jezika in z redkim smislom za ustvarjanje novega besednega zaklada bogati našo prevodno književnost z deli, ki jih potrebuje vsak kul¬ turni narod. To, kako s prevodi uspešno ustvarja funkcijski jezik različnih slojev, ki pri nas še niso našli poti v lepo knjigo, bo morala šele pokazati po¬ drobna strokovna razprava. Za čistost našega zbornega govora je pesnik skrbel dolgo vrsto let, dokler je bil dramaturg Narodnega gledališča v Ljubljani, odkar pa je njega najvišji predstavnik, vodi ta važni umet¬ niški zavod mimo Scil in Karibd v lepše čase. Vrednote, ki jih je doslej ustvaril Oton Župančič na poti svojega šestdesetletnega plodnega življenja, so tedaj tako dragocene, da nas ob jubileju preveva vroča želja, naj nam pesnik še poje. Zbrano snopje Dela Otona Župančiča, povezano v štiri knjige, ki jih je iz¬ dala Akademska založba v Ljubljani za pesnikov ju¬ bilej, so uspeh bogate žetve na njivi slovenskega pe¬ sništva. Prepričani smo, da se v pesniku tvorijo še čudoviti kristali, da čakajo še krasne umetnine spro¬ stitve in rojstva. Morda ga preveč tarejo poklicne skrbi, da se zdi, kakor da pesnik počiva. Zato bi bila naša kulturna dolžnost, da mu ustvarimo spet mož¬ nost, služiti najpoprej svoji poeziji. Njegov glas se mora še glasiti po naših mestih in selih! In naj se razleže še dlje preko meja, kjer ga že poslušajo neka¬ teri tuji narodi, čeprav jim ostaja žal skrita lepota, ki je v njegovi besedi in jo moremo piti čisto le mi. PROCVIT PIVOVARNI Š r 18. IN 19. STOLETJE Z opustitvijo pivovarne na Žabjaku in pešanjem obrata na Jami v šiški 1 ni nikakor prenehalo pivo- varništvo v Ljubljani in njeni okolici ter na Kranj¬ skem sploh. Ljudje so se navadili na uživanje piva, ki je bilo v naši poudarjeno vinorodni deželi dvakrat do trikrat cenejše od vina. Potrošnja je stalno na¬ raščala. V prvi polovici 18. stoletja se je otvarjala pivovarna za pivovarno. Sredi stoletja je čisto dobro izhajalo kar šest pivovarn v sami Ljubljani. Kako so nastale in kdaj so dobile obrtno pravico, se ne omenja v nobenem ohranjenem mestnem spisu. V lanski razpravi sem dokazal, da sc je v Ljubljani varilo pivo že koncem 16. stoletja. Prvi pivovarji so bili protestanti. Kuhali so tako zvano kameno pivo (Stcinbier). Sto let pozneje pa se je bržkone pojavilo že kotlovno pivo (Kesselbier). Zlasti se zdi, da ga je varila Schiffrer jeva pivovarna na šišenski Jami. Kot¬ lovno pivo je polagoma popolnoma izrinilo manj opojno in manj stanovitno kameno pivo in koritnjak. 1. PIVOVARNA „PRI DETELJICI" (Flori j a nska ulica 24) Izmed pivovarn, ustanovljenih v 18. stoletju, jc nemara najstarejša ona v Florijanski ulici, kjer jc sedaj gostilna »pri deteljici«. 1 Glej v »Kroniki« 1937. mojo razpravo o ljubljanskih pivovarjih v 16., 17. in začetku 18. stoletja. PVA V LJUBLJANI - VLADISLAV F A D J A XČ 1 Č Janez Jakob Fux, pivovar od lela 1711. do 1726. S pivovarstvom je tam začel Solnograjčan Johann Ja- cob Fux. Mož je bil v Ljubljani vsekakor 1. 1711., če ne že prej. 29. oktobra 1711. jc v ljubljanski stolnici poročil vikar Blaž Legath Janeza Jakoba Fuxa s čip¬ karico Marjeto Markovič (Markouiz) pred pričama Matijo Brecljem (Wrezl) in VVolfgardom Andrejem Seifridtoin. Nevesta je bila stara že 38 let. Rojena jc bila 7. junija 1673. v Ljubljani kot nezakonska hči (»filia illegitima«) Luke Markoviča in Eve (?) Koser. Med meščane je bil Fux (»HannB Jacob Fux von Salz¬ burg mit der Spiz Cramerin Verheyrat, Weinschenk«) sprejet zadnjega februarja 1712. proti plačilu 10 gld. in da si na svoje stroške nabavi »gornje in spodnje orožje« (s. p. 1712). Vsak meščan je bil namreč tedaj še oborožen. Obratoval je Fux menda od vsega začetka v Flo¬ rijanski ulici. Morda je skraja stanoval na ženinem domu. Sodni zapisnik iz 1. 1712. obravnava njegovo zahtevo, da mu magistrat izposluje povračilo 12 gld. 52 kr. deželne veljave, kolikor je bil potrošil za po¬ ročnika Janeza Jakoba Pachnerja, ki je bil pri njem na stanovanju od 1. decembra 1711. do konca aprila naslednjega leta. Podobno prošnjo beremo tudi v sodnem zapisniku iz leta 1719. (fol. 153), v kateri predlaga »Jan. Jak. Fux, meščan in pivotoč (»Pier- schenk«) specificiran račun za 106 gld. 24 kr. dež. veljave, porabljene za pri njem nastanjene cesarske oficirje, prevzemnike novakov z dežele, od 1713. do K H O N I K A 37 1718. leta. L. 1715. prosi za spregled desetega vinarja od tako zvane »Hoffstattcrjeve hiše na Starem trgu, ki jo je bil kupil od zdaj rajnkega gospoda Jakoba pl. Schellenburga«.' Magistrat je Fuxu ustregel in mu dovolil »navadno vknjižbo« (s. p. 1715., fol. 88). V Florijanski ulici (današnja št. 24, gostilna »pri deteljici«) je vpisan Fux šele z letom 1716. Prej je bil tam lastnik medičar Jožef ženko (pisan Schen- kho, še večkrat pa Schinkho ali celo Schiinkho) in njegovi dediči. * 1 2 * * 5 Po opombi, ki stoji v urbarjih za leta okoli 1700. stalno poleg ženkovih dedičev »NB. Herr Schell«, bi se morda smelo sklepati, da je to tista prej omenjena Schellenburgova hiša, ne pa številka 5 v Florijanski ulici. Bodisi že kakor koli, zakonca Fux Janez Jakob in »dessen Ehewiirthin Margaretha« sta vpisana kot lastnika današnje »deteljice« do leta 1726., ko stopi na njuno mesto pivovarnur Pavel Kleplath 7. ženo Marijo Katarino, ki je dal hiši ime, kakršno sc je ohranilo do današnjega dne. 1 Jz davčnih urbarjev ni razvidno, katera hiša je to bila. Hoffstatterjeva je n. pr. bila tudi današnja številka 5. v ulici sv. Florijana, ki ima tole lastniško vrsto. 1. 1616. do 1618. Gregor Schein, 1619.1621. Gregorja Scheina dediči (v hiši je imel mizarski obrt Ludovik Schonlebl, oče zna¬ menitega zgodovinarja Janeza Ludovika Schonlebna in ljubljanski sodnik v letih 1644./46. ter župan v letih 1648./49.—1649./50. ter 1652./53. 1654./55.), 1622. 1644. krojač Kocijan Jordan, ki je tudi krčmaril (1. 1623. je potočil 96'/* soda dolenjca in 1 sod vipavca, 1. 1624. pa 5 sodov vipavca, 5 sodov terana in 123*/a soda dolenjca. Krčma je potemtakem dobro uspevala!), 1645. 1653. Jor¬ danova vdova in otroci (v hiši je stanoval tudi Urban Pelko), 1654. 1680. Hoffstetterjevi dediči (v hiši krojač Matija Verhounigkh), 1681. 1695. dediči gospe Hoffstet- ter (v hiši biva tudi Janez Peer »\VeiBpodt«), 1696. 1699. vdova gospa Marija Hoffstetter, 1700. 1704. Janez Peer »■vveiBpodt«, 1705. 1772. klobučar Štefan Steyrer (pisan tudi Steuerer), 1773. 1780. Marija Frančiška Novak. 1781. do 11. februarja 1803. klobučar Andrej Novak, nato do 28. januarja 1805. Aleksij Jakula, potem do 12. avgusta 1808. poleg njega še Helena Jakula, za njima Jožef in Bar¬ bara Babnik (W'abnig) do 5. novembra 1828., nato pa Franc in Katarina Ziegler. Prvotno je bila tu hišna št. 154, od 1. 1805. št. 37, po 1. 1877. pa Florijanska ul. 5 (lastnik Jurij Kunčič). Ta hišna številka je ostala do danes. 2 Lastniška vrsta »pri deteljici «, Florijanska ulicu 24: 1. 1600. 1618. Matija štrukelj (Strukhl, Mezger) (v hiši je bil tudi krznar Mihael Copauner), 1619.- 1620. mesar Peter Petschocher, 1621.—1623. mesarja Matije štruklja dediči (v hiši Ambrož Zukhulin »Sablschmidt«, ki je pla¬ čal davek že za 1. 1622.), 1624.—1640. izdelovalec sabelj Ambrož Zukhulin, 1641. —1662. njegovi dediči (v hiši Luka Fuschier »Sablschmidt«), 1663. 1664. Luke Zauna dediči, 1665. 1673. medičar Jožef Ženko (Schinko), 1674. do 1607. Jožefa Ženka dediči (Opomba: NB H. Schell! V hiši se beleži v tej dobi, n. pr. 1. 1690. krčma [»Darin ein Wurth]), 1707.—1715. Jožef Ženko (Schiinkho), 1716. do 1725. Janez Jakob Fux »Pierschenkh«, 1727. 1754. Pavel Kleplath, »piierpreuer«, in žena Marija Katarina, 1755. 1762. Pavla Kleplata dediči. 1763. 1781. pivovar- nar Kristijan Feichter, 1782.—1821. pivovarnar Pavel liruner in žena Katarina, od 31. decembra 1825. (prepisan, stvarni lastnik že prej) Janez Feichter, pivovarnar, od 5. oktobra 1826. Ana Feichter s polovico, od 7. junija 1831. Feichter Janez in Katarina za polovico Ane Feichter, od 20. maja 1839. Janez Feichter, oče, 'U sinu Janeza Feich- terja, od 16. maja 1846. pivovarnarica Marija Feichter, poznejša Urh, 1. 1869. Janez Feichter ml. Hiša je prvotno nosila št. 34, po letu 1805. št. 96, z letom 1877. Florijanska ul. 32 (lastnica Klara Dolcher), po 1. 1901. pa št. 24 (last¬ nica Sagorz Marija). Lastnik 1. 1933. Davorin Možina. Fux je plačeval sorazmerno visok obrtni davek, v začetku celih 10 gld. Toliko obdavčen ni bil navaden krčmar ali »vinotoč« (Weinschenkh). Zanimivo je, da je bil od 1. 1713. do 1716. vpisan v posebnem se¬ znamu na koncu urbarja med »vinotoči«, čeprav vemo, da je točil pivo. Da je res bilo tako, nam izda sledeči zapisek z dne 5. novembra 1. 1717. (s. p. lol. 195): »Jakob Fux prosi, da se mu ne spregleda samo davek od prvega leta po zadobljeni meščanski pravici, marveč da se sploh zniža obrtni davek in sicer vsaj za 4 gld., ker nima razen pivotoča nobene druge obrti in se torej ne more obdavčiti enako s trgovci. Preveč pla¬ čani obrtni davek za leti 1713. in 1714., ki ga je po¬ ravnal posebej in sc ni pripisal k hiši, naj se zaračuna pri še dolžnem davku za leti 1715. in 1716. - Sklep: spregleda se mu obrtni davek za prvo leto po zadob- ljenem meščanstvu, zastran drugih davščin pa naj se obrne na gospode davkarje, ki bodo zadevo preiskali in poročali magistratu.« Zaprošenega znižanja pa Fux ni dosegel takoj, ker je plačeval še do 1. 1721. po 10 gld. šele 1. 1722. so mu prisodili samo 8 gld., zadnje, t. j. 1725., pa celo 6 gld. Vendar so tudi te vsote zelo visoke za tedanje raz¬ mere in dokazujejo, da je Janez Jakob Fux iz Salz¬ burga vsekakor točil pivo, ki ga je varil sam v svoji lastni pivovarni. Gotovo je nadalje, da je imel v svoji hiši v Florijanski ulici razen gostilne tudi sobe za prenočišče, ki so bile dovolj dobre, da so v njih po cela leta stanovali cesarski oficirji, ki so prevzemali dolenjske rekrute. Fux je torej bil že nekak manjši hotelir in pivovar, če sc navaja v davčnih knjigah samo kot »pivotoč«, bo razlog pač ta, da je pivo varil zgolj za porabo v lastni gostilni in ni z njim zalagal še drugih krčmarjev. Takih pivovarjev je bilo nekoč dovolj in so se ponekod še danes ohranili, n. pr. Čeligi v Mariboru. Urbar meščanskega Spitala za leta 1725. do 1729. (letniki 1707.—1724. se niso ohranili) pa Fuxa kar naravnost naziva za pivovarja. Tam piše (fol. 3) v rubriki »vrtovi na Prulah« (Garten in Prilil«): »Johann Jacob Fux Pierpreier dient von einem Garten .... 40 kr.« Proti koncu svojega življenja je Fux doživel še čast, da je bil na dan sv. Jakoba, 25. julija 1724., iz¬ voljen za člana »zunanjega« (mestnega) sveta. Umrl je menda leta 1726. Za oskrbnika vsega njegovega premoženja je bil postavljen Franc Jožef Verporta. Le-ta je 1. februarja 1727. 1. prodal Fuxovo hišo in pivovarno in sploh vso njegovo zapuščino pivovarju Pavlu KIcplatu (»die Jacob vnd Margaretha Fuxische am alten Markht it. j. pri sv. Florijanu] zwischen MathiaB Kordi- tschisch: vnd Johann Pieglischen hauBern ligende BehauBung. . . sambi dem Preghaufl, vnd iibrigen Fuxischcn VerlaB oder Vermogen, nichts auBgenom- ben oder vorbehaltcn«). Magistrat je kupno pogodbo kot zemljiška gosposka in »vrhovni jerob« tudi rati¬ ficiral. Pet mesecev po poroki je dal Kleplat, ki je dotlej poravnal v gotovini vso kupnino, vpisati še svojo ženo Marijo Katarino MaiBovo kot solastnico. Ta novi »Kauffbrieff«, pisan na pergamentu in da¬ tiran z dne 10. julija 1727., je ohranjen v zbirki kup¬ nih pogodb MAL kot št. 4. Pogodbo sta potrdila član notranjega sveta in mestni višji blagajnik Martin 38 KRONIKA Mariner ter član zunanjega sveta, podblagajnik Jožef Robida. Iz besedila te kupne pogodbe (deloma citi¬ rane zgoraj) izhaja nadvse jasno, da rajnki Fux ni bil samo pivotoč, marveč pravi pivovar, prvi lastnik pivovarne v Florijanski ulici. Pavel Kleplat (pivovar od l. 1727. do 1754.). Od¬ kod izvira Fuxov naslednik Peter Pavel Kleplat, od ka¬ terega izhaja nadevek gostilne »pri deteljici« in ki je po vsi verjetnosti prej služil pri Fuxu kot pivovarski pomočnik, nisem mogel ugotoviti. Najbrže bi to vpra¬ šanje rešile matice kake koroške župnije. Kleplate je v prejšnjih stoletjih poznala tudi Ljubljana. Tako je bil 15. marca 1549. pod županom Janezom Domom in mestnim sodnikom Andrejem Estrerjem sprejet med meščane poleg Janeza Sonca (Hannss Sunze) tudi Franz Khleplatt, meščanov sin (»burgers Sun«) (s. p. 1549). Ali je naš pivovar kaj v sorodu z njim? Peter Pavel Kleplat se je rodil koncem 17. stoletja, najbrž 1. 1680. Oženil se je, ko je bil star že 47 let, »z devico svojo zaročenko Marijo Katarino, zakonsko hčerjo pokojnega gospoda Ignacija Maissa«, pred pri¬ čama Adamom Rozmanom in kavarnarjem ter po¬ znejšim »notranjim« mestnim svetnikom Francescom Gambo v stolni cerkvi sv. Nikolaja dne 17. februarja 1727. Nevesta je bila za celih 25 let mlajša od ženina, rojena 25. aprila 1705. kot zak. hči prvorojenka vrvarja Maissa (piše se tudi Mass) Ignaca in žene Ane Marije. Priči pri njenem krstu sta bila sam prejšnji večkratni mestni sodnik in poznejši več¬ kratni župan Krištof Puecher de Puechental in gospa Marija Ana Raster. Imela je še brata Martina Leo¬ polda (roj. 7. nov. 1706.) in sestri Jožefo Elizabeto (roj. 29. okt. 1707.) ter Eleonoro Jožefo (roj. 21. febr. 1710. po očetovi smrti). Starega vrvarja Maissa, last¬ nika današnje hišne številke 10 v Florijanski ulici, sem omenil že v lanski »Kroniki«, str. 239, kako je neusmiljeno pognal na boben pivovarja Neidlingerja 1. 1703. Tako so se ustvarjala premoženja tudi v tistih časih. Zakonca Kleplat (»Paul Kleplath puerpreuer vnd dessen Ehevvirtin Maria Catharina«) sta plačevala obrtnega davka toliko kot Fux zadnje leto, namreč po 6 gld. Tako vseh prvih 10 let. L. 1738. se je davek zvišal na 7 gld. in ostal takšen vključno do 1. 1745. Poslej nam davčne knjige (»Steuer Vrbarium«) pri nikomer več ne beležijo obrtnega davka, navajajo pa Pavla Kleplata med davkoplačevalci pod nazivom »Pier preyer«. Ko se z letom 1752. začne v urbarjih zopet zapisovati obrtni davek, plačuje Kleplat že po 17 gld. 6 kr. pivovarskega davka (»am Brej’ Vrbar«), po 8 gld. pa od hiše (»uon ein HauB, so den 10. pfenig unterworffen«). Tako je šlo do njegove smrti. Poleg svojega doma v Florijanski ulici si je Kleplat pridobil še eno hišo v neposredni bližini (1. 1729.). Bila je to hiša čevljarja Štefana Krivca v Rožni ulici, današnja številka 37 Kleplat jo je še pred svojo smrtjo prodal čevljarju Simonu Pogačniku (1. 1751.). 1 Lastniki hiše št. 3 v Rožni ulici: 1. 1(157. 1682. čev¬ ljar Štefan Krivec (Kriuiz, Kriuez), 1683. 1706. Štefana Krivca dediči, 1707. 1728. zopet neki Štefan Krivic, 172». 1751. »Paul Kleplath Purpreuer«, 1752. (pribl.) 1770. čevljar Simon Pogačnik in žena Marija. 1770. 1808. čevljar (Janez) Jurij Tavčar (Tautscher) in žena Marija, od 1. avgusta 1808. dalje njegov sin Anton Tavčar. L. 1853. se beleži Ana Tavčar. Do leta 1805. je bila tu hišna šte¬ vilka 37. nato 99, po letu 1876. (lastnica Ana Fischer) pa Iz zakona Petra Pavla Kleplata z Marijo Katarino Maisovo se je rodilo pet otrok, dva dečka: Jožef Ignac (roj. 28. marca 1728., umrl 18. avgusta 1801.) in Rok Bernard (roj. 16. avg. 1729.) ter tri deklice: Marija Ana (roj. 21. maja 1731.), Elizabeta (roj. 4. novembra 1733.) in Marija Ana Ignacija (roj. 14. julija 1737.). Kumovala sta navadno dva imenitna botra: gospod Anton Raab (mestni sodnik v letih 1730./31.—1732733. ter župan v letih 1738-/39. in 1739./40.) in gospa Ma¬ rija Christian (Matija Christian je bil sodnik v letih 1720./21.—1722723. in 1738739.—1740741. ter župan v letih 1726727.—1728729. in 1732733.—1737738.). V mestnih zapisnikih se omenja samo sin Ignac in hčeri Elizabeta in Ana. Rok in ena sestra sta morala že zgodaj umreti. Nace se je posvetil duhovniškemu stanu. Prvič ču- jemo o njem v sodnem zapisniku 19. septembra 1747. (bilo mu je 18 let), ko prosi zanj oče za podelitev »tituli mensae«: »Herr Paul Kleplath burg. Pierpreyer alda bitet seinem Sohn Ignatij Kleplath den su dem Petriner 2 Standt erforderl. Titulum mensae gfl.: zu ertheilen«. Prošnji je magistrat ugodil (str. 207). — Nace je učakal precejšnjo starost — 75 let. Umrl je dne 8. avgusta 1801. za dizenterijo. V mrliški knjigi stolne župnije sv. Nikolaja je zaznamovan kot po¬ svetni duhovnik (Weltpriester) in ravnatelj cerkve nemškega viteškega reda. Stari Peter Paul Kleplat je umrl 28. maja 1. 1754., star 74 let (»obyt Generosus Dnus Petrus Paulus Kleeplat, omnibus sacramentis provisus aet: suae an: 74«). Pokopan je bil pri sv. Petru, kakor velika večina tedanjih Ljubljančanov. 1. junija 1754. je bila njegova vdova z otroki razglašena za univerzalno de¬ dinjo in skrbnico otrok (s. p. 1754., str. 197). Marija Katarina Kleplat (pivovarnama od 1754. do 1758.). Marija Katarina je nato vodila pivovarno do svoje smrti. Moža je preživela samo za štiri leta. že 30. decembra 1758. mu je, »previdena s sv. zakra¬ menti«, sledila k sv. Petru. Dosegla je 51 let. Kleplatovi otroci (lastniki pivovarne od I. 1759. do 1762.?). 9. januarja 1759. leta se je »proglasil gospod Ignac Kleplath, duhovnik, v lastnem imenu in kot sodno pooblaščeni skrbnik svojih dveh sestra Eliza¬ bete in Ane za dediča ab intestato zapuščine matere Katarine Kleplath...« (s. p. fol. 5). Kako so otroci ravnali s pivovarno, ni zapisano. Gotovo so najeli poslovodjo ali izučenega pomočnika (»Brey Knecht«). Morda je to bil že poznejši lastnik Kristijan Feichter. Vsekakor so Kleplatovi otroci, nezmožni za vodstvo pivovarne, skušali že leta 1760. prodati očetovo in materino zapuščino: »Pavla Kleplata dediči prosijo, da se določi dan za licitacijo na Starem trgu 1 ' ležeče, slavnemu magistratu podložne hiše Pavla Kleplata, z vsemi pritiklinami in s pivovarniško pravico vred . . . Sklene sc javen raz¬ glas za dražbo, ki se razpiše za 12. december« (s. p. 30. nov. 1760., str. 370). Ta dan pa nihče ni prišel na Rožna ulica št. 3. Ta številka je ostala tudi po 1. 1901. (lastnika Abranovič Jakob in Jerica) do danes. 2 Posvetni duhovnik. 3 Stari trg je imel uradno tedaj mnogo širši obseg. Ra¬ zen Rožne in Hrenove ulice (ter včasi žabjaka) so se vse hiše med pisanimi vrati in trančo knjižile uradno pod »Stari trg«. Pa tudi Rožna in Hrenova ulica z žabjakom in Reber so bile le podnaziv za skupno ime »Stari trg«. KRONIKA 39 dražbo. Zato so dediči prosili za določitev kakega drugega dne, ko bi se dražba ponovila. Kristijan Feichter It. I! O G O M / II M A G A ./ X A stotine bolnikov, zasledoval potek njihovih bolezni, ko so bili prestavljeni, po različnih umobolnicah Ba¬ varske (Eglfing, Gabersee in drugih), je obiskoval odpuščene bolnike po domovih ter potem zbral skoraj pet sto izčrpnih popisov, izmed katerih je več kot dve tretjini sestavil sam. Na podlagi tega materiala, ki ga je odstopil na vpogled prof. Kraepelinu, je ob¬ javil ta leta 1912. svojo razpravo: »Uber paranoide Erkrankungen«, s katero je izpopolnil svoj sistem psihoz in postavil novo bolezensko enoto parafrenij. V’ Monakovem je delal na sebi poizkuse z meskalinom in objavil pozneje, leta 1913., svojo razpravo »Im Meskalinrausch«, ki je kot prva opozorila znanstveni svet na ta alkaloid. Ker Kraepelinova klinika ni sprejemala nevroloških bolnikov, je po triletnem delovanju na njej zapustil Monakovo in odšel na Dunaj k AVagner - Jaureggu, kjer je bil po nekaj mesecih imenovan za kliničnega asistenta in prevzel klinično vodstvo nevrološkega oddelka. Zanimal se je v tem času zlasti za tumorje hrbtnega mozga in objavil leta 1913. razpravo: »Eini- ges zur Diagnostik der Riickenmarksgeschwulste«. 48 KRONIKA Spomladi leta 1914. je zapustil Dunaj in sc preselil v Trst, kjer je odprl privatno prakso kot nevrolog- psihiater. Istočasno je bil imenovan za slovenskega psihiatra - sodnega izvedenca. Po izbruhu vojne je moral na fronto na nemško-poljsko mejo v šlezijo k topniškemu polku. Od tam je moral v Karpate, kjer je doživel strahovito epidemijo kolere in težki poraz avstrijske armade. Pozneje je še doživel veliko Bru- silovljevo ofenzivo. Po kratkem presledku doma se je moral javiti v Gradec v garnizijsko bolnico, katere psihiatričnonevrološki oddelek je bil tedaj v veliki stiski, ker ni bilo razen šefa nobenega strokovnjaka psihiatra in to v bolnici, kjer so bili večinoma slo¬ venski in italijanski bolniki. V tej bolnici je ostal do leta 1919. Imel je ogromno dela, saj je moral sestaviti letno do dva tisoč strokovnih mnenj. Vendar je našel še toliko časa, da je objavil tri obširne razprave in sicer: »Cbcr Simulation der Geistesstorung«, »Involutionsparaphrenien«, in »Akute paraphrene Angstpsychose«. Obširne razprave so zbudile v znanstvenem svetu precej pozornosti. Potem se je priglasil za habilita¬ cijo na dunajski univerzi, ki pa ga je po polomu Av¬ strije kot Slovenca odklonila. Zato je odšel v Prago in se tam habilitiral kot privatni docent za nevrolo¬ gijo in psihiatrijo. Za inauguralno disertacijo je pred¬ ložil svoj spis o tumorjih hrbtnega mozga. Do jeseni leta 1919. je služil kot nevrolog v ljubljanski garni¬ zijski bolnici, nakar je bil imenovan na novo usta¬ novljeni medicinski fakulteti za rednega profesorja nevrologije. Pozneje je bil nastavljen tudi v bolnici za duševne bolezni v Ljubljani, kjer je poleg drugega dela predaval juristom, pozneje medicincem in filo¬ zofom psihiatrijo. Svojim študentom medicincem je spisal anatomijo in fiziologijo živčevja. Izdal je knjigo o Freudovi psihoanalizi, spisal je pa še nekaj drugih kritičnih spisov, n. pr. študijo o Cankarjevem Poli¬ karpu. V rokopisih ima še nedokončana dela o foren¬ zični psihiatriji, o seksualni patologiji, o Adlerjevi individualni psihologiji in še nekatera druga. Na našem vseučilišču je postal tudi rektor in je bil sko¬ raj nepretrgoma dekan medicinske fakultete. Njegove psihiatrične in nevrološke razprave so visoke znanstvene kvalitete in kažejo učenjaka, ki ni poznal samo obširne literature, ampak je imel tudi visoko znanstveno invencijo. Na oddelkih bolnice se je živo zanimal za vsakega bolnika posebej z ostrim pogledom je doumel dušo in njeno bolezen vsakega najmanjši odtenki mu niso ostali skriti. Zelo so sc zatekali bolniki k njemu kot pravemu zaščitniku. Skupaj z upravo sc je trudil, da bi zavod, ki je bil po vojni tako zelo zanemarjen, polagoma spravil na stopnjo moderne bolnice. Pod njegovim vodstvom smo uvedli na oddelke komplicirano zdravljenje z in¬ zulinom in kardiacolom, ki je rešilo zdravje vrsti sliisofrenih bolnikov. V našem zavodu se je tudi posrečilo promptno ozdraviti s kardiacolom par pri¬ merov ciklofrene depresivne zavrtosti, kar je Serko publiciral in prejel korekture tik pred smrtjo iz Nem¬ čije od »Psihiatrisch-neurologischc Wochenschrift«. Po njegovi smrti pa je prišla iz Ne\v Yorka prošnja za objavo tega njegovega poročila. Kratko je to po¬ ročilo, vendar poda zopet nekaj novega. Imel je od¬ prte oči v bodočnost vedno je mislil na bodočo kliniko - zato se je veselil predavanj v splošni bol¬ nici in predavanj zdravniškega društva. Zato je skliceval seje primarijev in stopil k banu z novim programom. Svojo bogato nevrološko psihia¬ trično kliniko je zapustil našemu zavodu s pogojem, da preide v bodočnosti v last psihiatrične klinike. Morda se zdi danes klinika v našem mestu utopija »— toda utopije imajo to čudovito lastnost, da se rade uresničijo«, je rekel nekoč Ivan Cankar. Serko je bil človek izredno širokega obzorja. Po¬ znal ni samo anatomije in fiziologije živčevja, ne samo nevropatologije in psihiatrije, ampak je bil doma tudi v drugih naravoslovnih vedah. Bavil se je n. pr. z načrtom, da bi spisal splošno fiziologijo, poznal je vrsto filozofskih del, prebral je dolgo vrsto evropskih beletrističnih avtorjev in skoraj vsako do¬ mače leposlovno delo. Zato je bilo z njim debatirati težko. V debati je bil oster in neusmiljeno odkrit. Vrgel je svoje mnenje vsakemu v obraz. Zato so se ga nekateri bali. Bil je velik skeptik in so ga zmagala le prvovrstna dela. Popolnoma se je otresel skepse tudi tedaj, kadar je bilo treba stopiti v borbo za ohranitev naše kulturne samobitnosti, v borbo za fakulteto ali pri tej ali oni kulturni akciji. Bilo je v Ljubljani malo ljudi, ki bi ga ne poznali. Malo pa je bilo tudi takih, ki bi ga poznali do dna. Človek, ki se dvigne v svojem spoznanju visoko nad okolico, mora postati samotar kljub množici, ki ga obdaja. »Mora postati«, kot govori Jack London, »samotni orel, ki kroži visoko pod oblaki«. Dostikrat je bil tih, zamišljen, mrk, pogreznjen v svoj svet, o ka¬ terem je vedel, da ga je tako težko razjasniti drugim. Zato se je večkrat napotil peš po hribih in dolinah naše domovine, ki jo je križem prehodil sam s svo¬ jimi mislimi, sam, obdan z lepoto in ogromno skriv¬ nostjo prirode, ki ga je obdajala in s katero se je s svojim duhom spajal. Z njim pa je hodilo njegovo široko in pisano življenje dogodek za dogodkom, delo za delom. Zato je iskal družbe sebi bližnjih in je stopil v družbo Penatov h Kolovratu, ali v družbo pesnika, slikarja. Naši najboljši ljudje so mu bili prijatelji. Odšel je od nas dosti, dosti prezgodaj prezgodaj mu je smrt iztrgala iz roke kladivo, s katerim je na¬ meraval pripomoči k zgradbi našega kulturnega sve¬ tišča in s katerim je nameraval udariti po glavi ti¬ stega, ki bi zidanje motil. K It N' I K 49 RAZSTAVA SLIK BRATOV JANEZA IN JURIJA ŠUBICA Med najvažnejše dogodke v kulturnem življenju naših mest v letu 1937. spada nedvomno razstava sli¬ karskih del bratov Janeza in Jurija Šubica, ki jo je priredila Narodna galerija v Ljubljani v Narodnem domu (cerkvena dela) in v Jakopičevem paviljonu (svetna dela). Zbran je bil bolj ali manj ves oeuvre bratov, kolikor je ohranjen v Sloveniji. Reprezenta¬ tivno izdani katalog razstave našteva 250 številk, šte¬ vilo razstavljenih kosov je pa bilo veliko večje, ker so n. pr. vse študije za posamezna dela naštete pod eno skupno številko. Razstava je imela na občinstvo izredno velik uči¬ nek. Njen znanstveni sad, o katerem smo prepričani, da ne bo manj pomemben od umetnostno propagand¬ nega, pa še dozoreva in ga bo v celoti mogoče oceniti šele po letih. Načeto je eno najvažnejših poglavij slo¬ venske umetnostne zgodovine in šele s to razstavo je ustvarjena trdna podlaga za njegovo končno osvetlitev. Ob splošnem zanimanju za razstavo se ji tudi Kro¬ nika ne sme izogniti. Zato smo se odločili, da s par velikimi, splošnimi črtami orišemo zgodovinski pro¬ blem umetnosti bratov Šubicev, ki sta kakor mnogo slovenskih talentov naglo vzcvetela, a umrla, preden sta mogla popolnoma razviti svoje zmožnosti. Brata Janez in Jurij Šubic sta sinova cerkvenega podobarja in slikarja Štefana Šubica v Poljanah nad Škofjo Loko. Njuna rodbina korenini v umetni obrti in upodabljajoči umetnosti. Pokrajine pa in življenje ljudstva, kjer sta se rodila, sta nasičena z razpolože¬ njem za slikarsko umetnost. O tem pričajo poslikane hiše, slike na steklu, poslikane panjske končnice, ka¬ pelice itd. Za razumevanje obeh bratov je potrebno poznanje zunanjih usod njunega življenja. Starejši brat, Janez, se je rodil 28. oktobra 1850. Prvi umetniški pouk je dobil doma v delavnici očeta Štefana, ki ga je nato poslal k takrat najbolj uglednemu slovenskemu sli¬ karju Janezu Wolfu. V 1. 1871.—1876. nadaljuje štu¬ dije v Benetkah, Rimu in drugod v Italiji, in 1. 1876. v Rimu dovrši eno svojih glavnih del, sliko sv. Mar¬ tina za župno cerkev v Šmartnem pod šmarno goro. D li. F Ji. ST K L E Naslednja leta je na Dunaju, nekaj časa tudi v delav¬ nici Hansa Makarta. L. 1881.—1883. slika v Narod¬ nem gledališču in drugo v Pragi. L. 1884. postane učitelj dekorativne umetnosti v Kaiserslauternu, kjer slika z drugimi umetniki vred v umetnoobrtnem mu¬ zeju in istotam 25. aprila 1889. umre. Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza, kar pa pomenja, kakor bomo videli, v razmerju njegove umetnosti do bratove kar razliko mlajšega rodu v pri¬ meri s starejšim. Tudi on je bil najprej učenec in sodelavec očeta Štefana in je 1. 1872. odšel v uk k Janezu Wolfu. L. 1873. je odšel na akademijo na Du¬ naju, kjer je nekaj časa sodeloval z Griepenkerlom. L. 1879./80. je bil v Atenah in slikal za slavnega raz¬ iskovalca Troje in Miken Schliemanna. Od 1. 1880. do svoje smrti pa je njegovo delo in življenje nave¬ zano na Pariš, kjer je drugoval s Čehom Hynaisom, sodeloval pa tudi z V. Brožikom in M. Munkacsyjem. L. 1883. je nastala v Franciji ena njegovih najpo¬ membnejših slik Pred lovom. Umrl je dne 8. septem¬ bra 1890. nenadoma v Rasclrvvitzu pri Leipzigu, ka¬ mor je prišel, da bi poslikal notranjščino gradu. Kakor je različna življenjska pot obeh bratov, tako je različna tudi njuna umetnost, čeprav se zdi površ¬ nemu opazovalcu na prvi pogled čudovito enotna. Kolikor je bilo neizmerno poučno primerjati njuna mladostna in zrela dela med seboj, prav toliko po¬ učno in zanimivo je bilo tudi primerjanje zrelih del enega z deli drugega. S temi primerjavami, ki nam jih je omogočila šele razstava, ki je njuna dela zbrala z vseh štirih vetrov Slovenije, je bila jasno osvetljena osebna umetniška rast vsakega od njih, določno pa je bil postavljen tudi še zanimivejši problem umet¬ niške osebnosti enega in drugega. Kako veliko pot v razvoju umetnostnega pojmovanja in dozorelosti sli¬ karskega načina v okviru slovenske umetnostne so¬ dobnosti pomenja njuno skupno delo, je spoznal vsak, ki je vsporedil njune začetke z najbolj naprednimi med njunimi deli. Treba je bilo samo primerjati iz¬ med zgodnjih del Janezovi sliki Kamenjanje sv. Šte¬ fana iz Poljan, ki je nastalo pred 1. 1870., in Sv. Dru¬ žino iz Javorja iz 1. 1871. z Jurijevo sliko Pred lovom. Prvi dve pričata še o poljudno delavniškem, neoseb¬ nem, slikarsko obrtniškem razmerju do umetnine in do umetniškega posla. Pred lovom pa nam priča o samozavestnem prodiranju v problem slikarskega po¬ java izbranega predmeta in njegove realizacije v sliki. Isto se nam še bolj jasno pokaže, če primerjamo isti ikonografski predmet iz začetne in končne dobe njunega slikarstva. Vzemimo že imenovano, nedvo¬ mno eno najstarejših slik te razstave, Janezovo Ka¬ menjanje sv. Štefana iz pred 1. 1870. in ga primer¬ jajmo z enim poslednjih Jurijevih del, s Kamenjanjem sv. Štefana iz Stepanje vasi pri Ljubljani iz 1. 1890. Pri Janezovi sliki opazimo neosebni naslon na baročno predlogo, ki jo je posnel v umetnostno neustreznem načinu delavnice, kjer se je učil. Jurij nasprotno je sicer tudi prevzel izročeno kompozicijo z vsemi nje¬ nimi elementi, a jo je osebno pregrupiral. Zraven pa je jasno izražena posebno težnja, da vsako kretnjo 50 KRONIKA in izraz, kakor tudi celotni dogodek kar mogoče živo, resnično, realistično upodobi. Jurijeva slika je v ce¬ lotnem pojavu in v posameznostih izraz osebnih umet¬ niških prizadevanj, posledica je umetnikove lastne borbe z naravo, ki mu je iz žive vsakdanjosti nudila modele in vzore. Če nismo iskali samo absolutno umetniškega v delu obeh bratov, srno se morali pomuditi tudi pri umet¬ nostno brezpomembni, a osebno za značaj obeh bra¬ tov tako značilni Brezmadežni iz 1. 1884. iz Šenčurja, ki je podpisana z imeni Štefana in Janeza Šubica. Ka¬ kor mnogo v njihovih pismih, v življenjskih potezah in značaju njunega dela, nam je ta slika dokaz velike navezanosti bratov Šubicev na tradicijo, na dom, na domovino. V njej lahko vidimo nekako osebno sin¬ tezo njunega življenjskega pota. To sodelovanje umet¬ niško dozorelega sina z rokodelcem očetom priča o istem duhu, v katerem sta oba brata s tolikim prizna¬ njem in hvaležnostjo ohranjevala spoštovanje in vda¬ nost svojemu skupnemu mladostnemu učitelju Janezu Wolfu tudi potem še, ko sta ga z lastnim delom že daleč prekosila. Z vso jasnostjo je razstava pokazala, da sta brata, ako ju skupno vzamemo, v nekako dvajsetih letih prehodila ogromno pot od slikarske obrti očeta Šte¬ fana in monumentalnega, čeprav dosti neosebnega slikarstva Janeza Wolfa do francoskega realizma, do slikanja v polni dnevni svetlobi na pragu nove raz¬ vojne stopnje zapadnoevropskega slikarstva, impre¬ sionizma. V tej zvezi nas zanima predvsem, kaj jima je dal VVolf. Nedvomno imajo prav tisti, ki poudarjajo, da predvsem smisel za monumentalnost. Janezova slika sv. Tilen iz 1. 1871. iz Javorja je jasna priča Wolfo- vega načina. Vendar je gotovo, da je posebno Janez dobil od Wolfa več kakor samo smisel za monumen¬ talnost. Wolf je bil prijatelj A. Feuerbacha, ki je bil eden najznačilnejših pojavov v realizem se preliva¬ joče zadnje razvojne faze romantičnega slikarstva, čar romantičnega razpoloženja, ki je tako značilen za mnoge Janezove svetne sličice, katere so visele v Jakopičevem paviljonu, je nedvomno posledica obču¬ dovanja do umetnosti Feuerbachove, ki mu ga je v rani mladosti vcepil učitelj VVolf. če se globlje potopimo v delo obeh bratov, se na¬ videzna enotnost njune umetnosti razblini in se nam jasno pokaže dvoje bistveno različnih umetniških osebnosti. Pet let razlike v starosti pomenja v njunem umetniškem značaju celo važno razdobje, ki ga ob¬ čutimo naravnost kot prelom v idealih dveh generacij. Zunanje je značilno v tem oziru in nedvomno za umet¬ niški značaj obeh bratov tudi pomembno, da je šel Janez še tradicionalno pot slovenskih umetnikov od srede XVIII. stol. dalje v Italijo, Jurij pa ne več tja, ampak na Dunaj, če vzporedimo njuno umetnost, se nam pokaže, da je Janez podobno Feuerbachu v šir¬ šem svetu v našem umetnostnem razvoju zadnji ro¬ mantik. Njegova lepotnost je vezana na stroge za¬ kone idealistične estetike, ki so veljali od renesanse dalje, katerih veljavo je povečal klasicizem in ka¬ terim se tudi romantika ni izogibala, kadar je hotela biti pomembna, monumentalna. Poleg italijanskih vzorov pri velikih zasnovah Janezovih pa opažamo drugod predvsem velik vpliv Feuerbachovskega ele¬ gičnega razpoloženja (prim. sličico Medeja, Dekle na Razstava Janeza in Jurija Šubica: interjer iz Narodne galerije balkonu ali pod.). Sodelovanje z Makartom se sicer ni neposredno izrazilo v Janezovem delu, vseeno pa je opazen vsaj rahel odmev te zveze v skici za monu¬ mentalni friz, ki se je ohranil v Pragi. Radi zveze .Vlakarta z Janezom je za nas važno predvsem, da je brez ozira na svojo takratno slavo tudi Makart po¬ menil v primeri z umetnostno sodobnostjo le raketo, ki je zablisnila v dunajskem družabnem ozračju, ko je poskusil v dunajsko narečje prestaviti opoj in raz¬ košje beneškega visoko renesančnega slikarstva. V primeri z Janezovimi so Jurijeve zveze vsekakor naprednejše, Munkacsy, Brožik, Hynais so imena, ki že odločno kažejo iz romantične dediščine v razdobje realizma. Pozabiti ne smemo tudi Jurijevega dunaj¬ skega učitelja, katerega ime je vsaj zunanje v zvezi z naslednjo generacijo naših slikarjev in zunanje celo s slovenskimi impresionisti, Griepenkerla. Prelom med romantiko in realizmom v našem sli¬ karskem snovanju leži prav v delu bratov Šubicev, čeprav se pri površnem pogledu zdi, da je njuna umetnost čudovito enotna. Treba je primerjati samo Janezove krajinske slike z Jurijevimi, pa to jasne spoznamo. Pri Janezu čutimo še odmev romantičnih pokrajinskih razpoloženj, pri Juriju pa že svežost ne¬ posrednega naravnega vtisa. Jurijeva slika Pred lo¬ vom pa je že toliko napredna, da bi med Janezovimi deli ne mogli najti nič, kar bi se dalo z njo resno vzporediti. Pri zrelih delih je razlika med obema bratoma res osnovna, že njuno razmerje do umetniškega posla je popolnoma različno in utemeljeno v njunem osebnem razpoloženju za umetnost. Janez temeljito študira in skrbno sestavlja svoja dela. Za vse njegovo delo, naj bo pripravljalno ali končna izvršitev, je značilno, da predvsem riše in narisani prizor kolorira, oživlja z barvo. Jurij nasprotno pa slika. Že prvotna zamisel in vsa konstrukcija njegovih del je spočeta kot pojav barvnih ali tonskih lis. Da to stran njune umetnosti spoznamo, zadostuje, če primerimo Janezovega sv. Mar¬ tina iz šmartna z Jurijevim sv. Jurijem iz Šenčurja. Za sv. Martina se je ohranilo polno risanih skic za kompozicijo in podrobnosti; vsak gib, vsaka figura je risana in študirana po naravi, za figure si je delal skrbne skice po golih modelih, ki jih je pozneje K H O N I K A 51 oblačil. Barva mu je končno le neizogibno dopolnilo prav za prav že popolnega dela. Jurij pa dela v tem kakor v drugih primerih (n. pr. alegorije na stropu stopnišča v muzeju v Ljubljani) barvne skice in z njimi rešuje tudi vprašanja kompozicije. Barvni izraz slike je Juriju važnejši od risanega. Kljub temu pa, da Janez skrbno po naravi študira figure in njih iz¬ raz, naravne vzore po načelu klasične estetike v svo¬ jem delu plemeniti, idealizira. Celo tam, kjer domne¬ vamo ali celo vemo, da mu je bila resnična oseba za model, je ne bi kar tako spoznali, toliko je prilago¬ jena idealnemu ozračju slike. Jurij nasprotno je tudi v svetniških likih realist. Pogosto prestavi model skoraj neidealiziran v sveti prizor. Portretna resnič¬ nost je n. pr. v sliki sv. Cirila in Metoda tolika, da je bila ljudem v spotiko. Janez je še slikal svetnike, Jurij je bil tega komaj že sposoben, njegovi svetniki so se spreminjali v portrete, v vsakdanje ljudi. Prav tu pa tiči največja osebnostna razlika v delu obeh Šubicev. In prav v razmerju do narave in problema slikarstva kot takega se deli zrelo delo bratov Šubicev v nepomirljivem nasprotju. Opozorili smo že, kako se to kaže v krajinskih mo¬ tivih. Omeniti pa moramo končno tudi portret. Janez goji pri reševanju portretnih nalog analitični reali¬ zem, opazuje in posnema nešteto podrobnosti in ustvarja podobe polne prepričevalne podobnosti in resničnosti. Za Jurijeve portrete pa je značilen sinte¬ tični realizem, ki je mnogo bolj barvit kakor Janezov, v izrazu bolj enoten in v pojavu sumaričen. Kjerkoli torej se približamo njuni umetnosti, po¬ vsod nam jasno kaže dve izraziti osebnosti in celo dve osebnosti, ki se bistveno različno odzivata na naj¬ važnejše probleme umetnosti. Videli smo, da umet¬ nostno zgodovinsko vzeto njuno delovanje leži na raz¬ vodnici v zgodovini novejšega evropskega slikarstva, na meji med romantiko in realizmom. Janez pripada preteklosti, Jurij bodočnosti. Na prvi pogled čudovita enota, ki se nam zdi njuna umetnost, njuna dušev¬ nost in razmerje do življenja, kolikor ju poznamo iz njunih življenjepisov, posebno pa iz njune korespon¬ dence, se nam naenkrat prekolje v dve notranje ne¬ skladni polovici. Vemo sicer, da vzgoja ni vse, vseeno pa smemo to razliko med obema bratoma kot umet¬ nikoma pripisati predvsem njuni šoli, njuni slučajni življenjski poti. Ljubljanska razstava je to stran jasno pokazala. In če bi ne bila razjasnila v njuni problematiki nič drugega kakor to, bi bila svojo na¬ logo izvršila. Prav tako določno, kakor njuno osebno umetniško problematiko pa je postavila tudi njuno kulturno, kolikor ne naravnost umetnostno geograf¬ sko problematiko. Umetnost obeh bratov, ki je v zreli dobi segla v mednarodno višino, je namreč v celoti taka, da jo smemo imeti za pristen izraz umet¬ nostnih razpoloženj prostora in ljudstva njune domo¬ vine. Vse gradivo, ki je bilo prirediteljem na rapolago, je nekam nujno vodilo k misli, da bi bilo treba na¬ praviti razstavo del rodbine Šubicev, predvsem seve očeta Štefana, da bi se umetnost Janeza in Jurija tem bolje izrazila. Prvotno misel so sicer zaradi nevarnosti, da se razstava razblini v nepreglednih množinah gra¬ diva, opustili, kljub temu pa se niso mogli odločiti, da razstavijo samo umetniško zrela dela obeh bratov, ampak so jih končno pokazali v tisti bolj znanstveno in človeško kakor umetnostno zanimivi celoti, v ka¬ teri se izraža njuna pot iz očetove obrtniške delavnice do plein airističnega realizma. Umetnostno zemlje¬ pisno pojmovano se izraža umetnostno ustvarjanje v danem zemljepisnem prostoru v plasteh, v katerih najnižja črpa prav pri grudi iz zgodovinskega kultur¬ nega izročila svojega prostora, iz davnih rodovnih umetnostnih razpoloženj svojega ljudstva in iz pri¬ rojenega pračloveškega nagona po umetniškem izrazu, naj višja pa leži nad mnogimi teh prostorov kot umet¬ nostno razpoloženje časa, kot mednarodni izraz kake kulture, kot njen umetnostni sfog. Tako je razstava pokazala tudi važno dejstvo, kako je umetnost bratov Šubicev resnično udomačena. Zato pa, ker je udomačena, ker je kljub temu, da je na¬ stajala v evropskih umetnostnih središčih, ni mogoče iztrgati iz njenega rodnega prostora, nam je tem bolj dragocena. ALKOHOLIZEM MED UČENCI OSNOVNIH IN MEŠČANSKIH ŠOL V SLOVENSKIH MESTIH V ŠOLSKEM LETU 1936./37. vojko jagodic DONESEK 11 KOMUNALNIM SOCIALNOPOLITIČNIM STATISTIČNIM ANALIZAM Namen pričujoče razpravice, ki spada v področje komunalnega mladinskega skrbstva, je predvsem ta, da pokaže del mladine v nekem času zgodovine slo¬ venskih mest s posebnim ozirom na činitclje, ki so ji, ali pa ji utegnejo biti tako v fizičnem kot v moralnem pogledu v veliko škodo. Kdor danes hoče s pridom reševati slovenska komunalna vprašanja mladinske zaščite, naleti poleg vseh drugih težkoč tudi na to, da nima ne z ozirom na preteklost, pa tudi ne na se¬ danjost skoro nobenega materiala, ki naj bi mu kazal pot, ali vsaj pomagal pri delu. To je tudi vzrok, da smo pri slovenskem komunalnem mladinsko zaščit¬ nem delu zelo zaostali. Kot izjemo bi tu le deloma lahko izvzeli mesti Ljubljano in Maribor, dočim so vsa slovenska mesta v tem pogledu ostala skoro brez vsake orientacije. Tako naj bi ta razprava služila sedanjim in bodo¬ čim delavcem na slovenskem komunalnem polju mla¬ dinske zaščite kot donesek h kroniki slovenskih mest in sedanjosti kakor bodočnosti dala odgovor na vpra- 52 KRONIKA šanje: V kakšnem razmerju je bila osnovnošolska in meščanskošolska mladina slovenskih mest do alko¬ hola, ki je bil in bo skoro gotovo tudi v bodoče se¬ stavni del slovenskega gospodarstva. Pričujoča statistična analiza ni morda tako brez pomena, kot bi se komu zdelo. Pozabiti se namreč ne sme, da je vpliv alkohola na slovensko mladino zelo velik in da se kažejo zle posledice tega vpliva zelo znatno, kar vedno znova poudarjajo zdravniki in vzgojitelji. To vprašanje je danes dozorelo toliko, da so mu začeli posvečati že mnogo pozornosti. Tako utegne javni kulturni in socialni delavec najti v tej razpravi odgovor na marsikatero do sedaj nerešeno vprašanje. Vzgojitelj n. pr. bo našel tu odgovor za vzroke slabega napredovanja v šoli, duševnega zaosta¬ janja itd.; zdravnik vzroke za fizično zaostajanje go¬ tovega dela mladine v mestih, neodpornost napram raznim boleznim itd.; športnik za neuspehe vkljub velikemu zanimanju in dobri volji itd. če bi imeli kaj tozadevne kronike za desetletja na¬ zaj, bi nam bila že možna kaka prognoza, če že ravno ne popolna, nekaj argumentov pa bi zanjo gotovo imeli. Dejstvo pa je, da prognoze ni mogoče staviti, dokler nam je dogajanje, ki bi mu radi vedeli njegov potek tudi že vnaprej, v sedanjosti meglena predstava, ki je ni mogoče nasloniti ne na to, kar se je even¬ tualno nekoč že pojavilo, ali se morda že stalno po¬ javlja, kakor tudi ne na to, kar že je. Tako pravijo, da grozi Slovencem degeneracija po alkoholu. To je že prognoza. Toda kdo more to utemeljiti, če mu niso v bistvu jasne in znane stvari, ki prihajajo za to v poštev? Morda pa bo tudi tak, ki tako trdi, našel ne¬ kaj argumentov v tej razpravici sebi v prid, morda tudi ne. Sicer tu ne bo razvidno, kako se odigravajo ti procesi narodovega notranjega presnavljanja po vsej deželi, toda stanje večine mest pa tudi lahko mnogo pove. In kulturni delavec bo utegnil ugotoviti majhen plus ali pa velik minus. Pri sledeči statistični analizi, ki se je vršila od začetka meseca januarja do konca meseca marca leta 1937., je vštetih 16.929 osnovnošolskih otrok. Od teh je 8618 moških in 3811 ženskih. To so obenem vsi osnovnošolski otroci mesta Ljubljane, Maribora, Ce¬ lja, Ptuja, Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic, La¬ škega, Radovljice, škofje Loke, Kamnika, Kranja, Novega mesta, Črnomlja, Krškega, Murske Sobote, Dolnje Lendave in Ljutomera. Skupaj 17 mest. Poleg teh je vštetih v analizi tudi 6299 meščanskošolske mladine. Od teh je 2899 moških in 3400 ženskih, in sicer iz meščanskih šol v Ljubljani, Mariboru, Celju, Slovenski Bistrici, Škofji Loki, Novem mestu, Črnom¬ lju, Krškem, Dolnji Lendavi in Ljutomeru. Vseh opa¬ zovanih otrok je torej 23.228. Od teh 11.517 moških in 11.711 ženskih, iz česar je razvidno, da sta oba spola enako zastopana. Starostna doba je pri osnovno¬ šolski mladini od 6. do 15. leta, pri meščanskošolski pa od 10. do 18. leta. Z ozirom na zemljepisno strukturo Slovenije bi razdelili mesta z izjemo Ljubljane, v območje Gorenj¬ ske: Radovljico, Škofjo Loko, Kranj in Kamnik; v ob¬ močje Dolenjske: Novo mesto. Krško in Črnomelj: v območje Štajerske: Maribor, Celje, Ptuj, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice in Laško; v območje Prek¬ murja pa: Mursko Soboto, Dolnjo Lendavo in Lju¬ tomer. Če pritegnemo v poštev še gospodarski vidik. lahko zaključimo, da pripadajo ta mesta obenem tudi že k bolj ali manj svojski gospodarski strukturi. Z ozirom na predmetno temo bi kraje, ki imajo iz¬ razito vinorodni okoliš, označili takole: Maribor, Ce¬ lje, Ptuj, Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice, Novo mesto, Črnomelj, Krško, Dolnjo Lendavo in Ljutomer, da nam bo mogoča pozneje primerjava z ostalimi mesti, ki imajo nevinorodni okoliš ali vsaj malo vino¬ rodnega. Za ugotovitev razmerja omenjene mladine do alko¬ hola prihajajo predvsem v poštev odgovori na vpra¬ šanja, koliko otrok pije redno vino, koliko žganje, koliko otrok pije le včasih vino, žganje, koliko je eventualna povprečna količina zavžitih alkoholnih pi¬ jač na dan in leto? Dalje: katere alkoholne pijače se sploh pijejo itd. Vprašanja so jasna in nanje je možen samo pozi¬ tiven ali negativen odgovor. Odgovor na ta vprašanja nam da tabela št. 1. Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬ ščanskih šol v slovenskih mestih v šol. letu 1936./37. Tabela št. 1 nam nudi interesantno sliko. Iz nje je razvidno, da imajo največje absolutno število piv¬ cev mesta po sledečem vrstnem redu: Ljubljana, Ma¬ ribor, Celje, Ptuj, Ljutomer, Sl. Bistrica, Črnomelj, Novo mesto. Laško, Sl. Konjice, Krško, Škofja Loka, Murska Sobota, Dolnja Lendava, Kranj, Kamnik in Radovljica. Relativno največje število, odnosno od¬ stotek pa imajo mesta po sledečem vrstnem redu: Čr¬ nomelj 92 %, Krško 91 %, Dolnja Lendava 91 %, Sl. Bistrica 89 %, Ptuj 85 %, Ljutomer 81 %, Laško 79%, Novo mesto 77 %, Radovljica 76 %, Sl. Konjice 71 %, Celje 54 %, Kranj 53 %, Kamnik 46 %, Maribor 46 %, Murska Sobota 46 %, Ljubljana 45 %, Škofja Loka 35 %. Od vseh osnovnošolskih in meščanskošolskih KRONIKA 53 otrok pije alkoholne pijače 13.151 otrok ali 56 %. Drugače bi se to lahko reklo, da od sto otrok pije al¬ koholne pijače 56. Nazornejše nam pokaže tozadevno stanje diagram St. 1. ■ Število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače. 1 Število osnovnošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače. - Število meščanskošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače. -Število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki redno uživajo alkoholne pijače. -Število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače, po pokrajinah. . Število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki redno uživajo alkoholne pijače, po pokrajinah. 1 17 Povprečno število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki uži¬ vajo alkoholne pijače. 1 -17 Povprečno število osnovnošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače. 1-17 Povprečno število meščanskošolskih otrok, ki uživajo alkoholne pijače. 1-17 Povprečno število osnovnošolskih in meščanskošolskih otrok, ki uži¬ vajo alkoholne pijače. če razdelimo ta mesta po prej omenjenih zemlje¬ pisnih in gospodarskih vidikih, pridemo do zaključ¬ kov, ki nam jih nudi nazorno sledeča tabela št. 2. Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬ ščanskih šol v slovenskih mestih v šol. letu 1936737. Iz te razpredelnice je razvidno, da ima največji odstotek pivcev-otrok Dolenjska 85, nato Prekmurje 68, štajerska 60, Gorenjska 46, Ljubljana 45. Ljub¬ ljana je torej v sorazmerju s pokrajinami- na naj¬ boljšem. Če pa ločimo še mesta z nevinorodno okolico od mest z vinorodno okolico, pa dobimo rezultate, ki nam jih kaže tabela št. 3. Razširjenost alkohola med učenci osnovnih in me¬ ščanskih šol v slovenskih mestih v šol. letu 1936737. Iz tabele št. 3 je razvidno tole: V mestih z vino¬ rodno okolico je 13.117 otrok. Od teh jih pije alko¬ holne pijače 7521 ali 57 %. V mestih z nevinorodnim okolišem pa je 10.111 otrok. Od teh uživa alkoholne pijače 4630 otrok ali 45 %. Zaključek na podlagi ta¬ bele št. 3 je lahak in enostaven vkljub temu, da pred¬ stavlja problem, ki sega najgloblje v komunalna so¬ cialna, pedagoška in zdravstvena področja. (Konec prihodnjič.) 54 KRONIKA NAŠA KRONIKA P I Š E A X T 0 N S T U PICA JUNIJ 1937. 1. Slovensko gledališče je proslavilo 25 letnico umetni¬ škega dela igralca in bivšega opernega pevca Ivana Le¬ varja. Krajevni leksikon dravske banovine je izdala Zveza za tujski promet v Sloveniji. Naši sadjarji so zbo¬ rovali v Mariboru na občnem zboru Sadjarskega društva za Slovenijo. 2. Zagrebški mestni svet je zagrozil TPD, da naj montira aparate za čiščenje vode, sicer da ustavi le-ta nabavo pre¬ moga potom omenjene družbe, ker trpi Zagreb zaradi uma¬ zane vode škodo. 4. Banov pooblaščenec dr. Stele je odbral za razstavo iugoslov. umetnosti v Rimu dela sledečih slovenskih umet¬ nikov: K. Jiraka, G. A. Kosa, Fr. Kralja, Toneta Kralja, A. Kregarja, M. Maleša, K. Bulovčeve, Fr. Miheliča, Fr. Pav¬ lovca, M. Sedeja, Fr. Tratnika in Tineta Kosa. Izbor je bil v smislu navodil prirejen tako, da bi predstavil vse tiste osebnosti, ki so si v povojnem umetniškem svetu doma pri¬ borili ime brez ozira na usmerjenost. 4. Ljubljanska opera bo gostovala prihodnji teden dva večera v Trstu in dva na Reki. 6. Minister za trgovino dr. Vrbanič otvarja velesejem v Ljubljani. — O železniški zvezi Slovenije z morjem se jav¬ ljajo zopet živahnejši glasovi. Problem zveze Slovenije z morjem se rešuje od početkov naše nove države — do danes brez realnega uspeha. 6. Univ. prof. dr. Rado Kušej je bil izvoljen na seji uni¬ verzitetnega sveta za novega rektorja ljubljanske univerze. Meščanska šola v Krškem obstoja že 60 let. 7. Za slovensko obrt utegne biti pomembna ustanovitev Zveze slovenskih obrtnikov, ki ima v programu ustanovi¬ tev lastnega doma. 10. V petek je koncertiral v Ljubljani naš rojak operni basist Fran Schiffrer, ki odhaja na daljšo turnejo v Ame¬ riko. Naša opera je doživela v Trstu sijajen uspeh in priznanje slovenskega, hrvatskega in italijanskega občin¬ stva. 11. Povodom Živkovičevega obiska v Sloveniji je prišlo med obema nasprotujočima si taboroma do krvavega spo¬ pada, čigar smrtna žrtev političnega sovraštva je postal slušatelj naše univerze Rudolf Dolinar v bližini Konjic. - Umrla je gospa Marija pl. Terbuhovič roj. \Viderkherer. vdova po majorju Terbuhoviču, nekdanjem adjutantu bana Jelačiča. 12. Produkcija piva v Sloveniji je nazadovala. Lani je bilo prodanih 28.662 hi pive. - MOL namerava zgraditi moderna otroška zavetišča, letos je v ta namen določila 1 ‘/s milijona dinarjev. Prvo zavetišče bo zgradila v Trno¬ vem. Dalje je MOL darovala parcelo za zgradbo nove cer¬ kve na Barju. Slovenija prejme iz državnega sklada za javna dela 7'5 milijona (107%). — Ljubljanski vele¬ sejem je obiskalo nad 94.000 oseb. 12. Univ. prof. V. V. Nikitin slavi 70 letnico v Ljubljani. Za našo montanistiko in ljubljansko univerzo posebej ima ruski svetovni učenjak nepozabne zasluge. — Skupščina Združenja jugosl. rudarskih in topilniških inženjerjev je izbrala na proslavi zaslužnega znanstvenika za njegovo 40 letnico znanstvenega raziskavanja za svojega častnega člana. — Gradnja ceste do Kranja, ki bo betonirana, je v polnem razmahu. — Mati ljubljanskega podžupana gospa F. Ravniharjeva, roj. Permetova, je v starosti 84 let umrla v Ljubljani. 15. Sinoči je pogorel godbeni paviljon na sokolskem let¬ nem telovadišču v Tivoliju. 16. Banovinski odlok določa, naj se v vseh šolah z letom 1937./38. uvede pisava v smislu Breznik-Ramovševega slo¬ venskega pravopisa, za razvoj in enotnost slovenskega pi¬ sanja pomembna določitev. 18. Naše filozofsko slovstvo je obogatila Slovenska Ma¬ tica z izdajo knjige I. Kanta »Dve razpravi« (Razmišljanje o čustvu lepega in vzvišenega. — K večnemu miru). Raz¬ pravi je vzorno prevedel dr. Izidor Cankar, uvod pa je napisal dr. Boris Furlan. 18. Lani je Slovenija plačala 23'9 % davka na poslovni promet. — Na jugoslov. razstavi v Rimu sta prodala oba slovenska delegata naših likovnikov, G. A. Kos in M. Maleš vsak po eno delo. Pisatelj F. S. Finžgar je govoril o lepotah slovenske zemlje v beograjskem radiu. 22. Prof. France Kobal, učitelj slovenske književnosti na III. drž. realni gimnaziji, je umrl. Svoječasno je bil gleda¬ liški poročevalec, prevajalec in ugleden publicist. Pred vojno je bil nekaj časa upravnik našega gledališča. 23. Delegacije borz kraljevine Jugoslavije zborujejo v Ljubljani. 25. Letos je mednarodni komite Rdečega križa podaril najvišje odlikovanje za žene ge. Veri šlajmerjevi, vdovi znamenitega kirurga prof. dr. Šlajmerja. — Ljubljanska borza proslavlja desetletnico poslovanja z devizami. 26. Slovenski lesni trg se je izboljšal, aktivnost se veča s povečanim izvozom. 26. Zadružni kongres v okrilju zadružnega tedna se je danes pričel v Ljubljani. — Slavistično društvo pripravlja za novo sezono vrsto kulturnih prireditev, umrlemu prof. Prijatelju namerava postaviti spomenik ter izdati njegov spominski tisk. 27. Bolgarski akad. slikar Pavel Francaliski je imel v svoji domovini več predavanj o Slovencih. 27. žensko zavetišče kot prizidek Delavskega doma na križišču Gosposvetske in Bleivveisove ceste je dograjeno. MOL je uporabila v to svrho 1,700.000 dinarjev. - Izšla je ilustrirana biografija o slikarju Ivanu Groharju, ki jo je napisal Anton Podbevšek in ilustriran Roman o Prešernu pisateljice like Vaštetove. 29. Velik vodovod za Suho krajino, projektiran za 13.000 prebivalcev v 80 vaseh, je proračunan na 30 milijonov dinarjev, zaenkrat je na razpolago le 6 milijonov dinarjev v ta namen. JULIJ 1937. 1. Na šahovskem turnirju v Rogaški Slatini je postal Pirc prvak Jugoslavije, po dvakrat prekinjeni partiji je premagal Vukoviča. Končno stanje je sledeče: Neudorf 9 Vs točke, Pirc, Foltys, Samisch 9 točk. — V Beograd se je odšla deputacija naših upokojencev, ki se je zglasila pri notranjem ministru dr. Korošcu in ministru dr. Kreku zaradi podpore za pravično ureditev njihovih upravičenih teženj. 3. Umrl je veliki slovenski vladika nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, era. škof ljubljanski, prvoboritelj za verski in narodni preporod slovenskega naroda, častni me¬ ščan ljubljanski. Ljubljana se je odela v črnino. - Blejsko jezero je z banovinskim nakupom postalo javna slovenska last. 7. Otvorjena je zračna proga Gradec- Celovec Ljublja¬ na—Sušak. 9. Odlični in zaslužni slovenski industrijec Karel Pollak je umrl. KRONIKA 55 10. V Delavskem domu je bila javna kuhinja povečana, da znaša njena kapaciteta 600 obedov ali večerij dnevno. 16. V Kranju se vrši pod okriljem prosvetnega tedna kulturna razstava, na kateri so razstavljeni zanimivi umet¬ nostni zgodovinski predmeti iz Kranja in lokalnih šol. Strokovnjaki se izrekajo za poglobitev ljubljanskega želez¬ niškega omrežja in moderno zgrajene postaje. Cerkev sv. Petra, nje zunanjščina, se obnovi po načrtih arh. Vur¬ nika. 19. Ljubljansko železniško ravnateljstvo prispeva nad eno petino vseh dohodkov drž. železnic, nad eno četrtino vsega potniškega prometa in eno četrtino vsega tovornega prometa. 22. Ob zaključku jugoslovanske umetnostne razstave v Rimu je kupilo italijansko prosvetno ministrstvo sliko Fr. Kralja »Pogled na sv. Jožefa v Ljubljani«. Ban dr. Na¬ tlačen je obiskal Slovensko Krajino. V Rogaški Slatini je gostovala naša opera. 24. V parlamentu je bil sprejet konkordat s 167 : 129 gla¬ sovi, vendar še ne bo predložen senatu. 25. Umrl je poglavar srbske pravoslavne cerkve patriarh Varnava. Knjižničar licealne knjižnice v Ljubljani, dr. Jože Puntar, je umrl; bil je odličen poznavalec in prouče¬ valec slovenske književnosti in slovenske politične in kul¬ turne zgodovine. 27. Strašna nevihta s točo v Dobrepolju v Suhi kra¬ jini je povzročila milijonsko škodo. Oživotvorila se je Kmetijska zbornica, stanovsko zastopstvo slovenskega kme¬ ta. Prvi njen predsednik je g. Martin Steblovnik. Danes slavi šestdesetletnico rojstva slovenski jezikoslovec prof. Ivan Koštial v Novem mestu. 28. Ministrski svet je odobril izredni kredit 100.000 di¬ narjev kot podporo Znanstvenemu društvu za humanisti¬ čne vede v Ljubljani kot predhodnici snujoče se Akade¬ mije znanosti in umetnosti. Guverner Narodne banke, dr. Milan Radosavljevič, je stopil v Ljubljani v stik s pred¬ stavniki ljubljanskih bank in samoupravnih denarnih za¬ vodov. AVGUST 1937. 3. Minister za notranje zadeve, dr. Anton Korošec, je poslal odboru za pomoč po toči poškodovanim v občinah Šmihel, Stopiče in Prečna 10.000 dinarjev. Ministrski svet je dovolil ministrstvu za socialno politiko 500.000 di- darjev za podporo krajem, ki so bili po toči prizadeti. Po toči je zaradi povodnji prizadeta zlasti štajerska, tre¬ tjina dolnje-lendavskega okraja je pod vodo. 8. V Ljubljani se vrši II. slovenski izseljeniški kongres, Rafaelova družba deluje 10 let. Pokroviteljstvo kongresa je prevzel minister dr. A. Korošec. 10. Mestni socialni urad je iz socialnih fondov zaposlil lani 619 delavcev v 21.266 delovnih dnevih ali okoli 170.000 delovnih ur za skupno 561.000 dinarjev. Mestna občina je v celoti izdala od lani do letos 673.000 dinarjev za omiljenje brezposelnosti v Ljubljani. Za ureditev ceste Kranj Bled je bilo votiranih 1'7 milijona dinarjev iz 70milijonskega posojila ministrstva za javna dela. 12. Ljubljanski tovarnar Rudolf Zalokar se je smrtno ponesrečil. Mestna občina je kupila nekdanjo Mahrovo hišo na dražbi za 3,600.000 dinarjev. Ban dr. Natlačen je obiskal obrtno razstavo v Celju. 14. Kentski vojvoda je potoval skozi Ljubljano. Pisa¬ telj dr. Jože Pogačnik, urednik knjig Družbe sv. Mohorja, je postal ravnatelj Marijanišča. 22. Dr. Valter Šmid, profesor za predzgodovino in pro- vincionalno rimsko arheologijo na graški univerzi, je od¬ kril in izkopal gradišča in grobišča v vasi Žlan pri Bo¬ hinju. Na izseljeniškem kongresu v Ljubljani se je usta¬ novila Izseljeniška zbornica. 25. Holandec C. W. \Vouters, velik prijatelj Slovencev, je posetil Slovenijo. 26. Maribor zahteva, naj banovina zgradi poslopje za novo realno gimnazijo. II. pedološki vseslovanski kon¬ gres je začel zborovati v Ljubljani. V okviru kongresa je odprta tudi razstava. 29. Na Brezjah je bil blagoslovljen temeljni kamen spo¬ menika za padle slovenske žrtve v svetovni vojni. SEPTEMBER 1937. 1. Na velesejmu, ki je bil danes odprt, vzbuja še posebej zanimanje razstava slovenskega novinarstva, ki prikazuje nazorno razvoj slovenskega časnikarstva in tiska vobče v mejah razstav, ki so običajne na naših velesejmih. Novi¬ narsko razstavo je otvoril minister notranjih zadev dr. An¬ ton Korošec. Na Kodeljevem je dograjena v surovem stanju cerkev Male sv. Terezije. 2. V zvezi z novinarsko razstavo se vrši 8. kongres Zveze novinarskih agencij, katerega se udeleže tudi številni od¬ lični inozemski gostje. 4. Na Bledu letuje slavni ruski basist šaljapin. V Ljub¬ ljani so naleteli na staroslovenske grobove pri kopanju jarka za novi kabel pri cerkvi sv. Petra. Kongres jugo- slov. zdravnikov - kirurgov se vrši v Ljubljani. 7. V Ptuju so se sestali mednarodni geografi in arheologi radi izdelave zemljevida starega rimskega imperija. 8. Danes odkriva v Ljubljani kulturno društvo »Soča« spomenik pesniku Gregorčiču nasproti ilirskemu stebru. Arhitektonsko okolico spomenika je uredil arh. Plečnik, doprsni kip je modeliral akad. slikar Kalin Zdenko. 9. Danes si je ogledala Nj. Vel. kraljica Marija časnikar¬ sko in misijonsko razstavo na velesejmu. 10. Dobili smo bibliofilsko izdajo Prešernovega »Sonet¬ nega venca«; izdajo in grafično rokopisno je delo okrasil Stanko Gladnik. 11. Prekmursko muzejsko društvo proslavlja 2001etnico rojstva Mikloša Kuzmiča, ki se je rodil 1737. v Dolnji Sla¬ veči. Za našo kulturo je ta protestantski pisec odličnega pomena. Okoli Kolpe se bodo vršili veliki jesenski ma¬ nevri, največji, kar jih je bilo kedaj v Jugoslaviji. 14. V Jakopičevem paviljonu razstavlja Klub neodvisnih. Jesenski velesejem je obiskalo 95.000 obiskovalcev. 15. Prvi prezident ČSR Tomaž Masaryk je umrl. Njegova smrt je vzbudila po vsej Jugoslaviji in zlasti pri Slovencih splošno žalovanje. France Tratnik je dovršil dve monu¬ mentalni kompoziciji »Pomlad« in »Poletje« za okras be¬ žigrajske ljudske šole v Ljubljani. 19. Slovenski klub v Sarajevu bo obhajal 401etnieo. V Sarajevu živi okoli 2000 Slovencev. 21. V Zeleni jami se je zasadila prva lopata za stavbo novega zavetišča »Otroško zavetišče Vineencijeve konfe¬ rence Srca Jezusovega v Zeleni jami«. 24. Dr. Anton Korošec, minister notranjih zadev, govori v beograjskem radiu govor o Masaryku. Danes ob 751et- nici smrti škofa A. M. Slomška je bila slovesno izročena Slomškova nagrada nestorju mariborskih kulturnih delav¬ cev g. prelatu dr. Franu Kovačiču. 27. Na Mirju so delavci pri razširjenju Aškerčeve ceste naleteli na ostanke rimskega mozaičnega tlaka, ki ga bodo prenesli v muzej. 29. Italijanski maršal in minister Italo Balbo je potoval s svojo soprogo skozi Ljubljano. OKTOBER 1937. 2. V Ljubljani je močno pereče vprašanje nove bolniš¬ nice, zveze Slovenije z morjem in ljubljanskega kolodvora s poglobitvijo železniških tirov. MOL namerava zgraditi otroško zavetišče v Trnovem in si je v ta namen pridobila načrte. 56 KRONIKA 3. Na Ulaki v Loški dolini je arheolog dr. Valter Šmid odkril starorimske kovačnice. 4. Zdravniki delavskega zavarovanja zborujejo v Ljub¬ ljani. Plesni par Pino in Pia Mlakar gostujeta v naši operi s samostojno kompozicijo »Vrag na vasi«, ki je do¬ živela v Curihu uspešno krstno predstavo. 7. V Jakopičevem paviljonu je razstavil svoja dela A. Černigoj iz Trsta. Minulo je 20 let, odkar je umrl dr. Ja¬ nez Ev. Krek. V unionski dvorani se je vršila v spomin svečana akademija. 10. 41 slovenskih društev je podpisalo oklic za 10. okto¬ ber, ko je po nesrečnem plebiscitu ostalo še 100.000 naših rojakov izven naše skupnosti. Izbrani slovenski razum¬ niki so se sešli na ustanovni občni zbor Slovenskega dru¬ štva. V upravni odbor so bili izvoljeni gg.: Fran Albrecht, dr. Bevk Jože, dr. Furlan Boris, Jeršič Miro, Kocbek Edo, Koblar Franc, Mencin Rudolf, dr. Mrak Anton, dr. Slod¬ njak Anton, Sovre Anton, dr. šolar Jakob, Ude Lojze, dr. Vogelnik Adolf, Žigon Joka, dr. inž. Župančič Matija; na¬ mestniki: dr. Brecelj Marijan, Hartman Lojze, Košak Vin¬ ko, Vodnik France, dr. Z\vitter Franc; v nadzorstvo: dr. Lončar Dragotin, dr. Regali Josip, primarij dr. Josip Po¬ gačnik, Veselko Maks in dr. Alojzij Vrtačnik. 12. Dela pri zgradbi vseučiliške knjižnice napredujejo in bo stavba še letos pod streho. Umrl je dr. Ivan Lamut, višji svetnik dravske direkcije pošte in telegrafa v Ljub¬ ljani. Velik naval mladine v meščanske šole; samo v Ljubljani je vpisanih nad 2700 učencev. 13. Letošnje leto je bil končan prvi del regulacije Ljub¬ ljanice. Letina pšenice in koruze je bila letos slabša kakor lani. 14. Ljubljanski mestni muzej v Auerspergovi palači bodo danes odprli. Gradivo je nameščeno v 14 sobah in raz¬ vojno prikazuje prerez naše meščanske kulture. V Ljubljani se mudi bolgarski pesnik in pisatelj Dimitr Pantelejev. 18. Po osnutkih prof. Plečnika se zgradi veličastna ar¬ hitektura »Vrt vseh svetnikov« in bo tako rešen pereč ljubljanski problem mrliške veže. V soboto je minulo sto let, odkar se je rodil Miha Vošnjak, oče slovenskega zadružništva. MOL je dobila 40 milijonsko posojilo pri PH. To posojilo ne pomeni nove obremenitve, ker je skle¬ njeno pod ugodnejšimi pogoji kakor so dosedanje obvez¬ nosti MOL v zvezi s cestno železnico. 19. Posmrtni ostanki osvoboditelja prezidenta Masaryka iz dvorca Lany v predsedniško palačo v Prago. Njegovo truplo bo položeno na katafalk v tej palači v tako imeno¬ vani Plečnikovi dvorani. Akad. kipar Božo Pengov je izdelal Tavčarjevo poprsje za spomenik, ki je bil odkrit v Poljanah pred pisateljevo rojstno hišo. Znameniti francoski gospodarski učenjak prof. Georges Bloudel z Ecole de Sciences economigues et politigues v Parizu pre¬ dava v Ljubljani o gospodarskem položaju Evrope. 20. V Kotljah v Mežiški dolini je umrl koroški narodni delavec in slovenski kmet Lenart Kuhar, star 78 let. V Svečini, na naši severni narodni meji, je bila blagoslo¬ vitev banovinske gospodinjske šole. V Filharmonični dvorani se je vršil prisrčen poslovilni večer priljubljene operne pevke g. Zlate Gjungjenac v zvezi z našim fil¬ harmoničnim orkestrom pod taktirko Nika Štritofa. Dr. Prijateljevi učenci so izdali v počaščenje spomina prof. I. Prijateljevo: »Borbo za individualnost slovenskega knji¬ ževnega jezika v letih 1848.- 1857.«. 22. Francoski rezervni častniki so se pripeljali na kra¬ tek obisk v Ljubljano. Bili so prisrčno sprejeti. 24. Na Jesenicah je zagorel nov plavž. Na Dolenjskem se modernizira cesta Ribnica—Brod. V Mariboru se je vršila sadjarska razstava, ki je nazorno prikazala kvaliteto in bogat izbor naše sadne produkcije. 25. Na seji odbora za postavitev spomenika kralju Ale¬ ksandru v Ljubljani je bil sprejet Plečnikov načrt Propilej pod predsedstvom senatorja Ivana Hribarja. Po nate¬ čaju za izdelavo načrtov (modelov) za nove kovance so bili nagrajeni sledeči Slovenci: Vladimir Stoviček, Stane Dremelj, arh. Edo Ravnikar, Borut Hribar, Lojze Dolinar, Tone Kralj in Josip šarnica. 27. Pisateljici A. \Vambrechtsamerjevi vzidajo spominsko ploščo v njeno rojstno hišo v Planini pri Sevnici. Relief pokojnice je izdelal kipar Niko Pirnat. Prosvetni mini¬ ster Magaraševič je zaprosil ministrski svet za dovoljenje, da lahko najame pri DH banki posojilo v znesku 2 milijo¬ nov dinarjev za zgraditev Kemičnega instituta v Ljubljani. 31. Mariborsko mladinsko skrbstvo je pridobilo novo zavetišče v Magdalenskem predmestju. MOL hoče_ ure¬ diti na novo pokopališče zasluženih slovenskih mož pri Sv. Krištofu po zamisli arh. Plečnika. NOVEMBER 1937. 3. Cankarjev Hlapec Jernej je prišel oznanjevat svojo pravico našim sosedom Madžarom. Je to prva knjiga, prevedena na madžarski jezik. Poleg Hlapca Jerneja je izšel še Cankarjev Potepuh Marko. O Hlapcu Jerneju je ob nemškem prevodu svoječasno napisal madžarski kritik Mohacsi Jeno tole: Udarce čuti na svoje srce in stiskajo se mu prsi, kdor bere to zgodbo, mimo katere nikoli niso napisali preprostejše, pretresljivejše in prevratnejše. Ka¬ kor bi bila ljudska pravljica ali svetniška legenda ali po¬ glavje svetega pisma ... kakor bi je ne spisal človek, mar¬ več bi se bila sama napisala.« Deli je prevedel rojak iz Slovenske Krajine, prof. dr. Avgust Pavel, prevajalec je napisal pet strani uvoda, nam in Madžarom je napravil v kulturnem posredovanju veliko uslugo. Umrl je g. Anton \Volf, tajnik direkcije pošte in telegrafa v p. 4. Društvo glasbene akademije priredi v frančiškanski dvorani koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta. No¬ voimenovani privatni docent dr. Fran Zvvitter je predaval o sociologiji in zgodovini v nastopnem predavanju v zbor¬ nični dvorani naše univerze. 7. V Narodni galeriji so se odprla vrata veliki retro¬ spektivni razstavi bratov Šubicev. Razstava obsega cerkve¬ na dela, ki so razmeščena v veliki dvorani NG. in profana dela, urejena za ogled v Jakopičevem paviljonu. ško¬ fijski ordinariat v Ljubljani je z listino ustanovil novo župnijo v Mostah. Prof. Ivan Dolenec je postal novi ravnatelj učiteljske šole v Ljubljani. Z današnjim dnem se je začel ciklus proslav slovenskega glasbenika Antona Foersterja za stoletnico njegovega rojstva. Proslave, pri¬ reditve in razstavo Foersterjevih del vodi Glasbena Matica. 8. V Beogradu je vrsta proslav ob 1501ctnici Vuka Ka- radžiča, v nedeljo so odkrili slavljencu spomenik v Beo¬ gradu. Rektor dr. Kušej je bil zastopnik naše univerze pri teh slavnostih. V Kragujevcu je umrl podpolkovnik Turudija, ki je še izza svetovne vojne Slovencem v živem spominu zaradi junaške brambe.naše zemlje. 14. Na Selu pri Ljubljani se je blagoslovilo pomembno deško vzgojevališče. Cesta Maribor št. Ilj se moder¬ nizira, doslej je 6 km ceste popolnoma urejene, skoraj bo vsa cesta urejena in zvaljana. Prihodnje leto bo moderni¬ zacija končana. 16. Preteklo nedeljo so pred poslopjem Glasbene Matice odkrili slovesno spomenik Antonu Foersterju, ki ga je iz¬ delal akd. kipar Lojze Dolinar. Danes pred petdesetimi leti je umrl veliki Slovenec, pisatelj Franc Levstik, refor¬ mator slovenskega javnega življenja, pesnik, učenjak, jezi¬ koslovec, kritik, politik, časnikar, organizator itd. 17. Inž. arh. Fr. Tomažič je predaval v mali dvorani Filharmoničnega društva o razvoju Ljubljane in njene bo¬ dočnosti. Bled je dobil novo šolo, celotna adaptacija in nadzidava je veljala okoli 450.000 dinarjev. V založbi škofijskega ordinariata je izšla druga izdaja Svetega pisma nove zaveze, prvi del: Evangelij in apostolska dela, v žepni obliki za ceno 12 dinarjev vezan izvod in 8 dinarjev bro¬ širan. Strojne tovarne in livarne v Ljubljani so se¬ daj v poravnavi. Ljubljanska avtomatična telefonska centrala bo povečana za 1000 novih številk. Glasbena Matica je priredila velik koncert Foersterjevih skladb v jubilejnih dneh. K RONI K A 57 19. Za novega inšpektorja srednjih šol je imenovan prof. Makso Bajuk, za banovinskega šolskega nadzornika in re¬ ferenta za osnovno šolstvo pri banski upravi pa prof. Milko Jeglič. 20. V Ljubljano je prispel prosvetni minister dr. D. Ma- garaševid ter si ogledal prosvetne institucije Slovencev. Umrl je ravnatelj in solastnik Blasnikove tiskarne Albin Prepeluh. Bil je izredno agilen na publicističnem, gospo¬ darskem in političnem polju. Društvo za ceste v Ljub¬ ljani je poslalo spomenico vladi in banovini za zboljšanje slabega stanja naših cest. — Pred poslopjem tehnične fa¬ kultete v Ljubljani je bil odkrit spomenik iznajditelju Jo¬ žefu Resslu. 24. Profesor Luigi Salvini od Vzhodnega zavoda v Nea¬ plju (Instituto Orientale di Napoli) potuje po Jugosla¬ viji. Navezal je stike s Slovenci in namerava osnovati zbirko slovenskih pripovednikov v italijanščini. 26. Novi privatni docent za primerjevalno literaturo na¬ še univerze dr. Anton Ocvirk si je izbral za nastopno pre¬ davanje temo: »Historizem v literarni zgodovini in nje¬ govi nasprotniki«. 28. V torek je bila odprta modernizirana cesta Ljublja¬ na—Kranj, ki je prva v Sloveniji betonirana. Klub na¬ ravoslovcev naše univerze je izdelal resolucijo za zgradbo instituta za naravoslovne predmete. Katoliško tiskovno društvo deluje že 50 let med Slovenci. 30. Univ. prof. dr. Andrej Gosar, znanstvenik in politik, je dosegel 50. leto svojega življenja. DECEMBER 1937. 1. V Zagrebu je umrla ga. Ana Podkrajškova, vdova po¬ kojnega pisatelja Frana Harambaše. Društvo za Glasbe¬ no akademijo v Ljubljani je izročilo g. ministru prosvete spomenico, da se reorganizira dosedanji drž. konservatorij v akademijo z značajem visoke šole. 3. Pianist Ivan Noč koncertira v veliki Filharmonični dvorani, interpretira Vivaldija, Bacha, Rimsky - Korsa- kova, Castelanova, Tedesca in Chopina. - Umrl je nek¬ danji profesor Mahrove šole in realke Ivan Bele, znan ljubljanski meščan, oficir francoske Akademije. 5. Minister za telesno vzgojo dr. Miletič se mudi v Ljubljani. 7. V torek je predaval prof. dr. Fran Mesesnel o zvezah bratov Šubicev s češko umetnostjo ob razstavi del bratov Šubicev v NG pod okriljem Češkoslovaško-jugoslovanske lige. 12. Ustanovljena je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, njen starostni predsednik je aka¬ demik Aleš Ušeničnik, dalnji prvi akademiki iz posameznih področij slede: Rajko Nachtigal, Fran Kidrič in Milko Kos v prvem razredu, za ostale tri razrede po en član or¬ ganizator: Gojmir Krek, Rihard Župančič ter pesnik Oton Župančič. S tem dejanjem so uresničene davne želje na¬ šega resničnega izobraženstva na poti k manifestacijam slehernega samostojnega naroda. 13. Akdemski pevski zbor zre na uspehov polno delo desetih let, pred javnostjo položi račun svojega desetlet¬ nega dela povodom jubilejnega koncerta, ki naj prikaže v prerezu umetno in narodno pesem, gojeno vsa leta. Zbor vodi France Marolt. 17. Ljubljanska filharmonija priredi 8. redni koncert, katerega dirigira dr. Herman Scherchen kot gost. 20. V Beogradu razstavlja slovenski akad. slikar Rihard Debenjak. Minister dr. Anton Korošec si je ogledal njegovo razstavo in odkupil več del. Akad. pevski zbor ponovi svoj koncertni jubilejni program za dijaštvo vseh ljubljan¬ skih srednjih šol. Podčrtati je uvidevnost APZ radi upo¬ števanja socialnega položaja naših srednješolcev, ker je vstopnina tudi za naše pojme izredno nizka, stojišče je po 1 dinar. V prosvetnem načrtu je to novum, ki bi naj našel posnemanje pri merodajnih krogih. 21. Prvikrat, odkar obstoja Narodna galerija, je bila in¬ stitucija upoštevana v državnem proračunu za 1937./38. s postavko 27.588 dinarjev. Med jubilanti je praznoval operni pevec Leopold Kovač svojo petdesetletnico. Mladosten in krepak, kakor je bil vse svoje življenje, ga je našel Abraham sredi dela in po dalj¬ šem odmoru zopet na odru. Na povabilo Združenja igralcev je zapel zopet svojo najboljšo vlogo, Vaška iz »Prodane ne¬ veste«. In kakor vedno, tako jo je tudi za svojo petdeset¬ letnico odpel in odigral tako mojstrsko in tako svojevrstno, da gotovo ne pretiravamo, če prištevamo Kovačevega Vaška med najboljše, ki smo jih kdaj slišali na slovenskem odru. Več kakor polovico svojih let je Kovač posvetil slo¬ venski operi ter predstavljal s svojo izredno muzikal- nostjo in požrtvovalnostjo enega najzanesljivejših pevcev slovenske opere. 22. V ponedeljek je predavala prof. Marja Borštnikova v okviru Slavističnega društva o Aškerčevem socializmu. 23. Na Barju se dozidava originalna cerkev po osnutkih prof. Plečnika, ki je projektiral tudi novo cerkev v Zg. Rečici pri Laškem. 24. V natečaju za idejne osnutke otroškega zavetišča v Trnovem je ocenjevalni odbor prisodil prvo nagrado ing. arh. Otonu Gaspariju in ing. arh. Tomažu štruklju, drugo ing. arh. Vinku Glanzu. 28. Mariborski grad, ki ga je svoječasno kupila maribor¬ ska mestna občina, se preureja za mestni muzej. Raz¬ stavo bratov Šubicev, ki je vzbudila toliko zanimanja, je podaljšala NG nepreklicno do 9. januarja prih. leta. LETO 1930. JANUAR 1930. Devizni promet na ljubljanski borzi je dosegel 977.5 mil. dinarjev v minulem letu, v letu 1928. pa 953.5 milij. di¬ narjev. V Ljubljani je bila lani dozidana največja stavba tkzv. Rdeča hiša na Poljanski cesti. V njej je našlo streho 114 družin. - Na Vodovodni cesti je bila dograjena mestna kolonija, sestoječa iz 16 hišic s 64 stanovanji. Arhitekton¬ sko najpomembnejša stavba, ki se je prošlo leto gradila, je palača Vzajemne zavarovalnice, povsem svojim name¬ nom bo izročena šele letos. Njene monumentalne oblike so v ponos Ljubljani, mojstru Plečniku in arh. Fr. Toma¬ žiču, ki sta jo projektirala. L. 1929. je bila dograjena in izročena prometu palača Poštne hranilnice. V Simon Gre¬ gorčičevi ulici je pod streho »Trgovski dom«, ki bo še letos dograjen. Pred glavnim kolodvorom je bil to leto izročen prometu hotel Miklič. Skupno računano je dobila Ljubljana 58 KRONIKA v 1.1929. nad 200 novih poslopij s približno 500 stanovanji. Pod vodstvom prof. Plečnika je uspela regulacija okraja okrog Križank, tu je bil jeseni 1929. postavljen Ilirski steber, tudi delo mojstra Plečnika. SK Ilirija je dogradil športno kopališče »Ilirija«. — Zavarovanj pri OUZD v Ljubljani je bilo lani 103.000. Knjižna žetev 1. 1929. pri Slovencih hi bila v glavnem sledeča: Slovenska Matica nadaljuje v svojih rednih publikacijah Iz. Cankarjevo: Zgodovino li¬ kovne umetnosti v Zahodni Evropi (ITI. zvezek), ter Fr. Kidriča: Zgodovino slovenskega slovstva (1. snopič), poleg tega izide prvi del Reymontovih »Kmetov« v prevodu J. Glonarja in izvirno delo Fr. Bevka, roman »V zablodah«. Mohorjeva družba nadaljuje Malovo »Zgodovino slov. na¬ roda«. Med rednimi knjigami te družbe izide Sl. Savinska »Grče« in J. Zorca »Domačija ob Temenici«. Med knjigami za doplačilo je izdala MD Ušeničnikovo »Knjigo o življe¬ nju« ter v ponatisu iz »Mladike« Ig. Jalna »Ovčar Marko« in Iv. Preglja »Peter Markovič«. V Vodnikovi družbi izide drugi del Lahove »V borbi za Jugoslavijo«, njeno lepo¬ slovno produkcijo tvorita Sl. Savinška povest »Zgrešeni cilji« in J. Kozaka »Lectov grad«. - V Cankarjevi družbi, ki je bila preteklega leta osnovana, izide beletristično delo A. Cerkvenika »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. - Nova založba je to leto izdala 9. zv. Iv. Cankarjevih zbra¬ nih spisov (z uvodom in opombami Iz. Cankarja) ter za novo leto 7. zv. F. S. Finžgarja. Tiskovna zadruga je izdala 3. zv. spisov Iv. Tavčarja (v redakciji Iv. Prijatelja, ki je napisi tudi uvod in opombe). Jugoslovanska knjigarna je nadaljevala izdajo Zbranih spisov Iv. Preglja (3. in 4. zvezek). Med prevodi zavzemajo prvo mesto Dostojevskijevi »Bratje Karamazovi« (prev. VI. Levstik). Edina dramska edicija je Al. Kraigherjeva »živa«. Med najlepša knjižna izdanja je prišteti »Jakopičev zbor¬ nik«, ki ga je izdal Ljubljanski Zvon za mojstrovo petdeset¬ letnico. Pomemben kulturni dokument je spominski Zbor¬ nik ob desetletnici Univerze kralja Aleksandra I., med znanstvene publikacije, ki bogate naše domače gradivo, je uvrstiti Steletov »Celjski strop« ter delo istega pisatelja »Sodni okraj Kamnik«, topografski opis umetnostno zgo¬ dovinskih spomenikov. Našo revno literaturo iz področja politike bogatijo šukljetovi »Spomini« ter Iv. Hribarjevi »Moji spomini« v 2 zvezkih. 5. Na mednarodnem šahovskem turnirju v Hastingsu je dr. Milan Vidmar izvojeval 2. mesto. 9. »O dosedanjih in nekaterih novih načinih utrjevanja ~ cestišča, oziraje se na ljubljanske razmere«, je predava) ing. Mačkovšek v magistratni dvorani. 12. V Sloveniji je na novozgrajeni progi Rogatec— Kra¬ pina vozil prvič vlak komisijo, ki je pregledala progo za osebni in tovorni promet. Imenovana je bila uprava Sokola kraljevine Jugoslavije: za podstarešino je bil ime¬ novan Engelbert Gangl, za načelnika dr. Viktor Murnik, ter za načelnico Elza Skalarjeva. Deputacija slovenskih občin in slovenskih županov se je poklonila kralju in pred¬ sedniku vlade v Beogradu. 15. V opernem gledališču je priredila španska skupina pevcev in plesalcev večer s petjem in plesom ob sprem¬ ljavi kitar in klavirja. — Feliks Stare, ugledni gospodar¬ stvenik, slavi 80 letnico svojega rojstva na svojem gradu Kolovcu. 17. V enajstih mesecih preteklega leta je znašala produk¬ cija slovenskih premogovnikov 2,091.814 ton, povečala se je za 25 % napram 1. 1928. v istem razdobju. V Sloveniji je po »Uradnem listu« 238 odvetnikov. 19. V Sanitetni svet za našo banovino so imenovani sle¬ deči člani: dr. Al. Zalokar, dr. Živko Lapajne, dr. P. Kanc. dr. Fr. Jankovič, dr. J. Plečnik, univ. prof. dr. J. Tavčar ter izredni člani: inž. Stojan Guzelj, mr. ph. Gvidon Ba- karčič, dr. V. Krejči, odvetnik, dr. Andrej Gosar, univ. prof. v Ljubljani. 22. Praška skupina Hudožestvenikov je gostovala v naši drami. Igrali so dramatizacijo Dostojevskega »Zločin in kazen« ter Ostrovskega komedijo: Siromaštvo ni sramota. 23. Prof. Evgen Jarc je imenovan za podžupana mestne občine v Ljubljani. Razrešeni so bili sledeči odborniki MOL: Ambrožič Josip, Golmajer Metod, dr. Koprivnik Ru¬ dolf, dr. Krek Miha, Likar Stane, Miklošič Ljudevit, Meze Edvard, prof. Osana Josip, Potočnik Alojzij, dr. Puntar Jo¬ sip, dr. Rožič Valentin in Urbančič Karel. Sočasno so novo imenovani: ing. Zupančič Fran, Jenko Avgust. Knez Saša, Kregar Ivan, Ludvik Avgust, Malenšek Janko, Meden Vik¬ tor, Mohorič Ivan, ing. Pavlin Josip, Sušnik Rihard, Hribar Rado, Čeč Karel in Šarabon Andrej, vsi v Ljubljani. Dr. Fr. Stele je predaval o Plečnikovih delih doma in v tujini v unionski verandni dvorani. 25. Pisatelj Anton Leskovec je umrl v Ljubljani. Bil je sodelavec »D. i. S.«, v katerem je izšla vrsta njegovih dram. L. 1927. je naša drama uprizorila njegovo delo »Dva bre¬ gova«. 26. Državno sodišče za zaščito države je obsodilo sle¬ deče člane komunistične organizacije iz Maribora: Milana Barleta, Rudolfa Straussa, Albina Breznika, Marijo Brezni¬ kovo, Frana Toplaka, Jakoba Kebriča in Ivana Roškarja, skupno na 25 let robije. — Mednarodne tekme na Bledu - Bohinju so radi vremenskih neprilik odpovedane. 28. O Ivanu Cankarju piše Alfred Kantorowicz v »Vossi- sche Zeitung« o nemškem prevodu Hlapca Jerneja in po¬ udarja. da je treba Cankarja uvrstiti med svetovno slov¬ stvo, dalje govori o Cankarjevem socializmu, ki ne poteka od Marxa, marveč od Kristusa. »Nobena njegova figura ni lepa v posvetnem smislu. Vse so kot skrivenčene od boli in odpovedi, a vse so hkrati lepe kakor je lepo gotsko raz¬ pelo: v zmagi duše nad telesom, ljubezni nad silo. Naj¬ lepša pa je njegova mati. S par pripovedkami ji je postavil spomenik, da lepšega nima nobena mati na svetu.« Pisec trdi, da je treba Cankarja prišteti k najpomembnejšim pesnikom svetovne literature. — V zbornici TOI so naši obrtniki zborovali in pretresali stanovska vprašanja. 29. Ljubljančani so culi prvič tkzv. zvočni film v kinu »Dvor«. 30. »Comčdie Francise«, igralska skupina iz Pariza, je gostovala v Ljubljani z Duvernoisovo komedijo »La Fu- gue«. — Poljski gospodarstvenik M. Krzyžankiewicz, pred¬ stavnik Mednarodnega velesejma v Poznanju, je obiskal Ljubljano. FEBRUAR 1930. I. V Kranju se vrše priprave za podružnico ljubljanske borze dela. — Ljubljanska borza dela bo odslej kotirala obveznice Blairovo posojilo zaradi odloka finančnega mi¬ nistrstva. — Slovenska Matica je pripravila svojim članom sledeči knjižni dar za leto 1930.: Izidor Cankar, Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi. II. del: Romanska doba in gotika, 1. snopič. Reymont-Glonar, Kmetje, II. del: Zima. Calderon de la Barca - Župančič, Sodnik zalamejski. Dr. Janko šlebinger, Literarno delovanje Slovenske Matice od začetka do leta 1930. Bibliografski pregled. Letno po¬ ročilo Slovenske Matice. Peta knjiga je na izbiro iz prejš¬ njih izdaj SM. Revija za književnost »Ljubljanski Zvon« je stopila v petdeseto leto rednega izhajanja. 5. Na šahovskem turnirju v San Remu je dr. Vidmar do¬ segel 8 točk, prvo nagrado je dobil Aljehin s 14 točkami. 7. Kuharsko razstavo v Ljubljani, ki je bila danes za¬ ključena, je obiskalo približno 10.000 oseb. II. Režiser Ciril Debevec je predaval o gledališčni kri¬ tiki v univerzitetni zbornici. Naš rojak Matija Murko je v Parizu izdal študijo: La poesie populaire epique en You- goslavie au debut du XX e siecle. (Epska narodna pesem v Jugoslaviji početkom 20. stoletja). Pričujoča knjiga je zbirka predavanj, ki jih je imel avtor na pariški Sorboni. Deputacija prekmurskih županov (40) se je oglasila pri banu, da manifestira za popolno in neokrnjeno realno gimnazijo v Murski Soboti. 12. Število trgovcev v Ljubljani se je lani povečalo od 1270 na 1326. V Ljubljani je 1142 trgovin, kar pomeni na 70.000 prebivalcev 1 trgovino na 61 ljudi. - V Filharmo¬ niji je bil koncert novejših skladb SI. Osterca. V drami je gostovala francoska dramska skupina »La petite scene«. Igrali so dvoje del, Marivauxevo »Drugo presenečenje v ljubezni« in Molierovo »Prisiljeno ženitev«. KRONIKA 59 13. Javnost je razburila vest, da se hoče slovenščina od¬ praviti z novo univerzitetno uredbo. Rektor dr. Dolenc, ki je bil na skupni konferenci, je to vest demantiral, pod¬ črtal je hkrati, da je akademska svoboda zagotovljena in da bo zakon vseskozi moderen. Vseučiliški prof. dr. Aleksija Jelačič iz Skoplja je predaval v Ljubljani o ideo¬ loških smereh novejše ruske književnosti. V dunajski Uraniji je predavala Cankarjeva prevajateljica dr. Jirku o Cankarju. 14. V Ljubljani je sestavljen nov banovinski šolski odbor: dr. Pirkmajer, dr. Lončar, dr. Pečovnik, dr. Kotnik,, Pod¬ gornik, dr. Dolšak, ing. V. Skaberne, Dokler, Mazi, Novak, Slapšak, Engelman, Ditz, pisatelj Finžgar, štrukelj, Mihel¬ čič, dr. M. Vidmar in Ivan Baš so njega člani. 15. Cankarjev Hlapec Jernej je izšel v angleščini, prevod je oskrbela g. S. Jerajeva, uvod pa je napisal prof. Lavrin, naš belokrajinski rojak. 17. Ruska gledališka družba »Sinja ptica« je gostovala v naši operi in predstavila pester niz kratkih igric s petjem. 19. Produkcija slovenskih premogovnikov se je v letu 1929. povečala za 23 % ali za 430.000 ton. Slovenske čipke na mednarodni razstavi v Kodanju so bile deležne velike pozornosti. 20. Nemški pesnik Theodor Daubler je gost ljubljanskega Pen-kluba. V dramskem gledališču je predaval o temi »Goethe und Antike« in recitiral svoje pesmi. 22. Veleindustrijec Peter Kozina je umrl v svojem sta¬ novanju na Bregu v Ljubljani, nadalje je umrl ljubljanski občinski svetnik odvetnik dr. Josip Jerič, predsednik nad¬ zorstvenega sveta Zadružne gospodarske banke in tajnik »Nove založbe«. 23. Ministrski svet je sklenil, da se uvrsti tudi mesto Ljubljana v L draginjski razred. MAREC 1930. Na londonski razstavi jugoslovanske umetnosti so bila v Zagrebu izbrana dela sledečih slovenskih likovnih umet¬ nikov: Jakopič, Sternen, Vesel, Zupanec, A. Kos, S. šantel, Vavpotič, Justin, Smrekar. Klein-Sternenova, Sirk, Pavlo¬ vec, Tratnik, Fr. Kralj, Cuderman, T. Kralj, N. Vidmar, O. Globočnik, D. Vidmar, M. Pregelj, Stiplovšek, Serajnik, Maleš, Čargo, Jakac, Piščanec, Dolinar, Kos, Loboda. 4. Josip Daneš-Gradiš obhaja 25 letnico gledališčnega snovanja kot igralec mariborskega narodnega gledališča. G. Ruski zadrugar in znanstvenik prof. dr. Vahan Toto- inianz je priredil pod okriljem ljubljanskih zadružnih zvez dvoje predavanj na temo: »Bodočnost Evrope v gospodar¬ skem in zadružnem oziru« ter »Novosti v zadružnem gi¬ banju«. 7. Ljubljana je proslavila svečano osemdesetletnico pre- zidenta T. G. Masaryka. Ljubljanska univerza ga je ime¬ novala za častnega doktorja. Skozi Ljubljano potuje ja¬ ponski zoolog g. Tohru Uchida, ogledal si je naš zoološki institut v Ljubljani. 8. V dramskem gledališču se je odigrala premiera Lipa- hove komedije »Glavni dobitek«. OUZD je kupil ter¬ malno kopališče v Laškem, kar je pomembno za socialno zavarovanje. 11. V Sloveniji vlada težka kriza v vinogradništvu, ra¬ čuna se na hi prideka do 250 dinarjev zgube. 11. Dr. Ivan Grafenauer, raziskovalec naše literature, je postal petdesetletnik. Orkestralno društvo je imelo za svojo desetletnico jubilejni koncert pod vodstvom diri¬ genta Škerjanca. 12. Hrvatski pesnik Domjanič, pesnik Zagorju, je v Ljub¬ ljani, kjer so mu priredili akademijo s slavnostnim govo¬ rom pesnika Župančiča. 22. Dr. Robbins William Jacob, profesor botanike na Columbia University (Missouri U. S. A.) je prišel v Ljub¬ ljano, da poseti naš zoološki institut na ljubljanski uni¬ verzi kot zastopnik Rockefellerjeve ustanove (oddelek za pri rodoslovje) za Evropo. 23. Univ. prof. dr. Fr. Kidrič, slavist naše univerze, proslavlja te dni v Ljubljani petdesetletnico svojega rojstva. 24. Banovinski proračun naše banovine za 1. 1930./31. izkazuje 136,062.286 dinarjev dohodkov in toliko izdatkov, proračun je potrdilo finančno ministrstvo. Pevsko dru¬ štvo »Ljubljanski Zvon« obhaja 25 letnico svojega društve¬ nega delovanja. 26. Akad. slikar B. Jakac potuje po Ameriki in razstavlja svoja dela z uspehom. Za sedemdesetletnico rojstva Srečka Magoliča je avtor številnih krajinskih slik priredil jubilejno razstavo svojih slik. 27. V dvorani Delavske zbornice se je vršil občni zbor Zveze Slovenskih zadrug v Ljubljani. Proračun MOL je bil soglasno sprejet. 28. Dr. Josip Mantuani, bivši ravnatelj Narodnega mu¬ zeja v Ljubljani, proslavlja 70 letnico rojstva. Ministr¬ stvo za socialno politiko je zagotovilo Ljubljani 1,000.000 dinarjev za splošen azil brezdomcev, nova zgradba bi po¬ menila odločno dejanje socialnega skrbstva. 29. Bolniško zavarovanje je doseglo lani 45,485.000 di¬ narjev, napram 1. 1928. se je zvišalo za 4,850.000 dinarjev. Povprečno število zavarovancev je znašalo 88.927 za leto 1928. in za lansko leto približno 95.000. 30. Novi državni proračun izkazuje 13.348 milijonov do¬ hodkov in izdatkov. 31. Učiteljski pevski zbor iz Ljubljane je koncertiral v Pragi na svoji turneji po češkoslovaškem. Pevovodja je bil Srečko Kumar. V ljubljanskem občinskem svetu se je konstituiral gospodarski klub. APRIL 1930. 4. Za generalnega inšpektorja higiene pri ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja je imenovan dr. A. Štampar. 5. Odbor za postavitev Cankarjevega spomenika na Vrh¬ niki je oddal delo akad. kiparju Jurkoviču na podlagi nje¬ govega osnutka »Mislec«. - člani praškega Narodnega di- vadla (Dostalova, Scheinpflugova, Vydra, Vojta) so gosto¬ vali v naši drami, prvi večer so igrali Strindbergov »Smrt¬ ni ples«, drugi večer pa Scheinpflugovo komedijo »Ljube¬ zen ni vse«. Tiskarno »Merkur« je prevzela banovina v svojo upravo. 9. Pisatelj Ivan Gruden, prof. trgovske šole, je umrl v Ljubljani. Ministrstvo prosvete je odredilo nov izpitni red za predpise o polaganju mature na srednjih šolah. 11. Metod Dolenc, rektor naše univerze, izjavlja, da po¬ stane z zakonom o univerzah, ki izide v najkrajšem času, licealna knjižnica univerzitetna biblioteka. V proračunu je bila sprejeta postavka 686.000 din kot prva anuiteta po¬ sojila 7,000.000 dinarjev pri Hipotekarni banki za zgradbo univerzitetne biblioteke v Ljubljani, katere razpis bi naj bil že po rektorjevi izjavi v juliju, stavba pa do zime pod streho. Zaključek šahovskega turnirja za prvenstvo Ljubljane je dal prvaka Zdenka Rupnika. Razstava na¬ šega sodobnega slikarstva in kiparstva v Londonu je iz¬ redno uspela, za slovensko skupino je pri otvoritvi go¬ voril dekan dr. Izidor Cankar. 12. V ljubljanski mestni elektrarni je stavljena v obrat nova parna turbina 4100 PH. Major Martin Colarič, imenovan oče slovenskih vojakov med svetovno vojno, je umrl. V februarju je nazadovala produkcija premoga, naši rudarji so sila prizadeti, kriza je prizadela do 35.000 rudarjev in njihovih svojcev. 15. Belokrajinska vas Zaluka je pogorela do tal. Ljub¬ ljanska mestna hranilnica je nakazala 100.000 dinarjev podpore pogorelcem. 16. Kakor poročajo listi, je dovolil Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani Kranjskim deželnim elektrarnam 20 milijonov dolgoročnega posojila za elektrifikacijo Slo¬ venije. 18. Obnovitev dela v naših rudnikih po kompromisnem sporazumu med upravo drž. železnic in lastniki rudnikov. 19. Umrl je industrijec Avgust Žabkar, ki je posebno pomemben za našo železno industrijo. Novačanov »Her- 60 KRONIKA man Celjski« je doživel v mariborskem gledališču pro¬ doren uspeh. 26. Skladatelj Ignacij Hladnik, organist kapiteljske cer¬ kve v Novem mestu, obhaja 50 letnico glasbenega delova¬ nja. - Fašistični tisk poroča o izsleditvi sedmih atenta¬ torjev na uredništvo »Popolo di Trieste« in na »Svetilnik zmage«, aretirani so bili sledeči: Franc Marušič, Zvonimir Miloš, Ferdo Bidovec, Alojz Valenčič, Alojz španger, Vla¬ dimir Štoka, Karel Rupel in Ivan Obada. 27. Naše poslaništvo v Londonu javlja, da se je tam hudo ponesrečil akad. slikar Fran Sterle, ki je podlegel poškodbam. 29. Ljubljanska policija je zapečatila društvene prostore »Jugoslovanske Matice« in jo razpustila. Enaka usoda je doletela »Slovensko Stražo«. 30. Zadružna zveza v Ljubljani ima ob 30 letnici 30. glavno skupščino. MAJ 1930. V Rimu so bili obsojeni pred sodiščem za zaščito dr¬ žave sledeči goriški Slovenci: Zavertanik Marij, Nardin Peter, Vižintin Anton, Kovec Adalbert, Zagonik Anton, Zigmond Jožef, Gorkič Emil, Jark Daniel, Hravič Teofil, Hrovatin Franc in Keber Franc. 2. Pianistka prof. Karmela Kosovelova je priredila kla¬ virski koncert. Izbrala je za program skladbe Brahmsa, Schumanna, Chopina in Liszta. 4. Starosta slovenskih slikarjev, akad. slikar Simon Ogrin je umrl v starosti 80 let na Vrhniki. 6. Ljubljanska borza za blago in vrednote je imela V. redni občni zbor. Devizni promet v preteklem letu se suče okoli 1 milijarde dinarjev. V borzni svet so bili izvo¬ ljeni: Karel Čeč, Ivan Jelačin ml., M. Perkovič, V. Meden in ing. VI. Remec, v finančni odbor: Josip Gogala, Iv. Gregorc, Anton Kralj, dr. M. Lukan, Janko Jovan, v raz¬ sodišče: O. Ebenspanger, Drago Gorup, Ernest Hieng, dr. Fr. Loretto, Jožko Majaron, V. Naglas, A. Pauli, dr. E. Re¬ kar, Anton Rojina, R. Rozman, Fr. Rus, A. Soršak in Josip Urbančič. 7. Na iniciativo ljubljanskega Avtomobilskega kluba se je vršila anketa o problemu cest v Sloveniji. Modernizacija naših cest bi veljala 158 milijonov dinarjev. Ustanovil se je cestni odbor za dravsko banovino. 9. V Beograd je odpotovala deputacija slovenskih ru¬ darjev, ki je opozorila prestolnico na bedo rudarskih rod¬ bin, ki šteje približno 35.000 duš. V dvorani Delavske zbornice se je vršil ameriško-jugoslovanski večer, ki sta ga priredila Miss Elleonor Cook in Miss Camilla Ed\vards. 10. Borza dela v Ljubljani je dobila novo upravo, katero sestavljajo sledeči člani: Ivan Ogrin, dr. E. Rekar, Jernej Ložar, Anton Rojina, Ivan Gajšek, Vinko Vrankar, Franc Svetek, Ivan Silvester, dr. Joža Bohinjec, Ivan Kocjan, dr. Kuhelj in Ivan Zorjan. 11. Bivši ljubljanski in mariborski veliki župan dr. Fr. Vodopivec je umrl. — Mestna občina Split je povabila mojstra Plečnika za sodelovanje v vprašanjih regulacije Splita in Bačvice. — V Jakopičevem paviljonu je odprta razstava sodobne grafike. 13. Na predlog ljubljanske občinske uprave, da se izvr¬ šijo dela za zgraditev poslopja carinarnice, skladišča in stanovanjska poslopja za uradnike, je odobril finančni minister rešitev in v ta namen dovolil 25 milijonov din, kakor tudi za tlakovanje nekaterih cest v Ljubljani. V nedeljo se je vršila premiera Bravničarjeve tridejanske opere Pohujšanje v dolini šentflorjanski na znani Can¬ karjev tekst. — Umrl je grajščak Josef Anton grof Barbo pl. Waxenstein na gradu Rakovniku. 14. Udeleženci III. kongresa slovenskih geografov so si ogledali Ljubljano, posetili našo univerzo in se odpeljali na Bled. V Ljubljani je bila ob tej priliki prirejena jamska razstava, ki naj bi nazorno opozorila geografe na tipičnost kraških tal. 15. Minilo je 60 let, kar je Peter Kozler izdal prvi slo¬ venski atlant. v katerem je zarisal zedinjeno Slovenijo; atlant je sprva naletel na razne ovire Bachovega režima, ki je zaplenil prvo izdajo, tudi druga izdaja je bila zaple¬ njena, šele na pritožbo je ministrstvo to prvo Slovenijo na zemljevidu odobrilo. — MOL bo v programu javnih del izvršila nekatera gradbena dela iz že najetega 10 milij. posojila: za tlakovanje je predvideno 1,022.000 dinarjev, iz tega se bo uredil tlak Pred Škofijo, Pražakova ulica, Seme- niška ulica. Dalje bo MOL pripravila in na novo zgradila javna stranišča. Prostor pred sv. Jožefom bo novo urejen. V regulacijskem programu bo izvršena naprava zbiralnega kanala pod Rožnikom, regulacija Gradaščice ter most pred trnovsko cerkvijo. Razširjeno bo poslopje mestne ubožnice in na novo postavljena dva mosta čez Mali graben in čez (iradaščico. 15. V Pragi je umrl dr. Andrej Volgar, kamniški rojak, ki je podpiral naše dijaštvo v Pragi in se je tudi literarno udejstvoval. Mačkov proces vzbuja po vsej državi mo¬ gočen odmev, odmeva glasno tudi v Sloveniji. 16. Dragocen diptihon, ki je bil svoječasno ukraden iz zagrebške stolnice in prodan v Ameriko, afera, ki je vzbu¬ dila veliko senzacijo v strokovno zainteresiranih krogih, je sedaj rešena. Maks Pitamic, nečak poslanika dr. Pita- mica v VVashingtonu, je bil pooblaščen, da prenese dipti¬ hon iz clevelandskega muzeja v zagrebško stolnico. 20. V Domžalah je bil izročen socialnemu namenu »Do¬ brodelni dom«, v njem je 16 sob za 3—4 osebe, kuhinja s priteklinami; stavba je opremljena z električno lučjo in vodovodom. V Mariboru je bila v soboto premiera Kraigherjeve drame »Na fronti sestre Žive«, ki je lepo uspela. 21. Ivan Shvegel je bil imenovan za ministra brez list¬ nice. Praški kvartet (Zikovci) je bil pred 10 leti usta¬ novljen v Ljubljani in je v tej dobi na mnogih koncertih izpričal svoje resnobno umetnostno delo. 27. Univ. prof. Voj. Mole je predaval v Krakovu o Slo¬ vencih. Koncert pevskega društva »Grafike« pod vod¬ stvom pevskega pedagoga prof. Grobminga, ki je v kratkem času zbor umetniško izoblikoval in je pevce umetnostno vzgojil v soliden pevski zbor. 29. Vladika dr. Anton Bonaventura Jeglič - osemdeset¬ letnik. V Mengšu bodo proslavili v nedeljo 100 letnico rojstva pisatelja Janeza Trdine, ki se je rodil 29. maja 1830. istotam. 10. ljubljanski velesejem je bil odprt. 30. Velika slavnostna akademija v proslavo 80 letnice dr. Jegličeve se je vršila v Unionu. JUNIJ 1930. 4. Med upravo drž. železnic in zastopniki rudnikov je bil dosežen sporazum, po katerem bo TPD dobavljala letno 600.000 ton premoga. Pogodba velja eno leto. - Kalkutski nadškof msgr. Perier je obiskal Ljubljano. 5. Industrijci so zborovali na 7. redni glavni skupščini Zveze industrijcev. V javnost prodre apel za pomoč stradajočim rudarskim otrokom v naših rudarskih revirjih. Prvi so se dejavno odzvali Slovenci v Franciji! 6. Ustanovil se je banovinski podporni fond za brez¬ poselne. — V petek je bila v Narodni galeriji odprta fran¬ coska razstava, ki obsega 132 olj, pastelov, akvarelov ter 70 grafik. 12. V Stari Loki se je pričela dražba Strahlove zapu¬ ščine, naše najbogatejše umetnostne zbirke v zasebnih ro¬ kah. Izločeni so predmeti, ki pripadajo po oporoki t Karla viteza Strahla Narodni galeriji. 15. Umrl je prof. Ivan Mazovec, bivši oblastni poslanec. Ljubljanska drama je odšla ob koncu sezone na šest- tedensko turnejo po državi. 17. Dosedanji dekan med. fakultete, univ. prof. dr. phil. in med. Alfred Serko je bil izvoljen za rektorja za leto 1930.—31. 19. Pri gradnji vile v Levstikovi ulici na Vrtači so de¬ lavci naleteli na rimski kamenit grob s 6 lončenimi ža- 21. Ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič je imenovan za na¬ slovnega nadškofa Garelenškega. Na sejah MOL je bila KRONIKA 61 sprožena debata elektrifikacije Slovenije. V časopisju pri¬ dobiva mimo gospodarskega prvenstveno strankarsko lice. — Mednarodna konferenca za delo je določila 7 s /4Urno dnevno delo v rudnikih. — Delegacija balkanskih zdrav¬ nikov si je ogledala sanitarne ustanove v Ljubljani. — Dr. Bartolomeo Galvi je pre.vedel v italijanščino Cankar¬ jevo »Moje življenje«. 24. V Lescah je bil položen temeljni kamen za novo šolo. 25. Nj. Vel. kraljica se je pripeljala s svojega letovanja na Bledu v Ljubljano in obiskala Mladiko. 27. Pročelje uršulinske cerkve je v odrih in se temeljito obnavlja zunanjščina te odlične arhitekture, hkrati dobi novo kamenito stopnišče po načrtih arh. Plečnika. - Močno zanemarjeni Mestni dom na Krekovem trgu je isto- tako v popravilu. — Prvemu slovenskemu županu Ljub¬ ljane, Petru Graseliju, je zapel pevski zbor Glasbene Ma¬ tice podoknico pred njegovim stanovanjem v počastitev njegove 90-letnice. 28. Ljubljanski vodovod deluje 40 let in oskrbuje mesto z dobro in zdravo pitno vodo. Pred 50 leti ni imelo vse mesto več kot 12 glavnih vodnjakov. 28. V Ljubljani se snuje v sredini mesta nova velikan¬ ska zgradba — nebotičnik, katerega namerava zgraditi Pokojninski zavod. — Slovensko zadružništvo stremi po koncentraciji, kar izpričuje fuzija ljubljanske in celjske Zadružne zveze. V 1. 1929. je bilo prometa 6400 milijonov dinarjev. JULIJ 1930. 2. Slovenski pisatelj Bogomir Magajna je promoviral za doktorja vsega zdravilstva na zagrebškem vseučilišču. 4. Banski svet dravske banovine je bil imenovan z od¬ lokom ministrskega sveta. — Zakon o univerzah kralje¬ vine Jugoslavije je podpisan. 5. Mestna klavnica dobi prizidek h klavnici, kar bo veljalo približno 900.000 dinarjev. 6. Konferenca gospodarskih krogov za zvezo Slovenije z morjem se je vršila na Sušaku, postavila se je zahteva po takojšni zgradbi proge Kočevje—Stari trg Vrbovško. Novi gozdni zakon je stopil v veljavo. 8. Ekskurzija 57 poljskih profesorjev pride v Ljubljano. — V Krašnji se je odkrila spominska plošča Andrejčko- vemu Jožetu. 10. Zaradi dogovora med MOL in komando dravske divi¬ zijske oblasti se je izvršila zamena vojašnic. — V prvi polovici tekočega leta je ljubljanska reševalna postaja po¬ slovala v 1440 primerih. 12. Ljubljansko Narodno gledališče je 10 let v državni upravi. 13. Pred 10 leti je bil požgan Narodni dom v Trstu. 14. Slovenec Primožič postane svetovni prvak v telo¬ vadbi na mednarodnih telovadnih tekmah v Louxemburgu. — Našli so ponesrečenega \V. Luckmanna, kartografa ljubljanske univerze, v Julijskih Alpah. 16. Ameriški Slovenci v Minesoti proslavljajo stoletnico škofa Barage. — Anton Malej, telovadec na mednarodni telovadni tekmi, je podlegel poškodbam v Louxemburgu. 19. Anton Kristan, predsednik Zveze gospodarskih za¬ drug in minister n. r., je umrl. Pokojnik je bil delaven zadružnik. 23. Dr. Zdravko Zvvitter je umrl y št. Jakobu v Rožu. V svoji disertačiji je obravnaval problem naše manjšine. 25. Slovenski pripovednik Ivan Zorec — petdesetletnik. - V Ljubljani se vrši kongres slovanske katoliške aka¬ demske mladine. 26. Vladika dr. Andrej Karlin praznuje v Mariboru zlatomašniški jubilej. 29. Ljubljanski veletrgovec Josip Bahovec, občinski svet¬ nik itd., je umrl. - Dr. Gregorij Rožman, dosedanji po¬ možni škof, je bil imenovan za ljubljanskega škofa, ko je demisioniral nadškof dr. Jeglič zaradi visoke starosti. - Pri banu inž. Sernecu se je oglasila deputacija nemškega »Kulturbunda«. 31. Elementarna katastrofa nad sodraško dolino, orkan s točo, poplavo in strelo. AVGUST 1930. 1. Rado Murnik - slovenski pisatelj OOletnik. - Vse¬ slovanski gasilski kongres v Ljubljani. — Proslava 6001et- nice Kočevja. 2. Ljubljana se poslavlja od svojega vladike dr. A. B. Jegliča. — Povodom gasilskega kongresa v Ljubljani je odprta pomembna gasilska razsta% r a. 3. Prvo prostovoljno gasilsko in reševalno društvo pro¬ slavlja 601etnico. Očetu slovenskega gasilstva, Francu Bar- letu, odkrijejo nagrobni spomenik. Ljubljanski aero¬ klub je konstruiral letalo »Bloudek XV«, ki je bilo ta dan krščeno. 6. Združenje naših grafikov si namerava postaviti svojo palačo na koncu Miklošičeve in Masarykove ceste. 8. Franc Kocbek, nadučitelj v p. in pisatelj, pionir alpi- nistike Savinjskih Alp, je umrl. 10. Na Vrhniki je svečano odkritje Cankarjevega spome¬ nika. — Umrl je akad. slikar Gašper Porenta, profesor škofovskih zavodov. 16. Strašna toča na Dolenjskem in v Beli Krajini. Na Jesenicah zemeljski usadi rušijo hiše. 19. Računa se, da dobi Ljubljana letos 440 novih stano¬ vanj. Ljubljanski trgovec Jean Stacul se je ponesrečil v Splitu. 20. Koncert angleških pevcev v Filharmoniji. 22. Novo tramvajsko progo začno graditi v šiško, nato na Vič in v št. Vid. 24. Tridesetletnica Češke koče pod Grintovcem, ki jo je zgradila češka podružnica SPD. Starinoslovec Kušljan Ignacij je umrl na Dolenjskem. 26. Začel se je velik veleizdajniški proces proti 87 Slo¬ vencem, živečim v Italiji. — Iz Francije in VVestfalske so prišli v domovino slovenski rudarji, na Jesenicah in v Ljubljani so bili presrčno sprejeti. 29. Min. dr. Korošec je prispel v Ljubljano, da otvori veliko gozdarsko in lovsko razstavo. - Na stavbišču Jugo- bruna v Kranju so odkopali delavci staroslovenske gro¬ bove. 30. V vasi Doljana v Beli Krajini je pogorelo 37 poslopij. — Otvoritev jesenskega velesejma v Ljubljani z gozdarsko in lovsko razstavo. SEPTEMBER 1930. 4. Trgovsko bolniško in podporno društvo se je odločilo za izgradbo sanatorija — šlajmarjev dom. 6. Vsi jugoslovanski polki prejmejo na Banjici nove pol¬ kovne zastave. — V Bazovici so bili istega dne v jutro ustreljeni v hrbet 4 obsojenci v tržaškem procesu: Franjo Marušič, Zvonimir Miloš, Ferdo Bidovec in France Va¬ lenčič, ostali obsojenci so bili obsojeni skupno na 147 let ječe. 7. Na Jesenicah se blagoslovi Krekov prosvetni dom. 10. V Ljubljani se vrši VII. mednarodni misijonski kongres. 14. Prof. dr. Fr. Ramovš, slavist naše univerze — štiri- desetletnik. — Slovesna otvoritev Delavskega doma v Kranju. 16. V Ljubljani se osnuje iz ostanka likvidacijske mase bivše gospodarske poslovalnice Južne železnice fond za zgradbo stanovanjskih hiš železniških uslužbencev. — Ljubljanske srednje šole štejejo 1200 prvošolcev. 17. Novi uradniški zakon je definitivno redigiran, na¬ mesto dosedanjih kategorij in skupin stopi razdelitev na 10 razredov. — MOL snuje popolno preureditev Marijinega trga z novim tromostjem. 18. Slikar Matej Sternen, znani restavrator številnih fresk - šestdesetletnik. 20. Upravni odbor dr. Orožnovega dijaškega doma sklene plačevati 50 revnim akademikom ljubljanske univerze redno hrano od zimskega semestra 1930./31. dalje. 20. France Veber, profesor filologije štiridesetletnik. 62 KRONIKA donesek slovenske polit. 24. Anton Bulovec, višji dež. sodni svetnik, je umrl v Ljubljani. 26. Zadnja slovenska šola v Italiji šentjakobska šola v Trstu — zaprta. 27. Strašna toča nad Sorškim poljem. 28. Msgr. Stanko Premrl, slovenski glasbenik — pet¬ desetletnik. — Društvo Zoo v Ljubljani se razhaja. 29. Kongres Zveze jugoslovanskih mest v Ljubljani. 30. Minister šum in rud dr. Korošec odhaja s svojega mesta. OKTOBER 1930. 1. Gradnja nove šolske palače Trgovske akademije za¬ gotovljena. .... 2. Ban inž. Sernec je postal minister za sume in rud¬ nike, banske posle vodi podban dr. Pirkmajer. 6. V Gorici so demonstranti opustošili uredništvo in ti¬ skarno »Novega lista«, edinega slovenskega lista v Julijski Krajini. - Zborovanje slovenskih profesorjev v Ljubljani. — Premiera Snuderlove »Pravljice o rajski ptici« v ljub¬ ljanski drami. 8. Slovesna blagoslovitev nove palače Vzajemne zavaro¬ valnice v Ljubljani. 9. Ignacij Hladnik, slovenski glasbenik, odhaja po 421et- nem službovanju v Novem mestu v pokoj. 10. Desetletnica usodnega plebiscita na Koroškem. 11. Drama uprizori novo slovensko delo »Kraljična Ha- ris« pisatelja Antona Leskovca. 12. Radi deževja velike poplave po vsej Sloveniji. 13. Slovenski učitelji pri ministru prosvete za ureditev gospodarskega stanja slovenskih učiteljev. 14. Združenje slovenskih igralcev namerava letos posta¬ viti Borštniku in Verovšku nagrobni spomenik. 15. Definitivna potrditev detajlnih načrtov in proraču¬ nov za ljubljansko carinarnico. 17. Dr. Ivana Dornika koroška drama »Juta« je doživela v mariborskem gledališču krstno predstavo. — V Krškem je izkopal neki delavec 180 cekinov, ki tehtajo 64 kg in so iz suhega 22kar. zlata. Zlatniki predstavljajo znatno zgodovinsko vrednost. 19. Polkovnik in gen. tajnik Aerokluba v Beogradu, Šva- bič, branitelj Ljubljane, se mudi med nami. 21. Zaznamenovati je občutno krizo lesa v Sloveniji, industrija hrastovih frizov preživlja katastrofalno krizo. 23. Letošnja gradbena delavnost v Ljubljani se je znatno dvignila, doslej za 68 milijonov dinarjev novih stavb, lani za 45 milijonov dinarjev. 31. češkoslovaški konzul dr. Resi se poslavlja od Ljub¬ ljane — novi konzul je inž. Josef Sevčik. — Koroški de¬ želni zbor je sklenil ustanoviti kulturno komisijo za ču¬ vanje posebnih interesov narodno mešanega ozemlja. NOVEMBER 1930. I. Odkrit je skupen spomenik odličnima igralcema An¬ tonu Verovšku in Ignaciju Borštniku. 4. Radi krize sirovin se naš izvoz nepovoljno razvija. - 7. Predsednik vlade general Peter živkovič se v sprem¬ stvu ministrov mudi v Sloveniji. — Knjiga o Otonu Žu¬ pančiču, ki jo pripravlja g. Lucien Tesniere, izide konec leta. 9. V naši banovini se vrši reorganizacija cestne uprave. 10. V nedeljo je zborovalo nad 2000 slovenskih kmeto¬ valcev, sklenjeno je bilo več resolucij za zboljšanje njiho¬ vega stanu. II. Godalni kvartet iz Dresdna je koncertiral v Ljub¬ ljani. 12. Danes poteka deseto leto, odkar je bila v Rapallu podpisana pogodba med Jugoslavijo in Italijo, ki je dolo¬ čila današnje meje. 14. V Celju je umrl širom Slovenije znani veleindustrijec Peter Majdič. Najstarejše slov. akad. društvo »Triglav« bo praznovalo 55-letnico svojega obstoja. — V Novem mestu je bila slovesna blagoslovitev temeljnega kamna novega Prosvetnega doma. Te dni je izšla knjiga prof. Kolarja »Prcporodovci«, važen zgodovine. 16. Ljubljana dobi šolo za sestre pomočnice, za bolni¬ čarje in babice. — Goriški »Novi list« ustavljen. Raz¬ stava novih pridobitev iz Strahlove zapuščine v NG je bila pod predsedstvom dr. Fr. Windischerja odprta. 21. Dr. Josip Čerin proslavlja 40-letnico dirigiranja. 22. V Dolu pri Hrastniku se blagoslovi nova šola, ki spada med najlepše zgradbe svoje vrste vse Jugoslavije. Bolgari proslavljajo petdesetletnico prof. Antona Bezen¬ ška, očeta bolgarske stenografije. 27. Danes je minulo 65 let, odkar se je rodil dr. Janez Evang. Krek. Gradi se nov velik mestni cvetličnjak v Ljubljani. Podžupan prof. E. Jarc predava o novi Ljub¬ ljani. 30. Nova šola v Devici Mariji v Polju je bila ■' , ' , orjena. DECEMBER 1930. 2 . Sedemdesetletnica g. Franca Grafenauerja iz Ziljske doline na Koroškem, ki je bil poslednji zastopnik koroških Slovencev v dunajskem parlamentu. Na seji upravnega odbora TPD se je sklenilo darovati 1 milijon dinarjev v podporo trboveljskih rudarjev. 3. V Beogradu se je vršil uspeli koncert Akad. pevskega zbora. Violinski virtuoz Juan Manen koncertira v Ljub¬ ljani. 4. Vsi kmetijski strokovni listi se združijo v skupno glasilo »Kmetovalec« v prihodnjem letu. — Grajske šance so popravljene in imajo sedaj povsem novo lice. 5. Za novega bana je imenovan dr. D. Marušič, odvetnik v Ljubljani. — Slavistični klub ljubljanske univerze pri- redi to leto vrsto predavanj. Sodelujejo Kidrič, Ramovš, Župančič, Finžgar i. dr. — V Primorju je bila kazensko premeščena vrsta slovenskih učiteljev in učiteljic. 7. Regulacijska dela Ljubljanice se bodo po 16 letih zopet obnovila. — Palača OUZD v Mariboru pod streho. 10. Svetovni šahovski prvak dr. Aljehin se mudi v Ljub¬ ljani, da priredi za naše šahiste veliko simultanko. — Mi¬ nister za javna dela je odobril proračun za zgraditev pra¬ voslavne cerkve v Ljubljani in sicer v višini 1,674.434 di¬ narjev. 13. ^ V Gradcu je umrl odličen znanstvenik, univ. prof. dr. F. Pregl, Nobelov nagrajenec, ki je bil 1. 1859. rojen v Ljubljani. — Svečana komemoracija 15001etnice smrti sv. Avguština se je vršila v veliki unionski dvorani. 14. Zveza kulturnih društev v Ljubljani obstoja že 10 let. - »Mladi Pen« v Ljubljani je priredil literarni večer, recitirali so mladi slovenski pesniki in pisatelji. 16. Vrhniški avtobus je trčil v vlak in je zgorel; hudo poškodovanih je bilo 5 potnikov, šofer in sprevodnik sta podlegla poškodbam. 18. Na banovini se je vršila anketa glede znižanja cen kruhu. 19. Lani je šlo za delom nad 7000 delovnih moči v tu¬ jino iz Prekmurja, njihov zaslužek sezonskega dela znaša okrog 25 milijonov dinarjev. 20. V Gorici gre živa akcija proti slovenski službi božji. Kirurški oddelek ljubljanske bolnice ima prostora za 2000 bolnikov letno, v resnici pa jih sprejme nad 7800 letno; zdravniki so se energično zavzeli za odpravo bol¬ niške mizerije v Sloveniji. — Zanimiva je izjava o manjši¬ nah zunanjega ministra dr. Curtiusa, ki jo je dal v Šleziji. Izjavil je, da je pomirjenje manjšin in varstvo manjšin v vseh državah eminenten evropski življenjski problem. Pravičnost pa je najboljše orožje, ki je danes nemštvu na razpolago in mu stoji na strani. Nemški koraki v Ženevi so samo dokaz za to, da Nemčija nikdar ne bo zapustila pravic, ki so posvečene s pogodbami. — V Celju je umrl Rafko Salmič, urar in znan gledališki igralec-diletant. 23. Tehniška fakulteta naše univerze je izgubila odlič¬ nega znanstvenika univ. prof. ing. Ignatija Majdela. 24. Palača »Viktoria« na Aleksandrovi cesti je dogra¬ jena. 27. Pisatelj dr. Anton Novačan odhaja kot konzul v Brailo v Romunijo. KRONIKA 63 POPRAVKI k razpravi Strojarji na forštatu v »Kroniki« 1937., [II in IV. Str. 130. levo, 10. vrsta od spodaj, beri: 176>3. namesto: 1730. „ 130. desno, napis pod sliko spodaj, beri: 1901. name¬ sto: 1892. „ 134. levo, napis pod sliko spodaj, beri: od jugu, na¬ mesto: od vzhoda. „ 194. desno, 8. vrsta od zgoraj, beri: Paulin, a jo 20. aprila 1904., namesto: Pavlin, a jo še isto leto (20. aprila). ., 198. desno, 18. vrsta od spodaj, beri: 24. maja, na¬ mesto: 24. junija. „ 198. desno, 5. vrsta od spodaj, beri: 13. oktobra, na¬ mesto: 11. oktobra. „ 199. desno, 17. vrsta od spodaj, beri: Borštnikom, na¬ mesto Boršičem. Popravi tiskovne pomote v »Kroniki« IV, 221, b. v 2. vrsti: namesto accubiiit čitaj occubuit, b. v 8. vrsti čitaj namesto alioque prav alioqui (= alioquin) in na str. 222., v. 19.. namesto proiude prav proinde. Bivša Pei les - Bala - Laanik - Mayerjeva hiša. Pogled * Marijinega trga Ivan Janesch, star. (1818.-1882.) z ženo Ano, roj. Herzmanovo in sinom Ivanom (Glej razpravo .Strojarji na forštatn-. Kronika 1937. sl. III., sir. 130-32). Bivša Perles - Bals - Lasnik - Mayerjeva hiša. Pogled z VVolfove ulice (K razpravi .Strojarji na loršlalu* v Kroniki 1987.). » Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬ stavnik France Štrukelj, za uredništvo, upravo in inseralni del odgovoren Pavel Debevec. — Ponatis člankov in slik dovoljen samo s pristankom uredništva, /iokopisi se ne vračajo. »Kronika« izhaja 4 krat na leto in stane za vse leto din 80' . za pol leta din 40'—, za četrt leta din 25 '—. Za inozemstvo din 100' . - Posamezna štev. stane din 30'— Naroča se: Učiteljska tiskarna. Ljubljana. M KRONI K A K_UJ2J^^> SODOBNOSTI Mesto a plimama lij ubij anska Meščan, ki živi z duhom časa, upo¬ rablja za kuho in peko, likanje, pranje ogrevanje vode, centralne in druge kurjave enako kakor tudi obrtnik za lotanje, varjenje, sušenje itd. - le plini Resljeoa cesta št. 28 Telefon št. 43*27 BIDLIOTEKA UHIVER7' v Ljubljani